§¦ 18. Verovestnika Ciril in Metod sta torej pričetnika slovenskega pisnia in pismenstva ali knjige slovenske. In kaj sta spisala? Kakor kažejo viri povčstnice sploh, sostavil je Ciril pismo slovensko ali črkopisje (alphabet, abecedo, azbuko); tii in tam se pravi to tudi o Metodu: principes invenieudi fuerunt ipsas litteras (Leon); načasfa sustavljati pismena aztibukovinaja (Nestor) itd. Preložil je sveto pismo, se ve, le deloma, pričenši z blagovestijem sv. Jovana. I pri tera delu mu je pomagal brat Metod. Poslanica Leonova piše sicer: sacrae utriusque Testamenti litterae, quas proprio populi sermone reddiderat Cyrillus; a brzo dodaje: ejusdem sermonis Slavorum auctores non iinmerito habentur. — Kirilu knigy pre- *) Pekovina = a3rermen. JHs. loži, i Methodie bratu ego (Hraber). — I preložista apostolu i jevangelije . . psaltyri . . i pročaja knigy (Nestor). Preložil in slovenski spisal je Ciril knjige obredne ali liturgiške, ki so na pr.: služibiniku (služebnik, liturgiarium, missale); časoslovu (horologium, breviarium); treblnikti (trebnik, potrebnik, činovnik, obrednik ali rituale); ustavti (kanon, čin cerkveni, ceremoniale); ohtoiku (oktoich) spevnik na osem glasov, s stiherarom t. j. slavospevom na čast svetnikom. Da mu je i pri tem spisovauju pomagal Metod, ni dvojbe. Kar se sicer pritikuje sv. Cirilu (Konstantinu) p: Povest o najdenju sv. Klemena, Napisanje o pravi veri, Modre basni itd., zapisali so najbrže kteri naslednikov ali učencev na pr. Konstantin bolgarski itd. Iz sv. pisma sta brata Ciril in Metod poslovenila najprej . . apostolu, jevangelije . . psaltyri; t. j. iz novega zakona berila (perikope), ktere rabijo pri službi božji: oddelke iz evangelij (Evangelistar, evangjelje izborno, nedieljno., dn^amog ili dngunog), iz dejanja in listov apostoljskih (Praxapostolar); iz starega zakona potrebni psaltir, ter iz knjig, ki se čitajo v liturgiji, največ iz pregovorov Salomonovih (Paremejnik, proverbia, nagoifila). — Sicer se o Metodu trdi posebej, da je poslovenil celo sv. pismo in je pred smrtjo izročil učencem svojim; to pa po LXX, in le knjige protokanoniške . . Methodij že posadi dva popa skoropisica zelo, i preloži visja knigy (Nestor); . . vsg ustavDye kunigy t. j. 60 (Joan Exarcb) . . razve Makukavej (Žitije sv. Methoda) itd. Razun tega se mu pripisuje: Nomokanon (vo/iog postava državna, xavmv pravilo cerkveno) zakonu pravilo, knjiga cerkvenih zakonov, poslej zvana ,,Kormčaja knjiga" (directorium). — Paterikon ali Otečnik, kratke povesti iz življenja svetih mož, duhovnih očetov, vzlasti slavnih puščavnikov (Žit. sv. Meth.). — Kirilu sloveuiskyj, osem govorov v bran krščanski veri nasprot Mohamedovcem pa Židom mej Kozari, prevod iz grščine (Žit. sv. Konst.) itd. §• 19- Sveta prvoučitelja Ciril in Metod sta imela mnogo učencev, kteri so ž njima vred delovali v duhovnem pastirstvu, pa tudi na književnem polju, a so po Metodovi sinrti 1. 885 umaknili se v Bolgarijo, kjer so svoje apostoljsko in književno delovauje nadaljevali z dokaj dobrim vspebom. Prvi med njimi je: Klemen (Kliment, Klement), rojen Bolgar, po drugih Sloven, ki je zvesto spremljal učitelja slovanska po Moraviji in Panoniji, v Bolgariji pridobil si veliko učencev, iskreno služil v Ohridi, kakor v Velici (episkopti Veličiskyj), umrl 1. 916 ter bil pokopan v hramu ali cerkvi svojega samostana v Ohridi. Zove se navadno episkopti sloveniskyj (ne blugariskyj). Pisal je mnogo na pr.: Hvalnice, hvalne govore (panegjTike) za svetke ali praznike cerkvenega leta. — Žitija ranjkih otcev, svetih mož, mej njimi i nŽitije sv. Konstantina" ali Cirila (Rački). — Cvetni Triod ali Pentikostar, spevnik od cvetne nedelje do Duhovega (letnic, binkošti). — Legenda o najdenju sv. Klemena Rimskega (Rački, Bodjanskij). — Homilija o mučencu (Christl. Terminologie der slav. Spr. 1875). — In nVita s. Clementis" (Miklosich 1847) kaže, da je Kliment ,,izmislil tudi druga znamenja (znake, oblike) pismen, očitnejša nego so ona, ktera je iznašel modri Kiril" — lorej azbuko ali pismo slovensko itd. Naum je drugi, o kterem se le to ve, da se je po Metodovi smrti uganil s Klemenom in Angelarijem v Bolgarijo, kjer je v zapadnih stranah deloval marljivo ter k spisovanju vzbujal druge, iz česar se sklepati sme, da je prej i sam pisaril. Angelar (Angelarius) je tretji, kteri je s slovanskima blagovestnikoma služil v Veliki Moravski, in kteri je odtod pregnan z Naumoiu in Klemenom nekaj let še vžival gostoljubje Bolgarsko. Sava (Sabbas) držal se je bolj Gorazda, s kterim je po pregnanstvu iz Panonije do smrti svoje deloval v Bolgariji. Gorazd je peti in za Klemenom najiskrenejši, neposrednji ali izvestni učenec sv. Cirila in Metoda, kterega si je Metod pred srurtjo svojo izvolil za nastolnika svojega, češ, ta je vaš zemljak, rojen Moravljan, svoboden mož, učen že dobro v latinskih knjigah, pravoveren: nUtriusque linguae slovenicae et graecae peritissimus" (Vita s Clement.).. NauCen dobre v latinskyje knigy (Žit. s. Meth). Bil je posvečen episkopti. Da je mnogo pisal, je verjetno; navadno se n>u prilastuje najstarša legenda slovenska, ki se imenuje Panonska, t. j. nŽitije sv. Methoda". (Šafafik, Rački . . cf. Nestor). Sv. Ciril in Metod, Klemen, Naum, Angelar, Sava iu Gorazd se itnenujejo skupaj sveta sedmorica, sedmipočetnici ali sedmičislinici, oi dywi imdgi&jjioi. Njihovo delovanje bilo je poglavitno sicer v Panoniji in Veliki Moraviji, vendar so tudi ob jugu po Bolgariji nekdanji še v živem spominu. Ne le po imenu se nahajajo v bogoslužbenih knjigah; tudi v slikah se po cerkvah in samostanih tu in tam vidijo vsi sedmeri vkupaj ali le trije ali posamezni. Veliki dobrotniki so bili v resnici našim prednjikora, kajti niso prišli k njim s križem in niečem, marveč s križem in pismom, ter so tako zatrli poganstvo, vstanovili krščansko vero in k n j i g o pa zavarovali S1 o v e n o m njihovo narodnost. §¦ 20. „1 radi byša Sloveni, jako slyšaša veličija božija svoimi jazyk o m i . . Necii že načaša huliti sloveniskyja knigy . . (Nestor) . . Verumtamen tam copiosae fiugi invidens inimicus homo interseruit zizania". — Dokler je Metod živel, uiso si drznili sovražniki vedoči, da ga Rim podpira; po smrti njegovi pak so z vojaško silo iz Panonije in Moravije pregnali nja izvestne učence, kteri so se umaknili največ v Bolgarijo. In to je bila prva nesreča za knjigo slovensko. Drugaje bila, da je Arnulf 1. 892 zoper Svetopolka (česk. Svatopluka) poklical silovite Madjare, in tretja, da je po osodni bitvi pri Bfetislavi (Pressburg, Požun) 1. 907 padla Velika Moravska, tedaj središče slovenske vzajemnosti, in da so se na nje razvalinah vselili tu Nemci (Suvabi), tam Madjari (Magyari), takrat še pogani, v vseh rečeh tolikanj podobni nekdanjim Hunom pa Obrom! nRaz ten, pravi Šafafik (Slov. Starožitn. §. 41, 5), uhodil do srdce Slovanstva. Dfevni obyvatelstvo, co ho srurti neb poroby zbylo, rozutikalo se do Tater, Bulhar, Chorvat a jinam; na zemi pak potem a krvi Slovanu vzdelane, duhem sv. Konstantina a Methoda osvicene, zarazila uralska surovost močni svuj trua. Z rozbitin velike Moravy kofistili, mimo Mad'ary, i Nčmci, Čeehove a Polaci". Sv. Cirila in Metoda prvi učenci so v Bolgariji, kjer jih je prijazno sprejel knez Boris (Bogoris, Mihael) in čvrsto podpiral car Simeon, živo nadaljevali slovensko književno delovanje. Med temi nasledniki in pisatelji se v tej dobi imenuje drugim na šelu: Konstantin, biskup bolgarski (Pršslavsky), kteri je slovenski spisal Atanazija Aleksandrijskega Stiii govore proti Arijevcem, več govorov o nedeljskih evangeljih nekaj Ivana Zlatoustega, nekaj Izidorja Pelusijskega, s svojimi razlagami in pristavki, nekako že 1. 898. Tudi veči spis ,,Napisanije o pravej verč" utegne biti njegov. Grigorij, pop (presbyter) bolgarski, je za carja Simeona preložil iz grščine kratko svetovno in cerkovno zgodovino, v kteri je posebno znamenit opis o razdejanju Troje itd. Joan, exarch bolgarski (strojitel cirkevni, obchodnik, posel patriarch&v), jako plodovit pisatelj. Šestodnev (hexameron) je obširna razlaga o stvarjenju sveta po sv. pismu. Nebesa t. j. bogoslovje, Dialektika ali filosofija, v 70 razstavkihj Grammatika ali slovnica grška, nekoliko z ozirom na jezik slovenski, spisal Janez Damaščan. Nekoliko govorov na različne svetke ali praznike, preložil Joan Exarch. Brezimenni (AnoDymus) prelagatelj dveh životopisov: Velikega Antonija od Atanazija, in Pankracija, učenca Petrovega. Theodor Doksovali Duks, menih, goreč Ijubitelj slovenskega pismenstva; druge je vzbujeval k pisanju, in sam prepisal štiri govore Atanazijeve proti Arijevcem, preložene od Konstantina. Hraber, menih, kteri je napisal jako zanimivo razpravo: Skazanije, kako sostavi sv. Kirill Slovenom pismena protivu jazyku. V tej razpravi pripoveduje o Cirilu in Metodu: »Sati ešte živi, iže sati videli ihu" — in iz tega je posneti, da je bil on sam še izmed posrednjih njunih učencev ali naslednikov. Simeon, car Bolgarski, ki je vladal od 1. 893 do 927, je bil velik podpornik in buditelj slovenskim pisateljem, pa je tudi sain pisal na pr. preložil je premnogo (136) izbranih govorov Jovana Zlatoustega, z nekterimi pristavki, pod napisom Zlatostruj t. j. Zlatotok itd. Zanj je bil baje spisan Sbornik, ki je bil poznej prikrojen in pristrojen za kneza Svatoslava na Ruskem. Dokaj lepo je rasla in cvela knjiga slovenska (slovčnsko-bolgarska) v času do smrti Simeonove in nekako tudi še do razpada carstva Bolgarskega 1. 1018. Spisalo se je mnogo knjig svetopisemskih z razlagami in primernimi uauki, liturgiških ali obredoslovnih v vezani in nevezani besedi, iz govorov cerkvenih učenikov, iz življenja svetnikov in bogoljubnih mož na pr. Obštnik, Žaltar, Sbornik, Otečnik, Cvetnik itd. — Med pšenico se je prikazalo že tudi nekaj ljulike t. j. knjig pokvarjenih po krivovercih, največ po Bogomilih na pr.: Nepristna evangelija, listi ali poslanice, razodenje sv. Joana; pod raznimi naslovi bukve praznoverske: Martoloj, Carovnik, Gromnik, Kolednik, Vlchovnik, Putnik itd. Knjigi slovenski se je takrat dobro godilo v Panoniji in potem v Bolgariji — tako, da se čas od 1. 863 do 927 v staroslovenščini imenuje njen zlati vek. Vladala je po knjigi v cerkvi in državi in nekoliko vže po učilnicah. Miklošič ob kratkem opisuje iskreno književno delovanje prvih blagovčstnikov slovenskih v drugi polovini IX. in v prvi četrtini X. stoletja v Panoniji in Bolgariji, ter pravi, da vzrok temu velikemu vspehu bilo je navdušenje za vzvišan namen, navdušenje, ktero je takrat živo podžigalo tekmovanje z Nemci, Rimci in Grki. 0 knjigah obrednih kaže, da niso bile še tolikanj obširne, kakor so se nam ohranile po raznih prepisih in popravah. Opazuje pa, da so v Bolgariji književno delavni bili vzlasti oni, kteri so se bili v Panoniji navzeli gorečega duha svojih prvoučiteljev, sv. Cirila in Metoda (Zur altsloven. Gram. 1875). In Šafafik, kteri je sveta prvoučitelja slovanska, Konstantina (Cirila) in Metoda, njune neposrednje in posrednje učence verno opisal vže 1. 1847 (Rozkvet slovanske literatury v Bulharsku. Čas. Č. Mus. 1848. I), pripoznava, da se je v devetem stoletju pričelo naše slovstvo in vpiav po sv. pismu vzajemno slovensko jezikoslovje. če tudi so se nam spomeniki tedanji ohranili le v prepisih naslednjih vekov, kažejo nam veudar dosta jasno lastnijo jezika slovenskega iz dobe Cirilove, ter naravnost trdi: nže staroslovansky pfeklad pisem svatych, knih bohoslužebnych a tvofeni SS. Otcuv z druhe polovice IXho stoletf, ve spojeni s plody teže staroslovanske literatury Xho stoleti, až do upadku cafstvi bulharskčho 1. 1018, jest nepfebrana studnice pro slovanskeho jazykozpytatele, po hlubšf a dukladnejši znamosti listrojf matefskeho jazyka sveho bažiciho. (P. J. Šafafika Sebrane spisy. Dil III. Literarni historie. 1865 str. 161 — 191).