14 The influence of parents and coach on child's involvement in sport Abstract Many children quit their sports careers very early, because of their emotional exhaustion. The article stresses the importance of the “child-parent-trainer triangle”, where every factor has its own rights and duties. If parents and the coach know their roles in this relationship, the child's pathway to success will be shorter, friendlier and more reliable. Coaches and parents should regularly communicate with each other and collaborate with other professionals, like psychologists, nutritionists and pediatricians, in order to keep the emotional and physical integrity of a young athlete. It is crucial children grow a positive attitude towards sport, and to accept sport as a way of living. Key words: sport, child, parents, coach. Mateja Videmšek, Tasja Videmšek Vpliv staršev in trenerja na otrokovo športno udejstvovanje Izvleček Čustvena in telesna izčrpanost sta ena izmed vzrokov, zaradi katerih otroci po- gosto zgodaj končajo svojo športno ka- riero. Članek izpostavlja pomembnost trikotnika »otrok-starši-trener«, v okviru katerega ima vsak svoje pravice in dol- žnosti. Če starši in trener natančno po- znajo svojo vlogo, bo pot do otrokovega uspeha nedvomno krajša, bolj prijazna in zanesljiva. Trenerji in starši bi morali re- dno komunicirati med seboj in sodelova- ti tudi z drugimi strokovnjaki s področij psihologije, prehrane in pediatrije ter s tem ohraniti čustveno in telesno stabil- nost mladega športnika. Pomembno je, da otroci pridobijo pozitivna stališča do športa ter da sprejmejo šport kot način življenja. Ključne besede: šport, otrok, starši, trener. Foto: arhiv avtoric iz prakse za prakso 15 Uvod „ Življenjski slog vsakega posameznika, v katerega sodi tudi ukvarjanje s športno dejavnostjo, se razvija vse življenje. Zdrav življenjski slog je širok pojem, ki zajema člo- veka kot celoto. Gre za celostni razvoj, ne samo gibalni ali telesni, temveč tudi spo- znavni, čustveni in socialni razvoj (Gallahue in Donelly, 2003). Številne raziskave (npr. Grund idr., 2000; Janz, Dawson in Mahoney, 2000; Strong idr., 2005) so pokazale, da obstajajo koristni učniki športne dejavnosti na celostni razvoj otrok in mladostnikov. Poleg učinkov na značilnosti telesa (preventiva pred debe- lostjo, naraščanje mišične moči in kostne trdnosti, preventiva pred poškodbami), učinkov na izboljšanje stanja srčno-dihalne pripravljenosti ter na krepitev imunskega sistema, je pomemben vpliv tudi na ču- stveno področje razvoja. Gre predvsem za sprostitev, za preventivno delovanje proti depresiji, anksioznosti in stresu, zmanjšanju simptomov tesnobe in potrtosti ter spod- bujanje razvoja samospoštovanja in samo- podobe. Po priporočilih svetovne zdravstvene or- ganizacije (WHO) je za optimalni razvoj ter zdravje otrok in mladostnikov potrebnih najmanj 30 minut, veliko bolj priporočlji- vo pa 1 uro intenzivne telesne dejavnosti dnevno (Škof idr., 2016). Podobno pripo- ročajo tudi slovenske smernice za telesno dejavnost otrok in mladostnikov od 2. do 18. leta (Bratina idr., 2011); le-ti naj bodo vsak dan v tednu vsaj 60 minut zmerno- do visokointenzivno telesno dejavni (Bratina, 2011). Večja količina tele sne dejavnosti, več kot priporočenih 60 minut, pomeni tudi več ugodnih učinkov na zdravje (Fulton, Garg, Galuska, Rattay in Caspersen, 2004). Nacionalni program športa v Republiki Slo- veniji in predlog novega dokumenta za ob- dobje 2011–2020 posebno skrb posvečata povečanju količine in kakovosti športne dejavnosti vseh otrok in mladostnikov (Bra- tina idr., 2011). V priporočilih za predšolske otroke strokovnjaki poudarjajo predvsem raznolikost, zanimivost in zabavnost gibal- nih dejavnosti, skladno z njihovimi razvoj- nimi potrebami (Sanders, 2002). Otroci in mladostniki so športno dejavni v okviru vrtca in šole, v prostem času pa se lahko ukvarjajo s športnimi dejavnostmi v neorganizirani ali organizirani obliki – pod strokovnim vodstvom (Videmšek in Pišot, 2007). Njihovo športno udejstvovanje je dobra naložba za ustvarjalno in čustveno polno življenje. Toda v praksi stvari pogosto zavijejo svojo pot. Pri delu z mladimi smo nemalokrat priča negativnim pojavom, ki se kažejo v vsebinsko neustrezni vadbi ali neprimernih pedagoških ravnanjih z njimi (Škof idr., 2016). Športna dejavnost v „ predšolskem obdobju Otroka lahko vključimo v organizirano športno dejavnost že v prvem letu starosti. V Sloveniji so organizirani programi plava- nja za dojenčke že od 6. mesecev naprej, prav tako tudi različne splošne vadbe za mamice z dojenčki v športni igralnici. Pri teh oblikah vadbe je mamica ves čas z otrokom, spodbuja razvoj njegovega giba- nja, pri čemer se otrok počuti varnega (Vi- demšek, Stančevič in Permanšek, 2014). Najpogostejši začetek vključevanja otrok v organizirane športne vadbe je pri dveh ali treh letih starosti, saj je otrok takrat že nekoliko bolj samostojen, lažje razume navodila, poleg tega pa je že sposoben z besedami izraziti svoje želje in občutke. Ker je takrat otrok še zelo navezan na starše, je pomembno, da se v takšno vadbo čim bolj aktivno vključujejo. Otrok je v navzočnosti enega od staršev veliko bolj sproščen, po- čuti se varnega, poleg tega pa vaditelj lah- ko izvaja mnoge dejavnosti, ki jih sicer ne bi uspel (Bellman in Peile, 2006). Vaditelj mora poznati pomen identifika- cijskih mehanizmov v zgodnjem otroštvu. Otroci do tretjega leta starosti v večini še niso realizirali procesa separacije (ločitve) od primarnega objekta identifikacije (po- navadi matere), zato jim prihod na vadbo povzroča velike čustvene probleme. Vadi- telja »naravno« doživljajo kot nadomestni objekt, ki lahko začasno (relativno uspešno) zamenja enega od staršev, če seveda vadi- telj skupaj z njim otroku pričara čustveno stabilno in toplo ozračje (Marjanovič Umek idr., 2001; Kroflič idr., 2001). Po tem obdobju, ko otrok začenja intenziv- neje raziskovati svojo širšo življenjsko oko- lico in vzpostavljati nove odnose z drugimi odraslimi, vrstniki in moralnimi zahtevami, pa se mora vaditeljevo razmerje z otrokom prilagoditi novim razmeram (Marjano- vič Umek in Zupančič, 2004). Takrat lahko otroka že vključimo v samostojno splošno športno vadbo, ki naj spodbuja veselje in pozitivna čustva. Pri tem je zelo pomemb- no, da je vadba prilagojena njegovi razvoj- ni stopnji (Virgilio, 1997; Videmšek in Pišot, 2007). Organizirana vadba poteka navadno 1-krat ali 2-krat tedensko, dobro pa je, če jo do- polnjujemo s športnimi dejavnostmi v okviru družine (Virgilio, 2006). Dokler se otrok vadbe veseli in nam čas to dopušča, ni nič narobe, če obiskuje vadbo tudi več- krat tedensko. Danes je v Sloveniji veliko ponudnikov športnih programov za otroke, tako da se lahko zgodi, da za vabljivo reklamo tiči ne- strokovno organizirana in vodena vadba, ki ima lahko tudi negativen učinek na otrokov razvoj. Pri vključitvi otroka v določeno špor- tno dejavnost je potrebno preveriti zlasti strokovnost izvajalcev, ki morajo izvajati dejavnosti, primerne otrokovi razvojni sto- pnji. Starši bi se morali ob izbiri ponudnika vadbe za otroka dobro pozanimati, kdo in kako jo vodi, saj to lahko pomembno vpliva na otrokov celostni razvoj in tudi na njegov odnos do športa v kasnejših letih. Športna dejavnost v „ šolskem obdobju Največkrat začnejo otroci obiskovati orga- nizirano športno vadbo, ko postanejo šo- larji. Nekateri obiskujejo rekreativne špor- tne dejavnosti, nekateri pa se že usmerijo v tekmovalni šport. Nedvomno je zlasti ne- organizirana športna vadba skupaj s starši in vrstniki zelo pomembna (Sears in Sears, 2004). Rezultati raziskave so pokazali, da so šestletni otroci, ki so v večji meri športno dejavni s starši in vrstniki, bolj veseli – manj potrti, bolj zaupljivi – manj anksiozni, bolj strpni – manj jezni (Grgić, 2011; Grgić idr., 2012), manj plašni, manj zadržani in tesnob- ni (Pevec, 2012; Ivanušič idr., 2012). Prav tako so raziskovalci ugotovili, da imajo gibalno bolj sposobni šestletni otroci manj težav s pretepanjem, jezo, nezaupljivostjo, srame- žljivostjo, ne dogaja se jim, da bi se jih drugi otroci izogibali (Ivanušič, 2012; Ivanušič idr., 2012). Starši si velikokrat želijo za svojega otroka zgodnjo specializacijo. Ta je lahko za otro- kov celostni razvoj včasih vprašljiva, zlasti če ne upošteva dejstva, da naj bi šport vsaj do osmega leta temeljil na igri, med kate- ro naj bi otrok usvojil raznovrstne gibalne izkušnje. Živčni sistem otroka namreč še ni dozorel za bolj zapletene in zahtevne gibe; otroci so šele takrat sposobni večjih čustvenih in telesnih obremenitev. V specializacijo za posamezno panogo so se zaradi akumuliranega znanja in ustrezno diferencirane motorike praviloma sposob- 16 ni usmeriti med šestim in devetim letom, pri nekaterih športih tudi že nekoliko prej, vendar pa se je potrebno zavedati, da prezgodnja specializacija in spodbujanje tekmovalnosti lahko škodujeta otrokove- mu telesnemu, čustvenemu in socialne- mu razvoju. Kar nekaj najboljših vrhunskih športnikov v svetovnem merilu je začelo tekmovati v svoji zmagovalni olimpijski di- sciplini šele pri štirinajstih oziroma petnaj- stih letih (Wylleman idr., 1993, v Jowett in Lavallee, 2007). Šport ima torej poleg številnih pozitivnih vplivov na otroke in mladostnike lahko tudi negativne. Ti pridejo na površje, ko vadba ni več le zabava, ampak postane poveza- na predvsem z bojem za čim boljši rezultat (Pica, 2008). Ne le v športu, temveč na vseh življenjskih področjih se težnja po višjem, hitrejšem in močnejšem stopnjuje. Zmaga je mnogim ljudem zelo pomembna vrednota. Še po- sebno zaskrbljujoče je, če je zmaga edini motiv otroka – mladega športnika, ki šele začenja svojo pot. Zlasti za otroke naj zma- ga ne bo povezana le z rezultatom, za kar pa potrebujejo pomoč staršev, trenerjev in podporo celotnega okolja, v katerem delu- jejo (Gavin, Dowshen in Izenberg, 2004). Šport je lahko odlično vzgojno sredstvo, a pri tem obstajajo tudi nevarne pasti, v ka- tere se je že marsikdo ujel, posledice pa so boleče. Otroci se skozi šport naučijo disci- pline, pridobijo delovne navade, naučijo se biti samostojni in podobno (Tušak, Marin- šek in Tušak, 2009). Tekmovalnost postane neprimerna, ko se nagrajuje le zmagovalce. Če je najpomembnejši cilj zmaga, se otroci hitro naučijo poiskati bližnjice, hkrati pa ne vidijo pomembne koristi, ki jih prinaša špor- tna vadba oziroma vztrajen trening. Zaradi pretirane in prezgodnje usmerjenosti k tekmovalni uspešnosti otrok v sotekmoval- cu ne vidi nekoga, ki tako kot on obožuje gibanje in šport, temveč nasprotnika, ki je samo ovira na poti do cilja – zmage. Pri tem imajo trenerji in straši pomembno vlogo. Otrok ima pravico do razvoja svojega ta- lenta in tudi pravico, da sam ugotovi, do katere mere bo sodeloval pri tem procesu. V trikotniku otrok-starši-trener ima vsak svoje pravice in dolžnosti, ključno pa je, da se ohrani čustvena in telesna integriteta otroka. Vloga staršev „ Vrhunski šport je samo ena od pojavnih oblik športa. Številni starši danes otroka ne navdušijo za športno dejavnost zato, da bi postal vrhunski športnik, ampak športno dejavnost izrabljajo kot vzgojno sredstvo. S športno dejavnostjo želijo otroka naučiti, kako si zastavljati cilje, razvijati motivacijo in samozavest, krepiti osebnost in odpor- nost na stres, komunicirati z vrstniki ipd. S športom se otrok uči potrpežljivosti in vztrajnosti, doživljanja uspehov in neuspe- hov, premagovanja porazov in konstruktiv- nega spoprijemanja s težavami. Po drugi strani pa tekmovalni šport postaja vse bolj sistematična in načrtovana storilnostna de- javnost. Vrhunski dosežki že dolgo niso več naključni, ampak plod dolgotrajnega dela, odpovedovanja in seveda tudi otrokove nadpovprečne nadarjenosti. Tudi starši imajo tu vedno bolj pomembno vlogo. Že v zgodnjem otroškem obdobju so njegovi glavni socializatorji; vzgajajo ga, navdušuje- jo, vodijo in mu z identifikacijskimi vedenj- skimi vzorci nasploh odpirajo pot v svet odraslih (Tušak, 2008). V otrokovem športnem udejstvovanju so danes vse bolj navzoči in dejavno udeleže- ni starši, posebno tisti, ki že od začetka sis- tematično razmišljajo o vrhunskem uspehu svojega otroka. Starši sodelujejo predvsem s finančno pomočjo, pogosto pa sodeluje- jo tudi pri sami organizaciji. Vedno bolj po- gosto se dogaja, da starši posegajo tudi v trenerjeve kompetence. Do nesporazumov ne prihaja le zaradi nejasne vloge in funkcij staršev, ampak tudi zaradi starševskih ču- stev, ki za otroka pomenijo dodaten pritisk. Weinberg in Gould (1999) sta ugotovila, da starši, ki so navdušeni ljubitelji košarke, v bistveno večji meri vključujejo otroke v ta šport. Pomembno je, kako starši navdušijo otroka za športno dejavnost; ali ga usme- rijo v šport, da bi v njem užival in zdravo preživljal prosti čas, ali da bi v športu razvil kariero. Bolj, ko je otrok vključen v šport, večji so lahko tudi vsakodnevni konflikti otroka s starši. Tovrstni konflikti so pred- vsem posledica vsakodnevnega stresa za- radi telesnih in čustvenih obremenitev, do katerih pride pri združevanju športnih in šolskih ter drugih obveznosti (Haywood in Getchell, 2005). Tušak in sodelavci (2009) navajajo pristope staršev, ki prispevajo k razvoju anksiozno- sti: Starši, ki ustrahujejo in kaznujejo otroke • ter jim odtegujejo ljubezen, poveča- jo verjetnost, da bo pri njih prišlo do anksioznosti. Večja, ko je intenzivnost uporabe kazni ob neuspehu, prej oziro- ma hitreje se bo pri otroku razvila viso- ka anksioznost. Spremenljivo obnašanje staršev v otro- • ku vzbuja negotovost in strah. Starši pred tekmo poudarjajo pomen truda in izpolnjevanja naloge, po končanem tekmovanja pa se kljub otrokovi izpol- nitvi nalog odzovejo tako, da je jasno razvidno, da jim je najpomembnejša zmaga. Postavljanje strogih starševskih meja • vpliva na to, kako uspešen bo otrok v različnih situacijah. Več, ko je prepove- di, anksioznejši je otrok. Tudi starši, ki otroka ob uspešnih nasto- • pih ne pohvalijo, ki pogosteje izražajo negativne kot pozitivne občutke in ki otroku ne dajejo pozitivne podpore, prispevajo k razvoju otrokove anksio- znosti. Krane in sodelavci (1997, v Weinberg in Gould, 1999) navajajo rezultate raziskave na mladih vrhunskih gimnastičarkah, ki so trenirale v izrazito tekmovalnem okolju pod hudim pritiskom trenerjev in staršev. Posledice takšnega načina treniranja so bile pogoste poškodbe, motnje hranjenja, anksioznost, slaba samopodoba tekmovalk itd. Van Yperen (1995, v Weiberg in Gould, 1999) poudarja pomen starševske podpo- re pri oblikovanju samozavesti športnikov. Ugotovil je, da je ustrezna podpora staršev vplivala na to, da se mladim nogometašem, ki so trenirali v elitnih klubih, in trenutno ni- so bili preveč uspešni, ni porušila njihova samopodoba. Tudi Duda in Hom (1993, v Weeiberg in Gould, 1999) poudarjata, kako pomembno vlogo imajo starši pri otroko- vi motivaciji za šport; pogosto cilji staršev močno vplivajo na cilje, ki jih ima njihov otrok glede športnega udejstvovanja. Vloga staršev je preprosta; otrok potrebuje njihovo podporo, občutek, da mu zaupajo, da ga imajo radi, da mu stojijo ob strani v trenutkih razočaranja ipd. (Berger, 2006). Takrat nikakor ne potrebuje njihove »stro- kovne« analize vzrokov za njegov neuspeh, ampak samo njihovo ljubezen. Starši naj dajo otroku vedeti, da ga bodo na njegovi poti podpirali, ne bodo pa se vtikali v same treninge z vidika strokovnosti. Na tekmah mlajših športnikov pogosto vidimo starše, ki vpijejo na trenerja ali sodnika; otrokom je ob takšnih dejanjih seveda nerodno, obču- tijo nelagodnost in sram. Zelo pomembno je, da starši na otrocih ne izživljajo svojih iz prakse za prakso 17 pričakovanj, ki jih sami niso uresničili. Ne- kateri starši svoje otroke precenjujejo, po drugi strani pa ima tudi pretirana neambi- cioznost lahko negativne posledice (Cote, 1999). Najbolje je, da najdemo pravo mejo. Nekatere dosedanje raziskave o športnem udejstvovanju predšol- skih otrok Športno udejstvovanje predšolskih otrok v ljubljanskem okrožju sta preučevali Kro- pejeva in Videmškova (2003). Ugotovili sta, da se v tistem času približno polovica otrok ni ukvarjala z nobeno dejavnostjo. Športni dejavnosti se je posvečalo 43 % otrok, z drugimi dejavnostmi pa se je ukvarjalo samo 8 % otrok. Med športnimi dejavnost- mi so bile najbolj priljubljene kolesarjenje, aktivnosti z žogo, rolanje, plavanje in smučanje. Organizirano športno vadbo je obiskovala samo četrtina otrok, največ enkrat tedensko. Ugotovili sta, da so bili mestni otroci bolj športno aktivni od otrok z obrobja mesta. Več kot polovica vaških družin je preživljala počitnice pasivno, njihovi otroci pa so bili tudi nasploh manj športno aktivni. Čeboklijeva, Videmškova, Karpljuk in Šti- hec (2009) so ugotavljali razloge staršev za vključevanje njihovih otrok v športne programe v ljubljanskem okrožju. Rezul- tati so pokazali, da starši menijo, da je najpomembnejši cilj za njihove otroke raz- vijanje gibalnih sposobnosti. Pomembno jim je tudi to, da se seznanijo z različnimi športi in da koristno preživljajo prosti čas. Staršem je všeč, da otrok spoznava vrstni- ke in z njimi aktivno sodeluje. Presenetljivo je spoznanje, da več kot polovici staršev ni bila pomembna strokovna usposobljenost vaditeljev njihovih otrok. Otroci, vključeni v raziskavo, so bili v povprečju stari pet let in več kot polovica jih je bilo samih pobudni- kov za športno dejavnost, ki jo obiskujejo. Več kot polovica staršev otrok, ki obiskujejo organizirano vadbo, je tudi sama športno aktivna. Tomčeva (2010) je v svoji raziskavi ugota- vljala, kolikšen vpliv imajo starši pri vklju- čevanju otrok v športno vadbo v Kočevju in kakšno mnenje imajo o vplivu gibalnih dejavnosti na otroka. Tudi njena raziskava je pokazala, da je več kot polovica staršev športno aktivna. Starši se zavedajo, da je gibalna dejavnost pomembna za razvoj otroka in da vpliva predvsem na njegov gibalni in telesni razvoj. Najpomembnej- ši motivi staršev za vključevanje otrok v športne dejavnosti so zabava, zdravje, iz- popolnjevanje in usvajanje novih spretno- sti. Starši se s svojim otrokom najpogosteje udejstvujejo v igrah z žogo, na igralih in na sprehodih. Erjavčeva (2010) je v svoji raziskavi ugota- vljala, ali se starši v Kočevju zavedajo po- membnosti vključevanja otrok v športno dejavnost ter kakšne so dejanske možnosti za to. Ugotovila je, da velika večina star- šev vikende in počitnice s svojimi otroki preživlja športno dejavno. Nekaj manj kot polovica otrok in prav toliko staršev je vključenih v organizirano športno de- javnost. Največ otrok obiskuje splošno športno vadbo. Večina staršev si želi, da bi njihov otrok obiskoval strokovno vode- ni športni program, saj menijo, da je za vodenje vadbe potrebna strokovna uspo- sobljenost. Najraje pa bi svojega otroka vpisali k splošni vadbi, plavanju in v dru- štvo, kjer bi otrok spoznal čim več različnih športov. Razlogi staršev, ki svojih otrok ne želijo vpisati v športne programe, so naj- večkrat povezani z denarjem, saj je za njih ponudba predraga. Nekateri tudi menijo, da ni pestre ponudbe, ali pa, da je vadba preveč oddaljena od doma. Starši so po- dali tudi mnenja o vključevanju otrok v športne programe. Velika večina jih meni, da na vadbi pridobijo gibalne izkušnje in koristno preživijo svoj prosti čas. Strinjajo se tudi, da se na vadbi otroci učijo sodelo- vanja v skupini, spoznavajo in upoštevajo pravila ter spoznavajo športne igre, rekvi- zite in opremo. Menijo, da v vrtcu otroci niso dovolj športno dejavni. Fefer (2010) je ugotavljal glavne razloge za vključitev otrok v vadbo akrobatike na Vrh- niki. Ugotovil je, da se je pred vpisom samo dobra petina staršev pozanimala o stro- kovni usposobljenosti vaditelja. Starši so najbolj zadovoljni s ceno vadbenega pro- grama, odnosom vaditelja do vadečega ter njegovim strokovnim delom. Ugotovil je tudi, da starši menijo, da je najpomemb- nejši cilj pri vadbi razvoj gibalnih sposob- nosti. Skoraj polovica staršev, katerih otrok obiskuje vadbo akrobatike, je športno de- javna najmanj enkrat na teden, tretjina pa dva do trikrat na teden. Ugotovil je, da ne obstajajo bistvene razlike med cilji, ki jih imajo starši za svojega otroka pri vadbi akrobatike, glede na izobrazbo in spol. Oblakova in Videmškova (2014) sta izvedli podobno raziskavo; ugotavljali sta glavne razloge, zaradi katerih starši vpišejo svoje otroke v vadbo športne gimnastike v špor- tno društvo GIB Šiška. Ugotovili sta, da je bližina dvorane najpomembnejši dejav- nik, ki je vplival na odločitev staršev za vpis njihovega otroka v društvo. Tudi v tej razi- skavi se je pred vpisom samo 17 % staršev pozanimalo o strokovni usposobljenosti vaditelja oziroma trenerja. Starši so tudi v tej raziskavi zelo aktivni; skoraj polovica je športno aktivna dva do trikrat na teden, tretjina staršev pa enkrat na teden. Podob- no kot Fefer (2010) sta tudi Oblakova in Vi- demškova (2014) ugotovili, da ne obstajajo razlike med cilji, ki jih imajo starši za svo- jega otroka pri vadbi športne gimnastike, glede na izobrazbo. Debenčeva (2013) je ugotovila, da se pred- šolski otroci iz različnih slovenskih krajev za plesno dejavnost, ki jo obiskujejo, največ- krat odločijo sami. Staršem je pomembno, da se otroci ukvarjajo s športno dejavno- stjo, ki pozitivno vpliva na njihovo zdravje in da v dejavnosti uživajo. Tudi Tomšičeva (2016) je ugotavljala razlo- ge za vključevanje ljubljanskih predšolskih otrok v ples in prišla do podobnih ugoto- vitev; glavni razlogi so razvijanje gibalnih sposobnosti, razvijanje kreativnosti in gibalne ustvarjalnosti ter spoznavanje osnov gibanja z ritmom. Najmanj je star- šem pomembno, da se otrok nauči špor- tne tekmovalnosti ter da bi v prihodnje postal vrhunski plesalec. Večina staršev se je oziroma se tudi sama ukvarja s plesom. Lavričeva (2014) je ugotovila, da so bili starši, ki so se odločili za vadbo v vodi z dojenčki, tudi sami športno aktivni. Njiho- vi najpomembnejši motivi za obiskovanje tovrstne vadbe za dojenčke so bili voda in njeni sproščujoči učinki, privajanje otroka na vodo in odpravljanje strahu pred vodo. Starši niso izrazili težnje po usmeritvi otro- ka v tekmovalni šport, ampak po vključe- vanju v več različnih športnih dejavnosti. Logajeva (2015) je ugotovila, da starši z višjo izobrazbo pogosteje vpisujejo svoje otroke v programe športne vadbe. Starši svojih otrok k tovrstnim vadbam ne vpi- sujejo zlasti zaradi previsokih cen. Nekaj več kot polovica staršev se je pred vpisom v program pozanimala o strokovni uspo- sobljenosti vaditeljev, kar je še vedno zelo nizek odstotek. Avtorica je tudi ugotavljala mnenje staršev o vključevanju predšolskih otrok v športne programe splošne vadbe; starši vključujejo svoje otroke v športno vadbo predvsem zaradi razvijanja gibal- 18 nih sposobnosti. Pomembno jim je tudi to, da se otroci naučijo sodelovati v skupini ter spoznajo in upoštevajo pravila. Star- ši pa se nikakor ne strinjajo, da otroci ne potrebujejo dodatne športne dejavnosti, ker so že v vrtcu dovolj aktivni ter da se v programih splošne športne vadbe samo preprosto igrajo. Večina avtorjev je prišla do ugoto- vitev, da imajo starši, ki vključujejo svoje predšolske otroke v športno vadbo, v povprečju višjo izobrazbo ter so v večji meri tudi sami športno dejavni. Glavni razlogi staršev za vključevanje otrok v športne pro- grame so razvijanje gibalnih spo- sobnosti, zdravje, navajanje na sku- pinsko delo ter zabava in sprostitev. V večini primerov starši niso izrazili težnje po usmeritvi otroka v tekmo- valni oziroma vrhunski šport. Zaskr- bljujoče je dejstvo, da se starši pred vpisom otroka v športni program v večini primerov ne pozanimajo o strokovni usposobljenosti vaditelja. Vloga trenerja „ Starši imajo torej nedvomno velik vpliv na otrokova stališča do uspeha v športu, pa tu- di na nastanek čustvenih problemov (Hay- wood in Getchell, 2005). Ker so pogosto nenehno navzoči na treningih in tekmah, mora trener posredovati takoj, ko opazi prve neprimerne pristope v starševskem odnosu do otroka športnika. Trener naj bi starše tudi seznanil z nekaterimi osnovnimi pravili vedenja (Tušak, 2002). Če starši kažejo preveč zanimanja za otro- kovo ukvarjanje s športom, ga začnejo utesnjevati, njegovo navdušenje pa se po- časi zmanjšuje. Na tem mestu postane po- membna vloga trenerja, saj mora pri otro- ku razviti pozitivno motivacijo za šport, ki ne bo izhajala iz zunanjih vzvodov (ugajati staršem), ampak bo njegova lastna, notra- nja (Tušak, 2008). Trener pogosto upošteva pravilo, po ka- terem je treba obremenitev na treningu povečevati tako dolgo, da dosežemo višjo raven, otrok športnik pa poskuša razmerje med uspehom in vloženim naporom čim bolj optimizirati; rad bi delal čim manj za čim večji uspeh. Na tej poti doseže točko, na kateri naraščanje obremenitev postane problem, čeprav bi se dosežki s tem izbolj- šali. Šport nenadoma ni več igra in zabava, marveč trening oziroma delo. Otrok, ki se znajde v taki stresni situaciji, nenehno išče lažje izhode, trenerji tega nočejo sprejeti in zahtevajo, naj sledi zahtevam športa. Gre za nekakšen športni perpetuum mobile (Tušak, Marinšek in Tušak, 2009). To težavo je praviloma nemogoče rešiti z racionalizacijo dela, ampak predvsem s povečanjem obremenitve. Žal otroci teh izkušenj še nimajo. Dokler športnik tega ne sprejme, bo prihajalo do konfliktov, pri do- seganju višjih ciljev pa bo otrok neuspešen. Tako otroci kot trener hočejo doseči uspeh in samopotrditev. V trenutkih uspeha naj- večkrat ni velikih težav, te pridejo navadno z neuspehom. Ron Smith idr. (1979, v Wei- berg in Gould, 1999) so proučevali vpliv tre- nerjevega delovanja na samozavest mladih igralcev baseballa. Trener, ki je kljub slabi igri oziroma izgubljeni tekmi spodbujal mlade igralce, je bil bolje ocenjen s strani igralcev; le-ti so bili bolj samozavestni na prihodnjih tekmah ter imeli boljši odnos s soigralci. Sklep „ Starši in trener so nepogrešljivi del siste- ma celotne otrokove podpore na njegovi športni poti. Če starši in trener natančno poznajo svojo vlogo in naloge, bo pot do otrokovega uspeha nedvomno krajša, bolj prijazna in zanesljiva. Otroci se bodo z ve- seljem spominjali otroštva in mladosti ter cenili vse izkušnje, ki so jih pridobili skozi proces treniranja in tekmovanja. Pomemb- no je, da pridobijo pozitivna stališča do športa nasploh ter da sprejmejo šport kot način življenja. Temelj, zgrajen v otroštvu, namreč pomembno vpliva na človekov celosten razvoj, na kasnejše vključevanje v različne športne zvrsti in nenazadnje tudi na to, da postane šport človeku ena izmed pomembnih sestavin kakovosti življenja v vseh starostnih obdobjih. Literatura „ Berger, K. S. (2006). 1. The developing person; Through childhood and adolescence. New York: Worth Publishers. Bellman, M. in Peile, E. (2006). 2. The Normal Child. China: Churchill Livingstone. Bratina Uršič, N., Hadžić, V., Batellino, T., Pisto- 3. tnik, B., Pori, M., Šajber, D., … Dervišević, E. (2011). Slovenian guidelines for physical ac- tivity in children and adolescents in the age group 2–18 years. Zdravniški Vestnik, 80 (12), 885–896. Bondy, F. (1993). When Coaches Cross the 4. Line. The New York Times. Retrieved from http://www.nytimes.com/1993/05/02/ sports/when-coaches-cross-the-line. html?pagewanted=all. Cote, J. (1999). The influenceof the family in 5. the development of talent in sport. The sport psychologist, 13 (4), 395–418. Čebokli, N., Videmšek, M., Karpljuk, D. in Šti- 6. hec, J. (2009). Analiza razlogov za vključe- vanje otrok v športno vadbo. Šport, 57(1/2), 20 -23. Debenec, E. (2013). 7. Analiza vključevanja predšolskih otrok v plesne dejavnosti (Diplom- sko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Erjavec, A. (2010). Možnosti vključevanja 8. predšolskih otrok v športne programe na Kočevskem (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. Fulton, J. E., Garg, M., Galuska, D. A., Rattay, 9. K. T., & Caspersen, C. J. (2004). Public health and clinical recommendations for physical activity and physical fitness: special focus on overweight youth. Sports Medicine, 34, 581–99. Gallahue, D. in Donelly, F. C. (2003). 10. Develo- pmental Physical Education for all children. Champaign: Human Kinetics. Gavin, M. L., Dowshen, S. in Izenberg, N. 11. (2004). Fit kids. London: Dorling Kindersley Limited. Grgić, E. (2011). Povezanost med športno de- 12. javnostjo šestletnih otrok in njihovim čustve- nim izražanjem (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. Grgić, E., Grgić, E., Videmšek, M., Karpljuk, D., 13. Štihec, J. in Meško, M. (2012). Športna dejav- nost in čustveno izražanje šestletnih otrok. Šport, 60 (3-4), 55–60. Grund, A., Dilba, B., Forberger, K., Krause, H., 14. Sievers, M. in Riecert, H. (2000). Relationship between physical activity, physical fitness, muscle strength and nutritional state in 5- to 11-year-old children. European Journal of Ap- plied Physiology, 82, 425–438. Haywood, K.M. in Getchell, N. (2005). Life 15. span motor development. Champaign: Hu- man Kinetics. Ivanušič, M., Pevec, A., Videmšek, M., Karpljuk, 16. D., Štihec, J. in Meško, M. (2012). Čustvene in vedenjske težave šestletnih otrok glede na njihove gibalne sposobnosti in preživljanje prostega časa. Šport, 60 (3/4), 90–96. Ivanušič, M. (2012). 17. Povezanost med gibalnimi sposobnostmi šestletnih otrok ter njihovimi ču- stvenimi in vedenjskimi težavami (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. iz prakse za prakso 19 Janz, K.F., Dawson, J.D. in Mahoney, L.T. 18. (2000). Tracking physical fitness and physi- cal activity from childhood to adolescence: The Muscatine study. Medicine and Science in Sports and Exercise, 32, 1250 –1257. Jowett, S. in Lavallee, D. (2007). 19. Social Psycho- logy in Sport. Champaign (IL): Human Kineti- cs. Kroflič, R., Marjanovič Umek, L., Videmšek, M., 20. Kovač M., Kranjc, S., Saksida, I., … Japelj Pavešić, B. (2001). 21. Otrok v vrtcu; priročnik h ku- rikulu za vrtce. Maribor: Obzorja. Kropej, V. in Videmšek, M. (2003). Športno 22. udejstvovanje štiri- do šestletnih otrok v lju- bljanskem okrožju. Šport, 51 (1), 60–62. Lavrič, D. (2014). 23. Pomen socialnega statusa staršev in njihovega odnosa do športa pri pla- vanju dojenčkov (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Logaj, T. (2015). 24. Mnenje staršev o vključevanju predšolskih otrok v organizirano športno vadbo v Zagorju ob Savi (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. Marjanovič Umek, L. in Zupančič. M. (2004). 25. Otroci v vrtcu in šoli. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.). Razvojna psihologija (str. 468–494). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Oblak, I. in Videmšek, M. (2014). Analiza ra- 26. zlogov za vključevanje otrok v športno gi- mnastiko v športnem društvu GIB Šiška. V M. Kovač (Ur.) in M. Plavčak (Ur.). Zbornik 27. posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 46-49). Ljubljana: Zveza društev športnih pe- dagogov Slovenije. Pevec, A. (2012). 2 7. Povezanost med načinom preživljanja prostega časa ter čustvenimi in vedenjskimi težavami šestletnih otrok (Diplom- sko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana. Pica, R. (2008). 28. Physical education for young children. Champaign: Human Kinetics. Sanders, S.W. (2002). 29. Active for life; develo- pmentally appropriate movement programs for young children. Champaign: Human Ki- netics. Sears, W. in Sears, M. (2004). 30. Uspešen otrok. Radovljica: Didakta. Strong, W.B., Malina, R.M., Blimke, C.J., Dani- 31. els, S.R., Dishman, R.K. in Gutin, B. (2005). Evi- dence based physical activity for school-age youth. Journal of pediatrics, 146, 732–737. Škof, B. (2016). 32. Šport po meri otrok in mlado- stnikov: pedagoški, didaktični, psiho-socialni, biološki in zdravstveni vidiki športne vadbe mladih. Ljubljana: University of Ljubljana, Fa- culty of Sport. Tomc, K. (2010). Vpliv staršev na vključitev 33. otrok v športno vadbo (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Lju- bljana. Tomšič, S. (2016). 34. Razlogi staršev za vključe- vanje predšolskih otrok v plesno dejavnost (di- plomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. Tušak, M. (Matej). (2002). Dozorevanje od- 35. nosa starši – trener – otrok. Šport mladih, 10, 42–43. Tušak, M. (Matej), Tušak, M. (Maksimiljana) in 36. Tušak, M. (Maks). (2003). Vloga družine in star- šev v športu. Zalog: Klub M. T. Tušak, M. (Matej). (2008). The role of family in 37. the sports life of children. V G. Starc, M. Ko- vač in K. Bizjak Slanič (Ur.). The heart of Europe: book of abstracts (str. 47–48). Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Tušak, M. (Matej), Marinšek, M. (Maksimiljana) 38. in Tušak, M. (Maks). (2009). Družina in Špor- tnik. Ljubljana: University of Ljubljana, Facul- ty of Sport. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). 39. Šport za naj- mlajše. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul- teta za šport. Videmšek, M. Stančevič, B. in Permanšek, M. 40. (2014). Igrive športne urice. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Virgilio, S.J. (1997). 41. Fitness education for chil- dren. Champaign: Human Kinetics. Virgilio, S., J. (2006). 42. Active start for healthy kids. Champaign: Human Kinetics. Weinberg, R. S. in Gould, D. (1999). 43. Founda- tions of Sport and Exercise Psychology: Second Edition. Champaign (IL): Human Kinetics. Prof. dr. Mateja Videmšek, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si