MARIJIN LIST
XXXVI. leto	3 8. marca 1940
poštnina plačana v gotovini.
T.
M A R I J I N LIST
Pobožen mesečni lisi. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi /pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sv. Driižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marljikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skupni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Kovinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezulovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1940 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se služijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov. krajina.
Tiskarna BaMnyi Ernesta v Lendavi.
CZZ2DCZZ23CZZ2DCZZ2DCZZ2DCZZZDCZZ20CZZ2DC2ZZD<^ZZDCZZ2DCZZ20
N Ve se/e i milosti pune oiizemske s oetke B g	ze/e osem soo/im naročnikom	§
I	CUre(/ništoo i upraoa. |
czz23 CZZ2D CZZ23 CZZ2=> CZZ22 CZZZD GZZ2D CZZ2D CZZ2D CZZ2D CZZ23 GZZ23
-DARI. —
Na Dom sv. Frančiška so dariivali v din sledeči: Bokan Terezija, Baynes, Francija 54, Kreslin Aga, D. Bistrica 3, Gerič Štefan. G. Bistrica 10, dr. Kočar Josip, Zagreb 50, Meznarič Ludvik, Bakovci 4, Cipot Mima, Ba-kovci 4. Gorišek Franjo, žand. slanica Krušje 20, Žižek Jožef, V. Polana 5, Gabor Cecilija, Trnje 25. Štefko Ivan, Francija 61.70. Obresti tek. računa v Črensovcih 465. Obresti kmečke posojilnice za 1. 1939. 27. Obresti Prekmurske banke 161.58. Dvig polletnih obresti 80, Obresti v hran. dravske ban. 4433.83. Din. — Oča sirot, povrni vsem obilno. Odbor.
Izdali smo v din. Poštnina, koleki in stroški v hran. dravske ban. 53.83. Dopolnilna taksa 49. Dopolnilna taksa za leto 1940. 36. Inženeri Ba-tisweileri, Čakovec za izmeritev 250. Dvig polletnih obresti 80.
Na podporo Marijinoga lista so dariivali v din. sledeči: Balažic Marija iz Hotize, Francija 34.75. Fujs Mariška, Cazma 8.50. Baša Štefan, Bagr-dan 5. N. N. 10. Marton Roza, D. Bistrica 5. — Marija povrni vsem obilno.
i^MPIliSaiM
Leto 36.	». marca 1940.	številka 3.
ZAKAJ, ZGLEDNO SE JE NA MILOST SVOJE DEKLE (Luka I 48).
Od vusf.do viist, od roda do roda se je zročala obliiba Odrešenika, štero je Bog dao Adami i Evi. Kda sta najmre grešila, sta s tem sebi i svojim potomcom zaprla nebeška vrata i nikdar nihče ne bi mogeo priti v nebesa, če ne bi Bog poslao Odrešenika, ki nam je zgublena nebesa nazaj spravo. Prvima človekoma ga je samo oblubo.
Težko so čakali liidje pred Kristušom obliiblenoga Odrešenika. Preroki so ga znova i znova napovedavali. Izvoljeno ludstvo judovsko je znalo, da se Odrešenik ma naroditi iz njegove krvi. Zato so vse judovske ženske gojile v svojem srci to skrito želo, da bi se Bog na njo štero zgledno i si jo odebrao . za svojo mater. Zato so se tiidi vse judovske dekle želele oženiti. Tak so mele viipanje, da se v njenom šterom zakoni narodi Odrešenik. Ostati samska je pri Judih valalo za sramoto. Samska si ne mogla računati, da bi ona postala mati Odre-šenikova.
Marija, ki je tudi bila edna od judovskih deklic, se je sama odpovedala toj časti, da bi ona bila mati Odrešenikova. Zaobliibila se je, da ostane deviška vse živlenje. Bila je preveč ponižna, da bi si mogla misliti, da bi Bog njo odebrao za svojo mater. Ali da pred Iiidmi ne bi bila osramočena, ka ne omožena, so njoj stariši odebrali sv. Jožefa, da z njov vkup
živi, da bi tak pred liidmi izgledalo, kak če bi tudi Marija mela moža. Ali oba sta se zaobliibila, da bosta živela deviško čisto, da tak ležej samo Bogi služita.
I gda je prišeo čas, da bi Odrešenik prišeo na zemlo — je bože oko gledalo iz nebes na zemlo i iskalo žensko, štera naj bo mati Odrešenikova.
Mati Odrešenikova! Mati boža! To je čast, ki presega vse driige časti na zemli. Človek naj rodi Boga, svojega Stvori-tela! To človeška pamet ne more prerazmiti. Stera žena bo tista srečna. Bože oko je videlo vse žene, ka jih je na zemli bilo. Bile so bogate, bile so vučene, bile so iz visikoga roda, hčere kralov. I vse bi rade bile matere Odrešenikove. Vsakša bi mela za najvekšo čast, če bi to njo dosegnolo.
1 bože oko je iskalo. Štera naj bo? Edno je gvišno: tista ki bo mati Odrešenikova, mora biti med vsemi ženami prva, največ vredna. Inači biti ne more. Kak pa naj to izgleda, da bi štera druga bila več kak mati boža?
I bože oko išče. Zgledne se na Marijo, ki je živela skrita s sv. Jožefom v mesti Nazaret. Njo je Bog spoznao za najbole vredno med vsemi ženami. Pa ne bila bogata, tudi vučena ne. Bila je toti iz kralevske družine Davidove, ali to je že daleč bilo i za to nihče več ne znao.
Ka je vidilo bože oko na Mariji, da se je na njo zgled-nolo i njo odebralo za mater božo? „Zgledno se je na nizkost svoje dekle". Marijina nizkost je bila tista prelepa jakost, ki je Marijo tak visiko podignola. Njena ponižnost. — Gda so si driige želele bogastvo, je ona bila zadovolna s svojim siromaštvom. Gda so se driige štele dopadnoti sveti z lepov oblekov, je Marija nosila preprosti gvant. Gda so driige iskale čast, se je ona skrila pred svetom v siromaško hišico. Gda so druge v srci mele želo, da bi postanole matere Odrešenikove, se je Marija toj časti sama odpovedala. Prevelka sreča se njoj je to videla. Zato se niti ne štela orrtožiti. I gda je tak vse posvet-nosti zavrgla i ne bila na nikoj navezana te se je vsa posvetila Bogi. Njemi i samo Njemi je štela služiti kak sliižečka dekla svojemi gospodari. I ravno to je Bogi tak dopadnolo, da si je Marijo odebrao za svojo mater.
Kak vse inačiše je mišlenje toga sveta od božega mišlenja!
Vstajenje - Velika
Aleluja, bam, bim, bam, spet pomlad prihaja k nam, Vesna lepa, vsa cvetoča, lica ima topla, vroča, njen poljub je rožni med, vonj vijolic njena sled.
Aleluja, cin, cin, cin, glej na oknu rožmarin, pelagonije so bele, pri sosedi oživele, vse se dviga, vse živi, ljubi dedek, kajfpa vi?
Bog pomlad je k vam poslal, ji za vas veselja dal, zdravje Vesna seje v cvetje, vzbuja rajskih ptičic petje, radosti je poln njen hram, vseh lepot pripravi nam.
Pojdimo se: „Trden most, trden, kakor skala kost!" K igri na zeleno trato, saj nam sije sonce zlato, i po drva v mladoles, kurili si bomo „kres".
Jerbas nov je že spleten, jaz prinesem z vrta hren, mati spečejo kolače, atek dajo v žegen krače, prt je snežnobel, opran, Bog nam daj Vstajenja dan.
Aleluja, bam, bim, bam, spet pomlad je prišla k nam, z butaro šli bomo k fari, a na Vuzem h Katri stari; jaz potrkam: „Dober den, Vuzem tu je! Botra ven!" Bo vesela do nebes, pirhov dala mi zares.
__* Slano jc, aleluja.
11 =' *
Dober kristjan živi s Cerkvov. Gda Cerkev obhaja vesele spomine, se dober kristjan veseli. Na viizemske svetke pa sv. Cerkev obhaja zmago božega Sina nad smrtjov; njegovo vstajenje. Dober kristjan se tomi veseli.
Srce nam vriska od veselja. Aleluja se glasi po cerkvaj iz nešfevilnih viist vernikov. Veselimo se, da je naš Zveličar od mrtvih stano i s tem najbole posvedočo, da je On zaistino Sin boži. To je najvekša čuda, štero je Gospod napravo sam s sebov. S tem je najbole pokazao vsem svojim neprijatelom,

Jezus je od mrtvih stano.
da je on zaistino od Boga poslani obliibleni Odrešenik i ga zato tiidi moramo sprijati.
Ne je bilo tak lehko Gospodi Jezusi dokazati, da je On Bog. Gda je začno hoditi iz kraja v kraj, liidi zbirati i jih včiti — so se ludje preči navelci spogledavali: Sto je te? Nekše ščista nove navuke nam glasi;
„Ciili ste, da se je pravilo starim: ne vmori; što pa koga vmori, pride pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsakši, što se čemeri na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo." (Mat. 5, 21-22).
„Čuli ste, da se je pravilo starim: ne nečistiij. Jaz pa vam pravim: Vsakši, što gleda žensko, da jo poželi, je že ne-čistiivao z njov v svojem srci." (Mat. 5, 27—28).
„Culi ste, da je bilo povedano: Oko za oko i zob za zob. Jaz pa vam pravim, da se hudobneži ne postavlajte proti; nego če te što bije po desnom lici, njemi nastavi še drugo." (Mat. 5, 38—39).
„Čuli ste, da je bilo povedano: Liibi svojega bližnjega i sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Liibite svoje sovražnike; delajte dobro tem, ki vas sovražijo, i molite za tiste, ki vas preganjajo i obrekiijejo, da bote deca vašega Oče, ki je v nebesaj ... Če najmre liibite tiste, ki vas liibijo, kakše zaslužen je mate? Ali ne delajo toga tiidi cestninari? I če po-zdravlate le svoje brate, ka delate posebnoga ? Ali ne delajo tak tiidi pogani? Bodite torej popolni, kak je popoln vaš Oča nebeški." (Mat. 5, 43—48).
Tak nam šče dozdaj nihče ne govorio. Meli smo proroke, ali tak nam nieden ne govorio. Ali je On prorok? Ali celo kaj več kak prorok? „Odked ma to modrost i te moči? Ali ne to tesarov sin? Ali ne njegova mati Marija?" (Mat. 13, 54—55.)
Ja, ne je bilo lehko luJem dokazati, da je Jezuš prišeo iz nebes. Če so Ga pa ludje v Nazareti poznali že od mladih let, kak dete. I sledkar so Ga videli v delavnici, kak sta z Jožefom tesala. Liidje so pri Njem dali delati klopi, stole. Z njimi je pogovarjao, kak se pač vsakši drugi pogovarja. Dostakrat je puno liidi bilo pri Jezuši v delavnici i nikdar edne reči ne povedao, ka bi on bio kaj posebnoga.
Gda pa bio star 30 let, naednok začne včiti, da je On od Boga poslani, 9a je prišeo iz nebes, da je Sin boži, da je Bog.
Liidje so po pravici henjali i čudno gledali.
Ja, da pa čudovite reči dela. Vodo je spremeno v vino. Mrtvoga mladeniča je obudo v Naimi, gda so ga že nesli na pokopališče. Viher je pomiro na morji. Več jezer liidi je na-hrano s petimi kriihi i dvema ribama. Takših reči človek ne more napraviti. Tiidi nieden prorok kaj takšega ne delao.
Liidstvo je bilo v dvojščini. Ne je znalo, ka naj napravi. Ali naj verje ali ne. Takši naj bi bio Bog? Ve je pa človek kak vsakši drugi. Gda je truden, mora počivati; gda je lačen, mora jesti; včasih je žalosten, včasih je veseli.
Pa nindri nikaj nema. Nema hiše, nema nikše oblasti, ne vojaške ne druge.
Težko je liidem šlo v glavo, da bi Jezuš bio z nebes poslani. Preveč človeški se jim je vido,
Ali silile so jih čude, da so se vsikdar bole nagibali do priznanja Kristušovoga božanstva. Čeravno to priznanje ne bilo trdno. Vej so pa na velki petek vsi kričali: „Križan naj bo." Torej vse številne čude, štere je Jezuš napravo med liidstvom, denok liidi neso mogle popolnoma prepričati, da je On Bog. — Celo apoštoli so v časi stiske zdvojili nad Gospodom. Vsi so Ga zapustili i zbežali od Njega. Gospod je ostao sam, zapuščeni od vseh, tudi od svojih najbližanjih prijatelov. Apostol Peter, poglavar, se šče nekak prerine za Gospodom i od deleč opazuje, ka se bo z Njim godilo. Pa gda ga varajo, tudi on zataji svojega Gospoda „Ne poznam toga človeka!"
V petek popoldnevi Jezuš konča svoje živlenje na križi. Tak so Ga liidje zavrgli.
Pa pride viizemsko jutro. Zapečateni grok se odpre i iz njega stopi Jezus. Vojaki, ki so grob stražili, se prestrašijo, da od groze pokaplejo na tla i Gospod mirno ide mimo njih.
Prikaže se Mariji Magdaleni. Prikaže se apoštolom, ki so se od straha zaprli v sobo v Jeružalemi i šče večkrat se je prikazao svojim vučencom.
Vstajenje Gospodovo je najvekša čiida. S tem da je Jezuš sam od sebe od mrtvih vstano, je najbole pokazao svojo božansko moč. S tem je tudi potrdo i podkrepo vse svoje čii-de, štere je napravo pred svojov smrtjov.
r= Tudi mi vstanemo od mrtvili. =j|
Vstajenje Gospodovo nam je zgled, da tudi mi nekoč od mrtvih vstanemo. Naša tela, ki jih po smrti položijo v grob i tam sprhnejo, ne ostanejo v grobi na veke, nego na konci sveta se tiidi naš grob odpre i tudi mi vstanemo od mrtvih i bomo šli po plačilo, ki si ga zaslužimo.
Ta verska istina nam mora biti pred očmi vse živlenje i nas stalno opominjati, da tak živimo, ka na konci sveta vstanemo v živlenje.
Zadnje čase se vsikdar bole širi navuk, da je s smrtjov za človeka konec. Tak kak gda živinče crkne i ne ostane nikaj od njega, tak da tiidi za človeka nega nikaj po smrti. Zato naj človek po tom krivom navuki živi kak more. Naj vživle te svet, naj si privošči vse, ka požele. Da bar nekaj ma od živlenja.
Takši krivi navuk človeka lehko zapela, da resan začne živetj nečloveško. Toda kak bridko vkani sam sebe takši človek. Zato ka s tem, če on ne verje v vstajenje mesa, ne zatre živlenja po smrti i bo na konci sveta ravno tak morao priti vo iz svojega groba, kak vsakši drugi. Samo razlika bo ta, da bodo tisti, ki v živlenji verjejo v vstajenje na konci sveta i se zato vse živlenje pripravlajo na oni velki dogodek; vstali poveličani, neizmerno lepi, da začnejo drugo, večno živlenje. Tisti pa,
ki tajijo vstajenje na konci sveta, bodo vstali z grdim, odurnim telom i začnejo večno pogublenje.
Vnogim se vidi težko živlenje po krščanskoj veri. Telko premaguvanja i zatajiivanja samoga sebe terja od človeka naša vera, da bi jo zaistino lehko čutili kak breme, če ne bi znali za to veselo istino, da bomo na konci sveta od mrtvih vstali i te dobimo plačilo, ki nam ide za vse svoje premaguvanje i zatajuvanje.
Kak težko je neprijateli odpustiti, če nam je napravo kakšo krivico. Ce pa pomislim, da mi na konci sveta, gda od mrtvih stanem, nebeški Sodnik da plačilo za to, dobim moč, da odpustim i pozabim.
Kak težko je premagati se i ne iti s prijateli v družbo, gda pravijo, da bo lepo, da se bodo zabavali, dobro meli, gde bo tiidi ples! Človeka vleče neka skrita sila, šteroj se je težko proti postavlati. Če pa pomisli, da bo na konci sveta od mrtvih stano i bo tam dobio nagrado za svoje premaguvanje na zemli, ta miseo njemi da moč, da se ležej premaga.
I tak v vseh skiišnjavaj mamo najvekšo oporo ravno v misli, da bomo nekoč tiidi mi vstali od mrtvih. S smrtjov se ne konča vse. Duša plava pred večnoga Sodnika i se bo sodnji den spet združila s telom.
To vero si_ znova obudimo. Po toj veri moramo naravnati svoje živlenje. Živimo pravično i sveto, da dosegnemo odičeno vstajenje.
V gorečoj molitvi pa bodimo združeni s pokojnimi, z dušami v vicaj. Molimo goreče za rajne stariše, sorodnike, dobrotnike i znance, zato ka se bomo na sodnji den pa vsi videli.
Da duša človekova na driigom sveti čaka na sodnji den, gda znova pride v telo i ga poživi, nam svedoči prevnogo čud svetnikov.
Od sv. Stanislava, škofa krakovskoga, čtemo naslednjo čudovito dogodbico: Poljski krao Boleslav je s svojov zvijačov dosegno, da so sv. Stanislava tožili pred sodnijov, da se je po krivici polastio njive nekšega Petra, ki je že vmro. Ka je napravo škof? Pošto se je tri dni i molo neprestano. Po tretjem dnevi je šou na grob i je z gorečov prošnjov pozvao Petra iz groba i ga gnao pred sodnika, gde je Peter svedočo, da je škof Stanislav njivo pošteno plačao. Ves sodni zbor se je čiido nad tov čiidov.
Naša sv. Maticerkev ma neizmerno velike duhovne kinče za naše duše. Eden takši kinč so odpustki. To čiiješ dostakrat, to vidiš večkrat napisano v molitvenoj knigi, pa najbrž niti ne veš, ka so odpustki. Katekizmuš nam pravi: „Z odpustki se odpuščajo vremenite kaštige za one grehe, šteri so že pri spovedi odpuščeni". To nam pove dve istini. Prva je: ka vsakši greh, posebno smrten, pusti na duši nikše zamazke tiidi po spovedi. Druga je: ka nam te zamazke zbrišejo odpustki, štere ma sv. Maticerkev.
# Mati. €
(Za materinski den.)
Redke so matere, ki bi mele pravilno mišlenje od materinstva. Sodobni duh materializma je zastrupo tiidi materna srca, da se več ne zavedajo velke, neizmerno velke odlike, štero njim je zaviipao Stvoriteo v skrivnosti materinstva. Vsik-dar menje je mater, ki bi sprijale na sebe materinstvo tak, kak je, nego se ga branijo. Če jih pa že dosegne ta „nesreča", so vse žalostne, potrte i nekam sram jih je. Kak daleč so takše matere od krščanskoga navuka materinstva, ki edini pokaže mater v pravoj svetlosti i njoj da mesto, ki njoj ide.
Poglednimo materinstvo s krščanskoga stališča i matere — bar krščanske — si to zapomnite i te Boga hvalite, da vam je zaviipao materinstvo.
Materinstvo je Bog doloco. Gda je Bog stvoro prviva človeka, jiva je stvoro po svojoj podobi. Človek je podoba boža, ne po teli, nego po duši. Bog je diih, diiša tiidi; Bog je ne-mrtelen, diiša tiidi; Bog je neskončno lepi, diiša je v milosti božoj podobna neskončnoj lepoti božoj. Zavolo teh lastnosti: bogopodobnosti, nevmrtelnosti, lepote, je diiša več vredna, kak kajkoli driigo na zemli. Vse zlato i vse srebro sveta, pa ves svet ne telko vreden, kak edna jedina človeča diiša. Neba i zemla prejdeta, diiša človeča pa nikdar ne prejde.
To diišo je Bog vdehno v človeče telo, gda ga je stvoro. Te neizmerni kinč nosi v sebi človek!
I gda sta prviva človeka že bila stvorjeniva, jima je Bog naročo: „rastita i vnožita se i napunita vso ze-mlo." Bog želej, da se zemla napuni z liidmi, pa ne zato, ka bi liidje na zemli ostali, nego zato, da se naj liidje preselijo k Njemi, k svojemi Nebeskomi Oči i napunijo nebesa.
Bog bi lehko sam stvoro vsakšega človeka posebi, kak je stvoro Adama i Evo. On bi v svojoj vsemogočnosti lehko napravo to i bi tak sam napuno zemlo i nebesa. A ne je šteo tak vrediti živlenje na zemli. On je že dobro znao, zakaj ne. Življenje na zemli bi bilo preveč mrzlo, brez liibezni. Tiihinci bi si bili liidje med sebov. Ne bi bilo matere, ne oče, ne bratov, ne sester, ne driižine. I ravno to so stvari, gde človek najde največ domače toplote, največ veselja, zadovolnosti: v domačoj družini.
Zato je Bog sam stvoro samo prviva človeka. Njima pa je dao sposobnost, da Njemi naprej pomagata pri stvorenji no-voga človeka. To je roditelska sposobnost. Tretjega človeka že ne Bog sam stvoro i tiidi niednoga naslednjega ne, nego je pri stvarjanji vsakšega človeka pozvao na pomoč stariše. Starišje, v prvoj vrsti mati, naj da Bogi človeško telo i v to telo Bog vdehne diišo i tak nastane novi človek.
Materinstvo — Slllžba Doža. Kakša čast je to! Kakše od-likuvanje! Bog pozove na pomoč nebogleno človeško stvorenje, naj njemi ona pomaga pri stvorenji novoga človeka. Tak da Bog sam toga ne bi zmogeo! Človek njemi mora pomagati.
Pomagati — Bogi! Mati! pomisli! Ali je ne ta čast nad vse časti? Pomagati Bogi i to te, gda se ide za človeka, ki je, kak smo v začetki omenili, več vreden, kak vse druge stvari na zemli. Bog te pozove v svojo delavnico, v svojo službo.
Mislim si sledeči dogodek: Za viizemske svetke pridejo domo tri dekle, ki so v službi: edna pri srezkom načelniki, druga pri bani, tretja pri samom krali. Pred velkov mešov stoji vse puno liidi pri cerkvi. Dekle se pogovarjajo i se smejejo. Dobre vole so. Pa varajo, kda prihaja njuva pajdašica, ki slu-
ži pri načelniki. Vse čutijo do nje nekše posebno poštenje, zato, ka je v službi pri velkom gospodi. — Pa pride malo za njov ona druga, ki je v službi pri bani. Do te pajdašice šče vekše poštenje majo, ar je v službi pri vekšem gospodi. — Pa pride malo za njov tretja, ki je v službi pri krali. Za tov se pa vsi liidje zgledujejo, ne samo vse dekle, nego tudi vsi moški i ženske i celo deca si šepetajo med sebov: vidiš jo, ta je v službi pri samom krali! Moški celo za kranščak segnejo i jo pozdravijo. Čutijo, da morajo skazati posebno poštenje njoj, ki je vsakši den s kralom vkup i v njegovoj službi. — Za temi tremi pa pride mati, navadna, preprosta ženica, pa stopi med nje i jim pravi: jaz pa nesam v službi ne pri bani i ne pri krali,
nego pri samom Bogi. I to pri najvekšem deli, gda Bog šče stvoriti svojo podobo — človeka. Jaz njemi moram pomagati. Brez mene sam Bog ne more stvoriti človeka. Ali je štera čast na zemli vekša, kak je čast materina?
0, s kakšov liibavjov se Bog nagne do žene, ki jo pozove v svojo božo službo v zakonski stan, da bo v njegovoj delavnici kak pomočnica pri Njem, pri Majstri — Bogi. Vse pa, ka je bluzi Boga, je lepo, je vzvišeno i kem bliže Bogi, tem bole sveto.
Ali pa je na zemli še kaj bliže Bogi, kak ravno materinstvo? Vej je pa mati združena s samim Bogom. Z Bogom se najtesneje združi, tak da je takrekoč z Bogom edno i to v tis-tom hipi, gda se Bog nagne do matere i vdehne dušo novomi človeki, ki začne kliti pod materinim srcom.
0, matere, ali se bar samo malo toga zavedate? Gda ste v službi materinstva, ste popolnoma v službi Boga, ste bliže Bogi kak gdakoli. Popolnoma ste obdane od bože liibezni, ki vam zaviipa svoj najvekši kinč — svojo podobo i vam ga položi pod srce z naročilom, da to podobo s svojov telovnov toplotov segrevlete i s svojov krvjov hranite i to tak dugo, da zaživi i šče naprej, da zagleda svetlost toga sveta.
Srečna mati, ki svoje materinstvo tak razmi. Vsa je blažena, gda je v blagoslovienom stani. Njeno srce poskakuje od radosti, da je mela obiskanje samoga Boga, da njoj je pri tom obiski Bog zaviipao najvekši kinč sveta — dete, ki je od Boga določeno za to, da se nekoč v večnosti pridruži Mariji, angelom i vsem svetnikom, da skupno z njimi hvali Boga i vživle nebeško veselje. A od tistoga časa, kak je mati mela obiskanje bože, jo bože oko spremla vsikdar i vsepovsod i s svojov očinskov liibavjov skrbi, da klica, ki jo je posado pod materino srce, raste, se pravilno razvija i srečno pride na den.
Ja, mati, v blagoslovienom stani si neprestanoma obdana z žarki bože liibezni. Zato, ka je sad, ki ga nosiš pod srcom, dosta bole sad boži, kak tvoj. Ti si samo pomočnica boža, ti si šker v božih rokaj, ti si gredica; roža, ki zraste iz tebe, je pa Vrtnarova, ki je Bog.
Materinstvo je vsikdar pri vseh narodih bilo nekaj velko-ga, vzvišenoga. Človek čuti, da je to nekaj čiidovitoga, čeravno ne razmi vsega. Krščanstvo pa nam materinstvo pokaže v vsoj lepoti i vzvišenosti.
Najvekše priznanje materinstvi je dao sam Sin boži, naš Odrešenik. Gda je prišeo čas, da se driiga boža Oseba spusti na zemlo i vzeme na sebe človeka, da tak odreši svet, si je tudi ona odebrala mater, da Njoj pripravi človeško telo. Sin boži bi lehko že v nebesaj na sebe vzeo človeško telo i diišo, pa bi se na zemlo spiisto že kak doraščen človek. A ne je šteo. Šteo je priti na zemlo po rednoj poti, tak kak vsakši človek: s pomočjov matere. Marijo, deviško zaročnico Jožefovo,
je dosegnola ta čast, da je v službi božoj Bogi pripravila telo za Odrešenika, Boga človeka. Marijino materinstvo je priznanje majerinstva i to od najvišje strani, od samoga Boga. Z Marijinim materinstvom je potrjena vzvišenost materinstva.
Vsakša verna mati se poleg Matere Marije počuti srečno, počeščeno: Ti si Mati, o Marija — jaz tudi; Ti si Mati Bogi-človeki, jaz pa sam mati človeki, ki je Bogi podoben. Obe sve materi.
0, da bi li dosta takših mater bilo, ki bi na svoje materinstvo tak gledale. Potom bi nam na zemli vnogo lepše bilo. Vsa ta grozna praznina, ki jo vsi čutimo v živlenji, bi se spu-nila. Vsa krnica, ki obdaja svet, bi bila premagana,
Zato so pokojni sv. oča Pij XI. s takšim povdarkom povedali velepomembne reči: „Dajte mi dobre matere i iaz bom svet pobolšao."
Peheo.
Sveti apoštol Janoš pravi: „Tiste dni bodo iskali liidje smrti, pa je ne bodo najšli; i bodo želeli vmreti, a smrt bo bežala od njih. (Raz. 9, 6.) Nesrečniki bodo vso večnost iskali smrt pod najstrašnejšimi prikaznimi, pa nieden ne bo tak srečen, da bi jo najšeo. Smrt, smrt, gde si? (bodo kričali z nezaslišanim glasom skozi krnico), šteri hudi duh bo meo smilenje z nami, da nam jo da? 0, jaz nesrečnik! gde je zdaj tisto bodalo, s šterimi sem si nekda zbrisao sramoto? Gde je vajat, s šterov sem se obeso? 0, kak je to mogoče, da na kraji, gde je vse puno strašnih muk, niedne nega, ki bi nas mogla vmo-riti? Ka je z vami, črvovje, da nas tudi vi ne razglodate? Ka je z vami, plameni, da nas tudi vi ne vničite?
I če bi nato zapazili edno mlako vrele smole ali žvepla, bi z veseljom leteli proti njoj. da bi se vrgli notri, v viipanji, da na dni najdete smrt. Pa ne bi bili tak srečni: „Ne bi je najšli." I te, bi šče bole kesno nastopili, da bi jo gdekoli najšli; v viipanji, da bi jo najšli mogoče tam, gde nesnaga najbole smrdi, gde naj najbole ostro reže, bi bežali ta, da bi se tam vtopili, da bi se razrezali, a zabadav: „Ne bote je najšli", siromaki, „ne bote je najšli".
Pač, morete se vrči v odprti gobec pozoja, morete se vrči v strašne škrample leoparda, da vas ščista razmesari, ali vmoriti vas ne morejo. „Za vse, ka je napravo, se bo pokorio, ali vničeni ne bo". (Job. 20, 18.) Menka smrt. Je smrt, ali takše nega, ki bi mogla vmoriti. Neizrečna sreča bi bila taksa smrt tam, gde vsakša nevola večno trpi, gde se nikdar ne konča, niti za kratek čas ne preneha, nikdar, čeravno jezero i jezero let mine.
Ka mislite, dragi moji? Ali vam nejdejo vlasje vujška pri tom premišlavanji? „Šteroga srce je ne puno straha i groze" (bi mogeo praviti s sv. Bonaventuro) „če premišlavlem moke pekla, ki so neznosne ne samo po svojoj sili nego tiidi nezaslišane po svojoj večnosti". Vsikdar trpeti — brez prestanka — što more to zapopasti? „Vaša kaštiga bo na veke trpela", pravi David, gda govori od pogublenih.
Ka se pa to pravi: „na večne čase". Ali se to mogoče pravi, da bodo tak dugo trpeli, da bi edna ftica, ki na leto edno kaplico spije, vse morje popila? „Na večne čase" pomeni več. Ali se to pravi, da bodo tak dugo trpeli, da bi eden črvi-ček, ki vsakše leto samo edno malo luknjico napravi, vse šume i vse loge pojo? „Na večne čase" pomeni šče več. Ali se to
pravi, da bodo tak dugo trpeli, da bi edna mala mravla, ki vsakše leto samo eden mali korak napravi, obhodila vso zemlo? „Na večne čase" pomeni šče več. Če bi ves svet bio iz najdrobnejšega peska i če bi vsakših sto let samo eden prašek bio vkraj vzeti, ali bi te nesrečni pogiibleni dotrpeli, če bi ves svet bio tak izčrpani? To šče tiidi ne „na večne čase".
Pa vzemimo tak: Mislimo si, da bi eden pogiibleni vsakših milijon let samo dve skuzici pretočo; ali bi njegovo trplenje bilo končano, če bi se tak dugo jokao, da bi njegove skuze telko vode povzročile, kak je to bilo nekda ob vesolnom potopi? Ah, poslušajte! To so samo prispodobe za deco, če ščete.
Če vam pravim: „na veke, na veke" bodo morali pogubleni trpeti, to se pravi sto i sto let brez meje, brez konca, brez števila. Zato Bog grozi, da „bo njuva tela mantrao z ognjom i s črvi, da bodo gorela i to občutila," znate kak dugo? „na veke".
Kak je mogoče, da ta edina reč: „na veke" ne zadosta, da bi naš razum omanila, da bi naše srce vničila? Votline, skale, brlogi, ah gde ste? V šterokoli vašo jamo bi se lehko skrio, da bi tam sam za sebe jokao, ne da bi vido eden človeči obraz ali eden svetel žarek i bi ponavlao „večnost, večnost" dokeč ne bi zapopadno, ka se to pravi: biti pogiiblen na veke.
Vidimo, da se nam na sveti tudi zabave pregniisijo, če predugo trpijo; zato želemo, da se gostije, igre, veselice, mu-zike vršijo redno i se v pravom časi končajo. Kak pa te bo v večnosti, gde trebe trpeti neprestanoma vednake moke, moke brez števila i neznosne?
Ce se ednoga vročega poletnoga dneva podam na sprehod, iščem zelen travnik, da se tam, truden i zmantran, vle-žem v senčino pod drevo, v hladen zrak, poleg žuborečoga potoka, ob spevanji lastovic; kakše zadovolstvo me obide v začetki! Po ednoj vori pa se mi je veselje spremenilo, da znova stanem. I če bi me što prisilo, da bi tam celi den mogeo ležati nepremično na ednoj strani, ah! te bi se mi tisto prijetno zadovoljstvo spremenilo v mantračo; če bi samo mislo na to, bi se mi pesem vidilo žalostna, šumenje potoka mučno, senca pretemna, rožice trnjeve.
Ubogi pogubleni! Kak velka mora biti njuva mantrača, ki ne samo eden den, nego skoz vso večnost morajo ležati v istom ognji; „v jezeri, gde gori večni ogenj", kak to imenuje sv. Janez apoštol v knjigi Razodetja; neprestanoma obdani od istih škor-pijanov, neprestanoma oviti od istih kač, neprestano zasramo-van od istih hudih duhov, ne da bi se skozi ves te dugi čas samo za eden kratek zdihlaj mogli odehnoti! 0, kak grozno bo njihovo obviipanje, kak grozno njihov srd, kak grozna njihova besnost! 0 kak bodo preklinjali tisti den, v šterom so se narodili, tisto materno naročje, štero jih je nosilo, tiste materne prsi, štere so jih dojile! „Prekleti bodi tisti den, v šterom sem se narodo, prekleta tista noč, v šteroj sem bio poprijeti". (Job 3. 3.) Denok morajo nesrečniki samo tuliti, so najmre tisto nesrečno liidstvo, od šteroga je pisano pri Mahahiji preroki: ..Liidstvo, na štero je Gospod čemeren na veke".
(Mat. 1, 4.)
,,Mim s xx. stoletja"
Marija Goret 11 - muCenha devlštva.
Družina Goretti. Leta 1899. se je preselila v „Agro Pon-tino" bliizi mesta Nettuno v Italiji, revna družina Goretti. Pripomniti trebe, da je Agro Pontino bila v tistih časih velika močvirna dolina, kama so šli iskat kruh le tisti, šterim se je bila sreča zaprla v drugih krajih. Dnes je že lepa i rodovitna dolina, štero vsi potniki radi gledajo, i to zavolo pametne kanalizacije. A v tistom časi je bila le smrt, ki je redno i pogosto obiskovala tisto deželo z mrzlicov, ki so jo prenašali komarji, kajti tam so se lehko silno vnožili.
Skromno i težko je živela Gorettijova družina, i glej prav čez leto njoj je smrt pograbila očo Alojzija Goretti. Uboga vdova je taki previdla vso nesrečo i križ, ki njoj je nenadoma na rame spadnola. Tretja sedmero dece, Marija, te devetletna, je tolažila žalostno mamico: „Le naprej, mama. . . mi smo že preči velki, naj nam samo Bog da zdravje." Ubogi ženi je bila edina tolažba lepa krona dobrih i nedužnih otrok; posebno je viipala v Marijo.
Nove težave i nesreče. Kak je Bog hoteo, je živela v istoj hiži družina Janeza Serenelli-ja, z dvema sinoma: Gašparom i Aleksandrom, Te zadnji se je vzgojio brez matere i brez vere, podjarmen svojim strastem, posebno nečistosti.
Bilo je leta 1902. Dne 5. julija je šla vdova Goretti delat na pole z Aleks. Serenelli, med tem pa je Marija ostanola doma i je nekaj šivala zgoraj na presledki stopnic. Nenadoma Serenelli, z vzrokom da ima nekaj opraviti, pusti svoje delo i med kratkim se nahaja pri maloj Mariji. Vstopi v sobo, vzeme tiidi nekše bodalo iz železa, da naj z dobrim ali hiidim dosegne svoj cilj; odpre vrata pomali i povabi Marijo, da naj vstopi, a ona se brani, češ da če njoj ne pove, ka hoče, ne vstopi. Kak blisk njoj Serenelli zamaši viista, jo pograbi i jo privleče v sobico. Dvanajstletna Marija se zvija v rokaj dvajsetletnoga Se-renellija i njemi resno odgovarja: „Ne, ne ... je greh ... Ti ideš v pekeo . . . toga Bog nešče."
A Serenelli besen, gda vidi, da je premagan, pograbi svoje bodalo, je pokaže Mariji i njoj grozi s smrtjov, če ne popusti... i res čez nekaj minut kaplejo na Marijo grozoviti vdarci, a ona se samo zvija i milo vpije na pomoč: Mama, mama . . . Bog moj .. . Strašno jo je rano; črevo njoj je razpraskao, tak da so se celo čreva prikazala. Serenelli je piisto svojo žrtev samo, gda se je zgrudila na tla. Zločinec ide v svojo sobo. Med tem Marija pride k sebi, zbere vse svoje moči i se spravi k dveram i prosi pomoč očo zločinca, ki je počivao spodaj; a komaj jo sliši Aleksander, zopet na njo plane i jo večkrat na hrbti pre-bodne, da zopet leži pri njegovih nogah.
Vsakomi svoje. Čez nekaj časa je Marijina sobica puna sosedov; pride tiidi njena mati, ki omedlela, da vidi Marijo v krvi i brez zavesti. Kmalu prideta k sebi Marija i mati, ki jo vpraša, kaj se je zgodilo. S tenkim glasom Marija pove, što i zakaj Jo je pobio.
Čez nikelko časa so odpelali Serenelli-ja orožniki med ludstvom, ki so ga kleli, v Nettuno i od tam v Rim, gde so ga obsodili na strogi zapor.
Tiidi Marijo so odpelali v kočiji v Nettuno med liidmi, ki so jo pomilovali i zednim poveličavali. Grozno je trpela med potjov. Zdravniki so taki povedali, da nej pomoči, vendar so njoj oprali i zašili 14 ran i to je bilo novo dvevorno mantranje. Na materino vprašanje, če trpi, je vedno odgovarjala, da se dobro počuti, i to samo da nebi dala skrbi trpečoj materi. Proti konci sta jo mati i duhovnik, ki je zraven stao, vprašala
Antolin Avgust, Naš rojak iz Beltinec, mi-sijonar-novomešnik na Ja-ponskom, je meo na cvetno nedelo novo sv. mešo.
če odpusti svojemi razbojniki i ona mirno odgovori: „Ja, odpustim! V nebesih bom molila, da naj vse obžaluje. Celo hočem, da naj bo bluzi mene v nebesih." To je moč bratovske lubezni, ki njoj je Jezuš vlejao, gda ga je sprejela prle kak je vmrla 25 vor po_ tragediji.
Zakluček. Živi,še Serenelli, a spreobrnjen, torej se je spu-nila Marijina žela. Živi tiidi Marijina mati. Že se dela za Marijino beatifikacijo, sam Serenelli i povedao za Marijino hrabrost i pravi, da jo je pred enim mesecem krvave tragedije že hoteo na greh zapelati, a ona ne hotela, i da ga nebi izdala, njoj je s smrtjov grozio.
Vupajmo, da bomo v kratkom meli Marijo na oltari i da jo bo njena srečna mati častila kak blaženo.
Pripomnimo šče, da je od vzgoje dece navadno odvisno njihovo živlenje na zemli i v večnosti.
Stgo. de Chile - La Cisterna, 9. aug. 1939. A. Horvat, S.