PROBLEMATIKA NAŠIH POSLIKANIH PANJSKIH KONČNIC E m i 1 i j a n C e v c Kadar naštevamo slovenske etnografske značilnosti, se najbrž med ]>rvim spomnimo na kozolce in poslikane panjske končnice. Očanec s cedro pred živo porisanim čebelnjakom je postal že nekak klasičen rekvizit našega malo gorjačarskega folkloriziranja, nekak spremljevalec Matajevega Matija in njegove niarele. Po idiličnih kmečkih po-^ estih vedno znova srečujemo motiv čebelnjaka, od Stritarjevega gospoda Korena do Golarjevega Vrbaiička, od pridigarskih meditacij Pregljevega Lanšpreškega gospoda do Jalnovega Ovčarja Marka in Kuharjevega Toneja, in vedno je pobarvan s toplim romantičnim bleskom. Nova romantika v začetkii našega stoletja nam je obenem z vesnanskimi gesli o »narodni umetnosti« priklicala v likovni svet tiidi panjske končnice ter jih začela uvrščati v javne in zasebne zbirke hi mestno dolgočasje naših dni nas danes spet spodbuja, da si krasimo stanovanja s pisanimi deščicami s čebeljih domov, seveda na škodo terena in javnih zbirk. Vsemu temu se ne čudimo, saj nas je »visoka umetnost« že tako užejala, da si zdaj pa zdaj moramo zaželeti malo oživljajočega napoja iz presprostih studencev. Bolj pa se čudimo temu, da vse do danes nismo dobili sistematične študije o panjskih končnicah, čeprav je preteklo že več kot petdeset let, odkar je Valter Šmid opomnil nanje domovino in tujino. Res je bilo o končnicah napisano že nekaj lepih in tudi tehtnih besed. V prvi vrsti moramo omeniti študijo Stanka Vurnika »Slovenske panjske končnice«,^ s katero je prezgodaj umrli raziskovalec bogastva naše ljudske umetnosti kot prvi skušal urediti panjske končnice po vsebinskih kriterijih ter jih ujeti v neki geografski okvir. Najdragocenejši prispevek pa pomeni gradivo, ki ga je objavil čebelar Avgust Bukovec pod naslovom »Naše panjske končnice«.^ S tema člankoma se nam je obzorje sicer v mnogočem razširilo, pomnožili so se podatki o tej umetnostni zvrsti, toda avtorja, ki sta zaorala tako rekoč v ledino, nista mogla prodreti obenem in že takoj v začetkii tudi v globino.¦' ^ Etnolog IIL, 1929, str. 15? sq. - Slovenski čebelar XXXVII., 1954, XLV., 1942, XLVI., 1943. " Lahko bi našteli še nekaj krajših priložnostnih člankov, ki pa ne prinašajo nič novega. Pač pa je po različnili letnikih Slov. čebelarja raztresenega mnogo porabnega drobiža, ki ga podrobneje navaja Bukovec v svoji razpravi. — Dosedanje izsledke je povzel v jedrnato zaokroženi študiji Boris Orel, O naših panjskili končnicah, Likovni svet, 1951, str. 112 sq. 1061 ¦ Toda ob vsem tem nam je problem poslikanih panjskih končnic vendarle ostal še do danes iieiJrcbrana knjiga. Ne poznamo niti začetkov te nenavadne umetnosti, ne njene razširjenosti, ne njene kulturnozgodovinske vsebine, ne njene psihične pogojenosti, ne njene likovjie govorice. Če so tipično slovenske po svojem pojavu, ne moremo tega ¦\'edno in povsod trditi za njihovo vsebino. Prav tako je treba rešiti poglavje o njihovi družbeni in življenjski aktualnosti, o njihovem realizmu in dokumentarnosti. Da pa se jim bomo mogli približati s pravim in kritičnim merilom, si bomo morali najprej sneti romantične naočnike, čeprav bomo pri tem prikrajšani za del otroškega veselja. Pribiti moramo namreč, da je dvanajsta ura za raziskovanje poslikanih končnic že minila. Tudi najbolj vesien študij najbrž ne bo mogel priti vprašanju več do korenin. Vendar prav vse le še ni zamujeno, čepra^' je res, da imajo zadnje ključe v rokah samo še redki ljudje! Upajmo, da bomo s pomočjo teh in če se bomo dela takoj lotili, še mogli zarisati vsaj približno podobo razvoja in življenja panjskih končnic. Letos je v času Ljubljanskega festivala uredil Lojze Gostiša v Jakopičevem paviljonu razstavo poslikanih končnic, ki je pomenila lepo likovno doživetje, ni pa imela posebnih problemskih ambicij. Ob tej razstavi so se mi pobudile nekatere misli, ki bi jih rad danes zapisal, čeprav ne zadevajo razstave same, ampak vprašanje končnic na splošno. Bolj metodološkega značaja so in likovno stran samo najmanj upoštevajo. Ce bi namreč govorili najprej o likovnem značaju končnic, bi bili podobni klavrnemu estetu, ki lovi dogmatična pravila po zraku, pa pri tem pozablja, da je sleherna likovim kreacija odmev živega življenja. Od vseh problemov je ob panjskih končnicah likovni prav na zadnjem mestu in njegova razrešitev, ki je seveda prav tako nujna, je odvisna od razrešitve številnih drugih vprašanj. Ta bi lahko razdelili v \eč poglavij: i. Najprej moramo sestaviti čim točnejši katalog vseh ohranjenili in dosegljivih končnic ne glede na njihove estetske kvalitete. 2. Nato moramo ugotoviti njih razširjenost, to je a) njihov primarni in sekundarni »matični prostor« ter b) primarni in sekundarni »življenjski prostor«. Le ttiko bomo namreč vsaj približno lahko ugotovili tudi 3. njihovo primarno žarišče. 4. Treba je poiskati tiste momente zgodovinskega, psihološkega in oblikovno razpoloženjskega značaja, ki so to slikarstvo povzročili in pobudili. 1062 5. Preštudirati moramo vsebinsko motiviko končnic ter določiti in izrabiti njen pomen za etnografske in ostale vede prav do družbenih, psiholoških in umetnostnih ved. 6. Določiti moramo likovne značilnosti in pomembnosti poslikanih končnic. Poglavitno ob vsem pa je, da se takoj lotimo konkretnega dela po dobro premišljenem načrtu. 1. Temelj vsega dela pomeni gotovo izčrpen, dokumentarno in fotografsko opremljen katalog ohranjenih poslikanih končnic. Mnogo gradiva hranijo razni slovenski — najbogatejša zbirka je pač v ljubljanskem Etnografskem muzeju — pa tudi avstrijski (Dunaj, Celovec, Graz) in švicarski muzeji. Prav tako je treba pritegniti gradivo, ki je zbrano pri Čebelarski zvezi Slovenije in po raznih privatnih zbirkah. Posebno skrb pa bo seveda še treba posvetiti terenu, kjer se po raznih čebelnjakih in podstrešjih skriva še prenekateri stari panj in obenem poskrbeti, da bo to, na terenu mnogokrat zelo ogroženo gradivo prišlo v najbližji krajevni muzej. Sleherni podatek bo pri tem ipopisu dragocen, v prvi vrsti seveda sporočilo o izvoru posameznih končnic in o njihovih izdelovalcih. Prezreti pa ne smemo tudi barvne strani slikarij, saj je prav ta mnogokrat za posamezne delavnice pa tudi za razna razdobja izredno značilna. Idealno bi bilo posneti čim večje število končnic na barvni film. Ta katalog bi potem pomenil temelj za nadaljnje raziskovanje v vseh smereh. Posebej naj poudarim, da moramo pri tem upoštevati tudi vse motivne in stilne dvojnike. 2. Ne poznamo še geografskih meja kulture poslikanih panjskih končnic. Vurnikova označba, »da je pravo ognjišče te vrste slikarstva v severozahodnem, nemškoalpski vplivanem ozemlju Slovenije, na Koroškem in Gorenjskem ter severozahodnem Dolenjskem in Štajerskem«,* je geografsko dokaj ohlapna, njen »nemškoalpski« prilastek pa ni prepričljiv. Alpski okvir pomeni sicer v svetu panjskih končnic enega temeljnih elementov, ne pa edinega, in nemški vzori so pri ikonografskih predstavah sicer sodelovali, niso pa odločali niti pri rojstvu te umetnostne zvrsti ne pri njeni psihični komponenti. Prav tako je prenagljena Vurnikova trditev, da na Primorskem, Belokranjskem in vzhodnem Štajerskem te robe ni, ker poznajo tam le slamnate panje, ki se ne dado poslikati, na Primorskem pa da ovira večji razvoj čebe- ' O. C. str. 16. 1063 larstva slaba paša. Preden boaio mogli te besede v polnem sprejeti, bo treba še podrobno preiskati te geografske prostore, kar velja posebno za Primorsko in jugovzhodno Štajersko. Po Vurniku naj bi torej poznali (in slikali) panjske končnice samo na Koroškem, Gorenjskem, se\'erjieni Goriškem (Tolmin) in na zahodnem Štajerskem, trgovina pa naj bi jih zanesla tudi na jugovzhodno Dolenjsko in še kam drugam. Tudi A.Bukovec'' ni potegnil določnejše meje poslikanih končnic ter je v glavnem naštel le važnejša središča njihovega izdelovanja (Poljanska in Selška dolina nad Škofjo Loko, Kamnik, Radovljica, Kranj. Ljubno in Duplje na Gorenjskem, Dobrla ves in Rož na Koroškem; kasneje tudi okolica Ljubljane). Zelo pa je razveseljiva Bukovčeva opomba," da ima gradivo za krajevno omejitev panja »kranjiča« in z njim povezanih poslikanih končnic že zbrano, le vprašanje njiho\e jvižne meje da še čaka na neke dopolnitve. Vendar je vprašanje meja bolj zapleteno, kot pa se kaže na prvi pogled. .Pra\ gotovo zajema Vurjiikova in Bnk()vče\a dosedanja omejitev klasično področje poslikanih končnic, ki bi v neki meri ustrezalo našemu primarnemu maličnemu in življenjskemu prostoru. Razisko-\anje v iej smeri naju otežkoča prvič še vedno pomanjkljivo ])ozna-vanje terenskega jioložaja — pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi sosednji etnični jirostor! — drugič ])a nam megli pogled tudi seknndarni Irgovski iniport, ki je zanesel kranjski panj in z njim poslikane končnice ne samo po slo\enski domovini, ampak tudi po njeni soseščini in celo daleč po Evropi.' Že doma je trgovsko posredovanje bodisi celih jjanjev-ikranjičev ali samo njihovih končnic v mnogočem zabrisalo sled za krajem nastanka končnic. Drugič spet so romale končnice s sejmov daleč naokrog ter se srečavale s sestrami lokalnega izvora. '' SČ 1942, str. 83sq. " Ibid. str. 101. '' Za ilustracijo naj ua tem mestu navedem odlomek iz knjige: Melchior Sooder, Bieiien und Bienenhalten in der Schweiz. Basel 1952, str. 330-: Po raznih poskusih, da bi izboljšali domačo čebelo, so se švicarski čebelarji sredi preteklega stoletja zatekli po pomoč na Kranjsko. »Spet se je začelo živahno tigovanje: kranjski in tirolski panji so zašli v (švicarske) gorske doline. Še danes leže včasih taki panji po starih čebelnjakih in pričajo o zablodah minulih dni. Slikarije « posvetnimi in svetopisemskimi prizori, ki krase končnice teh panjev, pričajo o njihovi domovini, obenem pa o povezanosti čebel z verskimi predstavami. Tedaj je veljal čebelar, ki ni imel kranjskih čebel, /a zaostalega, za brezupnega reukcionarja. Toda iztreznjenje ni izostalo. Kra-njice so prinesle razočaranje; skazalo se je, da preveč roje, pri tem pa ne zbirajo zalog. Izkušnja je, pravijo, najboljši, toda drag učitelj.« 1064 Kamnik je n. pr. zalagal z Jijimi Mežiško dolino in škofjeloške končnice so se iia Tolminskem sreča vale s tolminskimi itd. Tako se vozei ^ edno bolj zapleta in terja od raziskovalca precej truda. Za določitev meje poslikane končnice moramo ločiti dve temeljni komponenti: pr\ ič moramo upoštevati vse tiste kraje, kjer so bile končnice v rabi, kjer so pomenile sestavni del ljudskega predstavnega s^eta in so jih torej ljudje naročali ter si jih želeli, pti čeprav so jih dobivali od drugod. To bi bil življenjski prostor končnice, ali bolje, sekundarni življenjski prostor končnice. Driigo pa je »matični, rojstni prostor končnice«, to je prostor, kjer so le-te nastajale in od koder so jih razpečavali po vsem njihovem življenjskem prostoru. Ta prostor je v začetni dobi končnice — in verjetno tudi še v njeni klasični dobi ined leti 1820—1880 — gotovo ožji od njenega ži\ljenjskega prostora ter najbrž več ali manj sovpada z Vurnikovimi in Bukovčevimi mejami. Sčasoma pa se je, kakor vse kaže, razširil tudi na širši, sekundarni življenjski prostor, posebno v času. ko so v nekdanjih središčih že odmirali stari slikarski mojstri klusičjie dobe in z njimi tudi solidna slikarska tehnika. Pravilo bi utegnilo biti takole: primarni matični prostor zajema manjše ozemlje kot primarni življenjski prostor, sekundarni matični prostor je najbrž več ali manj zajemal teritorij primarnega ži\ Ijenjskega prostora, ki pa je bil spet ožji od sekundarnega življenjskega prostora, dokler se končno — tik pred odmrtjem po-slikavanja končnic nasploh — matični in življenjski prostor nista več ali manj zlila. Raziskavanje bi torej moralo ugotoviti razširjenost poslikanih končnic v več etapah: v 18. stoletju, v prvi polovici 19. stoletja iji ob koncu 19. stoletja. Šele ttvko bi se nam izoblikoval neki diagram te ljudske ustvarjalnosti in obenem tudi dinamika njenega razširjanja. Da pa bomo ta rezultat lahko dosegli, je najprej nujno, da čimprej določimo, kolikor je to še mogoče, primarni izvor posameznih ohranjenih končnic, to pomeni, ne kraj, kjer jih je zbiralec ali popisovalec našel, ampak kraj, kjer so nastale. Pri mojstrih, ki so hodili slikat >v štero«, to je k čebelarju na dom, moramo upoštevati tako kraj slikar-jevega kot kraj čebelarjevega bivališča, kajti oba sta lahko pri motivu končnice odločala — pri slikarju z delavniškim izročilom iii z motivno shematiko, pri čebelarju pa s posebnimi željami in z lokalnimi vzori. Nič pa nam ne koristi, če vemo, da je ta ali ta slikar ali slikarka slikal panjske končnice tam in tam ter jih prodajal tja in tja, pa pri tem posameznim mojstrom ne moremo jjripisati nobejiega dela. Ko bomo za 1065 posamezne mojstre* in za posamezne delavniške skupine poznali tudi njih izdelke, bomo lahko s stilnokritično primerjalno metodo opredelili tudi vsaj del ostalega, po provenienci mutastega gradiva, S tem šele bomo lahko določili tako vsebinsko-ikonografske kot stilno likovne posebnosti posameznih delavnic in posameznih lokalnih skupin, na drugi strani pa tudi ugotovili, kaj je različne mojstre med seboj ločilo ali družilo. In prav za to določitev je sila največja. V trenutku, ko se ne bo nihče več spominjal, kje je matični prostor te ali one končnice, bo to gradivo izgubilo ^ eč kot polovico svoje dokumentarnosti. Spremenilo bi se v likovno sicer še vedno mikavne spomenike, ki bi jih lahko' presojali še z mrtvimi estetskimi merili, manjkal pa bi jim tisti živi nadih »genija loči«, ki nas bolj kot kakšna larjiiirlartistična gesla vabi, da bi jih dvignili kot žlahtne sadove iz človeškega okolja, v katerem so se rodili. Tudi umetnostna veda je smiselna namreč samo toliko, kolikor nam v zadnjih konsekvencali zamore približati utrip človeka, v našem primeru človeka posameznih slovenskih kulturno-geografskih prostorov, katerih vsak ima tako v ljudski kot v »visokis umetnosti lasten značaj in lasten likovni dialekt. V dokaz, da niti meja matičnega niti življenjskega jirostora še ni določena, naj navedem še nekaj primerov: Koroško področje je še zelo malo obdelano: Že Bukovec je pokazal na matične centre v Rožii, drug tak center pa je bil v Podjuni, od koder naj bi romale končnice nato tudi na spodnje Štajersko iii na Gorenjsko.' Na drugi strani pa jmj bi prihajale na Koroško tudi gorenjske končnice, posebno iz Kranja preko Ljubelja in Jezerskega.'" Nerešeno je tudi še vprašanje, v kolikšni meri so na Koroškem končnice prestopile slovensko' etnično mejo. Proti vzhodu bi lahko potegnili mejo^^ v Dravski dolini pri Fali, južneje pa bi se na črti Prihova—Poljčane—Zetale srečevali meji poslikane končnice in kozolca »toplarja«, tako da bi bile Poljčane Se vključene v »življenjski prostor«. Celo ob hrvaški meji so do nedavnega še poznali poslikane končnice in neki Pavlic v Bučah naj bi jih celo poslikava!. Prof. Baš mi je omenil, da je videl poslikane končnice * Avgust Bukovec jih je naštel lepo število, za slikarje Selške in Poljanske doline pa je objavil zajemljivo študijo Janez Dolenc, O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini, Slov. ctiiograf III.—IV.. 1951, str. 184 sq. " O. Moser, Volkskunst in Karnteu. Karnteu lebendiges Volkstiim. Celovec 1934, str. 45. " Avgust Bukovec, SČ 1942, str. 87. *' Za te podatke se moram zahvaliti prof. F. Basu. direktorju Tehniških muzejev Slovenije. 1066 tudi v Hrvatskem Zagorju, n. pr. pri Krapini in v Velikem Trgovištu, kamor pa jih je najbrž zaneslo le trgovanje s čebelami, kajti poizvedovanje pri hrvatskih etnografih^^ je dalo o razširjenosti končnice onkraj Sotle negativni odgovor. Tudi vprašanje Primorskega Se čaka na revizijo. Pojav končnice na Tolminskem je zaradi zvez s škofjeloškim kulturnim prostorom razumljiv, saj so na Cerkljansko, na Idrijo in Bačo prinašali to blago preko škofjeloških hribov.^-* Dr. M. Matičetov je zasledil slikane končnice tudi v Koprivi na Krasu, imslikala pa sta jih Lahov Drejc (v drugi polovici 19. stoletja) iz Koprive in kasneje še Turk iz Krtinovce pod Štjakom, ki se je potem preselil v Šempolaj pri Trstu.^^ Lahko bi še nadaljevali, posebno z dolenjskim prostorom, toda tudi to nam zadošča, da sprevidimo, kako ohlapna je še doslej ugotovljena meja in koliko dela bo še treba, izreden jo bomo mogli precizirati, 3. Dokler pa ne bomo ugotovili teh temeljnih razmejitev, med katerimi bo najvažnejša meja primarnega matičnega prostora, tudi ne bomo mogli določneje odgovoriti na eno najbolj vabljivih vprašanj: Kje moramo iskati začetke te kulture? Vse kaže, da se bomo odgovoru lahko le bolj ali manj približali, da pa ga nikdar ne bomo mogli točno formulirati. Nobenega dvoma ni, da je prvo žarišče iskati v slovenskem alpskem prostoru, vprašanje pa je, ali gre pri tem prvenstvo Koroškemu ali Gorenjskemu. Najstarejše, prepričljivo datirane končnice ne segajo preko srede 18. stoletja nazaj. Popolnoma upravičena je Bukov-čeva misel,^^ da v Valvasorjevem času na Kranjskem poslikanih končnic še niso poznali, ker bi jih ta, sicer tako vestni kronist gotovo omenil, ko podrobneje opisuje naše čebelarstvo. Prav tako nam pri tem kaj malo pomaga, če vemo, da impredni čebelar Peter Pavel Glavar leta 1776 v »Pogovoru od Zhebelnih Roj on« mimogrede oinenja »spredno Konzhnizlio« ali pa »smalan Papier«,^" saj je ta tekst precej mlajši kot ^^ Zahvaljujem se prof. L. A. Horvatovi iz Zagreba, ki mi je pri tem pomagala. " M. Matičetov, Etnografija zapadnih Slovencev, Slov. etnograf I-, 1945, str. 41 in op. 58. " Upodobljeni so bili tile prizori: 1. Dva, ki gresta z lestvijo sadje brat. Napis: »Subito«. — 2. Cerkev s stolpom. — 3. Pol litra vina in dva kozarca. — 4. Oseba, ki dviga roki — strahopetec. — 5. Vice z dušami, ki dvigajo roke iz ognja. — 6. Sv. Ambrož. — 7. Kokoška. — Številke 1, 4 in 5 je naslikal Lahov' Drejc. Po tematiki spadajo slikarije že v zadnjo, propadajočo fazo. Za tega in vse ostale podatke naj se dr. M-Matičetovii toplo zahvalim. ^¦' SČ 1942, .str. 68. ''' J. Stabej, Stari zapisi o čebelah in čebelarstvu, SČ LVIL, 1955, str. 224 sq. 1067 pa prve datirane končnice same. Za Koroško dragocenejši je podatek v knjigi J. H. G. Schlegla »Reise dnrch einige Tbeile vom mittaglicheu Deutschland vmd dem Venetianischeii«, ki je izšla 1. 1798 v Erfurtu iu v kateri avtor poroča o zelo' razvitem čebelarstvu na Zgornjem Koroškem, pa pri tem omenja tudi s spodbudnimi slikami okrašene končnice.^' To nam priča, da je ob koncu 18. stoletja bila na Koroškem poslikana končnica tako razširjena, da jo je opazil tudi popotni tujec. Podoba je. da se nam bo žariščno ozemlje prvih končnic omejilo na zgornji del Gorenjskega, ali točneje, na radovljiški okoliš iu morda na del Koroškega. Vendar sem bolj naklonjen radovljiškemu epicentru, ne samo zaradi slikarsko talentirane čebelarske družine brezniških Kuharjevih-Janšev, ampak tudi zaradi povezav radovljiškega prostora s koroškim, ki segajo že daleč v srednji vek. Močna razširjenost kulture poslikanih končnic po Gorenjskem, posebno v okolici Kranja, bi prav tako pričala v prid domneve, da moramo njene korenine iskati nekje nad Kranjem. 4. Že zgoraj se nam je pokazalo, kako težko bo določiti primarni matični center poslikanih končnic in s tem v zvezi je razumljivo, da tudi časa njihovega začetka najbrž ne bomo nikdar točno dognali. Logičnejši odgovor pa se nam ponuja na vprašanje, kakšni so bili vzroki in pogoji, ki so pobudili to izredno kulturo. Seveda je tudi to vprašanje dokaj težavno, vendar je bolj kompleksno kot pa zapleteno. Mnogo misli je bilo o tem že povedanih — značilno pa je, da skoraj sleherna skriva zrno resnice. St. Vurnik omenja najprej prepričanje današnjih čebelarjev, »da se mora panj od panja po končnici ločiti, da čebela svojega laže najde«. Ta misel pa je že drugotnega izvora in samo priča, da se je čebelarjem pravi vzrok poslikane končnice že odmaknil. — Stane Mihelič^' meni, da je v trenutku, ko je dobil panj stalno mesto v čebelnjaku, bilo mogoče njegovO' končnico poslikati. To naj bi se zgodilo sredi 18. stoletja. Toda ta objektivni pogoj sam ni mogel prebuditi čebelar je ve oblikovne ^olje, ki bi rodila poslikane končnice. — Vlado Roječ se zateka k modnemu okusu nekdanjega človeka, češ da je krasil panje prav tako kot skrinje in omare po kmečkih hišah.^^ — Najtehtnejša je misel Milenka Popoviča.-" da so čebelarji s temi slikami hoteli o-dvračati od čebel uroke. Tudi jaz sem prepričan, da so bila prva znamenja, naslikana ali vrezana v panjsko končnico, apotropejskega značaja, torej obramba " F. Kotnik, Potovanje po Koroškem leta 1795, Slov. ctuograf 1951, str. 565. ^^ Anton Janša, 1954, str. 45. " Zakaj so bili kranjiči poslikani, SČ 195?, str. 178. -" Odkod slike ua končnicah panjev, SC XLI., str. 52. 1068 pred uroki. O tem nas lahko prepriča tudi zelo dragoceni Bukovcev podatek,^^ da je na prav starih in nerodno zbitih panjih v odročnih hribovskih vaseh našel na sprednjih končnicah naslikana le razna preprosta znamenja in čačke, napravljene z belo in črno barvo, n. pr. razne križe, sonce, lunin krajec, smreke in podobno. Zelo rad pritrdim Bukovčevemu mnenju, da gre pri tem za prve začetke kulture poslikanih končnic. Ti panji naj bi nastali še pred Valvasorjem, to je pred zadnjo četrtino 17. stoletja. Bukovec si ni upal pripisati tem znamenjem kakega globljega pomena, ne zdi pa se mi verjetno, da bi služila samo čebelarju za pomoč pri razločevanju posameznih panjev. Zavedati se moramo, da so čebelarji navadno naravnost zaljubljeni v svoje čebele in da jim te pomenijo pravo bogastvo. To je veljalo v starih časih še bolj kot danes. Toda prav te sladke muhe so na moč občutljive živalce. Ne samo, da jih napadajo raznovrstne bolezni in živalski zajedalci in roparji, tudi človek jim je nevaren, pa mraz in glad in slabo vreme. In če hudobna soseda lahko ureče kravo in ji vzame mleko, kako bi ne mogla škodovati krhkim čebelam? Med vsemi »domačimi živalmi« so prav čebele najbolj ogrožene, tako da za njih varstvo ne zadošča niti posebni cerkveni blagoslov (>,... da bi se množile, prinašale sad in bile varne pred vsem zlom...«). Pri nas so včasih varovali čebelnjake panji v podobi skoraj naravno velike človeške figure (vojaki!) ali psa, ki so mu prašile čebele iz gobca, v Hercegovini pa branijo čebele pred hudim konjske lobanje, zataknjene za panje.^^ Tudi nemški čebelarji poznajo posebne »koše proti virokom« (»Bann-korbe«), na katerih so upodobljeni človeški obrazi, ki naj čebele varujejo pred uroki, nesrečami in tatovi. Spet drugod po Nemčiji vrezujejo v panje iz drevesnih debel človeške spake, živalske glave in podobno, češ da bo žival gotovo bolj zavarovana, če bo vzletavala in priletavala v panj na primer skozi volčje žrelo. Prav tako poznajo med Nemci, podobno kot pri nas, v človeški figuri izrezane panje, ki kažejo biblične osebe: Mojzesa, Arona, Simeona ali apostole, škofe, duhovnike, kar naj živali varuje, obenem pa jih povezuje z religijo.^^ Y Švici srečamo na zelo starem, iz drevesnega debla izdolbenem panju iz Fullya nad žrelcem vrezan križ, na kasnejših panjih nastopajo lastnikovi monogrami z letnicami, šesterokrake zvezde v krogu in vrtinčaste rozete kot prastari simboli sonca in meseca, po letu 1800 pa -1 SČ 1942, str. 68. ^^ Dr. M. Matičetov ustno. -'"¦ B. Schier, Der Bienenstaiid iii Mitteleuropa, Leipzig- 1939, si. 33 sq., str. 40, si. 60; A. Spamer, Die deutsche Volkskunde 2, 1923, 308 sq. 1069 tudi tulipani in vitičasti ornamenti aH heraldične medvedje figure in podobno; toda vse to ni naslikano, ampak s stranskim rezom vdolbeno v les.^* In tudi pri teli švicarskih panjih gre povečini za apotropejska znamenja! Teoretično bi torej smeli domnevati, da so prve panjske slikarije, ki pa še niso bile figuralne, ampak simbolično apoiropejske, nastale že v 17. stoletju. Figuralno motiviko pa bi si pred koncem 17. stoletja le stežka zamislili, saj se celo na lesenih poslikanih stropih naših podeželskih cerkva pred devetdesetimi leti 17. stoletja figuralne predstave le izjemno pojavljajo, pač pa prevladuje ornament, ki je pogosto celo geometrično stiliziran (pri tem seveda izvzemam gotske poslikane strope). Tu bi torej lahko pritegnili Rojčevi misli, da je bilo treba nekega modnega pobudnika — tega pa je pomenila naša zrelo baročna umetnost 18. stoletja, ki je na ljudsko umetnost v resnici »modno« vplivala. V tem trenutku pa moramo navesti drugi del Vurnikove »teorije o začetku«, ki med odločilnimi faktorji ob pojavu poslikanih končnic navaja duševni značaj alpskega človeka in njegovo slikovito razpoloženo oblikovno voljo. Ce je bila torej apotropejska komponenta ob nastajanju poslikanih končnic močan motivni pobudnik, pa je bilo alpsko in pose^bno še slovensko tipično slikovito razpoloženje pomemben likovni pobudnik. Prav tako pa ne smemo prezreti tudi duhovite Bukovčeve misli, da so nastale prve (figuralno) poslikane končnice ob samostanih in župniščih, graščinskim čebelnjakom pa bi si jaz ne upal odmeriti prevelikega deleža.^'' Pri tem je treba poudariti, da srečamo med figuralnimi upodobitvami najprej posamezne svetniške figure, ki so pač nadomestile nekdanja protiuročna, še v poganski usedlini zakoreninjena znamenja. To bi nam na eni strani lahko potrdilo vpliv duhovniških čebelarjev, na drugi strani pa bi tudi pričalo o logičnem in postopnem zorenju slikane motivike, ki spočetka najbrž še ni poznala profanih snovi. Zveza z religioznimi upodobitvami pa se je nekje zopet sama ponujala. Čebela ni navadna žival; nekdaj je skoraj za sveto veljala, podobno kakor riba in golob. Posvečena je kot izdelovalka voska, iz katerega delajo sveče, in zaradi njenega deviškega življenja so jo že stari pridigarji in tudi preprosti ljudje primerjali z Marijo. Cerkvena hvalnica velikonočni sveči, »Exviltet«, je pravzaprav slavospev čebeli-voščarici. Celo »razumna« žival je čebela. Zato gorje, če bi njega dni kdo rekel, da čebela »pogine«, namesto da umrje kot človek. Tako je -'* Sooder, o. c. str. 44, si. ti in 12, si. 8 in tabla 4. -'" SC 1942, sfr. ?0. 1070 posvečeni značaj čebele narekoval čebelarjem pri krašenju panjskih končnih religiozne snovi, ki so obenem varovale panj pa tudi poudarjale izjemni položaj njegovih živalskih prebivalcev. Nekaterih motivnih podrdbnosti se bomo dotaknili še kasneje, ko bomo govorili o motiviki panjskih končnic, na tem mestir pa moramo poudariti še slikovito ubranost alpskega čebelnjaka kot celote. V klasičnem razdobju poslikanih končnic je bila ta celota prav gotovo vsaj tako pomembna kot posamezna panjska slika. Šlo je za barvno muzi-kalni izraz čebelnjakove fasade, ki je morala žareti v pisanih barvah kot močan koloristični poudarek okolja kmečke domačije. In prav to je naša značilnost: slikovito koloristični pojav čebelnjaka, ki se vključuje v bogato razgibano, včasih bahavo akcentuirano okolico. Ce gledamo celoto s temi očmi, ne bomo več iskali posameznih podrobnosti; posamezne končnice se nam tedaj spremene le v sestavne dele velikega mozaika čebelnjakove fasade, ki nam ne pomeni več »ljudske galerije slik«, ampak se sama spreminja v eno sliko. Seveda pa bi spet v temelju pogrešili, če bi ta moment, ki je bil sicer pomemben, proglasili za glavno gibalno silo v procesu formiranja poslikanih končnic. 5. Motivni svet končnic je veljal doslej za glavno raziskovalno področje. To delo je bilo sicer koristno, toda metodološko v nekem smislu enostransko usmerjeno. Vsi raziskovalci so tipali bolj za tipičnim kot pa za specifičnim ter so v prvi vrsti navajali tiste motive, ki jih na končnicah najdemo najpogosteje, prezrli ali premalo upoštevali pa so enkratne motive, čeprav nam prav ti lahko povejo še kaj več od prvih ter nam omilijo predstavo o stereotipnem ponavljanju teh upodobitev. Za razumevanje vsebinskega bogastva so enkratni motivi prav tako in še bolj dragoceni kot ponavljajoči se, saj nam odpirajo pogled v individualni predstavni svet slikarja in naročnika, na drugi strani pa so prav stereotipni motivi pogosto najmanj originalni in najmanj naši, kar velja tako za religiozne kakor za profane. Ob izrazito religioznih upodobitvah, posebno ob posameznih slikah svetnikov, je vprašanje preprosto. To so zavetniki čebel in čebelarjeve družine, domači ljudski svetniki. Podani so tako kot na cerkvenih slikah ali na slikah na steklu in oltarnih antependijih, navadno sredi dveh stiliziranih šopkov rož. Z naraščajočo baročno narativnostjo in patetiko pa se bogatijo te upodobitve s prizori iz svetniških legend in svetopisemskih zgodb. S tem pa se že odpirajo vrata žanrskim črtam in moralizirajočim tendencam. Končnice stopajo z ikonskega piedestala v neposredno življenje. Vsebinski kriteriji se spreminjajo, pri čemer 1071 pa odločata v prvi vrsti dva momenta: upodobljena snov naj bo čini-bolj znana in drugič, čimbolj poučna, moralizirajoča. Taka tendenca se je prav ob pridnih čebelab kar sama ponujala, saj pomeni vse njihovo življenje spodbuden nauk. Tudi pridigarji, posebno^ če so bili sami čebelarji, so radi postavljali čebele ljudem za zgled zaradi njihove »socialne« življenjske ureditve, reda, medsebojne pomoči, varčnosti, dela, čistosti itd. Ti nauki so morali preiti kmetom v meso in kri. Slikar in naročnik n. pr. iz svetopisemskih zgodb nista izbirala samo pripovedno bogatih motivov, kot je n. pr. Vesoljni potop ali Obleganje Jerihe, ampak tudi moralno poučne, kot je zgodba o očetu nepokornem Absalomu, ki je za kaizen obvisel z lasmi na drevesu in tako učakal smrt, in podobno. Da se je tako priljubil motiv prilike o Izgubljenem sinu, ne gre zasluga samo raznim slikanim predlogam, ampak tudi ljudskemu dramatskemu pesništvu, posebej pa seveda kazuistični vsebini. Konkretni, realno zasidrani kmečki čut, ki ne prenese pojmovnega izražanja, si je skiišal svet moralnih zakonov — in te je kmet zelo strogo, formalistično izpolnjeval — konkretizirati in življenjsko realizirati tudi na končnicah. Slovenski hudič ni samo pošastna dediščina srednjeveških predstav, ampak personifikacija hudega, prav tako, kot je angel poosebljenje pozitivnega principa. Kako naj na primer kmečki človek izrazi v sliki dobro in slabo spoved, če ne s podobo hudiča, ki davi neskesanega grešnika, in angela, ki varuje pravičnega spovedanca? Tako je motivika panjskih končnic zorela v vedno močnejšo žanrskost. Kmalu se je moralizirajočemu elementu pridružil nov, sicer ne družbeno, pač pa do ožje okolice kritično razpoloženi element, čigar Segavost se je izostrila do jedke ironije. To je tisti trdi posmeh, ki pri Slovencih mnogokrat nadomešča sproščeni humor. Kajti obračun, ki bi nam ga po tej strani dale panjske končnice, bi ne bil za naš narodni značaj preveč laskav. Bahava samozavest alpskega kmeta je najraje napadala tiste sloje in ljudi, ki se niso mogli enakovredno braniti ali so bili od kmeta celo kako odvisjii. Tako n. pr. zelo slabo odrežeta krojač in čevljar, ne samo zato, ker bi se kmetu zamerila zaradi svoje počasnosti pri delu, ampak najbrž še bolj zalo, ker sta spadala k vaškemu proletariatu, med bajtarje, ter se nista mogla s kmetom meriti ne po bogastvu ne po moči — poglejmo samo lahke krojačke, ki jih veter nosi z likalniki in vatli vred ali jih preplašene trkajo kozli itd. Sovražna napetost med sosednjimi vasmi si ni dala duška samo v fantovskih pretepih, ampak tudi v zabavljivih pesmih in slikah na panjskih končnicah — prim. boj s privezano žabo in podobno. Zelo zgovoren je spet motiv lovca, to je uradnega, poklicnega lovskega čuvaja, ki ga zverine pokopujejo kakor v ljudski pesmi. Tu se je kmet 1072 s svojo zdravo pametjo pač znesel nad nesmiselnim lovskim zakonom, čigar, prestopek mu je pomenil junaško, ne pa hudobno dejanje. Kmetov ideal je divji lovec, zato tudi tega nikdar ne smeši tako kakor nedeljskega meščanskega lovca, ki ga brijejo zajci in lisice. Za družbeno kritičnost zelo zgo\oren je primer variacije in zoreuja motiva, ki ga goriška ljudska pesem takole opisuje: »Pavel kravo pase, / za rogel jo drži, / šribar žehtar nosi, / vrboltar jo doji.«^'' To je spomin na tlako in graščinske dajatve pred letom 1848. Pri tem je značilno, da je nastopal isti motiv (z italijanskim besedilom) tudi po gostilniških slikah v Furlaniji, kot jne je prijazno opomnil dr. M. Ma-tičetov. Torej je mogoče iskati tako verzom kct slikam na končnicali in gostilniškim slikanicam skupni koren. Kasneje pa se je motiv prelevil v sliko advokata, ki molze kravo, za katero se pulita dva kmeta, kar torej pomeni prav toliko satiro na kmečko pravdarsko strast kot na advokatski poklic. Mikavno je, da so ta prizor prinesle v ktirikaturi že NoAJce leta 1852 ter s tem najbrž motivno oplodile tudi slikarje panjskih končnic.^" Med najpomembnejše dogodke v raziskovanju panjskih končnic moramo prišteti razpravo N. Kureta »Babji mlin«,^** v kateri je avtor med drngim nakazal tudi vpliv raznih tujih slikanic na to umetnostno panogo. Take tiskane predloge so rabile slikarjem in imročnikonr pač premnogokrat za vzor in pobudo pri delu — spomnimo se le številnih upodobitev Stopnic življenja, Lutra in Katrice, Treh cesarjev in podobno. Žal pa je Kuret premalo poudaril neki poseben moment: Medtem ko je bila nemška slikanica »babjega mlina« samo robato posmehljivega značaja brez moralne tendence, pa je na naših končnicah v več primerih dobila globljo vsebino. Mlinarji so se spremenili v hudiče, ki meljejo iz starih žensk mlade, s čimer je prizor dobil svarilno poanto. To bi veljalo tudi za številne podobne, z ničemurnostjo in drugimi slabostmi povezane prizore, kot so n. pr. likanje ženskega perila, hudič brusi ženski jezik itd. Tako so te sličice analogne prizoru s crngrobske freske sv. Nedelje (iz srede 15. stoletja), kjer hudič drži samovšečnejnu dekletu na repu zrcalo. Tako vidimo, da se z analizo posameznih motivov odpira lepo obzorje raziskovalcem ljudske psihe in ljudskih družbenih in ekonom- ^^ M. Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, Etnolog- IIL. 1929, str. 42. -" S.Vilfan, Očrt slovenskega pravnega narodopisja, v: Slovensko narodopisje 1., 1944, str. 255. -* Slov. Etnograf 1955, str. 171 sq, posebno str. 179 sq. 68 Naša sodobnost 1073 skih nazorov. Ni posebne naprednosti v tem, če je ljudski umetnik ožigosal davkarje, ki riibijo' kmeta, ali advokata, ki molze kravo, ali »smledniškega« barona, ki ga je na ukaz sv. Antona pripeljal hudič iz pekla, da je sina prepričal o nedolžnosti kmeta, ki so ga pestili za neplačani vinar. Navezanost kmeta na realne, ekonomske dobrine je odločala pri tem in prav ta je bila tudi kriva, da je Napoleona na naši končnici pobasal v koš hudič — kaj pa je naše fante na vojsko pognal in kmetu tako hude davke naložil. Zelo zgovorni so tudi prizori, ki dokazujejo, kako trmoglavo se je včasih kmet boril proti tehničnemu napredku. Slika vlaka, ki je splašil kmetu konje, priča, kako neljuba je bila ta železna kača, ki ni samo podeželskim furmanom delo vzela, ampak kmetu uničila tudi mnogo polja in travnikov. Višje humane vrednote, ki so bolj pojmoA nega značaja, na končnicah niso našle odmeva. Na prvi pogled nas začmli. da komaj kdaj srečamo na konČJiicah ilustracijo ljudske pesmi in pripovedke. Pegam in Lambergar — vzor jtmaštva! — je razen hudomušnih in živalskih menda edina epska narodna pesem, ki je čebelarja vsebinsko zamikala, in motiv kralja Matjaža, sedečega za okroglo mizo. je menda enkrat samkrat zašel iia čebelji panj. Pravljični svet je bil realističnemu kmetu le svet otrok — očan-cev, ki modrujejo ob nedeljah pred panji, ni mogel o ničemer poučiti. Lahko so se posmejali ob zabavljicah na revne obrtnike, ob jezikavih ženskah in pijancih, ki jih uboge žene vlečejo iz gostilne in od kvart, lahko so poučili otroke ob tem ali onem svarilnem zgledu, sanjariti pa se jim ni dalo. Li kdo bi se menil za davjio zgodovino, ko pa je sedanjost dovolj trda. Kdaj so že minili turški napadi — le Hasan paša je morda našel še milost v čebelar j evih očeh! — trda realnost pa je bila vojska v Bosni in Hercegovini, ki se je je marsikdo od čebelarjev tudi sam udeležil. Prav tako pomeni odmev zgodovinske anekdote motiA »Kmet ziblje Francoza«, ki ga je v posebni študij i lepo obdelala Marija Jagodic.^" Tako je včasih vendarle odmevala tudi živa aktualnost na naših končnicah, toda le redkokdaj v kronističnem smislu. Čebelnjak ni bil nikoli kronika vasi ali pa le v izjemnih primerih. 1 ii pa se že znajdemo pred težavo, ki nam jo povzroča metodološko zgrešeno obravnavanje tega gradi\a, ki namreč prav takih, enkratnih upodobitev ni v zadostni meri upoštevalo. Nil splošno bi lahko likovno stran zade\ajočo prispodobo Josipa Westra,"" da so bili naši stari čebelnjaki prave »ljudske galerije slik«. -" Slov-Etiiograf 1955, str. 153 sq. ''" Slovenske končnice in foli