Deset pesmi Nevin Birsa ZATO POSLUŠAJTE Ob zlatem krilu, ob nitih kipečih škorcev, ob mogočni reki zgodovine: skrajni čas je že, odprite ventile kopirnice, da razmnožim povedke mrzlice! (Sceja se kri, vojskovodje z blodnimi grebeni jezdijo mršave konje. Cipe gorijo, in Alzacija modri): o lepi svet, o jedro, ki prihaja v magnetnice hrupa, v modulacijo betona. A moja misel bega: od marmornih gesel, gorečih gesel, sršečih gesel, do plakatov v prepihu tunelov, saj res: vino vre, muhe cepajo in padajo v mojo kri, ki nočem, da bi bila moja kri. Nočem! Verige saj, pladenj čudaštev, skozi katere gre upanje: to je zadnje upanje. Zato poslušajte, poslušajte ... Poslušajte! NAJ VSTANEJO Prosim, tako, naj vstanejo PODOBE podobe, ki sem jih nosil v srcu, v prostoru, rezerviranim samo za vas, prosim, ne tako, naj se porazgubijo, 1011 1012 Nevin Birsa preden pridejo do izvezenih igračk: konjičev, muck, slončkov, mišk, kač, - tako, ne tako, prosim, - o naj že odbijejo stolpne ure z zvokom neminljivosti, naj se sprehodijo celuloidni možički po vseh temnih mavricah in žilah in naj jutranji horizont, ki se razteza s pomnoženimi utripi, zapusti to deželo, deželo, o to pokrajino globoke smrti in presunljivih žarkov, ki bodo odbleščali in zameglili moj pogled! Rožljanje sklepov in rje, butanje velikega morja, speči vonj trpečih in kasneje ranjenih: brusili so svoje nože na naših dušah, na naših srcih, in počasi je jenjalo drhtenje; postajali smo mirni, četudi smo prehodili pot od morilcev do umorjenih, naša usoda je bila: trpljenje in posušile so se solze, nosili so težko breme, a niso obnemogli, nosili so skale, a niso obnemogli: si morda ti, suženj cvetja, neba in krvi, slišal cvrkutanje smrti v gajih, rosnih kamnolomih, v zaporih in medlih bolnišnicah, katerih veže so bile omočene s povoji in jodom? A to se ne zgodi vsak dan... Jurišajo naše veke, jurišajo verige, ki niso več verige, in zarja se utrinja na zaslonu vran in žuželk... ... A niso obnemogli! Platane so metale sence dolgo na zidove utrdb, in čačke in parole so krvavele ob vznožju gora, zakaj angeli se ne bodo več vrnili...! JUTRO NA OBRAMBNEM STOLPU 1013 Deset pesmi ŽAREČI KLJUČI Žareči ključi oblasti, shranjeni kot puh odletelih ptičev, žareči hrbet spominov, vibrirajočih v zelenih vodah smrti in lepke krvi? Opuščeni bregovi, na katere zahajajo velike ladje, utrinjajoče se in prasketajoče kot vžigalice na golem trebuhu in na slemenu vdrtih vetrov? Pahljača, vzgorevajoča kot jesenski grozdi v žvenklju prihodnosti, usta, odprta v klicu, s pozabljenim peskom suhih rož v nedrih? Z groznimi zvezdami obtežene roke generalov, roke beračev, roke kriminalcev, kakor anemično ploskanje jesenskih voda, kakor marmornata stopnišča, obarvana s stopali revežev in bogatinov: ko bom izdrl nož iz lesketajočih se zakladov časa, bo obmirovalo presoj no oko, in neštete rakete bodo brizgnile v krivuljasti bazen, v splašeno poreklo teme. Ugledal sem svojo roko v izložbi, in mrčes je spremljal cvet cinije v tej roki, ki jo je odsekal šakal, človek ali žarek, skozi katerega vrata sem hotel: verjemi mi, zvonci vhodnih vrat zvonijo, a ne zavoljo sreče in ne zaradi smrti, veličastna je pomlad, v kateri se kamenčki igrajo z vetrom, v lepem drevesnem ognju, ki je žarel, o zvezda, o bog! In šel sem k trgovcu, da zamenjam nohte in meso roke s srcem; hotelo je iz orehove lupine, ČLOVEK ALI ŽAREK 1014 in letenje vešč, ki so se množile v katakombi, skriti v davni celici človeka, je sprevidelo zmoto in napake žic, v omrežju nevidnega pretoka. Nevin Birsa STOLP KRVAVIH ANTEN Močna luč razuma, ki jo sovražim, zida stolp krvavih anten v zamolklo nebo: splašijo se tropi v zenici strupa, na vse strani raznašalci bežijo v brezžičnem mediju ur, ki hlapijo nad mestom. Bežijo mehanična kolesja proti zenitu lastne sence, kradem naboje, naboje, naboje.., Nekoč se bo zgodilo: odpira žrelo beli maček, črni maček, rdeči maček, zobje in zobrne se pačijo nad lepim, visokim stolpom duše, duše ni, svetilka sveti, televizor ščemi v daljnem kanalu ... (Nad lepim, visokim stolpom duše?) Vzemite pest pepela in jo stresite v uho jekla, kjer migotajo srepi naboji, svetlejši od noči in tudi lepih zvezd. ŠEPET SLEDOV Jaz odmetujem smrt, in čas me rani: slep sem v nihanju morja, čolnov in belih ptic, ki se krotovičijo v solzah stoičnega viharja. Odprem se, odprem luč, karbidovko, ki se otresa vsakršne svetlobe, vsakršne noči, in brez prestanka tonem v znoj in nebo življenja, z algami v okusu, 1015 Deset pesmi z zlom na konicah prstov, da bi ugledal nepregledno drhtenje, (kakšno krčenje, kakšen nasmeh, kakšen utrip?), zlateničasti zvon obmorske katedrale se drobi in sesipa v meni: davna mivka, in šepet sledov, kjer več ne spijo ne zvezde in ne mrtve kače. ZGODOVINE NI Smej se do onemoglosti, ko se s prsti dotakneš cirkusa, v katerega je človek zaverovan: smej se omejenosti, (o ne: tekle so reke krvi, gorele so grmade, cvrčeče človeško meso, bile so prosojne nune, bile so vislice, ki davijo vse zakone, vse črne mušice. O ne: bili so junaki, sipki kot pesek, mogočni kot gore. Bili so streli in zlomljena kopja. Bili so zvoki, v katerih se je stapljalo stoletje za stoletjem, dan za dnem, hip za hipom, smrt za smrtjo, rojstvo za rojstvom ...) Torej: smej se do onemoglosti! Vse je bilo cirkus, ki ga živimo tudi danes. Roke se stezajo in mahajo iz aren in stadionov. A ko prešteješ kaplje znoja in krvi, umolkneš, in krohot se preseli na vse nočne pokrajine in zvezde. Če ne, krdelo konjev topota za mojimi težkimi vekami: spodobi se, da se nanovo oplodi zemlja, o hudovanje v mori nekih megla, za katere ZA MOJIMI TEŽKIMI VEKAMI 1016 Nevin Birsa bi sodil, da prinašajo razočaranje in greh, vrtinec ljubezni, ki sliši naraščanje žil in hitri pretok obličja; prestoli, perutnice, izba, v kateri se prostrano bistvo spreminja v žerjavico, morda v nasmeh? Vse to, in drugo. Ostane okus po nas, po vrenju pridevnikov in stvari, brez tolažbe nihal v praznini, brez nežnosti in brez žalosti, tudi ko se navadiš prestrašenih resnic, ki plahutajoč frfotajo v človeški mrak in za sklade opojne smrti. Obsedla me je misel, da sem nekoč že živel, (in kostanj onkraj poti se osipa): čuden je ta čas, iz katerega me vlečejo demoni, čudna je iskra, ki plameni na parobku mojega bivanja, v žilah, ki tečejo proti svojemu rojstvu: o bil sem že, zakoreninjen v mrzlem kamnu zvezde, v studencu silnega plamena, da nekega dne, hipoma, rečem besedo, ki se bo razpršila čez severni in južni meridian, čez jezero občestva, čez zamotani gozd zvezd. Morda me vse to kdaj obišče, morda odleti v krivuljo besa ali v rdečino ljubezni, morda spregledam, da je vse to že bilo v nekem žarku, v nekem atomu, v nekem oblaku, v nekem odmevu, - in pri vlečem izza kioska ves lažnivi tisk in se s taksijem odpeljem v grlo, vzdolž reke, iz katere tekajo krhke zgradbe neznano kam, in dopustim, da bom živel v oni prihodnosti še tolikokrat kot sem umrl. NEKOČ SEM ŽE ŽIVEL