M. BIZJAK: Marginalije h genealogiji svobodnih gospodov Žovneških 326 BIZJAK Matjaž, dr., višji znanstveni sode- lavec, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, SI-1000 Lju- bljana, Novi trg 2, matjaz@zrc-sazu.si Marginalije h genealogiji svobodnih gospo- dov Žovneških Zgodovinski časopis, Ljubljana 72/2018 (158), št. 3-4, str. 326–340, cit. 51 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Avtor na podlagi »novoodkrite« listine dopol- njuje genealoško podobo rodbine svobodnih gospodov Žovneških in korigira nekatera do- gnanja iz njihove zgodovine. Nova spoznanja se navezujejo predvsem na grofi co Marjeto, vdovo po Leopoldu III. Žovneškem, za ka- tero je doslej veljalo, da je pripadala rodbini vovbrških grofov in bila pozneje poro čena z grofom Ulrikom IV . Pfannberškim. Prispevek izpodbija identi čnost Vovbrško-Pfannberške grofice Marjete z istoimensko Leopoldovo soprogo, ki je bila po njegovi smrti poro čena s Hugom iz Teufna, nekaj časa vršilcem funkcije glavarja Posavinja. Klju čne besede: Žovneški, listine, genealogija, Marjeta Žovneška BIZJAK Matjaž, PhD, Research Fellow, Re- search Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Milko Kos Historical Insti- tute; SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2, matjaz@ zrc-sazu.si Marginalia on the Genealogy of the Free Lords of Žovnek Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 72/2018 (158), No. 3-4, pp. 326–340, 51 notes Language Sn. (En., Sn., En.) Based on a “newly discovered” deed, the author complemented the genealogy of the free lords of Žovnek and revised some fi ndings relating to their history. New fi ndings refer mostly to Countess Margaret, the widow of Leopold III of Žovnek, who was thus far believed to have been a member of the Counts of Heunburg and later on married Count Ulrich IV of Pfannberg. The article refutes the identity of the Countess Margaret of Heunburg-Pfannberg as Leopold’s eponymous wife, who was after her husband’s death married to Hugo of Teufen, who for a while acted as governor of Posavinje. Key words: the free lords of Žovnek, deeds, genealogy, Margaret of Žovnek Matjaž Bizjak Marginalije h genealogiji svobodnih gospodov Žovneških Povod za pri čujo či prispevek je dalo »odkritje« »nove« žovneške listine. Obe v narekovajih zapisani oznaki je treba jemati relativno; listina se namre č že ve č kot 70 let nahaja v javni arhivski ustanovi 1 in je bila celo dokazano dokumentirana v historiografi ji. Pa vendar je v smislu interpretacije ostala neizkoriš čena, zaradi necitiranja pa tudi povsem spregledana s strani zainteresirane raziskovalne srenje. Gre za listino, ki jo je dne 17. marca 1302 izstavila grofi ca Marjeta Žovneška skupaj s svojim možem Hugom iz Teufna v korist mekinjskega samostana z namenom, da v materialnem smislu preskrbi h čeri pokojnega Gebharda Žovneškega, Marjeto in Elizabeto, ki sta o čitno vstopili v omenjeni samostan. Listina že na prvi pogled vzbuja veliko zanimanje. Navaja namre č cel kup podatkov, ki dopolnjujejo dosedanje vedenje ali pa so z njim celo o čitno v naspro- tju. Grofi ca Marjeta »Žovneška«, ki jo poznamo kot »Marjeto, vdovo po Leopoldu III. Žovneškem« in jo historiografi ja prepoznava kot h čer Ulrika III. V ovbrškega, pozneje poro čeno z Ulrikom IV. Pfannberškim, je tu navedena kot žena Huga s Teufna. Omenjata se dve h čerki Gebharda III. Žovneškega, za katerega se domne- va, da ni imel otrok. Obe h čerki nastopata kot rezidentki klariškega samostana v Mekinjah, kjer ne poznamo nobene predstavnice rodbine svobodnih Žovneških, in ne nazadnje, Marjeta podarja samostanu žovneško alodialno posest kot »svojo lastno«, čeprav velja, da se je že leta 1288 odpovedala vsej žovneški dediš čini v korist Ulrika II. Zakonske partnerice posameznih pripadnikov plemiških rodbin so klasi čna šibka to čka visoko- in deloma tudi poznosrednjeveških genealogij. Svobodni go- spodje Žovneški pri tem ne predstavljajo nobene izjeme. Prva v virih nedvoumno izpri čana je šele žena Ulrika II. (1265–1316), Katarina Vovbrška. Žene njegove- ga o četa in stricev poznamo le po osebnih imenih, pri čemer so vsa sklepanja o njihovem izvoru na podlagi posesti in pojavljanja osebnih imen v posameznih rodbinah nekoliko vprašljiva. 2 Za ženo Konrada I. (1220–1255) vemo le, da je 1 Listina je hranjena v dunajskem Allgemeines Vervaltungsarchiv v fondu Rodbinski arhiv Hohenwart. Za prijazno dovoljenje za raziskave na gradivu omenjenega fonda se iskreno zahvaljujem gospe Stephanie Wiesbauer-Hohenwart. Prav tako iskreno se zahvaljujem kolegu dr. Mihu Kosiju za izkazani interes in živahne konstruktivne debate v času nastajanja tega prispevka. 2 Grofi co Ano, ženo Ulrika I. Pirchegger na podlagi imena uvrš ča v rodovnik Sternber- ških, Gebhardovi ženi Elizabeti previdno (z vprašajem) pripisuje vovbrško poreklo, medtem ko se prav tako vovbrško poreklo po že stoletje in pol sprejetem mnenju pripisuje grofi ci Marjeti, Leopoldovi ženi (o tem podrobneje v nadaljevanju), Pirchegger, Landesfürst und Adel, str. 168. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) | 326–340 327 M. BIZJAK: Marginalije h genealogiji svobodnih gospodov Žovneških 328 pripadala rodbini grofov Pfannberških, 3 medtem ko o ženah Gebharda I. in II. ne vemo ni č gotovega. Razlog za to je seveda bolj poredko in skopo omenjanje (tudi plemiških) predstavnic nežnejšega spola v srednjeveških virih, iz zato vsaka nova listina, izstavljena s strani katere izmed njih predstavlja potencialno bogat vir tovrstnih informacij. Provenienca listine Kako je listina prišla v sklop rodbinskega arhiva Hohenwart, ni povsem jasno. Po izstavitvi je bila – povsem samoumevno – hranjena v samostanu v Mekinjah. O tem neizpodbitno pri ča zapis na hrbtni strani dokumenta, t. i. dorzalna notica. Zapis v gotski kurzivi 15. stoletja se glasi: nach zwain frawen vj hueben vnd iij weingar- ten, oz. v prevodu: »po dveh ženskah pet hub in pol ter trije vinogradi«. Notico je nedvomno treba razumeti v smislu, da je samostanu po smrti dveh tamkajšnjih nun pripadla navedena posest, ki je obema pokojnicama v času njunega bivanja v Mekinjah omogo čala preživljanje. Zapis se po dikciji, v nekaterih primerih pa tudi po pisavi povsem sklada z zapisi na podobnih listinah, ki so danes ohranjene v sklopu arhiva mekinjskega samostana. 4 Ta, zgodnejša serija dorzalnih notic je v mekinjskem arhivu zaradi preglednosti nad listinskim gradivom nastala nekje v 15. stoletju. Ostale mekinjske listine imajo na hrbtu še ve č mlajših zapisov, ki so nastali ob poznejših ve čkratnih (pre)urejanjih gradiva, o katerih pa na obravna- vani listini ni sledu. Na podlagi tega je mogo če sklepati, da je dokument zapustil mekinjski arhiv morda že v 15., vsekakor pa v 16. stoletju. Vzrok je najverjetneje odtujitev zemljiške posesti, na katero se nanaša. Nune so jo v težnji po arondaciji o čitno prodale ali pa zamenjale za kako bliže leže čo. Povsem možno je, da je po tej poti – neposredno ali posredno – prišla v sklop arhiva Hohenwart, vendar v danes ohranjenih virih tega ni mogo če potrditi. 5 Listina bi po drugi strani lahko prišla v rodbinski arhiv tudi v okviru zbirateljskih prizadevanj katerega od Hohenwartov; vemo namre č, da se je Franc Erazem (1650–1714) ukvarjal z genealoškimi razi- skavami, grof Franc Jožef Hanibal (1771–1844) pa je ljubljanskemu deželnemu muzeju podaril blizu 200 razli čnih srednjeveških listin. 6 Hranjenje v Hohenwartovem rodbinskem arhivu, ki je šele v letih 1935–1942 prišel na današnjo lokacijo AVA, 7 je tudi razlog, da listina ni bila upoštevana pri raziskavah rodbine Žovneško-Celjskih, ki so bile od sredine 19. stoletja dalje do- kaj popularne v avstrijski in slovenski historiografi ji. 8 Kolikor je meni znano, se 3 Pirchegger, Landesfürst und Adel, str. 167. 4 Fond listin samostana Mekinje je danes hranjen v sklopu Zbirke listin ljubljanskega Arhiva Republike Slovenije (ARS AS 1063), kamor je bi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vrnjen iz dunajskega Državnega arhiva (HHStA). 5 Omenjena posest ni predmet dokumentiranih prodaj ali posestnih menjav med 14. in 17. stoletjem, Han či č, Klarise, str. 265–274. 6 SBL 1, str. 331; Vodnik ARS 3, str. 415. 7 Röhsner, Archive adeliger Familien, str. 278. 8 Navajam samo nekatere (iz črpna bibliografi ja do srede sedemdesetih let prejšnjega sto- Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 329 v zgodovinski literaturi listina pojavlja zgolj enkrat, in še to gre za zelo obrobno omembo v rodovniku celjskih grofov, ki ga je leta 1991 objavila Christiane Thomas. V njem je žena Leopolda Žovneškega navedena kot: »Gräfi n Margarete Heunburg, 1302 noch ‚Gräfi n‘ von Sanegg, nach 1302 2. Ehe mit Ulrich Graf Pfannberg«. 9 Ta zapis je lahko nastal le ob poznavanju obravnavane listine, saj tako kombiniranega opisa ne bi bilo mogo če sestaviti zgolj na podlagi doslej znanih virov. Ker je bilo težiš če raziskav Thomasove na poznejši zgodovini celjskih grofov, do temeljite obravnave listine takrat ni prišlo. Slika 1. Dorzalni notici na obravnavani listini iz 1302 (levo): nach zwain frawen vj hueben vnd iij weingarten in listini iz mekinjskega arhiva iz 1305 (desno): zw Pfafendorf nach einer frawen; v zadnjem primeru je transkribiran samo del notice, ki je glede na dikcijo in pisavo so časen ter iste provenience kot notica na levi. Fig. 1: Dorsal notes on the document at hand from 1302 (left): nach zwain frawen vj hueben vnd iij weingarten and the document from 1305 from the Me- kinje archives (right): zw Pfafendorf nach einer frawen; the latter contains solely a partial transcription of the note, which is in terms of diction and script contemporaneous with and of the same provenance as that on the left. Vsebinska obravnava Izstaviteljica se v listini intitulira kot: wier greuin Margret von Seunek mit samt vnserem wierte heren Haugen von Teufen. Oznaka je na videz konfuzna, saj vemo, da so bili Žovneški do leta 1341 po rangu svobodni gospodje, ne pa grofje. Marjeta bi bila tako lahko grofi ca kve čjemu po rojstvu, Žovneška pa po poroki, pri čemer bi moral biti njen žovneški mož v času izstavitve dokumenta že pokojen, saj se v tej funkciji letja v: Dopsch, Die Grafen von Cilli, str. 9–12): Froelich, Genealogia Sounekiorum; Tangl, Die Freien von Suneck; Krones, Die Freien von Saneck; Pirchegger, Die Grafen von Cilli; Orožen, Zgodovina Celja in Okolice; Dopsch, Die Grafen von Cili; idem, Die Freien von Sannegg; Kos, CKL; idem, Diplomati čni diskurz; Mlinar, Podoba Celjskih grofov. 9 Thomas, Die Grafen von Cilli. Razstavni pano in izro ček na razstavi Spuren europa- ischer Geschichte. Spittal 800. 1191–1991, dokumentiran v istoimenskem razstavnem katalogu, str. 284. M. BIZJAK: Marginalije h genealogiji svobodnih gospodov Žovneških 330 omenja nekdo drug. Takšni defi niciji do podrobnosti ustreza Marjeta, žena Leopolda III. Žovneškega, ki je bila doslej poznana iz treh listin iz let 1286–1288. Vse tri je izstavila po moževi smrti kot comitissa Margareta relicta (quondam) domini Leupoldi (liberi) de Sevnek. Prvi dve iz leta 1286 se nanašata na donacijo gornjegrajskemu samostanu za dušni mir pokojnega moža. Opatu Janezu in menihom je prepustila Leopoldov delež patronata nad župnijo Braslov če, dvor v Rakovljah in ve č desetin v okolici Žovneka. 10 Tretja listina z dne 23. marca 1288 ureja rodbinsko-nasledstvene zadeve, in sicer se je z njo Marjeta v korist sinu svojega svaka Ulriku II. Žovneške- mu v zameno za dosmrtno oskrbo odpovedala rodbinski posesti, gradovom Žovnek, Šenek, Ojstrica in Libenštajn ter s tem (navidezno) dokon čno izstopila iz žovneške rodbinske politike. 11 Dosedanja historiografi ja je v tej Marjeti obi čajno videla h čer Ulrika II. V ovbrškega. Pri tem se ni mogla opreti na narativne vire; Janez Vetrinjski sicer omenja rodbinske povezave med Vovbrškimi, Pfannberškimi in Žovneškimi, vendar o tej konkretni mol či. 12 Tezo je prvi obširneje zagovarjal Karlmann Tangl v letih 1860–1861 13 na podlagi skope navedbe Eduarda Mellyja, 14 ki ga moramo torej imeti za njenega avtorja. Tanglovo mnenje je dodatno utemeljil Franz Krones, 15 po- zneje pa so ga sprejeli domala vsi, ki so se z Žovneškimi ukvarjali za njim. 16 Tangl in Krones sta svoji argumentaciji gradila na precej opazni vlogi, ki sta jo grofa Ulrik V ovbrški in Ulrik Pfannberški imela pri izstavitvi Marjetine odpovedne listine Ulriku Žovneškemu marca 1288. Oba sta omenjeno listino sope čatila in bila med pri čami navedena na prvih dveh mestih. Če je torej Marjeta pripadala rodbini Vovbrških, potem je k sope čatenju pritegnila svojega o četa in svojega bodo čega moža, saj je znano, da se je še istega leta poro čila z Ulrikom Pfanberškim. 17 Vendar pa bode v o či dejstvo, da tako mo čne sorodstvene vezi v dokumentu niso posebej naglašene, kar je v tovrstnih listinah skoraj da pravilo. Če bi torej Marjeta za sope čatenje doku- menta prosila svojega o četa, bi oznako noster pater oz. kaj podobnega upravi čeno pri čakovali v listini. Po drugi strani se zdi prisotnost bodo čega moža – zakon med Marjeto V ovbrško in Ulrikom Pfannberškim je kot golo dejstvo dokumentiran le slab mesec po izstavitvi te listine, 18 kar pomeni, da je bila poroka v tem času prej ko ne dogovorjena – v konstelaciji s svojim bodo čim tastom pri urejanju tako reko č tuje dediš čine morda le nekoliko preve č vsiljivo. Precej laže si na tem mestu oba grofa 10 CKL, št. 52 in 53, str. 73–76. 11 CKL, št. 57, str. 79–82. 12 Na podlagi njegovih navedb je mogo če sklepati na zakona Katarine V ovbrške z Ulrikom II. Žovneškim in Marjete Vovbrške z Ulrikom IV. Pfannberškim, ne pa tudi na njen predhodni zakon z Leopoldom III. Žvoneškim. Johann, Buch gewisser Geschichten, str. 52; cf. Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 34–35, 197. 13 Tangl, Die Freien von Suneck (MHVSt 11), str. 189; Idem, Die Grafen von Heunburg, str. 293–295. 14 Melly, Beiträge zur Siegelkunde, str. 235. 15 Krones, Die Freien von Saneck, str. 41–42. 16 Mdr.: Dopsch, Die Grafen von Cili, priloženi rodovnik; Jaksch, Geschishte Kärntens II, str. 142; Pirchegger, Landesfurst und Adel, str. 168. Orožen, Zgodovina Celja in Okolice, str. 136; Kos, Diplomati čni diskurz, str. 157. 17 Tangl, Die Grafen von Heunburg, str. 294. 18 Ibid. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 331 predstavljamo kot dva nekoliko bolj nevtralna predstavnika vrhnjega sloja regional- nega plemstva. Tretji in obenem najmo čnejši protidokaz omenjeni tezi pa prinaša v tem prispevku obravnavana listina, kjer se domnevno vovbrška Marjeta leta 1302 omenja kot žena Huga s Teufna. Dejstvo, da Pfannberško-V ovbrškemu zakonskemu paru v virih lahko sledimo od leta 1288 tja do 1306, 19 je neizpodbiten dokaz za to, da grofi ca Marjeta, vdova po Leopoldu Žovneškem in grofi ca Marjeta Vovbrška, poročena Pfannberg, nista identi čni. Kot že re čeno, se Marjeta Vovbrška prvi č pojavi v pisnem viru aprila 1288 kot žena Ulrika Pfannberškega. Glede na to, da sta se njena starša poro čila konec leta 1270 ali na za četku 1271, je bila takrat stara kve čjemu 17 let. 20 To sicer teore- ti čno ne izklju čuje možnosti, da bi bila že nekaj let pred tem poro čena in na hitro ovdovela z Leopoldom Žovneškim, ne govori pa posebno mo čno v prid takšni tezi. Na ve č listinah se je ohranil njen pe čat z napisom: + S. MARGARETE . CO- MITISSE . DE . PHANBERCH, na katerem je upodobljena v sede čem položaju, v levi roki drži š čit s pfannberškim grbom, v desni pa čelado z gosto perjanico, tipi čnim vovbrškim šlemnim okrasjem. 21 Za razliko od tega, obi čajnega koncepta pe čatne zasnove ženskih plemiških pe čatov v poznem srednjem veku, tj. vklju- čevanje grbovnih elementov izvorne in primožene rodbine, zasledimo na pe čatih grofi ce Marjete »Žovneške« druga čen princip. Na listini iz leta 1302 visi njen pe čat z napisom + S. MARGARETE . COMITISSE . DE . TYUPHEN in s podobo, ki jo je prevzela po svojem možu, Hugu s Teufna. Pe čatno polje izpolnjuje frontalna podoba laboda z razprtimi perutmi in z glavo, obrnjeno v desno. 22 Identi čen motiv najdemo na Hugovem pe čatu, le da je tu labod upodobljen na š čitu. Po isti logi- ki je bil izdelan pe čat, ki je najverjetneje visel na Marjetini odpovedni listini iz marca 1288; Melly je namre č v štiridesetih letih 19. stoletja na neki listini iz leta 1288 v Arhivu Dvorne komore na Dunaju dokumentiral pe čat z napisom: S. DNE. MARGARETE . DE . SEVNEK, s podobo žovneškega grba na trikotnem š čitu. 23 19 1288–V–2 (Tangl, Die Grafen von Pfannberg, str. 177), 1289–II–20 (ibid., str. 177; Wiessner, MHDC VI, št. 124), 1294–VII–5 (Tangl, Die Grafen von Pfannberg, str. 178), 1294– XII–17 (ibid., str. 178), 1295–V–29 (ibid., str. 178), 1298 (ibid., str. 179), 1301–VIII–15 (ibid., str. 180), 1300–X–6 (Wiessner, MHDC VII, št. 56), 1301–X–16 (ibid., št. 109), 1302–VI–24 (ibid., št. 138), 1304–II–3 (Tangl, Die Grafen von Pfannberg, str. 181), 1305–IX–24 (Wiessner, MHDC VII, št. 303), 1305–XII–14 (ibid., št. 314), 1306–VII–7 (Tangl, Die Grafen von Pfann- berg, str. 181). 20 Tangl, Die Grafen von Heunburg, str. 177. 21 Pečat je ohranjen na listini HHStA, AUR 1302–VI–24, pa tudi na neki listini iz leta 1301, ki jo navaja Melly, Beiträge zur Siegelkunde, str. 237. Glede izpovednosti šlemnega okrasja, ki se je sredi 13. stoletja ustalilo v okviru rodbinske heraldi čne prezentacije, glej Scheibelreiter, Wappenbild und Verwandtschaftsgefl echt, str. 140. 22 Pečat na tej listini je nekoliko poškodovan. Lepše, čeprav tudi ne popolno, ohranjen visi na Marjetini listini z dne 20. maja 1311 (HHStA, AUR). Cf. Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 550. 23 Mely, Beiträge zur Siegelkunde, str. 235. Danes se ta listina (na kateri pa zadevnega pe čata ni ve č), nahaja v Arhivu Republike Slovenije, kamor je bila vrnjena iz HHStA v okviru arhivske restitucije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Povsem možno je, da gre za isto li- stino, saj so leta 1851, torej nekaj let po Mellyjevi raziskavi, iz Arhiva dvorne komore v HHStA prenesli ve č kot 8000 listin, od tega skoraj 6500 takih, ki so se nanašale na notranjeavstrijsko ozemlje. Inventar des Wiener Hofkammerarchivs, str. 174. M. BIZJAK: Marginalije h genealogiji svobodnih gospodov Žovneških 332 Drugače kot vovbrška grofi ca Marjeta se je Marjeta »Žovneška« na svojih pe čatih predstavljala le z grbovnimi simboli svojega aktualnega moža. 24 Zakaj se je torej grofi ca Marjeta 16 let po smrti Leopolda in po poroki s Hugom iz Teufna še vedno naslavljala kot greuin Margret von Seunek? V teh okoliš činah se zdi edini tehten razlog, ki si ga lahko zamislimo, dejstvo, da je grofi ca imela omenjeni grad – ali celo žovneško gospostvo – v posesti oz. da je na njem rezidirala. Takšno domnevo, ki precej odstopa od dosedanje interpretacije, je treba podrobneje utemeljiti. Klju čni za to utemeljitev sta že znana Marjetina odpovedna listina z dne 23. marca 1288 in dokument, ki ga je izstavil Ulrik II. Žovneški 22. aprila 1308. 25 Prva je bila doslej interpretirana na na čin, da so odpovedni pogoji v Ulrikovo korist (predaja gradov Žovnek, Šenek, Ojstrica in Libenštajn) stopili v veljavo takoj po izstavitvi, in 24 Analogije za oba navedena principa najdemo pri številnih plemiških rodbinah obrav- navanega obdobja. Glej Melly, Beiträge zur Siegelkunde, str. 233–248. 25 Kos, CKL 80, str. 101–102. Slika 2. Listina grofi ce Marjete »Žovneške« z dne 17. marca 1302, ÖStA, AVA, Familienarchiv Hohenwart, Karton 20, Nr. 64. Fig. 2: Margaret “of Žovnek’ s” document dated to 17 March 1302, ÖStA, AVA, Familienarchiv Hohenwart, Karton 20, Nr. 64. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 333 je torej jedrni žovneški alodialni teritorij že tedaj prešel v posest Ulrika Žovneške- ga. 26 V skladu s prepri čanjem, da se je ista Marjeta manj kot mesec zatem poro čila z Ulrikom Pfannberškim, o tem ni moglo biti nobenega dvoma. Z odstranitvijo tega pogoja je odprta pot novi interpretaciji, ki v veliki meri temelji na omenjeni listini iz aprila 1308, s katero je Ulrik II. Žovneški predal svojo alodialno posest vojvodi Frideriku Habsburškemu in jo takoj nato prejel od njega v fevd. V njej Ulrik izrecno omenja, da gre na eni strani za podedovano lastnino in na drugi za posest, ki jo je umb meine aygen guet von hern Haug von Tevffen und von seiner hausvrowen grefi nne Margareten gechauft han. 27 Že sam na čin zapisa, ki slednje postavlja na prvo mesto in podedovano posest navaja na drugem za prislovom auch, kaže na nezanemarljiv pomen tega dela posesti. Doslej so to, od Huga in njegove žene odkupljeno posest iskali na ozemlju Žalca in gospostva Žaženberg. 28 Takšna interpretacija bi bila mogo ča samo v primeru, da bi pertinen čni formuli (und swaz dar zu gehoret, verlehent und unverlehent, versuecht und unversuecht, gestiftet und ungestiftet, ze dorf, ze veld, swi es ez genant ist) sledila formulacija: mit leut und mit guet, daz ich … von hern Haug von Tevffen … gechauft han. Le v tem primeru bi poleg pred tem omenjenimi štirimi gradovi lahko domnevali še dodatno posest, ki bi bila kupljena od Teufna. Vendar fraza mit leut und mit gut je – kot je razvidno iz številnih drugih listin tega časa 29 – brez dvoma še del pertinen čne formule. V tem primeru se obe pojasnili tako o nakupu kot tudi o dedovanju lahko nanašata samo na iste, že prej omenjene štiri gradove. Kaj pravzaprav pomeni ta nakup od Huga iz Teufna in njegove žene Marjete, razkriva dolo čilo v Marjetini odpovedni listini iz leta 1288, ki ureja njeno dosmrtno oskrbo in ki mu doslej nih če ni posve čal ve čje pozornosti. 30 V njem si grofi ca Mar- jeta pridržuje pravico do proste odlo čitve o prepustitvi svoje rezidence Ulriku II., pri čemer ji je slednji dolžan tri mesece po prejemu sporo čila o takšni odlo čitvi kot nadomestilo za gospostvo Žovnek izpla čati 150 mark tedaj obi čajnega denarja. 31 Do tega dejanja je o čitno prišlo enkrat med letoma 1302, ko se Marjeta še imenuje po Žovneku in 1308, ko je z gradom že dokumentirano razpolagal Ulrik. 26 Tangl, Die Freien von Suneck (MHVSt 11), str. 190–191; Krones, Die Freien von Saneck, str. 41–42; Orožen, Zgodovina Celja II (1927), str. 30; Idem, Zgodovina Celja I (1971), str. 131. 27 Kos, CKL, št. 80, str. 101. 28 Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 549, op. 140, str. 550. 29 Tu navajam zgolj nekaj časovno bližnjih žovneških listin iz let 1304–1318: Kos, CKL, št. 72, str. 92; št. 76, str. 96–97; št. 91, str. 108–109; št. 92, str. 110–111; Preinfalk-Bizjak, TKL I, št. 31, str. 84–85. 30 Krones, ki sicer do podrobnosti povzema in razlaga dolo čila te listine, jo je ozna čil za blosse Rechtförmlichkeit; saj naj bi po njegovem mnenju z Marjetino poroko s Pfannberškim vsa listinska dolo čila izgubila prakti čni pomen. Krones, Die Freien von Saneck, str. 41–42. 31 Mutacio vero status et mansionis nostre cum affi ne nostro predicto in nostra tantum opcione et voluntate consistit, a quo quandocunque statum nostrum separare et dividere disposuerimus, idem V ͦ lricus a die, quo sibi voluntatem nostre separacionis ab eo patefecerimus, usque ad tres menses inclusive tenebitur dare et persolvere nobis in reconpensacionem dominii de Seunek et omnium sibi donatorum per nos ad idem dominium pertinencium prius et modo ut superius est expressum centum et quinquaginta marcas currentis monete, salvo eo, sim ipsum absque heredibus et uxore decedere contigeret, quod predictum sibi per nos donatum cum singulis pertinenciis dominium nostrum esse et ad nos spectare debeat pleno iure. Kos, CKL, št. 57, str. 79–80. M. BIZJAK: Marginalije h genealogiji svobodnih gospodov Žovneških 334 Vloga Huga iz Teuffna pri tem nikakor ni zanemarljiva. Težko si je predsta- vljati, da bi Marjeta, čeprav grofovskega porekla, brez zaslombe vplivnega moža lahko na daljši rok uspevala v burnem in surovem okolju plemiške rivalitete. Po drugi strani so bile (razmeroma) mlade vdove grofovskega porekla že zaradi svojega dragocenega »genetskega materiala« zelo iskane med ambicioznimi pripadniki za rang nižjega plemiškega sloja, pri Marjeti pa je bil poleg tega v igri še vsaj za časen nadzor nad pomembnimi savinjskimi gradovi. Poroka, do katere je prišlo enkrat med letoma 1288 in 1302, je torej obema prinašala dolo čene koristi. Identiteto Huga iz Teuffna, ki zgodovinarjem vedno znova povzro ča preglavice, 32 je v svoji, leta 1899 objavljeni, a žal preve čkrat prezrti, razpravi razkril Franz Krones; pred leti se je do istega dognanja neodvisno od njega dokopal tudi Miha Kosi. V skladu z njunimi ugotovitvami gre za pripadnika visokosvobodne plemi- ške rodbine Teufen/Tiefenstein, izvirajo če iz Švice (kanton Zürich). 33 Rodbina je okoli leta 1200 pripadala krogu pomembnejših negrofovskih plemiških rodbin med Baslom in Bodenskim jezerom, vendar je bila zaradi mo čne posestne raztresenosti v naslednjem stoletju podvržena teritorialnim pritiskom ve č deželnih gospodov. Predvsem konfl ikt s Habsburžani na obmo čju Schwarzwalda je bil za rodbino usoden; v zadnjih dveh generacijah so se jim popolnoma podredili in integrirali v njihovo deželno gospostvo. 34 Hugo, to čneje Hugo V. s Hohentüfna, 35 se je v za enkrat še nepojasnjenih okoliš činah, nedvomno pa pod okriljem Habsburžanov, 36 okoli leta 1300 preselil na Štajersko. 37 Že leta 1301 je sope čatil neko listino za kartuzijo Ži če, 38 leto pozneje pa je prišel s samostanom v spor zaradi nekih njiv. V ojvoda Rudolf III. Habsburški ga je kot svojega vazala opomnil, naj v zvezi s tem spoštuje odlo čbo sodiš ča, ki je bila izre čena v korist samostana. 39 Nekoliko pozneje, leta 1306, se omenja v funkciji glavarja v Posavinju (havptman in dem Sevntal), 40 kar se lepo sklada z znanimi (zgoraj opisanimi) dejstvi iz njegovega tedanjega – če lahko uporabim ta izraz – zasebnega življenja. Leta 1311 se že omenja kot mrtev, že drugič ovdovela Marjeta pa si je tedaj pri avstrijskem vojvodi Frideriku izposlovala dosmrtno posest reziden čnega V ojnika (kjer je bila mdr. izdana obravnavana listina iz leta 1302) s priklju čenim gospostvom Sachsenwart in trgom Žalec. 41 Še en dokaz za to, da je grofi ca Marjeta leta 1302 še vedno razpolagala z žovneško alodialno posestjo, je sam predmet obravnavane listine. Z njo je podelila 32 Obi čajno so ga ena čili s Hugom s Taufersa (Tangl, Die Freien von Suneck (MHVSt 12), str. 59, Orožen, Benediktiner-Stift Oberburg, str. 82; Ravnikar, V primežu, str. 289–290; Kos, Blesk zlate krone, str. 154, 254; idem, Vitez in Grad, str. 190, 395; idem, CKL, str. 108). 33 Krones, Der Herrenstand, str. 112–113; Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 549–551. 34 Eugster, Adelige Territorialpolitik, str. 313–318. 35 Takšni identifi kaciji pripisuje najve čjo verjetnost Kläui, Die Freiherrn von Tüfen, str. 117, cf. rodovnik v isti razpravi med str. 106 in 107. 36 V neki listini ga Rudolf II. Habsburški naslavlja kot fi delis suus. StLA, AUR 1639c. 37 Kläui, Die Freiherrn von Tüfen, str. 117. 38 StLA, AUR, 1620 (1301–IV–10). 39 StLA, AUR, 1639c (1302–VI–19); Mlinari č, Žička kartuzija, str. 76. 40 StLA, AUR 1687a (1306–III–8); Kos, CKL, št. 74, str. 93–95. 41 HHStA, AUR 1311–V–20. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 335 dve hubi s tremi vinogradi v Kone čniku pri Šaleku ter tri hube in pol in mlin v Ložnici mekinjskemu samostanu, kamor sta vstopili h čeri njenega bivšega svaka, Gebharda Žovneškega, in s tem poskrbela za njuno preživnino. Posest, ki jo je podelila samostanu, se izrecno navaja kot njena prosta lastnina, torej alod, povsem jasno pa je, da je spadala v okvir žovneškega alodialnega gospostva. S posestjo v tem prostoru, v okolici Žalca ob Ložnici, so leta 1262, denimo, dokazano razpo- lagali žovneški bratje. 42 Gebhard je bil v času izstavitve listine o čitno že mrtev. Najstarejši sin Konrada I. se je po sprejetem mnenju že zgodaj prostovoljno odrekel majoratu v korist mlajših bratov. 43 Vzrok za tako dejanje so obi čajno iskali v dejstvu, da ni imel otrok. 44 Dve neporo čeni h čeri, ki jih dokazuje novoodkrita listina, tega argumenta bistveno ne izpodbijata. Vseeno ostaja Gebhard nekoliko skrivnostna fi gura žovneške rodbine. Njegov historiografski odtis je stereotipna metamorfoza mladostnega nasilneža v skesanega starca, ki je nastal na podlagi predvsem dveh listin, prve in zadnje, v katerih se omenja kot živ: Leta 1255 je bil poravnan spor med gornjegrajskim sa- mostanom in tremi žovneškimi brati. Slednjim, ki jih je vodil najstarejši Gebhard, se v listini o čitajo številna grozodejstva, kot so uboji in pohabljanje samostanskih podložnikov in pustošenje samostanske posesti. 45 Po 36 letih, 1291, je Gebhard za odškodnino samostanu daroval svoj delež patronata nad župnijo Braslov če in izbral Gornji Grad za mesto zadnjega po čitka. 46 V vseh drugih listinah, izstavljenih v vmesnem času, se nam kaže kot obi čajen predstavnik svojega sloja; podeljuje fevde, 47 posoja denar, 48 daruje posest cerkvenim ustanovam, 49 sodeluje v lokalnih fajdah 50 in pri ča v listinah regionalnega plemstva. 51 Prispevek bi idealno zaokrožil pronicljiv diskurz s spektakularnim odkritjem izvora skrivnostne grofi ce Marjete »Žovneške«, vendar se je bilo mamljivemu po- skusu po dolgotrajnem premlevanju in seciranju skopo ohranjenih relevantnih virov treba odpovedati. Ta segment raziskave žal ni prinesel zadovoljivih rezultatov in kakršnakoli razprava v to smer bi ostala na ravni gole špekulacije. Problem ostaja na tem segmentu odprt, vendar izguba domnevno že utemeljene identitete ene od stranskih, ne pa nepomembnih, fi gur žovneško-celjske dinastije meša karte na novo, s tem pa postavlja raziskovalce žovneško-celjske zgodovine pred nov izziv. 42 Kos, CKL, št. 33, str. 55. 43 Krones, Die Freien von Saneck, str. 30–31; Orožen, Zgodovina Celja II (1927), str. 26. 44 Krones, Die Freien von Saneck, str. 31. 45 Kos, CKL, št. 28, str. 49–50. 46 Tangl, Die Freien von Suneck (MHVSt 11), str. 192. 47 Kos, CKL št. 47, str. 68–70. 48 Ibid., št. 43, str. 65–66. 49 Ibid., št. 33, str. 55–56. 50 Ibid., št. 35, str. 57–58; št. 37, str. 60–61; št. 49, str. 71. 51 Ibid., št. 46, str. 67–68; št. 59, str. 82–83. M. BIZJAK: Marginalije h genealogiji svobodnih gospodov Žovneških 336 Prilogi 1 Grofi ca Marjeta »Žovneška« skupaj z možem Hugom iz Teufna podari Marjeti in Elizabeti, h čerkama Gebharda Žovneškega, v mekinjski samostan dve hubi in tri vinograde v Kone čniku ter tri hube in pol v Ložnici. 1302, marec 17., V ojnik. Orig. perg. v ÖStA, AVA, Familienarchiv Hohenwart, Karton 20, Nr. 64. Dorz. not.: nach zwain frawen vj hueben vnd iij weingarten. Ae 1302. In den namen dez vater vnt dez sunes vnt dez hailigen gaistez, wier greuin Margret von Seunek mit samt vnserem wierte heren Haugen von Teufen veriehen vnt tu ͦ n chunt an dise priefe allen den, die nu sint vnt die her nach chunphtich wer- dent, die disen prief sehent oder horent lesen, daz wier mit vnserem gu ͦ tem willen vnd mit verdachtem mu ͦ t daz gu ͦ t vnd wier hie nennen: czwo huob cze Go ͤ nzk mit dreigen weingarten, da Persse vnd Stephan auf sint gesessen gewesen vnd an der Loznicz vierdhalb huob vnd ain mu ͤ l das vnser vreiges aigen ist, geben den czwaigen vrauwen vrauwen Margreten vnd vrauwen Elspeten, is heren Gebhartes tohteren dez vreigen von Seunek hincze Minchendorf auf daz chloster in sand Chlaren orden cze vu ͤ rdunge dem selbem vorgenantem chloster vnt cze ainem re- chtem vnde ewigem aigen mit allem dem rechtem daz czv ͦ dem vorgenantem gu ͦ te gehoret. Daz das also stet vnd vnverprochen peleibe, dar vber geben wier disen prief mit vnseren hangunten insigelen cze ainem vrchunde der warhait. Des sint geczeuge: her Hertneit von Petau, dre Wu ͦ lreich vreige von Lengenburch, Leupolt von Gonwicz, der Schaleker Wuluinch vnt sein pru ͦ der Vritzel vnd Leupolt der Platmu ͦ s vnd Wuluinch der Rosenberger, Hartlip der Leimpuhler, Mert der Vnger, Chu ͦ nrat von Go ͤ rschach vnd anderre piderber leute genu ͦ ge. Dicz ist geschehen vnt der prief gegeben cze Hohnek auf dem haus, von Christes geburt tausent vnt drev hundert vnt czeway iar an sand Gerdrauten tage. Dva okrogla obešena pe čata na perg. traku v naravnem vosku: 1) napis: + S MA[R]G[ARET]E CO[MITIS]SE DE TYUPHEN, podoba: v dvojno obrobljenem okroglem polju labod z razprtimi krili, glava obrnjena v desno; 2) napis: + […] DE TYV[.]HEN, podoba: na š čitu labod z razprtimi krili, glava obrnjena v desno. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 337 2 Izsek rodovnika svobodnih gospodov Žovneških A detail of the free lords of Žovnek’ s family tree. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije (ARS), Ljubljana – Zbirka listin AS 1063 Österreichisches Staatsarchiv (ÖStA), Dunaj Allgemeines Verwaltungsarchiv (A V A) – Archiv Hohenwart Haus-, Hof- und Staatsarchiv (HHStA) – Allgemeine Urkundenreihe (AUR) Steiermärkisches Landesarchiv (StLA), Gradec – Allgemeine Urkundenreihe (AUR) Objavljeni viri Kos, Dušan, ed. Celjska knjiga listin I. Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341. Ljubljana – Celje: Založba ZRC, Muzej novejše zgodovine Celje, 1996. Preinfalk Miha, Matjaž Bizjak, ed. Turjaška knjiga listin I. Listine zasebnih arhivov kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov) 1 (1218–1400), Thesaurus memoriae. Fontes 6. Ljubljana: Založba ZRC, 2008. Wiessner Hermann, ed. Die Kärntner Geschichtsquellen 1300–1310. Monumenta historica ducatus Carinthiae VII. Klagenfurt: Geschischts Verein für Kärnten, 1961. Wiessner, Hermann, ed. Die Kärntner Geschichtsquellen 1286–1300. Monumenta historica ducatus Carinthiae VI. Klagenfurt: Geschischts Verein für Kärnten, 1958. Literatura Dopsch, Heinz. Die Freien von Sannegg als steirische Landherren und ihr Aufstieg zu Grafen von Cilli. V: Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja. Zbornik znanstvenega simpo- zija, Celje, 27.–29. maj 1998. Ur. Rolanda Fugger Germadnik. Celje: Pokrajinski muzej, 1999, str. 23–35. Konrad I. Gebhard III. Elizabeta Leopold II. grofica Marjeta ( 2. Hugo s Teufna) Ulrik I. grofica Ana Konrad II. Jera Sofija Friderik Ptujski Elizabeta Marjeta Ulrik II. Ana grofica Katarina Vovbrška Offo z Emerberga (nadaljevanje linije Žovneških) M. BIZJAK: Marginalije h genealogiji svobodnih gospodov Žovneških 338 Dopsch, Heinz: Die Grafen von Cilli – Ein Forschungsproblem? Südostdeutsches Archiv 17–18 (1974–1975), str. 9–49. Dopsch, Heinz. Die Grafen von Heunburg. Carinthia I 160 (1970), str. 311–342. Eugster, Erwin. Adelige Territorialpolitik in der Ostschweiz. Kirchliche Stiftungen im Spannun- gsfeld früher landesherrlicher Verdrängungspolitik. Zürich: Chronos, 1991. Froelich, Erasmus. Genealogiae Sounekiorum comitum Celejae, et comitum de Heunburg, spe- cimina duo. Viennae Austriae: Typis Ghelenianis, 1755. Hanči č, Damjan. Klarise na Kranjskem. Gradivo in razprave ZAL 26. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2005. Inventar des Wiener Hofkammerarchivs. Inventare österreichischer Archive 7. Wien: Österrei- chische Staatsdruckerei, 1951. Jaksch, August. Geschichte Kärntens bis 1335. Klagenfurt: Ferd. Kleinmayr, 1929. Johann von Victring, Das Buch gewisser Geschichten (prev.: Walter Friedensburg). Die Ge- schichtschreiber der deutschen Vorzeit. Vierzehntes Jahrhundert 8. Leipzig: Dyk‘schen Buchhandlung, 1888. Kläui, Paul. Die Freiherrn von Tüfen. In: Genealogisches Handbuch zur Schweizer Geschichte, Bd. II: Hoher und niederer Adel. Herausgegeben von der Schweizerische Heraldische Gesellschaft. Zürich: Schulthess & Co., A. G., 1935–1945, str. 106–124. Kos, Dušan. Blesk zlate krone. Gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Thesaurus memoriae. Dissertationes 1. Ljubljana: ZRC SAZU, 2003. Kos, Dušan. Diplomati čni diskurz o vzponu Žovneških gospodov. Gestrinov zbornik (ur. Darja Miheli č). Ljubljana: Založba ZRC, 1999, str. 147–167. Kos, Dušan. Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Šta- jerskem in slovenskem Koroškem do za četka 15. stoletja. Ljubljana Založba ZRC, 2005. Kosi, Miha. Dežela, ki je ni bilo. Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Studia Historica Slovenica 8 (2008), str. 527–564. Krones, Franz, Der Herrenstand des Herzogthums Steier (Landesministerialen, Herren, Land- oder Dienstherren) im Zeitraume seit der Begründung der Habsburgerherrschaft bis zum Erstehen der steirisch-innerösterreichischen Linie des Hauses 1282–1411. Mittheilungen des Historischen vereines für Steiermark 57 (1899), str. 65–126. Krones, Franz. Die Freien von Saneck und der erste Graf von Cilli. V. 12. Jahrh. bis 1360. Quellenmässige Geschischtsstudie. V: Idem. Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli 1 (samostojna paginacija). Graz: Leuschner & Lubensky, 1883. Melly, Eduard. Beiträge zur Sigelkunde des Mittelalters. Graz: Akademische Druck- und Ver- lagsanstalt, 2 1972. Mlinar, Janez. Podoba Celjskih grofov v narativnih virih. Historia 11. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005. Mlinari č, Jože. Kartuziji Ži če in Jurklošter . Ži čka kartuzija ok. 1160–1782, Jurkloštrska kartuzija ok. 1170–1595. Maribor: Obzorja, 1991. Orožen, Ignaz, ed. Das Benediktiner-Stift Oberburg. Das Bisthum und die Diözese Lavant II/1. Marburg: samozaložba, 1876. Orožen, Janko. Zgodovina Celja II. Srednjeveško Celje kot središ če državotvornega stremljenja: doba narodne samostojnosti, Savinjska marka, knezi in grofje Celjani. Celje: Gori čar & Leskovšek, 1927. Orožen, Janko. Zgodovina Celja in okolice I. Od za četka do leta 1848. Celje: Kulturna skupnost, 1971. Pirchegger, Hans. Die Grafen von Cilli, ihre Grafschaft und ihre untersteirischen Herrschaften. Ostdeutsche Wissenschaft 2 (1955), str. 157–200. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 339 Pirchegger, Hans. Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalter 1. Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschishte der Steiermark. Graz: Historische Lande- skommission für Steiermark, 1951. Ravnikar, Tone. V primežu medplemiških prerivanj. Digitalna knjižnica. Dissertationes 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2010. (http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=85) Röhsner, Zdislava. Archive adeliger Familien und Nachlässe im Allgemeinen V erwaltungsarchiv. Mitteilungen des Osterreichischen Staatsarchivs 56 (2011), str. 271–291. Scheibelreiter, Georg. Wappenbild und Verwandtschaftsgefl echt. Kultur- und mentalitätsge- schichtliche Forschungen zu Heraldik und Genealogie. Mittelungen des Instituts fur Österreichische Geschichtsforschung Erg.B. 53 (2009). Slovenski biografski leksikon 1 (Abraham – Lužar). Ur. Izidor Cankar in Franc Ksaver Lukman. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932. Tangl, Karlmann. Die Freien von Suneck, Ahnen der Grafen von Cilli. Mittheilungen des hi- storischen Vereines für Steiermark 10 (1861), str. 89–178; 11 (1862), str. 155–194; 12 (1863), str. 49–82. Tangl, Karlmann. Die Grafen von Heunburg II. Archiv für Kunde österreichischer Geschichts- -Quellen 25 (1860), str. 157–312. Tangl, Karlmann. Die Grafen von Pfannberg II. Archiv für Kunde österreichischer Geschichts- -Quellen 18 (1857), str. 115–218. Thomas, Christiane. Die Grafen von Cilli. Vorläufi ger Stand der Forschung 1991. Razstavni pano in izro ček na razstavi Spuren europäischer Geschichte. Spittal 800. 1191–1991. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije (1–3). Ur. Vladimir Kološa, Vladimir Žumer, Milan Bizjak. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999. Spuren europäischer Geschichte. Spittal 800. 1191–1991. Ausstellungskatalog. Ur. Barbara Grünwald et a. Spittal an der Drau: Stadtgemeinde, 1991. SUMMARY Marginalia on the Genealogy of the Free Lords of Žovnek Matjaž Bizjak A thus far virtually unknown document from 1302 pertaining to the lords of Žovnek that sheds new light to some of the facts relating to their history was discovered in the private archives of the Hohenwart family. This is the only source that tells of Gebhard III’s two daughters; he was thus far believed to have been childless. Margaret and Elisabeth, as they were called, were in the period of its issue nuns in the convent at Mekinje near Kamnik and by way of the document at hand the convent obtained a certain estate for their upkeep. The issuer, who is referred to as “Co- untess Margaret of Žovnek” and issued the document together with her spouse, Hugo of Teufen, arouses even more interest. There is only one Countess Margaret of Žovnek – naturally, countess by birth and of Žovnek by marriage – who corresponds to the date of the document, namely wife of Leopold III, and who was at the time already widowed. She was believed to have originated from the Counts of Heinburg and is attested to have been married to Ulrich IV of Pfannberg from 1288 onwards. The newly discovered document reveals that Margaret of Heunburg, Pfannberg by marriage, was in fact not a widow of the Žovneks. Leopold’s widow was some other Countess Margaret who later on married Hugo of Teufen, a member of a Swiss noble free family, which M. BIZJAK: Marginalije h genealogiji svobodnih gospodov Žovneških 340 was in the course of the thirteenth century in the fi ghts with the Habsburgs reduced to the ranks of lower nobility. Hugo relocated to Styria around 1300 as a Habsburg vassal, where he, inter alia, held the post of the governor of Posavinje. In contrast with what was believed thus far, it also turned out that Countess Margaret had the central Žovnek allodial estate at her disposal for at least 15 years after Leopold’s death; it was only between 1302 and 1308 that she handed it over to the son of her former brother in law, Ulrich II of Žovnek, in exchange for a sum paid in consideration. After Hugo’s death in 1311 Margaret, newly widowed once again, obtained the usufruct from Frederick the Fair in the estates around Vojnik, where she had resided with her second husband already in the period when the document in question was issued.