Radovedno jabolko
[edaj, ko so jabolka vže dozorela in vi, otročiei Ijubi, s tako slastjo ugrizujete vanje povedati vam hočem o jabolku, ki je bilo preradovedno, in je hotelo pred časom z drevesa, samo zaradi tega, da bi videlo, kak je svet in kako se živi mej ljudmi a ne samo na drevesu.
Zaman mu reče veja:   ,,Počakaj  še  malo,  da pride čas,  ker še nisi dosti dozorelo, da bi šlo v svet."
Ali jabolko ni slušalo veje, ob kateri je viselo. Z vso silo je težilo z drevesa in še celo pecelj je imel dosti opraviti, da bi je pridržal še nekaj časa na veji. Ker pa v jeseni rado dežuje in često nastane hud vihar, zgodi se to tudi zdaj nekega dne, ko je naše jabolko viselo na drevesu. Vihar je upogibal jablano in otresal jabolka, da jih je vže precejšno število ležalo pod drevesom na tleh. Naše jabolko to videč, veselilo se je, češ, tudi meni bode sreča mila, in tudi jaz pridem kmalu z drevesa med svet. Ali varalo se je. Nevihta preneha, nebo se zopet zjasni in rdečelično jabolko je obviselo še na drevesu.  Bilo je vsled tega
zelo žalostno in še celo po noči si ni dalo mirii. Druzega dne se vender izpolni jabolku njegova goreča želja. Lojzek in Anica priskačeta pod košato jablano na vrt; gledata po tleh ležeča jabolka in je pobirata v košarico. Hudujeta se nad viharjem, ki je toliko nezrelih jabolk pometal na tla.
Lojzek upije: MBrr! sram ga bodi viharja, ki ni mogel počakati, da bi bila vsa ta jabolka dozorela?"
In Anica pravi: »Poglej no Lojzek, morda ugledaš kje kako zrelo na dre-vesu; jaz bi tako rada jedno zrelo jabolko iraela!"
Oba gledata požeJjivo na drevo. A ne ugledata, eesar bi rada iraela.
Naš rudečeličec sliši ta pogovor in si misli: BAha, zdaj ali pa nikoli!" Naglo odrine zelene liste, za katerimi je bil skrit in se prijazno nasmehne otroeičema.
,,Vidiš, vidiš, tu visi jedno zrelo jabolko," zavpije Anica vsa vesela in pokaže s prstora lepo rudeče jabolko svojemu bratcu Lojzeku.
BOj, to je lepo jabolko!" pravi Lojzek.  nAli kako ga dobiva?" -   '     Lestvic nimata,  na drevo splezati ni mogoee,  ker je deblo predebelo.   Kaj tedaj storiti?
Lojzek premišljuje nekaj časa, potem reče sestrici: ,,Veš kaj, kamenja na-beriva in metajva vanje, morda ga zadeneva, da pade na tla."
Ko jabolko to sliši, zelo se prestraši; rado bi se bilo zopet skrilo za zele-nimi listi, a bilo je prepozno. Pretrpeti mora nasledke svoje lehkomiseljnosti. V tem ko jabolko to prernišljuje, nabrala sta otroka kamenja, in je metala na drevo v jabolko.
Anica je vedno prenizko zadela. ker še ni mogla visoko lučati; tudi Lojzek se je dolgo trudil predno je jabolko zadel. Dotaknil se je s karaenom vejiee, na kateri je viselo jabolko in — lop! ležalo je z vejico vred nepoškodovano na tleh.
Oj to je bilo veselje! Pa tudi jabolko se je veselilo, ker so se mu zdaj izpoloile njegove želje.
H krati je bilo mej valovi življenja in njegovi sreči je pretila zopet nova nevarnost.
Lojzek podari lepo rudeče jabolko sestrici Anici in ji reče: nNa, ugrizni je!" Anica nese takoj jabolko k ustim in Jabolko vže meni, da je prišla zdaj njegova poslednja ura. Ali dobročutna deklica pravi bratcu: nNe, Lojzek! Jabolko je pre-lepo, da bi je snedla; le poglej, kako lepa rudeča lica iraa. Spravim je, da še ne-koliko bolje dozori, potem mi bode še bolje dišalo."
Jabolko se zdaj zelo razveseli, meneč, da mu se ni zdaj nobene nevarnosti več bati, a prevdarilo ni, da ga usoda, sneden biti, kazneje gotovo doleti.
Premišljevalo je vedno laskave besede, katere je Anica izgo?orila, da je lepo, zelo lepo. Postalo je vsled tega jabolka nečimurno in oholo. Le sebe je hotelo videti in le sebe občudovati.
Anica biti z jabolkom v roci v hišo in je postavi na omaro mej druge lepe stvari. Jabolko se ne more dovolj nagledati teh Iepih stvarij. Za mizo je sedel prijazen gospod in ralada gospa. Jabolko je poznalo oba. Vedelo je, da sta to oče in raati njegovih dveh prijateljev, saj ju je vže večkrat videlo v vrtu šetati se; in Lojzek in Anica tudi sedita za mizo in jesta dobre reei; dobre so raorale pač biti, ker so tako vtkusno dišale.
•-¦<     lod     >¦"•
Te in še druge stvari je gledalo jabolko,  veselilo se in pomilovalo svoje sobrate, da ne vidijo takih lepot, in da raje vise zunaj na jablani.
Na mizi je stala tudi zala steklena posoda polna lepih rudečih jabolk. Za-vidljivo jih gleda z omare naše jabolko in si rnisli: kako dobro se jim godi, ker stoje pred tako gospodo na mizi. Ali oj groza! lepa, črnolasa gospa vzame jedno onih lepib jabolk v levo, v desno roko pa nož in m« vreže veliko rano. Potem je olupi in kosec za koscem nosi v usta.
BBog rae varuj kaj tacega," vzdihne jabolko na omari;  mrzel pot je oblije ¦ '   in nič več ne misli na one lepe stvari pred seboj.
Stemilo se je po sobi; luč-i ugasnejo in vsi zapuste sobo. Naše jabolko pre-mišljuje zdaj vse, kar se mu je bilo v tem jednera samem dnevu dogodilo. Za-lostno vzklikne: „0 Bog moj, koliko žalosti in koliko veselja se doživi, ako se gre v svet! Veselje pač veliko veseJje bi bilo za mene, ee bi ]e jedenkrat videlo svojo lepoto, saj sem slišalo, kako me hvalijo zaradi moje lepote!"
Zdajci začuje tenak glas v svojem obližji: rTo se lehko zgodi, kar tu sem k meni se prikobacaj in v meni se lehko ogledaš." Ta vabeči glas je bil od lepo izbrušenega kozarca. Prvi hip se jabolko ustraši a potem vzdihne: ,,0j kako rado bi prišlo k tebi, ali ne morem z mesta." nK temu ti pa pomorem jaz," začivka nek glas; samo dovoli, da te prav malo nagriznem, potem te pa privalim do kozarea, da bodeš občudovalo svojo lepoto.
Jabolko vpraša:  nAli bi ne škodovalo moji lepoti, da me nagrizneš?"
^Nikakorne," odgovori miška, ki je hrepenela po sladkem jabolku; nzabolelo >  te bode pač nekoliko ali za to,  da malo potrpiš, imelo bodeš veliko veselja,  ko   . bodeš občudovalo svojo lepoto."
Te besede so bile odločilne. Jabolko dovoli in miška je ugrizne ter je pomika vedno dalje do kozarca. Jabolko se zrcali v kozarci ter občuduje svojo lepoto. -Vsled svoje ošabnosti niti ne čuti, kako je miška grize vedno globokeje in pomika bliže in bliže prott kozarcu. Ta je stal kraj omare. Vsled jabolčnega pritiska pade kozarec na tla in se zdrobi na tisoč koscev. Od velikega strahu pade tudi jabolko za njim ter obleži na tleh. Miška smukne urno v svojo luknjico, iz katere ni več prilezla ono noč.
Ko zagleda zjutraj gospa razbit kozarec, takoj reče: ,,To je pa miška na-redila, a pokorila se bode zato. Glejte, glejte, to lepo jabolko je popolnem uni-eila. Skoda, da ga nismo včeraj snedli, zdaj se mora vreči na gnojišče."
Eečeno, storjeno. Od miške nagrizlo jabolko so vrgli v smeti, kjer je v svoji nečimurnosti žalostno poginilo.
Kozarec je prejel tudi zasluženo plačilo, ker jfe podpiral jabolko v njegovi oholosti; in raiška — tudi ona ni odšla zasluženi kazni.
Crepinje razbitega kozarca so pa drobno raztolkli, pomešali je s sadro (gipsom) in zamašili luknjico. Ko je miška hotela iz luknjiee, oglodala je sadro in v ostri steklovini je našla smrt.
Taku se maščuje vse na tem svetu in ni ga pregreška, da bi ne bil kaznovan.
Leopoldina Krsnik-Rottova