List št. 69. Devetnajste bukve Homerove Iliade *). Obseglej. Ahil se serdu odpove in se v boj poda. Dviga iz morskih valov se rumeno prepasana Zora, Da svitlobo deli bogovam i smertnimu bitju; Tetida zdaj prinese do bark Hefestove dela, Pri Patroklu na tleh Ahileja javkati najde, Britke bolesti okrog zdihajočih obilno tovaršev; Med nje vstopi nakrat se boginja srebronožična , Sinu roko poda, izreče besedo in pravi: »Pustiva, sin, če ravno boli, tu tega ležati, Sklenjeno v nebu je tak, da smert je nemilo ga tresla; Prejmi Hefestov dar, to krasno blešeče orožje, Kakor enaciga še ob rami čoveški ni bilo«. Boginja tak na tla položi pred sinam orožje , Ganenja čudno vse skup rožlajo naprave umetne, Združene strah okrog preleti, ne tvega nobeden Boginji zreti v obraz, preplašeni proč trepetajo. Samo Ahilej, orod gledaje, še hujši jezi se, Brskata mu ko plamena dva pod čelam očesa; Scer pa prešine ga slast v objemu bogoviga dara, In ko dovolj z pogledam oprav nasiti si serce, Stikoma materi berž besede te krilate reče: »Da , gotovo je bog , ki pošlje orožje nam isto, Nevmerjoči le dlan kaj taciga zdela, ne čovek. Koj se orožiti čem! Skerbi me le nekaj, o mati! *} »Iliada« Homerova,toje, junaška pesem o Trojanski vojski, ki se je neki v letu 1184 pred Kristusovim rojstvam z razdjanjem Trojanskiga mesta končala, slovi kot nar krasniši pesniško delo te verste, dokler svet stoji. Tako sodijo od starodavnih časov noter do današnjiga dne vsi, kterih razsodba o tem velja. Ni nam tedaj treba ne besedice o tem dalje govoriti tistim svojim bravcem, kterim je ta pesem v izvirnim jeziku ali v nemškim prevodu dostojno znana in ki so brali mnogo bukev , ki pretresajo in razlagajo to veličan-sko pesem. Le tistim bravcem, kteri bojo »Iliado« v slovenskim prevodu pervikrat brali, v porazumljenje toliko opomnimo, da preslavni pevec Homer je živel ob časih paganstva ali ajdov in dolgo dolgo poprej, preden je izveličavna luč kristianske vere svetu zasijala. Takrat, ko ljudje ediniga praviga Boga še niso poznali, so si mislili nebo polno bogov in boginj — malikov, vsaciga s posebnimi lastnostmi, vse v mnogoverstni zavezi z ljudmi, potovajoče z neba na zemljo, iz zemlje v nebo itd. Do-misljevali so se tudi ljudi, ki so bili obdarovani s posebnimi prednostmi telesnimi ali duševnimi, da so božjiga rodu, ter so jim dajali v svojih pravlicah čudovite dela dopernašati. Tako si mora prosti bravec »junaške pesmi« ta-danje ljudstva pred oči postaviti, da se ogne vsaki zmoti in zapopade povesti starodavnih časov. Čeravno so te povesti, kakor vsak iz rečeniga zdaj sam ve. z mnogimi basnimi ali fabulami in domišlijami prepletene, bi vendar krivo sodili, ako bi mislili, da so zgol basnopisje. Podlaga teh pesem je gotovo zgodovinska, ker takrat, ko še pisanje ni iznajdeno bilo, so bili pevci edini zgodovinarji. Kar se je imenitniga zgodilo, se je prepevalo v pravlicah, ki so šle od ust do Da bi tičas Menetiču mom ne splaznule muhe V rane zasekane , tam ne vplodile gnusne červadi, Ki bi potem oskrunila drob in ude merliča ; Kajti življenje je proč — in truplo ne otme se gnilbe«. Rah overne rekoč mu boginja srebronožična: »Sercu, predragi mi sin, ne daj žalovati o tema! Meni bo skerb obvarvati ga nadlege muševja , Ki se požrešno živi glodaje pobite junake. Ako celo ležalo bi tu, da leto preteče, Truplo ne gnilo bi mar, ter vednoma lepši cvetelo. Združi tedaj k posvetu na hip Ahajče junake, Jezo pozabi nasprot Agamemnonu , vodniku ljudstva, Ter se podajta oba s pogumam opasana v bitvo«. Rekši pogum in silno krepost mu dihne v oserčje, Vlije ambrozie scer i rudečiga nektara v žile Mertvimu Patroklu, gnilobe da truplo mu varje. Gre pak o bregu potem, ob morskimu , slavni Ahilej, Strašno v okrožje kriči, in šunta junake Ahajce. Tisti celo, ki varni sicer so bivali v ladjah, Ki kormila so bark z izurjeno vi žali roko, Ali ko hišniki kruh med posle delili na brodu; Vsi ti sedaj hiteli so skup, kar hrabri Ahilej Spravlja v nesrečni se boj, za kiga se dolgo ni menul. Arova tudi prišantata tje služabnika serčna, Tideja sin, stanovitni vojak, in verli Odisej, Bližata, trudna še ran, se na pike operta počasno, Ter na perve klopi se zbornice vsedeta spredej. Nar posledniši pak Agamemnon vojvoda pride, Silniga vboda bolan, ki v hudimu terganju Koon , Sin Antenora, njem' je s piko jekleno ga zvertal. ust, od roda do roda, in le na ti poti so se ohranile zgodbe starodavnih časov v pesmih naroda. Homer pa (o kteriga življenjopisji so scer različne mnenja) je prekosil s svojima pesmama »Iliado« in »Odiseo«, v kterih je opeval silovito Trojansko vojsko, vse svoje verstnike, in je s tema pesmama delo vstvaril, ki si je nepremenljivo v teku tisuč in tisuč let svojo slavo ohranilo , in še dandanašnji sluje kot izgled krasniga pesništva, ki »um bistri in obogatuje, okus vgladuje in tudi v obrazovanji narodskega jezika nam pomaga«. Naš Koseški se je lotil veličanskiga dela in prestavil za poskus njo 19. pesem »Iliade«. Hvala, pri-serčna hvala in slava mu v imenu slovenskiga slovstva za to! On, kteriga pesmi, naj bojo izvirne ali prevodi, so Slovencam vedno nauki (Studien) slovenskiga jezika, je tolikanj več ves mož za to, čudovite krasote Homerove povesti v slovenskim jeziku nam popolnoma razodeti, ker je občje znano, kak osen mojster je mogočniga he-ksametrain odmora (caesurse), v > Iliadi« toliko važniga. Izbral pa si je Koseški iz 24 Iliadnih pesem devetnajsto, ker v nji Ahila, nar pogumnišiga junaka Trojanske vojske, vidimo v nar veči slavi, in v nji tudi se bere prelepa pravlica od Ate — zmote, ktero je, da bi bogov v olimpu (ajdovskim nebu") dalje ne motila, Jupiter (pervdk paganskih bogov) iz olimpa vergel; ver-žena z nebes je letela na zemljo ter padla — na dela človeške. Več o prevodu Koseskovim nam ni treba omeniti, ker se, častiti bravci! sami bote radovali z nami vred nad prekrasnim nar novejšim delam Ko seski ga, kteriga nam mili Bog ohrani, da bi svojimu narodu še podaril obilno cvetlic svojih nadušenih poezij , za kterimi uvek teži serce slovensko. Vred. — 274 — Zdaj ko združeni vsi so v skupštini bili Ahajei, Dvigne z besedami tim se jadrenonogi Ahilej : »Vojvoda, bolji za naj, ki sva serditiga serca Slepo se sperla zavolj dekline v britki togoti, Bolji bi bilo za naj, za mene in tebe, gotovo, Da bi takrat Artemida v smert zadela jo bila, Ko ste mi zbrali jo v dar v Lirnesu, premaganim mestu. Toliko grizlo prahii ne bilo bi slavnih Ahajcov Padsili vražniku v pest ob času mojiga serda. Unim scer to bilo je v prid — pa zdi se mi, mnogo Bodo zdihavali se Ahajci najniga krega. Tode na stran minulo za zmir , ce ravno je britko. Potolaživa ponos — in šiloma — v njedru junaškim, Serda se jaz clo odpovem, ne kaže mi dalej, Stati ti term nasprot. Na noge tedaj i poklici Brez odloga v prepir Ahajce kodrolasate, Skusiti cem še Trojce enkrat, napadši jih ojstro, Alj so namenjeni res, prenočvati tukej o brodih? Zdi se mi, rad bo mnogi od njih kolena priklanjal, Ako mu steče, da živ se umakne sulici naši«. (Dalje sledi.) List št. 70. Devetnajste bukve Homerove Iliade. (Dalje.) Reče 5 jak vesele blešeč okovani Ahajci Velikodušniga se Pelida, da serd je potažil. Dvigne v sedežu pak vojaštva se knez Agamemnon, Tele besede rekoč, ne stopši v okrožje, izusti: »Hrabri Danajci, prijatli mi scer, služabniki Ara! Mirni posluh stoječimu gre 5 ni lepo nikakor Segati komu v govor; to tudi izurjene zmoti. Hrupa enaciga kdo bi čuti, govoriti mogel? Nar glasnejši se s tim govoric omamiti dade. Tebi Pelid razodenem se, vi drugi Ahajci Pridno pazivši o tem premislite važne besede. Mnokrat očitali so Danajci mi mojo pregreho, Britko me karali tud, pa jaz nedolžen o njej sim; Krivi so Cen, in osode zavid, in tamna Erinja; Ti so mi tistiga dne, ko dar sim uzel ti češenja, Tak omamili um, krivici da serce udal sim. Kdo ubrani se tim ? To A te — slepivka vse dela, Pervorojena Genova hči; ta vsaciga zmoti. Rahlih stopin se ziblje naprej, se tal ne dotika, Plavajo temenu glav čoveškiga roda na zemlji, Vabi vfckrivdo ljudi, ter mnogiga va-njo zaplete. Zvila celo je Cena nekad, ki smertnih i večnih Nar mogočniši je; in Hero, čeravno le ženska, Ga je kovarno potem prekanula istiga dneva, Ko je Herakleja moč Alkmena imela roditi V taboru krasnih ograj, v ponosnimu mestu tebanskim. Tako je Cen Olimpu takrat bahaje naznanil: Čujte bogovi me zdaj, zapomnite boginje krasne, Serce me žene , da vam oznanim veselo novico — Dans pripelje na svit Iliteja, vižavka porodov, Slavne namembe moža, ki vsim ukazavati ima, Kar iz moje kervi je krog bivajočiga ljudstva. Hero ponosna na to mu reče kovarniga serca: Prazna bo ta ; beseda nikad ne spolni se tvoja, Ako se ne zarotiš, Kronion, z ojstro prisego, Zapovedovalo res da bode vsakimu možu Krog bivajočih ljudi, po tvojimu mozgu rojenim, Dete, ki maternimu telesu se danas izvije. Boginja tako, — in Cen, ne svest si prekanjene zajnke, ttot izreče strašan , ki zlo pokori ga prihodnič. Kajti Hero iz viš Olimpa nagloma splava V Argon ahajski grad, kjer Stenela Perzejeviča Znade žlahno ženo. Pod sercam miliga sina Ravno nosila je ta v začetku sedmiga mesca. Hero na svit, negodniga še, primora; zabrani Pak Alkmeni porod krotivši porodne bolesti. Urno potem se verne v Olimp in Cenu naznani: Strele metavni oče bogov, priznaj mi besedo! Ravno rodil se je mož, ki jak Argajce bo vladal, Stenelu sin je, Perzeja vnuk, Bvristej z imenam, On je tvoje kervi, ter Argonu slavni velitelj. Hero neha — Kronida bolest neznana prešine, Zmoto on zgrabi tihip ob kitah černo blešečih, In zaroti se serda vnet s prisego veliko, Zmota v Olimp da nikada več in k zvezdnim oboku Nikada priti ne sme, da več bogov ne zaslepi. Reče, in rok sukajočih iz viš Olimpa jo treši, Ona topi se topi, ter pade na dela čoveške. Zdihne pa Cen še mnokrat o njej, ker miliga sina Vidi nevredno potem Evristeju delati tlako. Tako ne morem i jaz, kar Hektor kopapresenčen Ljuto Ahajce mori ob kermah ladij visocih, Zmote pozabiti več, ki britko mi um je zadela. Ker pa pregrešil sim, ker Cen mi je pamet otamnul , Čem spokoriti se tud in dati obilno ti blaga. Kviško tedaj, oroži se v boj, podbodi še druge, Jaz ti pripravim o tem darove, katere Odisej Včeraj opomnul je, pozdravši te v šotoru tvomu. Toliko mudi se le, če ravno te mika do bitve, Da mi tovarši iz bark darila prinesejo simo, Ino ti sam preceniti znaš, kaj krasniga dam ti.« (Dalje sledi.) List št. 71. Devetnajste bukve Homerove Iliade. (Dalje.) Odgovori pa rekoč mu jadrenonogi Ahilej : »Atreič, vojvoda čet, preslavni vladar Agamemnon, Stvori kar se ti zdi, pristojne darove mi davaj AH zaderži mi jih; le hitro na boj se podajmo! Dalje ne gre muditi se tu s pogovori praznim Djanje pušaje v neniar; veliko še dela je treba, Preden Ahileja spet med pervimi vidite v bitvi Podirajočiga v prah Trojanee s piko jeklenko5 Tak imate primer, kak valja sovražnike biti«. Njemu opomni na to v sovetih izurjen Odisej : >Bodi še tako močan, bogovam enaki Ahilej, Tirati teš proti Ilji v prepir s Trojanci nikar jih. Kajti boritva ne bo terpela časa le malo, Kdar enkrat se sprimejo prav razpaljene rajde, In s pogumam oba navdajo naroda bogovi. Pusti da prej okrepčajo se s pijačo i hrano V ladjah urnih možje 5 to da življenje i zmago. Ni ga junaka da teš brez jesti in piti bi mogel Sekati vražnike clo cel dan do večerniga mraka, Ce je se tako voljan obnašati serčno se bitvi, Žeja ga stare i glad, po malim uterpnejo udje, Peša mu moč, in tresejo se kolena hodečim. Vitezu pak , če vina i hran dovolj je nasiten , Ako bojuje se tud cel dan z vojšaki sovražnim, Serce veselo igra, ne peša mu hrabro koleno, Dokler clo posledni vojak iz bitve ne zgine. Ljud razpošli tedaj, nej vsak si omisli kosila, Atreja sin Agamemnon o tem darove prinesi V skupštino les, da lastnih oči jih zrejo Ahajci, Ti pa raduješ o njih se verlo v junaškimu sercu? On priseži scer stoječ pred ljudstvam ahajskim, Da se dotaknul je ni, da nikdar ni se ji bližal, Kakor ženi se mož približa v rodu čoveškim; Ti zadovolji se s tim, in umiri v nedriju serce. Zadnič obed nej da dragocen ti v šotoru svomu, Da se ti skaže vsa čast, ki takimu vitezu grede. Atreja sin! ti pak zanaprej v obziru na druge Bodi pravedniši scer, ker ni nevredno vladarja, Z možem umiriti se, ak uzrok zale mu bil je*. Spet se oglasi nasprot kardela vladar Agamemnon: »Kad, o Laertovi sin, jaz tvoje besede poslušam, Ker po pravici si vse razločil i lepo govoril; Tudi prisežem rad, že sam hrepenim po prisegi, Ino krivična ne bo pred bogam taka beseda. Ti počakaj Ahil, če ravno te mika do bitve, Tudi vi drugi pomudite se , da dojde darilo Simo iz mojih bark in zvezo skleneva zvesto. Tebi pa to, Laertovi sin, velivši ukažem : Berž izvoli si nar žlahnejši mladenče ahajske, Ino prinesi iz bark darove, katere mu dati Včera namenvala sva, in deklice sabo pripelji. V taboru scer ahajskimu nej merjasca omisli Taltibios, da zakolemo v dar ga Apolu i Cenu«. Njemu overne na to tekun siloviti Ahilej: »Atreič, vojvoda čet, preslavni vladar Agamemnon, Biti bi znala ta skerb spodobniši drugiga časa, Kadar vojske vihar počitka dovoli nam uro , Ino togota mi tak divjala v sercu ne bode. Zdaj pa leže mcrliči še tam, katere je Hektor, Priama sin pobil, ko čast mu zmage je Cen dal. Jesti vi nudite jih, jaz rajši bi treznim ukazal Brez prevdarka v prepir podati se verlim Ahajcam, Gostovanje pa dal zvečer bi napraviti slavno, Ko mašovana sramot bo naših tenja posledna. Meni že nič gotovo poprej skoz gerlo ne derkne, Bodi pijača alj jed; uzela mi smert je prijatla, V šotoru tam leži, raztergan z ojstrino jekla, Vratam obernjen obraz, tovarši plakajc v okrogu; Torej kar ne želi kaj taciga serce si moje, Ampak uboj — ino kri — ino grozni stok umerjočih. Odgovori mu na to v sovetih izurjen Odisej: »Peleič, iskren Ahil, nar višji junak med Ahajci, Bolji si v bitvi ko jaz, in hrabriši, res ne le malo, Tode modrosti bi znal mnogterno prevagati jaz te, Kajti dalje živim, in torej več sim opazil; Mojmu sovetu tedaj ukloni serce prijazno. Kmalo ljudje nasitijo pač se bojniga hrupa, Ako železo kosi ko bilkice trudne junake; Prid negotov je sicer, če vago oberne Kronion, On ki borivnih osod vladar je v čoveškimu rodu. Bomo Ahajci mi mar žalovali s trebuham o mertvih? Vsaciga dne zaporedama jih pogine veliko, Kdo nadloge bi tak neskončne prenesti zamogel? Dajmo, bi djal, usmertjeniga zakopati spodobno, Ter mu žalujmo ti dan, potem utolažimo serca. Kar pa zadela do zdaj ni strašne pobitve nevihta, Spomni se hran, se spomni pijač, da bomo še hujši — Neprenehama v bron okorni zaviti — se bili Z moži sovražnih trum. Potem pa nihče vojaštva Ondi ne mudi se dalj, i ne čakaj drugiga klica! Kajti opomba bi ta v pogubo taistimu stekla, Ki bi se v brodu mudil; ob enim združeni zvesto Udrimo v grozni poboj nad konje jahavne Trojanee«. (Dalje sledi.) List št. 72. Devetnajste bukve Homerove Iliade. (Dalje.) Reče, pridruži si pak dva slavniga Nestora sina, Ter Meriona, potem Filida Megita, Toanta, »Sina Kriontoviga Likomeda, scer Melanipa. Skupno se vsi podajo ti hip v Atridovi šotor, Pridno doveršijo tam po danih ukazih opravke. Sedem obečanih trinožnih zberejo kotlov, Dvanajst konj, i desetkrat dva umijalnika svitla, Dela umetnih žensk, brez madeža, spelejo sedem, Osma pak je Brizeja hči, lepolična divica, Ter zlatovine deset natehta talentov Odisej, Tno korači naprej , za njim z darovmi mladenči — V sredo skupštine vse postavijo — in Agamemnon Dvigne se. Taltibi pak, po glasu bogu podoban, Tik vladarja stoji, deržeč merjasca naroči. Atreja sin zdaj urnih rok se stegne po nožu, Ki mu je visel zmir ob toku veliciga meča, Ter pervence šetin merjascu obrije, i rame Dvigne na kviško potem) molčeč Ahajci v okrogu, Jako spodobi se, poslušajo kneza besedo, K\y proti nebu oči obernjene, tako prisega: Pervi Kronidt nar višji bogov, nar slavniši, čuj me, Gea i Heli potem in Erinje, ktere čoveka Ojstro predepsate tam ki tukaj krivo priseže! \ikda se nisim jaz dekline Brizejke dotaknul, Ne v priležbino slast, in ne v drugačno namembo f Bivala v šotoru je nedotaknjena v izbici lastni. Ako ni res, pošlite mi vse neskončne napake, Ktere prisodite scer izustniku krive prisege!« Reče in prasetu golt preseka z jeklam okrutnim, Taltibi pak z vertečo roko ga v sivo valovje Ribam verže v obed. Potem se dvigne Ahilej, In beseduje rekoč Argajcam boja želečim : »Res je, o Cen, ti čuda napak čoveku nakloniš! Nikdar x\treja sin bi v njedru mi tako zapalil Serca ne bil, dekleta nikad uzel mi po sili, Ti le, pogina vesel, si mnogimi! dati namenil Ljuto prenagljeno smert po verstah ahajskiga polka. Pojdite jesti sedaj , potem pa se snidimo k bitvi«. Tako junak in razpusti sobor nepokojni, Urno razidejo vsi se, vsak na lastno beodovje, Mirmidonci o tem obdajo skerbno darove, Ter jih znesejo v brod Ahileja rajske podobe, Spravši v predela jih, ter deklicam izbe volijo, Konje pa speljejo tje v konjišnico hlapci pravedni\ Brizeja hči, blešeča lepot ko zlata Oitera, Vidši presunjeniga Patrokla z ojstrino jekla, Pade o njemu na tla, zdihuje britko, i terga Gerla mehkost, in nedrija kras, in lici cveteče, Joka pa tak ihti deklina bognjam enaka: »Dragi mi Patroklos, nesrečnici mili prijatelj , Ziviga v šotoru sim zapustila tebe odidši, Zdaj vernivši se les te mertviga najdem, o vodja! Tako zadeva me zmir napaka kar za napako. Moža, katerimu sta me mati in oče udala, Zrela predertiga sim pred mestam z ojstro jeklenko, Brate ljubljene tri, iz ravno te majke rojene, Orožna uzela mi smert je istiga dneva pogube. Ti pa si rah me tolažil, ker mi je hitri Ahilej Moža umoril i grad razdjal je veljaka Mineta, Rekši nevesto da boš me zaročil Ahileju slavnim, Da popeljaš me v Ftio potem na jadreni ladji, Ter mi napraviti češ med Mirmidonci ženitbo. Obžalovala tedaj, tak miliga, vedno te bodem.« Tako plaka, okrog zdihujejo druge ženice, Po Patroklu na vid, zares nad lastno nesrečo. Njega, Ahileja, pak obdajo starosti ahajski, Da b7 otešal se proseč, — alj on zdihovaje se brani: »Molim, ubogati ak bi hotli me dragi tovarši! Ne ukazojte nikar, da serce bi s hrano tolažil, Alj s pijačo poprej, britkost preveliko stori mi. Jaz postiti se čem, terpeti do pozniga mraka.« (Dalje sledi.) List št. 73. Devetnajste bukve Homerove Iliade. (Dalje.) Tako junak, — in razpusti vse vodnike druge ," Atrida le ostaneta tam in rajski Odisej, Nestor, Idomenej, ter Feniks, jezdnik izurjen. Ti ga tolažijo zdaj $ ne da utolažiti on se , Dokler duše dovolj ne nasiti krovaviga boja. Tednoma na-nj spominja se tak, in britko zdihuje: »Ah , ti meni nekad , nesrečni, dragi prijatelj, V šotoru sam z dišečimi rad kosili si stregel Skerbno, in urnih rok, Ahajci ko vreli na plan so, Grozo pogina sejoč med konje jahavnimi Trojci. Zdaj pa ležiš usmertjen i tog! Ah, mojiga serca Tino ne gane ne jed obilne zaloge po ladjah. Ker te ni več! Kaj hujšiga kar me zadeti ne more 5 Ne če bi prišla celo mi novica očetove smerti, Ki neskončno sedaj po takimu sinu preliva Solze doma, o temu ko jaz na polju sovražnim Se za Heleno borim, za babo nagudno, s Trojancij Ne če umerje mi sin premili, ki v Skiru mi raste, Ako še živ je Neoptolem nebeške podobe. Upanje bilo poprej je v persih mojimu sercu, Sam da poginul bom od konje redivne Ahaje Daleko proč pred Ilio tu, ti v Ftio se vernul, Ino prepeljal tje iz Skira na hitrimu brodu Sina mi boš, ter moje mu tam razkazal imetje, Blago, hlapce, posest, visociga slemena hišo. Kajti zdi se mi vse, da v grobu počiva že Pelej, Ali da malo le živ, polomljen teže starosti, Plašno ozira se, kdaj poslanca bo tuge zagledal, Ki mu prinese na dom novico moga pogina«. Tako neha plakaje. Okrog zdihujejo knezi, T&ak spomnivši se kaj da je v lastnimu domu zapustil, Tužne zagleda Kronid, britkosti usmili se take, Ganjen Atinji rekoč besede te krilate pravi: »Mila mi hčer, tak čisto v nemar si viteza djala! Alj se ne spomni ti več Ahileja verliga serce? Glej ga sede pred ladjami tam visokonosatim, Kako se joka topi po dragimu svomu tovaršu! Drugi so kosit šli, le on ne dotakne se hrane. Pojd' ino vli mu nektara ter ambrozie sladke Rahloma v persi, da glad ob moč ga v bitvi ne dene«. Tak spodbode Kronid Atinjo že samo želečo. — Kakor orel kričeč perut razširjenih urno Splava ona iz viš obnebja zrake delivši Tje kjer Ahajci se v boj napravljajo; slavnim Ahilu Nektara vli je i slad ambrozie rahloma v njedro, Da bi mu sklepi kolen ne pešali lakote sitne 5 Sama po tem se v krasni dom očetovi verne. Uni na breg iz naglih bark začnejo se gnjesti. Kakor studno iz viš privihrajo goste snežinke, Kadar burje napad ledeno brije po zraku, Tako sedaj nebrojno čelad, veselo blišečih, Pride iz ladij na vid, in skitov gerbovih ojstro, Sulic jasenovih ter oklepov krepko kovanih; Kviško dviga se blesk, svitlobe zemlja se smeje, Silno v okrogu doni koračenja možev idočih. (Konec sledi.) List št. 74. Devetnajste bukve Homerove Iliade. (Konec") Sredi množice pak napravlja se rajski Ahilej, Škriplje strašno zobmi, očesi mu bliskate ljuto Kakor ognja požar; nepreterpljiva bolest mu V sercu divja: serdivši se tak nad sini trojanskim Zgrabi Hefestovi dar izdelan umetno za njega. Narprej okoli golen si dene golenke branivne, Ter srebernimi jih priponami krasno uterdi; Potler omisli vse krog si persi s krepkim oklepam, Meč jeklen, sreberno kovan, obesi na rame, Dvigne kviško potem veliki skit siloviti, Ta se zabliska tičas kot luna večerna o šipu. Jak v okrožje valov mornarjem sveti požara Daljni plani, ki visoko gori na samotni planini, Kadar šiloma jih, nerade, tira vihar tje, Od prijatljev proč, verše v ribovito širjavo; Tak iz Ahiloviga umetno kovaniga skita Prostre po zraku se blesk. Čelado težko si dene Naglo na glavo potem, ta sveti ko zvezda danica, Gosto plava po njej iz zlata predena griva, Ktere obilno Hefest grebenu je svitlimu vdelaj. Skusi pa sam v orožju sedaj se verli Ahilej, Alj prileze ko gre, ali vda se mu rajsko darilo — Perju enako se zdi in dviga voditelja množic. Zadnič očetovo zdre iz ovitka sulico težko, Krepko, veliko pošast, ki sukati nihče Ahajcov Mogel je ni, Je samo Ahil metati je znal jo, Piko jasenovo to, katero je verh Peliona Nekdaj očetu Hiron v pogubo protivnih vsekal. Alkim in Avtomedon pa konje napregata pridno, S krasno napravo život pogerneta umno, v čeljusti Deneta berzdi potem, potegneta vajete v sedež Terdni nazaj, ter nagloma bič krepak i priličen Prime Avtomedon ter skoči v sedalo kočije. Zadej plane na voz poboja hotiven Ahilej, Ki se orožja bleši, kot sonce na jasnimu nebu, Strašno pa glas njegov zadoni očetovi vpregi: »Ksantos i Bali pozor! o slavna sinova Podarge! Skerbita bolji tičas, da vodja pripeljeta zopet Med Ahajce nazaj, potem ko se boja nasiti; Mertviga tam, kot Patrokla, ne pušati v prahu.« Odgovori mu sedaj ob jarmu jadreni Ksantos — Glavo pobesi o tem, zavali se mu griva po vratu Skoz obroč na jarmu do tal, i pokrije mu lici; Dala besedo mu pak je Hero limbaroramna: »Da, nedvomno za zdaj otmeva te hrabri Ahilej! Tode pogina se dan brez najne krivde ti bliža, Tako je sklep mogočnih osod in silniga boga. Scer orožja iz ram Patroklu niso Trojanci Stergali v boju zavolj pomude i lenobe najne, Bog silovit, ki Leto ga je lepolasa rodila, V sprednimu boru mu dal je smert in Hektoru slavo. Severa sapo zares , ki nar hitrejši se čisla, Midva prehitiva, glej! pa tebi namenjeno tak je, Tuki da bog in verli junak ubila te bosta.« To govorečimu zdaj ustavi Erinja besedo, Reče pa jezno potem tekun siloviti Ahilej : »Kaj govoriš o smerti mi Ksant? Potreba ni tega 5 Dobro raz um i m sam, da proč od očeta i majke Tu me zadela bo smert; pa to zgodilo ne bo se, Dokler Trojca dovolj na polju neviht ne presučem.« Reče, — in huj! med pervimi vspred z okopitjeno dvojco. « J. Koseški.