m w mm časopis slovenskih delavcev Glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer Telefon: 313-942 Naročnina in prodaja: 321-255 Telefaks: 311-956 Naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana Ljubljana, 7. julija 1994, št. 29/30, letnik 53, cena 350 SIT »Močan sindikat je velika ovira v zaroti proti delavcem Litostroja, ki bodo plačali račun za ,čist’ obraz svojega vsemogočnega direktorja Jožeta Duhovnika,« je prepričan Marjan Pirc, predsednik SKEI v Litostroju. Njegovo ost pa se je, kot kaže, odločila otopiti tudi Tomšičeva KNSS - Neodvisnost, ki kandidatom za prestop v njene vrste obljublja tudi za 15 tisočakov večje kosmate plače. (Več v Sindikalnem zaupniku) III leto ministrskih )llf INŠPEKCIJA DELA DOBILA ZOBE V četrtek, 14. t. m., bo začel veljati novi zakon o inšpekciji dela. Kaj prinaša? O tem Gregor Miklič v Sindikalnem zaupniku. sreda 14oo Danes bi se moral sestati ekonomsko-socialni svet. Razpravljali naj bi o majski analizi, materialnih stroških in drugih nadomestilih delavcem pri opravljanju njihovega dela in o poslovniku tega sveta. Seje ni bilo, ker se je nekateri zaradi delovne zadržanosti niso mogli udeležiti. Prestavljena je na 13. julij. Upajmo, da takrat posamezniki ne bodo imeli toliko obveznosti in da tudi dopusti v vladnih in sindikalnih krogih še ne bodo onemogočili razprave o tako pomembnih vprašanjih. 2. stran Sindikat Kota na zatožni klopi Družbeno podjetje Koto je počitniški dom v Portorožu pred začetkom lastninjenja podarilo Stanovanjskemu skladu. Dom, vreden 5 do 10 milijonov DEM, je bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnina Kotovega sindikata. Vilo, iz katere je nastal počitniški dom, so leta 1955 kupili delavci s svojim denarjem. Glavna obravnava v sporu med pravimi in novimi lastniki počitniškega doma na sodišču v Piranu je pokazala, da bodo morali prizadeti delavci in upokojenci svoje sindikaliste prisiliti k preklicu soglasja za podaritev počitniškega doma. Več o tem na strani 5. Dobrodošli Tomšič, Rebolj, Mazalin in Semolič v našem časopisu 10, in 11. stran Kučan, zagrebška elita in skrajneži (na obeh straneh) 13. stran Kaj sem pisal ministroma Bavčarju in Bizjaku 14. stran Tako je kot v vseh poklicih, pravi Tone Gogala o svojem uprizarjanju monodrame Andrej Smole - znameniti Slovenec. Če imaš v sebi voljo, prepričanje, znanje, boš uspel, nihče ti ničesar ne bo prinesel na krožniku. 18. stran Sergij Pelhan: »Grof Margheri ne more dobiti gradu Otočec!« 19. stran Sprenžena morala Med besedami in dejanji, med retorično doslednostjo in ravnanjem v lastno korist, med moraliziranjem o podobi drugih in ogledom samega sebe v ogledalu so med slovenskimi parlamentarci naravnost grozljive razlike. Na kaj mislim? Na dvojnost v ravnanju (premnogih) poslancev, na sprenevedanja, ki smo jim priče ob skorajda vsakršnem vprašanju na dnevnem redu zasedanj parlamenta ali pa njegovih odborov, kar vse nažira družbeno tkivo in mlado slovensko državo uvršča tja, kjer vladajo rokomavhi. Piše: Marjan Horvat Lahko govorimo o dvolični igri Liberalne demokracije. Doslej je imela v levici solidnega koalicijskega partnerja, ki mu ni moč očitati nedoslednosti in neuspešnosti ministrov iz njegovih vrst. Zdaj ko je LDS dobro nažrta s stanovanjsko afero, pa ponuja Slovenski krščanski demokraciji ministrski stolček za pravosodje in svojega desnega koalicijskega partnerja »prosi« za odvezo. Očitno pokončnih in strankarsko neobremenjenih kandidatov za ta položaj ne more najti. LDS s tem želi kompenzirati Janšev odhod iz vlade in zamero pri SKD oziroma tistem njenem delu, ki se ni strinjal z odstavitvijo Janše. Denimo, da je to potrebna politična aritmetika. Pa gre res samo za to? Problem slovenskega parlamenta je že nekaj časa dvojnost v ravnanju prevelikega števila poslancev. Tipičen dokaz za to, kako lahko človek eno govori in drugo dela, sta sicer skrajno radikalna poslanca slovenske nacionalne desnice in »borca« za slovenske nacionalne interese, socialno pravičnost in proti vsakršnim napakam v družbi - Marjan Poljšak in Sašo Lap, ki sta se tudi zapletla v mrežo najnovejše slovenske funkcionarsko-poslanske stanovanjske afere. Brez velikih besed, brez sklicevanja na visoko načelnost sta tudi ta dva »izkoristila« priložnost, ki se je ponudila. Sicer pa s tem svojim početjem samo potrjujeta, da vladata med poslanci in funkcionarji različnih barv in različnih političnih opredelitev izjemna enotnost in izredno razumevanje, ko gre za zadovoljevanje osebnih potreb, interesov in privilegijev. Tako je tudi druščina prejemnikov ugodnih in spornih stanovanjskih posojil dokaj raznolika, saj sega od Bavčarja, Tanciga, Kozinca, Gabra, Kopača iz LDS do Polajnarja iz SKD, do novopečene Janševe socialnodemo-kratke Irene Oman in desnega Marjana Staniča. In glejte! Ob skorajda vsakem vprašanju v parlamentu je vik in krik, so obtoževanja, dodajanje nalepk... Zaradi sedanjega in takšnega »interesnega« poenotenja se tokrat v parlamentu ni dogajalo nič posebej dramatičnega in ni prihajalo do šokantnih razlik in blokad. Enako tudi tedaj ne, ko je bil govor o poslanskih plačah, ki niso skladne z zahtevano vzdržnostjo (ne trdimo pa, da so previsoke, niti premajhne!) pri plačah v nekaterih, prav tako nacionalno pomembnih dejavnostih, denimo pri plačah vrhunskih strokovnjakov v zdravstvu, visokem šolstvu itd. Poslanci so z zgledno enotnostjo pred časom izglasovali tudi zakon o upokojevanju poslancev in nekaterih drugih funkcionarjev že z vsega 25 leti delovne dobe. Družno so dokazovali svojo veliko obremenjenost in izjemno odgovornost, takorekoč izgorevanje za domovino in terjali, naj jim domovina to prizna tudi v obliki plač in drugih ugodnosti. Te bojda še zdaleč niso tako visoke in tolikšne, kot bi si jih dejansko zaslužili in kot jih imajo njihovi kolegi po Evropi. Zase Evropo, za druge pa... Ko gre za pokojnine za navadne smrtnike, Vzhodna Evropa, Azija. Za delavce terjajo, ker je pokojninski sistem baje preradodaren, restrikcije, zase pa so vzpostavili sistem predčasnega upokojevanja, kakršnega ne poznajo nikjer v Evropi. Poslanci so skopo obravnavali sredstva za socialna stanovanja, hkrati pa sebi z najemanjem posojil za lastna stanovanja zagotovili socialni status, ki ga niti v sanjah ne bi priznali socialno ogroženim v Sloveniji. Pri drugih, ki kaj imajo, pa takoj iščejo vzroke za to in jih povezujejo z različnimi »mafijami« in z a priori nečednimi posli. Za sprevrženo moralo gre. Poslanci in funkcionarji od drugih zahtevajo disciplino, doslednost in samoodrekanje, zanje pa po mnenju premnogih med njimi to ne velja. Šokantno je spoznanje, da izgubljajo vsak občutek za realen svet in njegove probleme in da se jim zdi opravičljivo, da zase terjajo od države več, kot je prav, več, kot je normalno, in več, kot je dopuščeno drugim. V tej sprevrženi morali je leglo zla, vzrok in povod za stanovanjsko afero in druge privilegije. Glede tega se zdaj pač ne kaže sprenevedati. Kaže pa se vprašati, kaj v mladi državi spodbuja in omogoča takšno samopaš-nost. Kako v takšnih razmerah in v takšni družbi, ki je »prestreljena« z novodobnimi aferami, vzpostaviti, kot je nekdo zapisal, minimum elementarne poštenosti in minimalnega zaupanja!? časopis slovenskih delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: ----------------------------------—— Naziv podjetja ali ustanove: -------------------------- Naslov: Podpis naročnika: časopis slovenskih delavcev Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite (061)321-255 in poskrbeli bomo, da boste dobili časopis, brez katerega je vaše delo v (kateremkoli) sindikatu vsaj težje, če že ne nemogoče Neverjetno, vendar se dogaja ČLANOM SINDIKATA SSS VAVTOTEHNID. D. Dolžni smo vas obvestiti, da IO SSS v Avtotehni d. d. ni predložil ustrezne dokumentacije o reprezentativnosti tega sindikata v družbi. Dokumentacijo je zahtevalo vodstvo družbe v skladu s 117. členom statuta družbe. Ker nismo prejeli zahtevane dokumentacije, ugotavljamo, da sindikat SSS ni reprezentativen sindikat v Avtotehni d. d., kar pomeni, da ni relevanten sogovornik vodstvu in drugim organom družbe pri zaščiti pravic delavcev, sindikalni zaupniki in drugi člani sindikata pa ne uživajo pravic kot jim jih omogoča zakonodaja kot članom reprezentativnih sindikatov. Poleg tega je tudi pretekel mandat organom sindikata SSS v Avtotehni d. d. Ker iz evidence plačil v družbi izhaja, da redno plačujete članarino sindikatu SSS, štejemo za primerno, da vas opozorimo na nastalo situacijo, da bi se izognili morebitnim kasnejšim neljubim presenečenjem, povezanim s sindikalno aktivnostjo v družbi. Hkrati predlagamo, da se aktivno vključite v ponovno konsolidacijo sindikata SSS v Avtotehni d. d. Generalni direktor Štefan Krajnc, z Avtotehne d. d. Miinchen po italijansko Italijanska zahteva po reviziji osimskega sporazuma vse bolj spominja na nekdanje zahteve nacistične Nemčije po reviziji sporazuma o meji s Cehoslovaško. Takrat je cagavi Chamberlain podlegel napadalnemu Hitlerju in podpisal zloglasno miinchensko listino, preostali takratni svobodni svet je to sramoto potrdil s tihim odobravanjem. Češ, zaradi Sudetov že ne bomo zaostrili odnosov z veliko Nemčijo. Naivno so mislili, da bodo za ceno kršenja mednarodnih sporazumov v škodo majhne Čehoslovaške ohranili svetovni mir. Kako klavrno in tragično se je iz teklo, vemo. Rekel bi, da se zgodovina ponavlja. Demokratična Evropa je na Krfu z molkom sprejela zahteve velike države Italije in je, kot kaže, pripravljena kršiti mednarodne sporazume v škodo majhne države Slovenije. Z enakim prepričanjem, da bo z zadovoljitvijo apetitov velike države zagotovila mir v evropski hiši. Dejansko so s tem dali le potuho neofašistom v Italiji, kot nekoč nacistom v Nemčiji, kar potrjujejo vse nove zahteve in ultimati po Krfu, ki jih postavlja opogumljena nova pro-fašistično usmerjena italijanska vlada. Če italijanskih apetitov ne bodo zaustavili že na samem za-čektu, se bodo le-ti stopnjevali in razširili tudi na druge države. Sprožil se bo plaz, ki ga bo težko zaustaviti. V Evropi se bo zgodilo tisto, kar se je na Balkanu. Italija je že tradicionalno znan nezanesljiv sogovornik in partner, mu ne gre veliko zaupati, še posebno ne sedanji profašistično usmerjeni vladi, v kateri so tudi nasledniki in oboževalci Musollinija. Kar predstavljamo si lahko, kakšen bi bil svet, če bi vsaka nova vlada katerekoli države lahko nekaznovano razveljavljala vse mednarodne sporazume, ki so jih sklenile poprejšnje vlade. Prav to počne sedanja italijanska vlada. Tako zunanji svet, ki mu je treba jasno povedati, da ne gre za vprašanje nekaj hiš v Istri, kot nekateri politiki omalovažujoče razlagajo italijanske zahteve in ultimativno pogojevanje za vstop Slovenije v Evropo. Tu gre za zahteve po reviziji že uveljavljenega mednarodnega sporazuma, kar lahko pripelje do novega Miinchna po italijansko z vsemi posledicami. Strategija naše diplomacije preveč sloni na pomoči zunanjega sveta in celo na razumevanju sedanje italijanske vlade, ki nas izsiljuje z ultimati. S tako strategijo in zanašanjem na Wilsonovo samoodločbo narodov smo že enkrat zapravili celotno Primorsko, del Notranjske in skoraj vso Koroško. Samo NOB se imamo zahvaliti, da je pretežni del Primorske ponovno priključen k matici. Blago rečeno, naša diplomacija sploh ne upošteva zgodovinskih dejstev naše polpreteklosti. Na- mesto da bi izkoristila, da smo se Slovenci v zadnji svetovni borili skupaj z zavezniki v protifašistični koaliciji, se celo trudijo, da bi svetu dokazali, da smo se Slovenci borili na napačni in poraženi strani nacifašizma. Notranje ideološke spore in strankarske zdrahe prenašajo tudi v zunanjo politiko, kar je kontraproduk-tivno za našo mlado državo. Tu se še posebej kaže, kako nepripravljeni smo dočakali pričakovane poteze Italije. Ne bom našteval pozitivne vloge in pridobitev NOB v korist Slovencev in Slovenije. Najmanj, kar lahko zahtevamo od sedanje generacije politikov, je, da ne zapravijo, kar smo z žrtvami in mukami pridobili v drugi svetovni vojni in potrdili v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. To ne bo težko doseči, če bodo v zunanji politiki nastopali enako nestrankarsko, sicer se nam slabo piše. Žarko Žbogar, Grajska 18, Piran Odprto pismo gospodu Ladu Ambrožiču Zaradi številnih protestov delegatov 2. kongresa Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije, ki je bil 29. 6. 1994 v Ljubljani, in naših članov, Vam moram javno izraziti njihovo ogorčenje in razočaranje nad odnosom državne televizije do tega dogodka, saj se Vašemu uredništvu očitno ni zdelo vredno, da bi s TV ekipo vsaj nekaj časa spremljala njegovo vsebino. Začudenje nad tem so nam izrazili tudi tuji gostje na kongresu - iz Italije, Avstrije, Nemčije, Madžarske, Hrvaške in Makedonije, da ne govorim o predstavniku Mednarodne federacije kovinarjev iz Bruslja. Ti takšnega odnosa televizije do kongresov sindikatov v svojih državah vsekakor niso vajeni. Nismo pa samo v vodstvu največjega panožnega sindikata v Sloveniji - Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI) tisti, ki opažamo predvsem v zadnjem času podcenjujoč odnos državne televizije do sindikalnih aktivnosti. Takšen odnos opaža tudi’ Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in proti njemu najodločneje protestira. Prepričani smo, da se slabo piše državi, v kateri je za državno televizijo pomembnejša novica, da so Turki po dolgih letih spet prišli na Balkan, kot pa problemi lastnih delavcev v panogi, ki je bila in bo še nosilna v slovenskem gospodarstvu. Sindikalni pozdrav! Albert Vodovnik, predsednik SKEI Vloga sindikata v današnjih razmerah ali kdo ščiti interese slovenskega delavca V Mediumu št. 11 z dne 23. 6. 1994 je objavljen intervju z g. Petrom Majcnom, profesionalnim sekretarjem neresnic, pokazal pa je tudi svoje videnje vloge sindikata, ki po našem mnenju ni na ravni zahtev sedanjosti. Gre preprosto za potrebo po re-definiranju vloge sindikata v današnjem času. Slovenski delavci bodo v zelo kratkem času postali bolj ali manj tudi lastniki delnic, torej na neki način tudi delodajalci. Zato se ne moremo strinjati z g. Majcnom, da mora sindikat ostati zgolj pri vprašanjih, s katerimi se je ukvarjal v preteklosti, kajti mnenja smo, da se mora sindikat še kako angažirati pri vprašanjih ohranjanja realne vrednosti družbenega premoženja, ker drugače ne bo kaj za lastniniti. Na žalost so v tem trenutku edino sindikati tisti, ki lahko vplivajo na to. Ne moremo si namreč privoščiti, da bi čakali na to, da podjetje propade, in se šele zatem vključiti kot zaščitniki delavskih pravic. Lep primer takšnega zapoznelega vključevanja sindikata je primer Slavnika, zato se g. Majcen ne bo smel čuditi nezaupanju delavcev do sindikata. To pa še ne pomeni, da sindikat prevzema poslovodne funkcije oziroma poslovanje v svoje roke, kot to trdi g. Majcen. To se nikjer še ni zgodilo! Res pa je, da Sindikat cestnega prometa Slovenije budno spremlja in analizira poslovanje ter na tej podlagi predlaga delavskemu svetu ustrezne ukrepe, tudi kadrovske. Tako so se šli npr. naši pogajalci po pooblastilu delavskega sveta določenega podjetja pogajat z avstrijskim partnerjem o znižanju kreditnih -obveznosti in so to na-« logo tudi zelo uspešno opravili. Mi, namreč enostavno he želimo priti v situacijo v kakršni se je znašel Slavnik. Tudi napoved stavkovne zapore mejnih prehodov z Italijo in določenih lokacij na Primorskem ni bila naključna. Naše stavkovne zahteve so bile usmerjene prvenstveno v izboljšanje in sploh ureditev pogojev gospodarjenja v panogah, ki jih pokriva naš sindikat, saj brez tega enostavno ni možno normalno delo naših (pa ne samo njih!) članov. Kar pa se tiče neresnic, ki jih je g. Majcen natrosil v zvezi s Cestnim podjetjem Koper, in predsednikom našega sindikata, bomo g. Majcnu dali možnost, da jih argumentira pri pristojnem sodišču. Tam bo g. Majcen lahko razložil sodišču in potem tudi javnosti, kako je predsednik našega tamkajšnjega sindikata izrabil sindikat za pridobitev osebnih koristi. G. Majcna pa bi tu želeli opozoriti, naj ne misli, da je več kot 200 delavcev, ki je prestopilo v naš sindikat, tako neumno, da ne bi vedeli, kaj delajo. Kaj pa, če so prestopili ravno zato, ker so se lahko na lastni koži in na lastne oči prepričali, kako kdo deluje in kako kdo ščiti njihove interese?!!! Zoran Alijevič, predsednik Sindikata cestnega prometa Slovenije Nekdanji brigadirji, zbrani na 7. srečanju, mislimo, da mladinske delovne brigade nikoli niso bile le kilometri novih železniških prog in novih cest, tone betona v zidovih novih to- varn, ampak tudi prijateljstvo ter zavest pomagati takrat in tam, kjer je pomoč najbolj potrebna. In takrat, v prvih letih po vojni, smo bili najbolj potrebni v Bosni in Hercegovini. Danes tam ne le, da pred našimi očmi brezobzirno rušijo in uničujejo vse v težkih razmerah in pogosto brez prepotrebne mehanizacije zgrajene objekte, temveč ubijajo tudi človeško dostojanstvo. Ne morem razumeti, od kod nenadoma toliko sovraštva in uničevalne sle. Kdo bo napravil konec tej brezumni vojni, ubijanju in uničevanju gmotnih dobrin? Zato se pridružujemo za zdaj še osamljenim klicem nekdanjih brigadirjev, s katerimi smo skupaj gradili in prijateljevali, in mladine iz teh krajev, naj se vojna v Bosni in Hercegovini ustavi in namesto raznih vrst nestrpnosti zmaga razum. Današnje okoliščine življenja so precej drugačne od tistih pred desetletji, spremenili so se tudi ideali in vrednote mladih. Žal, preveč v sebične interese z malo posluha za solidarno medsebojno pomoč. Tudi mi nismo bili . ujetniki časa. Nekdanje gole roke je v delovnih brigadah kasneje zamenjala mehanizacija in znanje, vendar sta solidarnost in pripravljenost pomagati ljudem v krajih, ki jih je razvoj obšel, še vedno ostali. Veljalo bi ju ohraniti in razvijati. Ne le zaradi tega, ker bi oblike prostovoljnega dela bile koristne za razvojno zaostale kraje, temveč tudi zaradi etičnih vrednot, ki jih prinašajo v zavest mladih. Ne nazadnje, s tem bi vse naše preteklo delo dobilo svoj smisel. / ... IN m l/l i/IMTE ( KAKŠNE NEPRAVILNOSTI) \flu Namomn ? Afera R+3 Stanovanjski komisiji vlade kljub vsemu lahko nekoliko pogledamo skozi prste, saj se ob podeljevanju kreditov niso niti dotaknili brezobrestne sindikalne samopomoči, takoimenovane Čebelice ... • Liberalce gre kajpada povsem razumeti. Kakšni svobodnja-karji bi sploh bili, če bi se omejevali z nekimi višjimi obrestnimi merami, zato je tudi povsem razumljivo mnenje njihovega tajnika s ptičjim imenom in miroljubnim značajem. V SNS - senzacionalistični stranki je največ pridobil Zmago, ker so kredit odobrili Marjanu in Sašku. To je dokaz, da lahko dobivaš največ takrat, kadar dobivajo drugi... • Še najlaže lahko razumemo Naceta. Z božjo pomočjo je postal poslanec, z božjo pomočjo je prišel do pufa in tudi zdaj mu bo moral pomagati Bog. Pa Lojze en mal tudi. • Najsmotrneje bo kredit porabila Irenca. Gradi bazenček. Menda zato, da si bo v njem oprala rokce. Glavco ji bo moral oprati Janez. • In kaj se bo zgodilo z Mihcem? Če so kriminalnega kriminalista Vinka B. pri osemintridesetih letih administrativno upokojili, bo predsednik vlade Janez Mihca nemara invalidsko upokojil. Saj mu je vendar cegu padel na prste... • Pa še moje mnenje, čeravno z njim povsem ne soglašam. Če je stanovanjska komisija s pravosodnim in finančnim ministrom ob teh pufih nekoliko mižala, potem je logično, da se je vlada ob opozorilih Esdekajeve Romance ob dogajanjih z družbeno lastnino naredila še malo gluho, nemo, slepo, skratka - liberalno. Jože Praprotnik, Medvode m 1 časopis slovenskih J delavcev Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE - glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942. 311-956 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, telefon 1316-163, 313-942 • Časopis urejajo: Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda. Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Kažipot), Franček Kavčič (sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Na tržnem prepihu), Bora Zlobec (lektorica) Igor Žitnik (Razum in srce) in Jožica Anžel (tajnica), telefon 313-942, 311 -956 • Naročnina: 321 -255 • Posamezna številka stane 175 tolarjev • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Mira Videčnik, Alojz Omejc, Ciril Urek, Edo Kavčič, Jernej Jeršan, Dušan Semolič nedoslednost J. J. Če se bo kdaj kdo posebej ukvarjal z ugotavljanjem posebnih Janševih značilnosti, bo zagotovo ugotovil njegovo obsedenost z odkrivanjem različnih »tajnih« podatkov in zaupnih pogovorov. Glede tega Janša zares nima nobenih predsodkov in nobenih zadržkov, če meni, da mu to lahko pomaga v njegovih političnih igrah. Zato so njegove polemike polne opozoril, kaj je kdo od njegovih (trenutnih) političnih nasprotnikov kdaj zapisal ali izjavil - javno ali samo na štiri oči - njemu. Janša tako ne zamolči tudi tistega, kar običajno ljudje iz pogovorov ne obešajo na velik zvon in ne raznašajo naokrog. Janša pripoveduje in piše, kaj mu je kdo od politikov rekel (slabega) o drugem politiku, in s tem potrjuje posamezne svoje teze, hkrati pa ustvarja nove nelagodnosti in nova sumničenja med posameznimi osebnostmi. Najnovejše Janševe polemike s predsednikom vlade dr. Janezom Drnovškom pa razkrivajo še eno Janševo značilnost in sposobnost, da se brez predsodkov prilagaja na novo nastalim razmeram, s čimer pa sam sebi najbolj usodno ogroža ugled in identiteto. Je normalno, da bivši minister za obrambo v svoji užaljenosti šele zdaj stresa sovraštvo in očitke na predsednika vlade, s katerim je še ne tako davno, kot večkrat poudarja sam presednik vlade, sicer zelo korektno sodeloval. Vsekakor Janša v času trajanja svojega ministrskega mandata ni omenjal in kritiziral Drnovškovega nakupa stanovanjske hiše v Murglah, ki je £daj zanj (nenadoma) kronski dokaz čudnega in nedoslednega Drnovškovega ravnanja. Kot minister je Drnovška pustil lepo pri miru, pač pa je v javnosti na veliko kritiziral in do skrajnosti problematiziral podoben Kučanov nakup stanovanjske hiše v Murglah. »Sporna« jugo preteklost in domnevno neodločno ravnanje dr. Janeza Drnovška prvi dan slovenske osamosvojitvene bitke Janše očitno ni motilo lani in predlanskim, ampak ga moti šele letos, ko ni več minister. Potemtakem bi kdo lahko Janši očital pomanjkanje načelnosti, pa zamudništvo in še kaj. Ali pa se morda Janša etapno, zdaj pri enem, zdaj pri drugem (politiku) ukvarja z nekakšnim preganjanjem nečednosti, ampak ne zaradi nečednosti in zaradi moralnosti, temveč zgolj zaradi lastnih promocijskih političnih potreb in predvsem zaradi ustvarjanja vtisa, da je pravi in neizprosen bojevnik za poštenost? Je Janez Janša z molčanjem in prikrivanjem dozdevnih Drnovškovih napak, o katerih zdaj piše v nadaljevanjih, iskal simpatije in naklonjenost pri predsedniku vlade, dokler mu je bilo to potrebno in koristno? Ali drugače povedano - bi bil Drnovšek za Janšo še naprej dober in nesporen, če ga ne bi odstranil iz svoje vlade? To pa spet ne gre skupaj z idealistično predstavo mnogih o Janezu Janši, ki naj bi bil predvsem neomajen, trden, nespremenljiv in nepokvarjen vselej in v vseh svojih ravnanjih. Prejšnji teden je Janez Janša še posebej vznemiril del javnosti zaradi namigov prof. dr. Ljubu Bavconu, naj s svojo - za Janšo sporno - preteklostjo razčisti kar sam, in sicer po zgledu na nekoga, ki je napravil samomor. V tem so nekateri odkrili kar direktno Janševo nagovarjanje profesorja Bavcona k samomoru in se zaradi tega zgrozili. Vsekakor pa je bilo nenavadno tudi to, da kar nekaj slovenskih uglednikov, med njimi tudi nadškof dr. Alojzij Šuštar, v Dnevnikovi anketi ni hotelo povedati svojega mnenja o takšnem Janševem početju. Le zakaj? Ali je tisto, kar v najnovejših spopadih kot polemično »kvaliteto« ponuja Janez Janša, res treba sprejeti z molkom, ki se lahko pojmuje tudi kot strah ali tiho pritrjevanje? Se Drnovšku zdaj ne maščuje njegov oportunizem in nezainteresiranost, morda celo navdušenje ob podobnih polemikah Janše pred nekaj meseci s predsednikom republike Kučanom? Seveda ne mislim, da bi bilo treba Kučana ali Drnovška kar tako ščititi pred kritiko Janeza Janše ali kogarkoli drugega. Janša ima v marsičem prav, ko opozarja na nekatere Drnovškove zares neokusne samohvale v slogu »jaz sem« in samoreklamno pripisovanje vseh zaslug sebi in napak drugim. Toda ali Janša ne počenja nekaj podobnega, ko si prilašča avtoritativno presojanje, kdo je dovolj in prav deloval za samostojno Slovenijo in kdo ne, kaj je pošteno in kaj ne. Prav je, da se Janša bori proti funkcionarsko-poslanski aferi, toda potem mora prepričljivo demantirati tudi očitke, ki letijo neposredno nanj v zvezi z nepravilnostmi pri razpolaganju z vojaškimi stanovanji in njihovem razdeljevanju. Zares pretresljiva so Janševa opozorila, da še dandanes niso zadovoljivo rešena gmotna vprašanja otrok in družin padlih za samostojno Slovenijo. Hkrati pa ne morem verjeti, da Janša s svojim ugledom, vztrajnostjo in trmo, kot minister za obrambo in član vlade, v treh letih ne bi mogel storiti kaj več za zadovoljivo rešitev tega problema. Včasih se zato zdi, da mu žrtve pridejo predvsem in kar naprej prav kot dežurno dokazilo, kako je s slovensko hvaležnostjo do tistih, ki so dali največ za samostojno Slovenijo, zares nekaj in nasploh narobe. Božo Gloda Kriza močnega lena Nepričakovana izvolitev socialista Tomičija Murajame za novega predsednika japonske vlade seje časovno ujela z naglim skokom vrednosti japonskega jena v primerjavi z ameriškim dolarjem. V ameriškem finančnem središču Wall Streetu so to takoj ocenili kot »krizo močnega jena«, ki daje Ameriki nove možnosti za urejanje odnosov z Japonsko. V povojni Japonski so bili socialisti na oblasti samo enkrat (v letih 1947-48). Takrat niso mogli veliko doseči, ker je bila Japonska še pod okupacijo ZDA. Potem pa so liberalni demokrati suvereno vladali kar celih osemintrideset let. Njihov glavni politični nasprotnik so bili socialisti, ki so imeli svojo vizijo Japonske. Dosledno so branili izvirno tolmačenje ustave, po kateri se Japonska ne sme oboroževati. V skladu s tem so v zadnjih letih tudi odločno nasprotovali pošiljanju japonskih vojaških enot v misije modrih čelad Združenih narodov. Socialisti so ves čas ostro napadali liberalne demokrate kot zastopnike velikega japonskega kapitala, ki takšni zanemarjajo interese delavcev in kmetov. Pri vsem svojem delovanju so se socialisti opirali na največji japonski delavski sindikat Sohio, ki je bil vedno dosledno levo usmerjen. Obsojali so japonsko-ameriško pogodbo, kritizirali so davek, ki ga je Japonska morala plačati ZDA za povrnitev Okinave, nasprotovali so ameriški vojaški navzočnosti na Japonskem in kritizirali enostransko podpiranje Južne Koreje ter diskriminacijo do Severne Koreje. Po odkritju velikih finančnih malverzacij in drugih korupcijskih škandalov, v katere so bili vpleteni vodilni politiki liberalnodemokratske stranke, je nastopilo obdobje vladnih kriz. V nekaj mesecih sta se zamenjali dve vladi. Nobena se ni obdržala niti toliko časa, da bi lahko začela izvajati svoj program. To se je še posebej negativno izražalo v japonsko-ameriških odnosih, ki jih močno obremenjuje velik ameriški primanjkljaj v blagovni menjavi. Pogajanja o liberalizaciji japonskega uvoza so pretrgana, ker je Was-hington ocenil, da nima solidnega sogovornika. Pri obravnavanju vladne krize, ki je zaradi svoje dolgotrajnosti začela že škodovati interesom Japonske, je prišlo do nepričakovanega političnega preobrata. Dolgoletni politični nasprotnici, liberalnodemokratska in socialistična stranka, sta se sporazumeli o oblikovanju skupne vlade. Liberalni demokrati, ki imajo v parlamentu 206 poslancev, so za predsednika vlade predlagali sedemdesetletnega Tomičija Murajamo, šefa socialistov, ki imajo v parlamentu 74 poslancev. Novi premier Mura-jama pa je od dvajsetih ministrskih mest prepustil kar trinajst liberalnim demokratom. Ti pa so se s posebnim sporazumom obvezali, da bodo sledili Murajamo-vemu levo usmerjenemu programu o davkih, obrambi in normalizaciji odnosov s Severno Korejo. Uradni glasnik nove vlade, socialist Kozo Igaraši je ta nenavadni politični zasuk ocenil takole: »Nihče ni pričakoval, da bodo liberalni demokrati in socialisti oblikovali vlado. To je zgodovinski prehod in preseči moramo naše globoke razlike.« Velika japonska podjetja, ki so se navadila na osemintridesetletno vladavino liberalnodemokratske stranke, so imenovanje socialista Murajame za predsednika vlade sprejela' vidno zadržano in celo zaskrbljeno. Opozarjajo, da ni jasno, kakšna bo politika nove vlade, saj jo sestavljata' levi in desni pol, vsak s svojim programom. Ob vsem tem nenavadnem političnem dogajanju je prišlo do nove krepitve japonskega jena in do občutnega padca vrednosti ameriškega dolarja. Pri zadnjih pretresih na mednarodnih finančnih tr- Pred nekaj desetletji so mnogi mislili, da se mora svet vse bolj razvijati in da se bodo s tem rešili vsi problemi. Danes je verjetno resničnejša trditev, da ta razvoj ni mogoč do neskončnosti, ampak skriva v sebi vedno več nevarnosti. Nekateri gospodarstveniki in znanstveniki svarijo pred nenehno rastjo gospodarstva. Mnenja so, da se industrijska družba lahko razvija do svojega propada. Medsebojna povezanost in odvisnost gospodarstva dobi takšne razsežnosti, da je ni več mogoče nadzorovati, voditi. V porastu gospodarskega in splošnega kriminala, onesnaženja okolja in dru- gih so ZDA s posegom svoje osrednje banke uspele ponovno okrepiti dolar v primerjavi z nemško marko, dopustile pa so njegovo slabljenje v primerjavi z japonsko valuto. Strokovnjaki to ocenjujejo kot zavestno politiko ■omejevanja japonskega izvoza in povečevanja ameriškega izvoza na veliko japonsko tržišče. Velika krepitev jena pomeni za japonska podjetja manjšo stimulacijo za izvoz in pritisk na liberalizacijo uvoza. Velik blagovni presežek, ki se kaže v stalno rastočih deviznih rezervah, bo Japonska morala postopno uporabljati za večji uvoz blaga, zlasti izdelkov široke porabe. Ni naključje, da se v japonskih poslovnih krogih vse bolj ponavlja beseda »endaka«, ki pomeni krizo močnega jena. ZDA pozitivno ocenjujejo re-valvacijo japonskega jena, ker gih tegob sodobne družbe lahko nastanejo tudi taka nasprotja, da se velik del sredstev proizvodnje porabi le za premagovanje teh negativnih pojavov. Vsak gospodarski uspeh, vsak porast življenjske ravni ima tudi svojo ceno. Strah človeštva pred nečim je vedno večji. Kako brez nasveta in moči smo, se kaže tudi v tem, da hočemo en strah preganjati z drugim: strah pred razvojno smrtjo s strahom pred pomanjkanjem standarda, s strahom pred gospodarsko krizo in brezposelnostjo. Kdo bi imel prave rešitve za vse tegobe sveta, ne vemo. Vemo le to, da doslej še nobeni družbi ni uspelo zajeziti ali odpraviti vseh Solidarnost sveta Piše: Geza Filo V sodobnem svetu vse bolj raste spoznanje: v tem svetu ne more iti dolgo časa tako kakor doslej. Tako menijo mnogi državniki, gospodarstveniki, znanstveniki in tudi drugi ljudje in v prihodnost človeštva gledajo z nekim strahom. Nekateri so mnenja, da nikoli ne bo šlo tako dobro kot zdaj, drugi spet govorijo o novi dobi človeštva; največji del pa ne ve povedati nič določnega. Zaušnico namesto starke! Nekateri raziskovalci in teoretiki opažajo na opevanem Zahodu kot nov pojav svojevrstno partnerstvo med zaposlenimi (sindikati) in direktorji, v nekaterih primerih celo njuno pravo zavezništvo v soočanju z državo. Država je pregovorno slab, sebičen in demagoški gospodar, resen poslovnež in zlasti zaposleni ljudje, ki jim je delo oz. zaposlitev edino sredstvo za preživljanje, pa naj bi v tem pogledu veljali za večje realiste. Verjetno so takšna razmišljanja utemeljena v dejanskih procesih in prejkone bi kakšno potrditev našli celo pri nas. Država se v zadnjem času na vsa usta baha s pozitivnimi trendi v slovenskem gospodarskem razvoju, kar sicer zaradi nepoboljšljivega upanja na boljše radi slišimo. Gospodarstveniki in zaposleni, ki imajo opravka s konkretnimi razmerami in ne s statističnimi kazalci, so verjetno bolj zadržani in do bahanja državnopolitične oblasti nezaupljivi. Že v tem bi lahko videli oprijemljivo- podlago za večje sozvočje poslovnežev in delavcev (sindikatov). Jasno je, da hoče država, ki je lastnik velikega (nekoč družbenega) premoženja, zaposlenim povedati, da stavke v bistvu niso upravičene. Nič stavk bi pomenilo še en »dokaz« zgodbe o uspehu. Vsekakor pa praksa v konkretnih primerih grobo demantira pretiran optimizem o direktorjih kot razumnih zaveznikih delavcev (sindikatov) v zagotavljanju nujnega realizma zastran dela in s tem plač, ki so takorekoč izključni motiv tudi za delavske stavke. Na to nas je grobo opozoril direktor Sukna iz Zapuž, ki je ob stavki zaposlenih kot najslabši od vseh slabih političnih demagogov lucidno povedal, da je rešitev le v delu. Kaj je s pametjo in vestjo direktorja podjetja, kjer delavci z večmesečno zamudo prejemajo štejejo, da se s tem odpirajo možnosti za povečanje ameriškega izvoza in s tem za začetek reševanja dolgoletnega velikega primanjkljaja blagovni menjavi z Japonsko. Če bo nova japonska vlada socialista Tomičija Murajame, ki je bila spočeta v času »endake«, vodila politiko močnega jena, bo deležna vsestranske ameriške podpore - ne glede na levo usmerjeno politiko socialistov o omejevanju oboroževanja, povečevanja socialnih pravic zaposlenih in normalizacije odnosov s Severno Korejo. Za ZDA je bistveno, da prebijejo japonske uvozne pre-graje, da zaustavijo japonski izvozni ekspanzionizem in da si v trgovanju z njo zagotovijo boljše pogoje. V pogajanjih z japonsko vlado, ki jo vodi socialist Mura-jama, računajo, da bodo dosegli, kar jim ni nikoli uspelo z vladami liberalne demokracije. negativnih pojavov sodobnega sveta. Končno so vse te zadeve, vsa ta vprašanja stvar naših potomcev. Čez generacijo ali dve se bo morda kaj izkazalo. Edina možnost za obstoj človeštva je solidarnost sveta. Da je tu govor tudi o ljudeh iz revnih dežel in tudi o prihodnjih rodovih, je jasno. Solidarnost pa je tudi možnost za nas. Tu pa ne gre le za nas, čeprav bo marsikdo od nas živel morda še desetletja, temveč je mišljen naš način življenja, gre za odnos do stvari v vsakdanjem življenju, do narave, do sočloveka. Nikakršno naključje ni, da nas ravno v potrošniški družbi teži misel, da smo mi sami morda le del te družbe. Saj imamo vsi pravico do življenja in do vsakdanjega kruha in do drugih življenjskih potrebščin. Ali človeka v duhu ne bogati zavest solidarnosti z naravo, ki ga nosi in hrani, bolj kot brezbrižnost do nje, ki je samo toliko vredna, kolikor koristi lahko od nje pričakujemo? Veselje nad tem, kako raste cvetlica, drevo, je lahko izjemno veliko. Gre za hvaležno uporabo vseh stvari, ki so nam dane, in sicer tako, da bomo lahko za to odgovarjali sebi in drugim. plače, ob katerih človeka samo strese, da trosi takšne floskule? Upam, da je samo mene ob tem obšel občutek, da je nemara režiser V. Anžlovar vseeno ravnal prav, čeravno sem njegovo nekonvencionalno reševanje problema z ministrom Pelhanom tudi sam grajal. Seveda pa to ni edini primer, ob katerem se človek spomni na njegovo metodo. Pred kratkim so proti lenobi, brezbrižnosti in brezmejni diplomatski topoumnosti države (zunanji minister temu reče, da je zelo vesel zaradi visoke stopnje soglasnosti o tem, da imamo odprte probleme) na specifičen način stavkali že tako redki slovenski morski ribiči. Njihovi motivi so več kot upravičeni, izbira načina pa najbrž ne posebno posrečena. Države ne morejo prijeti za goltanec s klasično stavko, ki bi pomenila, da pač ne gredo na ribolov. Odločili so se torej za zaporo glavne ceste, ki vodi na Primorsko. Potem pa se je zgodilo nekaj presenetljivega. Država bi se namreč na njihovo blokado lahko požvižgala, saj tako ali tako vse ureja le še v Ljubljani, poleg tega pa ima za nujne nakupe in izlete na voljo helikopterje in podobne »zrakoplove«. Toda država skrbi za blagor državljanov. Če bi ribiči dremali sredi ceste v črnokalskem klancu, bi državljane ovirali pri njihovem uresničevanju zgodbe o uspehu. Državljani bi torej zagotovo bili hudi na državo, ki ne zna urejati zadev. In ker država to ve, misli dolgoročno. Sredi policijske stavke sprejme zakon, ki policistom stavko prepove. Po zdravi pameti policisti drugim delavcem pravico do stavke zavidajo, zato jih - tudi če zanemarimo, da ta služba deluje na ukaz! - ni težko spodbuditi, da stavkajoče ribiče z užitkom zmečejo s ceste. A tu nastopi nov paradoks. Državljani bi morali biti svoji državi hvaležni, da tako prizadevno skrbi za njihov blagor. Pa ne! Ker se tudi tistim, ki zaradi ribolova niso neposredno prizadeti, upira, ko država ničesar ne stori, da bi vsaj omilila naš beden občutek, da nas imajo južni sosedje za bedake, so dejansko solidarni z ribiči. In najbrž bi ribiči morali bolj ceniti njihovo solidarnost! Praktično pa je ta videti takšna (povzemam po komentarjih, ki sem jih tako ali drugače prestregel): v resnici ni fer, da bi ribiči zavoljo svojih težav nagajali predvsem sodržavljanom; ničesar niso krivi za njihove težave, čeravno jih v celoti razumejo. Namesto da bi ribiči čepeli na razbeljenem črnokalskem klancu in ovirali nedolžne ljudi pri njihovih opravkih, četudi samo dopustniških, naj se raje odpravijo v prestolnico. Tam naj poiščejo pristojne ministre in poslance, ki spijo v zadevnih parlamentarnih odborih, in jim priselijo nekaj krepkih zaušnic. Za vsako ceno pa je treba preprečiti, da bi aparatčik zaradi takšne terapije odstopil ali bil zamenjan; po izprijenih predpisih bi imel še šest mesecev pravico do ministrske oziroma poslanske plače. Zadnji dokaz je pravosodni minister, ki je - enako kot vsi prej zamenjani - delal pošteno, dobro in zakonito, razloge za zamenjavo pa v svoji skrivnostnosti razume samo Drnovšek. No, morda tudi državni predsednik, ki po novem odlikuje degradirane državne uradnike. Kje so časi, ko smo za takšne modrosti lahko pljuvali po beograjski čaršiji! U. RINA KLINARJEVA ZA POGOVORE S SINDIKATI Nova ministrica za delo Rina Klinar se je prejšnji teden odzvala povabilu Dušana Semoliča in Rajka Lesjaka. Na pogovoru, ki je bil na ministrstvu za delo, je povedala, da želi normalen dialog s predstavniki vseh skupin, s katerimi se bo srečevala pri svojem delu. Dušan Semolič je uvodoma izrazil željo po ohranitvi dobrih odnosov, zlasti zaradi ohranjanja delovnih mest in čimboljše plačne politike. Dodal je, da sindikalni pluralizem ne sme povzročati izgovorov za odlaganje razprav o najbolj žgočih vprašanjih delavstva. Gregor Miklič je ministrici predlagal večje sodelovanje sindikatov na področju zaposlovanja, zlasti v delu organov osrednjega zavoda za zaposlovanje. Opozoril je tudi na nastajajoči zakon o stavkah, ki bo menda za sindikate bistveno slabši od veljavnega, prevzetega iz Jugoslavije. Brane Mišič pa je predlagal čimprejšnjo pripravo zakona o minimalnih plačah, ki bi moral preprečiti sesuvanje plačnega sistema. Največ časa pa sta obe strani med pogovorom namenili položaju upokojencev, spremembam zakona o soupravljanju in delovanju eko-nomsko-socialnega sveta. Ministrica in predstavniki Svobodnih sindikatov so si bili enotni, da prispevki za pokoj- ' ninsko zavarovanje ne smejo potapljati podjetij in ogrožati delovnih mest. Ministrica je povedala, da je že pripravljen predlog za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje, o katerem bo odločal dr- žavni zbor. Svobodni sindi-akti pa bodo vztrajali pri ločitvi zavarovanj in bistveno večji obremenitvi podjetij, ki »proizvajajo« invalide. Predstavniki Svobodnih sindikatov so kritizirali tudi ministrstvo za finance, ki ne izpolnjuje proračunskih obveznosti do pokojninskega zavoda. Spremembe zakona o soupravljanju lahko povzročijo oster konflikt med vlado in sindikati. Najbolj sporen je predlog, ki prepoveduje možnost, da bi sindikalni zaupniki postali člani svetov delavcev in drugih soupravljalskih organov. Za spremembami tega zakona stoji vlada in ministrstvo za gospodarske dejavnosti. Predsedstvo Svobodnih sindikatov bo ministrici posredovalo razloge, zaradi katerih sindikati zavračajo predlagane spremembe zakona o soupravljanju. Kot je povedal Milan Utroša, temelji zakon o soupravljanju na pozitivnih izkušnjah iz Nemčije in drugih dežel in nekatera naša podjetja so ga že v celoti uveljavila. F. K. USTAVNO SODIŠČE SE JE IZOGNILO OCENJEVANJU POLITIČNE ODLOČITVE Ustavno sodišče je zavrnilo predlog SKEI za razveljavitev 23. in 25. a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in na njem temelječe uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil za premalo izplačane plače. Gre za znani spor o tem, ali imajo pri lastninjenju delavci pravico uveljavljati razliko do 80 oziroma do 100-odstotnih plač po kolektivni pogodbi. Podoben spor kot SKEI so sprožili tudi Pergam, Sindikat delavcev gostinstva in območna organizacija Svobodnih sindikatov za Podravje. Ustavno sodišče je torej zavrnilo vse naštete predloge. Odločitev ustavnega sodišča, ki se je v sporni zadevi razglasilo za nepristojno, češ da gre za politično odločitev zakonodajalca in vlade, sta Albert Vodovnik in Lidija Jerkič označila za veliko prevaro delavcev. Povedala sta, da bo zaradi zakona in uredbe prikrajšano 60.000 kovinarjev, ki jih je ustavno sodišče napotilo na delovna sodišča. Če se bo SKEI odločil za tožbe, bodo vsa sodišča in pravne pisarne preplavljene z zahtevami delavcev za veljavo že izdanih listin za manj izplačane plače po 62. členu panožne kolektivne pogodbe. Iz 15 strani obsegajoče odločbe ustavnega sodišča povzemamo: »Ustavno sodišče ocenjuje, da so delavci upravičeni do osnovnih plač v višini, ki jih v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami določita delodajalec in delojemalec v pogodbi o zaposlitvi. Osnovna plača se delavcu lahko zniža le, če so izpolnjeni pogoji po kolektivnih pogodbah, in to za odstotek, ki ga te pogodbe za posamezno dejavnost določajo. V primeru, ko delodajalci delavcem ne izplačajo plač v tej višini, imajo ti do delodajalca iztožljiv obligacijski zahtevek. Ustavno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec delavcem omogočil transformacijo njihovih obligacijskih zahtevkov v korporacijske le do višine izhodiščnih plač, znižanih do ravni, ki jo določa splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, z uveljavitvijo kolektivnih pogodb dejavnosti pa te pogodbe. Razlike med znižanimi izhodiščnimi plačami po kolektivnih pogodbah in plačami, do katerih so delavci dejansko upravičeni v skladu s kolektivnimi pogodbami in pogodbami o zaposlitvi, pa zakonodajalec z izpodbijanimi določbami ZLPP ne ureja. Delavci, ki bodo lahko potrdila, izdana na podlagi 25. a člena ZLPP, uporabili v postopku interne razdelitve delnic in vplačila za notranji odkup, bodo upravičeni do vseh ugodnosti, ki jim jih daje ZLPP v 23., 24. in 25. členu pri uporabi lastniških certifikatov iz 31. člena ZLPP. Zakonodajalec je pristojen za urejanje pravic in obveznosti pravnih subjektov s splošnimi in abstraktnimi pravnimi akti. Pri tem je vezan na ustavo, izbrane rešitve pa morajo biti stvarne in racionalne, tako da niso v nasprotju z načeli pravičnosti in pravne države. Za kolikšen del družbenega kapitala bo zakonodajalec omogočil lastninjenje na podlagi potrdil, izdanih po 25. a členu ZLPP, je torej vprašanje politične ocene zakonodajalca, ki je ustavno sodišče ni pristojno presojati. Način lastninskega preoblikovanja družbene lastnine ter pravice delavcev lahko ureja le zakon, zato delavci posameznih dejavnosti, ki so v kolektivnih pogodbah urejale pravice iz naslova lastninskega preoblikovanja družbene lastnine, na podlagi teh pogodb niso pridobili pravic do lastninjenja. Programske določbe, ki jih posamezne kolektivne pogodbe vsebujejo, so le pogojne pravice, odvisne od načina lastninjenja, ki ga je uvedel v času sprejema kolektivnih 'pogodb pričakovani ZLPP. Ker določbe kolektivnih pogodb niso v skladu z ZLPP, se pogoj ni izpolnil, pravice za delavce pa niso nastale.« Komentar k vsemu temu je zelo kratek. Ustavno sodišče se je velikokrat vmešalo v politične odločitve. Zadnji takšen primer je referendumsko območje bodoče občine Koper. Ce se je v tem sporu ustavno sodišče razglasilo za nepoklicano, je s tem hote ustreglo politikom in vsem drugim, ki so proti temu, da bi delavci postali večinski lastnik svojih podjetij. F. K. Mv 7 časopis F slovenskih fj delavcev V spomin Ljubo Perko je bil dolgoletni predsednik sindikata Stanovanjskega podjetja Ljubljana. Aktivno je pomagal reševati številne probleme in pretrese, ki jih je doživljalo to podjetje. Dosledno se je zavzemal za pravice in zaščito zaposlenih. Branil je tudi vodstvo, če je bilo neupravičeno napadano. Ob reorganizaciji sindikatov pred štirimi leti je svaril pred preveliko razdrobljenostjo in odvisnostjo od strank. Zavzemal se je za enotnost sindikalnega gibanja in na tej podlagi sodeloval pri ustanavljanju nove območne organizacije Svobodnih sindikatov za Ljubljano in okolico. Leta 1991 je postal prvi predsednik območnega odbora sindikata delavcev komunalnega in stanovanjskega gospodarstva. Bil je tudi član ROS in predsednik njegove pogajalske skupine. Mestno vlado je prepričal, da kolektivna pogodba ne pomeni avtomatičnega dvigovanja cen komunalnih storitev. S kolektivno pogodbo za komunalno dejavnost se je bistveno izboljšal položaj delavcev, razvrščenih v najnižje tarifne skupine. Sindikalisti se bomo Ljuba spominjali kot pokončnega in hrabrega človeka, ki se ni nikoli ustrašil zahtevanih nalog. Njegovo načelo je bilo, boljša je prva kot zadnja zamera. Spominjali se bomo tudi njegove moške robatosti in dobrohotnosti. Stane Zupančič Sindikalna kronika Kovindovci čakajo le še na papeža Delavci Kovinda z Unca stavkajo že skoraj 80 dni. Gre za najdaljšo stavko v zgodovini delavskega gibanja v Republiki Sloveniji. Kot so nam povedali stavkajoči, je stavka na slepem tiru zlasti zaradi večinskega lastnika Vladimirja Slejka, ki je zavozil tudi Kovind in ki bi rad svoj delež vnovčil čim dražje. Delavci razmišljajo o tem, kako bi sprožili stečajni postopek, če že ne moremo dobiti novega lastnika. Stečaj bi jim omogočil minimalne pravice, ki gredo nezaposlenim, prijavljenim na zavodu za zaposlovanje. Delavci pravijo, da so bili že povsod, le k papežu se še niso napotili. V Suknu ponovno stavkajo Po enomesečnem premoru so delavke in delavci Sukna iz Zapuž ponovili stavko zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz sporazuma z lastnikom podjetja. Stavkovni odbor vztraja pri izplačilu plač za maj in prvega dela regresa. Večina delavcev meni, da so zanje stečaj in pravice na zavodu za zaposlovanje ugodnejše od negotove bitke na trgu in nezanesljivih plač. Predsednik stavkovnega odbora Milan Tadič nam je povedal, da delavci ne zaupajo več nikomur in da bodo nehali stavkati šele po izplačilu zaostalih plač in regresa ter po pisnem zagotovilu, da bodo plače prejemali na plačilni dan. Predsednica upravnega odbora Sukna Janja Kovač-Seli-škar še vedno upa v možnost kompromisa z delavci in nadaljevanje proizvodnje, ki bo lahko ohranilo podjetje in delovna mesta. Po neuradnih informacijah najeta poslovodna ekipa že razmišlja o pospravljanju kovčkov, njihov šef Tomaž Gašperlin pa je menda odletel kar čez veliko lužo. Brest v stečaju Prisilna poravnava za Brest - mater in hčere: Iverko, Jelko, Gaber in Marof ni uspela. Ljubljanska banka kot največji upnik je torej izbrala stečaj namesto premoženja, ki ga Brest več ne potrebuje. Odločitev o stečaju matere in nekaterih hčera lahko pomeni boljše možnosti za delo: Pohištva, Tapetništva in Masive ter drugih zdravih delov Bresta. Marsikaj bo odvisno od tega, ali bodo stečajni upravitelji nadaljevali proizvodnjo v podjetjih v stečaju. Stečaj pomeni neuspeh ekipe Stanislava Lužarja in začasno ukinitev skoraj 400 delovnih mest. Terjatve delavcev bodo po prvih ocenah znašale več kot milijon nemških mark in Svobodni sindikati bodo imeli v stečajnem postopku izjemno zahtevno delo. SKEI se bo tolkel naprej Republiški odbor SKEI je na pokongresni seji razpravljal o odločitvi ustavnega sodišča glede veljave listin za manj izplačane plače. Od državnega zbora bodo zahtevali tolmačenje zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, z vlado pa se bodo skušali pogovoriti o uredbi, saj jim je Janez Drnovšek obljubil rešitev spora brez udeležbe sodišč. Člani republiškega odbora so se seznanili tudi s potekom pogajanj za novo panožno kolektivno pogodbo. Potrdili so stališča pogajalske skupine in menili, da ne morejo pristati na zniževanje plač. SKEI bo zato še naprej vztrajal pri sedanji višini izhodiščnih plač po panožni KP. Enka za 1. tarifni razred naj bi torej znašala najmanj 40.700 tolarjev bruto z možnostjo 10-odstotnega zniževanja. Variantni predlog SKEI je 37.750 tolarjev brez »diskonta«. Albert Vodovnik meni, da bi delodajalci ta predlog lahko sprejeli, saj danes večina podjetij izpolnjuje panožno kolektivno pogodbo. Če do sporazuma o novi panožni kolektivni pogodbi ne bo prišlo, bodo kovinarji vztrajali pri še vedno veljavni kolektivni pogodbi iz leta 1991. Franček Kavčič ČISTILKE ZASEBNEGA PODJETJA OSTALE BREZ PLAČ V devetdesetih letih, ko je lahko občan za takratnih 2.500 dinarjev registriral podjetje, se je čez noč rodilo na tisoče zasebnih podjetnikov. Začel se je lov za delom in delavcu, ki bi jim za nizko plačo s trdim delom ustvarjal želeni dobiček. V nekaterih družbenih ali državnih podjetjih so hitro našli skupni interes. Podjetja so skupaj z delavci oddajala v najem dejavnosti, kot so čiščenje, vzdrževanje, obrate družbenega standarda in podobno. Tudi na Jesenicah je lastnik Intexa d. o. o. Bratko Košir od Železarne v letu 1991 prevzel dejavnost čiščenje in s tem tudi vse čistilke. Tedaj jim je obljubljal dobre plače, danes pa jih je večina odvečnih in zadnjo plačo so dobile v aprilu za mesec januar v znesku 21.000 tolarjev. Delavke se upravičeno sprašujejo, kje je denar, ki ga je Bratko Košir na osnovi zakona dobil od države za odpiranje 32 delovnih mest. Nekatere delavke so samohranilke, večina pa ima tudi svojega zakonca brez zaposlitve. Od 21 delavk, kolikor jih je Bratko Košir zaposlil, je 14-tim v aprilu prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega prenehanja potreb po delu. Lastnik vztrajno odklanja izplačilo odpravnine, kljub temu da so nekatere delavke po dvajset in več letih dela v Železarni in mimo svoje volje spremenile delodajalca. O razmerah delavk v tem podjetju smo obvestili ustrezne inšpekcijske organe pa tudi javnost, vendar rezultatov razreševanja ni. Območna organizacija ZSSS za Gorenjsko, ki ves čas spremlja položaj delavk in vodi pogajanja z delodajalcem, pravna služba pa tožbe, je za delno ublažitev skrajno neugodnega socialnega položaja delavk namenila enkratno socialno pomoč v višini 90.000 SIT za nakup najnujnejših življenjskih potrebščin ali plačilo računov za stroške bivanja. Sandi Bartol SINDIKAT KOTA NA ZATOŽNI KLOPI Delavci Kota, ki se ne strinjajo s podaritvijo počitniškega doma, so nam dostavili tudi obvestilo o uporabi počitniškega doma, za katerega posreduje turistična agencija Palma iz Portoroža. Za sedemdnevni polpenzion v juliju in avgustu bodo zainteresirani plačali po 434 DEM. Štiričlanska družina bo za enotedenski polpenzion morala odšteti skoraj 2.000 DEM. Delavci Kota imajo pravico do 10-odstotnega popusta. Počitnice v počitniškem domu so torej dosegljive le tistim z zelo globokimi žepi. Za navadne delavce Kota je počitniški dom torej dokončno odtujen. Pred tremi tedni smo poročali o neodplačanem prenosu počitniškega doma Kota na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Oškodovano je več kot sto delavcev, ki so leta 1955 vilo kupili s svojim denarjem in jo preurejeno v počitniški dom vpisali v zemljiško knjigo pod imenom takratne sindikalne podružnice. Prav ti delavci so zoper udeležence prenosa počitniškega doma, torej zoper sindikat Kota, Koto p. o. in Stanovanjski sklad Republike Slovenije vložili tožbo, s katero zahtevajo ugotovitev svoje lastnine. Sodišče v Piranu je glavno obravnavo opravilo 17. junija, sodba bo udeležencem poslana po pošti. O argumentih tožiteljev smo že pisali. Člani odbora lastnikov počitniškega doma Bojan Bizjak, Leopold Borštnar, Ivan Nabevvroj, Dora Rakun, Milan Kojc, Katarina Zaplotnik in Janez Adamič so kot priče na sodišču potrdili vse to, kar so navajali že v svoji tožbi. Iz njihovih besed je jasno, da podjetje Koto nikoli ni bilo lastnik počitniškega doma in torej ni imelo pravice prenašati tujega premoženja na tretjo osebo. Prav zato je nerazumljivo, da sodnica Danica Ceglar ni sprejela predloga tožiteljev za zaslišanje Uroša Budala in Jelke Minatti (sindikalnih zaupnikov) in predsednika delavskega sveta Mitje Vlepiča Prav ti trije bi namreč lahko pojasnili zagoneten potek odločanja o podaritvi počitniškega doma. Treba je povedati, da je bila pogodba podpisana istega dne, kot je potekala izredna seja delavskega sveta. V sklepu te seje DS piše, da je poslovna odločitev o podaritvi počitniškega doma sestavni del dopolnjenega programa lastninjenja Kota. V zapisniku seje delavskega sveta, ki je bila 9. septembra 1993, pa piše, da so v zapisniku te izredne seje delavskega sveta pomotoma izpadle besede: »pri čemer sodeluje predstavnik sindikata«. Tudi sindikat Kota naj bi zasedal 16. 8. 1993. V sklepu, ki ga je podpisal predsednik sindikata Uroš Budal, pa piše, da sindikat podpira in soglaša z odločitvijo delavskega sveta o brezplačnem prenosu počitniškega doma na stanovanjski sklad. Takšno odločitev je sindikat podprl, ker bi sicer morali delavci še enkrat odkupiti počitniški dom. Vse te zapisniške drobtinice kažejo na možnost rekonstruiranja sklepov, zlasti tistega, ki ga je podpisal Uroš Budal. Po naših informacijah ima Kotov sindikat šest zaupnikov. Vsaj trije niso sodelovali na sestanku, ki naj bi bil 16. 8. 1993. Z veliko verjetnostjo Jelka Minatti in da ga je Uroš Budal podpisal naknadno oz. takrat, ko so Kotovi šefi ugotovili, da nameravajo opeharjeni delavci razčistiti zadevo. Sodišče v Piranu ni zaslišalo udeležencev te nečedne mahinacije in je torej sprejelo pisne ugovore Barbare Pakiž, zagovornice sindikata Kota in Kota p. o. Odvetnica je v odgovor na tožbo med drugim zapisala: »Ni točna trditev, da bi tožniki v svojem imenu in na svoj račun zagotovili kupnino po prodajni pogodbi s Cezarjem Brumnom. Ce bi to držalo, bi pogodbo sklenili v svojem imenu in na svoj račun. Če bi tožniki sodelovali s svojimi prispevki h kupnini, bi to storili z vednostjo, da vlagajo za pridobitev tujih nepremičnin in ne zase. Če so se tožniki skrili za toženo stranko (sindikat Kota, op. pisca), da bi dosegli prepovedani namen, pa je takšno ravnanje v na- sprotju z dobro vero in poštenjem. Ne Kotu in ne sindikatu Kota niso bili poznani skriti in nedopustni nagibi tožnikov, da bi sporne nepremičnine pridobili v svojo last. Dobra vera tožene stranke, oprta na veljaven pravni naslov, pridobljeno izključno in nemoteno posest, pa izključuje tudi uveljavljanje morebitne navideznosti prodajne pogodbe v korist tožnikov. Tožena stranka je v dobri veri v veljavnost pogodbe, v upravičenost posesti, uživala in gospodarila z njimi vse od leta 1955.« Tak je povzetek odgovora na tožbo, ki ga je v imenu sindikata Kota in podjetja Koto podpisala odvetnica Barbara Pakiž. Tožiteljem ne priznava pravice do tožbe, kaj šele do lastnine počitniškega doma. Odgovor na to tožbo Stanovanjskega sklada Republike Sovenije pa je podpisal odvetnik Hinko Jenull. Ta prereka vse zahtve tožiteljev. Med drugim je zapisal, da se razmerja med delavci in sindikalno podružnico ne tičejo tretjih oseb in ne vplivajo na stvarne pravice. Lastnik počitniškega doma je po njegovem pisanju vse od leta 1955 lahko le sindikalna organizacija. Delavci pa so lahko ekonomski lastniki zgolj toliko, kot upravljajo in uporabljajo počitniški dom. Po Jenullo-vem mnenju lahko delavci tožijo le svoj sindikat, Stano- vanjski sklad pa z njimi ni v nobenem razmerju. Iz tega, kar so zapisali odvetniki, je jasno, da je bil počitniški dom v lasti sindikata. Sedaj zaposleni delavci Kota, in tudi kupci počitniškega objekta iz leta 1955 so bili pri uporabi Počitniškega doma v odnosu le s svojim sindikatom. Kot smo zapisali pred tremi tedni, so se kupci že leta 1955 samoorganizirali in sindikat uporabili za ščit pred takratno socialistično državo. To lahko vsak hip dokažejo z različnimi listinami in izjavami še živečih udeležencev nakupa in gospodarjenja s počitniškim domom v Portorožu. Tudi iz tega, kar so zapisali odvetniki obtožencev, je jasno, da Koto ni imel legitimacije za podaritev počitniškega doma Skladu, ki je sodeč po imenu, ustanovljen zaradi gradnje stanovanj in go- spodarjenja z njimi. Podpisani je prepričan, da je zaradi vsega tega družbeni pravobranilec samoupravljanja poklican, da razveljavi darilno pogodbo in vrne počitniški dom pravim lastnikom. Zgodba zase pa je Kotov sindikat. Če so naše informacije točne, sta dva sindikalna zaupnika opravila umazan posel v škodo svojega članstva in upokojencev ter v korist vodilne ekipe. Zadevo morajo razčistiti zaposleni v podjetju. Najbolje bi bilo, da se članstvo zbere na sestanku in z glasovanjem izreče o spornem soglasju za podaritev počitniškega doma tretji osebi. Če bo tudi ta sestanek potrdil podaritev počitniškega doma, pa prizadetim upokojencem preostane le še možnost tožbe in odškodninskega zahtevka do Kotovega sindikata. Franček Kavčič lahko zapišemo, da se je s spornim sklepom strinjala le DVE DRUŽBI KONCERNA TVT V STEČAJNEM POSTOPKU PRIROČNIKI ZA SINDIKALNE ZAUPNIKE, SlKOmE SLUŽBE PODJETIJ IN POSAMEZNIKE • več avtorjev MOJE PRAVICE NA DELOVNEM MESTU Cena 350,00 SIT • Mira Becele STANOVANJSKA RAZMERJA PO NOVEM Cena 520,00 SIT • Bogdan Kavčič DELAVCI IN UPRAVLJANJE Cena 460,00 SIT • Stane Uhan PLAČNI SISTEM V REPUBLIKI SLOVENIJI Cena 400,00 SIT ‘h, tH Svobodni Sindikati Slovenije W Na Temeljnem sodišču v Mariboru so konec minulega tedna uvedli stečajni postopek za dve družbi koncema TVT. Gre za družbo Vzdrževanje in transport s 65 zaposlenimi ter za družbo Proizvodno tehnične storitve z okoli 140 zaposlenimi. Obe že dalj časa nista poslovali rentabilno in sta imeli tudi nenehne likvidnostne težave. Kljub stečaju večina zaposlenih ne bo ostala brez redne zaposlitve, saj je 87 delavcev družbe Proizvodno tehnične storitve ter okoli 30 delavcev iz družbe Vzdrževanje in transport dobilo delo v družbi Timi program v koncernu TVT. Prvi preizkus terjatev za obe družbi bo septembra, največji upniki v stečajnem postopku pa so delavci. m K PLAČE V TAMU ORMOŠKI OPTIPLAST ZOPET KASNIJO TIK PRED STEČAJEM Čeprav so se sindikati z vodstvi Tamovih družb dogovarjali in dogovorili, da bodo vsaj akontacije za majske plače delavci dobili do konca junija, so bili še na začetku tega tedna delavci TAM Busa, Inženiringa, Informatike in sistemske logistike ter delavci krovne družbe brez tolarja majske plače. Če bo vse po sreči, bodo delavci v teh družbah dobili 30 tisoč tolarjev akontacije za majsko plačo še v tem tednu. Razliko do polnih plač naj bi v vseh Tamovih družbah prejeli v naslednjem tednu, seveda če se bo na njihovih žiro računih za to zbralo dovolj sredstev. Drago Gajzer, predsednik SKEI v Tamu pravi, da se morajo delavci v Tamu iz meseca v mesec boriti za svoje že zaslužene plače, saj od velikih obljub, ki jih je TAM dobil od pristojnih ministrstev in Agencije za sanacijo bank že pred dvema mesecema, doslej v Tamu še niso dobili veliko oprijemljivega. Nekaj sredstev je Tam sicer prejel od ministrstva za gospodarske dejavnosti in ministrstva za delo, vendar pa so mu poslovne banke, od katerih so tamovci pričakovali kredite, pobrale nekaj milijonov mark, ustvarjenih z izvozom, za poplačilo prejšnjih kreditov. Tako ima Tam trenutno še večje likvidnostne težave kakor v tistem trenutku, ko so mu pristojni »priskočili na pomoč«. Drago Gajzer pravi, da ima Tam po zagotovilih poslovodstva dovolj naročil v tujini, delavci so pripravljeni z vsemi močmi poprijeti za delo, toda v tovarni ni kapitala za večji obseg proizvodnje. Zato je od 4300 tamovcev trenutno nekaj manj kot četrtina delavcev na čakanju. V družbi Gospodarska vozila je na čakanju kar polovica vseh zaposlenih. Poleg tega so tudi na letnih dopustih, zato v tovarni ni največjega delovnega poleta. »Vsi upamo, da bo slovenska vlada še v tem tednu dala Tamu garancijo za 20 milijonov mark kreditov. Gre za kredite, ki jih bomo tamovci z izvoznimi posli za že znane kupce lahko korektno poplačali. Če Tam kredita ne dobi, bomo priča umiranju na obroke,« pravi Drago Gajzer. Tomaž Kšela Na Temeljno sodišče v Mariboru je prispel predlog za uvedbo stečajnega postopka za Optiplast iz Ormoža. Poslal ga je direktor tega podjetja Lado Firc, izoblikovali pa so ga na zboru delavcev, ker so se gospodarske razmere v podjetju dramatično poslabšale. Ta tovarna plastičnih in optičnih proizvodov z okrog 35 zaposlenimi ima že od marca lani blokiran žiro račun. Na njem je v juniju letos primanjkovalo 209 milijonov tolarjev. Zaradi nelikvidnosti in neplačevanja računov je Optiplast že skoraj dva meseca tudi brez sanitarne vode. Občasno mu izklopijo tudi električno energijo, na telefonsko omrežje pa je priključen samo z dvema telefonoma. Zaradi nerentabil-nosti poslovanja in nelikvidnosti Optiplast delavcem tudi ni več sposoben redno izplačevati plač. Vendar pa uvedba stečajnega postopka za Optiplast ni enostavna. Zanj je Služba družbenega knjigovodstva Slovenije že konec marca na osnovi svojih podatkov predlagala začetek postopka prisilne poravnave ker ta postopek ni končan, podjetje po novi zakonodaji ne more v stečaj. Zato so odgovorni iz Opti-plasta Službo družbenega knjigovodstva zaprosili naj umakne predlog za prisilno poravnavo in na ta način omogoči stečaj podjetja. Za delavce je to zelo pomembno, saj se postopek prisilne poravnave lahko zavleče, Optiplast pa jim v tem času ne bo mogel izplačevati plač. Tako bi lahko delavci za nekaj dolgih mesecev izgubili socialno varnost. Ob stečaju pa si bodo socialno varnost zagotovili na zavodu za zaposlovanje, kjer' bodo prejemali denarno nadomestilo. Po besedah sekretarke ormoškega krajevnega sveta območne organizacije ZSSS za Podravje Mire ŽZličargre v primeru Optiplasta za prvi stečajni postopek v občini Ormož. Ormoško gospodarstvo ni nikoli dosegalo izjemno ugodnih rezultatov, vendar pa je trdoživo. Izjema je obrat Marlesa v Središču ob Dravi, ki ne dela, čeprav formalno še ni ukinjen. Občina Ormož je tako edina občina v Podravju, v kateri v zadnjih letih ni propadlo nobeno podjetje. Tomaž Kšela • Emil Rojc KARIERA KOT SPREMINJANJE Cena 850,00 SIT • Več avtorjev SOCIALNA DRŽAVA Cena 600,00 SIT • Aleksej Cvetko ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE PO NOVEM Cena 580,00 SIT • ZAKON 0 LASTNINSKEM PREOBLIKOVANJU PODJETIJ IN SINDIKATI Cena 1.800,00 SIT • KOLEKTIVNA POGODBA ZA NEGOSPODARSKE DEJAVNOSTI V REPUBLIKI SL0VENMI S KOMENTARJEM Cena 950,00 SIT + 5% p. davek -------------------------i*— NAROČILNICA ZA KNJIGE - PRIROČNIKE Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo izv. • Moje pravice na izv. • Stanov, razmerja izv. • Delavci in uprav, izv. • Zakon o last. izv. • Plačni sistem izv. • Kariera kot... izv. • Socialna država... izv. • Zdrav. zav... izv. • Kol. pog. za negosp.. Od 1. 2.1992 se za knjige zaračunava 5-odstotni prometni davek. Naročeno mi pošljite na naš naslov: Ulica, poštna št. in kraj: Ime in priimek podpisnika: 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku. 2. Kot ind. kupec bom plačal po povzetju. Dne: ........................ Žig Podpis naročnika Vse informacije o knjigah - priročnikih objavljamo v časopisu »DE«. Časopis DE in knjige lahko naročite pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefoni (061) 321-255, 1310-033, 313-942, 311-956. Fax. (061) 7. julija 1994 Sindikalna lista Prvi del X. Dnevnice - cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti) - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti) - znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem) 2. Kilometrina (od 1. 4. 94 dalje) 3. Ločeno življenje 4. Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila v višini 5. Regres za prehrano Drugi del V prvem delu sindikalne liste smo objavili zneske materialnih stroškov. V drugem pa objavljamo povprečni osebni dohodek za obdobje od februarja do aprila 1994 kot osnovo za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu Slovenije od februarja do aprila 1994 znaša 53.776,00 tolarjev. julij 1994 SIT 2.900 1.400 1.000 21,60 28.550 1.000 6.000 sindikalni Kaj prinaša novi zakon o inšpekciji dela (I) INŠPEKCIJA DELA DOBILA ZOBE 1. Jubilejne nagrade - za 10 let - za 20 let - za 30 let- 26.888,00 40.322.00 53.776.00 2. Nagrada ob upokojitvi 3. Solidarnostne pomoči 161.328,00 53.776,00 Vir: podatki Zavoda RS za statistiko mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm KAJ DELAJO liiiiiiiiniii u ■I vamihličUih odDorin ________ Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Plače po novem Ker se je na uredništvo Delavske enotnosti v zadnjem času obrnilo več naših bralcev z vprašanjem, kakšne naj bi bile po novem plače v kemični, nekovinski in gumarski industriji, objavljamo izhodiščne plače po posameznih tarifnih razredih, ki po 8. točki 31. maja podpisane tarifne priloge veljajo od 1. aprila 1994: Izhodiščna bruto plača v SIT za poln delovni čas Tarifni razred I. II. m. I. enostavna dela 35.828 37.619 39.411 II. manj zahtevna dela 39.411 41.382 43.352 III. srednje zahtevna dela 44.068 46.271 48.475 IV. zahtevna dela 49.084 51.538 53.992 V. bolj zahtevna dela 55.533 58.310 61.086 VI. zelo zahtevna dela 66.281 69.595 72.909 VII. visoko zahtevna dela 75.239 79.001 82.763 VIII. najbolj zahtevna dela 89.570 94.049 98.527 IX. izjemno pomembna, najbolj zahtevna dela 107.484 112.858 118.232 Sindikat delavcev trgovine Izhodiščne plače po kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije Tarifni razred Izhodiščna bruto plača v SIT za poln delovni čas I. enostavna dela 37.619,00 II. manj zahtevna dela 41.382,00 III. srednje zahtevna dela 46.271,00 IV. zahtevna dela 51.538,00 V. bolj zahtevna dela 58.310,00 VI. zelo zahtevna dela 69.595,00 VII. visoko zahtevna dela 79.001,00 VIII. najbolj zahtevna dela IX. izjemno pomembna, najbolj 94.048,00 zahtevna dela 112.858,00 Uporabljajo se od 1. 6. 1994 dalje. Besedilo celotne kolektivne pogodbene dejavnosti trgovine Slovenije bo objavljeno v Uradnem listu, takoj ko bomo prejeli ustrezen sklep ministrstva za delo. Sindikat državnih in družbenih nrganev Slnvanije Vznemirljiva opozorila Delegacija republiškega odbora sindikata državnih in družbenih organov Slovenije se bo v četrtek sestala s predstavniki vlade Republike Slovenije. Tema pogovora bo socialni in gmotni položaj delavcev v državnih organih. Iz nekaterih ministrstev prihajajo opozorila, da so ob zadnji plači delavce prikrajšali oz. so jim celo ukinili izplačevanje delovne uspešnosti, ne da bi pojasnili razloge. Obveščeni smo, da je pravilnik o napredovanju oddan v objavo Uradnemu listu. Za danes je sklicana koordinacija sindikatov podpisnikov KP za negospodarstvo, ki bo pripravila pobudo vladi o višini izhodiščne plače. Republiški odbor je 28. junija sklical konferenco sindikata RUJP Slovenije. Na njej smo zavzeli stališča in opredelili pobude vodstvu RUJP. ministrstvu za finance, kjer je bil še isti dan razgovor pri državnem sekretarju o uresničevanju pravilnika o napredovanju v RUJP in dodatkih za delavce s posebnimi pooblastili v RUJP, ki so »pomotoma« izpadli iz že izdane uredbe vlade od teh dodatkih. Na pobudo sindikata je bila ministrstvu za finance poslana pisna pobuda za spremembo uredbe. Drago Ščernjavič, sekretar ZAROTA PROTI SKEI »Republika« se je 3. julija razpisala o nenavadnem vodenju koncerna Litostroj in o številnih kršitvah pravic delavcev. Citirala je ugotovitve inšpektorja za delo, ki je direktorja Litostroja Jožeta Duhovnika prijavil zaradi številnih nepravilnosti, zlasti zaradi odnosa do delavcev Tovarne ulitkov. Inšpektorji ugotavljajo, da je vodstvo Litostroja skušalo odpuščati delavce brez pravic, ki jim gredo po zakonu in kolektivni pogodbi. Kot nam je povedal Marjan Pirc predsednik SKEI v Litostroju, se te dni pri njih dogajajo tudi druge čudne zadeve. V podjetju Varnost poteka akcija za preusmeritev članstva iz SKEI v KNSS, in sicer v sindikat komunalnih dejavnosti. Kandidatom za prestop obljubljajo za 15 tisočakov večje kosmate plače, to je toliko, kolikor znaša razlika med povprečnimi plačami v kovinski industriji in komunalnih dejavnosti. Že pred časom smo poročali, da so za podobno akcijo v invalidskem podjetju uporabili kar plačilne kuverte. Na pristopno izjavo pa so nepodpisani organizatorji zapisali geslo »Zadnji čas je, da tudi pri nas zaživi sindikat Neodvisnost«. Še hujše probleme imajo delavci Tovarne industrijske opreme, ki čakajo na plače za maj. Ker so ugotovili, da si vodstvo Litostroja želi pravo stavko, so se odločili za sivo stavko in že več kot teden dni ne delajo. Tehnični direktor te tovarne pa je v torek, 5. julija, povabil zaupnika SKEI na popoldanski pogovor. Predstavil mu je nekoga, ki naj bi postal novi direktor tovarne, in mu predlagal dogovor o zmanjševanju plač. kali na pisni predlog. Predlog pa so razumeli kot načrt za ukinitev tovarne in zmanjšanje števila delavcev z 288 na 70, kolikor naj bi jih bilo razporejeno v tretjo plačilno skupino. Če vse to seštejemo, je jasno, da vodstvo Litostroja še naprej razbija SKEI. Marjan Pirc, predsednik SKEI Litostroj Po tem predlogu bi bili delavci razporejeni v tri skupine. Delavci prve skupine bi prejemali le zajamčene plače, tisti iz druge skupine bi dobivali bruto po 36.500 tolarjev, iz tretje skupine pa povprečno bruto po 70.000 tolarjev. Sindikalni zaupniki bodo poča- Kot beremo v Delu (6. t. m.) je predsednik KNSS - Neodvisnost France Tomšič na zadnji tiskovni konferenci vnovič opozoril, da oživljajo stare navade pri včlanjevanju v sindikate. Zato je pozval vodstva podjetij, naj ne dovolijo protizakonitega novačenja novoza-poslenih v »preimenovani bivši monopolni sindikat«. Tak poskus da ima za oživljanje tipičnih komunističnih metod podrejanja sindikatov. »V totalitarističnih državah in drugod pravijo tako nastalim sindikatom rumeni (direktorski) sindikati,« je še poučil. Po tem, kar se dogaja v Litostroju, se spet zastavlja vprašanje, kakšne barve je Tomšičev sindikat. Črne? Močan sindikat, ki ga vodi izkušeno vodstvo, je namreč velika ovira v zaroti proti^ delavcem, ki bodo plačali račun za »čist« obraz njihovega vsemogočnega direktorja Jožeta Duhovnika. Franček Kavčič Ta dolgo zahtevani in pričakovani zakon bo inšpekciji dela končno omogočil, da bo lahko učinkovito nadzirala izvajanje zakonov in drugih predpisov ter kolektivnih pogodb in splošnih aktov. Inšpekcija je bila že doslej dolžna nadzirati njihovo iz-vajanje, vendar ni imela ustrez-ulh pooblastil za ukrepanje. Prav zato se je razbohotilo vsa-fašno kršenje delavčevih pravic, ju če k temu dodamo še neučinkovito sodstvo, je slika Slovenije kot pravne in socialne države Popolna. Ta zakon oziroma njegovo izvajanje bo močno poseglo v pogoje poslovanja v marsikaterem Podjetju, družbi, pri podjetniku ur obrtniku. Za kršitve predpisov in kolektivnih pogodb so zagrožene visoke kazni, tako da bo uiarsikdo temeljito premislil, Preden jih bo kršil. Doslej so inšpektorji dela lahko le bolj ali ^uanj učinkovito ugotavljali kršitve delavčevih pravic, ukrepati pa praktično niso mogli, ker tudi sankcije niso bile ustrezne. Inšpektorji so marsikaterega kršitelja sicer predlagali sodniku za prekrške ali pa začeli postopek pred sodiščem, vendar so bile kazni smešno nizke, marsikateri postopek pa je bil sploh Ustavljen. Seveda pa zakon sam še ne bo zagotovil učinkovitega delovanja inšpekcije dela oziroma in- Državni zbor Republike Slovenije je 20. junija sprejel novi zakon o inšpekciji dela. Objavljen je bil v Uradnem listu RS št. 38/94, veljati pa bo začel 14. tega meseca. In kaj prinaša? O tem Gregor Miklič, član predsedstva ZSSS. špektorata za delo, kot se sedaj imenuje. Že v postopku sprejemanja zakona smo od vlade zahtevali, naj se pripravi ustrezen program, ki naj zagotovi materialne, kadrovske in prostorske pogoje za učinkovito delo inšpektorata. Glavni inšpektor za delo je sicer tak program pripravil, vendar dosedaj še niso bila dana zagotovila, da bo tudi uresničen. Najpomembnejša naloga je zlasti kadrovska usposobitev, saj inšpektorji največkrat niso dovolj usposobljeni za pravno področje inšpekcijskega nadzora, pa tudi število inšpektorjev je nekajkrat nižje kot v zahodnoevropskih državah, merjeno’s številom inšpektorjem na sto tisoč zaposlenih. Po novem zakonu je inšpektorat za delo organiziran kot organ v sestavi ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ukinjene pa so dosedanje občinske inšpekcije dela. Taka zakon- ska rešitev zelo veliko pomeni za učinkovito delo inšpektorjev, saj so bili sedaj »odgovorni« občinskim veljakom, in če so se jim zamerili, niso bili več imenovani za inšpektorje! Inšpektorat ze delo bo imel organizacijske enote, da bo z njimi pokrival območje Slovenije. Seveda pa bo lahko naloge inšpekcijskega nadzora kjerkoli v Sloveniji opravljal katerikoli inšpektor za delo. Inšpektorat za delo opravlja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov ter kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo: • delovna razmerja, • plače in druge osebne prejemke iz delovnega razmerja • zaposlovanje delavcev doma in v tujini, • sodelovanje delavcev pri upravljanju, • stavke in • varnost delavcev pri delu. Lahko rečemo, da so s tem zakonom sedaj prvič sankcionirane tudi sklenjene kolektivne pogodbe, kar bi vsekakor ustvarilo pogoje za njihovo dosledno izvajanje. Za večjo veljavo kolektivnih pogodb je tak državni nadzor nujen, ker je tako zagotovljeno tudi varstvo pravic delavcev s strani države. Prav ta segment zagotavljanja pravne varnosti delavcev pa je do sedaj manjkal. Inšpektorat pa ne samo nadzoruje izvajanje predpisov in drugih aktov, ampak delodajalcem in delavcem tudi strokovno pomaga pri izvajanju teh predpisov in aktov. Inšpektorat je sicer organizacijska enota ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, vendar ga zakon zavezuje, da neposredno sodeluje z drugimi inšpekcijami, z zavodi za zaposlovanje, za zdravstveno zavarovanje in za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter z njihovimi enotami, z združenji delodajalcev in sindikati. Pri svojem delu sodeluje tudi z raznimi strokovnimi in izobraževalnimi organizacijami ter s strokovnjaki na področju dela. Ta širok krog povezav in sodelovanja ima za cilj zagotoviti kar najbolj kakovostno in učinkovito delo inšpektorjev za delo. Za nas sindikate je seveda zelo pomembno tesno sodelovanje z inšpektoratom za delo in inšpektorji za delo. Z inšpekcijo dela smo že sedaj sodelovali, ponekod bolje, drugod slabše, odvisno tudi od »posluha« inšpektorjev za probleme delavcev. To sodelovanje bo seveda v prihodnje veliko pomembnejše, kar bodo inšpektorji dela v skladu z določbami novega zakona lahko takoj ukrepali. Rečem lahko, da so inšpektorji za delo dobili zobe. (Prihodnjič: Ukrepi inšpektorja za delo) Dan potem... s prejšnjega torka na sredo doživeli sodni dan.____ Začelo se je okoli enajstih zve- manj 6 kvadratnih kilometrov Ocenjeni življenjski stroški tri- Po ceni smo (pmlznoli? in štiričlanske družine za junij 1994 JUNIJ 1994 Skupina dobrin iz tričlanska delavska družina štiričlanska delavska družina indeks cen indeks cen indeks cen košarice življenjskih življenjskih življenjskih poprečni stroški minimalni mini. mes. poprečni minimalni mini. mes. potrebščin potrebščin potrebščin stroški stroški stroški stroški stroški VI.94/IV.94 VI.94/V.94 VI.94/XII.93 1. Hrana 40697,18 31914,34 31914,34 50932,43 38960,08 38960,08 102,90 101,50 111,70 2. Pijača 5699,78 2128,38 2128,38 5729,48 2141,11 2141,11 105,40 102,90 118,00 3. Kajenje 4062,60 2196,00 2196,00 4062,60 2196,00 2196,00 109,80 109,80 158,50 4. Oblačila 20407,22 12597,39 555,14 25119,35 15551,17 612,29 101,70 100,70 105,50 5. Obutev 4572,52 3503,25 0,00 5374,53 3894,35 0,00 101,90 101,50 108,40 6. Stanovanje 11499,42 8258,37 5382,14 14090,65 9974,72 6492,96 101,80 102,00 108,40 7. Ogrevanje, razsvetljava 14744,00 10351,09 8776,05 18197,00 12313,09 10420,85 100,00 100,00 98,30 8. Gospodinjska oprema 10337,19 5463,85 0,00 12286,26 6322,17 0,00 101,20 100,90 103,90 9. Higiena, zdravstvena nega 9014,90 7371,64 6325,28 10457,40 8493,82 7420,29 105,80 101,30 111,50 10. Izobr., kultura, razvedrilo 18366,59 7566,06 4234,01 21014,19 8608,82 4374,93 100,60 100,10 108,20 11. Prometna sr. in storitve 24482,16 8089,20 3312,76 30301,44 10810,95 3747,04 102,20 101,50 108,20 12. Razni predmeti in storitve 2782,72 1681,54 0,00 3473,55 1876,25 0,00 102,60 101,50 110,00 13. Drugi izdatki 29881,16 6729,18 5661,19 32627,42 7034,32 5661,19 102,60 101,50 110,00 SKUPAJ (v SIT) 196547,46 107850,29 70485,28 233666,30 128176,87 82026,75 stopnja rasti VI. 94/IV. 94 2,35 2,40 2,76 2,31 2,37 2,74 stopnja rasti VI. 94/V. 94 1,31 1,28 1,46 1,28 1,26 1,42 Struktura življenjskih stroškov Mesec: JUNIJ 1. Hrana 20,7 29,6 45,3 21,8 30,4 47,5 2. Pijača 2,9 2,0 3,0 2,5 1,7 2,6 3. Kajenje 2,1 2,0 3,1 1,7 1,7 2,7 4, Oblačila 10,4 11,7 0,8 10,8 12,1 0,7 5. Obutev 2,3 3,2 0,0 2,3 3,0 0,0 6. Stanovanje 5,9 7,7 7,6 6,0 7,8 7,9 7. Ogrevanje, razsvetljava 7,5 9,6 12,5 7,8 9,6 12,7 8. Gospodinjska oprema 5,3 5,1 0,0 5,3 4,9 0,0 9. Higiena, zdravstvena nega 4,6 6,8 9,0 4,5 6,6 9,0 10. Izobr., kultura, razvedrilo 9,3 7,0 6,0 9,0 6,7 5,3 11. Prometna sr. in storitve 12,5 7,5 4,7 13,0 8,4 4,6 12. Razni predmeti in storitve 1,4 1,6 0,0 1,5 1,5 0,0 13. Drugi izdatki 15,2 6,2 8,0 14,0 5,5 6,9 SKUPAJ: 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 •100,0 KOMENTAR: V juniju 1994 je bila inflacija 1,6-odstotna. V istem mesecu so se cene življenjskih potrebščin povečale za 1,5%. Tolikšna inflacija bi na letni ravni znašala 21 %. To pa je bistveno večji odstotek od tistega, ki ga je napovedovala vlada. Od decembra 1993 so se drobnoprodajne cene povečale že za 8,9%. V tem času so se cene življenjskih potrebščin povečale za 10%. V juniju so ocenjene košarice od ocenjenih majskih višje za 1,26 do 1,46%. Tričlanska delavska družina je v juniju za preživetje potrebovala 70.485,28 tolarja. Strokovna služba čer, dobre pol ure potem torej, ko je »vremenko« potolažil gledalce zadnjega TV Dnevnika, da so le »tu in tam možne kakšne vročinske nevihte«. Na širšem območju 1.206 metrov visoke in 6 km dolge Čemšeniške planine je tedaj že zapihal orkanski veter, strele so začele parati nebo. Kot kamenje debela toča, ki je začela padati med prvim dežjem, ni obetala nič dobrega; ko pa se je nato utrgal oblak, je bila huda ura že tu. Sicer idilični potoki Konjščica, Gozdnica, Kuče-jjhca, Merinščica in Eolska na štajerski ter Kotredežnica, Medija in Trboveljščica s pritoki na kranjski strani so se v pičli uri spremenili v razdiralne hudournike, ki so rušili vse, kar jim je hilo na poti... »V dobri uri smo ostali brez osmih mostov, dveh kilometrov nove ceste v Dol, ki smo jo slovesno odprli šele pred dvema mesecema, vseh plazov pa še niti nismo utegnili prešteti,« je dan Po hudi uri vedel povedati Vid Poznič, tajnik krajevne skupnosti Tabor, in dodal: »Po najbolj grobih ocenah je samo na infrastrukturi za najmanj 50 milijonov tolarjev škode.« Ja, najmanj; ko so se vode umirile, je načelnik žalske civilne zaščite Henrik Krajnc ugotovil, da je na območju Vranskega in Tabora dobesedno izginilo 80 km asfaltnih in makadamskih cest in da ie bilo poplavljenih tudi naj- kmetijskih površin... V Zasavju pa je neurje povzročilo veliko škode tudi štirinajstim podjetjem. Najbolj je prizadelo Strojegradnjo v Trbovljah: uničilo je tlake v proizvodnih prostorih in električno instalacijo, poškodovalo oporni zid v domala vsej dolžini tovarniškega kompleksa in skoraj vse stroje »obložilo« z muljem. Proizvodnjo so morali prekiniti tudi v hrastniškem Sijaju, v katerega Za Zasavjem in Savinjsko dolino so hude ure doživeli še prebivalci Golnika, Litije in okolice, pa tudi na območju Slovenskih Goric, Haloz in Prlekije ter Ptuja in Ormoža. je vdrl hudournik, in v zagorski Svei. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, ki si je ogledal to opustošenje, jč držal besedo: vlada je prizadetim krajem takoj nakazala pomoč. Ker pa ta še zdaleč ne bo zadostovala, se je Ciril Urek, sekretar Območne organizacije svobodnih sindikatov Zasavja, obrnil na predsedstvo ZSSS z naslednjim apelom: »V Območni organizaciji pričakujemo, da v tej tragediji ne bomo ostali sami, temveč računamo na organizirano pomoč po principu solidarnosti in vzajemnosti.. .« Upamo, da to ne bo račun brez krčmarja... Damjan Križnik Ko je Jure Ljubič iz Tabora v torek nekaj pred polnočjo stopil iz hiše pogledat, kaj se dogaja, bi skoraj utonil: za dobra dva metra narasla Konjščica mu je odnesla vrt, tako da je s praga stopil naravnost v »prazno«... Trboveljščica je najbolj opustošila Strojegradnjo: v proizvodnih prostorih je uničila tlake in električno inštalacijo, spodjedla oporni zid v domala vsej dolžini tovarniškega kompleksa in z blatom zatrpala vse stroje. Za vsak teden, ko proizvodnja stoji, je Strojegradnja oškodovana za pol milijona mark... » Vir: Zavod Republike Slovenije za statistiko Izračun: Strokovna služba Sveta ZSSS Podivjane vode na videz krotkega potočka so v pol ure uničile življenjski sen in delo družine Janeza Kržišnika iz Znojil pri Zagorju. Hudournik je spodjcdel polovico nove hiše, prelomil temelje, Poleg zaposlenih so se v odpravljanje posledic katastrofalnega nezvestem pa odložil kakih dvajset metrov niže v novo skopani strugi. urja v Zasavju takoj vključile enote civilne zaščite, Bdeči križ, Šestnajst hiš je ostalo dva dni odrezanih od sveta, saj je voda odnesla gasilci in nekaj sto vojakov iz Celja in Ptuja (na sliki). Kaj pa drugi? mostove, cesto, opornike, kubike in kubikc lesa... Ce ne bi bilo Na čistilno akcijo nogometnega kluba Rudar so sc odzvali samo Pomoči sosedov in domačinov, bi bilo lahko najhuje... štirje... u vnniihličlfih nrihnvih Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Počitnic ni niti čutiti Konec meseca je bil neverjetno poln aktivnosti in kaže, da bo tako vse do sredine julija ali še dlje. Na drugi seji pogajalske skupine za KP stanovanjskih dejavnosti v ponedeljek 27. junija so nam sporočili tragično vest, da je zjutraj srčna kap pretrgala življenje vodji naše pogajalske skupine Ljubu Perku. Bil je sindikalni zaupnik v Stanovanjskem podjetju Ljubljana in predsednik območnega odbora dejavnosti Ljubljane in okolice. Pod tem vtisom smo oblikovali naše nove predloge za neusklajene člene. Novi vodja pogajalske skupine je Boris Buždon iz Staninve-sta Maribor. V torek se je sestal organizacijski odbor za izvedbo delovnošportnega tekmovanja komunalnih in stanovanjskih delavcev v Kopru. Opredelili smo tekmovalne discipline, datum tekmovanja (16. in 17. september) inv se druge naloge za objavo razpisa. V Celju pa se je sestal območni odbor dejavnosti. Na dobro obiskani in vsebinsko bogati seji smo ocenjevali razmere. Organizacijsko in lastninsko preoblikovanje ni še nikjer končano, v skoraj polovici podjetij imajo težave pri izplačevanju obveznosti po zakonu o uresničevanju dogovora o politiki plač. V Komunalnem podjetju v Slovenskih Konjicah, ki je že postalo javno podjetje, še niso mogli izplačati majskih plač zaradi skoraj 30 % neplačane realizacije. Spori v občinskem vodstvu se v tem primeru lomijo na plečih nič krivih delavcev, katerih direktor je obenem še župan občine. O predlaganih pogovorih z izvršnimi sveti v Celju in Slovenskih Konjicah bo zanimivo poročati. Tudi sindikalni zaupniki iz drugih organizacij bi bili brez izdatne pomoči območne organizacije precej nemočni pri urejanju problemov. Kar težko je razumeti, da ob vsem tem nekateri delavci sindikalno delo omalovažujejo. Na odboru smo obravnavali še priprave za skupščino sindikata, kadrovanja, izvolitev delegatov, obravnavo sprememb kolektivne pogodbe za komunalno in za stanovanjsko dejavnost in zagotovitev prisotnosti sindikalnih zaupnikov med letnimi počitnicami, ko bo potekalo kar precej omenjenih aktivnosti. V četrtek, 30. junija, je bila 15. seja republiškega odbora z obsežnim dnevnim redom in druga seja obeh pogajalskih skupin. O tem bomo več poročali naslednjič. Pogajanja'o KP stanovanjskih dejavnosti smo končali in strokovna redakcijska skupina bo takoj izdelala čistopis. V torek, 5. julija smo uspešno končali tudi pogajanja o KP za gospodarske javne službe na področju komunalnih dejavnosti. Miloš Mikolič, sekretar u eomnelninih f sna Kaim Pergam - konfederacija sindikatov Slovenije s...... I »Štiriinosemdeset let sem že star, pa kaj takega ne pomnim!« nam £:•: je »dan potem« zagrenjeno pripovedoval oča Tomažovc z Vrhov. Tako pa so nam domala v en glas zatrjevali še drugi očanci s savinj-:-':3 ske in zasavske strani Velike ali Čemšeniške planine, ki so v noči V skladu s kolektivno pogodbo celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti ter na osnovi Kolektivne pogodbe za grafično, časopisno informativno, založniško in knjigotrško dejavnost in sklenjenih aneksov k tej kolektivni pogodbi, GZS - Združenje celulozne, papirne in papirno predelovalne industrije in Združenje za tisk ter KSS PERGAM, objavljamo vrednosti izhodiščnih osebnih dohodkov za mesec junij 1994. Za naše člane v podjetjih drugih dejavnosti, ki nimajo sklenjenih panožnih pogodb, pa objavljamo izhodišča Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki se lahko povečajo do 15%. Izhodiščni bruto osebni dohodki za JUNIJ 1994 cel., pap., čas. inf., pap. pred. grafič. zal., knji- SKP dejavn. dejavn. gotr, dej. za gosp. i. 35.828 38.026 38.026 35.828 H. 40.880 41,829 43.730 39.411 m. 46.212 46.772 49.434 44.068 IV. 51.545 52.857 55.138 49.084 v. 60.432 60.842 64.645 55.533 VI. 78.206 70.349 83.658 66.281 VII. 92.425 79.855 98.869 75.239 VIII. 117.308 110.276 125.487 89.570 IX. 135.082 133.092 144.500 107.484 Faktor rasti po eskal. KP do rasti drobno-prod. cen do 3 % 0,0% 0,0% 0,0% i 0,0% Rast drobno-prod. cen v maju 94 1,6% 1,6% 1,6% 1,6% Znesek za pre- 7.110 6.000 7.968 6.000 hrano Regres za prehrano za tekoči mesec se delavcem izplača v denarnem znesku najkasneje do izplačila plač, to je do 18. v mesecu. ZNESEK REGRESA ZA MALICO na osnovi vladne uredbe je 8.395 SIT. SINDIKALNA LISTA »PERGAM« ZA JUNIJ 1994 Povprečni neto osebni dohodek v gospodarstvu R Slovenije za obdobje FEBRUAR-APRIL 94, ki znaša 53.776 SIT, je osnova za izplačila povračil stroškov delavcem v zvezi z delom: po Vladni po PKP po SKP uredbi 1. JUBILEJNE NAGRADE v SIT: - za 10 let delovne dobe 32.266 26.888 26.888 - za 20 let delovne dobe 43.021 40.332 40.332 - za 30 let delovne dobe 53.776 53.776 53.776 Jubilejna nagrada se izplača v roku enega meseca po dopolnitvi delovne dobe. 2. ODPRAVNINA OB UPOKOJITVI 161.328 161.328 161.328 Odpravnina ob upokojitvi se delavcu izplača v višini treh povprečnih mesečnih čistih OD delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje! Odpravnina se mora izplačati ob izplačilu zadnje plače. Delavec, ki mu je podjetje dokupilo delovno dobo, je upravičen do razlike odpravnine, če je bil znesek odkupa nižji od zneska odpravnine. 3. SOLIDARNOSTNA POMOČ 53.776 53.776 53.776 'Za solidarnostne pomoči do višine vladne uredbe ni davka, tudi če jih delavec prejme večkrat letno na osnovi upravičenosti po kriterijih. Glede na določbe naših panožnih pogodb naj podjetja solidarnostno pomoč v primeru smrti delavca izplačajo trikrat in ne enkrat skupno v višini treh povprečnih neto plač gospodarstva R Slovenije. 4. DNEVNICE - cela dnevnica (nad 12 ur do vklj. 24 ur ods.) - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti) - znižana dnevnica (od 6-8 ur, če se potov, začne 2 uri pred oz. konča 2 uri po del. času) 5. KILOMETRINA (SIT/km) (od 1. 4. 94 dalje) 6. LOČENO ŽIVLJENJE 7. PRENOČIŠČE (brez računa) OPOMBA: Glede na določbo v 8. točki Tarifne priloge SKPg veljajo tudi za gospodarstvo enaki zneski povračil stroškov za službena potovanja kot za negospodarstvo oz. do višine vladne uredbe!, saj z vlado RS ni prišlo do dogovora o poenotenju teh zneskov za vse zaposlene v RS. 8. REGRES ZA LETNI DOPUST - 51.303 SIT za vsa podjetja, - do 68.404 SIT za podjetja, ki poslujejo z. dobičkom, - do 85.505 SIT lahko za tiste delavce, katerih osnovna bruto plača je nižja od zneska 85.505 SIT. Če se regres izplača v več delih, se od nove osnove lahko računa le neizplačani del. V podjetjih grafične, časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti se mora regres izplačati do konca junija, v drugih podjetjih pa'do konca julija letos. Vodstvo KSS Pergam 2.900 2.900 4.107 1.422 1.400 2.099 1.066 1.000 1.461 21,60 21,60 21,60 28.550 28.550 33.578 1.066 1.000 1.259 DOBRI ISO TOMŠIČ. REBOLJ, MAZAUN IN SEMOLIČ VMM ČASOPISU S ključnimi ljudmi slovenskih sindikalnih, zvez se je pogovarjal naš sodelavec. V času dopustov, pasje vročih, dni in hkrati afer, ki mrgolijo na slovenski politični sceni, je soočanje predsednikov sindikalnih zvez o poteh možnega in potrebnega sodelovanja tema za premislek. Današnji in še bolj jutrišnji dan namreč zahteva bolj strnjene -vrste delojemal-skih organizacij za uveljavljanje delavčevih pravic in interesov. Pred nami so časi, ko bo lastninjenje končano, ko se bo začel trd boj za večjo plačo, za urejene delovne in druge pogoje, časi, ko bodo antagonizmi med kapitalom in delom ostrejši. Neizprosna logika kapitala uveljavlja njegovo maksimiranje, in če mu nasproti ne stoji(jo) močna(e) delavska(e) organizacija(e) za zaščito delavčevih interesov in pravic, se družba oblikuje v nasprotni smeri, kot državno in družbeno organizacijo in odnose v njej določa ustava. Tedaj to ne bo dežela na sončni strani Alp, dežela zadovoljnih in prijaznih ljudi, ki naj bi bili še bogati (materialno in duhovno), temveč dežela stisk, gorja, krivic in strahu. Na slovenskem sindikalnem prizorišču seje marsikaj vročega dogajalo že pred spremembo sistema. Spori med vlado in gospodarsko zbornico na eni strani ter sindikati na drugi strani imajo kar dolgo zgodovino. S prehodom v parlamentarno demokracijo so nastale razmere tudi za pluralizacijo sindikatov, hkrati s tem pa nevarnost, da bi se posamezne sindikalne centrale pri svojem delu pretesno vezale na posamezne politične stranke in nekritično sprejemale vse, kar prihaja iz njihovih štabov. Sindikati postanejo tedaj depandanse posameznih strank in zaradi lojalnosti do stranke ali legendarnih vodij izgubijo smisel za urejanje stvari danes in tukaj. Strah pred takim razvojem v sindikatih je ta hip morda odveč. Toda zdi se mi, da bolj zato, ker članstvo v podjetjih in ustanovah trezni vročeglavce z utopičnimi zamislimi, kako bi »moja« stranka ravnala pošteno, dosledno in trdno, zaupajoč v prihodnjo pravičnost in skorajda v novo brezkonfliktno družbo. Naposlu-šali smo se tega, mnogi tudi kaj od tega naučili. Zato lahko mirne duše trdimo, da je boj za pravičnost, poštene plače, pošteno privatizacijo (če je sploh še možna), ZA DELO IN KRUH potreben danes. Pravzaprav si ne moremo predstavljati, kaj bi lahko bilo danes, katero izmed temeljnih družbenih vprašanj, ki zadevajo delavčeve interese, bi lahko bilo jabolko razprtij med sindikalnimi centralami in še manj med sindikati dejavnosti, če obstajajo v posameznih zvezah. Odnos do ključnih vprašanj, kot so plače, lastninjenje, nezaposlenost, usoda prihajajočih rodov v delovne procese, pokojnine, urejeno zdravstveno varstvo, bržkone to ne more biti. Odnos do političnih strank, naj gre za rdeče, črne ali brezbarvne, pa za sindikate, ki jim je mar uveljavljanje delavčevih interesov, ne sme biti vzrok za razprtije. In če je tako, so zdrahe med sindikati bodisi izdelek slabega uma, zamer med vodstvi iz preteklosti ali pa bonapartizma nekaterih sedanjih sindikalnih liderjev, misleč, da imajo le oni prav, daje vse drugo sodrga takšne ali drugačne baže; če pa so obremenjeni še s kakšno preganjavico, jim sicer lahko pomaga bog, po najkrajši poti pa članstvo na volitvah svojih sindikalnih vodstev. Resnici na ljubo velja zapisati, da je prav slednje pogosto vzrok za nekooperativnost med sindikati, za nelojalno konkurenco pri novačenju članstva, kjer v zadnjem času ponovno pridno »delajo« tudi strankarski vodje, in za ohranjanje latentnega nezaupanja med sindikati. v Po besedah naših sogovornikov bi bilo treba več sodelovati, združevati moči pri posameznih akcijah in skleniti celo nekakšen »pakt o nenapadanju« med sindikalnimi vodstvi. Temu nimamo kaj oporekati, kajti že zgoraj smo zapisali, kje vse so možnosti družnega nastopanja. Če bi temu koristila nekakšna koordinacija, institucionalizirana ali pa ne, tudi dobro. Še bolje pa bi bilo, če bi sindikati združili svoje moči pri oblikovanju baze znanja in raziskovanja za sindikalne potrebe. V Sloveniji sicer kar mrgoli institucij, ki se ukvarjajo s takšnimi in drugačnimi raziskavami, ki pripravljajo različne projekte za naročnike in po njihovi podobi, prav sindikati pa bolehajo za pomanjkanjem strokovne podpore pri oblikovanju svojih zahtev, predlogov in pobud. Zato njihove pogajalske pozicije niso dovolj trdne, zato prepogosto pretijo s splošno stavko in, nenazadnje, prav zato lahko menedžment in drugi kaj hitro pripeljejo delavce žejne čez vodo. Časi vodij, ki vse znajo, ki želijo svoje zahteve uveljaviti z robantenjem in grožnjami, so mimo. Stroka, gospodje v vodstvih sindikatov, daje prve temelje za močnejšo pogajalsko pozicijo. Za boga milega, kaj ni čudno, daje v socializmu obstajal sindikalni inštitut, ki se je ukvarjal z dogovarjanjem o plačni politiki na strokovni ravni, posebna skupina je raziskovala vzroke stavk v posameznih okoljih in v celotni družbi, druga spet delovne pogoje. Zanimivo je, da so ti strokovnjaki več veljali v nasprotnem taboru, saj sindikalni aktivisti pogosto niso vedeli, kaj početi z rezultati raziskav in predlog raziskovalcev. Ni že čas, da ob »plezanju« o nenapadanju in nuji po sodelovanju kaj storijo v vodstvih sindikatov na tem področju!? Ne bi bila potrebna temeljita analiza ravnanja denimo poslancev ob obravnavanju posameznih tem, ki zadevajo delavske pravice in njihove interese, saj brez take analize ni moč najti zaveznikov v parlamentu in lobirati med poslanci, kot temu danes pravijo nekateri? Takšna analiza bi bržkone marsikoga neprijetno presenetila, pokazala za marsikaterega poslanca, za katerega mislimo, da razume in zastopa tudi sindikalne (beri delavske) interese, drugačno podobo. Sama proračunska naprava je bila več kot indikativna za takšno trditev. V svetlem dnevu torej ni treba z lučjo iskati skupnih točk sodelovanja med sindikati in njihovimi zvezami. Korak za korakom bi kazalo utrjevati skupne poti in ne siliti nikogar v institucionalno povezovanje ali združevanje. Čas in potrebe so tiste, ki bodo narekovali takšno ali drugačno obliko sodelovanja in skupnega nastopanja, vendar tako, da bo še zmeraj prostor za tekmovalnost brez nizkih udarcev in spodtikanja. Sicer pa: tudi sindikati niso imuni zoper bolezen, ki se ji pravi birokratizem, ali pa da njihova vodstva živijo v oblakih, ljudje pa skoraj pod zemljo. Torej: dobrodošel je tudi konkurenčni prepih. Marjan Horvat Moj pogled m sedanjo politično sceno Katere parlamentarne stranke so leve, desne, sredinske, se sprašuje navaden državljan Republike Slovenije. So res to, za kar se same deklarirajo, ali so mogoče to, kar o njih govorijo predstavniki drugih strank? V čem Je razlika med levo, desno in sredinsko stranko, se naprej sprašuje državljan. Jaz pa se sprašujem, če Je delitev na levo, desno in sredino sploh primerna za naš čas in prostor. Zakaj? Po Malenšku je SDSS sredinska stranka, po Poljšku in Tomšiču pa levosredinska. Predsednik SDSS pa je neformalni vodja desnice (novega Demosa). Kje Je tu logika? ZLSD imajo Malenšek in Tomšič za desno stranko, Poljšak pa za »kvazi desnico«, ki pa je delno tudi levica. Za LDS Malenšek pravi, da je levica, Poljšak jo ima za »čisto kvazi desnico« in Tomšič za desnico, ki bi rada bila sredina. SKD in SLS Malenšek uvršča v sredino, Poljšak pa trdi, daje SKD desnosredinska in SLS levosredinska stranka. Kako pa se deklarirajo stranke same? ZLSD se ima za levo stranko, SDSS za levosredinsko, LDS naj bi bila sredinska, SKD in SLS pa desnosredinski stranki. Ko navaden državljan analizira vse te nasprotujoče si trditve, je še bolj zbegan, ker ne ve, kdo je kdo in kaj katera stranka zagovarja. Zato je toliko neopredeljenih v javnomnenjskih raziskavah in zato je bilo na zadnjem referendumu o lokalni samoupravi toliko abstinentov. Sam stranke ne delim na leve, desne in sredinske, ampak na stranke, ki z različno intenziteto zagovarjajo: • delo - ZLSD (SKD, SLS, SDSS, DS - občasno) • kapital - LDS (SKD - občasno) • nacionalizem (SLS, SNS, ZS) - (SKD, SDSS - prikrito) • belogardizem pod pretvezo antikomunlstičnega boja - SKD, SLS, SDSS, Z S • narodnoosvobodilni boj in protihdtlerjevsko koalicijo - ZLSD, LDS, SNS, DS • ohranjanje pravic zaposlenih, nezaposlenih in upokojencev - ZLSD, DS Jože Vuk Tn-ma* JF-riinjJr Branko Amon Vinko Permanšek Danilo Jakoš »Tovarna bo ostala naša« Bogo Vozelj, delovodja v Sipo-rexu Zagorje: »0 lastninskem preoblikovanju našega podjetja smo začeli intenzivneje razmišljati šele letos, za cilj pa smo si zadali, da bo tovarna ostala — naša. Najprej smo izvedli anketo; 90 odstotkov zaposlenih, bivših zaposlenih in upokojencev se je izreklo za to, da bodo svoje notranjega odkupa. Odziv med delavci in bivšimi zaposlenimi za ta odkup je namreč močno presegel naša pričakovanja. Tako je po prvem krogu, če se izrazim bolj v športnem žargonu, rezultat naslednji: 20 odstotkov premoženja smo razdelili interno, nekaj več kot 23% pa prodali prek notranjega odkupa, kar pomeni, da smo zbrali več certifikatov, kot smo predvidevali. Zato naj bi dali v javno prodajo manjši delež, kot smo prvotno načrtovali. Zdaj ča- Vcsrr;ri «£• c o Vin c tom ct.-piniolo t-nHi X1-0 SLOVENSKO ^ BIVANJE « SVETA vinski pregled dela in deleža Slovencev v diplomatski dejavnosti do danes. Cena knjige 2.000 SIT, s prometnim davkom 2.100 SIT. Osrednja junaka sta mlad partizan in na smrt obsojena vohunka, ki jo mora predati štabu divizije. Odlika tega dela je poglabljanje v samo tkivo sveta in pisateljeva odpoved slehernemu opredeljevanju, ki bi bilo nad njim. To je zelo težko vprašanje, to je stvar politike centralne banke, ki jo mora voditi skupaj s svojo vlado, in to politiko mora imeti vsaka država prilagojeno svoji gospodarski strukturi. Slovenija glede tega nima tradicije. Bojazen pred inflacijo je bila prevelika in neutemeljena, mera vrednosti mora biti normalna, ustrezati mora pogojem in potrebam gospodarstva, ne glede na inflacijo. Seveda smo za to, da je inflacija čim manjša in zlasti v sedanjih razmerah je treba storiti vse, da ne bi zdivjala. Drugače pa bi bilo, če bi vodili drugačno tečajno politiko leta 1992 in v prvi polovici leta 1993. Po moji presoji bi imeli zdaj večji izvoz, aktivnost gospodarstva bi bila že boljša, večji del proizvodnje in podjetij bi se ohra-t nil, namesto 130 tisoč nezaposlenih bi ostalo brez dela kakšnih 80 do 100 tisoč ljudi... Ta možnost je zdaj izgubljena, tega se po dveh letih ne da več popraviti in zdaj je treba insistirati vsaj na čim manjši stopnji inflacije. matično pomenijo tudi izvozno usmerjenost — uvoz in vzpostavljanje kakovostne proizvodnje za izvoz. Potemtakem menite, da je treba vzpsotaviti vse možne poti za prepletanje slovenskih podjetij s tujimi? Prav to je potrebno. In država mora pri tem nastopati kot spodbujevalec. Toda nekatere parlamentarne razprave niso ravno naklonjene takšni usmeritvi, tudi pod pretvezo, da je treba zaščititi slovenstvo... Zgledovati se moramo po evropskih normah. Slovenija si mora zagotoviti odprtost. Seveda je treba slovenstvo zaščititi, vsak ščiti svojo nacionalnost. Toda, ali je zaščita slovenstva to, da ga obsodiš na gospodarsko životarjenje? Seveda pa bi bilo slabo, če bi v sedanji lakoti po tujem kapitalu dopustili, da bi tuji kapital prišel samo na najbolj vitalna področja, vendar je to že spet stvar politike, strategije nacionalnega razvoja. Zdaj uvažamo — grobo rečeno — vse, ne da bi uvozno politiko tesneje povezovali z izvozom. Pri tem seveda ne gre za stare oblike pogojevanja uvoza z izvozom, pa vendar... Sodelovanje s tujimi partnerji ne bi smelo pomeniti samo tega, da smo mi njihov eksponent prodaje. To je bila značilnost prejšnjih časov. Mi moramo sodelovati s tujimi partnerji, kupovati pri njih in uvažati tudi zato, da bi prek njih izvažali. Timi ga n a pa bi bilo, če bi vodili drugačno tečajno politiko leta 1998 in v prvi polovici leta 1993. Po moji presoji bi imeli zdaj večji izvoz, aktivnost gospodarstva bi bila že boljša, večji del proizvodnje in podjetij bi se ohranil, namesto 130 tisoč nezaposlenih bi ostalo brez dela kakšnih 80 do 100 tisoč ljudi... Ta možnost je zdaj izgubljena, tega se po dveh letih ne da več popraviti in zdaj je treba insistirati vsaj na čim manjši stopnji inflacije. V dogajanje je močno vpeta Suha krajina s svojo tipično problematiko in znano tragiko. Cena 2.400 SIT, s prometnim davkom 2.520 SIT. Vaše razmišljanje o drugačni tečajni politiki je zelo podobno nekaterim zahtevam in predlogom gospodarske zbornice... V načelu je imela zbornica takrat, ko je postavljala svoje zahteve, prav. Zdaj so se razmere Yendarle spremenile... Mislim, da bi v sedanjo kakovost lahko prišli z nekoliko boljšim gospodarskim položajem. Cena za ta prehod bi bila morda lahko manjša, čeprav brez žrtev pri takšnih operacijah ne gre. Ali sedanja gospodarska gibanja že omogočajo sklepanje, da gre za nov razvojni cikel? Kaj posebnega pred končanim lastninjenjem ni moč pričakovati. Sedanja neurejena lastninska razmerja ne omogočajo, da bi podjetniški kapital iz tujine v večjih količinah dotekal v Slovenijo. Noben kapital pač noče v finančno in drugače nečiste razmere. Posamezne finančne injekcije in različne spodbude in oblike sodelovanja tujih podjetnikov z našimi pa bi bile zelo pomembne pri našem prehodu v Evropo, pri oživljanju gospodarstva in razvijanju vseh funkcij sodobnega podjetništva. Prav takšne oblike sodelovanja naših podjetij s tujimi že avto- Mnogi gospodarstveniki pravijo, da nimajo nič proti uvozu in tuji konkurenci, vendar pa pogosto opozarjajo, da so s tujci v neenakih startnih pogojih. Nobena razvita država v svetu nima sistema, ki bi pospeševal samo uvoz. Uravnavanje uvozno-izvoznih tokov pa je seveda tudi stvar carinske tarife. Nobena država ni postala industrijsko razvita brez zaščite in tudi Slovenija se brez zaščite ne bo razvila. Nekateri bi v slovenskem gospodarstvu najraje kar po kratkem postopku odpisali vse tisto, kar zahteva dodatne napore in dodatna finančna sredstva za ozdravitev. To seveda ni nobena politika, predvsem pa ne razvojna. Čez noč se ne da nič rešiti. Potreben je daljši prehod. Prilagajati se je treba v procesu, ne v trenutku, kot bi nekateri želeli pri nas. Sicer pa na to opozarjajo tudi izkušnje. Slovenija se mora prilagajati Evropi, ampak v procesu, preveč sunkovito to ne gre. Kako vidite slovensko gospodarsko sodelovazije z novimi državami nekda- nje Jugoslavije? Ali so možne kakšne posebne oblike povezovanja? Največ in samo v obliki nekakšnega skupnega trga, proste carinske cone, vendar brez političnih, ekonomskih, sodnih ali drugih skupnih programov. Ohraniti moramo svojo valuto, ne potrebujemo nobene skupne valute. V tem okviru nam tudi ni potrebna nobena druga oblast zunaj Slovenije, ne politična, ne ekonomska, ne sodna in ne kulturna. V Sloveniji je že nekaj časa zaznaven nesporazum ali celo prepir med tistimi, ki dokazujejo, da višje plače niso nujno nevarnost za normalno gospodarsko rast, za inflacijo, za izvoz, in med tistimi, ki zatrjujejo, da to moteče deluje tako na izvoz kot na število zaposlenih. Ti celo pravijo, da sindikati z bojem za visoke plače pravzaprav spodkopavajo in ožijo možnosti za novo zaposlovanje. Kako vi ocenjujete te polemike? Resnica je nekje na sredini. Leta 1993 so se realne plače povečale za 16,5 odstotka, medtem ko so bili skupni razvojni kazalci na pozitivni ničli. Tu nekaj ni v redu. Ne podpiram ekstremistov, ki pravijo, da so za vse krive plače. Ne smemo pozabiti, da je intenzivnost dela in življenja v Sloveniji zelo visoka. To velja za celotne družine, od otrok do odraslih. Te intenzivnosti ne bomo zdržali, če bomo nazadovali v plačah. Sem proti zniževanju plač, seveda pa plače tudi ne bi smele nekontrolirano rasti, ne glede na rezultate gospodarjenja. Seveda pa je marsikaj na področju plač tudi neusklajenega. Če se poslanci s svojimi plačami merijo z Evropo, potem naj se z Evropo primerja tudi medicina itd. Sem za to, da vsi enakomerneje prenašamo bremena tranzicije. Ne soglašam s tistimi, ki pravijo, da smo Slovenci v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi državami predragi za svetovni trg. Nekateri bi očitno radi prikazali plače kot glavnega krivca za vse težave v gospodarstvu... V Sloveniji smo od leta 1978 do leta 1991, torej še v prejšnjem sistemu, vendarle uspevali zadrževati precejšen del deviz od izvoza in s tem denarjem se je slovensko gospodarstvo opremljalo z zahodno tehnologijo veliko bolj kot države Višegrajske skupine. Intenzivnost, produktivnost in kakovost delaje pri nas vendarle boljša kot v teh državah in to morajo spremljati tudi boljše plače. Višegrajci so resda glede plač cenejši, vendar pa so tudi tehnološko slabše opremljeni in marsikje manj produktivni. V Sloveniji so plače zares nekoliko boljše kot v Višegrajski skupini, vendar še vedno veliko nižje kot v zahodni Evropi. Slovenska intenzivnost dela zahteva tudi svoje stroške, začenši s prehrano, z njeno kakovostjo, če nočemo, da bi se bistveno povečalo število bolezenskih izostankov. Kako kot ekonomist doživljate aktualna politična dogajanja na Slovenskem? Obe propadli Jugoslaviji sta se preveč ukvarjali sami s seboj, notranji odnosi niso bili urejeni, nasprotja so bila velika in ta nasprotja so pobrala energijo, ki bi jo morali usmerjati v razvoj. V Sloveniji se zato ne sme zgoditi, da bi bilo strankarsko življenje tako dinamično in medsebojno obračunavanje tako intenzivno, da bi to povsem okupiralo moči, ki jih še kako potrebujemo za razvoj. Včasih se bojim, da se tega ne zavedajo vsi enako. Jak Koprivc Vsi predsedniki slovenskih, sindikalnih central se zavzemajo za boljše in učinkovitejše sodelovanje med sindikati, ker razdrobljeni in med seboj sprti in izključujoči se ne morejo biti dovolj učinkoviti. Čeprav posamezne oblike sodelovanja so, je še vedno veliko več neizkoriščenih priložnosti. Po mnenju večine sindikati izgubljajo preveč moči v medsebojnih sporih in nagajanjih, kljub temu, daje tega zdaj manj kot včasih. Predlagajo pakt o nenapadanju in tudi nekatere druge oblike bolj sistematičnega sodelovanja in usklajevanja posameznih akcij. O sindikalnem (ne)sodelovanju in odnosu sindikatov do političnih strank smo se za Panoramo posamično pogovarjali s predsednikom Zveze svobodnih sindikatov Dušanom Semoličem, predsednikom Neodvisnosti Francetom Tomšičem, predsednikom Pergama Dušanom Reboljem in predsednikom Konfederacije 90 Borisom Mazalinom. Kako ocenjujete sedanje razmere na sindikalnem področju v Sloveniji, zlasti z vidika sodelovanja oziroma nesodelovanja posameznih sindikalnih central? Dušan Semolič: Glede na probleme slovenskega delavstva lahko rečem, da je sodelovanja med sindikati absolutno premalo. Spoznanja mnogih evropskih sindikatov opozarjajo, da so sindikati v obrambi delavskih pravic uspešnejši, če obstaja med njimi relativno visoka stopnja povezanosti, sodelovanja in zaupanja. Na preslabo sodelovanje še vedno negativno vpliva tudi še vedno zaznavna tendenca drobitve sindikalne scene. Mogoče bomo že v kratkem, takšen je vsaj moj vtis, prišli do točke, ko se bo proces drobitve sindikatov zaustavil, ker se bo kratkomalo bolj začelo krepiti spoznanje, da razdrobljeni sindikati, sprti sindikati in sindikati, ki vidijo težišče svojega dela v tekmovanju in spopadanju z drugimi sindikati, ne morejo biti najbolj uspešni in da takšna pot ni prava. Že zdaj je v podjetjih, kjer ob že obstoječem sindikatu ustanavljajo dva ali celo tri nove sindikate predvsem zato, da bi se medsebojno kontrolirali in izključevali, kar je absurdna logika, varstvo delavskih pravic izjemno nizko. Razdrobljenost sindikatov je dobesedno voda na mlin slabih vodstvenih struktur. Tam, kjer so podjetniška vodstva sposobna in uspešna, si želijo močnega partnerja, močan sindikat, tudi zato, da tisto, za kar se dogovorijo, tudi drži. Tam, kjer so sindikati znotraj podjetij med seboj sprti in v različnih nenačelnih igrah, pa to ovira tudi pametno po-, slovno politiko. France Tomšič: Prepričan sem, da je za skupno falango za zaščito delavskih interesov še kako potrebno sodelovanje med sindikati, tudi zato, ker tudi delodajalci povsod po svetu zelo dobro sodelujejo. Največji nesmisel bi bil, če bi se sindikati med sabo izključevali in delovali drug proti drugemu. Vendar pa je treba imeti za to demokratične sindikate. Sindikalna konfederacija Neodvisnost je bila nedvomno tista, ki je že od začetka opozarjala na nevarnost monopoliziranja sindikata, to pa ne pomeni enotnosti sindikatov. Verjamem, da se bo sodelovanje med Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije in nami izboljšalo, vendar pa bi bilo za to potrebno odpraviti nekaj problemov, ki nas delijo. ZSSS naj ne ovira prodiranja našega sindikta v podjetja, dejansko, ne samo načelno bi bilo treba rešiti vprašanje sindikalne lastnine, ki smo jo skupaj ustvarjali v zadnjih desetletjih. Prepričan sem, da bo do dobrega sodelovanja prišlo šele tedaj, ko se bo število našega članstva, ki se zdaj vrti okoli 160 tisoč, približalo vsaj polovici članstva Svobodnih sindikatov, ki ga je — kot pravijo — 400 tisoč. Potem bo v določenem smislu laže sodelovati na enakopravni podlagi. Sicer pa moram reči, da v okviru ekonomsko-socialnega sveta, ki dela mesec dni, sindikati, ki so konfederalno organizirani na državni ravni, kar dobro sodelujejo. Dušan Rebolj: Za sedanje razmere je značilna velika decentralizacija sindikatov, delitev na vrsto sindikalnih central in še več samostojnih sindikatov, poklicnih sindikatov ali celo sindikatov podjetij. To je nekaj normalnega in posledica prejšnje ureditve, ko je bil en monoliten sindikat. To opozarja na demokratičnost tudi v sindikalnem gibanju. S tega zornega kota je takšna organiziranost vsekakor v redu. Ko pa gre za usklajevanje politike med sindikati glede posameznih ključnih vprašanj zaposlenih, pa z razmerami ne moremo biti zadovoljni saj sodelovanja, usklajevanja politike in strategije, če izvzamemo sodelo-vdhje ob sprejemanju socialnega pakta, med sindikati ni. Zato se mi zdi v tem času prva naloga oblikovanje modela sodelovanja sindikatov, ki jim bo po eni strani puščal dovolj možnosti za njihovo samostojnost in samostojno politiko, po drugi strani pa vzpostavljal močan sindikalni lobi v slovenskem prostoru. Brez obojega je uspešnost posa- meznih sindikalnih central in sindikatov bistveno manjša, kot pa bi lahko bila, če bi bile vzpostavljene osnove sodelovanja med sindikati. Skratka: med sindikati bi morali z dogovorom urediti medsebojno sodelovanje, ko gre za strateška vprašanja, ki se urejajo na ravni Republike Slovenije. Boris Mazalin: Zdaj je več neizkoriščenih priložnosti kot pa dejanskih oblik sodelovanja. Konfederacija 90 je bila in je še vedno zagovornik akcijske enotnosti med sindikati. Nas sedanje število sindikatov ne moti in ne vidimo v tem velike ovire za sodelovanje in za skupno nastopanje oziroma akcijsko enotnost. Odnos do lastninjenja je bila ena izmed prvih skupnih akcij sindikatov. Tudi v zvezi s pravno varnostjo smo nastopali skupaj, enotnost smo dosegli tudi v zadnjih razgovorih o socialnem sporazumu. Zelo pomembna oblika skupnega sodelovanja so tudi pogajanja. Med neizkoriščenimi možnostmi pa je zagotovo sodelovanje na strokovnem področju. Vse bolj bomo soočeni s strokovnimi skupinami delodajalcev in vlade in temu moramo parirati. Vsi skupaj strokovno združeni smo lahko najbolj učinkoviti. Sodelovanje bi bilo potrebno tudi zaradi »uravnovešeni a« posameznih zahtev in intere- sov zaposlenih v gospodarstvu in negospodarstvu. Prevladuje filozofija, da eni delavci živijo na račun drugih delavcev, ni pa prisotna zavest, da so vsi delavci delavci, da morajo biti na enem in drugem področju za približno enako delo enako plačani, ne glede na to, kje delajo, in da je treba delavske interese povezovati, ne pa antagonizirati. ah lahko govorimo samo o nesodelovanju ali celo o medsebojnem nagajanju? DUŠAN SEMOLIČ: Sodelovanje med sindikati bi bilo še posebej pomembno tedaj, ko se posamezni sindikati ali sindikalna centrala zatečejo v bolj radikalne oblike sindikalnega boja, v širše stavke in večje demonstracije, protestna zborovanja. V takšnih primerih še vedno prepogosto prvi negativno reagirajo na takšne namere prav drugi »konkurenčni« sindikati. Glede tega manjka med nami * solidarnosti. Če se že povsem ne strinjamo s početjem drugega, ga vsaj ne bi smeli ovi- rati. Vsekakor pa ne bi smeli biti največji kritik sindikatov prav sindikati. V preteklosti se je Svobodnim sindikatom pogosto dogajalo, da so slišali največ očitkov zaradi svojih radikalnih stališč proti posameznim rešitvam vlade in parlamenta ravno s strani nekaterih sindikatov. Takšne sindikalistične blokade pa seveda s pridom izkorišča politika. Mi v odnosu do drugih sindikatov in drugih central ne ravnamo tako. Ne gojimo zamere. Spoštujemo druge centrale in njihove aktivnosti, spoštujemo vse tisto, kar prinaša sindikalni pluralizem, tudi tekmovalnost med sindikalnimi centralami. Sicer pa smo že večkrat omenili in predlagali pakt o nenapadanju, ki bi preprečil nelojalno konkurenco med sindikati. To seveda ne pomeni, da bi morali odpraviti kritičen odnos do ravnanja drugih sindikatov. Po Evropi, morda z izjemo Francije, obstajajo med sindikati vendarle neka pravila lepega vedenja, neke uzance, ki preprečujejo takšne oblike sindikalnega »bojevanja«, ki v končni fazi škoduje bolj kot samim sindikalnim funkcionarjem ravno delavcem. DUŠAN REBOLJ: Ne gre predvsem za medsebojno nagajanje. Zavzemam se za določanje jasnih principov sodelovanja ter za pakt o nenapadanju, vendar pa mislim, da bi morali storiti vse, da to ne bi škodilo identiteti in imidžu posameznih sindikatov. Skrbi me, da v sindikatih ni dozorelo spoznanje, da brez sodelovanja vsi sindikati izgubljajo, zlasti ko gre za akcije proti vladi, zbornici in podobno, kjer bi morali sindikati enotno nastopati. Razdrobljenost in akcijska neenotnost sindikatov škodi predvsem zaposlenim. To se je najbolje pokazalo v nekaj primerih, ko so posamezni sindikati načrtovali splošne stavke in druge večje protestne prireditve, ne da bi se praj uskladili z drugimi sindikalnimi centralami. To je v grobem nasprotju s prakso v drugih državah, ko se sindikati skupaj dogovarjajo o strategiji in akcijskem delo- Dušan Semolič: Spoštujemo vse tisto, kar prinaša sindikalni pluralizem, tudi tekmovalnost med sindikalnimi centralami... Medsebojnih obračunavanj, intrig, konfliktov, ki so bili še pred letom dni bolj ideološko pobarvani, je vendarle nekoliko manj... Naš interes j e, da čimbolj mi vplivamo na stranke, namesto da bi stranke vplivale na nas... Iskanje Sobna, imenovanega Guliva' Kljub širini snovi in vrsti problemov, ki se jih v tej knjigi loteva priznani slovenski ekonomist Neven Borak, je posvečena zlasti dolžniški krizi na Slovenskem. Od njene rešitve so slej ko prej odvisni tako uspešna privatizacija, deindeksacija in stabilizacija kot gospodarska rast, razvoj ter ponovna vrnitev blaginje in polne zaposlenosti. Namesto Guliverja bi bilo v naslovu knjige (glede na »rdečo nit«) bolje iskati Solona, kije pred poltretjim tisočletjem z odpravo dolžniške krize vrle Atence popeljal »zlati dobi« naproti. Zadnja Borakova knjiga je nadaljevanje njegovega »Spočetja ekonomske samostojnosti« (»...Obstaja zelo velika verjetnost, da bomo na koncu imeli opraviti s sistemom, v katerem bo privatna lastnina, krita z državnim dolgom, nadomestila sistem družbene lastnine, krit s prihranki tihih lastnikov...« /stran 83/), objavljenega leta 1993, pa tudi knjige Žarka Lazareviča »Kmečki dolgovi na Slovenskem«, ki je izšla letos in za katero je Neven Borak napisal predgovor (»...Padanje cen je sprožilo številne bankrote v industriji, trgovini in bančništvu, nominalno nespremenjeni dolgovi ob visokih obrestnih merah pa so predstavljali čedalje večje breme za dolžnike. .. .padec cen ima podobne posledice kot izguba trgov, neporavnani dolgovi dolžnikov se spremenijo v slabe naložbe bank, zmanjšanje depozitov pa v beg kapitala... /stran 8/). Vse tri knjige, posvečene slovenski dolžniški krizi, so založniški podvig Znanstvenega in publicističnega središča. Neven Borak išče Guliverja iz dveh razlogov. Prvič v upanju, da bo Slovenija pri vključeva- nju v mednarodno gospodarstvo voona »pu±±-tiko optimalne divergence, ki želi s politiko zaščite čim bolj ohraniti strukturo relativnih cen in postopoma dovoliti Guliverjemu učinku (.. ko se manjša in šibkejša država in njeno gospodarstvo prilagajata standardom večje in močnejše države... /stran 7/), da opravi svoje...« /stran 13/; drugič pa z namenom iskati ».. .Guliverja — kot metaforo in poziv hkrati«. Temu služijo citati iz Svnftovih del na začetku vsakega poglavja. Na primer: Pri poglavju »javni dolg in devizne hranilne vloge prebivalstva« je pripisan citat: »Jasno ste dokazali, da so nevednost, lenoba in grehota tiste lastnosti, ki so potrebne zakonodajalcu.« Pri poglavju »proračunski memorandum« pa je citat: »To je vzvišeni in žlahtni cilj blaženosti, imenovane dar, da se daš dobro goljufati; veselo spokojno stanje biti bedak med sleparji.« Knjigo konča s pomenljivim stavkom (tokrat lastnim in ne po Swiftu, čeprav je stil v bistvu enak): »...Vsekakor pa sodi predpostavka, da bo možno v letu 1994 znižati delež izdatkov za pokojninsko varstvo, med najbolj neverjetne predpostavke, s katerimi se je vlada lotila pogajanj s Svetovno banko« /stran 190/. Podobno kot je bil Guliver ».. .opazovalec, ki je hladnokrvno sprejemal dejstva...« /stran 8/, ravna tudi Neven Borak v svojem »Iskanju Guliverja«. Začne z opisom naše gospodarske depresije in njenih vzrokov, nadaljuje z ana- lizo gospodarske politike ter obdela problem varčevanja, vzroke in posledice prisilnih prihrankov in prisilnih posojil. Obrisi krize in njeni končni posledici: velikemu dolgu, ki ga mora nekdo povrniti, sledi predlog razreševanja dolžniške krize od podjetij do bank in države. Vrh knjige sta poglavji »Prisilna posojila« /stran 79 do 88/ in »Prestrukturiranje bank« /stran 137 do 148/. V prvem je Borak podal ekonomsko teoretično sintezo pojma prisilnih prihrankov in posojil (pri razlagi prisilnih prihrankov seje oprl na Haykov zbornik »Pro-fits, Interesi and Investment«, 1939, in Keyne-sovo razpravo »How to Payfor the War«, 1940, pri analizi prisilnih posojil pa na Demšarjev doktorat »Prisilna posojila s posebnim pogledom na obvezni nakup državnih vrednostnih papirjev«, 1948). V poglavju »Prestrukturiranje bank« je predlog denarne reforme, s katero bi bilo na slovenskem moč razrešiti dolžniško krizo: »...Odprava posledic preteklosti is premoženjskih bilanc Je ključnega pomena za spodbujanje prostovoljnega varčevanja, zato morata finančna reforma in privatizacija radikalno počistiti vse premoženjske bilance... zmanjšanje dolga ne pomeni nič drugega kot transfer sredstev med deli ...družbenelastnine ...Preoblikovalne bilanc bank bo moralo vsebovati tudi zamenjavo dolgov za kapitalske France Tomšič: Zaradi zaščite delavskih interesov je še kako potrebno sodelovanje med sindikati, tudi zato, ker delodajalci povsod po svetu zelo dobro sodelujejo... Največji nesmisel bi bil, če bi se sindikati med seboj izključevali in delovali drug proti drugemu... Verjamem, da se bo sodelovanje med Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije in nami izboljšalo, vendar... vanju ter šele potem enotno nastopijo. FRANCE TOMŠIČ: Civilizacijske norme obnašanja bi morali postaviti na višjo raven, da med nami ne bi prih a -jalo do nekaterih konfliktov, ki škodijo delojemalcem. BORIS MAŽA LIN: Prejšnja leta je bilo veliko »solo« aknij, pri čemer so še posebej' izstopali Neodvisnost in Svobodni sindikati. Pri splošnih stavkah so drugi morali malodane prositi, če so lahko zraven. Toda to smo že nekako preboleli, pustili za seboj. Ali se bo število sindikatov v Sloveniji še naprej povečevalo ali pa bo prihajalo do združevanja, do določene Integracije? SUŠAN SEMOLIČ: Verjetno bodo še primeri nastajanja zlasti poklicnih sindikatov. V nekaterih okoljih bo mogoče prevladalo mnenje, da so le poklicni sindikati tisti »pravi«, ki se bojujejo za-interese določenega poklica. Vendar pa to ne more iti v neskončnost, ker bi prišli do absurda. Sindikati smo močnejši, če smo združeni, povezani in v Sloveniji so zaznavne tudi tendence povezovanja. Sindikati na področju negospodarstva se ne glede na to, kateri sindikalni centrali pripadajo, ob določenih problemih povezujejo in dogovarjajo, zato pa so v odnosu do delodajalca — države uspešnejši. FRANCE TOMŠIČ: Seveda se postavlja vprašanje, ali je sploh smiselno imeti v državi, kakršna je Slovenija, več sindikatov. Evropska praksa kaže, da morata biti vsaj dve sindikalni konfederaciji, da ustvarjata ustrezno konkurenčnost, ki povzroča ustvarjalni nemir in kontrolno funkcijo enega sindikata nad drugim. Prav tako daje to možnost članom, da izbirajo, kam se bodo včlanili. Že zdaj je videti, da gredo sindikati v Sloveniji v povezovanje. Trenutno imamo v Sloveniji dve veliki konfederaciji — Neodvisnost in ZSSS in dve nekoliko manjši — Pergam in Konfederacijo 90. Sodelovanje med temi štirimi konfederacijami oziroma zvezami je zadnji čas še kar v redu, vendar pa bomo čez pet let najverjetneje imeli samo dve konfederaciji. Meja želja, vizija vodstva Neodvisnosti je že kar nekaj časa, da bi imeli koordinacijski, povezovalni organ — se pravi skupni svet, posvetovalno telo, ki bi se redno sestajalo. DUŠAN REBOLJ': Mislim, da smo dosegli zgornjo mejo, zgornjo točko decentralizacije sindikatov. Perspektiva je združevanje posameznih sindikatov. Prvi pozitiven korak bi bil, če bi se na ravni države oblikovala konferenca oziroma koordinacija sindikatov, kjer bi posamezni sindikati usklajevali svoje aktivnosti. Iz tega bi lahko nastala pozneje kakšna še bolj organizirana oblika sodelovanja, pri čemer ne mislim na institucionalno povezovanje. Tisti, ki računajo, da se bo v Sloveniji izoblikovala samo ena centrala, so v veliki zmoti. Trenutno imamo štiri centrale, ali bodo na tem področju kakšni premiki, je zdaj glede na različne interese težko govoriti. Vendar pa bi bilo potrebno čimprej vzpostaviti koordinacijo, pozneje pa bi morali oblikovati kodeks o sodelovanju med sindikati in o načinu medsebojnega komuniciranja. Ali je Intrig in drugih umazanih iger med s in dihati na Slovenskem manj ali več? DUŠAN SEMOLIČ: Moj vtis je - in upam, da se ne motim — daje vsaj tistih medsebojnih obračunavanj, in- trig, konfliktov, ki so bili še pred letom dni bolj ideološko obarvani, vendarle nekoliko manj. To velja za dogajanja na ravni države, v mnogih podjetjih pa so konflikti še zmeraj odprti, tudi metode pridobivanja članstva so zelo grde... FRANCE TOMŠIČ: Pred dvema letoma je bila še vedno ideologija precej prisotna, danes ta ni več toliko. Kakšen je odnos sindikatov do strank in strank do sindikatov? DUŠAN SEMOLIČ: Zveza svobodnih sindikatov je nadstrankarska organizacija. Velika iluzija je, da bi lahko ena stranka ali dve vplivali na naše odločitve in da bi bili mi transmisija nekoga. Tisti, ki misli tako, noče videti dejstva, daje znotraj ZSSS izjemno velik pluralizem interesov, merila za sprejemanje odločitev pa so takšna, da tudi v primeru, če bi kdo imel interes, da bi sindikate podredil določeni politični grupaciji, tega preprosto ne bi mogel izpeljati. Sploh pa je demokracija znotraj Svobodnih sindikatov garancija, da tovrstne ambicije posameznih strank ne deleže: dolgovi podjetij bodo bodisi zamenjani za lastniške deleže bank, bodisi za njihove deleže v kapitalu bank, za njihove vloge v bankah ali pa za deleže, ki Jih imajo v drugih bančnih in nebančnih subjektih. .../stran 130 in 131/. Konec koncev je tudi Guliver odvlekel sovražne ladje izpred Liliputa. sežki postati strukturna in dolgoročna značilnost in da je njihovemu utrjevanju in poglabljanju treba prilagoditi ekonomskopolitični instrumentarij. .. ./stran 43 in 44/. Osnovna misel Borakove knjige »Iskanje Guliverja« se ponavlja že od antike. Rabelaisjo v svojem delu »Gargantua in Pantagruel« citira takole: ».. .Kaj nam ve Kato povedati o tem »Vsekakor pa sodi predpostavka, da bo možno v letu 1994 znižati delež izdatkov za pokojninsko varstvo, med najbolj neverjetne predpostavke, s katerimi seje vlada lotila pogajanj s Svetovno banko...« Pomembni sta tudi Borakovi oceni slovenske nesposobnosti skleniti socialni pakt (»...ugotovitev o polnokrvnem delitvenem konfliktu...« /stran 87/) in voditi ekspanzivno zunanjetrgovinsko politiko: »...Pri nas lahko zaznamo dva odnosa do zastavljenega vprašanja. Prvi, označimo ga za prevladujočega in zelo vplivnega, govori o potrebnem neto uvozu kapitala .. .ker gre za preizkušen model, katerega posledice so navsezadnje prispevale k odločitvi za slovensko samostojnost, ga dodatno ne bomo razlagali. ...Drugi odnos, imenujmo ga pogojno manjšinski ali singapurski, izhaja iz povsem nasprotne ocene, da morajo t.i. pre- v svojem 'Gospodarjenju’? Družinski oče, pravi, mora očitno prodajati. Tako torej ni govora, da bi na koncu ne obogatel, če kajpak trajajo zaloge.« Slovenska ekonomska misel se ubada zlasti s prvim pogojem (»očitno prodajo«), slej ko prej pa bomo morali nehati zanemarajti tudi drugega (»trajanje zalog«). Sicer pa je Rabelais ta citat navedel v drugem poglavju »Tretje knjige dejanj in povedanj dobrega Pantagruela«, to je tam, kjer pravi Pa-nurg Pantagruelu: »...Ste si v glavo utepli, da me na tem svetu napravite za bogataša?«! (Po prevodu BRANKA MADAREVTČA, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981, stran 476 in 477.) France Križanič morejo priti do veljave. Res pa je, da se v Svobodnih sindikatih zavedamo, da je usoda delavstva v precejšnji meri odvisna od odnosa parlamentarnih strank do posameznih vprašanj, zato nismo indiferentni. Naš interes je, da čimbolj vplivamo na stranke, namesto da bi stranke vplivale na nas. Tega ne skrivamo. Velika večina naših kadrov ni v nobeni stranki, nekaj pa nas je. In takšen vpliv na stranke želimo doseči tudi z našim delom v strankah, v njihovih vodilnih telesih. FRANCE TOMŠIČ: Že štiri leta zastopam stališče, da mora biti sindikat — ne glede na to, za kateri sindikat gre - če je konfederalno organiziran na državni ravni, nadstrankarski. Pri nas ljudi nikoli ne sprašujemo, v kateri stranki so, ah hodijo v cerkev ali ne, so črni ali beli, katere nacionalnosti — mi smo sindikat delojemalcev Slovenije. Ker je Slovenija v velikih družbeno-političnih spremembah, je delo sindikata nekoliko širše kot pri sosedih Italijanih ali Avstrijcih, med drugim moramo močno vplivati na pozitivno zakonodajo, predvsem na delovnopravno zakonodajo. Mi smo predlagali že nekaj zakonov tako, da smo pripravili predlog zakona sami in ga izročili poslancem, da so ga dali v proceduro. Izrabili smo tudi ustavno možnost in zbrali pet tisoč podpisov in po tej poti spravili v parlamentarno proceduro naše predloge. Vendar je to težaško in počasno delo. Zato je še kako potrebno, da ima sindikat direktno zvezo vsaj z eno stranko, ki ga posluša in podpira. Obračamo se na posamezne poslanske klube, pri katerih pa ne naletimo na enako razumevanje. Sindikalni pakt o... DUŠAN REBOLJ: Mislim, da gre pri nas razvoj v smeri strankarskih sindikatov in da ta model že prevladuje. Tudi s tega vidika ne vidim nobenih možnosti za samo eno sindikalno centralo v Sloveniji. Je že res, da se vsi deklarirajo za nadstrankarske, prav tako pa je tudi res, da so posamezna vodstva posameznih central v strankah in to je znano vsem in v tem ne vidim nič slabega. Mi, v Pergamu, se deklariramo in tudi delamo kot izrazito strokovna organizacija. To pa seveda ne pomeni, da mi s strankami ne sodelujemo ali da ne lobiramo med njimi. Ravno nasprotno. Ko gre za naše interese, ki naj bi jih uveljavljali v državnem zboru ali pa pri vladi, se srečujemo s strankami, iščemo možnosti. Doslej smo ob posameznih projektih sodelovali z vsemi strankami, naslanjamo pa se predvsem na tiste stranke, ki imajo podobna stališča ali izhodišča o problemih, ki zadevajo nas. Mi nimamo samo ene stranke, enega partnerja, na katerega bi se nenehno navezovali, na katerega bi se nenehno naslanjali, ampak se povezujemo glede na problem. To se je pokazalo kot dobro. BORIS MAZAL IN: Veza nost na stranke se kaže na različne načine, med drugim tudi tako, da je predsednik enega sindikata v vodstvu določene stranke. V Sloveniji imamo dva takšna primera — pri Svobodnih sindikatih in Neodvisnosti. Vendar se te personalne zveze ne čutijo več tako kot nekoč. Če se bodo politični odnosi normalno razvijali, bo tudi ta vezanost na stranke popustila. Eni pravijo, daje takšna vezanost na stranke dobra in potrebna, da to prinaša določene pragmatične koristi, drugi mislimo, da je to slabo. Kako se obnaša sindikat kot sindikat, ko je njegova stranka na oblasti ali v opoziciji? In ko se med seboj sindikalno pogovarjamo, ali se res pogovarjamo samo s sindikalnih pozicij? Takšna spojenost s stranko po mojem krha odnose med sindikati, ustvarja nezaupanje in nestabilnost v odnosih. Naš sindikat je nestrankarski. V zvezi s tem smo sprejeli tudi politični dokument — kodeks, ki prepoveduje, da bi bil sindikalni vodja s sindikalnimi pooblastili hkrati v izvršnem telesu ali vodstvu stranke. Nekateri si takšno našo pozicijo razlagajo kot apohtično, vendar to ni. Razvijamo mehanizme sodelovanja s strankami, vse stranke enakopravno obravnavamo, ko jih obveščamo o svojih stališčih itd. Mnogi iz različnih razlogov Zvezo svobodnih sindikatov povezujejo z Združeno listo socialnih demokratov, Neodvisnost pa s Socialdemokratsko stranko. DUŠAN SEMOLIČ: V akcijah, ki se jih lotevamo, iščemo zaveznike v vseh parlamentarnih strankah. Ob prvem maju smo organizirali proslavo, na katero smo povabili predstavnike vseh strank. Glede tega ne delamo razlik in tako je tudi prav, saj je tudi naše članstvo pluralno sestavljeno. S svojimi stališči seznanjamo vse poslanske skupine. Razpoznavni hočemo biti po tem, da iščemo zaveznike, ne pa nasprotnikov. Protestirali in stavkali smo v času Peterletove vlade in obeh Drnovškovih vlad. Korekten odnos do strank kaže tudi to, da jaz kot predsednik Svobodnih sindikatov nisem nikoli kritiziral prav nobene stranke, ne Demosa ne drugih političnih grupacij. Če sem bil kritičen, sem bil kritičen do vladne politike. Glede tega imam mirno vest. Sem član predsedstva Združene liste socialnih demokratov, to se ve in dobro je, da je to javno, ker so potem tudi moje aktivnosti pod kontrolo članstva. Mislim, da to ni ovira za sindikalno delo, ampak celo prednost, ker se lahko za delavske pravice bojujem znotraj pomembne parlamentarne stranke. V naših sindikatih spoštujemo različno politično pripadnost, med nami je toliko politične kulture, da nas to ne razdvaja, tisto, kar nas druži, pa je skrb za delavske pravice. To je dobro. V Svobodnih sindikatih na srečo ni čutiti intrig in tistega, kar sicer pretresa Slovenijo, ker med nami ni ideološke ali kakšne druge nestrpnosti. So pa primeri, da so neprimerljivo bolj politično in ideološko nestrpni tisti, ki se imajo za tako imenovane »neuvrščene«. V bistvu so lahko takšni »ilegalci« bolj politično profilirani in ideološko zagnani, čeprav mahajo z nestrankarstvom in podobnim, ker delujejo skrito. FRANCE TOMŠIČ: Ko smo v Sloveniji začenjali boj za demokratizacijo naše družbe, smo se zavedali, da sta za to potrebna dva stebra — vzpostavitev večstrankarskega sistema, kije pogoj za politično Boris Mazalin: Delavske interese je treba povezovati, ne pa antagonizirati... Razvijamo mehanizme sodelovanja s strankami, vse stranke enakopravno obravnavamo... Zdaj je več neizkoriščenih priložnosti kot pa dejanskih oblik sodelovanja... demokracijo, in ustanovitev vsaj še enega sindikata, in sicer zaradi tega, ker je bil prejšnji sindikat totalno povezan z Zvezo komunistov. Zato ni naključje, da so mnogi kolegi iz Neodvisnosti tudi v Socialdemokratski stranki, saj je bil 15. decembra 198? istočasno ustanovljen iniciativni odbor socialdemokratov Slovenije, hkrati pa smo dali tudi razrešnico sindikalni konferenci takratnega Litostroja in namesto prejšnjega načina sindikalnega kadrovanja vpeljali tajne volitve, odprte kadrovske liste, skratka začeli smo ustanavljati neodvisne sindikate. Pri tem pa so bili udeleženi isti ljudje. Sicer pa ne gre za navezanost samo na eno stranko. Naš zakon o direktorskih plačah smo posredovali tudi Združeni listi, liberalnim demokratom, krščanskim demokratom, vsem večjim strankam v parlamentu, druga stvar pa je, kakšno podporo smo zanj dobili. Pri tem se je gospod Pavlica iz Združene liste slabo odrezal. To je bilo moje veliko razočaranje... S kakšnimi občutki v sindikatih spremljajo odnos drugih partnerjev do njih in njihovih aktivnosti? Kakšne so izkušnje z delom ekonomskosocialnega sveta? DUŠAN SEMOLIČ: Ne bi bil rad preveč nestrpen, vendar pa je dejstvo, da prva odzivnost vlade na delo tega organa ni najboljša in najbolj spodbudna. Če iz posameznih sindikalnih central prihajajo na sestanke najbolj odgovorni ljudje, če je zelo korektna tudi udeležba gospodarske zbornice, pa zagotovo ni normalna permanentna odsotnost ministrov. To kaže na podcenjujoč odnos vlade do tega. In to ni dobro, ker smo — upam — vsi trije partnerji gojili upanje, da bomo lahko znotraj tega sveta marsikaj ugodno rešili. T t tc Dušan Rebolj: Skrbi me, da v sindikatih ni dozorelo spoznanje, da brez sodelovanja vsi sindikati izgubljamo... Zavzemam se za določanje jasnih principov sodelovanja ter za pakt o nenapadanju... Tisti, ki računajo, da se bo v Sloveniji izoblikovala samo ena sindikalna centrala, so v veliki zmoti... PET (IN SE VEC) NAPAK SLOVENSKE ZUNANJE POLITIKE Urejanje odnosov z našimi štirimi sosedami bi vsekakor morala biti prednostna naloga naše diplomacije. Tega sicer načeloma niliče ne oporeka, toda konkretno diplomatsko delovanje je obremenjeno z mnogimi napakami. Brez lastne pobude Prva in tudi osnovna slabost je, da se odnosi s sosednjimi državami obravnavajo sporadično, od primera do primera. Naša diplomacija v glavnem samo reagira na negativne postopke našili sosedov (ogrožanje slovenskih počitniških domov v hrvaški Istri, gradnja policijske in carinske stavbe na spornem ozemlju, vpadanje hrvaških policijskih čolnov v vode Piranskega zaliva, izzivalne provokacije italijanskih ne-ofašistov, pritiski italijanske vlade, sporne izjave njenega zunanjega ministra, itd.). Druga napaka naše diplomacije je, da nima iniciative v svojih rokah, da ne nastopa s konkretnimi konstruktivnimi pobudami, da ni dovolj odločna in samozavestna, da pogosto podlega manjvrednostnemu kompleksu številčno majhnega naroda. Tretja napaka se kaže v neizdelani strategiji naše politike do sosedov, ki bi morala biti verificirana v našem parlamentu. Takšna strategija bi morala biti izraz visoke stopnje nacionalnega soglasja in ne bi smela biti predmet strankarskih zdrah. Četrta napaka je ne dovolj usklajeno delovanje predsed- nika republike, predsednika vlade, zunanjega ministra in drugih vladnih teles. Na tako pomembnem področju, kot so odnosi s sosedi, se pojavljajo celo hierarhični in kompe-tenčni spori. Peta šibka točka pa je ravnanje zunanjega ministra Lojzeta Peterleta, ki očitno (s svojimi številnimi potovanji) daje prednost drugim lažjim nalogam, vse premalo pa se sistematično in poglobljeno ukvarja s tako »trdim orehom«, kot je urejanje odnosov s sosednjimi državami. Zaradi omenjenih in mnogih drugih napak je politika do sosedov neučinkovita. Nerazumno je, da predsednika republike Milana Kučana na obisku v Zagrebu ni spremljal zunanji minister. V svetuje običajna praksa, da šef države potuje skupaj z ministrom, ki je neposredno zadolžen za mednarodne odnose. V našem primeru pa predstavniki hrvaške države igrajo na karto razlik. Ne glede na to, da so njihove predpostavke o razlikah pretirane, se naša slabost v pogajanjih kaže v ne dovolj enotnem nastopu. Včasih smo dosledno izvajali politiko skupnega slovenskega kulturnega prostora. To je bila precej uspešna kompenzacija za žal neuresničeni program Zedinjene Slovenije. Danes se naša diplomacija premalo opira na veliki potencial Slovencev v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in Madžarskem kot pomembnih subjektov v sosedskih odnosih. Dogaja se celo, da posamezni politični dejavniki vodijo pravo sovražno gonjo proti slovenskim gospodarskim, bančnim in drugim inštitutcijam v sosednji Italiji. Obtožbe o »jugomafiji«, ker so bili Slovenci v zamejstvu v prejšnjem obdobju deležni naše gospodarske in finančne pomoči, so seveda voda na mlin skrajnih nacionalističnih sil, ki izvajajo vse bolj grob pritisk na slovensko narodnost. Napadi na NOB slabijo pogajalske pozicije Napadi nekaterih političnih krogov na naš narodnoosvobodilni boj in poskusi rehabilitacije sodelovanja z okupatorji, slabijo naše pozicije v pogajanjih s sosedi. Celo velike mednarodne proslave petdesete obletnice dneva D naš zunanji minister ni znal izkoristiti za ponovno potrditev našega velikega moralnega kapitala, ki je prav v dejstvu, da je slovenski narod v drugi svetovni vojni prispeval pomemben delež k zmagi svetovne protifašistične koalicije. Minister Peterle seveda tega ne more storiti, saj je znan po svojem zavzemanju za rehabilitacijo nacionalnega izdajstva. Ne da se hkrati opravičevati sodelovanja z okupatorji in zavzemati pozitivna stališča do zmagovite velike protifašistične koalicije. Nasedli na tezo uradnega Birna Naša diplomacija je preprosto nasedla na tezo uradnega Rima o neurejenem položaju Italijanov v Sloveniji. Gospod Peterle celo izenačuje obdobje fašističnega nasilja nad Slovenci s »komunističnim eksodusom« Italijanov iz Jugoslavije. Te stvari so neprimerljive, kajti v Jugoslaviji se nikdar ni vodila politika nacionalnega zatiranja italijanske narodnosti. Kljub raznim izjavam se naša diplomacija premalo odločno in dosledno zavzema za zaščito in vsestranski razvoj Slovencev v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem. Njihov položaj je slab in se ga sploh ne da primerjati s položajem Italijanov in Madžarov pri nas. Že nekaj desetletij v Italiji obljubljajo zaščitni manjšinjski zakon, pa niso ničesar storili. Sedaj dvigajo glavo skrajne neonacionali-stične sile, ki skušajo zmanjšati že pridobljene pravice Slovencev v Italiji. Podcenjen velik moralni kapital V mednarodnih telesih, zlasti v Evropski skupnosti in v Organizaciji združenih narodov, naša diplomacija ni znala dovolj učinkovito uveljavljati našega velikega moralnega kapitala, ki je v dolgo- letni politiki vsestranske podpore nacionalnim skupnostim. Redke so države, ki se lahko ponašajo s takšno dosledno načelno pohtiko, saj imata italijanska in madžarska narodnost po naši ustavi zagotovljeno zastopstvo v parlamentu. Madžarska je to obljubljala, pa ni nič storila. V Avstriji, Italiji in Hrvaškem pa se zamisel o takšnem obveznem zastopstvu slovenske manjšine sploh ne obravnava v državnih organih. Pri urejanju odnosov s sosedi naša diplomacija premalo in nedosledno gradi na kontinuiteti mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Jugoslavija. To še posebej velja za avstrijsko državno pogodbo in za osimske sporazume. Za uveljavljanje trdnosti številčno majhne države pa je prav sklicevanje na mednarodne sporazume bistvenega pomena. Vsako, tudi najmanjše odstopanje od že doseženega in mednarodno priznanega stanja slabi naše pogajalske pozicije pri reševanju novih problemov. Ob nesporni ugotovitvi, da je urejanje odnosov s sosedami prednostna naloga naše diplomacije, bi bil že skrajni čas, da bi na osnovi skupne nacionalne strategije začeli nastopati s konkretnimi ustvarjalnimi pobudami. Pri tem pa moramo pokazati visoko stopnjo samozavesti in v nobenem primeru ne smemo priti v podrejen, kaj šele servilen položaj. Jože Smole Celo velike mednarodne proslave 50-letnice dneva D naš zunanji minister ni znal izkoristiti za ponovno potrditev našega velikega moralnega kapitala, kije prav v dejstvu, daje slovenski narod v drugi svetovni vojni prispeval pomemben delež k zmagi svetovne protifašistične koalicije. Minister Peterle tega seveda ne more storiti, saj je znan po svojem zavzemanju za rehabilitacijo nacionalnega izdajstva. Ne da se hkrati opravičevati sodelovanja z okupatorji in zavzemati pozitivna stališča do zmagovite velike protifašistične koalicije. KAKO 17 KRIZE SOCIALNE DRŽAVE? Te dni s^v parlamentu pričenja obravnava zakona o društvih, kije prvi iz paketa zakonov, ki naj bi po novem urejali položaj vseh tistih organizacij, ki jih opredeljujemo kot neprofitno-volonterske organizacije. Temu zakonu naj bi na jesenskih sejah sledila obravnava zakona o fondacijah. Odločino pri urejanju te nove zakonodaje pa je ne le omejeno obravnavanje vsebin, ki sodijo v konkretni zakon, pač pa tudi, kako lahko ti zakoni vplivajo na drugačno razumevanje delovanja in reguliranje vloge socialne države v Sloveniji. Prednosti neprofitnih, organizacij Vse sodobne države, ki so razvijale model socialne države, so v sedemdesetih letih pri njenem razvoju zašle v krizo. Ne le zmanjšane ekonomske možnosti (naftna kriza), pač pa tudi naraščajoče nezadovoljstvo s storitvami javnih servisov, njihovo brezosebnostjo in neresponzivnosijo na različne potrebe ljudi, skokovito naraščanje izdatkov, ki ni prispevalo k učinkovitemu odpravljanju perečih družbenih problemov, so povzročili iskanje novih metod in oblik, ki naj bi te potrebe reševale učinkoviteje - z manj sredstvi in večjim zadovoljstvom uporabnikov storitev. Odgovor so iskale predvsem v razvijanju pluralizacije nosilcev in oblik storitev. Pluralni, mešani sistem blaginje, v katerem se komplementarno dopolnjujejo izvajalci javnega, profitnega in neprofitno-volonterskega sektorja, je postal osrednji koncept razvoja socialne države od 70-ih let naprej. Večina zahodnih industrijskih držav, kot v zadnjem času tudi večina srednje- in vzhodnoevropskih postsocialističnih držav, se je odločila predvsem za pospeševanje razvoja neprofitno-volonterskega sektorja, ki mu priznava odločilno vlogo pri iskanju izhoda iz krize socialne države. Ponovno odkrit interes za ta sektor, ki so ga podpirale praktično vse politične sile v teh državah, je na eni strani pomenil ustrezno orocfje za zmanjševanje dejavnosti države in njenih služb, na drugi strani pa tudi blažilo manj željenih učinkov privatizacije. Spodbujanje tega sektorja namreč pomeni strategijo izhoda iz premočne in premalo učinkovite socialne države, ki z birokratsko regulacijo duši pluralizem civilne družbe, njene institucije samoorganiziranja, soudeležbe neposredno prizadetih pri reševanju njihovih problemov, ter ji hkrati onemogoča prevzeti njen del odgovornosti za zagotavljanje javnih dobrin in storitev. Zato tudi Slovenija, kije tako kot druge socialistične države razvijala izrazito enodimenzionalni model razvoja socialne države, kjer je praktično vse dobrine in storitve zagotavljala država, pri pospeševanju razvoja tega sektorja ne bi smela biti izjema. Prednosti neprofitno-volonterskih organizacij so predvsem v veliki prilagodljivosti na potrebe uporabnikov, pluralnem sistemu financiranja, ki povečuje neodvisnost in avtonomnost organizacij, sposobnosti angažiranja dela in sredstev volonterjev, s čimer znižujejo lastne stroške in stroške države. Nujen pogoj razvoja tega sektorja pa je ustrezna zakonska ureditev. To pa pomeni tako oblikovanje temeljne zakonodaje, ki regulira delovanje vseh tipov organizacij, ^ sodijo v ta sektor (zakon o zavodih - regulacijo delovanja privatnih zavodov, zakon o društvih ter zakon o fondacijah), zakonodaje, ki regulira delovanje posameznih družbenih dejavnosti (zakon o šolstvu, kulturi...), ki mora omogočati enakopravno sodelovanje teh organizacij pri izvajanju zakonsko zagotovljenih programov kot tudi davčne zakonodaje, ki v vseh omenjenih državah zagotavlja ugoden davčni status in s tem stimulacijo za njegov razvoj. ■> Kaj je delovanje v javno korist? Skratka, povedano pomeni, daje potrebno oblikovati celovito strategijo, ki bo z namenom reformirati socialno državo usklajeno uvajala ali spreminjala zakonodajo, ki ureja delovanje neprofitno-volonterskih organizacij, kot tudi krepila spodbude, zlasti finančne, za njihovo delovanje. V tem trenutku se srečujemo le z dvema zakonoma, zakonom o dru- štvih in zakonom o fondacijah, pa vendar zanju ne moremo trditi, da izkoriščata vse možnosti za uresničevanje te strategije. Predlagani zakon o društvih ohranja dosedanjo ureditev društev zgolj kot statusne oblike, v katero se občani v društva združujejo, da bi v njih zagotavljali »svoje osebne interese«, ne pa tudi za izvajanje dejavnosti v javno korist, če delujejo na področjih zdravstva, socialnega varstva, invalidskega varstva, otroškega varstva, izobraževanja, znanosti, kulture, varstva okolja, človekovih pravic... S tem zakon se namenoma prezre objektiv nodejstvo, da ima med 12000 društvi del leteh pomembnejšo vlogo, kot je le združevanje zaradi osebnih interesov, in da zato njihovo delovanje zahteva dopolnilno regulacijo, v nekaterih členih nadgradnjo obstoječega zakona. V zakonu bi tako morali opredeliti, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko kandidira za delovanje v javno korist, kdo takšno delovanje ugotavlja (področna ministrstva), obliko nadzora nad uporabo sredstev, ki bi jih društva pridobivala z opravljanjem dejavnosti v javno korist ipd. Prav tako bi morali v zakonu opredeliti tudi kriteriji za definiranje nepridobitne dejavnosti. Ta opredelitev je nujna zato, ker pomeni možnost pridobitve ugodnejšega davčnega obravnavanja, kije eden temeljnih pogojev za neodvisne vire financiranja. Pomembno pa je, daje tako kot v drugih državah davčni tretma različen glede na status. Večje bi morale biti ugodnosti za tista društva, ki opravljajo splošno koristne dejavnosti. Izredno omejena je po predlogu novega zakona možnost pridobivanja sredstev. Zakon omejuje pravico društev, da bi sredstva pridobivala tudi z gospodarsko dejavnostjo. Ta opredelitev je pretoga, saj bi jo lahko, spet analogno kot v drugih državah, dopustih kot dopolnilno dejavnost osnovni dejavnosti, za katero je društvo ustanovljeno. Različni tipi fondacij Deregulacija in razširitev statusnih oblik ter pripravljenost za volontersko delo samo po sebi še ne omogoča razvoja tega sektorja. Potrebni so neodvisni viri financiranja, ki pa jih društva lahko pridobivajo tako preko stimulacij v davčnem sistemu kot z lastno komercialno dejavnostjo. Seveda pa takšna ureditev predpostavlja učinkovit nadzor nad porabo sredstev. Izrazito neustrezno pravno regulacijo v Sloveniji pa imamo za urejanje delovanja fondacij, organizacij, katerih osnovna naloga je zbiranje sredstev za splošno koristne namene. Po uradnem tolmačenju je dopustno kot pravna pravila za njihovo ustanavljanje uporabljati zakon iz leta 1930 (zakon o za-dužbinama) kot tudi obstoječi zakon o društvih, po katerem je ustanovljen pretežni del sedaj delujočih fondacij. Čeprav z zakonodajo na tem področju zelo kasnimo (na prste ene roke bi lahko našteli države v Evropi, ki te zakonodaje nimajo), pa je pomembno, da novi zakon, ki ga pričakujemo na jesenskem zasedanju skupščine, ne bo prinesel zgolj regulacije premoženjskih fondacij (fondacij, ki vežejo celotno premoženje in v družbeno koristne dejavnosti usmerjajo predvsem obresti), pač pa tudi druga dva tipa fondacij, operativne in programske fondacije, ki sta prevladujoča v velikem delu zahodnih evropskih držav ter tudi ZDA Operativne fondacije hkrati pomenijo namensko tekoče zbiranje sredstev za določene programe in izvajanje teh programov, programske fondacije pa združujejo sredstva za povsem konkretne projekte v določeni lokalni skupnosti, za določeno skupino ljudi, pri čemer je njihov obstoj omejen na Izvedbo zastavljenega projekta. Raziskave v srednje- in vzhodnoevropskih državah so pokazale, da imajo fondacije, zlasti operativne, najpomembnejšo vlogo pri pospeševanju neprofitno-volonterskega sektorja v državi. Slovenija kot država na prehodu potrebuje ustrezne strategije razvoja ne le na gospodarskem, pač pa tudi na socialnem področju. Vse preveč so se dosedanje razprave o smereh bodočega socialnega razvoja zaključevale pri vprašanjih, kako zmanjšati obseg socialnih pravic, medtem ko nam je zmanjko- valo znanja in volje za postavitev celovite razvojne strategije na področju storitvenega sistema. V okviru tega tudi v Slovenci potrebujemo celovito obravnavanje vseh oblik neprofitno-volonterskega sektorja s strani države kot pomembnega segmenta v procesu pluralizacije socialne države. V nasprotnem primeru bomo ostali v storitvenem sistemu pri preteklem modelu monopola javnega sektorja in izraziti obrobnosti, marginalizaciji vseh drugih sektorjev privatno/profitnega in neprofitno-volonterskega sektorja. Oba zakona, zakon o društvih in zakon o fondacijah, sta nedvomno pomembna člena pri razvijanju te strategije, zato zahtevata resno obravnavo v tej smeri. Andreja Črnak Meglič Slovenija potrebuje ustrezno strategijo ne le na gospodarskem, ampak tudi na socialnem področju... Preveč razprav samo o zmanjševanju obsega socialnih pravic Namesto članka, v katerem bi globalno analiziral slovensko in hrvaško politiko ter glavne probleme, s katerimi se soočata v medsebojnih odnosih, sem se odločil protislovja teh odnosov pokazati z nekaj slikami in primeri. Prva slika: Evropska hiša v Zagrebu Nikdar in nihče ni v treh letih obstoja suverene in samostojne Hrvaške v njenem glavnem mestu Zagrebu zbral takšne elite na enem mestu, kot je to storil Milan Kučan, Predsednik Slovenije ob svojem nedavnem obisku v Hrvaški. Čeprav je bilo strašno vroče, v dvorani naravnost Peklensko, so bili vsi sedeži zasedeni. Celo stoje ni bilo mogoče vsem prisostvovati, čeprav so redarji puščali v dvorano samo tiste, ki so imeli vabilo. Navzoči so bili vodilni ljudje vladajoče stranke (Gregurič in Granič in drugi), skoraj vsi voditelji opozicije (Dražen Budiša, Savka Dapčevič in drugi), mnogi veleposlaniki, akademiki, profesorji, domači in tuji novinarji ter številni drugi veljaki. Vsaj štiri razloge lahko naštejemo za tako veliko zanimanje in tako kakovostno udeležbo: velik ugled, ki ga ima Milan Kučan na Hrvaškem kot moderen evropski politik in demokrat; želja, da bi mu dali priznanje za vse, kar je storil v skupnem boju pri uveljavljanju samostojnih in suverenih držav Slovenije in Hrvaške in v boju proti Miloševiču in njegovim poskusom, da bi slovenskemu in hrvaškemu narodu z vojno preprečil obliko-yanje svoje samostojne države; občutek prijateljstva, lahko bi rekli občutek usodne Povezanosti hrvaškega in slovenskega naroda in hkrati želja, da bi s svojo navzočnostjo to demonstrirali; in končno velik interes, da bi slišali, kaj bo slovenski predsednik dejal Po svojih - razgovorih s Tu-imanom in Valentičem o medsebojnih odnosih in njihovi perspektivi. Dolg in prisrčen aplavz je Pokazal, da Kučan navzočih tudi to pot ni razočaral. Njegova briljantna in subtilna analiza evropskih procesov in prizadevanje, da bi Slovenija in Hrvaška na osnovi vseh temeljnih kriterijev čim-Prej postala sestavna dela združene demokratične in Perspektivne Evrope, je bilo sprejeto z navdušenjem. Vsem, ki smo sodelovali na tem srečanju, je bilo jasno, da bodo odnosi med Hrvaško in Slovenijo odvisni predvsem od tega, koliko bosta uspeli Postati po vseh temeljnih kriterijih del demokratične Evrope. Druga slika: Kuloarji o pogovorih Tudman — Kučan Na prisrčnem srečanju, ki ga je ob koncu obiska predsednika Kučana organiziralo slovensko veleposlaništvo v Zagrebu, kjer smo bili pogoščeni z dobrim slovenskim vinom in drugimi slovenskimi pridelki, se je moral predsednik pogovarjati z vsaj tremi navzočimi hkrati, kajti vsi so ga hoteli kaj vprašati in slišati njegovo mnenje. Ve- čina vprašanj se je nanašala na njegovo oceno, ki ni za javnost, kako je zadovoljen s svojimi pogovori s predsednikom Tudmanom in predsednikom vlade Valentičem oziroma kako ocenjuje svoj obisk v Zagrebu. Odgovoril je približno takole: Razgovori so bili izredni. V njih ni bilo problemov, o katerih se nismo strinjali. Če bi z razgovori reševali probleme, tedaj ne bi bilo niti enega spornega problema, ki obremenjujejo hr-vaško-slovenske odnose. Dobro je to, da se spreminja atmosfera, da ena in druga stran razumeta, da je nujno reševati probleme, vendar v praksi ne bo lahko. Strinjali smo se v oceni, da na eni in drugi strani obstajajo močne sile, ki želijo prav z zaostrovanjem odnosov s Slovenijo oziroma s Hrvaško dobivati politične poene in demonstrirati moč, odločnost. Gre za kompleks majhnih narodov, ki z zaostrovanjem odnosov s sosedi kažejo strogost, svojo navidezno moč, suverenost in velično. Od začetka so v Sloveniji in na Hrvaškem takšne sile, ki jim je najpomembneje pokazati »tem Hrvatom« oziroma »tem Slovencem«, kdo je močnejši, kdo je večji, kdo ima prav, in to v lastno in skupno škodo. Naj navedem le dva primera, ki ilustrirata takšno obnašanje. Iz časov, ko sem bil v vladi demokratične enotnosti, se spominjam, da so nam nekateri nenehno rušili vsak sporazum s Slovenijo, povezan z ribarjenjem in odškodnino, pa čeprav je šlo za nepomembna sredstva, čeprav bi moral ta sporazum ustvariti ugodno atmosfero za reševanje drugih večjih problemov. Pri tem sem nehote razmišljal takole: nekateri iz vladajoče stranke, ki niso zmogli svoje moči pokazati četnikom, ki so okupirali četrtino Hrvaške, in so morali zato pristati na svojo mehkost v razgovorih z njimi, so želeli to kompenzirati s trdo politiko proti Sloveniji in tu pokazati, kako je Hrvaška suverena in močna. Spomnim se, da smo o teh ribah razpravljali več kot o kateremkoli problemu, in kazalo je, da so ribe večji problem kot četniki in da ribe bolj ogrožajo suverenost Hrvaške. Z druge strani Sotle je prav tako precej podobnega rav-njanja. Spominjam se izjave slovenskih desničarjev, kako je tudi otok Krk slovenski. Pred kratkim pa se niso pro- slavili tudi poslanci slovenskega parlamenta Zoran Thaler, Dimitrij Rupel in Zmago Jelinčič, ki so mirno prešli hrvaško-slovensko mejo, prišli na hrvaško ozemlje, v istrsko občino Buje in tam obiskali štiri vasi, v katerih so agitirali za priključitev k Sloveniji. Torej, v enem in drugem narodu obstajajo demokratične in konstruktivne sile, ki želijo na evropskih demokratskih načelih uveljavljati vse boljše sodelovanje in odnose med Slovenijo in Hrvaško. Obstajajo pa tudi sile, ki hočejo ravno z zaostrovanjem odnosov zbirati politične točke oziroma ki delajo v lastno in našo skupno škodo. Tretja slika: Bomo imeli na meji kitajski zid? Slovenija in Hrvaška želita čimprej postati tudi formalni del Evropske unije in se vključiti v vse evropske integracije. Ker pa so kriterij za vključevanje in integriranje v Evropo med drugim tudi odnosi s sosednjimi državami in odnos do nacionalnih manjšin, so želje Slovenije in Hrvaške odvisne tudi od tega, kako uspešno rešujeta problem nacionalnih manjšin in kako znata kot novi evropski državi po evropskih standardih in kriterijih reševati probleme na področju medsebojnega sodelovanja in dobrososedskega življenja. To pa pomeni, da mora biti med Slovenijo in Hrvaško mehka meja v evropskem pomenu te besede in ne trda ali, še slabše, meja, ki bi bila kitajski zid. Spominjam se neke šale, ki velja tudi za določene politične sile v Sloveniji in na Hrvaškem, zato ne bom zapisal, da sta se pogovarjala dva Slovenca niti da sta se pogovarjala dva Hrvata, pač pa, da sta se pogovarjala dva državljana. Eden drugega vpraša: »Se strinjaš, da se na meji med Slovenijo in Hrvaško zgradi kitajski zid?« Drugi odločno odgovori: »Ne strinjam se, ker je kitajski zid visok samo 11 metrov.« Problem meja je še posebej občutljiv v Istri, vendar ne samo zato, ker moramo Istro tretirati kot celovito turistično cono v obojestranskem interesu Hrvaške in Slovenije, pač pa tudi zaradi italijanske manjšine in zaradi odnosov z Italijo. Krepitev neofašističnih in iredentističnih sil v Italiji, bo, upam, streznila vroče glave na Hrvaškem in v Sloveniji in bomo, upam, doumeli, da nam ne preti nevarnost ne enih ne drugih. Še več, upam, da bomo razumeli, da morata biti Slovenija in Hrvaška kot majhni sosedni državi skupaj, da bi se ubranili pretenzij po svojem ozemlju. V tem kontekstu mora biti (dolga meja med Slovenijo in Hrvaško meja miru, prijateljstva, ki povezuje dva naroda in dve državi, ker je to v skupnem interesu. Četrta slika: Kako reševati sporna vprašanja? Odnose med Slovenijo in Hrvaško je moč urejati na različne načine. Lahko sprejmemo načelo, da se najprej rešujejo tisti problemi v medsebojnih odnosih, pri katerih ni nasprotnih interesov in o katerih nimamo različnih stališč. To pomeni, da izločimo tiste velike probleme, o katerih se prepiramo ali imamo zelo različna stališča, da zaradi njih ne bi blokirali reševanja vseh drugih vprašanj. Po mojem je takšen problem vprašanje Piranskega zaliva in Ljubljanske banke in še nekateri, in to zato, da ne bi postali pogoj za reševanje drugih problemov. Mogoč je tudi drugačen pristop. Možno je določiti globalno skupno platformo raz- vijanja skupnih interesov in reševanja vseh drugih problemov tako, da dosežemo kompromis o tistih vprašanjih, ki so videti nerešljiva, oziroma tako, da vsaka stran v enaki meri popusti in se dobrodošlo približa drugi strani. Najslabše pa bi bilo, če bi se nadaljevali sedanji odnosi, ko strani blokira reševanje vseh drugih problemov, tudi tistih, za katerih rešitev obstaja jasen interes ene in druge države. Do sedaj je na žalost prevladoval ta tretji pristop. Srečanja Kučan-Tudman, Kučan—Valentič in Drnovšek--Valentič v Švici so, upam, ta tretji pristop, zaradi katerega so naši odnosi kritični, od- stranila. Zelo se je zmanjšalo gospodarsko sodelovanje in menjava, pa tudi vsako drugo sodelovanje, od političnega, kulturnega, prosvetnega do športnega. Zelo oddaljeni smo si postali, slabo se med seboj obveščamo o tem, kaj se dogaja o sosedstvu. Dragi slovenski prijatelji, zame kakor tudi za mnoge druge ljudi na Hrvaškem je Slovenija še naprej ena najpomembnejših držav. Še naprej menim, daje Slovenija ena izmed najpomembnejših držav za Hrvaško in da je Hrvaška ena izmed najpomembnejših držav za Slovenijo. Podcenjevanje teh odnosov in njihovo slabšanje škodi obema državama, obema narodoma in nas oddaljuje od Evrope, od demokracije in od prosperi-tete. Zato se odločno uprimo tistim v obeh državah, ki želijo, da se stalno prepiramo, ki želijo demonstrirati moč m netolerantnost v obojestransko škodo. Če se ustvari ozračje prijateljstva in zaupanja, če se bo poglabljal in razširjal občutek, da smo kot majhna sosednja naroda usodno povezani, tedaj bomo vsa sporna vprašanja relativno lahko reševali. Prepričan sem, da Sloveniji ne preti nikakršna nevarnost od Hrvaške in niti Hrvaški od Slovenije, zato ni nikakršnih razlogov, da dolga meja ne bi bila meja miru, prijateljstva in sodelovanja. Prof. dr. Zdravko Tomao Dr. Zdravko Tomac: »Še naprej menim, daje Slovenija ena izmed najpomembnejših držav za Hrvaško in daje Hrvaška ena izmed najpomembnejših držav za Slovenijo... Najslabše bi bilo, če bi se nadaljevali dosedanji odnosi, ko nereševanje enega problema s katerekoli strani blokira reševanje vseh drugih problemov... Kaj je rekel Kučan na Rogli Priče smo različnim dodatkom, ne samo interpretacijam tistega, kar je predsednik Slovenije Milan Kučan dejal na srečanju upokojencev na Rogli 89. 6. 1994. Gre tudi za različne insinuacije o podpori Kučana tej ali oni politični opciji. Rekel pa je: Te dni smo spoštovani sodržavljani slavili svoj največji praznik, Dan slovenske državnosti. Dejanje, ki ga ta praznik obeležuje, je zaznamovalo slovensko zgodovino bolj kot katero koli drugo. Ne le tisto zgodovino, ki se Je že zgodila, ampak tudi tisto, ki se dogaja danes In se bo še zgodila In za katero predvsem Je odgovoren sedanji rod Slovencev. Ob slavljenju tega dogodka so znamenja, ki govorijo o tem, da je s to odgovornostjo nekaj hudo narobe. Da so med nami ljudje, ki sl želijo to dejanje prisvojiti kot svoj osebni uspeh. Enako kot državo. In ki želijo življenje ljudem v tej državi uravnavati izključno po svoji podobi. Govorijo celo o tretji vojni, o nujni vojni med nami. Kakor da nimamo vojn že dovolj! Kakor da eni preprosto ne znajo živeti brez njih, brez sovražnikov in sovraštva. Kakor da Jim je mir pretesen m Je normalno življenje, v katerem ne odloča sila moči ampak sila zakona In poštenih prizadevanj, tisto stanje, v katerem se preprosto ne znajdejo. Zato tudi razumejo življenje naroda zgolj kot boj za zasluge, ki dajejo izbrancem v družbi poseben položaj, kakršen pač prltlče zmagovalcem. Tem naj bi bilo dovoljeno vse! Edini pravi In resnični junak vsega tega dogajanja, ki se ga ob prazniku državnosti spominjamo, slovensko ljudstvo. Tisto ljudstvo, ki je začutilo daje dovolj zrelo, da uveljavi svojo pravico do samoodločbe In ki Je to pravico, potem ko je na plebiscitu demokratično ugotovilo svojo voljo glede te pravice, to pravico tudi enotno in brez omahovanja branilo, ko Je bila s političnimi pritiski In vojaško silo ogrožena. Samo njemu, temu ljudstvu In njegovi nezlomljivi enotnosti gre zahvala, da smo sl Slovenci to pravico zava- rovali, prepričljivo zase In za ves svet, da smo zmagali v vsiljeni vojni In v dolgih in težkih prizadevanjih za mednarodno priznanje svoje države. Tega priznanja pa ne gre samo Izrekati in ga, če tako kaže, imeti na ustih, ampak v skladu z njim dosledno tudi ravnati. Vse drugo, vsako govorjenje o zaslugah, prisvajanje In pripisovanje zaslug posameznikom in skupinam in odrekanje teh zaslug drugim, je preprosto manipuliranje z zgodovino Pa tudi pomanjkanje najbolj elementarnega poštenja. Najnovejši tak poskus je polemika o vlogi In ravnanju premiera slovenske vlade v Junijski vojni za osamosvojitev Slovenije. To kar se mu očita, preprosto ni res! Naj znova povem, ne da bi komurkoli odrekal njegov prispevek, da slovensko osamosvajanje ni imelo enega samega junaka. Po mojem trdnem prepričanju je takrat, zavedajoč se tega, za kako odgovoren in usoden projekt gre, vsakdo od nas, ki nam je bila najbolj neposredno naložena odgovornost v političnem in vojaškem spopadu Slovenije z unitarno federalno vojaško politično elito, dal k skupnemu premisleku svojo najbolj pošteno misel in storil za njegovo uresničitev največ, kar je na svojem mestu mogel nesebično dati in storiti. Najmanj je takrat velika večina med nami mislila o tem, da bo to mogoče kdaj vštevati med zasluge in uporabljati kot sredstvo za kasnejše politično obračunavanje. Verjel sem, da nam je vsem šlo za to, da bi s svojimi odločitvami in ravnanji slovenski narod zavarovali pred vojnimi grozotami in uspešno uveljavili njegovo demokratično odločitev o njegovi prihodnosti. To nam je tudi uspelo. Tudi zaradi vztrajanja na takšnem skupnem presojanju, v katerem je bila dovoljena in zaželena sleherna misel, predlog in opozorilo. Očitno smo bili v zmoti samo glede tega, da nam je bil vsem to edini in vrhovni cilj. V službi sedanjega političnega spora in z očitnim namenom, da se političnim nasprotnikom v slovenski javnosti vzame verodostojnost in zmanjša vrednost doseženih uspehov pri umiritvi gospodarskega življenja se zdaj za nazaj vrednoti njihova dejanja in stališča mimo resnice in celo z lažmi. Drugače, kot so se ta dejanja vrednotila tedaj in drugače kot so se v resnici takrat tudi odvila. Kajti očitno se zdaj poskuša drugače vrednotiti, prirejati in celo ponarejati vse takratno dogajanje. KAJ SEM RSAL MINISTROIVU BAVČARJU IN BIZJAKU Moji pomisleki, slutnje in nestrinjanje ol> trmoglavili in brzopletih. spremembah, v organiziranosti ministrstva za notranje zadeve so se začeli uresničevati. Na žalost. Precej hitreje, kot je bilo moč pričakovati. Prvi pok v Maribora HaJprej je podilo v Mariboru. Kriminalisti Iz tako imenovane skupine za nadzor prostora so izvedli zelo vprašljiv postopek z znanim dramskim igralcem Branetom Šturberjem. Zadeva je prišla v javnost in široko odmevala. Verjetno so pristojni nameravali naprtiti odgovornost tamkajšnjim postajnim policistom. To je bil temeljni razlog, da sem v govoru s časnikarico tednika »7 D« razkril obstoj in delovanje takih skupin; to je bilo 1. septembra 1993. Povedal nisem ničesar drugega kot svoje mnenje o tej novosti v delovanju kriminalistične službe. Še bolj odkrit in oster sem bil v pismu, ki sem ga 10. februarja 1992 pisal ministru Igorju Bavčarju. Naj ga v celoti navedem. Drugi, »specialni« pok »Dobil sem odločbo o preimenovanju specialne enote milice v specialno enoto RSNZ. Razlogi so mi jasni. Ob obisku v specialni enoti je opaziti zelo zanemarjen izgled teh pripadnikov: neobriti, brez emblema milice in označb nazivov. Slednje ni v skladu z uredbo in mednarodnimi standardi. Ti zahtevajo, da imajo vsi pripadniki formalnega družbenega nadzorstva (represije) uniformo z dodatnimi oznakami: znak na kapi, označbo čina itd. Opaziti je že negodovanje med občani, ki so imeli opravka s pri- vladi. Tistega dne zgodaj zjutraj me je k sebi poklical na pogovor Ivo Bizjak. Pripravil sem sl opomnik, kot je bila moja stalna navada, zaradi katere so ml včasih rekli, da brez opomnika ne grem niti na stranišče. V opomniku je bilo posebno poglavje namenjeno pohcistom v uniformi, ki so bili zunaj pristojnosti vodstva slovenske policije. Ti so bili v srednji policijski šoli, v operativno komunikacijskih centrih, v skupnih službah in v specialni enoti MNZ. Pri slednji sem predlagal, da bi jo bilo treba spet vključiti v upravo policije kot protiteroristično enoto in ustrezno zaposliti z delom in usposabljanjem. Minister me je le poslušal in dejal, da bo počakal na novega državnega sekretarja za javno varnost. Počakal sem, daje slednji le prišel nazaj v službo, čeprav se je že »ZADEVA: ALI MILITARIZA-CUA V UNZ- MNENJE Nekatera znamenja kažejo, da so v našem ministrstvu želje po militarizaciji določenih nalog. Kaj s tem mislim? Uprava kriminalistične službe predvideva opremiti 600 kriminalistov z uniformo. Ta naj bi služila za tako imenovano terensko delo. Bila bi enaka uniformi posebne policijske enote, le da bi imela znamenja kriminalistične službe. Menim, daje to zelo vprašljivo. Kaj je namen te službe? Delo v ci-vilu, ker to zahteva stroka. Za dokončanje določenih nalog pa ji pomaga policija ali celo Specialna enota MNZ. Ni nobene potrebe za uniformiranjem teh delavcev. Za to tudi ni zakonske podlage, saj tega ne more urejati pravilnik ali uredba, marveč le zakon. Imam občutek, da bi se nekateri radi šli velike stratege in to v uniformi, le da ta ni policijska, ker zahteva red, disciplino in obnašanje v javnosti. Kje so sredstva za to opremo? Menda ne iz sredstev za uniformo policije? Doslej je bilo tako, saj se Je vsa vojna sestava ONZ financirala iz vreče za milico. Slišati je tudi, da so dokumentacijsko opremo za posebno policijsko enoto »pospravili« kriminalisti. Podobno naj bi se zgodilo s prenosnimi račtmalniki. To je povezano z vprašanjem o vlogi policije v vojni, s tem pa tudi z Izjavo o policiji, ki Jo je Svet Evrope sprejel 1. 1979. Stvar ni enostavna in Je ni moč rešiti z nekakšnimi neizživetimi oborožen-skimi apetiti. Vem, da se za to že zanimajo nekateri novinarji sedanjih pozicijskih časopisov z namenom, da napadejo naše MNZ; kje so zakonske podlage za uniformiranje kriminalistov? Predlagam, da bi take stvari nujno kazalo obravnavati v ožjem in širšem kolegiju ministra.« Kopije pisem imam skrbno shranjene. Tudi za primer, če bi me postavili pred sodišče ali vsaj pred častno razsodišče za kodeks policijske etike... Imam mimo vest tudi zaradi sprotnih opozoril na škodljive posledice zaletave »deboljševizacije« policijskih vrst... padniki te enote. Ne vedo, ali je to rezervna milica, vojaška policija itd. Lahko pride do nezaželenih posledic. Čeprav je ta enota specialna enota, je v bistvu miličniška in mora imeti povsem korektno uni- . formo in izgled. Zato menimo, da je treba takoj vzpostaviti zakonito stanje.« Vse je bilo bob ob steno. Ponovno sem se oglasil 27. Januarja 1993, drugi dan po izvolitvi novih ministrov v drugi Drnovškovi neuradno poslovil od naše hiše. Bil je nihče drug kot Bogo Brvar, po izobrazbi študijski kolega ministra: oba sta bila matematika. Malo sem se namuznil, saj sekretar ni bil niti 5 minut z odločbo postavijen za miličnika ali kriminalista, sedaj pa bo vodil obe službi hkrati. Ima pač druge vrline, sem sklepal. Že prvi dan njegove nove službe sem mu napisal dopis, ki sem ga naslovil »Za boljše delo specialne enote ministrstva za notranje zadeve«. čitne enote milice preimenovana v Specialno enoto RSNZ. Bila je podrejena neposredno ministru. Ni bila več sestavina milice. To je imelo dobre posledice v času vojne. Slabe so se pokazale pozneje in je čas, da se odpravijo. Zaradi tega predlagamo naslednje: Enota naj se organizacijsko veže neposredno na Upravo policije. Podobno kot je to Zaščitna pol. enota, Letalska pol. enotna in Policijska godba. To pomeni disciplinsko, delovno in strokovno podrejenost UP. Z njo bi razpolagal 'minister, državni sekretar ali po- veljnik policije. To bi imelo tele dobre plati: — sedanje usposabljanje bi vključili v dobri meri v izredne naloge na vlaku, letališču, pristanišču, zeleni meji ali druge varnostne akcije službe JV. Enota bi se usposabljala z delom; — del enote, ki je usmerjen v protidiverzijsko zaščito, bi se poenotil z delom PDZ, ki ga vodi Uprava policija 3 tem H SS tO poenotilo za vso državo; — disciplina in red bi se dvignila na višjo raven, saj so bili doslej preveč odrezani od MNZ; — kadre PTE bi bilo enostavneje in lažje premeščati iz policije v enoto ali obratno; — s tem bi vzpostavili prakso v vseh evropskih državah, kjer je protiteroristična enota sestavina uniformirane policije, vezana na ministrstvo ali ministra. Slaba plat bi nastala morda le ob osebnem dohodku oz. vrednotenju delovnih mest v sedanji SE MNZ. Predlagamo, da se to vprašanje preuči in potem predlaga ministru, da spremeni ustrezno odločbo. Nisem dobil nobenega odgovora, ne ustnega in še manj pisnega. Odgovor so mi dali specialci sami, ki so zašli na pot krvavega zločinstva. Seveda imam kopije teh pisem skrbno shranjene. Tudi za primer, če bi me postavili pred sodišče ali vsaj pred častno razsodišče za kodeks policijske etike. Zakaj ta strah? Prav lahko bi se zgodilo, da bi poznavalci iskali temeljne vzroke za tako nezakonito delovanje uslužbencev ministrstva v spremenjeni organiziranosti teh služb, ki so jih izvajali zadnja štiri leta. Javnost pa ve in bo vedela, kdo je bil tedaj v najviš-jem vodstvu palače na Kidričevi oziroma Štefanovi ul. št. 2. Znana so polna imena tistih, ki so zasnovali nov načrt »razboljševizi-rane« službe notranjih zadev. Ob vprašanju odgovornosti za posledice nove organiziranosti pa bi utegnil kdo od nekdanjega ali sedanjega vrha ministrstva enostavno pokazati na nižje in s sebe sprati največji del odgovornosti. Imam mirno vest tudi zaradi sprotnih opozoril na škodljive posledice zaletave »deboljševizacije« naših vrst, ki so ohranjena tudi v pisni obliki. Tu sem navedel le nekaj takih dokazov. Pavle Čelik Sumim, da nekateri strankarski veljaki pišejo r neklimatizimih prostorih Na samem začetku ponedeljka, 23. maja 1994, so štirje pripadniki specialne enote ministrstva za notranje zadeve oropali celovški zakonski par v njuni hiši. Bili so zakrinkani z deli službene uniforme in so uporabili strelno orožje. Ko se je za dejanje izvedelo, je naša služba doživela pravi šok. Ta se je še povečal, ko so začeli odkrivati njihove roparske in oborožene »podvige« v naši prestolnici. S preurejanjem te enote se nisem strinjal od vsega začetka. Prvo opozorilo na nezadovoljivo stanje v enoti, kije tedaj delovala še na Vodnikovi c. 43/a v Ijub-Ijani, sem ministru poslal že 20. novembra 1990. Torej slabe tri-mesece po njenem preimenovanju. Ne bo odveč, če ga objavim. Ponedeljek. Neznosna vročina. V Večerovi hiši ni klimatskih naprav in niti strokovnjaki nam ne znajo svetovati, na kakšen način hladiti razbeljeno stavbo; pravijo, da je Izolacija »kriminalna«. Stavbo, za katero je pred 30 leti arhitekt dobil tedaj ugledno Bor-blno nagrado, bi bilo najbolje podreti in na novo zgraditi; še prej' pa bi arhitekta prisilil, da mesec dni vsak popoldne Intelektualno dela pri 40 stopinjah v pisarnah, ki jih Je sam projektiral. Kljub temu se dobro držimo: vsak dan izidemo in še kupujejo nas. Vročina navsezadnje dela ljudi razdražljive, napadalne in bebave. Zato sumim, da nekateri strankarski veljaki svoje Javne polemike v teh dneh pišejo vnekllma-tlzlranlh prostorih. Po dobrih desetih dneh njegovega svetovalskega vrtanja Davida C. Slmonsona po hiši sedimo s tem novinarjem in založnikom s 40-letnlm stažem na vodilnih mestih v številnih ameriških časopisih in v ožjem vodstvenem krogu razčlenjujemo njegova spoznanja. Lani je deset dni svetoval uredništvu Mladine, letos Je tri tedne na Večeru. Pravi, da nas kar občuduje; da bi profitni stopnji našega dnevnika zavidali tudi mnogi ameriški založniki in da imamo dobre živce, ker se s toliko optimizma pogovarjamo o prihodnosti časopisa, ob tem pa ne moremo predvideti niti tega, kakšno bo videti upravljanje v podjetju čez nekaj mesecev, ko bo naša privatizacija končana. (Prav v teh dneh smo namreč iz Iju bljane kot prva večja medijska Piše: Milan Predan, glavni in odgovorni urednik Večera hiša dobili obvestilo, da je agencija potrdila naš program lastninjenja; šestdeset odstotkov delnic naj bi ostalo v rokah sedanjih in bivših zaposlenih.) Za njegovo ameriško pojmovanje lastnine in upravljanja je pač težko razumljivo, da lahko stvar deluje, tudi če Je podjetje od vseh in od nikogar. Zato nisem pesimist. Če Je Večer tudi v teh nejasnih lastniških okoliščinah postal uspešno podjetje, mora to ostati kot delniška družba. Torek. Opozorijo me, da konec tedna pridejo v hišo počitniški praktikanti_ln Jim je treba zagotoviti prostor. Po dolgih letih sorazmerno majhnega zanimanja za poletno novinarsko vajenstvo Je letos pravi naval prošenj. Število mladih, ki bi se želeli preizkusiti kot novinarji, bi moralo preglasiti znano sociološko trditev, daje femlnlzacija nekega poklica znak upadanja njegovega ugleda; če nova generacija v njem vidi izziv in priložnost za samopotrjevanje, slovenskemu novinarstvu le ne kaže tako slabo. Sreda. Opoldne sem na prvi seji organizacijskega odbora za pripravo kvalifikacijskih tekem za evropsko nogometno prvenstvo. Malce sem okleval, ko me Je njegov predsednik dr. Alojz Križman povabil vanj, ker se izogibam tovrstnim obveznostim zunaj hiše; če hočeš pošteno opravljati novinarski poklic, sl ne moreš vezati rok s tem, da postaneš aktivni udeleženec v dogodkih, o katerih naj bi tvoj časopis nepristransko, kritično in profesonalno poročal. Toda imam rad Maribor in nogomet, zato pristanem. Želijo, da Večer medijsko Izdatno podpre predprodajo vstopnic, ker Je izkupiček namerjen tudi za obnovo mestnega stadiona. Bomo. Toda o tem naj se pogovarjajo predvsem z našim oglaševalskim oddelkom; novinarsko se ne bomo šli cenene propagande. Soglašajo, čeprav čutim, da nekaterim ni povsem Jasno, da »medjska podpora« ne pomeni nujno obojega. Nasploh Je mariborski nogomet fenomen. Še pred dvema letoma Je bil v mestu na obrobju zanimanja, zdaj postajajo tekme NK Marlbor-Branlka družabni dogodek, na katerem srečuješ direktorje, politike, zdravnike, profesorje. Kot da so postale delno nadomestilo za zbledeli identlfl-kacjskl naboj Pandurjevega gledališča, okoli katerega seje konec osemdesetih let začela graditi nova mariborska samozavest. četrtek. Zvečer sedim na Len tu v družbi z dušo zdaj že znamenitih lentovskl poletnih prireditev »Oogom« Rukavino. Dogajanje je v polnem zamahu. Na otvoritvije bilo čez 40 tisoč ljudi, vsak večer so tribune okoli osrednjega odra prepolne, nočni Maribor se Je v teh dneh prelevil v pravi Broad-way, kjer tl še čez polnoč postrežejo z glasbo, plesom, hrano in pjačo. David Slmonson in njegova žena ml priznata, da sta prišla v to mesto brez velikih pričakovanj, zdaj pa Jima Je hudo, ker morata naprej v Ljubljano. »Pa saj ta Maribor je fantastičen,« ml pravita po vsakem večeru na Lentu, kjer sta redna gosta. Mislim, da se Je v tem mestu res obrnilo v glavah. Kljub socialnim stiskam Je veliko optimizma in vse več samozavesti, s tem pa vse ■ manj hrane za demagoge vseh vrst. Številni mladi in pocDetnl Mariborčani, kakršen je Rukavina, postopoma odrivajo v pozabo kallmerovsko in provincialno zakompleksano obdobje štajerske prestolnice, ki Je doživelo katarzični vrhunec s tisto famozno prekinjeno proslavo pred sedmimi leti In se Je izčistilo s poznejšimi vročimi razpravami o mariborski »kulturni sivini«. Rukavina ml potoži, da TV Slovenija zahteva za prenos sobotnega tradicionalnega splavarskega krsta 10 tisoč mark. Logika je res perverzna: tisti, ki televiziji ustvarja program, mora plačati njej, ne obratno, če se tv-šefom nekaj ne zdi vredno prenosa, naj rečejo ne; če se Jim zdi zanimivo, naj plačajo. Zdaj pa Je tako: če plačaš, bomo rekli, da Je zanimivo, če ne plačaš, te ne bo. Sl bo z dovolj denarja mogoče v prihodnje zagotoviti neposredni tv-pre-nos s praznovanja svojega rojstnega dne? Petek. Tudi tokrat si vzkliknem: hvala bogu, da ne Izhajamo še v nedeljo. Sobota. V gostišču ob mariborskem jezeru večerovcl praznujemo dogodek, ki bi mu včasih rekli delovna zmaga: po dobrih dveh letih stotlsočev investiranih tolarjev, žlvclranja, učenja, zmot, entuzlazma, dvomov in prečutlh noči v redakciji nam Je dokončno uspel prehod od klasičnega, papirnega na računalniško postavljanje časopisnih strani. Prejšnji teden smo prvič vseh 40 strani Večera napravili v uredništvu sami. Niti sam nisem verjel, da nam bo to zares uspelo še pred začetkom poletnih počitnic. Z zaposlenimi, ki so največ prispevali, da se Je tudi Večerova hiša pridružila svetu najsodobnejše časopisne tehnologije, smo na skupnem kosilu; naj bo to zahvala. Nekdo Je kak dan prej pripomnil, dajmo Jim raje ta denar kot dodatek k plači, češ, to jim bo največja nagrada. Ne strinjam se. Tista o hvali, ki ne trga žepov, drži samo delno. Stimulacija v odstotkih nikoli ne bi mogla ustvariti tako dobrega razpoloženja; sproščeno druženje Je napolnilo akumulatorje za naslednje tedne. Redakcijski sistem Je še daleč od popolnosti in živci bodo še na preizkušnjah. Spomnim se neke ameriške študije, ki je dokazovala, kako računalnik ubija ustvarjalno vzdušje v časopisih: ljudje komunicirajo med seboj v glavnem samo še prek terminalov. Za nas ne vidim tega strahu. Dokler se bo tu in tam še zrušila mreža In se bo v bermudskem trikotniku med novinarjem, urednikom in lektorjem izgubil kak tekst, bomo še med seboj komunicirali kot vrag. Zato naj živi nepopolno računalništvo! . POPFNTMn 7TVT TFNTF 7. julija 1994 KAŽIPOT I UvJjiilluU JjI i JjJJjIi JJj IZIGRAVANJE BREZ MEJA Včasih smo letovali na sinjem Jadranu, danes v glavnem kar pred domačim pragom... Zaradi beguncev, ki so pred časom okupirali prenekatere slovenske počitniške zmogljivosti v Istri, bo letos veliko delavcev in njihovih družin ob morje in zaslužene počitnice. Hrvaške oblasti sicer še vedno obljubljajo, da bodo preselile begunce drugam in o tem pravočasno obvestile lastnike slovenskih počitniških domov. Pa vse ostaja le pri praznih besedah. Sicer pa obljub predstavnikov hrvaške oblasti in beguncev nihče več ne jemlje resno. Prevečkrat so prelomili besedo... Begunci, ki so okupirali istrsko Pineto, naj bi se selili že 1. aprila. Pa s preselitvijo ni bilo nič. Drugi rok je bil 15. april. Spet nič. Zagotovo pa naj bi bila opravljena selitev 1. junija. Begunci so obljubili, da se to pot ne bodo več upirali. Ko je bil 1. junij mimo, Pineta pa še vedno zasedena, so hrvaške oblasti znova obljubile, da bo selitev končno in dokončno opravljena do 25. junija. To je do konca šolskega leta. Mnogi begunci so se celo pridušali in sklicevali na svojo čast, da bodo mož beseda. Obljubljali so s figo v žepu. Spet so bili figa mož. No, tu je julij in poletja, ko je treba vsaj za nekaj dni na morje, bo prav kmalu konec. Pineta pa je še vedno prepolna beguncev. To z drugimi besedami pomeni, da bo zaradi izgube tega počitniškega naselja letos ob dopust več kot 10.000 slovenskih delavcev in članov njihovih družin. Ti so doslej ustvarili vsako poletje od 50 do 100 tisoč prenočitev in prispevali k hrvaškemu turistič- nemu gospodarstvu lep dohodek. Očitno se hrvaška vlada na vse to požvižga, saj se njeni predstavniki dobesedno norčujejo iz nas. Iz meseca v mesec nas vlečejo za nos. Nenehno govore o »skorajšnji rešitvi problema«, napravijo pa ne ničesar. Zato ni naključje, da sogovornikom onkraj slovensko-hrvaške meje nihče več ne verjame. Na dlani namreč je, da ne mislijo resno in da nepoštenemu izigravanju zlepa ne bo konca. To je, žal, realnost. In z njo se kaže sprijazniti, pa naj bo še tako boleča. Okradeni Slovenci sedaj premišljujejo, kaj bi še lahko rešili, če se rešiti sploh še kaj da. Mnogi bi najraje svoje počitniške domove kar prodali. Toda komu b in kako? Objekti so naseljeni, | zato so za morebitne kupce ne- I zanimivi. Begunci, ki so si na 5 obali Istre kar lepo uredili svoj " vsakdan, namreč ne kažejo ni- | kakršne pripravljenosti, da bi šli kam drugam. Glede na to, da primer Rinete še 2:daleč ni osamljen, je na dlani, da se slovenskim počitniškim domovom na Hrvaškem pišejo vse bolj črni časi. Že doslej smo imeli premalo počitniških zmogljivosti, saj je bila ponudba manjša od povpraševanja, sedaj pa sr no še na slabšem. Med drugim tudi zaradi naše zunanje politike in slabih odnosov s Hrvaško, ki jim slovenski delavci in lastniki počitniških domov še zda‘eč niso botrovali. Zagotovo ne. Andrej Ulaga ZLATI DINAR (simbol srbske gospodarske vitalnosti) Dinar je zdaj ena od najstabilnejših evropskih valut, pa če je to drugim všeč ali ne, je v teh dneh sporočil Radoje Kontič, premier srbsko-črnogorske federacije. Dinar je stabilen, njegove devalvacije ne bo, pravi dr. Dragoslav Avramovič, tvorec denarne reforme v Beogradu, ki je brez dvoma prispevala k temu, da je sedanji režim še na oblasti, saj je bila konec prejšnjega leta država zaradi hiperinflacije na robu propada. Krona prizadevanja, da bi sedanjemu gospodarskemu položaju vtisnili znamenje preporoda in stabilnosti, je napoved uvajanja zlatega dinarja, ki naj bi zagledal beli dan ob 110. obletnici ustanovitve Narodne banke Srbije, kot tukaj pravijo, prve emisijske ustanove kakega južnoslovanskega naroda. Zlati dinar, simbol sedanje srbske gospodarske vitalnosti, naj bi tehtal štiri grame in bil 99,9999-odstotno čist. S. D. Nudi od 1. 7.1994 naprej sindikatom, društvom, družbenim organizacijam, krajevnim skupnostim, dobrodelnim organizacijam, obrtnikom, majhnim pravnim osebam in privatnim osebam Nove obrestne mere na revalorizirano osnovo Revalorizacijska stopnja za JULIJ 1994 znaša 1,6% mesečno, preračunano na letni nivo 20, 55% PASIVNE OBRESTNE MERE ZA BANČNE VLOGE: MESEČNE LETNE OBRESTNE OBRESTNE MERE MERE PONUDBA ZA PRIVATNE OSEBE Za vezane vloge MESEČNE LETNE OBRESTNE OBRESTNE KREDITNA PONUDBA: - Kratkoročni krediti Kredite lahko dobijo delavke in delavci, člani tistih sindikatov, ki so ustanovitelji Hranilnice in hkrati svoja sredstva varčujejo v Delavski hranilnici. POSTANITE SOUSTANOVITELJI DELAVSKE HRANILNICE. POHITITE TER VARČUJTE SVOJA SREDSTVA V VAŠI DELAVSKI HRANILNICI IN REŠITE POTREBO PO KREDITIH ZA SVOJE ČLANE SINDIKATA NAŠE GESLO JE KAKOVOST SO LJUDJE! NAŠ ŽIRO RAČUN JE 50101-625-7316 Dodatna pojasnila lahko dobite na sedežu Hranilnice tel.: 061 312-098, 316-881. Boiza sindikalnega turizma BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 27 ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti. Pišite nam ali telefonirajte na 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/ 326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601-92077 - Atris. Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15. ure. A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO Hribi 1. Rogla - apartmaji z opremljeno kuhinjo, bivalni prostor, kopalnica, skupno za 4 osebe. Cena 52 DEM v tolarski protivrednosti in 5-odstotni davek. Termini v avgustu. 2. Pokljuka - apartmaji za 4 osebe 54 DEM, za 2 osebi 35 DEM, prijavna taksa 1,5 DEM, turistična taksa 1,10 DEM v tolarski protivrednosti. Prosto od 13. do 20. avgusta. PONUDBA MOŽNOSTI ZA LETNI DOPUST Borza sprejema prijave za letni dopust. Ob potrjeni rezervaciji vplačate 40 odstotkov, znesek pa mora biti v celoti poravnan 10 dni pred odhodom na dopust, v republiki Hrvaški 15 dni pred odhodom. Možno je plačilo v dveh obrokih ali s turističnim kreditom. 1. PENZIONI V FIESI - sobe za 3 do 4 osebe s kopalnico, predprostorom in teraso, penzion ali polpenzion od 9. julija do 26. avgusta. Cena penziona za odrasle 49 DEM, za otroke do 10. leta 37 DEM v tolarski protivrednosti. Cena polpenziona za 4 DEM nižja. MOŽNA OBROČNA VPLAČILA. Termini po sedem dni: zamenjave vsako soboto. 2. POČITNIŠKI APARTMAJI V PIRANU - sodobno opremljeni za dve ali štiri osebe 85 oz. 100 DEM dnevno. Termini od 2. do 23. avgusta. 3. POČITNIŠKE SOBE V FIESI - triposteljne sobe, etažni tuš, WC, penzion za odrasle 40 DEM, za otroke do 10. leta 35 DEM. Termini sedemdnevni. 4. POČITNICE NA POKLJUKI - V DVO- ALI ŠTIRIPOSTELJNIH APARTMAJIH. Cene velikega ap. 56 DEM, malega ap. 37 DEM v tolarski protivrednosti. Termini vsako soboto. Turistična taksa ni vključena. 5. POČITNIŠKI DOM V BOHINJU - Šest apartmajev za štiri in dva apartmaja za osem oseb, cena 60 oz. 120 DEM za večjo enoto. Termini od 20. do 31.7. in od 20. 8. dalje. Veliki ap. od 20. do 30 avgusta. 6. APARTMAJI V NASELJU PICAL, APARTMAJI LUNA OD 9. 7. DO 19. 8.Ap. za 3 osebe za 4 osebe za 6 oseb PICAL-CENE SODEM 87 DEM 108 DEM LUNA - CENE 80 DEM 90 DEM POLPENZIONA Hotel Kristal 2. 7. do 15. 7., 48 DEM, v 1/2 sobah; 16. 7. do 18. 8., 56 DEM v 1/2 sobah Hotel Diamant 2. 7. do 15. 7., 49 DEM, v 1/2 sobah; 16. 7. do 18. 8„ 56 DEM v 1/2 sobah Hotel Neptun 2. 7. do 15. 7., 41 DEM, v 1/2 sobah; 18. 7. do 18. 8„ 49 DEM, v 1/2 sobah. Ta hotel priporočamo aktivnejšim gostom. Hotelsko naselje SPLENDID 2, 7. DO 15. 7. 36 DEM 18. 7. DO 18. 8. 42 DEM AKCIJA ATRISA HOTEL TAMARIS POREČ - visoka B kategorija, lasten bazen, teniška igrišča, padala, vodni športi. Polpenzion v dvoposteljnih sobah 46 DEM na osebo, po 16. juliju pa 56 DEM na osebo. Termini po lastnem izboru. REZERVACIJE SPREJEMAMO DO 10. JULIJA. 7. GARSONJERE V ČERVARJU - za štiri osebe, opremljena kuhinja. CENA 48 DEM. Posamezni termini. 8. HIŠICE NA ROGLI - za štiri osebe, termini 7 do 10 dni, cena dnevnega najema 58 DEM. Prosto od 28. 7. do 5. 8. 9. KOPE - garsonjere za 4 osebe, termini do 24. 7. in od 31.7. dalje. Cena 35 DEM. 10. OTOK PAG - enosobno stanovanje od 19. 8. do 29. 8. Cena 45 DEM. 11. Postavitev prikolic na VRANSKEM - brezplačna uporaba bazena. Celoletna najemnina prostora 500 DEM. 12. Prikolica za 5 oseb v ANKARANU - dnevni najem 72 DEM. 13. Prikolica v Martuljku - za štiri osebe, prosti termini v juliju, cena 32 DEM na dan. 14. Prikolica za pet oseb v ČATEŽU od 9. 7. do 22. 7., termini po 7 dni. Cena 65 DEM. 15. Komfortni dvosobni stanovanji v VALDOLTRI - termini od 20. do 30. 8. Vsako stanovanje ima dnevni prostor, spalnico, kuhinjo, kopalnico, balkon. Možna uporaba terase. Do morja 5 minut. CENA 52 oz. 55 DEM. 16. APARTMAJI V KRANJSKI GORI - penzion, sedemdnevni paketi, zamenjave vsako soboto, 245 DEM. POSAMEZNI TERMINI ZA ODDIH ^ ATOMSKE TOPLICE OD 20. DO 30. 8. CENA 89 DEM, OD 6. 8. do 13. 8. CENA 79 DEM ČERVAR, GARSONJERA OD 9. 8. DO 28. 8. CENA 46 DEM NOVIGRAD, trisobno stanovanje za 6 oseb, trije obroki OD 5. 7. do 15. 7. CENA 48 DEM, OD 2. 9. DO 15. 9. CENA 40 DEM BARBARIČA OD 30. 7. DO 9. 8. CENA 48 DEM, OD 19. 8. DO 29. 8. CENA 48 DEM MAREDA, dvosobno stanovanje za pet oseb NAJEM OD 15. 7. DO 20. 7. CENA 50 DEM, OD 24. 8. DO 31. 8. CENA 53 DEM, 3 OBROKI, OD 31.8. DO 9. 9. CENA 42 DEM, OD 9. 9. DO 19. 9. CENA 42 DEM MIHOLAŠČICA, GARSONJERE ZA 4 OSEBE, OD 22. 7. DO 1. 8. CENA 51 DEM, OD 11. 8. DO 21. 8. CENA 51 DEM, OD 21. 8. DO 28. 8. CENA 51 DEM NEREZEINE, OTOK CRES, apartma za 4 osebe, OD 10. 8. DO 20. 8. CENA 74 DEM OTOKI BRAČ, VIS, KORČULA, HVAR - PENZION cene 23 do 37 DEM, PREVOZ NI VKLJUČEN, JE PA ORGANIZIRAN. NAJEM APARTMAJEV OD 34 DEM za 3 OSEBE, DO 86 DEM za 6 OSEB. Prevoz z avionom do Splita ali hidrogliser iz REKE. TERME ŽREČE PETDNEVNI POČITNIŠKI PAKET 300 DEM, POLNI PEN. DESETDNEVNI POČITNIŠKI PAKET 530 DEM, POLNI PEN. RATEČE PLANICA PRIVATNI PENZION OD 15. 7. DO 15. 8. 1994 CENE: APARTMA ZA 2 OSEBI 50 DEM, ZA 4 OSEBE 70 DEM, ZA 6 OSEB 100 DEM KRANJSKA GORA, garsonjera za 4 osebe od 23. do 30. 7., cena 47 DEM. BLED, turistični apartmaji 1. kategorije za 4 ali 8 oseb, cena 70 oz. 130 DEM. Nočitev z zajtrkom 35 DEM. B SEJEMSKA PONUDBA 1. PARIZ, mednarodni sejmi mode PAPF in SEHM, sejem ženske konfekcije od 2. do 5. septembra in moške ter deške mode od 3. do 5. septembra. 2. MILANO MODIT, tridnevni ogled mednarodnih sejmov od 30. 9. do 4. 10. CENA 360 DEM. 3. MILANO, sejem orodjarskih strojev, tridnevni ogled od 29. 9. do 4. 10. CENA 360 DEM. 4. PARIZ EUROPLAST, sejem plastike, izdelkov iz gume, surovine, stroji in obdelave. Štiridnevni ogled od 2. 10. do 6. 10. CENA 664 USD. 5. PHOTOKINA KČLN OD 22. DO 29. SEPTEMBRA, sejem fotoaparatov, video, hifi, tehnika za film, radio, TV. Štiridnevno potovanje z avionom 1 295 DEM. IZLET PO LJUBLJANICI Vsakodnevni izlet z rečno ladjo po Ljubljanici. Sprejme do 40 gostov. Možen piknik na njej in ob pristanku v vasi Vrba. Dnevni najem rečne ladje za 6 ur 30000 tolarjev, preostale ure po 2000 tolarjev. KONCERTI 1. Rock koncert PINK FLOVDI, Dunaj, 19. 8. cena 130 DEM. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO 1. Počitniške hišice v ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ali MORAVSKIH TOPLICAH. 2. Počitniške zmogljivosti v Slovenskem primorju in v Istri. POSEBNO SE ZANIMAMO ZA STANOVANJA V MAREDI IN BARBARIČI, na otoku LOŠINJU. Ponudba je lahko penzionska ali pa kot najem opremljenih apartmajev. K ponudbi vabimo tudi lastnike vikendov ali počitniških stanovanj v Izoli, Luciji, Piranu in v ISTRI OD KANEGRE do ROVINJA. PRODAMO NEPREMIČNINO 1. Trisobno stanovanje z garažo v Ljubljani, 72 m2, prodamo za 105001 DEM. Cena brez garaže 95000 DEM. Stanovanje je v drugem nadstropji centralno ogrevano. Informacija gostom Atrisa PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40° celotnega zneska. Pri odpovedi nad 15 dni pred odhodom za že rezerv ran termin zaračunamo stroške poslovanja in nastale stroške; pri kraji odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska. Cene veljajo I za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spremenijo za več kot 7°/i Po vplačilu gostje prejmejo našo napotnico. Reklamacije v sklad s turističnimi uzancami razrešujemo sporazumno. ARTIS je povsod, kjerkoli ste. ATRIS je povsod, kjerkoli ste Metod Zalar, direktor borze Piše: Franci Križanič Ali ie na obzorju recesija Kljub pozitivnemu medletnemu rezultatu (maja dobrih 12%, prvih letošnjih pet mesecev skupaj pa skoraj 6%) in pričakovanju nadaljevanja rasti dejavnosti še vsaj nekaj prihodnjih mesecev (s tem pa tudi izboljšanja medletnega rezultata, ki utegne junija celo krepko preseči 10%), se nad slovensko produkcijo zgrinjajo črni oblaki. Naša ekonomska politika ni načrtno spodbujala gospodarske dejavnosti in z njo rasti zaposlenosti ter blaginje. Letošnje izboljšanje gospodarskih rezultatov je bilo le stranski rezultat nameravane stabilizacije cen (z ustrezno monetarno in protimonopolno politiko) in za ekonomsko politiko, sodeč po izjavah njenih nosilcev, nezaželene rasti plač (ki jo je omogočilo zlasti s stabilizacijo cen povzročeno znižanje revalorizacijskega dela obresti - t. i. velikega R) ter nepričakovane rasti zunanjetrgovinske konkurenčnosti (v drugi polovici leta 1992 zares zaradi aktivne zunanjetrgovinske politike, kasneje, po njeni dokončni opustitvi, pa zlasti zaradi rasti povpraševanja po devizah ob povečanem domačem dohodku in povpraševanju). Zaradi velikega, čeprav začasnega, povečanja nakupov hrvaških državljanov v Sloveniji in s tem priliva deviz (gre za t. i. nevidni izvoz) ter nihanja ponudbe in povpraševanja po devizah (eden od vzrokov je večmesečno zaostajanje odziva ponudbe za ceno deviz, saj sklepanje novih izvoznih poslov, izvrševanje teh poslov in poplačilo terjajo določen čas, drugi vzrok nihanja na deviznem trgu pa je razmerje med obrestnimi merami na tolarske in devizne hranilne vloge ter pričakovana sprememba deviznega tečaja tolarja) se od lanskega novembra dalje konkurenčnost slovenskega gospodarstva na tujih trgih zopet poslabšuje. Do konca pomladi je to poslabšanje vodilo le do umirjanja gospodarske rasti (ta je zadnje mesece precej počasnejša kot v lanskem drugem polletju), slej ko prej pa bo privedlo tudi do stagnacije in ponovnega upadanja produkcije. Podobno kot med lansko »zamrznitvijo plač« lahko tudi pri letošnji pasivni tečajni politiki ugotovimo, da gospodarska depresija na Slovenskem nima absolutnega dna, od katerega se dejavnost ne more več poslabševati, če jo v to usmerjajo neustrezni ukrepi naše ekonomske politike. Poleg zmanjševanja konkurenčnosti bo na slovensko gospodarsko dejavnost z začetkom poletja negativno vplivala tudi pričakovana, a na srečo odlašana uvedba novih diskri-minatornih davkov (obdavčene so nadpovprečne plače ljudi v delovnem razmerju, ne pa vsi prejemki državljanov ne glede na njihov vir). Ti davki bodo zmanjševali kupno moč prebivalstva in porabo, na drugi strani pa vodili v oblikovanje skladov pri državi, ki bo zbirala nova sredstva, in pri podjetjih, ki utegnejo zadržati del profita, do sedaj namenjen" zaposlenim. Učinkovitost investiranja sredstev, zbranih v državnem skladu, bo velik problem, tako kot je to vedno, kadar se oblikujejo prisilni prihranki in ko se investitor znajde pred t.i. »moralnim hazardom«, ko se odloča za trošenje (investiranje) sredstev, ki niso njegova in ki mu jih ne bo treba vrniti. Podobne, čeprav verjetno nekoliko manjše bodo težave z vlaganjem v podjetjih morda zadržanih dodatnih sredstev. Tu se bodo investitorji obnašali tako, kot pač ravnamo ljudje ob nepričakovano in verjetno začasno povečanem premoženju - manj gospodarno oziroma bolj razsipno kot sicer. Lahko pričakujemo, da bodo novi davki vplivali zlasti na rast cen in poizkus zadržati enake realne dohodke zaposlenih ter manj na znižanje plač in reinvestiranje oziroma vlaganje dodatnih sredstev v banke. Televizija Politiki so še pred strokovnjaki za odnose med ljudmi doumeli, kako odločilnega pomena v umetnosti obvladovanja ljudskih množic je vpliv javnih glasil. Ali kot bi dejal neki moj prijatelj, zgodovina je polna poučnih primerov. Da ne bi zašli predaleč v zgodovino, vzemimo, da sta bila Hitler in Goebbels prva politika moderne dobe, ki sta brezsramno izkoriščala sredstva javnega obveščanja za razglašanje svojih zločinskih zamisli. Najbolj sta se posluževala radia in filma. Tako, za nazaj smemo reči, da je prava sreča, da v tistih časih še ni bilo televizije. Kdo ve, ali bi Hitler izgubil vojno, če bi mogel preko TV okupirani Evropi razložiti, da bi ji bilo bolje, če bi jih vodila izbrana nadrasa. Ko je Miloševič prevzel oblast s pomočjo partijskega puča, je takoj postavil svoje ljudi na čelo javnih glasil, pri tem pa je še posebno pozornost posvetil državni televiziji. Ko je to opravil, so bili vsi naslednji koraki le še stvar tehnike in uresničevali so se kar sami od sebe. Večini ljudi se je to zdelo povsem logično in neizbežno. Ničemur več se niso čudili in vdani v usodo so sprejemali čedalje večje strahote in odmerke TV hipnoze. Nemo so v svojih sobah gledali slike ubijanja, pokolov, rušenja, etničnega čiščenja in preseljevanja. Nepojmljivo nesrečo skratka. Toda ekran je naredil vtis, kakor da se to dogaja na drugem koncu sveta in nekomu drugemu. Ni pa do tega prišlo iznenada in naenkrat. Trajalo je nekaj dolgih svinčenih let. Ko prvikrat slišite, da so bili Slovenci vedno separatisti in da vsi sovražijo Srbe, se uprete, vsaj v svoji zavesti. Spomnite se na vrsto dobrih znancev, Slovencev, s katerimi ste se srečevali na morju, pri poslu, na potovanjih, v vojski. .s:?Ln« MAJSKA ANALIZA - analizi v v ST'9’ ŠE BODO TEŽAVE Po ustaljeni praksi imamo tudi letos pripravljeno majsko analizo. To je zlasti pomembno za projeciranje ekonomske politike, oceno uspešnosti ali neuspešnosti začrtane ekonomske politike in za pripravo proračunskega memoranduma v naslednjem letu. Poznavanje ekonomskega položaja in projekcije razvoja je izjemno pomembno tudi za sindikate pri načrtovanju aktivnosti za zagotavljanje in izboljšanje gmotnega in socialnega položaja delavcev. Prehod v tržno gospodarstvo po letu 1990 je sprožil vrsto globokih sistemskih sprememb: • prehod iz družbene v zasebno lastnino, • industrijsko ekonomijo vse bolj nadomešča storitvena, • delež velikih podjetij se bistveno zmanjšuje in povečuje delež manjših podjetij, • vse bolj se povečuje izvoz na zahtevna tržišča v razvitih državah. Velikih sprememb v zadnjih treh letih mnogi sploh še niso spoznali, kaj šele dojeli. Prehajamo iz sistema velikih enakosti v sistem neenakosti. V sistemu upravljanja se model en delavec — en glas nadomešča z modelom ena delnica — en glas. Še zlasti moramo opozoriti na spremembo lastniške strukture. Privatizacija, ki se je pričela, skriva mnogo nevidnih čeri in neznank, zlasti na socialnem področju. Sedaj je nepojmljivo (obravnavajo te celo, da si proti delavcem), če sindikatom v podjetjih odsvetuješ notranji odkup. Vsi pričakujejo, da bodo dobili lastnino, da bodo s tem ohranili delovno mesto, izboljašli sebi in družini blaginjo. Bojimo se, da bodo mnogi razočarani, saj lastnina, ki ne nosi učinkov, ni prednost. Slej ko prej je to velika odgovornost. Ne glede na vse kritike, tudi upravičene, moramo ugotoviti, da vlada v zadnjem obdobju dosega uspehe pri vodenju ekonomske politike. Brezposelnost se je ustavila in celo rahlo padla. Zaradi ponudbe novih delavcev s končano srednjo šolo lahko pričakujemo povečanje brezposelnosti. Šele proti koncu leta naj bi se število brezposelnih umirilo pri okoli 128.000. Zagotovo pa se bomo v Sloveniji vsaj za nekaj let poslovili od polne zaposlenosti. Problem zaposlenosti so tudi spremembe v industrijski strukturi. Mnogi delavci tudi z daljšo delovno dobo ne bodo mogli dobiti enakega delovnega mesta in je nujna učinkovitejša aktivna politika zaposlovanja (prešolanje, dodatno izobraževanje itd.). Lastninska struktura se zelo spreminja. Po podatkih SDK iz zaključnih računov je bila struktura družbenega kapitala po letih: , 1990 1991 1992 1993 družbeni kapital 92,6 81,1 76,1 73,1 V družbenih podjetjih je bilo lani tri četrtine vseh zaposlenih. Hkrati so ta podjetja ustvarila enako akumulacijo kot zasebna podjetja. Iz podatkov majske analize izhaja, da je oživljanja gospodarstva zajelo vse gospodarske dejavnosti. Lahko celo realno domnevamo, da bo gospodarjenje v letošnjem letu nad pričakovanji uspešno. Zagotovo pomemben in pozitiven premik, ki vliva optimizem za hitrejše premagovanje krize in prehod v večjo blaginjo. Toda ko slišite laž tisočkrat zapovrstjo, postane tudi vaše stališče in nezavedno sprejemate argumente, ki vam jih je pripravila vaša TV. Po le-teh ni nobenega dvoma več, da so vsi Hrvati ustaši in morilci po naravi. Niti Albancu ne smete nikoli obrniti hrbta, ker vas bo takoj z nožem. Jasno je tudi, da so vsi Srbi četniki, da so temu ustrezno umazani in da smrdijo po čebuli in žganju. Z osveščanjem ljudstva se ukvarjajo vsi politiki v vseh državah bivše Jugoslavije, vendar nihče ni dosegel takšnih uspehov kot TV Srbija. Miloševič bo popuščal in dal bo mnoge koncesije, toda svoje televizije ne bo dal iz rok -nikdar. TV je njegova največja zmaga in se lahko potopi samo z njim vred. Nobena TV na svetu ni uresničila tako enosmernega in nepogrešljivega, skorajda hipnotičnega vpliva na ljudstvo. Preprečiti ljudem, da razmišljajo, vzeti jim informacije in ponuditi laži - vse to se imenuje oblast SPS, pridobljena s svobodno izraženo voljo ljudstva na demokratičnih volitvah. V Srbiji je drugi človek brez dvoma Miodrag Vučelič, direktor RTV Srbije. Nekako logično je, da je poleg tega še vodja poslanskega kluba SPS v srbski skupščini. No, to je najbrž njegov hobi, kajti TV je vendarle temelj sistema in prioriteta nad prioritetami. Vučelič mora poslušati in ubogati samo enega, toda brezpogojno. Nam med drugim ni nič predrago. Mednarodne sankcije pa nam bodo škodovale samo, če bodo trajale tisoč let, kot nas je hrabril ljubljeni vodja preko svoje TV. Izvolitev Berlusconija je svetu pokazala, da je prišel čas za nove vodje, tiste, ki so najprej osvojili televizijo. Ljudstvo pa potem po demokratični poti izbere fašizem. Zgodovina nas uči, da fašizma in njemu podobnih sistemov še nihče ni odstranil z demokratičnimi sredstvi. Novi primeri dokazujejo, da vojne intervencije in sankcije samo krepijo totalitarne sisteme. Prepričan sem, da bi njihove televizije mnogo bolj učinkovito utišali z uporabo sodobnih tehnoloških prijemov. Vendar se prava nevarnost bliža z vzhoda. V Rusiji bodo volitve. Žirinovski si želi svojo televizijo in potem je možno vse. Medsebojne simpatije obstajajo, vendar na srečo ni odvisno samo od Moskve, Beograda in Rima, ali se bo med njimi vzpostavila trojna os, tokrat televizijska. Morda pa se jim bo kdo celo priključil. V ponazoritev lahko navedemo nekaj napovedi o gibanju posameznih kazalcev gospodarjenja: • proizvodnja naj bi se v letu 1994 povečala za okoli 4,5%; • produktivnost se je v prvih štirih mesecih povečala za okoli 13%, v petih mesecih pa okoli 14%; • izboljšuje se dejavnost gradbeništva in dejavnost turizma; • izvoz se povečuje; • brezposelnost naj bi se v letu 1994 zmanjšala na okoli 14 %; • povečuje se delež investicijskih vlaganj v domačem bruto proizvodu. Čeprav rezultati in napovedi kažejo izboljšanje gospodarskega položaja, pa ljudje uspešnost in učinkovitost ocenjujejo tudi s svojo plačo in socialno varnostjo. Če se uspešni gospodar- ski kazalci ne bodo kazali tudi v ravni plač, bodo delavci gospodarski položaj ocenjevali za neuspešnega in nadaljevali se bodo dvomi in nezaupanje. Sprejetje socialnega sporazuma in zakona o izvajanju dogovora o politiki plač naj bi prispevalo k usklajevanju plač z makroekonomskimi kazalci. Neto plače naj bi se povečale za okoli 3 %, zaradi nižjih prispevnih stopenj pa bi bila rast bruto plač nekoliko manjša. Pri politiki plač pa imamo še vedno različen sistemski pristop. Gospodarstvo in negospodarstvo sta zaradi različnih razponov in različne osnove praktično neprimerljiva. Ni dovolj ugotavljati, treba je določiti cilj in naravnati aktivnosti za njegovo dosego. Konec lanskega leta in zlasti med pripravami na pogajanja o tarifni prilogi za leto 1994 smo opozarjali na bistvene spremembe v distribuciji plač. Ugotavljali smo, da se kljub kolektivnim pogodbam hitreje povečujejo višje plače. To našo ugotovitev je potrdila tudi majska analiza. Zmanjšuje se delež delavcev s plačami od 50 do 150 odstotkov poprečja, relativno pa se močno povečuje delež delavcev s plačami nad 250 odstotki od poprečja. Sprejeti ponujeno tezo, da je to rezultat tržnega prilagajanja, po našem mnenju ni povsem korektno. Ocenjujemo, da je k temu prispevala tudi nedorečenost tarifnih razredov kolektivnih pogodb, zlasti pa dopuščanje možnega odstopanja od cene delovne sile. Zavzemamo se za realno postavitev cene delovne sile po tarifnih razredih (plače), za njihovo obvezno izplačevanje in za določitev definicije v kolektivnih pogodbah, ki se lahko glasi: »V podjetju oz. pri delodajalcu ni mogoče povečevati razponov v plačah po tarifnih razredih, če se plače, določene s kolektivno pogodbo, ne izplačujejo 100-odstotno.« Ta ugotovitev temelji na plači kot strošku in obveznosti delodajalca, da te stroške nadomesti. Motivacija pa je nekaj drugega in je vezana na uspeh in doseganje ciljev. Cimprej moramo pozabiti dosedanjo definicijo osebnih dohodkov in skladno s prehodom v tržni sistem prevzeti definicijo in sistem plač. Menimo, da je v mnogih kolektivnih pogodbah dejavnosti, ki se sedaj pripravljajo in podpisujejo, na tem področju storjen bistveni napredek. Menimo, da je poleg lastninskega preoblikovanja, ki nosi veliko neznank, premalo poudarjeno področje davkov in davčne politike. Stroški dela so še vedno preveliki in je nujno poudariti potrebo po uveljavljanju indirektnih davkov, zlasti premoženjskih, in po povečevanju njihovega -deleža v strukturi obveznih dajatev. Menim, da je o majski analizi potrebna širša in celovita razprava. V njej bomo ocenili stanje in na podlagi tega pripravili aktivnosti za učinkovitejše gospodarjenje in izboljšanje gmotnega in socialnega položaja delavcev in državljanov. Dramski igralec Tone Gogala o sebi in monodrami o Andreju Smoletu Vse je odvisno od tebe samega, nič ti ne prinesejo na krožniku Za dramskega igralca Toneta Gogalo bi človek na prvi pogled sodil, da je v svobodnem poklicu, tolikokrat je že po različnih koncih Slovenije izvedel monodramo dr. Matjaža Kmecla »Andrej Smole - znameniti Slovenec«. Pa ni in je po dolgih letih nastopanja v Trstu spet igralec ansambla ljubljanske Drame, monodrame pa so že kar nekaj časa njegov konjiček. Takole je pripovedoval: - Ne, nisem v svobodnem poklicu. Po akademiji sem igral v Drami, potem sem se odločil, da grem za dve leti v Slovensko stalno gledališče v Trstu. No, iz dveh let jih je nastalo trinajst, lani sem se spet vrnil v Dramo. Andrej Smole je moj projekt, predvsem namenjen igranju poleti, ko ni rednih gledaliških predstav. - To ni vaša prva monodrama, očitno vas individualni projekti precej privlačijo. - Že tretje leto zapored preko poletja pripravim svoj projekt. Začel sem s Pirandellovim Človekom s cvetom v ustih, pa naslednje leto z besedilom Svetega pisma, lani sem se lotil Andreja Smoleta. - Menda ga je dr. Matjaž Kme-cel napisal prav na vašo pobudo? - Če že ne ravno na mojo pobudo, dogovarjala sva se prav gotovo precej let. Pred leti sem nastopal z njegovo monodramo iz dialogov Mutasta vrata, ki je govorila o problematiki koroških Slovencev, potem pa sva ob vsakem srečanju razpravljala o njegovem novem tekstu. Medtem je dr. Kmecl šel v politiko in uresničitev najinega dogovora se je od- daljevala. Nekoč pa mi je zatrdil, da mi bo dva meseca po tem, ko bo odložil politično funkcijo, izročil tekst. - Obljubo je očitno držal, torej je nekaterim - morda le nekdanjim - politikom le verjeti? - Kakorkoli, besedo je držal in mi lani sedmega februarja izročil besedilo. - Kako ste se lotili besedila, ste si bili takoj na jasnem, kako bo Smole uprizorjen? - Pridobil sem si lektorja in dramaturga Jožeta Faganela, režiserja Dušana Mlakarja in ob pomoči Matjaža Kmecla smo sedli na tekst in začeli z vajami. Ker gre za individualen projekt, sem moral poiskati prostor, sponzorje, da bi omogočili predstavo. - Prostor ste očitno našli v Narodnem muzeju. - Da, pri tem mi je pomagal direktor Gombač, ki ima nasploh veliko zaslug za to predstavo. On je najprej predvideval, da bi uprizoritev pripravili v atriju muzeja, pa se je izkazalo, da je to zaradi neustrezne akustike nemogoče. Potem smo se odločili za razstavni prostor v prvem nadstropju in pri tem uporabili pohištvo in rekvi- zite iz prve polovice 19. stoletja. Tudi skozi to je vsa stvar dobila duh po zgodovini. - Med banalnimi opravili, ki pa so za takšno samostojno uprizoritev nujna, ste omenili še iskanje sponzorjev. - Da, to je pomemben del, ki zagotavlja, da sploh lahko začneš resno delati. In če gre za samostojen projekt, ti seveda tudi to delo obleži na plečih. Moram povedati, da sem za predstavo pridobil vrsto najrazličnejših sponzorjev, ki sicer prav nič niso dolžni sofinancirati takšnih projektov, pa imajo razumevanje za kulturo in so v veliki meri omogočili, da je predstava sploh nastala. Sponzorska pomoč pa ni bila le v denarju, nekateri so prispevali rekvizite za predstavo, drugi tiskali plakate ali drugače praktično pomagali. - Premiero ste pripravili že ob koncu lanske gledališke sezone. - Da, do premiere je moralo priti do konca sezone, bila je julija, tudi sponzorjem je bilo treba pokazati rezultate njihovega prispevka. Oktobra pa sem začel intenzivno igrati, danes sem že pri sedeminšestdeseti ponovitvi. - Ne le zaradi tega podatka, tudi sicer je predstava naletela na dober odmev. - Prav gotovo. Sprejem je zelo dober, ljudje so navdušeni nad sporočilom moje oziroma Kmeclove monodrame, videti je, da tudi nad mojo igro. Na to besedilo sem posnel tudi že radijsko igro, ki so jo že predvajali, novembra smo dogovorjeni tudi za snemanje na ljubljanski televiziji. - Ob tem pa ste s predstavo tudi veliko gostovali. - Gostovanj je bilo res veliko, poleg domačih krajev še v Splitu, Ziirichu, dvanajst predstav na av- strijskem Koroškem, dve v Trstu ... - Menda se prav zdaj odpravljate na gostovanje po svetu? - Dvajsetega julija odhajam na turnejo v Avstralijo, kjer bom odigral štirinajst predstav. Oglasili so se že tudi Slovenci iz Kanade, s katerimi se dogovarjam za gostovanje poleti prihodnjega leta ob obletnici njihovega slovenskega radia. - Torej tudi do stote predstave ni daleč. Vendar nas zanima, kako svoje nastope usklajujete z redno službo. - Laže mi je, ker delam sam. Vse moram organizirati sam, le pri tehniki imam fanta, ki mi stalno pomaga. Seveda pa moram povedati, da mi v Drami zelo stojijo ob strani in imajo razumevanje za to moje udejstvovanje. Sicer pa nastopam izključno v svojem prostem času. Kar zadeva stoto predstavo, res se bliža in že razmišljam o sponzorju za ta dogodek. Andreja Smoleta bi ob tej priložnosti rad pripravil na velikem odru svoje matične hiše - Drame. - Mora pa biti v človeku najbrž neko posebno nagnjenje, da se loteva takih predstav. Gre pri tem za modo, za možnost uveljavitve posameznika, nečimrnost ali za kaj drugega? - Ni moj problem, da se ne bi mogel uveljaviti. Zlasti v Trstu sem se naigral glavnih vlog. Gre bolj za to, da si sam svoj gospod, institucija te vendarle utesnjuje, igraš tisto, kar in kadar oni hočejo. Drug pomemben razlog pa je moja ljubezen do potovanj. Ko sem se prvič vrnil iz Avstralije, se mi je porodila ideja, da bi moral nastopati s čim takim, da bi lahko šel po svetu, da bi združil službo in potovanje. Sicer pa je težko povedati, če je potrebno v človeku nekaj posebnega. Tako je kot v vseh poklicih, če si sposoben, boš speljal. Vse je odvisno od tebe samega, nihče ti nič ne prinese na krožniku. V sebi moraš imeti voljo, prepričanje, znanje, sicer ne uspeš. - S tem ste pa že posegli v vprašanje, ki sem ga tudi nameraval zastaviti, namreč angažmaji igralcev za določen rok, za projekt, ki jih obeta novi zakon. - Ne vem, če sem najbolj poklican govoriti o tem, gre za neprijetno temo, težko jo je tudi na kratko opredeliti. Kar mene zadeva, sem se v Trstu trinajst let moral potrjevati, zame to ni nič novega, vsako leto posebej sem moral znova podpisati pogodbo. Je pa tako, da če nisi dober, te naslednjič ne bodo potrebovali. - Zdi se nam, da je v vašem odgovoru še nekaj neizrečenega, nekak nejevoljen podton ob omembi zakona. Nam lahko poveste kako besedo o kulturnem ministrstvu. - Tudi nerad. Morda le moja izkušnja. Svoj projekt sem po vseh proceduralnih zahtevah prijavil kulturnemu ministrstvu, pa odgovora še do danes nisem prejel. Z Gombačem sva bila tudi pri ministru Pelhanu, da bi dosegla vsaj povračilo za luč, pa za plačilo besedila. Brez učinka. In tako se ti zdi precej neumno, če vidiš, koliko denarja gre za različne nagrade, ali pa ko vidiš milijarde v zraku nad ljubljanskim gradom. Glede ministra pa le tole. Mislim, da bi moral biti kulturni minister vzor obnašanja in vedenja vsem v vladi in drugod. Morali bi se ga malo bati, imeti rešpekt pred njim. Moral bi biti resničen gospod v dobrem pomenu besede in predvsem imeti svoj program. Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi kulturniki spadali pod finančno ministrstvo. Igor Žitnik Tudi ravnatelji v šoli Ne spodobi se! V Ljubljanskem Domu španskih borcev so proslavili dva jubileja s področja strokovnega šolskega dela. Na slovesni prireditvi so podelili priznanja ob zaključku študija tretje generacije šole za ravnatelje in proslavili 25-letnieo strokovne revije Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in šport »Vzgoja in izobraževanje«. Načrtno usposabljanje ravnateljev šol in vrtcev za vodenje in upravljanje vzgojno izobraževalnih zavodov segajo še v leto 1985, ko so začeli s tridnevnimi seminarji. Program izobraževanja se je pod vodstvom in ob velikem osebnem angažiranju mag. Marije Velikonja dopolnjeval in širil. V letošnjem letu se je usposabljalo 138 ravnateljev in ravnateljic vzgojno-varstvenih zavodov, osnovnih in srednjih šol ter dijaških domov; v treh letih, kar obstoji šola za ravnatelje, pa skupaj 305 vodilnih delavcev v izobraževanju. Najprej je treba najti nekoga, ki je kriv (Židje, Cigani, komunisti), potem je treba ljudem vsaditi sindrom iracionalnosti (udbomafija), nato pokazati na nekaj neciviliza-cijskega (Balkan) in dodati plemenitost rase in njenega pokolenja ter vse garnirati s socialnim stanjem državljanov. Tako nekako me je profesor na fakulteti učil sindroma fašizma in nacizma, zahtevajoč, da to vemo tudi opolnoči, če nas prebudi. Kultura politike se vedno začne skozi družbeno socialo. Janez Janša je kot minister za obrambo, sociali jemal in ne dajal (razen v primeru nekaterih športnikov), potem pa začel graditi tezo o svojem poslanstvu in izobčenju. Aritmija njegovega srca ga je pripeljala tako daleč, da priporoča spoved drugim in ne sebi, tam na Gornjem trgu v Ljubljani pri jezuitih. Je le res, da smo tudi tokrat imeli mašo v Rogu, in prav je tako, kot je tudi res, da se bo cerkev morala v imenu kulture spovedati, kajti drugače bodo naši potomci, kot Indijanci ob obletnici odkritja Amerike, opozarjali, kaj vse je ta božja ustanova počenjala v svoji zgodovini. Naš znameniti Janez, ki je prvi bunkerski heroj Slovenije, pa seveda nikoli ne bo odgovoril, zakaj, čemu in kako je zbiral obvestila, gradiva in dokumente. Zato primer četverice nikoli ne bo končan. Le vedno znova po-grevan za politične potrebe. Morda bo celo gospod Boršt-ner ugotovil, da so mu bili dokumenti podtaknjeni, in potem bo iz vsega nastala pravljica o junakih slovenske pomladi in desetdnevni vojni, ki jo danes po vsem razdejanju v Bosni ljudje razumejo povsem drugače. Ja, treba se bo sprijazniti z dejstvi in z zgodovino, umeščeno na ljubljanski grad. To pišem, da bi poskušal po svojih močeh povedati, da smo imeli osvobodilno in osamosvojitveno vojno. Nič ne zbriše dejstva, da sva bila Janez Janša in Milan Bratec rojena v Jugoslaviji in sva po nacionalnosti Slovenca. Meni se po stari državi ne kolca, sovražim pa je tudi ne. Samostojna Slovenija pa si tega, kar zdaj doživlja v svoji politiki, ne zasluži. Ne država ne njeni ljudje. Oblast ljudi pokvari, je ljudski rek, in morali ga bomo preživeti! Milan Bratec Recenzija Gojko Beric; Sarajevo na kraju svijeta Šestnajstega junija letos je bila v Delovni hiši v Ljubljani predstavitev knjige nenavadnega avtorja - Gojka Beriča, komentatorja »Oslobodjenja«, ki ga je žirija Zveze novinarjev Bosne in Hercegovine razglasila za novinarja leta 1992. Predstavnikov slovenske javnosti skoradja ni bilo. Na predstavitev knjige so prišli samo tisti, ki jim ne more povedati drugega kot tisto, kar že vedo, saj so sami bridko izkusili. Ni dvoma kar zadeva ravnodušnost slovenskih medijev do klavnice na Balkanu, je Slovenija že dolgo - v Evropi! Naslov knjige zavaja. Ko jo prebereš, ugotoviš, da Sarajevo ni na koncu sveta. Nasprotno in grozljivo - Sarajevo je konec tiste Evrope, ki se je slovesno zaobljubila: nikoli več fašizma! Nenavadna knjiga. V obliki izbora štiridesetih značilnih kolumnov v Oslobodjenju, ki jih je avtor pisal dvakrat na teden v obleganem Sarajevu, in intervjuja z avtorjem teh kolumnov, pripoveduje zgodbo vojne, v kateri zanesljivo ne bo zmagovalcev, »pohvali« pa se lahko z velikim številom večkratnih poražencev: ruralni primitivizem je porazil mnogo-etnično, mnogoversko, mnogokulturno urbano civilizacijo bosanskih mest, demokratično in antifašistično Evropo je porazila Evropa pragmatične brezčutnosti in sprejemanja brutalne vojne sile, agresije, genocida in zločinov kot izvršenih dejstev, ustvarjalnost, individualnost in toleranco je premagala mito-manska, nacionalistična, podrejanja velikim vodjem žejna psihologija polpismene vaščanske črede, predmestne sodrge in kupljive polinteligence. Trpka knjiga. Samoironično pričevanje o tem, da je mnogo lažje napisati inteligentno, naravnost pre- roško analizo, kot pa resno vzeti v zakup njene predvidljive nasledke. In v skladu z lastnimi spoznanji tudi ravnati. Vedno znova presenečenje poštenjakov nad dejstvom, kako hitro in učinkovito se širi zlo, kako preprosta je pot vernikov kolektivnih mitov v množični zločin, kako neopazno se včerajšnje žrtve spreminjajo v nove rablje... Pogumna knjiga. Knjiga Srba, ki je z vsem žarom proti velikosrbski politiki in je dovolj pogumen, da krivde za bosansko tragedijo ne skuša pripisati zgolj velikim voditeljem, ampak jo odkriva tudi v pripravljenosti srbskega naroda, da tem pogubnim voditeljem tako vztrajno sledi. Knjiga Srba, ki v morebitni zmagi te in take velikosrbske politike vidi najhujši poraz svojega naroda. Knjiga Srba, ki hladnokrvno in z analitičnim razumevanjem jemlje nase osebno tudi splošno antisrbsko nezaupanje in sovraštvo, ki postopoma preplavlja tudi tisto Bosno, ki je vstala proti slehernemu nacionalnemu razdvajanju in sovraštvu. Knjiga - žalostinka. Žalostinka za izgubljenimi iluzijami nad komunizmom in socializmom, nad Jugoslavijo, nad JLA, nad demokratično Evropo, nad svetom, v katerem plemeniti ljudje še vedno verjamejo, vsem dejstvom navkljub, da zlo ne more zmagati in da se zločin ne sme izplačati. Žalostinka za blodečim duhom tiste Bosne, ki jo je z ruševinami zgodovinskega mostarskega mostu odnesla Neretva, Bosne, ki so jo v svojih glavah vzeli s seboj sloviti Sarajevčani - umetniki, športniki, intelektualci - begunci, ko so odhajali iz mesta, koncentracijskega taborišča, žalostinka za tisto Bosno, 'd jo razgrajuje neverjetna presehtev pregnancev iz vasi v mesta, ki jo bo onemogočala natanko tista netoleranca, zaradi katere se je skupno življenje Srbov, Hrvatov, Muslimanov in Židov iz bogastva razlik spremenilo v pekel medsebojnega iztrebljanja. Tragedija te Bosne je, da jo je zrušilo primitivno sovraštvo, ki nikoli ne bo moglo zaupati nenavadni sposobnosti urbanih Bošnjakov, da odpuščajo in pozabljajo zločine, ki so jih bili deležni v preteklosti, zato da bi mogli v sožitju in miru živeti v prihodnosti. Knjiga, ki lačno zapisuje pričevanja o poslednjih okruških upanja. V njej najdemo izjavo francoskega generala Unproforja, Morillona, ki pred odhodom iz Sarajeva pravi: »Bosna bo nekoč ponovno odrasla.« V njej je zapisana misel mladega igralca Nermina Tuliča, ki je izgubil obe nogi in se zdaj kljub vsemu poskuša vrniti v gledališče: »Nenadoma začutim v sebi sovraštvo. Samo tu sta me Karadič in kompa-nija malce premagala. Toda jaz bom to sovraštvo iztisnil iz sebe, pregnal.« V njej je dokumentirano, kako Vlado Gotovac, hrvaški pesnik in akademik, v uporu proti zamolčevanju vojnih zločinov pripadnikov lastnega naroda v saboru vzklikne: »Ne zanimajo me zločini drugih, zanimajo me moji zločini!« V eni od zadnji misli v knjigi Sarajevo na koncu sveta avtor pravi: »Vse je odvisno od tega, ali bodo Srbi, Hrvatje in Muslimani kot svojo dolgoročno usmeritev izbrali nacionalizem ali demokracijo.« Dokler pričevalci takega kova, kot je novinar Gojko Berič, tako mislijo, morda vendarle še ni vse izgubljeno. Sonja Lokar m TE 7. julija 1994 RAVBARKOMANDA Po škandalu na Otočcu GROF NIMA NOBENIH MOŽNOSTI ZA VRNITEV GRADU Po škandalu na Otočcu, kjer je imel nadškof Šuštar mašo za blagoslov poroke hčere (ne)sojenega otoškega Grad je bil pred obnovo popolna grofa Margherija in srečno vrnitev družine na Otočec, javnost predvsem zanima, kakšne so resnične pravne in razvalina. druge možnosti, da bi se grof ponovno naselil na edini tako imenovani vodni grad v Sloveniji. Odgovor je na dlani: po zakonu o denacionalizaciji Margheri nima prav nobenih možnosti, da bi dobil grad. In to kljub temu, da je zakon pravno skrpucalo in da je nerazumljivo širokogruden do tako imenovanih denacionalizacijskih upravičencev. Ugotovitev velja seveda v primeru, da imamo opravka z državo Slovenijo kot pravno tvorbo, pri Grad, po letu 1942, ko so ga parti-kateri moramo zanemariti dokazano koruptivnost sodne izvršne in zakonodajne oblasti. zani zažgali. Grof ni denacionalizacijski upravičenec Zakon o denacionalizaciji v II. poglavju, v katerem opredeljuje upravičence do denacionalizacije, v 9. členu pravi, da so upravičenci fizične osebe, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Kot je znano, se je družina Margheri odselila z Otočca že leta 1942, in sicer v Brežice, kjer je takrat vladal nemški rajh. Ker se je družina leta 1945 s poraženo nemško vojsko umaknila iz Brežic na Dunaj, v času nacionalizacije ni mogla imeti (in tudi ni imela) jugoslovanskega državljanstva. V drugem odstavku omenjenega člena zakon določa, da upravičenci niso fizične osebe, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi takratnih zakonskih razlogov, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije. Glede na grofove izjave, da je družina zbežala pred partizani z Otočca v Brežice že leta 1942, seveda ne moremo govoriti o kakšni internaciji, kaj šele o boju na strani protifašistične koalicije. Prej nasprotno, zato tembolj čudi (ali pa tudi ne) Šuštarjev blagoslov na srečno vrnitev družine v nemškem jeziku. Podobno govorijo preostali trije členi, ki za upravičence do denacionalizacije štejejo osebe, ki so morale v času nacionalizacije imeti jugoslovansko državljanstvo ali jim je bilo po 9. 5. 1945 oziroma po 15. 9. 1947 jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom oziroma mednarodno pogodbo. Grofu Margheriju kot pravnemu nasledniku po 9. 5. 1945 ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali medna- rodno pogodb^. Torej tudi v tem pogledu ne izpolnjuje pogojev za status upravičenca do denacionalizacije. Pelhan: Grof ne izpolnjuje temeljnega pogoja... Margheri torej po zakonu o denacionalizaciji, ki določa načine in pogoje vračanja odvzetega (nacionaliziranega) premoženja, v nobenem primeru ne more dobiti nazaj gradu. Ostaja pa odprto vprašanje odškodnine za odvzeto premoženje, še zlasti če imamo pred očmi lastninsko načelo, ki velja od starih Grkov naprej in po katerem se lastnina v civiliziranih družbah pridela, v barbarskih pa prigrabi. Zakon o denacionalizaciji to vprašanje rešuje v svojem 10. členu, ki pravi, da so upravi- čenci tudi osebe, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile jugoslovanski državljani, pa so imele stalno bivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije in jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15. 9. 1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo. Niso pa upravičenci v smislu tega zakona tiste fizične osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. To spet pomeni, da grof Margheri ne more biti upravičenec do denacionalizacije, bi pa kot avstrijski oziroma nemški državljan lahko odškodnino zahteval od nemške države, skladno z meddržavno pogodbo med nekdanjo Zahodno Nemčijo in Jugoslavijo o ureditvi medsebojnih obveznosti. Konec koncev ne gre spregle- dati, da je bil grad požgan in do tal razdejan, kar je jemati kot posledico druge svetovne vojne, ki jo je z agresijo na Jugoslavijo povzročila Nemčija. O tem zelo zgovorno pričajo naše fotografije, iz katerih je razvidno, da je bilo treba grad popolnoma obnoviti. Reševanje denacionalizacijskega zahtevka grofa Margherija je v pristojnosti ministrstva za kulturo, ker je grad kulturni spomenik. Ker je zahtevek šele te dni priromal z novomeške občine na ministrstvu, nam kaj več o njegovi vsebini niso mogli povedati, saj se z njim še nihče ni strokovno ukvarjal. Kljub temu pa nam je kulturni minister Sergij Pelhan povedal, da moramo pri zadevi Margheri ločiti dve stvari: dodeljeno državljanstvo Margheriju na eni strani in denacionalizacijski zahtevek za vrnitev gradu Otočec na Po vojni so grad obnovili v času gradnje avtoceste Ljubljana-Zagreb. i Potem je postal gostinski objekt, medtem ko mu je današnjo podobo in kulturno-gostinsko vsebino dala tovarna zdravil KRKA iz Novega mesta. drugi. Pelhan je posebej poudaril, da dodeljeno držav'janstvo v nobenem primeru ne pomeni, da ima grof Margheri zaradi njega tudi že kakšne možnosti za ugodno rešitev svojega zahtevka. Pelhan je bil neposreden: »Mislim celo, da gospod Margheri nima prav nobenih možnosti, da bi dobil grad Otočec, saj za to ne izpolnjuje temeljnega pogoja, kar pomeni, da v času nacionalizacije ni bil jugoslovanski državljan. Moram povedati, da je bila vlada s tem seznanjena, ko mu je po 13. členu zakona o državljanstvu z izredno naturalizacijo podelila državljanstvo.« »Na vprašanje, katere konkretne koristi je imela država Slovenija oziroma njena kultura od Margherija, da je kulturno ministrstvo podalo ugodno mnenje za dodelitev državljanstva, pa nam je Pelhan povedal, da je Margheri prišel na kulturno ministrstvo s predlogom oziroma modelom delovanja glasbenih festivalov v nemški deželi Schleswig-Hol-stein, s katerimi ta dežela letno ^ zasluži kosmatih 189 milijonov DEM. Model da smo sprejeli in ga skušali uveljaviti tudi v Sloveniji. Hkrati je po njegovih besedah Margheri vzpostavil sodelovanje kulturnega ministrstva z glasbeno šolo za mlade talente v Liibecku, ki je Sloveniji dodelila pet štipendij. To so bili konkretni razlogi, zaradi katerih je kulturno ministrstvo vladi priporočilo, naj grofu Margheriju da slovensko državljanstvo. Pisanja in natolcevanja, da je prav Pelhan ena od Margherijevih »ljubljanskih zvez« za vrnitev gradu, pa kulturni minister niti ni hotel komentirati. ■«» Ivo Kuljaj Nova knjiga Avtor, magister sociologije in miličnik, je policiji bil in je še zapisan z dušo in telesom; bil je komandir policijske postaje, ravnatelj kadetske policijske šole, načelnik slovenske policije. V knjigi Policija, demonstracije, oblast opisuje svoja opažanja in ocene, kako je policija ravnala v minulih 30 letih, predvsem v Ljubljani, ob demonstracijah, zborovanjih, ustanavljanju strank, še posebej v prelomnih časih slovenske republike in države. V tej knjigi riše portrete posameznikov, opisuje dogodke in njihova ozadja. Kot rdeča nit se v 30-letnem loku njegovega angažiranja v policiji nehote izpisuje zgodba o policistu, ki ne sme zbujati strahu, ampak mora biti tudi in predvsem človek. Cena knjige je 2.600 SIT, 5-odstotni prometni davek je vključen v ceno. Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 061-321-255, 1310-033, faks 311-956. NAROČILNICA ~~ Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o)_izvod(ov) knjige POLICIJA, DEMONSTRACIJE, OBLAST. Naročeno pošljite na naslov: ____________________________________________________________ Ulica, poštna št., kraj: ________________________________________________________________ Ime in priimek podpisnika: ______________________________________________________________ Naročeno dne: _______________________________ 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku 2. Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju —----- ----------------------------------------- Žig Podpis naročnika Zaznamovani Zadnje čase smo priča vse močnejšim in številnejšim prizadevanjem, da bi posameznikom ali celim skupinam omejevali možnost opravljanja zaposlitve. Na primer sodnikom, ki niso prav začetniki, častnikom nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, bivšim uslužbencem Službe državne varnosti in podobno. Vsem je nekaj skupnega: bili naj bi ožigosani, zaznamovani s prejšnjim delovanjem, kar bi zadostovalo za njihovo izključitev iz določenih dejavnosti. Nekateri pišejo in govorijo enostavno o zloglasni prepovedi opravljanja poklica, ki smo jo pri nas poznali in jo še danes imajo v nekaterih državah, ki se sicer štejejo za vzor demokracije. Omejil se bom le na pripadnike (nekdanjih) varnostnih organov v širokem pomenu besede. Sredi maja leta 1991 je začelo veljati več sprememb in dopolnitev zakona o notranjih zadevah. Med novostmi je bila tako imenovana administrativna upokojitev. Republiški sekretar je dobil pravico brez ugovora predčasno upokojiti vsakogar, ki se zanjo odloči. Res so zaceli takoj izdelovati sezname in je bilo še pred posegom zvezne vojske v Sloveniji na ta način upokojenih na desetine pripadnikov Službe državne varno- sti. Konec jeseni leta 1993 smo prebrali uradni podatek, daje bilo predčasno upokojenih 354 oseb. To nadaljujejo tudi danes. Odšli so večinoma delavci Službe državne varnosti pa tudi kriminalisti in uniformirani policisti. Med slednjimi so bili sprva le taki, ki niso bili Slovenci, pozneje pa tudi naše gore listi, kot pravimo. Nekateri so bili veseli, da so odšli v predčasni pokoj, saj so imeli vsega čez glavo, zlasti pa nezaupanja. Drugim se je zdelo vseeno, tretji pa so bili prizadeti tudi denarno in ne le duševno: bili so ob odpravnino, čeprav jim je do redne upokojitve manjkalo samo nekaj mesecev ali več. Za večino teh oseb velja v javnosti domneva, da so bili za novo oblast nezanesljivi. To je veliko ožigosanje, ki se ga ne da izbrisati čez noč. Še toliko bolj peče, če je bil žig povsem krivičen... Državljani razumejo to upokojevanje kot politični ukrep vsakokratnega ministra za notranje zadeve. Kakšne bodo posledice, o tem niso razmišljali. Pa sb že: varnostne, denarne in čisto osebne. Vse to-narekuje, da bi se morala navedena možnost administrativnega upokojevanja takoj odpraviti. Odgovorni se ne bodo mogli 'izgovarjati na pozabljivost, ko bodo davkoplačevalci zahte- vali poravnavo za vse večjo nevarnost, ki je tudi posledica zaletavega obračuna z več sto oblikovanimi kadri v organih za notranje zadeve. Nekakšni protipolicijski popadki so verjetno spremljali tudi nastajanje zakonov, ki urejata detektivsko in zasebno varnostno dejavnost. Nekateri skrajneži, ki so precej podobni »črnim boljševi-kom«, so morali precej popustiti. ■V nečem pa so le uspeli. Proti koncu letošnjega junija je namreč začel veljati zakon o detektivski dejavnosti, ki je prvi tak predpis pri nas v zadnjih desetletjih. V njem je zapisano, da se kot detektiv ne more zaposliti nekdanji policist, kriminalist, delavec ^ Službe državne varnosti oziroma Vamostno-informativne službe ali drug pooblaščeni delavec notranjega ministrstva, če je od njegove razrešitve v tem ministrstvu preteklo manj kot dve leti. Šlo naj bi f za malce spremenjeno določbo o konkurenci, ki jo poznano tudi nekateri drugi poklici. V resnici pa ima stvar še drug obraz: preprečevati prostovoljne odhode iz vseh služb v organih za notranje zadeve, ki so vezane na terensko delovanje, ter iz obveščevalne »■ službe v zasebno varnostno dejavnost. Prizadeti bi bili torej v svoji svobodi opravljanja dela, ki so se zanj usposobili. Kdor pa verjame, da bodo bivši policaji v dveh letih • pozabili in prekinili vezi z nekdanjimi sodelavci, je ali naiven ali popoln amater na področju psihologije. Ta določba v zakonu se bo prav kmalu pokazala v pravi luči... Golobičeve ideje Gregor Golobič, generalni tajnik LDS, je za ta teden napovedal sestanek LDS in SKD, na katerem naj bi se menili o realizaciji ponovno obujene ideje o dvostrankarski koaliciji. Glede na aktualne stanovanjske in druge afere, v katere so do vratu zakopani ravno vidni predstavniki obeh omenjenih strank, takšna ideja resnično prihaja ravno ob pravem času. Združeni listi pa v tej godlji, ki se bo vsekakor primerno valorizirala na naslednjih volitvah, ne preostane nič drugega, kot da prosi boga, da jo novodobni »prasci« ekskomunicirajo od korita, v katerem si po doslej znanih podatkih edina ni umazala rok. Dvojna (LDS + SKD) koalicija bi bila potemtakem čista usluga Združeni listi, ki bi v primeru neuspešnih pogovorov o liberalno-krščanski koaliciji morala pri priči razmisliti o odhodu iz vladajoče bande. Lepša priložnost, kot jo ima zdaj, se ji niti v sanjah ne bi mogla ponuditi. Janez Kopač, poslanec LDS, se je pred meseci hudo zjezil nad avtorjem tele rubričice, češ da sem ga uvrstil med poslanske svinje, zaradi česar je zahteval (in seveda dobil figo) javno opravičilo in odklonil nadaljnje sodelovanje z našim časopisom. Še sreča, kajti v nasprotnem primeru bi se bili prisiljeni zdaj po razkritju njegovih akutnih stanovanjskih zagat, ki jih možak širokopotezno rešuje kar z dvema stanovanjema in dvema hišama, kajpak pretežno s pomočjo davkoplačevalskega žepa, javno opravičiti predvsem našim bralcem. Dopustili bi pač, da jim serje na glavo »politik novega kova«, ki po definiciji nima kaj iskati v našem časopisu. Če- Kozinčeva gesta Miha Kozinc, pravosodni minister v odstopu, je poleg ponujenega odstopa sklenil tudi vrniti privilegirano (R+3) vladno stanovanjsko posojilo. Minister Kozinc si je s tem kupil vstopnico za vrnitev v civilno družbo, v kateri bi kot pravnik v nasprotnem primeru težko počel še kaj pametnega. Po drugi strani pa je njegova gesta medvedja usluga stranki in še zlasti vodilnim ljudem LDS, ki javnosti skušajo prodajati gnile hruške, češ da je bilo vse v okviru zakona. Kozinc si torej ni samo kolikor toliko opral umazanega obraza, temveč hkrati s prstom pokazal na vse tiste, ki so počeli še vse kaj hujšega kot on, a si prav pobalinsko zatiskajo oči pred konsekvencami. To še zlasti velja za finančnega ministra Gasparija in predsednika vlade Drnovška, ki z nekimi čudaškimi kadrovskimi vatli posredno opravičuje koruptivnost stranke in vlade, ki jima načeluje. Kot da bi hotel umreti do lastnega pragma- Horoskop lil Hitra odločitev V prvem stoletju pred našim štetjem se je rimska republika po dobrih štirih stoletjih svojega obstoja že nevarno bližala koncu. Vse več bistrovidnih državnikov je videlo edino možnost rešitve Rima v monarhiji, vendar nihče še ni bil dovolj močan in drzen, da bi se upal oklicati za monarha. Med državniki je vidno mesto zavzemal Gaj Julij Cezar (rojen 13. julija 100 pr. n.š.). Njemu v čast so Rimljani tudi mesec njegovega rojstva poimenovali po njem. Gaj Julij je bil iz plemenite, a obubožane rodbine, vendar so mu rodbinske zveze in zaščita mogočnih sorodnikov omogočile dobiti poveljniško mesto v vojski. Izkazal se je za dobrega vojskovodjo, bil se je na vseh koncih Evrope, mur smo se k sreči izognili mi, pa ni uspelo slovenski državi, ki dopušča, da se z njeno oblastjo igrajo (politično) nevzgojeni in povrhu vsega še gmotno nepreskrbljeni otroci. Afrike in Male Azije, najbolj pa je znan po pokoritvi Galije. Spretno je znal manevrirati tudi na političnem bojišču in kmalu postal eden najmogočnejših ljudi v Rimu. Skupaj z dvema drugima mogočnikoma je sklenil zvezo, t.i. »prvi triumvirat«, s katerim so si »razdelili« imperij: Cezar je dobil upravo nad Galijo (in jasno tamkajšnjimi armadami), Pompej Španijo in Kras Sirijo. Nekaj let je to zavezništvo bolj ali manj delovalo, ko pa je Kras padel v vojni s Parti, je prišlo do odločilnega boja med Pompejem in Cezarjem. Pompej je prišel v Rim, v senatu spletkaril proti Cezarju in končno je senat zahteval, naj se Cezar vrne v Rim in prepusti upravo nad Galijo drugemu. Cezar se je vrnil, toda na čelu svojih čet in zavzel Rim. V državljanski vojni, ki je sledila, je potolkel Pompeja. Ta je pobegnil, vendar so ga na begu, verjetno na Cezarjev ukaz, umorili. Tako je Cezar postal diktator, vendar ne za dolgo. Že dve leti kasneje so ga republikanski zarotniki ubili. Njegovo posest in politično moč je podedoval njegov posinovljenec Oktavijan, ki je po petnajstih letih manevriranja postal prvi rimski cesar. Tako se začenja obdobje vladanja Julijsko-Klavdijske dinastije cesarjev. Ok-tavijanu-Avgustu je sledil krvavi Tiberij, temu psihopat Kaligula, Kaliguli pohabljeni Klavdij, temu pa spet nori Neron, s čigar smrtjo je dinastija izumrla. Ko se je Cezar s svojo vojsko izkrcal v Afriki, da bi obračunal s tamkajšnjimi privrženci Pompeja, je na ladijskem mostičku padel. Da ne bi vraževerni vojaki v tej nezgodi videli slabega znamenja za nameravano vojskovanje, je Cezar hitro vzkliknil: »Te že imam, te že držim v rokah, Afrika.« Deni Humoreska Nogomafija - A ste videli, kako so v Kolumbiji obračunali z nesrečnim branilcem Escobarjem, ki je dal avtogol in tako izločil kolumbijsko reprezentanco iz nadaljnjega tekmovanja za svetovno nogometno prvenstvo, smo nagovorili tovariša Neposrednega proizvajalca raznih strok, ki je kot navadno visel za šankom bifeja Bližnja srečanja posebne sorte in pijuckal svoje pivo. »Videl nisem, sem pa slišal,« je modro odgovoril, »čisto v stilu je bilo!« - Ali mislite v stilu kolumbijske narkomafije? Da so ga kar ustrelili... »Zakaj pa narkomafije?« - No, saj vsi vemo, da v Kolumbiji družbeno sceno obvladuje narkomafija. »Kolikor jaz vem, v nekaterih državah ni treba iskati narkomafije ali kakšne druge mafije, kadar je beseda o nogometu. V teh državah za take primere zadostuje nogomafija.« - Kaj pa je to? »Ali ste že kdaj slišali za ime Hegsel?« - Nekam znano se mi zdi. Pa se vseeno ne morem spomniti, kdo bi to bil... »Toni kdo, pač pa je Heysel stadion v Belgiji. Pred nekaj leti je bilo tam na tekmi trideset mrtvih. Pa tekme vseeno niso prekinili. Se spomnite? Pa tam zagotovo ni bilo nobene mafije. Razen če navijačev ne imenujemo mafija. Torej je bila nogomafija.« - No, zdaj se spomnim. Ampak tisto je bil pretep na tribunah. Nič ni bilo načrtovano, v primeru Escobarja pa je šlo za premišljen, hladnokrven umor. »Na Hegslu je šlo pa za vročekrven poboj, pravi masaker. In mednarodnim nogometnikom se ni zdelo vredno tekme prekiniti. Tako torej vidite, da navijači, vodstva klubov in mednarodna zveza skupaj tvorijo takoimenovano nogomafija.« - Pa saj tam igralci niso bili nič krivi... »Seveda, nogometaši nikdar niso nič krivi. Zdaj samo še recite, da tudi Maradona, ki se je nacejal s poživili, ni nič kriv!« - Saj so ga za to kaznovali... »Ampak, če ga bo zdaj kakšen razočarani navijač počil, bo spet ves svet objokoval izgubo. Ampak pustiva to. Raje pomislite, kako italijansko politiko obvladuje nogomafija.« - Tale je pa bosa. »A res! No, poslušajte. Na parlamentarnih volitvah v Italiji je zmagal Berlusconi z geslom italijanskih nogometašev 'Forza Italia’, torej 'Italija, naprej!’ A ko so Italijani v ZDA neslavno izgubili z outsiderskimi Irci, Berlusconiju niso pomagale številne TV postaje in njegova 'Forza Italia’ je na lokalnih volitvah doživela neuspeh.« - Pa ja ne boste rekli, da v Italiji nogomet vpliva na politiko? »Jaz prerokujem: če se Italija na svetovnem prvenstvu ne bo dobro uvrstila^ pri čemer pride v poštev le zlata, eventualno srebrna kolajna, bo Berlusconija in njegovo stranko kmalu pobralo.« - Bežite, bežite. Kje pa! To bi morda zmogla le mafija... »In v čem pa se resnična mafija in nogomafija razlikujeta? Tako ena kot druga kontrolirata velik denar in množice. Zakaj torej ne bi nogomafija vplivala tudi na politiko?« - No, zdaj samo še recite, da tudi na slovensko politiko vpliva kakšna slovenska nogomafija, ha ha... »Res, imate prav. V Sloveniji ni nogomafije. A samo ta nam še manjka, vse drugo že imamo!« Bogo Sajovic Kopačeve SlL zagate Šešokova blagajna Dušan Šešok, direktor Iskre Holdinga, še prej pa direktor Yulona in minister za finance, ne loči prav dobro med podjetniško, državno in zasebno ekonomijo. Rezultat tega so čudne poslovne in finančne mahinacije, posledice katerih so opazne v državni in podjetniških blagajnah, ne pa tudi v Šešokovi zasebni. Možak očitno sodi v tisto novodobno generacijo Slovencev pri koritu, ki jo ljudski glas bije, da ji je v dobrih treh letih uspelo pokrasti več kot oni pred njo v vseh petinštiridesetih. Zaradi tega sploh ni presenetljivo, da .vlada ne zna natančno pojasniti, zakaj so vse davčne in druge obremenitve iz dneva v dan večje. Kuli Vreme poleti In pozimi Zadnjič smo ugotovili, da so poleti cikloni plitvejši in anticikloni šibkejši kot pozimi. Bilo je tudi povedano, zakaj prihaja do teh razlik. Zdaj pa poglejmo še, kako je z vremenom, pravzaprav z dogajanji, ki jih imenujemo vreme, poleti in pozimi. Težko bi rekli, da je poleti vreme v manj izrazitih ciklonih in anticiklonih tudi manj izrazito. Pravzaprav smo v tem letnem času priča prav burnim dnem. Predvsem mislim na nevihte, ki so stalni spremljevalec poletnega vsakdana. Seveda so lahko dokaj nedolžne. Zraste nevihtni oblak, zagrmi enkrat, dvakrat, niti ni nujno, da sploh pade kaplja dežja, pa je. Take so skrajnosti v eni smeri, drugo skrajnost pa predstavljajo tako imenovane »super celice«, več nevihtnih oblakov, združenih v ogromen nevihtni sistem, ki ima v sebi nakopičene ogromno energije. Ne le pogosto in močno grmenje s strelami, ki lahko netijo požare, tudi obilne padavine so spremljevalci takih neviht. Prejšnji teden je takšna nevihta s katastrofičnimi razsežnostmi zajela Trbovlje in Savinjsko dolino. Do tako uničujočega delovanja vode pa ne bi prišlo, če bi toliko dežja padlo v ravnini, recimo na ožjem območju Ljubljane. Tu bi pač zalilo kakšen podvoz ali klet, ne bi pa bilo podivjanih voda, ki bi odnašale ceste, in zemeljskih plazov. V manj izrazitih meteoroloških tvorbah večjih razsežnosti se torej skrivajo manjši, toda zato nič manj močni pojavi. Omenimo še točo, ki je pozimi ni. Po drugi strani pa se poleti vreme manjkrat spremeni. Sicer šibkejši anticikloni vztrajajo dlje časa. Ne velja pa nasprotno, da bi tudi šibkejši cikloni povzročali več dni slabo vreme. Nagradna križanka št. 29 Rešeno križanko nam pošljite do 18. julija 1994 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 29 Nagrade so: 1.000, 700 in 500 tolarjev. Rešitev nagradne križanke št. 27 SPOR, VARAN, LATE, VRENI, AKRON, MATT, AVTOMOBILI, LK, KESON, LT, STRELOVOD, TAR, KIR, TRIREMA, ETEN, ŽABA, RA-MONA, EMIR, LATAS, EMA, DRSNIK, KORANA, PORTA, EN, VIRK, MON, TN, OVAL, BELA, KANT, OTOKAR, KERŠOVANI, KARS, SANI, ILKA, OŽ ONEIDA, KARL, RUMBA, KALNIK, ANIO, ARŠIN Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 27 1. Nada Derča, Ločica 24a, 63313 Polzela, 2. Rozika Petek, Bevkova 4, 62000 Maribor 3. Marica Košmerl, Hrib 16, 61318 Loški Potok Nagrade bomo poslali po pošti. Križanko pripravil Križanko pripravil SALOMONOV UGANKAR