Mog jociib furij Povest iz domačih hribov Ko je ženica za oknom nekaj odgovorila, česar ni bilo mogoče razumeti, se je nasmejal: »Ah seveda, meh, meh! Če ima človek skoraj devet križev na plečih, ni čuda, da pušča. Pa deset let še zmeraj lahko drži, hahaha.« Trije otroci so prileteli čez cesto. »Ah, glej ju, Franeeja in Tevžeja!« ju je dohtar nagovoril. »Kateri je močnejši ? ... Ne, ne, tepsti se danes ne smeta, danes je nedelja .. . Nančka pa je za celo glavo zrastla, kar sem jo zadnjič videl... Škoda, danes imam nov suknjič pa ni bonbonov v njem. Na, otroci, tu imate krajcar — fig si kupite!« Dal jim je denar. Ko je Sel dalje, je na pragu zagledal mačko, kako si je s tacami umivala obraz. »Mucika, muc, mue, muc!« jo je poklical. »Kdo pa bo prišel danes, da se tako čediš in napravljaS?« Počohljal jo je in ma.čka se je stegnila, tako ji je dobro delo. Pri šoli je stal star občinski --romak s pioo v ustih. »Bog daj dober dan, Marka! Ali ti duSi dim?« »Dišal bi mi že, gosnnd Hoht.pr. ko bi ir-"-. tobrvka.« >Kaj, nimaš tobaka? Siromak ti! Na, tu imaš cigaro.« Hav-hav-hav! se je zakadil bel špicelj vanj. »Muki, ti pledrc, ali me ne poznaš? Hahaha.« Tlesknil je s prsti, psi.ek -a je veselo pomigal z repom in se vzpel nanj. »Ho, ho, ti pacek packasti, tako pa nisem mislil. Me boš čisto podrekal.« Medtem ko je šel dalje, si je otrcal blato, ki so ga pustile pasje tace na hlačah. »Ah, jerčka — danes pa si lepa! Ali si bila pri prvem svetem obhajilu? Si imela lep bel venček, kaj? To bi bil pa rad videl. Ne, ne, deklič, drugič! Danes ne utegnem. Srečno, Jerčka!« Tako je to šlo vso pot po vasi. Na kraju je stopil zdravnik v čedno belo hišico, kjer so z oken viseli nageljni in rožmarin, Na lopi je potrkal na vrata v sobo. — Naprej!« — V sobi je v mehkem naslonjaču sedela bleda, morda šestdesetletna žena, ki ji je bilo videti, da je pravkar prebolela hudo bolezen. »Bog daj dober dan, gospa! Sem dejal: moram iti in pogledati, kako je z vami. Dobro je, dobro. Na pogled ste že prav dobri.« »Gospod doktor, Bog vam povrni, da ste prišli! Vepela sem vas,« je odvrnila gosna in po!?asM&la; »arapak ¦i.anes ste pa menda čisto novi.« •»AM se vam č'Hn ¦ ¦¦'''" ^"i io velika noč šele rninula in o veliki noči sem dejal, da je treba starega človeka »leči In novega obleči, hehehe.« Doktor Silan je bil samec; imel je obilo dela in tako ni utegnil nase gledati. Večkrat je bil prav nemarno oblečen. Nekaj tednov sem pa se je oblačil prav skrbno in, kolikor se mu je le dalo, tudi po modi. »No, kako se počutite? Ali vam jesti diši? Ali mirno spite?« jo je jel spraševati, ko se je usedel zraven nje. »Dobro je,« je odgovorila gospa. »Da bom tako hitro okrevala, tega bi ne bila nikoli verjela. Zmeraj sem mislila na Bvojega rajnega, da bo prišel pome.« Bila je vdova po rajnem Jakobu Dobrovniku, ki je bil šolski upravitelj v Šentanelu. »Bababa!« jo je zavrnil zdravnik. »Tako hudo ni bilo. Kdor je tako krepek kakor vi, ta še to tudi preboli, če se mu pljuča malo vnemejo.« Preiskal ji je pljuča in prisluhnil sapi. »Odlično! Vse čisto,« je dejal. »V štirinajstih dneh boste spet, kakor ste bili.« »Bog vam povrni ves vaš trud, gospod doktor! Jaz ne vem, kako bi se vam dovolj zahvalila.« »Kaj še kaj! Meni se nimate za kaj zahvaljevati. Hvalite Boga, ta daje zdravje. Če je kdo drug še kaj pomagal, potem je bila to vaša dobra hči. Bolj skrbne in bolj ifpretne bolniške strežnice še nisem srečal... Toda kie pp. '" ^or-not^A^'- "¦¦ »H Končrtiku je šla, Tilko obiskati. Sta si prljateljici.« »Kaj, prijkteljici sta si?« »Da. Bili sta skupaj pri šolskih sestrah v gospodinjski šoli. Treziki se uboga Končnica smili.« »Uboga Končnica? Smili? Zakaj pa?« »Ali še niste čuli? Saj že vse govori.« »Da so pobiča dobili, to vem. Mene niso klicali, je babica opravila. Ali je bilo potem kaj narobe?« »Ne, ne. Zdrava sta oba, mati in otrok. Toda on, Končnik, ne da otroka krstiti — iz mržnje do župnika.« »Tako znorel vendar ni.« »Znorel ni, pa čez mero ponosen je. Ne more pozabiti, da ga je gospod župnik razžalil — tako pač trdi on — in da je pravdo proti gospodu izgubil.« »Ali te stare žganke še zmeraj pogreva?« »Saj sploh še ni pustil, da bi se bili shladili. Več ko pol leta že ne zajde v nobeno cerkev; župniku nagaja, kjer more. Zdaj otroka h krstu ne pusti, da bi mu ne bilo treba župnika. Baje je rekel, da njegova hiša od župnika ne potrebuje ničesar in ne sprejme ničesar.« »Kako dolgo pa je že, kar je prišel otrok na svet?« »Hm, dobre tri tedne bo že.« »Pa tedne in mesece to vendar ne more trajati, enkrat morajo, otroka vendar krstiti.« »Ne vem, kaj Končnlk prav za prav misli. Morda pričakuje, da bo župnik prestavljen.« »Tedaj bo dolgo čakal. Kaj pa njegova žena k temu pravi ?« »Moj Bog, uboga Tilka! Reči ne sme kaj, Končnik ima glavo kakor kij. Povrhu je Tilka vsa zaverovana v njega in na vse viže gleda, da bi ga ljudje ne dobili v jezike. Zato je tiha in se skrivaj dosti prejoče. Bojim se, da bo od žalosti in skrbi še zbolela.« »Tako, tako, tako! Tedaj bom moral kdaj tja iti, da ga popijem kozarec in da si krčmarja malo izposodim.« »Za božjo voljo nikar, gospod doktor! To bi bilo samo olje na ogenj, potem bo vse ženi povračal. Tak ponos ima, da ne prenese opominov. Ježovnika s Sel, ki ga je zaradi prepira z župnikom prijel, je iz hiše vrgel. Župniku se baje tudi ni dosti bolje godilo, je pravil stari Blaž. Ko je župnik neki dan prišel h Končniku na dom in ko ga je prijazno opomnil, kako da ne pride več v cerkev, je ta surovež bojda stisnil zobe, ne besede ni rekel in je gospodu s prstom pokazal na vrata. — Od tistih dob je še bolj hud na župnika.« Zdravnik je zmajal z glavo. Čez nekaj časa je rekel: »Gospa Dobrovnik, predolgo govoriva. Utrudili se boste in vam bo na škodi.« »Še malo ne, gospod doktor. Malo klepetanja mi dobro de. Toda vam se mudi.« »Danes imam pisan čas.« »Potem pa še počakajte, da pride Trezika; nama bo kave Bkuhala.« »Prav rad, če vam ni sitno.« »Kaj še! Trezika mora vsak čas priti. Vesela vas bo.« Zdravnikov obraz se je čudno zasvetil. Imel je besedo na jeziku, pa jo je požrl in je molčal. Dobrovnica pa je klepetala dalje: »Stari Senčar je le prav imel, ko je Tilki z vsemi štirimi branil, naj ne jemlje Končnika. Ko bi ga bila Tilka poslušala!« »Z ženitvijo je kakor s sreekami: eden zadene, drugemu spodleti,« je dejal zdravnik zamišljeno. »Pri vas te nevarnosti ni,« ga je Dobrovnica podražila; »vi se takih srečk ne marate lotiti.« »Kdo ve? Za študirane pravijo, da jih s štiridesetimi leti sreča pamet — raoja ura pa je pravkar štirideset bila, hahaha,« se je zasmejal. »Aaa! Torej še res ni, ko ljudje pravijo, da ste se zoper sedmi zakrament zarotili? — Torej le še mislite na ta jarem?« »Mislim že, haha. Ampak za jarem je treba dveh. Vidite, tu pa se že začnejo težave.« »Bababa, težave! Sto deklet vam je pripravljenih v jarem pomagati.« »V tem pa se motite, gospa. Eni sem prestar, drugi eem premalo gosposki, tretji moj nos ni po volji, čeprav ,sem čisto nedolžen, da je tako tolst in rožnat, haha, in 1— in, če naj po pravici povem, tistih, ki bi jih lahko dobil, jaz ne maram, tiste edine, ki bi jo hotel, pa dobim ne.« »Tega vam ne morem prav verjeti. Doktorja Silana menda nobena ne bi zavrnila.« Odmaknil se je s stolom nekoliko od gospe. Na obrazu sta se mu mešali zadrega in veselost. Nekajkrat je požrl in se pogoltnil, potem pa je dejal poredno: »Če tako mislite, gospa, pa kar poskusiva, že je res... Mislite si na primer, doktor Silan bi prišel slovesno napravljen — hahaha —, bi se pred vami priklonil ln bi vas poprosil za roko vaše gospodične hčerke — kaj t>i mu rekli?« Dobrovnica se je prestrašila, je zardela, pogledala gdravnika vprašujoč v oči in dejala resno: »Gospod doktor, to so pač norci, kaj?« »Bog vari! Četudi imam rad norce, v takihle rečeh norci niso prav,« je odgovoril. Gospa je nekaj časa molčala. »Ampak jaz brez hčere ne morem biti... To vendar i/este, gospod doktor,« je spravlla jecljaje iz ust; »če pustim Treziko, to se pravi, če me ona pusti, kaj naj jaz reva počnem, ko sl sama ne morem pomagati?« »Kaj? Z njo bi šli. Moje stanovanje je dovolj veliko. Tu niste na svojem, pri meni boste pa doma. V Brezju je tudi topleje, kraj je bolj prijazen. Potem pa ne boste imeli samo hčerke, imeli boste zdravnika tudi kar pri sebi, čeprav upam, da ga vam ne bo kmalu treba.« Čez gospejin obraz je šinil žarek veselja. »Ali ste se s Treziko že zmenili?« »Ne besede še ne. Ne bi se mi bilo zdelo pošteno, ko bi bil z gospodično za vašim hrbtom kaj spletel. Poprej sem hotel vašo besedo.« »Toda Trezika ni bila v kakih višjih šolah, bila je samo pri šolskih sestrah.« »Zaradi tega jo še bolj cenim. Višje šole, gospa, dekleta samo skazijo.« »Da, gospodinja je že; pa dati ji nimam kaj in mlada tudi ni več. Že v samostanu je bila najstarejša med gojenkami; pozneje pa je tudi morala za delom in zaslužkom, da je doma pomagala.« »Bolj mlada je še zmeraj kakor jaz. Kar pa se drugega tiče, hvala Bogu, nisem bil nikoli tak osel, da bi bil hotel denar priženiti. — Gospodična je brihtna in čedna in dobrega srca; to Je več kakor cela skrinja denarja. Ze kar od kraja mi Je bila po volji. Odkar pa sem jo med vašo boleznijo bolj spoznal, si zmeraj pravim: S to bi bil sre.en, z drugo nobeno.« (Dalje Bledl)