in umetnosti, vežbanje gospodarskih in so« cialnih vrlin. Vse to bi moralo najti v zakonu izraza. Ako je zakon iz 1869. leta uvel realne predmete kot novorojenčke v šolo — mora danes to načelo realnosti pouka praznovati zmago. Zahteva današnjega časa je, sploh po* staviti ves pouk na prirodna tla. Človek, človeško bivališče, vas, okolica, narod, dru* žva, dežela, domovina, vse to je p r o * dukt prirode in nujna je zahteva, da se človek v njej spozna. Človeka je po* tegniti iz njegove namišljene višine in ga postaviti nazaj na zemljo. Človek se mora zavedati svojega mesta v prirodi, in iz tega načela bi moral izhajati ves pouk. Zakon pa tega ne povdarja dovoljno. Šolska obveznost. t Najslabša stran zakona jc, da dejansko omogoča zmanjšanje šolske dobe. Naše načeio mora biti: proč z vsakimi olajšavami glede šolskega obiska. Vsako izkoriščanje otroškega dela je nesocialno — tudi, če se to vrši doma. Ako nismo zato, da bi otroci delali v tovarni, tudi ne moremo biti zato, da bi na račun šolskega pouka delali doma. Najbolj pa je obsojati, da se olajšave pouka koncentrirajo na zadnji dve šolski leti. To sta leti, ko je razum otrok že razvit, ko zamore že sam iz svoje notranjosti ustvarjati predstave, ko je torej za pouk najplodovitejši čas. Zato postavljamo kot našo zahtevo: Dobo osnovnošolske obveznosti ne gre kr= čiti, temveč razširiti za dve leti. In sicer naj slede osmim letom obveznega šolskega po* uka dve leti obveznega nadaljevalnega šol* stva s skrčenim poukom (tipa obrtnosnada» ljevalne in kmetijsko nadaljevalne šole), ki imata strokovni značaj. Nadaljnja hiba zakonskega osnutka jeda ne onemogoča prcnapolnjenosti. Proti birokraciji v šolski upravi. Zakonski osnutek izroča šolo birokra« ciji. Birokracija pa je smrt napredka. Zato je povdariti težnjo demokracije šolstva. Po» vdariti je važnost lokalne inicijative, ker samo tako* se bo dala preprečiti nivelizacija naše šole navzdol. Enakopravnost učiteljstva in disciplinski predpisi. Učiteljstvu prinaša zakoii poboljšanje sedanjega položaja. Načeloma je povdarjati popolno enako* pravnost med ženskim in moškim učitelj* stvom, in to v pravicah kakor v dolžnostiH. Zahtevati je, da veljajo za učiteljstvo iste disciplinarne odločbe, kakor za ostalo uradništvo. Uvedba šolske demokracije. V šoli naj postanejo odločilni oni čini* telji, ki so v tesni vezi ž njo. Ti so: V prvi vrsti otrok — kar se ima iz< ražati v izvedbi pouka; v drugi vrsti u č i t el j; v tretji vrsti s t a r š i. Danes je zamenila gospodarja šole, ki je bila nekdaj cerkev, t. j. duhovno go< spodo, posvetna gospoda. Jaz pa povdarjam zahtevo, proč z vsako gospodo iz šole. Zato uvedba šolske demokra« c i j e. Tehniška izgradba osnutka šolskega zakona. Z ozirom na tehnično izgradbo osnutka je omeniti, da je v mnogočem prenatrpan, da vsebuje mnogo, kar bi spadalo v pravil* nike. To jc, kakor smo že omenili pri II. slabo, ker bode zakon postal ovira za raz« voj šolstva takrat, ko bo nadaljnji napredek na polju pedagogike današnje stanje že pretekcl. Misli k osnutku novega zakona o narodnih šolah* (Iz rejerata tov. Viktorja Grčarja na. učiteljskem zborovanju za Maribor mesto, dne 19.januaija 1927.) Historijat šolske zakonodaje pri nas. Dosedanji Ijudskošolski zakon iz 1. 1869. je odpravil prejšnjo šolsko ustavo v Av; striji iz 1. 1805. in odpravil konkordatsko šolo iz 1. 1855. Bistveno je bilo doseženo s tem zako* kon dvoje: 1. iztrgal je šolo iz rok cerkvene hirarhije; 2. uvedel splošno osemletno ljud* skošolsko obveznost, t. j. otvoril splošno izobrazbo najširšim plastem naroda. Še je kot veliko pridobitev tedanjega časa uvedel v šolo realne predmete. Ta zakon je seveda naletel na hud od* por onib krogov, ki so dotlej šolo smatrali kot svojo domeno —• krogov cerkvene hirar* hije in konservativnih krogov Avstrije, ki jim splošna ljudska izobrazba ni šla v račun, ker so se bali, da bi se izobraženo ljudstvo ne dalo lahko vladati. Ti krogi so započeli hudo, vztrajno in dosledno borbo proti novemu zakonu. Slo= venci tistih let so stali na strani reakcije. (Nastop dr. L. Tomana v dunajskem parla* mentu. Šuklje.) S šolsko novelo 1883. leta so dosegli ti krogi svojo prvo zmago. Novela je pomenila koncesijo cerkvi. Cerkev je dobila do neke mere vpliv na šolo, a v zakon se ie vnesla možnost šolskih olajšav glede obiska, na podlagi katerih se je v nekaterih deželah Šsletna šolska obveznost znižala na 6 let. S tem pa borba za šolo nl bila končana. Z vztrajno doslednostjo vidimo navedene kroge uporabljati vsak trenotek, da pridobe šolo nazaj. 1888. leta predlaga krščansko =socialni posl. knez Lichtenstein zopet novelo (v ja* nuarju). Istega leta predlaga posl. Lienbachcr nov zakonski načrt, ki naj bi izročil šolo cerkvi. 1890. leta je bil opasen moment, ko so predlagali v gosposki zbornici avstrijski škofje, da se da cerkvi odločilen vpliv pri namestitvi učiteljev. To^so preprečili libe* ralni mladočehi. 1897. leta je napovedalo minisirstvo Ba* deni nov zakon o učiteljiščih, ki bi uvedel konfesijonalna učiteljišča. To so onemogo« čile zamotane parlamentarne razmere. 1896. leta imamo predlog Ebenhoch, ki pa je ostal demonstracija. 1808. leta je krščansk'o*socialni poslancc Jedek predlagal znižanje šolske obveznosti, a bil zavrnjen. * Neprijatelji učiteljske enotnosti, skupnega dela, stanovskega edinstva tro= sijo v svet, da se je z združitvijo učiteljskih vrst in vstopom vsega učiteljstva v UJU organizacija odrekla vsakemu razpravlja« nju o šolskih vprašanjih, posebno pa o šol* skem zakonu. Jasno je, da so vse te trdit« ve gladko izmišljene. Ne samo. da se orga* nizacija ni odrekla razpravljanju v vseb vseh vprašanjih, ki se tičejo šolskcga za* kona, temveč hoče to razpravljan.ie celo po< globiti na ta način, da ne bo le enostrano razpravljala o vseh teh vprašanjih, temveč pusti vsakemu članu svobodno irražati svo* je nazore. Spoznavanje medsebojnih nazo« rov nas duhovno poglablja in usposablja za svobodno mišljenje in razsojanjc. Zdravi nazori bodo zmagali! Neprijatelji stanpv^ ske sloge in edinstva naj pretebtaio, koliko Pozneje je avstrijski parlament vsled nacionalnega spora na Češkem postal za delo neploden in se tudi vprašanje šole ni obrnilo več ne na dobro, pa tudi ne na slas bo stran. Temeljna načela vzgoje in pouka. Če primerjamo sedanji osnutek z zako* nom iz Icta 1869., moramo ugotoviti na eni strani napredek. To se pokaže, ako primerjamo cilj osnovne šole v obeh. Dočim navaja dose= danji zakon kot nalogo versko*nravno vzgo* jo itd. (§ 1.), navaja čl. 1. osnutka: »da pomaže razvijati ljudsku izbrazova^ nost, čoveštvo, značaj in radnu sposobnost, da joj razvija narodnu i državljansku svi« jest, da joj dade pobudu za dalje usavrša= vanje — da širi prosvctu u narodu.« Ta se dopolnjuje v čl. 46. — ki navaja kot načela pouka: 1. Pouk je vršiti v narodnem duhu; 2. odgajati ljubav napram podedovani grudi; 3. iznositi primere moralnih vrlina na* ših ljudi, lepoto naših krajev, slavne dneve prošlosti, ljubav napram domovini; 4. upoznati deco z lepimi oblikami na= rodnega življenja; 5. izvajati pouk po načelih koncentras cije pouka; 6. izva.iati pouk po načelih delovne šole. Načrt je postavljen torej na moderna tla. Še preveč se spušča v podrobnosti, s čimer povzroča nevarnost, da poznejc, ko bo razvoj na pedagoškem polju današnja moderna načela prekoračil, naša šola ne bo mogla hoditi paralelno z napredkom Vendar je pripomniti sledeče, kar bi po mojem mnenju moralo dobiti izraza v za» konu: Šola zamore delovati na dvojen način, potom p o u k a in potom v z g o j e. Potom pouka je navajati učence k raz< umevanju sveta, navajati jih k s .i« movzgoji. Z poukom je stremeti k r e s n i c i. Vsakokrat je resnici najbližja znanost. Za* to je postaviti šolo na znanstveno podlago. Šola mora podati možnost za naraven in harmoničen razvoj ne samo d u š e v n i h, temveč tudi t e 1 e s n i h sposobnosti učen* cev. V z g o j a ima omogočiti gojitev osebs n o s t i, gojitev zdravja, uživanja prirode je vprašanj, v katerih smo si tudi gledc šolske zakonodaje needini in ne moremo glede njih skupno nastopati in videli bodo, da jih je prav malo. Tudi o teh hočemo stvarno razpravljati, da spoznamo medse* bojne nazore, pustimo pa vsakomur svo* bodo, da uveljavlja te svoje nazore potom svojih strank in kulturnih skupin. Vsi pa hočemo skupno zagovarjati in hočemo skupno nastopati za stotine in stotine vpra* šanj, ki so nam vsem skupna glede intere« sov stanu in šolstva. Poglejmo samo me> ščanskošolsko učiteljstvo in profesorje, tudi oni se ne razdvajajo iz teh vzrokov in se ne more reči, da so se odrekli razprav* ljanju in zastopanju šolskih vprašanj, če= tudi so ostali v enotni organizaciii. Uredništvo.