List izhaja dvakrat na mesec.
Possmezna štev. 3 K. Naročnina mes. 6 K
RM opisi se n e vračajo in nefraakirana pisma se ne sprejemajo.
Pešfcstsgsa pSa-č;ae».3 v gotovimi.
Uredništvo in upravništvo v Št. Peterski vojašnici.
Glasilo izvršnega odbora udruženja vojnih invalidov,
vdov in sirot kraljevine SHS.
Pozdrav f©narišem delegatom!
Od vseh strani naše ožje domovine Slovenije prišli ste kot odposlanci svojih rojakov-sotrpinov, da prinašate njih želje in težnje, pa lu ti svoje zaslužno delo pred letu«« skupščino, to je pred občni zbor i//vršnega odbora, v Ljubljani.
Pozdravljeni dobrodošli duševni sodelavci. Tovariški pozdrav tudi delegatom naših bratskih plemen Srbov in Hrvatov, s katerimi nas druži tako iskrena zveza v pred kratkim doseženem enotnem udruženju, ki mora ostati nerazdružljiva.
Prvikrat vrši naša organizacija svoj občni zbor kot močna veja enotnega udruženja vseh sporazumi jeni h jugoslovanskih vojnih žrtev. Zato je za nas tem bolj pomemben in zanesljiv.
V času zadnje spomladi bo naš izvršni odbor Izvedel svoj prvi občni zbor v popolnem sporazumu s svojimi krvnimi brati; zato mj bi se pomlajen povspei do čimprejšnje izvršitve svojih velikih nalog. Tovariši! Oratarji ste na našem drgaiiizatoričiiem polju, na katerem sadite zdravo seme, ki mora vzkliti in roditi zažcljene sadove.
8 to nado se bomo te dni sestali k skupnem delu in zastavili svoje združene sile, da dovedemo naš stan V" svoje zasluženo mesto.
To je naša sveta naloga, katere se vsak na svojem mestu zavedamo.
Zato še enkrat pozdravljeni na tem mestu.
Strnimo vrste.
Strnimo vrste invalidi. Stopajmo v našo stanovsko organizacijo, okrepimo jo, da bomo močni v njej. Zakaj giad pritiska in pomanjkanje nas muči.
Ali se še spominjate tistiii davnih časov, ko še niste bili invalidi? Bilo je to pred sedmimi, osmimi leti. Recimo bilo je tudi ob pustu. Zdravih nog in rok, zdravih oči in zdravih prs, čili in mladi nismo postajali na cesti in glodali na drsališča, kjer se mladin« veselo drsa, na saneh srno se sankah z vratolomnimi skoki, plesali smo; na poljanah smo lahko orali in kosili na travnikih, ko je bil letni čas, opravljali delo z lahkoto in veseljem, ker nam je dajalo kruta in kruh življenje.
Danes pa — ne orjemo, ne kosimo, ne drsamo, ne sankamo ne plešemo . . . ničesar ne delamo, nego gledamo svojo nezmožnost prijeti za delo, prijeti za zabavo. Danes smo mladi starci in pomanjkanje je naš tovariš. Danes smo invalidi. »Junaki«, so nam govorili v vojni, danes ms komaj kdo pogleda in če nas pogleda se obrne z nejevoljo v stran. Takrat so nam obljubljali vse, danes nam ne dajo niti tega kar nam predpisuje zakon.
In ne bodo dali. Sami nikdar, ako ne bomo zahtevali mi sami. Našo kožo, kri in življenje so poznali le takrat ko jim je oilo potrebno braniti zlato, bogastvo in meje. Zahtevali so to proti naši volji. Danes, ko je to na varnem, jim je malo mar to, kar smo mi zaradi njih izgubili. Pa naj bo to v bivši Srbiji ali v bivši Avstriji. Tam so se baje borili za osvobojenje podjarmljenih narodnosti. Tu so nas silili, da moramo braniti »tudi« svojo domovino. Morali smo, če smo hoteli ali ne, kakor so morali tovariši v Srbiji. In sedaj, ko smo tisto »morali« izvršiti, sedaj se jnas je vrglo, kakor razbito, staro železo v kot, v pozabljenje. Mi pa, vojni invalidi čakamo in čakamo na obljube in jih ne dočakamo. Zato je potrebno in dolžnost naša je, da v strnjenih vrstah zahtevamo, da se izpolnijo vse obljube, da se nam da kar nam gre po človeških pravicah, da se nas reši iz bede in pomanjkanja. Zahtevamo pa lahko le in dosežemo, če bomo trdni in ednu, če bomo vsi, kar nas je pohabljenih, bolnih in razbitih organizirani v svoji organizaciji vojnih invalidov. Vrata se brez trkanja ne odpirajo. Trkajmo torej, da Se odpro, da sa nam da, kar nam gre. Ne trkajmo pa ponižno in neorganizirani. Ponižnost je lepa lastnost device in v cerkvi, škoduje pa •tam, kjer je treba možatosti in odločnosti. Ne tr-
kajmo rahlo, ker debela so vrata, za katerimi je naša pravica in rahlega tkanja ni slišati. Krepko, z zahtevajočim glasom moramo trkati, vsi, složno, z enim stremljenjem in zavestjo : morate odpreti. Morate! Kakor smo morali mi nekoč dati svoje zdravje in telesne sile, tako morajo sedaj dati tisti, ki nam to dolgujejo. Strnimo vrste tovariši, tesno jih strnimo. Naj ne bo nobenega, ki bi ne bil organiziran, naj ne bo nobenega, ki bi bil malomaren. Saj se gre za njega samega in za bolj-šanje njegovega položaja. Če kedaj kje, tu velja v celem obsegu, da vsi za enega, eden za vse. Kar dosežejo tesno združeni, organizirani, to je v korist vsakega poedinca. Vnetost in zavednost vsakega poedinca je mogočna sila celote.
Strnimo vrste, tovariši invalidi.
Letno poročilo.
Čim starejša postaja naša organizacija, tem bolj se čuti in uvideva njeno potrebo, za to se močno razširja in jača ter nalaga njenim voditeljem vedno več poslov in skrbi.
Vsako leto se menjavajo njeni odbori, ki zapuščajo za seboj svoja dejanja, bodisi uspehe ali pa šele započete akcije, za katere se borimo z združenimi močmi. Vsakovrstne zasluge imajo posamezni odbori naše celokupno organizacije, pa tudi posamezniki mnogo častnih dejanj, za katere jim mora biti celokupno članstvo hvaležno in ostanejo nepozabljena v naši povestnici.
Sklepamo naše društveno leto 1922/23. Ob tej priliki stopa sedaj izvršni odbor pred svojo podružnice in celokupno članstvo z zavestjo, da se je v polni meri potrudil zadostiti svoji nalogi, da je po svojih skromnih močeh izvršil vse kar mu je bilo mogoče v prid celokupne organizacije.
Izvršni odbor bo predložil dokumente svojega celoletnega dela delegatom, kateri naj ponesejo domov članstvu izpričevala in sodbe o onih, katerim so zaupali vodstvo lastnih stanovskih vprašanj.
Kljub energičnemu delovanju in nastopom, ki jih je vršil izvršni odbor podpiran od podružnic in članstva skozi celo leto, je ostala marsikatera naša celokupna želja in najnujnejša potreba neizpolnjena, kar so krive današnje razmere, proti katerim se bo tudi še v bodočnosti treba najljutejše boriti.
Ker hočemo, da ima članstvo jasen vpogled v potek našega dela in da ho informirano o položaju, s katerim se ima boriti naša organizacija, mu izvršni odbor v naslednjem mi kratko sporoča nekaj važnejših točk svojega delovanja v preteklem društvenem letu.
Po medsebojnem konstituiranju, se je lotil sedanji izvršni odbor vseh poslov, ki so bili v teku še od njegovega prednika. Med tern mora omeniti najgiavnejšo zadevo, to je vprašanje kinokoncesij, od katerih je izrabil po invalidskem zakonu nam zasigurano prvenstveno pravo do istih. To pravo je izrabil sedanji izvršni odbor po predpripravah prejšnjega odbora na ta način, da je sklenil z vsemi kinopodjetniki pismene pogodbe, s katerimi je zasigural organizaciji gotove procente, kot odškodnino za odstop in priporočilo teh koncesij privatnim podjetjem. Sklenil je 33 različnih takih pogodb in na ta način pridobil organizaciji precej materijelne podlage. Mislil se je lotiti tudi sam odbor, da bi izvrševal v prid organizacije eno izmed teh koncesij. Kljub vsestranskemu prizadevanju pa se um ni posrečilo dobiti toliko sredstev, predvsem pa potrebnih prostorov, da bi začel z lastnim kinom. Že zasigurano koncesijo je moral dati odbor v najem pod gotovimi ugodnimi pogoji.
Odbor si je vzel za svoj glavni smoter, da je treba organizacijo močno razširiti in na notranje utrditi, zato je začel z vso vnemo organizirati in pošiljati delegate na vse strani dežele na občne zbore in shode. Posrečilo se mu je oživeti nekatere spavajoee podružnice, veliko pa tudi popolnoma novih ustanoviti. Od števila- podružnic v lanskem društvenem letu 42 je narastlo 10 novih tako, da jih danes deluje 52.
Medtem pa je pričel takoj zasledovati, po katerem načinu bi se moglo izvesti čimpreje udruženje vseh vojnih žrtev kraljevine SHS v enotno organizacijo, ki je bila že dolgo časa naša celokupna najiskrenejša želja, toda poizkusi so naleteli vedno na neljube zapreke.
Že 6. 11. p. 1. je sklenil izvršni odbor razposlali na beogradski centralni odbor ter na vse druge pokrajinske centralne odbore okrožnico s pozivom, da se izjavijo, kje bi se sestali delegatje v svrho določitve pogojev za ujedinjenje, katere predloge jim je ob enem že tudi stavil. Tozadevnih odgovorov pa ni dobil od vseh strani, vendar je vzbudil veliko interesa za to vprašanje pri vseh centralnih
odborih. Sreča, da se je kmalu na to v Beogradu napravil preobrat v tamkajšnjem centralnem odboru in sicer na ta način, da se je zamenjal poprejšnji odbor, ki je s svojim nastopom zavlačeval udruženje, z novim agilnim odborom, ki je imel smisel za našo celokupno stvar in v sodelovanju z vsemi pokrajinami kmalu ugladil pot, ki je dovedla do popolnega ujedinjenja. Na občnem zboru zagrebške centrale koncem meseca avgusta, dali so se sporazumno z delegati vseh treh plemen našega naroda nekaki predpogoji za udruženje, ki so se pa potem na širši seji v Beogradu 4. IX. 1922. popolnoma utrdili. Pripomniti moramo, da so pri tem ravno delegatje iz Slovenije veliko pripomogli do tega čina, ker so igrali vedno neko težko posredovalno vlogo.
Takoj na to se je pokazalo, kako potrebno je bilo ujedinjenje in da je prišlo še ravno v zadnjem času pred jako važnimi nastopi, ki jih je morala takrat organizacija pod vzeti.
Pred vrati je bil internacijonalni invalidski kongres, ki se je izvršil sredi septembra v naši državi.
Šlo je za to, da vidijo tujci, kako so jugoslovanske vojne žrtve edine v svojih nastopih za stanovsko stvar. Z močno enotno organizacijo smo zadali strah in opomin našim krmi-larjem, ki so se cel čas samo nekako igrali z nami.
Tako srno pokazali solidarno, da stojimo edini in trdni pri svojih upravičenih zahtevah.
Začasni središnji odbor, ki se je takoj po ujedinjenju izpopolnjeval z delegati iz posameznih pokrajin, je takoj pričel z najener-gičnejšim delom. Prvo moč, ki smo jo pridobili ujedinjeni, smo takoj zastavili v važnem času interiiacijonalnega kongresa. Sporazumno smo sklenili, da dvignemo v vseh mestih, kjer se ustavi kongres, najjačje proteste proti neizpolnitvi naših zahtev. Kot prvi je prišel v poštev izvršni odbor v Ljubljani, ki je imel nalogo v najkrajšem času vse potrebno pripraviti za protestni shod. Lotil se je dela z vso vnemo in posamezne sekcije so imele skoro vse že pripravljeno, protestni shod je bil tudi že določen.
Napravili smo s tem močan pritisk na vlado, ki nam je pod pogojem, da odpovemo proteste, dala garancije, ki sta jih podpisala ministra za socijalno politiko in finance. Radi tega so bili protesti preloženi brzojavnim potom.
Po obljubi nam je vlada predložila svoj načrt bodočega invalidskega zakona iti dolo čila o priliki kongresa v Ljubljani konferenco, na kateri naj zastopniki središnjega in vseli izvršnih odborov stavijo svoje predloge k načrtu. Tudi ljubljanski izvršni odbor sc je udeležil s 3 delegati in primernimi zahtevami, ki so se skladale z drugimi odbori te konference za pretres zakona. Posrečilo se je po tridnevnem delu izvršiti ogromno delo pretresavanja zakona. Trije delegati so spremljali potem kot zastopniki Slovenije internacijonalni kongres v Zagrebu in Beogradu.
Vlada je pričela svojo obljubo popuščati. Zakonski načrt se je pričel popravljati v našo občutno škodo in se ni predložil zakonodajnemu odboru in skupščini v pretres.
Treba je bilo zopet močnega nastopanja, . zato se je sklenil T. jugoslovenski kongres vseh ujedinjenih vojnih žrtev dne 28. X. 1922. v Beogradu, ki so se ga udeležili in sodelovali na njem tudi Slovenski delegati. Za dosego zakona sc je osnoval odbor stotine, v katerem smo morali imeti Slovenci stalno zastopnike v Beogradu. Nastopali so z brati Srbi in Hrvati v trdem boju za naš bodoči zakon. Udeležili so se vseh intervencij pri ministrih, parlamentu in pri Njegovem Veličanstvu kralju. Politična situacija nam je razbila naše nade in zavrgla trud, ker je povzročila odstop vlade in razpust parlamenta.
Komaj smo se izmučeni po dolgi borbi oddahnili, smo že skladno s časovnimi razmerami iskali novega izhoda iz današnje mizerne naše situacije. Sklican je bil takoj 11. kongres vojnih žrtev v Brodu od 12. do 15. I. t. k, ki naj bi določil smernice novega nastopa. Prevladalo jo mnenje, da se poskusi z volitvami potom samostojnega nastopa s stanovskimi organizacijami. Slovenski delegati so se izjavili za tak nastop. Mnenje pa pri glasovanju ni moglo prodreti, temveč se je sklenilo se pripraviti z močnim notranjim organiziranjem na nadaljne ukrepe. Iz tega se vidi, koliko dela je imel izvršni odbor v pretekli dobi z udruženjem in pri njegovem energičnem enotnem nastopanju za naše pravice.
Poleg prednavedenega delovanja pri skupnem vprašanju vseh jugoslovenskih vojnih žrtev, imel je izvršni odbor izvesti veliko poslov tikajočih se samo pokrajinskih ali krajevnih na/mor. Kratile so se nam na vseh straneh pravice. Ni. bilo sredstev za pokojnine in doklade, za brezobrestna posojila, za zdravstvo, za naše domove, ki so sc pričeli zapirati. Bilo je odločeno, da se zapreta invalidska domova v Rogaški Slatini in v Celju radi pomanjkanja denarnih sredstev. Proti tej nameri in sploh radi takratnega slabega splošnega stanja, se je vršil dne 2. aprila 1922 protestni shod v dvorani Mestnega doma v Ljubljani, mi katerem se je sprejela resolucija, ki sc je predložila vladi. Po protestnem shodu je šel sprevod po ulicah na pokrajinsko upravo, kjer so izročili odposlanci protest. V istem smislu so potem na predlog centralnega odbora izvršile proteste tudi nekatere podružnice in predložile svoje resolucije.
Potom energičnega nastopanja in raznih intervencij, se je posrečilo sedanjemu izvršnemu odboru pripraviti vlado do tega, da je vsaj za prvi hip nakazala nekaj kreditov za najnujnejše stvari, to je za izplačevanje pokojnin in za brezobrestna posojila, za katera se je zbralo že velik kup prošenj.
Stanje je bilo takrat neznosno, za to je povsod na shodih in zborih masa kritizirala in povpraševala po teh najnujnejših stvareh ter zahtevala od organizacije hitre interven cije. Treba je bilo izvrševati dnevno po več intervencij za različne potrebe. Poleg tega pa so se morali udeleževati stalno zastopniki pri nadpreglednih komisijah, kjer so se z vso vnemo zavzemali za pravično oceno in razvrstitev invalidov.
Enako luđi pri superrevizijskih komisijah, kjer je zastopnik strogo ščitil vedno zahteve in želje invalidov, za vpostavitev njihove eksistence. V predkratki dobi se je pričela revizija vseh trafik, ter se je izvršilo precejšno število sej tozadevne komisije, v kateri se zastopnik izvršnega odbora z vso resnostjo zavzema, da se nam ne kratijo pravice. Celokupni odbor vodi strogo pažnjo, da se trafike onih, ki niso za nje upravičeni, pravično razdelijo med vojne žrtve.
Veliko delo imel je izvršni odbor pri notranjem spopolnjevariju edinstvenega udruženja. Treba je bilo sodelovati pri novih pravilih, na katerih temelji naše celokupno udruženje. Moralo se je predelati ves načrt, ga raz-motrivati in ga prikrojiti v smislu naših potreb in zahtev. Cel elaborat so morali delegatje podpirati na kongresu v Brodu, in naši predlogi so veljali v dotični ožji komisiji za jako precizne.
Omeniti je tudi treba, da je skrbel odbor za to, da se je pisarna organizacije razširila in preustrojila. Pričel je tudi z izpeljavanjem natančne Statistike vsega organiziranega članstva, ki je šele v teku in bo naloga bodočega odbora isto do kraja izvesti.
Vedno pa je gledal odbor na to, kako bi se dalo članstvu čim bolj materijelno koristiti. Podeljeval jim je podpore in posojila in je potom širše seje razdelil tudi med podružnice svoto 137.725 Din iz prihrankov ter monopolnih dohodkov. Ena glavnih skrbi je bila tudi, da je izhajalo naše glasilo »Vojni invalid«, kot naše najboljše borbeno sredstvo ter se je povsod najjačje agitiralo zanj.
Urediti je bilo treba natančno upravo lista, da je brezhibno funkcijonirala. Težka vprašanja in različni nazori, ki so se morali pri tem križati, so dali povod marsikaterim težkočam pri izvrševanju dela. Pojavljala so se razna ostra mnenja in nasprotstva, ki pa niso bila nikdar osebnih ter privatnih značajev, pač pa so dajala veselo znamenje, da odbor resno in z vso vnemo deluje.
Ti pojavi, potem pa lastna borba za kruhom in nehvaležni položaji, so prisilili nekaj odbornikov, da so so morali odpovedati svojim funkcijam tako, da se je moral odbor na delegatski anketi dne 26. XI t. 1922, ki se je po izvršenem pretresu pravil prelevila v izreden občni zbor, izpopolniti. Kakor izstopivši, tako so se tudi pristopivši odborniki izkazali vestne delavce na organizatoričnem polju. Skrbno so vodili našo organizacijo naprej k cilju in napredku.
S tem idealom sklepajo preteklo društveno leto, želeč, da bi izvršeno delo, ki ga morda le začasno ostavljajo, prineslo prave sadove in uspehe v prid zapuščenih vojnih žrtev.
Orodje za invalide-obrtnike.
Od invalidskega odseka smo prejeli sledeča objavo :
Množe se prošnje invalidov za nakazilo odti. nakup orodja v smislu žlena 14 invalidskega zakona. Med temi je tudi obilo onih, ki bivajo po deželi in v oddaljenih trgih in vaseh. Med tem, ko gre nabava orodja invalidom, ki se nahajajo bodisi v Ljubljani ali najbližji okolici, gladko od rok, se nabava podeželskim invalidom zavlačuje, največ radi nezaupanja od strani prodajalcev. Gre pri teh nakupih v glavnem za to, da bi se omogočilo invalidu prosilcu, da si nabavi orodje za gotov denar, katerega mu potem tuk. uprava povrne.
Ker drž. blagajne ne smejo likvidirati zneskov proti poznejšemu obračunu brez dovoljnoga jamstva, nabave bi se pa naj izvršile hitro in brez: posebnih troškov prosilcev, prosim naslov za obvestilo, da li je pripravljen naročiti svojim podružnicam, da v posameznih primerih po našem predhodnem dovoljenju in jamstvu za povračilo posodijo prosilcu določen znesek, za katerega bi potem invalid položii račune o nakupljenem orodju in katerega bi invalidski odsek na podlagi vposlanega računa povrnil. Gre v glavnem za Maribor, ev. tudi Jesenice, Kranj, Radovljico, Mursko Soboto, Ptuj itd. V Ljubljani se bodo nakupi vršili deloma naravnost od inv. odseka, deloma potom Invalidskega doma v Ljubljani ; v Celju pa potom Invalidskega doma.
Društvene vesti.
Občni zbor v Mokronopi, se je vršil v nedeljo dne 4. marca t. !. Kljub slabemu vremenu je bila udeležba dobra. Prišel, je tudi delegat iz Ljubljane tov. Tomc, ki je natanko poročal o vseh važnih vprašanjih celokupne organizacije. Razložil je bodoče naloge in pozival na potrebo njenega spopolnjevanja. Tajnik in blagajnik sta podala natančna poročila, ki so bila soglasno z odobravanjem sprejeta. V odbor so se izvolili sledeči tovariši: Preds. Vinko Hajmerle, podpredsednica Frančiška Klemenčič, tajn. Roman Kramaršič, lajn. nam. Jožef Novak, blag. Alojzij Šetina, blag. nam. Karel Hočevar. Odborniki: Ivan Markovič, Anton Hočevar in Anton Sršič. Nadzorni odbor: Alojzij Pirh, Franc Mrvar in Marija Lovše, kot delegat Roman Kramaršič in poverjenik za občino Škocjan Franc Resnik. Podružnica se je v zadnjem času pod agilnim vodstvom močno oživela. Izraža pa veliko zahvalo g. Majcnu posestniku in gostilničarju, ki ji je v vsakem oziru z različnimi dobrimi deli zelo naklonjen.
Iz Dolnje Lendave se nam poroča, da se je vršil tamkaj dne 26. II. t. 1. shod invalidov. Tov. Beline, kot odposlanec izvršnega odbora je vzbudil z lepim nagovorom o pomenu, potrebi organizacije in njenih dosedanjih uspehih toliko zanimanja med močnim številom navzočih, da so pretvorili shod v ustanovni občni zbor. Izvolili so prvi odbor sestoječ iz tovarišev: Preds. Mirko Raj, podpreds. Štefan Fritz, tajn. Josip Grča, tajn. narn. Josip Klar, blagajn. Ladislav Freyer. Odborniki: Josip Hozjan in Kustanci Štefan. Odbornici: Verona Lonec in F.rčebei Fehčr. Namestnika: Laci Štefan in Pozderec Matjaž. Nadzorni odbor: Karl Pibič, Štefan Pucko, Štefan Sobočan, nam. Lajoš Gyoha. Tov. Beline je kot delegat podučil odbor, porazdeli! in mu pojasnil funkcije za kar se mu je tov. Raj toplo zahvalil. Želimo podružnici lepega razvoja in napredka.
Podružnica Muraka Sobota je imela redni občni zbor dne 25. II. t. 1. Poročal je delegat izvršnega odbora tov Beline. Udeležba je bila zelo lepa. Omeniti je treba veselo dejstvo, da šteje podružnica že nad 600 članov. Zasluga za tak lep napredek in vzorno delovanje gre prejšnjemu agilnemu odboru. Poročala sta tajnik in b agajnik in odbor je dobil popolno zaupanje. Pri volitvi pa se je za bodoče leto izvolil sledeči odbor in sicer iz tovarišev: Preds. Franc Bokalič, podpreds. Štefen Duh, tajn. Anton Zrinski, tajn. nam. Franc Jarič, blag. Štefan Mencinger. Odborniki: Janez Rajner, Tereza Baradič, Alojzija Granfol. Namestniki: Karel Kolesa, Mikloš Sinic in Julija Horvat. Nad orni odbor: Preds. Alojz Kaufman, odb Alojz Kutaš in Jožef Novak. Nam.: Jožef Paučič in Štefan Verer,
Mesto pomožne pisarniške moči z dohodki okrog 600 Din mesečno je razpisano pri okrajnem sodišču v Konjicah. Prosilci vešči strojepisja imajo prednost. Prošnje je vlagati na predstojništvo okraj, sodišča v Konjicah.
Razne vesti.
Utrgljaji pri pokojninah. Zadnji čas prihaja veliko ustmenih in pismenih pritožb, da se nekaterim izplačajo pokojnine z utegljaji. Pozvedeii smo, da je temu vzrok tole: V naši državi imamo štiri višine pokojnin in to v vsaki pokrajini, ki so bile poprej pod različnimi tujimi državami drugačne. Slovenija ima pa med temi bivšo avstrijsko in največjo osnovno pokojnino. Zakon pravi, da se morajo po tem dodatki, ki so za celo državo enaki v toliko zmanjšati, da so čisti prejemki v vseh pokrajinah enaki. To se je baje začelo sedaj natančno pregledovati in pri vseh onih, ki se jim je preveč dodatka nakazalo, toliko istega utrgavati, da se zenačijo prejemki v celi državi
Tudi dobivajo oni, ki imajo svojo hišo, ali-pa, da imajo zastonj stanovanje pri stariših ali drugih, ker se to poiagama poizveduje in ugotavlja, nastajajo razni utrgljaji.
Invalidi ki plačujejo več ko 30 Din neposrednega davka, ne dobe dodatka.
Definitivni državni nameščenci pa tudi pokojnine ne dobivajo, pač pa provizorični državni nameščenci polovico.
Razpis trafik: Finančno okrajno ravnateljstvo v Mariboru razpisuje sledeče trafike: v Gorici št. 25, v Celju, Vodnikova ul. 9, v Lemberku št. 16, v Lokah št. 16 vse v davč. okraju Celje, v Farni vasi št. 17, davč. okraj Prevavlje, v Bo-doncih št. 184, davč. okraj Murska Sobota, v Hrastovcu št. 199, davč. okraj Ptuj, v Viti vasi št. 11. duvč. okraj Brežice, v Poljčanah št. 22, davč. okraj Slov. Bistrica, v Lahoncih 94, davč. okraj Ormož, v Trati 29 in Lokavcu 15, davčni okraj Sv. Aenart in pri Mariji na Brezju št. 51, davč. okraj Maribor. Prošnje je vlagati do 27. rnarca 1923. Natančneje je razvidno v uradnem listu od 5. marca št 22.
Za tiskovni sklad so darovali:
Igrišnik Ivan, Petrovče pri Celju . . Na ustanovnem občnem zboru v	Din	5 —
Kranjski gori se je nabralo .	. .	»	9-—
Debeljak Jakob, Ljubljana ....		1'—
Podruž. udr. voj. inv. na Vrhniki	t>	20 —
Neimenovani		»	10 —
Kramer Franc, vojni slepec....	»	5 —
Požar Valentin, Gorenja Lukovica .	»	5 —
Kramaršič Roman. Mokronog . . .	X>	2-50
Fabijančič August, Rajhenburg . .		10-—
Kos Franc, Inv. dom v Celju . . . Iskrena hvala!	» Din	2-— 7900
Odgovorni urednik: Franc Beline. Tisk tiskarne J. Biasnika naši., v Ljubljani
Izdatki.
Račun zgube in dobička.
Prejemki.
Upravni odbor:
Člani:
Beline Franc	Bevc Albiu,
Krušič Franc,	Rant Zdravko,
Juran Fricko,	Koželj Josip.
Vuk Ivan,
Podpredsednik Štefe Matko.

Knjigovodja Ušan Tone.
Blagajnik: Seraec Miha.
Predsednik: Tomc Stanko.
Preglednika rač.:
Stile Ivo, Osana Mirko.
Aktiva.
Račun bilance.
Pasiva.
1! " ; . - -		Din	_i	1 P	i ~ - j Din	P
	Blagajna				915	84
2.	Vložna knjižica pri Mest. hr., tu			7698	—
3.	Čekovni urad, tu .....			1795	08
4.	Vloga pri Ljublj. Kred. banki, tu •			81000	
5.	1 Posojila				36841	82
6.	Inventar 				4899	80
	Skupaj .	. .			133150	55
		- ' •'		/	
V Ljubljani, 28. februarja 1923.
Upravni odbor:
Člani:
Beline Franc,	Bevc Albin,
Krušič Franc,	Rant Zdravko,
Juvan Fricko,	Koželj Josip,
Vuk Ivan.
~T
j Din
1.
2.
3.
Začetno premoženje Rezervni fond . .
Din
Čisti dobiček (Račun izgube in dobička)
6286
81000
45863
133150
69
Podpredsednik: Štefe Matko.
Knjigovodja: Uš m Tone. Blagajnik: Seraec Miha.
Predsednik:
Tomc Stanko. Preglednika rač.: Strle Ivo, Osana Mirko.
LISTEK.
Ivan Albrecht:
Bremena.
: „Danes ne; kadar bo, vas pozovem.“
Gospodična Ema je bila srečna, ker je poznala uvod in je vedela, kaivo se začne stvar tekom razgovora. Omenila je dogodke zunaj na vasi in je zlasti povdarila, da je vsa zadeva izredno zapletena. Gospa sodnikova je bila vidno vzradoščena in je takoj prinesla nekaj otroške obleke, ki jo je bilo treba prenarediti. S tem sta pridobili časa za razgovarjanje, ki se je vrtelo krog najneznatnejših osebic. Ce bi človek vprašal na cesti in pri lepem dnevu, da li pozna N cin o, ženo delavca Andreja Ogriza, bi gotovo z ogorčenjem zavrnila tako podlo sumničenje. V okrilju štirih sten je poznala seve tudi to brezpomembnost in je z zanimanjem poslušala Erno, ki je pripovedovala o njej. Ker je imela gospa Agata takega moža, ki se je zanimal samo za visoki stan, službo in za gostilno, ji je bilo zelo dolgčas v zakonu in je cenila ta zakrament samo kot neviden temelj svojega služabnega stališča. Brez moža je bila namreč svojčas, čeprav jako petična, vendar samo neznatna učiteljica v hribovju nekje za Celovcem. Zato je čutila resnično hvaležnost do njega, ki jo je otel iz samote in jo je dvignil na častno mesto. Kljub temu, da ji ni posvečal nikakšne pozornosti in jo je mestoma zanemarjal celo proti natakaricam, mu ni zamerila ničesar, dokler ni prekršil določene meje. Cenila je njegovo učenost, čeprav ni vedela, kakšna je in v čem obstoja, njegovo zaposlenost in zlasti še njegovo osebno vzvišenost. V tem oziru je bila zmožna uprav božanskih žrtev. Sodnik je bil po rodu štajerski Nemec iz hribovskih krajev in je ljubil turistiko, v kolikor mu je dopuščala služba in obilost njegovega života. Po večini je hodil le na nižje gore, tako bolj na hribčke. Kakor gospo Agato, je tudi njega obdarila narava z dobršno golščo, ki je zavzela tekom časa take dimenzije, da ga je prav znatno ovirala pri dihanju. Vsled tega je bilo čisto naravno, da so mu ostale prave, izrazite planinske ture zgolj pobožna želja. Nič čudnega tudi ni bilo, da je nekoč vzdihnil z vso resnostjo:
„Die Jungfrau möcht’ ich noch einmal vor dem Tode besteigen!“
Krilate besede je izrekel doktor Gvidon Langhof v gostilni in v družbi, kjer je bila poleg drugih uradniških dam izjemoma tudi njegova žena. Ta okoliščina je zasukala stvar v nerodno smer. Natakarica je bila še mlada in brhka, je baš v kočljivem trenotku prinesla pijače. Ker ni poznala učene zakladnice orografske znanosti, je tolmačila besede po svoje in je s srditim pogledom stopila pred sodnika:
„Packa! Kar se zgodi med štirimi očmi, naj tudi tam ostane!“
Vsa družba, ki je obstojala po večini iz nemško mislečih Slovencev, se je v hipu ozrla v gospo Agato, kakor da jo hoče požreti s pogledi. Znano je bilo vsem, da je sodnikova žena slovenskega rodu in torej razume natakarico. Vse je obmolknilo, le goltalo sline in je begalo s pogledi. Še celo doktor Langhof sam, ki ga je bilo sicer težko spraviti iz ravnovesja, se je vedel nekam nerodno in je Intel sukati kozarec. Nezgoda je bila očitna in škandal skoraj neizogiben. Edino gospa Agata je gledala mirno nalik ovci na paši in je začela praviti o nizkih ženščinah, ki se v čudni nesramnosti drznejo razgaljati svojo poltenost celo pred najvišjimi krogi okraju. Govorila je s tako lahkoto, kakor da pripoveduje v šoli otrokom povest. Družba si je oddahnila, sodnik se je nasmehnil in natakarica je odbrzela, vsa razgreta in srdita nad svojo sramoto.
Od tega dne je bilo gospej Agati dovoljeno imeti posebno in stalno šiviljo.
Sličnih dogodkov je bilo več, a gospa sodnikova se ni nikdar maščevala zavoljo njih. Tudi ni iskala moške družbe in vsi trije njeni otroci so bili že v najnežnejši mladosti tako podobni očetu, kakor da so vzrastli iz njega.
V pomanjkanju intenzivnejšega udejstvovanja v kakršnikoli smeri življenja, se je razvila pri gospej Agati predvsem radovednost, a ta pač do bolestnega viška. Zanimalo jo je vse, najmanjša neznatnost dneva, obleke in navade posameznih oseb in osebic; skratka vse, kar je bilo po svojem bistvu čisto nezanimivo in skoraj dolgočasno. Vendar je vedno pazila na mero svoje časti in ni nikdar čevrljala o takih rečeh izven svojega stanovanja. To se je zdelo gospodični Erni zelo čudno in zagonetno, a dame po trgu so vedele brez izjeme, da je Agata sploh zagonetka. Tiste dni ni še nihče slutil, kako je ž njo in kako živi ona s svojimi novicami, zlasti S to o ranjenem otroku. Niti šivilja Erna ni slutila katastrofe, ki je prišla pozneje nenadoma in je dala gospe priliko, da je po svoje spoznala in se znebila tega bremena.
Posebno zagonetna se je zdela vsakemu opazovalcu okoliščina, da gospa nikdar ne kaže radovednosti pred sodnikom, svojim možem. Nekteri so bili mnenja, da ji brani radovednost, drugi so bili uverjeni, da se vzdržuje pred soprogom le vsled globokega spoštovanja. Vendar ni mogel imeti v tem oziru nihče jasne sodbe in jc ostalo vse le bolj pri ugibanju in brezpomembnem sklepanju.
■Gospodična Erna jc posedela pri gospej in ji je razodela, da doslej Ogrizovi sploh še niso poklicali zdravnika, čeprav leži otrok že par dni tako, da nihče ne ve/pfaV, kako. Omenila je tudi čudno okoliščino, da nihče ne ve, kdo je poškodoval otroka, čeprav je bilo dejanje izvršeno pri belem dnevu. Govorica ve povedati samo to, da so videli ljudje, kako je Cevhlja čepala poleg malega ranjenca in mu je skušala lajšati bolečine.
Gospa Agata jc poslušala pripovedovanje in je venomer strmela, ne da bi zinila besedo. Od časa do Časa je opazila šivilja, kako je za trenotek potemnel pogled, sicer pa je bilo vso kakor po navadi. Le h koncu se je oglasila Agata zamišljeno:
„A mati?“
„Kako,“ se je čudila Hrna, ki ni prav razumela zveze za to nenavadno vprašanje.
„Mati, pravim, kaj je storila mati,“ je ponovila gospa sodnikova nervozno in se je s steklenim pogledom zabodla v iznenađeno gospodično.
„Nič! Saj je menda sploh ni bilo doma!"
Gospa je pomislila in je odkimala z glavo:
„Saj pravite, da je bilo na večer, ko prihajajo delavci iz tovarne. No — tedaj mora biti taka ženska doma!"
„To že.“
,Pa ni planila k otroku, da bi ga odnesla domov?“
Šivilja je samo odkimala, ker se ji poslednja okoliščina ni zdela preveč važna.
„Ta ženska mora pač silno trpeti,“ je izjavila potem gospa Langhofova in je hkratu začutila, da jo tišči neka prav posebna vez ti a ta slučaj.
Ko je odhajala šivilja domov, je bila ozlovoljena, ker se ji je zdelo, da ni dosegla željenega uspeha. Jezila se je nad omejenostjo odličnih žensk in nad usodo, ki je bila tako krivična, da ni hotela postaviti nje na mesto gospe sodnikove. Vendar je s tem dnem potrkal dogodek na ušesa višjih krogov in je vsled tega pridobil na svojem pomenu.
Vili.
Odkar je bila Nana prišla iz Trsta, ni govorila s človekom, ki bi ji bil privoščil laskavo besedo ali topel pogled v pozdrav. Kar ji je v prvih tednih skupnega življenja naklonil Dreja, je bilo kljub vsej mehkobi vendar robato in okorno, — žuljava roka, ki se ji je izjemoma enkrat zahotelo božanja. Zato je Nana otopevala in zamirala v vedno huje grizeči zavesti, da je njeno življenje zavoženo in pogrešeno. Le ono je ohranila in nosila s seboj: sliko tistih čarobnih hipov ob morju in mladeniča, ki ji šepeče o sreči. To je bil njen živi vir, iz katerega je prejemala moč do samozatajevanja in voljo do življenja.
Otrokov položaj se je slabšal od ure do ure in mati je z grozo gledala, strmela, mislila in obupavala.
Ko je sedela tako sama pri bolniku, je nekoč potrkala na vrata. Nana je planila kakor iz groznice in je hotela zakleniti,, a v tistem hipu je že stopila visoka in ponosna gospa — sodnikova.
„Križ božji“, je hotela vikniti delavčeva žena, toda glas je zamrl v grlu. Samo drhteče telo in zmedeni pogledi so izdajali njeno zmedenost in strah.
„Je bila pri vas nesreča, ženka?“ je vprašala gospa Langhofova z visoko pojočim glasom in se je radovedno ozirala okrog. Kakor se je okrenila, se jc zazdelo Nani, da veje od nje prijeten vonj, ki kliče solnce in srečo v črnikasto sobo.
„Kakor tam doli ob morju“, je presunilo drhteče misli, a beseda je odgovarjala:
„Pri meni, da, milostljiva gospa.“
Besede so bile kakor ihtenje brez solz, jok, ki se trga iz najglobljih globočin človeških in žge nalik strupu, ker se ne more izliti na dan.
„Sem slišala — in revni ste, kaj ne? Kje pa imate malega?“
„Zdaj je konec,“ jc pomislila obupana mati, ko je stopila k postelji in odgrnila odejo. Otrok je ležal tam, shujšan in bled kakor mrlič.
„Saj vam umre,“ je vzkliknila gospa sodnikova brez posebnega obotavljanja. Nana jo je pogledala naenkrat v brezmejnem sovraštvu in zaničevanju.
„Ne sme.“
Gospa Langhofova je za spoznanje nagubala čelo in se je z nejevoljo ozrla po stolu. Ko ga ji je Nana ponudila in je sedela, je začrvljala s sladkim glasom in z nadihom take važnosti kot da govori o čipkah ali celo o kroju spodnjega krila.
„Jaz sem čula in veste, meni je namreč mnogo na tem, da olajšam trpljenje. Saj mogoče veste, da trpini večkrat na migreni; zato tudi vem, kaj se pravi bolečina! Če bi le vedeli, kako je prišlo do tega! To je namreč zločin.“ Hipoma je pomolčala in preokrenila potlej besedo drugam: „Pri vas tod okrog je sploh križ, ko imate toliko otrok, ali ne? Meni se zdi, no — nič, to je nečloveško.“
Nana zdaj ni bila modrejša nego preje. Ali jc otrok preveč ali premalo, o tem še ni razmišljala nikoli.
(Dalje.)

Sprejema se vsa v to stroko spadajoča dela, stavbna In galanterijska, pokrivanje in barvanje streh In zvonikov, izdelovanje ornamentov, napeljave vodovodov, kopalnih sob etc. Postrežba točna, delo ceno In solidno.