Jelka Zorn Ritualizacija in normalizacija policijskega nasilja nad pribežniki UVOD Podobno kot danes s pribežniki, ki so v medijskem diskurzu pogosto imenovani 'ilegalci', se je zgodilo z Judi, ki so pred drugo svetovno vojno bežali iz nacistične Nemčije brez potnih listov in denarja (Arendt, [1948] 2003). Uradni časopis SS, Schwarze Korps, je leta 1938 zapisal, da če svet do sedaj se ni prišel do spoznanja o Judih kot izmečkih, se bo to zgodilo, ko neidentificirani berači, brez narodnosti, brez denarja in brez potnih listov prestopijo njihove državne meje. Arendt je zapisala, da je bila ta propaganda učinkovitejša kot Gobbelsova retorika: "Ne zgolj zato, ker je utrdila zavest o Judih kot izmečkih sveta, temveč tudi zato, ker so bile neverjetne muke v nedogled naraščajoče skupine nedolžnih ljudi praktični prikaz ciničnih trditev totalitarnih gibanj, da ne obstaja nič takšnega kot neodtuljive človekove pravice in da so demokratična zatrjevanja nasprotnega zgolj predsodki, hipokrizija in bojazljivost." (Arendt, ibid.: 347) Mnogi Judje, ki so pred antisemitskimi izbruhi bežali iz nacistične Nemčije, niso imeli potnih listov oziroma kot Judje z njimi ne bi smeli prestopiti meje, zato so tako kot današnji begunci naleteli na ovire pri vstopanju v druge države in iskanju zatočišča. Dejstvo, da niso imeli ustreznih potnih listov, je bilo tako kot danes za vladajoče elite dokaz za njihovo izprijenost in sumljivost.1 s V Sloveniji se je vprašanje beguncev v javnosti pojavilo v letih 1992 in 1993, I ko so prihajale večje skupine bosanskih beguncev, leta 1999, ko so prihajale | skupine kosovskih beguncev, in kasneje (leta 2000), ko je Slovenija zaradi j= a: priključevanja EU začela implementirati azilne in migracijske postopke schen- f genskega tipa.2 Priključevanje Evropski uniji ključno vpliva na položaj pribež- | 1 --o 1 Tudi Hannah Arendt je leta 1933 bežala iz Nemčije v Francijo brez papirjev (Courtine-Denamy, 2000; Arendt, | intervju, 1996). Osem let je živela v izgnanstvu v Parizu, potem pa je po nekajtedenski internaciji v kampu §-Gurs morala zbežati tudi iz Francije. Zatočišče je poiskala v ZDA (ibid.). ■§ 2 Leta 1999 je bil sprejet Zakon o azilu, leta 2000 je Slovenija začela izvajati schengenske predpise na meji s Hrvaško. nikov in ga določa - to so begunci in ekonomski migranti, ki v Slovenijo in države EU prihajajo iz različnih držav sveta (nekdanje Jugoslavije, nekaterih vzhodnoevropskih, azijskih in afriških držav), individualno ali v manjših skupinah. Slovenija je leta 2000 začela postajati zunanja meja in 'čuvarka' Evropske unije. Njena naloga je zaustavljanje in odstranjevanje nezaželenih, nepovabljenih tujcev, indésirables of Europe. Obrambni diskurz konstruiranja 'čiste' Evrope se je začel poudarjati kmalu po padcu berlinskega zidu, ko ni bilo več samoumevno, kaj je Evropa in kje so njene meje. Zaradi schengenskega mejnega režima morajo mnogi begunci in ekonomski migranti uporabiti nelegalni prehod državnih mej (tako imenovano 'zeleno mejo') in celo plačati mafiji ali drugim nedovoljenim ekonomskim združbam za pomoč pri takem prehodu. Posledica tega je, da je tudi njihovo bivanje v državah, kamor pridejo, nelegalno (vsaj dokler ne zaprosijo za azil ali kako drugače legalizirajo bivanje). Merela, deklica iz romske družine, se je spominjala, da meje niso bile vedno zaprte: Pred dvanajstimi leti, ko smo šli v Nemčijo, smo na avstrijski meji pokazali potne liste, in vse je bilo v redu ... V Nemčiji smo tiveli 10 let in pol, potem so od nas zahtevali, da se moramo vrnili v Makedonijo. V Kumanovu je bilo življenje teiko. Ničesar nismo imeli, vse, kar smo ustvarili, je ostalo v Nemčiji. V Kumanovu se streljajo, prišli so po mojega očeta in brata, da bi se borila na makedonski strani... Odločili smo se, da gremo nazaj v Nemčijo, kjer smo imeli službe in prijatelje in vse, kar smo potrebovali za normalno življenje, vendar poglejte, kje smo pristali. (Posneto pričevanje, Center za tujce v Ljubljani, 25. februar 2002) Za sodobno evropsko zakonodajo o beguncih in tujcih je značilno, da poskuša ustvarjati jasno razlikovanje med beguncem (torej osebo, ki je zaprosila ali pridobila politični azil) in drugimi tujci (denimo ekonomskimi migranti, popotniki ipd). Po besedah Rakočeviča, enega od sooblikovalcev slovenskega Zakona o azilu, si sodobne azilne politike in zakoni, kakršen je tudi slovenski, prizadevajo s "predvsem potegniti jasno ločnico med azilom in azilno politiko na eni strani ter I migracijami in politiko priseljevanja na drugi strani." (Rakočevič, 1999: 187) Ta j= vladajoči diskurz gradi na ideji 'vdora' ekonomskih migrantov in problematičnosti i nezakonitega priseljevanja, hkrati pa poudarja varovanje človekovih pravic I 'pravih' beguncev. Njegova neustreznost se kaže v 'večnem iskanju', ugotavljanju, | preiskovanju, zasliševanju, dvomih, sumničenju, kdo je 'pravi' begunec in | kdo 'izkorišča' pravico do azila. | Ko pribežniki uporabljajo institucijo 'zelene meje' in jih policija odkrije ali se f policiji prijavijo sami (kot prosilci za azil), so obravnavani ne kot državljani drugih I držav, ampak kot ljudje brez vsakršnega političnega statusa. Zaradi tega lahko I trdimo, da je begunsko vprašanje identično s stanjem brezdržavljanskosti (Arendt, "ČD 126 ibid.). Pribežniki so obravnavani kot osebe 'brez papirjev' ali 'goli ljudje' v Agambenovi terminologiji. Z besedami Hannah Arendt je to 'uboj pravne osebe v človeku', kar predstavlja prvi korak na poti k totalni dominaciji. Za take razmere je značilno, da je delovanje onemogočeno. Z besedo delovanje mislimo politično delovanje in politično subjektivizacijo, z možnostjo, da se ljudi v javnem prostoru 'sliši'. O totalni dominaciji pa govorimo takrat, ko ima država - v policiji in birokraciji - neposredno oblast nad ljudmi (njihovimi življenji in telesi). V tem tekstu nas bo zanimalo, na kakšen način, s katerimi praksami in postopki se vzpostavlja totalna dominacija policije nad pribežniki. Z drugimi besedami, zanimali nas bodo vsakdanji stiki (način in vsebina komunikacije med pribežniki in policisti) ter dejstvo, da so pribežniki kot skupina sploh postali 'predmet policije'. Besedilo temelji na etnografski raziskavi, ki sem jo izvedla v Azilnem domu in Centru za tujce v Ljubljani leta 2001 in 2002. Uporabljeni raziskovalni metodi sta bili polstrukturiran, poglobljen intervju (s pribežniki in pribežnicami) ter opazovanje z udeležbo. Med terensko raziskavo so bili del običajne 'pribežniške izkušnje' vsakodnevni stiki s policijo. Raziskava je pokazala, da je bila ena od značilnosti policijskega dela nespoštljivo obnašanje do pribežnikov in pribežnic: dehumanizacija in nasilje sta potekala z rasističnim podtekstom.3 Razlog je v nesimetrični razporeditvi moči: policisti so imeli vse možnosti, pribežniki nobene (cf. Bercht, v tej publikaciji). Problematično ni (bilo) le obnašanje posameznih policistov, ampak celotna ideološka, pravna in logistična obravnava pribežnikov, kar bomo v nadaljevanju podrobneje prikazali. PREVENTIVNO ZAPIRANJE Center za tujce je ustanova zaprtega tipa oziroma strožjega policijskega nadzora, kamor zapirajo tujce brez dokumenov (tj. pribežnike, do nedavnega pa tudi izbrisane, ki niso na novo legalizirali bivanja), da bi jih odstranili iz države. Gre za s preventivni policijski ukrep, kajti posameznike in posameznice je mogoče zapreti I neodvisno od njihovega kriminalnega vedenja. V primerjavi s centri za tujce je | Azilni dom ustanova odprtejšega tipa, saj so izhodi pod določenimi pogoji, ki veljajo j= a: enako za vse stanovalce in stanovalke (tj. prosilce in prosilke za azil), mogoči. t Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 61-2912/99) določa, da lahko bivanje tujca | pod strogim policijskim nadzorom v enem od slovenskih centrov za tujce odredi | policija, če obstaja sum, da se skuša tujec ukrepu izogniti, in sicer za čas, ki je | 3 Nespoštljivo obnašanje ni bilo značilno za vse policiste, ampak zgolj za nekatere. Pomembno je poudariti, 1 da med terensko raziskavo ni bilo vzpostavljenega transparentnega, učinkovitega pritožbenega postopka, to pomeni, da vedenja policistov ni nihče sankcioniral. Id 127 nujno potreben za njegovo odstranitev. Pravnoformalni temelj internacije (tj. prisilnega in nadzorovanega bivanja) ni obči zakon, ki bi bil aplikativen na splošno - za vse (državljane) enako -, ampak gre za izjemo v pravnem sistemu: zapiranje je neodvisno od kriminalnega vedenja posameznikov, odvzem osebne svobode pa odredi policija, ne sodišče (gl. Zakon o tujcih, predvsem 56. člen, Omejitev gibanja tujca, ki mora zapustiti državo, in 57. člen, Opredelitev strožjega policijskega nadzora). Kazenski zakonik in Ustava RS predpisujeta, da lahko pripor odredi zgolj sodišče: "Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi." (20. člen Ustave RS, odreditev in trajanje pripora.) Policija v Zahodni Evropi je bila prvič avtorizirana, da lahko odloča po svoje in ima neposredno oblast nad ljudmi - begunci in ekonomskimi imigranti -, v času pred drugo svetovno vojno, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Na tem področju je takrat prenehala biti institucija izvrševanja zakona, njena oblast je postala neodvisna od vlade in ministrstev (Arendt, [1948] 2003: 367). Tudi danes Republika Slovenija (enako kot države EU) večinoma ni sposobna ali pa ne želi ponuditi zakona (pravic) tistim, ki so izgubili zaščito nacionalnih vlad. Zato je problem pribežnikov slovenska vlada v veliki meri prenesla na policijo. Strukturno, pravno gledano, je internacija v centrih za tujce, ki se v slovenskem zakonu o tujcih formalno imenuje "omejitev svobode gibanja", analogna z zapiranjem političnih nasprotnikov, militantnih komunistov in beguncev iz Vzhodne Evrope med obema svetovnima vojnama. V Nemčiji je socialnodemokratska vlada (in ne nacistična!) leta 1923 uvedla Konzentrationslager für Ausländer, torej koncentracijski center oziroma kamp za tujce, ki je imel pravno podlago v pruskem zakonu Schutzhaft iz leta 1851, ki pomeni preventivni zapor. Pravna podlaga preventivnega zapora je bila razglasitev izrednega stanja in s tem suspenzija tistih členov nemške ustave (Weimarske ustave), ki so zagotavljali osebne svoboščine. s 48. člen Weimarske ustave je predvideval začasen suspenz temeljnih človekovih I svoboščin v razmerah, ki bi ogrožale javni red in mir, za toliko časa, dokler se ne j= vzpostavi ponovna javna varnost (pri tem lahko sodelujejo oborožene sile). Tudi j= slovenska ustava v 16. členu vsebuje možnost začasne razveljavitve in omejitve I nekaterih temeljnih človekovih pravic in svoboščin (med njimi svobodo gibanja) | v vojni in izrednem stanju. Ena ključnih značilnosti izrednega stanja je natanko | v tem, da omogoča legalno odpravo ali suspenz nekaterih temeljnih človekovih | pravic (Agamben, 1998). Na tem mestu je pomembno opozoriti, da slovenska f migracijska politika že najmanj deset let temelji na načelu 'izrednih razmer' (cf. I Milohnic, 2001: 20). Ta konstrukt 'izrednih razmer' prispeva k normalizaciji I suspenza pravic pribežnikov in pribežnic. "ö 128 Novost v pravni ureditvi, ki se je pojavila v času uvajanja koncentracijskih kampov za tujce pred drugo svetovno vojno, je, da se je izjema prenehala nanašati na zunanjo in začasno stanje nevarnosti; združila oziroma stopila se je skupaj s preostalo zakonodajo (Agamben, 1998). Kamp je prostor, ki je nastal, ko je izjema postala pravilo: v kampu je izjema, ki je prvotno pomenila začasno suspenzijo vladavine zakona (zaradi resnične nevarnosti), dobila stalno prostorsko ureditev, ki je kot taka ostala zunaj normalnega reda (Agamben, ibid.: 169). Kamp oziroma center za tujce je nastal kot neodvisen od sodnega nadzora. Čeprav je kamp zunaj običajnega pravnega reda, ne gre za prostor, ki bi bil tej strukturi zunanji; ta izključenost (ki ima status izjeme) je hkrati tudi vključenost: gre za vključevanje z izključevanjem. Agambenov odgovor na vprašanje, zakaj je bilo v nacističnih taboriščih mogoče prav vse, zajema razčlenitev pravnih konceptov: kamp je hibrid zakona in dejstva, je prostor, kjer se quaestio iuris (vprašati se o zakonu) in quaes-tio facti (vprašati se po dejstvih) ne ločita eden od drugega, zato vprašanje, kaj je bilo v kampu legalno in kaj nelegalno, preprosto nima smisla. V kampu je (bilo) dobesedno vse mogoče zato, ker gre za prostor izjeme (ki je zunaj običajnega pravnega reda), v katerem ne le da je zakon suspendiran, ampak so dejstva (razmere) in zakon popolnoma pomešani. Tisto, kar je še značilno za kamp, nacistično taborišče ali sodobni center za tujce, je, da prebivalci kampa nimajo nobenega političnega statusa. Kot smo že zapisali, je begunsko vprašanje identično s stanjem brezdržavljanskosti. Denimo, v nacistični Nemčiji je veljalo pravilo, po katerem so vsem Judom nenemškega izvora odvzeli državljanstvo najpozneje na dan deportacije. Pri nemških Judih ta odredba ni bila potrebna, saj je v Tretjem rajhu obstajal zakon, po katerem so vsi Judje, ki so zapustili njegovo ozemlje, vključno s tistimi, deportiranimi v poljsko taborišče, avtomatično izgubili državljanstvo (Arendt, ibid.: 359). Za prebivalce in prebivalke sodobnih centrov za tujce je značilno, da nimajo v novi državi (v našem primeru v Sloveniji) nobenega političnega statusa: v trenutku, ko prestopijo državno mejo, so simbolno konstruirani v 'nezaželene tujce', pravnoformalno njihovo bivanje na ozemlju s Slovenije sploh ni dovoljeno; v populističnem diskurzu jih imenujejo celo I 'ilegalci'. Deprivacija vsakršnega političnega statusa (tj. ustvarjanje razmer za = nelegalni prestop meje kot edini mogoč prehod ali odvzem dovoljenja za bivanje) j= a: pomeni reduciranje oseb na golo življenje. Kamp oziroma center za tujce je prostor, f v katerem so zaprti ljudje, ki so popolnoma reducirani na golo življenje. To je | primer absolutnega biopolitičnega prostora, kjer oblast povsem neposredno brez 1 kakršnekoli mediacije konfrontira golo življenje. Zaradi tega lahko razumemo | center za tujce kot simptomatični, paradigmatski politični prostor moderne, kjer | politika postane zgolj biopolitika in kjer je suspenz nekaterih temeljnih človekovih | pravic in svoboščin povsem normaliziran (cf. Agamben, 1998). r| "ČD Dejstvo, da je lahko v Sloveniji in drugih demokratičnih državah oseba zaprta neodvisno od kriminalnega obnašanja, povzroči, da se na glavo obrne celotna hierarhija vrednot, zaupanje v pravno državo in institucijo človekovih pravic (Arendt [1948] 2003: 365). Hannah Arendt je zapisala, da je najboljši kriterij, po katerem določimo, ali je kdo izrinjen iz zakona, da se vprašamo, ali bi imel od zločina korist (ibid.: 366). Ce je verjetno, da bo z malim vlomom vsaj začasno izboljšal svoj pravni položaj, smo lahko prepričani, da je oropan človekovih pravic (ibid.). Človeka brez državljanstva kot zločinca ne bodo obravnavali slabše kot drugega zločinca, to pomeni, da bodo z njim ravnali kot z vsakomer drugim. Zaščito zakona lahko pridobi le tako, da ga krši. Dokler trajata sojenje in kazen, bo varen pred arbitrarno policijsko oblastjo, proti kateri ne obstajajo nobeni odvetniki ali pritožbe. Človek, ki je bil včeraj v ječi zgolj zaradi svoje prisotnosti na svetu, ki ni imel nobenih pravic in ki je živel pod grožnjo deportacije oziroma so ga brez kazni in sojenja poslali v takšno ali drugačno internacijo, ker je skušal delati in se preživljati, lahko zaradi majhne kraje postane skoraj popoln državljan. Tudi če je brez denarja, lahko dobi odvetnika, se pritožuje nad ječarji in spoštljivo ga bodo poslušali. Nič več ni izmeček sveta, ampak dovolj pomemben, da ga obveščajo o vseh podrobnostih zakona, po katerem mu bodo sodili. Postal je ugledna oseba. (ibid.) SUROVI RITUALI DOBRODOŠLICE: POLICIJSKI PREVOZ IN PRVO 'GOSTOLJUBJE' V KLETI Ko je pribežniku ali pribežnici z vsemi težavami nelegalnega prehoda državne meje (samostojno ali s plačano pomočjo) uspelo priti v Slovenijo, je moral - da bi lahko zaprosil za azil - priti v stik najprej s policijo in šele nato s civilnim osebjem, ki vodi azilne postopke. Mnoge pribežnike je ustavila policija (morda svojega cilja sploh še niso dosegli), nekateri so se sami prijavili na najbližji policijski postaji ali pa so prišli neposredno v Azilni dom. V vsakem naštetem I primeru je bil uporabljen policijski prevoz: najprej na policijsko postajo in nato I od tam v klet Azilnega doma oziroma Centra za tujce, ki naj bi bila neke vrste j= 'čakalnica' za nadaljnjo razporeditev v eno od ustanov. Ce je begunec prišel sam i v Azilni dom, so ga policisti od tam odpeljali na lokalno policijsko postajo (na ro v i Podutiški cesti v Šiški), kjer so naredili zapisnik in ga potem pripeljali nazaj, | toda najprej v klet. Ta prevoz je potekal vedno enako: to je s policijskim vozilom I za prevoz osumljencev. Tamir, ki je na ulici blizu Azilnega doma srečal nekega | Albanca, ki je bil namenjen zaprositi za azil, ni pa govoril srbohrvaškega jezika, f se je ponudil, da mu bo pomagal pri sporazumevanju z osebjem Azilnega doma. 1 Ko sta skupaj prišla tja in je Tamir policistu na vhodu pojasnil položaj, ga je I policist ozmerjal in arogantno vprašal, čemu se vmešava, po kratkem prepiru pa "o ga je udaril. Tamir, jezen zaradi nasilja policije nad njim in zaskrbljen zaradi sorojaka, je odšel po stopnicah v eno od zgornjih nadstropji Azilnega doma in se ustavil pri oknu, ki je gledalo na Celovško cesto: Ko sem prišel gor, sem pogledal skozi okno. Videl sem, kako so odprli zadnja vrata kible in porinili noter Albanca, ki sem mu skušal pomagati. Kar vrgli so ga v avto, kot kakšnega psa ali kriminalca. Odpeljali so ga na policijsko postajo v Koseze. Tam so naredili zapisnik, potem so ga pripeljali nazaj v dom. (Dnevniški zapis, 10. april 2002.) Tudi Tijana je pripovedovala o sovražnem policijskem odnosu že ob prvem stiku z lokalno policijo v Ilirski Bistrici in prvi vožnji s policijskim vozilom: V Ilirsko Bistrico na železniško postajo sva prišla okoli treh ponoči. To je bila že druga noč, ko nisva spala. Železničarja sva prosila, da pokliče policijo. Prišla sta dva policista. Eden je bil Slovenec, drugi pa Srb, mislim Srb, ki živi tukaj in ima slovensko državljanstvo. Sprva naju nista hotela peljati na policijsko postajo: slovenski policist je rekel, da sva preveč umazana in ne moreva taka v njun avto. Naj greva peš: policista naj bi se peljala, midva pa bi pešačila za avtom. Potem je tisti srbski policist rekel, da naju bosta vzela v avto. (Tako negativno reakcijo bi prej pričakovala od Srba kot pa od Slovenca, zato ker sva povedala, da sva s Kosova.) Mene je slovenski policist še ozmerjal, rekel je: "Dela se, da je utrujena!" Potem so nama odprli zadnja vrata policijskega kombija, notri je bila čista tema. Sedla sva na ozke klopi in bilo me je groza. Prvič v življenju sem se peljala s pravim policijskim avtomobilom. Prespala sva na policijski postaji. Izpraševali so naju, od kod sva, zakaj sva prišla, kdo naju je pripeljal itd. Zjutraj so naju pripeljali sem, v ta dom, ampak najprej v klet, kjer sva ostala tri dni. (Posneto pričevanje, Azilni dom, 9. marec 2002.) Ob vstopu v ustanovo čaka prosilce za azil ali tujce za odstranitev cela vrsta sprejemnih postopkov: prevoz s policijskim avtomobilom, zapiranje v klet, zdravniški pregled, fotografiranje, prvi pogovor z inšpektorji, dajanje navodil za življenje v instituciji, namestitev. S policijskim prevozom, ki se sicer uporablja za prevoz osumljencev kriminalnih dejanj, se začne vpisovanje pribežniške izkušnje v njihove osebne identitete: postajajo 'last policije' oziroma ljudje, s katerimi se | ukvarja policija. (V poglavju Stalna, nizko intenzivna vojna proti pribežnikom in I pribežnicam bomo natančneje pojasnili, kaj pomeni biti 'last policije'.) Policijski = prevoz kot surov ritual dobrodošlice učinkuje kot zlom volje in degradacija, j= a: predvsem pa pokaže novincem, da je od sedaj naprej njihovo mesto na dnu lestvice i (cf. Flaker, 1998). Konstrukcija individumov kot pripadnikov skupine poteka | tudi z omenjenim načinom prevoza; gre za eno od mikropraks v pravnem in | ideološkem konstruktu 'trdnjave Evrope', ki ustvarja identitete ljudi, ki 'ne | pripadajo' (Pajnik et al., 2001: 130). Čeprav so identitete ustvarjeni konstrukti, f v stalnem spreminjanju in nedorečenosti, fluidnosti, pa se za tujce oziroma begunce | na ozemlju Slovenije na vse pretege išče skupna identiteta (ibid.). "o Ta je prebežnikom vklesana kot večna instalacija, kot migracijski, globalizacijski žig, vtisnjen tudi formalno v zakonih, ki jih določa evropska migracijska politika;(...) če je identiteta 'državljanov' fleksibilna in si jo lahko nadenejo kot cesar nova oblačila, je identiteta 'nedržavljanom', 'tujcem', 'ilegalcem' vrojena in jih zaznamuje povsod zunaj matične države, tako da jim določi življenje. (Pajnik, Lesjak-Tušek, Gregorčič, ibid.) Policijskemu prevozu, ki ga lahko označimo kot enega od načinov interpelacije individuumov v 'sumljivi subjekt', je sledilo drugo dejanje, z enakim učinkom: to je 'procedura s kletjo' oziroma zapiranje pribežnikov v kletne prostore zgradbe na Celovški 166. Med terensko raziskavo se je klet uporabljala v dva namena: prvi je bil čakalnica za razvrščanje in namestitev - treba je bilo odločiti, kdo bo postal prosilec za azil in bo nameščen v Azilni dom in kdo tujec za odstranitev in nameščen v Center za tujce; drugi namen zapiranja v klet pa je imel funkcijo kaznovanja ljudi ob prekršitvi hišnega reda. Sedemnajstletni Ahmet iz romske družine se je spominjal prvega 'gostoljubja' v kleti: Ko smo prišli v Ljubljano, so nas najprej namestili v klet. En dan in eno noč smo bili tam. Ampak ta dan je trajal kot eno leto. Veste, kako je v kleti! Tam zelo smrdi in je umazano. Ko smo prišli dol, smo videli, da je to čisto pravi zapor. Dajo te tja noter in zaklenejo vrata, ti pa lahko tam tudi umreš. Lahko kričiš, pa ne bo nihče prišel. Dobro, če bi kaj ukradel ali kaj naredil, ampak jaz sem pošten, mi smo poštena družina. Nismo kriminalci. Mi smo običajni ljudje kot vsi drugi. Nič takega nismo storili, da bi nas lahko zaprli. Prvič v življenju sem takole [zaprt v Centru za tujce], pa še z družino. Veste, kako mi je hudo, ker sem tu z družino! Ce bi bila midva z mojo starejšo sestro sama, bi že lahko zdržala. Ampak meni je žal zaradi moje mame, mlajše sestrice in očeta. (Posneto pričevanje, Center za tujce, 26. februar 2002.) Ključna sestavina te interpelacije je degradacija. Posebne vrste degradacija (poleg samega zapiranja v klet) so nehigienske razmere, pomanjkanje postelj (torej morajo ljudje spati na tleh) in dejstvo, da zapirajo cele družine. Otroci so I prisiljeni videti svoje starše v ponižujoči situaciji in obratno, starši ne morejo f zaščititi otrok pred tem, da bi bili zaprti v umazanih prostorih. Simbolna, ideološka j| shema ustanove začne delovati že takoj ob prevozu in sprejemu v ustanovo. Vstop j= v tako ustanovo pomeni stigmatizacijo. Ne preseneča, da tisti, ki imajo možnost, f, skušajo pred sorodniki in drugimi prikriti, kje v resnici živijo. Tako je denimo gospod, I ki so ga izbrisali iz RSP in je od leta 1995 dalje, z vmesnimi prekinitvami, živel v | Centru za tujce (pred njegovo ustanovitvijo pa v Prehodnem domu), dejal: 1 Nihče od mojih sorodnikov ne ve, kje živim. Sram me je. Začutil sem, da mnogi J ljudje vzpostavijo distanco do mene, ko zvedo, kje živim. (Dnevniški zapis po pogovoru I s stanovalcem Centra za tujce, gostilna v Ljubljani, 27. februar 2002.) c o K "Ö 132 PRIBEZNIKI = KRIMINALCI? Mnogi posamezniki in posameznice, s katerimi sem imela možnost govoriti v Azilnem domu in Centru za tujce, so izjavili, da niso kriminalci. Ta stavek, 'pa saj nisem kriminalec', je eden od najpogosteje slišanih stavkov med terensko raziskavo, saj so ga izrekli skoraj vsi. Nekateri so k temu dodali, če v domu živijo ljudje, ki se ukvarjajo s kriminalnimi dejavnostmi, potem mora to policija ugotoviti in jih ovaditi. Spet drugi so se stigme kriminalnosti poskušali ubraniti z značilnim stavkom 'če sem kaj storil narobe, naj me zaprejo - ampak v pravi zapor'. Odlomek iz intervjuja prikazuje način policijske interpelacije beguncev kot sumljivih in potencialno kriminalnih oseb. Janos, Madžar iz Vojvodine, ki je pobegnil pred Miloševičevim režimom med bombardiranjem Srbije, je begunec že več let. Najprej je za azil zaprosil na Madžarskem, po vrsti slabih izkušenj z vodstvom begunskega kampa in nezakonitostih v azilnem postopku je bil prisiljen odditi. Za azil je ponovno zaprosil v Sloveniji. Ena od njegovih glavnih tez v zelo obsežnem polstrukturiranem intervjuju je bila, da v begunskih centrih kljub policijskemu nadzoru varnost ni zagotovljena; navkljub temu da policisti nenehno pregledujejo, pravih kriminalcev ne ovadijo. Janos je stanoval v Azilnem domu, ki sicer ni povsem zaprta ustanova, kljub temu pa je bil med terensko raziskavo nadzor policije značilna, vsakodnevna izkušnja vseh stanovalcev in stanovalk. Janos je pripovedoval: Begunski kampi so mesta, v katerih varnost ni zagotovljena. To sem že tolikokrat povedal, da morate napisati. Tudi ne morejo biti. Saj to ni nič posebnega. Enostavno ne more biti popolnoma varno mesto. Eden od razlogov je gotovo ta, da smo tu ljudje iz vsega sveta. Težava ni v tem, da smo iz vsega sveta, to je dobro, da je veliko ljudi različnih narodnosti skupaj. V begunskih kampih so ljudje z različnimi življenjskimi stili, morda tudi kriminalci in kombinacije kriminalcev. Saj kriminalci so tudi zunaj, v običajnih stanovanjih, hišah. Vendar Azilni dom ni običajna zgradba. Imamo skupne tuše, stranišča, skupno TV-sobo, skupaj jemo, v običajnih stanovanjih pa to počne vsak zase. Človek običajno ne ve kaj dosti o svojih | sosedih. Jaz pa živim v Azilnem domu in se moram s tem ukvarjati. I Osebno se tu ne počutim varnega. Menim, da policija ve, kdo so in kakšni so ljudje, | ki živijo v kampu. Jaz nisem nikoli imel ali storil kaj takega, kar bi bilo vsaj malo j= a: sporno. Niti denarja ali telefona nimam. Trikrat ali štirikrat so me temeljito preiskali. t Natančno so mi pregledali žepe, pokazal sem jim vse, kar sem imel v denarnici. Videl | sem tudi, kako preiskujejo druge ljudi. Ne vem, morda so iskali drogo, ampak zakaj pri 1 meni, zakaj jo iščejo v Azilnem domu? Užaljen sem, da me obravnavajo kot prestopnika. | Nekega dne sva se s kolegom iz doma sprehajala po ulici in neki človek je stopil iz f trgovine z majhnim televizorjem v rokah in ga vrgel v bližni kontejner. Midva sva ga i pobrala in odnesla s seboj. Na vhodu v Azilni dom naju je policist vprašal: "Ali sta "ČD vidva to ukradla?" Od kod njemu ideja, da bi jaz kradel!? S tem hočem reci, da morda policija ve, da so v Azilnem domu tudi sumljivi ljudje in zaradi tega toliko preiskujejo in kontrolirajo. Ce je tako, zakaj sem jaz v Azilnem domu?! Jaz nisem lopov, nisem kradljivec! Zakaj sem tam skupaj z lopovi, če so morda res tam? Ali me razumete, kaj hočem reči? Ne vem, kdo točno je storil kakšno kriminalno dejanje, in tudi, če si kaj mislim, tega ne morem dokazati. Ampak policija gotovo ve. To je njihova služba. Prav ta način njihovega dela me žali: policija ve, da so med nami lopovi. Zakaj so potem mene dali v Azilni dom, skupaj z njimi? Ce je tako, jaz in drugi, ki nismo kriminalci, ne spadamo v Azilni dom. Zakaj nas mešajo s kriminalci? Ce ne bi bilo tam kriminalcev, potem policija ne bi tako pogosto preiskovala ljudi. (Posneto pričevanje s stanovalcem Azilnega doma, v Ljubljani 22. januarja 2002.) Hannah Arendt je v študiji o izvorih totalitarizmov zapisala, da so preventivni policijski ukrepi (kot sta preiskovanje stanovalcev ob vstopu v Azilni dom in zapiranje ljudi v centre za tujce) natanko tisti ukrepi, ki preprečujejo človeško zmožnost delovanja (Arendt, ibid.: 447). Goffman je v razvrstitvi totalnih ustanov take institucije razvrstil v skupino ustanov "za zavarovanje skupnosti pred nekaterimi nevarnostmi" (Goffman, 1961 v Flaker 1998: 19). Vključevanje kriminalcev v Azilni dom in Center za tujce ali bolje, ustvarjanje vtisa, da bi tam lahko bili kriminalci, prispeva h konstrukciji begunskega vprašanja kot 'družbenega dna'. Taka konstelacija je prikladna racionalizacija policijskega nadzora ljudi v institucijah in njihove izključenosti iz običajnega življenja v mestu. Na ta način ni potrebna socialna in materialna pomoč beguncem in tujcem brez papirjev, da bi se vključili v družbo. Ravnanje s pribežniki kot s kriminalci ali potencialnimi kriminalci jih simbolno umesti na 'družbeno dno'; nihče od stanovalcev ne ve, ali je njegova kategorija slabša ali boljša od drugih. Domnevno (navidezno) mešanje pribežnikov s kriminalci to skupino ljudi močno stigmatizira, to slabi ali celo preprečuje kolektivni boj za pravice ter razvijanje solidarnosti ■jz med sostanovalci in sostanovalkami (cf. Zaviršek, 1994; cf. Flaker, 1998). I V potrebi po ohranitvi dostojanstva, osebne integritete ter zaščiti pred stigma- j= tizacijo so mnogi sami sebe opisovali in doživljali kot popolnoma različne od j= vseh drugih beguncev in tujcev. Denimo, Janos je v nadaljevanju intervjuja dejal: | Od kje jim ideja, da jaz kradem?! To pomeni, da drugi kradejo in da sem jaz tak kot | oni. Ampak nisem. (Posneto pričevanje s stanovalcem Azilnega doma, v Ljubljani | 22. januarja 2002.) | Drugi ljudje so se Janosu zdeli slabi, saj drugače ne bi bili zaprti in policisti ter f drugo osebje ne bi imeli takega odnosa do njih. Poskusi po ohranitvi dostojanstva I s tem, da so se doživljali različno od drugih beguncev, ne le preprečujejo solidarnost, I ampak tudi povzročajo osamljenost. O tem je pisal Foucault v metodoloških "o opozorilih o proučevanju oblasti, ko je opozoril, da individuumi niso zgolj tarča oblasti, ampak vedno tudi element njene artikulacije (Foucault, 1991: 33). To pomeni, da so pribežniki pogosto drug drugemu pripisovali enake negativne pomene, kot jih je v njih videla oblast oziroma policija. Nekateri pribežniki so me, kot raziskovalko, spraševali, zakaj delam intervjuje z njihovimi sostanovalci, saj "tako ali tako vsi lažejo". "Od tega ne boste imeli prav nič," me je skušal posvariti neki starejši gospod. Spet drugi so se stigmatizacije branili denimo tako, da niso želeli sodelovati v raziskavi. Eden od pribežnikov - čeprav se je zelo rad pogovarjal z mano in mi obširno pripovedoval o svojih izkušnjah - je rekel, da noče, da ga intervjujam, kajti to bi ga postavilo v "isti koš z drugimi azilanti." (Dnevniški zapis, gostilna v Ljubljani, 14. januarja 2002.) Zase je trdil, da je popolnoma drugačen od vseh, ki sem jih srečala v Azilnem domu. POLICIJSKA DOMINACIJA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU PRIBEŽNIKOV Eden od informatorjev, dvajsetletni Afričan, je povzel, kako se udejanja vsakodnevni policijski nadzor: Ce hočeš ven, te policist - poleg tega, da jim moraš izročiti dovolilnico - vsakokrat vpraša, kam greš in zakaj, kje si dobil denar, kje si dobil mobitel ipd. Včasih pač teliš oditi ven. Ta vprašanja so zelo zoprna. Ce rečeš, da greš ven, ni dovolj. Moraš natančno povedati, kam in zakaj. (Dnevniški zapis, Azilni dom, 27. november 2001.) Sogovornice in sogovorniki so pripovedovali, da kljub težavam, nasilju in grožnjam, ki so jih doživljali v matičnih državah in zaradi katerih so morali pobegniti, še nikoli v življenju niso imeli toliko opravka s policijo. Nekateri so me prosili, če bi lahko pomagala, da bi se prenehal pritisk tistih policistov, ki so nenehno kršili pravico do osebnega dostojanstva ljudi. "Saj meni je vseeno zaradi mene, ampak hudo mi je zaradi gospe Ane [sostanovake]," je dejal neki gospod iz Slovaške, kar kaže - obratno od prej omenjene nezmožnosti kolektivnega delovanja za pravice - na medsebojno zagovorništvo in solidarnost. "Vsi policisti niso slabi," je dodal omenjeni gospod, kar sem pogosto slišala tudi od drugih informatorjev, "samo nekaj je takih, ki nam grenijo življenje, drugi se obnašajo spoštljivo in zgolj opravljajo svoje delo." O teptanju osebnega dostojanstva je pripovedovala tudi gospa Ana, starejša oseba iz Bosne, ki v Sloveniji živi več kot 20 let in je bila zaposlena v porodnišnici v enem od srednje velikih slovenskih mest. Po osamosvojitvi Slovenije ni pridobila slovenskega državljanstva, zato so jo izbrisali iz Registra stalnega prebivalstva RS.4 Takrat je izgubila službo. "Potem je bilo," je dejala gospa Ana, "saj ne vem, ali mi boste verjeli - kot da bi sanjala. 4 Več o izbrisu iz Registra stalnega prebivalstva RS glej Dedič, Jasminka, Vlasta Jalušič in Jelka Zorn (2003). Id Kot da so to le strašne sanje, tako se je vse spremenilo." Gospa Ana, zdaj uradno begunka, ker je bila njena prošnja za azil pozitivno rešena, se je tisto popoldne, ko sem jo srečala v Azilnem domu, sprehajala po mestu, in ko se je vrnila v dom, je doživela ponižujočo policijsko obravnavo: Ko sem prišla nazaj s sprehoda, je policist začel kričati name, zakaj sem se vrnila tako pozno in da ne bi smela ostati zunaj toliko časa. Pokazala sem mu dovolilnico. On pa mi jo je izpulil iz rok in jo v besu raztrgal. Zelo me je bilo strah. Nič nisem naredila narobe. Rekla sem mu, da sploh nisem ostala dolgo, pa tudi uro sem pozabila vzeti s seboj. Zoprno pa je spraševati ljudi na ulici, koliko je ura. Kričal je name, kot da sem otrok. Rekla sem mu, naj me vendar razume, saj me pozna, saj ve, da živim tukaj in da spoštujem vsa pravila. Saj vem, da je težko... nam je težko, njim je težko, saj jaz to razumem. Ne bi mu bilo treba raztrgati moje dovolilnice. Zato sem prej jokala, morda ste me videli, ko ste prišli. (Dnevniški zapis, Azilni dom, 23. oktober 2001.) Kot kaže ta primer, je eden od načinov degradacije beguncev infantilizacija. Tak odnos je vsebovan tudi v hišnem redu, ki dovoljuje izhode iz Azilnega doma do 22. ure zvečer. To pomeni, da se morajo begunci - kot otroci - ne glede na opravke ali družabno življenje, ki bi ga utegnili imeti, vrniti v dom do določene ure. Po drugi strani pa se s konkretnimi otroki ravna kot z odraslimi (več o tem glej Zaviršek, 2001; Zorn, 2003). Policijsko mučenje in degradacija človeškega dostojanstva se lahko skrivata tudi za policijskim formalizmom, sklicevanjem na hišni red in predpise, kot kaže sledeči odlomek iz intervjuja z Jahirjem, Albancem s Kosova (ki je pobegnil v Slovenijo skupaj s partnerko črnogorskega rodu): Včeraj, v soboto zjutraj sem prišel domov s tretje izmene. To je nočna izmena. Delal sem 12 ur, od 6. zvečer do 6. zjutraj. Okoli sedmih zjutraj sem se vračal v dom. Bil sem zelo utrujen. Policist na vhodu mi je rekel, da ne morem noter. Naj počakam do osmih. Rekel mi je, da nimam pravice ob tej uri iti gor v sobo in naj se pritožim, komur hočem. Veš, upajmo, da ne, ampak imam občutek, da se bo nekomu nekaj zgodilo ... Potem I bo vsa Slovenija zvedela, kaj se dogaja tukaj. Včasih mislim, da bom naredil nekaj, kar I ni še nihče naredil ... tako da bo slišala vsa Slovenija. ©tiri mesece sva tukaj in dobro j= vem, da nisva naredila nič, česar ne bi smela. Če naredim samo eno napako, naj me j= zaprejo v pravi zapor. Ampak nič nisem storil, spoštljivo se obnašam do vseh. (Dnevniški i zapis, Azilni dom, 14. april 2002.) | V tem primeru je bilo sklicevanje policista na hišni red zgolj pretveza za I policijsko zatiranje, ki temelji na določeni ideologiji. Policija kot eden od ideo-| loških aparatov države se pogosto obnaša tako, da normalizira in reproducira | rasistično ideologijo, katere bistvena ideja je, da se določene skupine ljudi ne g morejo vključiti v obstoječi družbeni red, ker naj bi bile brezupno imune na I kontrolo in kulturno prilagoditev, zato morajo večno ostati tuje (Bauman, 1989). "o 136 Denimo, Samad, enaindvajsetletni kosovski Albanec iz mešanega zakona (srbsko-albanskega, vendar mu je oče, Albanec, umrl, drugih sorodnikov, ki bi ga zaščitili pred nasiljem paravojaških lokalnih skupin, kot je dejal, pa ni imel), je o izkušnjah s slovensko policijo povedal: Enkrat ob večerni policijski kontroli sob se je zgodilo, da je policist tako kričal in razbijal po vratih, da sem mislil, da se bodo zrušila. To se je zgodilo zato, ker so bila zaprta in jih nismo mogli odpreti. V vratih ni bilo kljuke. Nismo je našli in na koncu smo vrata odprli s ščipalko za nohte. Takoj smo mu povedali, da vrat ne moremo odpreti, ker nismo našli kljuke, vendar je policist zakričal, da to ni njegov problem in naj takoj odpremo. [...] Kmalu po tem, ko sem prišel v Ljubljano, zaprosil za azil in se nastanil v tem domu, sva s prijateljem dobila dovolilnici, ki sta nama omogočili izhod iz doma. Policist na vhodu, ki mu moramo vedno pokazati dovolilnice, nama je zabičal: "V mesto ne smeta iti. Dovolilnici sta dobila zato, da se sprehajata tu v okolici." Midva sva vseeno šla v mesto. Ko sva se vrnila, se je policist začel dreti na naju: "Zakaj sta šla v mesto?! Saj sem vama rekel, da ne smeta! Videl sem vaju po kameri, da sta odšla v tisto smer!" Policisti običajno pregledujejo ljudi ob vstopu v zgradbo. Rečejo ti, da vzameš vse stvari iz tepov, poleg tega te pogosto pretipajo. Enkrat me je policist vprašal: "Koliko denarja imaš pri sebi?" Odgovoril sem mu, da pet tolarjev. Potem jih je hotel videti: "Pokati." Pet tolarjev pa res ni nič, to bi lahko našel na ulici. Zgodi se tudi, da ob prihodu v stavbo natančno pregledajo prav vse, kar nosimo s sabo gor, na primer hrano. Zadnjič sem bil priča, ko so kolegu iz Bosne odprli škatlice, v katerih so bili hamburgerji, ki jih je kupil v sosednjem McDonaldu. Vse to, kar govorim, lahko ponovim tudi pred policisti. Vse to se res dogaja. Nisem storil nič napačnega ali protizakonitega, zato se nimam česa bati. Tudi inšpektorji na prvem pogovoru so bili strašno neprijazni. Še nikoli v tivljenju nisem imel toliko opravka s policijo ali z inšpektorji. Pravzaprav sem pobegnil zaradi nasilja in pritiskov, tu pa sem naletel prav na tisto, od česar sem poskušal pobegniti. Vendar nisem kriminalec. (Posneto pričevanje, Azilni dom, 22. december 2001.) ^ 'c Sogovorniki so pogosto izrazili prepričanje, da se nekateri policisti tako surovo | vedejo do njih, socialne delavke in delavci pa večinoma ne storijo nič, zato ker J so kot begunci nezaželeni in bi najraje videli, da bi jih čim več odšlo iz Slovenije i (to jim je do neke mere uspevalo, saj so mnogi pribežniki, ko niso mogli več £ zdržati pritiska zaradi neprestanega nadzora, sumljivosti ter popolne izključenosti | iz odločanja o lastnem življenju kar odšli iz Slovenije). Kamil, begunec iz Afrike, | je denimo povedal: £ Policistom je prav, da ljudje odidejo od tod. Tudi ljudje iz Šiške nas nočejo. Prav tako : | v drugih krajih, v Vidoncih na primer, nas niso hoteli. (Dnevniški zapis, Azilni dom, J 30. oktober 2001.) J ~M Vse razprave o begunski problematiki so se vrtele okrog enega samega vprašanja: I Kako lahko begunca ponovno deportiramo? Druga svetovna vojna in taborišča niso j= bila nujen dokaz, da je edini praktični nadomestek neobstoječe domovine internacijsko j= taborišče. V resnici je bilo to že v tridesetih letih edina "država", ki jo je svet lahko | ponudil ljudem brez državljanstva. | Hannah Arendt, Izvori totalitarizma ([1948] 2003: 363) ! o c _ C Največja tragedija pribežnikov ni zgolj v tem, da so izgubili dom in celotno f družbeno strukturo, v katero so se rodili in v kateri so si ustvarili svoje mesto v J svetu. Ta nesrečna okoliščina izgube doma in celotnega socialnega okolj a, pravi n "o Arendt, je daleč od tega, da bi bila v zgodovini brez predhodnih primerov; v dolgem zgodovinskem spominu so bile prisilne migracije posameznikov ali celih skupin zaradi političnih in ekonomskih razlogov vsakdanji pojav. Kar je brez precedensa, ni izguba doma, ampak pomanjkanje možnosti, da bi našli novega. Nenadoma ni (bilo) mesta na svetu, kamor bi migranti lahko odšli brez najstrožjih omejitev, nobene države, kjer bi se lahko integrirali, nobenega ozemlja, kjer bi lahko našli novo skupnost (ibid.: 374). To ni imelo, kakor tudi danes nima, skoraj nič opraviti z materialnim problemom prenaseljenosti; ne gre za problem prostora, ampak politične organizacije modernih nacionalnih držav. To se je v Evropi v primeru beguncev pokazalo že med svetovnima vojnama, kajti tiste, ki so bili v svojih državah izločeni kot 'izmečki človeštva', kot je zapisala Hannah Arendt, denimo Judi, trockisti, Romi itd., so bili vsepovsod sprejeti kot 'izmečki človeštva'; tisti, ki so veljali za nezaželene v svojih državah, so postali nezaželeni povsod drugje. Ko so begunci enkrat zapustili domovino, so ostali brez doma, ko so zapustili državo, so ostali brez državljanstva; ko so jim odvzeli človekove pravice, so bili brezpravni, izmeček sveta (Arendt, ibid.: 345). "Nihče se ni zavedal, da je človeštvo, ki so ga tako dolgo upodabljali kot družino narodov, doseglo stopnjo, na kateri se je vsak, ki so ga vrgli iz teh tesno organiziranih skupnosti, znašel tudi zunaj družine narodov v celoti." (Arendt, ibid.: 374) To pomeni, da zapiranje ljudi brez papirjev iz preventivnih razlogov v zahodnih družbah ni edini (čeprav je že ta dovolj krut) problem sodobnega begunstva in migracij. Stanovalci in stanovalke centrov za tujce lahko zbežijo iz policijskih ustanov (denimo s pomočjo dovolilnice za izhod). Lahko bi zbežali, ampak kam? Povsod bi bili brez političnega statusa, njihovo bivanje bi bilo še naprej in povsod nelegalno: na vsakem koraku bi bili izpostavljeni policijski obravnavi (policija bi jih lahko zopet zaprla ali vrnila v matično državo). Če povzamemo, najbolj boleča ni izguba posameznih pravic, ampak izguba pripadanja organizirani politični skupnosti, torej državi, ki bi bila pripravljena in sposobna zagotoviti človekove pravice. Človekove pravice so bile definirane kot I 'neodtujljive', ker naj bi bile neodvisne od vsake vlade; vendar se je izkazalo, da I v trenutku, ko človeška bitja nimajo lastne vlade in se lahko sklicujejo zgolj j= na človekove pravice, ni nobene institucije, ki bi jih hotela zagotavljati (ibid.: j= 372). Hannah Arendt enači to izključenost iz pripadanja organizirani politični I skupnosti z izgubo najbolj temeljne vseh človekovih pravic, to je pravice do I človeškega dostojanstva (ibid.: 297). | Izključevanje poteka tudi na simbolni ravni; denimo, policisti so nekatere ¡ pribežnike opozorili, da sobe, v katerih spijo, niso 'njihove sobe'. V tem primeru f je soba Azilnega doma predstavljala ne le fizični prostor, kjer ljudje spijo, ampak g določeno skupnost, to je slovensko državo in družbo, kjer ni prostora za tujce. O I tem je pripovedoval Tamir: Ko me je enkrat policist na vhodu preiskoval, je naletel na ključ. Vprašal me je, kaj je to. Rekel sem mu, da je to ključ moje sobe. 'Kako tvoje sobe? Ti nimaš tu svoje sobe. Kdo ti je dal ta ključ?' To sprašujejo samo zato, da nas ponižujejo. Saj vem, da to ni moja soba, mislil sem na ključ sobe, v kateri spim. Dala mi ga je socialna delavka, ko sem prišel v dom. (Dnevniški zapis, Azilni dom, 14. april 2002.) Policijska obravnava pribežnikov (zapiranje, preiskovanje ipd.) ter policijske tehnike degradacije onemogočajo politično subjektivizacijo beguncev in s tem tudi dostop do pravic. Pribežniki se ne morejo samoorganizirati ter kolektivno boriti za svoje pravice (in s tem tudi za definicijo položaja, v katerem so se znašli); nobene možnosti niso imeli, da bi se v javnosti 'slišali' njihovi glasovi. Gre za izgubo prostora v svetu, v katerem bi bila njihova mnenja pomembna in bi njihova dejanja imela posledice, učinek. Beguncem v Azilnem domu (v nasprotju s centri za tujce) ni odvzeta pravica do svobode, ampak pravica do javnega delovanja, ni jim odvzeta pravica, da mislijo, karkoli želijo, ampak pravica do mnenja, ki bi bilo javno relevantno (Arendt, ibid.; Jalušič, 2003). Kako se policisti obnašajo do pribežnikov in pribežnic, ni bilo (vedno) odvisno od tega, kar so storili ali česa niso storili, ampak od tega, kar oni nespremenljivo so: rojeni v 'napačnem' delu sveta, 'napačne' veroizpovedi, 'napačne' barve kože, 'napačnega' političnega prepričanja, 'napačnega' vrednostnega oziroma kulturnega sistema, lastniki 'napačnih' potnih listov itd. "Man is before he [she] acts" je po Baumanu filozofsko bistvo rasizma. Karkoli človek stori, ne spremeni tega, kar je (Bauman, 1999: 60). V dobi pospešene globalizacije je izključevanje, ki ima za kriterij nacionalno pripadnost, poseben paradoks, saj je ena od temeljnih značilnosti globalizacije denacionalizacija državnih ozemelj in s tem povezana relativizacija nacionalnih meja. Ta denacionalizacija teritorijev, ki se po besedah Saskie Sassen večinoma materializira v globalnih mestih, je legitimna za kapital; večina vladnih elit in njihovih ekonomskih svetovalcev ji pripisuje pozitivne vrednosti. Povsem nasprotno sta predstavljena učinek in vrednost denacionalizacij, ko gre za ljudi. Na tem področju vladajo antiimigrantsko razpoloženje, varovanje državnih mej, s odstranjevanje ljudi, tisto, kar Sassen z eno besedo imenuje renacionalizacija I politik. Slovenija sledi globalnim trendom; v tej mejni državi, na zunanjem robu j= schengenske meje in simbolni samokonstruirani ločnici med Evropo in Balkanom, j= poteka denacionalizacija (ki je materializirana v prostem pretoku kapitala, f poenotenju evropske begunske politike ipd.) ter hkrati renacionalizacija ali bolje | reetnizacija ali politizacija etničnega (odvečnost pribežnikov, izključevanje bo- | sanskih beguncev in Romov, fenomen izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva | RS ipd.). Pri zadnjem gre za utemeljevanje politike v etničnem in rasnem, v krvi | in tleh, v rodu, kar kaže na fašistoidno strukturo (Mastnak, 1995). Fašizem je | politizacija etničnega in rodnega (ibid.). r| "o LITERATURA AGAMBEN, Giorgio (1998): Homo Sacer. Sovereign Power and Bare Life, Standford University Press, Standford California. ARENDT, Hannah ([1948] 2003): Izvori totalitarizma. Študentska založba, Ljubljana. ARENDT, Hannah, intervju (1996): "Kaj ostane? Ostane materni jezik", V: Darij Zadnikar (ur.): Časopis za kritiko znanosti, XXIV, 180-81, Študentska založba, Ljubljana. ARENDT, Hannah ([1958] 1996): Vita activa. Krt, Ljubljana. BALIBAR, Etiene, in Immanuel WALLERSTEIN (1991): Race, Nation, Class. Ambigous Identities. Verso, UK, USA. BALIBAR, Etiene (1994): "Predlogi v zvezi z državljanstvom", V: Darij Zadnikar (ur.): Časopis za kritiko znanosti, XXII, 172-173, Študentska založba, Ljubljana. BAUMAN, Zygmunt (1989): Modernity and the Holocaust, Polity Press, UK. BAUMAN, Zygmunt (1998): Globalization. The Human Consequences, Polity, UK. BAUMAN, Zygmunt (1997): Postmodernity and its Discontents, Polity Press, UK. BERCHT, Silke (2003): "Totalnost mučenja", V tej publikaciji. BOHINC, Rado (2002): Govor ministra dr. Rada Bohinca na regionalni ministrski konferenci: http://www.mnz.si/si/szj/ szj_prikaz_det.php?id_174, 18. 12. 2002. CASTLES, Stephen, in Alstair DAVIDSON (2000): Citizenship and Migration. Globalization and the Politics of Belonging. Macmillan, London. Center za tujce, Kratka predstavitev (2001). COURTINE-DENAMY, Sylvie (2000): Three Women in Dark Times: Edith Stein, Hannah Arendt, Simone Weil or Amor fati, amor mundi, Cornell Univerity Press, Ithaca in London. DEDIČ, Jasminka, Vlasta JALUŠIČ in Jelka ZORN (2003): Izbrisani. Organizirana nedolžnost in politike izključevanja, Mirovni inštitut, Ljubljana. DOUGLAS, Mary ([1966] 1992): Purity and Danger. An Analysis of the Concepts of Pollution and Taboo. Routledge, London, New York. ENGELS, Friederich ([1845] 1948): Položaj delavskega razreda v Angliji. Po lastnem opazovanju in avtentičnih virih. Cankarjeva založba, Ljubljana. FONTANA, Andrea, in James H. FREY (1998): Interviewing. V: Norman K. Denzin in Ivona S. Lincoln (ur.), Collecting and Interpreting Qualitative Materials. Sage Publications, London. FOUCAULT, Michel ([1975] 1984): Nadzorovanje in kaznovanje. Nastanek zapora, DE, Ljubljana. FOUCAULT, Michel (1991): Vednost - oblast - subjekt, Krt, Ljubljana. FOUCAULT, Michel ([1976] 2000): Zgodovina seksualnosti 1. Volja do znanja. ŠKUC, Ljubljana. GOLDBERG, David Theo (2002): The Racial State, Blackwell Publishers, UK. Hammersley, Martyn, in Paul Atkinson (1995): Ethnography. Principles in practice. Routledge, London, New York. HARDT, Michael, Antonio NEGRI (2003): Imperij, študentska založba, Ljubljana. JALUŠIČ, Vlasta (1996): Hannah Arendt: Politika kot možnost. Spremna študija v Hannah Arendt, Vita activa, Krt, Ljubljana. JALUŠIČ, Vlasta (2001): Ksenofobija ali samozaščita? V: Brankica Petkovic (ur.), Skupina za spremljanje nestrpnosti. Mirovni inštitut, Ljubljana. (2000) Kazenski zakonik z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka, Klaudija Stroliga in stvarnim kazalom dr. Vida Jakulina. Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. (Ur.): Marko Polutnik in Alenka Leskovic. Uradni list RS, Ljubljana. KEARNEY, Michael (1991): Borders and boundaries of state and self at the end of empire. V: Journal of Historical Sociology 4 (1), str. 52-74. KUZMANIČ, A. Tonči (1999): Bitja s pol strešice. Slovenski rasizem, šovinizem in seksizem. Mediawatch, OSI, Slovenia. (ur.) LIPOVEC ČEBRON, Uršula (2002): V zoni pribežnistva. Antropološke raziskave pribežnikov v Sloveniji, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, FF, Ljubljana. MARX, Karl, in Friedrich ENGELS ([1856] 1968): Izbrana dela v petih zvezkih. IV. zvezek, Cankarjeva založba v Ljubljani. MARX, Karl, in Friedrich ENGELS ([1853] 1979): Izbrana dela v petih zvezkih. I. zvezek, Cankarjeva založba v Ljubljani. MASTNAK, Tomaž (1995): Zagovor nacionalizma. V: Darko Štrajn (ur.): Meje demokracije. Refleksije prehoda v demokracijo. Liberalna akademija, društvo za proučevanje politične demokracije in liberalizma Ljubljana, str. 133-150. MILOHNIČ, Aldo (2001): Quid pro quo: azil in migracije v državah schengenske periferije. V: Aldo Milohnic (ur.): Evropski vratarji: MOČNIK, Rastko (2001): Z veseljem nad kapital. Črno-rdeče anarhistične zastave in Chejev lik na manifestaciji za solidarnost s prebežniki in prebežnicami, kolumna. V: Mladina, 26. februar 2001, Ljubljana, str. 31. MOČNIK, Rastko (1999): 3 teorije. Ideologija, nacija, institucija. Založba *cf., Ljubljana. NAUDITT, Kristina (2001): Pred vrati Evropske unije: poskus inventure. V: Aldo Milohnič (ur.): Evropski vratarji: migracijske in azilne politike v vzhodni Evropi. Mirovni inštitut, Ljubljana. NEOCLEOUS, Mark (2000): The Fabrication of Social Order. A Critical Theory of Police Power, Pluto Press, London. OLSON, Joel (2001): A Democratic Problem of the White Citizen.V: Constellations, Volume 8, No. 2. Blackwell Publishers, UK. PAVČNIK, Marjan, Ada POLAJNAR PAVČNIK, Dragica WEDAM LUKIC (1997) (ur.): Temeljne pravice, Cankarjeva založba, Ljubljana. PAJNIK, Mojca, Petra LESJAK-TUSEK, Marta GREGORČIČ (2001): Prebežniki, kdo ste?, Mirovni institut, Ljubljana. PERENIČ, Anton (1992): Začasna razveljavitev in omejitev pravic (16. člen). V: Ustavne določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. V: Igor Kavčič (ur.): Nova ustavna ureditev Slovenije, zbornik razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani in Društvo za ustavno pravo Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana. Predpisi o tujcih in azilu s komentarjem mag. Slobodana Rakočeviča. Uradni list RS, Ljubljana (1999). SASSEN, Saskia (1998): Globalization and Its Discontents, The New Press, New York. SASSEN, Saskia (1999): Guests and Aliens, The New York Press, New York. SCHMITT, Carl (1994). Tri razprave. Knjižna zbirka Krt 90, Ljubljana. Sklep Vlade Republike Slovenije, št. 1 264-01/2000-1, seja z dne 18. 1. 2001. V: Travner (2002). SELI H, Alenka (1992): Prepoved mučenja (18. člen). V: Ustavne določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. V: Igor Kavčič (ur.): Nova ustavna ureditev Slovenije, zbornik razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani in Društvo za ustavno pravo Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana. SELI H, Alenka (1992): Varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen). V: Ustavne določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. V: Igor Kavčič (ur.): Nova ustavna ureditev Slovenije, zbornik razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani in Društvo za ustavno pravo Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana. TODOROVA, Marija (2001): Imaginarij Balkana. Vita activa, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana. TRAVNER, Anton (2002): Slovenska policija v boju zoper ilegalne migracije. V: Varnost, časopis policije, januar 2002, Ljubljana. TROPEY, John (2000): The Invention of Passport. Surveillance. Citizenship and the State. University Press, Cambridge. (1996) Ustava Republike Slovenije. IV. spremenjena dopolnjena izdaja. Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana. VODOPIVEC, Peter (2001): O Evropi, Balkanu in metageografiji. V: Marija Todorova: Imaginarij Balkana. Vita Activa, Ljubljana, str. 381-401. VREČER, Natalija (1999): Etnologija, kulturna antropologija in begunske študije: stičišča. V: Natalija Vrečer (ur.): Vsakdanje življenje beguncev in begunk v Sloveniji, Slovensko etnološko društvo, Ljubljana. VREČER, Natalija (2001): Politična konstrukcija azila: Evropska unija in Slovenija. V: Aleš Drolc in Mojca Pajnik (ur.): Obrazi naše Evrope. Mirovni inštitut, Ljubljana. WALLERSTEIN, Immanuel ([1983] 1999): Historical Capitalism with Capitalist Civilization. Verso, London, New York. WALLERSTEIN, Immanuel (1999): Utopistike. Dediščina sociologije, Založba /*cf., Ljubljana. www.noborder.org, različni datumi. www.statewatch.org, različni datumi. Zakon o začasnem zatočišču, Ur. l. RS, številka 20-1139/1997 Zakon o tujcih, Ur. l. RS, številka 61-2912/99 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih, Ur. l. RS, številka 87/2002 ZAVIRSEK, Darja (2000): Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Založba/*cf., Ljubljana. ZAVIRSEK, Darja (2001): Lost in Public Care: The Ethnic Rights of the Ethnic Minority Children. V: Lena Dominelli, Walter Lorenz, Haluk Soydan (ur): Beyond Racial Divides. Ethnicities in Social Work Practice. Ashgate, Aldershot, Burlington USA, Singapore, Sydney. ZORN, Jelka (2003): Etnografija vskadanjega življenja ljudi brez slovenskega državljanstva. Doktorska disertacija, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.