Lilijana Burcar
Krvno-menstrualni cikli vampirijad
UVOD
Vampirji veljajo za bitja, ki se v drobovje simbolnega reda heteronormativ-ne patriarhalne matrice zajedajo kot kapilarni odlitek njenih razpok in razjed, kot preganjajoči odsev nevzdržljivosti in nezmožnosti obstojnega zakoreninje-vanja njenih resnic. Vampirji zbujajo dvome, prelamljajo in razblinjajo, tako rekoč obračajo od znotraj navzven (pojme kot so) čistost rodovnika/roda, gotovost in obstojnost vrste, ločnice skupnosti, red spolnosti, kategorične zapogibe ras in jasnosti družbenospolnih zakoličb, nad katerimi panično bedijo oči paternalističnih figur. Vampir je po svojem pokolenju, kot metaforično opisuje Donna Haraway1, svetovljan, tisti, ki govori preveč jezikov in se ne more (več) spomniti svojega prvotnega jezika; in je tudi posebne vrste znanstvenik, bitje, ki razpira ozke dogme tistih, ki so prepričani o naravnosti svojih postavk. Družbenozgodovinsko pogojene, kategorične zlepljenosti z vampirjem izgubijo svoje temeljne resnice, začnejo potovati. Se zlasti to velja za paternalistično-metaforični zakon, s katerim se ohranja heteronormativna patriarhalna matrica. Vampir se z njim sooča neposredno: paternalistični pro-kreaciji oporeka in jo nadomešča z njeno razkrvavitvijo, genitalne spolne odnose razširja in nadomešča z oralnimi, zakonu Očeta oporeka z zakonom konti-guitete, preteči smrtnosti se postavlja po robu s podaljšano eksistenco, zapovedi po trdni vsajenosti v predpisane ontološke okvire pa s sposobnostjo me-tonimične preobrazbe, ki mu daje gibljivost in zagotavlja možnost pobega.2 Pri tem posebno mesto zaseda pretakanje in kroženje vampirske krvi.	f
Kajti za podobo bitja, ki se izrašča iz vampirijad, je značilno še, da pripada J nemrtvim in, kot navaja Barbara Creed,3 iščoč deviška, ponavadi ženska, tele- i sa, ob polni luni vstaja iz grobov ali krst, večinoma varno shranjenih v temač- |
o c
- £
' Haraway, 1997, str. 215.	%
2	Roof, 1996, str. 146.	I
'	'	cc
3	Creed, 1993, str. 62-63.	|
nih, s pajčevinami prepredenih kleteh ali grobnicah, do katerih je mogoče priti le po strmih ali dolgih, polžasto vijugastih stopniščih. Svoje ostre, koničaste zobe zasaja v vratove žrtev, da bi seveda sesal kri, pri čemer osrednji vizualni poudarek vedno leži na ranicah ugriza, ki spominjajo na sledi kačjih strupnikov. Žrtev se pridruži in postane eno z nemrtvimi; za ženske pa velja skorajda brez izjeme, da se otresejo omrtvičenosti in prelevijo v posedovalke aktivnih želenj in dejanj. V okviru vampirijade imajo polna luna, kačjim zobnikom podobni, nenavadno koničasti podočniki, dvoje sledov ugriza, sveže pretakajoča se ali kapljajoča kri in žrtvina popolna preobrazba posebno simbolno zveznost. Izhajajoč iz obsežnih antropoloških, literarnih in etimoloških raziskav Barbara Creed4 pojasnjuje, da je ta oblika pripovedi v svoji osnovi pripoved o menstruaciji - predvsem prvi menstruaciji, skozi katero se tako verižijo in medsebojno dopolnjujejo ostanki različnih verovanj in praks, ki so jih gojile stare kulture. Za najpomembnejšo med njimi velja lunin koledar, ki je bil sestavljen iz trinajstih mesecev, vsak mesec pa iz osemindvajsetih dni, pri čemer ni šlo samo za štetje luninih men, temveč tudi za označevanje menstrualnega ciklusa; beseda menstruacija, kot opozarja Barbara Creed5, pa je bila tesno povezana z besedo luna.6 Tako so yuroški indijanci razumeli pojav sinhrone menstruacije kot rezultat cikličnega menjavanja luninih men in posebnega vpliva lunine
4	Creed, 1993, str. 64-66.
5	Ibid.
6	Seveda je verovanje v dolžino menstrualnega ciklusa, ki naj bi sovpadal z luninim koledarjem, povsem ljudskega izvora in ni povezano z dejansko dolžino in pogostnostjo menstrualnega ciklusa pri ženskah. V tem pogledu so pomenljiva opažanja in izsledki antropoloških raziskav, opravljenih večinoma v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Buckley in Gottlieb, 1988, str. 44-46), ki zbujajo dvome o splošno privzeti predpostavki o univerzalnosti mesečnega menstrualnega cikla in jo razkrivajo kot središčno os zahodnoevropskega etnocentričnega vsiljenega gledanja, ki se nenehno vtihotaplja v študije in načine pojmovanja drugih kultur in njihovih menstrualnih vzorcev. Tako medkulturni kot zgodovinski prerez podatkov o pogostnosti in rednosti menstruacije namreč ne kaže le na to, da je prva menstruacija nastopila znatno pozneje, kot smo je navajeni danes, in da je menopavza napočila znatno prej, temveč tudi in predvsem na to, da so bila obdobja popolne odsotnosti ali prenehanja menstrualnega krvavljenja pri ženskah reden pojav in so bila znatno daljša v razponu svojega trajanja in pogostnosti pojavitve, kot smo jih navajeni danes. Pri tem moramo razumeti, da so bila podaljšana laktacijska obdobja le eden v nizu, nikakor pa ne odločilen dejavnik pri uravnavanju pojavnosti in pogostnosti menstrualnega krvavenja. Zgodovinsko in kulturno specifične premike v menstrualnih vzorcih raziskovalci namreč povezujejo z nastopom industrijske družbe in spremembami v načinu prehranjevanja in fizičnega udejstvovanja. Pri tem vzorec mesečne menstruacije, zakoreninjen v zahodni mentaliteti, pronica v ospredje kot nedavni pojav in je po trditvah raziskovalcev torej kombiniran rezultat spremenjenega načina prehranjevanja, ki temelji na visoko povečani vsebnosti maščob in drastičnem zmanjšanju fizičnih naporov. Kar zahodni normativi postavljajo
>	kot normalnost mesečnega krvavljenja, opisujoč ga kot pogost in reden pojav ter dolgotrajen proces v
^	življenju prav vsake ženske, opozarjata Buckley in Gottlieb (ibid.), je lahko v drugih kulturah in v drugačnih
f	časih zahodnoevropske kulture same redkost. Znana so pričevanja avstralskih domorodk, ki se spomnijo
H	vsake menstruacije v svojem življenju, pa ne zaradi natančnega beleženja koledarskih podatkov, temveč
|	zato, ker jih lahko preprosto preštejejo na prste ene roke. "Tako imenovana normalna mesečna krvavljen-
I	ja", ponovno opozarjata Buckley and Gottlieb (ibid.), "še zdaleč niso niti približek normalnosti, temveč bolj
^	verjetno biološko anomalni produkti partikularnih kulturnih sistemov v spoju s specifičnim sotočjem
s	zgodovinskih trenutkov" (str. 44). Današnje zahodno verovanje v nujnost, vseprisotnost in celo zaželenost
|	mesečnega ponavljanja menstruacije nastopa kot kulturno nevidni normativ, na katerem je ne nazadnje
svetlobe; sam pojav sinhrone menstruacije pa je yuroškim ženskam dajal osrednjo moč pri krojenju in uravnavanju časovnega ustroja in življenja celotne skupnosti.7 Nekatere druge kulture, opozarja Barbara Creed,8 so k navezi polne lune in mesečnega krvavenja žensk simbolično dodale še podobo kače, saj naj bi vse tri - luno, kačo in pojav menstrualnega krvavenja - simbolično opredeljevalo in povezovalo gibanje iz enega stadija v drugega, pri čemer je staro odvrženo in novo ponovno vzpostavljeno/rojeno: luna tako prepotuje svojo obodno pot od stare k novi, kača se levi in obnovi svojo kožo, ženska "prelije" in obnovi svojo kri. Veliko zgodnjih mitov tako tudi navaja, da mlado dekle začne krvaveti, ko jo ugrizne ali piči kačja boginja ali bog, živeč znotraj lune. Tako so tudi posode s Krete, ki so jih uporabljali v religiozne namene, imele obliko vagine s kačo, plazečo se po njeni notranjosti; rajski vrt si je namreč takratna kretska kultura predstavljala kot maternico boginje, v kateri prebiva kača. Ta in se številna druga znamenja napeljujejo na sklepanje, da je vampir v svoji davni simbolni zasnovi kača iz legend ali mitov, ki prva pije kri iz maternice, tako da jo posrka skozi njen vrat v vagino. Prav tako je pomenljivo, da vampir deluje izključno ponoči, še zlasti ko je polna luna, kar se sklada z ose-mindvajsetdnevnim ciklusom, ki tudi označuje povprečno razdobje menstrualnega cikla pri ženskah.9 Motiv pitja krvi in menstruacije skupaj z vampirjem kasneje prevzamejo tudi židovsko-krščanski miti, vendar mu odvzamejo prvotno veljavo in jo nadomestijo z njenim nasprotjem, tj. nevarno seksualnostjo in smrtjo ter kanibalizacijo otrok, ki jo pripišejo uporniškim, samostojnim ženskam. Ta oznaka se tako razprostira vse od židovske Lilit, Lame v grški in Kali v indijski mitologiji ter ne nazadnje do legend o madžarski grofici Bathory, živeči na prelomu 17. stoletja.10
Menstrualna kri je podstatje vseh kasnejših vampirskih krvi, ki opišejo poseben lok najrazličnejših pomenskih umestitev in prelitij. V našem razčlenjevanju krvno-menstrualnih ciklov vampirijad nas bo zanimalo, kako skupaj z vampirjem potuje pomen njegove krvi, izza katerih vedno diha njena menstrualna prvotnost/izvornost, in katero paternalistični red v strahu pred izgubo svojih temeljnih epistemoloških in ontoloških oprijemališč potiska v monstruo-
zasnovana tudi kontracepcijska tabletka. Tako medicinski diskurz še vedno obravnava razporeditev menstrualnega krvavljenja zunaj mesečno odmerjenih ciklusov kot nenormalni odklon od svoje operativne	| predpostavke razumevanja menstruiranja, pa čeprav obstoječi dokazi ne govorijo v prid kontracepcijskega	J proizvajanja mesečnega krvavljenja, ki naj bi bilo zdravju žensk bolj škodljivo kot koristno. Zainteresiranost	^ ozaveščenih krogov se namreč vedno bolj nagiba k izdelavi kontracepcijskih sredstev, ki ne bi vodila v	f repetativno in ekcesivno odvajanje krvi, temveč bi mimicirala denimo učinke dojenja ter bi tako produci-	g rala amenorejo, zaustavitev in prelaganje/odlog menstruacije (ibid.).	£
7	Buckley, 1988.	I
8	Creed, 1993, str. 64-66.	%
9	Ibid.	I
cc
znost, da bi tako tudi zasilno zakrpal in pocelil robove lastne ranljivosti. V tem pogledu vampirji niso neka naključna postavitev ali nedolžen fantastičen pojav, temveč način povnanjanja tistega, kar so zvampirizirale politično-družbene ureditve same, da bi zavarovale fantazme o lastni neomajnosti. Zato so oblika, berljivost in specifičnost monstruoznosti vampirja ter pomena njegove krvi zapisane plastičnosti, gnetljivosti, tj. historično specifičnim zgostitvam in kopičenjem, ki podobno kot Drakula na vpoklic sestopajo iz "bele meglice", "drobcenega prahu, plavajočega po luninem žarku" ali "pordečelega oblaka",11 in se v ožilje sistema hkratno prelivajo kot lakmusov papir njegovih preganjavic in kot infarktna zaklopka12 njemu lastnih izsiljenih enoumnih pomenskih pretokov. Pri našem zasledovanju krvno-menstrualnih ciklov vampirijad nas bo torej zanimalo, kako pri prediranju ontoloških kategoričnostih in odpravljanju epistemoloških (kategoričnih) zamejitev paternalističnega reda skupaj z vampirjem potujejo tudi pomeni njegove krvi in kako ta v prepredenosti s svojim menstrualnim ozadjem koagulira v posebno vrsto genealogije, ki stopa po robu metanaracijam heteronormativne patriarhalne matrice.
Prve literarne predloge iz zgodnjega romantičnega obdobja razkrivajo, da vampirjeve vloge družbenega komentatorja ne zaznamuje toliko prelivanje in pitje krvi, saj, kot si bomo pobliže ogledali v naši prvi razčlenitvi spodaj, je v teh zgodnjih valilnicah njegovega podobja vampir patriarhalnemu redu mon-struozen že sam po sebi. Pomemben del zgodnjega pomenskega potovanja, ki ga kri opravi skupaj z vampirjem, tako sestoji tudi iz njenih pojavnih presahnitev. Razlivanje krvi v vampirijadah očitno prehaja iz prvotnega procesa tihega ozadenjskega prenikanja v ciklično čedalje bolj opazno prisotnost, pri čemer je odločilen mejnik Le Fanujeva Carmilla (1872), kjer kri zaseda svojevrstno mesto in nosi poseben pomen. Značaj vampirjeve stalne spremljevalke v literarnih predlogah kri pridobi ob zatrditvi podobe vampirja s konca 19. stoletja, to je z nastankom Stokerjevega Drakule (1897), ki ga skupaj z njegovim menstrualnim ozadjem vpreže v posebno vzorčno mrežo preosmišljanja, zamejevanja in kroten-ja nemirov vseh predhodnih drakul 19. stoletja. Zato bomo prelivanje krvi v vampirijadah zvečine obravnavali prav skozi zorišče Drakule, ker želimo razpreti in preizprašati njegov način vnazajskega osmišljanja in preurejanja pomenov, ki so jih porajali vampirji 19. stoletja ne glede na to, ali so bili sami potopljeni v njen tok ali ne. Ne nazadnje Stokerjev Drakula ponazarja veliko vrnitev patriarhalnih družbenih postavitev, skozi katere se vrtinčijo homofobičnost, sek-
I	" Stoker, 1988.
^	Z metaforičnim sklopom "infarktne zaklopke" želimo v enem združiti idejo epistemološkega šoka in s tem
s	takojšnjega zaprtja tistih pomenskih pretokov, ki tvorijo jedrno napajališče ideološkega sistema, v katere-
|	ga se zato vampir preliva kot nasprotno stoječi, zaustavljajoči in razčlenjujoče-kazalski tok.
sizem, rasizem, britanska imperialistična drža, in v okviru katerih menstrualno ozadje krvi v navezi s podobjem vampirja deluje kot njihova dvojna nestabilnost. Začnimo torej nase potovanje skupaj z vampirji iz prvih literarnih predlog, ki nas pripeljejo do njihovega regulacijskega zlitišča, tj. Stokerjevega Drakule iz leta 1897, predelave katerega se danes uravnavajo tako mainstreamovsko podobo in vsebinskost vampirjev 20. in 21. stoletja kot pomen njihove krvi.
KRVNA PRESAHNJENOST VAMPIRJA V VLOGI DRUŽBENEGA KOMENTATORJA
Prva literarna predloga, v kateri nastopa vampirsko bitje - Lord Rutheven, je bila objavljena leta 1819; njen zametek je Byronova nedokončana pesnitev, katero je v pripoved predelal in nadgradil Byronov znanec, John Pollidori, ki se je leta 1916 pridružil Byronu na njegovem popotovanju po evropski celini kot njegov osebni zdravnik in nekoliko razdražljiv popotni tovariš.13 Lord Rutheven, katerega po navedbah Judith Roof14 še ne zaznamujejo, tako kot kasneje Stokerjevega Drakulo, koničasti beli zobje, ki bi silili čez živo rdeče ustnice, temveč kvečjemu mrtvilo v očeh in distanciranost od dogajanja v preostali človeški družbi, naleti na svojem potovanju po Italiji in Grčiji na mladega angleškega plemiča Aubreya, ki postane njegov tesni spremljevalec in oboževalec. Hkrati pa le-ta tudi odkrije, da je Ruthevenov odnos do žensk v javnosti sicer brezhibno vljuden, a zunaj tega okvira povsem drugačen, saj Rutheven pušča za seboj sled popolnoma uničenih in celo umorjenih mladih deklet. V oddaljenem predelu Grčije Rutheven in Aubrey padeta v zasedo, pri čemer je Rutheven smrtno ranjen, od Aubreya pa zahteva, naj se zaveže, da ne bo nobenemu živečemu človeku posredoval ali pripovedoval o njegovih dejanjih. Misleč, da bo Rutheven umrl, Aubrey priseže, da bo molčal, vendar ob vrnitvi domov presenečeno ugotovi, da je umrlega Ruthevena moč najti ne le v osrčju Londona, temveč na njegovem domačem pragu, kjer zdaj dvori njegovi sestri. Ker zaradi zaobljube, ki ga veže na Ruthevena, ne more razdreti sestrine bodoče zveze, Aubrey začne duševno veneti, dokler ne umre, medtem ko se njegova sestra poroči z Ruthevenom in propade.15
V čem se, gledano skozi lečo dominantnega paternalističnega reda, skriva monstruoznost Ruthevena; kako kot monstrum pomeni, s tem pa kaže na globlje vezi družbene ureditve in jih razklepa? Kot opozarjajo feministične kriti-čarke na čelu z Judith Roof,16 se pripoved osredinja na pomen gentlemanske
Auerbach 1995, Roof 1996.
Roof, 1996, str. 141.
Ibid.
Ibid.
prisege in časti, ki je svojevrstna oblika pogodbe med moškimi. Rutheven s svojimi dejanji presega meje gentlemanskega vedenja, saj z razdejanjem in trupli, ki jih pušča za seboj, posega v družinske časti ter tako onemogoča njihovo poročno trgovanje z nič več nedotakljivimi in živimi hčerami. Aubrey, po drugi strani, predstavlja obliko reda, znotraj katerega je dana beseda neovrgljiva, hkrati pa temelji na samoumevnosti, da pravi gentleman/gospod z dano besedo nikoli ne zaveže drugega k sprejemanju nemoralnih odločitev ali sumljivih dejanj in da so dani pogoji v resnici tudi takšni, kot se razodevajo na površini. Aubrey Ruthevenu priseže, da bo molčal, saj nima povoda, na podlagi katerega bi lahko sklepal, da bo Rutheven ponovno vstal od mrtvih. Vendar Ruthevenov videz vedno vara in prikriva njegove namene, katerih poglavitni izkupiček je pervertiranje gentlemanske prisege in časti. Za Ruthevena, še opozarja Judith Roof,17 je prisega, ki ureja odnose med moškimi, zavarovalna polica, ki mu omogoča, da izropa sistem, tako da onemogoči Aubreyevo znotrajdružinsko patriarhalno funkcijo. Aubrey namreč postavi gentlemansko čast pred zaščito svoje sestre kljub nevarnosti, v kateri se ta znajde. Aubrey torej do poslednjega diha ostaja zvest svoji vlogi gentlemana, tj. zavezi homodružbenim odnosom.
V tej zgodnji pripovedni postavitvi vampirizem očitno ne nastopa kot vda-janje krvnim gostijam, marveč kot zrcalo in oblika razkrivanja načina urejenosti družbenih odnosov, in sicer kot izključno pogodbenih odnosov med moškimi, pri čemer ženska v to navezo ne vstopa kot enakovredna partnerka, temveč kot predmet izmenjave in utrjevanja homodružbenih vezi.18 Aubrey torej zastopa red, v katerem je beseda ali homodružbena zaobljuba njegov absolutni in neovrgljivi temeljni kamen, ki pripadnike tega reda tudi veže k delovanju v izključno medsebojno korist. Razdrtje prisege bi pomenilo ne le izdajo in sesutje homodružbenega vezja, temveč tudi razpustitev in izgubo privilegijev, ki izhajajo iz tako postavljenih moškocentričnih odnosov. Zato Ruthevenov vdor v ta sistem principe njegovega delovanja dobesedno obrne od znotraj navzven. Da bi zaščitil in ohranil nedotakljivost jedrnega tkiva moškocen-trične naveze/družbene pogodbe, mora Aubrey ne le žrtvovati, temveč tudi tiho sodelovati pri pogubi lastne sestre.
Ruthevenova pregreha, ki ga v očeh patriarhalne matrice dela za vampirja, t je prekršek proti pogodbi, ki veže moške med seboj in njih same spreobrača v I vrsto pogodbene eksistence; je torej oblika zlorabe in razrahljanja zakona bese-| de, ki zrašča homodružbene odnose v zakon družbene ureditve. V njeno pod! statje Ruthevenova pregreha vnaša svojevrstno motnjo, sprožajočo nemir in I tesnobo, ki jo zameji in odpravi šele kasnejši poseg Stokerjevega Drakule. V
i ,7 Ibid.
m
kulturnem imaginariju Drakula služi kot nekakšno težišče zgodovinsko vnazaj-šnjega in vnaprejšnjega uravnavanja vsebinske pomenskosti vampirjev, načina njihovega zamejevanja in obvladovanja, in sicer na način hkratnega dražečega razširjanja in sočasnega krčenja njihove simbolne monstruoznosti, dokler ta ni v celoti ugonobljena ali odstavljena s ponovno vzpostavitvijo starega paterna-lističnega reda. Ce se je Ruthven torej prekršil zoper pogodbo, se ti dražeči prekrški Drakule dotikajo lastniških razmerij. Medtem ko pogodba sama služi urejanju odnosov med moškimi, lastniška razmerja služijo urejanju odnosov med njihovimi generacijami, pri čemer nemoteno prehajanje lastnine iz rok ene generacije v drugo poustvarja občutje in daje navidezno zagotovilo družinske ali posameznikove nesmrtnosti. S prenosom težišča od homodružbene pogodbe k patrilinearno lastniškim razmerjem se spremeni status žensk, še vedno v postavitvi žrtve, saj te, kot opozarja Judith Roof,19 preidejo od tretje postavljene partije v okviru moško-moške gentlemanske prisege v navadno obliko lastnine, katerih reprodukcijski potencial zagotavlja nadaljevanje krvne linije, tako kot lastništvo nad posestvi omogoča njihovo materialno vzdrže-vanje/preskrbljenost. Ta premik od pogodbe k lastnini je prehod od besede, od razmerja časti k patrilinearnim generacijam, tj. uzakonjenju patrilinearnih razmerij, na katera vampir opozarja s prehodom od zaobjemanja in razčlenjevanja odnosov med moškimi k napadu na njihovo paternalistično obliko propa-gacije, tj. reprodukcijo specifičnih oblik njihovih privilegijev. Vampir s tem postane neposredna grožnja oblikam ureditve, katerih tvorno tkivo so črka zakona, cerkev, posest in zakonska zveza. Ni zanemarljivo torej, da je osrednji protagonist Drakule odvetniški vajenec Harker, ki grofa pred njegovim nakupom posesti na Angleškem obišče v Transilvaniji, da bi mu pomagal pri poslovni transakciji, pri tem pa ugotovi, da je gostitelj zelo dobro poučen o angleških zakonih in lastniških razmerjih. Z nakupom posesti in naselitvijo na angleških tleh se Drakula vrine v in zmoti tako zakonsko kot lastniško ureditev, s čimer povsem zasuka in iztiri generacijske in religiozne tradicije zahodne patriarhije. Tako kot Rutheven, ki je spodsekal simbolično moč prisege, Drakula spodseka sam sistem - tj. sistem lastninjenja, ki je sistem patriarhalnega dolgoročnega porajanja.20 Razraščanje grožnje, ki jo Drakula pomeni za obsto-
,9 Roof, 1996, str. 142.	j
20 Roof, 1996, str.143.	3
Tako na primer z nakupom opuščene angleške opatije, ki jo preuredi v enega svojih domov, Drakula ne le	f
vdre na angleška tla, temveč cerkev samo prikroji namenom, ki se ne ujemajo z religioznim čaščenjem. Kot	g
odgovor na to Van Helsing, holandski znanstvenik in poznavalec starodavnih medicinskih vedenj, uporabi	jp
križ, znamenje vstajenja, ki naj bi ohranilo krščanski red nasproti domnevnemu vampirskemu šarlatanu, ki	I
pa se svoje obljube posmrtnega življenja v nasprotju s krščanskimi dogmami dejansko drži. In če se Harker	y
namerava poročiti z Mino, njena prijateljica Lucy pa je že zaročena z aristokratom, so, še opozarja Roof	s
(Ibid.), priprave na njihove poroke prekinjene in preložene, saj mora Harker v zadnjem hipu na poslovno	|
ječi red lastništva in patrimoničnosti, Stokerjeva pripoved zameji in odpravi na način, ki dodobra pomirja paternalistično paniko, saj se od vseh mogočih oblik ugonobitve vampirja, ki jih priporočajo starodavna vedenja, kot je npr. obglav-ljenje ali sežig trupla, oklepa kola. Pri uničenju vampirja kol dramatizira ponovno penetracijo, ki simbolično vzpostavlja paternalistično-simbolični red, katerega nastavke je vampir spervertiral. Zabitje kola v vampirjevo srce ponovno vzpostavi izgubljeno falično moč na novo povzdignjenega patriarhalnega reda; ta penetracija stoji nasproti in oporeka penetracijam, ki jih je vampir zadal patriarhalnemu redu.
NAZAJ K VAMPIRSKIM KRVAVITVAM
Obsežne raziskave kažejo, da je Stoker pri pisanju Drakule črpal iz legende o madžarski grofici Elizabeth Bathory in se zgledoval po Le Fanujevi literarni predlogi Carmille, ki ima korenine v literarni predelavi Coleridgeve pesnitve "Christabel".21 Navezava na zgodovinsko osebo Vlada Drakule22 je kvečjemu zasilna zaslomba, ki je Stokerju omogočila, da je lahko eno izmed središč dogajanja prenesel s štajerske pokrajine v Carmilli na romunska tla, ki so jih takrat pretresali družbeni nemiri in vprašanja, povezana s krušljivostjo in nestabilnostjo pojma nacionalne identitete.23 Grofica Elizabeth Bathory pa je bila kontro-verzna zgodovinska osebnost iz 17. stoletja, kateri je madžarska kraljevina dolgovala veliko vsoto denarja in je zato njeno preoblačenje v moška oblačila ter spolne prakse, povezane s puščanjem krvi in torturo teles njenih služabnic, spretno izkoristila v svoj prid. Grofica je bila tako obtožena mučenja in umora od petdeset in šesto petdeset žensk, in dosmrtno zaprta v celici za obzidjem svojega gradu; o njej pa so začele krožiti zgodbe, da se je rada kopala v krvi svojih žrtev, ker naj bi jo to pomlajevalo.24 LeFanujeva Carmilla pa izpričuje vrh romantičnega vampirizma iz sredine 19. stoletja, kateremu sta bila skupna erotična intimnost in neuničljivo prijateljstvo z zemeljskim istospolnim družabnikom. Ostri koničasti zobje, penetracija in pitje krvi zadobijo nov razpon pri
pot v Transilvanijo; s prihodom grofa na angleška tla pa so nekatere celo za večno odložene, saj grof, preden se polasti Mine, na svojo vampirsko stran posrka in v očeh paternalističnih figur popolnoma uniči njeno prijateljico Lucy.
Glej Auerbach 1995, Creed 1993, Gelder, 1994.
Vlad Drakula se je rodil leta 1430. Njegovega očeta, ki je bil tudi Vlad, je madžarski kralj odlikoval z Redom zmaja za njegove zasluge v bitki proti Turkom. V latinščini Draco pomeni "zmaj". Starejšega Vlada so kmalu začeli imenovati Vlad Zmaj ali Vlad Drakul, mlajšega pa Vlad Drakula, kar je pomanjševalnica za Drakul. Slednjega zgodovinski anali navajajo tudi kot Vlada Tepeša, ker je svoje sovražnike v skladu s privzeto turško tradicijo nabadal na kole in kar je bila takrat še vedno nekakšna splošna praksa. Tu pa se njegova zgodba tudi konča (Keesey, 1998). Glej Arata, 1990. Keesey, 1998, str. 10-12.
tkanju njihove pomenljivosti - nad njimi pa vedno bedi polna luna, ki ima "čudovite fizične vplive, povezane z življenjem",25 in vzhajanje katere torej na dan prikliče erotično vrenje in željo po medsebojnem intimnem druženju. Carmilla je pripoved o Millarci Karnstein, mladi ženski aristokratskega rodu, ki jo na prag domovanja Laure in njenega ovdovelega očeta pripelje vzpon polne lune, pa tudi vztrajnost njene matere, da jo po nesreči s kočijo pusti v oskrbi Laurinega domovanja. Kar v očetovih, zdravnikovih in generalovih paterna-lističnih očeh odseva kot uplahnjevanje Laurinih življenjskih energij, je v resnici zgodba o zapeljevanju. Ta se sprva vije le skozi Laurine sanje od njenega zgodnjega otroštva naprej, dokler z Millacrinim ugrizom v Laurine prsi, iz katerih pije kri, ne preraste v ljubezensko družabništvo. Medtem ko bo kasneje Drakula svojo vdanost in zvestobo zaprisegal zgolj volkovom, ki tulijo okoli njegovega gradu, jo Millacra in Laura tako kot drugi vampirji in vampirke ali nemrtvi njunega časa zaprisegata druga drugi. V tem je pomenljivost njunega vampir-skega objema, ki torej naznačuje, da so vampirjevi družabniki vedno pripadniki istega spola, s katerimi ta stopa v tesno erotično zvezo in nezlomljivo duhovno povezavo. Tudi če paternalistične figure s koli v rokah poskrbijo za ugonobitev njim motečega elementa, ta zveza še vedno živi in ne more biti nikoli izkoreninjena. V tej zgodbi zapeljevanja kri pridobi in igra vlogo posebnega nazna-čevalca, označuje pretok homoerotičnih ljubezni in kroženja telesnih užitkov.
Nosi pa še drug naboj, ki ga je mogoče povezati s Freudovim pojavom uncan-ny/unheimlich - heimlich, povrnitev že znanega, vendar represiranega, in zato na površini navidezno neprepoznavnega, brezobličnega, katerega ponovna pojavitev ali oživitev vnaša nelagodje, tesnobnost in otrpelost v očeh pater-nalističnih figur. Nanaša se na pojav paternalističnega odrivanja, odstavljanja in izbrisovanja matere, ki se v krog Laurinega ovdovelega očeta in njegovega prav tako ovdovelega prijatelja, generala, povrača prek svojih hčera, njihovih sorodstvenih vezi in vampiričnih udejstvovanj. V osrednji zgodbi, ki jo pripoveduje Laura in se posredno nanaša na očeta, ter v vstavljeni zgodbi generala, ki zrcali potek osrednje zgodbe, saj se tudi njegova hči predaja Millarcinim užitkom, ki jih general skuša izkoreniniti s pregonom in uničenjem Millarce, sta mati in žena povsem izbrisani ali zatrti. Vendar se v vsaki od zgodb vztrajno vračata - v generalovi, spremljajoč svojo hčer na plesu mask, na način kram- f ljanja z generalom, pri čemer se skriva za masko in je generalu nerazpoznavna, J vendar ga navdaja z občutkom familiarnosti; v Laurini skozi njene sanje iz zgod- i njega otroštva o travmatični ločitvi od matere, ki ostaja vtisnjena v njenem ! spominu le kot obris portreta. Na prizorišče se mati vedno vrne prek hčere, da |
__5
cc
bi izpostavila in proizvedla učinek znanega, vendar represiranega.26 Posebno vezivo in poglobljeno noto mu daje dejstvo, da Millarco, Lauro in generalovo hčer vežejo iste sorodstvene povezave, saj je Laura po materini strani sama v sorodstvu s Karnsteinovimi, iz katerih tudi izhaja Millarca, enako velja za generalovo preminulo ženo in posledično tudi za generalovo hčer. Zgodba vzpostavlja jasno povezavo med mrtvimi materami in vampirji tako, da so matere sicer izločene iz samega poteka zgodbe, vendar se vanjo, tj. pod površino njenega toka, vračajo kot nemrtve, z določenimi vedenji o očetih in načinih izvajanja njihovih paternalističnih funkcij. Zato je pomen opozorila, ki ga Lauri izreče mati v njenih sanjah z besedami "tvoja mati te svari, da se paziš/varuješ ubijalca", in katerega spremlja prizor, v katerem se ob vznožju postelje pojavi Carmilla, "prepojena ... z enim samim velikim madežem krvi"27 mogoče opazovati samo iz enega zornega kota. Ne gre toliko za opozorilo, ki bi Lauro skušalo odvrniti od Millarce, saj dihata kot eno, temveč za svarilo, ki njeno pozornost usmerja k tistim, ki bodo Carmillo v želji po zategnitvi njene moči hoteli ubiti, torej k paternalističnim moškim, kot sta Laurin oče in general.28 Tako se mati in Carmilla zlijeta v eno, njuni zgodbi sta nespregovorljiva dela uradne paternali-stične pripovedi, skozi kateri se pretakata simbolična pomena krvi. V primeru Carmille je to pretakanje krvi, ki ga napajata homoerotična ljubezen in izmenjava telesnih užitkov, v primeru matere je to odtekanje in prelivanje krvi, brisanje in odtegovanje njene eksistenčne prisotnosti, proces izginjanja/izganjanja, nad katerim stoji krvniška roka histeričnih paternalističnih figur. S tem ko oče in hči igrata gostiteljsko vlogo vampirjem, v svojem krogu torej tudi gostita prav posebne resnice, ki drug drugemu prinašajo pobližnja spoznanja samega sebe, razgaljajoč njune hkratne vpetosti v sisteme vrednot.
Nasproti vampirski tradiciji celotnega 19. stoletja Stokerjeva Drakula nastopa kot njeno odvajališče in razveljavišče, kot torišče uravnalnih mehanizmov izganjanja, preosmišljanja in obvladovanja svojemu redu/jedru nevarnega unheimlich, ki ga je v svoji krvni sledi zapustil vampir 19. stoletja. Ce povzamemo razpravo Nine Auerbach,29 Drakula ne dopušča več družabništva med vampirjem in človekom, njune vezi razrahlja in pretrga, saj afiniteto in intimnost nadomešča z odnosom gospodar-služabnik; s prehodom na nevarnega hipnotizerja pa ga spremeni v manipulatorja človeške psihe.30 Vampirji življenja ne delijo več z ljudmi, niti jih ne spremljajo na njihovih potovanjih, da bi se
1	26 Gelder, 1994, str. 46.
P	27 Lefanu, 1998, str. 59.
o	'	'
j	28 Gelder, 1994. str. 46.
%	29 Auerbach, 1994, str. 27-86.
s	30 Medtem ko je bilo torej Pollidorjevemu Aubreyu v čast, da je lahko potoval z vampirjem, Jonathan Harker | ni več vzneseno zaljubljeni mladenič, kot navaja Aurebach (1995: 70), temveč kvečjemu osamljeni turist
z njimi združevali in vanje prelivali. Vampir postane samotar, čigar pojavnost v nasprotju s prejšnjimi prosojnimi prikazenskimi, vendar enovitimi človeškimi utelešenji zaznamuje odtekanje v nenehne transformacije, katerim načeluje živalskost.31 Po potrebi se lahko prelevi v volka, netopirja, psa, občasno pa celo
v	meglo ali meglico. Ker mu je odvzeta svoboda druženja s smrtniki, Drakula omili svoje samotarstvo s prehajanjem in pridruževanjem drugim oblikam živih bitij, kar hkrati vodi tudi v porazgubljanje njegovih homoerotičnih vezi. Ugrizi vampirjev, še poudarja Nina Auerbach,32 se tako selijo s prsi na vrat, od erotičnega h kliničnemu, od afinitete k penetraciji, skratka ugnezdijo se v povsem abstraktne, tako rekoč neobstoječe medosebne zveze in pogreznejo zgolj v klinične razsežnosti zadajanja ran.
Znotraj teh patriarhalnih naporov po preureditvi vampirskega mita homo-erotične vezi sicer zdrknejo s površja vidnosti, vendar je prav kri tista, ki še vedno vre na dan v okviru homoerotične želje, krogotoka katere Drakula očitno ne more presekati ali izkoreniniti, zato pa jo v skladu s patriarhalno tradicijo homoseksualne panike prestavlja in zakamuflira v (patriarhatu devian-tno, promiskuitetno) heteroseksualnost (žensk). Izraz tega je začetna izjava Drakule, s katero se obrača na Harkerja - in hkrati odvrača vampirke od tega, da bi se ga polastile - "Ta človek pripada meni!", pri čemer se [Harkerju] pozorno zazre v obraz, nato pa se obrne proč in zašepeta: "Tudi jaz lahko ljubim!".33 Kasneje takšno obliko obračanja na Harkerja in nanjo pripenjajočo se izjavljanje lahko najdemo le še omejeno na njeno razvodenelo heteroseksualno različico: "Ženske, ki jih ljubite, so te zdaj moje, z njimi pa mi boste prej ali slej pripadali tudi
vi	in še veliko drugih".34 V svoji želji po regulaciji, zakrivanju in odstavljanju homoerotične želje Drakula torej homoerotične stike speljuje v heteroseksu-alne okvire, da bi se v svoji libidinalni ali sublimni osnovi bili prisiljeni udejanjati le prek tretje partije oz. nadomestnega, družbeno gledano korektnejšega, ideloškim obrazcem varnejšega spola. Kri, ki se vije skozi ta heteroseksualni razcep homoseksualnosti, tj. njene družbene razmestitve, ki jo uteleša Drakulovo heteroseksualno hranjenje s krvjo žensk, tako nič več ne nosi le vloge prenašalke homodružbenih, temveč tudi homoerotičnih odnosov, kar ji znotraj optike patriarhalno heteronormativne matrice daje poseben pomen, saj
na napornem poslovnem potovanju, ki v grad Drakule vstopa kot njegov uslužbenec. Tovarištvo in popo-	i
tovanje se umakne Harkerjevemu vojerizmu, nenehnemu oprezanju, dokler se njun odnos ne sesede v	f
diametrično igranje vlog gospodar-sluga, spektakel in gledalec, tiran in žrtev, pošast in človek.	g
31	Znamenje le-te ostaja pri Drakuli permanentno vtisnjeno na njegovih dlaneh; iz njihove sredine se namreč	£ izraščajo dlake (Stoker I, 1988: 32).	I
32	Auerbach, 1995, str. 52.	%
33	Stoker,1988, angleški izvirnik, str. 43.	J
34	Stoker, 1988, str. 320.	|
postane metonomija za simbolno, a neustavljivo kontaminacijo.35 S tem pa vampir Drakula vrača udarec; pogled kritično preusmerja nazaj k regulaciji homoerotičnosti, ki v primežu patriarhalne matrice poteka na način paničnega odvajanja njene neposredne prisotnosti s transfuzijskim in drenažnim presajanjem skozi kri žensk in jo razkriva kot kozmetično potezo; njen heteroseksualni razcep pa kot le začasno, panično razmestitev, ki služi površinskemu umirjanju nemira, katerega v patriarhalno zastavljeno heteroseksualno družbeno pogodbo vnaša plastičnost in polimorfičnost seksualnosti.
In ravno v slednjem oziru vampirske seksualnosti ne gre opisovati le kot ho-moerotično ali heteroseksualno, k čemur na svoj način napotuje/navaja tudi pretakanje vampirske krvi. Vampirska kri, za katero ne smemo pozabiti, da ima svoje korenine v mitu o menstruaciji, zadobiva svoje pomene šele v pretoku, z zlitji in simboličnimi zgostitvami, na podlagi katerih na potovanju skupaj z vampirjem vstopa v trenutne konkretizacije kategoričnih zakoličb. Vampir ni toliko lezbičen, homoseksualen ali heteroseksualen; je vse obenem in hkrati še več, saj v svojem pretočnem jedru prej kaže na produkcijo seksualnosti same.36 V povezavi z njo pa opozarja na problematičnost družbenospolnih zakoličb. Posredno pomenljiv je v tej zvezi prizor, v katerem Drakula s svojimi koničastimi prsti v svoje prsi zareže odprtino, da iz nje priteče kri, in ki jo Mina Harker pije, a se hkrati tudi preliva po belini njene nočne halje. Nekatera kritična branja vidijo v Mininem vpijanju krvi iz tanke vreznine na vampirjevih prsih in nočni halji, prepojeni s krvjo, način njenega prehajanja v stik z menstrualnim ciklom in ukoreninjenega paternalističnega strahu pred njim, še zlasti, ker se na okrvavljena usta slednje posedajo besede kot "nečista".37 Vendar nadaljnji potek Mininega
35 Regulacijo homoerotione želje skozi kri žensk mehanizmi delovanja patriarhalne matrice še dodatno zleplj-ajo z regulacijo žensk samih. V skladu s patriarhalno paniko, ki jo poosebljajo preganjajooe in tekajooe paternalistione figure, Dracula namreo osebno zaokroženost, trdnostojeonost in seksualno neodvisnost ženskih likov, ki jih najde v svoji predhodni literarni predlogi Carmille, preobrazi v heteroseksualno promiskuiteto, njihovo zavraoanje družbenega prišepetavanja k materinjenju pa v kanibalizem otrok. Ozko omejevanje seksualnosti žensk zgolj na nekakšno razrašoajooo se heteroseksualno nasladnost vdajanja senzualnim užitkom pomeni tudi njihovo prelivanje oez robove monogamnih hierarahionih ureditev, ki se v ooeh paternalistionih figur, kot so Harker in njegova drušoina, izrisuje kot posebna vrsta nemoonosti in strahu. Drakula zato te nekdaj moone, a sedaj le kot užitka željne oznaoene ženske, na eni strani poklešoi v zlobne in kljubovalne, mesojede krvosesne živali in jih naprej zreducira zgolj na usta, polna belih, ostrih zob (52), torej nekakšno vagino dentata, ali pa po drugi strani, tako kot v Lucyinem primeru, v njihova oela zarisuje gube, "podobne Meduzinim kaoam" (226). Pomenljivo je, da se v ozadju slednje poteze poleg >	pomenov samega mita o Meduzi razrašoa še etimološki izvor besede Gorgona - Meduza je namreo ena
"o	izmed teh treh sestra - za katerega Barbara Creed, v sicer v povsem drugaoni zvezi, opozarja, da pomeni
f	"luna, ki jo je groza gledati" (1993: 66) - torej življenjski cikel, živo prisotnost, ki ženske ne dela tako
H	pasivne in mrtve, kot bi jo rad gledal paternalistioni sistem. Ta se pri tlaoenju žensk nazaj v njihove pred-
li	pisane vloge femininosti ne poslužuje samo simbolionega uboja s kolom, temveo prav v primeru
I	promiskuitetnih žensk skrajne oblike mizoginije - skupinskega posilstva, ki ga konoa z obglavljenjem
^	ženske in utišanjem njenih posmrtnih govorov, tako da ji usta napolni s oesnom.
J 36 Glej Halberstam, 1993, str. 344. | 37 Stoker, 1988, str. 299.
komentarja kaže, da gre za felatio, ki ga Drakula po Gelderjevih besedah udejanja na način zavračanja falocentričnosti skozi lastno mutilacijo.38 Drakula kot poosebitev pomnoženosti moti patriarhalne uredbe, saj njegova seksualnost denimo staplja moč in femininost znotraj enega samega telesa, katerega prav te patriarhalne uredbe zato označujejo kot razpoznavno tujega. Kot vrtinčasto prepletje najrazličnejših koscev in delcev, ki izhajajo iz diskurzov o drugosti, vampir kaže na notranjo pomensko napetost le-teh in njihovo prisilno skladnost. Njegovo telo ni niti žensko niti homoseksualno, in kot si bomo ogledali v nadaljevanju, niti židovsko, a nosi vse zaznamke njihove konstrukcije, odpirajoč tako vpogled v produkcije femininosti in maskulinosti, rasnosti in seksualnosti.
KRI IN IMPLODIRANI KONCEPTI RASNOSTI IN NACIJE V STOKERJEVEM DRAKULI
Stokerjev Drakula izhaja iz tradicije gotske novele, v kateri gotično zaznamuje obliko diskurzivne strategije, ki vodi k pripoznavanju, kratkoročnemu poigravanju in udušenju monstruozno označenih drugih kot začasnih, vendar pomembnih načinov družbenega soočanja s poroznostjo lastnega reda. V svoji pripovedni zasnovi Drakula tako uteleša predvidljivo trojno ritmiko, skupno vsem gotskim postavitvam, pri čemer pripuščanje, poigravanje in končna izvrž-ba ali odstavitev družbenemu ustroju rušilnega klopčiča politično in seksualno perečih vprašanj, pušča za seboj telo Drakule kot posebno vrsto odčitovalca in komentatorja. Kot prepletišče najrazličnejših sestavin, skozi katere brstijo zgostitve družbenih strahov, telo Drakule deluje kot povratno berljiva žariščnica njihovih razčlenitev in znamenje razpokanosti in nedoslednosti tkanja njihovih identitetnih resnic. Znotraj te kontekstualne postavitve gotske pripovedi Drakula v vlogi družbenega monstruma s konca 19. stoletja nastopa kot utelešenje vseh drugosti, ki jih je do takrat izoblikoval in nagrmadil znanstveni govor, in ne nazadnje kot prefiltrirana različica in izpeljanka neprimernih/ne-prisvojenih drugih, če se poslužimo Harawayine izposojenke.39 Drakula je hkrati pošast in človek, je feminilen in močan, parazitičen in bajno bogat, odbijajoč in mamljivo privlačen, skratka - ni samo preprosto monstrum, temveč izobe-sek zunaj delavnice, imenovane "tehnologija monstruoznosti". V primežu njenih orodij izdolbljevanja, rezkanja in brušenja je telo Drakule naborek pripetih in f preslojenih drugosti, in kot je bilo že ponazorjeno, ni niti žensko niti homo- J seksualno, a pove vse o konstrukciji ženskosti, maskulinosti in femininosti, o i konstrukciji seksualnosti, homoseksualnosti in heteroseksualnosti, ki se z |
o c
- £
38	Gelder, 1994, str. 70-72.	%
39	Velja opozoriti, da je ta izraz prva skovala Trinh T. Minh-ha, glej "She, the Inappropriate/d Other", v:	s Discourse 8, 1987. |
ironičnim "križanjem" v biseksualnosti izvijata iz diktata dualističnih kategoričnih zatrdlin. Hkrati se skozi predeterminirano telo Drakule vampirja ne prevajajo in povnanjajo samo strahovi dominantnega paternalističnega reda, povezani s plastičnostjo in polimorfičnostjo spolnosti na eni strani in nestabilnosti in izvotljenosti, trhle osnovanosti družbenospolnih zakoličb na drugi, marveč tudi strah dominantnih ureditev pred nestabilnostjo in drobljivostjo konceptualnih pojmov nacionalne identitete in rasnosti, ki so se vseskozi uporabljala kot osnovna orodja upravičevanja hierarhičnih poplastitev subjektivitete.
Ob koncu 19. stoletja se skozi Drakulo torej ne veriži le govor o spolu in seksualnosti, strah in očaranost nad spretnostmi preoblačenja in maskarade, nad uprizarjanjem subjekta, kajti s pritokom več kot desettisočih pregnanih vzhodnoevropskih Judov v London se vanj steka in seseda tudi politični antisemitizem, govor o sifilisu, o doktrinah dednosti, obolevanju reprodukcijskih sistemov, akulturaciji in asimilaciji ter hkratni etnični separaciji, govor o prostituciji in revščini imigrantov iz srednje Evrope, ki so ga porajale znanstvene veje 19. stoletja.40 Stokerjev Drakula, kot v svoji razpravi pokaže Judith Halber-stam,41 je na moč podoben Zidu, ki ga vzpostavlja antisemitistični diskurz, katerega glavna oprijemališča izhajajo iz psevdoznanstvenih diskurzov fiziono-mije, frenologije in patologije. Ta so njegovi poustvarjeni in medikalizirani zunanjosti, ki naj bi jo podčrtoval "zakrivljen nos orlovskega profila" in plosko stopalo, nadele podtone kriminalitete in degeneriranosti ter jih skupaj v sklopu vampirjeve femininosti, parazitskosti in zavračanja očetnjave pod taktirko rasističnega govora zlepile v logiko, navzkrižno doktrinam angleške domovinsko-sti, nacije in njene reprodukcije. Tovrstno vpotegovanje in vzorčenje vampirja kot Zida seveda ne pove ničesar o Zidih samih, zato pa toliko več o konstrukciji židovstva in rasnosti znotraj dominantnih vej prevladujočih znanosti 19. stoletja. Lahko rečemo, da vampir še nikoli ni bil tako "do vrha napolnjen s krvjo", "njegove ustnice pa so bolj živo rdeče kot kdajkoli prej".42 Kri, ki se pretaka po žilah Stokerjevega vampirja, namreč pripoveduje tudi zgodbo o vzpostavljanju in narojevanju rasnosti, pri čemer religiozno naravnano antijudovstvo prepusti mesto vedam 19. stoletja - antisemitistični govor preide od krščansko-religioznih traktatov h kriminaliziranju in patologizaciji židovsko odbranega in f zmedikaliziranega telesa. Pri tem gotski antisemitizem, ki ga napaja politično-| evgenični govor "izprijene, slabe krvi", Zida sprevrže v sebi lastno pošast, ki 1 potihoma govori predvsem o nezmožnosti prizemljanja (tovrstnega) koncepta | rastnosti, o njegovi hkratni skompromitiranosti, o majavosti in trhlosti njego-
0 c
£ -
% 40 Glej Halberstam, 1993, Haraway, 1997, Gelder, 1994.
1	41 Halberstam, 1993, str. 337.
m	'	'
| 42 Stoker, 1988, str. 66.
vih predpostavk, iz katerih se vedno dihajo verovanjska ozadja kulturnih praks in biopolitičnih projektov 19. stoletja.
Kri, ki se torej pretaka po telesu Drakule vampirja, kaže in beleži, kako je v 19. stoletju s pregnetenjem židovsko postavljenega telesa prišlo do ideološko motiviranega premika pri kovanju koncepta rasnosti, pri čemer odločilne vloge ne igra več metafizično začrtovanje rasnih meja in iz njih izpeljane hierarhične neenakosti, temveč na novo vrinjena družbeno obarvana medicinska predpostavka, po kateri naj bi bile nekatere "rase" bolj dovzetne za bolezenska obole-vanja in zato šibkejše od drugih ter degenerirane same po sebi43. Tako kri, ki se pretaka po telesu vampirja, in ki jo je antisemitični govor prepojil z dogmatično politiko "izprijene, slabe krvi", na eni strani razpira vpogled v načine vpisovanja in tkanja snovnosti telesa, kateremu je znanstveni diskurz pod okriljem antisemitizma skušal vžgati posebne označbe, da bi lahko njegovega židovskega nosilca povezal s širjenjem sifilisa, ga opremil z nagnjenostjo h kriminaliteti in nanj pripel psevdoznanstveni govor o degeneriranosti, s tem pa opravičil politiko preganjanja Zidov. Kri, ki kroži skozi telo vampirja ob koncu 19. stoletja, tako izpričuje, kako se je snoval, vzpostavljal in vzorčil koncept rasnosti, ki pa se ni zadovoljil le z medikalizacijo in patologizacijo židovsko odbranega in znanstvenim diskurzom 19. stoletja prikrojenega telesa. K tem mehanizmom vzpostavljanja in narojevanja rasnosti je znanstveno podprti antisemitistični govor pripojil tudi psihološko kategoriziranje; pri čemer je židovsko postavljeno rasnost pretočil v nevrozo, histerijo in druge oblike t. i. psiholoških motenj,44 da bi židovsko označeno telo lahko s tem tudi dokončno potisnil v za-mejno drugost. S tem židovsko postavljeni subjekt po besedah Judith Halberstam45 zadobi status brezciljnega popotnika, ki ga postavlja v navzkrižje z nacionalnimi interesi, saj prav s svojo brezdomskostjo in razkoreninjenostjo v očeh paternalističnih figur nevarno spodkopava temelje nacionalne pripadnosti in identitetnosti.
Ob koncu 19. stoletja vampirska kri torej opiše lok najrazličnejših vrst preiz-praševanja in razstavljanja družbenih resnic paternalističnega reda, pri čemer poleg konceptualizacije spolnosti in rasnosti postavlja pod drobnogled tudi kon-ceptualizacijo nacionalne identitete. Z Drakulo kri vampirja, za katero ne smemo pozabiti, da ima svoje osnovne zametke v mitskih verovanjih in legendah o menstruaciji, preide v sintagmo krušljivosti nacionalne identitete in nez- f
E
43	Gilman v Halberstam, 1993, str. 340.	i
44	Kako so slednje oznake lahko sploh prišle v ta diskurz, denimo izkazuje tudi besedilna operacija primer-	f janja Drakule vampirja z blaznežem Reinfeldom, za katerega je značilno obsesivno vračanje k občasnemu	g konzumiranju živih žuželk. Z njimi sicer hrani pajke, v končni fazi pa tudi ptice, ki jih redi zato, da bi jih prej	f ali slej prav tako použil. Pri tem medicina Reinfelda obravnava kot umobolnega, saj se obnaša podobno	| kot Drakula, ko konzumira življenja, Drakula pa je implicitno razumljen kot nor, ker so njegova dejanja pitja	y krvi istovetna s tistimi, ki Reinfilda ne nazadnje tudi postavijo za vrata norišnice (Halberstam, 1993: 341).	s
45	Halberstam, 1993, str. 343.	|
možnosti njene koherentne obstoječnosti; znotraj gotske pripovedi, ki hkrati odraža imperialistične strahove pred razblinitvijo in propadom nacionalnih meja pa preide v metonimijo za nevarnost - razpršitev in izgubo nacionalne identitete, ki za paternalistično imperialistični red pomeni tudi izgubo njemu osnovnega ideološkega polnila/gibala. Od tod kasneje tudi mrzlično posredova-je paternalističnih figur, katerih vztrajanje pri transfuzijskem ponujanju lastne krvi razživelim žrtvam vampirjev ponazarja še zadnji poskus paničnega odvajanja predrtja ontoloških kategoričnostih in epistemoloških zamejitev, ki ga prinaša Drakula s svojimi okrvavljenimi, identitetno raznarodovalnimi ugrizi. Ni naključje torej, da je prvič v zgodovini pisanja vampirijad domovanje vampirja ob koncu 19. stoletja, kateremu je načeloval že globoko zakoreninjen strah pred pojemajočo močjo in bližnjim razpadom britanskega imperija, preneseno na tla Transilvanije, kjer so se stoletja stikala in prepletala najrazličnejša ljudstva "rodoljubov in osvajalcev". Transilvanija, kot piše Arata,46 je v očeh britanskega bralca veljala za ozemlje, ki vre od političnimih nemirov in nacionalnih trenj, hkrati pa se v očeh Drakule zrcali kot dežela neštetih možnosti, kjer "kipe in se vrtinčijo razne evropske rase".47 Vampir sam je utelešenje njihovih prepletov in medsebojnih stapljanj, saj po njegovih žilah teče "kri mnogih vrlih in pogumnih ljudstev",48 kar mu podeljuje posebno obliko polivalentnosti in plastičnega prehajanja, s katerima prerašča esencialistično ozkost nacionalnih identitet in rasnih pripadnosti. V nacionalistično-imperialistični diskurz se zato vriva kot nevarna motnja, ki opozarja na obstoj vzporednih, polifoničnih in prehajajočih subjektivnih pozicioniranj in umeščenih artikulacij, katerim je tuja reduk-cionistična politika imperialističnega snovanja zamrznjenih identitet, na podlagi katerih se je vojevalo in opravičevalo vzpostavljanje drugačnih drugih.
S svojimi polifoničnimi in posnemovalnimi sposobnostmi, ki so v paternali-stičnih očeh Harkerja posebna oblika izpodjedanja/rušenja navidezne samosto-ječnosti narodnostnih izoterm, vampir in njegova kri ne dvomita le o stabilnosti in vsebinskosti nacionalne identitete, temveč o samem snovanju identitetne politike, na podlagi katere se je npr. vzpostavljala in vpisovala meja med kolo-nizatorjem in koloniziranim, med viktimizatorjem in žrtvijo. Tako s Harkerjevim prihodom v transilvansko domovanje vampirja razpade Harkerjeva orienta-f listično poudarjena metodologija gnetenja in prirejanja sebi drugačnega druge-| ga, kateri kot osnovno ideološko gibalo služijo izsanjane razvodnice med dom-1 nevno zahodnjaško znanstvenostjo in vzhodnjaškim razdajanjem praznovernos-| ti49, zahodnjaškim napredkom in vzhodnjaško zastalostjo.50 Na Harkerja ob koncu
0 c
1	-
% 46 Arata, 1990, str. 627. i 47 Stoker, 1988, str. 43.
cq	'	'
| 48 Ibid.
njegovega potovanja na vzhod namreč čaka, lagodno zleknjen na zofi sredi knjižnice do zadnjega kotička napolnjene z literaturo o Angliji, angleškem življenju in šegah, Drakula okcidentalist, čigar razgledanost, racionalnost, dovzetnost in odprtost za nova znanja izpodmikajo temeljna ideološka oprije-mališča, inherentna britansko-imperialistični drži vzpostavljanja in gledanja sebi prikrojenega drugačnega drugega.51 Z odličnim znanjem angleškega jezika, natančnim poznavanjem angleških zakonov, kulturnih navad in običajev, predvsem pa s sposobnostjo prehajanja, Drakula okcidentalist Harkerjevi imperialistični drži vrača udarec s posebno obliko povratne kolonizacije prediranja ontoloških kategoričnostih in rušenja epistemoloških zamejitev.
Skozi njo razlivajoča se kri vampirja govori o padanju Jaza v Drugega, o nemogoči mitski narojenosti obstoj ečnosti in neprepustnosti sebstvenih identitet, ki so vedno zlahka invazirane in absorbirane v navidezno drugačnega, umetno oddvoj enega drugega. Od tod tudi strah paternalističnih figur britanskega imperija, ki ni le strah pred uprizarjanjem angleškosti, temveč strah pred pre-litvijo le-tega v sebi domačega Drugega. Vampir s svojimi okrvavljenimi ugrizi dobesedno raznaroduje, tj. razkrvavljuje esencialistično zakodirane označbe dru-gosti, iz katerih izhajajo konceptualne vprege pojmovanja narodnosti in iden-titetnosti. Pretakanje krvi vampirja kaže, kako problematična in ideološko preobremenjena je polarizacija Jaza in Drugega, pri čemer je izrisovanje slednjega odvisno od predpostavke, da je prvi vedno sam sebi monumentalno, koherentno vseben in zato v poziciji podeljevanja pomena drugemu. Kri vampirja, ki se v očeh paternalističnih figur britansko imperialističnega sistema zrcali kot posebna vrsta metonomije za kontaminacijo, kaže na vpotegljivost Sebstva in Drugega v eno, opozarjajoč tako ne le na krhkost in topljivost njunih mejnic, temveč tudi da Sebstveno vedno počiva v objemu Drugega. Slednji, kot ponazarja Drakula, prvemu ni drugačen, temveč pomenljivo domačen in rušilno podoben. Vampir in njegova kri, ki ima zametke v razlagalnih mitih o menstruaciji, postavljata v dvom samo snovanje identitetne politike, tako da pokažeta, da pomen subjekta, kot ga želijo predočati metanaracije o reprodukciji in patriarhalni družini, ni
49	"Pravijo, da v Karpatih najdeš vsa praznoverja sveta" (Stoker, 1998, str. 18).
50	Glej Arata, 1990.
51	Bistvo njegovega okcidentalizma pa ni le v mimiciranju, s tem pa erodiranju, preusmerjanju in razblinjanju	| oprijemališonih took Harkerjevega orientalizma, temveo, kot opozarja Arata (1990, str. 637-638), tudi v	J uprizarjanju in razpiranju nasilja, inherentnega britanski imperialistioni drži. Grof Drakula se na svoje ple-	iš nilske pohode v transilvansko vas vedno podaja obleoen izkljuono v izposojena, Harkerjeva viktorijanska	f oblaoila; oškodovani prebivalci pa se s svojimi pritožbami nikoli ne obraoajo na vampirja, marveo na	» Harkerja, v katerem prepoznavajo posebno vrsto "pošasti". S svojimi roparskimi dejanji, ki se suoejo tako	e okoli prisvajanja dobrin in denarja kot ugrabljanja otrok, Drakula dodobra razgrne naravo zahodnjaških	| imperialistionih praks, zato ne preseneoa dejstvo, da Harker v edinem ogledalu, ki ga premore Drakulovo	^ domovanje, lahko ugleda in vidi le samega sebe, nikoli pa ne more ujeti odseva njemu zraven stojeoega	s gostitelja okcidentalista. Ta namreo mimicira njegovo imperialistiono držo.	¡s
obstoječ sam po sebi, temveč vselej v razmerju do drugega, kar tudi pomeni, da je "mesto identitete vselej drugje".52 Zato se znotraj okvirov identitetne politike in nacionalističnih diskurzov dominantnega reda vampir in njegova kri izrisujeta kot posebna oblika sistemsko razlagalne motnje, saj opozarjata da:
Identitete ne more biti v imenu, ki ga lahko izrečeš, ali v telesu, ki ga lahko vidiš ... Identiteta nastane, ko telesu ne uspe v celoti izraziti bitja in ko označevalcu spodleti natančno izraziti pomen. Identiteta je zaznavna samo v razmerju do drugega - torej je hkrati oblika upora proti [vzpostavljenemu] drugemu in oblika njegovega prilaščanja; razodeva mejo, kjer se jaz odcepi od drugega in se obenem zlije z njim. Pri tem izjavljanju identitete in identifikacije pride vedno do izgube, izgube zaradi ne-biti drugi, in hkratne nadaljnje odvisnosti od drugega, ko gre za videnje sebe in biti jaz.53
S selitvijo Drakule v London se z njim seli tudi utelešanje raznolikosti, odpravljanje in odvečnost nacionalnih identitet in identitetnih politik nasploh, kar Harker v inkvizitorski funkciji poslednjega branitelja imperialističnih interesov razbira kot ustvarjanje novega "rodu zakletih",54 tj. nacionalno nepri-padnih, zato pa ponovno razživelih subjektov. S svojimi ugrizi in pretakanjem krvi vampir predvsem razdira hegemonično zasnovana politična, kulturna in rasna sebstva, pri čemer teles svojih žrtev ne uničuje, marveč si jih prilašča in preoblikuje. S tem govori novodobno zgodbo politike teles, skozi katero telo ne stopa v ospredje kot "nekakšen razprt in razpršen, avtonomen, ali bolje rečeno narcistični kontejner znakov, enosmernih relacij in patoloških fragmentov identitete, pač pa svojo relacionalnost in pravo mesto dobiva, postavlja in razgrinja šele kot specifično polje vmes, vsaka njegova artikulacija poteka temeljno skozi relacionalnost, nujnost in tudi bolečino [večplastnih] povezav".55 Podobno kot kačji ugriz iz antičnih, kretskih verovanj o menstruaciji (in ne nazadnje s podob-jem kače prepojena verovanja o menstruaciji, ki jih najdemo med drugimi kul-turami56 ), ki svojo žrtev oživi, tako tudi vampirjev okrvavljeni ugriz prinaša na površje posebno vrsto oživljenosti, s katero se subjekt razpotegne in razlije onkraj patriarhalnih legitimacijskih metazgodb, in ki jo zato paternalistične fig-
Jones, 2002, str. 35. Phelan v Jones, 2002, str. 271. Stoker, 1988, str. 66. Kunst, 2002, 419.
V mitih avstralskih domorodcev je tako mogoče zaslediti široko razvejeno podobje t. i. mavrične kače, ki je po svojem simbolnem pomenu podobno tistim mitom, ki so povezovali simboliko kačjega ugriza z nastopom prve menstruacije. Mit mavrične kače je sprva služil ponazarjanju cikličnosti časa in sinhronega menstruiranja pri ženskah znotraj ene bivanjske komune. To pa je nastopalo tudi kot poglaviten vir vitalnosti in moči bivanjske komune same. Podoba mavrične kače je tako simbolni odlitek sinhronega men-struiranja, saj je kača tista, ki pomeni reko ali tok, v katerega se zlivajo sinhrono menstruirajoče ženske, hkrati pa ima kača sposobnost fleksibilnosti in prilagajanja, saj se lahko neštetokrat ponavljajoče zvije v
ure skušajo panično zamejiti z vztrajanjem pri dajanju nekakšne odvajalne transfuzije. Vampir in njegova kri torej konstruktivno razidentitujeta, hkrati pa kro-gotočno kažeta, kako je mišljenje narodnosti, nad katerim bedijo paternalistične figure, kot so Harker in njegova inkvizitorska druščina, tudi neposredno povezano z mišljenjem spolnosti in družbenim spolom, s katerim se vzpostavlja in želi gledati heteronormativna patriarhalna matrica.5'
SKLEP
Vampirska/jeva kri je po svojem izvoru menstrualna kri, ki na potovanju skozi drobovje dominantnih družbenih ureditev skupaj s podobjem vampirja opiše lok najrazličnejših pomenskih zlitij, simboličnih zgostitev in umestitev, tj. epistemoloških in ontoloških prelitij subjekta. Postane "semiotično genera-tivno vozlišče", skozi katero polzijo in se razluščujejo krhke, zdrkljive resnice metanaracij patriarhalne matrice in njej pripadajoče heteronormativne družbene pogodbe. Pri tem občasno, kot smo se prepričali na primeru Drakule in Mine, v ospredje še vedno prenikne kot izrecno poudarjena menstrualna kri, ki kaže, kako je le-to falologocentrični red v skrbi za ohranitev maskulistične ideologije individualizma in moškega telesa kot norme preosmislil in ožigosal kot bolezen, s tem pa avtomatično vpotegnil v "metonimijo za kontaminacijo in nevarnost".58 Zgodovinsko-specifična prelivanja vampirske krvi, skozi katera se pnejo podtoni njenega menstrualnega ozadja, se sklenejo v posebno vrsto genealogije, ki ne le stopa po robu patriarhata, temveč tudi nenehno govori izza in kaže na prostor onkraj maskulinističnih identitetnih politik kartezijanskega subjekta in iz njih izraščajočih se vzpostavljanj in vzorčenj spolnosti, družbenega spola, rasnosti in narodnosti. Zato vampir in njemu pripadajoča kri delujeta kot odlitek in vlivek strahov dominantnega paternalističnega reda, kot njegova epistemološka razjeda in ontološka razpoka. Znotraj tega reda je vampirja sicer mogoče ubiti, vendar nikoli ne umre. Svojemu krvniku se vedno posmrtno zazira nazaj v oči kot ljubimec, unheimlich mati ali neprimerni/neprisvojeni drugi, opozarjajoč na izkrivljenost in poroznost, s tem pa tudi možnost prehajanja identitetnih pregrad paternalističnega reda.
■c
klobčič, ponazarjajoč tako ciklično zaokroženost časa. Sinhrono menstruiranje, ki je torej veljalo za sim-	|
bolni vir vitalnosti bivanjske združbe in družbene moči, so si prikrojili moški z zarezovanjem v penis po dol-	J
gem spodaj, tako da se razpre kot vagina, in s tem povezanim ritualnim uprizarjanjem sinhronega krvav-	^
ljenja iz penisa (Knight, 1988, str. 247-251). Moški, ki sedaj simbolno menstruirajo in rojevajo, tako pri-	f
dobivajo ritualno moč skozi obrede, ki so bili nekoč obvezni za ženske. Mavrična kača postane vpeta v	g
koncept vira moške moči, ki ljudi požre in jih izbljuva v novo življenje (ibid.).	jp
57	Ta, kot opozarja Arata (1990, str. 632), stremi k sankcioniranju seksualne razživelosti in razgibanosti po-	I vampirjenih žensk, kot je Lucy, da bi jih vpregla v monotono reproduktivno shemo udomačene znotrajza- y konske seksualnosti, ki poudarja Minino končno usodo. s
58	Glej Zaviršek, 2003.	|
LITERATURA
ARATA, D. S. (1990): "The Occidental Tourist: Dracula and the Anxiety of Reverse Colonization", Victorian Studies, 33.
AUERBACH, N. (1995): Our Vampires, Ourselves. University of Chicago Press, Chicago in London.
CREED, B. (1993): The Monstruous-Feminine: Film, feminism and psychoanalysis. Routledge, London in New York.
KNIGHT, C. (1988): "Menstrual Synchrony and the Australian Rainbow Snake", v: BUCKLEY, T. in GOTTLIEB, A. (ur.): Blood Magic The Anthropology of Menstruation, University of California Press, Berkley, Los Angeles, London.
BUCKLEY, T. in GOTTLIEB, A. (1988): "A Critical Appraisal of Theories of Menstrual Symbolism", v: BUCKLEY, T. in GOTTLIEB, A. (ur.): Blood Magic. The Anthropology of Menstruation, University of California Press, Berkley, Los Angeles, London.
BUCKLEY, T. (1988): "Menstruation and the Power of Yurok Women", v: BUCKLEY, T. in GOTTLIEB, A. (ur.): Blood Magic. The Anthropology of Menstruation, University of California Press, Berkley, Los Angeles, London.
GELDER, K. (1994): Reading the Vampire, Routledge, London in New York.
HALBERSTAM, J. (1993): "Technologies of monstrosity: Bram Stoker"s Dracula", Victorian Studies, 36.
HARAWAY, J. D. (1997): Modest_Witness@Second_Millenium. FemaleMan©_Meets_Oncomouse™, Routledge, New York in London.
JONES, A. (2002): Body Art Uprizarjanje Subjekta, Maska: Študentska založba, Ljubljana.
KEESEY, P. (ur.) (1998, 1993): Daughters of Darkness, Cleis Press, San Francisco.
KNIGHT, C. (1988): "Menstrual Synchrony and the Australian Rainbow Snake", v: BUCKLEY, T. in GOTTLIEB, A. (ur.): Blood Magic The Anthropology of Menstruation, University of California Press, Berkley, Los Angeles, London.
KUNST, B. (2002): "Radikalni dramski učinki subjektivnosti, Amelia Jones in strategije interpretacije telesa", v: JONES, A.: Body Art. Uprizarjanje Subjekta, Maska: Študentska založba, Ljubljana.
LEFANU SHERIDAN, J. (1998): "Carmilla", v: KEESEY, P.(ur.): Daughters of Darkness, Cleis Press, San Francisco.
ROOF, J. (1996): Reproductions of Reproduction. Imagining Symbolic Change. Routledge, New York in London.
SEDGWICK KOSOFSKY, E. (1990): Epistemology of the Closet. Universitiy of California Press, Barkley.
STOKER, B. (1988): Drakula. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
STOKER, B. in SHELLEY, M. (1988): Dracula. Fankenstein. Galley Press, Leicester.
ZAVIRŠEK, D. (2003): "Luna polna, jaz pa bolna, luna prazna, jaz pa blazna: psihoanaliza in antropologija o menstruaciji". Časopis za kritiko znanosti 212. Ljubljana.