Jože Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
VODNIKOV ZADOVOLNE KRAJNC
»Pesem z naslovom 'Zadovolne Krajne' mi je pokojni Damascen označil kot Vaše prvo delo, in res je na koncu pesmi zapisano V,' Na to se opirajo vsi moji upi. - V tem poskusu vidim več naravnosti in nadarjenosti kot v Damascenovih in Markovih delih - pa tudi bolj gibčen jezik, srečnejšo verzifikacijo In pravilnejše modrovanje - skratka, danes sem rav- ! no tako zadovoljen s tem poskusom, kakor sem bil pred trinajstimi leti...«' Ta sodba, ki ; jo je zapisal Žiga Zois, baron Edelsteinski 4. aprila 1794 v pismu Valentinu Vodniku, ni bila odločilna le za Vodnikovo ponovno in uspešno pesnjenje, ampak je tudi intonirala večino poznejših sodb o pesništvu zbornika Pisanice od lepeh umetnost (1779-1781) in vrednotno izdvajanje Vodnikove pesmi Zadovolne Krajne iz prvih načrtnih poskusov slovenskega posvetnega pesništva. Sprejel jo je, seveda retuširano na raven avtorske ' skromnosti, najprej Vodnik sam, ko je v avtobiografiji 1. junija 1796 zapisal, da je izmed ' njegovih pesmi v Pisanicah »od Zadovolniga Krajnca komaj enmalo branja vredna«.^ Pol I leta pred tem jo je predelano ponovno objavil v Vehki pratiki, pozneje pa kot edini mla- ¦ dostni poskus sprejel v Pesme za pokušino (1806). '.
Našo domnevo o tem, da je Zoisova sodba pogojila tudi poznejše vrednotenje v slovenski \ publicistiki in v literarni zgodovini, najbolj potrjuje dejstvo, da je Matija Čop, ki gotovo ! še ni poznal Zoisovih pisem Vodniku, v svojem prikazu slovenskega slovstva omenil ' Vodnikove prvence v Pisanicah, ki »so bih sprejeti z odobravanjem«, kot celoto.' Karel ¦ Dežman, ki je v koledarskem članku o Vodniku že uporabljal Zoisova pisma kot vir, pa j je zapisal, potem ko je z naslovi navedel vse njegove pesmi iz tretjega zvezka Pisanic, na- i slednjo sodbo, ki je le razširitev in delna presülizacija zgoraj citirane Zoisove: »Pa razun 'Zadovoljnega Krajnca' so vse druge brez posebne cene. V tej pesmi pa je Vodnik pokazal, : da se mu prosto domače gibanje bolj poda, kakor posnemanje ptujih izdelkov. Tu najdeš Krajnca, ali bolj prav rečeno Gorenca z živimi barvami načertanega, njegovo poljodelstvo, oblačilo, jed, ples in značaj lepo popisano, z eno besedo: v tej pesmi vse živi, vse se giblje.«" Podobno so sodili tudi pisci zbornika Vodnikov spomenik, kjer so bila Zoisova pisma Vodniku objavljena; Peter Hicinger, ki so mu bih prispevki Pisanic »zloženi preveč v ptu-jem duhu in z nekako prisiljeno umetnostjo«, je o Zadovolnem Krajncu zapisal, daje »pesem že vsa v slovenskem duhu po svoji pervi podobi.«' i
Toda tudi če se zavedamo takšne geneze izdvajanja Vodnikovega Zadovolnega Krajnca ; iz pisaniške verzifikacije in iz drugih Vodnikovih pesmi v zborniku in čeprav sodimo, da ] vsaj Klek dosti ne zaostaja za to pesmijo, moramo tudi dandanašnji priznati upravičenost \ Zoisove ocene. Vodnikovi pesmi moramo še vedno dati primat v pisaniški verzifikaciji >
' M. Pohlin, Ž. Zois, A. T. Linhart, V. Vodnik, Izbrano delo, Lj. 1970 (Naša beseda), str. 23 (»blagi« popr. v »pokojni«). 2 V. Vodnik, Izbrano delo, Lj. 1970 (Kondor 116), str. 100.
' P. J. Safafik, Geschichte der südslawischen Literatur I, Slowenisches und glagolitisches Schriftthum, Prag 1864, Str. 30.
' D. Dežman, Valentin Vodnik, Koledarček slovenski 1854, str. 31.
' P. Hicinger, Pregled Vodnikovih pesem, Vodnikov spomenik, Lj. 1859, str. 24, 25.
161
zaradi nedvomne skladnosti med vsebino in obliko, med zamislijo in pesniško uresničitvijo. Ne le zgolj na literamozgodovinske ozire je Vodnikov Zadovolne Krajne slovensko antologijsko besedilo.
Zato je tej pesmi posvečena posebna pozornost v literamozgodovinskem pisanju o Valentinu Vodniku. Kot ena redkih Vodnikovih pesmi pa je dobila tudi že posebno mono-grafsko-interpretativno študijo Frana Petreta.' Toda kakor drugod v slovenski literarni zgodovini je tudi v tem celovitem prikazu izhodišče zadnja Vodnikova redakcija pesmi. S tem pa so mnogi problemi zabrisani ali pa ostajajo zunaj pozornosti. Zato smo v pričujočem razpravljanju ubrali obratno pot in za temeljni vir izbrali prvo inačico pesmi v njenem pisaniškem kontekstu. Iz tega aspekta so se nam odprla tri relevantna vprašanja.
1
V dokaj obsežni literaturi o Vodnikovem Zadovolnem Krajncu skoraj ne najdemo primerjalnih opozoril na morebitne zglede za takšno pesem v tujih književnostih; v poštev prihaja, pač glede na takratno slovensko kulturno naravnanost, predvsem nemška literatura, posebej še avstrijska nemška literatura. Zavedati se moramo, da je bil takratnemu slovenskemu kulturnemu delavcu razen po habsburških dednih deželah pogled odprt le v katoUške dele nemškega cesarstva, literarno razviti pa so bili predvsem protestantski. Od tam pa so prihajale informacije le redko in reducirane. Takšen položaj se je sicer v osemdesetih letih znatno spremenil, toda Vodnikova pesem je nastala po vsej verjetnosti v letu 1780.
Takšne okoliščine so povzročale, da so literarni impulzi iz Nemčije prihajali v naše dežele nesistematično, slučajno, posredno in pogosto od drugorazredne ali tretjerazredne hte-rature. Vse to pa povzroča specifične težave pri primerjalnem raziskovanju takratnega slovenskega slovstva. Kljub temu pa se zdi, da to ni bil glavni vzrok za izogibanje primerjalnim problemom v zvezi z Vodnikovim pesništvom in še posebej ob pesmi Zadovolne Krajne. Zdi se, da je slovenska Uterama zgodovina doslej vse preveč dobesedno razumela Vodnikove besede: »Veršaca Parnasa / zgol svojiga znam...«' Zato se je pogosto pisalo o Vodnikovi izvirnosti in malo raziskovalo vplive na njegovo pesništvo. Tako štabih doslej dani le dve konkretni opozorili na primerjalno problematiko v zvezi z Zadovolnim Krajncem. V spremni besedi k Vodnikovemu Izbranemu delu sem nakazal, da v nemških almanahih muz, tako v gottingenškem in leipziškem, zlasti pa v Voßovem hamburškem najdemo v zvezkih iz druge polovice sedemdesetih let več pesmi s temo blagrovanja podeželskega življenja in kmečkega stanu, med katerimi so nekatere naslovljene tudi »srečni kmet« (J. W. Gleim: Der glückliche Bauer) in »zadovoljni kmet« (-n-ck: Der zufriedene Bauer) in v katerih opevajo med drugim kmečko hrano in ples.' Pozneje sem ugotovil, da ta pesemski žanr ni vezan le na almanahe muz in da gre za širšo tematsko naravnanost v nemški hteraturi. Medtem je tudi Lino Legiša v opombah k izdaji Pisanic opozoril na vzporednosti med Vodnikovo pesmijo in pesmijo Christiana Friedricha Daniela Schubar-ta Der Bauer im Winter (Kmet pozimi) ter na možnost, da je Vodnik »dobil v roke kaj takega, kar so po 1772 pošiljali v svet v letakih, časopisih ali almanahih tako imenovani ljudski pesniki (Volksdichter), ki so ubirali ljudskemu načinu podobne motive.«'
Preden pa poskusimo nekohko podrobneje soočiti Vodnikovo pesem s tem nemškim pe-semskim žanrom, se moramo vsaj na kratko pomuditi pri kmečki tematiki v baročnem pesništvu. Pri tem se bomo zavestno izognili idilični oziroma pastoralni poeziji, ki ji po-
' F. Petre, Vodnikov Zadovoljni Kranjec kot primer iz poezije razsvetljenstva, JiS 1969/70, str. 65-76. ' V. Vodnik, Izbrano delo, ur. J. Koruza, Lj. 1970 (Kondor 116), str. 37. »Tam, str. 61.
' L. Legiša, Ksanice 1779-1782, Lj. 1977 (Dela II. razr. SAZU 34), str. 447, 448.
162
deželska pokrajina in pastirsko okolje dajeta samo zunanjo kuliserijo, v kateri se pojav- j Ijajo, sanjarijo in ljubijo v pastirje preoblečeni ljudje iz višjih družbenih slojev z modnim i galantnim ponašanjem in izražanjem. Zunaj tega dogovornega, pretežno šablonskega : pesništva se kmečka tematika v baroku pojavlja v dveh značilnih oblikah. i
Najznačilnejše je pesnjenje v 'nizkem stilu', ki je praviloma vezano na snovi iz kmečkega i okolja, predvsem pa na tipične postave pokrajinsko ali značajsko opredeljenega kmeta, i V drugo skupino tipičnih postav sodi predvsem pijanec. Takšni liki so nosilci grobe ko- i mike, predstavljajo se v monologih ali dialogih v 'nizkem stilu' s pogostnimi vulgarizmi, j kletvinami, psovkami in idiotizmi.'" Takšna oblika literature služi zabavi vseh, vendar i pretežno višjih slojev, in to v glavnem v predpustnem času. Baročno pesnjenje v 'nizkem : stilu' je seglo tudi na slovenska tla. Najznačilnejši primer zanj je Ena lepa pejsem od eniga pejaniga moža ino žene, »na novo sturjena« leta 1712," vanj pa sodi tudi Versus vandahci Davida Novaka iz leta 1774.'^ Tega pesništva, ki je realistično samo na videz, v resnici i pa karikirano v vsebini in jeziku, ne gre spravljati v neposredno zvezo z Zadovolnim ] Krajncem, dasi lahko najdemo tudi kakšno podobnost
Druga tematska smer v baročnem pesništvu oziroma drug pesniški žanr so tako imeno- ; vane 'hvale kmečkega stanu', ki so se iz nemškega kulturnega prostora razširile na Češko , in Slovaško, pa tudi k drugim Slovanom." To niso vložnice, v katerih bi se predstavnik kmečkega stanu sam predstavljal, niti dialogi, v katerih se v govoru in dejanju pokažejo komične postave nižjih slojev, kakor je bil to primer v zgoraj očrtani pesniški smeri. Lirski ! subjekt 'hvale kmečkega stanu' je človek zunaj tega stanu (na primer sejmarski pevec), j vendar s simpatijami na njegovi strani. Predmet njegovega pesemskega predavanja apostrofiranim poslušalcem (značilnost sejmarskega pesništva) so težave in radosti kmečkega življenja in dela, namen pa dviganje družbenega pomena kmečkega stanu. V slovenski i književnosti doslej še nismo odkriU takšne pesmi izpred Pisanic, v kolikor po nastanku \ ne sodi že v ta čas Volkmerjeva pesem.'^Vsebinsko ji je bhzu pridiga ob kmetovi smrti o. Janeza Svetokriškega," žanrsko pa Windisches Bauern Lied (Slovenska kmečka pesem), zapisana leta 1781 v rokopisu iz Haloz,'* v kateri je razpravljanje o družbeni vlogi kmeta naslovljeno na personificirano oziroma sinekdohično predstavljen kmečki stan. \
Po sedemletni oziroma tretji šlezijski vojni (1756-1763) se je začela v nemški literaturi \ demokratizacija v mentaliteti in tematiki. V tem vzdušju se je razen imitiranja sejmarske j pesmi, vse večjega zanimanja za razKčne oblike substandardnega in tradicionalnega pe- i sništva ter nastanka nemške spevoigre s kmečko tematiko pojavila v umetnem pesništvu ; tudi moda različnih stanovskih pesmi, vojaških, lovskih, študentskih, rudarskih pa tudi i kmečkih. Prva pomembna zbirka takšnih pesmi je Johanna Wilhelma Ludwiga Gleima (1719-1803) Ueder für das Volk (Pesmi za ljudstvo) iz leta 1772. Zgledu so sledih pesniki göttingenske zveze, Johann Martin Miller (1750-1814), Johann Heinrich Voß i (1751-1826), Ludwig Heinrich Christoph Hölty (1748-1776) in drugi."
V 'nizkem stilu' živi dalje srednjeveška karnevalska (groteskna) komika, ki jo je v novejši literarni znanosti na novo osvetlil M. Bahtin v Tvorčestvo Fransua Rable i narodnaja kul'tura srednevekov'ja i renessansa, Moskva 1965. Prim. Z. Medic-Vokačeva, Misli, ideje, teorije Mihaila Bahtina, Dialogi 1974, str. 828-835 in 1975, str. 15-30. " J. Kos, E. Umek, Dve slovenski pesmi iz drugega desetletja 18. stoletja, JiS 1973/74, str. 218-220. " V. Novak, Slovenska in slovaška pesem iz 1774, SR 1970, str. 129-140. A. Gspan, Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do sredine XIX. stoletja I, Lj. 1978, str. 149-150.
" M. Kopecky, Dve slovenske chväly selskeho stavu a jejich analogie v literaturach zäpadnoslovanskych, Lite-
ramevedne studie. Prof. J. Hrabakovi k šedesaUnam, Brno 1972 (Spisy University J. E. Purkyns 179), str. 73-84.
'¦' Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave v dveh pesmah zapojena, Mrb. 1807.
"Janez Svetokriški, Sacrum promptuarium IV, Lj. 1700, str. 418-422.
" K. Glaser, Rokopisna slovenska pesmarica iz I 1781, LZ 1894, str. 763-766.
" A. E. Berger, Bürgers Leben und Werke, Bürgers Gedichte, Leipzig u. Wien (Bibhographisches Institut), str. 26, 27.
163
v tem 'ljudskem' pesništvu se je pojavila tudi oblika značajske vložnice, v katero sodi Zadovolne Krajne. Junija 1775 je Wielandov časopis Der Teutsche Merkur objavil anonimno pesem Der frohe Bauer (Veseli kmet) z opombo: »Ta lepa pesem, v kateri izraža nepokvarjena narava ganljiva občutja v tako naivnem in hkrati tako krepkem jeziku, je nenavaden pojav zaradi okoliščine, da je njen avtor po rodu Anglež, po rojstvu Francoz in po vzgoji Nizozemec.«" Lirski subjekt poudarja v prvi in zadnji kitici veselje do življenja in ponos na svoj kmečki stan: tako »srečen«, tako »zadovoljen«, kot je on, ne more biti noben bogataš; tisti, ki obdeluje zemljo, je bolj srečen in bolj moder od kralja ali cesarja. Vmes pripoveduje o zgodnjem vstajanju, veselju pri delu, sreči v družinskem krogu in zadovoljstvu ob mlečni jedi. V vsem njegovem pripovedovanju se kaže neka idihčna mehkoba, nemožatost, ki zgovorno priča, da je avtor le slabo poznal kmečko življenje in da je nanj še močno delovala tradicija idiličnega pesništva. Zlasti priča o tem četrta kitica, v kateri pove, kako posluša v gaju ob mili sončni svetlobi ptičje petje in spokojno gleda v dolino, kjer skačejo njegove ovce. Ta pesem bi komaj mogla biti Vodniku vzgled, razen če je v njem kot kmečkem sinu pobudila polemičen odziv; takšno zvezo moremo supo-nirati zaradi nekaj motivnih vzporednosti.
Nekaj prej so v Gottingenškem almanahu muz za leto 1775 izšle kar tri pesmi s kmečko tematiko, v kateri se izpovedujejo Hrski subjekti iz kmečkega stanu. Dve pesmi sta šifrirani z »L«, Bauemlied (Kmečka pesem) in Der verliebte Bauer (Zaljubljeni kmet), in izražata čustva zaljubljenega kmečkega fanta; v prvi je za nas zanimiv motiv dekliškega plesa. Z »L« šifriran Klagelied einer Bäuerin (Žalosunka kmetice), je elegična pesem kmetice po moževi smrti; tudi tu se pojavlja motiv plesa."
V naslednjih letih se je v nemških almanahih muz zvrstilo več takšnih in podobnih pesmi. Med njimi je Zadovolnemu Krajncu po naslovu in motivih še najbolj bMzu s šifro »-n-ck« podpisana pesem Der zufriedne Bauer (Zadovoljni kmet), objavljena v leipziškem Alma-nach der deutschen Musen za leto 1777.^''Kljub motivnim vzporednostim (zadovoljen je s svojim stanom, ima dovolj kruha, veselo pleše s svojo Metko) pa je nemška pesem v tonu in mentaliteti daleč od Vodnikove in še pod močnim vpUvom idilične motivike.
Iz navedenih primerov kaže izluščiti ustrezne sklepe. V takratni nemški književnosti lahko zasledimo vrsto pesmi, ki so idejno, motivno in žanrsko blizu Vodnikovemu Zadovolnemu Krajncu, vendar ni bilo doslej moč najti nobene, ki bi pričala, da se je Vodnik pri njej neposredno zgledoval. Možnost obstoja takšne pesmi med številnimi podobnimi sicer ostaja, vendar je neznatna. Iz primerjave z navedenim gradivom pa sledi:
Vodnik je mogel dobiti in je tudi sprejel žanrski model za svojo značajsko vložnico iz takratnega nemškega pesništva; njegov izbor kaže smisel za sodobnost in aktualnost
Iz tega vira je dobil tudi vzorec za naslov. Pri tem je treba upoštevati, da je bila 'zadovolj-nost' kot modna drža širši pojav v takratnem nemškem pesništvu in da se pojavlja tudi v povezavi z drugačnimi motivi.^'
Z žanrom so povezani ponavljajoči se motivi, ki jih najdemo tudi v Zadovolnem Krajncu. Skoraj nepogrešljiv je motiv plesa, pogostna pa sta z držo povezana zavest o materialni preskrbljenosti in trditev o enakovrednosti kmečkih jedi z gosposkimi.
Toda nemške pesmi niso pokrajinsko vezane, kakor Vodnikova. Zato je tudi orientacijska prva kitica Zadovolnega Krajnca po vsej verjetnosti izvirna.
" Der frohe Bauer, Der Teutsche Merkur 1775, 2. četrtletje, str. 195-196.
" I., Bauemlied, Poetische Blumenlese auf das Jahr 1775, Götttngen u. Gotha, str. 43. L, Klagelied einer Bäuerin, tam, Str. 79-«0. I., Der verhebte Bauer, tam, str. 98-99.
" -n-ck, Der zufriedne Bauer, Almanach der deutschen Musen auf das Jahr 1777, Leipzig, str. 186.
^' Značilen primer je L. Gleima Zufriedenheit, Poetische Blumenlese auf das Jahr 1778, Göttingen u. Gotha, str.
145-146.
164
Pri Vodniku ne najdemo več najmanjše sledi nekdanjega idiličnega občutja, klišejev pastirskega pesništva in ostankov bukolične kuliserije, ki se tako trdovratno drže nemških pesmi tega žanra. To je očitno socialno pogojeno, saj so biU nemški pesniki bodisi aristokrati ali meščani. Vodnik pa kmečki sin.
Zato pri Vodniku tudi ni tiste očitne neskladnosti v mentaliteti pesnika in lirskega subjekta, ki preprečuje, da bi se takšne značajske vložnice v nemškem pesništvu dvignile do prepričljivosti. Tako je šele v Vodnikovi pesmi snov pristno zaživela in v tem je tudi glavna vrednota Zadovolnega Krajnca, ki presega meje slovenske književnosti.
Ne da bi se sistematično lotili geneze Zadovolnega Krajnca, je vendar treba nakazati več ! momentov, ki so po vsej verjetnosti odločali pri Vodnikovem obhkovanju te pesmi.
Doslej je bil vseskozi poudarjan ljudski duh in formalni zgled ljudskega pesništva. Tu je treba ločevati kmečki jezik in način mišljenja od odmevov ljudske pesmi. V prvem pri- ^ meru gre za tisti jezik in način izražanja, ki ga je Vodnik osvojil v domačem kmečkem j okolju in ki ga je uporabil kot sredstvo za notranjo karakterizacijo lirskega subjekta svoje ' pesmi. Da je Vodnik sploh baziral v jeziku takratne slovenske vasi, zgovorno pričajo tudi ! druge njegove pesmi iz pisaniške dobe; tu moramo iskati izvor tistim trivialnostim, ki jim ] je posvetil Ivan Grafenauer posebno analitično pozornosL^^ Takšni izrazi iz vsakdanje rabe nižjih slojev so v visokem stilu prigodnic negativno zaznamovani, zato je v takih pesmih Vodnikov izraz vidno pod standardom meščana Deva. V kontekstu značajske vložnice s kmetom kot lirskim subjektom pa enaki in enakovrstni izrazi ne le ne motijo, kakor ] je sodil Grafenauer, ampak so ustrezno stilno sredstvo in v najboljših primerih tudi po- j sebna vrednota j
Drugi problem 'ljudskega' vpliva na Zadovolnega Krajnca je ljudska pesem. Tu lahko za ti-' sti čas in Vodnikovo rodno okolje govorimo izključno o godčevski pesmi v ritmu štajeriša j in v obliki štirivrstične 'alpske poskočnice'. To je bila nižjeslovna moda XVIII. stoletja, ki ^ je zajela najprej Koroško, kmalu zatem Gorenjsko in se je od tod razširila tudi v druge j dele Kranjske.^^ Vse kaže, da je ta oblika plesne glasbe, povezana s posebnim verzifici- j ranjem, imela močno središče v Šiški, kjer je delovala renomirana kmečka godba, ki so : jo najemali tudi v mestu ob različnih priložnostih.^'' Besedišče Vodnikove žalne ode ob cesaričini smrti" priča, da je pesnik godčevstvo dobro poznal in usvojil tudi njegov 'strokovni' žargon. Ob Uri in flavti, ki se pojavljata tudi v Devovi verzifikaciji in označujeta antični vpliv, vpleta Vodnik v svoje pesmi tudi gosh; pozna izraz za struno iz ovčjega črevesa (»Slabu še poje na mojeh goslah ovčica«, 3. verz 11. kitice), ve, da lok po strunah »permaže« (»Ter je tok njen lok permazal...«, 2. verz 8. kitica), da godec tako strune »na-', vije« (»Vsaka scer strune navija...«, 2. verz 9. kitica) in da neubrane strune »narodnu ; grenčijo« (»Struna narodnu grenči«, 5. verz 9. kitica).
^n. Grafenauer, ValenUn Vodnik - pesnik, KK XXII, Lj. 1918, str. 106-107.
" V. Vodušek, Alpske poskočne pesmi v Sloveniji, Rad kongresa folklorista Jugoslavije VI, Bled 1959, str. 55-78. Isti, Slovenska koroška ljudska pesem, Koroški kulturni dnevi I, Zbornik predavanj, Mrb. 1973, str. 198-207. " »Redute ali plese v maskah so takrat prirejali zaradi pomanjkanja večjega plesišča v gledališču, Šiškar ji pa so imeU že od nekdaj pravico, da jih otvorijo, plešoč svoje domače ljudske plese s 'frkindiši' na glavah.« (D. Ludvik, Nemško gledališče v Ljubljani do leta 1790, Lj. 1957, str. 62.) Kronika ljubljanskega diskalceatskega samostana beleži nastop kmečkih godcev iz Šiške na koru njihove cerkve pri maši 17. jun. 1772 (I. Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske 10, Cerkev sv. Jožefa, Danica 1904, str. 285). Pri tem gre nedvomno za godce iz Spodnje Šiške, ki pa so bili getovo dobro znani tudi v sosednji Zgornji Šiški, kjer je bil doma Vodnik, dasi sta kraja sodila v različni fari
" Krajnske modrine žaluvanje nad smertjo Marie Terezije premodre cesarice itdr.. Pisanice od lepeh umetnost na tu lejtu 1781, str. (13-19).
165
Vodnik je o svoji 'šoli' pri slovenski ljudski pesmi zapisal v eni od variant Mojega spo-minika:
Kar mat' me vučili,
Sim gledal zapet, Kar stari zložili.
Za njimi posnet"
To moremo razumeti tako, da je od matere slišal prenekatero staro ljudsko pesem in da je v lastnem pesnjenju posnemal značaj teh pesmi, ki so jih zložih predniki. Toda če izvzamemo zapise nekaterih epskih pesmi, je Vodnik imitiral le godčevsko verzifikacijo v značilni meri in v lahkotnem tonu.
Na doraščajočega Vodnika, dokler je ostal povezan z rodnim okoljem, je mogel vplivati tudi Valentin Černe (1732-1798), vzorni kmetovalec iz Šiške, sadjar, čebelar in konjere-jec, ki je ob sobotah in nedeljah rad posredoval bogate izkušnje in znanje kmetom v okolici. Čeme je zaradi iznajdljivosti, bogatih izkušenj in uspešnega gospodarjenja pritegnil pozornost kranjske kmetijske družbe. S posredovanjem njenega tajnika Baltazarja Ha-cqueta je postal znan tudi v tujini." Bil je nekakšen idealni kranjski kmet svojega časa in je po vsej verjetnosti tudi Vodniku pomenil primer uveljavitve latentnih zmožnosti slovenskega kmeta.
To so tisti osrednji vplivni dejavniki Vodnikovega rodnega okolja, ki so po vsej verjetnosti soodločali pri oblikovanju Zadovolnega Krajnca. Ob njih pa se nam odpira možnost ¦ neposrednega vpliva še v drugem zvezku Pisanic. Skoraj gotovo je odločil o Vodnikovem sodelovanju v tretjem zvezku zbornika Devov verzif icirani poziv k sodelovanju. Verjetno je večina teh štirih pesmi (ne le Krajnske Modrine žaluvanje...) tudi nastala po tem, ko je Vodnik dobil v roke drugi letnik Pisanic. Prav za Zadovolnega Krajnca bi to lahko z veliko gotovostjo trdili. Vzorec za metrično shemo pesmi je našel najverjetneje v enajsti kitici druge pesmi Devovega prevoda Denisove pesnitve Der Zwist der Fürsten. Ta kitica pa je utegnila biti še drugače spodbudna; Denis in za njim Dev slavita v njej pogum in patriotizem hrvaških vojakov iz vojne krajine, ki so hkrati poljedelci in vojščaki:
Vas ume, vas zveste Hrovatske vojščake! Poštene, korajžne, navtrudne junake! Pozdravlajo citre, katerih roke K oranju, k strelanju so zmiraj volne.
V Zadovolnem Krajncu najdemo tri momente, ki nas spominjajo na to kitico:
slavljenje prebivalcev neke pokrajine zaradi določenih vriin, ki naj bi bile njihova splošna značajska poteza;
poudarek pomenu vojne krajine, ki se pri Denisu in Devu kaže v posebni pozornosti do njenih prebivalcev, v Vodnikovi pesmi pa v začetnem verzu: »Men' sonce iz straže Hrovatske gor pride...«;
v poudarjanju enake pripravljenosti za dvoje nasprotnih opravil: oranje in vojskovanje (Hrvati) oziroma vojskovanje in učenje (Kranjci):
Useler imam za vse zidano volo:
Al' deni me v žovd al' pak pošli me v šolo.
»Kakor op. 7, str. 135.
2' A. Pirjevec, Slovenski možje, Prevalje 1927 (Mohorjeva knjižnica 20), str. 30-32.
166
Razen teh vzporednosti pa priča o Devovem vpUvu na Vodnika še primerjanje devetega četverostišja Pudelbala s četrto kitico Zadovolnega Krajnca.^'
Grafenauer" je s skrbno filološko akribijo prikazal razločke med besedilom Zadovolnega Krajnca v Pisanicah na eni strani ter dvema inačicama predelane pesmi v pratiki in v Vodnikovi zbirki na drugi. Ugotovil je, da je predelana pesem metrično in stilistično »sko-roda popolnoma nova«, kljub temu pa je bila to zanj ista pesem, ki je dobila dokončno in najbolj dovršeno obliko šele v zadnji redakciji. Korak dalje je storil Petre,'" ko je v interpretaciji mimogrede poudaril, kako se pesem, ki je sprva sledila Devovemu estetskemu kanonu, v poznejši predelavi spremeni in približa ljudski pesmi tudi v kitici (poprej je bila ljudski blizu že po ritmu). Vendar velja problem še enkrat premisUti, opiraje se na že opravljene primerjalne analize.
Po vsebini, motivih in njih razvrstitvi Vodnik pesmi ni spreminjal. Ohranil je tudi vsekoži temeljno obliko značajske vložnice z ustrezno perspektivo lirskega subjekta, h kateri sodijo tudi jezikovno-stilna sredstva. Besedišče je v veliki meri zamenjal, vendar vseskozi v okviru istega stilnega hotenja, pri čemer je besedilo zadnje redakcije nedvomno doseglo najvišjo stopnjo pregnantnosti in konciznosti; kar je bilo sprva plod spontanega hotenja, je dobilo pravi lesk šele s posegom pile že izkušenega mojstra.
Ritem pesmi in njegov zvočni učinek pa je v predelani pesmi povsem drugačen kakor v prvotni. Dolgi dvanajsterci in enajsterci so dopuščaM veUko bolj sproščeno in naravno oblikovanje stavka kakor kratki šesterci in peterci, v katere ni moč strpati več kot posamezne sintagme. Razliko med verzoma že poudarja zahteva po rimanju vsakega kratkega verza; s tem je enako obsežno besedilo dobilo podvojeno število rim. Zaznavnost rime pa v predelani pesmi krepi Zoisova prepoved uporabe prestopa (enjambementa) in z njo zvezana zahteva, naj se verz ujema s sintaktično enoto, kar je Vodnik dosledno upošteval. Tako v drugi verziji pesmi ni več nikakršnih prestopov med prvotnimi verzi; vsi sodi stihi se zaključijo s koncem stavka. Ker ni moč strpati celih stavkov v kratke verze, se stavki tudi v predelani pesmi preUvajo iz Uhih verzov v sode, toda nikoli tako, da bi bili razdvojeni pomenski sklopi (samostalnik in pridevnik, glagol in prislov). Tako je Zadovolni Krajne v Pesmah za pokušino na najmanjše sintaktične enote enakega obsega razdrobljeno besedilo, ki je prav toliko kakor godčevski poskočnici blizu izcizelirani rokokojski pesniški igrački, kar še posebej poudarjajo pogoste zvonkljajoče rime (zlasti deminutivi konjiči - deklici, Mince - stopince) in njihova pogostnost, kakršno v ljudski poskočnici redkokdaj srečamo. V prvotni pesmi pa so dolge, težko valeče se periode, ki se kar trikrat opazno prelijejo preko roba že tako dolgih verzov, kar 'realističen' odraz okorne pa vendar nazorne, klene in mestoma dovtipne govorice gorenjskega kmeta Najbolj plastično se ta različnost izpričuje v četrti kitici, ki v- prvotni pesmi slove:
Okrogle rad plešem, z nogama perdajam Glas Bodcam ter se na dva cepa sem majam.
Al Spela za mano prov ročnu drobni,
Stopine pobira, se v rinke verti.
^" J. Koruza, Spremna beseda, Pisanice od lepeh umetnost, Faksimile..., Lj. 1977 (Monumenta litterarum sloveni-carum 14), str. 27. " V op. 22 n. d. »Vop. 6n. d
167
Tako metrično in stilistično oblikovano besedilo že v počasnem, široko raztegnjenem in s prestopom narušenem ritmu nazorno kaže okornega plesalca, ki se maje »na dva cepa«, tako da je živahnejša in spretnejša Špela komaj vidna izza njegovih širokih pleč; V predelani obliki pa je plesalec tako utesnjen, da more res »premesti vse vogle« ozkega plesišča, če hoče dohajati svojo igrivo Minco, ki je šele tu polno zaživela in se uveljavila.
Rad plešem okrogle, S peto glas dodajam, Premetam vse vogle. Se v cepa dva majam; Nožica pa Mince
Za mano drobni. Pobara stopince. Se v kroge verti.
V predelani obliki pa ni bil drugačen samo značaj pesmi, ampak tudi njen namen. Preoblikovana pesem je najprej izšla v pratiki, periodični publikaciji, ki je bila namenjena najširšemu krogu bralcev, predvsem kmetom. Seveda tem bralcem ni bilo treba predstavljati njih samih. Zato je bil namen drugačen; približati se jim s pesmijo z domačo snovjo, ustrezno njihovemu mišljenju in čustvovanju, zloženo v domače zvenečem ritmu, in ne nazadnje, v pesmi jim dati zgled in cilj, ki bi mu naj slediU. V prvotni obUki pa Zadovolne Krajne ni bil namenjen kmečkemu bralcu, marveč višjim in zlasti srednjemu sloju. Namen pa je bil, kakor v istovrstnih nemških pesmih, predstaviti kmeta v 'pravi', ne idilično izumetničeni podobi, dokazati njegovo človeško enakovrednost in, končno, pokazati na duševno in telesno zdravo podeželsko življenje, ki vrača človeka svojemu bistvu (Rous-seaujevska komponenta).
Vprašanje, ki ga ni moč zadovoljivo rešiti, paje, v kohkšni meri je drugačna namembnost pesmi povezana z njenim preoblikovanjem. Če drži Petretova sodba, da je Vodnik v predelani pesmi hotel obliko kasneje navezati na ljudsko pesem, potem povezava med prenosom namena in drugačno obliko obstoji. Glede na naše ugotovitve pa je treba dodati, da gre bolj za hotenje bližanja ljudski pesmi, in sicer v tem smislu, da bo obUka kmetu čini bolj blizu, čim bolj domača, da bo zaradi nje pesem hitreje osvojil; kljub temu pa rea-Uzacija ostaja na estetski ravni, pridvignjeni vidno nad godčevsko verzifikacijo. V prvi redakciji pesmi pa je njena oblika še dlje od ljudske pesmi. Metrična shema kitice je sprejeta iz umetnega slovstva. Takšna oblika kitice je bila že dolgo znana v slovenskem duhovnem pesnjenju, najdemo jo tudi pri sodobnih nemških pesnikih.^' Vendar je verjetno, da jo je Vodnik izbral zaradi ritmične podobnosti s poskočno štirivrstičnico med kranjskimi kmeti priljubljene godčevske verzifikacije, kajti pri nemških pesmih žanra, ki mu pripada Zadovolne Krajne, te metrične obhke ne srečamo.
Značilna oblika Zadovolnega Krajnca, kakršen je bil objavljen v Pisanicah, se nam je pokazala torej ob primerjavi s poznejšo predelavo kot izrazita umetna pesem, ki imitira ljudsko le v jeziku in ritmu toliko, kolikor je pogojeno v temi in vložni perspektivi. Kot taka
" V slovenski duhovni verzifikaciji jo prvič zasledimo v rokopisni pesmarici F. M. Paglovca Cantilenae variae ... (prim. A. Gspan, Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do sredine XIX. stoletja I, Lj. 1978, str. 117-120). V nemškem pesništvu je mogel Dev dobiti zanjo zgled v Bürgerjevi pesmi Lenardo und Blandine (Gedichte von Gottiried August Bürger, Petersburg (dejansko Salzburg) 1779, str. 169-193), na kar je opozoril že P. Scherber (Michael Denis und die Anfänge der neueren Literatur Sloveniens, Festschrift für Alfred Rammelmeyer, München 1975, str. 190), preko njega aU neposredno pa tudi Vodnik.
168
sodi v žanr, ki je bil močno razširjen v takratnem nemškem pesništvu. Vodnik se je zavestno vključil v ta žanr in kot kmečki sin vnesel vanj mentalitetno in doživljajsko pristnost Pri oblikovanju ni neposredno posnemal nobenega tujega ali domačega vzorca. Sprejel je pobude iz nemškega in iz mladega domačega pesništva, ki pa jih je samostojno in suvereno uporabil v izvirnem kontekstu. Tega pa je v dobršni meri črpal iz rodnega okolja. Vendar pri upoštevanju tega momenta ne smemo pretiravati. Ne gre namreč za ustvarjanje v ljudskem duhu, marveč zgolj za črpanje pobud iz domače tradicije.