j se godi v južni Afriki.* «Slov. Gospodar« prinaša že dalj časa kratka poročila o dogodkih v južni Afriki; transvalska država in Anglija, ki ima v tem delu sveta mnogo zemljišča, ste si prišli tako navzkriž, da je vsak dan pričakovati začetka vojske, če se že ni vnela. Sicer pa se naj stvar v južni Alriki razvije tako ali tako, vsekako je to, kar se godi tam, za nas jako poučno, in zato se nam zdi koristno, da ondotne odnošaje našim bralcem, kolikor toliko pojasnimo. Do 17. stoletja v najjužnišem delu Afrike ni bilo stalnih evropskih naselnikov; ali v prvi polovici tega stoletja izselilo se je tje nekoliko tisoč nizozemskih kmetov v nadi, da se jim bode tatn godilo bolje nego doma. Ker }e podnebje za kmetijstvo ugodno, zemlja rodovitna in tudi bogata rudninskih zakladov, nizozemska kolonija pa bila jako delavna, se je začelo razvijati blagostanje. To pa je lakomne Angleže začelo tako mikati, da so se od leta do leta bolje selili med pridne Nizozemce; nazadnje je njih število narastlo toliko in njih vedenje postalo tako neznosno, da so Nizozemci bili 1. 1836. primorani izseliti se. Ustanovili so kar tik stare domovine državico Natal; ta je porodila črez nekaj let državico oranjsko in ta 1. 1852. zopet republiko transvalsko, kateri je Anglija izrecno pripoznala samostalnost. Vse tri države mejijo druga z drugo. Prvi dve ste prišli tekom let v neko odvisnost od Anglije, in tudi transvalske republike se je hotela nenasitna velesila polotiti, ali transvalski kmetje so roparico tako naklestili (1881), da ta dolgo ni lmela poguma, stegniti roko tje, kjer si jo je opekla. L. 1884. se je naredila med obema državama pogodba, vsled katere se je njiju medsebojno razmerie določilo. Transvalcem se je odslej godilo zopet dobro, in imetje se jim je množilo, ker je izvoz vsako leto bil večji od uvoza. Prodaja se volna, kože, tobak, srebro, baker, slonova kost, zrnje, nojsko perje (noj ie največji ptič), naiglavnejše svote pa donaSa zlato. Od 1. 1890. sem pa so našli v svoji deželi toliko novih zlatih rud, da so 1. 1898. dobili že 122.930 kil jako čistega zlata, in je izvoz samo te rude imenovano leto jim dal 143 mil. gld. Nikjer na vsem svetu ne pridobiva se toliko zlata, kakor tukaj, in veščaki trdijo, da ga bode še črez desetletja tukaj največ. Kaj se je toraj čuditi, če so Angleži zadnja leta kar trumoma vreli v Transval, tako da znaša število prebivalstva, ki ga je bilo 1. 1886. pol mil., danes dober milijon. Od teh je prvotnih posestnikov, namreč nizozemskih kmetov ali burov, kakor se imenujejo, le kakih 89.000, na 300.000 je črnih, ostali pa so zraven nekolikih Nemcev sami Angleži; teh je torej danes že mnogo več, nego burov samih. Dobri buri se vseljevanju Angležev niso ustavljali, ker v izvrstnih razmerah tem le niso zavidali k dobičku, ki so ga pri njih iskali, in ker so vsled zakonov bili vendar oni gospodarji v deželi; inozemec namreč ne uživa nikjer tistih pravic, kakor domačin. Več let sem je bilo razmerje med Anglijo in Transvalom vsaj povoljno, ali odkar so postali zlati viri v tej deželi tako obilni, začelo je postajati drugače. Lakomnost angležka se namreč ni več dala brzdati, in hrepenenje po transvalskih rumenih zakladih je porodilo trden sklep, teh zakladov se polastiti. Zraven tega so si Angleži v politični načrt zapisali, da hočejo v Afriki imeti nepretrgano zemljišče od izliva Nila dol do južnega konca črnega dela sveta. Seveda kar tako naravnoč reči, kaj se hoče, to je vendar presramotno; tako dela ropar, ki za grmom čaka potnika; torei si je treba nekai izmisliti, kar dovede do prepira in po prepiru menda do cilja. Zato so Angleži svoje transvalske naselnike že pred par leti naščuli, da se vedejo, kakor bi bili oni gospodarji. In mislili so si tako dalje: buri tega ne bodo pripuščali, nato pritožbe angležkih naselnikov pri nas v Angliji, mi se seveda moramo za brate v Transvalu potegniti, in sicer bomo zanje zahtevali tiste pravice, kakoršne imajo buri; če se buri udajo, je transvalska država vsled večine angležkih naselnikov naša, če se pa ne udajo, bode pa nam vojska naklonila zlato deželo. Ali to ni zvito iztuhtano? Da pa imajo tem več pravice, vtikati se v notranje stvari tuje države, trdijo sedaj Angleži, seveda lažnjivo, da jim to pravieo daja omenjena pogodba iz 1. 1884, ki njim pre pripoznava nekako nadvlado ali pokroviteljstvo nad Transvalci. Kako se bo stvar razvila, bo pokazala prihodnost. Ne le Transval, ampak tudi Oranje in Natal razumeta položaj in sta pripravljeni vse žrtvovati, da se skupni sovražnik odbije in da osnujejo imenovane tri države, ki so si po jeziku sestre, jedno zvezno državo. Ta misel v braniteljih moč podvaja, in Angležem, dasi so močneji, utegne se še goditi prav slabo; če pa bi Nizozemce končno vendar premogli, bode jim ta zmaga silno draga. Afriške tri državice nabereio v vojni na 60.000 mož belokožcev, okoli 90.000 črnih in imajo nekaj nad 50 topov na rfczpolago. To je seveda malo proti vopi sili Angležev, ki morejo v Afriko odposlati do 325.000 mož in imajo vsakovrstnih topov na izobilje; mornarica v tem boju ne bo prišla v poštev. Ali pomisliti je tudi, da se buri voiskujejo doma in so izvrstni vojaki. Veliki so, močni, trezni, jako pogumni, vrhu tega še dobri jahalci in sigurni strelci. Kar na svetu misli pošteno, sočuvstvuje z buri in želi, da bi lakomni Angleži najmanje nič ne opravili. Tudi mi želimo afriškim kmetom najboljši uspeh.