390 Branko Rudolf Sedem sonetov PODOBA Kip v kamnu: Egipčan in svečenik EGIPČANA zagledan v večnosti sijoči hlad, del čustev ljudstva. Vztraja, zmeraj mlad v duši razgiban — trd, negiben lik. Prek meje spremenljivosti oblik je v sebi zbran — in snov mu ni prepad, kar je sveta spoznal, mu je zaklad, nekoč ubran, zdaj živ kot spomenik. JUPITER Zagledan je v vesolja večni red; strmi skoz tisočletja kljubovalno. Čez meje dob je v groba temni sobi prostornost zaobjel s kiparjem vred, vse v duši, kar je blizu, kar je daljno in vzel svoj delež večnosti v podobi. Mamljiv pogled skoz daljnogledne leče: na nebu Jupiter gigant-planet, barvit in veličasten z mesci vred, podoba, ki v ozračju zatrepeče 391 Sedem sonetov Znan-tuj, tuj-znan v brezbrežnosti bleščeče prenaša svoj sijaj milijarde let, ob plesu mescev riše svetlo sled očarujoče, skorajda grozeče. Bar svet, poznan in nespoznan, nam kaže prostor in sveta lepoto za čvrsti um — v samoto in brezkraj. Nebeški, nečloveški je sijaj. Na pot v vesolje vabi velikan, čez pojme sega s čudovito gmoto. POŠASTI Pradobe proučuje geolog, sledove davnih zemskih pretresljajev, kosti, odtise davnih hudih zmajev, prakuščarjev požrešni, divji slog. Kar zmore gmota, krempelj, zob in rog je tu dobilo moč, izmed tečajev v triadi, juri, kredi raznih krajev je v svet navrelo v svoj pošastni krog. V ljudeh, v globini pa so ostale spake, pošasti kot spomini davne tlake slučajnostim sveta kot težke gmote. Iz samopašnosti pa iz ožine ter iz malikov lastne veličine rodijo hudo, še vsak dan strahote. PAN V studencu je podoba izklesana — luč v listih, mnogobarvne sence vmes — tod bruha spod pristriženih dreves kristalno čisto vodo maska Pana. V obrazu sila, čudna, neugnana, ko gleda mavrico in kapljic ples, le — sila v nas ni hladna, temveč kres, — odkod prispela? Komu darovana? 392 Branko Rudolf Simbol narave Panov je obraz. Pozemski duh! Kdo bi spoznal izraz? Prijazno gleda -—¦ in grozljivo tuje. Šumeč izvir je v njem tako kot v nas, dobroten je — neusmiljen kakor plaz, vsak čas pripravljen, da se posmehuje. IMPRESIJA Poleti, ko nas zlato sonce greje, pod drevjem se vrtijo svetle lise in dan je spremenjen, za hip zazdi se, da raste v izpolnjenju svet brez meje. Ko v tem ugodju kri nam razživi se, podobe, ki nastale so iz žeje po bivanju, obljube, vse, kar šteje kot presijana tvar izpremeni se. Prelepa luč! Zlati vse darovano, razkošno kaže širni svet v odsevih resničnost, ki — nam laže neprestano. Srce, ki žejno je sleparstva, ubrano na skladnost, prejme znano in neznano kot smisel harmonij v poletnih dnevih. V PARKU V parku šeta par, tesno objet, zatopljen v svoj topli košček sreče. Nič ni mar mu vode, ki svareče šumota tod več ko dvesto let. Nič ni mar za sence, ki prežeče pravijo, da stari drevored mnogim parom varoval je sled čustev in mladosti, ki preteče. Silno je življenje, ki ljubeče v svetu se razliva spet in spet: modri cvet mladosti in norosti s ptičjim petjem v zraku zatrepeče. Hip se zliva v večnost, čut ogret v globočine mavričnih skrivnosti. 393 Sedem sonetov LEPE SANJE Iz risbe: v sanjah ženska oživela, podoba vitka, gibka, nasmejana plesalka, lahka, v soncu obsijana bit ljubezniva in dražeče bela. V pokrajini očarljivi, dobro znani, smehljaj je v čarodejnici, ki cela, je kakor vila z duhom svet prevzela: nebo, gozdove, loke in poljane. Čar lepotice kakor svit cvetice je duh prozorne, rožnate meglice: diši, drhti, v daljavi se izgublja te v valu čutom jasne govorice sprosti — kot pol laži in pol resnice: privid, ki malo da, pa vse obljublja . .