Cesar Jožef in menih 
Cesar Jožef potuje enkrat po deželi. Prigodi se pa, da pride do nekega 
samostana. Radoveden kaj počenjajo menihi v njem, gre vanj. 
Stopivši pred vrata zapazi na zidu zapisane besede: »Tukaj se živi brez vseh 
skrbi.« Oho! misli si, bom pa jaz vam skrbi naredil, le malo potrpite in potegne za 
zvonček. 
Vratar odpre ter ga vpraša: »Kaj bi radi?« Cesar pa reče:« O nič posebnega ne, 
samo z gospod očetom vodnikom tega samostana bi rad govoril. »To pa ni mogoče,« 
odvrne vratar.« Oče vodnik ne more priti, ker je že star in bolehen.« »More ali ne 
more, jaz pa rečem da mora,« pravi cesar. Vratar gre klicat očeta vodnika in mu 
pove, da ga nek nadležen tujec hoče imeti. 
Vodnik se privali počasi doli po stopnicah kakor sod in se vstopi med vrata, 
da je ves prostor zagradil ter reče jezno: »Kdo si drzne mene nadlegovati in me 
doli klicati? Ali ne bi mogli vi vratarju naročiti, kar ste imeli? Pri drugi priložnosti, 
ako me bodete nadlegovali, vam jih bom dal našteti, da bodete pomnili, kdaj ste 
bili tukaj. No, kaj imate zdaj tako važnega povedati?« 
Cesar ne odgovori ničesar, marveč mu s prstom pokaže na zid, kjer so bile že 
omenjene besede zapisane. 
Vodnik se še bolj razsrdi in pravi: »Kaj pa vas to briga kar je tukaj napisano? 
Reveži hodijo tu sem in lahko napišejo, kar se komu ljubi. 
»Na to pa cesar z roko v žep seže in pri tej priči plašč, v katerega je bil oblečen, 
malo na stran odgrne, tako da se je cesarska oprava videla ter reče: »Da, da, to pa 
rad verjamem, da tu notri brez vseh skrbi živite, ker ste tako rejeni in debeli, kot 
pitan pujsek. Pa le počakajte, jaz vam bom že skrbi naredil.« 
Vodja pa se tako prestraši, ko vidi cesarja pred seboj in ga spozna, da od strahu 
na tla pade in ga odpuščanja prosi, da se je tako nespodobno in zarobljeno obnašal 
proti njemu. 
Cesar pa pravi: »Za kazen mi morate tri lešnike to je tri uganke razluščiti, ako 
ne, vam pa razrušim jaz samostan in sicer: 1) Koliko velik je svet? 2) Koliko sem 
jaz vreden na svojem prestolu kraljujoč? in 3) Kaj jaz zdajle mislim? Odloga imate 
tri mesece, ako mi rešite te zastavice je prav, ako pa ne, sami glejte, z Bogom!« ter 
odide zapisavši ta vprašanja v svoj dnevnik. 
Vodja misli in misli, kaj bi to bilo, cele tri mesece, pa le ne ugane. Take skrbi 
mu je to napravilo, da je shujšal med tem časom tako, da ga ni bilo skoraj več 
poznati moči. Suh je bil in tenek, kakor trska. 
186 
Nekega dne se gre sprehajat, da bi lažje skrbi pregnal in pride ravno v gozd, 
kjer je njegov ovčar ovce pasel. Ovčar ga gleda in gleda, znan se mu zdi, pa ga 
vender ne spozna od daleč in šele, ko ga vodja nagovori, spozna ga po glasu. Jako 
čudno se mu zdi, da je toliko shujšal v tako kratkem času ter ga vpraša: »Gospod, 
kaj pa vam je, da ste toliko shujšali, ali ste bolni? Silno ste suhi!« 
Vodja pa reče: »O prijatelj! Skrbi, skrbi! te tarejo človeka in ga rinejo v 
prezgodni grob. »Kake skrbi pa imate«, pravi ovčar? Nato mu vodja razodene vse, 
kar se je zgodilo pred kratkim, ko ga je cesar obiskal. Ovčarju se vodja v srce smili 
in se mu ponudi za rešenika. 
Vodja pa reče: »Kako boš pa govoril pred cesarjem, ker nisi nič učen?« Bom 
že kako,« reče on, »se bom že kaj zmislil, le oblecite me v vašo kuto, pa grem kar 
naravnost k cesarju.« In zgodi se tako. 
Ovčar pride k cesarju in cesar se usede v vsem svojem veličastvu na prestol ter 
ga jame izpraševati: »Kako velik je svet?« 
Ovčar odgovori: Prav velik že ni, ker če bi jaz tak voz imel, ki bi tako hitro 
šel, kakor pride sonce okoli zemlje, tako bi ravno v štiriindvajsetih urah prišel na 
konec sveta.« 
Cesar malo zmaje z glavo pa reče: »Naj bo, bomo videli, kaj bo dalje. Koliko 
sem jaz vreden na svojem prestolu sedeč?« 
Ovčar odgovori: »Kristusa, judovskega kralja, so za trideset srebrnikov prodali, 
jaz bi zate ne dal več kako kvečjemu devetindvajset srebrnikov.« 
Nato se cesar tako zasmeji, da bi bil kmalu počil; potem pa dalje vpraša: »Kaj 
pa jaz zdajle mislim?« Ovčar pa pravi: »Ti misliš zdajle, da sem jaz samostanski 
vodja, pa sem le njegov ovčar.« 
Cesar pa reče: »Če je pa temu tako, boš pa odslej ti za vodjo postavljen in vodja 
bode tvoj ovčar, ker si ti bolj prebrisan, kot on.« 
Ovčar pa odgovori: »O gospod cesar! Pusti vodjo na svojem mestu, saj vidiš, 
da jaz nisem za to, ker ne znam maše brati in tudi nisem blagoslovljen, da bi jo 
smel. Vodja je pa zdaj od samih skrbi toliko shujšal, da ni nič debelejši, kot jaz.« 
»Naj bo no«, reče cesar, »zato, ker si ti.« 
Ovčar pa nese hitro domu veselo novico, da je odrešil in obvaroval samostan 
pred razvalinami. Vodja pa ni nikdar več pozabil besedi, ki so bili zunaj na zidu 
zapisane, ampak vtisnil si jih je globoko v spomin. 
187