LETNIK XVII., ST. 13 (784) / TRST, GORICA ČETRTEK, 5. APRILA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		gara
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
J • r • |w; . ,
pr-v
w • .
•**- I —I
*
‘f.
Nikolaj Mašukov, Vstali Kristus, olje na platno
Uvodnik
Karel Bolčina
"7
Žeja po čem?
'eja ni problem, ki se pojavi v žalostnih dneh ali v nesrečnih okoliščinah, ni slučaj, ni občasna, je ipa splošni, redni in večni pogoj. Ta žeja se preliva v hrepenenje po doslednem življenju, ki rije svoje korenine v človekove globine in ne v njegovo površinsko-st, v središče, v srce osebe in ne na njegovo obrobje: to je žeja po občestvu, po ljubezni, po pogledu, po resnici, po lepoti. Je žeja po Bogu, ki se spušča v gaj in se sprehaja v večernem pišu", (kard. F. Rode)
Žeja! Žeja po čem? Ali po kom? Še pred leti smo vz-dihovaje ugotavljali, da se v velikonočnih predprazničnih dneh trgovine praznijo, ker smo ljudje pokupili vsako velikonočno 'ptico' in čokoladno jajce, da bi z njima zapolnili vrzel naše pristne vere. Sladek kruh in slasten čokoladni preliv sta nadomestila srce velikonč-nega misterija. Čutili smo žejo po velikonočnem dogodku, a smo si ga napačno utemeljevali in ga doživljali le "slastno". Danes opažamo, da ostajajo tudi police v trgovinah precej polne. Recesija? Morda, tudi... Ob tem bi pričakovali, da bo praznino trgovskih velehiš zamenjala "polnina" bralcev in premišljevalcev Božje besede, množica žejnih ljudi, ki stopajo z Gospodom za križem in združujejo svojo vsakdanjo bolečino s štirinajstimi ikonami Jezusovega trpljenja, veriga živih, ki jih je Stvarnik ustvaril po svoji podobi in si želijo umiti obličje bogopodobnosti v zakramentalnem daru Stvarnikovega usmiljenja... Pa vendarle vsega tega ne vidimo, te žeje ne ugotavljamo...
Ali ima torej kard. Rode prav, ko trdi, da je v vsakem člo-
veškem bitju stalno prisotna žeja po Bogu - kakor jo je čutila naša prst v zimskih in prvih pomladnih dneh? Ali človek sploh še hrepeni po sreči in si jo, čeprav s trudom, izbojuje?
Potrebni so nam velikonočni prazniki, da nam zopet živo predočijo nebesa in zavpijejo v ušesa in srce: "Žejen sem"! (Jn, 19,28). Kristus je žejen nas, kakor suha in izsušena primorska zemlja rose! Njegova žeja pa ni enostranska, četudi je sam sprejel in izpolnil novo zavezo s človekom: nova zaveza zavezuje k večni sreči Njega in mene. "Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal njegovo obličje"? (Ps 42,3). Ko se bodo ulile plohe na našo močno izsušeno zemljo, ne bo požirala deročih dežnih kapelj, le oplazile jo bodo. Taka je pač naravna zakonitost. A vendar bo prvi dež pomagal naslednjemu, da bo našel pot v globino.
Ko se bodo ulile plohe Božje besede in Božjih milosti v obredih velikonočnega doživljanja, bodo le mimobežno ovlažile naše preizsušene duše, a bodo vendarle koristile naslednjim korakom. In na to pot bomo morali stopiti, če se še zavedamo svojih korenin! Začeli bomo čutiti pekočo žejo po Njem, hrepeneti po Njegovi bližini, iskati njegovo mesto v našem srcu. In ga bomo našli.
Toda pozor: preden vzamemo v roke posodo z vodo, da bi zalili omahujočo vrtnico, se moramo prepričati, da ni vodi primešan strup za nadležen plevel!
Preden si bomo pripravili velikonočno praznovanje, se moramo prepričati, da so vsa sredstva, ki jih bomo uporabili za praznovanje - zalivanje suhe duše - pristna: ne jajce in 'ptica', marveč: obnovitev krstnih obljub -"Žena, glej, tvoj sin" (Jn 19,26); prečiščenje naše bogopodobnosti - "... so jim odpuščeni" (Jn 20, 23); spojitev svojega jaza z Njegovim Jazom -"... kdor je moje meso... " (Jn 6, 51).
ZVONITE, ZVENITE, DONITE!
Zvonovi, zvonovi, zvonite, donite!
Morje, si zaspano? Naj v ritem valov donenje zaplava, objame ves svet, še zvezde, kjer čuvajo daljam domove -ker Kristus naš - kot je obljubil -je vstal!
Zvonovi, zvonovi, v srce nam donite!
Naj zven vaš prodira v zamrzlo srce, -kjer glad po ljubezni že v ledje izlit, -da spet se bo tajalo v up in veselje -ker Kristus naš - kot je obljubil -je vstal!
Zvonovi, zvonovi, prešerno zvonite: Ljubezen je Člo vek postala nekoč in Človek-Ljubezen, na križu ubit, se vrnil je iz groba v tej Veliki noči -odprt nam je znova nebeški portal!
Zvonovi, zvonovi, zvonite, zvonite!
Za danes, za jutri, za vsak božji dan -nad božjimi njivami sij je razlit, odkar je iz srčne Gospodove rane na Prvo nedeljo temino razklal.
Vladimir Kos
Obvestilo
Zaradi velikonočnih
praznikov bo naše uredništvo v Gorici in
Trstu zaprto od srede, 4., do srede, 11. aprila 2012.
Uprava v Gorici bo zaprta samo v petek, 6. aprila.
Prihodnja številka No vega glasa bo izšla v četrtek,
19- aprila 2012.
5. aprila 2012
Svet okrog nas
NOVI
GLAS
Zadruga Goriška Mohorjeva
Obvestilo o volilnem oglaševanju
Zasedal je Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij
V kriznih trenutkih so v ospredju temeljni cilji
V skladu z določili zakona št. 28 z dne 22.2.2000 in odloka št. 43/12/CSP Oblasti za jamstva v komunikacijah (AG-COM), ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 68 z dne 21.3.2012, na podlagi predpisov na področju političnega komuniciranja med volilno kampanjo in enakih možnosti dostopa do medijev, Zadruga Goriška Mohorjeva kot založnik tednika Novi glas sporoča, da namerava Novi glas objavljati volilna politična sporočila in oglase za volitve županov ter občinskih svetov in rajonskih svetov v deželi Furlaniji-Julijski krajini, ki bodo potekale 6. in 7. maja 2012 z možnostjo balotaže, vse do predzadnjega dne pred datumom volitev in nato pred morebitnim drugim krogom. Volilno oglaševanje bo možno izključno v tiskani izdaji Novega glasa. Volilna sporočila bo možno naročiti na našem uredništvu v Gorici (Travnik 25, tel. 0481 550330, mail gorica@noviglas. it) ali v Trstu (Ul. Donizetti 3, tel. 040 365473, mail tr-st@noviglas. it). Prostor za volilna politična sporočila morajo naročniki rezervirati najka-
sneje do petka zjutraj (za objavo naslednjega četrtka). Objavljamo izključno v slovenskem jeziku. Sporočila naj bodo v barvah, po možnosti v digitalnem formatu. Objava je možna na vseh straneh, razen na prvi. Volilna politična sporočila morajo imeti pripis "Volilno politično sporočilo", ki mora biti vključen v oglas. Oglaševanje mora biti opremljeno z imenom naročnika s pripisom "Odgovorni naročnik". Volilni oglasi morajo biti plačani na upravi Zadruge Goriška Mohorjeva (Travnik 25, Gorica) pred vsako objavo.
Cene in mere oglasov so običajne, in sicer (brez DDV-ja):
1 modulo (44 x 44 mm) - 33 evrov
2 modula (92 x 44 mm) - 65 evrov
3 moduli (92 x 66 mm) - 93 evrov
4 moduli (92 x 88 mm) - 120 evrov
8 modulov (92 x 176 mm) - 184 evrov četrt strani (140 x 215 mm) - 234 evrov pol strani (284 x 213 mm) - 468 evrov cela stran (284 x 430 mm) - 780 evrov Drugačni formati po dogovoru.
Predsednik SS0 Štoka je pisal odgovorni urednici RTV Koper
Oddaja Športel ima posebno poslanstvo za zamejski šport
Predsednik SSO Drago Štoka je naslovil na odgovorno urednico RTV Koper Barbaro Kampos poziv, da se oddaja Športel, ki spremlja delovanje slovenskih športnih društev v Italiji in poroča o tem, primerno obravnava in tako ohrani glede na poslanstvo, ki ga je do danes opravljala.
Predsednik Štoka v svojem sporočilu izraža prepričanje, da se bo
upošteval poseben status, ki ga ima oddaja Športel, kot tudi dejstvo, da je med Slovenci v Italiji zelo priljubljena, in to ne zgolj med športniki. V tem smislu predsednik Štoka ugotavlja, da "redno spremljanje zamejskega športa in poročanje o zamejskih športnih društvih, ki ga je oddaja zagotavljala, je pomemben dejavnik, s katerim se potrjuje doprinos športa k
q\J E/V^
p
Vsem slovenskim rojakom in rojakinjam, ki se z nami trudite in žrtvujete za to, da bi slovenska narodna zavest, resnično demokratično prepričanje in vera v boljši jutrišnji dan bili vedno bolj globoko zakoreninjeni v srcih nas vseh, voščimo
veselo in blagoslovljeno Veliko noč.
SLOVENSKA SKUPNOST Trst-Gorica-Videm
Svet
Slovenskih
Organizacij
Vsem svojim članicam ter celotni slovenski narodni skupnosti želimo blagoslovljeno in radostno Veliko noč.
Naj vstajenjski duh oplodi vsa naša upanja in skupna prizadevanja za lepšo in mirnejšo prihodnost.
Velika noč - april 2012
ohranjanju in razvijanju slovenske narodne identitete".
Svet slovenskih organizacij razume pogoje in razmere, ki so nastale zaradi splošne finančne in gospodarske krize. Gre pa tudi, da se ravno v teh časih obvarujejo šibkejše strukture in skupnosti, med katere spadajo tudi Slovenci v Italiji. Še posebno hud udarec predstavlja krčenje medijskega prostora, ki je še posebno za narodno skupnost temeljno.
Svet slovenskih organizacij bo v naslednjih dneh, preko deželnega predsednika Drage Štoka, posegel tudi pri osrednjih slovenskih oblasteh in se zavzel za ohranitev oddaje Športel. Ostaja namreč prepričanje, da je za take vrste oddajo, še vedno prisoten primeren posluh, kot se je izkazalo z ohranitvijo ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Odgovor Barbare Kampos, odgovorne urednice Regionalnega televizijskega programa RTV Koper-Capodi-stria
Spoštovani g. Štoka, hvala za Vašo podporo v prizadevanju za ohranitev oddaje Športel.
Popolnoma se strinjam z Vami, da bi kakršen koli poseg v oddajo, ki je veliko več kot le oddaja o zamejskem športu, hudo prizadel pomemben del javnosti. Na to sama pristojne opozarjam že ves čas.
Žal Vam moram sporočiti, da oddaje Športel zaradi ukrepa vlade, ki do nadaljnjega prepoveduje sklepanje avtorskih pogodb, danes na sporedu ne bo. Upam, da bodo, tudi z Vašo pomočjo, pristojni v prihodnjih dneh prisluhnili argumentom in da bo prihodnji ponedeljek Športel spet med gledalci preko ekranov TV Koper. Hvala in lep pozdrav.
Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je v sredo, 28. marca, zasedal v Čedadu. Na dnevnem redu sta bila obravnava aktualnih problemov, ki se tičejo slovenske narodne skupnosti, in obenem tudi pregled dejavnosti in stanja včlanjenih zvez in društev.	Na
začetku zasedanja so svoja poročila podali deželni predsednik Drago Štoka, za njim pa še pokrajinski predsedniki Gior-gio Banchig (Videm), Walter Bandelj (Gorica) in Igor Švab (Trst). Sledila je obširna razprava, v katero je posegla glavnina članov Izvršnega odbora.
Svet slovenskih organizacij pazljivo in dosledno spremlja
vprašanje finančnih sredstev, ki zadevajo delovanje ustanov, organizacij in društev v sklopu slovenske narodne skupnosti v deželi FJk. Izvršni odbor SSO je ugotovil, da članice primerno ravnajo s pridobljenimi sredstvi, pa čeprav se hudo že pozna vpliv splošne gospodarske krize in varčevalnih ukrepov javnih uprav. Žal, pa so vsi ti napori v določenih primerih nezadostni. To se pozna še posebno tam, kjer so organizacije, ki delujejo z zaposlenim osebjem, za katerim so seveda tudi družine.
Svet slovenskih organizacij se zaveda, da bo treba še veliko naporov za ohranitev sedanje ravni financiranja, tako za profesionalne kot za prostovoljne strukture, ki delujejo za Slovence v Italiji. Cilj nas
vseh mora biti v tem, da dosežemo bolj stabilen način financiranja. To pa je seveda v veliki meri odvisno od državnih in deželnih javnih ustanov, ki o tem odločajo.
Svet slovenskih organizacij še ocenjuje, da mora v tem negotovem trenutku priti na
'■W
-
Walter Bandel
dan odgovornost vseh, ki so v upravnih telesih naše razvejene civilne družbe. Predvsem se je treba osredotočiti na temeljne cilje, ki jih določajo statuti organizacij in društev ter zakonodaja, po kateri pridobivamo finančna sredstva. Gre v prvi vrsti za ohranitev in razvoj slovenske narodne zavesti, slovenskega jezika in slovenske kulture. Pri tem je seveda treba vzeti v poštev nove čase, ki se danes porajajo tudi v naši družbi. Ni pa to razlog, da se oddaljujemo od tistih temeljev, na katerih je nastala in še vedno sloni bogata in raznolika slovenska civilna družba v deže-
Povejmo na glas
li FJk.
Svet slovenskih organizacij bo dosledno posegal v bran in pomoč vsem osrednjim ustanovam naše narodne skupnosti, ki imajo pri krovni organizaciji odprta vprata in pozoren posluh. Obenem pa je pri tem pomembno, da se ohrani največja pozornost do vseh tistih društev in organizacij, ki delujejo na ozemlju. Pogubno bi namreč bilo, če ne bi upoštevali krajevnega dejavnika, ki glavnim strukturam slovenske civilne družbe, od šole, gospodarstva, politike in medijev, zagotavlja stalne spodbude in tudi tiste kadre, ki si ravno na ozemlju pridobijo osnovno formacijo in čut pripadnosti.
Svet slovenskih organizacij upa, da se ne bo to napak razumelo in zlonamerno izkoristilo, zato da bi krovno organizacijo in njene članice označevali za nazadnjaške in za zaprt krog. Na omenjenih načelih in vrednotah so se naše organizacije in društva ohranile in razvijale, tudi ko ni bilo denarja oziroma ga je bilo manj. To se je lahko zgodilo, ker so naši predhodniki delovali z jasno zavestjo, za kaj vse to potrebujemo. S tem nismo prišli v nobeno izolacijo. Upamo si trditi, da smo bili in smo Slovenci v deželi FJk najbolj integrirana skupnost, kar je naša resnična moč, in se je še premalo zavedamo.
Na koncu razprave se je predsednik Štoka zahvalil vsem in zaželel mirno ter blagoslovljeno Veliko noč.
. Igor Švab
Vstajenje	je	tudi	svetloba
Kot je vstajenje od smrti največji možen in osupljivo silovit izbruh Življenja, ki, če vanj zares verjamemo, okrepi v nas občutek smisla in nam daje dodatno moč, tako je mogoče njegovo delovanje opaziti že sedaj, ko smo še sredi poti in se soočamo s težavami sedanjosti. Sredi vsakdanjosti vzgibi vstajenja seveda niso tako neskončno prodorni, zato pa v vsakem primeru nepopisno blagodejni in opogumljajoči. Dovolj je, če pozorno pogledamo okrog sebe in se spomnimo vsega lepega in pravzaprav čudovitega ter čudežnega, pa nam bo nemara dano videti valove oziroma dvige Življenja, kadar jih najbolj potrebujemo in iščemo, kakor tudi v primerih, ko nas zajamejo kar sami od sebe v obliki osrečujočega doživetja. Kaj ni nekaj enkratnega, kar se dogaja v naravi, se pravi okrog nas, in kako nas narava navdušuje, nam daje novo svežino, da se zato tako radi vanjo zatekamo in se predajamo njeni lepoti? Kaj ni nekaj zares nepopisnega pomlad s svojo novo rastjo, ko se vse prebudi in se pričenja vse znova, bolje rečeno, nadaljuje svojo zgodbo po zimski smrti in njeni ustavitvi dogajanja? Če dobro pomislimo, kaj ni v dejstvu rasti nekaj čudežnega, saj se upravičeno sprašujemo - in v tem primeru smo lahko srečni, da se tako sprašujemo -, od kod vendar ta rast, kaj je tisto, kar ozeleni travnike, odpre cvetove, razbrsti drevesa, oživi ptice, ki se bodo pričele pripravljati na gnezdenje? Kaj ni to tukajšnja, sedanja, sprotna oblika vstajenja Življenja, ki se
dviga in vstaja nenehno in oživlja vse, kar biva in kar je ustvarjeno? Da ne govorimo o lepih stvareh, ki se lahko zgodijo v človeku. Kaj smo nemara opazili, da se kdaj brez zunanjega razloga, ki bi nas razveselil, dvigne iz duše izjemno prijetno počutje, dvigne svetla vznesenost, kot bi po noči hipoma nastopil dan, kot bi po težkih mislih v nas hipoma vstalo vedro in razžarjeno prepričanje, da je vse dobro, samo dobro in predvsem, da bo od tega trenutka dalje še boljše in vse boljše? Da ne bo več problemov in težav, da bomo od jutri zagotovo sposobni odgnati iz sebe vse stiske in napetosti in skrbi. Da smo se enkrat za vselej rešili obupavanja in da so vsi naši porazi naenkrat daleč za nami in da se je pokazalo žareče obzorje, ki nam obljublja, kako bomo vse večkrat deležni tistega enkratnega miru, ki podarja človeku harmonijo, harmonijo v njem samem in harmonijo v odnosu z drugimi. Kaj nismo tedaj začutili, kako verjamemo, da bomo z drugimi v prihodnje vzpostavili dosti boljše in lepše odnose, kako bomo iz sebe odstranili poslednje in trdovratne ostanke tekmovanja z njimi, lahko tudi zavisti in nevoščljivosti, ostanke torej, ki našo dušo bremenijo in jo zagrinjajo v mrakobno sivino, če že ne temo? Vsi ti osrečujoči trenutki so vstajenje, vstajenje vsakdanjosti, vstajenje Življenja in prečudovito je, da jih je toliko in da nam podarjajo tisto prepotrebno olajšanje, brez katerega je naša pot dosti težja in posejana s trnjem obupa.
Janez Povše
il Koncertna sezona KC Lojze Bratuž in ZCPZ Gorica	TCMUUUU,U	VU^11U	V™U1	aJVU1"v
Izvrstna izvedba Rekviema uvedla Vst1?JlGosPoc* ie
Velikonočno voščilo slovenskih škofov 2012
središče naše vere
a
Ii
z velikonočnega tridnevja kot vira .luči napolnjuje novi čas vstajenja celotno cerkveno leto s svojim sijajem", uči Katekizem katoliške Cerkve (KKC 1168).
Zato Cerkev v zanosu vstajenjske vere poje: "Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha" (velikonočna vigilija). Temo izdajstva in krvavi pot velikega četrtka kot simbol vsega notranjega trpljenja, križ in poteptano pravičnost
veselje in zavest odrešenja po Kristusu naj v vsej polnosti odmeva v teh dneh in vse leto v naših srcih, v našem osebnem, družinskem in družbenem življenju. Naj se stalno razliva tudi navzven po neutrudnem prizadevanju za večjo pravičnost v ljubezni. Pri tem naj bo vstali Kristus naša moč, tolažba in vir resničnega krščanskega optimizma.
Slovenski škofje želimo vam, dragi duhovniki, redovniki, redovnice, misijo-
obhajanje velikega tedna
tolikih podvigov zlasti zato, ker odločno upravlja krmilo posebno nadarjen in prekaljen dirigent, soustanovitelj in umetniški vodja Stojan Kuret, tržaški rojak in letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki že 30 let vodi najboljše slovenske zbore ter z njimi dosega - tudi na mednarodni ravni - najuglednejša priznanja in odličja. Kot solisti so nastopili - in se zlasti v delih pogrebne maše Tuba mirum in Be-nedictus posebno izkazali - sopran Martina Burger, alt Polona Kopač Trontelj, tenorja Blaž Gantar in Martin Logar ter basa Klemen Šiberl in Luka Ortar, na klavir pa odlični mladi pianistki Mojca Prus in Katarina Tominec.
Res odlična izvedba Mozartove mojstrovine je v akustično zelo primerni goriški stolni cerkvi (VAL je v njej že nastopil oktobra 2010) doživela izjemen odziv go-riškega občinstva. Z bučnim ploskanjem si je prislužilo še dodatek: pianistka Katarina Tominec mu je namreč poklonila izjemno rahločutno interpretacijo znanega moteta Ave verum corpus, sakralnega biserčka, ki ga je Mozart prav tako napisal v letu svoje smrti. Veličastni kulturni dogodek, ki je z glasbo izredne umetniške vrednosti poslušalce na zelo primeren način uvedel v obhajanje svetega tedna, bo gotovo ostal nepozabno doživetje.
Koncert, ki ga je posnel programski oddelek tretje slovenske mreže Rai, bo na sporedu na dan Velike noči po večernih poročilih. / DD
Teden dni pred velikim petkom, ko se spominjamo Jezusove smrti na križu, je v goriški stolnici zadonela ena najlepših glasbenih umetnin vseh časov. V petek, 30. marca, je bil namreč na sporedu koncertne sezone v priredbi Kulturnega centra Lojze Bratuž in Združenja cerkvenih pevskih zborov iz Gorice Mozartov Rekviem, in sicer v verziji za soliste, mešani zbor in klavir štiriročno, kot ga je leta 1827 priredil avstrijski pianist in skladatelj Carl Czerny.
Znano je, da je najveličastnejšo izmed svojih sakralnih skladb Wolfgang Amadeus Mozart pisal v zadnjih mesecih življenja. Na mračen, svečan in hkrati prečiščen način je v glasbo prelil grozo in strah pred smrtjo, pa tudi iz globoke vere izvirajoče
upanje, ki kar vre na dan s strastno umetniško močjo. Salzburški mojster je genialen (tudi) zato, ker je kot malokdo drug znal izraziti to, kar je zaslutil večnega v sebi v pretresljivi izkušnji bližajoče se smrti, ki ga je prehitela komaj 35-letnega. Delo je nato, menda po njegovih navodilih, dokončal njegov najzvestejši učenec in pomočnik Franz Xaver Siissmayr.
Čustveno nabito "mašo za umrle" so povsem prepričljivo in na izjemno visoki kakovostni ravni izvedli izkušeni zborovski pevci iz vse Slovenije, člani mlade, a uveljavljene in slovite Vokalne akademije Ljubljana. Sestav je bil ustanovljen septembra 2008, že leto kasneje je na 57. mednarodnem zborovskem tekmovanju v Arezzu zmagal v vseh štirih prijavljenih kategorijah ter
osvojil veliko nagrado; ta je maja 2010 v Varni popeljal VAL še do zmage na tekmovanju za veliko nagrado Evrope. Lani je zbor prejel prestižno nagrado Guido-neum award "za izjemne dosežke in doprinos k razvoju zborovske glasbe v svetovnem merilu", čez nekaj mesecev pa bo kot predstavnik Evrope nastopil v Pekingu na IFCM (International Federation for Choral Musič) World choral summit 2012. Mlada glasbena skupina je sposobna
velikega petka, grobno tišino in hlad groba velike sobote vedno razsvetljujejo žarki velikonočnega jutra. Vstali Gospod je središče naše vere, glavni razlog našega upanja in temelj smisla življenja, ki se bo razcvetelo in dopolnilo z našim vstajenjem od mrtvih. On nam že v sedanjem življenju prinaša duhovno polnost, veselje in čar. Velikonočno
narji in misijonarke, pastoralni sodelavci in sodelavke pri oznanjevanju, v bogoslužju in karitativnih dejavnostih, vsem rojakom po svetu, posebej pa vsem bolnim in ostarelim in vsem ljudem dobre volje, naj vas velikonočni prazniki napolnijo in obogatijo z obnovljeno vero, globoko radostjo, obiljem milosti in Božjega blagoslova.
Velikonočno veselo oznanilo
Spustimo Vstalega v naše grobove
Jn 20,1-9
Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: "Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili". Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje - vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.
Včlika noč Gospodovega vstajenja
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: "Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili". Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Te-
daj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, kije prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.
1.	"Ko je bila še tema"
Marija Magdalena je šla h grobu, ko je bila zunaj še tema. To je tema tega sveta, ki tako zlahka vstopa v srca ljudi in jih dela temna, umazana. V tolminski župnijski cerkvi imamo lepa Kregarjeva barvna okna, ki jih ob sončnih dnevih presvetlijo sončni žarki - eno stran dopoldan, drugo popoldan. To je res spektakel barv in luči, pa tudi sicer je naša cerkev tako svetla čez dan. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi bila ta okna zamazana z blatom? No-tranj ost bi postala temačna in nevljudna, ne bi si želeli vstopiti. Podobni smo čokoladnim pirhom, ki so zaviti v barvasti celofan. Naše oči in naša ušesa gledajo na to, kar se na prvi pogled sveti, hkrati pa to okoli naših src dela neke vrste zlato kletko, ki preprečuje, da bi videli in slišali tisto, kar je zares dobro in lepo, kar lahko obogati in razsvetli našo notranjost. Ne nazadnje ves ta
svetleči se celofan v naša srca ne pusti niti Boga in njegove luči, ki je vendarle "resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka" (Jn 1,9). Ta naš barvni celofan je sestavljen iz številnih 'zlatih telet', ki smo si jih izbrali, da bi razsvetljevali naše življenje in na videz je res tako. V resnici se vse skupaj sveti le na zunaj, znotraj nas pa je tema. Nanjo smo se sčasoma že tako navadili, da smo jo na neki način vzljubili, si jo vzeli za sopotnico in si niti ne predstavljamo več, kakšno bi bilo naše zemeljsko bivanje brez nje.
2.	Ovoj nas dela apatične in same Ta celofanski ovoj nas pravzaprav dela apatične. Pomembnih bi-
vanjskih vprašanj si več ne zastavljamo. Govorimo, kako nas ta vprašanja za zdaj ne zanimajo, kako zanje niti nimamo časa. Za svoje bivanje imamo dovolj, tudi za bivanje svojih najbližjih. Delo je še kar v redu, dobro plačano, imamo avto, stanovanje, otrokom ne manjka nič, starši so v domu ostarelih tudi zadovoljni... Tako
živimo mi. Če smo pošteni, smo individualisti, tudi v naših domovih. Kdaj smo se v družini nazadnje zares srečali, se pošteno in iskreno pogovorili? Nas poleg tega, da našim otrokom 'nič ne manjka', zanima še kaj? Je to vse, kar jim želimo zapustiti v življenju? Povejmo si pošteno, da se naši otroci danes več družijo z Messijem, Cristianom Ronaldom in Lady Gaga kot pa s svojimi starši. Njihova in naša življenja in mnenja oblikujejo avdiovizualna sredstva in internet. Drug za drugega se pravzaprav kaj malo zanimamo. Govorimo pa, sprijaznjeno, kako je na svetu preveč zla in trpljenja. Vendar mi za to nismo
krivi, krivi so tisti 'zlobneži', ki jih ne manjka, krivi so 'njihovi' in ne 'naši', krivi so tisti pokvarjeni politiki in duhovniki, s papežem na čelu. In kriv je Bog ... no, bodimo pošteni - kriv je bog (z malo začetnico), ker smo si o njem izoblikovali neko čisto svojo podobo, ker smo iz njega naredili avtomat za kavo, ki bi nam za
nekaj deset centov moral dati kavo, kakršno želimo.
3.	"Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili".
Magdaleno ob praznem grobu zajame panika. Panika in strah zajameta ob najmanjšem pišu tudi današnjega človeka, saj se temelji zgradbe zamajejo. Samo poglejmo, kaj je nastalo pred dobrim letom na Japonskem, ob potresu in cunamiju, ko je prišlo tudi do jedrske katastrofe. Govorimo o deželi, kjer je zaradi stalnih potresov karseda poskrbljeno za ustrezno gradnjo hiš in ostalih objektov. Vse skupaj gradi človek, ki ne more obvladati vseh sil, čeprav bi rad. Današnjega človeka tako zajameta velik strah in tesnoba, ko se sreča z vprašanjem smrti, ko gre za njegov obstoj. Vsi tisti temelji, na katerih je gradil svoje življenje, se izkažejo za krhke, za peščene (Mt 7,26-27). Ob takšnih 'ekstremnih' vprašanjih, kakršno je vprašanje smrti, se čuti izpraznjenega, brez neke pametne vsebine. S psalmistom ugotovi, da je "podoben živalim, ki poginejo” (Ps 49,13).
4. Spustiti Vstalega v temo naših grobov
Prav tu pa se ponuja priložno-
Pinturicchio, Kristusovo vstajenje (detajl), (1492-1495), Rim, Vatikanski muzeji
st. Nikdar namreč ni prepozno, da bi svojo hišo, torej svoje življenje, svoje bivanje, postavili na drugačne temelje. Na začetku javnega delovanja je Jezus - po evangelistu Marku - tudi povedal, kateri so ti temelji oz. ta temelj. Če prevedemo glede na pomen, nam pravi: "Spreobrnite se in verujte, temelječ na evangeliju" (Mr 1,15). Vsak dan je za to spreo-
brnjenje, za radikalno spremembo pogleda na svet in življenje, nova priložnost. Vrnimo se k naši podobi čokoladnega pirha. Predstavljajmo si majhnega otroka, ki potrebuje pomoč odraslega človeka, da pride do dragocene vsebine, ki se skriva v celofanu. Najprej je veliko že to, da ugotovi, kako potrebuje pomoč, da sam ne bo zmogel - to lahko ugotovimo za naše življenje tudi mi. Predstavljajmo si, kako npr. oče (njegov pomen je treba spet odkriti in ga poudariti!) odvije tisto vrvico, razpre celofan in seže z roko vanj ter vzame ven dragoceno vsebino. Otrok srečen in zadovoljen. Otrok lahko tudi sam zmore odviti celofan. Tudi mi lahko postanemo srečni in zadovoljni, ko je ta celofan enkrat odvit. Nekateri izmed nas potrebujejo koga, da jim pomaga odviti ovoj okrog srca, drugi to zmorejo sami. Vstali Gospod ne potrebuje velike odprtine, dovolj mu je najmanjša špranja, da vstopi v temo našega groba in jo premaga s svojo Božjo močjo. Sposoben je na dan potegniti - kakor tisto čokoladno jajce - vse dobro, ki se je toliko časa skrivalo v tistem celofanskem ovoju. Božja ljubezen vseskozi obkroža ta ovoj, a spoštuje našo svobodo in je potrpežljiva (1 Kor 13,4), ko pa enkrat vstopi, izmije vso umazanijo z barvnih oken našega srca, da v polnosti in vsej lepoti zasijemo.
Kdor se sreča z vstalim Gospodom, ne more ostati ravnodušen. Svoje veselje želi naznaniti celemu svetu. Današnjemu zbeganemu, izpraznjenemu, naveličanemu, raztresenemu človeku povejmo, kje lahko najde počitek. Od tistega velikonočnega jutra naprej namreč Kristusov mir napolnjuje srca tistih, ki verujejo vanj.
Andrej Vončina
5. aprila 2012
Kristjani in družba
Človekoljubno, zavzeto delovanje Slovenske karitas
Lani je z okoli 7,5 milijona evrov pomagala več kot 138.000 Slovencem
Filip Terčelj - član škofjeloškega profesorskega ceha
Terčelj povezovalec pokrajin in smeri
Slučaj je hotel, da se ta niz, posvečen Filipu Terčelju, končuje z velikonočno številko tednika Novi glas, ko se s profesorjem Rebulo lahko veselimo, da je v soboto, 31. marca, v kraju Riva del Garda za italijanski prevod romana Nokturno za Primorsko, ki je lani izšel pri založbi San Paolo edizioni v prevodu Martine Clerici in naslovom Not-turno sull 'Isonzo, prejel ugledno literarno nagrado Rigoni Štern. Veselimo se, ker lahko s tem romanom tudi italijanski bralci spoznajo sicer literarizirano usodo Filipa Terčelja, primorskega duhovnika, žrtve treh totalitarizmov - fašizma, nacizma in komunizma.
V tem zapisu smo sicer šli predvsem skozi tiste postaje njegovega življenja, ki so bile povezane s Škofjo Loko in deloma Ljubljano ter Selško dolino, kjer ga je dočakala sestra smrt, in to v svoji nasilni podobi.
Tako kot zgodovinske poti prek
Petrovega Brda in Podbrda in prek razvodnic med Savo in Sočo vodijo iz Škofje Loke v Posočje, na Goriško in v Oglej in one, ki gredo v severozahodno smer ter vzdolž Zile vodijo vse tja do Pu-stertala in Freisinga, zibelke Brižinskih spomenikov in škofjeloških gospodov, tako Terčelj te pokrajine in ljudi veže s svojo življenjsko potjo iz Grivč ob izviru Hublja v Vipavski dolini na študij v središče matice, v Ljubljano, in nato v službo kaplana v Škofjo Loko ter na univerzo na nemško stran z vrnitvijo na Primorsko in s končnim umikom v Ljubljano, da je po drugi svetovni vojni spet prispel na loško stran in da so ga noge končno nesle, kamor se svet prevesi, v Davčo, v smrt.
Filip Terčelj nas s svojo zapisano-stjo temu prostoru vabi, da si prebivalci Loke in Selške doline podajajo roke z goriškimi rojaki: Slovenci in tudi Furlani in Italijani! Res ni bil nikakršen naciona-
list ne iredentist, pač pa zagovornik narodne samobitnosti, njenega priznavanja, varovanja in ohranjanja, v tistem zgodovinskem trenutku je bil trden okop proti italijanizaciji in strahotnemu gospodarskemu in človeškemu nasilju fašizma, nato komunizma, ki je Slovencem grozilo s smrtno obsodbo. Ta povezovalec geografskih pokrajin je zato v tem smislu tudi povezovalec 'pokrajin' ljudi, saj smo vsi samo ljudje, po Božji podobi in lepoti ustvarjeni, zato da po Božji volji živimo. Filip Terčelj je lahko tako povezovalec nasprotnih si narodov, kot so Italijani in Slovenci, kot tudi razklanih ljudi, kot so partizani in domobranci, pričevalec, priča in srednik po Kristusovem vzoru med ljudmi za sprejemanje in za spravo.
Zato o Terčelju lahko mirno rečemo, da je povezovalec pokrajin prek ločnic in razvodnic ter da je vedno povezoval svoje zemeljsko poslanstvo z nebeškim. Svojo ho-
porabili za programe pomoči v tujini, delovanje organizacije pa je stalo okoli 630.000 evrov. Skupni odhodki Karitas v letu 2011 so znašali okoli 9,1 milijona evrov, je pojasnil Jerebic. Največji vir sredstev, okoli 40 odstotkov, predstavljajo donacije in sponzorstva, 16 odstotkov tega zneska so prejeli iz državnih sredstev, 13 odstotkov, torej okoli 1,2 milijona evrov, pa iz Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (Fiho). Za okoli milijon evrov so prejeli hrane iz intervencijskih zalog EU, prav toliko pa tudi poklonjene hrane in materiala od podjetij.
V škofijskih Karitas, zavodih in na Slovenski karitas je bilo lani na programih splošne dobrodelnosti zaposlenih 22 oseb, osem pa jih je bilo na področju splošnega delovanja. Te stroške dela večinsko pokriva Fiho. Na področju socialnovarstvenih programov, kjer stroške dela večinsko financira ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je delovalo 52 zaposlenih in pet preko javnih del. Trije zaposleni, večinsko financirani iz mednarodnih sredstev, pa so delovali na področju mednarodne humanitarne in razvojne pomoči Slovenske karitas.
rizontalno danost - slovenstvo -je vseskozi tesno povezoval z vertikalno smerjo v Bogu in v Jezusu Kristusu. Daroval se je do konca, do smrti, ko ga je Gospod opasal, da pojde, kamor ni on sam izbral, nedoumljivo dosledno skozi bukov gozd v "Srečni dom nad zvezdami, kjer bivajo vsi blaženi", da se izrazim s citatom njegove pesmi, ki jo je uglasbil Stanko Premrl.
Matija Pegan /konec
Filip Terčelj
VES SVET SE DANES RADOSTI
Ves svet se danes radosti, veselo vzklika: aleluja.
Ker prost je grešne sužnosti, zato prepeva: aleluja.
Nebo se danes veseli, glasno prepeva: aleluja.
Nešteti zbori angelski pojo mogočno: aleluja.
Prepevajmo z nebeščani še mi veselo: aleluja.
Ker smrt za nas več strašna ni, zato zapojmo: aleluja.
Bog ostaja poslednja skrivnost
Zmešnjava s pojmom Bog
Verjetno je bilo vedno tako in ne samo danes, da kar precej ljudi Boga ne jemlje resno. Čeprav opažamo, da so ljudje, ki celo klepetavo govorijo o Bogu, so pa zopet drugi, ki vanj verujejo, nekateri zelo trdno, kot zatrjujejo, pa jim Bog ne pomeni veliko, včasih celo prav nič. Marsikdo, ki vero celo izpoveduje, Boga ne jemlje resno. Menim, da nevernim ljudem, ki Boga ne priznavajo, in napol vernim, ki jim Bog malo ali nič ne pomeni, tega ne smemo zameriti. V človeški zgodovini je bil pojem Bog prevelikokrat napačno uporabljen ali celo zlorabljen. Skozi zgodovino je na milijone ljudi bilo mučenih in ubitih, poteptanih in odrinjenih prav v imenu Boga. Obstajali so vojne, pohodi, inkvizicija in še bi lahko
našteval, v imenu Boga. Prav tako so v Božjem imenu zažigali krivoverce (inkvizicija). Vse to dobro vemo. Zavedati pa se moramo, da marsikatera podoba o Bogu, ki smo jo podedovali - in podedovali smo marsikateri pojem, predstavo in prepričanje - ni bila prava, je zavajala. Tako se nam je vtisnila v podzavest podoba Boga, ki je strog sodnik. Bog kot vsemogočni, ki nas kaznuje s potresi, poplavami, boleznimi ... Bog kot nekdo, ki je zelo daleč od nas in nekje tam iz daljave gleda, kaj vse slabo delamo ...
Da bi se takšne predstave o Bogu opustile, uporabljajo nekateri namesto besede Bog izraz Transcendenca, Stvarnik, Absolutni itd. To počenjajo zato, da bi Boga ljudem približali, da bi jim po-
stal bližji, ne odtujen zaradi napačne predstave. So pa zopet drugi, ki trdijo nasprotno: besede Bog ne bi smeli opustiti, nasprotno, uporabljati bi jo morali čim večkrat, čeprav je bila skozi zgodovino tolikokrat zlorabljena, ima pa za seboj celo zgodovino od pradavnine do danes... Istočasno pa ne prezrimo, da je prav ta beseda navdihovala Jezusa in apostole, pa tudi danes ni popolnoma omalovaževana, zato lahko verjamemo, da je še vedno dobro, da jo uporabljamo.
Če se zaustavimo ob sami besedi BOG, vidimo, da so jo vedno uporabljali in jo danes še mnogo bolj kot v prejšnjih časih uporabljajo najprej teologi, mistiki, duhovni pisatelji, prav tako pa tudi vsi verujoči. Zakaj je tako? Zelo preprosto, ker je Bog skrivnost. Vsaka skrivnost pa je nekaj nepoznanega, kar se ne da kar tako razvozlati. Ostaja predmet spoznanja, čeprav ne neha biti
skrivnost! Kar pa je skrivnostno, je lahko tudi resnično. To vemo, da je, čeprav človek s svojim razumom velikokrat ne ve, kaj je. Bog, ki ga nekdo doživlja kot skrivnost, je lahko mnogo bolj resničen kot vse, kar vidi. To potrjuje tudi sodobna znanost, saj nas je prav ta nepričakovano pripeljala v svet skrivnostnega. Prav po zaslugi znanosti se danes mnogo bolj kot pred stoletji zavedamo, da je človekovo znanje in spoznanje omejeno. Čeprav npr. poznamo in celo razumemo pojave v vesolju, jih spoznavamo le do neke mere, za to je to za človeka še vedno skrivnost in ljudje smo samo del te skrivnosti.
Za Boga pa lahko rečemo, da ni samo neka skrivnost, kot je, recimo, za človeka skrivnost vesolj e. Bog je poslednja skrivnost. Tako ostaja Bog zopet v našem življenju ena od skrivnosti, ni edina skrivnost, je pa posebna skrivnost.
Ambrož Kodelja
Kratke
Zgoščenka Obisk papeža Benedikta XVI. v Ogleju
Deželni sedež Italijanske radiotelevizije RAI za Furlanijo Julijsko krajino v Trstu, ki ga vodi direktor Roberto Collini, je pred kratkim izdal zgoščenko v slovenščini, na kateri je posnetek večjega dela neposrednega televizijskega prenosa obiska sv. očeta Benedikta XVI. v Ogleju 7. maja lani.
Neposredni prenos so skupno pripravili italijanski in slovenski sporedi ter časnikarji Deželnega sedeža RAI v Trstu, Televizije Slovenija in Regionalnega RTV centra Koper - Capodistria, tako da so ga s slovenskimi in italijanskimi komentarji neposredno predvajali vsak na svojih frekvencah v slovenščini in italijanščini tako v Furlaniji Julijski krajini kot v Republiki Sloveniji.
Družba RAI je posnetek neposrednega prenosa v italijanščini izdala že lani, zdaj pa je na svetlem zgoščenka s posnetkom slovenskega neposrednega prenosa RAI, ki sta ga komentirala časnikar Ivo Jevnikar in dekan Karlo Bolčina, režirala gaje odgovorna za slovenske sporede RAI Martina Repinc, ostali številni sodelavci pri čezmejnem podvigu pa so navedeni na ovoju zgoščenke. / IJ
Alojz Rebula prejemnik literarne nagrade Mario Rigoni Štern
V Kongresni palači letoviščarskega mesteca Riva del Garda, prav na severni konici Gardskega jezera na Tridentinskem, so v soboto, 31. marca, zvečer slovesno izročili literarno nagrado “Mario Rigoni Štern” tržaškemu pisatelju Alojzu Rebuli za roman Nokturno za Primorsko, kije oktobra lani izšel v italijanskem prevodu Martine Clerici.
Nagrado je prof. Rebuli izročil predsednik odbora, ki jo podeljuje,
Alberico Rigoni Štern, torej prvorojenec pisatelja Maria Rigonija Sterna, po katerem je poimenovano priznanje, ki želi spodbujati prijateljstvo med narodi, ki živijo na območju alpskega loka, in ovrednotiti njihovo omiko. Z ločenima nagradama pa na podlagi sklepov posebnih žirij - literarno vodi prof. Graziano Riccadonna - izkazuje pozornost eno leto esejistiki, eno leto pa leposlovju, ki tu nastajata v različnih jezikih. Lani je prvo nagrado za esejistiko prejel jezikoslovec in narodopisec Alexis Betemps iz Doline Aoste, ki piše v francoščini in italijanščini, letošnjo prvo nagrado za leposlovje pa tržaški slovenski pisatelj Alojz Rebula. Za esejistiko nagrado podelujejo v Asiagu v Venetu, za leposlovje v Rivi na Tridentinskem. Obe krajevni upravi, Dežela Veneto in Avtonomna pokrajina Trident, sodelujeta v odboru, ki podeljuje nagrade, in to skupno z družino Rigoni Štern, Občinama Asiago in Riva del Garda, lovskima združenjema Ars venandi in Federcaccia, Sejemsko ustanovo iz Rive, Muzejem tridentinskih šeg in običajev, Hranilnico Tridenta in Bočna ter Hranilnico Veneta.
Na slovesnosti so se najprej z besedo, videom in glasbo spomnili pisatelja Maria Rigonija Sterna (Asiago, 1921-2008), kije znan po visokem etičnem sporočilu in knjigah s spomini na tragično sodelovanje italijanskih alpincev pri napadu na Sovjetsko zvezo leta 1941, z razmišljanji o naravi, lovu, gorah in njihovih prebivalcih. Nato je stopi Iv ospredje letošnji nagrajenec, akademik Rebula, čigar roman je zmagal med 43 predstavljenimi deli. Predlagala ga je založba Edizioni San Paolo iz Milana, ki je na pobudo Knjižnice Dušana Černeta iz Trsta kot založnik sodelovala pri projektu za predstavitev pisatelja Rebule italijanski javnosti s tremi knjigami. Projekt je finančno podprla dežela Furlanija Julijska krajina.
V liku duhovnika Filipa Terčelja, ki ga Rebula literarno upodablja kot Florijana Burnika v Nokturnu za Primorsko, je žirija prepoznala ne le svetli lik primorskega duhovnika, kije postal žrtev treh totalitarizmov
20.	stoletja, fašizma, nacizma in komunizma, temveč tudi zgled poguma in odločnosti tistih, ki žrtvujejo svoje življenje za obrambo človekovega dostojanstva. Sam pisatelj je med javnim razgovorom na prireditvi izjavil, da se boji nastopa novih totalitarizmov. 0 tem tudi razmišlja v novem romanu, ki ga ravno dokončuje. / IJ
Profesor Janez Juhant je postal redni član EAZU
Red. prof. dr. Janez Juhant, ki je tudi naš cenjeni sodelavec, je 2. marca 2012 s soglasnim sklepom Senata Evropske akademije znanosti in umetnosti (EAZU) [1] s sedežem v Salzburgu postal njen redni član. Akademija združuje člane interdisciplinarnih znanosti iz različnih držav. S projekti deluje na različnih področjih humanistike in kulture, ki so razvrščena v sedem razredov: medicina, umetnost, naravoslovne znanosti, socialne vede, pravo in ekonomija, tehnika in okoljske vede ter svetovne religije. V EAZU je včlanjenih tudi 44 Slovenk in Slovencev. Delegat za Slovenijo je akad. Branko Stanovnik. Prof. Janez Juhant, rojen 24. marca 1947 v Ljubljani, je leta 1978 postal predavatelj filozofije na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je od leta 1994 redni profesor za filozofijo ter predstojnik Katedre za filozofijo.
Svojemu uglednemu in dragocenemu sodelavcu pisatelju ALOJZU REBULI
ob prejemu nagrade Rigoni Štern čestitata
MLADIKA in DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV
Slovenska karitas je lani pomagala okoli 138.200 ljudem iz vse Slovenije. Mednje so razdelili za okoli 7,5 milijona evrov pomoči, od tega več kot 3000 ton hrane. Za pomoč v tujini, kampanje, stroške dobrodelnih akcij in svoje delovanje pa je Karitas lani porabila še okoli 1,6 milijona evrov. Danes pa vnovič začenjajo z akcijo Pomagajmo preživeti.
Karitas dobrodelno akcijo Pomagajmo preživeti letos začenja že četrtič, namenjena je za pomoč pri hrani in drugih osnovnih stvareh ljudem, ki jih je kriza najbolj prizadela, je na novinarski konferenci pojasnil generalni tajnik Slovenske karitas Imre Jerebic. Po njegovih besedah so lani s to akcijo zbrali okoli 200.000 evrov.
V mreži Karitas je lani poleg krov-
prejelo več kot 122.000 družin in družinskih članov, več kot 12.000 starejših, okoli 2500 migrantov in več kot 800 brezdomcev. Glavnino materialne pomoči so razdelili v obliki hrane, obleke, higienskih pripomočkov in šolskih potrebščin, okoli 7500 družinam pa so pomagali tudi s plačilom položnic, je pojasnil Jerebic. Organizacije Karitas izvajajo tudi različne socialnovarstvene programe. Tako je lani v materinskih domovih bivalo okoli 150 žensk in otrok, v centre in komune je bilo vključenih okoli 200 odvisnikov, ambulanto za osebe brez zdravstvenega zavarovanja pa je obiskalo več kot 1800 oseb. Različni programi pomoči v Sloveniji so tako lani skupaj znašali okoli 7,5 milijona evrov. Okoli 570.000 evrov so
ne organizacije Slovenske karitas in šestih škofijskih delovalo tudi 436 župnijskih Karitas in dva zavoda, ki izvajata socialnovarstvene programe, je ob predstavitvi letnega poročila dejal Jerebic. Kot pojasnjuje, je v Karitas lani več kot
11.000	prostovoljcev opravilo skoraj 520.000 ur prostovoljnega
dela.
Materialno pomoč Karitas je lani
V TEM LETU KAKŠNE NAČRTE IMAŠ?
SODELUJ
S SVOJO ŽUPNIJO
NA NATEČAJU ifeelCUD.
URESNIČIL BOŠ LAHKO
SVOJ PROJEKT
SOLIDARNOSTI.
Natečaj zaobjema župnika, naslovnike potrdila Cud in mlade iz skupnosti, ki sodelujejo pri zbiranju podpisanih obrazcev Cud in njihovi izročitvi središčem za davčno svetovanje (Caf) na območju. Med nagradami so sredstva do 29.000 evrov za uresničitev župnijskega projekta družbene koristi. Pojasnila najdeš na www.ifeelcud.it!
S svojim podpisom lahko napraviš veliko, za mnoge.
8«
mille
CHIESACATTOLICA
POGOVOR
Ivo Cotič
Obračun slovenske občinske konzulte (uradno: Konzulte za probleme mestne etnične manjšine) ni prav nič spodbuden. Posvetovalni organ, ki se je ob koncu petletnega mandata zadnjič sestal v ponedeljek, 26. marca, je sicer redno deloval v prid naše skupnosti, in vendar desnosredinska občinska uprava župana Ettoreja Romolija v glavnem ni upoštevala njegovih zahtev in priporočil. Zaradi tega se je stopnja zaščite slovenske narodne skupnosti v zadnjih
Upam, da se bo s časom le spremenil odnos do naše narodne skupnosti"
letih tudi postopno in občutno znižala. O tem in drugem smo se pogovorili s predsednikom konzulte Ivom Cotičem, ki je na zadnji seji tudi podrobno analiziral opravljeno delo in nakazal nekaj izzivov za prihodnost.
Začnimo z vašimi uspehi...
Kratke
Mladinska pisateljica Mariza Perat med sovodenjskimi otroki
Malčki iz vrtca Sovodnje in z Vrha Sv. Mihaela so se v četrtek, 29. marca 2012, srečali z mladinsko pisateljico Marizo Perat. V polkrogu pred pisateljico so pazljivo poslušali, ko jim je pripovedovala
S
dogodivščine metle Pike, zgodbo o čarobni potepuški metli, ki seje naveličala služiti svoji gospodinji čarovnici Čira Čara in se kar sama odpravila na potep po svetu. Zgodba o metli Piki je že pred leti izhajala v reviji Pastirček, leta 2010 pa je izšla v knjižni izdaji pri Goriški Mohorjevi družbi s črno-belimi risbami Danile Komjanc. Te risbice so otroci dobili na listih in se jih z veseljem lotili barvati.
Razstava sodobne umetnosti v galeriji Kosič
V likovni galeriji znane goriške trgovine Kosič v Raštelu na Travniku so pred kratkim odprli lepo likovno razstavo sodobne umetnosti. Vsakoletni mednarodni simpozij Slovenija odprta za umetnost, ki leto za letom poteka na Sinjem Vrhu nad Vipavsko dolino, je lansko leto gostil pod naslovom Druga narava vrsto likovnikov z vsega sveta in lep izbor na Sinjem Vrhu narejenih umetniških del je sedaj na ogled v Kosičevi galeriji. 0 sami likovni koloniji, umetnikih ter njihovih delih
sta na odprtju razstave po pozdravu lastnika galerije Andreja Kosiča spregovorili umetnostni kritičarki Anamarija Stibilj Šajn in Cristina Feresin. Razstava je na ogled po urniku trgovine obutve.
Odlična učenca s Centra Komel na odru Mestnega gledališča v Tržiču
V sredo, 3. aprila, je bil v občinskem gledališču v Tržiču nagradni koncert, namenjen zmagovalcem tekmovanja Certamen Musicum, ki je bil v Štarancanu od 21. do 23. marca. Tekmovanje je nastalo pred sedmimi leti in je namenjeno učencem, ki obiskujejo nižje srednje šole v goriški pokrajini. Iz SCGV E. Komel seje revije, ki jo ocenjuje strokovna komisija, udeležilo 5 učencev: violinisti Simon Cotič, Aleš Lavrenčič in Samuel Zavadlav, pianist Pietro Graunerter kitarist Gregor Devetak. Vsi so dosegli točke za zlata, srebrna in bronasta priznanja, dva sta bila tudi prvonagrajenca v svoji kategoriji. Na svečanosti so zaigrali pianist Pietro Grauner iz razreda prof. Neve Klanjšček, sicer učenec srednje šole I.Trinko iz Gorice, ter violinist Aleš Lavrenčič (na sliki) iz razreda prof. Jurija Križniča in učenec zadnjega letnika Večstopenjske šole Doberdob, ki je prejel 100/100 točk, absolutno 1. nagrado in je bil najvišje ocenjen tekmovalec vseh kategorij. V teh dneh je potekalo tudi državno tekmovanje TEMSIG za mlade glasbenike iz Slovenije. Aleš Lavrenčič je v svoji kategoriji prejel 90/100 točk in srebrno plaketo.
Iz dnevnika goriškega nadškofa
Goriški nadškof msgr. Dino De Antoni bo na veliki Četrtek, 5. aprila, ob 10. uri pri sv. Ignaciju blagoslovil sveta olja in vodil krizmeno mašo; ob 20. uri bo v stolnici vodil slovesno mašo ob spominu na zadnjo večerjo. Na veliki petek, 6. aprila, bo ob 18. uri vodil obrede vejikega petka, ob 20.30 pa mestni križev pot. Na veliko Soboto, 7aprila, bo ob 22. uri v stolnici vodil velikonočno bdenje. Na Veliko not, o. aprila, bo v stolnici ob 7.30 podelil svoj blagoslov slovenskim vernikom pri vstajenjski sveti maši, ki se bo začela ob 6.30.
Pomembno vlogo ste imeli pri odprtju slovenskih jasli.
Zamisel prvih slovenskih jasli v Gorici sta s posredovanjem slovenskih svetnikov konkretno podprli tako Brancatijeva uprava kot deželna uprava pod vodstvom Riccarda lllyja. Konzulta je vseskozi skupaj s slovenskimi občinskimi svetniki in predstavniki civilne družbe dala pomemben doprinos pri spremljanju upravnega postopka gradnje in tudi pri vsebinskih predlogih (lestvica, osebje, ime, podpis konvencije z občinama Števerjan in Sovodnje), ki pa jih občinska uprava žal ni upoštevala.
Dosledno ste spremljali izvajanje zaščitnih norm in opozarjali na kršitve, naše mesto pa je izgubilo marsikatero priložnost.
Na prvi seji konzulte novembra
2007 smo zahtevali vključitev Svetogorske četrti v območje izvajanja 10. člena (vidna dvojezičnost) zakona 38/01; februarja
2008 so v Podgori nadomestili dvojezično tablo z enojezično; maja istega leta je konzulta zahtevala preklic občinskega sklepa št. 86/2008, ki je omejil že uveljavljeno prakso prejšnje, Brancatijeva uprave, v zvezi z objavo trijezičnih letakov po vsej Gorici; februarja 2009 smo pozvali prefektinjo na pravilen zapis slovenskih imen in priimkov s šumniki na zdravstvenih izkaznicah, na izkaznicah z davčno kodo in na nadomestnih papirnatih izkaznicah. Junija 2009 smo opozorili upravo, naj na podlagi 21. člena zakona 38/01 (zaščita družbenih, gospodarskih in okoljevarstvenih interesov) imenuje kvalificiranega predstavnika slovenske manjšine v posvetovalne organe. Junija 2010 občina kljub finančnemu kritju (14.000 evrov na podlagi prošnje Brancatijeve uprave iz leta 2005 zakon 482/99) ni na-
mestila dvojezičnih tabel v Gorici in trijezičnega imena Gorice ob vhodu v mesto, zato je morala vrniti 6.400 evrov. Novembra 2010 je "počila" afera glede slovenskih prevodov na obvestilih pri pokopoliščih v Štandrežu, Podgori, Pevmi-Št-mavru. Opozorili smo tudi na izginjanje slovenščine s spletni strani občine. Izdelali smo torej več predlogov na podlagi obstoječih pravnih norm (38/01, 482/99, 26/07), ki pa niso bili sprejeti. Ob vsem tem lahko le z grenkobo ugotavljamo, da je občinska uprava postopno znižala raven zaščite. Edini, ki je pokazal zanimanje za predloge konzulte, je bil občinski odbornik za lokalne identitete Stefano Ceretta; on je podprl tudi predlog o postavitvi dvojezičnih tabel z navedbo ledinskih imen.
Poseben problem je urad za našo manjšino...
Kljub večletnemu opozarjanju po potrebi stalne namestitve slovenskega prevajalca žal nismo dosegli, kar smo želeli. Od januarja nimamo več niti začasno zaposlene osebe, in to na občini, ki ima vsakodnevne stike z Novo Gorico (EZTS!), Šempetrom-Vrtojbo in ima na svojem ozemlju avtohtono slovensko manjšino. Sam urad za stike z manjšino je bil premaknjen iz večjih prostorov v manjše; najprej sta tam bila dva zaposlena, funkcionarka in prevajalka; funkcionarka je bila premeščena, trenutno pa ni niti prevajalke. Smo daleč od tega, kar je npr. naredila pokrajinska uprava, ki je poskrbela za stalno namestitev prevajalke.
Nadvse uspela pobuda pa je bila Trubarjeva trijezična tabla na Trgu Cavour.
Namen pobude je bila obogatitev mesta tako s kulturnega kot s turističnega vidika. Želeli smo, da bi tudi ta plošča pripomogla k ohranjanju bogate
goriške kulturne zapuščine. Predvsem pa smo bili zadovoljni, ker so k slovenskim
pristopile številne italijanske organizacije in druge javne ustanove. Se enkrat pa je bilo zelo zgovorno zadržanje občinske uprave, ki uradno ni dala pokroviteljstva dogodku, temveč samo slovesnosti. Obravnavali ste tudi šolska vprašanja.
Iznesli smo predlog četrte sekcije vrtca in skupaj iskali dodatne prostore za vrtec. Prizadevali smo si tudi za ureditev manjših vprašanj, kot npr. za nekatere tehnične probleme na slovenskih šolah (Erjavec, Župančič, Trinko). Žal brez večjih uspehov.
Skupno s pokrajinsko konzul-to in novogoriško komisijo za mednarodne odnose ste pripravili in izdelali predlog o čezmejnem sodelovanju javnih uprav na področju kulture, šolstva, okolja in gospodarstva. Je to sodelovanje obrodilo kakšne sadove?
Na začetku je vladalo precej zan-
imanja za izdelane predloge, nato pa je tudi zaradi finančnih razlogov ostalo vse le na papirju. Odločno ste se zavzeli za rajonske svete.
Že januarja 2008, ob prvem poskusu dežele FJk, da bi ukinila rajonske svete, pa tudi leta 2011, je konzulta naslovila na župana in na odbornika za decentralizacijo Gentileja poziv, naj občina Gorica pri morebitnem združevanju rajonskih svetov upošteva zakonsko priznane pravice slovenske manjšine in naj spremembe upravnih mej ne prizadenejo pravic občanov slovenske narodne skupnosti. Žal pa je 12. marca 2012 prišlo do ukinitve vseh rajonskih svetov v občini. To bo imelo hude posledice za vse občane, še posebej pa za našo narodno skupnost, ki bo prikrajšana za predstavništvo na krajevni ravni in ne bo več upravljala krajevnih skupnosti v Podgori, Štandrežu, Pev-mi-Oslavju-Štmavru. Kdo bo odslej opravljal povezovalno vlogo rajonskih svetov in požrtvovalno delo predsednikov, ki so ga vestno izvajali Brescia, Bandelj in Persoglia? Kakšen je torej vaš obračun? Občinska uprava - predvsem župan - je marsikaj obljubila, a dejansko ni bilo ne posluha ne pripravljenosti upoštevati predloge konzulte. V tem mandatu sem na lastni koži doživel, da smo Slovenci v Gorici z našimi predlogi še vedno samo "problem". Želim si, da bodo kmalu dozoreli časi, ko se bo "Consul-ta peri problemi della minoran-za etnica cittadina" preimenovala v "Konzulto za slovensko skupnost - Consulta per la co-munita' slovena", tako, kot je pokrajinska uprava imenovala podoben posvetovalni organ. Upam, da se bo - skupno s preimenovanjem - spremenil tudi odnos do naše avtoh tone narodne skupnosti, saj odigrava nenadomestljivo vlogo na družbenem, gospodarskem, političnem in kulturnem področju v mestu Gorica, a del politike se s tem žal noče sprijazniti.
DD
Pravljična srečanja v Katoliški knjigarni
Malčki so še zadnjič okusili čarobni sok
V sredo, 7. marca, so se malčki iz otroškega vrtca iz Pevme odpravili na zadnje pravljično potovanje v Katoliško knjigarno. Zvrstila so se tri srečanja v sklopu vz-gojno-didaktičnega projekta predšolskega branja in bralne kulture. Nastal je na pobudo učiteljic Katje Bandelli in Alessandre Posillipo, izvedli pa sta ta ga v sodelovanju s Katoliškim tiskovnim društvom, KTD in z Mladinskim domom iz Gorice.
Otroke je na pravljičnih potovanjih skozi čudoviti svet knjig spremljala priljubljena pravljičarka in vzgojiteljica v Mladinskem domu Martina Šole. Potovanje se je začelo na mavrično pisanem travniku, kjer so otroci spoznali malega in žalostnega metuljčka Matička in dobro in prijazno pikapolonico Pikapolonko. Zgodbici sta pripovedovali o dragocenosti prijateljsta in o tem, kako smo grdi, če ne ubogamo, če smo neprijazni in nagajivi.
Na drugem srečanju so se otroci s travnika napotili proti kmetiji,
kjer je živela prav posebna muca: mačka Nikolisita. Muca je poleg drugega pojedla svojo gospodinjo, celo šolo, učence z učite-
krat postala mnogo bolj skromna pri jedi.
Na zadnjem srečanju so se na krilih domišljije odpravili v džunglo in spoznali malega krokodila Karlija, ki je imel vse, kar si je lahko poželel, razen pravega prijatelja. Po nasvetu papagajčka, ki mu je povedal, da si je treba prijatelja prislužiti, je Karli napisal poezijo, zapel pesmico, narisal risbico in pripravil pre-
I
ljico vred, sonce in luno; postala je tako okrogla, da je poletela v nebo! Ob koncu je počila kot balonček in iz njenega trebuha so prišli vsi živi in nasmejani. Sama si je zašila trebušček in od ta-
senečenje živalim v džungli. Ubogi Karli pa je vedno končal z mislijo "Tako te imam rad, da bi te pojedel"! Ob teh besedah so vse živali zbežale in Karli ni razumel, zakaj. Ko pa je srečal
krokodilko Klotildo, sta se pogledala v velike zelene oči in tokrat mu je Klotilda zašepetala "Tako te imam rada, da bi te pojedla"! Dala mu je krokodilski poljubček in v hipu se je rodilo prijateljstvo.
Martina je vsakič povabila otroke, naj ji pomagajo pri pripovedovanju. Otroci so brenčali kakor čebelice, komarji, čmrlji in tako poskrbeli za zvočne efekte. Pravljična srečanja je Martina popestrila s pesmicami in jezikovnimi igrami, lutkami in plišastimi živalica-mi; vsakemu otroku je na roko naslikala metuljčka. Skratka, dogajanje je bilo res pestro in vzdušje veselo. Otrokom je pripravila tudi lutke na paličici, ki so jih potem sami dokončali.
Na zadnjem srečanju so ilustrirali pravljico, ki jim je bila najbolj všeč. Pogovorili so se o pravljičnih srečanjih in vsak otrok je povedal svoje mnenje.
Ob tej priložnosti so cicibane pozdravili predsednik SSO za Goriško Walter Bandelj, podpredsednik KTD Janez Terpin, odbornik za kulturo na goriški pokrajini Fed-erico Portelli, odbornica Silvana Romano in občinska svetnica Marilka Koršič. Ob slovesu so se pozdravili z veselo pesmico Če si srečen.
M CiCk^ URARNA l\	ZLATARNA
\\ c^J ŠULIGOJ
I ] Gorica, ulica Carducci, 49 Tel. 0481.535657 • www.suligoj.com
Štandrež / Materinski praznik
grafica goriziana
tipografia
tiskarna
i since 1966
34170 Gorica Ul. Gregorčič, 18 tel. 0481 22116 fax 0481 22079
lonziana.com
Gostl,na Pri Francetu
«FRANP»
uri\ni«V// Domača kuhinja
Zaprto ob nedeljah in ponedeljkih
SOVODNJE OB SOČI (GO) Prvomajska 86, tel. (0481) 882038
Štandreški otroci, ki se zbirajo v cerkvenem zboru, vsako leto presenečajo starše in druge prijatelje s kako domiselno uprizoritvijo in se tako s hvaležnostjo spomnijo materinskega praz-
foiodp	nika.	Tudi letos se
je na odru župnijskega doma Anton Gregorčič predstavilo lepo število otrok, ki so živahno in prepričljivo nastopili v prizoru s pomenljivim naslovom Bo ta naša prihodnost? Otroke je pripravila Daniela Puja in tudi sama z njimi zaigrala. V igrici smo videli, da bodo otroci v prihodnje imeli za sogovornike in spremljevalce robote, ki so manj vsiljivi od raznih histeričnih varušk in poleg vsega še manj stanejo in niso posebno zahtevni. Mladi nastopajoči in njihova mentorica so si zaslužili pohvalo in odobravanje številnih prisotnih in tudi vzpodbudo za nove podvige. Prireditev, ki je bila 30. marca, je potekala v sodelovanju s Prosvetnim društvom Štandrež. / DP
VRH SVETEGA MIHAELA Tel. 0481.882488
iirDcuda}
** 1870	www.devetak.com
OKUSNE DOBROTE DOMAČE ZEMLJE Čotova družina vošči vsem BCagosCovCjene 3/ekikpnočne praznike
anda
Goriška Mohorjeva družba
NOVA PESNIŠKA ZBIRKA
Ivan Tavčar
ODSELITEV
Predstavitev bo
v petek, 20. aprila 2012, ob 18. uri v galeriji Ars na Travniku v Gorici
Ob avtorju bo o pesmih govorila prof. Majda Cibic
Toplo vabljeni!
nalezljiv smeh in pripravi do številnih spontanih aplavzov na odprti sceni. Potenciale ljubiteljskih igralcev je spodbudil in razvil do maksimuma. Vsakemu posameznemu akterju je pomagal, da se je v svoji vlogi počutil povsem sproščeno in domače. Učinkovito je okarakteriziral tako glavne like, kot dodobra dodelal manjše vloge, vse s pretanjenim posluhom za igralce, za odrsko učinkovitost in odmevnost. Po njegovi zaslugi so vse vloge opazne, govorno in gibno definirane, do detajlov izdelane in z občutkom odigrane. Dosegel je, da je ansambel popolnoma homogen, da je uprizoritev nadvse razigrana in dinamična. (...) Jože Hrovat je režiser, ki ga odlikujeta posluh in občutek za pravo mero, za efektno situacijsko in karakterno komiko. Uspelo mu je, da so se igralci v skupinski igri popolnoma ujeli, obenem pa zaživeli v likih, ki so razdelani do vsake podrobnosti, tako govorno kot gibno (...) Igralska radoživost, veselje, humor in duhovitost so nas neprestano spravljali v smeh in izvabljali burne aplavze, kar je brez dvoma tudi zasluga njegovih režijskih prijemov". Štandreška uprizoritev komedije Zbeži od žene je povsem omrežila in osvojila tudi številno občinstvo festivala Pekre, ki je za nagrado publike izbralo prav to predstavo. Izkazalo se je, da sta se mnenji članov žirije in gledalcev popolnoma ujemali, tako da je komisija (Irma Cvetko, Nataša Dafič in Renata Vodan), po nasvetu z gledalci podelila nagrado publike za najboljšo predstavo dramskemu odseku PD Štandrež. Štandreškim gledališkim ljubiteljem, ki nadaljujejo svoj bleščeči "pohod" po slovenskih odrih in so v soboto, 24. marca, v Kamnici pri Mariboru nastopili prav s to predstavo Zbeži od žene in tako našteli že 41. ponovitev (!!) te uprizoritve, in seveda njihovemu zavzetemu režiserju Jožetu Hrovatu iskreno čestitamo in jim želimo še veliko zadoščenj v objemu modrice Talije.
Iva Koršič
f	\
PRODAJA IN POPRAVILA KOLES
E. CUK
GORICA - Trg Cavour 9 ^ Tel. 0481 535019	^
Dramski odsek PD Štandrež
Priljubljeni komedijanti spet "zlati"
V prejšnji številki Novega glasa smo na kratko poročali, da se je dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež letos prvič udeležil Festivala amaterskih dramskih skupin, ki ga je TD Pekre (Maribor) tokrat priredilo osmič in je kot vselej doživel velik uspeh pri publiki. Na letošnje tekmovanje se je prijavilo 32 skupin; selektor festivala je izbral osem najboljših predstav. Med temi je bila komedija Zbeži od žene v izvedbi dramskega odseka PD Štandrež, ki so jo štandreški igralci uprizorili na enem izmed festivalskih večerov, 11. marca, v domišljeni, dinamični režiji Jožeta Hrovata, ki živahno poudarja vrtoglavo	se
menjajoče situacije in komične značajske poteze protagonistov. S to komedijo se je po izboru selektorja štandreški dramski odsek udeležil
tudi finalnega dela lanskoletnega Linhartovega srečanja v Postojni. Festivalski dnevi Pekre so se ob udeležbi krajevnih oblasti, kulturnikov in množice občinstva slovesno končali v nedeljo, 25. marca 2012, prav na dan, ko je v SNG Nova Gorica potekalo nagrajevanje Srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin severne Primorske, kjer sta priznanji za najboljšo glavno moško in žensko stransko vlogo prejela Matej Klanjšček iz štandreškega dram-
skega odseka in Marinka Černič iz dramske družine SKPD F. B. Se-
dej Števerjan, kot smo že obširneje pisali v našem tedniku prejšnji teden. Trud zavzetega in zagnanega gledališkega ustvarjanja štandreških komedijan-
tov je nagradila tudi strokovna žirija festivala Pekre, ki je nagrado za najboljšo režijo prisodila prav dramskemu odseku PD Štandrež za predstavo Zbeži od žene Rayja Cooneyja, ki jo je tako vešče in razgibano režijsko spletel Jože Hrovat, član SNG Nova Gorica. Hrovat že kar nekaj let uspešno umetniško usmerja štan-dreške igralce. V utemeljitvi nagrade je igralka Nataša Sirk, predsednica strokovne žirije 8. Festivala komedije v Pekrah zapisala med drugim: "Jože Hrovat je poskrbel za to, da je uprizoritev Zbeži od žene živahna, polna situacijske in karakterne komike, ki gledalce navdušuje, jih vsak trenutek znova spravlja v sproščen
Obvestila
V ponedeljek, 9. aprila, bo ob
15. uri na Sveti Gori uradno odprtje 7. razstave velikonočnih pirhov, ki bo na ogled do 22. aprila v Frančiškovi dvorani. Priložnostne govore bodo imeli gvardijan p. B. Knavs, predsednik sveta KS Solkan J. Leban, podžupan občine Nova Gorica T. Slokar; poje Vokalna skupina Drežnica. Urnik razstave: ob nedeljah in praznikih 9. -18., ob sobotah 10. -18., od 10. do 13. aprila 14. -18., od 16. do 20. aprila po dogovoru.
V petek, 13. aprila 2012, ob 20.30, bo v Kulturnem domu v Sovodnjah ponovitev predstave Limonada slovenica Dramske družine SKPD F. B. Sedej iz Števerjana v režiji Franka Žerjala.
V ponedeljek, 16. aprila, bo županski kandidat Giuseppe Cingolani srečal pripadnike slovenskih ustanov in društev. Srečanje je odprto za vse, še posebno pa so seveda vabljeni vsi predsedniki in člani izvršnih odborov. Srečanje bo potekalo v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž s pričetkom ob 20. uri.
Romanje v Medjugorje od 4. do
7. maja 2012. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline in Kozine za romarje s Tržaškega. Vožnja z udobnim avtobusom. Za vse romarje velja osebna veljavna izkaznica. Vpis pri g. Darkotu v Gorici (tel. št. 0481 882395 ali 0481 32121), za tržaško pokrajino pri župniku J. Markuži (tel. 040 229166). Vpisovanje do zasedbe mest v avtobusu. Pohitite z vpisom.
Slovensko planinsko društvo prireja od 29. junija do 6. julija izlet v nacionalni park Pollino, na meji med Bazilikato in Kalabrijo. Prevoz z avtobusom, nastanitev v hotelu v kraju Rotonda, kjer sta tudi središče in uprava parka. Program	predvideva
dvainpoldnevno planinarjenje z vzponom na vsaj dva od najvišjih vrhov skupine in ogled kulturnih, zgodovinskih in drugih
ALUMINIJASTE ZASTEKLITVE KOVAŠKI IZDELKI
Tabaj F.lli s.n.c.
Miloš in Rajmund
ŠTANDREŽ - GORICA
ul. A. Gregorčič 24 Tel. 0481/21514 > Faks 0481/21987 barbara@tabaj.191.it
zanimivosti. Odhod iz Gorice. Informacije: Vlado 0481882079 v opoldanskem ali večernem času. Prijave (zaradi rezervacije) najkasneje do sredine marca. Iščem delo hišne pomočnice: čiščenje in likanje v dopoldanskem času. Sem poštena gospa z izkušnjami. Tel. 00386 70777512.
Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Gospa, po narodnosti iz Poljske, išče delo in je na razpolago za nego starejših ljudi. Tel. 0481 531000.
Voščila
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško vošči članom in prijateljem vesele velikonočne praznike.
Darovi
Za Novi glas: v spomin na Jelko Terčon darujeta Anica Ciani in Slavko Bandelj 50 evrov.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 6.4.2012 Jo 12.4.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 6. aprile (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.)
Nedelja, 8. aprila (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 9. aprila (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna, zabavna in zborovska glasba - Novice iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Obvestila. Torek, 10. aprila: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 11. aprila (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Pred 100 leti tragedija Titanika - Izbor gielodij.
Četrtek, 12. aprila (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
KATOLIŠKA KNJIGARNA ZALOŽNIŠTVO TRŽAŠKEGA TISKA ZALOŽBA MLADIKA	GORIŠKA	MOHORJEVA	DRUŽBA
NA KAVI S KNJIGO
v Katoliški knjigami
v četrtek, 19. aprila 2012, ob 10. uri
CLAUDIA VONČINA
bo v pogovoru, ki ga bo vodila	Kavo	ponudi
novinarka Erika Jazbar, govorila o svojem literarnem ustvarjanju
Toplo vabljeni!
V
Pri molj roma
Občinska knjižnica Sovodnje ob Soči v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo vabi na srečanje z Anamarijo Volk Zlobec, avtorico knjige
Ha	NA POČITNICE GREMO
p ČUnice., Ilustrirala Paola Bertolini Grudina
V Občinski knjižnici v Sovodnjah v četrtek, 19. aprila 2012 ob 14.30
na	*	@
Hct
mitnice . aremtrl
Razmišljanja sedanjih in nekdanjih predsednikov goriških rajonov (2)
ii so nam vzeli!
Kaj
Med mestnimi rajoni, ki so najbolj izpostavljeni narodni asimilaciji, je prav gotovo Podgora. Kljub simbolnemu pomenu, ki ga ima ta vas v zgodovini naše skupnosti, zlasti v zvezi z dogajanji v času fašizma, je treba priznati, da slovenski del predstavlja manjšino. To se odraža tudi v številu izvoljenih predstavnikov slovenske narodnosti v rajonskem svetu. Samo ob prvi izvolitvi leta 1975 je bilo slovenskih predstavnikov 8 na 12. Kasneje se je to število nižalo in v zadnjih desetih letih je bilo le 5 Slovencev med 12 izvoljenimi predstavniki. Kljub temu pa je bil v vseh letih obstoja v rajonu Podgora predsednik vedno predstavnik slovenskega dela prebivalstva. Prvi predsednik je bil Edi Maligoj. Bil je predsednik v petih mandatnih dobah (do leta 2002) in zato nosi rekord predsednika z najdaljšo kariero.
Edi Maligoj se spominja, da sta bili v času njegove predsedniške funkcije zgrajeni športna palača in plošča za kotalkanje; nadalje je bilo to obdobje, v katerem je občina odkupila park palače Attems, ki so ga potem sami Podgorci s prostovoljnim delom očistili ter uredili zid in vhodna vrata. V tistih letih je bila tudi postavljena ob vhodu v park troje-zična tabla, ki je občina ni hotela namestiti, vendar je po osebnem zanimanju arhitekta Diega Kuzmina in odbornika Claudia Pešca le prišlo do tega dejanja. V času Maligojevega predsedovanja je bil tudi pripravljen sedež rajona v nekdanji šoli in so začeli izvajati projekt razširitve pokopališča. V tistem obdobju je bil pripravljen tudi zid, na katerem so v naslednjih letih nastale večjezične slike goriških umetnikov. Leta 2002 je postal predsednik Walter Ban-
Oljčna nedelja v cerkvi sv. Ignacija na Travniku
Pri slovenski sv. maši Kimovcev pasijon
Več kot polstoletja se v cerkvi sv. Ignacija na goriškem Travniku pri slovenski mašni daritvi ob deveti uri ohranja zelo lepa tradicija:
izvedba petega Pasijona F. Kimovca po evangeliju sv. Mateja. Tudi letos so se na koru zbrali pevci iz mesta in okoliških vasi, ki navadno pojejo v domačih
cerkvah, vsako leto na cvetno nedeljo pa sodelujejo pri tej edinstveni in ganljivi interpretaciji Matejevega evangelija o Jezusovem trpljenju, ki ga pojejo le malokje. Pri nas na Goriškem samo pri tej maši na Travniku. Mašno daritev je vodil g. Alessio Stasi, pomočnik župnijskega upravitelja Slovenskega pastoralnega središča pri sv. Ivanu, g. Marijana Markežiča. G. Stasi je odpel vlogo Kristusa, pevec, dirigent in predsednik Združenja cerkvenih pevskih zborov Dario Bertinazzi pa je, kot prejšnja leta, prevzel vlogo pripovedovalca. Na koru so Silvan Bensa, Martin Srebrnič in Zdravko Klanjšček, ki je tudi vodil pevce, z občutkom zapeli izrazite solistične dele. Na orgle je Pasijon po dveh letih odsotnosti spet spremljala prof. Lojzka Bratuž. Žal tokrat prvič ni bilo med pevci prof. Andreja Bratuža, saj je po večno plačilo h Gospodu odšel v lanskem novembru.
Prav bi bilo, da bi to tradicijo petega pasijona v cerkvi sv. Ignacija nadaljevali tudi v prihodnje in da bi se dolgoletnim pevcem pridružile mlade moči./ IK
GORIŠKI VRTILJAK
| Abonma Veliki in Mali polžek
Vsak je svoje sreče kovač
Da resnica res tiči v tem slovenskem pregovoru, je spoznala tudi mala Sa-pramiška, ki jo dobro poznajo naši otroci. Izšla je izpod peresa Svetlane Makarovič že davnega 1. 1976, a je še vedno ena izmed najbolj priljubljenih likov te avtorice. Predstava Sapra-miška se je prvič pojavila v Lutkovnem gledališču Ljubljana 1. 1986 in je do danes doživela nad tisoč ponovitev. Dvakrat ali celo trikrat so je bili deležni tudi naši otroci. Pred leti je Makarovičeva napisala nadaljevanje zgodbe o Sa-pramiški, Sapramiška 2 -Sapramišja sreča. V lanskem februarju je delo krstno zaživelo na odru Mini teatra Ljubljana v režiji Roberta Waltla, ki je v slogu tega gledališča, v iskanju zmeraj novih uprizoritvenih pristopov, ustvaril svežo, nenavadno igrano-animirano predstavo, v kateri se igra treh igralcev usklajeno dopolnjuje z videoanimacijo, katere avtorja sta son: DA, Metka Goleč in Miha Horvat. Videoanima-cije, projicirane na platno skozi
delj, ki to funkcijo opravlja še danes, torej polnih deset let. Prosili smo ga, naj nam na kratko opiše dela, ki so bila opravljena v tem desetletju. Povedal je, da je bil podpredsednik v zadnjem obdobju Maligojevega predsedovanja in da je bil nato najmlajši predsednik goriških rajonov v vseh letih njihovega obstoja. V prvem mandatu je bil podpredsednik Edi Maligoj, zelo pa sta mu pomagala Milan Jarc in Re-migij Blasig; v drugem mandatu je bila podpredsednica Caterina Ambrosi, med ostalimi člani, ki so bili vedno aktivni, pa so še Maurizio Mazzariol, Roberto Conzutti in Enrico Robazza. Bandelj je povedal, da je bilo veliko delovanja, nekatera dela so bila uresničena, druga pa še čakajo na uresničitev. Urejeni so bili vodni odtoki s Kalvarije, uresničen je bil tudi projekt za odpravo poplav v ulici Grappate. Končana so bila dela ureditve potoka Štoper-ca za podgorsko cerkvijo; poskrbeli so tudi za ureditev poti, najprej s pomočjo civilne zaščite, kasneje pa z velikim prostovoljnim delom prebivalcev in svetovalcev Mazzariola in Ambrosijeve. Velik medijski odziv je dobila zadeva o prisotnosti azbesta v nekdanji tekstilni tovarni, ki jo je sprožil sam predsednik Bandelj in za katero se je začelo zanimati državno tožilstvo. Odobrena je bila tudi sprememba regulacijskega načrta, ki je industrijsko cono spremenil v trgovsko področje. Predsednik Bandelj se spominja tudi sodelovanja pri laboratoriju Soča, ki je nastal na pobudo deželne uprave, predvsem zaradi namena, da bi znova zgradili jez
na Soči pod Pevmo; temu je rajon vedno nasprotoval, podpiral pa je načrt, da bi popravili stari jez v Podgori. Obnovljena je bila tudi razsvetljava na "pašareli", ki je stala 33.000 evrov; na novo sta bili asfaltirani ulici Attems in Brigata Treviso. Rajon je poskrbel tudi za spremembo dvojezičnih tabel krajevne skupnosti in za postavitev tabel s slovenskimi imeni okrajev. Prišlo je tudi do spremembe statuta podgorskega nogometnega kluba, ki mu je občinska uprava nasprotovala, in do spremembre načrta za razširitev pokopališča, ki pa še vedno čaka na začetek del, kljub temu da skoraj ni več prostora za pokop rajnih. Nadalje se je rajonski svet intenzivno ukvarjal še s težavami, ki jih v vasi povzroča vedno večja prisotnost merjascev. Problem zase so predstavljale še antene, ki so jih nameravali postaviti na Kalvariji. Rajonski svet je, deloma s svojimi sredstvi, uredil tudi 500 metrov pločnikov. Vsi prebivalci Podgore prejemajo dvakrat letno dvojezični informativni bilten z najpomembnejšimi novicami. Vsa dokumentacija, ki se tiče rajona, je bila spravljena v digitalno urejen arhiv, v pripravi pa je tudi spletna stran rajona. Poleg vseh teh del je podgorska krajevna skupnost poskrbela tudi za športne, kulturne in glasbene prireditve v lastni režiji ali v sodelovanju z drugimi goriškimi organizacijami. Tak dogodek je bil npr. prireditev Kulturni utrinki s pisateljem Borisom Pahorjem v stavbi nekdanjega podgorskega župana; pri tej pobudi so sodelovali tudi Furlani. Vse te dejavnosti je uspelo rajonu pripraviti, kljub temu da je v Podgori prisotnost slovenskih prebivalcev že nekaj let v manjšini in da ni v vasi ne vrtca ne šole.
Bernard Špacapan
Slovensko pastoralno središče Gorica
Veliki četrtek; ob 10. uri v stolnici krizmena maša, ob 20. pri sv. Ivanu maša v spomin zadnje večerje, sledi češčenje. Veliki petelc ob 15. uri pri sv. Ivanu križev pot za mlajše in spoved, ob 18.30 križev pot za odrasle, ob 19. obredi velikega petka, ob 20.30 mestni križev pot. Velika sobota: v vseh cerkvah češčenje ob Božjem grobu; ob 20. pri sv. Ivanu obredi velikonočne vigilije. Velika nofc ob 6.30 v stolnici vstajenjsko slavje s procesijo; blagoslov bo podelil nadškof; ob koncu blagoslov jedi. Ob 8. uri maša pri sestrah na Korzu in v ul. Don Bosco, ob 9. na Travniku, ob 10. pri sv. Ivanu, ob 19. pri kapucinih. Velikonočni ponedeljek; maše kot ob nedeljah (pri kapucinih odpade).
vso predstavo, ustvarjajo tudi posrečeno scensko ozadje, ki vodi gledalce v pravljični svet, kjer ob že znanih junakih Sapramiški, žabi Regici, zajčku, veverički in
šoji nastopa tudi človeški lik, kovač. Pri njem Sapramiška po nasvetu Regice skuje svojo srečo -srčece - in ob njej spremeni svojo črnogledost; na svet okoli sebe ter na vse, kar se ji dogaja, gleda odslej bolj optimistično. Spozna pa tudi, da so velika sreča prijatelji, ki znajo v pravem trenutku priskočiti na pomoč. Njej popra-
vijo hišico, ki jo je napol podrl mrzli zimski orkanski veter, ker pač ni poslušala prijateljskih besed, naj že popravi razmajane tramove. Inovativno, razgibano predstavo, pri kateri se igralski delež lepo staplja z videoanimacijo, so si v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž, v ponedeljek, 12., in v torek, 13. marca, vsakič pri dveh ponovitvah, ogledali abonenti Velikega in Malega polžka, šolarji od drugega do petega razreda in malčki iz vrtcev ter prvošolčki iz go-riškega in do-berdobskega ravnateljstva. Pridružili so se jim tudi učenci špetrske dvojezične šole. V programu napovedani predstavi, odpadli iz tehničnih razlogov, je čudovito nadomestila Sapramišja sreča, v kateri so like najprej trmaste, kujave in črnoglede, nato pa srečne Sapra-miške, preudarne žabe in burkaško živahnega zajca, z vsemi človeškimi lastnostmi, živo in živahno prikazali igralci Ajda Smrekar, Violeta Tomič in Tadej Pišek. V kostume, ki so zgovorno ponazarjali fizične lastnosti nastopajočih živalic, jih je oblekla
kostumografka Ana Savič Gecan. Sapramiško je na torkovih ponovitvah po več mesecih porodniške odsotnosti odigrala Vesna Zornik. Na izvirno glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja in Svetlane Makarovič je koreografske korake naravnala Natalija Manojlo-vič. Animiranim protagonistom pravljice so glas dali Svetlana Makarovič, Ljerka Belak in Robert Waltl. Otroci so oba dneva pazljivo spremljali odrsko dogajanje in sodelovali s Sapramiško, ko jih je prosila za pomoč, ter veselo spremljali končne glasbene takte s skandiranim ploskanjem.
S to predstavo se je končal letošnji abonmajski spored Goriškega vrtiljaka v Gorici, ki je petnajsto leto zapored v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž, ob strokovni pomoči Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in sodelovanju go-riškega in doberdobskega ravnateljstva Večstopenjske šole ponudil štiri predstave 850 (!) abonentom; vse so naletele na dober odziv učencev in učiteljev. To je najlepša spodbuda za prireditelje, da nadaljujejo s ponudbo gledališkega abonmaja za najmlajše obiskovalce dvoran in pri tem izbirajo vselej kakovostne gledališke uprizoritve, ki pomagajo otrokom pri odkrivanju življenjskih resnic, lepote slovenskega jezika in ne nazadnje dramskih del in čarobnosti gledališča.
IK
51. redni občni zbor ZSKP
Obračun delovanja
V četrtek, 29. marca, je bil v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž 51. redni občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete. Poleg članov se je občnega zbora udeležilo tudi več predstavnikov kulturnega in javnega življenja tako iz zamejstva kot iz matične države. Gostje so tudi spregovorili in pozdravili udeležence občnega zbora. Prisotni so bili: Franc Pukšič, predsednik Komisije državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu,
občini, Marijan Markežič, predsednik Fundacije Gorica. Tajniško in blagajniško poročilo je prebrala Irena Ferlat. O delovanju Zveze in njeni vlogi je poročala predsednica Franca Pado-van. Predstavniki članic Zveze so podali poročila o bogati in razvejeni dejavnosti društev, ki krijejo celoten goriški prostor. Po razrešnici staremu odboru je predsedujoči predsednik Marko Brajnik dal na glasovanje izvolitev predsednika in nadzornega odbora. Za predsednico Zveze
Rudi Merljak iz Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Drago Štoka, predsednik Sveta slovenskih organizacij, Igor Tuta, deželni predsednik Zveze slovenskih kulturnih društev, Dario Bertinazzi, predsednik Združenja cerkvenih pevskih zborov, Franka Žgavec, predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž, Damjan Paulin, predsednik Katoliškega tiskovnega društva, Ma-rilka Koršič in Silvan Primožič, občinska svetovalca na goriški
slovenske katoliške prosvete je bila soglasno potrjena Franca Pado-van, nadzorni odbor pa sestavljajo Marko Brajnik, Danijel Čotar in Niko Di Battista. Kot nadomestna člana sta Gabrijel Figelj in Klavdija Pahor Braini. Na občnem zboru je bil tudi sestavljen širši odbor Zveze, v katerem ima vsako včlanjeno društvo po tri predstavnike. Na prvi seji širšega odbora bodo izvolili tudi ožji odbor. Vsa poročila bomo objavili v posebni prilogi našega časopisa.
Ob Veliki noči v Štandrežu kard. Rode
V Štandrežu; na veliki četrtek, 5.4., ob 20. uri maša in umivanje nog, ob 21. češčenje Najsvetejšega za starejše (ob 22. češčenje za mlade v Sovodnjah). Na veliki petek, 6.4., ob 7. uri hvalnice, ob 10. ura molitve za vse veroučence, ob 15. križev pot, ob 20. obredi velikega petka, ob 21. molitev pred Božjim grobom. Na veliko soboto, 7.4., ob 8.30 blagoslov ognja, popoldne blagoslovjedi po družinah; ob 20.30 velikonočna vigilija s procesijo, ki jo vodi kard. Franc Rode. Na Veliko noč, 8.4., ob 10. uri slovesna maša, ki jo vodi kard. Rode; ob 18. praznične večernice. Na Veliko noč: sv. maša ob 9. uri na Peči, ob 11. v Sovodnjah, ob 11.15 v Štandrežu, ob 11.30 na Vrhu Sv. Mihaela.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ DEKANIJA ŠTANDREŽ SKUPNOST DRUŽIN SONČNICA
vljudno vabijo na preda vanje za utrjevanje duha
KRISTUS DA! - CERKEV NE?
predavatelj dr. Oskar Simčič
Kulturni center Lojze Bratuž četrtek, 12. aprila 2012, ob 20.30
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
vljudno vabijo na
slovesnost podelitve 8. priznanja KAZIMIR HUMAR
kulturni delavki in pesnici IVANKI JERMOL ZAVADLAV
in
MEŠANEMU PEVSKEMU ZBORU F. B. SEDEJ IZ ŠTEVERJANA OB 60-LETNICI DELOVANJA
Na slovesnosti sodelujejo:
Otroški cerkveni pevski zbor Standrež vodi Lucrezia Bogaro
Mešani pevski zbor F.B. Sedej iz Steverjana vodi Aleksandra Pertot
utemeljitev priznanj Damjan Paulin Dario Bertinazzi
sreda, 18. aprila 2012, ob 20.30 uri Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici
Walter Bandelj, Franca Padovan, Irena Ferlat in Patricija Florenin (foto DP)
Vsem svojim članom, prijateljem in bralcem voščijo vesele velikonočne praznike • • •
SLOVENSKA
PROSVETA
DRUŠTVO
SLOVENSKIH
IZOBRAŽENCEV
MLADIKA
M
Združenje ARS, ki Vas bo tudi v prihodnje osrečevalo z odličnimi razstavami naših umetnikov, Vam vošči vesele velikonočne praznike!
COR/
Co,
Gorig^
ZDRUZENJE CERKVENIH g} PEVSKIH ZBOROV
vošči
vesele velikonočne praznike cerkvenim pevcem, pevovodjem, organistom in vsem ljubiteljem zborovskega petja
Voščilo nadškofa msgr. Antona Stresa
Krščanska vera, ki se poraja iz vesele novice o Jezusovem vstajenju, nam govori, da ima življenje večni smisel, da nobena noč ni tako črna, tudi noč velikega petka ne, da ne bi na koncu zasijalo velikonočno jutro, je v letošnjem velikonočnem voščilu poudaril ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres, Kot je na začetku velikega tedna povedal msgr. Stres, vsakdo od nas veruje, da je smiselno, če se zavzema za resnico, pravico, dobroto, ljubezen in življenje. Po njegovih besedah vsakdo upa, da bodo resnica, pravica, dobrota in ljubezen zmagale.
“Če je Jezus Kristus vstal od mrtvih, potem je to naše upanje do konca utemeljeno”, je dejal in dodal, daje zato Velika noč praznik zmagoslavja in veselja: “Veselja ni mogoče ukazati, lahko ga samo podarimo. Bog nam na Veliko noč podarja največje veselje in najmočnejše upanje, ki lahko zdrži v vsaki preizkušnji! Tega velikonočnega veselja voščim in želim tudi vam, posebej tistim, ki ste osamljeni ali bolni, v stiskah in trpljenju, v strahu pred jutrišnjim dnem ali ki ste morali pretrpeti hude izgube, neuspehe in razočaranja”, je v voščilu še povedal msgr. Stres in dodal, da misli tudi na tiste, ki so daleč od svojih ali v tujini.
Vesele velikonočne praznike
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
GORIŠKA
MOHORJEVA
DRUŽBA
želi prijateljem dobre knjige blagoslovljeno Veliko noč
ZADRUGA
GORIŠKA
MOHORJEVA
želi
blagoslovljeno Veliko noč!
■
RAZPRTA OBZORJA
ORIZZONTI
DISCHIUSI
OPENING
HORIZONS
UMETNOST 20. STOLETJA MED ITALIJO IN SLOVENIJO ARTE DEL '900 TRAITALIA E SLOVENIA
ART OF THE 20TH CENTURY BETWEEN ITALY AND SLOVENIA
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
želi včlanjenim
društvom,
pevskim
zborom in
organizacijam
kakor tudi
vsem,
ki njeno delo podpirajo in spremljajo, vesele
velikonočne
praznike.
TRST, SALONE DEGLIINCANTI
21.04. - 17.06.2012
II progetto e realizzato dalla Provincia di Gorizia e finanziato dalla Regione Friuli Venezia Giulia, ai sensi delle leggi 482/99, 38/01 e della L.R. 26/07.
II progjet al e realizat de Provincie di Gurize e finanziat de Regjon Friul Vignesie lulie, ai sens des legs 482/99, 38/01 e de L.R. 26/07.
Projekt izvaja Pokrajina Gorica, financira pa ga Dežela Furlanija Julijska krajina v okviru zakonov 482/99 in 38/01 ter deželnega zakona 26/07. A
14. literarni natečaj Glas ženske 2011/2012 na temo »Neizrečene besede, odvečne besede«
Morda ni naključje, da se pogovarjamo o besedi in o njenem pomenu prav kot uvod v Unescov mednarodni dan poezije, v pomladni preporod in v dneh, ko se spominjamo 108. obletnice rojstva ene največjih slovenskih osebnosti,	Srečka
Kosovela. In o besedi so letos pisale naše drage avtorice. In kaj je beseda? Kdor se vključuje v družbo zavestno, razume, kako bi se veljalo zamisliti nad tem, kar lahko predstavlja cilj za vsakega človeka. Beseda ne more biti predanost izključno samemu estetskemu namenu, ampak mora kot umetnostni cilj biti usmerjena v poglabljanje etičnega vprašanja in smisla biti. To je seveda še posebej samo po sebi umevno na tem področju, kjer ima slovenska beseda še vedno potrebo po tem, da se uveljavlja kot estetsko, zavestno estetsko, in ne samo etično dejanje potrjevanja naše narodne biti. Zato je Kosovel, ki je bil ob smrti star 22 let, iskal v sebi predvsem besedo in dokazoval potrebo po njeni etiki. Zato je Kosovel zapisal, da »besede rasto v prostor« in s tem obelodanil potrebo po revoluciji, po spremembi, po novem umetnostnem sistemu, ki bi se osvobodil pritlehnega ali zgolj obče dimenzionalnega v umetnosti, v katero lahko človek poseže s svojo izkušnjo in predhodnim znanjem v iskanju tistega, kar spreminja in primis družbo, v kateri živimo, in z njo tudi svet in človeka.
Avtorice so si v obeh segmentih za svojo duhovno govorico izbrale izpoved. Z njo so podoživljale in doživljale, znotraj sebe predelale izzive sveta, v katerem rastejo in se razvijajo ter postavijo celotno dimenzijo v nekakšen »polisistem«	usklajevanja
stremljenja in potenciala. Nekateri prispevki so očitno opredeljeni od mladostnega kaosa v prelivanju čustev, ki iščej o pot do zrelejšega, konkretnejšega izraza. Nekateri besedni poskusi živijo v nekakšnem stanju šoka ali pričakovanja. Avtorice so nas izzivale, da se povrnemo v svoj intimni, onirični svet, kjer je imaginacija lahko zadržala ali opredelila sebe v individualni naraciji, ki je, kot je za mlado umetnost značilno, še vsa v nastajanju. Posnemanje notranjega občutja in reminiscenca doživetega sta dejanski sestavni del zapisov na letošnjem natečaju. Večkrat so zgodbe čisto abstraktne, kdaj pa kdaj odslikava realnosti, včasih tudi odraz nezavednega, kjer se misel poraja spontano, spontano vzrašča, obenem pa raste v zavesti, da se vsi stalno učimo predvsem preko govorice duše, ki spregovori, šele ko utihnejo besede.
Tema je bila očitno dokaj zanimiva in skoraj vse avtorice so tematiko razvile na izjemno zanimiv način. Odrivale in razkrivale so nam svoja čustva, svoje strahove, svoje sanje, svoje misli, svoja hrepenenja, kar znajo samo ženske. Zato čestitamo vsem!
Tatjana Rojc (Univerza v Novi Gorici)
Cronache Isontine
provincie di gurize
pogina gonca Cronichis Li s u n ti n i s - Posoška kronika
www.cronacheisontine.it
Neizrečene besede, odvečne besede
Letošnjo žirijo je sestavljalo Patrizia Artico, odbornica Bianca Della Pietra, Tatjana Rojc, Kenka Lekovich in Marjeta Kranner.
Ženske smo posebna bitja, to ni nobena novost. Vsaka izmed nas je unikatna, edinstvena v svoji pojavi in čustvih. Kljub različnosti imamo neko skupno napako, če ji sploh lahko tako rečemo. Zdi se, da imamo težave s povezavo nekaterih delov našega telesa - srce, možgani in usta nam večkrat otežijo življenje, ker preprosto ne sodelujejo, kot bi si želele.
Srce ni samo najpomembnejša mišica našega telesa, temveč je tudi skladišče čustev, spominov in želja. Povezuje nas z ljudmi, ki jih imamo radi in igrajo pomembno vlogo v našem življenju. Prav ti ljudje imajo v naših srcih posebne prostore, v katerih skladiščimo vse, kar se jih tiče, in večino časa skrbno pazimo, da kaj ne bi ušlo ven. Mogoče nas pred razkritjem brani strah ali slabe izkušnje, dejstvo pa je, da najpomembnejši ljudje v našem življenju izvejo neposredno iz naših ust samo majhen delček tega, kar resnično čutimo do njih. Nasprotno pa se zdi, da iz nas z veliko lahkoto
privrejo negativna čustva in opazke, ki lahko močno prizadenejo okolico, izvirajo pa iz istih prostorov kot čustva ljubezni, naklonjenosti in prijateljstva. Ko se počutimo izdane, prevarane, zapostavljene ali pa smo samo slabe volje, v nas kar vre in ob najmanjšem dotiku eksplodiramo. Znane smo po tem, da stvari ne razčiščujemo sproti, temveč jih le kopičimo v sebi, da se te ob izbruhu zberejo v kup nesmiselno povezanih stavkov in čustev, ki največkrat sploh ne spadajo v dano situacijo in so toliko manj namenjene osebi, na katero stresemo svojo jezo. Po izbruhih se za kratek čas počutimo bolje, saj sprostimo vso odvečno energijo, ki se je v nas nabirala, že po nekaj trenutkih pa nam je žal, saj vemo, da smo sogovorca neprijetno presenetili s svojim izpadom in smo ga najverjetneje tudi prizadeli. Še posebej hudo je, ko se spremo z nekom, ki nam je zelo blizu, naj bo to partner, prijatelj ali sorodnik. Takrat so besede bolj pravilno izbrane, in sicer z namenom, da osebo
prizadenemo tako, kot čutimo, da smo bili prizadeti. Krivdo za problem prelagamo na žrtev in se poskušamo izvleči najmanj prizadeti. Dejstvo pa je, da takrat nihče ne zmaga, obe osebi se razideta, med njima pa ostanejo tiste težke besede obtoževanja, ki jih je najtežje izbrisati.
Besede, izrečene brez premisleka, ki prizadenejo, ostanejo v našem spominu mnogo dlje od lepih besed ljubezni. Te je treba vedno znova obnavljati in jih je relativno težko izreči, čeprav zvenijo lepo. Smešno je, da same pri sebi vemo, kaj čutimo pomembnega in kaj bi morale reči, vendar tega ne storimo, če pa že poskušamo, največkrat nastane zmeda besed, ki ne posreduje pravega sporočila. Za izražanje najpomembnejših čustev lahko ne najdemo časa ali pa se nam njihovo razkritje ne zdi tako pomembno, češ saj že ve, kako čutim. Vse lepo in prav, dokler se od osebe ne oddaljiš ali jo izgubiš. Šele takrat se zaveš, kaj vse je ostalo nejasno in kaj vse si želiš, da bi oseba vedela. Mislim, da so najbolj mučna neizrečena čustva do umrle osebe. Ko te kar naenkrat ni, se zavemo, koliko nam je pravzaprav pomenila in stalno se spominjamo reči, ki bi jih po naše pokojna oseba morala vedeti. Ponavadi si želimo le dodatnih pet minut za predajo čustev, ki smo jih nabirali skozi več časa, a niso nikoli prišla do naslovnika. Z nekom se lahko tudi oddaljimo in večkrat so razlog za to prav nejasnosti v srcu, ki so nam bolj ali manj skrite in si jih mogoče ravno zato ne upamo raztresati na vse strani. Bojimo se izpasti preveč čustvene in ranljive, saj se tako preveč izpostavimo možnim razočaranjem in zavrnitvam. Šele čez čas se zavemo, da je taka komunikacija izjemno pomembna, da se osebi spoznata in razčistita, kar ju moti. Najpomembnejše so besede ljubezni, ki osebi povežejo čustveno in povzročijo lažje telesno
zbližanje zaradi zaupanja. Medtem ko v večini jezikov obstaja eden najbolj uporabljen izraz za izkazovanje naklonjenosti (»I love you« oziroma »Ichliebe dich«), imamo v slovenščini dva izraza (»rad te imam« in »ljubim te«), ki nikakor nista enakovredna in zadnjega je bistveno težje izreči, četudi to čutiš z vsakim delčkom tvojega telesa. Čudno je ves čas vedeti, koliko ti oseba pomeni, a se ti ne zdi dovolj pomembno, da to ve. Mogoče smo tako vzgojeni, mogoče pa je naša kultura taka, da je pretirano izkazovanje čustev neprimerno in si zato raje ne vzamemo časa, da bi se ljubljenim do konca izpovedali. Ženske smo mojstrice v prikriti ljubezni in kopičenjem čustev, ki pa nas zaradi prikrivanja samo medejo in komplicirajo stvari, ki so z objektivnega vidika izjemno preproste. Problem je samo v tem, da ta občutja drugim največkrat niso znana, mi pa se obnašamo, kot bi bila najbolj jasna stvar na tem svetu. Mnogi, še posebno moški, bodo rekli, da je ženske težko razumeti. Res je. Vstopiti v naše srce je kot vstopiti v neznan svet s tisoč spremenljivkami, v katerem se še same večkrat izgubimo. To je labirint neizrečenih besed in čustev, ki najverjetneje nikoli ne bodo uzrli dnevne svetlobe.
Maja Klančič Gimnazija Nova Gorica Nagrada za najboljši prispevek posamezne šole sekcije A (slovenščina)
iiiiiiiiiiMiiiimmiuiiiiiiMiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiMiimi
Utemeljitev
Razmišljanje se osredotoča na besedoinnanjenopovezavozžensko naravo. Zaključki so premišljeni in stvarni, slog primeren vsebini, ki žensko definira kot »neznan svet s tisoč spremenljivkami ... labirint neizrečenih besed«.
Zapisano je v srcu...
Konec je. Konec je vsega.
Zakaj molčati? In zakaj spregovoriti? Mar ne bi bilo tisočkrat preprosteje enostavno obstati na mestu, ustaviti čas, vsaj za trenutek - in postati... - Ali pa razširiti krila in se pognati tja visoko v nebo, se igrati med oblaki in pustiti toplemu soncu, da te nežno in ljubeče boža po golem telesu ... Mar ne bi bilo tisočkrat preprostejše?
Zakaj molčati? In zakaj spregovoriti? Ljubim te. Sovražim te. Drag si mi. Nočem te v svojem življenju. Pogrešam te. Odidi. Vrni se. Nikdar več se ne ozri proti meni. Pogrešam te. Prekleto, te pogrešam! Ali pa te kar ljubim. Morda te sovražim. Ali pa kar oboje. Saj se vendar da in zmore - ljubiti in sovražiti obenem, mar ne?
Njegovi mehki lasje, njegove svetleče oči, ki te gledajo tako zelo nežno, tako zelo ljubeče ... Rad te ima. Toda, kaj pa ti? Kaj pa tvoje srce?
Zakaj molčati? In zakaj spregovoriti? Včasih je enostavno preprostejše, da ne rečeš ničesar in pustiš srcu, da divje kriči v tvojih prsih, da se njegov krik razširi po tvojem telesu kakor grozljiv plamen, ki te žge, ki para tvoje telo na koščke, na drobne koščke, dokler za teboj ne ostane le še - pepel.
Prah si - in veter odnese tvoje telo v nebo, zopet si tam, med oblaki, daleč stran od njega, od njegovih oči ... - In toplo sonce počasi zlepi drobne koščke nazaj v tvoje telo. Razpreš mehke ustnice, kakor da bi poljubljala samo življenje, ki se je nenadoma prebudilo v tebi ... Razpreš ustnice, razpreš jih v najnežnejši nasmeh ... Toda namesto smeha iz dna tvojega srca plane beseda. Plane skozi tvoje telo, gibko kakor kača, in še preden uspeš obmolkniti, še
preden uspeš zatreti pošast, ki se je tako iznenada rodila v tebi ... Še preden se zaveš... - je prepozno.
In tvoje telo nenadoma pade na tla. Omahne tja daleč v globino in divji valovi objamejo vsak košček tebe, vlečejo te na dno, kakor bi se samo srce v tvojih prsih spremenilo v kamen, v kamen, ki te vleče na dno, v kamen, ki vodi-le v pogubo...
In ti želiš zajeti zrak, hočeš zakričati »Oprosti!«, toda ledena voda zalije tvoje grlo, strahovit led se širi skozi tvoje telo, mraz te ohlaja, nenadoma otrpneš! - in tvoje noge se dotaknejo dna.
In v trenutku, ko pod svojimi prsti začutiš grobe skale, ki lačno grabijo po tvojem telesu, kakor ostri noži ... Tedaj se v trenutku spremeniš v nedolžno snežinko, ki jo divja voda raztopi, dokler se ne izlijeta v eno in odplavata skupaj s tokom. In morda naju nekje čaka sreča
Zakaj molčati? In zakaj spregovoriti? Svet brez besed - oh! - konec je. Konec je vsega.
*
Bil je le fant. Bil je le fant, ki sem ga ljubila. Nekdaj. Daleč nazaj. Že dolgo je tega...
Oh, ljubila sem ga, kakor samo sonce, kakor ljubim svet, topel in sladek ... ! Tako iskren...! A vendar so besede ostale zapisane zgolj v mojem srcu - nikdar jih nisem izrekla. Bil je le nekdo, le nek fant, ki me je nekega poletnega večera ujel povsem nepripravljeno, ki me je tako naenkrat vzljubil... - in jaz njega. A vendar nisem nikdar izgovorila besed. Nikdar poljubila njegovega nasmeha. Toda ljubila...!
Da, ljubila sem ga - vsaj tako se mi je
Podelitev nagrad je potekala 20. marca v nabito polni veliki dvorani palače Attems-Petzenstein v Gorici.
zdelo.
Zdelo se mi je, da sem ljubila njegov nasmeh, njegove razmršene lase in oh! ... Ljubila sem njegove oči - tiste tople in rjave, v katerih se mi je odkrilo vesolje. Odkrilo se mi je vse - odkrila se mi je ljubezen. Vsaj tako se mi je zdelo. Tako sem verjela. Dolgih pet let sem verjela, da je svet drugačen, kot se zdi. Da je lepši, boljši ... - Ali pa pravzaprav še slabši?? Kajti trajalo je dolgih je dolgih pet let, da sem odkrila, kako je počivati naslonjena na moška ramena, ko te njegova roka previdno objema preko ramen, ko govori s teboj, te gleda v oči in ti povsem resno in iskreno pove, da te je pogrešal. Kar tako. Iz oči v oči. In ki se ti nasmehne tako pristno, tako iskreno... Da se ti srce zaziblje v ritmu najslajše sreče. In njemu besed ne bom zamolčala. Pred njim ne bom skrivala srca, ne bom lagala svetu in sebi, ne bom se skrivala, temveč bom jasno in ponosno - ljubila.
Toda z onim je bilo drugače ... Nikdar me ni objel okrog ramen, me nikdar nežno povlekel k sebi, me objel ali me v trenutku veselja dvignil v zrak, da sem kriknila od presenečenja - in sreče. Z onim je bilo drugače ...
Zakaj molčati? In zakaj spregovoriti?
Oh, kako trapasta sem bila, ko sem verjela, da bi me lahko ljubil! Toda jaz ... Jaz sem ga ljubila. In srčno sem verjela v naju, zapisan v zraku z nevidno pisavo, ki ga je zapisalo in zmoglo prebrati le
moje srce ... In prišel je veter, prišla je le majhna sapica - in nevidna beseda se je razblinila. Razblinila se je kakor veter, ki ga nikdar ni bilo ...
Toda srce ... ! Oh! Srce ga je ljubilo! Šepetalo mu je sladke besede, roka jih je hitela zapisovati, toda misli so begale daleč naprej... Tkale so sanje iz niti, kijih ni bilo, ki niso nikdar obstajale...
Toda besede - tiste besede, ki jih je tako ljubeče šepetalo moje srce - so ostale neizrečene. Ljubila sem ga. Pa kaj potem?
Čas naju je prehitel in ves svet se je naselil v vrzel, ki je zevala med nama. Ljubim ga, še vedno ga. Toda besede -ostanejo neizrečene. Le v meni so. Le v mojem srcu bijejo. Le tam - bolijo.
Konec je. Konec je vsega.
Teja Rosa
Škofijska gimnazija Vipava
Nagrada za najboljši prispevek
posamezne šole sekcije A (slovenščina)
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimmiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Utemeljitev
Neizrečene besede, ki bolijo, so osrednji element intimnega pogovora, ki ga junakinja vzpostavi z nami in s svojim sogovornikom: beseda je riziko, zanjo se je treba odločiti in postaviti na kocko čisto vse. Za ljubezen.
Neizrečene besede, odvečne besede
Spoznanje, da je beseda najmočnejše orožje, je lahko vodilo, ki človeku spremeni dojemanje življenja. Tisti, ki začne uporabljati besedo kot orodje za doseganje svojih ciljev, izražanje čustev in izpoved svojih misli, je najbolj oborožen človek. Besede nosijo v sebi neznansko moč. Včasih je bolje, da so besede izrečene ali napisane, včasih pa je bolje, da so zamolčane. Njihova moč združevanja, razveseljevanja, tolažbe, prizadevanja, ljubezni mora biti le pravilno uporabljena.
Toda beseda je orožje, ki ga ima v rokah vsak človek. Ljudje besede pogosto nespametno uporabljamo in se ne zavedamo njihove moči. Tako se velikokrat zgodi, da besede povzročajo žalost, prizadetost, slabo voljo, jok, skratka, pustijo globoke rane pri sočloveku, namesto da bi povzročile veselje, tolažbo in nasmeh na obrazu. Moči izrečenega se ljudje pogosto prepozno zavemo, ponavadi takrat, ko spoznamo, da je izrečeno povzročilo veliko razdejanje v sočloveku, ki bo zelo težko popravljeno. Podobna škoda je ponavadi storjena, ko besede niso izrečene pravočasno, pa bi morale biti.
Ano je zdramil udarec metle ob njeno bolniško posteljo. Odprla je oči in zagledala čistilko, pravzaprav čistilca, ki se je ravnokar sklonil in nekaj pobral s tal. Še vedno jo je neznansko bolela glava, trgajoča bolečina v nogi ravno tako ni niti malo popustila. Tudi bolečina v prsih je bila neznosna ob vsakem vzdihljaju. Dobro jo je skupila. Še vedno ji ni bilo popolnoma jasno, kako je prišlo do nesreče. Saj ve, da se je napačno zaustavila na tistem ovinku, toda od kod se je vzel tisti terenec, ki je zapeljal naravnost vanjo. Pa to sedaj tako ali tako ni važno. Le da počasi okreva.
»Dobro jutro, gospa, mislim, daje tole vaše,« se je oglasil čistilec. Na njeno omarico je postavil plastični kozarec. Ana ga je pogledala in se mu hotela zahvaliti, toda ni šlo, saj je bila še šibka. Zato si je le radovedno ogledala prijaznega čistilca. Bil je sivolas možakar njenih let. Okroglega obraza in temnih oči ter prijaznega pogleda. Malo jo je presenetil, saj ni pričakovala moške čistilke. V zahvalo se mu je poskusila nasmehniti.
»Je že v redu, gospa, boste pa drugič kaj več povedala ... « se je prijazno nasmehnil Miha, pozdravil in zapustil sobo. Pred seboj je potiskal svoj čistilni voziček, njegov korak pa je bil čvrst in ponosen, kot bi opravljal najpomembnejše delo na tem svetu. Njegova prijaznost in drža sta na Ano naredili velik vtis. Spet je zaprla oči in zaspala.
Naslednji dan je bil za Ano zelo naporen. Cel dan so jo vozili na različne preglede, slikanja in preiskave. To je ni motilo. Od nekdaj je bila navajena potrpeti. Celo življenje je delala v tovarni za tekočim trakom in ni zaslužila veliko. Prva bolečina se je rodila, ko jo je zapustil mož, druga pa, ko se je poročila njena hči in se odselila k možu v tujino. Ostala je sama. Prijateljev nima, le znance. Hčerka jo obišče le nekajkrat na leto, drugega pa nima. Še nekaj let jo loči od upokojitve in tega jo je malce strah. Boji se, da bo takrat res ostala sama.
»Pozdravljena, gospa, danes ste pa videti veliko bolje,« jo znan glas vrže iz njenega razmišljanja.
»Pozdravljen, gospod ... pa saj ne vem vašega imena,« je tokrat Ana le spregovorila.
»Miha sem in vem, da se bova vsak dan videla.« Nato je čistilec nadaljeval s pomivanjem hodnika. Ana ni vedela, zakaj, toda Miha ji je polepšal dan.
Drugo jutro je bila Ana že zgodaj prebujena. Komaj je čakala, da pride njena soba na vrsto za čiščenje. Želela je videti in spet slišati tisti prijetni Mihov glas, ki ji je dal vedeti, da je še vedno živa. Obiskov doslej ni imela, pa jih tudi ni pričakovala, saj je hčerka daleč od doma, drugega pa nima. V bolniški sobi je sama in edino prijazno besedo do sedaj ji je namenil Miha, seveda, če ne šteje zdravniškega osebja.
»Dobro jutro, gospa Ana,« se je zaslišalo z vrat, »saj vas lahko tako kličem, kajne?«
»Seveda lahko, gospod Miha. Priznati moram, da sem vas komaj čakala,« je vsa vesela odgovorila Ana in v trenutku pozabila na vse bolečine. Razvil se je kratek sproščen pogovor. Govorila sta o vsem po malem: o vremenu in boleznih ... Miha je moral naprej, za Ano pa je bil ta pogovor nekaj velikega. Pregnal ji je občutek samote in prinesel pričakovanje. Pričakovanje, da bo kmalu spet videla Miho in se z njim pogovarjala. Pozabila je na bolečino in ni več razmišljala o nesreči. Sedaj so se ji misli zapolnile le s tem, kdaj in kaj se bo z Miho pogovarjala. Saj ni pričakovala veliko, le nekaj minut, ki si jih lahko utrga ob svojem delu. Popoldne pa se je Miha spet pojavil v sobi. Tokrat na sebi ni imel modre obleke in pred seboj ni potiskal čistilnega vozička. Bil je oblečen v preproste žametne hlače in temno rjavo bombažno srajco. Takoj ji je bilo jasno, da je prišel na obisk.
»Saj ne morem verjeti! S čim sem si zaslužila takšno pozornost?« je jecljaje spravila iz sebe Ana.
Odbornica Bianca Delia Pietra in Erika Milutinovič
.-'Hj MicvnnmK
»V vaših oče je videti vašo najhujšo bolezen, Ana. Poznam jo tudi sam zelo dobro in zato sem zbral pogum in prišel k vam na obisk, da morda obema polepšam dan. Upam, da nisem storil napake ... «
»Kakšno napako neki. Kaj tako lepega se mi ni zgodilo že dolgo,« je vsa presrečna odgovorila Ana. Sledil je dolg pogovor in ure so kar minevale. Na obrazu obeh je bilo moč razbrati nekaj novega. Nekaj, kar je pri obeh že zdavnaj ugasnilo. Razbrati je bilo upanje, srečo in veselje in vse to le zaradi nekaj začetnih besed. Od tistega dne naprej so dnevi minevali hitreje. Ana in Miha sta se vsak dan veliko pogovarjala in si krajšala čas in preganjala osamljenost. Med njima se je začela spletati nit, ki ju je vedno bolj povezovala. V nekaj dneh sta postala prava prijatelja. Spoznala sta, da imata veliko skupnega. Oba sta sama, ona ločena, on vdovec. Ona ima hčer daleč v tujini, on pa nima otrok. Ona ima doma mačko, on pa dve. Ugotovila sta tudi, da ne živita tako daleč narazen, in Miha ji je obljubil, da bo poskrbel za njeno mačko. Tudi rože ji bo zalival. Oba sta bila po dolgem času srečna. Začela sta tudi kovati načrte za čas, ko bo Ana zapustila bolnišnico.
Njeno zdravstveno stanje se je zelo izboljšalo. Glavobol je skoraj ponehal, njena zlomljena noga se je že privadila mavcu, le bolečina v prsih je bila še vedno huda. Od udarca ji je rebro poškodovalo pljučno krilo. Stanje se ni poboljšalo, zato so zdravniki predlagali operacijo. Ana se je posvetovala z Miho in oba sta se strinjala, da bi bilo to treba čim prej opraviti.
Naslednji dan zjutraj je bila Ana že pripravljena na operacijo, tokrat pa je bil Miha na dopustu in je sedel ob njej ter jo držal za roko. Skupaj sta čakala sestre, da pridejo ponjo. Pričakovala sta, da se bo zgodilo nekaj velikega. Ko sta prišli sestri in hoteli odpeljati Ano, pa je Miha vstal in se sklonil k njej. Objel jo je in jo poljubil: »Nič ne skrbi Ana, vse bo v redu. Čakal te bom tule in kmalu bova zaživela na novo.« »Saj vem, da me boš čakal.« S temi besedami sta se poslovila in Ano so odpeljali.
Vozili so jo po hodnikih in dvigalih proti operacijski sobi. Ves ta čas je napeto premišljevala. V zadnjih tednih je doživela velike spremembe. V njenem monotonem življenju se je zgodila še tista prometna nesreča in počutila se je tako na dnu, da ne bi imela nič proti, če bi v tej nesreči umrla. Potem pa je posijalo sonce. V njeno življenje je vstopil Miha. Nekaj njegovih prijaznih besed ji je dalo nov zagon. Začela je spoznavati, da ni
Veliko dvorano palače Attems-Petzenstein so okrasili s trobenticami
vse tako slabo. In k temu spoznanju so jo pripravile preproste Mihove besede, ki so ji dale vedeti, da je tudi ona pomembna. Mihova vsakdanja prijaznost in njuni pogovori so jo postavili nazaj na noge in so ji dali občutek, da je ponovno stara dvajset let. Vsaka Mihova beseda in pozornost sta ji vlila novo upanje in novo energijo. Spoznala je, da je zaljubljena ... Ob tej misli se ji je na obrazu pojavil nasmeh.
Toda to mu mora povedati. Takoj, ko se prebudi po operaciji, mu bo to povedala. Povedala mu bo, kaj ji pomeni, kaj je storil zanjo, iz kakega brezupa jo je izvlekel. Obljubila mu bo, da mu vse večkratno povrne in da mu bo stala ob strani do konca svojega življenja.
»Ja, vse to mu bom povedala ... « S temi besedami je Ana padla v globok narkotični spanec.
Ana počasi odpre oči. Nad sabo zagleda veliko obrazov. Med njimi išče Mihovega. Toda ni ga. Sami zdravniki in medicinske sestre. Tam opazi tudi obraz svoje hčere Maje. Po nekaj minutah so zdravniki ugotovili, da je operacija dobro uspela in da bo Ana hitro okrevala. Toda nje to ne zanima. Tudi Majina prisotnost ji ne pomeni veliko.
»Kje je Miha?« je s težavo spregovorila. Takrat pa so vsi utihnili. Ana je takoj začutila, da nekaj ni v redu. K njej pristopi najstarejši zdravnik: »Veste, gospa Ana, sporočiti vam moram žalostno vest. Medtem ko ste bili na operaciji, je Miha doživel infarkt. Ničesar ni bilo mogoče storiti... «
Ana je v tistem trenutku začutila strahotno bolečino v srcu. Solze so ji privrele na oči. Poskušala je zakričati od bolečine in žalosti, toda v grlu se ji je naredil velik cmok. Niti Majin objem ni pomagal.
»To ni res, zakaj ravno on?!« se je Ana spraševala sama pri sebi. »Tako mi je hudo in nikoli ne bo vedel, kaj mi je pomenil. Kako bom živela s tem... « Ani je bilo za vedno žal, da Mihi ni utegnila povedati tega, kar je mislila in čutila.
Besede, ki jih izrečemo, lahko naredijo veliko škodo ali pa veliko veselje. Mihove besede so pomagale Ani ponovno zaživeti, vrnile so ji upanje in zanetile celo ljubezen.
Tudi besede, ki niso izrečene, imajo lahko hude posledice. Ana ni uspela povedati Mihi, kaj čuti, ni se mu uspela zahvaliti in s tem bo morala živeti naprej. Ko imaš nekoga rad, ga spoštuješ in ti nekaj pomeni, potem ne smemo odlašati. To mu moramo povedati takoj in čim večkrat, saj se lahko zgodi, da bo prepozno.
Erika Milutinovič
Srednja ekonomska in trgovska šola (Nova Gorica)
Nagrada za najboljši prispevek posamezne šole sekcije A (slovenščina)
iiiMiiimimiiimmiiiiiiiiiiiiiiiiMiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiii
Utemeljitev
Avtorica je v svoji zelo dobro zasnovani zgodbi razčlenila pomen, ki ga ima vsaka posamezna beseda. Pomemben je zaključek, kjer nas beseda svari pred besedo in nanjo opozarja: »Besede, ki jih izrečemo, lahko naredijo veliko škodo ali veliko veselje. Ko imaš nekoga rad, ga spoštuješ in ti nekaj pomeni, potem ne smemo odlašati.«
Draga Eva,
si prva misel vsakega dneva.
Tvoj nasmeh je kot žarek sonca.
Tvoje oči so modre. Prečudovito morje.
Tvoji lasje so kot slap zlatih nitk.
Vsak tvoj gib je kot precizen poteg slikarja s čopičem po belem platnu,
vse ostale stvari se mi ob tebi zdijo nepomembne.
Vsak tvoj korak tiho odmeva po zraku, tvoj smeh utiša vse.
Včeraj sem te spet videl.
Bila si tako ... edina ... in sama.
Med vsemi prijateljicami, ki so te obkrožale. Videl sem le tebe ...
Si moj nebesni svod, si moja sreča.
Si moje življenje.
Tako blizu si mi...
A hkrati tako daleč.
Si tako moja in tako njegova. Hkrati.
Njegova?
Da, njegova.
V primerjavi z njim sem navaden piščanček.
V primerjavi z njim sem nič.
Ampak, ali to, da ima mišice res opravičuje praznino v glavi?
Tu lahko napišem vse.
Ker vem. Vem, da tega nikoli ne boš prebrala ...
Tega ti ne bi nikoli dovolil.
Ne vem, zakaj bi sramotil sebe,
svoje čustvo, ko pa je dovolj, da zanj vem le jaz?
Pa vseeno.
Rad bi ti povedal le, da te pogrešam.
Da si konstantno v mojih mislih.
Pa ti tega nikoli ne bom.
Ostaja neizrečeno.
A ti verjemi.
Verjemi. Verjemi. Verjemi.
Ljubim te,
Manuel
P.S: Saj nisi jezna, da ti nisem povedal tega, da sem punca. Upam, da mi oprostiš.
Ljubim te,
Manuela
Petra Močnik
Tehniška gimnazija in zdravstvena šola (Nova Gorica) Nagrada za najboljši prispevek posamezne šole sekcije A (slovenščina)
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Utemeljitev
Avtorica v obliki pisma na žlahten način predstavi tabu temo ljubezni in moškega/ženskega: »Si tako moja in tako njegova. Hkrati,« zapiše Manuel/Manuela v svoji izpovedi in roti Evo, morda neko določeno Evo, morda vsako žensko, ki bere to pismo: »Verjemi. Verjemi. Verjemi.«
14. literarni natečaj Glas ženske 2011/2012
artvvork Ometla Russo
Pogovor med mladimi: s prijateljem in vernikom Jernejem Rustjo
"Vera ni abstrakten tabu, zame je več kot resnična!"
Jernej Rustja je 24-letni fant doma na Brjah pri Ajdovščini. Začel je študij fizike v Ljubljani, danes pa aktivno nadaljuje glasbeno tradicijo družine (oče Miran je glasbeni pedagog, skladatelj, dirigent in pesnik, mama Andreja pa učiteljica glasbene vzgoje) s študijem kompozicije in glasbene teorije na tamkajšnji Akademiji za glasbo. Jernej je poseben. Na pogovor sem ga povabil, zato da bi ga bolje spoznal. Pogovarjala sva se o veri, krščanstvu, mladih ljudeh, pomenu družine in duhovnosti. Objava skrajšanega pogovora v Novem glasu je zahvala in dolžnost nekoga, ki bi rad, da njegove misli še kdo sliši ali prebere. In premisli.
Jernej, težko je najti mlade, ki so globoko povezani z vero in so pripravljeni o njej tudi spregovoriti. Zakaj misliš, da je tako? Kako gledaš na mlade
21.	stoletja, individualne, apatične, nihilistične?
Vse, kar bom povedal, je zgolj produkt moje subjektivnosti, ki se je oblikovala skozi leta rasti, aktivnosti v Cerkvi, iskanja Resnice v Kristusu, hoje po poti za njim in življenja v besedi evangelija. Ne gre za nobeno absolutno Resnico, saj je osebno izkustvo vedno le del mozaika družbe in Cerkve, v kateri sem kot ud življenja v Bogu.
Vero danes imajo kot utopijo za družbo dobrega, ki ne obstaja. Kot nekaj abstraktnega, nejasnega, družbeno nerazumljivega. Kaj sploh je, kako nanjo gledati, kaj nam prinaša, kje se začne in kje se konča? Zame je vera obče sprejemljivo početje ljudi za gradnjo osebne rasti, za delovanje v prid dobre namere, za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. Ateizem kot nevera in zanikanje obstoja višje sile je v razmahu, prepričan pa sem, da je pojem vere še kako prisoten tudi v življenju ateista. Obkrožajo ga ljudje, ki delujejo, po domače povedano, v dobri veri. Ne zavedamo se, da je življenje vseh pogojeno z iskanjem samega sebe in raziskovanjem področij, ki se dotikajo telesne, duševne ter duhovne plati človeka. Nekateri enostavno zanikajo zmožnost vpliva na to s svojo subjektivo, saj je užitek prevelika omama. O kakšni veri lahko govorimo v družbi, ki išče svoj smisel v vsakdanjih užitkih, v nedelovanju, malodušju, zanikanju? Vera mladih izhaja neposredno iz družinske vzgoje. Beseda staršev v rosni mladosti je pomembna, otrok je zrcalo svojih staršev, ko odraščamo pa je problem v pogovoru. Ta med mladimi peša. Ne znamo več razmišljati o globini svojih čustev, saj nas nadzorujejo s tako rekoč "modnimi" smernicami. Fse več iščemo najkrajšo možno pot v vsakdanu in medosebnih odnosih. Vera ni abstrakten tabu, zame je več kot resnična. Je odnos človeka do človeka, do Jezusa Kristusa in Boga. Bojimo se odziva te družbe na svojeglavo razmišljanje. Želimo dobro, a naletimo na družbeno nesprejemljiv "feedback", ki nas odvrže s poti življenja, na kateri je življenjsko pomembno spregovoriti tudi o veri. Apatičnost, nihilizem in egoizem so produkt strahu, da bi izgubili tla pod nogami. Iščemo izhode, zanikamo svoja čustva, z razumom iščemo novosti, ne pa Resnice. Vera nam nudi vse potrebno, a nas strahovi in dvomi kljub vsemu
premamijo. In tako ostanemo na začetku poti, ki smo jo že prehodili.
Kaj ti pomeni duhovnost? Gre samo za vprašanje vere, ki zadeva krščansko religijo, ali gre predvsem za etično življenjsko držo, za načela sobivanja, temelje socialnega in individualnega življenja? Duhovnost je zame dejstvo, da obstaja svet Stvarnika, ki je prisoten v naših življenjih. Izpričuje mi počelo spoznavanja, sprejemanja, razumevanja, priznanja. Je seveda princip delovanja v naših življenjih, povezan z molitvijo ter osebno interpretacijo evangelija, po katerem kristjani hočemo živeti. Res je, duhovnost zame zadeva krščansko religijo in tega ni mogoče zanikati. Na svetu živijo seveda mnoge religije, ki temeljijo na odnosu človeka do duhovnega.
Njihovi pripadniki bivajo v milosti sožitja in zato v etiki dobrih medsebojnih odnosov.
Žal je, po mojem mnenju, današnji zgled socialnega in individualnega življenja samo svet materializma, oprijemljivega, človeku lahko spoznavnega, duhovnost pa izgublja pomen zato, ker je izkustvo nečesa nadnaravnega, ki biva s telesom v Duhu, ker nas presega. Duhovnost obstaja neodvisno od vere, saj nam ne glede na vse omogoča sprejeti Duha v naše telo in sobivati z njim v ljubezni. Družba je vedno vplivala na ljudi, ki so bolj duhovno občutljivi. Ali opažaš, da jih je danes težko dobiti in delujejo v "zaprtih" krogih? Pripovedoval si mi npr. o sredini maši pri ljubljanskih frančiškanih, pri katerih se zbirajo le mladi študentje...
Sprašujem se, ali je duhovna občutljivost družbeno težko sprejemljiva, preganjana, napačno interpretirana ali včasih zanikana. V današnjem svetu krize moralnih vrednot je vse bolj potrebno, da smo mladi in starejši dovzetni za spoznanje, da je duhovnost neizogibno del vseh nas. V sami izobrazbi evangelija, v službi Boga je potrebno, da ljubimo Njega, bližnjega in sebe. Včasih je zato potrebno, da se ustvarijo neki družbeni krogi, v katerih delujemo npr. ljudje v slogi posta, ki pomeni notranje očiščevanje. Človek potrebuje čas in prostor, da postane oseba za oznanjevanje. Za to gre pri teh študentskih mašah, ki so sicer javna združevanja, kjer je vsakdo dobrodošel, da najde tisto bistvo, s katerim odide naprej v svet. Gre za javno izpričevanje posamezniku, kaj je bistvo religije, vere. Namen takih "zaprtih" skupin in združenj, kot so verske, ni "skrivanje", temveč odkrivanje. Govoriti o nas kot o zaprtih krogih je odraz družbene interpretacije, v bistvu pa smo le krog ljudi v Cerkvi, katere temelj je Božji Sin in naloga oznanjevanje evangelija.
Da si si ti izbral glasbo za življenjsko sopotnico, ni nobeno naključje... Je glasba po tvojem nekakšen posrednik med božjim in človeškim? Glasba je vsekakor posrednik. Med božjim in človeškim? Mogoče, še posebno, če ima v sebi
prvine religije. Je način izražan ja človeške notranjosti, ki hrepeni po popolnosti in stremi k nadnaravnemu. Igranje inštrumentov, petje, ploskanje, vsakršno izvabljanje zvokov iz narave pomeni, da se posameznik hoče naravnati na nekaj, kar "presega" svet materialnosti. Uporabil bi misel našega pokojnega župnika: “Kdor poje, dvakrat moli"! Smisel življenja je ljubezen, svobodna volja, milost, delovanje. In zato lahko rečem, da je glasba posrednik med presežnim in telesnim, saj nam s
svojim zvenom, harmonijo, barvo daje občutek lepega, dobrega, ki je Stvarnik sam. Čustva, ki so del nas, nam v glasbi dajejo smisel urejenosti, nasprotje kaosa, hierarhijo, ki je kot taka prisotna tudi v Sveti Trojici.
Kakšen odnos imaš do Cerkve kot institucije?
Cerkev je institucija, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ko je pred približno 2000 leti z besedami "Hodi za menoj"! poklical dvanajst učencev, imenovanih apostoli. Ti so mu ostali zvesti v besedi in pričevanju ter po Kristusovem Vnebohodu in Binkoštih, prihodu Svetega Duha, v veri sami. Cerkev od takratni prenehala s svojim delovanjem pričevanja evangelija. Je najstarejša institucija, ki obstaja in se zavzema za delovanje v bistvu dveh največjih zapovedi, ki sta "Ljubi Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem" ter "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe". V tem mi je Cerkev zelo blizu, saj se zavzema za ljubezen, ki je nekaj nadnaravnega. Kot institucija živi med ljudmi, sestoji iz ljudi in je narejena zanje. Cerkev živi, kar pomeni, da mora z delovanjem segati na področja, ki so včasih, s teološkega vidika, grešnega značaja. Zato Cerkev kdaj tudi sama greši. Vendar meni je bistvena kot kristjanu. Cerkev je polna napak, pomanjkljivosti, polna pripadnikov, ki včasih prejemajo zakramente le zaradi uporabnosti, češ da jim bo kdaj prišlo prav. Evangelij pravi, naj odpuščamo in ne sodimo, saj je sodnik le Bog sam. Osebno s tem nimam težav, saj sledim nauku Svetega pisma in delujem v župniji, cerkvenem zboru, raznih verskih skupinah. Mi je pa včasih težko, ko vidim, da Cerkev izkoriščajo. V njej gre za nekaj svetega, nedotakljivega, zavezo človeka z Bogom, ki zahteva določeno predanost na podlagi svobodne izbire. Cerkev je postala globalna, sega po celem svetu, sedež pa ima v Italiji, v Vatikanu s papežem na čelu.
Zame to ni oblika nadzora nad ljudmi, pač pa možnost učenja v smislu delanja dobrega drug drugemu. Tu se vidim kot pripadnik katoliške Cerkve, saj je narava človeka včasih preveč egoistična, da bi zmogla iti preko sebe v smislu darovanja, odpovedi sebi. V Cerkvi najdem moč, da znova vstanem ter naredim naslednji korak. Nudi mi vse mogoče izobraževanje, skupine druženja, pomoč, zavetje, hram, kritiko, nasvete, stik z ljudmi, mašo, zakramente, Kristusovo telo in kri, upanje, vero,
ljubezen. Zavedam se, da smo "le" ljudje, polni pomanjkljivosti, nejasnosti, dvomov, a Kristus pravi: "Ne bojte se. Bodite pogumni". Cerkev kot institucija omogoča, da gremo preko tega in v združenju, skupini, društvu obstajamo kot ljudje, katerih narava je skupnost.
Tvoja duhovnost izhaja nedvomno tudi iz družinskega okolja Rustjevih. Koliko po tvojem mnenju družina vpliva na odločitev o tem, ali biti aktivni kristjani ali pa obratno...
Vzgoja je eden ključnih faktorjev za to, ali bomo živeli kot kristjani oz. sledili načelom religije ali pa ne. Posameznik skozi oči staršev dobi smisel in pot, ki je na neki način preverjena ter bistvena za to, da iz Resnice dojemamo svet kot kraj rasti, izpopolnjevanja, odraščanja v osebo, ki je v sebi otrok. Otroci navadno sledijo staršem, ki so njihovi idoli ali pač ljudje, katere imajo radi, saj gre za isto kri. In "kri ni voda". Kljub temu se na neki točki vsak posameznik odloča ob svoji misli. Vzgoja staršev je kot učbenik, dragocen napotek, s katerim so otroci poslani v svet kot neodvisne osebe, ki bodo delovale po razliki med dobrim in slabim za spoznanje dobrote, ki mora zmagati. Postati kristjan "v teoriji" je po navadi odločitev staršev, saj se v veliki meri krščujejo dojenčki. Vendar pa se pri krstu starši zavežejo k vzgoji otroka za kristjana in pri tem obljubijo, da jim bodo sledili, tudi z vero.
Kako odgovoriš vsem, ki krščanstvo izpodbijajo z "glavo", češ da je opij ljudstva, da je Bog mrtev, da ni oprijemljiv in izmerljiv, kako 'pa č'mo vedeti1, kaj bo potem? Kaj bi rekel o tej preoblečeni "veri" v vsemoč razuma vase zagledanega človeka? Opij ljudstva so hude besede, ki obtožujejo. A ni opij le sredstvo zamegljenosti? Božja zaveza je vse prej kot to. Je dar Boga, da
lahko v svojem delovanju dosežemo svetost, ki je očiščenje telesa, duše in duha. Mišljenje o osebni vsemogočnosti, ko nekateri izpričujejo vsa mogoča dejstva, ki v resnici to niso, se mi zdi zmotna reč. Pridemo na ta svet in odidemo z njega kot rahel piš vetra, kateremu ni mogoče ugotoviti, od kod prihaja in kam gre. Iz ponižnosti lahko rečem le, da si ti. Kot nežna oseba v svoji edinskosti zraven mene. Kot samostojni dejavnik, ki pričuje, dela in živi. Trditvi, da je Bog mrtev, ne morem dati prav, že iz stališča svojega spoznanja, ki me presega in mi dokazuje, da sem samo delček tega sveta, v katerem ne morem poznati vsega. Ustvarjeni smo iz ljubezni in ljubezen je tista, ki je na neki način nenaravna, saj jo pri živalih težko dokažemo. Verjamem, da obstaja nekaj več, ki je ljubezen sama, Bog, na neki način nedoumljiv, presežen, sam v svojem smislu namen vsega. Z razumom ne morem zaobjeti vsega, saj se le-ta izključuje že s čustvi ali, bolje rečeno, dopolnjuje. Razumski pristop k stvarem, ki se tičejo presežnosti, je težka stvar. In pri tem gre samo za človekovo ponižnost ali prevzetnost. Moja pobuda bi lahko bila, naj človek spoznava "z glavo" v svojih zmožnostih materije, telesa, duše, vendar naj hkrati predano dojema dejstvo, da obstaja svet duhovnosti in Boga.
A je krščanstvo po tvojem izključevalno do pripadnikov ostalih veroizpovedi?
Niti najmanj. Če kot dejstvo navedem samo delovanje pokojnega papeža Janeza Pavla II., ki je kot prvi papež vstopil v mošejo in v njej molil. Zavzemal se je za to, da bi se krščanstvo, islam, judovstvo povezali v neko skupnost religij. Zgodovina žal priča o dogodkih, ki ne govorijo v prid dialoga med Cerkvami, vendar miselnost, ki je sedaj prisotna med ljudmi vere, teži k temu, da bi končno prevladali dialog, odprtost, sprejemljivost, načelo delovanja v prid skupnosti. Kristus je prišel kot Bog na zemljo in govoril vsem: judom, poganom, ostalemu ljudstvu le z namenom, da bi sami spoznali Resnico, ki temelji na veri v enega Boga. Stvar je v tem, da imajo ljudje različnih veroizpovedi različna poimenovanja enega Boga. Mislim, da je Cerkev odprta za to mišljenje.
Kaj pa o družini, Jernej. Bi se čutil povedati, kaj misliš o njej, tudi v odnosu do svojega, osebnega življenja in prihodnosti?
Družina je Cerkev v malem. Je skupnost ljudi, ki je že iz krvi povezana, telesno, na podlagi določenih dejavnikov in seveda duhovno. Gre za nepremostljivo stvar. Sam imam izkušnjo z zelo lepo družino, ki jo sestavljava s sestro, starši, starimi starši ter še sosedno skupnostjo tete z družinami. V tem smo ljudje, ki stojimo drug za drugim, se podpiramo in ne zapustimo v obdobjih človeške nemoči. Pogovori, vsakodnevno druženje, podpora, vse to je del življenja, ki ga nudi družina. Sam hrepenim po tem, da bi si nekega dne ustvaril svojo družino. Da bi spoznal ženo, ki bi ji podelil svojo ljubezen in bi lahko iz te ljubezni doživel blagoslov otrok, katere bi vzgojil v duhu spoznavanja življenja, Resnice, Boga. Lahko na kratko opišeš
okolje, v katerem bivaš v Šte-panjskem naselju v Ljubljani?
Živim v okolju, ki je povezano z religijo krščanstva. Bivam v domu, ki ga oddajajo kapucini. V hiši nas je deset fantov, v sosednji pa bivajo štiri dekleta. Vsi smo krščeni ter vsi dejavni v Cerkvi. Pogoj, da si v ta dom sprejet, je nekako povezan s tem, da imaš "dobre" reference od svojega župnika, saj je želja kapucinov ta, da bi ta skupnost temeljila na vrednotah, ki jim sami sledijo. S sostanovalci se veliko družimo, pogovarjamo ter si stojimo ob strani v vsakodnevnih preizkušnjah.
Omenil si mi, da imate v skupnosti redna srečanja in pogovore. O čem vse debatirate? Vsako drugo sredo se dobimo s predstavnikom našega doma, da skozi oči kateheze odkrivamo smisel svojega bivanja, namen študija ter tudi praktičnih stvari, ki se tičejo življenja in delovanja. Debatiramo o vsem mogočem, o temah, ki se tičejo vere, religije, Cerkve, kot tudi občega sveta, v katerem bivamo. O vsem se odprto pogovarjamo in razglabljamo tako, da vsak pove svoje mnenje. Srečanja začenjamo in končujemo z molitvijo. Velikokrat imamo študentje kakšne replike in vprašanja, ki nas težijo, in predstavnik doma nam pomaga z nekakšnim bolj strokovnim duhovnim vodstvom. Srečanja nam pomagajo pri vsakodnevnem interpretiranju družbe, verskih resnic, religij in "križa", ki ga simbolično nosimo.
Kako je ob nedeljah pri maši v domačih Brjah pri Vipavi? Brje so majhna vasica v gričih na obrobju Vipavske doline. V cerkvi pri maši preživimo domačini vseh generacij eno uro svojega življenja vsako nedeljo dopoldne. Prisotni so večinoma starejši in otroci, ambicije najstnikov so žal nedovzetne za obisk nedeljske maše. A ne glede na to Cerkev na Brjah živi. S petjem in molitvijo dokažemo odgovornost za osebno in socialno življenje. Meni osebno je pri maši lepo, saj vsakokrat znova podoživljam besedo evangelija, tudi preko petja, ki ne sme manjkati. Življenje v Ljubljani mi odpira možnosti za obisk tudi drugih župnij, najraje obiskujem mašo pri frančiškanih na Prešernovem trgu na nedeljo zvečer. Branje beril, prošenj, petje, klepet po maši, vse to je del življenja kristjana ob nedeljah dopoldne. Brez tega čutimo, da nam nekaj manjka. Jernej, ob koncu še misel za mlade bralce: kako bi našo generacijo nagovoril o pomenu duhovnega razmisleka v življenju?
Vera, religija, Cerkev, Jezus Kristus, Bog. Dejstva, da je "nekaj na tem", ne moremo zanikati. Omejeni smo na zgolj telesno in duševno raven in ne moremo biti svobodni brez spoznanja Resnice. Bog je duh in v tej obliki tudi prebiva v naših telesih, ki so mesena, vendar vsekakor resnična. Duhovnost je bistvena za to, da človek raste, se razvija, saj lahko samo prek nje spoznavamo meje človeštva, smisel bivanja vsakega posameznika, ljubezen, ki združuje in prinaša dobrobit. Ne gre za pravljice, mite, bajke, ampak za tisto, kar je nas naredilo resnične. Vsakomur polagam na srce le eno: ljubezen, ki je več kot človek. Duhovno naj predstavlja pomoč pri iskanju tega, kar daje, ne da bi pričakovalo kaj v zameno. V trenutkih osebne tegobe pa bodimo dovzetni do sočloveka in spoštujmo nerazumljivo, saj je to le še en dokaz, da človek ne more zajeti vsega. "Ljubi Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem ter ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe".
Jernej Šček
l
NOVI
Oljčne vejice Slovenske Vincenrijeve konference
KATEDRA SV. JUSTA
RICMANJE
| Praznovanje zavetnika
Sv. Jožef je lahko zgled za vse kristjane
S
veti Jožef je bil izredno delaven ’ človek. Delati je naučil tudi Jezusa Kristusa. Danes živimo v času, ko mladi
druge Samuelove knjige, s psalmom in z berilom iz pisma Rimljanom. Evangelij po Mateju pa je nazorno prikazal lik sv. Jožefa, kateremu je posvečena
| Zadnje predavanje
Človek, ki je ločen od Boga,
je mrtev!
Neokatehumenalna pot ni v pravem pomenu besede neko gibanje ali združenje, je pač sredstvo, s katerim župnije in škofje ponovno vpeljujejo v versko življenje ljudi, ki so vero opustili ali so jo zanemarjali. Neokatehumenalna pot je namenjena vsem, ki niso dovolj spoznali evangelij in katekizem; je v pomoč tistim, ki bi radi poglobili svojo vero; je način, s katerim se osebe, ki niso krščene, približajo Kristusu; je sredstvo, s katerim lahko osebe krščanskih veroizpovedi, ki niso v popolnem sozvočju s Cerkvijo, postanejo del rimskokatoliškega občestva. V neoka-tehumenalno pot se lahko ob privoljenju škofa ali predstojnikov vključijo tudi duhovniki in redovniki. Neokatehumenalna pot je danes prisotna v 101 državi po vsem svetu: deluje v 820 škofijah in v več kot 4.500 župnijah.
Šteje 19 tisoč skupnosti in okrog 900 tisoč pripadnikov, od katerih je 250 tisoč prisotnih v Italiji.
To je le nekaj podatkov o enem izmed najbolj množičnih in uspešnih dogodkov v zgodovini katolištva v zadnjem stoletju. To oceno bi lahko vsakdo sprejel, če bi bil v nedeljo, 25. marca, v tržaški športni palači ali pa na zadnjem srečanju letošnje postne Katedre sv. Justa, v torek, 27. marca. Gost obeh snidenj je bil namreč začetnik neokatehumenal-ne poti Francisco Kiko Argiiello. V športni palači je njegovo pričevanje poslušalo nad 10 tisoč mladih z vseh koncev Srednje in Vzhodne Evrope, tržaška verska skupnost pa mu je prisluhnila v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička: nekaj vernikov je dogodek spremljalo celo na velikem ekranu, ki so ga prireditelji namestili ob vhodu v baziliko. Srečanje v stolnici je uvedel tržaški škof, nadškof Giampao-lo Crepaldi, in napovedal iztoč-
nico predavanja Kika Arguella: "Prisluhnili bomo njegovemu osebnemu pričevanju vere, njegovemu srečanju z Jezusom Kristusom. Verski misterij nam ne razkriva, kako se Božja ljubezen in odpuščanje razodeneta. Gotovo pa je le to, da Bog želi, da bi vsi ljudje postali svetniki, in da je Jezus Kristus edini odrešenik". Iz tega prepričanja je izhajal tudi predavatelj, ki je občinstvu razpredel svoj življenjski lok.
sebi pa sem gojil le smrt”! Kljub temu je vselej občutil, kako se del njegovega čutenja upira eksistencialnemu absurdu. Vse do trenutka, "ko se me je Bog usmilil..."
"Vpil sem njegovo ime in občutil njegovo prisotnost. Bog je vame legel in me izpraznil. Božja prisotnost se je dotaknila moje duše: čutil sem se kot jetnik, ki ga tik pred usmrtitvijo osvobodijo". Odtlej se je začelo novo prerojeno življenje, ki je slone-
iifr
Foto IG
Ta se je začel v buržoazni španski družini leta 1939. Verski čut v družini je bil sicer prisoten, v letih, ko je odraščal in ko je doživljal hudo versko in eksistencialno krizo, pa je občutil, da mu ne zadostuje. Že v zgodnjih letih je Argiiello postal priznan slikar in za svoje delo prejel eno najprestižnejših priznanj v Španiji. Kljub temu pa so ga v tem obdobju spremljala globoka življenjska vprašanja, ki so temeljila na ugotovitvi, "da je svet izredno nepravično okolje". Začasen odgovor sta mu ponudila Sartrov eksistencializem in posledična ugotovitev, "da je svet absurd in da je treba stvarnost sprejeti za takšno, kakršna je". Dvom o obstoju Boga pa je prekril njegovo obzorje neba. "V takem duhovnem stanju sem se spraševal, zakaj sploh živeti? Imel sem slavo in denar, v
lo na ugotovitvi, kako pomanjkljiva je njegova krščanska oziroma verska vzgoja. Ta manko je nadoknadil s t. i. Cur-sillos de Cristianidad, se pravi s krščanskimi tečaji, katerih je naposled postal vodja. Sočasno je nadaljeval likovno kariero, ki je zaradi njegove spreobrnitve prestala globoko katarzo. Posvetil se je tako sakralni motiviki in s pomočjo štipendije je s skupino španskih umetnikov prepotoval Evropo, da bi v vidiku II. Vatikanskega koncila evidentiral stične točke med katoliško in protestantsko vizualno umetnostjo.
Dokončne spreobrnitve k temeljem neokatehumenalne filozofije pa še ni bilo. Ko je spoznal člane Malih Jezusovih bratov, se je zanj začela neka 'družbena katarza' asketske prakse. S prepričanjem, da je Jezus prisoten v trpljenju najrevnejših na
svetu, se je leta 1964 preselil v barako v kraju Palomeras Altas v okolici Madrida. Začel je sodelovati s Carmen Hernandez in p. Pedrom Farnesejem Sche-rerjem in stopil v stik z liturgično prenovo II. Vatikanskega koncila. Argiiello je tako osebno doživljanje prenovljenega verskega etosa začel na podlagi kerigmatičnega katehetskega postopka deliti z najrevnejšimi. Nastala je tako prva skupnost, ki so jo sestavljali romi, nepismeni, potepuhi, nekdanji zaporniki, zasvojeni, prostitutke in drugi na robu družbe. "V teh družbenih katakombah sem srečal Križanega: živel sem z osebami, ki so s svojim trpljenjem izruvale grehe človeštva. To so bile osebe, ki so svet reševale", je dejal Argiiello. Da je to seme pognalo korenine, iz katerih je v letih zraslo košato drevo, gre pripisati posebno zaslugo msgr. Ca-simiru Morcil-lu, nadškofu iz Madrida, ki je Kika Arguella in njegovo skupnost prepričano podpiral. Neokatehumenalna pot se je iz Španije naglo razvijala tudi drugod, zlasti v Italiji. Temelji neokatehume-nalnih skupnosti slonijo na pojmih Božje besede, liturgije in skupnosti.
Kljub temu da je v svojem bistvu ostala zvesta "obmejni pastoralni dejavnosti" in ekumenskemu dialogu, se je globoko usidrala v zavesti in dejanjih mladih vernikov in družin.
Ravno družinam je Kiko Argiiel-lo namenil sklepno misel svojega posega. Ta je izzvenela kot klic k življenju, ki ga sodobna družba zanemarja, celo prezira. "Splav ostaja genocidno dejanje v človeštvu, to je še kako občutiti v Španiji, na Kitajskem je takih primerov do 13 milijonov letno", je dejal in ostro ocenil tudi vse bolj množične primere evtanazije, ki preprosto potrjujejo nezmožnost prenašanja trpljenja naše družbe. "Človek, ki je ločen od Boga, je mrtev! Tem osebam je treba vrniti življenje na podlagi vere", je dejal in končal z besedami: "Ljubite se v dimenziji križa".
IG
tično daritev v času ljudskega misijona. Poudarila je, da msgr. Škabarja osebno ni nikoli poznala, brala pa je, da je bil dober človek, a tudi strog. "In ker sem tudi sama vzgojiteljica in sem v svoji, čeprav še kratki učiteljski karieri marsikaj doživela, sem se vprašala, kako bi se gospod Škabar znašel v sodobni družbi", je dejala Poljšakova. Težko je najti odgovor na to vprašanje, "verjetno bi mu današnja mladina s starši vred povzročila marsikatero preglavico". Msgr. Škabar je živel v hudih časih, kljub temu pa je v dobi fašizma in tudi v kasnejšem obdobju ohranjal svoje ideale, misli, jezik, svoje korenine. "Kako ga občudujem, kako občudujem take ljudi, ki so bili pogumni in so trpeli, zato da bi mi danes mirno živeli in uporabljali svoj materni jezik povsod, v zasebnem življenju, v šoli, v javnosti na splošno", je dejala predsednica domačega društva, ki je zaželela, da bi "včasih stopili tudi do njegovega groba na barkovljanskem pokopališču, na Kunčevi njivi, in mu pustili cvetico ali namenili molitev, saj je tudi on molil za vse nas”.
IG
Članice Slovenske Vincencijeve konference v Trstu so tudi letos pred Veliko nočjo skrbno pripravile oljčne vejice, ki so jih na oljčno nedeljo ponujale pred našimi cerkvami. Izkupiček je organizacija kot vedno dala v dobrodelne namene.
nimajo zagotovljenega trajnega službenega mesta. Zato prosimo sv. Jožefa, naj uresniči take delovne pravice, ki naj zadoščajo potrebam ljudi".
Tako je tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi, dejal v sklepnem delu svoje homilije, ko je v ponedeljek, 19. marca, ob somaševanju slovenskih duhovnikov in škofovega
ricmanjska cerkev. "Zadovoljen sem, da z vami praznujem tega našega velikega svetnika", je dejal nadškof Crepaldi in izrazil željo, da bi vsaj enkrat na leto redno zahajal v ricmanjsko cerkev. Predlagal je celo, naj bi cerkev sv. Jožefa postala referenčna točka celotne župnije. Lahko bi tako postala prostor skupnega češčenja in
vikarja za Slovence g. Toneta Bedenčiča ter domačega dušnega pastirja g. Jožeta Špeha, na dan sv. Jožefa daroval slovesno bogoslužje v ricmanjskem svetišču. Priljubljenost svetnika pri domačih vernikih je potrdila do kotička polna cerkev, v kateri se je pred mašo slišala molitev rožnega venca. Združeni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki ga je na orglah spremljala Marija Sturman, je uvedel evharistično daritev. Takrat je g. Špeh spomnil vernike, da je tržaški škof na ta praznik navezan tudi zaradi osebnih razlogov: ravno na dan sv.
Jožefa je nadškof praznoval 11. obletnico škofovskega posvečenja.
Sveta evharistija je nato segala v globino vernikov z berilom iz
delovnih srečanj. Razlogov za tako namero je namreč več: sv. Jožef je obenem zavetnik vesoljne Cerkve, ker je samega sebe daroval Jezusu, ga vzgajal in mu pustil, naj prehodi svojo pot. "To je namreč poslanstvo vseh nas: cerkveno občestvo je poklicano za to, da posreduje Jezusu življenje, kjer ga še ni, in da Gospoda obvaruje", je dejal nadškof, ki je spregovoril tudi o posebni lastnosti sv. Jožefa. "Bil je pravičen mož. Pravičen je bil pred Bogom v odnosu do sočloveka. To pravičnost mu je vlil neposredno Gospod. Sv. Jožef je bil torej pravičen in svet zaradi Božje volje", je poudaril in svoje razmišljanje sklenil z ugotovitvijo, da je lahko sv.
Jožef "zgled, ki ga Cerkev ponuja vsem kristjanom".
IG
BARKOVLJE
| Spominska slovesnost za msgr. Škabarja
"Tudi on je molil za vse nas"
o izraza je prišla vsa 1 njegova priljublje-
-1 * nost pri mladini,
njegova strogost pri znanju, a istočasno milina in dobrota srca ter predvsem velika skrb za duhovno
rast mladine, tako v verskem kakor tudi v narodnem duhu. Kot nadarjen, rojen in ne samo učen katehet, je znal s preprosto besedo pridobiti mladino..."
Tako je o msgr. Matiji Škabarju, ki
je umrl leta 1966, zapisano v knjižici, ki jo je pred leti izdala Slovenska prosvetna matica. Iz teh besed veje priljubljenost, katere je bil dušni pastir deležen pri naši mladini. Rodil se je leta 1876, v duhovnika je bil posvečen leta 1899. Kot širokodušnega duhovnika so ga poznali tudi Barkovljani, pri katerih njegov spomin ni šel nikdar v pozabo. Pred 11 leti so mu postavili spominsko obeležje v vrtičku pred barkovljan-skim portičem. Msgr. Škabar, Barkovljan in zaveden Slovenec, se je rodil marca, "usojeno mu je bilo, da je v marcu tudi umrl", je povedala predsednica SKD Bar-kovlje Sandra Poljšak v priložnostnem govoru na spominski slovesnosti, na kateri sta bila prisotna tudi zdajšnji bar-kovljanski dušni pastir msgr. Franc Vončina in p. Marijan Potočnik, ki je v Rojanu vodil evharis-
Kulturni dom/ZCPZ
Lep sklep letošnje revije Pesem mladih
Nega glasov, kakovostna literatura z določeno umetniško vrednostjo in pozornostjo do krajevnih avtorjev, primerne instrumentalne spremljave, ki upoštevajo značilnosti otroških glasov, so temelji uspešne pevske dejavnosti, ki so se najpogosteje pojavljali med nasveti zborovodkinje Majde Hauptman, članice tričlanske komisije, ki je poslušala nastope 39 zborov in je med temi izbrala štirinajst skupin za končni koncert
ne Anton Martin Slomšek. Otroci barkovljanske Glasbene kam-brce ustvarjajo z glasovi in malimi glasbili, repentabrski Zvonček pa je med redkimi, ki se ne poslužujejo instrumentalnih dopolnil, medtem ko je zbor Venturini nastopil ob bogati spremljavi pianistke, harmonikarja in članov skupine No-mos.
Osnovnošolski zbori so imeli na končni reviji štiri predstavnike; po prijetnem nastopu šole P. To-
42. revije Pesem mladih. Izpolnitev določenih pogojev glede navedenih osnov je ključ, ki spremeni prijetno pevsko druženje v resnično koristno dejavnost; Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta mora zato odgovorno prispevati h kakovostnemu razvoju pevskega udejstvovanja najm-lajših s kritičnim pogledom in nasveti, kar je zaznamovalo koncept letošnje revije. Vsi zbori so lahko zapeli kot znak živosti in raznolikosti tržaške zborovske scene na tem področju, sklepni koncert pa je televizijskim kameram in radijskim mikrofonom ponudil strnjen prikaz najbolj značilnih in zrelih sadov pedagoškega in umetniškega prizadevanja. Podpora Slovenske prosvetne matice je tako nagradila zbore ne samo za prisotnost, ampak predvsem zaradi kvalitete nastopa, prizadevnosti in strokovnosti nekaterih zborovodij, ki so s svojimi pevci lahko stopili na veliki oder Kulturnega doma.
V imenu občinske uprave je številno občinstvo pozdravil svetovalec Igor Švab, ki je pohvalil skrb za vrednotenje kakovostnih dosežkov in poudaril privrženost slovenskega naroda glasbi in petju. Ljubezen do zborovske umetnosti so na začetku revije zgovorno pokazali navdušeni malčki vrtca Vesela račka iz Dijaškega doma, a tudi zelo solidni mali pevci komorne skupi-
mažič iz Trebč so otroci šole Kajuh-Trubar iz Bazovice podali utrinek iz svojega rednega glasbenega pouka, dobro pripravljeni pevci šole Prežihov Voranc iz Doline in Mačkolj so se izkazali z zanimivim programom tako kot prepričani pevci katinarskega zbora šole Milčinski.
Ubran zvok pevcev zbora Kraški cvet je uvedel sklepni del programa, ki je bil namenjen mladinskim skupinam. Na tem področju se obetavno uveljavljajo pevske skupine Igo Gruden iz Nabrežine, Vesela pomlad z Opčin in Krasje iz Trebč, katerih skupni imenovalec so dober vokal, skrbno zbiranje raznolikih sporedov in ustvarjalnost mladih zborovodij. GropajskizborAnak-rousis pa skuša prehoditi samosvojo pot s pop usmeritvijo, ki nagovarja najstnike z dopadljivostjo poznanih motivov. Zveza cerkvenih pevskih zborov je z letošnjo revijo prevzela še bolj aktivno in angažirano vlogo v odnosu do delovanja tržaških otroških in mladinskih zborov v upanju, da bo prizadevanje za kakovostno pevsko vzgojo učinkovito vplivalo na občutek spoštovanja in odgovornosti do te pomembne dejavnosti, ki bi ga morali začutiti tudi starši, ki spremljajo svoje otroke na prizorišče in jih po nastopu takoj odpeljejo kot tekači na pevski štafeti.
PAL
Velikonočna poslanica tržaškega škofa Giampaola Crepaldija
"Obujen je bil, kakor je rekel!"
Predragi bratje in sestre, naj pride do vas voščilo blagoslovljene Velike noči, obsijane z lučjo in radostjo vstalega Kristusa! Kristusovo vstajenje je namreč, kakor nas opominja apostol Pavel, osrednja skrivnost krščanstva: "Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera" (IKor 15,14). Kot je nekoč dejal francoski pesnik C. Peguy, je "Kristusovo vstajenje prvi dan sveta". Vstajenje je dokončni dogodek, po katerem ne moremo pričakovati ničesar novega več, temveč zgolj dokončno izpolnitev tistega, kar se je že zgodilo. Tudi nam angel ponavlja tolažilne besede, s katerimi je ogovoril žene, ki so prišle h grobu: "Ne bojte se! Vem, da iščete Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel"! (Mt 28,5). Velika noč je praznik upanja, praznik, ki nas, kljub težavam, s katerimi se vsak dan soočamo, vabi, da na življenje gledamo z novim upanjem. Nasilni načrt princa zla, ki je v ljudeh pogosto našel zavzete zaveznike, je bil premagan: ljubezen je zmagala nad sovraštvom, dobro je premagalo
zlo, usmiljenje je premagalo hudobijo, nežnost je premagala nepravičnost, ponižnost je premagala ponos, prijateljstvo je premagalo ravnodušnost. Če ga velikodušno sprejmemo, bo vstali in živeči Gospod vselej poustvarjal naše duše in naša življenja. Kristusova Velika noč nam omogoča, da tudi našemu družbenemu in javnemu življenju damo nekakšno velikonočno dimenzijo. Veliko je stvarnosti, ki hrepenijo po osvežujoči milosti Velike noči, po osvežujoči milosti krščanskega upanja. V prvi vrsti je to neodtujljiva vrednota človekovega življenja. V največji nevarnosti je zlasti ob najbolj krhkih trenutkih - rojstvu in smrti. Kakšno prihodnost naj ima družba, ki dopušča splav, evtanazijo, asistiran samomor, umor še nerojenega otroka idr.? Kot naslednje, so se mladi prisiljeni soočati z obdobjem negotovosti, ki ga še bolj zaostrujejo kulturna, družbena in gospodarska kriza. Mladim je treba jasno povedati, da se življenja ne da izigrati, da je trud več kot uspeh, da je bolj pomemben napor kot površnost. Treba jim je sporočiti, da so konec koncev pravi zmagovalci pokončni ljudje. Tretja zadeva je družina, ki si jo mnogi žal razla-
gajo kot nekaj iz drugih časov, v resnici pa je ena od redkih institucij, ki vztrajno in učinkovito kljubuje krizi, v kateri se nahajamo. Družina je nerazdružljivo povezana s človeško naravo samo. V njej se učimo zaupanja vase in v druge, učimo se stvarem dati pravo ime, ločevati dobro in zlo, naučimo se, da pravic ni brez dolžnosti. Vrednoti družine velja postaviti ob bok vrednoto nedelje, to je dela prosti dan, ko se družina zbere in se, če je verna, udeleži svete maše. Nedelja ne sme postati žrtev gospodarskih interesov. Tisti, ki nam govorijo, da družba na ta način postaja bolj produktivna in učinkovita, bi morali biti vsaj toliko pošteni, da bi nam predstavili še učinke, tudi gospodarske, ki jih povzroča to, da družine niso trdne. Nazadnje bi rad še nekaj dejal o svetu dela, to je svet tistih, ki ne dobijo zaposlitve oz. so jo izgubili, nemalokrat pa postanejo tragični junaki novic v črni kroniki, kjer vsak dan najdemo samomore delavcev in gospodarstvenikov. Te osebe pričajo o postopnem in neizprosnem krhanju moralnega temelja našega družbenega življenja in o
takšnem razvojnem modelu, ki je postavil na stranski tir tisto globoko resnico, da je razvoj pravi le takrat, kadar je celosten in vzajemen. Iz gospodarsko-finančne krize ne bomo izšli na podlagi nekih zgolj tehničnih ukrepov finančno-go-spodarskih inženirjev, temveč se je pred tem treba prepričati, kako je družbo najprej treba postaviti na neki trden duhovni, moralni in kulturni temelj. Tisti, ki se dandanes resno ukvarjajo z gospodarstvom, se zavedajo, kako pomembna je moralna in duhovna enotnost družbe in naroda. Dandanes najbolj resni in previdni intelektualni krogi ne zanemarjajo pozitivnih učinkov, ki jih tudi na gospodarskem področju ima trdna duhovna in moralna kohezija naroda in države. Cerkev se tega že od nekdaj zaveda, ljudem pa ponuja to v obliki svojega družbenega nauka. V tem oziru seveda drži, da potrebujemo modre in odgovorne politike in gospodarstvenike, še bolj pa potrebujemo vsi Boga in ljudi, ki bi živeli in pričevali o tisti moči, ki resnično osvobaja in oživlja. To je vstajenj-ska moč Jezusa Kristusa, ki nam prinaša novo življenjsko moč in novo upanje.
Iz srca vas blagoslavljam in vsem ponovno voščim veselo Veliko noč!
Po smislu prevedla IGinAV
[Sl Peterlinova dvorana
Prodajna razstava Umetniki za Karitas
ti T Tmetniki za Karitas I so pravični v lju-bežni že polnih sedemnajst let. To ne potrebuje razlage, dokaz so številke, saj je v vseh sedemnajstih katalogih zapisanih 1.112 imen avtorjev, ki so v kolonijah ustvarili ali v ta namen darovali 1.680 likovnih del, od teh je skoraj 1.200 že našlo lastnika in v kakem stanovanju ali poslovnem prostoru pričajo o lepem in dobrem". To so besede voditeljice projekta Umetniki za Karitas Jožice Ličen, ki se vsako leto trudi, da bi čim več ljudem približala to hvalevredno pobudo.
Vsako leto tretji teden v avgustu na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino poteka likovna kolonija Umetniki za Karitas, na kateri ljudje, ki so pripravljeni darovati svoj talent, ustvarjajo od ponedeljka do petka za posameznike v stiski. Lani so si za konkretizacijo besed Pravičnost v ljubezni izposodili Gregorčičev verz iz pesmi Sam: Odpri
srce, odpri roke, otiraj bratove solze.
Prejšnji teden je v Peterlinovi dvorani v Trstu odprla prodajno razstavo Karitas ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak. Čestitala je organizatorjem za razstavo in dejala, da so bile te slike narejene iz srca za nekaj dobrega in pozitivnega, in sicer za ljudi, ki so se znašli v hudem položaju. Poleg tega je še pristavila, da imajo u-metniki in sodelavci Karitas stično točko: znajo brezpogojno dajati. Uvodni in sklepni del večera je popestril nastop moškega pevskega zbora Sv. Jernej pod vodstvom Mirka Ferlana.
Celoten projekt Karitas je razdeljen na tri dele. Koloniji na Sinjem Vrhu sledi potovanje prodajnih razstav, ki opravijo približno dvanajst ali več postojank. Pričujoča razstava je startala s Sinjega Vrha, gostovala nato na dvorcu Zemono pri Vipavi, v galeriji Ars v Gorici, v Ljubljani, Mariboru, v
Kosovelovem domu v Sežani, sedaj pa si jo lahko ogledamo v Peterlinovi dvorani v Trstu. Nato bodo razstavo imeli v gosteh še v Portorožu, v Ljubljani, Novi Gorici, Bovcu in Mengšu. Ko razstava potuje, prinaša sporočilo za dušo, umetnost in lepo, gledalce pa seznanja tudi z imeni sodobnih umetnikov. Tretji korak pa predstavlja prodajo razstavljenih del. Tokrat so v Peterlinovi dvorani predvajali tudi multimedijsko predstavitev o ustvarjanju na lanski koloniji, ki jo je pripravil umetnik Ubald Trnkoczy, o razstavljenih delih pa je spregovorila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn z likovnega in estetskega vidika.
V svojem govoru se je osredotočila predvsem na pomen kolonije, pa tudi na posameznega umetnika in njegov slog. Življenje kolonije pišejo tako likovni ustvarjalci, uveljavljeni in priznani umetniki iz mednarodnega prostora, kot tudi vsi darovalci, ki na dan odprtih vrat, z darovanjem svojih del, pomagajo sočloveku. Lani jih je bilo čez sedemdeset z nešteto likovnimi poetikami. Kritičarka je večkrat poudarila cilj kolonije, in sicer dobrodelnost in senzibilnost, s pomočjo katerih in z globokim občutkom do sočloveka umetniki pišejo nove zgodbe pod naslovom Umetniki za Karitas.
Šin
GLEDALIŠKI VRTILJAK
| Otroci so si ogledali še zadnjo predstavo
O volku in sedmih kozličkih v novi hudomušni preobleki
Štirinajsta sezona Gledališkega vrtiljaka v organizaciji Radijskega odra je tudi letos ponudila malčkom sedem kakovostnih predstav v dveh izmenah, in sicer za red Rdeči palček in Modri palček. Dvorana Marijinega doma pri Sv. Ivanu je bila vedno polna, malčki pa zelo zadovoljni.
V nedeljo so si otroci ogledali zadnjo predstavo v izvedbi Lutkovnega gledališča Maribor. Scenografija je bila enostavna, a praktična: pisana hišica, obkrožena z grmički. Pred njo sta se srečala igralca Metka Jurc in Davorin Kramberger ter se odločila, da skupaj povesta pravljico. Tako
sta pogledala vsak v svojo skrinjo in v trenutku se spremenila v mamo kozo in hudobnega, lačnega volka. Hišica je zelo posebna, saj nima kljuke, v ključavnici pa je listek, na katerem piše, da je treba pogledati navzgor... Tako se začne zanimiva pravljica o dveh kozličkih, Liski in Belku, ki jima mama koza naroči, naj nikomur ne odpreta vrat. Najprej potrka na vrata serviser televizije, nato še klovn. Kozlička - skrbno izdelani lutki -pa sta tako pridna, da upoštevata mamin ukaz, naj bodo vrata dvakrat zaklenjena. Klovn najprej pogleda v svoj klobuk in najde majhno idejo, soigralka pa
brž pripomni, da je idejo treba negovati, da bo primerno zrasla. Tako se predstavi s točko o slovenski bolhi Mici, ki se izkaže z dvojnim saltom. Ko pa je na vrsti salto s tremi obrati, se bolha Mici izgubi in jo klovn išče med publiko. Klovnesa je nato okroglo skrinjo v nekaj trenutkih spremenila v cirkuško areno s pravimi akrobati in s piramido živali.
Otroci so se med predstavo nasmejali in se zabavali ob vragolijah dveh igralcev, ki sta se vrtela okrog hišice, spreminjala svojo podobo z lasuljo ali s preprostim klobukom in predpasnikom ter ubrano zapela nekaj pesmic in
refren: "Ko kozliček gre odpret, že poznati mora svet...".
Znana pravljica o volku in sedmih kozličkih v novi hudomušni preobleki v režiji Pavla Polaka nagovarja na sodoben in samosvoj način. Prikazuje spretnost in pogum, ki sta potrebna za zmago nad nevarnostjo. Kdo
bo koga - volk kozlička ali kozlička volka? Saj je vse samo igra, a kljub temu srečen konec pomirja. Otroci so se naučili, naj ubogajo in sledijo maminim navodilom, drugače se lahko znajdejo v hudi nevarnosti. Pred začetkom predstave je za animacijo poskrbel Študijski
center Melanie Klein, ki ga je podprla Zadružna kraška banka. Letos so organizatorji opremili dvorano z deščicami, na katere so obesili risbice otrok. Za Gledališki vrtiljak namreč velja pravilo, da otroci po ogledu predstave narišejo doma risbico, ki jo prinesejo naslednjič v Marijin dom. Ob koncu sezone so tako v nedeljo nagradili vse otroke, ki so pridno risah. Poleg tega so posebno nagrado prejeli tudi otroci, ki so prinesli največ risb. To so Veronika Prasselli in Martin Kits Nieuwenkamp, ki obiskujeta vrtec, in osnovnošolca Ines in Leo Racman.
Ob koncu predstave je Lučka Susič, duša Radijskega odra in Gledališkega vrtiljaka, spomnila prisotne, da se lahko že prijavijo na poletni gledališki teden, za katerega bodo odprli vpisovanja 9. maja. Ob izhodu je vse malčke čakalo čokoladno presenečenje.
Met
Foto Kroma
NOVI
GLAS
v
5. aprila 2012
TRŽAŠKA KNJIGARNA
Na kavi s knjigo
avtobusom. Za vse romarje velja
Lepa Vida ob Srebrni reki
Da se Knjižnica Dušana Černeta ne omejuje na golo zbiranje in popisovanje slovenskega zamejskega in zdomskega tiska, temveč želi tudi pospeševati njegovo poznavanje in proučevanje, je razvidno iz njene dragocene publicistične in monografske dejavnosti zadnjih let. Leta 2004 je namreč pri založbi Mladika in Slovenskega gledališkega muzeja iz Ljubljane izšla publikacija V domovini Jake Štoke, v kateri je knjižničar in prava duša Knjižnice Dušana Černeta Marjan Pertot podrobno opisal amatersko gledališko dejavnost na Proseku in Kontovelu od daljnega leta 1863 do leta 2004. Konec leta 2008 je izšla druga, obsežna knjiga Slovensko gledališče v Argentini prav tako izpod peresa Marjana Pertota. Priložnost je bila tedaj 60-letnica zdomskega gledališkega delovanj a 1948-2007. Knjiga opisuje gledališko delovanje slovenskih političnih izseljencev, ki so se po drugi svetovni vojni naselili v južnoameriški državi. Za to delo je Marjan Pertot s pomočjo sodelavke knjižnice Lučke Kremžar - De Luisa več let zbiral gradivo in podatke pri slovenskih ustanovah in posameznikih v Argentini, Sloveniji in na Tržaškem.
Lani je pri založbi Mladika in pri Slovenskem gledališkem muzeju v Ljubljani izšla publikacija, ki vsebinsko dopolnjuje prejšnjo.
V Tržaški knjigarni so ob srečanju s Qubik Kavo urednica pri založbi
Mladika Nadja Roncelli, avtor Marjan Pertot, knjižničarka Lučka Kremžar - De Luisa in predsednik KDČ Ivo Jevnikar predstavili novo publikacijo z naslovom Lepa Vida ob Srebrni reki. Knjiga obravnava predvsem primorski izseljeniški val, ki se je zaradi fašističnega preganjanja in gospodarske krize nas-
knjige je poudaril različne lastnosti emigracijskega toka pred prvo svetovno vojno in po njej: ta izseljeniški val pa se močno razlikuje od slovenske emigracije v Argentino po drugi svetovni vojni. Potomci prvega vala so se skoraj v celoti asimilirali zaradi drugačne socialne strukture s pomanjkan-
tanil v Argentini pred drugo svetovno vojno; v delu pa je tudi govor o kulturnih in gledaliških naporih drugih zgodnjih slovenskih priseljencev v Argentini ter Benečanov. "Pisanje te knjige je bilo zelo naporno zaradi pomanjkanja živih prič obravnavanega obdobja", je uvodoma pojasnila Roncel-lijeva. "Podatke smo zato zbirali na podlagi tedanjega periodičnega tiska v Argentini, sicer popolne zbirke tedanjih publikacij ni nikjer na razpolago, niti v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani", je pripomnil Pertot. Avtor
jem intelektualcev, ki bi slovenstvo gojili kot poslanstvo. Prvi emigracijski val je zaradi odsotnosti elite kljub temu prvotna splošnejša jugoslovanska društvena nagnjenja usmeril v bolj slovenske 'tirnice'.
To je prišlo do izraza zlasti na gledališkem področju, kjer so naši rojaki uprizarjali zlasti ljudske igre. Po slovenskih domovih, ki so si jih rojaki sami zgradili, je bil izredno priljubljen avtor Jaka Štoka ("... njegove igre so postavljali vsako sezono...), tudi Finžgarja so imeli radi. Dramskih skupin je bi-
lo več, na odrih so se vrstile tudi celovečerne igre. Kljub temu da ni bilo med izseljeniškimi Slovenci tedanjega obdobja pravih gledališčnikov, so amaterski režiserji vlivali predstavam veliko umetniškega naboja, kar je na podlagi fotografskega arhiva v knjigi razvidno pri scenografijah. Poleg dramskih skupin je bilo med argentinskimi Slovenci tudi veliko pevskih zborov, med primorskimi rojaki pa so najbolj častili Simona Gregorčiča in Bazoviške junake. K ohromitvi slovenske društvene dejavnosti je od leta 1949 do 1958 prispevala vladna prepoved delovanja skoraj vseh slovenskih društev v središču Buenos Airesa, kot pa je poudarila Lučka Kremžar - De Luisa, ki je v Argentini odraščala, se je prenovljeno zanimanje za slovensko besedo pojavilo s slovensko pomladjo in osamosvojitvijo leta 1991: "Množijo se tečaji slovenskega jezika, ki jih prirejajo potomci rojakov, kljub temu da sami slovenščine več ne poznajo". Pomembna je namreč oživitev nekaterih naj starejših izseljeniških skupnosti, pri katerih se je slovenščina zdavnaj izgubila (npr. Prekmurcev in Beneških Slovencev).
Kot je poudaril predsednik KDČ Ivo Jevnikar, je publikacija Marjana Pertota, ki vsebuje tudi seznam uprizorjenih del naših rojakov, izredno izhodišče za nadaljnja raziskovanja: dragocenost knjige, ki jo je grafično oblikoval Danilo Pahor, lektoriral pa Robert Petaros, potrjuje tudi podpora Slovenskega gledališkega muzeja, ki je izdajo uvrstil v svoj program.
IG
UMETNOST
J V nekdanji ribarnici
Razprta obzorja - Umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo
Umetnost vselej združuje to, kar so zgodovinski premiki v preteklosti ločevali. V prvi vrsti naš primorski prostor, ki je bil pred stoletjem enoten. V tem duhu bo od 21. aprila do 17. julija odprta razstava v prostorih nekdanje ribarnice na tržaškem nabrežju (Salone degli Incanti) z naslovom Razprta obzorja - Umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo. Do-
la dela, ki jih je družba neposredno kupila v galerijah, od zasebnih zbirateljev in na dražbah. Od skupno 180 del, ki segajo od prvih do zadnjih let 20. stoletja, je 37 umetnin, ki so v lasti banke Monte dei Paschi di Siena. "Te u-metnine so bile del premoženja nekdanje TKB, ki jo je leta 1999 prevzela Banca Antonveneta in nato banka Monte dei Paschi di Siena". Ta si od nekdaj prizadeva
Foto IG
godek so predstavili v četrtek, 29. marca, na tržaški občini ob prisotnosti župana Roberta Cosolini-ja, predsednika upravnega odbora finančne družbe KB 1909 Borisa Perica, kustosov postavitve Joška Vetriha in Franca Vecchieta in izvedenke Marie Masau Dan.
Kot je poudaril župan Cosolini, sodi načrt po skorajda naravni poti v politiko te uprave, ki podpira evropsko razsežnost tržaške kulture, "saj se kulturni odnosi oplemenitijo v nenehnem snovanju tovrstnih vezi". Ključno vlogo je imela pri tem dogodku Finančna družba KB 1909. Srčiko razstave oziroma njen pretežni del sestavljajo slike, ki so njena last. Boris Peric je obrazložil, da sestavljajo jedro teh del umetnine, ki jih je družba podedovala po drugi svetovni vojni od nekaterih slovenskih institucij s tega območja, katerim so se pridruži-
za ohranjanje in ovrednotenje svojega pomembnega kulturnega premoženja in zato se je odločila, da te umetnine vrne skupnosti, ki ji pripadajo. "Po desetletnem pogajanju smo z bančno ustanovo sklenili dogovor za brezplačno koristenje teh del v razdobju 25 let", je pojasnil Peric. Poudaril je tudi zrcalno razstavo, ki so jo odprli v ponedeljek, 26. marca, v Cankarjevem domu v Ljubljani (na tiskovnem srečanju na tržaški občini sta bila prisotna tudi kustosa te postavitve Peter Krečič in Vid Lenard), ki prav tako prikazuje umetniški etos tržaških in goriških umetnikov prejšnjega stoletja.
Vsebinski del tržaške razstave je predstavil Joško Vetrih. "Izbrana dela s svojo ustvarjalnostjo izražajo izjemno umetniško vitalnost te male skupnosti, ki je omejena le na pokrajine Trst, Gorica in Vi-
dem, je pa zelo aktivna in odprta za mednarodne kulturne vplive. Razstava bo ponudila najprej vpogled v dela umetnikov, ki so se rodili v zadnjih desetletjih 19. stoletja, so pa ustvarjali predvsem v prvi polovici 20. stoletja. Manj dovzetni za novosti postimpre-sionističnih gibanj so še naprej ustvarjali v duhu romantičnega realizma 19. stoletja in modernega impresionizma. V to skupino sodijo portretist Avgust Bucik, akvare-lista Cvetko Ščuka in Avgust Šantel ml., samouk in avtor vedut Silvester Godina ter marinist Albert Sirk. Sledila bodo dela umetnikov, rojenih na prelomu stoletja, ki so se izoblikovali v času med vojnama pod vplivom številnih evropskih umetniških gibanj in so ustvarjali predvsem v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni: to so Veno Pilon, Luigi Spazzapan, Ivan Čargo, Avgust Černigoj, Tone Kralj, Riko Debenjak, Milko Bambič, Lojze Spacal, Anton Zoran Mušič. Šrečali bomo tudi slikarje, ki so najbrž manj znani, a zato nič manj pomembni (Jože Cesar, Rudolf Saksida, Bogdan Grom, Robert Hlavaty, Avrelij Lu-kežič, Anton Mihelič). Pogled zamejske umetnosti se bo končal z ustvarjalnim delom mlajših slikarjev, ki so se izoblikovali v duhu umetniških gibanj 2. polovice 20. stoletja: od teh so se nekateri že umaknili z umetniškega prizorišča, večina pa je še danes zelo aktivna. Mednje sodijo Silvester Komel, Paolo Petricig, Demetrij Gej, Andrej Kosič, Deziderij Švara, Robert Faganel, Klavdij Palčič, Vladimir Klanjšček, Franko Vec-
chiet, Boris Zulian, Edi Žerjal, Franko Volk, Robert Kozman, Hijacint Jussa, Alfred De Locatelli, Patrizia Devide' in Jasna Merku'. Za lažje razumevanje zanimive, a zahtevne razstave so jo prireditelji zasnovali čim bolj kronološko in jo razdelili v razdelke po avtorju, žanru, slogu ali likovni tehniki. Razstavo namreč sestavljajo razdelki, ki so namenjeni vedutam in portretom, akvarelu in monotipu, tej ali oni umetniški skupini.
Skratka, razstava bo pričala o izredni dokumentarni vrednosti in sporočilnosti, bogastvu in raznolikosti umetniške in kulturne dediščine območja na meji med latinskim in slovanskim svetom. Franko Vecchiet je poudaril predvsem široko razgledanost naših umetnikov prejšnjega stoletja, ki so se daleč od vsakršnega provin-cializma na svoj način odzvali na umetniške in geopolitične sunke. "V tem vidiku lahko mirne duše povemo, da se je globalizacija še prej kotna področju gospodarstva rodila najprej v umetnosti".
IG
VITAL
Servisi za podjetja in privatnike za tržaško in goriško pokrajino
PESEK 42 34149 - Občina Dolina Tel. 040 226 868 Fax 040 226 791 e-mail: vitalcoop@tin.it info@vitalcoop.net www.vitalcoop.net
Obvestila
V četrtek, 5. aprila 2012, ob 10. uri
bo na sedežu SS0 v Trstu srečanje, na katerem bodo Drago Štoka, Rudi Pavšič in Massimiliano lacono spregovorili o pomenu izobraževanja za skupnost, za rast posameznikov in za razvoj kompetenc. Področni svet slovenskih vernikov iz Trsta in Milj vabi na srečanje okrog oltarja s prijatelji in znanci, ki so gostje doma za starejše ITIS, ul. Pascoli 31, v sredo, 11. aprila: ob 16.15 molitev rožnega venca, ob 16.30 sv. maša.
RomanjevMedjugorje od 4. do 7.
maja 2012. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline in Kozine za romarje s Tržaškega. Vožnja z udobnim
osebna veljavna izkaznica. Vpis pri g. Darkotu v Gorici (tel. št. 0481 882395 ali 0481 32121), za tržaško pokrajino pri župniku J. Markuži (tel. 040 229166). Vpisovanje do zasedbe mest v avtobusu. Pohitite z vpisom.
Blagoslovljene velikonočne praznike vošči vsem Slovenkam in Slovencem
IGOR ŠVAB tržaški občinski svetnik
lip""
K
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV-TRST
jj
c71
VOSCl
vsem organistom, zborovodjem, pevkam in pevcem ter njihovim sorodnikom
blagoslovljene in miru polne velikonočne
L	praznike
SKLAD MITJA ČUK IN VZS MITJA ČUK voščita vsem svojim prijateljem veselo Veliko noč!
6.4.2009		6.4.2012
ANTON KORŠIČ		
		
		
Tri leta v grobu spiš, a v naših srcih še živiš.		
	Tvoja družina	
Kratki
Občina Trst / Nižji davek na prvo stanovanje
Začel seje postopek obravnave občinskega proračuna za leto 2012 in pregledovanja načrta za javna dela v razdobju 2012-2014 v komisiji, ki jo vodi občinski svetnik SSk Igor Švab. Komisija bo vzela v pregled tudi pravilnik in količnike novega davka na nepremičnine IMU. Predsednik komisije Švab je mnenja, da je tržaška občinska uprava zaradi hude finančne in gospodarske krize izbrala pravšnjo pot, saj je na prvo stanovanje določila nižji količnik (3,9 promila), kot ga predvideva zakon. V naslednjih dneh bo komisija nadaljevala svoje delo, nato bo postopek šel v obravnavo v občinski svet.
Presenetljiv dnevnik Walterja Starza
V torek, 3. aprila, so na sedežu podjetniškega krožka Generali na Trgu Duca degli Abruzzi 1 (4. nadstropje), odprli razstavo Wa!terja Starza z naslovom Fantastico diario (Presenetljiv dnevnik). Njegovo slikarstvo odlikujejo sanjski prizori, ki v navideznem kaosu popeljejo gledalca v nedorečeno urejenost. Njegove likovne sinteze skrivajo neizmerne svetove, ki se globoko usidrajo v duši gledalca. Postavitev bo odprta do 20. aprila.
SKD Barkovlje / Halo? Tukaj Barkovlje
Dejavnosti Slovenskega kulturnega društva Barkovlje, ul. Bonafata, 6 v mesecu aprilu:
- sobota, 14.4.: koncert revije Primorska poje v barkovljanski cerkvi. Začetek ob 20.30.
- četrtek, 19.4.: predstavitev knjige Tipi Tapi v rusi kapi. Avtor: Martina Legiša, ilustracije: Štefan Turk. Na predstavitvi bo nastopala Glasbena kamberca, ki jo vodi Aleksandra Pertot, kije uglasbila pesmi iz knjige. Začetek ob 18. uri.
-sobota, 21.4.: gledališka delavnica: nastop naših otrok v Marijinem domu v ul. Cordaroli z igrico Grdi raček (skupaj z ostalimi mestnimi skupinami). Temu bodo sledili nastopi po društvih.
- sobota, 28.4.: pokušnja kruha in vina ter ekstradeviškega olja z nagrajevanjem. Za informacije in vpis: 040 411635.
- ponedeljek, 30.4.: počastitev padlih na domačem pokopališču (na Kunčevi njivi). Polaganje vencev; petje in recitacije v režiji OŠ Finžgar; priložnostna misel.
Zmaga izkušenega neodvisnega županskega kandidata s podporo levice
Prisluhniti in delati za skupno dobro
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Po nadomestnih županskih volitvah v bovški občini, 25. marca, je postal novi župan Liste za Bovško šestinpetdesetletni zgodovinar in sociolog Siniša Germovšek. Ob 35,91-od-stotni volilni udeležbi je prejel 51,9 % glasov podpore, pred Davorjem Gašperčičem iz SDS, ki je zbral 48,1% glasov. Povedal je, da želi biti tudi realizator glasov kar naj večjega števila občanov.
Gre v bistvu za dokončanje mandata, ki ga je prekinil nekdanji župan in krajši čas tudi poslanec v državnem zboru, ker je dosedanji župan Danijel Krivec moral to mesto zapustiti, ko je sprejel funkcijo poslanca v Državnem zboru po predčasnih volitvah v ta državni organ, ker to ni bilo več skladno z novim zakonom. Lokalno Listo za Bovec je Germovšek ustanovil skoraj pred desetimi leti, ko ni bil več član SDS. Kasneje ga je podpirala tudi iniciativa Bovško Polje, ki je kazala tako naravovarstveni kot lokalni politični značaj. Potem ko je na sodišču dokazal, da ni kriv za
zakonske kršitve pri popotresni obnovi v času, ko je bil še župan, mu je očitno zaupanje pri večini volivcev znova naraslo, razen pri strankah NSi, De-sus in SDS, ki so uradno podprle Davorja Gaš-perčiča. Kot kaže, so bili jeziček na tehtnici volivci t. i. levice.
Sam domneva, da so volivce prepričale njegove politične izkušnje in angažiranost v javnih zadevah, kar za njegovega mladega konkurenta ne bi mogli trditi v tolikšni meri.
Seveda pa ima v Sloveniji levica v rokah večino medijev, ki niso naklonjeni tistemu, ki je blizu pomladnim strankam, v tem primeru SDS. Čeprav je bil nekdanji župan iz vrst SDS zelo uspešen, glede na možnosti pa ni bilo videti, da bi bili projektom bovškega
gospodarstva naklonjeni pri levičarski vladi. Tako je bil v velikih težavah obstoj kaninskih žičnic in jih je morala znatno podpreti občina, kar mnogim volivcem ni bilo všeč, čeprav so študije pokazale, da ni bilo drugega izhoda ... Nova pomladna vlada je obljubila podporo razvoju žičnic in prometnemu odpiranju Posočja, toda (kasno je prišel Marko na Kosovo polje) v javnost je to prišlo, komaj kaj, v glavnem šele po volitvah ... Sicer pa so mnogi Germovšku privoščili tudi zadoščenje po hudih letih sodnega pregona, ki mu ni mogel dokazati krivde.
Glede na to, da se ta vlada zavzema za razvoj podeželja, se ni bati, da bi se ponovila zgodba iz minulih treh gluhih let do potreb bovškega gospodarstva.
MM
“Kaj pa, če ? "
Mož je ustavil avto pred zebrami. Nekaj oseb je prečkalo cesto. Najprej starejši moški na vozičku, porivala ga je kaka so rodnica ali negovalka, za njim mali voziček z dojenčkom.
"Začetek in konec življenja na istem kraju: oba sta na vozičku, ki ga mora upravljati druga oseba", izusti mož. Zamislim se ob dejstvu, da je naše življenje pravzaprav neko prehajanje iz odvisnosti od drugega v samostojnost.
Vse življenje se učimo, kako samostojno misliti, kako sami sebi škodimo, če živimo življenje po meri drugih. Vse življenje se skušamo otresti raznorazne pogojenosti oz. učimo se določeno pogojenost svobodno izbrati. Učimo se merjenja lastnega prostora v odnosu s prostorom drugega, sobivanja v njem, dan za dnem prepletamo potrebe, želje, stremljenja. Učimo se predaje drugemu na eni strani in spoštovanja njegove različnosti na drugi, kar je seveda najtežje.
Pred dnevi sem prebrala intervju s francosko igralko Isabelle Huppert, znano po svojih kontroverznih in zelo kompleksnih vlogah. Izjavila je, da je na srečo dovolj pametna, da je spoznala čar prijateljske vezi z osebami, ki se od nje same zelo razlikujejo, včasih celo radikalno. Ob stavku sem dobesedno obstala in postavila pod
A
vprašaj svoje prepričanje, da je prijateljstvo možno le med sličnima osebnostima. Morda pa se le motim, morda je res, da je širina pogledov osnova za plodno navezo tudi z zelo različnimi osebami? Ali sem, ali smo tega sploh zmožni? Ali nas ne ob besedi "radikalno ali v mnogočem različen/na" že instinktivno strese in veže na kaj pejorativnega, možnost, da bi se naš notranji mir zamajal oz. naša notranja vprašanja še povečala? Kaj nas dela tako zelo bojazljive?
Ravno danes sva s kolegico opažali, kako je stopnja določenega mladostniškega uporništva (oz. tudi eklatantnega, pa čeprav še vedno neškodljivega reza z generacijo staršev) nižja med Slovenci v Italiji, kot pa denimo med vrstniki v Sloveniji. Ali pa, če jo primerjamo, denimo, z mlado generacijo izpred 25 let. Kaj se dogaja? Vzgajamo bojazljive osebe? Ali smo nanje prenesli našo bojazen, ki jo občutimo danes, v tem prostoru, v tem času? Bojazen obstati, kjer smo, izbrisati sanje, sprijazniti se s status quo. Ali se Vam ne zdi, da postajamo družba, ki ni več zmožna tistega "Kajpa, če... "?, ki je povod za vsakršne vrste spremembo? Ali se Vam ne zdi, da mladi generaciji nenamerno posredujemo ravno našo lastno statičnost, bojazljivost pred drugačnim korakom, odstopom od ustaljenega? Ali se Vam ne zdi že čas, da si upamo sami sebi reči "Kajpa, če....? "
CERKEV SV. IVANA IN NJEN ČAS (17) MarizaPerat
V zvezi s poučevanjem verouka pri Starem sv. Antonu je gospa Nežica Černigoj iz Gorice povedala nekaj svojih spominov; tu je namreč leta 1931 skupaj z drugimi otroki obiskovala verouk kot pripravo na prvo sveto obhajilo.
Takole pripoveduje:
“Bili so to časi, ki so za razmere, v katerih danes živimo, naravnost nepojmljivi. Otroci smo hodili k verouku k Staremu sv. Antonu, kjer nas je msgr. Brumat pripravljal na prvo sveto obhajilo. Otrok nas je bilo toliko, da so bile v cerkvici vse klopi zasedene. Spominjam se, da so bili dečki v klopeh na desni strani, deklice pa na levi. Ko smo odhajali od verouka in smo šli mimo kvesture, smo katekizem skušali čim bolj prikriti, da bi ga od tam
kdo ne opazil.
Prvo sveto obhajilo smo imeli meseca julija, a ne na nedeljo, ampak med tednom, na čisto navaden delovni dan. Zato seveda tudi ni bilo pravega prazničnega vzdušja. Okrog cerkvice, kjer je bil nekakšen zaprt hodnik, so postavili mize ter jih pogrnili z belim prtom. Tu so nam po maši postregli s skodelico kakava in hlebčkom kruha. To mi je ostalo v neizbrisnem spominu, saj smo takrat vsi živeli v veliki skromnosti. Vsak je tudi dobil spominsko sliko s posvetilom v slovenščini". Septembra 1943 se je za primorske Slovence končala huda doba fašizma, ki se je pričela kmalu po prvi svetovni vojni. V tem času se je slovensko ljudstvo skupaj s svojimi voditelji z vsemi močmi borilo proti raznarodovanju, ki mu ga je na vse načine vsiljevala fašistična diktatura. Laičnih izobražencev skoro ni bilo, saj so jih mnogo izgnali, in tako so bili prav slovenski duhovniki tisti, ki so ljudstvu za ceno velikih osebnih žrtev, nekateri tudi za ceno življenja, zvesto in neustrašeno stali ob strani, in prav njim gre zato glavna zasluga, da se je slovenski jezik na Primorskem ohranil. Prav tako je bila tudi zasluga hrvaških duhovnikov, da se je v Istri ohranil hrvaški jezik.
Ko so septembra 1.1943 Gorico zasedli Nemci, so bile dvojezične pridige ukinjene. Slovenski mestni duhovniki so tedaj na nadškofa Margottija naslovili prošnjo, naj se slovenska maša pri sv. Ignaciju prenese od 6. na 7. uro in naj se prav tam uvede še druga slovenska maša ob 9. uri.
Prošnja je bila sprejeta in dne 22. decembra 1943 sta izšla dva nadškofova odloka. Prvi z uradno številko 4205/43 odreja, da se slovenska nedeljska in praznična maša pri sv. Ignaciju začne 1. januarja 1944, (Nadškofijski arhiv v Gorici - Podatki msgr. Klinca), z drugim odlokom št. 4206/43 pa je bil za to mašo kot slovenski pridigar imenovan dr. Mirko Brumat, kanonik penitenciarij goriške nadškofije (Nadškofijski arhiv v Gorici - Podatki
msgr. Klinca).
“Sv. maša pri sv. Ignaciju", pravi poročilo iz tistih dni, “je bilo doživetje za goriške Slovence. Po stoletnih bojih so dobili na Travniku slovensko mašo ob primerni dopoldanski uri. Čutili so se podobno kot prvi rimski kristjani, ki so ob Konstantinovem ediktu o verski svobodi stopili iz katakomb v svetlo luč svobodnih dni. Cerkev sv. Ignacija je bila ob deveti maši nabito polna do državne razmejitve, nato se je začelo število nedeljnikov manjšati" (Slov. past. sred. - Zapiski msgr. Klinca). Naslednje leto so tudi slovenski verniki iz župnije sv. Vida in Modesta zaprosili za slovenskega kaplana. Dobili so dovoljenje za slovensko mašo, vendar pod pogojem, da mašujejo duhovniki iz Slovenskega Alojzijevišča. Tako je bila sredi decembra 1945 na Placuti spet vpeljana slovenska maša. Ta se je obdržala do oktobra 2001, ko je bila dokončno ukinjena.
Omeniti je treba še, da je od leta 1918 pa do 1. avgusta 1926 cerkev sv. Ivana služila tudi vernikom iz župnije na Placuti. Njihova cerkev in župnišče sta bila namreč med 1. svetovno vojno popolnoma porušena.
/dalje
Unter den Linden
Univerza Humboldt
štiriindvajsetih avtorjev, ki bi morali po mnenju Goebbelsa pa tudi ostalih nacistov izginiti z obličja zemlje, se je znašel tudi sam. Bil je edini avtor, ki je prisostvoval temu dogodku. Z dimom, ki se je vil iznad knjig, se je na mesto spustil mrakoben čas, ki je trajal celih dvanajst let. Kastner opisuje, da v tem času ni videl svojih knjig v nobeni knjigarni, v nobenem mestu na domačih tleh in da je to sila čuden občutek. Vi-
del jih je le takrat, ko se je odpravil na tuje, še to se je zgodilo le redkokdaj.
Zaustavila sem se na Bebelplatzu, na katerega gledata opera in univerza. Če bi bilo le malo topleje, bi se ustavila na stopnicah in brala dalje knjigo, ki sem jo imela s sabo. Namesto tega sem opazovala skupino mladih turistov, po vsej verjetnosti študentov, ki so sede na kolesih poslušali vodiča. Skušala sem si predstavljati žalostni kres, ki je tu turobno svetil maja leta 1933, a nisem si mogla predstavljati česa takega. Nisem si mogla predstavljati ognjenih zubljev, ki so najprej počasi in nato vse hitreje vdirali v vsako stran knjige, nametane na tisti goreči grmadi. Kot se je že večkrat izkazalo v zgodovini, sežigu ni uspelo izbrisati teh avtorjev, saj so kljub vsemu še vedno med najbolj branimi evropskimi avtorji in so postali del evropskega literarnega kanona.
Slavica Radinja
Teden dni v Berlinu (4)
Bebelplatz in spomin na temni nacistični čas
Naslednji postanek je bil trg Bebelplatz, kraj, na katerem je nemška kultura med nacističnim časom začasno zamrla. Berlin je v dveh stoletjih pred vzponom nacizma postajal pomembno kulturno središče. V dvajsetih letih je bil Berlin verjetno najbolj liberalno mesto dotlej.
Tu pa ni bilo le kabaretov in pomanjkljivo oblečenih deklet. Kultura se je začela odpirati množicam in trgu. Tudi Bauhaus (ustanovljen leta 1919 v Weimarju) je vplival na Berlin. Navsezadnje sta Gropius in Mies van der Rohe imela svoj studio v Berlinu.
To je bilo mesto s petintridesetimi gledališči, dvajsetimi koncertnimi sobanami in stopetdesetimi časopisi in revijami. Berlin je tedaj proizvajal toliko kulture in v tako hitrem času, da so jo Berlinčani stežka spremljali. Rožnato kulturno obdobje se je končalo leta 1933, ko je Hitler postal kancler. Tako kot so se umetniki iz cele Evrope hitro nastanili v Berlinu, so ga tedaj še hitreje zapustili. Hitler Berlina ni maral, zanj to ni bilo pravo mesto. Ko je sanjal o veličastnosti Berlina, se ni oziral na ljudi, ki so tam živeli, na ulični utrip.
Zanimala ga je monumentalnost palač. V njegovi viziji je moral Berlin prekašati druge prestolnice, na pri-
mer Pariz in Dunaj, predvsem z dolgimi in širokimi cestami, slavoloki ter z velikimi in širokimi trgi, kjer bi se ljudje lahko zbirali in poslušali njegove govore... S
požigom Reichstaga februarja 1933 se je razblinilo vsako upanje v demokracijo. Le nekaj mesecev kasneje, 10. maja, je na vrsto prišel trg Bebelplatz, na katerem je bil uprizorjen veličasten kres. Med dvajsettisočimi knjigami iz različnih knjižnic in knjigarn je v pepel odšlo mnogo priznanih avtorjev, od Brechta, Manna in
Freuda do Dobli-na. V odlomku, natisnjenem v knjigi Berlino, un viaggio lette-rario (Berlin, literarno potovanje) , Erich Kastner opisuje ta dogodek. Izmed
Sloveniia
	^	M-
Težave vsesplošne krize še zmeraj v ospredju slovenske politike
Morda bo potrebna pomoč iz sklada
evrskega območja
Istrski glasbenik Emil Zonta
Kulturnik in avtor treh knjig
V Sloveniji verniki in marsikje tudi deli prebivalstva laičnega prepričanja ustvarjajo vzdušje miru, zbranosti in lepote, torej vrednote, s katerimi bomo zaznamovali Veliko noč, največji katoliški praznik. Velika noč ima pri Slovencih dolgo tradicijo in mnoge značilnosti, ki segajo v današnji čas. Pomenljivo misel je v slavnostni velikonočni številki tednika Družina objavil kardinal Franc Rode, namreč, “da smrt ni naravna, naravno je življenje brez konca", ali pa prepričanje koprskega pomožnega škofa Jurija Bizjaka, objavljeno v isti številki slovenskega katoliškega tednika, "da resnica o vstajenju ni nobenemu človeku tuja, vsakdo jo prinese s sabo na svet".
Praznik Velike noči zagotovo navdihuje mnogo ljudi v njihovih ravnanjih in obnašanju v sedanjem obdobju globoke in vsestranske krize v Slovenji. Vlada je pripravila sveženj ukrepov za varčevanje in materialna odrekanja v vsej družbi oziroma celotni državi, zato da bi znižali javnofinančni primanjkljaj, prikazan predvsem v državnem proračunu, pa tudi zmanjšali javni dolg pri tujih bančnih ustanovah. Evropska komisija pričakuje hitre in odločne ukrepe za ureditev javnih financ, zato bi jih moral Državni zbor sprejeti najpozneje v aprilu. Sindikati in opozicijski stranki se sicer zavedajo kritičnih razmer, toda menijo, da vladnih ukrepov ni mogoče sprejeti v kratkem času, saj gre za globoke posege v življenje prebivalstva. Vlada, tako je videti, bo poizkušala ustreči nekaterim zahtevam oziroma predlogom sogovornikov iz opozicije in sindikatov, zlasti kar zadeva ukrepe za vnovični zagon gospodarstva in ustvarjanje
novih delovnih mest, pa za večjo obdavčitev	bogatih
posameznikov, luksuza, hiš, stanovanj in drugih nepremičnin.
Toda, medtem ko finančni minister dr. Janez Šušteršič opozarja na javnofinančni primanjkljaj in škodljivost nadaljnjega zadolževanja v tujini ter govori o možnosti, da bi v primeru zaustavitve vladnih prizadevanj za stabilizacijo javnih financ morali zaprositi za pomoč iz novoustanovljenega sklada evrskega območja, kar bi znižalo ugled in verodostojnost Slovenije v EU in nasploh v mednarodnem okolju, pa je Zoran Jankovič, predsednik Pozitivne Slovenije, naj večje opozicijske stranke dejal, da gre pri vladnih varčevalnih ukrepih "za strahovlado, ki jo izvaja Janez Janša". Tednik Mladina je med razpravami o krizi v Sloveniji na naslovni strani objavil skrajno
različnih vrst življenjskih skupnosti v Sloveniji. Minister za delo, družino in socialne razmere, Andrej Vizjak, ocenjuje, "da so se ljudje na referendumu opredelili za tradicionalno družino, ki je ne želijo mešati z drugimi oblikami skupnosti v družbi. Pri tem pa najbrž nihče ne oporeka pravicam privržencev drugih življenjskih skupnosti". Takšno opredelitev udeležencev referenduma bo Ministrstvo upoštevalo pri izhodiščih in pripravi novega predloga družinskega zakonika. Predsednik Slovenske škofovske konference dr. Anton Stres se je na referendumske izide odzval s pozdravom "odločitvi volivk in volivcev, ki so zavrnili novi družinski zakonik. Zahvaljujemo se vsem, ki so z veliko osebno požrtvovalnostjo dosegli, da je večina volivk in volivcev prepoznala nenadomestljivo vlogo družine v našem življenju. Ven-
neokusno in žaljivo fotografijo golega in nosečega Janeza Janše, s pripisanim vprašanjem, "ali bi bili za to, da se nadomestilo za nego otroka zniža, če bi bili vi noseči? "
Kot odziv na nedavni referendum o družinskem zakoniku se nadaljujejo polemike o položaju
dar pa s samim referendumskim izidom temeljne vrednote družine še niso zagotovljene, potrebno je, da jih živimo v vsakdanjem življenju in medčloveških odnosih. Družina, v kateri otroci lahko odraščajo ob vzgojni podpori očeta in matere, zato ostaja naša temeljna zavezanost in
si bomo zanjo še naprej prizadevali".
Samostojni publicist Borut Šturm se je v časniku Delo, 30. marca, vprašal, "kakšnega politika bi si zaslužila Slovenija", in si je odgovoril, "da je razkorak med pravim politikom in politikanti, ki se nam v Sloveniji vsiljujejo, velikanski". Sporočil je, "da mu je ob branju, gledanju in poslušanju medijev zadnje čase vedno bolj postajalo slabo. Začel sem ugašati radio in televizijo. Pa ne toliko zaradi enostranskega poročanja kot zaradi druščine, ki je v medijih nastopala kar vsak dan, to so bili predsednik države, poslanci, strankarski veljaki, pa predsednik zdaj že bivše vlade. Pravega politika bi morali ljudje nagovoriti, toda ne tako, kot so botri prosili "Zokija" (ljubljanskega župana Zorana Jankoviča), ko so se ustrašili za svoje penzije in za to, da bo resnica sramotno pozno, a zanje še vedno prezgodaj, prišla na dan. Sicer je mogoče, da se bo kakšen pravi politik pojavil tudi v Sloveniji. Nekaj takšnih se je v naši zgodovini že pojavilo. Naj omenim le dva, to sta bila Janez Evangelist Krek in Rudolf Maister".
Kot zanimivost in temo za razmišljanje navajamo mnenja o Slovenkah v Italiji, ki jih je v pogovoru za ljubljansko revijo Vzajemnost navedla pisateljica in filozofinja Alenka Rebula iz Trsta. Zatrjuje, "da Slovenke odlikuje pregovorna delavnost, zaradi katere, če se posvetijo negi sebe in notranjemu razvoju, tudi zelo veliko dosežejo. Poleg tega Slovenke jemljejo stvari zares. Italijanke so bolj igrive in zaradi italijanske navade, da se stvari lotevajo z veliko fantazije, so na trenutke površne in stvarem ne gredo do dna in ne vztrajajo do konca".
Marijan Drobež
Po obsodbi “gradbenih baronov” zaradi podkupovanja Zidar začel dogo-
_ |	y9	|	varjati,	kako a pos-
Tokrat zares cista lopata	teriori spremeniti
Slovenska pravna država je konec prejšnjega tedna dala spodbuden odgovor na vprašanje o svojem delovanju in ukrepanju. Končno. Prvič po daljšem času. Na ljubljanskem okrožnem sodišču se je sklenil proces v t. i. aferi "Čista lopata". Spodbuden znak je bil to, da si je sodstvo "upalo" obsoditi slovenske gradbene barone, ki so še pred nekaj leti veljali neformalno za nedotakljive. Upati je, da bo ta obsodba lahko postala temeljni kamen za razčiščevanje številnih nepravilnosti in primerov gospodarske kriminalitete, ki smo jim priča v Sloveniji.
Zapor za nekdanje nedotakljive
Sodišče je na prvi stopnji obsodilo zaradi korupcije sedem obtožencev, razsodba pa je tako zanimiva, ker so med njimi tudi Ivan Zidar, nekdanji prvi mož največjega slovenskega gradbinca SCT, Hilda Tovšak, nekdanja direktorica drugega gradbenega velikana Vegrada, in Dušan Črnigoj, nekdanji prvi mož ajdovskega gradbenega velikana Primorja. Sodni primer Čista lopata je pod drobnogled sicer vzel en sam posel, ki po velikosti niti ne spada med največje, a je vseeno pomemben, ker prvič tudi uradno potrjuje utemeljene sume glede koruptivnega načina delovanja v celotnem
slovenskem sistemu gradbeništva. Gre za primer gradnje kontrolnega stolpa za letenje na brniškem letališču Jožeta Pučnika v bližini Ljubljane. Zgodba je stara: na javnem razpisu sta tako kot v številnih drugih primerih zmagala SCT in Primorje. A v tem primeru je nekdo očitno posel spravil pod drobnogled javnosti. Sredi leta 2008 so se tako za krajši čas po eni najbolj spektakularnih in odmevnih policijskih akcij, kar jih pomnimo, stlačeni v "policijsko marico" znašli prav trije našteti gradbeni baroni. In to je bilo za javnost pravi šok: takrat so Zidar, Tovšakova in Črnigoj res veljali za nedotakljive in nihče si ni predstavljal, da bi se jih pravna država lahko lotila kar tako na očeh širše javnosti. Po daljšem obdobju, ko so se vodile preiskave, je bila sestavljena obtožnica, ki je vse tri bremenila korupcije. In po skoraj dveh letih je sodišče spoznalo, da so bile obtožbe utemeljene. Ivan Zidar, Dušan Črnigoj in Hilda Tovšak so bili spoznani izvajanja koruptivnega dejanja. Šlo pa naj bi za to: v primeru kontrolnega stolpa sta Zidar in Črnigoj od javnega funkcionarja Tomaža Žiberta dobila zagotovilo, da bo izbrana njuna ponudba. Pri javnem odpiranju ponudb pa naj bi se izkazalo, da SCT in Primorje nista ponudila najnižje cene. Zato se je
ponudbo. Zibert je od Zidarja in Črnigoja zahteval "nagrado", po posredniku pa naj bi "nagrado" zahteval tudi od Tovšakove. Sodnica je vse vpletene zaradi tega kaznovala z zaporom in denarno kaznijo. Zidar in Črnigoj sta dobila sedemnajst mesecev zapora in petnajst tisoč evrov denarne kazni, Tovšakova pa štirinajst mesecev zapora in 10 tisoč evrov kazni.
Čista lopata, novi temelj za pravno državo
Ob pravnomočni potrditvi bi razsodba v primeru Čista lopata lahko postala temeljni kamen za boljšo in bolj pravično Slovenijo. In če bo Slovenija res postala nekoliko bolj pravna država, bo to zelo koristilo tudi današnjim gospodarskim težavam. Slovenija je namreč, to smo že večkrat zapisali, žrtev precejšnje sistemske korupcije. In prav omenjena trojka nekdanjih nedotakljivih je vpletena v več primerov, v katerih se očitata prav korupcija in zapravljanje javnega denarja. Najbolj znan primer tega je t. i. Zemonski kartel: gre za nelegalen dogovor med največjimi gradbenimi podjetji v državi iz leta 1999 za izgradnjo avtocestnega križa. To je pred kakima dvema letoma razkril dnevnik Finance. Da pa je dejansko šlo za pravi kartel, v katerem so si gradbena podjetja delila trg gradnje in obnove av-
tocest in hitrih cest, da so se v sklopu kartela oblikovale skupne ponudbe in usklajeno določale cene, je potrdil tudi Urad za varstvo konkurence v ugotovitvi izpred dveh tednov. Glavni koordinator kartela je bil (že spet) Zidarjev SCT, najpomembnejši igralec za njim pa (že spet) Crnigojevo Primorje. Avtocestni križ je bil zaradi takega kartelnega dogovarjanja preplačan za dobri dve milijardi evrov: to je približno 6 odstotkov slovenskega BDP oziroma toliko, kolikor želi Janša privarčevati letos in v naslednjem letu, zato da bi izravnal slovenski proračun. O Ze-monskem kartelu bi moralo razsojati tudi pravosodje, a kaj ko primer še sploh ni prišel pred sodišče, verjetnost, da se bo to zgodilo, pa je zaradi zastaralnega roka zelo majhna.
Zidar in Tovšakova sta in še nekaj časa bosta zvesta obiskovalca sodnih dvoran. Spomnimo, da je bil Zidar jeseni 2010 zaradi korupcije v Nemčiji že pravnomočno obsojen, Zidarja pa v Sloveniji specializirano tožilstvo sedaj obravnava v še sedmih zadevah. Hilda Tovšak za Zidarjem zaostaja le za las: na tožilstvu teče proti njej pet postopkov. Iz tega lahko samo upamo, da je bil prvostopenjski sodni epilog Čiste lopate samo prva lastovka, ki oznanja novo pomlad slovenske pravne države. To bi rabili ne samo za pravičnejšo Slovenijo, ampak tudi za bolj gospodarno in ekonomsko vzdržno državo.
Andrej Čemic
V kratkem roku dobrega leta sta izšli pri založbi Libris iz Kopra, pod skrbno uredniško in lektorsko roko Ines Cer-gol, dve novi knjigi znanega istrskega glasbenika in kulturnega delavca Emila Zonte (77), doma iz vasice Sveti Duh pri Buzetu, z naslovom Od svetega Duha in nazaj (2009) ter Moč kletve, moč molitve (2011). Pred tem pa je izdal svojo prvo dvojezično slovensko-italijansko knjigo, posvečeno diatonični harmoniki - Triesti-ni (2004). Sredi 50. let prejšnjega stoletja so povojne travme pripeljale avtorjevo družino v Koper.
Emil Zonta, absolvent Visoke pedagoške glasbene šole v Zagrebu in zaljubljen v glasbo, se je takoj vključil v koprski pihalni orkester in se zaposlil na Radiu Koper-Ca-podistria. Tam se je ukvarjal z glasbo, od klasične prek zborovske pa vse do rockovske, saj mu nobena glasbena zvrst ni bila tuja. Da bi na koncu namenil največ energij svoji izvoljenki - istrski ljudski glasbi, ki jo je raziskoval in zapisoval ter jo predvajal na mnogih glasbenih srečanjih po Istri in drugod, tudi v tujini. Ustanavljal je številne glasbene skupine in sodeloval z njimi, kot npr.: Pridvorski kvartet, Tri mužikanti iz Buzeta, Duo piščaci, Musicanti istriani, Lazon-ta, Kantadore, Istrijanski mužikanti, Ste lepe, smo pridni, La Porpo-rela. Obvlada in uporablja vse tradicionalne istrske instrumente, kot so vela in mala sopela, šurle, meh, dvojnice, razne piščali, cin-dra, bajs, diatonična harmonika idr. Z navedenimi skupinami je imel mnogo nastopov v Istri, Sloveniji, Hrvaški, Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Češkem. Kot glasbeni gost je obiskal tudi Kanado in Brazilijo. Ljudsko glasbo mu je uspelo ohraniti na okrog petdesetih različnih nosilcih zvoka (gramofonske plošče, kasete, CD-ji. Avtorjevi zadnji knjižni deli (Od Svetega duha in nazaj ter Moč kletve in moč molitve) opisujeta
življenje v domačem kraju in okolici v polpreteklem času, postavljeno v kontekst vsakokratnih zgodovinskih dogodkov (Avstro-Ogr-ska, fašizem, medvojni in povojni čas idr.). Prva knjiga sega do konca druge svetovne vojne, druga pa v naslednje obdobje, do sredine 50. let, s poudarkom na dogodkih, ki so posebej zaznamovali kraj in življenje ljudi, zlasti tistih iz avtorjevega otroštva: vsakršno nasilje, fizično, duhovno, politično, jezikovno, pa travmatični sprehodi različnih vojska skozi Istro, postavljanje novih krutih meja v občutljivo tkivo življenjsko povezane skupnosti, iz tega izvirajoče migracije, eksodus idr. Opisi so osebno doživljajski in odstopajo od povojne, uradno vsiljene zgodovinske matrice. Za malega Zonto "je bilo zlo, zlo, ne glede na to, katera barva se je skrivala za njim", kot je to v spremni besedi k prvi knjigi napisala Ines Cergol. "Hudo so sejali vsi: Avstro-Ogrska, fašisti, Nemci in tudi partizani". Knjigi podrobno razgrinjata življenje Bu-zeščine z vsakodnevnimi navadami, običaje in duhovno podobo ljudi ter ponujata bralcem slikovito narečje kraja, kjer so trčili skupaj slovenščina, kajkavščina, čakavščina in italijanščina. V njih izstopa lik avtorjevega očeta Zva-neta, tigrovca, ki je odraščajočemu Zonti predstavljal velikega vzornika. Knjigi sta pisani s toplino in sproščenostjo in predstavljata prijetno branje, le da je druga obremenjena z avtorjevim zelo prizadetim doživljanjem krutega časa povojnega komunizma in je tako nekoliko črno-belo obarvana. S knjigama se je avtor olajšal in izpovedal marsikaj, česar se dolgo po vojni ni smelo govoriti, ter je tako zapolnil pomembno praznino v našem zgodovinopisju, ki se je pol stoletja izogibalo prikazovanju nasilja in zlih dejanj povojnih revolucionarnih oblasti. Hkrati je z njima postavil lep spomenik svojemu kraju in njegovim ljudem.
Milan Gregorič
Moja krila segajo do tal
V Galeriji Tir, v Kulturnem centru Mostovna, razstavlja mlada kiparka iz Ajdovščine Tea Curk Sorta. Razstava z naslovom Moja krila segajo do tal je na ogled do sobote, 14. aprila. Avtorica je leta 2007 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer nadaljuje podiplomski študij na oddelku za grafiko. Na tokratni razstavi se tako predstavlja z najnovejšimi kiparskimi deli, malo plastiko iz gline in večjimi figurami iz železne žice, ter skupino grafik
v tehniki sitotiska, ki so nastale za magistrsko nalogo.
Kiparska dela Tee Curk Sorta zaznamuje njena nežna in poetična narava. Glinene figure ženskih likov ter eterične plesalke iz železne žice opisujejo avtoričino intimno doživljanje sebe in odpirajo pogled v osebna čutenja, sanje, misli, materinstvo, ljubezen, medsebojne odnose. V kiparstvu ostaja Tea zvesta figuraliki. Zamaknjene drže teles, kretnje rok in zasuki obrazov postanejo s pomočjo poenostavljene, linearne forme njena avtobiografska izpoved. Široka krila glinenih figuric pa ustvarjajo prostor za zapis posameznih besed in kratkih misli, ki se lahko porodijo iz vsakodnevnih opravil ali trenutkov ekstaze. Tea si tako utira pot med tema dvema poloma, ki zaznamujeta vsako človeško življenje, in išče ravnotežje - tako kot njene plesalke.
Tein grafični opus pa je, v nasprotju s kiparskim, veliko bolj eksperimentalen, barvit in abstrakten. V začetnem obdobju so se v sitotiskih pojavljale asociacije na človeško figuro, v nadaljnjem razvoju pa so popolnoma izginile, prevladali sta tekstura in barva. Na to je močno vplivalo tudi njeno restavratorsko delo. Kretnja roke, ki seje privadila odkri-vanju in retuširanju fresk, seje začela ponavljati pri izdelovanju šablon za tisk in odkrivati nove razsežnosti tekstur. Iz resničnega, otipljivega izhodišča se je tako znašla v polju popolne abstrakcije. Prepustila seje raziskovanju barvnih odnosov, formalnim asociacijam, naključju. Tea Curk Sorta raziskuje različne ustvarjalne možnosti, v različnih medijih in tehnikah, pri tem pa odkriva vsakič nov in drugačen del sebe. / KB
Foto D. Verlič
5. aprila 2012
Goriška / Kultura
Osmo priznanje Kazimir Humar
Dobitnika domača pesnica in mešani zbor
Priznanje Kazimir Humar, ki ga zaslužnim posameznikom ali društvom letos osmič podeljujejo Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete v spomin na msgr. dr. Kazimirja Humarja, bosta v sredo, 18. aprila, v Kulturnem centru Lojze Bratuž prejela kulturna delavka in pesnica Ivanka Jermol Zavadlav ter mešani pevski zbor F. B. Sedej iz Števerjana, ki letos praznuje 60-letnico delovanja. Na podelitvi bo kulturni spored oblikoval MePZ F. B. Sedej in OPZ iz Štandreža. O zboru F. B. Sedej bo spregovoril predsednik Združenja cerkvenih pevskih zborov Dario Ber-tinazzi, gospo Ivanko Jermol Zavadlav pa bo predstavil Damjan Paulin.
MePZ F. B. SEDEJ Zgodovina mešanega pevskega zbora F. B. Sedej sega v leta pred prvo svetovno vojno, ko so pevci v glavnem peli le pri bogoslužju ob nedeljah in praznikih. Prelomnico v delovanju zbora predstavlja leto 1949, ko je prišel v vas mlad organist Herman Srebrnič: njemu gre zasluga, da je v zbor vključil veliko mladih članov ter začel gojiti ob cerkvenem tudi narodno petje. V naslednjih desetletjih je zbor kakovostno napredoval; k temu so pripomogli tudi dirigenti, ki so v teh letih vodili zbor: Tomaž Tozon, Bogdan Kralj, Vladimir Čadež, Mirko Ferlan, sedaj pa Aleksandra Pertot. Med največje uspehe zbora lahko prištevamo prvo mesto na reviji cerkvenih pevskih zborov leta 1990 na Bledu z nagrado, ki je predvide-
vala sprejem pri papežu Janezu Pavlu II., prvo nagrado v kategoriji ljudskega petja v Vittoriu Venetu leta 1997, prvo nagrado na tekmovanju cerkvenega petja "B. in M. Špacapan" v Podgori in srebrno priznanje na regijskem tekmovanju v Postojni leta 2011.
Zbor sooblikuje skupne prireditve Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice, saj je doslej doprinesel pomemben delež k raznim kantatam, kakor tudi operetam; včlanjen je tudi v Združenje cerkvenih pevskih zborov. V zadnjih letih namenja zbor posebno pozornost slovenski zamejski ustvarjalnosti, tako ljudski kot umetni pesmi, skladateljev Pavleta Merkuja, Ubalda Vrabca, Emila Komela, Stanka Jericij a, Adija Daneva in Patricka Quaggiata. Mešani zbor F. B. Sedej je izraz istoimenskega katoliškega prosvetnega društva, kot tak torej združuje glasove društvenih članov in prijateljev, ki v tej sredini gojijo ljubezen do slovenske pesmi, ki jo čutijo trdno v sebi. Letos praznuje MePZ Frančišek Borgia Sedej 60. obletnico delovanja.
Ivanka Zavadlav Jermol Ivanka Zavadlav Jermol se je rodila 22. junija 1924 v Anhovem, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po končani osnovni šoli so jo starši vpisali na vzgojiteljsko šolo v Gorico. Po poroki leta 1953 se je preselila v Štandrež. Ivanka Zavadlav je že v mladih letih začela pisati in uprizarjati krajše igre, predvsem za otroke. Njeno delo z mladino se je nadaljevalo in obogatilo, ko je prišla v Štandrež, kjer je sodelo-
vala z župnikom Jožetom Žoržem, ki je tudi veliko delal z mladimi in imel posebno veselje do gledališke dejavnosti. Njeno delovanje se je okrepilo, ko so leta 1965 zgradili župnijsko dvorano Anton Gregorčič, ki razpolaga s primernimi prostori za razne predstave. Ivanka Zavadlav je z otroki uresničila lepo število uprizoritev. Prvo delo, Umij mo zamorčka, je kar sama napisala in pripravila uprizoritev oktobra 1965 v župnijski dvorani. Prva dela so tako navdušila mlade sodelujoče, da so takoj po uprizoritvi začeli vaje za nove gledališke nastope. Več let je Ivanka Zavadlav pripravljala mlade za nastope v igrah o božični tematiki. Rada je s prizori sodelovala pri misijonskih prireditvah, ob obisku sv. Miklavža in na materinskih praznikih. Ivanka Zavadlav ima tudi pesniško žilico. Veliko je njenih pesmi za otroke, ki pripovedujejo o lepoti narave in kmečkega življenja. V njih izpoveduje svojo navezanost na domači kraj. Pogoste so tudi nabožne pesmi, ki jih je objavljala v Pastirčku in drugih revijah za otroke. Večkrat je jmspevala kak zapis tudi za Standreški zvon, ko je ta izhajal v letih 1970-1974. Pesmi je zbrala in izdala razmnožene na ciklostil pod naslovom To usoda je hotela. Leta 1999 je pri Pastirčku izšla njena zbirka otroških pesmi Tonček na luni, ki so jo junija 1999 predstavili v župnijskem parku v Štandrežu. Za požrtvovalno delo na kulturnem področju je prejela več priznanj, med njimi tudi Klas 2008, ki ga štandreški rajonski svet vsako leto podeljuje zaslužnim vaščanom. Decembra 2011 so v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu predstavili njeno zadnje delo, in sicer Zbirko starih in novih ugank, ki je bila lepo sprejeta, predvsem pri otrocih.
PIKA NA (PESM)I Majda Artač Sturman
Tečaji s kmetijskega področja na Ad formandumu
SPLOŠNO KMETIJSTVO
Potrdilo o uspešno končanem tečaju je nepogrešljiv dokument za vsakogar, ki želi koriščati prispevke, namenjene kmetijski dejavnosti, kot predvideno po programu za razvoj podeželja 2007/2013, ukrep 112. To velja predvsem za mlade, ki se nameravajo posvetiti kmetijski dejavnosti in lahko samo z omenjenim potrdilom dokažejo svojo poklicno usposobljenost. Ne glede na koristnost pridobljene diplome je tečaj iz splošnega kmetijstva strokovna obogatitev, saj zajema vse najpomembnejše	A PO"R MAN	Dl J M
vidike te gospodarske	1 w 1 ''yir^'
dejavnosti. Tečaj je namenjen polnoletnim osebam, ki se s kmetijstvom že ukvarjajo, in tistim, ki jih sektor zanima. Vsebine zadevajo splošno kmetijstvo, tehnike gojenja rastlin (vinogradništvo, oljkarstvo, sadjarstvo, zelenjadarstvo, cvetličarstvo), živinorejo, ekonomiko kmetijstva in upravljanje podjetja.
Predvidene so praktične vaje na terenu in vodeni ogledi kmetij. Tečaj traja 150 ur in stane 300 evrov.
UPRAVUAHJE KMEČKEGA TURIZMA
Tečaj usposablja za vodenje kmečkih turizmov,
hkrati pa omogoča tečajnikom, ki ga uspešno končajo, koriščenje subvencij, ki so predvidene po deželnem zakonu 25/1996. Tečaj je namenjen kmečkim podjetnikom in tistim, ki jih ta sektor zanima. Vsebine zadevajo ekonomiko in vodenje kmečkega in agriturističnega podjetja; HACCP v živilskem sektorju, prehrambeno tehnologijo
(obdelava hrane, sira, mesa), pripravo tipičnih jedi s praktičnimi vajami v kuhinji; marketing in psihologijo prodaje. Tečaj traja 100 ur in stane 200 evrov. Tečaje bodo izvajali v Trstu, Gorici in Špetru. Zainteresirani naj se čim prej zglasijo na sedežih Ad formanduma, in sicer:
- v Trstu (ul. Ginnastica 72, tel. 040.566360; ts@adformandum. org),
- v Gorici (Korzo Verdi 51, tel. 0481.81826, go@adformandum. org),
- v Špetru (ul. Alpe Adria 61, tel. 0432.727349, ud@adformandum. org).
Za informacije:	Maja	Humar	maja.
humar@adformandum. org tel. 334.2825853
Nagrajeni tudi šolarji iz Sovodenj
Poganjki projektov v Centru Lojze Bratuž
Minulo soboto, 31. marca, je bilo v dopoldanskih urah v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici izjemno živahno, saj se je končal letošnji natečaj Poganjki projektov. Recikliram jaz, recikliraš ti: živimo boljše vsi! je bil naslov projekta osnovnošolcev iz Sovodenj, zanj so prejeli prvo nagrado, skupaj z učenci osnovne šole Col -Podkraj (na fotografiji). Prireditev so organizirali Ben-saPM Project Management v sodelovanju z združenjema PMI Northern Italy Chapter in PMI Slovenija Ljubljana Chapter ter pod pokroviteljst-
vom občine Gorica, dejansko sta bili glavni duši dogajanja na Goriškem naša sodelavka Jana Barba, sicer ekonomistka in doslej pred-
sednica slovenskega PMI, ter inženir Giorgio Bensa iz Gorice. Prav naša sodelavka Jana Barba nam je povedala, da so v teh projektih v ospredju tudi etične vrednote. Vodja nagrajenega projekta Egle Frandolič je dodala, da so petošol-ci sovodenj ske osnovne šole pripravili projekt, namen katerega je bil prvošolčke učiti pravilnega sortiranja odpadkov. Nagrajenih je bilo tudi več drugih šol.
NOVI	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@novigla$.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. f) Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC HŠK_^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 3. aprila, ob 14. uri.
Vseeno kje - če tam, če tod -saj Kras je Kras! Starine ve častite: stoletja vam je burja prsi klala, stoletja glodal val stopala, stoletja dož vam bil gospod -pobral je doža čas, požel za rodom rod, svetega Marka ladje so razbite, a vi, leseni Kraševci, stojite.
Kraški piloti
Vi hrastovi piloti, ki kažete v lagunah pot, da mrak krmarja ne premoti in brod ne sede mu na prod -od kod?
Iz zemlje trepetlike in cipres tak grčav ne poganja les -vas zvlekel Benečan za hlodom hlod je s trdih kraških brd v svoj mehki kot. Ste zrastli ob devinski skali?
Ste v Črnem hribu, na Grmadi stali?
modernosti: opazujmo različno dolžino verzov, še bolj pa kitic, ki se stopnjujejo v nekakšnem klimaksu (od petvrstičnice, preko šestin osemvrstičnice do zaključne devetvrstični-ce).
Ni utesnjenosti v formo, pesem diha svobodno, pogled se razprostira od Benetk do Devina, od Nanosa do Jadrana. Srž sporočila pa, kot da je zajeta v osrčju pesmi - v zanesenem
vzkliku Kras je Kras.
In medtem ko so ladje nekdanje beneške republike razbite, leseni kraški hlodi, ki so nekdaj vodili varno v pristanišče, še stojijo.
Moč in vztrajnost Krasa (in njegovih prebivalcev) poudarjajo izpostavljena anafora stoletja...
/stoletja... /stoletja... in retorična vprašanja. Glasovno slikanje zadnjega verza bogati ponavljanje oziroma dvakratna geminacija (bo) svit. Sporočilnost pesmi se torej sklepa z zarjo, s svetlo vizijo prihodnosti. Ne pozabimo, general in pesnik Rudolf Maister je tudi naš, primorski.
In živi kraški vi piloti, držite trdno, kakor hrast z Grmade? In v skalah vaši sokoliči? Se gode? Imajo stara gnezda radi?
Jim krempeljčki in kljunčki se ostre? In stezajo in vadijo peroti, da bodo švigali čez mračna tla - od Nanosa do Jadrana -in vikali: Bo svit... bo svit... svit svit!
Rudolf Maister Vojanov (1874 -1934)
29. marca je potekala obletnica rojstva generala Rudolfa Maistra, borca za severno mejo. Pa sem pobrskala po imenitni pesniški antologiji Živi Orfej in v njej našla besedilo zgornje pesmi, ki je izšla v Ljubljanskem zvonu leta 1927, nato pa v pesniški zbirki Kitica mojih leta 1929. Narodno spodbudni, kremeniti verzi pojejo o trdnih hrastovih pilotih beneških lagun, a obenem o trdnosti Krasa in njegovih ljudi. Kljub rimi daje pesem občutek
POTOVANJE Z OKUSOM Slavica Radinja
Sestavine:
skodelica polnozrnate moke
sol
voda
pravijo svež chapati za svojo družino. Iz testa naredijo kroglo, ki jo nato zvaljajo v tanek chapati okrogle oblike. Chapati spečejo v ponvi, ki se ne sprijema. Chapati pečejo
Sestavine premešamo, dokler ne dobimo gladke mase. Maso pustimo počivati približno pol ure. Indijske žene navadno pripravijo večjo količino mase že zjutraj in jo hranijo v hladilniku. Tako lahko vedno pri-
eno minuto na vsaki strani. Jedo ga ob vseh indijskih jedeh.
Chapati (Indija)
(Recept je primeren za vegetarijance.)
Zadnjič smo se naučili pripravljati odlično omako, ki jo lahko postrežemo tudi z indijskim kruhom, chapatijem. Priprava je zelo enostavna, saj ne potrebujemo kvasa. Podoben je italijanski piadini, ker je tanek in okrogle oblike.
Ko odpove avtu “žametno” srce...
Zadnja vožnja
Z našo staro Felicijo se z možem in obema psičkama vzpenjamo proti Trnovski planoti, lep dan je in modrina okoli nas veliko obeta. Po čemaž greva, da si bova pripravila namaz za vse leto, pa še za mamo in taščo bo, saj je baje čemaž zdrava zadeva, zdravja pa ni nikoli, res nikoli dovolj. Pod nami dolina s Sočo in obema Goricama, nad nami mir in gozdovi. Ko sem najbolj utrujena, si zaželim v njihov zeleni, radodarni objem. Nenadoma v motorju nekaj zaropota, z možem se zaskrbljeno pogledava, saj je naša bela Felicija z nama prepotovala spoštljivih
360.000	kilometrov. Stara gospa, ki ji zmanjkuje sape, pa čeprav nama je še vedno varna in skromna spremljevalka. Morda je izpušna cev, pomislim, večkrat nama jo je že zagodla, pa podobno ropota, ko odpove. Odločiva, da se domov peljeva mimo Ozeljana in dava tam pregledati izpušni sistem. Pa čeprav veva, da je pri tej kilometraži vsak strošek preveč. Pa vendar...
Nenadoma se mi zazdi, da voham neki zoprn smrad, postanem pozorna, res smrdi, pogledam na merilec temperature in zavpijem možu, naj takoj ustavi. V motorju dobesedno vre. Mož žal ne odrea-gira takoj, išče primerno parki-
rišče, vozi naprej navkreber, avto hrope, nekaj poskakuje v motorju, smrdi in počasi se začne tudi kaditi. Končno ustaviva, zagrabim oba psa, nahrbtnik in denarnico ter vse skupaj spravim na varno, v senco na drugi strani ceste. Iz motorja se namreč že močno kadi. Nočem še verjeti, da se domov ne bova vrnila z najino Felicijo.
Možu uspe dvigniti pokrov, jaz povlečem iz nahrbtnika dve steklenici z vodo, za naju in za psa, mož zliva v hladilnik, a iz njega se še bolj kadi, vre, smrdi. Konec je, vem, v oči mi silijo solze. Saj bi vsakdo rekel, da sem nora, le kdo se dandanes joče za trinajst let starim avtomobilom, saj se vsi veselijo novih modelov in avto menjujejo vsaka tri, štiri leta. Samo da je lep, drag in da jim sosedi zavidajo. A za naju ni tako, tudi možu je težko. Konec je ... zamomlja in vem, da mu gre na jok. Tako kot meni. Psa ležita na robu cestišča in nemo gledata, iz njunih nežnih rjavih oči razberem, da čutita mojo tesnobo. Kaj pa zdaj? Avtomobili, ki vozijo mimo, se še zmenijo ne za našo pisano
druščino. Kljub temu da se še vedno močno kadi iz motorja in kljub temu da zaprepadeno stojiva ob beli Feliciji s steklenicama v rokah. Kaj hočemo, taki časi so, vsak zase pač... Vem, da bi še pred leti ljudje ustavili, pomagali, zagotovo vem. A zdaj je drugače, nekaj je v zraku, kar nam je vzelo človečnost, kar je ubilo solidarnost.
Napotim se do bližnje hiše, na srečo me sprejme prijazna, priletna gospa. Pravzaprav ne vem, ko-
C*
ga naj pokličem, po razmisleku se odločim za taksi, najdeva ga na imeniku in pokličeva. Kupon AMZS sem namreč že porabila pozimi. Pomislim, da je najbolje, da vso zadevo doma premislim in se pogovorim z mehanikom. Čez pol ure je taksi že pri našem avtomobilu, iz katerega se sicer ne kadi več, voda, ki jo točiva v hladilnik, pa pronica na cestišče kot skozi rešeto. Taksist je nekoliko nejevoljen, ko zagleda psa, že se hoče odpeljati, pa ga prepričujem, da sta čisti, ubogljivi, da živita z nama v hiši. Sprejme, zaradi de-
Gibanje plesa in navij aštva se polagoma širi
Društvo Cheerdance Millenium zmeraj bolj vidno
V zadnjem času je športno dogajanje pri nas popestrila odmevna prireditev Millenium Cup v plesu (cheerdance) in športnem na-vijaštvu (cheerleading), ki jo je organiziralo društvo Cheerdance Millenium. Letos so obetavni športni delavci gropajskega kluba sprejeli v goste približno petsto navdušencev teh mladih športnih panog z vsega ob-
največjih športnih dogodkov pri nas nasploh.
O pravi športni vrednosti te malo poznane in razširjene panoge ne bomo razglabljali, tekmovalna raven na žaveljskih tekmah (izpeljali so približno 80 temeljito pripravljenih točk) pa je bila nedvomno vrhunska za evropske pojme (atraktiven šport sicer, kot znano, izvira iz ZDA). Uspešno sta tekmovali tudi
močja Alpe Jadran, torej iz Italije, Slovenije, Avstrije in Hrvaške. Zaradi težav z dvorano PalaTrieste po tragični nesreči pred koncertom kantavtorja Jo-vanottija so morali letos prirediti tretjo izvedbo mednarodnega pokala v telovadnici v Zavljah v miljski občini, ki pa se je izkazala za posrečeno prizorišče in so jo mladi tekmovalci, njihovi spremljevalci in privrženci na celodnevni pobudi dodobra napolnili. Pokroviteljstvo nad dogodkom so ponudili Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, Občina Trst, rajonski svet za vzhodni Kras in Zadružna kraška banka. Kljub pomoči zahtevna organizacija (stiki z gosti, sodniška in zdravstvena služba, logistika) zelo bremeni mlade in pridne odbornike društva Cheerdance Millenium z Nastjo Milič na čelu, ki pa so bili - po več mesecev trajajočem delu - tudi tokrat briljantno kos nalogi za enega
osrednji ekipi domačega društva, in sicer članska postava Škratov in otroška zasedba Zajčkov. Prav v ti dve celoti so pri društvu, ki je bilo ustanovljeno leta 2003, usmerili vse svoje energije na račun manjših moštev, s katerimi so na primer nastopali v prejšnjih sezonah. Pozitivno pa je, da se je tekmovanja prvič udeležila tudi skupina iz vrst go-riškega Športnega združenja Dom.
Največ so tudi v tokratni izvedbi pokazali sestavi iz Slovenije,
NOGOMET
1. amaterska liga: Pro Gorizia - Sovodnje 1:2, Primorec - Medea 1:0
2. amaterska liga: Fogliano - Breg 0:1, Begliano - Primorje 1:2, Zarja - Muglia 0:2
3. amaterska liga: Mladost - SanPAndrea 1A KOŠARKA
C1 liga: Limena - Jadran 64:73
C2 liga: Breg - ArdHa 84:71, Bor - UBC 86:79
ODBOJKA
Moška B2 liga: Paese - Sloga Tabor 1:3
l-Play-out: Libertas- Zalet 2:3 Moška C liga - Play-off: Olympia - Volley Club 3:0
Play-out: CUS - Val 0:3, Buia - Soča 3:2, Sloga -Basiliano 2:3
Ženska D liga - Play-oul: Codroipo - Zalet 0:3
Moška D liga - Play-oul: 0lympia - Gemona 0:3
HOKEJ IN LINE
Moška B liga: Polet - Fiamma 9:2
TENIS
Moška C liga: Gaja - Campagnuzza 2:4
narja, a je nevljuden in molčeč, čeprav se živali nemo stiskata k mojim nogam. In končno je moreče vožnje konec, doma sva, pa čeprav se nama ves čas zdi, da je dom brez bele Felicije prazen. Popoldne greva nazaj, z drugim avtom, z napotki mehanika in orodjem. Vesela sva, ko za silo popraviva luknjo, avto čudežno vžge in mož ga odpelje proti domu. Skozi okno mi maha in je ves vesel. Saj bo šlo, mi govori, kot nov je. A vem, da ni tako. Po rebri navzdol sicer kar gre, ko se vzpenjava po Črnih hribih proti Škrbini, pa se začno prižigati alarmne lučke, avto poskakuje, ne gre, sploh ne vem, kako ga sploh pripeljeva do mehanika. Tam brnenje ugasne, motor še zadnjič zatarna in vožnje je konec. Mehanik dvigne pokrov in naju zaprepadeno pogleda. Tudi njemu je žal. Hladilnik in tesnilo glave ... prevelik strošek za tak avto, končno pove. In greva domov, da vse skupaj razmisliva.
Naslednje jutro sva že navsezgodaj tam, z dvema velikima vrečama. Vanju zmečem vse, kar najdem uporabnega v avtu. Skoraj ne morem verjeti, kako sta polni. Žlice, pipec, nekaj zdravil za prvo pomoč, odeje in cela kopica zemljevidov: Hrvaška, Avstrija, Italija in Slovenija, seveda. Trinajst let...
dobra petina našega življenja... Snamem tablice in sedem za trenutek za volan. Zadnjič... Felicijo smo kupili v Gorici, moj mož jo je zagledal pri Toyoti. Tisto Felicijo bi radi, se je namrdnil prodajalec, ja 2000 evrov je cena.... no, saj jo damo za 1600, kdo pa jo bo vzel drugače ... Eno leto star avto, s 40.000 prevoženih kilometrov za 1600 evrov. Z možem sva bila presrečna, samo očistiti jo je bilo treba, temeljito, kajti vse je kazalo, da so jo uporabljali za delo na polju.
Bela škodica nam je zvesto vračala skrb in nego. Moj mož je z njo odhajal na delo, vem, da se mu je vedno mudilo in da je pritiskal na plin, a naša Felicija ga je vsak dan varno pripeljala domov. Lučka je že od daleč zaznala zvok motorja, psi imajo to sposobnost, mi seveda ne. Bila je predvsem delovni avto, in ko sem poleti, pred dopustom, praznila prtljažnik in odnašala v klet orodje in drugo šaro, sem vedno grdo nergala. Pa je prišel dan, ko so orodje, računalnik za odčitavanje števcev in vsi papirji in delovna šara za vedno romali iz stare Felicije v koš. Tedaj sem molčala... Moj mož je zaradi stečaja pristal na zavodu, bela škodica se ni več prebujala ob prvem svitu. In imela sem občutek, da je ravno tedaj začela nekako hirati.
Tako kot človek... Tako kot midva z možem...
Nemo sedim za volanom, zunaj je sonce in svet se veseli pomladi. Mene minevanje boli. Tako kot avto gre naše življenje, gredo leta, dnevi... Prehitro, tako kot bi mignil. In že si prestar in ne moreš več navkreber. Glavo naslonim na volan. V osnovnošolski čitanki je bilo berilo o avtu, ki je imel v motorju skrito žametno srce. Naša Felicija ga je imela, vem, tudi na zadnji vožnji je to pokazala in nas obvarovala pred najhujšim. In je še prišla do mehanika ..., kot bi upala, da ni še vsega konec. Tako kot upamo mi. Vedno, ko se znajdemo na dnu. Tokrat pa je zanjo res konec ... Zagledam moža, ki ima dlan naslonjeno na prtljažnik. Solze ima v očeh. Midva res nisva potrošnika, pomislim in še zadnjič pobožam tisto pločevino, v kateri sva upala, sanjala, živela. Zbogom škodica, Speedy sva te imenovala, to pa zato, ker imam tudi jaz Felicijo, staro osemnajst let in je bilo na zavarovalnici težko ločiti obe polici. Zbogom, tokrat ti kljub vsej dobri volji nisva mogla pomagati. Tudi zato, ker se ne izplača. Denar kot vedno duši naša čustva in narekuje življenje... Zbogom, pa oprosti in še enkrat hvala...
Suzi Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 107
ki je v tem prostoru plesno in navijaško nedvomno najbolj razvita država. Občinstvo je med drugim očarala tudi slovenska freestyle reprezentanca. Napredek, tako po številčnosti kot po kakovosti naštudiranega, pa so v bistvu pokazale tudi maloštevilne italijanske ekipe. Obseg plesno-navijaške dejavnosti se na Apeninskem polotoku polagoma širi, delovati je začela tudi vsedržavna federacija, ko pa je bilo društvo Cheerdance Millenium več let celo edino v državi. Rast drugih okolij in povečana konkurenca pa bosta zamejskim športnikom nedvomno samo koristili, saj pomeni, da se nevsakdanji športni disciplini počasi razvijata. Kot smo videli na Millenium Cupu, navdušujeta tako dekleta kot tudi fante, vsi pa se odlikujejo predvsem po dobri telesni pripravljenosti, ki je sad načrtnega in vztrajnega treninga pod mentorstvom usposobljenih strokovnjakov.
In nazadnje, velika prireditev, ki je potekala ob vseskozi lepem vzdušju (nasmeh na ustih, spontano navdušenje in vedrina vseh akterjev so sploh značilnosti teh srečanj), je privabila tudi pomembne krajevne (in ne samo) športne oblasti, ki so organizatorje počastile s svojo prisotnostjo in podporo.
HC
"Sredi velikega tedna smo in sam nimam nobenega velikonočnega občutja, v tem tekanju okrog se sploh nisem zavedel, da smo tik pred največjim krščanskim praznikom, kar Velika noč je", sem rekel pred časom sodelavcem. Trditev pa je obvisela bolj v zraku, saj kakšnega velikega odziva na gornje besede ni bilo. Kot da nas je vsakdanji ritem potegnil vase in nas zavrtel v začarani krog, katerega stalnici sta delo in dom, vmes pa še vožnja, seveda le za tiste, ki se vozimo na delo od daleč. Pred nekaj meseci je bil na spletu na Youtub-u zelo uspešen neki srbski izseljenec, ki je naredil zares nevsakdanjo pesem, v kateri poje, kako se njegovo življenje vrti v krogu, ali pa, bolje, na relaciji: kuča - poso (dom - zaposlitev). Najprej smo nejeverno gledali posebneža, Ekrem Jevrič mu je ime, kako se vozi v avtu v New Yorku in poje na ves glas, da je njegovo življenje en sam "kuča - poso", se mu smejali, saj gre za človeka, ki se mu na daleč vidi, da je "balkanski gastarbajter” (balkanski delavec v tujini). Njegova pojava je kar klicala smeh na ustnice, pa vendar sem se sam večkrat globoko zamislil nad tem, kako je nekemu nepoznanemu človeku, ki še lep po današnjih modnih zakonih ni, uspelo zložiti ter zapeti uspešnico, ki je osvojila ves Balkan, gotovo pa vse tiste, ki srbski jezik poznamo. Kot sem se vedno znova zamislil tudi nad vsebino in nad dejstvom, da se tudi sam sučem na tirnicah dveh stalnih postaj: dom - delo.
Sam sem vesel, da se še vedno sprašujem, pri delu in v vsakdanjem življenju, kaj sploh počnem tukaj, ker sem prepričan, da bom ohranil mladostno radoživost samo do takrat, dokler se bom spraševal po namenu, globlji vsebini samega sebe, življenja, svoje in drugih umeščenosti v to razdrobljeno družbo, katere del sem tudi sam.
Vsakdanjik s svojo prozo ubija, včasih sam pri sebi ugotovim, ko gledam sebe in svoje sodelavce, soljudi. Ko večkrat pomislim, da je prav vsakdanjost, ki nam uhaja skozi prste kot pesek v klepsidri, ne da bi jo v polnosti živeli in nam je zato vsakdanjik čista in suha proza, kot sam rad rečem, tudi samega sebe razumem, zakaj mi je všeč poezija, zakaj mi je všeč dobra poezija, še posebej lirika, čista lirika. Ker presega, osmišlja, osvteljuje, predvsem pa vsakdanjik približuje Večnemu, odpira okno v neznano in v Večno. Osmišlja in potrjuje, da je poezija kot požirek bistre, hladne, žuboreče vode v puščavi. Zato sem bil strašno vesel, ko sem minuli ponedeljek doživel pravi praznik poezije, lepih in dobrih besed o njej, ko sem po dolgem času sicer spet v večernih urah odhajal domov po dvanajstih urah, odkar sem odšel zdoma, a se nisem spraševal, kaj sem počel tam, ker se je vame naselila tiha radost, ki se je ne da opisati, lahko pa jo z drugimi deliš.
Prijateljica Jolka Milič, prevajalka, publicistka in kritično pero s Krasa, je bila namreč povabljena v sovodenjsko knjižnico, da tam predstavi svoje prevode poezij Srečka Kosovela, za kar gre zasluga slo-venistki Viljeni Devetak, ki zgledno vodi predstavitve v tamkajšnji vaški knjižnici, urednici Založništva tržaškega tiska Martini Kafol in županji Sovodenj Alenki Florenin, ki ima posluh za kulturo. Ker tako lepe stvari se ne dogodijo same! Zbralo se nas je kar nekaj, Jolka pa je videla samo mlade, hvala Bogu, da so punce prišle!, kajti po lepem igranju na flavto očarljive Valentine Nanut je Jolka, kot le ona zna, dvignila prst in začela: "Srečko Kosovel je imel
samo 22 let, ko je umrl! Bil je mlad"!
In nam je Jolka pripovedovala o svojem ljubem (Ne) Srečku, ki mu je posvetila ure in ure življenja, se na glas vprašala, zakaj je pri tem mladeniču s Krasa vse tako lepo zloženo v poeziji, a je bilo njegovo življenje drugačno, predvsem pa (pre) kratko. Ce bi lahko italijanskemu prijatelju po dveurnem druženju z mladenko s Krasa, ki mi je pred začetkom kulturnega večera poočitala, da je nič ne pridem obiskat z besedami "Ma vsaj na moj pogreb boš prišel, ne"?, opisal večer, bi dejal: "Era la migliore Jolka! - Najboljša Jolka je bila"!
Nekje med ironijo, znanjem, zasanjanostjo, lahkotnostjo, a tudi ostrino izobraženca in prevajalca, ki tehta vsako besedo, pozna vse njene pomene in odtenke, razume, a se tudi čudi z očmi otroka pred neznanim in nedojemljivim, se je naša ljuba Jolka suvereno gibala, se izjemno duhovito postavila ob bok drugemu mladeniču slovenskega slovstva, pisatelju Borisu Pahorju, in nam povedala, da se oba, ko se utrujena odpravljata spat, najbrž sprašujeta, zakaj se jima te lepe stvari, katerih sta danes deležna ob izdajah njunih knjig, niso začele dogajati pred vsaj petdesetimi leti.
Proti Furlanski nižini sem odpeljal vesel, nekako pomirjen s svetom, s samim seboj in tistim pričakovanjem po Lepem, ki ti ga le poezija da.
"Nekaj velikonočnega pa le je to"! sem pomislil, ko sem sedel v avto, potem ko sem Martini in Jolki pred njunim odhodom na Kras, dejal, da je poezija zares visoka laična molitev, Srečkova pa sploh! Doma sem odprl računalnik, na prijateljičinem zidu na Facebook-u je pisalo:
"Imeli smo pogreb. Sosedova mama se je obesila, ker ni prenesla dejstva, da se socialne pomoči ne dobi več. Edino, če ji ne vzamejo oz. v zameno za njeno malo kmetijo. Če prepusti kmetijo državi ali sociali - ne vem točno, potem pa komot dobiva tistih 270 eurov še naprej vsak mesec. Kmetija je bilo tudi vse, kar je imela. Bila je šantava, malo invalida, zaposlitev bi težko dobila. Sploh pa je bila zdaj že v letih. Po smrti mame je živela sama, lahko si jo videl, kako je šla iz mesta s kakšno vrečko iz trgovine in krevsala šantala gor po cesti, da je prišla do doma. Ena noga ji je nagajala in morala jo je malo da ne vleči za sabo. Sovaščane je večkrat prosila za pomoč, obiske in prevoze. A kaj, ko še za ko-fe nima človek več cajta! To je bilo osamljeno življenje nekega invalida, odrinjeno in spregledano. Nova pravila glede socialne pomoči so jo pognale čez rob. Sosedu se je čudno zdelo, kaj je že tri dni ni na spregled in kaj se kure cele dneve derejo. Šel je pogledat in jo našel na štriku. To ni drugoa-prilska šala".
Poezije je bilo konec. Prijateljico sem prosil, naj mi dovoli, da uporabim njen zapisek za svojo rubriko, privolila je, a me prosila, naj ne navedem njenega imena, ker: "lahko uporabiš, ni me treba navajat! zgleda, da bo tega še več... tukaj ga imaš! zbrisala ga bom iz walla, čudno se počutim: // komot napišeš, tvoje zapise - Kaj sploh počnem tukaj? kolikor toliko redno berem".
Ponedeljkov večer na veliki teden je dobil življenjsko razsežnost.
Dotaknila se ga je "prva dama vseh naših ljubih pesnikov", kot je Jolka Milič na večeru predstavitve Kosovelovih Ostrih ritmov v Sovodnjah lepo imenovala smrt.
Vse je kar naenkrat klicalo po vstajenju!
Veselo Veliko noč
vam želita banki, ki se razlikujeta in sta vam vedno ob strani.
f/////////////////////////////J
ZKB G
1908
credito cooperativo del carso zadružna kraška banka
CREDITOCOOPERATIVO
ZADRUŽNA BANKA
Doberdob in Sovodnje