Glasilo
Zveze
sindikatov
Slovenije
LJubliana,
28. aprila 1988, številka 17-18, letnik 47
cena 800 dinarjev
2* Praznik
aelavcem


PRAVO ORODJE ŽA VSAKE ROKE
To je Iskrino električno orodje, ki je vrhunske kvalitete. Orodje, s katerim boste delali varno, hitro, natančno in z lahkoto. Med našim orodjem boste gotovo našli, kar potrebujete. Morda iščete vibracijski vrtalnik, s katerim lahko vrtate brez napora v najtrše materiale - v kovine, kamen, opeko, beton. Vrtalnik ima premičen prednji ročaj, omejevalnik globine vrtanja in šestkotno odprtino v gredi za vstavljanje izvijalnih nastavkov. Preklapljanje hitrosti in vibracij je preprosto.
Če želite o električnem orodju Iskra več podatkov, nam pišite na naslov: Iskra ERO, Prodaja, Trg revolucije 3, 61000 Ljubljana.
Iskra
orodje za vsake roke
Delavska enotnost
Številka 17-18, 28. april 1988
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo.
• Izdaja ČGP Delo, tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI, telex 31 787
• Glavni urednik: Franček Kavčič
• Odgovorni urednik: Marjan Horvat
• Člani uredništva: Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Ciril Brajer (reportaže, samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Emil Lah (mednarodni ekonomski odnosi in politika), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Sašo Novak (urednik, politični sistem, sindikati), Remigij Noč (urednik, drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Brane Bombač (oblikovalec), Jožica Anžel, Meri Jurca, Iča Putrih (tajnice), Sonja Seljak (redakto-rica-lektorica)
• Vršilec dolžnosti direktorja tozda Milan Živkovič
• Telefoni: vršilec dolžnosti direktorja tozda 322-778, glavni urednik 313-942, odgovorni urednik 313-942
• Naročniška centrala, Titova 35, 321-551
• Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij, Ljubljana, Celovška c. 43, 318-855 in 321-651
• Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 323-951
• Marketing, Celovška cesta 43, 320-403
• Računovodstvo, Ljubljana, Titova 35, 310-923
• Žiro račun 50102-603-41502
• Založba 311-956, Knjigarna galerija, Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel. 317-870 in 312-891
• Posamezna številka Delavske enotnosti 800 din
• Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
• Poštnina plačana v gotovini
• Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35
• Časopisni svet Delavske enotnosti: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilje, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
• Ilustracija na naslovni strani: Buna
Vek, Id prihaja, kliče po novem
Obrnil sem misel, ki mi že nekaj časa roji po glavi. In k čemu naj bi skromno primaknil svoje misli v času obrnjenega položaja od doslej običajnega ? Ob tem prvem maju bi iz srca rad pisal o kulturi dela, kot mi je urednik predlagal, in o spoznanju, da mora vsak živeti od sadov svojega dela in na podlagi dogovorjenih pogojev za solidarnost, ki naj omogočajo človeka vredno življenje. Najprej, kako nihče nima pravice podpisati kapitulacije te meni in nam ljube socialistične samoupravne Jugoslavije, toda tudi njenim delovnim ljudem nihče nima pravice izstavljati računov za svoje slabo delo in neodgovornost, za poraze gospodarske in drugačne narave, zaradi njegovega neznanja, nesposobnosti in oholosti.
Da meja ne bo zaneslo! Kaj naj drugega, kot da se vrnem v loge svojega početja in misli. To pa je kultura. Spomin me žene na Griček, kjer sem lansko aprilsko-majsko noč preživljal ob kresu s kopico mladih, ki jim nisem poznal ne obraza ne imena in nas je ta večer družila dolžnost spoštovati delo in njegov praznik. Ko se mi je zdelo, kot redkokdaj, da nočnega miru ne moti hrup mopedov in motorjev, sem si govoril: ali ni nekaj mogočnega gledati to mladost ob prazničnem kresu, danes drugačno kot včeraj, ko gradi novo družbo, svoj socializem in svoje praznično izročilo. Nihče jih ni silil, prišli so, se zbrali, zabavali, pogovarjali, slavili. Bilo je na predvečer praznika dela. Naslednje dopoldne je ob še vedno tlečem kresu valovila množica ljudi. Govoril je predsednik centralnega delavskega sveta, nastopili so združeni pevski zbori, recitirale mladenke, mladci, delavci in delavke; gostili smo se z golažem, igrala je delavska godba na pihala... Kdo ve zakaj ni nastopil nihče, ki mu je umetnost nuja in kruh in ne le ljubezen in potreba. Morda pa bodo ti nastopili za občinski praznik ali za dan republike? Ali nismo vse delavsko sektorsko in sektaško stisnili v praznične prvomajske dneve in kopico slavnostnih besed?
Kadar me dajejo take misli, najraje sežem po razmišljanjih Bena Zupančiča, pisatelja, misleca, politika, delavca. Veliko jih je namenil delu, delu kot kulturi, in že dobro desetletje nazaj opozarjal: »Je kanec resnice v zahtevi, da naj se delitev kulturnih vrednosti uveljavi tako, da bo ustrezala predvsem delavstvu, da bo delavsko razredna, vendar taka zahteva ne more biti nič drugega kot podpora razredni delitvi - saj jo hočeš nočeš priznava in z njo tistega, ki naj bi te vrednosti razdeljeval (kakor koli že-v tej ali oni družbi) - kapital ali država ali tehnokracija«. In nato: »Elitizem je kajpada ostanek razredne politike - lahko pa je tudi novorojenček socialističnih družb (ali oboje hkrati), čele-te bistveno ne spremenijo družboekonomskih razmerij in če vodijo politiko ,prosvetljen ega absolutizma ‘, v katerem je lahko delavski razred pretežno predmet kulturne politike, tudi če ga razglasiš za poglavitnega nosilca.«
In že takrat j e zapisal tudi: »Samo daje (delavec) še vedno okovan, omejen, daje še vedno bolj ustvarjalec v sami materialni proizvodnji kot v družbenih razmerjih okoli nje, v celotni družbi in v vseh dejavnostih, na katere bi lahko vplival kot ustvarjalec (in ne samo kot ustvarjalec sredstev za kulturne dejavnosti in kulturno življenje).
To pišem pred konferenco ZK Slovenije, od katere, kot vem, ljudje pričakujejo ogromno. V gradivu zanjo je ugotovitev, daje samoupravljanje ogroženo, da mu grozita izginotje in prelevitev v ideološko frazo. Nekako tako je zadnje čase tudi s kulturo dela. Polno je je kot fraze in parole, dela kot oblasti in temeljne civilizacijske kulture pa od nikoder. Zdi se, kot bi bil vsak drug odnos do socializma kot družbe dela bližji, ideološko sprejemljivejši, bolj revolucionaren in bolj združujoč. V državi delavcev in dela govoriti o delu in njegovih rezultatih in na tem zgrajenem položaju in statusu je nenadoma konservativno, malomeščansko, sektaško, razdiralno, segregacijsko, izkoriščevalsko in sebično!
Srce mi ni dalo miru in razum je popustil! Zapisal sem, kar sem. Govorim o delu kot kulturi nove družbe, duhovno in materialno bogate, ki ne more tekmovati s svetom s parolami, ideologijo, slabim delom itd. Tako prideta mednarodni denarni sklad, pa pariški klub (in to ne Mediterrane), tako pride odvisnost od tuje volje, pogojev in zahtev; tako se krnita moč in ideologija dela, samoupravljanja in človeka; tako se načenja zaupanje in rojeva nestrpnost. Tako izgublja socializem.
Kakšen neki bo letošnji maj ? Ali bo prevladovala enotnost Ideje za vsako ceno in ponovno, še enkrat, postavila nadvlado nad delom in človekom, nad svobodo dela in človeka ? Bo ta maj zazrt v preteklost in njeno veličino, ki pa je, nepreklicno, vendarle preteklost s sadovi sedanjosti ? Bo to maj preporoda; zavestnega hitenja v novo, bogatejše, bolj demokratično, delu in človeku bližje? Bo to maj, ko bosta um in znanje kot kultura dela začela svojo zmagovito pot udejanjanja Jugoslavije nove dobe ?
Razum se vdaja upu in zanosu, da živimo tokrat zadnjič v razmerah, ki so znova pokazale, da sta oblastništvo in na njem temelječe varuštvo lahko samo nazadnjaška - tudi če sta kdaj videti uspešna. Njuna prava vsebina je odtujevanje.
Geslo osem-osem-osem je mimo. Zataknimo si rdeč nagelj! Vek, ki prihaja, kliče -izobrazba, znanje, kultura!
Milan Bratec
3
Delavska enotnost
ggsSg Enotna akel/a za
Inovativne spremembe
Socializem je še naprej mejna črta, ki loči razmišljanja o preobrazbi naše družbe na sprejemljiva oziroma nesprejemljiva. Konferenca ZK Slovenije se je odločila tako, kljub temu da se posamezni znanstveniki sprašujejo, ali nas socializem sploh vodi naprej in da je tako razpravljalo tudi nekaj delegatov. Andrej Kim je na primer menil, da se je socialistična revolucija izrodila v birokratsko in gospodarsko kontrarevolucijo, ki je zavrla ustvarjalnost ljudi. V razpravi se je zavzel za drugačno socialistično, ekonomsko, politično in ideološko revolucijo. Zoran Božič je dejal, da veliko mladih ni za diktaturo proletariata, da nočejo vladati v imenu proletariata, ne razumejo pojma delavski razred in se glede na sedanjo krizo kar odkrito zavzemajo za večstranskarski sistem in zasebno lastnino. V krizo socializma smo po mnenju Božidarja Debenjaka zašli, ker je danes neuporabna socialistična strategija, ki je nastala pired 60 in 70 leti v prvi deželi socializma in po kateri se je ravnala tudi naša zveza komunistov. Do tega je prišlo tudi zato, ker so kapitalistične družbe opravile velik razvoj, prišlo je do intelektualizacije dela, spremenil se je odnos med delom in kapitalom. Mi pa smo gradili najhumanejšo družbo, ne da bi predhodno opravili meščansko revolucijo, preskočili pa smo tudi razvoj kapitalistične družbe.
Komunisti na konferenci so se tudi zaradi tega, ker že dozdaj nismo pogrešali političnih pozivov in sklepov za demokracijo, za opuščanje vloge partije na oblasti, bolj usmerili prav na vprašanja, kako v resnici opraviti ta prehod. Mogoče je tudi zato Milan Kučan v uvodnem referatu dejal, da se ZK lahko odreče svojemu monopolu, ki temelji na vodilni vlogi delavskega razreda, le v korist socialističnega samoupravljanja in tistih, ki morajo od njega največ dobiti, to pa so delavci, ustvarjalci in mladi ljudje. Kljub temu da ZK pristaja na pluralizem samo znotraj socializma, ki mu išče sodobnejše opredelitve, pa po Kučanovem mnenju partija ne želi peljati delavcev žejnih čez vodo. Ve, da lahko dobi zaupanje ljudi, če jih bo prepričala, da je pot, ki jo ponuja ZK, prava, ker najbolje izkorišča objektivne razvojne možnosti. Ta pot pa mora utrjevati enakopravnost ljudi na podlagi dela in ustvarjanja, mora pomeniti izboljševanje gospodarskega, socialnega in kulturnega
položaja, mora pomeniti osebno svobodo ter demokratične in humane odnose med ljudmi in tudi med narodi. Moralni prestiž bo ZK po Kučanovem mnenju pridobila, če bo pripravljena tudi prva tvegati, da bi zmagalo novo in napredno.
Konferenca se je opredelila za racionalizacijo politike, kar naj bi pomenilo čimbolj neposredno odločanje ljudi in njihovih delegatskih skupščin, vendar tako, da bi pri tem upoštevali izvirne interese, aktualno znanje in argumente, ki so sprejemljivi za najširšo znanost. Verjetno ta poudarek konference pomeni revolucijo tistega, kar se je pri nas dogajalo pri odločanju na vseh ravneh od tozda do federacije. Doslej so bili v ospredju tako imenovani skupni razredni interesi, odslej pa naj bi na vsebino odločitve vplivali interesi posameznikov, razen tistih, ki niso sprejemljivi za širšo skupnost.
Ta sprememba v sedanjih kriznih in utesnjenih razmerah pa se seveda ne bo mogla pokazati tako, kot si vsak predstavlja. Mogoče tudi zato ni uspel poizkus Cirila Baškoviča, da bi v listini konference izraz pluralizma samoupravnih interesov zamenjali s samoupravnim pluralizmom interesov, kar v bistvu pomeni z interesi ljudi. Sergej Kraigher je namreč menil, da ta drugi izraz sodi v sisteme z drugačno ureditvijo, ne pa v našo socialistično. Lahko pa vseeno upamo, da bo prevladujoča vsebina odločanja o socialistični samoupravni družbi spremenjena tako, da ne bo več najbolj pomembno, ali delavec ustvarja dovolj za državo oziroma oblast in vse mogoče in vedno večje družbene in socialne potrebe; vsaj enako pomembna mora biti tudi cena delovne sile, ker zdaj pač vedno več delavcev s plačo ne more pokriti niti najnujnejših življenjskih potreb.
Iz uvodnega govora Milana Kučana moramo omeniti tudi tisti del, ki govori o tem, kako smo narobe gledali idejno in akcijsko enotnost ljudi v dosedanjem socialističnem razvoju, ko smo bili premalo strpni do vseh pogledov, ki so bili drugačni od uradne politike. Težnja po monolitnosti ni bila več napredna, potem ko se je nova oblast po revoluciji utrdila in ko smo začeli gledati enotnost z birokratskimi metodami od zgoraj navzdol. V tem času smo manjšino ali manjšinsko mnenje običajno označevali za motnjo, ki ovira idejno in akcijsko enotnost v boju za socializem.
Razmerja med manjšino in večino ni enkrat za vselej dano, ampak se spreminja v skladu z družbenimi razmerami. Inovativne ideje so impulzi razvoja, tudi če so sad različnosti. Za njihovo udejanjenje pa je potrebna zadostna enotnost, enotna volja večine in iz tega izhajajoča skupna akcija. Brez takšne enotnosti, hotenj in akcije se tudi najnaprednejše ideje ne morejo udeja-niti in ne morejo imeti nobenega vpliva na stvarnost. Takšno razmišljanje predsednika zveze komunistov Slovenije nedvomno dokazuje, da se avantgardna organizacija odpira za vse napredne ideje, tudi tiste, ki prihajajo zunaj ZK, vendar od socialistično opredeljenih ljudi. Pomeni tudi, da bo ZK tudi tako izgrajevala svoj položaj in plemenitila poglede na razvoj socializma. O enotnosti in enotni akciji pa velja
zapisati, da je oboje mogoče ostanek strategije razvoja socializma iz dvajsetih let in da danes kaže razmišljati tudi o akcijah in spremembah, ki jih opravijo skupine ali posamezniki ob upoštevanju ciljev socialističnega razvoja in da za vsako malenkost res nista več potrebni večina in enotna akcija.
Kopja na konferenci so se lomila tudi ob vprašanju ustave in njenih sprememb. Vendar ni bilo nobenih sporov o tem, da ZK zahteva čimprejšnjo pripravo povsem nove ustave, ki jo potrebujemo za samoupravni socializem 21. stoletja, da je treba okrepiti javni nadzor nad oblastjo in zagotoviti ustavnost ter zakonitost. Različna mnenja pa so bila ob pobudi za referendum
o ustavnih spremembah. Zoran Božič je vprašal, ali lahko ZK ignorira 50. (XX) podpisov ljudi za referendum. Francka Strmole-Hlastec pa je postavila verjetno edino pravo vprašanje, ali ljudstvo ne zaupa več svoji skupščini, da bo glasovala za sprejemljive ustavne spremembe. Povedala je, da ZKS odklanja referendum samo v dveh primerih: prvič, če bi šlo za jugoslovansko glasovanje, ki bi omogočilo preglasovanje republik in pokrajin, drugič, če bi s tem zavrli usklajevanje in sprejem ustavnih sprememb. ZK pa podpira referendum, če bi ta lahko bil opora odločanju delegatske skupščine.
Glede na razpravo o položaju Slovenije v Jugoslaviji velja omeniti sklepno misel, ki jo je povzel Miloš Prosenc, moramo ob kritikah na račun drugih (po Vinku
Hafnerju celo o vzvišenem odnosu do vsega neslovenskega) pomesti svoje lastne dvorišče. Zato se o mednacionalnih odnosih ne smemo več pogovarjati tako navijaško, ampak z veliko večjo strpnostjo in odgovornostjo. Naš domač prispevek pa naj skupaj s prispevki drugih republik in pokrajin pripomore k ureditvi skupnega življenja v Jugoslaviji. Nihče se namreč ne more razvijati sam in imeti pooblaščen položaj v zvezni državi, ne moremo se torej razvijati, če se ne bodo razvijali tudi njeni sestavni deli, je konferenci v pozdravnem govoru sporočil Kol Shiroka, član predsedstva CK ZKJ.
Franček Kavčič
Razmere med politiko in gospodarstvom, ki se je v socialistični družbei doslej zmeraj kazalo kot prevlada prve nad drugim, je glede na zgodovinske skušnje usodnega pomena za razvoj socializma. Zanikanje ekonomskih zakonitosti kot regulatorja gospodarskega in družbenega razvoja ter trga pri urejanju gospodarskih tokov je povsem naravno vodilo v politični voluntarizem, ki je obvladal družbeni in gospodarski razvoj ter se prodajal kot »moder in edino možen« način razvoja in boja za pravičniško družbo, vendar v družbenih nedrih ustvaril vse potrebne blokade za raj ljudi danes, ne pa jutri. Jugoslovanska zveza komunistov je imela nekaj priložnosti, da temeljito obračuna s preživelimi dogmami in zablodami socialistične ideologije, vendar se je zmeraj ujela v past graditve socializma za ljudi in v imenu njih, in tako usodno zamudila vlak gospodarskega razvoja in demokracije za prehod v tretje tisočletje.
Milan Kučan je na minuli slovenski partijski konferenci jasno dejal, da v teoretičnih izvorih komunističnega gibanja ni najti opravičila za zamisel socializma kot družbe siromašnih ali enakih v siromaštvu. Nasprotno, socializem je v teh predstavah družba, v kateri živijo ljudje bogato, spodbujeni za delo in ustvarjanje v njihovem in skupnem interesu... V minulih dveh letih je slovenska zveza komunistov pogumno, pa ne brez odporov, v svojem ekonomskem programu zastavila besedo za tržno gospodarstvo, ki priznava trg družbenega kapitala in specifičen trg delovne sile. Gre za zavzemanje - to pa se je izrazito pokazalo na konferenci ZKS - za postavljanje takih družbenoekonomskih možnosti, ki bodo širile prostor tržnemu delovanju in krepili materialno osnovo samoupravljanja. Toda treba je biti tudi pragmatičen in ob spoznanju, da trga ni mogoče imeti le delno, je treba priznati, da celovit trg prinaša tudi pomembne spremembe v lastninskih odnosih, kajti priznanje ekonomskih funkcij kapitala zahteva opredelitev pravic, nagrad in kazni funkcionalnim nosilcem družbenega kapitala. Le tako se bodo delovni kolektivi zavzemali za smotrno gospodarjenje z družbenimi sredstvi in kapitalom ter za oplajanje le-tega. Ta premik je v zavesti ljudi - tudi slovenskega partijskega vodstva - pomembna sprememba v odnosu do trga kapitala, čeprav lahko pričakujemo hude boje za uveljavitev tudi delnic in podobnih instrumentov ob pripravi novega gospodarskega sistema na jugoslovanski politični sceni. Pa vendarle! Prestopili smo mejo razmišljanj o teh vprašanjih, ki so bila nekako nasilno pretrgana v začetku sedemdesetih let, in danes ni več strahu niti pred sožitjem različnih oblik lastnine, čeprav je kot na dlani jasno, da mora biti družbena lastnina prevladujoča, vendar moramo uveljaviti tudi njeno ekonomsko vrednotenje.
Imamo jasno predstavo,
kaj hočemo____________________________
Jugoslovanska družba se je potemtakem znašla na zgodovinskem razpotju, ki je lahko
usodno, če težišča družbene akcije ne bo premaknila z načelno sicer oblikovane razvojne strategije, v Sloveniji že tudi dokaj konkretizirane, k takojšnjemu izboljšanju razmer. Danes ni več dvoma, da se moramo zlasti v gospodarstvu soočiti z drugačno filozofijo življenja in dela, uveljaviti radikalni poseg pri deregulaciji gospodarskega življenja, ki so s svojim predpisovanjem in necelovitim ekonomskim sistemom in politiko pripeljali družbo v krizo. Če si priznamo ali ne, vendar drži, da v sami državi doslej nismo zmogli narediti ostrih zasukov v ekonomskem sistemu, pritisk naših upnikov pa razbremenjuje, vsaj tako kaže, domače nosilce ekonomske politike težkih nesoglasij in odporov pri oblikovanju novega ekonomskega sistema. Delegati na konferenci ZKS kajpak nismo mogli mimo odgovornosti zvezne vlade in tudi drugih za sedanje gospodarske razmere. Pričakovali bi, da bo vlada deležna pravega rafala kritik, vendar so bile dobro razporejene tudi na odgovornost samih organizacij združenega dela, čeprav ni lahko pristati na tezo o enaki odgovornosti, saj je kot na dlani jasno, da je zvezna vlada s svojimi številnimi napačnimi potezami v minulih dveh letih največ kriva. Njen podpredsednik Janez Zemljarič je sicer opozoril, da je izvirni greh
za sedanje razmere potrebno iskati že pri odložitvi gospodarske reforme na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta, v zadolževanju v tujini namesto v ustvarjanju doma, in poudaril, da nas po 15. maju, ko bo zvezna vlada ponovno začela »spuščati« v gospodarstvo nove ukrepe, ter ko pride na dan tudi z novim gospodarskim sistemom, ne čaka prav nič prijetnega. Upajmo le, tako je bilo moč zaznati tudi iz replik na ta govor, da te ne bodo spet brez solidne znanstvene argumentacije, nekakšno igranje in eksperimentiranje z gospodarstvom, kar si je zvezna vlada doslej prevečkrat privoščila.
Če kje, potlej so v Sloveniji dozoreli vsi pogoji za prestrukturiranje gospodarstva in hkrati s tem na razvoj majhnih in srednjeveli-kih podjetij. Razvojna vprašanja so zato po svoje prevladovala na konferenci, saj so delegati v svojih razpravah sledili Kučanovi misli, da so strukturne spremembe, strukturno prilagajanje, naša ambicija, enako kot vsega razvitega sveta. Prvi korak iz krize je zategadelj jasna predstava o izpeljavi strukturne in kako-
vostne preobrazbe gospodarstva in vse družbe, vključno s spremembo še prevladujoče filozofije preživetja v filozofijo aktivne dejavnosti in ustvarjalnosti vsakega posameznika, skupnosti in družbe v celoti, izkoriščajoč do konca lastne zmogljivosti oziroma opiranja na svoje moči.
Znanost proizvodni dejavnik______________
Novo težo mora dobiti znanost, kajti soočeni smo z odločnim tehnološkim in konkurenčnim zaostankom, s trajnejšo izgubo stika s tehnološkim in informacijsko razvojnim napredkom v svetu. To je po mnenju konference usodnejše kot razlike v razvitosti, kajti če ne bomo pravočasno obrnili jader po vetru tehnološko razvitega sveta, ne bomo imeli kaj prodajati in ne komu. Zato je vključevanje slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva v mednarodno delitev dela prvenstveno razvojno vprašanje, kar pa je mogoče uveljaviti, če bo eno temeljnih gibal spreminjanja postala znanost s tehnologijo. Njene potenciale je moč namreč izkoristiti tudi za demokratizacijo organizacije družbe in gospodarstva, za humanizacijo in osvobajanje dela pa tudi znanosti same. Zmožnost vstopanja v informacijsko družbo, ki ljudem zagotavlja dostop do materialnega in kulturne-
ga napredka, je materialni pogoj za razmah socializma.
Če se pridružimo Kučanovemu razmišljanju, ki se zaveda, da je to ključni problem za biti ali ne biti, potlej velja tudi dodati, kot so menili na konferenci razpravljalci, da v razmerah, ko le s težavo dobivamo akumulacijo iz tujine, ostaja realna usmeritev le v tehnološkem posodabljanju, v kompjuterizaciji, robotizaciji obstoječe proizvodnje. Tu se bodo sprostile tudi nove delovne moči, ki bodo pritisnile z vso silo in v napačni meri na proces prestrukturiranja, če nova proizvodnja ne bo dajala akumulacije za nova delovna mesta, na katerih bo mogoče zaposliti ljudi. Proces napredovanja pa bo ustavljen. Prav zato ne bi smelo biti nobene organizacije združenega dela brez razvojnega programa in takšne kadrovske politike in politike tehnološke, energetske in ekološke obnove, ki bi bili sposobni vsrkati vase vse novo, vendar se tudi soočati z danostmi v družbi in odpori proti strukturnim spremembam v njihovih okoljih in širše.
Marjan Horvat
Težišče iz načelne dmžbene akcije v konkretno
PRESTOPILI
SMO PRAG LASTNE
ZAVRTOSTI
Delavska enotnost
5
Konferenca ZKS je soglasno potrdila, kje je izhod iz krize: celovito tržno gospodarstvo kot sredstvo in ne kot cilj. Opredeljujemo se torej za ustvarjalnost, razvoj, modernizacijo, odprtost v svet, za povečanje uspešnosti družbenih sredstev, za nagrajevanje po rezultatih dela, za razvojno produktivno družbeno solidarnost. V zvezi s tem pa je tudi nadvse pomembna pravica manjšine, da se v ZK vedno znova, če praksa pokaže na morebitno zmoto večine, bori za to, da postane večina: in to velja na vseh področjih.
Rdeča luč neznanja_______________
O tržnem gospodarstvu smo že dozdaj veliko govorili, a življenje mu še zmerom kaže hrbet. To je zato, ker trgu noče prižgati zelene luči količinska, surovinsko in energetsko požrešna in za okolje škodljiva, tehnološko nezahtevna proizvodnja. Povezana je z neznanjem v ekonomski politiki, z nesposobnostjo pri vodenju podjetij, s strahom pred izgubo vodilnih položajev pa tudi s strahom pred socialnimi nemiri.
Tržni zasuk bo namreč povzročil' boleče pretrese v vseh tistih delovnih organizacijah, ki gospodarijo z izgubo, kjer imajo nesposobne in tehnološko zastarele programe. Tu se bo socialno vprašanje delavcev še bolj zaostrilo. Zato je nujno že v začetnem obdobju pripraviti socialne programe. Teh še nimamo, kot tudi nimamo programov za prezaposlovanje in prekvalifikacije - saj ne vemo, za kakšno dejavnost v bistvu prekvalificirati vse te predvidene presežke delavcev. A to ne bi smeli biti socialni programi za neuspešne gospodarske organizacije ali celo panoge, saj bi to pomenilo le razdeljevanje revščine oziroma podaljševanje agonije.
Potrebujemo socialne programe za delavce, dokler ne bodo dobili drugega, ustreznejšega delovnega mesta, da se bodo lahko znova preživljali z delom. A za takšne programe potrebujemo najsposobnejše ljudi oziroma skupine ustreznih strokovnjakov.
Prenova gospodarstva zahteva tudi celovito prenovo družbenih dejavnosti. Le z razvojno preobrazbo znanosti, vzgoje in izobraževanja, zdravstva, kulture in telesne kulture je gospodarski voz mogoče potisniti naprej. Te dejavnosti so temelj za celovit duhovni in materialni razvoj sleherne družbe. Kajti le z vsestransko ustvarjalno oblikovanim človekom se je mogoče razviti v sodobno civilizirano družbo 21. stoletja. Družbene dejavnosti pa so zdaj v ozadju in
Družbene dejavnosti na konferenci
____________ZKS__________
znanje na glavni
tir
Znanost, kultura, šolstvo in zdravstvo so vsekakor tiste dejavnosti, ki poganjajo kri po žilah vsakega uspešnega gospodarstva. Žal pa so danes pri nas te žile precej zamašene in tako je tudi utrip srca, to je naših družbenih dejavnosti, čedalje bolj šibak. Kako jih odmašiti in s tem spodbuditi izhod iz globoke gospodarske in družbene krize, ki ji ta čas ni videti konca?
zaostajajo v celovitem razvoju naše družbe.
Kaj bo dobil mladi rod
Temeljno vprašanje, ki se danes zastavlja in ki se ga mora ZK z vso odgovornostjo lotiti, je, kaj bo sedanja generacija, ki je na oblasti, zapustila mlademu rodu, ki danes vstopa v življenje in delo in ki bo že jutri prevzel vajeti v svoje roke. Mar nista med temeljnimi izročili ravno kultura in jezik? Kultura slehernega naroda osvoboja in plemeniti človeka.
Zato smo včasih tudi tako občutljivi za svoj slovenski jezik. Skrb za slovenski jezik in kulturo je naša skupna naloga in zgodovinska obveznost. Prav tako cenimo in spoštujemo tudi jezik in kulturo drugih narodov in narodnosti, vse njihove posebnosti, ki imajo svojo lepoto in veljavo. Zato ne moremo sprejeti misli o nekakšnem skupnem jeziku ali kulturi. Prav ta pestrost jezikov in kultur v Jugoslaviji je tista posebnost, s katero se lahko kosamo z drugimi jeziki in kulturami v Evropi.
Oblikam svobodne menjave (to je financiranju družbenih dejavnosti) bi morali poiskati ustrezno mesto v novem razvojnem modelu. Temelj za to je kajpak lahko le dobro gospodarstvo, ne pa kakšno linearno omejevanje sredstev. Zato bo treba - vsaj dotlej, dokler ne dosežemo ciljev v gospodarstvu - odpraviti razhajanje med možnostmi in potrebami.
Ne bi se smeli zatekati le h kakšnim »železnim« programom oziroma h krnjenju pridobitev na področju osnovnega izobraževanja, zdravstva, otroškega varstva, znanosti. Globoka kriza družbenih dejavnosti zahteva v prvi vrsti vsebinske in organizacijske spremembe, ki smo jih dozdaj zapo-
stavljali. To pa je tudi težje in odgovornejše delo, ki bi mu morale biti kos vse tiste številne institucije, kar jih je na področju družbenih dejavnosti.
Prečistiti šolske programe___________________________
Nihče se, denimo, noče spomniti tega, da bi prečistili prenatrpane šolske programe m jih razbremenili navlak in zastarelosti. Šolo je treba notranje spremeniti, jo narediti ustvarjalno, z večjo dinamiko življenja, da bodo lahko učenci uresničevali svoje razvojne, učitelji pa poklicne ambicije. Potrebne so torej vsebinske spremembe, ne pa rezanje programov kar počez. Sole namreč ni mogoče kar amputirati, ne da bi s tem dobili mnogo invalidov, je na konferenci slikovito opozoril eden od razpravljalcev: poskrbeti je torej treba za izobraževanje po meri ljudi in časa.
Administrativno urejanje v družbenih dejavnostih je neučinkovito, hiperorganizirano, negospodarno. Vpliva uporabnikov ni čutiti, odločanje je razpršeno in omejeno zgolj na stranska vprašanja. Izenačevanje šole ali zdravstvene organizacije s proizvodno je prineslo toliko nesmislov, ki jih še zdaj niso odpravili.
Praktično izpeljevanje gospodarske in družbene prenove bo zadelo na številne odpore. Zlasti obstoječa proizvodna sestava, pa tudi socialno-kvalifikacijska temu ni naklonjena. Interesi in položaji, pridobljeni z obstoječo delitvijo družbene moči in dobrin, bodo nudili največji odpor. Takšne spremembe namreč preverjajo znanje, sposobnost in izpostavljajo sleherno delovno mesto, vsak položaj konkurenci: zato bodo ključno vlogo odigrali ravno nosilci znanja. Temu bo morala slediti ka-
drovska politika, kar pomeni, da bo treba izdelati njena merila in način volitev. Kadri so namreč gibalo razvoja - brez ustreznih kadrov ne bo mogoče izpeljati zastavljenega.
A marsikje je še globoko vsidran strah pred vsem novim, kar prinašajo s sabo kadrovske spremembe. Kot je slikovito omenil v razpravi eden od delegatov, je po tistem, ko je Pitagora po odkritju svojega reka žrtvoval sto volov, zmerom znova, ko se pojavi kaj novega, vole strah, da bodo žrtvovani. A z volovsko vprego v 21. stoletje pač ne bomo mogli...
Miselnost enakih želodcev_________________________
Toda, kako doseči hitrejšo preobrazbo vse družbe ob takšni izobrazbeni sestavi, kot jo poznamo danes v Sloveniji, ko imamo v proizvodnji skoraj polovico zaposlenih nekvalificiranih - med njimi pa prevladuje miselnost enakih želodcev? Potem imamo še dvajset odstotkov takšnih zaposlenih, pri katerih prevladuje mojstrska miselnost: zanjo je značilno, da ničesar nanovo ne spreminja, ampak ohranja le mesto, ki ga že ima.
Sledi jim približno dvajset odstotkov tistih zaposlenih, ki imajo srednjo izobrazbo, a se v bistvu ves čas bojijo vseh onih, ki imajo višjo ali visoko izobrazbo, pri čemer se ves čas tolažijo s trditvami, »da diploma tudi ni vse«. Na koncu pa je manjšina tistih desetih odstotkov zaposlenih z višjo ali visoko izobrazbo.
Ob vsem tem je treba upoštevati, da danes znanje že v nekaj letih zastari, če ga sproti ne obnavljamo. Zato bi morali najprej odpraviti priznavanje izobrazbe na temelju delovnih izkušenj - tega namreč ne priznavajo nikjer po svetu, razen pri nas! Ce je kdo sposoben, bi mu morali omogočiti izobraževanje ob delu ali iz dela, ne pa priznavati izobrazbo. Usposabljanje kadrov je nedvomno ena osrednjih nalog tako družbene kot gospodarske reforme. Mladim strokovnjakom je zato treba dati možnost, da izoblikujejo svoj pogled na nujne reforme ekonomskega sistema in politike.
Oblikovati bi bilo treba skupino strokovnjakov, ki se ukvarjajo z razvojem, da bi skrbeli za vsestransko inoviranje, razvijanje in uresničevanje dolgoročnega načrta republike in projekta Slovenija 2000. V ustrezni organizacijski obliki bi bilo treba zbrati najbolj usposobljene ljudi, ki bodo razvijali izobraževalno politiko, s tem pa pomagali znanju, da bo stopilo na glavni tir razvoja.
Marija Frančeškin
Vodilne vloge ZK ne zagotavlja že to, da je tako zapisano v ustavi. Ni zagotovljena ker ali kolikor ZK v družbi uveljavlja oblast prek državnega aparata ali upravljalskih struktur v gospodarstvu in na drugih področjih družbenega življenja. Prav tako je ne more uveljaviti zgolj agitiranje, ne glede na ostrino »levih« m »desnih« političnih fraz, niti ne forumski sklepi, komunikeji in disciplina, temelječa na tako uveljavljenem načelu demokratičnega centralizma, ki poudarja moč vodstev. In končno je ne zagotavlja niti poskus obdržati vodilno družbeno pozicijo, pozicijo .oblasti z nasiljem in represijo. Le spreminjanje družbenih razmer, sposobnost pridobivanja podpore in zaupanja v najširših delih družbe za neposredne m dolgoročne cilje v ZK oblikovane razvojne vizije socialističnega samoupravljanja, ji daje popolno vsebino in zven avantgarde svojega razreda m svojega naroda.
Naša, tako kot bolj ali manj vsaka sodobna družba, potrebuje jasno formulirano vodilno oziroma razvojno idejo. Je ZK subjektivno sposobna, da dokaže vselej znova, v vsakem prelomnem razdobju, ko je potreba po taki vodilni ideji najočitnejša, da je tista družbena sila, ki je kos taki vlogi? To ni odvisno toliko od njenih ocen, ampak od odgovora, ki ga daje družbena praksa.
Te misli, ki smo jih povzeli iz uvodnega referata Milana Kučana, so qa konferenci večkrat ponavljali v razpravah o nadaljnji prenovi zveze komunistov, ko so razmišljali, kako utemeljiti drugačno zvezo komunistov, razdržav-Ijeno m ločeno od oblasti.
Odrekanje monopola v korist tistih, ki družbi lahko največ dajo__________________
Svojemu .monopolu',to je vodilni vlogi delavskega razreda oziroma sil dela m znanja v družbi, se ZK ni pripravljena odreči v korist drugačnega monopola ne interesov birokratsko etatističnih sil m ne sil restavracije meščanske družbe. Odreka se mu v korist socialističnega samoupravljanja m tistih v družbi, ki imajo največji interes, da ta sistem postane učinkovita in uspešna družbena praksa ljudi, ki se zavzemajo za enakopravne m demokratične odnose v procesu dela m delitve ter v družbi nasploh, v korist tistih, ki v tej družbi lahko največ pričakujejo — največ pa tej družbi lahko tudi dajo. To so delavci, ustvarjalci in mladi ljudje.
Samo tako je mogoče in potrebno dokazati, da »komunisti nimajo nikakršnih interesov, ločenih od interesov celotnega proletariata, naj-večjega dela družbe in slovenskega naroda.« To je temelj opredelitve in akcije ZK, da ostankov enopartijskega sistema in partijske države ne zamenja strankarski monopol, ampak nestrankarska socialistična demokracija, zasnovana na samoupravnem interesnem pluralizmu, ki nadgrajuje klasično meščansko demokracijo.
V listini konference so zapisali, da sta perspektiva naše družbe m legitimnost sistema socialistične samoupravne demokracije in tudi zveze komunistov v njej usodno povezani z utrjevanjem politične avtoritete socialistične zveze tudi kot prostora za demokratične komunikacije zveze komunistov z vsemi naprednimi družbenimi silami. Sestop zveze komunistov z oblastnega položaja med ljudmi, iz države v SZDL, komunisti prepoznavajo in priznavajo kot najaktualnejšo zgodovinsko nujnost.
Dialektično razmerje med večino in manjšino______________________________
Seveda ne gre za nikakršen beg zveze komunistov s političnega odra, ampak prav nasprotno, za bistveno drugačen, sodoben, angažiran in argumentiran nastop komunistov tam, kjer se ta politični oder šele konstituira - v socialistični zvezi, v vseljudskem »parlamentu«, ki anarhijo golega izražanja različnih delnih interesov presega s soodločanjem in spoštovanjem pravil demokratičnega dialoga.
V prenovi zveze komunistov za takšno politično delovanje je treba doreči mnoge probleme, ki so doslej hromili delo. Mnoge je razprava na konferenci podrobneje osvetlila. To velja na primer za dialektično razmerje med večino m manjšino in svoboden pretok idej znotraj organizacije, ki ga je konferenca postavila na pravo mesto. Tudi toge oblike organiziranosti, liderstvo in ritualizirane oblike političnega delovanja, ki ne ustrezajo več času, hromijo samostojno mišljenje in iniciativo članstva. Zato se je konferenca zavzela za nove demokratične po-
vezave v organizaciji, ne samo med organi in člani. Če zveza komunistov zmaguje nad družbenimi problemi z argumenti znanja in moralnega prestiža, potem je potrebna tudi prenova teoretičnega fonda z ustvarjalno in kritično povezavo revolucionarne teoretične dediščine z najnovejšimi dognanji družbene znanosti. Pri tem je pomembno tudi usposabljanje sedanjih in prihodnjih kadrov zveze komunistov, da prenova ne bo zastajala zaradi neobvladovanja metod vodenja in procesov nastajanja, izvajanja in preverjanja sprejetih odločitev. Konferenca se je zavzela za pomlajevanje organizacije, ki ne bo plod novačenja, ampak posledica pridobivanja mladih in ustvarjalnih ljudi z rezultati učinkovite akcije zveze komunistov.
Poleg temeljnega dokumenta konference: Predloga konference ZKS za programske in akcijske usmeritve do 11. kongresa ZKS, v katerem so v 3. točki IV. poglavja opredeljena stališča v zvezi s prenovo zveze komunistov, je bila na konferenci še vrsta drugih pobud, ki so jih zapisali v dokumentih B in C in naložili CK ZKS, da organizira sam ali da pobude drugim, ali pa preuči in po svoji presoji vključi v delovne programe.
Kratek in jedrnat dokument o prenovi______________________________
Med takšne pobude sodi tista, naj CK ZKS izdela kratek m jedrnat dokument o prenovi ZK. Torej o tem, zakaj, kaj in kako spreminjamo v zvezi komunistov, da bi dosegli duhovno in
materialno bogatejši, demokratičnejši socializem.
Ta listina - pred sprejetjem naj bi jo v javni razpravi obravnavali vsi člani ZK — bi morala odgovoriti na tale vprašanja: o vlogi člana, o kontroli organov, o čem odloča vodstvo in o čem mora odločati članstvo, o kriterijih kadrovske politike in volilnih pravilih, o demokratičnem centralizmu in vprašanju manjšine, o socialni bazi in nacionalni legitimnosti ZK, o novi politični kulturi, o zavezništvih, o bolj prožni organiziranosti, o tem, kaj storiti z OO ZK v krajevnih skupnostih in podobno. Razprava na konferenci je opozorila, da je v organiziranosti ZK toliko potreb po prenovi, da je potrebno že sedaj razmišljati o novem statutu za današnje čase, pa tudi že začeti bolj sproščen, interesno odprt način organiziranja in dela.
Med posamičnimi pobudami in idejami, ki jih ni bilo mogoče vključiti v dokumente konference, pomenijo pa usmeritev za centralni komite in njegove organe, naj omenimo le nekatere najpomembnejše. Gre za politično prakso, ki ni urejena s statutom, ki pa lahko pomembno
pokaže konkretno privrženost načelu sestopa ZK z oblasti. Sem sodi pobuda, da se CK ZKS in CK ZKJ odpovesta skupnim sejam z državnimi predsedstvi, ker gre pri tem za različne prijeme in različno družbeno vlogo. To naj bi še posebej veljalo, če gre za zaprte seje pred javnostjo. V sklop te zahteve bi lahko dodali tudi poziv, la smo ga slišali med razpravo, naj bi bila predsedstva bolj pozorna in imela bolj prefinjen posluh za to, kdaj kdo o čem razpravlja m kakšne sklepe sprejema. To velja za izbor problemov, do katerih sprejemajo stališča predsedstva, pa bi jih morali zaradi teme samo obravnavati na sejah centralnih komitejev in bi bila v takih primerih tudi drugačna.
Uveljaviti je treba tudi možnosti za neposreden vpogled vseh članov ZKJ v različnost razmer in posebnost prizadevanj komunistov različnih delov Jugoslavije za iste cilje. To pobudo bi se dalo uresničiti pri spreminjanju metod delovanja CK ZKJ in njegovih organov. Precej pobud je bilo tudi za zaostrovanje odgovornosti funkcionarjev zveze komunistov. Sem lahko štejemo predlog za poimensko ocenjevanje dela članov CK ZKJ in CK ZKS. Drugi del teh pobud pa je usmerjen v prihodnost. Tako ob dosledni javnosti dela političnih in državnih teles funkcionarji državnih organov v prihodnje ne bi bili več hkrati člani organov in forumov zveze komunistov, predsednik predsedstva CK ZKS m predsedstva CK ZKJ pa naj ne bi bila po funkciji člana državnih predsedstev. Če že kdo, potem naj bi bil po tem predlogu član državnega predsedstva predsednik RK SZDL. Igor Žitnik
Le spreminjanje razmer bo dokazalo naprednost
SESTOP EK Z OBLASTI MED LJUDI
Delavska enotnost
7
Družbena prenova in še posebej pa gospodarska prinašata za sindikat nove izzive, saj bo moral zelo jasno zakoličiti pota svojega delovanja in predvsem zavarovati interese delavcev in jim omogočiti socialno varnost. To ne zahteva le kritične presoje sedanjih ustavno-pravnih rešitev pri opredeljevanju vloge sindikata v sistemu združenega dela in v družbi, temveč tudi razmislek o metodah političiiega delovanja, s katerimi bo lahko srkal v svoj vsebinski delokrog vse pomembne interese delavcev, jih na poti potrebnih družbenih sprememb soočal s hotenjem današnjega in jutrišnjega dne in na teh temeljih gradil politiko avtonomnega in samostojnega delavskega dejavnika.
S predsednikom slovenskih sindikatov Mihom Ravnikom je v tokratnem intervju stekla beseda prav o teh vprašanjih. Z njim sta se pogovarjala glavni urednik Franček Kavčič in odgovorni urednik Marjan Horvat, ki je po magnetogramu Iče Putrih pripravil pogovor za objavo.
Miha Ravnik, predsednik Republiškega sveta ZS Slovenije
Brez soglasja de la gospodarske pričakovati
Delavska enotnost: — Na začetku osemdesetih let se je zdelo, da kriza, ki nas je začela krotovičiti, ni tako globoka, kot to danes vemo. Politično nevarno je bilo govoriti o družbeni krizi, pa so se nekateri zatekali k formulacijam »o gospodarski krizi z elementi družbene«. Zdaj pa lahko mirne vesti rečemo, da je tedanje politično vodstvo naredilo največjo napako s tem, ker ni priznaslo, da gre za družbeno krizo, torej gospodarsko, politično in moralno. Tako je nasedlo terapevtskim posegom po realsocialističnem receptu in z napačno diagnozo, ki išče rešitve le v spremembah gospodarskega instrumentarija, vseh drugih družbenih razmerij in ustanov pa se ne loteva, ampak jih ima za zveličavne. Kako ocenjujete sedanje gospodarske in politične razmere in kako bi umestih v splošno družbeno krizo tudi krizo sindikata?
Miha Ravnik: Danes so kot na dlani jasne vse zablode preteklosti in lahko rečem, da se vse bolj prebija spoznanje, da je v naši družbi potrebno narediti temeljno prenovo na vseh področjih družbenega življenja. Tega se seveda ne da samo v gospodarjenju in gospodarskem sistemu, kajti vzroki za krizo so globlji in rekel bi, da so precej starejši od osmih let. Nekaj je popolnoma jasno: če bomo šli v tej družbi v dejansko uveljavitev tržno-ekonom-skih zakonitosti in tudi v takšno razvojno usmeritev, bi že to samo odpravilo vse tiste blokade, ki ta proces zavirajo. Te pa je moč najti na vseh ravneh naše družbene organiziranosti in v političnem sistemu.
Takšna usmeritev zahteva seveda drugačno gospodarsko politiko, jasno opredeljene in enakopravne pogoje za gospodarjenje, kajti samo tako se gospodarstvo lahko znebi državnega skrbništva in pride dejansko do veljave večja samostojnost delovnih organizacij in ob tem tudi sposobnost ter kakovost dela vodilnih in strokovnih delavcev ter celotnih delovnih kolektivov. Dosedanji stabilizacijski ukrepi in gospodarska politika niso bili tako naravnani. To je bilo, resnici na ljubo, le državno razsojanje z administrativnim poseganjem v gospo-
darjenje, ki je povzročilo prerazdeljevanje no-voustvarjene vrednosti, vendar ne na podlagi rezultatov dela, sposobnosti nastopanja na trgu, racionalizacije itn., temveč z zakoni.
Drži, da je v sedanjih družbenih in gospodarskih razmerah, predvsem zato, ker se te od okolja do okolja izlikujejo, če pri tem mislim na republike in pokrajini, težko oblikovati gospodarsko politiko. Toda to spoznanje nam prav nič ne koristi, če se ne bomo zavedli, da se moramo odločiti za koncept, ki bo usmerjen v tiste gospodarske subjekte, ki so lahko lokomotiva gospodarskega razvoja, ki bo vlak hitreje peljala naprej. Tako bo mogoče ustvariti tudi vse možnosti za premagovanje strukturnih gospodarskih težav. Če ekonomska politika ne bo podpirala tistih, ki imajo programe in sposobne kadre pa seveda tudi druge možnosti za bitko na trgu, če jim ne bomo omogočili, da bo njihov dohodek odvisen predvsem od njih samih, potem ne bo nikakršnih možnosti za izhod iz krize, za sprostitev vseh družbenih potencialov in za njihovo mobilizacijo v tem procesu.
To, kar danes delamo, ko paberkujemo ekonomsko politiko iz različnih politik in strok, ne pelje nikamor: je gnili kompromis in vodi v še večje nazadovanje.
Delavska enotnost: - Preobrat kar naenkrat bi bil revolucionarno dejanje. Takšnega zasuka pa se očitno vsi v tej družbi bojimo.
Miha Ravnik: Seveda, ker smo navajeni zadovoljiti vse potrebe, ne pa delati tako, da bi odprli najprej pot za ustvarjanje nove vrednosti, za ustvarjanje realnega dohodka ip v okviru tega potlej seveda zadovoljevati, kar je pač mogoče. Dobro veste, da smo šele pod vodstvom vlade Milke Planinc začeli resno razpravljati o teh vprašanjih in da jih prej pravzaprav niti niso poznali. Tu moramo biti realni: prenova in odpiranje perspektive predvsem dobrim bo daljše. Tudi zato, ker si preobrazbe gospodarstva ne moremo predstavljati tako, da bi čez noč zaprli vse tovarne, ljudi pa postavili na cesto. To bo daljši pa tudi boleč proces, vendar kot pribito drži, da manj boleč za tiste, ki so že doslej poskušali tržno ravnati, bili vpeti v mednarodno delitev dela in ki so znali pridobiti ljudi za boljše gospodarjenje. Sprostiti je treba iniciativo in to moramo sami spoznati, saj nas k temu ne more prisiliti nobena mednarodna ustanova. Mednarodni denarni sklad postavlja jasne pogoje in zahteve, vendar mu ni mar, s kakšnimi sredstvi jih bomo izpolnili. Za nas pa sta saso dve poti. Bomo to dosegli po samoupravni poti, vendar z večjo disciplino, tehnološko, poslovno in samoupravno, ali pa nas bo veter zanesel nazaj, ko bomo spreminjali razmere z administrativnim ukrepanjem, ki se je doslej pokazalo za jalovo početje.
V sindikatih ne pristajamo na drugačno rešitev. Z vso močjo in z vsemi sredstvi se bomo tolkli za takšne gospodarske razmere, ki bodo omogočale samostojnost gospodarskih subjektov pa tudi občin in republik pri oblikovanju
razvoja, kajti samo tako lahko samoupravljanje ponovno dobi prvotno funkcijo in postane sredstvo delavcev za doseganje njihovih ožjih m širših družbenih ciljev. Dosedanje administrativno urejanje na vseh področjih je razlastilo delavce samoupravnih pravic, in če ne bomo tega prenehah, potem nimamo nobene možnosti za izhod iz krize. Ko sem prebiral poročilo ZIS o delu, med drugim pravijo, da so odgovorni za tisto, kar sodi »v sistem«. Samo za tisto da bodo odgovarjali, pravijo. S tem se strinjam, vendar pa delegati, ko bodo obravnavali to poročilo v skupščinah, ne smejo pozabiti, kaj so pooblastila in ukrepi zvezne vlade povzročili v naši družbi. S tem pa ne zanikam, da je potrebno temeljito ovrednotiti tudi krivdo drugih organov za nastale razmere. Tudi tistih, ki so zavestno delali drugače, kot je zahtevala vlada.
Delavska enotnost: Ostanimo pri gospodarski prenovi. Kako daleč bo segla, je seveda odvisno od tega, kakšen bo prihodnji ekonomski sistem, morda še prej od razmerja sil v družbi: za ali proti večji svobodi, večji demokraciji, gospodarski in politični, seveda. Pravzaprav ste že sami večkrat opozorili na to, da tudi v Sloveniji nimamo programov za prenovo.
Miha Ravnik: Najprej bi rad povedal tole: danes se le licemerci izgovarjajo, pri oblikovanju potrebnih sprememb v gospodarskem in političnem sistemu, na enoten, bojda jugoslovanski delavski interes. Zelo preprosto ga lahko napi-
šemo: vsakdo si želi bolje gospodariti, več ustvarjati in biti za takšno' delo tudi ustrezno nagrajen.
Toda razmere so tako različne, daje ponekod najvažnejše, da ohraniš delo, da tudi nanovo zaposluješ in to seveda na ustreznih delovnih mestih, drugod pa se je nakopičilo največ težav predvsem zato, ker nimajo možnosti za sodobnejšo proizvodnjo, za nujne posege v sestavo gospodarstva, s kakršno bo moč prestopiti prag iz 20. v 21. stoletje.
Takšne razmere so predvsem v Sloveniji, zato je pri nas kriza večplastna. In rekel bi, da jo bo teže prebroditi kot marsikod drugod. Mi smo se odločili za nujne korake v prenovi gospodarstva, tudi za družbeno prenovo, kar naj bi povzročilo, po Kučanovem mnenju, bolj demokratičen in gospodarsko učinkovitejši socializem. V Zvezi sindikatov Slovenije, mislim, smo pravočasno zaznali ovire gospodarske rasti v naši republiki in opozorili na ekonomske in tehnološke presežke delavcev v proizvodnji. Če kaj velja, potlej to, da v prihodnje tudi v Sloveniji ne-bo mogoče živeti tako kot doslej: da bi jemali tistim, ki ustvarjajo in kar naprej dajali onim, ki slabo gospodarijo, ali pa so se preveč navadili živeti pod državnim skrbništvom.
Smo v tatcšnem položaju, da vse ne Ido moglo preživeti in da se moramo hitro obrniti in primemo poskrbeti za socialno varnost ljudi, ki jih bodo nov način gospodarjenja, nova tehnologija in organizacija dela v proizvodnji, naredili v nekem smislu za odvečne.
Tu pa mislim, da ne smemo biti zaletavi, ne pristajati kar na ekonomicistično obračunavanje presežka delavcev, kar bi danes nekateri že radi, temveč zelo resno razčleniti razmere v vsakem okolju, najti ustrezne programe za prezaposlitev in za začetek v republiki zagotoviti sredstva za njihovo socialno varnost.
Če kdo misli, da bo proces prestrukturiranja pri nas tekel brez tega, se hudo moti. Še najbolj tisti, ki pričakuje, da bodo delavci dolgo časa vztrajali na seznamih skupnosti za zaposlovanje in z zajamčenimi osebnimi dohodki. Tako ne bo šlo. V skrajnem primeru delavci sami ne bodo dovolili takšnega preustroja gospodarstva. Sicer pa nas tudi od drugod opozarjajo, da je ta proces možno speljati samo tako, da delavcem za določen čas zagotoviš socialno varnost, jim v tem času omogočiš usposobitev za nova dela in jih čimprej vključiš v normalno
proizvodnjo. Takšna je približno naša filozofija, ki jo morajo resno jemati vsi družbeni dejavniki, ko gre za prestrukturiranje slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva.
Delavska enotnost: - Danes je veliko govora o krivdi za zgrešeno politiko vse od začetka sedemdesetih let. Njene najhujše posledice se kažejo šele zdaj. Zdi se, da bo težko prodreti z novimi zamislimi in projekti brez odkrite kritike pohtike sedemdesetih let pa tudi njenih nosilcev. Veliko ljudi v jugoslovanskem političnem vrhu je promoviralo ravno tedaj, in še danes, bolj ali manj uspešno, krojijo usodo temu ljudstvu.
Miha Ravnik: Demokratičen proces v gospodarstvu in politiki, ki smu mu priče, bo postavil vsakega na pravo mesto. Spoznah smo, da v družbi ni moč napredovati, če ne sprostimo vsega, kar je doslej zaviralo ekonomsko in politično demokracijo. V tem sproščanju bodo padala seveda tudi neprijetna vprašanja, pokazali se bodo drugačni pogledi, drugačni projekti pa tudi različni interesi. Od subjektivnih sil, če tako rečem, pa je odvisno, kako bodo odgovarjale nanje. Danes se kajpak ne da več oblikovah politike na osnovi preprečevanj, temveč soočanja pogledov, interesov in potem poenotenja v demokratičnem postopku. Mene nekateri napadajo zato, ker naj bi bil menda proti temu, da kandidati za predsednika predsedstva SRS pripravijo svoje programe. Ne, napak so me razumeli ah pa so nekateri hoteli tako razumeti. Naj zveni še tako trdo, vendar mislim, da gremo v demokratični proces samo za tiste sile in vse tiste ljudi dobre volje, ki nosijo v sebi samoupravni naboj, samoupravni
socializem, ne pa za one, ki so proti temu. Ni merilo ali si član partije ali ne, ampak to, ali si za samoupravni socializem, ne današnjega kova, ampak takšnega, Id bo bogatejši, ki bo odpiral prihodnost in dal večje možnosti razvoju, delu in življenju delavcev, ki bo dal več svobode. Torej ne gre samo za to, kako bomo nek program izvajali, kot mi hočejo pripisati kritiki, ampak kako bo posamezni kandidat v demnokratičnih odnosih, vendar tudi skladno z ustavnimi m zakonskimi normami, opravljal svoje dolžnosti. Predsednik predsedstva v republiki navsezadnje ne more mimo teh norm ne mimo resolucije o družbenoekonomskem razvoju. Ni povsem samostojen, odgovoren pa je. Mislim, da bi morah tako gledati na ljudi, ki prevzamejo ali pa hočejo prevzeh pomembne družbene dolžnosti; ti morajo predočiti svoje poglede na reševanje družbenih zagat in tudi zamisli o spopadu z vsem tistim, kar krni družbeni razvoj in nam ne omogoča iz krize.
Če tako iščemo merila za ocenjevanje kandidatov za posamezne družbene funkcije in seveda sproti spremljamo njihovo delo, potem za razrešitev ni treba zmeraj čakati na konec mandata. V praksi se bo uveljavil inštitut odpoklica pa tudi kroženja ljudi z ene funkcije na drugo - tega je sicer zadnje čase manj - kar je bilo značilno za naše kadrovske spremembe, ne bo.
Delavska enotnost: - Zdaj je aktualno vprašanje o (ne)zaupnici zvezni vladi, ki je v delegatske skupščine že poslala poročilo o dveletnem delu. Ljudje seveda niso zadovoljni z njenim delom, zato zahtevajo odstop oziroma odpoklic. Vendar vse kaže, da se bo tudi tokrat Mikuličeva vlada izmaknila odgovornosti in brez prevelikih težav nadaljevala delo do konca štiriletnega obdobja.
Miha Ravnik: Ocene za delo zvezne vlade so v Jugoslaviji različne. Kaj bo rekla jugoslovanska delegatska skupščina, še prej pa republiške in pokrajinske, bomo videli.
Mislim pa, da vsega, kar se dogaja v državi, ne moremo naprtiti samo zvezni vladi, saj nekaj odgovornosti za razmere nosijo tudi organi v republikah, pokrajinah, občinah in v organizacijah združenega dela.
Zdaj marsikdo razglablja, ah sprejeti nezaupnico. Mi vsi v sindikatih smo zanjo. Stvar odločitve v delegatskih skupščinah pa, kaj bo s tem. V nekaterih strokovnih krogih je moč slišati, da bi morali zvezni vladi postaviti pogoje, naj v treh ah štirih mesecih opravi določene naloge: tretji spet razmišljajo o odpoklicu naših ljudi iz vlade. Vse to ni tako enostavno, kajti člani ZIS niso le predstavniki republike, saj jih je imenovala zvezna skupščina in lahko le sami odstopijo, če jih ta ne razreši. Osebno mislim, da bi morali vso razpravo usmeriti v poročilo, kar bo zanesljivo navrglo tudi razpravo o ZIS, vendar jo razširiti tudi z odgovornostjo vseh drugih organov v državi za razmere.
Bojim se, da bo prevladovala razprava o nezaupnici, v njej se bo pokazalo vse nakopičeno nezadovoljstvo, ne bo pa zategadelj vsebinsko pripomogla k temu, da bi poročilo dobilo pravo mero odgovornosti za vse.
Delavska enotnost: — V slovenski družbi nastajajo pomembni premiki pri snovanju drugačnega modela gospodarjenja in tudi prave socialistične demokracije, ki gradi svojo vsebino tudi na vrednotah sodobne civilizacije. Zla-
lovcev družbene prenove ni moč
Delavska enotnost
9
&P&fA BJCfOp
:isowoiia -e^sA-ejaci
ouaLnsz&j &z as oms iji^ojpo	&ITJJV
sti Zveza Icomunistov Slovenije v zadnjem času.
postavlja zelo jasne smeri teh družbenih spre-memb. Vse več pa se govori tudi o neenotnosti v slovenskem političnem vrhu, vendar tega v javnosti ni zaznati.
Miha Ravnik: Vsi ti procesi v naši republiki so se začeli že na kongresu. Razmere nas silijo v to. Lahko pa mimo trdimo, da se je zadnje čase v Sloveniji v družbenem in političnem smislu marsikaj spremenilo, vendar vse te spremembe prinašajo tudi nemir, ustvarjalno iskanje boljših rešitev pa tudi soočanje različnih rešitev in prijemov za premagovanje nakopičenih družbenih težav. V naših organizacijah združenega dela si ni več mogoče zamisliti mirnega življenja. Danes v tistih tovarnah, o katerih smo nedavno govorili samo najboljše, trdili, da so razvojno zelo dobro usmerjene in podobno, ni več samozadovoljstva, sproščajo se drugačne in kritične misli o njih. Mislim, da ni razhajanj, tudi v slovenskem političnem vodstvu ne, da je treba gospodarski položaj v njih temeljito razčleniti in sprejeti rešitve, ki bodo prispevale svoj delež za izhod iz krize.
V temeljnih ocenah in v bistvu prijemov ni razlik. Morda jih je moč najti v odtenkih, kako to doseči. Tako je tudi prav. Vsaka družbenopolitična organizacija in vsak strokovni organ lahko nakaže, kako bi se dalo rešiti posamezne probleme, potem pa se je potrebno v za to pristojnih družbenih telesih odločiti za najustreznejše.
Sindikat mora imeti izdelan odnos do vseh teh vprašanj, kar velja seveda tudi za temeljne celice v organizacijah združenega dela.
Njegova vloga pri reševanju ključnih vprašanj je drugačna od vseh drugih in prav je, da se zelo jasno in konkretno bori, da ne bi delavci sami nosili vseh bremen prestrukturiranja gospodarstva in posledic zgrešenih projektov v preteklosti.
Ob vseh teh vprašanjih sindikat je in mora biti samostojen družbeni dejavnik, vendar s tem ni rečeno, da se vodstvu sindikalnih organizacij ni potrebno posvetovati tudi z drugimi ali pa, da se nesamostojnost sindikata kaže tako, da so njegovi člani na primer člani CK slovenske partije.
Delavska enotnost: - Med delavci nastaja nova organizacija sindikata, z novimi, močnimi vodstvi, ki ne pristajajo samo na ponujene odgovore, z vsakim se tudi ne strinjajo in včasih znajo tudi trdo povedati, kaj mislijo o posameznih vprašanjih. To je moč zaznati ob stavki učiteljev v Kopru, šoferjev v Slavniku, orodjarjev v Tomosu, kovačev v Verigi, litrostrojskih delavcev... Ne gre več samo za mezdne zahteve in miselnost, pač pa za pravico odločanja delavcev o svoji usodi, kako ocenjujete ta proces?
Miha Ravnik: Sedanje kritične družbene razmere so tudi za sindikalno organizacijo izziv. Mislim, da so primeri, ki ste jih omenili, čeprav dokaj različni, prava pot za takšen sindikat, ki je sposoben v vsakem okolju in v vsej družbi varovati interese delavcev in tudi prispevati svoj delež, predvsem v političnem smislu, h gospodarski in družbeni prenovi. Do včeraj, če nekoliko karikiram, so se sindikalna vodstva vse preveč ukvarjala le s tako imenovanimi sindikalističnimi vprašanji. Bodimo odkriti! Drugih potreb v času vsesplošnega pa tudi v nekem smislu lažnega napredovanja jugoslo-
OitVkŽtoe \rv	SL	TVk\i
ni bilo. Maisikomu tudi v sindikalnih sestavih to ustrezalo. In marsikdo bi rad, da bi se še naprej ukvarjali predvsem z obrobnimi vprašanji. Čeprav je imel sindikat v ustavi in zakonu o združenem delu zapisanih mnogo nalog, je bil zmeraj v podrejenem položaju. Tako ali drugače so ga uporabljali za svojo politiko tisti, ki so pač imeli v posameznih okoljih večjo politično moč. Današnje razmere zahtevajo drugačen sindikat in takšno organiziranost, da se bo moč upreti vsemu, kar krni samoupravne pravice delavcev in kar bi vodilo družbo nazaj.
Danes ni več pomembno, da znajo v sindikalnih vodstvih postavljati le prava vprašanja tistim, ki morajo dati delavcem odgovor, ampak morajo vodstva znati tudi te odgovore ovrednotiti m biti predvsem pobudniki mnogo bolj radikalnega razčiščevanja in reševanja vseh problemov v organizacijah združenega dela m družbi.
Za takšno nastopanje pa potrebujemo učinkovit, smotrn informacijski sistem, ki bo prikazoval stvari realno na vseh področjih gospodarskega odločanja, kar bo omogočalo tudi sindikatu, da bo objektivneje sodil o posameznih družbenih dogajanjih in dogodkih ter znal pravočasno naravnati svoje orožje v spreminjanje razmer. Danes porabimo preveč časa, da pridemo do enotnega stališča in marsikdaj tudi odgovorni v ozdih in v družbi ne prisluhnejo
dovolj pozorno kritikam in razmišljanjem delavcev, ampak se odzovejo tedaj, ko je delovna organizacija že pred potopom.
V sindikatih se ne moremo ukvarjati z vsem, temveč predvsem s tistimi vprašanji, ki najbolj zadevajo delavce.
Na marsikaj pa lahko mimo predsedstev in svetov odgovorijo tudi komisije, sveti pri republiškem in občinskih svetih, ne pa da se s tem ukvarjajo osrednji organi.
Na kongresu slovenskih sindikatov smo zelo jasno določili glavne naloge, ki jim že danes namenjamo precej pozornosti, v prihodnje pa jim ga bomo še več. Res pa je, da z mnogimi
Tjojcf focf a otepsmds ocjiibi &s Bp 'bCubiiz ofBini pf Viv yi2cv spTe^eTEvsrcvo,	ne pxoclxe-
mo v zbore združenega dela, kar je ena izmed šibkih točk našega političnega dela. Dogaja se celo, da tam, kjer občinska vodstva pridejo v zbor združenega dela z drugačnimi stališči, kot jih zagovarjajo drugi družbeni dejavniki, pride do prepirov: nenačelnih, nepotrebnih in za vse zelo škodljivih.
Delavska enotnost: - Da, nekaj takih primerov je bilo. Bile so celo grožnje, da bodo obračunali z občinskim vodstvom sindikata, ker je na strani delavcev, češ da si ne da ničesar dopovedati in škodljivo vpliva na delavce. Generalni direktor Tomosa je bojda zelo kritično pisal Milanu Kučanu in Dušanu Šinigoju o ravnanju občinskega vodstva v Kopru ob znani zadevi v tozdu Orodjarna.
Miha Ravnik: To vem in me zelo moti. Najmanj, kar laho rečem, je, da ni pošteno, ker tisti, ki imajo kritične pripombe o sindikatu, teh ne naslovijo najprej njegovemu vodstvu, ampak iščejo druge poti, da bi oblatili sindikalno vodstvo. To ni edini primer, ki ste ga navedli. Na takšne metode diskvalifikacije ne pristajam, sem pa za to, da na osnovi argumentov soočimo različne poglede, se pogovarjamo in dogovorimo, in če je bilo tudi v sindikatu kaj narobe, če je kdo napačno ravnal, to tudi priznamo. Thdi v sindikatih je pri opredeljevanju do posameznih vprašanj marsikaj narobe.
Dogaja se, da sindikat prvi pristane na odpravljanje tozdov ali celo na ukrepe družbenega varstva. Moral pa bi biti tisti, ki bi postavil v ospredje samoupravno reševanje problemov, podpreti bi moral jasne programe delovne organizacije za izhod iz krize in potem zelo restriktivno sprejemati in dajati podporo tistim, ki niso samoupravno zakoličeni. Pa še to o odstavljanju in postavljanju vodstev: v sindikatu, predvsem pa med članstvom, se odloča o tem, kdo ima zaupnico in kdo ne v sindikalni organizaciji. Nihče drug ne more odločati o sindikalnih aktivistih. Seveda prihaja do različnih pobud od drugod, ocen pa tudi groženj močnih posameznikov v občinah. Vendar takim pritiskom ne smemo popustiti. V organizaciji si moramo zagotoviti da bodo v vodstva izbrani ljudje, ki so pogumni, ki jim delavci zaupajo in
ki imajo znanje, da se lahko spuščajo v boj proti vsemu, kar ovira samoupravljanje, boljše gospodarjenje pa tudi red.
Take ljudi je treba seveda tudi zavarovati, jim pomagati v njihovem boju zato zavračam vsakršno možnost, da bi kdor koli namesto članstva lahko zamenjeval sindikalne funkcionarje.
Delavska enotnost: - Že prej smo omenili tudi odgovornost drugih organov za sedanje družbene in gospodarske razmere. Zdi se, da smo vsi navajeni na veliko kritizirati zvezni
etatizem, svojega v republiki in v občinah pa ne vidimo.
Miha Ravnik: Mislim, da sem doslej jasno povedal, da se moramo spopasti z vsem, kar je na poti samoupravljanju in samoupravni socialistični viziji razvoja. Res je, etatizem ni samo zvezni. Zelo huda sta tudi republiški in občinski. V naših političnih ocenah in v praksi ga često zaobidemo. Življenje je sicer takšno, da so pristojnosti federacije velike in dogaja se, da poskusi državnega poseganja v zvezi rodijo prav takšne poskuse tudi v republiki in občinah. Tega se premalo zavedamo in zato mislim da ZIS res ni kriv za vse. Kriv je za veliko napačnih predlogov v ekonomski politiki, vendar precej krivde nosijo tudi drugi.
M pa res, da v sindikatih ne napadamo republiškega in občinskega etatizma. V znanem pismu, ki smo ga poslali zvezni vladi in slovenskemu izvršnemu svetu, smo svoje jasno povedali.
Tako kot se ne strinjamo z linearnimi administrativnimi ukrepi v zvezi, ne dajemo prav niti republiški administraciji, ko hoče z linearnimi ukrepi reševati težak položaj, denimo, v družbenih dejavnostih. Toda o tem, kako tu zapolniti vrzel, ki je nastala, imajo slovenski IS in samoupravne interesne skupnosti različna mnenja, različne podatke. In to je zelo narobe.
Delavska enotnost: — Vsaka dobra v/ada mora imeti vsak hip v rokah materialno bilanco stanja. Če te ni, se izgubljamo v razpravah, povzročamo vznemirjenja in to dejansko ne vodi nikamor. Poglejte samo financiranje manj razvitih...
Miha Ravnik: Te stvari moramo jasno postaviti. Problematiko prispevkov za manj razvite imamo urejeno in dogovorov se je treba držati. Tudi v drugih deželah delajo tako. Drugo, kar je, pa zahtevamo od izvršnega sveta in njego-
vih organov, da razmislijo o notranji delitvi prispevka za manj razvite v Sloveniji. Ta obremenitev je zdaj za nekatere strašanska in ti so ustvarili ozračje, da dajemo iz Slovenije desetkrat več, kot smo daljah.
To ni res. Dajemo 1,56 odstotka od družbenega proizvoda. Nestvarno prikazovanje razmer na tem področju je politično izredno neodgovorno. Naše stališče je tudi zelo jasno: tega prispevka ne more biti oproščen nihče.
Lahko pa to z različnimi stopnjami v Sloveniji naredimo za nekatere manj boleče.
Naša republika ne more biti proti pomoči nerazvitim, lahko pa je proti takšni, ko se ne ve, kdo pije ne kdo plača. Skratka, ko ta pomoč v tistih okoljih, kamor gre denar, ni učinkovita.
Delavska enotnost: - Tudi v sindikatih se pripravljate na obračunsko sejo, ki bo konec maja ali na začetku junija . Najprej ste v vodstvu razmišljali, da bi bila to konferenca. Očitno pa se vse bolj nagibate k razširjeni seji republiškega sveta. V dosedanji javni razpravi ni ravno velikega navdušenja nad objavljenimi tezami, ki naj bi spodbudile razpravo o sindikatu, njegovi učinkovitosti in demokratizaciji odnosov v njem. Teze so nekako v zraku.
Miha Ravnik: Odločili smo se za razširjeno sejo republiškega sveta ZS Slovenije, na kateri bodo tudi izvoljeni delegati iz baze. Tako bo že na seji, prepričan sem o tem, moč slišati širše mnenje članstva o svoji organizaciji, ne pa le članov republiškega sveta. Za konferenco se nismo odločili, kajti dosedanje izkušnje kažejo, da so te preveč formalne. Nenakšni mali kongresi. Mi pa novega kongresa ne potrebujemo, pač pa sejo, na kateri se bomo dogovorili, kako sindikat na vseh ravneh vpeti v družbena prizadevanja za prenovo. Strinjam se, da teze, ki so bile objavljene, niso povsem dorečene, so necelovite in predvsem niso dovolj povezane z vsebino dela, s problemi članstva. To bomo še popravili, kajti kmalu bomo objavili tudi oceno dela sindikata po posameznih vsebinskih sklopih. Ta bo povezana s konkretnimi problemi, ki smo jih obravnavali in se jih moramo v prihodnje lotiti precej bolj odločno. Poleg tega pripravljamo tudi usmeritve za delo oziroma nekakšne sklepe razširjeje seje republiškega sveta, ki morajo biti kratki, jasni in predvsem akcijski. Gre za imenovanje tistih točk v našem političnem zavzemanju, pri katerih vztrajamo in ob katerih bomo okrepili svoja prizadevanja.
Po mojem globokem prepričanju moramo naše delovanje usmeriti v krepitev fronte združenih delavcev za samoupravno odločanje v delegatskih skupščinah in v ozdih, potem za urejanje razmerij pri delitvi po delu in za oblikovanje zelo jasnega odnosa do vprašanj preustroja, socialne varnosti, in nalog sindikata na teh področjih.
V vsej družbi iščemo nove oblike, nove prijeme in demokratičnejše odnose pri razvozlavanju gospodarskih m družbenih zapletov. To seveda zahteva tudi drugačen način dela zveze sindikatov. Metode moramo prilagoditi vsebini in zahtevam današnjega dne. To so procesi. Za sindikat, kot sem že rekel, so današnje razmere izziv, kajti dostikrat so perspektive zamegljene in delavci v ozdih, pa tudi širše, zahtevajo drugačen odnos sindikata do vseh težav, ki jih pestijo. Prepričan sem, da bo spopadanje z izgubarji, z neuspšemm delom in poslovanjem v prihodnje mnogo bolj krčevito. Srečevali se bomo z nezaposlenimi ljudmi in to v republiki, v kateri smo bili do včeraj vsi zaposleni. Do vseh teh vprašanj, o katerih govoriva, moramo imeti v sindikatih jasno stališče in tudi od drugih zahtevati, da povedo, kako si zamišljajo rešitve na posameznih področjih.
In naj ne zveni demagoško, če rečem, da današnje razmere zahtevajo moder, vendar močan sindikat, ki se bo znal postaviti po robu vsem oblikam uzurpacije samoupravnih pravic, ki bo znal z organiziranjem delavcev za poglabljanje samoupravljanja in samoupravnega odločanja prebroditi sedanjo krizo čimmanj boleče in ki nikogar ne bo pustil na cedilu v njegovih upravičenih zahtevah.
O tem bo prav gotovo tekla razprava na razširjeni seji republiškega sveta.
Delavska enotnost
11
/ Bojcfo &[ nyfTiiA.Gjs tiči ‘[&jBOcj	po oi
------- A .	I .
-OJO O^fB)	IS OS 0>[
‘»BgLOf bBoUJSBD BB
/
Adrijan Furlan, Slavnik, Koper:
IMEJ CIST HRBET IN IMEL BOŠ CIST OBRAZ
»Tudi sam sem že v dvomih o vrednosti parole, da več delati in bolje delati, potrpeti, da nam bo jutri lepše. Vse pogosteje se namreč sprašujem;zakaj več delati, ko je vendar očitno, da imam sam od tega najmanj! Zakaj si mora delavec s štrajkom izsiliti že tudi najmanjši delež dobička?«
So trenutki, ko človeka zajame malodušje, ko se notranji nemir nenadoma spremeni v upor, ko se ti priskuti delo, ki ga sicer rad opravljaš. O tem sem razglabljal ure in ure, ko sem čakal na Adrijana Furlana.
Taval sem po obali. Bil sem eden izmed tistih na pomolu, ki so se veselili pomladnega dne: galebom so metali kruh, brez besed objeti zrli nekam, kjer se je morje prevesilo v nebo, ali samo stali in gledali nekam.
Več kot to, kako se piše, kaj in kje dela, o Adrijanu Furlanu nisem vedel. Ne kdo je ne od kod, kam nasloni utrujeno glavo, ko mu v spominu še vedno žarijo prometni znaki, ko ima še dolgo za tem dlan stisnjeno v obliki ročaja menjalne ročice. Adrijan Furlan je namreč šofer. Vozi naprej in nazaj, sem in tja, da bi se na večer vrnil na začetek.
In ko se bo Adrijan Furlan danes vmil na začetek svoje enodnevne poti, ga bom čakal jaz in vprašal: »Tovariš Furlan, kaj misliš ti o tem najinem socializmu?«!
Možakar bo zazijal vame in ne bo vedel ali naj mi eno primaže ali prime pod pazduho in sune nekam. Medtem ko bo on razmišljal o tem, bom jaz že izstrelil drugo vprašanje: »Kaj pa misliš o najinem samoupravljanju?«!
Ko bog ga bom imel na tleh. Sesul ga bom v prafaktorje, še preden bi uspel izustiti eno samo besedico. Tako je to. Prideš, ustreliš, prestreliš in imaš MNENJE. Za druge, tovariše, je to nekoliko drugače: najprej tovarišu poveš, da boš takrat in takrat, če bi bil tovariš pripravljen, prosil za pogovor. Ne ne, ne, nič snemanja. Da da, da, vprašanja bomo naprej poslali. Razumljivo, dada, da, seveda, da se ne da tako na kratko. Nene, kje pa, nobenih provokacij. Zakon o tisku in avtorske pravice... Hvala, da ste pripravljeni...
Uro pred Furlanom sem spet v poslopju nove koprske avtobusne postaje. Pravkar zapirajo točilnico, snažilke že čakajo s svojimi omeli.
Mlad miličnik legitimira mladce, ki sedijo v skoraj praznem predverju. Ko me strokovno ošvrkne s pogledom, me zmrazi: nimam dokumentov. Osebno izkaznico sem popoldne izročil portirju v hotelu! Samo en napačen gib in mož postave bo ugotovil, da sem občan z napako. Adijo Furlan, adijo ves dan in toliko sto kilometrov poti! In to zdaj, nekaj minut preden bi lahko stisnil roko Furlanu...
V tem kriznem času se vidi, ali si pokončen mož
Točno po voznem redu se v boksu ustavi Furlanov avtobus. Začelo je rositi. Še to.
-	Ded, ali si ti Furlan? Adrijan Furlan?
»In ti iz Delavske enotnosti?«
-	Točno ta. Opoldne sem te zgrešil.
»Moral sem na sejo delavskega sveta, potem
pa na progo. Kaj bo dobrega, da me tako vztrajno iščete?«
-	Da bo dobro, še ne vem. Mislili smo, da bi ti razčlenil razmere doma, v delovni organizaciji, občini, republiki, državi...
»Samo to? Nič o sindikatu?«
-	Dobro bi se bilo kam nekoliko nasloniti in v miru pogovoriti. Ali moraš takoj domov, k ženi, otrokom?
»Ti so že vsega navajeni, kajti življenje šoferja je bolj po cigansko. Otroka že spita, žena pa verjetno tudi. Kaj predlagaš?«
Počasi se voziva proti Izoli in naprej do Bel-vedera, kjer je bilo edino še moč dobiti prazno posteljo. V neogrevani sobi za skoraj dvajset tisočakov na noč. Naj živi turizem.
Adrijan na glas premleva o cesti ob obali, preklinja tiste, ki so krivi, da Obala še vedno nima potrebne ceste, da zdaj sicer nekaj gradijo, vendar samo obvoznice, da so križišča past za voznike.
»Kaj bi jaz naredil? Če bi bil župan? Izsilil bi uresničitev Ozimskih sporazumov! Šel bi na italijansko stran in rekel: gospodje, posodite mi denar za obalno cesto. Udarili bi si v roke in se oboji razšli zadovoljni. To bi naredil. Tako pa gre vse k hudiču. Avtomobili treskajo, ljudje umirajo, drugje pa tudi na račun ozimskih sporazumov gradijo štiripasovnice za traktorje...«
-	Ti nisi z Obale?
»Ne, rojen sem bil v Koboli. To je v Gornji Branici, med Štanjelom in Vipavo. Zdaj sem že devet let pri Slavniku. Letos so me izvolili za predsednika sindikata.«
»Ne. Kričal pa sem, kričal. In potem so fantje rekli: Adrijan, ti boš predsednik. V tem, kriznem času se naj vidi ali si pokončen mož. In sem sprejel.«
-	Dandanašnji so že taki časi, da je težko biti predsednik sindikata.
»Točno, če hočeš biti predsednik. Dolgo sem o tem razmišljal in prišel do spoznanja, da to funkcijo moram sprejeti, ker bi v nasprotnem bil enak med enakimi, gobcar. Moram tudi priznati, da je bil to zame velik izziv, kajti nikakor ne morem verjeti, da se ne da prav nič narediti, ničesar premakniti. Živce mi žre to malodušje, ki se je vgnezdilo med sodelavce, delavce. Ta potrpežljivost in vdanost v pričakovanje, da bo nekdo jutri nekaj naredil. Nekdo drugi namesto mene in nas. Kam nas je to pripeljalo sem sam okusil in vsi delavci Slavnika. Zato imamo danes v Slavniku ukrep družbenega varstva...«
Zakaj klecajo prav paradni konji
Adrijanov oče se je vmil iz hoste bolan. Z zadnjimi močmi je skušal kmetiji vrniti rodnost, vendar je prej omahnil. Mati je nastavila hrbet za dva in tiščala naprej kmetijo in otroka. Potem je Adrijan dozorel za uk. Prisodili so mu oblič. Adrijan ni dolgo mizaril; s prihranki si je kupil star tovornjak. S tem tovornjakom je obubožal. Tovornjak mu je s popravili požrl zaslužek in prihranke. Po dveh letih se je odločil za Slavnik. To je bilo v času, ko so Slavnikovim voznikom žarele uniforme.
»Slavnik je bil pojem med avtobusnimi podjetji daleč naokoli. Kakšen vozni park in kakšni vozniki! Denarja pa toliko, da so ga posojali naokrog. Druge so do temeljev pretresale krize, Slavnik pa je kar stal. Bil je zaprt, kot Albanija. Nihče ni mogel notri, ne občina, ne republika... Kaj se že pogovarjava?«
-	Kaj pa naj bi delala?
»Kar tako in o vsem?«
-	Kar tako in o vsem.
»Škoda, da nimam tu s sabo tistega mojega poročila, ki sem ga zadnjič prebral delegatom skupščine.«
-	Nič hudega. Poznamo tisto poročilo.
»Saj je bil eden vaših tam. Pozneje sva se
nekaj pogovarjala. Ste res čudni možici, vi novinarji.. .«
-	Zakaj je po tvoje padel tudi Slavnik?
»Preveč je bil zaprt. Kadrovska politika. Z leti se sodelovanje prelevi v familijarnost, kritičnost izgine, vodilni delavci se vse bolj odtujuje-
jo od kolektiva. Poglej, pri Slavniku je okrog tristo šoferjev. Nekdo je nekoč rekel, da je med temi tristotimi šoferji samo dvajset, trideset šoferjev, ostali so — traktoristi. Razumeš, kaj pravim? Ustvaril se je klan, vse drugo je bilo manjvredno.«
— V začetku si navrgel, da si že nekdaj »vpil« ali kričal...
»Točno. Jaz nisem izobražen človek Znam sešteti dva in dva. Dolga leta sem samo poslušal in razmišljal. Potem sem se začel oglašati. Tovariši so me svarili, jaz sem gnal svojo. Če so te namreč potisnili med »traktoriste«, je to pomenilo progo od Kopra do Pirana in nazaj. Zame to ni bilo nič sramotnega, niti tragičnega. Pred meseci sem vozil to progo. In jo verjetno spet bom. Toda zdaj ne več zato, ker sem »traktorist«. V tem je razlika.«
- Priznam, da tega povsem ne razumem.
»V imenu vseh delavcev Slavnika bi rad izrekel zahvalo občinskemu sindikalnemu svetu, da so nam pomagah, da smo v Slavniku končno začeli stvari urejati. Priznam, malo je manjkalo in bi šlo vse k vragu. Si lahko misliš, da je občina hotela Slavnik rešiti z istimi ljudmi, Id so Slavnik pripeljali na rob propada. Poglej ta vozni park, pokaži mi, kje imamo garaže ali delavnice! Zakaj klecajo prav paradni konji in Slavnik je bil paradni konj. Zato klecajo, ker ni vsak dober direktor enako dober v različnih pogojih gospodarjenja. Lahko je dobro gospodariti, ko so pogoji takšni, da ti pobiraš samo smetano. Kot smo jo pobirali in to vrsto let...«
Edino štrajk delavcu prinese napredek________________________
— Slavnikova kriza ni od včeraj.
»Ne, že leta 1984 smo bili v krizi, ki se je stopnjevala. Toda tovariši so rekli, da sg za krizo krivi »zunanji faktorji«. In venomer samo objektivne okoliščine in zunanji faktorji.«
— To povsem ne drži, saj delavci Slavnika niste bili tiho.
»Seveda nismo bili tiho. Toda nihče nas tudi slišati ni hotel. Poglejte, štiri krat smo klicali v Ljubljano na Republiški odbor za promet in zveze, naj pridejo med nas. Nič. Hodili na občino, nič. Izmed 622 delavcev, ki bi naj izrekli nezaupnico vodstvu, se jih je le 17 opredelilo za vodstvo! Mar to ni dovolj zgovorno, da je nekaj hudo narobe. In potem občina pravi, da naj isti ljudje sanirajo stvari. Da jih je postavila skupščina in da mi nimamo kaj reči. Mar je potem čudno, če me fantje iz izvršnega odbora sprašujejo, kakšen smisel ima naše delo...«
-	Vsi niste istega mnenja!
»Več kot polovica je v Slavniku poštenih fantov. Takšnih, ki jim ni smisel dela in življenja samo golo preživetje. Žal jih je mnogo okusilo maščevanje, 1984. leta smo zbrali 190 podpisov in zahtevali sestanek z občinskim vodstvom in vodstvi družbenopolitičnih organizacij. Nikogar ni bilo. Zdaj, po štirih letih, ko je počilo, so prišli. Žal edino štrajk delavcu prinese napredek, edino s štrajkom opozori nase. Potem se razmere začno hitro spreminjati.«
-	Tudi v Slavniku?
»Tudi. Ko smo mi stavkali, sem jaz na tihem celo menil, da nas bodo s stavkami podprli tudi drugi prevozniki. Vendar nas niso. Preostali so čez noč našli denar in ga razdelili med delavce.«
-	Torej se stavkati splača?
»Tudi zaradi denarja. V resnici smo štrajkali zaradi razmer, pa zaradi panožnega sporazuma, zaradi tistega ponesrečenega »slovenske-
ga cestnega križa*, ko so si nekateri tako elegantno porazdelili najdonosnejše proge. Poglej: Ustava mi jamči plačilo po vloženem delu. V vsakem avtobusu je vgrajen tahograf ki točno zapiše, kdaj se avtobus premika in kdaj stoji. Ko sem vozil z Obale v Beograd, sem natolkel 470 delovnih ur na mesec. Za to sem skupaj z dnevnicami in stroškid dobil 47 starih milijonov. Ali vzemimo primer naših legend, Bruna Blažkiča in Ivana Božaca. Ta dva sta 21 let vozila dolge proge, zvečine progo Piran - M. Sobota. Pred tremi leti sta se upokojila. Ali veš koliko sta dobila pokojnine? Eden sto jurjev manj, drugi pa sto jurjev več kot tri milijone! In zdaj smo tam, delaj več in delaj bolje! Rad bi videl norca, ki bo za ta denar šel vozit avtobus po teh naših cestah. Tudi potrpežljivost ima svoje meje...«
Ko bi se tako grebel v partiji, ne bi bil več šofer
-	Ti ga še vedno voziš, avtobus...
»In ga bom. Ne gre za to. Gre za to, da nekaj ni v redu. Če si delavec s svojimi polsedmimi efektivnimi urami dela ne more zaslužiti dovolj za golo preživetje, nekaj ni v redu. Ne govorim o sebi.«
-	Sindikat v zadnjem času ostreje postavlja prav ta vprašanja.
»Veš kaj je narobe s tem najinim sindikatom? Premalo smo zagnani. Nihče nas ne. upošteva. Če bi se jaz tako grebel v partiji, kot se v sindikatu, ne bi bil več šofer. Ker pa se grebem za delavca, sem pač na nasprotnem bregu. Toda to odločitev sem si sam izbral.«
-	Tebe so letos z veliko večino izvolili za predsednika sindikata. To je tvoja prva funkcija, star si enaintrideset let...
»Preveč ali premalo? Jaz mislim, da je moja starost ravno pravšnja. Mladi so zaletavi, starejši preveč popustljivi. Dolga leta sem poslušal in se učil. Učim se še danes. Danes bolj kot včeraj.«
-	In kaj si se naučil?
»Najprej to, da je pri nas potrebno vsako stvar zapisati. Če ni zapisana, se pozabi in adijo odgovornost. Potem to, da se vseh naših težav rešimo, če si delavci izborimo spet pravico soodločanja. To nam bo uspelo, če se bo sindikat bolj povezal z delegati, bolj oborožil z znanjem in s podatki. Nekateri pravijo, da to ni »moj« sindikat. Seveda ni tvoj, če ti nisi njegov, če venomer čakaš, kako bo tisto povedal nekdo drugi in ne ti. Če te ne sliši v občini ali republiki, ker ne znaš, ne upaš ali ne moreš povedati.«
-	Ti poveš vse?
»Upam povedati vse, za kar sem prepričan, da je res, za kar imam podatke in za kar menim, da je treba povedati. Zato sem tudi sprejel to funkcijo. Imam čist hrbet, kajti imej čist hrbet in imel boš čist obraz, menim jaz. Moj oče je sicer vedno rekel, da se je najprej potrebno boriti za kruh in šele nato za idejo. Jaz pa pravim, da se je najprej treba boriti za idejo. Do danes še nisem ugotovil, kdo ima prav, oče ali jaz. In kdaj se bova začela pogovarjati?«
-	Mar se ne pogovarjava?
»Ne, mislim na tisti resni pogovor o še resnejših rečeh, kot so kriza, stabilizacijski ukrepi, o majskem paketu...«
-	Mogoče kdaj drugič...
»S tem ni dobro odlašati. Glede na okoliščine
in to zgodnjo uro bi bilo prav reči katero pravšnjo. Enkrat je treba tudi to doreči...«
Janez Sever
Delavska enotnost
13
Delovna srečanja predstavnikov sindikata glavnih mest
Mnenja petine jugoslovanskih Oelaveev
Predsedniki in člani predsedstev mestnih svetov zveze sindikatov glavnih mest republik in pokrajin so se sredi aprila sestali v Ljubljani na posvetovanju o inovacijah v vlogi hitrejšega tehnološkega in gospodarskega razvoja. Ob tej priložnosti smo nekatere udeležence posvetovanja, ki je v dveh letih preraslo okvire formalnih srečanj, povprašali o pomenu take oblike izmenjave mnenj in izkušenj in o aktualnih vprašanjih, s katerimi se spopadajo v mestnih sindikalnih svetih.
Nesrečni smo, ker zgolj gasimo požar_________________________________
Rudolf Matoševič, predsednik mestnega sveta zveze sindikatov v Zagrebu: »Potrebe po medsebojni izmenjavi mnenj in izkušenj so narekovale pogostejše stike med predstavniki mestnih sindikalnih svetov glavnih mest republik in pokrajin. Zato smo v Zagrebu pred dvema letoma predlagali, da bi takšna srečanja z delovno vsebino postala redna oblika našega dela. Zamisel je rodila sadove in doslej smo na srečanjih obravnavah že več tem, ki so skupne vsem sindikalnim delavcem v Jugoslaviji. Ne smemo zanemariti, da imajo naše ugotovitve in mnenja — glede na število članov sindikata v glavnih mestih - lahko pomemben vpliv na odločitve, ki jih sprejemamo v zveznem sindikatu. Menim, da bi lahko bila taka oblika dela zgled tudi drugim družbenopolitičnim organizacijam glavnih mest.
V zagrebškem sindikatu namenjamo ta čas največ pozornosti iskanju izhoda iz težkih družbenih in gospodarskih razmer. Srečujemo se s številnimi socialnimi problemi in prav nesrečni smo, ker zgolj gasimo. Zato dajemo pobude za preusmerjanje gospodarstva v nove in drugačne proizvodne programe, take, ki bodo dajali večji dohodek in tako zmanjševali socialne probleme. Hkrati se odločno borimo proti razraščajoči administraciji in obremenitvam gospodarstva. Delovnim in njihovim sindikalnim organizacijam pa skušamo strokovno in politično pomagati, tam, kjer so razmere najslabše, pa dajemo tudi pobude za ukrepe družbenega varstva in pomagamo pri iskanju primernih kadrov, ki bodo zmogli urediti razmere.
Čeprav v Zagrebu še nismo povzeli vseh razgibanih razprav o spremembah ustave, moramo priznati, da nas je odziv v sindikalnih organizacijah močno presenetil. Delavci so dali veliko predlogov, vendar se bojijo, da bodo obležali v predalih. Zato bomo sindikalni delavci v koordinacijskem odboru mesta podprli pobude združenega dela za čimbolj enostavne, a učinkovite ustavne rešitve.«
Prenova razvojnih programov pridelovanja hrane
Miljko Bukič, predsednik mestnega sveta zveze sindikatov Novega Sada:
»Nedvomno so tudi izkušnje drugih zelo koristne.
Mestna sindikalna organizacija je med najmlajšimi, in ko smo jo ustanavljali, smo se med obiskom v Ljubljani posebej zanimali Za metode in načine dela v sindikalni organizaciji slovenskega glavnega mesta. V naši mestni organizaciji je sedem občinskih sindikalnih svetov. Naloge in interese, ki so pogosto tudi zelo različni, sproti usklajujemo. Organizirali smo se tako, da se vsak teden sestanemo, pregledamo opravljene naloge in se dogovorimo za naprej. Imamo eno delovno skupnost, en žiro račun, v mestnem svetu pa je zaposlenih samo pet profesionalcev. Usklajujemo tudi načrte za financiranje akcij, čeprav ima vsak občinski svet svojega. Veliko denarja porabimo za različne oblike socialne pomoči. Vsak mesec na primer izplačamo vsem delavcem, ki so bili v delovnem razmerju, pa so ostali iz različnih vzrokov brez dela, po 30 tisoč dinarjev. Imamo tudi sklad za nujne primere, ko ostanejo brez dela delavci v organizacijah, ki gredo v stečaj, torej tam, kjer se pojavijo kot ekonomski in tehnološki presežek. Veliko denarja namenjamo tudi za preventivno zdravljenje in letovanju delavcev. Tako je lani dobilo takšno pomoč več kot tisoč novosadskih delavcev.
V mestnem svetu zveze sindikatov smo bili pobudniki določil resolucije za letošnje leto, ki bodo ob učinkovitejšem gospodapenju zagotavljala tudi izboljšanje delovnih in življenjskih razmer delavcev. Zahtevali smo prenovo razvojnih programov, še posebej kmetijstva in uspeli uskladiti različne parcialne interese. Podprli smo usmeritve AIK Novi Sad v pospeševanje razvoja kmetijstva v okoliških krajih in večje uveljavljanje kooperacijskih odnosov s kmeti. Tako se bo zmanjšal tudi priliv prebivalstva v glavno mesto pokrajine. Hkrati smo podprli predloge za spremembe sistemskih rešitev v kmetijstvu. Z zdajšnjimi nikakor ne moremo biti zadovoljni, saj ne zagotavljajo učinkovitega pridelovanja hrane. Izvoz hrane je prepovedan, kmetijstvo pa brez izvoza ne more priti do deviz za uvoz reprodukcijskega materiala in nadomestnih delov za stroje.«
Odločitve ne morejo mimo sindikata_____________________________________
Miodrag Lazarevič, predsednik mestnega sveta zveze smdikatov Beograda: »Dosedanje sodelovanje mestnih sindikalnih organizacij se je pokazalo za dobro in upravičeno, Izkušnje drugih mest smo uspešno uporabili tudi v Beogradu. Na nedavni letni konferenci mestnega sveta smo govorili o stanovanjski politiki, ki je bila ena od tem naših med-
mestnih srečanj. Ob skupni ugotovitvi, da združenemu delu ostaja vedno manj sredstev za reševanje stanovanjske problematike, smo od zvez-nega izvršnega sveta zahtevali hitrejše in bolj učinkovite rešitve, da bi zmogli pospešiti stanovanjsko zidavo. Tudi tema, ki smo jo obravnavali na posvetu v Ljubljani, nam bo koristila pri političnem delu. Inovacije so zelo pomembne za hitrejši tehnološki napredek našega gospodarstva. Čeprav so izkušnje posameznih glavnih mest različne, pa ne gre prezreti, da le razvito gospodarstvo omogoča boljše življenje delavcev. Med njimi je veliko pametnih, takih, ki so sposobni dajati svoj prispevek k množični inovativnosti. Naša stališča bomo prek republiškega in zveznega sindikata posredovali zveznemu izvršnemu svetu.
V teh dneh je težišče dela beograjskih sindikatov v obravnavi rezultatov gospodarjenja v preteklem letu. Pripravili smo skupno analizo zaključnih računov, v kateri so svoje mnenje povedali predsedniki konferenc sindikalnih organizacij iz delovnih organizacij in tudi nekateri direktorji. Najbolj smo zaskrbljeni, ker se povečuje število organizacij z izgubo. Takih je v Beogradu že več kot desetina. Pričakovali smo, da bo prišlo do več likvidacij in da bo brez dela ostalo okoli šest tisoč delavcev. Za zdaj so šle v stečaj predvsem pekatere manjše organizacije, ki niso imele ustreznih programov in tržišča. Predelovalna industrija, ki tvori večino našega gospodarstva, se otepa z velikimi cenovnimi razlikami. Tako so se reprodukcijski materiali za črno metalurgijo podražili za 36 odstotkov, cene končnih izdelkov pa le za 16. Delavci so nezadovoljni, zato bomo v sindikatih oblikovali stališča in z njimi seznanih mestno skupščino. V takih gospodarskih razmerah ni moč zagotavljati večje ustvarjalnosti, še posebej, ker ne moremo uveljaviti resničnega nagrajevanja po delu. Z nizkimi osebnimi dohodki (povprečje lanskega leta je bilo 190.000 dinarjev) pač ne moremo spodbujati produktivnosti.
Veliko govorimo tudi o ustavnih spremembah in menimo, da bi morali v ustavi sindikatu zagotoviti večji vpliv na sprejemanje vseh pomembnih odločitev o delu in njegovih rezultatih. Ni dovolj, da sindikat le vprašamo za mnenje, delavci zahtevajo tudi večjo odgovornost svoje organizacije. To bomo lahko uveljavili le s krepitvijo naše vloge in v ustavo zapisano obveznostjo, da nobena odločitev ne more biti sprejeta brez pristanka sindikata.«
Za učinkovito vlaganje v nerazvita območja so potrebne tudi raziskave tržišča___________________________________________________
Dilsad Biliči, član predsedstva mestnega sveta zveze sindikatov Prištine: »Srečanja ne utrjujejo le prijateljstva med glavnimi mesti republik in pokrajin, temveč veliko pripomorejo k spoznavanju problemov, s katerimi se srečujemo. Prištini je pripadla čast, da je bila prireditelj srečanja, na katerem smo se pogovarjali o motivaciji delavcev kot dejavniku za boljše gospodarjenje. Gradivo so pripravili strokovnjaki vseh mestnih svetov, sam pa sem sestavil uvodno razmišljanje in predlagal nekatere sklepe. Menim, da sedanje oblike motivacije, glede na razvitost družbenoekonomskih odnosov, ne ustrezajo. Zato smo priče nezadovoljstvu delavcev in različnim nezaželenim učinkom. Zavzeli smo se za ustrezno dopolnitev družbenega dogovora o delitvi dohodka, ki mora vsebovati tudi določila o boljšem vrednotenju ustvarjalnega in proizvodnega dela in dela v posebno težkih razmerah. V letošnjem dogovoru so naša stališča precej upoštevali, kar dokazuje, da smo v sindikatih uspešno delali.
V prištinski sindikalni organizaciji pogosto razčlenjujemo procese združevanja dela in sredstev. Menimo, da smo že dosegli prve spodbudne rezultate. Prištinsko gospodarstvo je doslej podpisalo 27 samoupravnih sporazumov o skupnem vlaganju sredstev delovnih organizacij iz drugih republik in pokrajine Vojvodine v razvoj našega gospodarstva. Od tega jih deset temelji na dohodkovnih odnosih, deset je posojil, preostalo pa so mešana vlaganja. Zavzemamo se, da bi vsa vlaganja temeljila na dohodkovnih odnosih in da bi usodo projektov skupno delili. Izkušnje kažejo, da je najboljša takšna pomoč, ki uvaja nove tehnologije in obenem usposablja naše delavce za zahtevna dela. Podlaga za take programe pa mora biti tudi raziskano tržišče in potem se lahko odločamo za nove proizvodne zmogljivosti. Takih raziskav doslej ni bilo, brez njih pa si ne moremo zamišljati dobrih rezultatov«
Enotnost lugoslovanskega delavskega razreda_____________________
AJdl Poljak, predsednik mestnega sveta zveze sindikatov Sarajeva: »V glavnih mestih republik in pokrajin je zaposlenih več kot petina vseh delavcev Jugoslavije. Torej gre za veliko koncentracijo interesov in tudi tradicijo v sindikalnem delovanju. Zato menim, da lahko naša srečanja pomembno vplivajo na usklajevanje interesov vsega delavskega razreda. V Sarajevu smo iz izkušenj drugih uspeli izboljšati razmere v stanovanjsko komunalnem gospdoarstvu pa .tudi na drugih področjih. Najbrž bi bilo koristno, če bi se na prihodnjih srečanjih lotili združevanja dela in sredstev ter vlaganj v manj razvite republike in pokrajino Kosovo. Zdi se mi, da bi bilo poenotenje stališč o tem zelo pomembno za enotnost jugoslovanskega delavskega razreda.
Tudi v Bosni in Hercegovini so v teh dneh v ospredju razprave o predlogu ustavnih dopolnil. Sindikat je organiziral razpravo v vseh desetih sarajevskih občinskih svetih in v mestnem. Ugotavljamo, da še nikoli ni bila tako močno izražena potreba po enotnosti delavskega razreda v Jugoslaviji. Zavzemamo se za ustanovitev zveznega zbora združenega dela, ki naj bi zagotavljal takšno enotnost. Ustavna dopolnila morajo omogočiti krepitev samoupravljanja in večjo vlogo sindikata. Le tako bo mogoče poiskati izhode iz sedanje družbene in gospodarske krize. Vse naše pripombe smo posredovali republiškemu svetu zveze sindikatov in upamo, da jih bodo, usklajene, posredovali komisijam za spremembo ustave.«
ZIS le upošteval naže pobude
Svetolik Prentoski, sekretar mestnega sveta zveze sindikatov Skopja: »Na eni izmed preteklih sej sveta zveze sindikatov Jugoslavije je predsednik Zvonimir Hrabar poudaril, da je sodelovanje med sindikalnimi organizacijami glavnih mest republik in pokrajin lahko za zgled različnim oblikam povezovanja v Jugoslaviji. Naša mnenja dajejo ton tudi delu zveznega sindikata in so pomembna dopolnitev metod delovanja. Na podlagi teh stikov pa so se začele povezovati tudi delovne organizacije. Prav med Ljubljano in Skopjem je zaživelo že nekaj konkretnih oblik sndplnvania. kot ie na orimer sodelovanje dveh gradbenih delovnih
organizacij, SCT in Pelagonije.
V petih občinskih in mestnem svetu zveze sindikatov Skopja nam največ preglavic povzročajo nevzdržne razmere, v katerih se je znašla večina delavcev. Socialne razlike in problemi so vsak dan večji, osebni dohodki v Makedoniji so na repu jugoslovanskih. V sindikatu poskušamo premagovati težave kakor vemo in zmoremo. Povečali smo enkratne denarne pomoči, se zavzeh za subvencioniranje stanarin družinam, ki žive v najtežjih razmerah, glavno bitko pa bijemo pri dvigovanju produk-
tivnosh in prestrukturiranja gospodarstva.
V največjih težavah so predvsem velike delovne organizacije: steklarna, železarna in tovarna aluminija. V železarni so ugasnih peči, kajti železo so izdelovali z velikimi izgubami. Genskih neskladij pa ne moremo reševati na ravni mesta niti v republiki. Zato smo v mestnem svetu dali pobudo za razpravo v konferenci sindikata železarne, ki je zahtevala pomoč republiškega in zvezenega izvršnega sveta. Delavci so zahtevali, naj jim vlada omogoči nemoteno delo, kajti sami so povsem nemočni. Dodatno jih pesti še cena električne energije, ki jo dobavlja elektrogospodarstvo Kosova za 30 odstotkov dražje kot drugim uporabnikom. Republiški izvršni svet se je resno lotil reševanja teh vprašanj in tudi zvezna vlada je že naredila nekatere korake, ki bodo pripomogli k ponovnemu zagonu peči. Pogovorjajo se tudi z izvršnim svetom Kosova o ceni električne energije. Menim, da sta bila pobuda in akcija sindikalne organizacije uspešni, čeprav se bodo sadovi pokazali šele čez nekaj časa.«
Sašo Novak
Delavska enotami
15
Zakaj postaja financiranje manj razvitih republik in pokrajin v Jugoslaviji vse bolj pereče_____________________________________________________________
Financiranje manj razvitih republik in pokrajin v Jugoslaviji postaja v zadnjem času osrednje politično vpraanje, ob katerem se lomijo kopja različnih interesov. Medtem ko ekonomisti, politiki in delegati v zvezni skupščini iz razvitejših republik in Vojvodina dokazujejo, da dajejo za manj razvite veliko sredstev, ki pa so (pre)slabo izkoriščena, predstavniki manj razvitih trdijo, da je razvojna pomoč razvitejših (pre)skromna in se razvojne razlike med posameznimi deli Jugoslavije še naprej povečujejo. Poraja se mučen vtis, da so se republike m pokrajini spet razvrstile v dva politična tabora, kr o žgoči politični temi že leta in leta razpravljata, razvojna protislovja pa se poglabljajo in ostajajo nerešena. Na prvi pogled se zdi, kot da od medrepubliških trenj nimajo koristi ne bolj ne manj razviti v državi, pa čeprav različni »poznavalci« te teme dokazujejo nasprotno, eni pač, da razviti izkoriščajo nerazvite, drugi pa, da je ravno narobe. Na narodnogospodarski ravni se seveda prelivanje dohodka iz ene regije v drugo in narobe poravna, tako da vsi skupaj nimamo za razvoj nič več družbenega proizvoda, kot bi ga imeli brez medrepubliških zdrah. Ljudski pregovor, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, pa velja tudi tokrat, saj se tujim lastnikom kapitala okoli 21 milijard dolarjev kreditov zadovoljivo oplaja: v zadnjih sedmih letih smo jim morali plačati okoli 15 milijard dolarjev obresti, a smo jim še vedno dolžni vso glavnico.
O (ne)učinkovitosti financiranja
Glavno prašanje financiranja razvoja manj razvitih delov Jugoslavije je torej to, da bi morali povečati učinkovitost gospodagenja z družbenim kapitalom, zmanjšati našo razvojno odvisnost od tujega finančnega kapitala in bistveno povečati donosnost naložb v vsej Jugoslaviji. To pa je cilj, ki se mu za zdaj niti za ped nismo približali. Zakaj? Kot vemo, je bila raven razvitosti posameznih delov Jugoslavije po vojni zelo različna, V Sloveniji, severnih delih Hrvatske in Srbije smo podedovali razmeroma močno industrijsko bazo, razvitejšo prometno in komunalno infrastrukturo ter bolj izobraženo prebivalstvo. V južnem delu države pa je proizvodnja skoraj v celoti slonela na zaostalem kmetijstvu, drobni obrti in ponekod na zastarelem pridobivanju rudninskih surovin. Zato smo se tudi odločili za politiko
PREVEC RAČUNOV BREZ KRČMARJA
hitrejšega razvoja manj razvitih republik in SAP Kosovo. Tako se okoli 3 odstotke družbenega proizvoda Jugoslavije, kar je okoli 15 odstotkov družbenega proizvoda manj razvitih območij, porabi za pospeševanje razvoja manj razvitih (prek Sklada za pospeševanje gospodarstva manj razvitih republik in SAP Kosovo in zveznega proračuna ter z ukrepi kreditno: monetarne, zunanjetrgovinske m davčne politike). Takšna politika je dala v povojnem obdobju nekatere pomembne rezultate. Kot ugotavlja mag. Stanka Kukar z ljubljanskega Inštituta za ekonomska raziskovanja, so ob splošni hitri gospodarski rasti v preteklih dvajsetih letih vse socialistične republike in pokrajine doživele velike spremembe v družbenoekonomskem razvoju. Za BiH, Črno goro in Makedonijo na primer ne moremo več trditi, da so absolutno gospodarsko manj razvita območ-
šale pa so se razlike v življenjski ravni.
Zato je vprašanje, zakaj so se regionalne razlike v razvitosti na nekaterih področjih celo povečale. Po mnenju večine ekonomistov je eden od osnovnih vzrokov za to stalno slabšanje učinkovitosti naložb in gospodarjenja nasploh. • Skratka, proizvodni dejavniki (kapital, delo, energija, zemlja) niso bili smotrno izkoriščeni. Za obdobje med leti 1960-1983 je bil na primer za vso Jugoslavijo značilen zelo visok delež naložb v osnovna sredstva iz družbenega proizvoda m sicer na manj razvitih območjih celo za 10 do 15 točk višji kot v razvitejših. Kljub (pre)nizki ceni domačega in uvoženega tujega kapitala in realno negativnim obrestnim meram pa manj razvito gospodarstvo tolikšnega investiranja ni smotrno porazdelilo. Posojila so porabili predvsem za izgradnjo infrastrukture in proizvodnjo kapital-
no in energetsko zahtevnih surovin in reprodukcijskega materiala, pogosto tudi brez objektivne ocene narodnogospodarske upravičenosti in učinkovitosti naložbe. Zgrešene naložbe so seveda odločilno vplivale na stroškovno in strukturno inflacijo, padanje konkurenčne sposobnosti gospodarstva in vse večjo nelikvidnost posameznih območij, Gospodarska sestava manj razvitih območij je tako kapitalno, energetsko in uvozno močno intenzivna, obenem pa nekonkurenčna na mednarodnem trgu. V SAP Kosovo in drugih manj razvitih republikah je industrijska proizvodnja nadpovprečno kapitalno intenzivna, tako da osnovni problem teh območij, to je nezaposlenost prebivalstva, ni rešen. Regionalne razlike v razvoju so torej strukturno vprašanje in del procesa prestrukturiranja vsega jugoslovanskega gospodarstva.
Primerjava Slovenije z manj razvitimi____________
Jugoslovanski časopisi (NIN, Vjesnik, Borba) se lotevajo razvojnih razlik v Jugoslaviji najpogosteje tako, da stopnjo razvoja Slovenije kot najbolj razvite republike primerjajo z drugimi republikami in pokrajinami. Takšne primerjave so seveda za temeljitejše obravnavanje tematike lahko koristne in plodne, pogosto pa zavajajoče in jalove, še zlasti, če se jih lotevamo na ideološko-demagoški način. Nesporno je, da se zlasti od leta
Obseg in stopnja zadolženosti	v milijonih dolarjev	
	znesek dolga	delež v %
Bosna in Hercegovina	2.187	11,3
Črna gora	868	4,5
Hrvaška	2.111	16,0
Makedonija	1.152	6,0
Slovenija	1.499	7,7
Srbija brez pokrajin	3.203	16,5
Kosovo	816	4,3
Vojvodma	1.019	5,3
Federacija	5.500	28,4
ja, saj po vseh treh kazalcih gospodarske razvitosti (narodni dohodek na prebivalca, vrednosa osnovnih sredstev na aktivnega prebivalca, zaposlenost na tisoč aktivnih prebivalcev), dosegajo takšno raven, kot so jo razvita. območja pred 10 do 15 leti. Drugače pa je z relativno stopnjo razvitosti, saj so se relativne razlike v razvitosti na nekaterih območjih celo povečale. Razlike v demografskih gibanjih med republikami in pokrajinami so na primer še vedno velike, vendar se postopoma zmanjšujejo. Povečale so se razlike v razvitosti proizvajalnih sil. Podobno je z rezultati dela, pri katerih so se razlike povečale, še zlasti, če jih merimo s kazalci na prebivalca. Zmanj-
Razlike po območjih leta 1985
Območje	Družbeni proizvod na prebivalca	Osnovna sredstva na delovno sposobnega	Zaposlenost glede na delovno sposobne	Sredstva za reprodukcijo na prebivalca
Jugoslavija	100,0	100,0	100,0	100,0
Slovenija	200,6	222,6	154,2	214,1
Hrvatska	127,6	111,4	116,2	132,4
Vojvodina Srbija brez	124,7	117,2	103,3	121,8
pokrajin	92,6	83,3	96,9	92,1
Črna gora Bosna in	79,6	119,9	93,9	72,9
Hercegovina	70,9	79,6	81,9	61,0
Makedonija	64,5	66,1	90,6	53,4
Kosovo	32,4	45,9	51,9	22,1
1984 slovensko gospodarstvo hi-
treje razvija od drugih republik in SAP Kosovo, kar potrjujejo podatki o gibanju družbenega proizvoda in dohodka, osebnih dohodkov, akumulacije in izgub. Toda, kot je pred kratkim v Ekonomski politiki ugotavljal Tomislav Dumezič, je na primer hitrejša rast cen izdelkov in storitev v Sloveniji v glavnem posledica delovanja trga oziroma večje kakovosti pa tudi ugodnejše gospodarske sestave, manj zgrešenih naložb in ugodnejših virov obratnih sredstev. Delež gospodarstva Črne gore v vseh investicijah in naložbah industriji in rudarstvu je večji od deleža v družbenem proizvodu, kar naj bi bila materialna osnova za doseganje nadpovprečne gospodarske rasti črnogorskega gospodarstva. Podoben je položaj v kosovskem gospodarstvu in gospodarstvu BIH, deloma pa tudi v makedonskem.
V vseh razvitejših republikah je delež v investicijah manjši od njihovega deleža v jugoslovanskem družbenem proizvodu. Razvojne razlike v Jugoslaviji torej ne nastajajo zaradi premajhnega vlaganja v gospodarski razvoj manj razvitih republik in pokrajine Kosovo, kot bi nekateri radi dokazali, ampak je predvsem posledica neustreznih naložb, slabe organizacije v podjetjih in večjega neproduktivnega zaposlovanja. Izrazita zaprtost
Koso va. Učinko vi tej še financiranje manj razvitih območij sistemsko blokira tudi sedanji koncept družbene lastnine, ki je od vseh in nikogar, ki se ne oplaja, ampak izgublja tržno vrednost. Kot je ugotovil Tomislav Dumezič, pa je razvojna prednost Slovenije v primerjavi z manj razvitimi republikami in pokrajino Kosovo predvsem v večji kakovosti proizvodov in storitev, večji produktivnosti dela, manjši zadolženosti v tujini (1,8 milijarde dolarjev) in več]em deležu lastnih sredstev pri financiranju enostav-
leta Cima gora in Makedonija, pokrajina Kosovo pa šele čez 20 let.
Razviti imajo tudi šibke točke____________________________
Laično mnenje povprečnega Jugoslovana je, da sta kvalificirano delo in znanje osnovni razvojni prednosti Slovenije in Hrvatske Podatki za gospodarstvo in industrijo za leto 1983 pa tega ne potrjujejo. Od vseh zaposlenih je v Jugoslaviji imelo visoko ali višjo izo-
Je z ekonomističnimi prijemi Vzroki za razvojno zaostajanje manj razvitih območij namreč tičijo tudi v neekonomskih dejavnikih. V mislih imamo predvsem demografski problem, ki precej omejuje aku-mulativnost manj razvitih gospodarstev in povzroča preveliko osebno in skupno porabo. Pereče je zlasti vprašanje nezaposlenosti, saj je odnos med zaposlenimi in drugimi (individualni proizvajalci, gospodinje, nezaposleni, študentje, itd.), če upoštevamo le osebe od 20. do 26. leta starosti, v Slove-
Naložbe v osnovna sredstva in njihova učinkovitost od leta 1952 do 1983
Območje	Naložbena prebivalca	Naložbe glede na družbeni proizvod	Količnik učinkovitosti naložb
Jugoslavija	100,0	100,0	100,0
Slovenija	165,3	87,3	118,4
Hrvatska	113,4	92,8	100,9
Vojvodina Srbija brez	96,9	85,6	119,7
pokrajin	93,1	96,1	108,3
Cma gora	123,2	166,3	55,7
Bosna in	83,9	119,0	84,2
Hercegovina	83,2	124,8	82,9
Makedonija Kosovo	54,5	167,3	59,21
domačega trga pa zaradi višjih domačih cen od svetovnih ne koristi slovenskim in drugim konvertibilnim izvoznikom, saj je dinar precenjen v razmerju do konvertibilnih valut, ampak predvsem pretežnim uvoznikom in tistim, ki se izvoznim poslom izogibajo.
Poudariti velja, da za poglabljanje razvojnih razlik v Jugoslaviji nosi največji del krivde administrativno, plansko usmerjanje kapitala, namesto da bi sodelovanje med posameznimi deli Jugoslavije potekalo na podjetniški ravni, na podlagi ekonomskih in tržnih zakonitosti. Kakor koli se že obračata uradna politika in zvezna vlada, država je slab gospodar s kapitalom, pa naj to velja za financiranje manj ali bolj razvitih republik in
ne in razšipene reprodukcije. Ker je morala Slovenija dati v sklad za hitrejši razvoj manj razvitih republik in pokrajine Kosovo lani že 30 odstotkov akumulacije, je več kot očitno, da postaja to financiranje za razvitejše republike vse težje breme in da se bodo morali manj razviti naučiti sami loviti ribe, ne pa zanje kar naprej prositi. Kot ocenjuje svetovalec GZ Slovenije Vinko Gobec, bo slovensko gospodarstvo v obdobju 1986-1990 prispevalo za financiranje manj razvitih toliko, kot znaša vrednost petih jeseniških železarn. Zato je upravičeno pričakovanje razvitejših republik, za katerega pa se jemalci pomoči nekako ne zmenijo, da naj bi leta 1990 izstopila iz »kluba manj razvitih« BIH, 1995.
brazbo 12,07 odstotka delavcev, kar je dokaj visok delež (v Avstriji znaša npr. 15 odstotkov), toda v gospodarstvu je ta delež le 7,1-odstoten in v industriji 6-odstoten. Presnetljivo je, da je delež delavcev z visoko in višjo izobrazbo v Sloveniji najnižji, sledijo ji Kosovo, Vojvodina in BiH, najvišja pa je v Makedoniji, Črni gori in Hrvat-ski. Tudi tehnično-tehnološka opremljenost dela je na manj razvitih območjih (Makedonija, Kosovo, Črna gora in BiH) boljša kot v Sloveniji, Srbiji brez pokrajin, Vojvodini in Hrvatski. Kljub slabši kadrovski sestavi glede na formalno izobrazbo in kljub večji zastarelosti opreme pa je proizvodnja razvitejših republik izvozno bolj konkurenčna, gospodarstvo pa bolj akumulativno in dolgoročno manj zadolženo kot v manj razvitih republikah in Kosovu. Tako Slovenija kot druge bolj razvite republike so zato pripravljene še naprej pomagati financirati hitrejši razvoj manj razvitih, vendar — kot že rečeno - na osnovi tržne, ne pa državne logike razporejanja kapitala. Z drugimi besedami povedano: razvitejše republike niso pripravljene financirati manj razvitih območij na račun lastnega razvoja, ker bi to razvojno postopoma uničilo vso jugoslovansko ekonomijo.
Prav gotovo imajo prav tisti, ki opozarjajo, da financiranja manj razvitih območij in jugoslovanskega gospodarstva ne kaže reševati
niji približno 3 : 1, v Makedoniji 1 : 1, na Kosovu pa 1 : 3.
Drug neekonomski dejavnik razvojnih razlik v Jugoslaviji je socialna in kultruna raven, ki določa način življenja. Večina zaposlenih v družbenem sektorju gospodarstva manj razvitih območij predstavlja, po mnenju Nikola lizunova iz Skopja, prvo generacijo, ki je prišla iz vasi v mesta, ali pa živijo malo v tovarni, malo na polju, na vasi. Ta generacija ima seveda (pre)-malo delovnih izkušenj, pa tudi premalo dejanskega znanja, kar slabi produktivnost dela.
Posodobitev dosedanjega- koncepta regionalnega razvoja v Jugoslaviji je torej zelo zahtevna naloga. Morali se bomo odločiti med državo ali podjetji kot temeljnim nosilcem financiranja razvoja manj in bolj razvitih območij, med adi-minstrativnim ali tržnim načinom investiranja, med neproduktivnim ali produktivnim odpiranjem novih delovnih mest, med podcenjeno ali tržno uravnovešeno ceno kapitala, med gospodarskim zastojem ali odpiranjem razvojnih perspektiv za vse dele Jugoslavije. Ali bomo temu kos, se bo kmalu pokazalo. Skrajno politiziranje te tematike je več kot očiten znak, da smo na napačni poti. Žal pa še nikjer po svetu niso izumili gostilne brez krčmarja in to se tudi nam ne bo posrečilo...
Emil Lah
Delavska enotnost
17
SOCIALIZEM iH KAPITALIZEM
STA LE BESEDI...
Nas, Jugoslovane, daje posebna bolezen, ki bi ji lahko rekli jugoslovanitis. Kaže se v prepričanju, da je vse, kar je »naše«, nekaj posebnega in praviloma boljšega od tujega. Naš politični sistem naj bi bil najboljši, daleč boljši od pokvarjenega buržoaznega parlamentarnega sistema in seveda tudi od enopartijskega sistema vzhodnega tipa. Samoupravljanje pa naj bi bilo sploh enkratni zgodovinski izum. S poglabljanjem krize se je taka naša gostobesednost nekoliko unesla, toda zamenjalo ga je neko drugo prepričanje, da je naša kriza enkratna, tako rekoč zgodovinska, posebna in da moramo tudi zanjo najti posebno, našo, jugoslovansko rešitev.
To je pravzaprav ključno vprašanje. Je naša kriza nekaj posebnega? Če je, potem imajo naši politiki vso pravico, da še naprej iščejo neke posebne rešitve. Če pa je, nasprotno, izraz neke splošne krize, potem pa recept morda že obstaja kje na svetu.
Da bi lahko odgovorili na vprašanje, moramo sneti ideološko tančico s socializma in najprej odgovoriti na vprašanje, kaj je pravzaprav socializem. Že beseda hoče povedati, da gre za' projekt, v katerem je človek pomemben. Toda kaj ostane, če socializmu vzamemo socialno in pokojninsko zavarovanje, brezplačno šolanje in še nekaj socialnih ugodnosti (ki nikakor niso zanemarljive in jih ne omalovažujemo!). Tisti hip se kristalno jasno pokaže, da je to samo posebna oblika prvobitne industrializacije. Tako v Jugoslaviji kot v Italiji, Južni Koreji, Indiji, Alžiriji ali Ekvadorju veljajo za prvotno industrializacijo enake oblike: povsod je treba zgraditi velike energetske objekte, prometno infrastrukturo, industrijske velikane. Povsod je treba vpeljati osnovno šolstvo, da bi se ljudje znali vključiti v proizvodnjo in osnovne družbene dejavnosti in tako naprej in tako naprej.
Kaj pa je družbena lastnina? Nič posebnega ni. Če odmislimo visoko doneče fraze o odpravi izkoriščanja (kdo se danes upa govoriti o odpravi izkoriščanja pri nekajkrat nižjih plačah, kot jih dobivajo delavci v Zahodni Evropi?), spregledamo družbeno lastnino kot obliko lastnine, ki je omogočila koncentracijo kapitala na družbeni ravni m strogo usmerjano alokacijo kapitala. Družbena lastnina je maska, pretveza,
kr je dala politični eliti možnost razpolagati z družbenim kapitalom in je v bistvu zelo podobna veliki koncentraciji kapitala v rokah velikih kapitalistov v primitivnejših kapitalističnih družbah. Primerjava med razpolaganjem s kapitalom, ki je v Jugoslaviji v rokah močnih politikov, in s kapitalom v Južni Koreji, kjer v rokah vodij velikih kapitalističnih aglomeracij (čaebolov), se vsiljuje sama po sebi. Obstaja pa ta razlika, da se je v Južni Koreji razpolaganje z družbenim kapitalom podrejalo logiki kapitala, v Jugoslaviji pa se je kapital podrejal političnim željam, zato so razvojni rezultati po obdobju prvotne industrializacije v eni in drugi deželi diametralno nasprotni.
Socializem je torej družbena oblika, ki ustvarja idealne pogoje za primitivno industrializacijo in je pravzaprav vrednostno čisto nevtralen pojem. Primitivna industrializacija je pač stadij, skozi katerega je morala cela vrsta družb, in ni nič slabega, če je svojim ljudem ponudil nekaj socialnih ugodnosti, Id jih je razvitejši kapitalizem dal svojim delavcem šele po daljšem industrijskem razvoju.
Za vse družbe, ki gredo skozi obdobje primitivne industrializacije, veljajo nekatere značilnosti - ne glede na uradno deklarirano obliko lastništva nad proizvajalnimi sredstvi. To so družbe, ki so v vseh procesih, tako industrijskih kot čisto družbenih (nadstavba), vodeni od zgoraj navzdol. To je pravzaprav v skladu z zahtevo po usmerjanju velike mase kapitala, po odločanju o graditvi velikih infrastrukturnih, predvsem energetskih, objektov in tako naprej. Take odločitve se najhitreje oblikujejo v izbranih centrih moči in upravljanja.
Toda taka oblika delovanja družbe ima svoje meje. Vse je v redu, dokler je razvoj, ki temelji na industrijskih velikanih še mogoč, še ima notranjo rezervo, dokler povsod po svetu velja tako imenovana proizvodna logika. Po njej je pomembno proizvajati, številni kupci pa bodo že kupili, kar jim bomo ponudili.
Toda že približno eno generacijo poteka v svetu prehod na tako imenovano marketinško ali tržno logiko. To pomeni, da ni več mogoče prodati vsega, kar narediš, ker je ponudba povsod velika in kupec je začel izbirati. Nenadoma je vse postavljeno na glavo. Ni več dober tak avto, kot smo ga izdelovali že deset let, nasprotno, kupec hoče svojo posebno kombi-
nacijo med notranjo opremo in zunanjo barvo, hoče drugačne aparate. . . Tovarne, ki nastopajo kot kupci strojev, hočejo boljši stroj in tako naprej. Kdor hoče prodati, mora vedno več razmišljati, ponujah novosti, stalno izpopolnjevati proizvodni program...
Postopoma se spreminja struktura industrije. Razpadajo veliki homogeni sistemi, ki so sposobni izdelovati le enake množične izdelke. Nastopajo verige prožnih proizvajalcev, ob njih pa množice manjših dobaviteljev.
Toda ali se to dogaja povsod po svetu? Zapišemo lahko, da to velja povsod v razvitem svetu, torej svetu, ki je »že nekoliko prej« končal prvobitno industrializacijo. V razvijajočem se svetu je stanje različno. V slednjem se to dogaja v gospodarstvu tistih držav, ki so se po zaslugi razsvetljenih državnikov, Id so sprejeli ustrezne predpise, pravočasno vključila v dirko na svetovnem trgu. Druge razvijajoče se države, ki niso doumele pomena vključevanja v svetovni trg, imajo težave.
Toda pomembno je še nekaj. V mnogih državah je ta prehod iz prvotne industrializacije v uspešno vključitev v svetovni trg ali prehod iz začetne faze vključitve v svetovni trg v višjo fazo spremljala tudi politična demokratizacija. Pomislimo samo na Južno Korejo in Turčijo. Bistvo naše krize in hkrati tudi pot iz nje s tem postane povsem jasno. Jugoslovanska kriza torej ni čisto nič posebnega. Je tipična kriza, ki jo srečamo tudi drugod po svetu, je kriza tistih družb, ki so končale obdobje prvotne industrializacije, za katero je v vseh družbenih dejavnostih značilno vodenje od zgoraj, in niso bile sposobne preskočiti v oblike družbene organiziranosti, ki temelji na pobudi od spodaj. Iniciativnost od spodaj seveda pomeni veliko politično demokracijo in nove načine organiziranosti v proizvodni pa tudi drugih dejavnostih. Izhod iz krize je torej v sprostitvi ustvarjalnosti. Pogoj za to je naslednji: socializem je treba razstaviti na dve komponenti, na gospodarsko in humanistično. Gospodarsko je treba zavreči staro šaro in modro izbrati najboljše kapitalistične rešitve, humanistično pa ohraniti in še obogatiti z dobrimi rešitvami iz kapitalizma.
Sicer pa sta tako socializem kot kapitalizem le besedi, pomembni smo ljudje.
Jože Vilfan
Kako iz alternativnega v normalno gospodarstvo
V okviru prireditev ob »tednu univerze Edvarda Kardelja« je Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča pred dnevi predstavila svoje raziskovalno delo v letu 1987 in razpravo na temo Kako iz alternativnega v normalno gospodarstvo: Vodili so jo dekan ekonomske fakultete prof. dr. Ivan Ribnikar, prof. dr. Ivo Fabinc in doc. dr. Bogomir Kovač. Začel je dr. Ribnikar, ki je razmišljal predvsem o finančnem kapitalu oziroma po domače o denarju kot enem od ključnih proizvodnih tvorcev, pn katerem se vse začne in konča.
Dr. Ribnikar je zbranim profesorjem, študentom in novinarjem najprej pojasnil naslov razprave in dejal: »To, kar imamo, ni normalno, torej nima nobenega pomena iskati nekaj alternativnega, temveč vidim smisel v tem, da iz tega, kar imamo, najdemo nekaj normalnega«. Rečeno, storjeno! Profesor je najprej poudaril, da bo o denarju razpravljal kot o denarju, ki to je ali pa ni, in ki ga (bržda vsaj v njegovi glavi) ne more dati nobena ideologija. Tudi samoupravna in socialistična ne. Potem je začel razvijati glavno misel, ki je slej ko prej jasna kot biser še takšnemu analfabetu, ki pa nikoli ni in ne bo šlo v glavo ideološkemu (denimo: komunističnemu) zaslepljencu.
Svet tega ne pozna___________
Kot vsak organizem tudi gospodarski sistem tvorijo temeljne (gospodarske) celice, ki ustvarjajo akumulacijo. V naravi financ pa je, da te celice nikoli ne porabijo za naložbe ravno vseh prihrankov. Porabijo jih več, kot so jih ustvarile, ali pa manj. Tako nastajajo presežki ali pa manjki. V normalnem delovanju gospodarskega organizma tisti, ki ustvarjajo presežke, te pod določenimi pogoji posojajo tistim, kr imajo manjko. Tako nastaja finančni trg. Iz tega je tudi jasno, da se investicije financirajo tudi iz tako imenovanih eksternih (zunanjih) sredstev. Takšne so stvari normalno.
Pri nas pa vlada tako imenovano deficitarno financiranje investicij, Id pa ga ekonomska literatura ne pozna. To se po svoje še najbolj slikovito odraža v tistem ustavnem dopolnilu, ki pravi, da nihče ne more imeti trajne udeležbe v drugem podjetju. Po mnenju dr. Ribnikarja je to za ekonomsko teorijo popoln nesmisel, kar dokazuje tudi
svetovna gospodarska praksa, ki ne pozna gospodarskega sistema, kr bi tako deloval. Časovna omejenost udeležbe kapitala (pa naj gre za posameznika, delničarski kapital, državno dotacijo ali kar že je) ima usodne posledice. Ker podjetje nima stalnih virov financiranja (mora pa zato odplačevati posojila in obresti na sposojena sredstva iz začasnih in časovno omejenih virov), je edini možni način, v katerem lahko preživi, inflacija. Naša podjetja so zato stalni dolžniki. Preživijo pa lahko samo tako, da stalno uzurpirajo sredstva bančnih upnikov. Vse to se kajpak lepo kaže pri Narodni banki Jugoslavije, ki je ob koncu lanskega leta zabeležila 14 milijard dolarjev negativnih tečajnih razlik. Poslovne banke v takšnih razmerah seveda niso nič drugega kot oblastne ustanove, kar se kaže v nenormalnem razmerju med pasivnimi in aktivnimi obrestmi, ki znaša pri nas od 15 do 20 odstotkov, v svetu pa 1,5 do 2 odstotka. Dokler je tako, kajpak o kakšnem finančnem trgu v Jugoslaviji ne moremo govoriti in vsi velild govori o tako imenovanem uvajanju realnih kategorij gospodarjenja niso nič drugega kot slepilo. Potrebna je kajpak radikalna rešitev, ki bi omogočila vzpostavitev tako imenovanih stalnih virov financiranja, kar pa pomeni, da bomo imeli resnični finančni trg šele z delnicami in drugimi prvinami, ki jih je jemati kot conditio sine qua non tega trga.
Izvirni greh_____________________
Dr. Bogo Kovač se je lotil polite-konomske razčlembe izvirnega zla (beri: ortodoksne komunistične ideologije, ki ji doslej ni uspelo ustvariti sposobnega gospodarstva) in se tudi najprej ustavil ob naslovu razprave. Menil je, da bi se zanj pravzaprav pravi naslov glasil Kako od realsocialističnega v alternativno socialistično gospodarstvo. V tem sklopu pa se mu nenehno porajajo ista vprašanja in odgovori. Opozoril je na fenomenalno cikličnost socialističnih reform in protireform, v katerih njihovi snovalci skušajo najti odgovor na stalno vprašanje, kaj v ekonomskem smislu sploh početi s socializmom. Pri tem pa se tudi stalno vrtijo v začaranem krogu, saj so ujeti v Marxov pojmovni (kategori-alni) svet, s katerim na prehodu v 21. stpletje nimajo kaj početi. Če
se torej socialistične države res hočejo izkopati iz globoke ekonomske krize, nimajo druge izbire kot iskati povsem nove rešitve.
Za dr. Kovača se je vsesplošna kriza socializma začela takrat, ko obstoječe institucionalne strukture niso bile več sposobne odgovoriti na temeljna ekonomska vprašanja. Poglavitne vzroke za to pa vidi:
1.	V več kot stoletnem nerazumevanju marksizma, iz česar se je razvil socialistični normativizem, ki je usodno vplival na razvoj socialističnih držav (vnaprejšnja norma, kaj socializem je, ki potem opredeljuje vse naše početje). Zanimivo je, da se je mnogo držav skušalo čimbolj približati Marxovemu utopičnemu projektu socializma. Posledice ortodoksnosti so predvsem te, da je na eni strani začela propadati sama utopija, medtem ko so se na drugi srečevali s popolnoma neoperativnim družbenopolitičnim sistemom, s katerim niso mogli ničesar početi.
2.	Socializem se je rodil v gospodarsko nerazvitih deželah, zato pomeni predvsem razvoj gospodarske nerazvitosti.
3.	Socializem se nikoli ni uresničeval v ekonomiji, temveč v politiki, kar z drugimi besedami pomeni prevlado politike nad ekonomijo in kar je mogoče tedaj, ko se politika preprosto polasti ekonomije. Gospodarstvo se v nobenem primeru ne more osamosvojiti, saj bi se v tem trenutku podrla vsa zgradba (ves utopični projekt) in ortodoksnega socializma bi bilo takoj konec.
4.	Paradoks socialističnih reform, ki se ponavljajo v krogu. To pa zato, ker te reforme posegajo po ekonomskih sredstvih, ki veljajo v tako imenovanih kapitalističnih družbah. Socializem se torej rešuje tako, da si pomaga s prvinami kapitalizma, kar nam govori o tem, da ni postkapitalistična družba, temveč predkapitalistična. Vse reforme v socializmu so doslej propadle prav zato, ker so sredstva iz kapitalističnega delovanja ekonomije pripeljala do določene samostojnosti gospodarske sfere, kar je hkrati načelo monopol vladajoče partije. To je en razlog za protireformo, medtem ko drugi prihaja od spodaj, se pravi od nižjih socialnih slojev, ki jim ustreza egalitarnost.
Vse to je dr. Kovača pripeljalo do poglavitnega sklepa, da doslej v zgodovini ni bilo moč združiti
institucionalne sestave blagovne proizvodnje z monopolom politične partije. Na tej točki se mu je porodilo logično vprašanje: M je obstoječemu socialističnemu gospodarstvu sploh mogoč alternativni projekt in kakšen?
Magični četverokotnik
Njegov odgovor tvori tako imenovani magični četverokotnik
1.	Tržno gospodarstvo in blagovna proizvodnja z vsemi potrebnimi elementi (trgi proizvodnih dejavnikov, pestra lastninska struktura, podjetništvo, ekstra dohodek, prisvajanje na podlagi dela in lastnine itd.)
2.	Pravna država (če se partijski monopol ne more podrediti pravni državi, ni trga kot tudi ni pluralizma in drugih demokratskih prero-gativov).
3.	Socialna država, ki pa naj bi imela mnoge funkcije, od socialnih do čisto fiskalnih, dnigače postavljene, kot jih ima sedaj.
4.	Civilna družba, ki nastaja kot presežek demokratsko libertatnih zahodnih družb in ki omogoča nastanek in razvoj družbenih gibanj in organizacij. Te se organizirajo mimo strank in ob določenem problemu. Ko problem rešijo, razpadejo.
Dr. Kovač je svoj magični četverokotnik takole strnil: »Ali je to še socializem ali ne, to je stvar družbene konvencije, v vsakem primeru pa to nima nič skupnega s tistim, kar je socializem bil doslej.« Ob tem se je tudi vprašal, kakšne so možnosti za nastanek takšnega novega socializma, in odgovoril, da zelo majhne.
Da je imel po svoje prav, je dokazal že naslednji razpravljalec dr. Ivo Fabinc, ki se v mnogih točkah ni strinjal s Kovačem. Zanimivo ob tem pa je, da v tem nestrinjanju dr. Fabinc ni razvil svojega projekta, temveč je kot argumente uporabljal pravzaprav ves čas zgolj posledice izvirnega greha, ki ga je prej dr. Kovač globoko razčlenil. Po domače povedano; šlo je za politiziranje, česar pa od ljudi na ekonomski fakulteti z akademskimi nazivi nismo pričakovali niti nismo bili pripravljeni poslušati, zato smo se pri tej točki od razprave tudi poslovili.
Ivo Kuljaj
Delavska enotnost
19

Zvezna vlada je pojasnila, kako si predstavlja ustavitev padanja v gospodarsko katastrofo
Ples po notah MDS (in mimo njih)
Petnajstega maja nas bo zajel val novih gospodarskih ukrepov zvezne vlade, s katerimi naj bi poskušali toliko stabilizirati gospodarska gibanja, da bi nam tuji posojilodajalci hoteli tudi v prihodnje lajšati dolžniško breme. Pri oblikovanju tokratnih »odrešilnih« ukrepov je vladi pomagal Mednarodni denarni sklad, ki je na prošnjo naše vlade svetoval, kako naj usmeri svojo ekonomsko politiko, da bi ponovno prodobili njegovo zaupanje.
Zvezna vlada je pred nekaj dnevi poslala v zvezno skupščino ter v skupščine republik in pokrajin Predlog ukrepov za uresničevanje gospodarske politike po 15. maju 1988«. V njem so navedeni globalni okviri sprememb pogojev za gospodarjenje m pridobivanje dohodka ter njegovo razporeditev (porabo), ter v glavnem našteti vsi ukrepi, ki jih vlada namerava uveljaviti s 15. majem, oziroma (nekatere) nekaj kasneje. »Predlog ukrepov« smo dobili šele tik pred koncem redakcije in pred temeljito razpravo ter oceno strokovnjakov, zato lahko prve ocene gradiva opremo samo na neuradno in neverificirano oceno zavoda SRS za družbeno planiranje.
Naše, časnikarsko izhodišče pri vrednotenju »Predloga ukrepov« izhaja iz dosedanjih izkušenj z (ne)izpolnjevanjem obljub glede o uvajanju tržnega gospodarstva: ali je zvezna, vlada pripravljena na uvedbo trga, realnih cen proizvodnih dejavnikov, prenehanje administrativnega odločanja o pogojih za pridobivanje in delitev dohodka, itd.? Skratka, vsega tistega s področja tako imenovane »realne ekonomije«, kar je ob svojem nastopu pred dvema letoma obljubila, da bo uvedla, in kar je nenehno poudarjala za cilj ob vsakem svežnju gospodarskih ukrepov. Doslej je ravnala vedno v nasprotju z razglašeno ekonomsko politiko. Zdaj sta jo k izpolnitvi obljube prisilila obupni položaj gospodarstva in Mednarodni denarni sklad. Se jih bo držala vsaj tokrat? In v kolikšni meri?
Žal, že prve ocene napovedanih ukrepov, pripravljtene brez dokumentacijsko analitske podlage, opozarjajo na možnost, da se ne bo v celoti držala navodil Mednarodnega denarnega sklada.
Prvi znak, ki kaže, da si ZIS nekatere stvari zamišlja po svoje, je že v uvodnem delu »Predloga ukrepov«: vlada zatrjuje, da so dosedanji, novembra sprejeti protiinflacijski ukrepi in intervencijski zakoni, ki se zdaj iztekajo, kljub zelo slabemu gospodarskemu položaju in delnemu uveljavljanju ukrepov vendarle dali nekaj dobrih rezultatov. To preprosto ni res, toda ali je ZIS oblikoval ukrepe pod vtisom »uspešnosti« dosedanjih? V uvodu ZIS načelno prisega na tržno usmeritev gospodarstva, odpiranje v svet itd. Toda nekateri najavljeni ukrepi, ocenjujejo v Zavodu SRS za planiranje, utegnejo delovati proti uvajanju tržnih zakonitosti, na primer na področju cen, davčne politike, politike notranjih dolgov m tečajnih razlik na ravni federacije. Nekateri ukrepi so najavljeni pres-plošno in iz gradiva ni mogoče sklepati, kakšni
bodo v resnici (na primer tisti za oživljanje proizvodnje, izvoza). Vendar, da jih ne bi preostro obsodili, dodajmo mnenje Zavoda, namreč da je večji del ukrepov sprejemljiv, čeprav je povezan z mnogimi omejitvami v družbenem razvoju. Žal pa nas položaj sili v to in temu se ne moremo izogniti.
Nemara je sum, da vlada še vedno ni povsem pripravljena na uveljavljanje tržnih zakonitosti (čeprav postopno), najbolj upravičen pri cenovni politiki. Vlada namesto, da bi izhajala iz načela, naj bodo vse cene oblikovane svobodno po tržnih merilih, razen nekaterih, za katere bi bilo treba nadzor utemeljiti, uveljavlja merila, po katerih bo določala, katere cene smejo (in kdaj) izpod nadzora.
Zvezni izvršni svet je pristal na zahtevo Denarnega sklada, naj sprosti uvoz. Obstaja pa velika možnost, da se bo spostil uvoz opreme iz Sovjetske zveze (poravnava plačilne bilance) namesto iz zahodnoevropskih držav. Jugoslavija si bo za oživljanje deviznega trga sposodila 300 do 400 milijonov dolarjev. Lepo in prav, toda to so tako imenovana zagonska sredstva, Kaj potem, ko bodo porabljena, lastnega priliva pa ne bo? Iz programa namreč ni povsem jasno, ali bi se izvozniki lahko kaj kmalu otresli kompenzacijskih in drugih blagovnih oblik sodelovanja s tujino, prešli na gotovinske oblike in tako povečali priliv deviz. Brez tega pa je vprašljiva tudi devizna rezerva v Narodni banki, ki jo je tudi terjal Mednarodni denarni sklad...
Med ukrepi za usmerjanje povpraševanja (skupna m splošna ter osebna poraba) zbode
v oči namera ZIS, da bi za splošno in skupno porabo določila okvir na podlagi planirane ciljne stopnje rasti nominalnega dohodka v Jugoslaviji in ne več dejansko dosežene rasti v posameznih republikah in pokrajinah. Za rast zveznega proračuna pa bi veljalo usklajevanje z rastjo cen, kar je dosti večja stopnja nominalne rasti. Ob tem je dopuščena možnost dodatnega povečevanja proračuna za pokrivanje deficitov federacije ter intervencije v gospodarstvu. Da bo ob tem obseg splošne in skupne porabe še manjši, ni treba posebej poudarjati.
Plače bodo realno padle: v najboljšem primeru, se pravi ob izpolnitvi vseh parametrov gospodarske rasti in doseganja dohodka, za 5 odstotkov, v najslabšem lahko celo za 20 odstotkov. Več pa ne, saj takrat začne delovati varovalni mehanizem, ker bodo ob inflaciji, ki bo višja od ciljne, DO lahko izplačevale najmanj 80 odstotkov svojih povprečnih bruto OD iz preteklega leta, povečanih za odstotek rasti življenjskih stroškov v Jugoslaviji. Dodatno težavo v Sloveniji predstavlja dejstvo, da je rast OD računana na bruto maso, pri nas pa smo jo letos edini v državi povečali za vrsto prispevkov za finansiranje skupne in splošne porabe. Tega problema pa seveda ni zakrivil ZIS...
Nestabilizacijska je predlagana usmeritev pri pokrivanju dinarskih dolgov in tako imenovanih dvomljivih terjatev, saj ZIS predvideva kot vir za njihovo pokrivanje poleg obstoječih davkov, uvoznih pristojbin in še nekaterih drugih virov tudi dodatne prispevke republik. To pa pomeni nov pritisk na stroške poslovanja gospodarstva ( s tem pritisk na cene), zlasti limitov splošne in skupne porabe pa tudi zmanjšanje njihovega obsega. Najbolje, pravijo na Zavodu SRS za družbeno planiranje, bi bilo, če bi dinarske dolgove in »dubioze« pokrivali iz realnih virov tistih, pri katerih so nastali.
Vsaj omeniti pa velja še eno šibko točke predlaganih ukrepov: bilance namreč niso zaprte ali po domače povedano, za rharsikatero obveznost v prihodnje se ne ve, iz katerih virov jo bo mogoče pokriti. Tu so težave ob predvidenem odpravljanju selektivnih posojil iz primarne emisije, se pravi posojil po dosti nižji obrestni meri, kot je sicer. Kmetijstvo bo te ugodnosti izgubilo jeseni, drugo gospodarstvo pa zdaj. Da bo treba vsaj na začetku le-tem pomagati z beneficirano obrestno mero, je jasno. Od kod zagotoviti realne vire za pokritje tega stroška (se pravi ne pravkar in za ta namen natiskan denar) pa ni jasno. Bojda bi delež Slovenije v sredstvih za beneficirano obrestno mero znesel okoli 800 milijard dinarjev ah skupaj tri slovenske proračune -.če smo prav razumeli podpredsednika republiškega izvršnega seta Janeza Bohoriča, ko je nedavno govoril o tem po televiziji.
Skratka, hudo bo izpolniti vse pogoje iz »Programa ukrepov«. Toda, če smo pred šestimi leti za MDS govorili, da je svetovni finančni žandar, pa da je naš »sovražnik«, bi bilo pošteno, če zdaj obrnemo ploščo. Tokrat nam MDS dela dvojno uslugo: ponovno nam je posodil denar za prebroditev najhujšega ter obenem prisilil vlado, da je začela resneje uvajati ekonomske zakonitosti v gospodarsko politiko. Brez tega »dobrega strička« bi verjetno v kratkem zelo nazorno spoznah, kaj pomeni katastrofa narodnega gospodarstva.
Boris Rugelj
S posveta republiškega sindikalnega aktiva
Za drugačen sindikat
Predsedniki in sekretarji občinskih in medobčinskih svetov in obalnega sveta ZS ter republiških odborov sindikatov dejavnosti, so v ponedeljek, 25. aprila, v Ljubljani, govorili o pripravah na razširjeno sejo republiškega sveta ZS Slovenije. Kot je povedal Ladimir Brolih, je že dosedanja razprava pokazala, da so usmeritve sprožile poglobljeno in kritično razpravo. Nedvomno je skupna ugotovitev vseh razprav ta, da današnji čas zahteva drugačen (če je komu to po godu ali ne) sindikat.
Zato je uvodoma član predsedstva Ladimir Brolih ponovil nekatere zahteve, ki jih ponujajo usmeritve:
#	odgovornost zveze sindikatov za oblikovanje avtonomnih stališč in pobud do vseh družbenih vprašanj, ki zadevajo interese delavcev, ter za njihovo dosledno uresničevanje;
#	opredelitev razmerij zveze sindikatov kot politične organizacije do izvršnih svetov, upravnih organov, družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti;
#	ob sprejemanju družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov bo zveza sindikatov kot neposredni nosilec javne razprave v združenem delu vztrajala pri pravočasnem obveščanju delavcev in demokratičnosti postopkov;
#	dograditi in razvijati je potrebno metode predhodnega usklajevanja stališč in smernic v SZDL za delo delegatov v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti o tistih vprašanjih, pri katerih ZS ne nastopa samostojno;
#	v temeljnih aktih družbe je potrebno opredeliti, katerih odločitev ni mogoče sprejemati mimo zveze smdikatov.
Pri organizacijsko-političnem razvoju zveze sindikatov je Ladimir Brolih odprl nekatera
vprašanja, ki jih bo potrebno še pojasniti in dodelati do razširjene seje republiškega sveta. Razviti bo potrebno mrežo različnih oblik izobraževanja in usposabljanja, zanj nameniti tudi več sredstev, prilagajati programe konkretnim zahtevam in upoštevati različne interese članov. Oblikovati in sprejeti velja merila za ocenjevanje usposobljenosti in učinkovitosti osnovnih organizacij, predvsem zato, da bi ugotovili, s kakšno vsebino, metodami in načini dela vodstva pridobivajo članstvo za izpolnjevanje nalog. Težišče akcije se mora prenesti iz izvršnih odborov v sindikalne skupine.
Funkcionalno in delovno povezovanje osnovnih organizacij in sindikalnih konferenc je potrebno čimbolj neposredno opreti na sindikat dejavnosti in jim pri tem zagotavljati neposredno strokovno in politično pomoč. Osnovna organizacija mora postati izraz interesov delavcev, odpraviti pa moramo njeno pretirano in pretesno povezanost z drugimi organi. V pravilih bi kazalo opredeliti metode delovanja in usposobiti sindikalne delavce, da bi odpravili težave pri pripravi in vodenju sej, organiziranju dela ter določanju in uveljavljanju dogovorjene politike.
Več svežih prijemov pa zahteva tudi kadrovska politika v zvezi sindikatov. Razdelati je potrebno merila za vodstva in organe ter nosilce dolžnosti na posameznih sindikalnih ravneh. Bolj moramo vključiti tudi strokovnost. Že v tezah pa tudi v javni razpravi je bilo slišati veliko besed o trajanju mandata vodstva sindikalnih organizacij, prav tako pa o dograjevanju odnosa do zaščite.
Veliko besed je bilo v razpravi slišati o slabem obveščanju o pobudah sindikalnih organov, zato naj bi okrepili informativno dejavnost
in uporabili različne oblike obveščanja, od glasil v organizacijah združenega dela do javnih sredstev obveščanja.
V vseh organizacijah in organih bo potrebno zagotoviti tudi večjo odgovornost pri porabi sredstev sindikalne članarine. O vseh vprašanjih, ki se pojavljajo v pripravah na razširjeno sejo sveta, pa bo treba še podrobneje premisliti in določiti, katere naloge je potrebno nemudoma uresničiti in katere v dolgoročnem obdobju.
Prednostna naloga je predvšem vrnitev oblasti delavcem in prenova družbe s prestrukturiranjem, ustvarjanjem možnosti za produktivno zaposlovanje, odpiranjem novih delovnih mest, humanizacijo dela in delovnih razmer. Vztrajati pa velja tudi pri uveljavljanju sistemov in politike osebnih dohodkov, nagrajevanju po delu in določanju najnižjih osebnih dohodkov. Socialna politika in razvoj, gmotna varnost delavcev, socialni programi in ustvarjanje možnosti za prehod na tržno gospodarjenje prav tako spadajo med prednostne naloge. Skratka, takoj je potrebno uveljaviti sindikat članstva, ne pa vztrajati pri državnem oziroma podaljšani roki zveze komunistov.
Razširjena seja sveta (datum še ni dokončno določen, najverjetneje pa bo junija) naj bi pomenila prelom tako za vsebino in oblike odnosov v zvezi sindikatov. Ne bi bilo dovolj, če bi zveza sindikatov z njo samo pritegnila pozornost javnosti, ampak mora vsebina določiti natančen program za sindikalno organizacijo po meri delavcev, čeprav ne kaže spreminjati kongresnega gesla, da to hočemo, znamo in zmoremo.
Sašo Novak
IZ SLOVENIJE SO V ZVEZNI SKUPŠČINI DOBILI PRVOMAJSKO NACRADO DELA:
Jože Jan, roj. 14. 2. 1914 na Bledu, Končal je tehniško srednjo šolo v Ljubljani, strojni oddelek. Zaposlen je kot višji industrijski tehnik v Novumu, centru za tehnološke inovacije v Ljubljani.
Jožef Goropevšek, roj. 10. 2. 1938 v Prekopi, Vransko. Zaposlen je kot traktorist v Hmezad Kmetijstvo Žalec, tozd Latkova vas.
Jože Raušl, roj. 18. 3. 1946, v Savci, Ormož. Končal je fakulteto za kemijo. Zaposlen je v Tovarni celuloze in papirja »Djuro Salaj«.
Ivan Kodrič, roj. 14. 10. 1943 v Račah. Končal je fakulteto za naravoslovje in tehnologijo-od-delek montanishke. Zaposlen je v TGA »Boris Kidrič« kot vodja projekta MPPA1.
ZLATI ZNAKI SINDIKATOV
Republiški svet ZSS je na seji 19. aprila 1988 sprejel sklep o podelitvi zlatih znakov Zveze sindikatov Slovenije v letu 1988.
Za večletno izjemno in učinkovito delo pri uveljavljanju interesov članstva ter za posebne zasluge pri razvijanju in utrjevanju prijateljskih odnosov z Zvezo sindikatov Slovenije prejmejo zlati znak:
- Konferenca osnovnih organizacij ZSS DO Eta Cerkno, Konferenca osnovnih organizacij ZSS EM Hidromontaža, Maribor, Osnovna organizacija ZSS Trio, Tržiška industrija obutve m konfekcije, Tržič, Osnovna organizacija ZSS Iskra DO Elektromotorji, Otoki, Sindikalna konferenca CGIL (Nuova Camera Confederale del lavoro Trieste), Sindikalna konfederacija CGIL Gorica (Camera del lavoro territoriale Gorizia), Sindikalna konfederacija CISL Gorica (Unione sindicale teritoriale Gorizia), Sindikalna konfederacija UIL Gorica (Unione Italia del lavoro Gorizia).
Za večlemo napredno in uspešno družbenopolitično delo, za pomemben prispevek k uresničevanju interesov delavskega razreda, k samoupravljanju ter uveljavljanju in razvoju sindikata, prejmejo zlati znak:
Andrej Boltar iz Nove Gorice, Stanislav Brglez iz Maribora, Gvido Čepin iz Markovcev pri Ptuju, Ivana Godec iz Litije, Vojko Hobič iz Kobarida, Marjan Kopina iz Ljubljane, Marko Kren iz Portoroža, Rudi Kreže iz Trbovelj, Viktor Leban iz Izole, Boris Lepšina iz Ptuja, Janez Levstik iz Boštanja, Jože Mali iz Kranja, Srečo Meh iz Titovega Velenja, Julijana Mihonč iz Ljutomera, Milojko Milinkovič iz Raven na Koroškem, Brane Mišič iz Ljubljane, Alojz Otoničar iz Cerknice, Miha Prosen iz Laškega, Janko Rebov iz Celja, Anton Simonič iz Manbora, dr. Ivan Štukovnik iz Ljubljane, Marija Šeško iz Maribora, Janez Šmid iz Tržišča, Emil Šuštar iz Ljubljane, Marjan Vrabec iz Radovljice, Ivanka Zgonc iz Ljubljane in Jožica Žvajker iz Lenarta.
Za posebne zasluge pri razvijanju mednarodnih stikov ter pomemben prispevek k utrjevanju miroljubnega sodelovanja in prijateljskih stikov prejmeta zlati znak ZSS tudi:
Franz Ileschitz iz Graza v Avstriji ter Heinz Rheinberger iz Singna v Zvezni republiki Nemčiji. c
Podelitev zlatih znakov Zveze sindikatov Slovenije bo ob praznovanju delavskega praznika, 29. aprila, v mali dvorani republiške skupščine.
21
Delavska enotnost
I
j
s stavkama prott koma in nad koga s sindikalnimi pravili
Stavke so vsaj v Sloveniji politično priznane in tako so delavci dobili pravico z njimi uveljavljati svoje zahteve, ki izvirajo iz dela z družbenimi sredstvi za proizvodnjo. Kljub temu pa je stavka še vedno izjemno sredstvo delavskega boja, ki naj bi ga uporabljali le takrat, kadar delavci ne uspejo uveljaviti svojih zahtev po običajni samoupravni ali politični poti. Tudi v najnovejših partijskih in sindikalnih listinah piše, da je samoupravljanje načelno najbolj sprejemljiva pot za reševanje žgočih vprašanj, stavke so v vsej njihovi tridesetletni zgodovini skušali načelno reševati po samoupravni poti, čeprav so o možnostih za sprejetje zahtev stavkajočih v resnici odločali oblastni organi v federaciji, republiki, občini ali pa kar poslovodni organi v delovni organizaciji.
Ob tem pa, ko se doma dajemo še za ustavno in zakonsko priznanje pravice delavcev do stavke, pa ne smemo pozabiti na nekatere praktične značilnosti stavk v kapitalističnih deželah, ki pa jih bo k nam težko prenesti, vsaj dokler ne bomo razvili tržnega gospodarstva. V kapitalističnih deželah
s klasično meščansko večstrankarsko demokracijo pravica do stavke ni od boga dano sredstvo, ki ga delavci lahko uprabijo, kadar se jim zahoče. Lastnik kapitala pri planiranju dobička vsako leto računa s ceno delovne sile, to je tisto, kakršno zahteva sindikat za najnižjo plačo in druge prejemke delavcev in uslužbencev. Kapitalist, ki ne more ugoditi zahtevam, ki jih sindikati javno objavijo in ki so zapisane v kolektivnih pogodbah, je pogorel oziroma mora bankrotirati. Zahteve sindikatov po povečanju mezd so predmet rednih in dolgotrajnih pogajanj med sindikatom in predstavniki delodajalcev. Ta pogajanja se običajno končajo s kompromisom, nekoliko popustijo kapitalisti, nekoliko pa sindikat, države pa s svojo gospodarsko in davčno politiko skrbijo, da se profit, s katerim lahko razpolagajo lastniki kapitala, ne zmanjša toliko, da bi kapital bežal iz gospodarstva. Stavka, vsaj tista, ki jo napove, organizira in vodi sindikat, ni spontan izbruh nezadovoljstva ali protest delavcev zoper kapitalista ali državo, ki ga podpira. Zato so danes stavke tudi manj pogoste
kot so bile v bližnji preteklosti. Stavke so praviloma le takrat, ko se obe strani nista mogli ali hoteli sporazumeti. Lastnik kapitala lahko vnaprej izračuna, koliko bo izgubil za vsak dan stavke, dalavci pa vnaprej vedo, da bodo nadomestilo za izgubljen dnevni zaslužek lahko dobili le iz sindikalne blagajne. To pa pomeni, da je interes delavcev za podaljševanje stavke neposredno odvisen od možnosti sindikata, ki stavko vodi, da nadomesti izgubljeni zaslužek. Ker sindikalne blagajne niso brez dna, le izjemoma pride do daljših stavk m to zlasti takrat, ko lahko njeni organizatorji računajo na podporo in pomoč drugih delavcev in kadar pride do mednarodne delavske solidarnosti, kot je bilo pred leti, ko so stavkali angleški rudarji. Tako sindikat kot delavci in tudi kapitalisti vedo, da bodo s stavko vsaj začasno nekaj izgubili in tudi zato težijo h kompromisom, s katerimi se stavki vsaj za nekaj časa izognejo.
Seveda pa v večstrankarskih sistemih prihaja do stavk tudi iz političnih razlogov. Večina sindikatov je tesno povezana z eno izmed
političnih strank. Včasih delavci, ki uradno stavkajo za 4-, 5- ali 6-odstotno povečanje umih mezd ali za skrajšanje delovnega tednika, stavkajo zaradi podpore politični stranki, ki hoče tako priti na oblast ali jo zadržati. Tudi v kapitalizmu prihaja do tako imenovanih divjih ali spontanih stavk (te so podobne našim), ko delavci stavkajo brez podpore sindikata in dogovora z njimi. Ne da bi se spuščali v možnosti za uspeh takih stavk, je jasno, da z njimi delavci vsaj začasno veliko izgubijo, ker vedo, da bodo lahko le s svojimi večjimi mezdami pokrili izgubljene plače, ker jim te ne bo nihče nadoknadil.
Pravica do stavke v kapitalizmu torej ni nekakšna idikčna delavska pravica, kot si marsikdo predstavlja, ki zagovarja le nujnost legalizacije stavke pri nas. Tudi pri nas mora pravica delavcev do stavke omogočiti navezovanje medsebojnih stikov, ki bodo podobni onim v deželah z bogato stavkovno zgodovino. Seveda pa je težko verjeti, da se da v sedanjem normativno »idealnem« samoupravnem sistemu, ki ne deluje in ga zamenjuje etatistično birokratski, začeti dela-
ti samoupravni red prav pri stav-
kah, ki jih tudi družbe z najbolj razvito klasično demokracijo težko obvladujejo. Moramo pa verjeti, da je demokratizacija samoupravne družbe .pogoj za vzpostavljanje družbeno priznanih možnosti za začetek stavke in vnaprej znanih posledic za stavkajoče in tiste, proti katerim delavci stavkajo. Zato lahko trdimo, da povratek družbe v centralistično etatistično ureditev ali demokracijo enako mislečih, kakršno zahtevajo ponekod v naši širši domovini, zanesljivo ne daje nobene možnosti za organizirano razreševanje konflikta. Lahko celo pritrdimo tistim, ki mislijo, da bi. bil vsak poskus uveljavljanja stavkovnih pravil v takih razmerah zgolj način, kako bi sindikat v imenu splošne družbe spravil delavske zahteve v utečen sistem birokratskega in etatističnega odločanja in v bistvu blokiral stavko.
V času, ki ga živimo, bolje nam verjetno še precej časa ne bo, lahko sindikat (tudi s stavkovnimi pravili) rešuje zlasti tiste konflikte, ki izhajajo iz nespoštovanja ali celo preziranja njegovih zahtev. Sindikat naj na primer znova sprejme nekakšno »sindikalno listo«, v kateri bo postavil ostre zahteve po najmanjši plači, ki lahko pokriva življenjske potrebe in tudi pove, kolikšne naj bi bile normalne plače za osnovne poklice in kategorije delavcev in uslužbencev (ne pa managerjev). Sindikat v slehernem ozdu bi potem moral uveljaviti te zahteve kot sestavni del planskih listin in bedeti nad njihovim udejanjanjem. Če ozd delavcem ne bi izplačeval tolikšnih osebnih dohodkov, bi lahko sindikat tudi s stavko zahteval tisto, kar je predvideno v »sindikalni listi«. Stavkal bi proti managerjem oziroma tistim, ki ne dajajo delavcem tistega, kar jim pripada. Menagerji bi bili delavcem odgovorni za normalno donosno gospodarjenje, kar pomeni vsaj najnižje plače, predvidene s sindikalo listo, in vsaj naj-nižjo akumulacijo (dobiček), ki je potrebna za obnavljanje in razširjanje proizvodnje. Za oboje pa ne bi odgovarjali različnim državnim in občinskim oblastem in političnim organom. Le tako si namreč lahko predstavljamo samostojnost gospodarskih subjektov, o kateri pogosto govorimo, pa nič ne naredimo, da bi jo spravili v življenje, četudi je ena od podlag za tržno gospodarstvo.
Sindikat verjetno ne more predpisovati pravil ravnanja stavkajočih, če. ustavijo delo na svoj račun in zaradi zahtev, ki ne temljijo na sprejeti sindikalni politiki in ko ne gre za zahteve, ki pomenijo spo-štovaje »sindikalne liste«.
Stavke se danes praviloma začnejo brez sindikata, mogoče tudi zato, ker ta ni postavil zahtev po normalnih plačah, še bolj pa zato,
/cer sindikat ni zaznal in podprl zahtev delavcev po plačah, ki bi sledile rasti življenjskih stroškov. Sindikat je zato v večini stavk na stranskem tiru, verjetno pa je tudi vseeno, ali kasneje bolj ali manj naklonjeno sprejema zahteve delavcev oz. svojega članstva.
Pravila ravnanja udeležencev takšnih stavkah pri nas je treba zato predpisovati z zakonom. Tako bomo prišli do odgovornosti za posledice stavk, ker se sedaj škoda zaradi eno ali večdnevnega nedela socializira v tako imenovani širši družbi, torej niso odgovorni niti managerji niti delavci ne sindikat in se tudi tako širi prepričanje, da se splača le še stavkati, ker naša družba vse zmore, stavkajočim delavcem in njihovim pošlovodne-žem pa se nič ne more zgoditi.
O odgovornosti sindikata pišemo zato, ker bi delo sindikata kot delavske organizacije omogočilo usklajevanje hotenj delavcev in možnosti manegerjev, omogočilo bi tudi kompromis ali odgovor, ki je vedno potreben, in takšen sindikat bi bil glavni dejavnik preprečevanja stavk, ki niso in ne morejo biti v interesu delavcev in nobene napredne in razvojno usmerjene družbe. V zakonu bi moralo pisati, da delavci za dneve, ko stavkajo, ne morejo dobiti zaslužka in da managerji izgubijo svoja poslovodna mesta in plačajo vsaj sorazmeren delež škode, ki je nastala zaradi stavke. Tudi sindikalno vodstvo, ki je stavko »omogočilo« naj bi izgubilo svoj mandat, to pa seveda mora izhajati iz sindikalnega statuta.
V sindikalna stavkovna pravila so se v treh mesecih po objavi kolikor toliko ujele le redke stavke, ki jih je organiziral sindikat, medtem ko ni bilo nobenih možnosti, da bi se po njih ravnali na primer gradbeniki iz Ljubljane in Grosupljega, ki so iskali pravice tudi na ljubljanskih ulicah in pred pročeljem skupščine SR Slovenije. Ne vemo pa, koliko je sindikat v tem obdobju že uspel spremeniti izhodišče za svoje delo v smislu preskoka od družbenopolitične v delavsko organizacijo, kar je verjetno preprečilo vsaj kakšen stavkovni konflikt. Podatki namreč kažejo, da se je v Sloveniji v letošnjem letu stavkovno gibanje umirilo.
Zato lahko tudi napovemo, da v bližnji prihodnosti stavke ne bodo nič drugačne (in bolj po pravilih), če sindikat ne bo postal delavska organizacija. Sindikalnih stavkovnih pravil torej ne moremo pisati za delavce, ki ne čutijo in ki v bistvu nimajo svoje organizacije. Pred tem ali vsaj obenem je treba prenoviti sedanji sindikat in njegove od članstva ločene organe.
Kleno zdravje
Milan Kučan je na konferenci slovenskih komunistov dokazal, da je še kako klenega zdravja. Vse nejeverne Tomaže v zdravniškem konziliju, ki spremljajo njegovo zdravje in dobro počutje in ki so v domnevnih virusih »ogroženega socializma v Sloveniji« in poskusih »organiziranja večstrankarskega sistema« videli veliko nevarnost, da bi možaka za kakih 15 let vzela bolniška postelja, je v svojem nastopu v hipu razorožil, rekoč: »Težnje po tem za zdaj v Sloveniji so. Dobiti pa morajo jasen odgovor, da to ni pot, na katero bomo komunisti pristali. Obstaja druga pot. Zanjo se mora ZKS zavzeti. Z dejanskim priznanjem konkurenčnosti idej znotraj temeljnih programskih opredelitev ZK bi presegli sedanjo stanje...«
Samomorilski poskus
Samoumevno je, da je bil potem v tem sklopu poskus intelektualistično (za zdaj mu prizanesimo s kakšnim bolj grobim pridevnikom) bradatega Cirila Baškoviča, da bi v dokumentih uporabljeni izraz »pluralizem samoupravnih interesov« nadomestil s »samoupravnim pluralizmom interesov«, naravnost samomorilski poskus. Mu je naš Sergej Kraigher, ki ve, kako se tej stvari streže, kaj hitro in z lahkoto dokazal, »da bi drug izraz sodil v sisteme z drugačno družbenoekonomsko ureditvijo«. Sergej ni pojasnil, kakšno, vendar je kot beli dan jasno, da v takšno, ki se z našim niti po naključju ne morejo primerjati.
Franček Kavčič
Slovenski sindikati zadnje čase nekako nimajo sreče s svojimi predlogi pri njihovi avantgardi. Na Tomšičevi so jih najprej pustili na cedilu pri evidentiranju kandidata za predsednika slovenske države, zdaj (na konferenci) pa jim spet niso stopili tako ob bok, kot so nekateri pričakovali, pri zahtevi sindikatov, da se zvezni vladi izreče nezaupnica. Naši razmisleki o naravi teh predlogov v prejšnji Zlobni lupi so bili torej povsem na liniji.
Branitelji revolucije
Mladinci v JLA ne bodo nastopili na proslavi ob dnevu mladosti na štadionu JLA v Beogradu, ker scenarij ne predvideva njihove predstavitven uniformah in s puškami. Popolnoma upravičeno. Kaj bi se sprenevedali, ko je vendarle od Lenina sem jasno, s čim se brani domovina in izvaja revolucija.
V slogi je moč
Potem ko so rokometaši Metaloplastike iz Šabca proti koncu živčne tekme na gostovanju v Bitoli skušali prinesti do zapisniške mize pivsko steklenico, ki jo je nekdo od gledalcev zalučal na igrišče, so jih razjarjeni tekmeci domačega Pelistera dodobra premikastili. Publika pa je tebi nič meni nič začela skandirati: »Tito je naš, mi smo Titovi!« Naj se ve. v slogi je moč!
Dežurni zlobec: Kuli
Delavska enotnost
23
Revirji pred 1. majem
_ TOVARIŠI, Z NAMI, RUDARJI, SE NE IGRAJTE
Tonetu, namesto venca. Ko si se priženil v bajto ob potoku, si bil suhljat in žilav. Sneg se je talil v Alpah in vode so pritisnile, da si z ženo v naročju do gležnjev bredel vodo do postelje. Kot bi vlekel hlod v jami, si pozneje rekel. Bil si knap. In imel si težko karto.
Na oni strani ceste, v bregu, je bil tudi Tone. Tudi knap. On je namesto suknjiča nosil obledelo uniformo. Partizansko. Ti si rekel, da se važi. On pa tebi, da si voluhar, ker si prišel na gotovo, v lepo postlano posteljo. On da je proletarec. Pri rudniku je kradel ekrazit, ga zavrtal v skalo, da je kamenje razbijalo tvoje šipe. S tistim kamenjem je potem gradil hišo. Eno sobo s kuhinjo. Stranišče je imel na štrbunk više gori, v gozdu. Samo začasno, dokler se ne preseli v blok.
Ti si mu izpljunil, da je dezerter, ker ni ostal v Velenju. Da komunisti ne poznajo umika. Toda ob nedeljskem svitu si držal gobec teletu, ki ga je on ponoči prignal odnekod s hribov. Temu si sicer rekel »kontraband«, mesa pa je bilo nenadoma kot drv. Ko je njegova povila drugega, je tvoja nosila prvega. Tudi pozneje sta nekako vštric delala otroke.
Vsakokrat, ko so vode pridrle do tvoje postelje, sta hitela k reki. Nosila sta dolge drogove z železnimi mački na koncu in iz vode lovila hlodovino. Glej jih, prasce švercerske, sta govorila, spet so šmuglali z lesom, industrija pa stoka v pomanjkanju. Žvečila sta smrdljiv tobak in ostala vse dotlej, dokler v oštariji pri Franceljnu lesa nista - prodala. Ko sta vaju ženski odkrili, sta denar že pognala. Če doma vreščanje ni ponehalo, je drugi prestopil cesto, ta nedogovorjeni rubikon, in rekel: »Tone, če ne boš dal miru, te tako zarežem za šijek, da ti bodo mehurčki leteli iz riti...« Naslednje dni nista govorila.
Sedimo za dolgo mizo v upravnem poslopju REK Edvarda Kardelja v Trbovljah. Moji sogovorniki mrkih obrazov razgljabljajo o ideji, ki je spet spravila na noge vse v revirjih. Ne gre za novotarijo, že pred petnajstimi leto so razglabljali o tovrstni ideji. Takrat jih je v ta razmišljanja potisnila cenena nafta Prišlo je prav tako nenadoma, kot to danes. Toda revirjev ni ogrozilo. Drugi, manjši rudniki pa so umirali drug za drugim. Ene so zalili, druge zapirali.
»Mi, rudarji, se moramo prilagajati razmeram, da ekonomsko upravičimo svoj obstoj. To je jasno. Ekonomskim razmeram pa se lahko rudarstvo prilagaja le ob trdnih in dolgoročnih načrtovanjih! Zato zdaj tolikšna osuplost, da se slovenska politika dobesedno ravna po vremenu: še lani so v republika zahtevali premog za vsako ceno. Zdaj, ko je bila mila zima, pa nas črno gledajo, češ
W
oli v 235 letih rudarjenja, niti pred pretnajstimi leti, ni bilo v revirjih toliko tesnobe kot zdaj, ob vesti, da je revirski premog za Slovenijo - predrag. Ali gre za pohtično sabotažo, se sprašujejo v REK Edvarda Kardelja v Trbovljah.
da rudarji hočemo samo - zaslužiti,« že v uvodu trešči inž. Ivan Berger, predsednik KPO RRPS. »Vsi dobro vemo, kako je z odvisnostjo od tujih virov energjije. Zdaj vihtijo Ugljevik in Bosno. Nič nimamo proti. Toda zakaj nam ne nudijo enakih pogojev? V Ugljeviku bodo kopali enako kvaliteten premog, kot je naš, le da ima oni še večji odstotek žvepla. Tudi količine so po dosedanjih raziskavah enake. Od nas zahtevajo, da premog peremo m separiramo, v Ugljeviku tega ni treba. Potem vozijo premog sem, da ga mi peremo in prebiramo. In Banoviči. Če jim v Banovičih res uspe to, kar načrtujejo, bodo dosegli svetovni rekord. Nikjer po svetu namreč niso uspeli doseči ekonomske upravičenosti, da bi bil ob tolikšnih količinah jalovme izkop donosen. V Ugljeviku zagotavljajo, da je zalog za 25 let, mi pa vemo, da je naših zalog vsej za štirideset.
Za to gre. Zato nas ti miselni preskoki tako motijo. Poglejte srednjeročne in dolgoročne razvojne programe Slovenije. Kdo je odgovoren, da se ti čez noč spremenijo, ne da bi spremembe slonele na pravih ekonomskih računih!«
Ob svitu si stal ob cesti. Pod pazduho si stiskal staro oguljeno torbo. Čakal si, da te z drugimi poberejo na šiht. Če nisi udaril »iber«, si se vračal pozno popoldne. Ibral si venomer, zdaj za one v mestu, zdaj udarniško za železnico, zdaj za termoelektrarno. Tudi ob sobotah in nedeljah, kamerad.
Komunisti morajo biti vedno spredaj, si govoril, in na smrt utrujen padel na slamo ob mladi ženi. Po nočni si do kosila v kuhinji kinkal. Potem se je vrnil tudi oni, če je bila voda v reki topla,
smo se med vrbovjem slekli do golega, z belimi zadnjicami in košarami smo se spravili nad ribe. Ne bodo nam jih, hudiči, pobrali še tega, kar je naše, si rekel, ko smo natipah kakšnega sulca, debelo mreno ah podusta. Tisti prekleti starojugoslovanski žandar, ki je bil zdaj na občini, nas je zatožil policiji.
In logar. Nad streliščem smo odbirali sušice, smreke. Vsak svojo. Vitko, približno med trideset m štirideset debelo. Da te niso strla pod sabo, ko smo jih vlačili v dolino. Tisto one, logar, je rekel, da krademo. Državno lastnino. Bili smo tiho. Kot pohti cucki. Potem bi ga Tone skoraj s sekiro, če ne bi kujon predse tiščal šrotarice. Tako je to mat' kurba, si bentil pri Franceljnu, ker nas je sodnik za prekrške spet odrl po jurja za kos. Lubadar je lahko po mili volji vrtal po tistih posušenih smrekah in ljudski imovini. Knap pa ne!
Ko je bil v Beogradu kongres, si tisto staro hreščečo škatlo postavil na okno in navil na ves glas. Naj slišijo hudiči, si godrnjal nad onimi, ki so se vračali iz cerkve. Da jim bomo zdaj dali vetra! Kulakom in birokratom, da bodo videli, kaj je to delavski razred. Vsakokrat, ko so v Beogradu zapeh Internacionalo, smo vsi morah stah mimo, Tone pa je k čelu tiščal stisnjeno pest. To je imel iz partizanov.
»Danes m več čas za socialno politiko, temveč za plačilo po vloženem delu!« pribija Andrej Radej, predsednik delavskega sveta rudnika v Zagorju, 34 let rudar, dobitnik zlatega znaka sindikatov. »Dovolj je stokanja, čas je, da se
končno gremo socializem. Ne samo rudarji v revirjih, sleherni rudar v tej Jugoslaviji je najprej delal za druge in šele nato zase!
Nenehno smo bili pod pritiski. Rudarji to, rudarji ono, zdaj za te, zdaj za one. Ko je prišla prva kriza, tista prva stavka, smo jasno povedali, kako in kaj. Ne moreš kaj dajati in venomer samo dajati. Na račun sebe, svojega standarda, svojega zdravja. Venomer smo na ta račun, na račun varnosti, slabšega podporja, preseganja vseh normalnih norm lovili cene in zadovoljevali potrebe.
Inž. Ivan Berger
Kdo si upa trditi, da se nismo prav rudarji vedno odzivah na krize! Kdo je vlagal v nadomestno proizvodnjo, ko je v svojem zmagovitem pohodu prihajala nafta? Vlagali smo v Trbovljah, vlagali oni v Hrastniku, vlagali v Rečici in Senovem. Obenem smo opozarjali, da ne gre opuščati vseh premogovnikov, kajti biti odvisen od tujih virov energije pomeni poklekniti pred tujo tehnologijo in močjo. Imeh smo prav, kot imamo prav tudi danes, ob tej nedomišljeni ideji.
Naj vsak lepo položi karte na mizo. Vsi: oni in mi. Fheglejmo načrtovanje, račune in ceno. Kratkoročno in dolgoročno. Lepo vas prosim, kdo pa je še predlanskim silil, da smo na vrat na nos letah po Bosni in snubih rudarje. Dajmo, glasno se enkrat pogovorimo o tem, kaj pomeni nekaj sto samcev za tako ozek prostor, za tako majhno družbeno skupnost, kot so Trbovlje, Hrastnik ah Zagorje. Povejmo že enkrat na glas, kaj to pomeni kratkoročno in dolgoročno. Koliko vrtcev, šol in vsega smo morah tudi zato gradih, širiti ah dopolnjevati. Koliko osnovnih človeških problemov se je porajalo ob tem in kdo jih je hodil pomagat reševat? Nihče...«

■■•jeTvsVc.e. YLia\\^ototwo raogote
»--J >VV.V< W	JVVVVJ^V	\ ■■ »
\e. Ota t. \isnTerom\ p\a&t\. Vo onega Cea
cesto pa trikrat Nazadnje takrat, ko so v Pečovniku zalili rudnik. Takrat je z vvalterico, pištolo, letal naokoli in vpil, da so to naredili oni z okraja. Da je to sabotaža. Vrnil se je s spričevalom, da je bolan. Živci. Dobil je borčevsko in invalidsko.
Tone, sem mu govoril. Poslušaj me, pusti te voluharje in pridi z mano v Dol ali Trbovlje. Z zavezanimi očmi te bom vodil pod zemljo od Dola do Izlak. Sami kameradi. On pa ne in ne. Zdaj pa ima moj trboveljski gobec, stisnili so ga kot gnido.
Po tistem si več hodil čez cesto k onemu. Venomer sta trajbala politiko. Po tistem je bil mrk in še redkobesed-nejši, odkar je bil pri svojem komandantu, Efenki. O tem ni govoril. Le včasih mu je ušel kak drobec. Bil je tudi pri svojem nekdanjem politkomisarju in mu baje povedal, da se niso za to tolkli. Da nič ne gre tako, kot so se dogovorili. Ko mu pri borcih niso odobrili posojila za dograditev sobe in kuhinje, vsenaokoli pa so hiše rasle kot gobe po dežju, je vrnil tudi partijsko knjižico. Ti pa v njega, da je dezerter. Toliko da se nista dotolkla.
Andrej Radej
Nato je spet prišel lep prvi maj. Tvoja in njegova sta napekli, da je dišalo po soteski. Onega sva dodobra pregnetla, spet se je vdal in z omare snel frajtonenco. Toda na Mrzlico ali Hum ga nisva spravila. Šli smo na Svetino. Spredaj mi in mularija, zadaj ženske. Posedli smo po travi in klopeh, po tretjem litru osvojili plesišča. Potem si mi prišepnil, naj pazim na mularijo, da se greš hladit. Pograbil si svojo in sta izginila v komaj zelenem bukovju. Ko sem pozneje plesal s tvojo, je rekla, da si stara baraba. Da ti je rekla, da ne notri, ti pa kar... Ti prekleto seme knapovsko!
*
»Na ves glas zvezni vladi očitamo, kako nima koncepta. Isto velja za našo, republiško. V Sloveniji smo imeli jasno začrtano energetsko politiko. Slonela je na lastnih energetskih vinh. Čez noč je prišlo do spremembe. Mi smo zagovorniki gospodarne porabe energije m za urejanje človekovega okolja. Naj nekdo na glas pove, pred kolikimi leti smo predložili načrt za sanacijo tukajšnjih razmer! O tem, v kakšnih razmerah živi okrog petdeset tisoč občanov v tem delu Zasavja, raje molčijo,« dodaja Anton Šutar, rudar, predsednik akcijske konference ZK pn sozdu. »Ne moremo se strinjati z rečmi, ka se obračajo proti nam. V redu, pravijo, da je
v okviru naravnih danosti tudi. Toda naj mi v isti sapi kdo pove, kam s šest tisoč rudarji? Pred vrata skupnosti za zaposlovanje? Ali v Strojno tovarno, ki ima ukrep družbenega varstva? O tem je nesmiselno govoriti, dokler je v teh hribih še toliko premoga,'* da ga je vredno in gospodarno kopati.
Po moji presoji je ta zamisel o zapiranju premogovnikov v revirjih - sabotaža. Razvoj premogovništva je že od vojne sem nenehno v ospredju. V prvih letih je bil »premog srce naši industriji, premog je kri naši industriji...« S prihodom nafte so nekateri mislili, kako bo zdaj vse drugače, da bodo samo s pritiski na gumbe uravnavali vse. Že prva kriza je pokazala, kolikšna je bila cena teh zmot. Spet je bila parola, da se je edino pametno opirati samo na svoje možnosti in zmožnosti.«
»Mi ponujamo rešitev, ki je pri nas že potrjena. Podobna je razvojnem programu, kot so ga uspeli dograditi Velenjčani. Ob že obstoječi termoelektrarni zgraditi novo, dograditi čistilne naprave in naprave za daljinsko ogrevanje. Kaj je lahko ekonomičnejše in boljše za revirje? Mar s tem nista
Anton Šutar
rešena oba problema, energetski in ekološki!« dodaja inž. Berger.
Nekega dne si pripeljal domov črnolasega mladeniča. Bosanca. Da v Trbovljah v samskem domu ni prostora. Po dva šihta sta trajbala. Iz jame sta hodila domov samo spat. Spet vse sobote in nedelje. Tvoja in ona sta druga za drugo rodili. Ona spet fanta, tvoja hčer.
Nekoč si se čudno spravljal na brv čez reko. Težko in počasi si predeval noge. Obkrožala te je mularija, ki se je vračala iz šole. Da te je zasulo, so povedali. Da si imel srečo. Ženske so vreščale in te zavijale v lanene prte, prepojene s kisom. Oni ti je čez cesto na skrivaj nosil šnops. Čez mesec in dan, ko se še nisi mogel privleči do napuš-ča, ti je oni navrgel, da čmolasec šlata tvojo babo. Toliko, da se spet nista zgrabila. Toda črnolasca na lepem m bilo več s šilita. Pozneje si govoril, da se je vrnil v Bosno.
Čez kakšno leto in dan so onega spet odpeljali. Ne, ne zaradi politike. To sta že dolgo pustila pri miru, kurbo, ker vaju je baje izdala. Tokrat je po onega prišel - rešilec. Od njega si se poslovil na Mimi poti. Rekel si, da je bil lep pogreb. Borci, pevci m vse drugo. Ženske so na skrivaj preštevale vence. Res
^	^ c7 IS
7/iar si. VoVV \V enatoo miV VioV Ve ton prej on. Hodil si na šiht, pod pazduho si še vedno žulil tisto torbo, čeprav si v jami imel topli obrok. Domov si otrokom prinašal mleko. V tvoje stopinje so tri ure za tabo stopali žena, ki se je zaposlila kot snažilka in dve uri za njo otroci, ko so šli v šolo. Začela sta obnavljati bajto. Mene si ozmerjal z dezerterjem, ker šem se odselil v mesto. Čeprav trgovina ni bila niti sto metrov daleč, smo še vedno vsi hodili ob plači po fasungo. Napolnili smo jerbase in torbe, možje nahrbtnike, torbe zložili v otroški voziček in družno z mularijo nazaj proti domu. Tam so ženske s svinčnikom preverjale za laket dolg trak z računi. V prvo se ni nikoli izšlo.
*
»Pred dnevi smo šli vsi predsedniki osnovnih organizacij skupaj k Petru Tošu. Povedali smo, kako in kaj. Da se s temi rečmi z rudarji ni igrati. Po treh letih razprav smo sprejeli nov pravilnik o delitvi osebnih dohodkov. V rudarstvu so nam že zdavnaj priškrnili samoupravne pravice. Zdaj je že skoraj vse
inž. Leopold Jamšek
določeno z administrativnimi ukrepi. Ko smo sprejeli nov pravilnik, je bilo hudo. Vsi so računali, da bodo dobili več. Tako pa so eni dobili manj, »pripoveduje Iztok Cilenšek, predsednik konference sindikata pri sozdu.
»Zadnjič, ko je izbruhnil nemir med delavci gradbene enote v Zagorju, ste novinarji klobasali, da sindikata ni bilo nikjer. Rad bi videl samo enega izmed vas, ki je bil takrat tam, z delavci. Tako kot jaz in drugi. Toda, hočem reči nekaj drugega. To, da je težko predvideti, kaj se bo ob vsem tem izcimilo. V eni izmeni je lahko še vse v redu, druga pa plan. Kot v Zagorju. In ko podrobneje analiziraš vse, o čemer je tekla beseda, ugotoviš, da so plače šele na petem, šestem mestu, da je večji vzrok za nezadovoljstvo že poraba denarja iz skupnega fonda za - kavo. Zato ni treba med rudarje metati isker. V Ljubljani sem jasno povedal, da me najbolj skrbi ta navidezna neprizadetost, apatičnost.
Koliko let smo se kregali med sabo tudi v sindikatih. Oni iz elektrodistnbu-cije in rudarji. Namesto da bi napore združili proti dejanskim vzrokom, da smo v energetiki s samoupravljanjem tu, kjer smo.«
»Na začetku,« meni inž. Leopold Jamšek iz trboveljske termoelektrarne. »Zaradi državnega in republiškega in-tervencionalizma v energetiki ni več
»	3 ig 3i? g ■§
*'-\ . v 1 \ v T \ \ v T ' > ■' ‘ \ \ \ \ \ ,. V TA -. \. .. . T ' . \\\\
oci\otSkrc\o? « V o vrsto. naSleva. pogoje, Va predstavljajo edino rešitev za revirje m skupnost. Tildi delavci termoelektrarne se strinjajo z naložbami v druge republike, če so te dejansko ekonomične. So pa proti temu, da mora Slovenija v krizi energijo uvažati iz Italije ali Avstrije, ker te prav takrat tudi v Bosni primanjkuje...
On dan sem šel v neko tovarno. Prijazno so me posadili na stol in ponudili kavo. Med čakanjem sem zazijal (že spet) v lepo mladenko. Bog, kako bi jo vzel za svojo. Za dan, dva. Stric, pravi lepotica, prsata, dolgonoga. Stric, kaj tako zijaš? Ali me nočeš več poznati? Sesula me je. Ali je mogoče, da bi bilo to bitje iz mojega lovišča!
Se ne spomniš več, kako sem se ti polulala za vrat, ko si me za prvi maj nosil s Svetine? Nič te ni več naokrog. Zdaj je vse drugače. Seveda sem poročena. Oče? Ta rogovilež? Že doglo ga ni. Kmalu po upokojitvi ga je pobralo. Na srečo je imel beneficiran staž, drugače niti penzije ne bi dočakal..:
Iztok Cilenšek
Strokovnjaki REK Edvarda Kardelj trdijo, da je izgradnje TE-TO 3 življenjskega pomena za 6.500 delavcev kombinata in za vse Zasavje. Ob tem poudarjajo, da je za Slovenijo ta naložba opravičljiva tako z ekonomskega kot ekološkega vidika. Iz ekonomskih razlogov zato, ker je cenejša kot podobne naložbe, o katerih v republiki trenutno razmišljamo, ekološko pa zato, ker bi z daljinskim ogrevanjem rešili revirje pred onesnaževanjem. Gre za območje, na katerem prebiva več kot 50.000 občanov.
Z novo termoelektrarno so povezani načrti rudnikov, v katere smo Slovenci v zadnjih desetih letih mnogo vlagali. Od osemdesetih pa do sredine lanskega leta kar okrog 43 milijard dinarjev. Z bencinskim dinarjem smo v istem času v Sloveniji bolj kot kdajkoli raziskali, kolikšno je v resnici naše rudno bogastvo. Odkrita so nova nahajališča, katerih izkoriščanje bo prepuščeno rodovom za nami. Prekmurje in Krško polje. Z novimi načini pridobivanja, verjetno z zažiganjem pod zemljo in uplinjanjem.
Do takrat pa bi bila že skrajni čas, da se pametno pogovarjamo o pametnih stvareh.
Janez Sever
Delavska enotnost
25
I/ Kemijskem inštitutu Boris Kidrič poudarjajo pomen stalnega in neposrednega sodelovanja z industrijo__________________________________
IZ ZAKLADNICE SVETOVNEGA ZNANJA LAHKO ČRPA SAMO TISTI, KI VANJO TUDI VLAGA
Ko sem poskušal precej poenostavljeno in naivno opredeliti, da me pri zapisu o Kemijskem inštitutu Boris Kidrič zanima predvsem tista plat njihove dejavnosti, ki se neposredno kaže v posodobljeni tehnologiji v gospodarstvu, so mi hitro pojasnili položaj in vlogo znanstvenoraziskovalne dejavnosti v naši družbi. Vsaj enkrat v zgodovini je bil inštitut že prepuščen samemu sebi in se je moral usmeriti predvsem v aplikativno dejavnost, ki naj bi bila zanimiva za industrijo, in takrat se je znašel v krizi, ki bi lahko pomenila tudi njegov konec.
Takrat - bilo je na začetku sedemdesetih let - so notranje utrdili inštitut s preusmeritvijo iz kratkoročnejših nalog v dolgoročnejše, V povezavi s Konzorcijem slovenske kemijske industrije m s tesnejšim sodelovanjem z ustanovami, ki so opravile raziskave na področju kemije, so delo postavili na nove temelje. Prevladalo je prepričanje, da si mora strokovni kader z delom na osnovnih raziskavah, ob pravilni usmeritvi sredstev za znanstveno raziskovalno delo, poglobiti znanje in ga specializirati za ožja raziskovalna področja. To je bil tudi čas, ko se je inštitut odločil za vključitev akademskih stopenj v pogoje za zasedbo delovnih mest in napredovanje, in zato tudi čas velike kadrovske obnove na inštitutu.
Čeprav bi bilo daleč od resnice, če bi rekli, da na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič ne morejo pokazati konkretnih rezultatov svojih prizadevanj v slovenski industriji, pa je, kot nam je ■povedal direktor inštituta Boris Kidrič dr. Stane Pejovnik, zelo poenostavljena zamišljena vodoravna veriga: znanost - tovarna - izdelek. Shema, s katero so prikazovali to povezavo med proizvodnjo, raziskavami in razvojem, kjer je nastopal še trg, je danes mnogo bolj zamotana in prepletena.
Danes so vsi dosežki posledica dolgoročne in načrtne politike, težišče vsega so Osnovne raziskave, ki oblikujejo tudi kadre, ob tem pa je še vrsta drugih dejavnikov, ki vplivajo na sadove raziskovalne dejavnosti. Pri tem tudi družbeno ozračje, zavedanje pomena raziskovalne dejavnosti ni brez pomembnega vpliva.
Kot je lažno upanje, da je mogoče že z malo denarja preobraziti gospodarstvo, tudi od povečanja sredstev za raziskovanje - če gre samo za to - ni mogoče pričakovati kar čez noč konkretnih uporabnih rezultatov za gospodarstvo. Narava znanstveno raziskovalnega dela je takšna, da iz zakladnice svetovnega znanja lahko črpa le tisti, ki vanjo tudi kaj prispeva. Če ne znaš, tudi jemati ne moreš. Zato mora biti znanstvenoraziskovalna dejavnost tudi pri nas načrtno in dolgoročno usmerjena, na kakovostno visoki ravni in konkurenčna dosežkom v svetu. Obseg seveda ne more biti enak kot drugod, saj v Sloveniji ne moremo niti približno zagotoviti enakovredno gmotno osnovo znanosti, toda s kakovostno ravnjo tistega, kar imamo, se moramo postaviti ob bok bogatejšim od nas. Mnogo dragocenih spoznanj o vlogi in mestu znanosti, ki veljajo tudi za naše razmere, je v gradivu Unesca o znanosti in tehnologiji pri razvoju
sveta, kjer so opredeljene mnoge modrosti, ki jih morajo upoštevati tudi nerazviti.
Pomembna je ohranitev stika z razvitim svetom_________________________
V Jugoslaviji smo na področju znanosti v bližnji preteklosti hudo izgubljali stik z razvitim svetom. Na srečo se je družba ovedla te nevarnosti in začela spreminjati svoj odnos do raziskovalne dejavnosti in jo vsaj manj opredeljuje kot porabo, marveč ji priznava produktivno funkcijo, brez katere si ni več moč zamišljati razvoja, potrebnega za ohranitev stika z razvitim svetom. Ta spremenjen odnos se pri Kemijskem inštitutu Boris Kidrič kaže v podvojenih denarnih sredstvih za dejavnost. Medtem ko je inštitut že pred dvema letoma kar polovico
Poglejmo, kako opredeljuje področja dejavnosti Kemijskega inštituta Boris Kidrič njegov statut. Osnovna dejavnost inštituta je raziskovalna dejavnost na področju kemije, kemijske tehnologije in sorodnih naravoslovnih in tehnoloških ved. Inštitut skrbi za uporabo in uvajanje svojih dosežkov v gospodarstvo ter opravlja strokovne storitve s svojega področja dela.
Kot dopolnilo in sestavni del svoje glavne dejavnosti inštitut opravlja še stranske:
-	izvajanje strokovnih mnenj, izdelovanje študij, predinvesticijskih programov in potrebne dokumentacije za tehnološke postopke na vseh področjih dejavnosti kemijske in njene sorodne industrije,
-	atestiranje kvalitete surovin in izdelkov antikorozijske zaščite,
-	raziskovanje na področju varstva človekovega okolja,
-	poskusna proizvodnja surovin, polizdelkov in končnih izdelkov za potrebe kemične in njej sorodne industrije,
-	vzgoja, izobraževanje, usmerjanje in izpopolnjevanje kadrov,
-	organizacija strokovnih posvetovanj,
-	pomožne in uslužnostne storitve za kemijsko in njej sorodno industrijo.
sredstev za svojo dejavnost ustvarjal z neposredno svobodno menjavo s partnerji v gospodarstvu, znaša ta delež zdaj le še tretjino, kljub večji dejavnosti.
Ko so na republiškem komiteju za raziskoval-
no dejavnost in tehnologijo preučevali blokade za hitrejše uveljavljanje znanosti v našem gospodarstvu, se je pokazalo, da je bila ena naših največjih napak, da ni bilo pritoka inženirjev - raziskovalcev v tovarne. Raziskovalni delavci pa so bežali v administracijo. Torej ni bil zavrt pretok, ampak je bil ves proces narobe usmerjen. Takšnega stanja pa se ne da popravljati s preusmeritvami, marveč ga je treba dolgoročno zastaviti na novo.
Na drugačno vrednotenje raziskovanja in znanostjv proizvodnji lahko raziskovanja vpliva le delno, na nekatere stvari pa sploh ne. Delovnih organizacij ne more nihče, razen zahtev trga, prisiliti, da bodo zaposlovale usposobljene razsikovalce. Prevečkrat pa se izkaže, da več velja zidanje cen, iskanje bližnjic, da so gmotni učinki hitrejši in večji, kot pa tvegano
Med desetimi raziskovalnimi enotami inštituta je največja enota za strukturno kemijo, poleg nje pa so še tele: analizna kemija in organska sinteza; kemija in tehnologija polimerov; kemija, biologija in tehnologija vod; kataliza in snovi z razvito površino; raziskave in razvoj silikatnih materialov; biosinteza in biotransformacija biološko aktivnih snovi; biotehnologija in industrijska mikologija; kemija, tehnologija in analitika živil; tehnološko ekonomske in planske raziskave. V raziskovalnih enotah je bilo leta 1986 zaposlenih 123 delavcev. Za normalno delo inštituta skrbijo v skupnih službah. V splošnih službah in računovodstvu je bilo v istem času zaposlenih 34 delavcev, v tehničnih pa 14. V šolskem letu 1986/87 je imel inštitut 11 svojih štipendistov.
uvajanje novih tehnologij in sodobnejših postopkov. Žal merimo v gospodarstvu uspešnost s trenutnimi bilancami, ne pa z zdravimi in perspektivnimi projekti.
V mešanih raziskovalnih skupinah sodelujejo strokovnjaki iz proizvodnje_____________________________
Pa vednar se v Kemijskem inštitutu Boris Kidrič potrjuje njihovo dolgoročno zasnovano sodelovanje z industrijo. Inštitut je tako prava
OlC^vvvccv \^Sk.Oxo>j -z^. \rvOiv^.\xv^o, -pn^M 'J 'ZSLRiivv\5rv
lelih sXa\no vn neposredno sode\ovariie z organizacijami s področja kemije dobiva novo kvaliteto. Tako v mešanih skupinah pri posameznih projektih sodelujejo tudi strokovnjaki iz proizvodnje, ki se skupaj z raziskovalci na inštitutu lotevajo nalog. Tridi v obdobju velikih finančnih težav se podjetja ne odrekajo temu sodelovanju, saj v njem vidijo svojo prihodnost.
Delovne organizacije vlagajo tudi v opremo inštituta ali se odločajo za skupen nakup raziskovalne opreme. Aparatura, ki stane nekaj sto tisoč dolarjev, je na inštitutu lahko mnogo bolje izkoriščena kot pa v posamezni organizaciji.
Tako imajo v inštitutu pilotno halo, ki je opremljena za vrsto večjih pilotnih poskusov. Lahko bi celo vpeljali butično proizvodnjo, vendar se ne razvijajo v to smer, marveč postopke prenesejo v kemično industrijo.
Čeprav smo že poudarili njihovo filozofijo, češ da bi bilo napak iskati potrditev njihove dejavnosti zgolj v konkretnih učinkih, ki se dajo meriti, pokazati s posodobitvijo proizvodnje v industriji, bi bil tudi spisek teh rezultatov precej zajeten. Računajo, da letno dajo industriji od dva do pet uporabnih izdelkov, ki jih razvijejo v inštitutu. Poudarjajo pa pomen stalnega in neposrednega sodelovanja z industrijo, saj gre pri kemiji za izredno elastično industrijo, ki se mora sproti prilagajati in imajo tudi izdelki relativno kratko življenjsko dobo.
Rezultate je mogoče pričakovati, ne planirati______________________________
Z ljubljanskim Lekom sodelujejo vsaj 15 let in zanje raziskujejo. Da gre za pomembno sodelovanje, pove podatek, da npr. Lek pokriva okoli 40 odstotkov svetovne proizvodnje zdravil za urejanje in zniževanje krvnega pritiska. Podobno je tudi sodelovanje z novomeško Krko pri razvoju sodobnih protivirusnih zdravil. Za Pinus
■Raziskovalno delo na mšntutu opravljajo v raziskovalnih enotah. Te so organizirane za različna področja kemije, tehnologije in sorodnih ved ter imajo od sedem do štiriindvajset sodelavcev. Raziskovalne enote vodijo raziskovalci z doktoratom znanosti ter s sosobnostmi za vodenje, organizacijo raziskovalnega dela in smislom za vzgojo raziskovalnega kadra. Vodje enot, ki združujejo delo tudi v drugih delovnih organizacijah (univerza, industrija), imajo namestnike. Znanstveni svet inštituta podeljuje sodelavcem raziskovalne nazive asistent II, asistent I, višji asistent, raziskovalni sodelavec, višji raziskovalni sodelavec in raziskovalni svetnik.
CZArScjazcrva.	\xvsičv 0«.oVo<Č2.«5:t\
hodka od prodaje vlekollta v nove raziskave. Ta prodaja je pomenila tudi začetek dolgoročnega sodelovanja Cinkarne in inštituta ter razvoja novih izdelkov za Cinkarno.
Drug primer je izolacijski material, ki ga pod imenom aplam izdelujejo v anhovskem Salonitu. Gre za visokotemperatumi termoizolacijski material (podoben kot znani vidasil, čeprav sodobnejši), ki je nastal z dolgotrajnim načrtnim delom pri preučevanju hidrotermalne sinteze. Ta material je nastal iz temeljnih raziskav, njegova prednost pa je, da ne potrebuje dragih vhodnih surovin, marveč odpadno kremenico, ki nastaja kot stranski produkt pri izdelovanju ferosilicija. Če lahko rečemo, da je bilo trdno mazilo lekolit rezultat tehnoloških znanj sodelavcev inštituta, pa je drugi nastal kot posledica
iz Rač so v kemijskem inštitutu razvili pomemben preparat, za katerega so opravili raziskave od laboratorija do pilotske izdelave. Veliko je tudi raziskav za optimizacijo industrijskih izdelkov, ki omogočajo večjo produktivnost dela in koristno izrabo stranskih produktov.
Sodelovanje z industrijo lahko ponazorimo z dvema primeroma. Cinkarna Celje izdeluje trdna maziva za suho vlečenje žice, ki so jih na bazi kalcijevih mil (stearatov) razvili na inštitutu. Inštitut je Cinkarni prodal know how in
Poleg temeljnih, aplikativnih in razvojnih raziskav je pomembno področje dejavnosti inštituta tudi pedagoško delo, kar dokazujejo številna diplomska, magistrska in doktorska dela, ki jih vsako leto deloma ali v celoti opravijo na inštitutu. Iz poročila o delu za leto 4986 lahko razberemo, da je bilo v tem letu pripravljenih 26 diplomskih del (leto prej 16), šest magistrskih del (leto prej štiri) in dve doktorski deli (leto prej 3).
V posebni dvorani lahko na inštitutu opravljajo vrsto povečanih pilotnih poskusov
temeljnih raziskav in je pravzaprav dokaz, da se v raziskovanju ne da načrtovati konkretnih rezultatov, s sistematičnim in načrtnim delom pa se jih da predvideti oziroma ocenjevati njihovo verjetnost.
Sodelavci inštituta se lahko pohvalijo tudi z mnogimi drugimi izsledki pri raziskavah in razvoju za številne druge kemijske organizacije in živilsko industrijo. Pomembno spodbudo za nadaljnje sodelovanje si obetajo tudi od akcije 2.000 novih raziskovalcev. Zdaj se v inštitutu šola 37 strokovnjakov, ki so v rednem delovnem razmerju v tovarnah, kamor se bodo po študiju tudi vrnili. V okviru te akcije usposabljajo tudi 17 študentov zase in bodo z njimi utrdili vrsto strokovnih sodelavcev.
Vseh dosežkov Kemijskega inštituta Boris Kidrič najbrž ni mogoče izmeriti z denarjem. Gotovo pa je vpliv njihovih prizadevanj - tako osnovnih raziskav, kot konkretnih izboljšav v posameznih postopkih - velikega pomena za vso prenovo našega gospodarstva. Družba v zadnjem času kaže dovolj razumevanja za tovrstno dejavnost, kar se kaže tudi v solidnejši gmotni podlagi raziskovalnega dela. Pa vendar je težko razumeti, da mora inštitut kot posebna organizacija poslovati kot vse druge - gospodarske organizacije. Predpisi jim nalagajo izdelavo vseh mogočih bilanc in drugih poročil in to je najbrž del vsiljene neracionalnosti, saj pravijo, da zaposlujejo zaradi predpisov vsaj 10 ljudi po nepotrebnem in so odveč.
Igor Žitnik
Delavska enotnost
27
MAJOLKA BOD'
POZORA VLJENA... Med Vogrinčeve dolžnosti sodijo tudi najrazličnejše slovesnosti. Posnetek je z zadnje na ljubljanskem Bellevueju, na kateri se je od svoje bogate tekmovalne poti poslovil naš najuspešnejši smučar vseh časov Bojan Križaj. (Foto: Joco Žnidaršič)
Tone Vogrinec tokrat kot dažnivec«
V vsaki šali je nekaj resnice
•prvega aprila je kot eksplozija bombe odjeknila vest: »Direktor jugoslovanskih alpskih reprezentanc Tone ^Vogrinec je odstopil!« Marsikomu, če že ne kar vsem Slovencem, se je požirek jutranje kavice ustavil v grlu, marsikdo pa je tudi jezno udaril po mizi, češ, »še smučarija bo šla k hudiču«. Da je bil pa to dan lažnivcev, je ^ prvi trenutek seveda le malokomu šinilo v glavo.
»Sprva še meni ne,« se Tone Vogrinec še zdaj zareži. »Tisti vikend sem bil namreč doma, v Mariboru, in zjutraj, ko je ljubljanski radio poslal v eter to vest, sem še spal. Potem se je začelo. Telefon je neusmiljeno bmel. Še sreča, da me je iz pisarne Smučarske zveze Slovenije poklical Fred Keršič in mi pojasnil bistvo potegavščine. Nato so me klicali še z Radia in povedali, da je tudi pri njih prava norišnica. Vprašali so me še, če se naj lažemo ali naj ob pol desetih povemo, da je šlo za potegavščino. Odločitev sem prepustil njim. Nato sem se neposredno vključil v oddajo na Valu 202 in jih v resnem tonu še nekaj .naložil', potem pa izklopil telefon in se odpeljal na Ptuj k prijatelju...« Tona torej na bližajočih se volitvah ne bo kandidiral niti za mariborskega župana,
kakor mu je predlagal eden izmed poslušalcev, niti ne bo prevzel krmilo avstrijske smučarske reprezentance, kar da so mu predlagali. Bi pa najbrž bil vesel, če'bi mu obrtnik iz Rogaške Slatine pokril razliko v plači med našim in avstrijskim direktorjem, kar mu je ponudil, če ostane doma.
»So pa lahko malo bolj zbujeni poslušalci kmalu ugotovih, da smo pač 1. aprila. Tako daleč namreč še nismo prišli, da bi morale biti tudi jugoslovanske smučarske reprezentance sestavljene po republiških ključih, pa tudi »informacija«, da me mora na direktorskem stolčku nujno zamenjati nekdo iz druge republike, češ da smo Slovenci na njem že predolgo sedeli, je bila na hudo trhlih nogah...«
Nato ga vprašamo, če morda verjame v star pregovor, da je
v vsaki šali nekaj resnice. Kot iz topa izstreli: »O, verjamem, pa še kako!« In začne pojasnjevati, kaj je v potegavščini zelo resno mislil. »Kaj lahko se zgodi, da bo šel še kdo iz našega strokovnega tima po poteh Gartnerjev in drugih trenerjev, ker je v tujini ta poklic pač uglednejši in predvsem gmotno bolj cenjen. V omenjeni oddaji sem to tudi omenil. Če imata trenerja ene najboljših smučark in enih od najboljših smučarjev na svetu okoli 70 starih milijonov plače na mesec, jih je pač težko zadržati. Počakaj za trenutek, postregel ti bom s točnimi številkami... Čez vso zimo je dobil glavni trener od
669.000	do 740,000 dinarjev na mesec, jaz pa 880.000. Pred to .podražitvijo' smo šli ,gor' za 40 odstotkov, torej v okviru dovoljenih meja.
Veš, kaj me najbolj moti, druge
pa tudi? Moti me, da naš poklic nenehno primerjajo z drugimi. Kar alergičen sem, če slišim ah pa preberem: ja, kako je mogoče, da ima direktor nekega tozda samo sto milijonov plače - govorim na pamet - direktor neke smučarske reprezentance pa prav toliko. Zdaj ti pa pravim: v Jugoslaviji je gotovo kakih 5000 tozdov, ki v svetu ne pomenijo kdove koliko, strokovnjaki iz .mojega tozda' so pa v vrhu. Takih je na svetu tako malo, da jih lahko prešteješ na prste ene roke...
... Pa tudi način našega dela je takšen, da bi ga le redko kdo z veseljem opravljal, četudi bi imel trikrat večjo plačo. Poglej: deset mesecev na leto si od doma, ločen od družine; delaš pod najtežjimi pogoji - na višinah, v mrazu, snežnem

...........t !	./
________________________________;
Vii' t\v	y -7.\\\, 'j' 'Al' i, \\v \o ' ■' ^ VJ ‘
do mraka, tudi od sodotah in nedeljah; trpiš duševno in telesno. Naši fantje prevozijo letno tudi po
50.000	kilometrov s kombiji in osebnimi avtomobili! Če vse to se-šteješ in pomisliš, da te lahko čez noč kdo v rit sune, če nisi uspešen, je to strahotno slabo plačani poklic.
Po drugi strani pa od zunaj prihajajo ponudbe našim strokovnjakom, naj pridejo k njim. Samo za primerjavo ti bom povedal, koliko dobi denimo Cveto Jagodic (upam, da mi ne bo zameril), ki je bil pri nas v bistvu najmlajši pomočnik. Čez zimo je bil upravnik naših smučišč na poligonu v Kranjski gori. Pa so nas Islandčani prosili, naj jim .posodimo’ kakšnega trenerja. Šel je on, čeprav v bistvu ni imel nobenih pravih izkušenj. Zadovoljni so z njim; na mesec mu
no in stanovanje, na voljo ima avtomobil, dobi letalsko vozovnico za skok domov... Gori je šel sredi februarja, ostal pa bo do junija, ko mu bo potekla pogodba. Za .sprehajanje’ sem in tja in - jasno - trdo delo bo dobil 10.000 dolarjev. To je mnogo mnogo več, kot dobi naš trener za vseletno delo... Kako zadržati strokovnjake doma? Ne-nehnoma jim piham na dušo in pozivam na njihovo narodno zavest. Za zdaj me še kar ubogajo. Kar pa zadeva mene - da končava prvoaprilsko potegavščino -, jaz do naslednjih olimpijskih iger ne bom šel nikamor. Tu sem zadovoljen, rad imam to delo..., sem pa tudi že malce prestar, da bi v kakšni manjši nacionalni zvezi spet začel iz nič. To je takšna kalvarija, da enostavno ni denarja, ki bi me lahko premamil. Velesile, kakršne so
TS-v vtrok., Fvj	VvaCvvvei vrv fesa 'SRSdrfsvvek.,
so tudi tako »nacionalistično« nastrojene, da se raje opirajo na lastne kot na tuje moči. Zato pozabi, da bi lahko bil kakšen Vogrinec' trener v Avstriji. Ja, manjše zveze pa mamijo z novci. Vem, da bi Švedi radi našega Šparovca... Res je hudič, če lahko vrhunski trener zasluži pri nas, denimo, 500 dolarjev na mesec, drugje pa tudi do 4000. Ampak, kot sem že rekel, pozivam na našo domoljubno zavest in jih prepričujem...«
In kaj bo Tone Vogrinec počel zdaj, ko je sneg skopnel? Bo počival? »Ja, to si pa ti misliš,« bliskovito odvrne. »Sinoči smo .sejali' do pol enih, ob sedmih zjutraj pa smo imeli že sestanek sekretariata. Ne boš verjel, ampak v temle trenutku se zame začenja najtežji čas v vsem letu. Analiziramo minulo tekmovalno sezono. To je kup se-
3 /

vvvov^vvvvo. ,'oe\o
knjigo' za naslednje Štiriletno obdobje, na tej osnovi narediti podroben letni program (kar bo malce bolj zapleteno, ker je večji del reprezentantov pri vojakih); čakajo nas prestrukturiranje smučarskega sklada in pogodbe s sponzorji do olimpijskih iger v Albertvillu. No, vse pogodbe so . že sestavljene, zdaj bo treba vzeti pot pod noge in obiskati vse poslovne partnerje doma in na tujem. To bo trajalo do konca maja, ko bomo pripravili tudi skupščino SZJ. Če pa spet upoštevamo, da bomo 25. maja že začeli priprave na novo sezono, .prostega teka’ tako rekoč nimamo. Vidiš, tako je to...«
Tona, živel 1. maj! Pa pazi, da ne boš delal, ker je to zapovedani praznik.
Damjan Križnik
Iz osebne izkaznice
Direktor Tona
Ko je Tone Vogrinec dobil Bloudkovo nagrado, najvišje priznanje v slovenski telesni kulturi, je v obrazložitvi med drugim pisalo: »za dolgoletno strokovno in organizacijsko delo...« Za strokovnost moraš imeti ustrzeno podlago, za spletanje organizacijskih niti še posebne sposobnosti, bolje rečeno - žilico. Od kod vse to? Mogoče bomo delček tega vendarle lahko razbrali, če se vrnemo dobrega četrtletja nazaj (leto gor ali dol) v Ljudski vrt, na Kalvarijo, med Tri ribnike, na Pohorje...
Tone Vogrinec športnik
(»... bil sem malo v šoli, zato pa več na igriščih!*)
0 Košarkar
Vneto je pobiral žoge Pavloviču, Kandusu in celo Danevu, jih gledal in občudoval. Da ni obstal pri košarki, ni bila kriva nizka rast, marveč spoznanje, da za »mulce* tedaj ni bilo ustreznih tekmovanj. Tako je vse postalo nezanimivo...
0 Teniški igralec
Konec tekmovalne poti je bilo že pri 14 letih, in to ob Paličkem jezeru na državnem pionirskem prvenstvu. Edini od slovenskih igralcev je imel priložnost za uvrstitev v polfinale, vendar je dobljeno partijo zavoljo svoje objestnosti izgubil. V sveti jezi je razbil lopar in se zaklel, da ga ne bo več vihtel... Mnogo let kasneje ga je znova prijel, vendar zgolj za razvedrilo.
0 Rokometaš
Petnajst let je bil v prvem moštvu Branika, dvakrat celo najboljši strelec v slovenski ligi. Običaj je bil, da je najboljši strelec dobil tudi mesto v državni reprezentanci... Tako je nastopilo mnogo Slovencev, med njimi Ač-kum in Papež..v primerih, ko bi moral biti v reprezentanci Tone, pa je prišlo do razprtij. Izid? Iz Slovenije tedaj ni bilo reprezentanta ... Načelno in trmasto se je pri devetnajsti odločil: »Rokomet, zdravo!* Še dolgo let je igral za svoj Branik, vendar bolj kot dopolnilo za svojo zadnjo in dokončno ljubezen - smučanje.
0 Smučar
Na smučeh je stal pri šestih in prvič tekmoval pri 12 letih. Bilo je v Mestnem parku, za Tremi ribniki. »Prvih deset v teku in slalo-
mu bomo vpisali v SK Branik, * je bilo objavljeno. Tone je bil obakrat med deseterico. »Tedaj je bila velika čast za vsakega,mulca’ članstvo v tako uglednem športnem kolektivu.* Naraščajnike so starejši lepo sprejeli, jim pomagali: raslo je prijateljstvo, kopičilo se je znanje..., pohorska druščina je marsikoga vklenila do današnjih dni. Tedaj vsestranski športnik Tone pa je imel še en cilj, namreč smučati tako kot Dušan Šober (ni znano, če se mu je kdaj posrečilo...) Uspehi so bili: najprej potrjevanje v klubu, potem v republiškem merilu, kar je pomenilo - tako kot danes — tudi v jugoslovanskem merilu. Bil je slovenski prvak, drugi na državnem prvenstvu v veleslalomu, v časih Lakote in Jakopiča na robu stalnega članstva v reprezentanci. ..
Tone Vogrinec organizator
(»... moj oče je bil trgovec, morda odtod moja žilica. *)
Direktor alpskih smučarskih reprezentanc je po poklicu strojni tehnik. Poleg športa je fantiča že kmalu zamikalo vse, kar se vrti okoli najrazličnejših koles, zatorej se je tudi ustrezno usmerjeno izobrazil. »Šraufal* je in »kšeftal* najprej z dvokolesi, potem z motorji, nato z avtomobili... Načrtno delo je prineslo sadove: Tone se je kmalu vozil s svojim avtomobilom! Ko mu je bilo borih 20 let, je že imel svoj kombi (tedaj se je že dokončno opredelil za smučanje). Naša smučarska reprezentanca je tedaj potovala po Evropi zgolj z vlakom in Tone, kije bil bolj ali manj vedno na robu reprezentance, je nenadoma postal za moštvo še bolj zanimiv: imel je kombi, torej mikavnejši in udobnejši prevoz.
Ni skrivnost, da je bil tudi zavoljo tega malo bolj pogosto na poti z najboljšimi. Tako je imel priložnost doživeti vsa klasična evropska smučarska središča, spoznati delo v drugih reprezentancah, se seznaniti morda z navidez tudi nepomembnim obrobjem...
Tone Vogrinec strokovnjak
(»... moja prva izobrazba je bilo domače igrišče!*)
Leta 1968 se je zgodilo veliko stvari. Tone je dobil sina, si zlomil nogo, odšel k vojakom ... in začel razmišljati, kako in kaj, ko bo dokončno salutiral pred vojašnico. Ponudba ali izziv, kakor hočete, je prišla iz društva, kjer je Tone ali Tona počel že vse mogoče - iz Branika. Januarja leta 1970 je postal trener in kmalu zatem vodja Branikove smučarske šole (beri: prve profesionalne smučarske šole v Jugoslaviji!). Na dlani je, da taka šola potrebuje bistrega, iznajdljivega, sposobnega človeka. Domače znanje je Tone izpopolnil na sloviti francoski »Ecole Nati-onale de Ski et d’Alpinisme*, kjer je bil kot prvi tujec najboljši dijak v letniku. Ponosno vam bo povedal, da mu je častno medaljo izročil tedanji francoski minister za turizem, mladino in šport Mamice Herzog, sloviti alpinist, prvi zmagovalec Anapurne. Tonetov ugled je hipoma poskočil. Postal je trener ženske reprezentance (zasluga Dušana Senčarja, ki je kadroval ljudi, ki so mu bili kasneje pri roki), leto kasneje pa celotne alpske reprezentance Jugoslavije. To je bilo v zimi 73/74, ko so bili obeti za korenite spremembe kaj borni. Pa vendar je bilo tisto leto začetek vzpona...
(HOP-HOP, smučarski Utrip, 1985)
29
Delavska enotnost
reportaža
Obisk pri Petrovih v Tupelčah na Krasu__
Zemlja kot ljubezen in trpljenje
»A takšne, ki delajo tako v službi kot doma, iščete. Saj takšni so tukaj vsi,« nam je dejala prodajalka v majhni vaški trgovini v Kobjeglavi, slikoviti vasici v osrčju Krasa. »Skoraj vsaka hiša ima nekaj vinograda, košček zemlje, poleg tega pa hodijo ljudje v službo, saj drugače ne bi mogli živeti. Še najbolj stara in trdna je Petrova kmetija v Tupelčah, vendar pa tudi tam ne živijo samo od kmetije. Mati je doma, sin pa hodi v službo.«
Medtem ko se je Kobjeglava, kot večina kraških vasi, razlezla okrog hribčka, obdanega z vinogradi in sadovnjaki, pa ležijo Tu-pelče, vas z nekaj desetimi hišami, nekoliko bolj v dolino, od koder se svet znova začenja povzpenjati tja gor proti Štanjelu.
Portal z letnico 1771____________
Pri vaški mlaki, ki ji pravijo kal
-	tu so včasih, ko še ni bilo vodovoda, v poletnih sušnih mesecih napajali živino - zavijemo na levo in skoraj trčimo v mogočno kraško hišo, obdano z visokim zidovjem in s portalom, v katerega je vklesana letnica 1771. Tupelče številka štiri. Skozi vrata je videti le kos borjača, kraškega dvorišča, in na njem psa, priklenjenega na verigo. Sin še ni prišel iz službe, pove soseda. Gospodinja pa je v vinogradu. In odpravimo se v vinograd.
Gospodinjo, 65-letno Zofijo Abram, najdemo sredi vinograda, ko ravno skrbno povezuje trse z bekami, tankimi vrbovimi šibami. Da je pri delu ne bi preveč motili, smo se pogovarjali z njo kar tam, v vinogradu. Takole se je sama predstavila: »Ljudje pravijo, da preveč delam in da bi se morala bolj šparati, ampak jaz naravnost uživam v delu. Vedno sem rada delala.« Široko se nasmehne. »Najbolj sem zadovoljna tedaj, ko je delo dobro opravljeno. To je zame življenje in sreča.«
Troje otrok ima, dva sina in hčerko. Ta je poročena. Vsi trije so izšolani. Najstarejši sin je inšpektor v Novi Gorici, kjer tudi stanuje s svojo družino, v stanovanjskem bloku. Doma je ostal drugi sin, Tone, strojni tehnik, ki se vozi vsak dan na delo v Novo Gorico. Zaposlen je pri Vozilih. Zadovoljna je z otroki, pa tudi s svojim zdravjem
-	še nikoli v svojem življenju ni bila bolna, pri zdravniku pa je bila le enkrat - ko se je z vilami zbodla v prst: »Še kartona takrat niso imeli o meni.«
Kot nam pove, se je poročila kmalu po vojni, stara 26 let. Mož je bil tedaj že v letih. Doma je iz Kobjeglave in oče je imel pod Italijo gostilno. Z možem in njegovo neporočeno sestro se je dobro razumela. Mož je umrl že pred petnajstimi leti. Najhuje je bilo okrog leta 1950, pravi, ko ni bilo pri hiši niti solda. Otroci so bili še
majhni, tako da ni bilo nikogar, ki bi prijel za delo.
Uteha v delu____________________
Če nam ne bi pomagali moževi sorodniki, ne vem, kako bi bilo. Nihče ne ve, koliko sem pretrpela, kako hudo nam je bilo včasih. Toda klonila nisem nikoli in preživeli smo. Kmetija je ostala. V delu sem našla uteho in delo me je rešilo. Zdaj nam gre dobro, vsega je za-
dosti - mesa, jajc, mleka, šnopsa, vina. a kaj, ko ni neveste,« globoko zavzdihne. »Drugi sin se je sicer poročil, a žena ni hotela priti sem, češ da preveč delamo. Zdaj je sam. Ta zemlja je kriva, da se nista razumela.«
Sicer pa pohvali vse tri otroke, zmerom so ji veliko pomagali pri delu in tudi zdaj ji priskočijo na pomoč. Vse postorijo sami, saj delavcev dandanes ni več dobiti, za noben denar.
Povprašamo, zakaj sin hodi v službo - mar se samo od kmetije ne bi dalo živeti? Pogleda, kot da ne more verjeti svojim ušesom m izstreli kot iz topa: »Saj ni neumen. Službo da bi pustil! Samo to ne. S svojim denarjem dela, kar hoče, zgradil si je novo hišo, poleg stare. Sama sem na tej zemlji toliko pre-garala, da ne bi nikomur privoščila, da bi to doživel. Naj me strela udari, če m res! Delala sem kot žival. Kdor na zemlji ni delal, tega ne ve.«
Potem pove, da predstavlja služba nekaj zanesljivega: »Ljubezen do zemlje je danes premalo. Ljudje tod okoli nočejo več delati kaj dosti. Mi smo res neumni, ko toliko delamo. Še smejejo se nam. Vendar pa zemlje nočemo pustiti, da bi šla v maloro. Tule, kjer zdaj stojiva, včasih skorajda ni bilo zemlje. Oče mojega moža jo je z voh navozil od drugod - pa bi zdaj tega ne obdelovah tako, kot je treba...« Tako je bilo tudi drugod po Krasu: ljudje so si v potu svojega obraza dobesedno nagrabih na kup skromne zaplate zemlje.
Več živine kot vsa vas skupaj___________________________
V hlevu imajo devet glav živine, pet krav in štiri teleta. Poleg tega pa še dva prašiča, za domačo rabo. Včasih je imela na Krasu skoraj vsaka hiša najmanj po eno kravo ali par volov - seveda pa tudi prašiča, za kraški pršut in klobase. Kako pa je danes?
»Naša kmetija je deleč naokoli največja. Naslednja velika ima le eno kravo, čeprav bi jih lahko ime-li več. Vendar nočejo. Imajo le toliko, kolikor potrebujejo. Sploh pa imamo pri nas več živine, kot vsa vas skupaj. Komu je to podob-
Mogočni vhod na kraški borjač
no? Rečejo takole: imel bom kravo, da bo povrgla tele, tako da ga bomo lahko jeseni zaklali zase m spravili v zmrzovalnik. Tako delajo vsi. In nič več.«
Popoldansko sonce prijetno greje v hrbet. Čevlji se ugrezajo v opečnato rdečo zemljo, razmočeno od aprilskih ploh. Slišati je škrjanca.
Roke Zofije Abram medtem vežejo trte. Kot nam pove, je bilo treba letos povezati kakih štiri tisoč trt, zvečine terana. Nekaj je
Xv\Ol\ feeVegsL.	o\>\es\a. vse*\
teh Stm tisot trt - čeprav so it zaorali s traktorjem, je bilo vendar treba nekaj podkopati. Lani so posadili še 850 trt, tako da jih bo zdaj že skoraj pet tisoč. Teran prodajo največ v zadrugo - letos so ga prodali 230 kvintalov (23.000 litrov).
Prodajajo tudi mleko, po osemnajst litrov na dan. Krave pomolze kar sama, na roko, tudi hrani jih sama. Travo pa pokosita sinova s kosilnico. Pri hiši so danes trije traktorji, nakladalka, kosilnica - »vse, kar hočete«. A včasih ni bilo tako, poudari. Spominja se, kako so v Italiji prodajali žganje pa meso in jajca, da so lahko kupili kosilnico.
»To je bilo okrog leta 1960 in še prej. Na bloku so bili zelo strogi, nisi pustih nesti čez kilograma mesa. Morali smo odrezati stran, potem smo to zavili k jajcem in na drugi strani meje smo dali spet k mesu. Tako smo počasi polagali na kupček liro na liro in si kupili kosilnico. Spominjam se, da je tedaj veljala 320.000 lir, za povrh pa še carina. Vsi ljudje so si tako pomagali. Denar so vlagali v stroje. Zdaj tega ne počno več, v Italiji prodajajo le še žganje in sem in tja kakšen liter vina.« Kras je bil vedno naravno zaledje Trsta.
Na delo v Italijo__________________
Kot nam pove, se ljudjem zdaj ne splača več toliko prodajati, ampak raje hodijo v Italijo delat. To se splača - ne pa rediti kravo, pravi. Zenske pa delajo tam čez kot čistilke pri kakšnih upokojencih. Zaslužijo po sedem tisoč lir na uro.
ot>erc\ai voVcvarcva. vrv
so dekleta iz revnejših kraških družin morala s trebuhom za kruhom v Italijo, v službo k raznim bogatim dnižinam. Tisti, ki so imeli zemljo, so nosili prodajat svoje kmetijske pridelke v Italijo. Zofija se spominja časov, ko je bila še mlada in je nosila prodajat v Trst češnje, grah pa tudi med, ker je imel njen oče čebelnjak.
Vprašamo jo, kaj je po njenem krivo, da gre naši državi danes tako slabo.
Pri Petrovih se pohvahjo z odličnim teranom.
x\!& T^ZAvrrveirrv. 's/ ■sede. t>v tcvot^V vrrveVv
le toliko, kolikor si je v resnici zaslužil. Pa ni tako. Pri nas se bolj splača špekulirati kot pa delati. Pa tudi to ni prav, da moramo takoj, ko kaj prodamo, ves denar porabiti, drugače smo v enem letu ob vse. Sama delam za pet drugih. Ampak ne morem delati za vse tiste, ki delajo slabo ali pa sploh nočejo delati.«
Potem se spomni, da se je sin najbrž že vrnil iz službe, zato pravi, naj se odpraviva proti hiši. Morda ga ujameva za pogovor.
Spretne roke Zofije Abram povezujejo trte z bekami — več kot štiri tisoč trt.
»Po moji glavi je takole: tiste ljudi, ki so imeli kaj v glavi, so spravih proč, ukazovali pa so takšni, ki so bili nesposobni. Še zmeraj je tako in zato tudi ne more biti bolje. Nekateri so si brez dela veliko nagrabili. Poštah so milijarderji, država pa je per terra. Jaz tega
Kamnita miza sredi boijača____________________
Ob robu vinograda se na hruškovem drevesih odpirajo cvetovi. Breskova drevesa pa so že odcvetela. V vogalu ogromnega borjača, dvorišča, je kamnita miza, ob hle-
v\Y\ TkisVe: TcvvvrNivrvo	YVa^o
značilnega kraškega lainika, hiaj-de s trtami, tudi na tem dvorišču ni več. Hiša je sicer velika in prostorna, navajena velike družine in številnih gostov že stoletja nazaj. Sredi kuhinje je velik štedilnik in nad njim napa, nekakšen lesen obod, ki je včasih krasil vse kraške kuhinje, zdaj pa ga je še težko kje najti.
Toda sinu ni do pogovora, morda je utrujen še od službe ah pa preprosto po kraško zadržan. Komaj da ga za hipec vidimo, že nam izgine izpred oči neznano kam. Zato povprašamo njegovo mamo, kako zmore toliko postoriti doma in še pošteno opraviti svoje delo v službi. Ali je res, da hodijo nekateri v službo le počivat, tako da lahko potem šele doma pošteno zavihajo rokave?
»Takole vam povem. Tisti, ki je delaven v službi, je priden tudi doma. Mojemu sinu so v službi rekli, da še preveč dela.«
In kdaj je pri vas najlepše? »Tedaj, ko je trgatev. Takrat pripravimo pri nas veliko fešto. Vsi otroci in vnuki pridejo domov. Celo iz službe pridejo pomagat. Tedaj ubijemo tele in vse bogato postrežemo«
Potem se ji za hip zmrači obraz: »Kaj pa potem, ko bom umrla, tega ne vem. Niti pomislih ne smem, da bi šlo v nič vse tisto, za kar sem toliko pretrpela in se nagarala. Zdaj, dokler sem še živa, je pri hiši vsega dovolj. Kaj pa bo potem, ne vem.«
In njena največja želja? »Da bi v hišo prišla nevesta...«
Marija Frančeškin, slike: Sašo Bernardi
Odprli center Domus Slovenica____
Slovenska pomlad na Dunaju
Slovenci smo od nedavnega bogatejši za sicer majhno, vendar zelo pomembno okno v svet. Beseda je o novoustanovljenem kultumo-gospodarskem centru Domus Slovenica, ki so ga pred dnevi slovesno odprli v prenovljeni stavbi na Plankengasse 4, v strogem mestnem središču Dunaja. Bržda stvar niti ne bi zaslužila tolikšne pozor-nosh, če bi šlo za enega tistih številnih centrov po svetu, ki delujejo pod okriljem jugoslovanske države in za katere ugotavljamo, da jih imamo preveč. Domus Slovenica je pravzaprav alternativni poskus kulturnega in gospodarskega prodora v Srednjo Evropo in v svet, ki se že na začetku otepa tradicionalnih institucionalnih okvirov, ki dajejo krila birokraciji in utesnjujejo inovativnost.
Zamisel o takšnem centru na Dunaju se je namreč porodila
v Društvu za pospeševanje sodobne slovenske umetnosti in kulture Virtuti et musis, ki so ga prav zategadelj leta 1986 tudi ustanovih in ki se je tega leta tudi takoj dogovorilo z Gospodarsko zbornico Slovenije za skupno nastopanje. Kaj imata skupnega kultura in umetnost z gospodarstvom? Nič ah zelo malo, če sta v službi ideologije, ki se v naših razmerah odražata v tako imenovanem socrealističnem prijemu in če gospodarstvo predvsem teži k tonam in kubikom. Čisto druga pesem je, če ustvarjalce mika predvsem estetika. Brez te pa danes ni ekonomsko učinkovitega prodora na tuja tržišča.
Prav v tej misli se skriva odgovor na vprašanje, kaj je sililo snovalce novega slovenskega centra na Dunaju v tako kultumogospo-darsko različico. Če je soditi po besedah namestnika generalnega
sekretarja avstrijske gospodarske zbornice dr. Herberta Reigerja, ki je spregovoril nekaj priložnostnih besed na otvoritvi doma, potem je ta »fasciniral« celo Dunajčane, kar je bilo razbrah iz njihovega precejšnjega zanimanja za arhitekton-
ske rešitve Marka Mušiča. To pomeni, da so snovalci centra zadeh v polno, ko so se takšnega projekta polotih prav na Dunaju. Vrhunec
te misli nedvomno prestavljajo besede dr. Naceta Šumija, ki je na tiskovni konferenci na Gospodarski zbornici Slovenije nekaj dni pred otvoritvijo doma dejal: »Če za Bruselj velja, da je gospodarsko središče Evrope, potem je to isto
v kultumogospodarskem pomenu Dunaj«. K temu lahko dodamo zgolj še, da je z Dunajem povezana v večstoletna usoda Slovencev, kar F
Na prireditvi Slovenska pomlad na Dunaju se je s svojimi izdelki predstavilo 17 slovenskih delovnih organizacij: Tovarna športnega orodja Elan, Industrija pohištva Stol Kamnik, Steklarna Boris Kidrič Rogaška Slatina, KIL - Keramična industrija Liboje, Sladkogorska tovarna papirja Paloma, Tovarna zdravil Krka Novo mesto, HP Medex, Kemijska in usnjarska predelovalna industrija Konus, Alpska modna industrija Almira Radovhica, Tovarna pletenin Rašica, Vezenine Bled, Tovarna klobukov Sešir, Toko Domžale, Tovarna dvokoles in opreme Rog Ljubljana, Tovarna motornih vozil Tomos, Kovaška industrija Unior Zreče in Razvojni center Celje.
Delavska enotnost
31
dobi svoj pra vi pomen, ko zvemo,
da Domus Slovenica ni samo kul-turna tn gospodarska komunikacija SR SJovenije, temveč vseh Slovencev.
Približno takšen je širši okvir ideje in ustanovitve novega slovenskega doma na Dunaju, ki pa ima tudi svoje povsem praktično ozadje. Če se za hip, denimo, ustavimo pri otvoritveni prireditvi, ki so jo poimenovali »Slovenska pomlad na Dunaju«, se ta praktičnost zrcali takole: na njej se predstavljajo sama ugledna imena med šlo-
Svoje umetnine so razstavili tile umetniki: Janez Boljka, Bogdan Borčič, Jože Ciuha, Riko Debenjak, Andrej Jemec, Boris Jesih, Lojze Logar, Vladimir Makuc, Adriana Maraž, France Mihelič, Jože Spacal, Gorazd Šefran in Klavdij Tutta.
venskimi grafiki, ki nekaj pomenijo tudi v svetu, o čemer pričajo njihova mednarodna priznanja. V isti sapi pa se je hkrati predstavilo tudi 17 slovenskih delovnih organizacij z izdelki visoke kakovosti.
Ustanovitelji centra (Gospodarska zbornica Slovenije, Društvo za pospeševanje sodobne slovenske umetnosti in kulture Virtuti et mu-sis, Mladinska knjiga-koprodukci-ja m Razvojni center Celje, ki so mu zaupali tudi operativno vodenje doma) so si njegovo delovanje zamislili kot stalno razstavljanje najnovejših (predvsem pa vrhunskih) dosežkov slovenske kulture in gospodarstva. Vendar ne gre zgolj za razstavljanje, temveč bodo
Domus Slovenica je dobil svoje prostore v imenitni secesijski palači, katere lastnik je dunajski arhitekt Martin Schvvanzer. Arhitektonske rešitve Marka Mušiča so tako ekskluzivne, da že same zbujajo pozornost, odprtost in tako vabijo na ogled.
razstavljale! v njem sklepali tudi konkretne poslovne pogodbe. Če vemo, da je Dunaj poln tujih gospodarskih predstavništev, potem lahko rečemo, da upanje v uspešno delovanje in poslovanje tega doma sloni na trdni podlagi. Tembolj, ker so ustanovitelji v svoje temeljne akte zapisah, da si vstopnico za ta butični dom slovenske ustvarjalnosti lahko pridobi vsakdo iz Slovenije in Jugoslavije, toda samo pod pogojem, da bo lahko ponudil vrhunsko kakovost svojega izdelka. Domus Slovenica torej lahko jemljemo tudi kot nov korak pa tudi pritisk na tolikanj potrebno prestrukturiranje našega gospodarstva.
Ivo Kuljaj
Kot vsa oprema so tudi tile kamni domači
Po otvoritvi doma sije razstavljene eksponate v spremstvu namestnika generalnega sekretarja avstrijske gospodarske zbornice ogledal tudi predsednik GZS Marko Bulc

(JLU&A.Z Vsf Ui=fUJi-nu is\bru(-J
^A.eOrtŠlT\XE^eXVOTC\ \XV T^fcfvCO
gonjo, to je med severno in južno mejo občine Piran, je zračne črte za komaj dobrih pet kilometrov. Na tem koščku slikovite slovenske obale je neverjetno veliko sindikalnih počitniških domov. Te razpršene in nepovezane oazice domačega turizma, kd so nekaterim trn v peti, predstavljajo za mnoge slovenske družine edino upanje, da si enkrat na leto privoščijo počitnice in vsaj malo moija.
Skupno je v piranski občini natančno 107 počitniških domov slovenskih delovnih kolektivov. Tu poleti uživajo Slovinovi ljudje iz Ormoža, rudarji iz Mežice, delavke tovarne Beti iz Metlike, pa lito-strojčani, železarji iz Raven, kro-parski kovači, delavci Merxa iz Celja, Tovarne igel iz Kobarida, vrhniške Industrije usnja, člani občinske počitniške skupnosti Škofja Loka, delavci Kartonažne tovarne iz Ljubljane, mariborske Metalne, medvoškega Donita in še mnogi drugi iz najrazličnejših krajev naše republike. Zato bi lahko dejali, da je v poletnih mesecih Piran Slovenija v malem.
Majhni v večini____________________
V Strunjanu, Fiesi, Pacugu, Piranu, Portorožu, Luciji in Seči je torej več kot sto sindikalnih počitniških domov. Pa naj še kdo trdi, da skrbi sindikat le za ozimnico. Med drugim ima polne roke dela tudi s počitnikovanjem.
Seveda so omenjeni domovi takšni in drugačni. Nekateri lepi, sodobno urejeni in negovani, drugi nekako revni. Večina je sila skromnih površin. Še največjega imajo ravenski železarji v Portorožu, ki premore le malo manj kot 300 ležišč. Tudi rudarji iz Titovega Velenja imajo nad morjem v Fiesi
Tir
Piran - poleti slovenski Babilon
Tartinijev Piran je poleti Slovenija v malem
Blišč in beda naših počitniških domov
Tudi v tem primeru velja, da Je povpraševanje odvisno predvsem od kakovosti ponudbe
lepo postojanko. V 46 sobah lahko hkrati letuje 161 ljudi. Sicer pa se lahko s počitniškim domom, ki ima dobrih sto ležišč, pohvali le malo lastnikov. Med njimi so Ljubljanska banka, počitniška skupnost Škofja Loka in kolektiv KPD Dob. Zmogljivosti drugih počitniških postojank so skromnejše. Litostroj ima v Fiesi sicer 98 ležišč, IMP le dve manj in tako je večjih počitniških domov na območju Pirana konec.
Gorenjska predilnica, na primer, ima v Pacugu le 6 ležišč, Klub borcev NOB v istem kraju dve
več, prav toliko jih ima Mene v Strunjanu, kar velja tudi za kočevski Inkop, medtem ko ima Kino podjetje iz Celja v Piranu le dve sobi s štirimi ležišči. Zato v mnogih primerih težko govorimo o »domovih«, saj gre le za nekaj opremljenih sob.
Ja, tako je s to stvarjo. Zmogljivosti je veliko, vendar so kot kaplje razpršene od Strunjana do Dragonje. Njihovi lastniki se trudijo vsak po svoje, kar velja za vzdrževanje, oskrbo, urejanje potrebnih formalnosti kot tudi mnoge druge stvari. Za vse to pa potrebujejo kar veliko
časa, precej denarja in zvrhano mero dobre volje.
Mrtev kapital___________________
In sedaj k nekaterim konkretnim številkam, ki marsikdaj povedo in razkrivajo ves »blišč in bedo« sindikalnega turizma. To, kar v tem pogledu velja za piransko občino, je namreč značilno tudi za »delavski turizem« drugod.
V 107 počitniških domovih, še vedno govorimo o občini Piran, je 1271 sob, ki premorejo 4080 ležišč. To z drugimi besedami pomeni,
Vrcva.	Olotcv	\a VY
do 12 sob oziroma koma} 38 ležišč. Dalje: lani so vsi ti domovi zabeležili 233.661 prenočitev, to je za skoraj štiri indeksne točke manj kot leto prej, kar pomeni, da so bile zmogljivosti povsem zasedene le 56,8 dneva. Torej niti dva meseca na leto.
K temu naj dodamo, da so se delavci v svojih domovih zadrževali povprečno 7,7 dneva ah komaj dober teden. Ker nudijo domovi gostoljubje tudi drugim ljudem, so lani našteh 11.387 prenočitev tujcev, kar je v primerjavi z letom 1986 kar za 12 odstotkov manj.
Od vseh naštetih podatkov nedvomno najbolj bode v oči tisti o izkoriščenosti tega velikega bogastva, ki bi ga lahko primerjah z vrsto velikih hotelov. Gre vendar za 4080 ležišč!
Možnosti sodelovanja
Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, ko pa imamo iz leta v leto manj možnosti za dopustovanje po svojem okusu, ni tako zapleten. Oglejmo si te sindikalne domove, pozanimajmo se za njihovo ponud-
POČITNIŠKI DOMOVI V OBČINI PIRAN
(vsi podatki so za leto 1987)
število domov:	107
število sob:	1271
število ležišč:	4080
povprečno število sdb na dom: 11,8
povprečno število ležišč na dom: 38
povprečna polna izkoriščenost:
56,8 dneva
povprečna doba bivanja: 7,7 dneva
(vir: SO Piran - Odsek za planiranje)
bo, kakovost storitev, možnosti razvedrila, rekreacije, kopanja in podobne stvari, ki spadajo k dopustu. Kot na dlani je namreč jasno, zakaj so nekateri zanimivi le julija in avgusta in zakaj so drugi, takih je, žal malo, lahko odprti tudi po štiri, pet mesecev na leto. Mnogi namreč nudijo le golo streho, nad glavo, medtem ko drugje sploh ni dolgčas niti ob slabem vremenu. V počitniškem domu slovenskih upokojencev v Izoli je na primer gneča vseh dvanajst mesecev na leto!
Odgovor na vprašanje, kako bolje izrabiti sindikalne počitniške zmogljivosti, se torej ponuja kar sam. Od kakovosti je namreč odvisno povpraševanje. Tako je doslej bilo in pri tem bo tudi ostalo, ne glede na takšno ali drugačno krizo.
In če bi lastniki nekoliko bolje poskrbeli za to imetje, bi si na stežaj odprli tudi vrata za sodelovanje. Tako za zamenjavo zmogljivosti kot tudi za sodelovanje s komercialnim turizmom, ki mu primanjkuje postelj.
Andrej Ulaga
Delavska enotnost
33
Konjunkturna žalostinka za izgubljenimi leti_
Človeka nikar, če rad uboga
■ziet	o£>\ot=> sauz m \txsmrc3^: »t o^xocxo\q
Priznam, prestrašen sem! Vsepovsod poslušam: - Dol z administracijo! Začelo se je pri vrhu, zdaj pa ta gonja prodira po horizontali m v globino. Za koliko jo bomo, tekmujemo kar v odstotkih, to pa pomeni, da jo bomo po dolgem in povprek. Ne bo torej pomembno, kakšen ah čigav kader si; če boš prišel v tistih desetih ah dvajsetih napovedih odstotkov za krčenje, bo najbolje, da pospraviš m greš. Le kako naj človek ob usodi, kakršna se mu obeta, še veselo vzkhka: - Živel 1. maj, praznik dela!?
Ni še dolgo od tega, kar sem na račun vseka-terih objavil parolo: - Delu čast in oblast, čaščenim več dela! Prekhcujem jo, vse prizadete čaščene pa ponižno prosim, naj mi oprostijo, ker me je zaneslo (ne vem pa še, ah v levo ah v desno). Odkar prebiram njihove govore proti birokraciji, sem uvidel, kako strahotno garanje je to. Ne bi bil rad v njihovi koži...
Pa tudi v svoji nisem posebno rad zdaj, ko nam gre - administrativnim kadrom - za biti ah ne biti. In tako vse čaščene in častitljive borce proti birokraciji lepo prosim tudi za prizanese-nost pri kadrovski selekciji. Svojo prošnjo utemeljujem z odlomki iz dnevnika, ki sem ga pisal v različnih obdobjih svojega sivega življenja in ga skrival po različnih krajih, da bi ga očesa postave ne odkrila in ne zaplenila ter tako odtegnila dokončni presoji zgodovine. Iz tega dnevnika je, upam, razvidna moja velika lojalnost do našega sistema, zvestoba načelni liniji, itd., itd., zaradi česar vam priporočam; da te moje odlomke iz dnevnika tiskate po možnosti skrivaj in v razhčih tiskarnah - da bi pred objavo ne prišh v roke našim nadvse propagandno podjetnim alternativcem, ki bi jih lahko zlorabili v njim materialno koristne in nam specialno vojne namene.
Odlomki iz zelenega cikla: Eno samo likanje___________________________________
1. julij 1953
Danes je zame srečen dan. Obzorja se širijo. Glavni urednik, ki mi sproh m pridno objavlja vesti o delu gasilskega društva in popravilu naših vaških cest in bo šel poleti med tabornike, me je sprejel za počitniške mesece na prakso. - Lahko boš pisal o vsem in po mili volji, je rekel. - Seveda, vse pa se bo pred objavo temeljito pogledalo m popravilo.
Napočil je slavnostni trenutek: moja prva služba! Kaj zato, če le za poletni čas; glavno, da bo denar za študij. Ob sedmih sem pritisnil na kljuko uredništva. Pa nič. Pol ur kasneje pride od nekod snažilka in me pobara: - Kaj pa vi, tovariš, tako zgodaj tu?! Ob osmih, devetih se začne pri nas. Pri nas ni Amerika!
In tako zdaj čakam v kavami ob kavi, da bo ura osem, devet, in da se bom lahko lotil dela po naše jugoslovansko. In pišem prve strani v ta dnevnik.
1. juhj 1954
Nabrala se je že gora zapiskov. Julija sem dobil prakso na OLO. Dah so me v oddelek za obrt in komunalo. Dekle za pisalnim strojem je vznemirljivo, šef pa je po poklicu krojaški mojster. V oddelku sta tudi dva pravnika; starejši je doktor prava. Oba sta tiho m zelo pridna.
-Če ne boš kaj vedel, ju kar vprašaj, saj zato sta tu! mi reče šef naklonjeno. Oba sta še predvojni kader in sfi zelo trpežna. A glavno ti bom tako in tako povedal jaz. Pravo ima zdaj drugačno vlogo kot pred vojno.
Poslušal sem in kimal. Obojega sem se naučil že lani, na praksi pri časopisu.
Danes mi je šef osebno prinesel Uradni list in kup papirjev ter rekel: - Razgledal si se, čas je, da začneš delati! Glej tu je vloga in vse, kar zraven spada. Tu imaš vzorec, kako je treba to rešiti, in kot vidiš, Uradni list, in če česa ne boš vedel, sta tu tudi onadva ah pa kar jaz sam, če bo treba.
A treba bo, brez skrbi, da bo treba. Zato bo še najbolje, da najprej sestaviš koncept in ti ga bom jaz dopolnil in popravil, potem pa ga boš ti še enkrat napisal. Pa še enkrat, če bo treba; A zapomni si: časa imaš le dan, dva. Pri nas ne prekladamo istih papirjev dneve in dneve po mizah, kot govori reakcija doma in v tujini, ampak garamo. Pri nas ni Rusija!
Besede svojega počitniškega šefa sem vzel hudo zares in se z vnemo lotil branja, zatem pa kar akcijsko brigadirsko (na rokah imam še žulje od majskih udarniških) stopil k vznemirljivi tajnici in ji - priznam, nekoliko nejevoljni in osupli - zdiktiral odločbo. Vedel sem, da ji moja naglica ni bila pogodu. Jaz pa - vnet in slep m stoodstotno na liniji (za seboj imam bajtarsko mladost, internatsko šolanje in kakšne štiri mladinske delovne brigade) - sem kar vdrl v šefov-sko pisarno in mu junaško položil svoj izdelek na mizo.
- O, koncept je že tu?! me je začudeno pogledal.
-	Ne koncept, kar odločba! sem se izprsil.
-	Kako odločba?! se je ujezil. - Kaj vam nisem rekel, da je treba začeti s konceptom?!
-	Rekli, pa je škoda časa... sem se junačil - Mi gradimo proge, proge gradijo nas, sem rekel kar tako, za povrh.
-	A tako? je zapihal. - Potem bova to reč malo bolje pogledala, me res zanima, kaj ste spacah v dveh urah. In šel je s prstom po vrstah kratke odločbe, dvakrat ostro zakašljal, potem pa, ob koncu besedila, zmagoslavno vzkliknil: - In kje je tu pred »pa« vejica, mladi tovariš?!
-	Pred »in«, »pa«, »ter« ni vejice, sem zdrdral po spominu iz nižje gimnazije.
-	Če jaz rečem, da je vejica, je vejica! je zagrmel - Midva pa sva vašo prakso pri meni opravila! je še rekel suho in nepreklicno. - Jutri se oglasite pri šefu katastra; čaka vas popis splošnega ljudskega premoženja na celotnem okrajnem teritoriju. Tam, v tistih skladovnicah, kijih že od vojne sem nihče ne prekopava, vas bodo vaše muhe hitro minile...
Sedaj, ko to zapisujem v dnevnik, čutim, da me res minevajo. Je pa poučno to moje »likanje« na praksi. Sistem mi ni naklonjen, čeprav sem stoodstotno na hniji. Strojijo mi kožo. Le zakaj? Čudna dialektika znanstvenega materializma. Kakšna neki bo moja nadaljnja pot?

OcLLorrOd iz rdečega ciida: Eno
samo jezikanje________________________________
2. decembra 1966
Moj »material* je dobil zeleno luč; začel bom lahko s polno paro. Danes je moj srečni dan: zmagala je ideja o javnosti dela vseh naših odborov in komisij. Pri organiziranju informativne službe imam proste roke. Vse anonimke bodo letele v koš. Niti enega prispevka ne bomo objavili, če ne bo podpisan. Naše glavne naloge so: urejanje besedil, jezikovni popravki, pri vsebini pa prste stran. Prejemniki informacij so le člani organov. - Informacij se ne bo več delilo pod mizo! je pribil predsedujoči. - Nikakršnih intrig ne bomo trpeli! Sklepe s seje pa naj povzame Rudi!
Rudije zažarel. Za dosedanje kadre so napočili nemimi časi. Vsi so na prepihu. Nihče še ne ve, kdo bo ostal in kdo šel. Če izrecno dobiš kakšno nalogo, je lahko to zato samo dobro znamenje.
Jaz sem nov kader in mi je kar prav, da se tudi stari vključujejo v novo smer.
Pa mi takoj po seji pravi Rudi (tako, kot je bilo doslej v navadi v tej stari hiši, kamor smo prišli novi ljudje):
-	Ti, napiši mi no zdaj te sklepe in mi jih čimprej prinesi, da jih pogledam, pa bova videla!
Na nekaj me je to naročilo sicer spomnilo, pa se nisem takoj znašel. Samo pokimal sem in se lotil dela. Potem sem stopil k vznemirljivi tajnici m ji - priznam nadvse prizadevni in pripravljeni, saj sem njen novi šef, narekoval sklepe. Videl sem, da jo je moja naglica močno vznemirila. Naredila je napako in hotela v stroj vstaviti nov list papirja, da bi vse tipkala še enkrat, pa sem ji to namero preprečil s suhim naročilom: - Ni potrebno! Odnesite to, prosim, tovarišu Rudiju!
-	Ne vem, če je to primemo! Njegova tovarišica je na bolniški, veste, tovariš Rudi...
-	Kar osebno mu izročite te sklepe!
-	Ampak, tovariš šef, slišala jih bom zaradi vejice, ki je ni pred »pa*. In zaradi oblike. Saj nisem mogla vedeti, da pišem za tovariša Rudija ...
Končno se mi je le začelo svitati: - Odnesite jih že vendar! Odslej ne bomo več enih in istih papirjev premetavali po mizah. S tem se dajemo le reakciji v zobe.
Tajnica je ubogala in odšla k tovarišu Rudiju, jaz pa sem si oddahnil. Delo je bilo opravljeno.
Pa ni bilo. Pet minut pred tretjo, ko mize že zaklepamo, zabrni telefon. - Za vas, tovariš šef, reče tajnica vznemirjeno.
-	Tu Rudi! reče glas v slušalki.
-	Ja, prav, kaj bi rad?
-	Si popoldne prost?
-	Prost.
-	Bi prišel ob petih nazaj?
-	Zakaj ob petih nazaj?
-	Bi tole tvoje malo pogledala...
-	In zakaj bi gledala?
-	Tškole, kot je, pa res ne more naprej, tovariš Janko!
Takrat me je pa le prešinilo: vedel sem, da je treba nekaj ukreniti, sicer bom vse življenje trpel hojo po hrbtu. - Dragi Rudi, sem rekel odločno in jezno (kot da sem jaz že v sedlu, on pa ne več, čeprav je bil on še, jaz pa še nikoli čisto zares), dragi Rudi, nalogo si dobil ti, ne jaz, pa jo kar lepo opravi. Sklepov ti nisem pisal zato, ker bi jih moral, ampak zato, da bi ti pomagal, saj si ti v kaši, ne jaz. Alijih res še nisi uspel dokončati?!
Na oni strani žice mrzel molk. Nato pa: - Ali te ob petih ne bo?
— ISie fc»o'.
Ta dogodek zapisujem v dnevnik močno vznemirjen. Čutim, da živimo v prelomnih časih. Ah nam bo končno uspelo ukrotiti birokracijo v takšnih hišah, kot je naša in kot jih je še veliko naokrog, do koder seže moj pogled (razumljivo, predvsem z lastno aktivnostjo, kjer delamo in živimo), ah pa bo začela spodjedati socializem pri koreninah. Imam pa tudi nekaj novih mish o družbeni lastnini.
19. april 1983
Danes navsezgodaj sem močno občutil, da sem že večkrat v življenju močno občutil prelomnost aktualnih trenutkov. Občutek prelomnosti je bil danes še posebno prelomen. Moja delovna pot gre strmo navzgor, kariera pa ostaja pri tleh. Pišem lahko, kolikor hočem in zmorem, če pa pišem še prelomnosti idej in primerno, sem deležen spodbudnih nagovorov odgovornih tovarišev v obliki vprašanj o delovnem počutju in še kakšnih drugih, prav tako pomembnih. A nekaj me le moh: pisati moram vse bolj čudne, vse bolj zapletene stvari, naše delovno ljudstvo, ki so mu namenjene, pa se zanje ne zmeni. Pripovedujejo mi, da jih meče v koš ah še kam drugam.
Tako sem danes, npr, po delovnih napotkih odgovornega šefa napisal:
»Kolikor bolj se glavnina prizadevanj za prenovo produkcije osredotoča na odpiranje možnosti učinkovitejšemu, stabilnejšemu gospodarjenju, toliko bolj jasno se izražajo blokade, ki se ciljem gospodarske in tehnološke prenove postavljajo ne le iz samih podsistemov gospodarstva in znanstveno-tehnološkega kompleksa, temveč iz vpletenosti teh v družbeno tkivo, v sistemske in kulturne razsežnosti družbenega življenja pri nas. Navedeno pomeni, da v družbeni akciji socialističnih sil ni zadostna fragmentarna poglobljenost in sektorska prodornost, pač pa je potrebna vpetost v celokupnost družbenih odnosov in razvojnih trendov, ki smo jim priča. Pri tem moramo preseči meje, ki se postavljajo s strani državno-sistemskih tvorb, kot jih živimo, oziroma z zamejenostjo v določene miselne sisteme in ideologije. Posebej izstopa vprašanje jasnejšega umeščanja socialističnih samoupravnih sil v mnoštvo subjektov in vzvodov, ki oblikujejo dinamiko našega družbenega razvoja in pogojujejo smeri spreminjanja naše družbene, posebej še ekonomske strukture. V tem pogledu se kristalizira potreba in interes ZK da bi pretehtali idejno-teoretski okvir svojega delovanja in ga potrebam, možnostim in ciljem ustrezno osvežili. Da ne bi zastopali stališča revizije našega socialističnega projekta, utemeljenega v samoupravljanje delovnih ljudi kot nosilcev oblasti, sodimo, da je potrebno po kritičnem razmisleku oživiti stalnice tega projekta v soočanju s potmi uresničevanja, ki so se izkazale kot preživete oziroma neuspešne, da bi še naprej služile temeljnim osvobodilnim smislom napredne mish in navdihovale socialistični razvoj ter sproščale pobudo delovnih ljudi v samoupravljanju.*
Prišel je k meni eden izmed šefov, mi pogledal pod prste in rekel: - Zelo dobro! Vendar bi bilo treba ob tem še poudariti, da nam ljudje zaupajo.
-	Izrecno zapisati?
-	Vključiti v moj govor!
-	To pa ne bo vžgalo! sem se uprl. - Če je treba, ti ponudim še kaj bolj zmedenega za akcijsko uporabo kol je to tukaj, samo o zaupanju ljudi mi ne govori...
Ostro me je pogledal: - In zakaj misliš, da nam ljudje ne zaupajo?
-	Če si res prepričan, da nam, zakaj jim potem to še dopovedovati in jih dražiti. Časi so preveč resni za takšne štose...
Olotsokco se je -^idLmvsVvl m me cioVgo gleci.e».J., jaz.
pa sem vedel, da mi ne zaupa več. Ko zapisu-jem ta dogodek v dnevnik, mi je tesno pri srcu. Kaj če se spomni in predlaga selekcijo. Prvi bom na vrsti za odstrel. Le kaj mi je bilo treba toliko jezikati/ Sicer bomo pa še videh... Saj nismo na Kitajskem.
Odlomki iz črnega cikla: Eno samo uboganje________________________________
22. aprila 1988.
Da se bodo začeh nad jugoadministracijo nekoč zgrinjati črni oblaki, slutim že leta. Od takrat, ko je po naši mih domovini začelo grmeh in treskati zaradi zavoženih Obrovcev in Penijev, sladkornih tovarn brez sladkorne pese in železarn brez železne rude, in zdaj še Agrokomerca brez dinarskega kritja. Zato sem se še pravi čas korenito spremenil: izučilo me je življenje. Pometel sem pred svojim pragom z vsemi grehi in sem priden kot še nikoh. Moje življenje je eno samo poslušanje, eno samo kimanje, eno samo uboganje. Predvsem pa se pridno učim in posnemam dobre zglede.
Zdaj že vem: v času rdečega cikla svojega življenja, ki ga je označevalo eno samo jezikanje, sem zapravil kariero za vse večne čase. Največ, kar lahko ob napovedanih kadrovskih čistkah dosežem, je da obstanem, kjer sem, ves majhen in tih. A boj za obstanek je zelo hud. Kar poglejte!
Moj dobri kolega, ki še vedno upa, da bo prišel čas, ko bo prišel kam, ima tole metodo:
-	O, ste včeraj dobro govorih, tovariš predsednik, reče predsedniku.
-	O, saj ni, da bi govoril, se predsednik samovšečno nasmehne. - Uporabil sem vendar večino tistega, kar si mi ti pripravil...
-	Tisto ni omembe vredno, reče živahno moj dobri kolega. - Pomembno je tisto, kar ste vi dodali...
-	Ja, kaj pa sem dodal? Se ne spomnim več..
-	Tisto, da nam ljudje zaupajo...
-	Aha, tisto. Pa misliš, da je bilo dobro sprejeto? Da ni ljudi dražilo?
- Kje pa! vzklikne moj kolega. - Saj ste slišali, kako so ploskali. Pa tudi jaz sem vam ploskal...
Slišal sem, da bo moj mladi kolega kmalu dobil štipendijo za izpopolnjevanje v Ameriki. Joj, kohko zapravljenih možnosti in let je za menoj!
Včeraj mi je rekel šef: - Tebi pa se res čudim, tovariš Janko. Kako da si nikoh ne zapisuješ vsega, kar ti pripovedujem in naročam?
Že sem hotel reči: - Zapomnim si, pa sem se še pravi čas ugriznil v jezik in zamomljal: - Pozabim. Dobro, da ste me spomnili...
A danes sem šefa prvič v življenju pričakal s prazno stranjo odprtega koledarja in s svinčnikom v roki.
Le kako so mojemu šefu oči zažarele. - Tako tako! je rekel, in mi začel pripovedovati svoje pomembne in pametne misli. Nekaj jih je bilo • tudi o družbeni lastnini, ki so prav zdaj tako zelo aktualne. - Za govor ob 1. maju pa bi potreboval še naslednje podatke in poudarke...
In govori, govori, jaz pa tiho poslušam, kimam, pridno zapisujem.
-	Nekaj tudi o vlogi delavca...
V koledar zapišem parolo: »Delu čast in oblast!* Da ne bi pozabil, zapišem za vsak primer še »vrniti,« pa naglo prečrtam, dvakrat, trikrat. ..Dane bi kdo videl, kaj sem zapisal. Le zakaj »vrniti«?! Saj smo vendar v Jugoslaviji!
Janko Špiček
Delavska enotnost
35
r
v enem letu
Od Vardarja pa do Triglava -
BOŽIČNE ZMAGE
Začnimo takoj po novem letu 1987. Božič je že davno za nami, silvestrovskega mačka smo preboleli, jugoslovanski novinarji (no, saj oni so vendarle zgolj glas ljudstva?!) pa slovenskega božiča še vedno ne. NIN Smoletovo in škofovo čestitko najprej kar blago zagrabi, da je namreč presenetila jugoslovansko javnost. .. Toda ocena se brž stopnjuje v zmedo, ki jo je naredila čestitka in razburkala duhove s temo, ki je v drugih delih države še vedno strogo prepovedana. Glej ga, šmenta, kako se v dobrem letu stvari spremenijo! Tema vsaj prepovedana ni več. Vjesnik je strpen, kolikor se le da. Omenja božični vozel, poudarja maksimalno toleranco, skupnost v razlikah, demokracijo, v kateri nihče nima absolutne pravice. ..
FAŠISTI PRIHAJAJO_________________________
In seveda že januarja lani ta presneta pobuda slovenske mladine za civilno služenje vojaškega roka! Danas jo še kar dobro sprejme, piše, da ne kaže kar takoj udrihati s kvalifikacijami, da pa teh vprašanj ne smemo ne precenjevati ne podcenjevati.
Pa kaj, ko civilna služba ni nekakšen božič. Tu vrag prej ali slej odnese šalo. V Borbi beremo, da naša družba česa takega že ne bo dovolila. Ne more in ne bo' pa pika! Tudi Danas se popravi in pove, da je kaj takega res nelogično in iluzorno.
Slovenci so obremenili celotno časopisje - razprave o obrambnih temah in proslavljanju verskih praznikov. Večerne novosti so se lotile govora Milana Kučana v Dražgošah. Že tam m tedaj je posvaril, da hočejo te razprave moči preusmeriti na obrobna vprašanja... Hm, kot da bi že prej videl to kriminalko in zaslutil, kaj se bo izcimilo.
V Sarajevu je nekaj študentov praznovalo rojstni dan in rodila se je nacistična afera; fašistični simboli, nacistične orgije... Kasneje
Včasih se mi zgodi, da gledam kriminalko in ne vem prav dobro, ali sem jo pred leti že videl ali je nisem. Potem pride prizor, ko se mi zavesa odgrne.
Aha, tole pa že poznam, zdaj pride to pa ono... In tako se zgodba počasi jasni, vse vem, pa vendar gledam s povsem drugačnimi očmi... Skoraj enako sem čutil, ko sem prebiral jugoslovanske časopise iz leta 1987. Berem, kaj je ta ali oni bleknil marca in se počasi spominjam, kaj se je dogajalo potem. Ker posledice poznam, se čudim, kaj za vraga mu je bilo. Kot v filmu, ki ga gledaš drugič: bedak, prav s tistega kozarčka nisi obrisal prstnega odtisa in še malo pa te bodo dobili! Za nazaj navijam, da bi se le spomnil kozarčka, čeprav že vem, da se ga ne bo.
se je pokazalo, da je šlo bolj ali manj za larifari, toda tedaj se je tako čedno ujelo. Borba piše, da v Sarajevu te grozovitosti povezujejo s slovenskimi diverzijami zastran odprave štafete in civilnim služenjem vojaškega roka. Vse se da zabeliti s slovenskim kulturnim prostorom in že smo grdi.
ZA MANJŠINO NI DEMOKRACIJE
Prav zanimivo je prebirati, kako se ostri ton, kako iz tedna v teden padajo bolj strašljivi izrazi. Politika se spravi na slovensko mladino, ki ni za to, da bi štafeto povezovali z obletnico Vuka karadžiča. V Borbi se vleče bal črnih srajc in se meša z našim kulturnim prostorom.
Časopis Četrti julij pribije, da gre enostavno za zlorabo demokracije. Glasilo ZZB NOV Jugoslavije se sicer zaveda, da so bili to dogodki, ki so že lani zasedli vrh top lestvice, a da jim bo še treba odmerjati pozornost (No, Kučan, pa imaš oceno, da gre za obrobje!). Še to se jim je zapisalo - demokratična pravica je pravica večine in je nedotakljiva (?!). Vse drugo, celo pravica manjšine, je pri nas že zdavnaj samo del preteklosti. Hm, da ni navsezadnje še res? No, kakorkoli že, Rose Luxemburg tile dečki v Četrtem juliju bržkone niso brali
POLITIČNA PAMET JE KRATKA
V	Politiki je že mogoče prebrati, da je Kučanov nastop v Dražgošah vreden razprave v CK. Pravzaprav da je on tisti, ki hoče pozornost obrniti na obrobje?! Vse pogosteje pišejo o Slovencih v zvezi s civilnim služenjem vojaškega roka pa že kar nasploh z JLA. In seveda štafeto. Pomlad se bliža.
Delov šef Božo Kovač je za Študentski Ust izjavil približno takole: Ukinjati štafeto je danes nesprejemljivo. Nimamo argumentov, povodov in nimamo nadomestila. Ni pravi trenutek, ni politično pametno... Cap, tako je s to politiko. Sicer pomembna odločitev včeraj m pametna, hm, politično pametna. Danes pa...
NA BESEDE JE TREBA PAZITI
V	Politiki je Milan Kučan vendarle pojasnil, kaj je pravzaprav mislil reči v Dražgošah in kaj hočeta misliti generala Daljevič in Pantelič, ki sta imela največ povedati o tem usodnem vprašanju. Saj dandanašnji, ko je že vse na dlani, vse skupaj tako nima več smisla. Kaže le na trend - misel, napad, kompromisno obrambo, še večji napad. Res, na besede je treba paziti. To je spoznal tudi urednik Našega delavca Ludvik Skoberne, ki je na tribuni v Cankarjevem domu nekaj motovilil okoli pojma Kosovo republika. Da bi le ne! Pa kaj, saj je končno kar dobro zvozil čez ta silni jugotisk, če pomislimo, kako zdaj trda prede Branku Horvatu. Ta znani in priznani ekonomist si je nekaj podobnega dovolil celo v Ri-lindji!
SMOLE PROTI USTAVI
Zgodil se je plenum CKS o izobraževanju in kaj bi drugega - več kot o njem so zapisali o pisanju Mladine o tem dogodku. Da niso zapisali nič dobrega, menda ne kaže poudarjati. Politika še naprej napada naš odnos do štafete, ki je ja tako vsejugoslovanskega pomena in brez nje pač lahko živijo le popolni slepci ali največji pridaniči. Borba že tik pred pomladjo še kar premleva božič. Zdaj je namreč dokončno jasno, da sta tako škof kot Smole kršila nič več nič manj kot ustavo. Z njima seveda tudi vsa občila, ki so objavila njuno nezakonito dejanje.
Kaj vse sta zagrešila? Versko dejavnost sta zlorabila v politične namene, vnesla politični naboj in dregnila v same temelje enotnosti Jugoslavije. To da ni bila lepa kulturna poteza, še normalna ne... Kaj in kdo le tiči zadaj?!
FIGO PA TAKA ŠTAFETA
Danas, Večerne novosti, Oslobodjenje se kar naprej siljo s sarajevsko fašistično farso in

- \
iščejo zveze s slovenskimi gibanji. Borba se zgraža nad novo finto — štafeta bo v Sloveniji stala in to ja ni nobena prava štafeta več. Tako menita tudi Politika in Oslobodjenje. Sem ter tja se kdo vpraša, kdo je dovolil Slavki Ranko-vič, da je spregovorila v Mladini, kdo in zakaj je ustvaril primer Kocbek, dva doktorja, Stipe Šuvar in Ilija Vukovič, še kar o božiču (kako, si lahko mislite).
SLOVENIJA NAPADA
Borba že meni, da so napadi na JLA iz Slovenije vse hujši, Politika svari pred novimi družbenimi gibanji nasploh. Beremo celo to, da JLA napadajo le zato, ker je pač edina imuna na vse slabosti, ki peste družbo. Borba mariborski Večer razglasi skorajda za list sovražne emigracije, idejno sumljiv list in kar je še takega. Vidiš vrabca, tele primerjave z emigracijskim tiskom sploh niso tako sveže. Novosti 8 sicer nočejo politizirati, toda štafeta, ki ne teče, hm, to je pa že preveč. Za Borbo je to le ena slovenskih delikates, s katerimi hočemo podreti vse, kar je Jugoslovanom najdražje. Popeni tudi nad dejstovm, da bo šla s Triglava brez protokolarnosti! Bi jih res rad videl, kako bi se v tistem snegu šli protokol!
TUDI POHVALA
Na, zdaj sem pa prekršil zaobljubo, ki sem si jo dal na začetku tega prebiranja - da ne bom resen. Vse to smetje je namreč tako smešno, da je vsak argument popolnoma odveč. Ah gre za popolno bebavost ali zloben namen, to oceno bo treba prepustiti strokovnjakom za specialno vojno.
Glej, preberem celo prognozo: Ali m štafeta, ki sedi, korak k štafeti, ki je ni? Drži!
Najde se tudi kakšen pisec, ki v enem članku obdela vse naše delikatese - proti členu 133, za civilno služenje, proti nuklearkam, za legalizacijo štrajkov... Bogve, če ga je danes že kaj sram? Se pa vendarle zgodi, da so včasih z nami zadovoljni. Politika je pohvalila slovenske podpisnike peticje za sklad solidarnosti ker so zavrnili politični del.
ČAŠA STRUPA
In pride glavni šok tega leta. Nova revija izda števiko 57 s prispevk za slovenski nacionalni program, s prispevk, polnimi strupa, k jih slovensk tisk že sicer lep čas objavlja; edina razlika je ta, da so zdaj te razdiralne, rušilne, sramotilne, človeka nevredne ideje na enem mestu. Hop, tukaj smo - Nova revija sploh ni izjema. Vsi Slovenci, skoraj, ali vsaj tisti, k javno pišejo in govorijo, so iz istega gnezda.
In jim je čisto prav! Zakaj le govorijo, kot govorijo, in pišejo, kot pišejo. Nekaj se branijo, da oni pa že ne, gredo se nekakšne kompromise, mislijo drugače, kot govorijo, in tisto, kar mishjo, prepustijo hujskaški Mladini, da pove v njihovem imenu... Če sem od vsega tega listanja po starih časopisih sploh kaj odnesel, je prav to. Na tako butaste napade nima nobenega smisla odgovarjati strpno in umirjeno. Vsak umik je sprožil le še močnješi plaz. Prav navdušujoča ustvarjalnost že v naslovih - Večerne novosti o scenariju za razdor, Borba o prispevkih k razdoru, Politika ekspres o lažnih dušebrižnikih, Oslobodjenje, da je v modi črno.
MAKEDONCI SO PRAVI_________________
Šalo leta si privošči Nova Makedonija. Pravi, da je povsem normalno, če se Slovenci ukvarjajo z alternativo, Makedonci pa z nezaposlenostjo, stanovanjsko politiko, izobraževanjem ... Na, bolj naši kričijo, da se je treba lotiti glavnih vprašanj, bolj nas tolčejo s temi nesmisli in potem za krono tole! Sicer pa še piše, da je nesprejemljivo, da te posamezne interese postavljamo nad skupne, ki jih uveljavlja štafeta. Bum!
PA NAS JE LE SRAM__________________
Borba še o antologiji laži, Večerne novosti, da je bilo dovolj tolerancce (hopla, smo že tu!), Politika o objavljenju neresnic. Večerne novosti očitajo vsem slovenskim novinarjem (in politikom), da so premalo popljuvati Novo revijo in je že zato jasno, kam pes taco moli.
Potem seveda hlod na Plečnikovem trgu, nacistični plakat, kukavičje jajce fašizma, Slovenci kot prevarani naivneži... Za prevaranega naivneža se je v Večernih novostih brž razglasil Matija Gerekš, medobčinski partijski šef iz Maribora. Rekel je, da je to res sramota, da se sramujejo vsi pošteni Slovenci. V Borbi mu je pritrdil Črt Mesarič iz mariborske SZDL, da gre za žalitev za Slovenijo in za vse poštene Slovence.
HEC Z LIKVIDACIJO__________________
Kam je pripeljala vsa ta gonja, je lepo pokazalo glasilo mladih Srbov NON. Pripravil je anketo, v kateri so dijaki ugotovili, da je treba Slovence kratko in malo likvidirati, ukiniti. S tem verjetno niso misliti na odcepitev. Zamislite si, da bi Mladina zapisala, da je treba Srbe pospraviti. No, zahteva po fizični likvidaciji slovenskega naroda kajpak ni resna, gre za neslanost in nič več. Plakat, hlod (za Mamulovo vilo se tedaj še ni vedelo), to so pa čisto drugače resne zadevščine.
POLITIKI SO REVE
Že lani se je pojavil v tisku zvezni tožilec Bakič in mahal s svojimi pravicami in pristojnostmi. Šlo je za kazensko prijavo zagrebških borcev proti Novi reviji in strah, da bodo slovenski tožilci odpovedati. Milan Kučan je v Danas sicer nekaj svaril pred birokratsko logiko delitve na sovražnike in prijatelje, toda takšnale slamica je vse premalo za burjo, ki piha vse ostreje.
Volitve predsednika jugoslovanske mladine, to je bila spet čudovita tema. In slovenski mladinci v njej glavni negativci. Pač pa je bil velik pozitivec Rafael Razpet, ki je tedaj na čelu mariborskih komunistov prekinil program. Jugoslovanski novinarji so ga vzeti v naročje in ga zibati, zibali. Spravii so se pa na Ljuba Bavcona, ki, nevednež ubogi, izenačevanje kazenske zakonodaje enači s centralizmom. Njega se je lotila Borba, vsi drugi pa kmalu zatem Franceta Popita. Enkrat ni prav razmišljal o obrambi, potem je pa še Crveno zastavo obtožil, da Jugoslovani kupujemo avtomobile Američanom. Za novosti 8 je bil potem grd Šetinc, ker brani Dolanca, Dolanc spet je kriv, ker ni bil dovolj odločen na Kosovu. Nedeljni Dalmaciji ni bilo všeč, ker Dolancu ni bila čisto všeč univerziada... Sploh pa so vsi tile slovenski politiki ene navadne reve, ker ne obračunajo s to drhaljo. Pa bi ja, ko jih naš
Alojzij Šuštar: »Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.«
tisk opozarja, kaže s prstom, koga in zakaj bi bilo treba prijeti.
MIKULIČ NI KRTV__________________________
Kaj smo še zgraditi tja do konca leta? Za okus Oslobodjenja m nekaterih drugih smo vse preveč napadati Mikutiča, ki sploh ni nič kriv. Začeli smo nekakšen mišmaš z ustavnimi spremembami, celo pri tragediji v paračinski vojašnici smo užalili vse poštene Jugoslovane, ker je naša mladina terjala temeljito in nepristransko preiskavo. Ustava, da. Za Politiko ekspres smo vsi skupaj vajenci, ker nečesa ne sprejemamo, pa še prebrali nismo. Borba nam spet očita, da skrbno prebiramo od dopolnila do dopolnila in natančno razčlenjujemo ter še razlagamo svoje poglede. Težimo zastran Vevčanov, kot da bi nas to smelo kaj brigati, gremo se piknike v Zajčji dobravi, da potem Tanja Torbarina razglasi, kako je po političnem prepričanju Slovenka. Smole (za Politiko) ne ve, kaj govoriči na kulturnem večeru v Mariboru, Ribičič nima pojma, če natolcuje o nedemokratičnosti srbske partijske čistke (tako NIN)... Duga piše o naši zaroti proti Jugoslaviji, ki se ji pravi Alpe-Jadran, okoli Katedre pa so tako sami mamilaši. Pride čas, ko nam Oslobodjenje spet lahko očita, da kljub vsem zadržkom, kritikam in polemikam ne odstopamo od opredelitve za božično čestitko.
— In leto je okoli. Pride leto 1988, ko se vse skupaj vrti naprej natanko v tej smeri. Iste teme, novi primerčki in tisti stari gnev. Lanski primeri so pozabljeni in nekateri so se celo potrdili (nuklearke, štafeta...). Toda velikih duhov to ne moti. Slovenci so lumpje in konec besedi Da niso? No, veste kaj - le zakaj bi sicer o njih zapisati toliko slabega?!
Delavska enotnost
37
ricanovič
^PlcrnmsJd zvezi Slovenije že 705. 95J I/ujbitelj^ev cjorcr_
Le enkrat si mlati: ko si mlati, in na vse življenje, če si nlnninec
Na vpraanje, zakaj toliko Slovencev bolj ali manj redno obiskuje gorski svet, je prav gotovo veliko odgovorov. Mnogi hodijo v planine preprosto zato, da se naužijejo dobrega zraka in pretegnejo svoje odrevenele ude. Drugi nenehno hrepene po nečem novem, medtem ko nekateri iščejo v planinah mir in samoto, tretji predvsem potrebno sprostitev.
Razumljivo je, da je motivov, ki ženejo ljudi visoko v gore, še veliko: prijetna družba, tekma s samim seboj, merjenje moči, iskanje mej človeške zmogljivosti, beg od vsakdanjosti, priložnost za razmišljanje, duševni počitek, sproščanje odvečne energije... Še in še bi lahko razmišljali o tem, pa vendar bi večina naključnih anketirancev verjetno odgovorila, da to počne pač zato, ker jim je v hribih lepo. In to bo tisti pravi odgovor, ki pove skorajda vse.
V knjigi Zlata naveza lahko med drugim preberemo, da je v gorah vse na dlani. Nič ni skrito in zato tudi v gorskem tovarištvu tiči nekaj tistega bistva, po katerega je treba v gore, v skale, ker ga sicer drugod ni najti...
Pol milijona nas je
Po naj novejših podatkih (za leto 1987) združuje Planinska zveza Slovenije doslej rekordno število Ijubi-tejev gora: 105.953 planincev. To je 3.080 več kot leto prej. Kljub presenetljivo visokemu številu članov osrednje planinske organizacije - ki ji v našem telesnokultumem življenju ni primere - pa število organiziranih planincev še vedno narašča. Vsekakor zanimiv pojav, ki mu kaže posvetiti pozornost.
Da bo slika o tem, kaj Slovencem pomeni planinarjenje, še bolj jasna, moramo povedati, da večina ljudi zahaja v gore brez izkaznice Planinske zveze Slovenije. Sodeč po obisku visokogorskih planinskih postojank imamo v naši republiki pol milijona planincev!
Ob tem se seveda vsiljuje vprašanje, zakaj je večina obiskovalcev gora neorganiziranih? So prednosti poravnane članarine premajhne?
Odrash člani planinske organizacije morajo za članstvo letos odriniti tri tisočake, mladinci 1500, pionirji 500 dinarjev. Naj obračamo kakor koli v vsakem primeru ugotovimo, da je članarina simbolična. Četudi bi bila dvakrat tolikšna ali še večja, bi bila še vedno majhna. Še posebno zato, ker imajo člani planinskih organizacij v svojih postojankah tolikšne popuste, da se jim izdatek za članarino lahko povrne že v enem samem dnevu.
Ob zares simbolični članarini m ugodnostih, ki jih imajo v gorah organizirani planinci, je treba vzroke za neorganiziranost iskati torej drugod. Morda v premalo učinkovitem seznanjanju vseh obiskovalcev gora o delovanju in vlogi planinskih organizacij in plemenitem poslanstvu vseh, ki skrbijo za to, da bi tudi naši zanamci lahko imeli od slovenskih
V Vratih.
Zbirni pregled članstva po nekaterih slovenskih občinah:	
Občina	Članov skupaj	
Ljubljana - 5 obč.	19572
Maribor - 6 občin	9623
Ravne na Koroškem	6417
Radovljica	5132
Kranj	3683
Žalec	3512
Škofja Loka	3147
6Vir: Planinska zveza Slovenije)	
gora toliko, kot imamo mi. Čim več nas bo skupaj, čim močnejši bomo, tem laže bomo ohranili lepote gora za poznejše rodove
Rekorderji so Ravenčani
Planinska zveza' Slovenije združuje 180 društev. Mnoga delujejo v organizacijah združenega dela, saj predstavlja hoja v gore za mnoge delovne ljudi najpomembnejšo obliko športne rekreacije. Zato nikakor ni naključje, da imajo prenekateri delovni kolektivi društva s tisoč in več planinci. Očitno ljudje sami najbolje vedo, kaj je pravo in kaj potrebujejo.
In kje je v Sloveniji največ organiziranih planincev?
Daleč največ v občmi Ravne na Koroškem. Članov planinskih organizacij je tu kar 22,55 odstotka vsega prebivalstva. Na drugem mestu so jeseničani s 16,96 odstotka in na tretjem občan; Radovljice, ki imajo 15,81 odstotka planincev s poravnano članarino.
Tudi na slovenski obali je zelo ve-liko ljubiteljev planin. Samo v tovarni Tomos jih je več kot 300, v vseh treh obalnih občinah, to je v Kopr, Izoli in Piranu pa je skupno 2,029 članov planinskih organizacij. Podobno je še marsikje v Sloveniji, kar dokazuje, da ne hodijo v gore le tisti, ki jih imamo tako rekoč pred domačim pragom.
In kje v republiki je najmanj zanimanja za hojo in obiskovanje naših mikavnih planin? V Trebnjah (1,43% prebivalstva), Ribnici (0,81%), Grosupljem (0,72%), Lenartu (0,66%), Črnomlju (0,60%) in Metliki (0,40%), medtem ko je, gledano skozi ta očala, prav na repu lestvice občina Lendava z 0,15 odstotka organiziranih planincev.
In še najmočnejše društvo? To je brez konkurence Ljubljana-matica, ki združuje že 7.759 članov, med njimi skoraj 1.200 pionirjev in več kot 1.700 mladincev. Res prava množičnost.
(Pre)šibka pomoč __________________
Slovenski planinci opravljajo torej pomembno poslanstvo, saj so uspeli potegniti za seboj staro in mlado v najširšem smislu besede. Ob množici nalog, ki so si jih zadali, skrbe tudi za svoje planinske postojanke, brez katerih v naših gorah ne bi bilo niti približno toliko življenja. Teh je 159 in predstavljajo za posamezna planinska društva oziroma upravljal-ce domov veliko breme. Brez pomo-
Vrstni red občin po razširjenosti planinstva:	
Občina	% prebivalcev v PD	
1. Ravne na Koroškem	22,44
2. Jesenice	16,96
3. Radovljica	15,81
4. Hrastnik	15,10
5. Trbovlje	12,49
6. Zagorje ob Savi	11,35
7. Mozirje	11,01
8. Tolmin	10,79
9. Tržič	10,60
10. Žalec	9,26
.. in še rep lestvice: 52. Črnomelj	0,60
53. Metlika	0,40
54. Lendava	0,15
(Vir: Planinska zveza Slovenije)	
či namreč ne gre, ta pa je na moč šibka oziroma precej manjša, kot bi človek pričakoval.
Pred leti smo se v Sloveniji sicer dogovorili, da bodo najmočnejše organizacije združenega dela prevzele nekakšno pokroviteljstvo oziroma patronate nad našimi visokogorskimi postojankami in tako pripomogle k razvoju planinstva in telesnokultur-ne dejavnosti. Razen nekaj svetlih izjem je ostalo od prvotnega navdušenja in besedne podpore bolj malo. Prizadevni planinci so zato v zadnjem času še bolj zavihali rokave, saj dobro vedo, kako pomembno delo opravljajo v teh nič kaj zavidljivih časih družbenopolitične krize.
Svet gora je zrcalo, ki vsakomur pokaže svojo revščino, svoje bogastvo, pravi Henrik Tuma, veliki Ijubi-tej slovenskih planm.
Andrej Ulaga
0\>x BlmV^vv^	^>V^\V\ O^v^m wo^.X\
v cav'\nsK\ corv\ Xeme\V' z\asV\ na vVšVvVv ot>\\-kah gospodarskega sode\ovan')a s tujimi partnerji, usmerjenih v kapitalne in tehnološko intenzivne dejavnosti, namenjene uspešnemu vključevanju domačega gospodarstva v izvoz.
BTC ima z domačimi in tujimi partnerji že sklenjenih nekaj zanimivih pogodb za opravljanje programov, ki so izvozno zanimivi tako v dohodkovnem smislu kot za pridobivanje zahtevnejših tehnologij na domačem tržišču, kar pomeni osnovo za nadaljnji tehnološki razvoj in plasma proizvodov v višje cenovne trge razvitih držav.
Obrtna zadruga Epro Ljubljana, Donit Medvode, Elektrotehna, Toz Elex izvoz-uvoz, Ljubljana, Žito Ljubljana, DO Mikrohit Ljubljana, Termika, tozd Montaža Ljubljana, Titan Kamnik, Iskra Commerce Ljubljana so organizacije, ki so z BTC že podpisale poodbe o vključitvi v Carinsko cono v Ljubljani. Pogodbe se nanašajo pretežno na opravljanje poslov s področja industrijske proizvodnje - dodelave in oplemenitenja proizvodov, trgovinske dejavnosti in dejavnosti s področja poslovno skladiščnih storitev.

Blagovno-transportni center Javna skladišča
BTC je v postavitev Carinske cone vložil že sedaj 10,000.000.000 dinarjev, letos pa jih namerava še dodatnih 3,000.000.000, s katerimi bo zgrajen nov poslovno proizvodni objekt. V njem bodo že konec leta
Zaživela je Carinska cona Ljubljana
Blagovno-transportni center Javna skladišča Ljubljana bo ob 34-letnici začel z dejavnostjo prostih carinskih con. V BTC so od leta 1984, ko je bil predlog zakona o carinskih conah še v razpravi, kot potencialni kandidati za ustanovitelja CARINSKE CONE V LJUBLJANI, pripravljali razmere, da bi ljubljanska regija dobila za gospodarstvo pomemben inštitut, ki bi izboljševal izvozne posle. Šestega maja, ko bo cona začela delovati, bo BTC kot ustanovitelj prve kopenske carinske cone v Jugoslaviji, zaoral ledino pri postavljanju novih oblik sodelovanja v tovrstni mednarodni delitvi dela.
Pomembno je, da je BTC že med pridobivanjem potrebnih dovoljenj in soglasij za ustanovitev carinske cone pripravljal organizacijske, kadrovske, programske, finančne in infrastrukturne možnosti, da lahko takoj začnejo opravljati dejavnosti prostih carinskih con ter zagotovil druge pogoje za nadaljnji razvoj cone na industrijskem območju v Mostah, na nekdanjem ljubljanskem letališču.
V Carinski coni Ljubljana lahko domače in tuje organizacije opravljajo gospodarske dejavnosti pod posebnimi pogoji zunanjetrgovinskega prometa. Gre za to, da se različne dejavnosti industrijske proizvodnje in storitev za izvoz ter manipulacije blaga v tranzitu ali pripravljanje neocarinjenega blaga za trg orpavljajo s posebnimi ugodnostmi, zlasti gre za oprostitve carinskih in davčnih obveznosti in za druge olajšave pri izvozu blaga in storitev, predvidoma tudi s poenostavljenim in skrajšanim carinskim postopkom ter pri sprostitvi plačilnega prometa pri poslovanju s tujimi partnerji.
lahko opravljali tudi zahtevnejše izvozne posle, ki jih poleg naštetih organizacij pripravljajo še druge organizacije združenega dela, ki spadajo v širšo ljubljansko regijo.
Če se bo gospodarstvo pokazalo interes, bo na površini 145.000 m2, predvideni za nadaljnji razvoj carinske cone, mogoče zgraditi preko 110.000 m2 zaprtih poslovnih površin, v katerih bo mogoče opravljati vse gospodarske dejavnosti, ki jih dopuščajo predpisi. Pri vključevanju v carinsko cono in pri samem opravljanju dejavnosti v njej bo BTC kot upravljalen Carinske cone v Ljubljani posebno skrb namenil varovanju okolja in ne bo dovolil, da bi na tej lokaciji opravljali dejavnosti, ki bi kakor koli posegale v okolje, zlasti z vidika varovanja podtalnice.
Carinska cona Ljubljana bo korak bliže h konkurenčnosti domačega gospodarstva na svetovnem trgu, oblika delovanja, s katerim bo ljubljansko in slovensko gospodarstvo doseglo rast izvoza in hkrati hitrejše vključitve razvite tehnologije v domačo proizvodnjo. Gre za strukturno spremembo mednarodne menjave, zlasti če bomo postopoma uspeli rešiti težave v zvezi z vlaganjem tujih oseb in druge nedorečenosti v zvezi z delovanjem v carinskih conah.
OA Delavske enotnosti
Delavska enotnost
39
DO Slovenijales trgovina
Že davno je, odkar se je Urban iz Ribnice odpravil na pot. Kot potujoči krošnjar je glasno ponujal svoje blago: rešeta, ri-bežne, škafce in škatlice, brente in lesene žlice. Bil je resnično popoln lesar, gojitelj drevesa, proizvajalec, trgovec, prevoznik in propagandist.
Zato ni nič nenavadnega, če smo si ga v delovni organizaciji Slovenijales trgovina vzeli za svoj simbol. Ribničan je združeval v sebi vse, kar združuje delovna organizacija Slovenijales trgovina, ki letos slavi 40. obletnico.
Osemnajstega februarja leta 1948 je predsednik vlade LR Slovenije Miha Marinko podpisal akt o ustanovitvi državnega podjetja za izvoz gozdnih sorti-mentov in lesa »Slovenijales«, ki naj bi prevzelo posle izvoznika slovenske lesne industrije od glavne direkcije gozdnih gospodarstev Slovenije, kot naslednice podružnice Jugodrva.
V prvem obdobju skromnih začetkov, tako prostorskih kot kadrovskih, je Slovenijales vse svoje sile usmeril v izvoz. Poleg gozdnih sortimentov in lesa je bila ena prvih naših povojnih
Dolga pot do
trgovskega velikana

potez izvoz lesenih zabojčkov za pomaranče v Palestino in Izrael. Čeprav je šlo za enostavno zbito embalažo iz luženih letvic, je ta izvoz že sodil v kategorijo končnih izdelkov. Kmalu se je izvozu pridružila še notranja trgovina.
SLOVENIJALES
TRGOVINA
Pot do današnjega trgovskega velikana je bila dolga. Med najpomembnejšimi mejniki v minulih 40 letih delovne organizacije Slovenijales trgovina so predvsem:
•	Slovenijales kot planski izvoznik (1948-1953)
•	Širjenje notranje trgovine in združitev s podjetjem Oprema - Export (1954-1962)
•	Pripojitev podjetja Kooperativa in začetek širjenja mreže lastnih predstavništev ter podjetij v tujini (1962-1972)
•	Vključitev delovne organizacije Slovenijales v sozd ter preimenovanje v delovno organizacijo Slovenijales trgovina (1973-1974)
•	Nadaljnji razvoj delovne organizacije Slovenijales trgovina glede na zgraditev Poslovno prodajnega centra v Ljubljani, osrednjega skladišča v Črnučah ter priključitev podjetij Proles in Troples k naši delovni organizaciji (1974-1982)
•	Delo v novih razmerah gospodarske ekspanzije in obenem krize (1982-1988)
Danes predstavljajo zunanje - in notranjetrgovinsko dejavnost delovne organizacije Slovenijales trgovina naslednje produktne skupine:
Proizvodno bazo DO Slovenijales trgovina danes predstavlja dolgoročno poslovno sodelovanje z več kot 250 proizvodnimi delovnimi organizacijami doma in po svetu. Pri tem pa ne gre le za prodajo njihovih izdelkov, ampak imamo posebno vlogo tudi pri oskrbovanju tovarn z domačimi in tujimi repromate-riali, stroji, orodji in nadomestnimi deli.
Sto šestinšestdeset poslovnih enot, trgovin in skladišč v Sloveniji in Jugoslaviji z več kot
250.000	m2 površin, ki opravljajo veleprodajno, maloprodajno in inženiring dejavnsot, zagotavljajo neposredne stike s kupci in so obenem dobra osnova za še boljšo kakovost notranje-trgovinskih storitev.
Dvaindvajset lastnih in mešanih podjetij ter predstavništev na petih celinah sveta in usposobljeni strokovnjaki so temelji
LES________________________________________
Trgovina z lesom, ostalimi polfinalnimi izdelki ter lesnimi končnimi proizvodi predstavlja tradicionalno dejavnost Slovenijales trgovine in obsega proizvodni program od hlodovine in žaganega lesa pa do visoko kakovostnega pohištva. Slovenijales trgovina je v sklopu Slovenijales povezana s proizvodnimi organizacijami lesno - predelovalne industrije, poleg njih pa še s približno stotimi proizvodnimi organizacijami izven SOZD. Takšna razvejanost poslovanja zagotavlja poslovnim partnerjem popolno izbiro in dober prodajni servis.
KEMIJA
Med dolgoročno najbolj perspektivnimi področji delovne organizacije Slovenijales trgovina je
uvoz in izvoz kemičnih izdelkov in proizvodov. Gre za uvoz reprodukcijskih materialov za potrebe lesne in ostalih industrij in za izvoz jugoslovanske kemične proizvodnje. To področje obsega surovine in končne izdelke od plastike do kozmetičnih in farmacevtskih izdelkov.
STROJEGRADNJA__________________________
Ta relativno mlada dejavnost delovne organizacije Slovenijales trgovina dosega v zadnjih letih precejšen razmah. V začetku smo uvažali predvsem stroje in rezervne dele za lesno industrijo. Z razvojem domače strojegradnje pa je postala Slovenijales trgovina pomemben izvoznik tehnološke in procesne opreme s ponudbo celotnega inženiringa za večje število industrij v različnih branžah.
J
ot>V\VL eKonomsKega socie\ova-nja s tujino. Prva maloprodajna trgovina na Dunaju pa odpira pot razmišljanju naših maloprodajnih trgovin v tujini.
Skoraj tri tisoč zaposlenih je lani ustvarilo 800 milijonov dolarjev prometa. Od tega so 200 milijonov realizirala naša podjetja v tujini, 300 milijonov dolarjev je bila zunanjetrgovinska in 300 milijonov notranja trgovinska realizacija. Tudi za prihodnje obdobje so naši načrti podobni, saj v letu 1988 načrtujemo 900 milijonov dolarjev celotne realizacije. »Naša poslovna in delovna filozofija mora biti nad povprečjem. Primerjati se moramo s podobnimi podjetji v razvitih deželah in slediti zgledu najbolj naprednih in uspešnih. To je po našem prepričanju tudi filozofija, ki jo mora prevzeti vsa naša družbena skupnost,« so besede generalnega direktorja naše delovne organizacije dr. Matije Škofa, ki jih rad ponavlja ob različnih priložnostih.
Proizvodno bazo DO Slovenijales trgovina danes predstavlja dolgoročno poslovno sodelovanje z več kot 250 proizvodnimi delovnimi organizacijami doma in po svetu. Pri tem pa ne gre le za prodajo njihovih izdelkov, ampak imajo posebno vlogo tudi pri oskrbovanju tovarn z domačimi in tujimi reprodukcijski-
j—	-r ^ —	— —i —
V	VVVV	■%	Wv
\	<Ae\\.
Sto šestinšestdeset poslovnih enot, trgovin in skladišč v Sloveniji in Jugoslaviji z več kot 250.000 m2 površin, ki opravljajo veleprodajno, maloprodajno in inženiring dejavnost, zagotavljajo neposredne stike s ku-
SLOVENIJALES TRGOVINA LJUBLJANA
Delovna organizacija
i
za Se t>o\\feo V.aV^OM os\ Tvo\.tarv\e-trgovinskih storitev.
Dvaindvajset lastnih in mešanih podjetij ter predstavništev na petih celinah sveta in usposobljeni strokovnjaki so temelji za intenzivno uveljavljanje vseh oblik ekonomskega sodelovanja s tujino. Prva maloprodajna trgovina na Dunaju pa odpira pot razširjanju naših maloprodajnih trgovin v tujini.
Skoraj tri tisoč zaposlenih je lani ustvarilo 800 milijonov dolarjev prometa. Od tega so 200 milijonov realizirala naša podjetja v tujini, 300 milijonov dolarjev je bila zunanjetrgovinska in 300 milijonov notranja realizacija. Tudi za prihodnje obdobje so naši načrti podobni, saj v letu 1988 načrtujemo 900 milijonov dolarjev celotne realizacije. »Naša poslovna in delovna filozofija mora biti nad povprečjem. Primerjati se moramo s podobnimi podjetji v razvitih deželah in slediti zgledu najbolj naprednih in uspešnih. To je po našem prepričanju tudi filozofija, ki jo mora prevzeti vsa naša družbena skupnost«, so besede generalnega direktorja naše delovne organizacije dr. Matije Škofa, ki jih rad ponavlja ob različnih priložnostih.
OA Delavske enotnosti
Zaradi energetskih potreb v Jugoslaviji in širitve svoje dejavnosti se je Slovenijales trgovina vključila tudi v področje energetike, kjer so še potrebe v oskrbi jugoslovanske industrije in drugih potrošnikov z energetskimi surovinami.
STORITVE
Delovna organizacija Slovenijales trgovina ponuja poslovnim partnerjem tudi spremljajoča dela, kot so finančni aranžmaji in računalniške storitve. Poleg servisnih storitev za stanovanjsko in strojno opremo opravljamo tudi servisno dejavnost za težko gradbeno mehanizacijo Volvo in druge firme, ki jih zastopamo v Jugoslaviji.
VSE ZA OTROKA
Ponudba delovne organizacije Slovenijales trgovina se je razširila z nedavno otvoritvijo Otroškega butika, ki ponuja vse za otroka - vrsto otroških posteljic in vozičkov, razna pomagala za nošenje otroka, otroška oblačila, veliko izbiro igrač ter pohištvo za opremo otroških sob.
INDUSTRIJA PAPIRJA IN CELULOZE
Pomembno področje delovanja delovne organizacije Slovenijales trgovina predstavljajo tudi programi s celuloznim lesom, celulozo, papirjem in papirnimi izdelki. Najpomembnejše je dolgoletno sodelovanje s tovarno celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem in podjetjem Lig-
nimpex iz Budimpešte. V to sodelovanje se je pred kratkim vključila tudi delovna organizacija Aero iz Celja.
Jvozu lesa ter izvozu celuloze, papirja in papirnih izdelkov pa so pridruženi tudi številni drugi domači partnerji, na primer Papirnica Količevo in druge papirnice v Sloveniji in Jugoslaviji, med tujimi partnerji pa so pomembnejši že omenjeni Lignimpex iz Budimpešte, Exportles iz Moskve, Ligna iz Prage ter Paget iz Varšave. V letu 1987 smo prav na tem področju ustvarili 37 milijonov dolarjev prometa. V tem letu smo podpisali med drugim tudi tri kooperacijske pogodbe s tujimi partnerji, v vrednosti 876 milijonov ameriških dolarjev, ki nam zagotavljajo osnovo delovanja v naslednjih petnajstih letih. V to dejavnost v zadnjem času vključujemo tudi delo na po-
Delavska enotnost
41
Kovind
Tik ob avto cesti Ljubljana - Postojna, nedaleč od cestninske postaje na Uncu, stoji delovna organizacija Kovind oziroma kovinska industrija, kot pove njeno skrajšano ime. Gre za kolektiv, ki po številu delavcev (zaposlenih je 140) spada med tako imenovano drobno gospodarstvo, čeprav je delitev na majhne in velike malce umetna, kajti poznamo le uspešne in neuspešne delovne organizacije.
Kovind je uspešen kolektiv, čeprav mu gospodarska kriza, ki vlada pri nas, ni v ničemer prizanesla. Spada v cerkniško občino in je med najboljšimi delovnimi organizacijami te občine, sicer pa so združeni tudi v sozd Združeni proizvajalci strojne opreme in tudi v njem veljajo za uspešnejše.
Rojstvo omenjene delovne organizacije sega v leto 1947, ko so na Rakeku, v bližini šole, ustanovili mehanično delavnico, ki se je ukvarjala tudi z drugačnimi obrtniškimi storitvami. Leta 1962 so se preselili na Unec, vendar je bil Kovindov program še vedno obrtniški. Leta 1968 pa so začeli s proizvodnim programom valjčnih transportnih naprav za notranji transport v Brestu. V tem času so zgradili tudi novo proizvodno dvorano, v letih 1977 in 1978 pa stari del delavnic modernizirali in prezidali. V začetku osemdesetih let so kupili zem-
Vse bolj prodajajo znanje
Ijišče vse do avto ceste in še Maistrovo hišo z gospodarskim poslopjem v bližini, kjer bo upravno poslopje, medtem ko je na obširnem prostoru proti nadvozu pripravljen prostor za širitev. V letu 1985 so zgradili dvorano na 900 kvadratnih metrih (450 za skladišča, 450 za montažo), lani pa še 2.000 kvadratnih metrov veliko proizvodno dvorano.
Danes Kovindov program obsega izdelavo vseh vrst talnih transportnih naprav, gnanih in negnanih, kot so: tračni transporterji, verižni, valjčni in razni drugi za posebne namene. Program strojev za primarno predelavo lesa, predvsem za prečni in vzdolžni razrez desk, med njimi tudi dve vrsti numerično krmiljenih. V programu proizvodnje so še palete za prevoz jeklenk in naprave, ki so namenjene za varstvo narave. Z delovnimi organizacijami iz sozda, predvsem Litostrojem, Rikom in Go-stolom, pa sodelujejo pri izdelavi posameznih sklopov za njihove programe. Sodeluje pa tudi z drugimi DO in izdeluje izdelke po naročilu ter opravlja storitve.
Medtem ko je bil Kovind na začetku svoje preusmeritve od obrtniškega načina proizvodnje v industrijo usmerjen kot dopolnilo večjim industrijskim podjetjem, je obenem začel usmerjati v lastno proizvodnjo, čeprav je še vedno obdržal način, da svoje izdelke dela le za znanega kupca.
Tako Kovind že 24 let sodeluje z Litostrojem in zanj proizvaja različne sestavne dele za vse vrste viličarjev. Program kooperacije z Litostrojem je še pred nekaj leti predstavljal okrog 50 odstotkov Kovindove proizvodnje, vendar se delež te proizvodnje letno polagoma znižuje v celotnem prihodku. Kot je znano, je Litostroj lani zapadel v težave, z njim vred pa tudi Kovind. Zmanjšala so se naročila in poslabšali plačilni pogoji. Tako je Kovind konec lanskega leta prišel v izredno težak položaj; zmanjkovalo je dela, ki ga je bilo zelo težko nadomestiti. Trenutno Kovind sodeluje tudi z ribniškim Rikom in novogoriškim Gostolom in zanje izdeluje razne kovinske sklope.
Glede na specifičnost proizvodnje si delavci v Kovindu prizadevajo obdržati dosedanji obseg kooperacije in še večjo fina-lizacijo proizvodov. Z Litostrojem kot največjim partnerjem se dogovarjajo za kooperacijo tudi v drugih temeljnih organizacijah, ne le v programu viličarjev.
Prav zaradi težav pri kooperacijah pa si v Kovindu prizadevajo, da bi razmerje med kooperacijo in lastnimi proizvodi, ki zdaj znaša 50:50, spremenili v korist proizvodnje lastnih strojev in naprav v razmerju 70:30 za lastno proizvodnjo, pri čemer pa, kot smo rekli, nikakor ne mislijo zmanjševati svojih kooperacij-
skih stikov, ampak, nasprotno, povečati svoj program.
Kot svoj proizvod so v Kovindu razvili palete za prevoz tehničnih plinov. Te palete so po Sloveniji že uveljavljene, sedaj pa počasi prodirajo tudi v druge republike.
Drugi del proizvodnje, po kateri je Kovind znan v Sloveniji in Jugoslaviji, zadnje čase pa tudi v tujini, so stroji in naprave za predelavo lesa. Že pred dvajsetimi leti je Kovind razvil prve valjčne proge za transport v finalni predelavi lesa, glede na potrebe trga pa je razvil tudi transportne naprave s pogonom. Prelomnica v razvoju transportnih naprav je bila, ko se je Kovind tesneje povezal s projektantskimi organizacijami. S to povezavo je Kovind prešel na izdelavo posameznih transporterjev, pozneje pa celih tehnoloških linij za primarno predelavo lesa, kot so hlodišča, ža-galnice, decimirnice, lamelirni-ce itd.
Pri opremljenosti tovarn s transporterji so v Kovindu ugotavljali, da je večina strojev v tej industriji uvoženih ali pa so domači, vendar ne ustrezajo današnjim tehnološkim zahtevam. Zato se je Kovind pred štirimi leti odločil, da bo postopoma začel pokrivati to področje tudi s stroji. Za to delo pa so, seveda, potrebni strokovnjaki, ki jih Kovind takrat še ni imel, čeprav
\e ie \aV^Ta\ feV\per\CxTa\ pTece\
kadrov. No, danes pa \ma Ko-vind že 16 odstotkov vseh zaposlenih, ki so strokovnjaki, zaposleni v razvoju, konstrukciji in tehnološkem oddelku.
Tako so v Kovindu razvili več kot deset tipov čelilnikov in kompletnih čelnih linij, več vrst enolistnih žagalnih strojev s fiksnim in premikajočim se listom krožne žage, pretočne žage za prečni razrez z več listi, večlistne krožne žage, naprave za razletvičenje paketov desk in razne dozirne naprave ter drugo, specialne naprave pri transportu in razrezu masivnega lesa.
'Zadnji in najpomembnejši projekt pa je razvoj dveh tipov numerično krmiljenih strojev za prečni razrez mehkega in trdega lesa, kajti gre za prodajo Ko-vindovega znanja in ne le tona-že. Oba tipa numerično krmiljenih strojev za optimiranje razrezov desk je Kovind razvil za znane kupce. S stroji, posebno še numerično krmiljenimi, se je Kovind povzpel med najboljše proizvajalce strojev za primarno predelavo lesa v Jugoslaviji, ob takem napredku kot v zadnjih letih pa bo šel lahko v korak tudi s sorodnimi tujimi firmami, kajti povpraševanje po strojih, posebno numerično krmiljenih, je doma in v tujini veliko.
Prav zaradi te usmeritve Kovind počasi stopa tudi na tuja tržišča. Svoje izdelke nudi predvsem v državah v razvoju in vzhodnoevropskih državah,
Vzhodni Nemčiji, Češkoslovaški in Sovjetski zvezi.
Novo področje, v katerega vlaga Kovind, je izdelava strojev in naprav, ki v proizvodnem pro-
cesu varujejo ali čistijo okolje. Razvija stroje, ki jih drugi sorodni proizvajalci ne izdelujejo. Omenimo naj le univerzalno sesalno napravo, ki se uporablja
za odstranjevanje vseh vrst škodljivih plinov, par, prahu, kovinskih oksidov ter drugih škodljivih prašnih snovi, ki nastajajo v proizvodnih procesih v kovinskopredelovalni in drugih industrijah. Na sejmu Tehnike za okolje, ki bo maja v Ljubljani, pa se bodo pojavili še z nekaterimi drugimi novostmi.
Kovind ima še vrsto načrtov tako za razširitev oziroma posodobitev proizvodnje kot za nove izdelke. Novosti v svojem tehnološkem postopku bodo težko izvedli, saj jim primanjkuje investicijskega denarja, čeprav zaključni račun kaže uspešno poslovanje. Na enega zaposlenega so lani dosegli 19.439.000 dinarjev celotnega prihodka. Dohodek na delavca je znašal
8.089.000	dinarjev, čisti dohodek pa 5.825.000 dinarjev na zaposlenega. Ker ob sedanji inflaciji te številke ne povedo veliko, moramo primerjati te tri kategorije z letom 1986. Tako so v Kovindu celotni prihodek v letu 1987 povečali za 106 odstotkov (v primerjavi z letom prej), dohodek za 96 odstotkov in čisti dohodek za 82 odstotkov.
Glede novih izdelkov, ki jih razvijajo, pa so, dokler stvar ne bo rojena, v Kovindu modro tiho, tako kot se pač spodobi za pametne gospodarje.
OA Delavske enotnosti
Delavska enotnost
43
Sestanki vodstva KPJ na Lisci_
RAZČLENITEV RAZMER IN ODLOČITVE
MX SZCJOčMO VEJTE C
Pred pol stoletja se je na Lisci nad Sevnico prvič sestalo novo vodstvo KPJ v domovini. Ta sestanek na začetku maja 1938, kakor tudi seja CK KPJ 2. aprila 1939 in sestanek Tita s člani CK KPJ iz Slovenije konec maja ali na začetku junija 1939 spadajo v čas, ko vodilnih jugoslovanskih komunistov še niso obremenjevali visoki državniški položaji in ne odgovornost za sklepe državnih organov ter njihove posledice. Zato so mogli s pozicij takratnim oblastnikom najbolj nasprotne in zato nedovoljene politične organizacije zelo kritično oceniti družbene razmere in obsoditi napačne odločitve vladajočih, njihove slabosti in storjene krivice ter se zavzeti za uresničitev zahtev svobodoljubnih, zatiranih in izkoriščanih ljudi in narodov. Organiziranost in oblike delovanja KPJ so takrat prilagajali učinkovitemu prizadevanju za uveljavitev zahtev množic.
Novo vodstvo KPJ v domovini je Tito sestavil iz ljudi, ki niso bili preveč obremenjeni z dogmatskim razrednim in političnim determinizmom kominteme ispred VII. kongresa, marveč so se globoko zavedali, da ne more biti namen komunistov ta, da ne glede na sredstva in metode delovanja izpolnijo zamisli socialnih teoretikov, ampak so iz lastnih izkušenj spoznali, da komunisti brez odločnega boja množic ne morejo doseči pravičnejše družbe in da je ljudi za ta boj mogoče pridobiti samo tedaj, če v njem spoznajo prava pota za uresničitev svojih hotenj. To je pomenilo, da so komunisti lahko pritegnih delovne ljudi v boj za njihove pravice le pod pogojem, da so dobro poznali razmere, v katerih so ljudje živeli, m njihove življenjske potrebe. Vedeh so, da s splošnimi revolucionarnimi gesli iz tujine ni mogoče usmerjati dejavnosti množic, da bi posegle v pohtično življenje; zavedah so se, da morajo zato tudi vodilni komunisti živeti in delovati v Jugoslaviji ter si pridobiti zaupanje množic tako, da so na čelu vsakodnevnih konkretnih dejavnosti in bojev za pravice zatiranih in izkoriščanih ljudi in narodov. Ker osvajalni fašizem ni ogrožal samo svobode majhnih narodov in spremenil delavce v brezpravno delovno silo, ki ji je zaposlitev določal državni aparat, marveč je odpravil tudi temeljne državljanjske pravice in
svoboščine, so komunisti iskali zavezništvo z vodstvi vseh demokratičnih in nacionalno zavednih struj ter ustvarjali enotno ljudsko fronto. Takšna usmeritev in dejavnost sta se pokazali za uspešni ne le takrat, marveč zlasti med fašistično okupacijo pri oblikovanju zmagovitega narodnoosvobodilnega gibanja.
Ni mogoče trditi, da so bili tako pomembni sestanki vodstva Komunistične partije Jugoslavije prav na Lisci zato, ker bi v teh krajih že obstajala tradicija revolucionarnega delovanja - kot, npr., je v zasavskih revirjih - marveč morda prav zato, ker v njenem ožjem okolišu takrat še ni bilo organizirane komunistične dejavnosti, zaradi česar je bilo mogoče presoditi, da tamkajšnji orožniki ne bodo pozorni na skupine ljudi, ki bodo kot turisti prišle na znano turistično postojanko na Lisci. Tito pa se je za sestanek na Lisci očitno odločil tudi zato, ker je neposredno ob jugoslovanski železniški magistrali, kar je povabljenim olajšalo prihod, pa tudi zato, ker je bližina Trebč, kjer se je kot ilegalec večkrat zadrževal pri teti Ani, omogočila tudi njemu varen dostop.
V prvih letih po vojni še ni bilo mogoče ugotoviti, kolikokrat se je vodstvo KPJ sestalo na Lisci. Nekateri udeleženci so se spominjah sestanka v planinski koči, drugi na bližnjem pašniku, tretji nekje na pobočju Lisce. Šele iz skopih zapisnikov sej in poročil o njih, ohranjenih v arhivih kominteme, so mogli uredniki Titovih Zbranih del ob pomoči udeležencev ugotoviti, kje in kdaj so bih ti sestanki, o čem so na njih razpravljali in kaj sklenili.
Tito je še kot član CK KPJ za novo leto 1937 povabil na Lisco vodilne slovenske komuniste. Ker pa je na razgovor prišel prepozno in so se povabljeni že prej razšli, se je z njimi sestal čez mesec dni na Trebčah, kjer so se pogovorili o nekaterih sporih s CK KPJ in njegovimi inštruktorji. Potem ko je Tito sredi avgusta 1937 za Milanom Gorkičem prevzel dolžnost sekretarja KPJ, si je prizadeval in urediti odnose s komintemo in okrepiti dejavnost KPJ v domovini. Marca 1938 je razpustil sedež CK KPJ v Parizu, kjer je pustil za zvezo Lovra Kuharja, in se ponovno vrnil v domovino. Sestal se je z nekaterimi vodilnimi komunisti, bil na seji CK KP Hrvatske in sredi aprila, na
L konferenci KPS v Smiglovi zidanici nad Grajsko vasjo v Savinjski dolini, se sestal v Zagrebu s člani sindikalne komisije KPJ na začetku maja 1938 pa je iz članov CK KPJ, kr so delovali v domovini, in predstavnikov CK KPS m CK KPH ter PK KPJ za Srbijo na Lisci ustanovil začasno vodstvo KPJ v domovini. Razen Tita so takrat prišli na Lisco iz Hrvatske Andrija Saja in Dragu-tin Petrovič ter najbrž tudi Josip Kraš, iz Srbije pa Milovan Djilas in Aleksandar Rankovič. Tja je verjetno prišel tudi sekretar mladinske komisije Ivo Ribar, ki je bil tudi vključen v jugoslovansko partijsko vodstvo. Ker na Lisco niso pravočasno prišli slovenski predstavniki, je Tito ponje poslal kurirko Herto Haas. Ko sta naslednje jutro prišla iz Ljubljane Edvard Kardelj in Franc Leskošek - medtem ko Miha Marinko ni mogel priti - je Tito na bregu nad kočo ustanovil začasno vodstvo KPJ v domovini. To sicer po statutarnih določilih ni moglo imeti veljave CK KPJ, pomenilo pa je določen korak k usmeritvi komunistov h ključnim vprašanjem jugoslovanske družbe in h konkretni ter med seboj usklajeni dejavnosti vseh komunistov, s tem pa tudi k notranji utrditvi KPJ. Sklenili so izdajati glasilo Pro-leter, vendar tega zaradi ponovnega Titovega odhoda v tujino niso izpeljali takoj. KPJ je vplivala na enotnejšo pohtično dejavnost delavstva, krepitev protifašističnega razpoloženja in na utrjevanje mladinskega gibanja, o čemer nam pričajo takratna stavkovna in mezdna gibanja, ljudskofrontna zborovanja, pa tudi napredni tisk.
Tito je poskrbel, da je bila o tej okrepljeni dejavnosti obveščena tudi komintema. Pripravil je zasnovo resolucije CK KPJ, ki razčlenjuje pohtične razmere v domovim in opredeljuje naloge jugoslovanskih komunistov ter oblike njihovega delovanja. To programsko usmeritev je 5. januarja 1939 potrdilo ožje vodstvo kominteme v Moskvi in Titu naročilo, naj v domovini sestavi CK KPJ. V skladu s tem sklepom se je 18. marca 1939 zbral CK KPJ v Bohinjski Bistrici in v naslednjih treh dneh točneje opredelil programsko zasnovo, ki jo je odobrila komintema. Z oceno razmer, nalogami in oblikami dela je centralni komite seznanil jugoslovanske komuniste s članki v Proleterju. S posebnim razgla-
som je obvestil javnost o tem, kakšna nacistična nevarnost po za-sužnjenju Češke grozi jugoslovanskim narodom; pozval je k enotnosti vse rodoljube in poudaril, da se bo obrambna sposobnost Jugoslavije okrepila z uveljavitvijo enakopravnosti med narodi in demokratičnih svoboščin.
Ker se konstruiranja CK KPJ v Bohinjski Bistrici niso udeležih vsi njeni člani jih je Tito ponovno sklical. Sestah naj bi se na Bregeh pri Krškem. Ker pa tam niso našli primernega prostora, so odšli spet na Lisco. 2. aprila 1939 je bil v takmkajšnji planinski koči sestanek CK KPJ. Ta je sprejel odprto pismo, ki poziva članstvo k enotnosti in delovanju med ljudstvom za njegovo blaginjo, razpravljal pa je tudi o dejavnosti komunistov med izseljenci, o partijski članarini, odpravi sporov med komunisti v zaporih ter izdajanju teoretičnega glasila KPJ.
Po poenotenju usmeritev in dejavnosti članov CK KPJ je Tito začel pripravljati posvet širšega kroga jugoslovanskih komunistov. Odločil se je, da bo posvet v Sloveniji, zato se je konec maja ali v prvih dneh junija pod Lisco sešel s člani CK KPJ iz Slovenije. Ker Miha Marinko, ki se je ponesrečil med vožnjo s kolesom na Breg(e), še ni povsem okreval, so se ustavili kar ob poti na Lisco. Sklenih so, da bo posvet zastopnikov KPJ v noči med 9. m 10. junijem 1939 v hiši Mihe Novaka v Tacnu pod Šmamo goro, in se dogovorih, kaj bo vsak izmed njim postoril, da bodo delegati prišli pravočasno na dogovorjeni kraj m nato vami pred policijo zborovali. Na državnem posvetovanju v Tacnu je 29 delegatov ocenilo razmere v Jugoslaviji in KPJ ter sprejelo usmeritev za delovanje jugoslovanskih komunistov v času, ko so doma naraščala nasprotja med demokrah in profašisti in se je zaradi japonsko-kitajske vojne, Hitlerjeve zasedbe Češke in Moravske, zmage generala Franca v Španiji in italijanske zasedbe Albanije spomladi 1939 povečevala zaskrbljenost ljudi za lastno varnost, s tem pa tudi njihova pripravljenost za pohtično delovanje. Po-, memben je zlasti sklep o tem, naj ima vsaka tovarna eno organizacijo KPJ, kar naj omogoča komunistom, da usklajeno in uspešno delujejo.
Qpisani dogodki pričajo o tem, da je Tito pri snovanju pohtične usmeritve, ki je pripomogla k obnovi, prenovi in notranji utrditvi KPJ, pred petdesetimi leti našel tudi v Sloveniji veliko oporo.
Ivan Križnar
Objavljamo odlomke iz knjige Razvoj delavskega gibanja v Prekmurju med vojnama, ki jo je izdala komisija za zgodovino delavskega gibanja pri Občinskem sindikalnem svetu Murska Sobota, napisali pa so jo Rudi Čačinovič (uvod), Metka Fujs in Ivo Orešnik.
Razvoj industrije in socialnopolitični položaj delavstva v Prekmurju med vojnama (8)___________
Stavkajoči delavci pri »Našički« v Lendavi
Dolgotrajna kriza je Izčrpala delavce
Delo gradbenih delavcev je bilo sezonsko. Delali so 6 do 7 mesecev v letu in ker si z minimalnim dohodkom, ki so ga prejemali, niso mogli zagotoviti preživljanja v času nezaposlenosti, so zelo slabo živeli. Še posebej težavne so bile razmere v Murski Soboti. Ko je znašala povprečna plača pomožnega delavca v Sloveniji od 2 do 2,50 dinarja na uro, je bila v Murski Soboti le 0,80 do 1 dinar na uro.
Zahtave stavkajočih gradbenih delavcev v Murski Soboti___________________
Kvalificirani delavci so namesto povprečnih 4 do 5 dinarjev prejemali le 2 do 3,50 dinarja na uro. Vzrok temu je bila, kakor smo že ugotavljali pri drugih gospodarskih panogah, množična brezposelnost. Veliko odvečne delovne sile je omogočalo delodajalcem, da so narekovali najtežje pogoje dela. Ne samo zaslužek, tudi zaščita pri delu je bila slaba in zato so bile nesreče, često s smrtnim izidom, na dnevnem redu.
Svetovno gospodarsko krizo v začetku tridesetih le so spremljali: velika brezposelnost, rast cen življenjskih stroškov in stagniranje mezd ter s tem znatno poslabšan gmotni položaj delavcev. Sile, ki bi jih povezovala in združila, ni bilo. V Ursovih sindikatih, kot so se imenovale po združevalnem kongresu leta 1925 jugoslovanske razredne strokovne organizacije ali Strokovni komisiji, je bilo v Sloveniji včlanjenih le 150 gradbenih delavcev. Leta 1934 je stopila Komunistična partija nanovo pot. Med drugim si je prizadevala spodbuditi intenzivnejše delo v strokovnih organizacijah in razgibati delavce pri obravnavanju konkretnih vsakdanjih vprašanj. Izdelan je bil program posebne strokovne organizacije gradbenih delavcev in 15. januarja 1936 je bila ustanovljena Strokovna zveza gradbenih delavcev, ki je izstopila iz socialdemokratsko usmerjene Strokovne komisije.
Konec gospodarske krize ni prinesel izboljšanja razmer gradbenih delavcev. Konjunktura
v drugi polovici tridesetih let se v življenju delavcev skoraj ni poznala, saj jih je dolgotrajna kriza preveč izčrpala.
Leta 1936 je bila zveza gradbenih delavcev že tako močna, da je lahko pričela z večjimi akcijami. Delodajalcem so predlagali kolektivno pogodbo in ker so jo le-ti odklonili, so se pričeli pripravljati na stavko, kr se je pričela 4. julija 1936 v Ljubljani in se razširila po vsej Sloveniji.
Tudi v Murski Soboti se je večje število gradbenih delavcev včlanilo v organizacijo. Takrat so v mestu veliko gradili in na gradbiščih je bilo zaposlenih veliko delavcev. Na naj-večjem gradbišču, pri gradnji Delavskega doma, je delalo okrog 100 delavcev.
Gradbeni delavci v Murski Soboti so ustano-vili sindikalno podružnico, kr je pričela s pomočjo komunistov pripravljati organiziran boj. Na podlagi ljubljanskega sporazuma med delavci in delodajalci so zahtevali: povišanje mezd težakom na 3 do 3,25 dinarja, zidarjem na 5,50 do 6 dinarjev in fasaderjem na 7 do 8 dinarjev na uro, ukinitev stalnega odpovednega stanja delavcev (delavcu se lahko odpove le po sporazumu s krajevno organizacijo gradbenih delavcev), popolno upoštevanje določil Obrtnega zakona in Zakona o zaščiti delavcev in popolne plačilne lista ob izplačilih. Delodajalci so ostali za te zahteve gluhi in ustanovljen je bil stavkovni odbor, ki naj bi izvedel priprave na stavko. Njegov predsednik je bil Mihael Lang, tajnik pa Franc Kološa. Stavka se je pričela 3. avgusta 1936 in je trajala 7 dni. V tem času se je mudil v Murski Soboti tudi Tomo Brejc, poleg Toneta Tomšiča eden izmed glavnih voditeljev stavkovnega gibanja gradbenih delavcev v Sloveniji. Kljub temu, da ga je policija stalno zasledovala, je vzdrževal stike s stavkajočimi in komunisti, predvsem z Alijem Kardošem in Francem Novakom. Stavkokazov med stavkajočimi skoraj ni bilo, čeprav je stavka potekala v zelo težavnih okoliščinah: redne preskrbe in denarnih sredstev ni bilo, policij-
ski agenti in žandarji pa so ves čas grozili, da bodo stavko zatrli. 10. avgusta je bil sklican sestanek z delodajalci pri sreskem načelniku Gašperju Lipovšku.
Predlog pogodbe je doživel nekaj sprememb, ki so jih predlagali delodajalci, stavkajoči pa so jih sprejeli, saj so se zavedali, da zaradi težkih razmer ne bi mogli več dolgo vztrajati pri stavki. Dosežen je bil sporazum o podpisu kolektivne pogodbe.
Istega dne so se delavci zbrali na dvorišču hotela »Dobrai«, kjer jih je stavkovni odbor seznanil s potekom in z rezultati pogajanj in delavci so se naslednjega dne vrnili na delo. Na zborovanju je predstavnik zveze pozval delavce, naj krepijo sindikalno organizacijo, ki je edina sposobna doseči, da bodo delodajalci sprejete obveznosti tudi spoštovali. Delavci so dosegli zahtevano povišanje mezd, deseturni delovnik, izboljšanje delovnih razmer in priznanje sindikalne organizacije.
Uspešna stavka gradbenih delavcev je vzpodbudila tudi delavce pri Cvetiču in Šiftarju ter v Benko vi mesni industriji, da so se pričeli vključevati v njihovo sindikalno organizacijo.
S sprejetjem Zakona o minimalnih mezdah leta 1937, po katerem je bil pred vsako stavko obvezen poravnalni postopek, so postale svobodne delavske akcije precej omejene. Pojavila se je tudi zahteva po prepovedi vseh svobodnih sindikalnih organizacij, tako da je ostala edina sindikalna organizacija, v katero so se delavci lahko svobodno vključevali, režimski Jugoras oziroma ZZD. Tudi velik del soboških gradbenih delavcev se je po letu 1938 vključil v ZZD, ki jih je podprla v novem valu mezdnih gibanj leta 1940, ko so zahtevali izpolnjevanje kolektivne pogodbe gradbenih delavcev Slovenije z dne 3. junija 1940. Pri podružnici ZZD v Murski Soboti je bil ustanovljen gradbeni odsek, ki je zbiral in objavljal podatke o kršitvi socialne zakonodaje in kolektivne pogodbe.
Nadaljevanje prihodnjič
45
Delavska enotnost
% X %
>	% V-A ^ J V_A
NAGRADNA KRIŽANKA
WV3 v . J v ^ \\ m CA_jjg_vx^ \V \ VVV>VT^V_l A_*!a V VA~1V\
Rešitve nagradne križanke pošljite do 10. maja na naslov: Delavska SL, LA, ARESTANTKA, IVA, PERLA, TROT, DAR,' ABSINT, EPIK, TUN,
enotnost, Celovška 43, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 17-18
Nagrade so: 40.000, 30.000 in 15.000 dinarjev
Rešitev nagradne križanke št. 15
KALA, ORION, AMERIKANKA, RISTO SAVIN, JANKO, ASANA, KANT,
IRENA, RIBA, ILI, JAMES MASON, NAK, AMOR, ISTRA Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 15.
1.	Rado Bizjak, Kvedrova c. 1, 61000 Ljubljana,
2.	Anica Drenek, Drožanjska 66, 68290 Sevnica,
3.	Boris Može, Štorje 50, 66210 Sežana Nagrade bomo poslali po pošti.
MtD	iRcmh mmN mrn^h
PONOVNO AVTORJI NAŠIH KNJIG!
Obe knjigi sta izšli v zbirki Družboslovje založbe
Delavska enotnost
To sta že peta in šesta nagradna sklada avtorjem naše založbe.
Cena 8.000 din	Cena 15.000 din
Založba Delavska enotnost, Ljubljana, Celovška 43, tel.: (061) 320-403, 318-855. Knjigarna Delavska enotnost, Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel. (061) 317-780. Knjigarna Delavska enotnost, Ljubljana, Celovška 43, tel. (061) 318-855.
BARVE ZA VSE PRILOŽNOSTI
Sodobni utrip življenja zahteva od nas precej napora, zato se moramo sprostiti po opravljenem delu. Naše počutje je veliko odvisno od sodobno urejenega doma. Tudi gospodinja bo po končanem delu za strojem ali v pisarni našla več možnosti, da se posveti svoji družini, če bo njen dom prijeten in funkcionalno urejen.
Ko smo z arhitektovo pomočjo ali s svojo iznajdljivostjo prenovili hišo, ali kadar smo se odločili, da bomo obnovili opleske oken ali poslikavo sten, je zelo pomembno, da izberemo ustrezne barve. Naša želja je, da vam v tem sestavku prikažemo, kaj lahko Color iz Medvod prispeva k uspešni ureditvi in prenovi vašega doma. Predstavljamo vam proizvode, ki so namenjeni za ekonomično in kakovostno zaščito.
Zaščita lesa
Okna, garažna vrata, napušče, lesene fasadne obloge uspešno zaščitimo z Lesolom. Lahko izbiramo med 13 odtenki. Kakovostno zaščito izvedemo s tremi sloji. Prednost zaščite je, dajo je mogoče preprosto obnavljati in ima izreden dekorativni učinek. Notranje lesene obloge in vrata dekorativno zaščitimo z Aquales-akrilno lak lazuro, ki ne vsebuje biocidnih sredstev, je preprosta za nego in trajna. Kadar želimo stavbno pohištvo (okna in vrata) belo obarvati, izberemo Unicol sistem zaščite. (Unicol impregnacija, Unicol ventilacijski temelj, Unicol emajl sijajni, polmat, mat). Pastelne odtenke dobimo z dodatkom Colomin emajlov. Parket ali ladijski pod zlakha vzdržujemo, kadar ga lakiramo z Bukolit lakom za parket.
Zaščita fasad
Kakovostno zaščito novih in obnovo starih fasad izvedemo s Colofas akrilno fasadno barvo na topilih, ki je zelo odporna proti vremenskim vplivom.
Obdelava notranjih sten
Glede na namen uporabe prostora, izbiramo barve glede na pralnost in sposobnost difuzije vodne pare, tj. dihanje premaza. Slednja narašča z upadajočo odpornostjo proti pranju. Izbiramo lahko med:
Notranjim belim synkolitom - disperzijska barva
Belim hidrocolom - poldisperzijska barva
Obe barvi je mogoče niansirati s Spektroliti, zelo dobro pokrivnimi disperzij skimi barvami.
Zaščita kovine
Za zaščito kovinskih ograj in drugih kovinskih predmetov priporočamo Colomin temeljno barvo ZN in Colomin emajl. Za zaščito radiatorjev pa nanesemo čez temeljno barvo Syntol emajl in Efekt barvo HS ZS.
Priporočamo vam, da zahtevate ob nakupu barv tehnične prospekte za naše izdelke. Če bo še kaj nejasno, pokličite našo razvojno-servisno službo (061) 611-002 in dobili boste dodatne nasvete. Pri obnavljanju vašega doma vam želimo obilo uspeha. Če boste pravilno izbrali material in natančno opravili delo, se bo uspeh zagotovo pokazal.
MARIJA PETEK
Delavska enotnost
47
/tOUAL
Aquales je lak lazura, namenjena dekorativni zaščiti lesa v bivalnih prostorih. Izdelana je iz akrilne disperzije, svetlobno obstojnih pigmentov in sestavin, ki poudarjajo strukturo lesa v nevsiljivi briljanci. Glede na sestavo je velik prispevek v zaščiti okolja: razredčujemo jo z vodo, ne vsebuje biocidnih sredstev. Ker ni gorljiva, je delo z njo varno in zdravju neškodljivo.
Vezivo
Sijaj
Odtenki
Način
nanašanja
Delovna
temperatura
Sušenje
Izdatnost
Razredčilo
akrilna disperzija svilenkast sijaj teak, hrast, mahagoni, ebenovina, zlato rumena, smrekovo zelena in brezbarvni. Odtenke je možno medsebojno mešati in jih osvetliti z agualesom, brezbarvnim čopič, brizganje; pred uporabo vsebino dobro premešamo min. + 5°C
1 do 4 ure glede na vlažnost in temperaturo zraka. Naslednjič nanesemo po 6 urah. Vsebina zadošča za okrog 12 m2 za en nanos voda
Čiščenje	Takoj po končanem delu
pribora	operemo pribor z vodo, kiji
lahko dodamo detergent Skladiščenje 12 mesecev v originalni, dobro zaprti embalaži pri temperaturi od 5 do 25 °C. Aguales ne sme zmrzniti! stenske, stropne obloge idr.
Les mora biti primerno suh (največ 18 % vlažnosti), čist, gladek, brez prahu. Smolo, maščobe in voske odstranimo z nitro razredčilom. Stare premaze rahlo obrusimo z brusnim papirjem št. 240 do 280 in očistimo.
Predlog
zaščite
Namen
uporabe
Priprava
podlage
Obnavljanje
zaščite
Informacije
Aguales nanesemo v 1 do 2 slojih. Za prvi nanos dodamo do 10 % vode, drugega nanosa ne razredčujemo. Kadar želimo posebno gladke površine, priporočamo rahlo vmesno brušenje.
V vlažnih prostorih (kopalnica, kuhinja idr.) les prej impregniramo z vseh strani z enim slojem lesola.
Površine obrusimo, očistimo in nanesemo sloj agualesa Tehnične informacije ne morejo zajeti vseh detajlov, zato po potrebi zahtevajte informacije v naši servisno-razvojni službi tel. (061)611 002.
INDUSTRIJA SINTETIČNIH SMOL BARV IN LAKOV MEDVODE JUGOSLAVIJA
telefon: 061/611-002