Gozdi
Lako tiho in dolgočasno se nam zdi, kadar stopimo v gozd. Mislimo, da ivse spi ali vsaj sanja. Ali temu ni tako. V gozdu ni brez življenja, da-si ni hrupa. Le sedimo tja na parobek! Naše oko se ozre v drevje. Gosto vejevje nam zapira razgled v daljavo in višavo. Le sem in tja se vidi nad nami jasno nebo. Solnčni žarki padajo skozi vejice na rujavkasta tla ali pa na zeleni mah. Iq glej! koliko mušie zapazimo na prostoru, ki so ga razsvetlili solnčni žarki! A kdo nain dela tako prijetno godbo? Cujemo lepo ubrane višje in nižje glasove kakor bi doneli iz daljave, a vender vedno jednako moeno zvene. Kaj neki je to? Bučelice in muhe letajo po drevji iskajoč si hrane ter brenče vesele pesence, da jim gre delo bolje izpod rok. Nekaj zahrešei v bližini. Malo prestrašeni pogledamo, kaj se bliža. A nič hudega ni. Veverica je skočila z drevesa na tla. Suha rejica pa je počila in nas ustrašila. Poglejmo veverieo, kako spretno pleza po drevesu; kako lehko se premika! Zdaj pleza po deblu navzgor, zdaj zopet po veji dalje. V drznem skoku je na veji bližnjega drevesa. Veja se strese in kaka vejica vzleti na tla. To je ustraŠilo ptico, ki je tiho počivala na vejici. S peroti zafrfeta in vzleti proč. Otožno in railo zagolči grlica na oddaljenem drevesu. Nekoliko pozneje pa vzbudi našo pozornost žolna. ki mogočno razbija na visokem hrastu.
Ali ni prijetno tako sedeti v gozdu in opazovati prelepo prirodo ? Kako nam ugajatišina! V misli se zamaknemo. Zdi se nam, kakor da bi bili v cerkvi. Visoke iu vitke jelke kipe v višavo kakor stebri a ujih vrhovi se zdi-uževajo ter naprav-ljajo veličasten obok. Sveta tihota nas opornina k raolitvi. Saj je stvarnik vse tako krasno uravnal.  Zakaj bi ga ne ljubili in hvalili!
čemu pa so vender ti gozdi, ki se razprostirajo tako daleč na okrog? Ali nam so samo v zabavo. Ne! Vže posamična drevesa, člani te velike družbe, ko-ristijo nam v marsižem. Od dreves dobivamo listje za nastiljo, a les rabimo za različna dela in naprave. Ali ni bila naša zibelka kdaj vitka jelka? Pa prišel je mož in ,jo posekal. Njeno živijenje se je končalo taki-at, ko se je naše pričelo. Jelka nam je bila prva posteljiea. — Poglejmo v naše hiše! Ali ni do malega vsa hišna oprava lesena? Še celo sosedova Mša je od lesa, ker si niso mogli napraviti zidane. V lesenej krsti (trugi) nas naposled poneso iz tega sveta v hladui grob počivat.  Saj:
V  lesu ves človeski rod Prvi pokoj sladki vžha, Ko ga težki vtrudi pot,
V  lesu spet počiva.
(S. Oregorčič).
Z nami bodo šli našinci britko žalovaje, a mi se bodemo preselili v drug svet, kder ni nobenega trpljenja več, ampak zgolj veselje. Toda, kdo bode vedno mislil na smrt ? Saj smo mladi in zdravi. Oe pošteno živimo, nam se smrti ni treba bati. Pomenimo se raje o koristi gozdov. Mraz je po zimi. Pee pa sama ne greje. Zakuriti se mora. In res, v kratkem času, ko je mati vrgla v peč nekoliko polen in zanetila ogenj, mine mraz in sobaje gorka. Tudi kubati bi De mogli brez drv. Kakšen bi bil surov korun (krompir)? Kdo bi ga jedel? Pečen ali pa kuhan se nam kaj dobro prilega.
Gozdi nam koristijo tudi še drugače. Ljudje in živali vedno s6pejo. Zrak se s tem izpridi. Kdo ga izboljšuje? Bastline in y prvej vrsti obširni gozdi. Kar ljudje izdihavajo, namreč ogljikovo kislino, to vsrkava gozd in oddaja kisik, a ogljik pridržuje. To se vedno ponavlja. Iz tega se tudi razvidi, da je zrak v gozdu in v bližini gozdov čistejši in zdravejši nego li po mestili. Ima namreč več kisika v sebi in menj slabib snovi, katerih se labko po mestih nasrka. Zrak se v gozdih poeasneje zgreje in ohladi, kar nam dobro de, ker prebitre izpremembe slabo vpli-vajo na naše zdravje. Kadar dežuje, gozdi s svojimi vrhovi ujainejo mnogo vode, katera polagoma pada na zemljo. Vrhovje pa zopet brani, da vlaga ne izhlapi. Tla, ki so v vednej senci, preprežena so navadno z mnogimi rastlinami, posebno z mahovjem. Te rastline in mabovje branijo dolgo časa vlažnost v sebi, polja in traraiki se pa hitro osuše. Izpod mahu gre voda pod zemljo in prihaja v studencib. in potocih na dan. Suhi vetrovi se v gozdih napoje raokrote, postanejo sveži iu ne škodujejo toliko poljn ob suši. Viharji svojo raoč izgube v gozdib ter ne mo-rejo s tako silo prodreti v kraje, kder gozdov ni. Po zimi pa branijo dolinčane, da jim plazovi ne podsujejo hiš in ne polomijo dreves. Gozdi s svojimi koreninami vzdržujejo tudi prst, da je voda ne izpere in v doline ne poplavi. Ko bi gozdov ne bilo. odnesla bi ob deževji voda vso prst s seboj, rušila mimogredB skale in posula vso dolino z nerodovitno sipo. Vse polje bi bilo uničeno. Gozdi ovirajo tudi nastanek hudournikov, ki bi naredili strašansko škodo. V krajih, kder so gorske rebri brez dreves in so se gozdi morali umakniti sekiri, čutijo se take nesreče. Grdzni plazovi straše Ijudi. Ni še jedna nosreča pozabljena, pride vže druga.  Povodenj posuje polja in ubogi kmet ne ve, kako bi si pomagal.
Kako je pa tudi žalostno v brezgozdnatih krajih! Olovek ne more biti vesel. Sive skale gledajo z gora, na ubogi človeški rod, ki si ne more več pomagati. Ljudstvo je siroinašno. A kjer je siroraaštvo doma, ondu ni prave zadovoljnosti in srečnega' življenja. Vse drugače pa je v krajih, kjer zeleni gozdi prepregajo de-želo. Mične pripovedke o vilah in mnogovrstne bajke se čnjejo iz ust starih Ijudij, ki še vedno radi gledajo v zeleni gozd, ki. tako prija oslabelim očem. In tudi ljubeznjive ptičiee niso rade v takih krajih, kder ni zelenih gozdov. Kje naj bi gnezdile, kje dobivale hrane? Ees, žalosten, prav žalosten je tak kraj, ki nima gozdov.
Gozdi imajo pa tudi mnogo sovražnikov. Lepo število dreves podero viharji, vzlasti po zimi, ko so drevesa s težkim snegom obložena. Mnogo dreves pokon-čajo plazovi po gorah, kjer ni vseskozi drevje. Casih posmodi požar mnogo lepib dreves. Najnavadnejši pokončevalci pa so nekateri žužki, mej njimi rjavi hrost, različni zalubniki, borovi prelci, lubadarji in likarji. Tudi zajci in nekateri ptiči kvarijo drevesa.
I
Najhujši sovražnik gozdov je pa vender človek. Z vsakim letom se manjšajo gozdi, in skoraj bi jih bilo konec, ako bi oblastva ne posegla v pravico posamez-nikov. Kjerkoli je bilo denarjev treba, moral ga je gozd pridobiti. Bukve, hrasti iu smreke so padale in šle v tujino za denar. A s takim ravnanjera ni posestnik samo sebi napravil škode, temveč tudi svojim rojakom in sosedom.
Kako lepo lesovje je bi!o kdaj na Krasu, A prišli so Benečani in začeli se-kati les. Blizu morja je bilo, zato so šli kraški gozdi po vodi. Skalnate goličave pa pričajo zdaj o velikem siromaštvu, v katerem so ljudje po kočah, katerih strehe so s kamenjem obložene,  da jih burja ne odnese za pregreške lakomih tujcev.
Branimir