Poštnina plačana v gotovini. Leto XXI. Dolnja Lendava, 28. oktobra 1934. Štev. 43. Cena 1 Din. Naročnina doma na sküpni naslov mesečno 2 D., j na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo 6 Din, ali z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom 8 Din. 50 para., letno 100 Din. I Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p o l o ž n i c e 11806. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. Poslano i med tekstom Namen Novin je: 1) z zagovoröm Pravice tolažiti Srce Jezušovo, i 2) z čistimi dohodki podpirati siromake Sv. Ivan Bosko, pomagaj nam oba doseči ! Počivaj! Tužna jesen nas obimle, tužno naše je Srcé, v hladno krilo naše zemle skrio obraz se nam Očé . . Žalostno se pita vsaki ka bo z námi brez Očé? Odgovor nam- more dati, samo Bog, ki v nébi jé. Listje spüšča vsako drevo . . . I povejne vsaki cvet, vendar bo pá zelenelo . . . Ožive še rožni svet . . . V vsako stvar je Bog posado vüpanje na novi svet . . . V Oplenci v gomilo drago z velkim vüpanjom posvet. Z groba miloga nam krala, zraseo bode mir svetá . . . Jugoslavija bo stala . . . i mirila vsa srca. Le počivaj ! Krao predragi, vživaj, vživaj večni mir! Mi pa verni íno vdani hodili mo tvojo tir. — Srčen. — Mrtvo telo pokojnoga krala v Zagrebi V tihoj noči na god sv. Terezije je pripelao žalni vlak mrtve ostanke kralove iz Splita v Zagreb. Med celov potjov se je zbirao narod kre železniške proge i pošilao pri mrtvom teli domovinskoga očé nebeskomi Oči svoje mile prošnje za pokojnoga düšo. V Spliti, kak i v Zagrebi je vse jokalo, gda se je postavlalo od svojega pokojnoga vladara. V Zagrebi je narod 26 vör šo nepretrgano mimo mrtvoga krala i se njemi zadnjič poklono. Iz vseh krajov Hrvatske so vlaki pripelali nešteto naroda; tüdi iz Slovenije okoli 5 jezer düš, naša Slovenska Krajina je tüdi bila zastopana. Vsi so prinesli v zadnji pozdrav rože i vence i poklonili v večni spomin, za spomin svoje goreče lübezni do krala i domovine. Iz cvetja i vencov je nastala pri železniškoj postaji, gde je blagopokojni krao ležao na odri, cela gomila. Ar se je vreme približalo, da mrtvo telo odpela žalni vlak v prestolico Jugoslavije, v Beograd, so se mimohodi pretrgali tak, da šolska mladina niti ne prišla na vrsto. Okoli poudneva so začnoli roditelje i vojaki vršiti zadnje priprave za prihod dvorskoga vlaka na postajo. Imeli so težko delo, kajti na peroni i pred postajov je bilo tak vnogo lüdi, ka je trajalo dugo časa, preden so mogli napraviti prostor. Končno se njim je posrečilo izpraznoti peron i pripraviti vse potrebno za prihod dvorskoga vlaka. Sokoli so nosili ogromne vnožine cvetja i vencov, štere so položili pri trügi mrtvoga krala Zagrebčani, čeravno je bilo povedano, da se cvetje i venci ne bodo polagali v Zagrebi. Vse to cvetje so prenesli v dvorski vlak. Ono cvetje, štero je ne moglo iti v vagon, so položili pri trügi junaškoga krala. Čarni vagon z belim križom. Točno ob 12.35 je prišeo pred dvorsko čakalnico vlak, ovit v črnino, na šteroga je bio priklüčeni vagon za prevoz posmrtnih ostankov velkoga pokojnika. Na tom vagoni sta bila na vsakoj strani po dva velkiva beliva križa. V sredi je bio vagon odpreti tak, ka je vsakši lehko vido trügo, štera je bila postavlena v njem. Na peroni je bilo velko število odličnikov, predstavnikov vojaških, cerkvenih i civilnih ustanov. Poleg podbana Hadjija i armijskoga komandanta sta bila tüdi Zagrebški nadškof dr. Ante Bauer v spremstvi novoga püšpeka koadjutorja dr. Stepinca. Poleg so stali tüdi grškokatoliški püšpek dr. Dionizij Njaradi, ljubljanski püšpek dr. Gregor Rožman i mariborski püšpek dr. Tomažič. Na peroni je bilo mnogo kmetov iz Šeštine i iz okoliških zagrebških vesi v narodnij nošaj. Ogromno je bilo število kmetov, šteri so z skuznato očmi gledali na trügo, v šteroj bode najšeo svoj zadnji počinek vitežki krao, tisti krao, šteroga so šče pred kratkim vidli, se ž njim prisrčno razgovarjali. Kmetje v narodnij nošaj so se postavili pred dvorskim vlakom ob strani vojaštva, Sokola i kraleve garde. Končno je prišeo knez Arzen v spremstvi častnikov, podao roko pehotnomi polkovniki kraleve garde Ljubiši Živkoviči. Oči obeh so se zarosile. V tom trenutki je godba zaigrala, Chopinovo posmrtno koračnico, znak da so trügo s kralom zdignoli z odra i da jo nosijo proti dvorskomi vlaki. Trügo so nosili kmetje. Točno ob 12.50 je to bilo. Častniki i vojaki so stali mirno, gda so prinesli trügo iz dvorske čakalnice, godba pa je zaigrala državno himno. Te trenutek je bio genliv i ne je bilo človeka, šteromi se ne bi zaskuzilo oko. Žene i možki so jokali brez razlike. Pred trügov so šli vojaški dühovniki za trügov pa včasi knez Arzen i njegovo spremstvo. Pri njegovoj strani na desnoj je bio francoski mornariški minister Pietri. Oba sta bila potrta i žalostna. Godba je ves čas igrala himno, kmetje pa so glasno jokali. Za trügov je stopala nadale žena kralovoga namestnika dr. Peroviča v popunoj črnini. Kmetje so položili trügo s posmrtnimi ostánki vitežkoga krala v dvorski vlak i namestnik bana pa ostali dostojanstveniki so se poslovili od spremstva, ki sprevaja mrtvoga krala v Beograd. Vlak odhaja. Točno ob 1 vöri zadvečara je odpelao dvorski vlak iz Zagrebške postaje jako pomali. Navzoči so kričali krali v zadnji pozdravi „Slava vitežkomi krali! Slava Zediniteli! Živio krao Peter II.! Živela nerazdrüžliva Jugoslavija!ˮ Šče gda je že voz odišeo i ga je več ne bilo viditi, so vnožine naroda žalostno gledale za njim. Iz Zagreba so z dvorskim vlakom odpotüvali vnogi dostojanstveniki, med njimi tüdi nadškof dr. Bauer, metropolit Dositej i visoki predstavniki civilnih i vojaških oblasti. Pomali so odhajale vnožine i se z žalostjov v srci razišle po mesti. Mrtvo telo krala v Beogradi. Na vseh postajaj, gde je šo mimo dvorski vlak z telom blagopokojnoga krala, se je zbralo vse, ka je moglo priti: predstavniki oblasti i drüžtva. Vnogi narod je pokazao zadnjo čast svojemi mrtvomi krali. Narod je jokao i žalüvao za pokojnim kralom. V Brodi je pričaküvao vlak djakovski püšpek prezv. g. dr. Anton Akšamovič v spremstvi kanonika, blagoslovo je telo i izražo sožalje Nj. Vis. knezi Arseni. V mraki so kmetje prižgali baklje i tak razsvetili zadnje potüvanje svojega krala. 15. oktobra je žalosten Beograd dočakao posmrtne ostanke blagopokojnoga Vitežkoga krala Aleksandra I. Zedinitela. Prihod vlaka je bio javlen za 11 vöro vnoči. Isti den je prišlo v Beograd vnogo naroda iz vseh krajov. Mesto je vse v čarno odeto. Okoli 8 vöre so nepregledno vnožine napunile prostor pred kolodvorom i vulice, gde bodo pelali mrtvoga kralá. Vsi v nemoj tišini čakajo posmrtni vlak. Okoli 10. vöre so prihajali razni predstavniki na peron na glavnom kolodvori, šteri je vse v čarnom. Ob ½11. so prišli vsi člani narodnoga predstavništva, med njimi senator Jovo Banjanin i dr. Peter Zec, namestniki kralevskih namestnikov. Ob ¾ 11 so prišli kralevski namestniki dr. Radenko Stankovič i dr. Ivo Perovič. Na peroni se je zbrala vsa generaliteta, šteroj je bio na čeli vojvoda Bojovič. Ža temi so prišle dvorske dame. 8 minut pred 11 vörov so prišli vsi ministri. Predsednik Uzunovič se šepetajoč pozdravla z kralevskimi namestniki. Ob 11. bi mogeo priti vlak, ali javili so, ka ma 20 minut zamüde. Ob ¼ na 12 se je začülo z zemelskoga mosta približavanje posmrtnoga vlaka i v tom časi so prišli iz dvorske čakalnice Nj. kr. Vis. Knez Pavle, prvi kralevski namestnik z adjutantom Nj. Vel. Krala, generalom Ječmeničom. Po tom se je pojavila Nj. Vel kralica Marija, mati v globokoj žalosti, streta od velke bolečine v spremstvi svoje matere romunske kralice Marije, nadvojvodinje iz Avstrije Ileane, kneginje Olge i Jelene i dvorskih dam. Ob 11.20 je prišeo tiho i nečütno dvorski vlak. V tišini so se odprla vrata štrtoga vagona, v šterom je na katafalki ležalo telo mrtvoga krala. Častna četa je izkazala čast. Iz dvorskoga vlaka je stopo Nj. Vis. knez Arsen, predsednik senata dr. Tomašič i ministri, šteri so sprevajali krala od Splita do prestolnice. Člani vlade i generaliteta so vzeli trügo i jo odnesli na trg pred postajov i jo postavili na auto. V špaliri so bili člani kralevske hiže, kralevski namestniki i ministri. Gda so trügo postavili na auto, so vsi člani vlade i drügi spadnoli na kolena s poklonom: „Slava krali mučenikiˮ. Gde so pelali trügo, se je povsedi čüo jok i kucanje lüdi, šteri so klečali i se klanjali mrtvomi krali. Trüga je bila odnešena skoz dvorski vrt i postavlena v svečenoj dvorani Staroga dvora. Dvorana je posebno okinčena i spremenjena v kapelo. V dvorano so jo prinesli člani vojne i civilne kralevske hiše. Dvorski prota Popovič i protadijakon Longin so opravili v navzočnosti vseh članov kralevske rodbine, kralevskih namestnikov, vlade, generalitete i narodnoga predstavništva kratki obred za pokojnoga, a dvorski kor je spopevao „Vječnaja pamjatˮ. K trügi je pristopila Nj. Vel. kralica Marija i je küšnola trügo, a za tem njena mati, člani kralevske hiže i drügi. Küšüvanje je trpelo do 1 ponoči. Vsi razdidejo pomali, tiho, a pri mrtvom krali ostajo oficerje i držijo stražo. Zajtra, kak se je presveklilo, se je spopuno celi prostor z narodom od Terazije pa do vulice krala Milana i do vhoda v Stari dvor, šteri je čakao na čas, kda bode mogao vstopiti v Dvor. Iz vseh okoliških vesi i krajov so neprestano prihajali kmetje i ostali narod. Malo pred 8 vörov je povorka národa začnola stopati v Dvor. Na velkih vrataj so velke čarne draperije, a vzporedno z njimi stojijo gardisti kralevske garde. Vse stube so povite v čarno. Glavna dvorana, v šteroj so smrtni ostanki krala Mučenika, je vsa v temi. Zidi so pokriti s čarnimi zastori, a poleg zidov so velke sveče v posvečnjekaj. Ta medla svetloba sveč je jedina svetloba, štera je v dvorani. Poleg te dvorane je drüga dvorana, štera je tüdi vsa v čarnom. Ta je puna z venci iz Zagreba, Splita i ostalih krajov. Na sredi dvorane stoji katafalk, na šterom je krsta z mrtvimi ostanki Vitežkoga Krala Zedinitela na odri od prek 20 cm i 1 m višine. Prek celoga katafalke so črni traki žalosti. Nad trügov sta položeni sabla i kapa Vitežkoga krala, šterivi je noso v vsej bojnaj. Poleg trüge so sveče. Više glave pokojnika je pa pripognjeni stari dühovnik, šteri pri slaboj svetlosti čte molitve pri posebnom oltari, šteri je za te namen bio postavleni. Kre roba odra stojijo štirje gardijski oficirje vseh redov orožja, z golimi sablami, šteri držijo zadnjo stražo poleg svojega Velkoga Krala. Poleg odra se joče neprestano vören sluga pokojnoga krala Zečevič, šteri je telo sprevajao vse od Marseilla, a šteri je bio kralov sluga ešče v njegovij dečinskij letaj. On joče neprestano i nešče oditi iz dvorane. Nad katafalkom stoji zlata krona i zlato jaboko, kak i žezlo. Povorka naroda Prihaja v dvorano tiho i mirno tak, ka se čüje njeni vsakši stopaj. Povorka Prihaja z jokanjom i kucanjom žen i dece. Pred oltarom se pobožno prekriža i odide dale. Klanjanje naroda trpi dva dni. Od staroga dvora pa vse do hotela Moskve je vse puno naroda, štera nazlük tomi vremeni i tomi dežji mirno stoji i čaka, ka se poslednjikrat pokloni smrtnim ostankom svojega nemrtelnoga krala Mučenika. Ob ½ 12 je prišeo predsednik vlade, ka se pokloni Nj. Vel. Krali Zediniteli. Vladko Radič i Pribičevič izgnana iz Francije. Francoska vlada je izgnala pobegnjenca Vladko Radiča i Svet. Pribičeviča. Avstrijska vlada je strogo določila, da se ne smeta sprejeti. Beograd moli za mrtvoga krala. Beograd se klanja mrtvomi krali, moli za Njega, joče i ihti. Lüdstvo se je zbralo iz vseh krajov: iz Srema, Vojvodine, Srbije i Južne Srbije, šteri čakajo od zarana pa kesno v noč, da stopijo pred njegov oder i da njemi povejo zadnji zbogom. Trüga je zaprta i ne bode več odprta. Na trügi pri glavi stojijo znaki Karadjordjevskoga dostojanstva. Korona, s šterov je bio 1. 1904 kronani v Sabornoj cerkvi njegov oča, blagopokojni krao Peter I. Veliki Osvobo-diteo. Ta korona je zlijana iz Kara-dj ord jevoga topa, s šterim je Karadjordje osvajao Beográd. Poleg korone so od edne strani žezlo, a od drüge strani jaboko, znaki vladarske oblasti, štere je krao Peter držao v roki pri kronanji. Na trügi je tüdi zlati križ ki .a Petra i Evangelium z srebernimi i zlatimi platnicami, iz šteroga se moli. Edino te križ i Evangelium je prineseo král Peter skoz Albanijo. V dnevaj najvekše preizküšnje je vsakšo zajtro i večer küšüvao te Evangelium. Gda je krao Peter premino, je Njegov Sin preneseo te križ i Evangelium v svojo spalnico i postavo na eden mali sto, na šterom je stala edna najstarejših podob iz samostana v De-čanih. Pun pobožnosti je vsikdar küšavao križ i Evangelium, šteri so zdaj poleg njega. Na stoliči, šteri je pokriti z čarnim plišom, so mnogoštevilifa odlikovanja jugoslovenska kak tüdi drüga. Okoli katafalka so bele krizanteme i Srebrni venci, Pravoslavni dühovniki neprestano štejo polglasno molitve i evangelije. Čüje se tüdi pridüšeno jokanja. Stari dühovniki jočejo, kak deca, štera so zgübile stariše. Prosijo dühovniki Gospoda, da podan večni mir velkomi 2 NOVINE 28. oktobra 1934. trüditeli na poli mira, velkomi kristjani. Med dühovščinov je tüdi mitropolit Vasilij iz Banjaluke. joče i trosi se od bolečin. Njegovo lice je mokro od skuz. K njemi pride dvorski prota, da bi ga tolažo, ali sam začne jokati. Oba jočeta i nemreta si nikaj gučati. „Püstite me malo statiˮ, pravi mitropolit. Zatem pride k trügi i küšüje jo, pa ešče izda jako joče. — Mislili smo, da ga počakamo z najvekšov slavov, gda se vrne iz Francije, a glejte, ka smo se včakali. Bože, Bože milostjivi! To je izgovoro i tiho i počasi odišao. Ob 12 vöri so prišli v Stari dvor narodni Predstavniki, z njimi je predsednik vlade Uzunovič, šteri jokajoč položi venec. Med senatori i narodnimi poslanci je bivši predsednik dr. Voja Marinkovič. Že tak jako slaboga zdravja, ga ta žalost ešče bole potrla. Komaj se drži na nogaj, podpirati ga morata dr. Kramer i dr. Jankovič. Pojav betežnoga dr. Marinkoviča je vse jako genola. Za njimi se je poklono diplomatski zbor pod vodstvom apoštolskoga nuncija mgr. Pellegrinettija, šteri je v imeni diplomatov položo venec od desne strani. Ob ½ 11 vöri je obdržani spomin blagopokojnoga krala v dvorskoj kapeli. Navzoči so bili knez Pavle, kneginja Olga, rumunska kralica Marija, rumunski knez Nikola i knez Arsen. Gda so že spopevali „Vječnaja pamjatˮ, so vsi prisotni küšüvali trügo, a mitropolit zagrebški Dositej i ohridsko-bitoljski vladika dr. Nikolaj vikar dr. Vikentije so izrazili sožalje članom kralevskoga Doma. V tom trenutki so vsi jokali. Celi den so prihajale v dvor i odhajale deputacije iz vseh krajov države. Ob 6 vöri večer je bio obdržani drüžinski spomin pred trügov blagopokojnoga krala. Slüžbo božo je opravo patriarh Varnava s vladikami. Prisostvüvali so Nj. V. krao Peter II., Nj. V. kralica Marija, Nj. V. krao Rumunije Karol II., Nj. V. rumunska kralica Marija, Nj. Vis. knez Arsen, Nj. Vis. knez Pavle, Nj. Vis. kneginja Olga, angleški princ Nikola i nadvojvodinja Ileana. Vsi člani kralevskoga doma so se klanjali pred trügov blagopokojnoga krala. Prvi je pobožno obšo trügo svojega oče krao Peter, zatém Nj. V. kralica Marija, pa rumunska kralica ca — mati, Nj. V. krao Karol i drügi člani kralevskoga doma. Njihovo Veličanstvo kralica je položila na trügo šopek friških rdečih rož. Te spomin je trpo ½ vöre. Potom so znova mele dostop vnožine naroda, šteri so se pozno v noč klanjali pred odrom svojega krala. Pred pokopom. Na pokop blagopokojnoga krala so poleg ogromnoga števila naroda iz vseh krajov države prišli tüdi: romunski krao i svak pokojnoga krala Aleksandra, krao Karol v sprevodništvi svojega brata, princa Mikloša, predsednik francoske republike Lebrun s slavnim branilcom Verduna, maršalom Petainom, ministrom mornarice i letalstva Pietrijem i generalom Denainom, bolgarski princ Kiril, mesto angleškega krala njegov sin, princ Jurij s princesov Marinov, prišle so tüdi delegacije iz vseh krajov sveta: italijanska delegacija z Nj. Vis. vojvodom Di Spoleta na čeli, rusko odposlanstvo bivšega casarstva, nemško, čehoslovaško, nemška delegacija, delegacija kneževine Monaco, delegacija Norveške, kralevine Holandije, delegacija Portugalske, törske republike, odposlanstvo Polske, Austrije, Danske i Argentine. Poleg toga je poslala Francija oddelek svoje vojske, med šterimi je 25 častnikov vseh vrst orožja i 240 častnikov, nadale eskadra 19 francoskih letal, častna četa češkoslovaške armade v popunoj bojnoj opremi s čeladani na glavi, angleška mornarica, češka letala. Vsi ti so položili krasne vence poleg trüge blagopokojnoga krala. Nemško vojsko zastopa general Göring, šteroga je imenüvao sam Hitler za zastopnika. On je dugoletni prijateo Hitlerov i je kak eden izmed najhrabrejših vojakov iz vodstva nove Nemčije iz- kazao zadnji pozdrav viteškomi nasprotniki iz svetovne bojne. Položo je venec z napisom: „Našemi nekdašnjemi junaškomi nasprotniki kak izraz globokoga srčnoga žalüvanja — nemška vojskaˮ. Deputacija dravske banovine. Posebna deputacija uradništva kr. banske uprave v Ljubljani je položila venec g. bana dr. Draga Marušiča z napisom: „Očetu domovine. — Marušiˮ i venec dravske banovine. Posebna deputacija banskoga sveta je prinesla s sebov žaro izklesano iz domačega marmora, v šteroj je zemla iz vse dravske banovine, posebno pa iz obmejnih krajov, štera bo položena v kralovo grobnico na Oplenci. Koroški Slovenci so se tüdi poklonili posmrtnim ostankom krala mučenika i so prinesli s sebov srebrno žaro napunjene s koroškov zemlov, štero so položili na grob prilüblenoga i junaškoga krala Aleksandra. Nove poštne znamke. Med šest mesečnov državnov žalostjov pridejo v promet poštne znamke z podobov blagopokojnoga viteškoga krala Aleksandra I. Zedinitela v Čarnom okviri. Ar državna tiskarna za znamke nemre izdelali že te dni znamke za celo državo, pridejo najprle v promet v Beogradi, v Zemuni i Pančevi. V najkračišem časi pa je bodo dobile vse pošte v državi. Sprevod pokojnoga krala. Sprevoda se je vdeležila vsa Jugoslavija. V noči na den Sprevoda so bile vulice v Belgradi pune lüstva, štero je v mrazi i deži čakalo, ka vzeme slovo od svojegega mrtvoga vladara. Ar so bila že vsa prenočišča prepojena, so mogli püstiti odprete vse gostilne i kavarne, ka so si lüdje bar tam malo počinoli na stocaj. V Belgrad je prišlo nad 95 posebnih vlakov i lüstvo se je samo tak vsipavalo vküp od vseh strani. Trügo z zemelskimi ostanki blagopokojnoga krala so prenesli o polnoči iz staroga dvora v Saborno cerkev i jo položili na mrtveci oder, na šterom so gorele sveče i šteri je bio ves v cvetji i zavit v vijoličaste süknjo. Dühovniki so molili, a pevski zbori so pa vso noč spevali žalostinke. Ob pol 8 zajtra se je začnolo žalno bogoslüžje za pokoj düše Nj. Vel. krala Aleksandra I. Slüžbo božo je opravo patriarh Varnava. V Sabornoj cerkvi je na čarno drapiranom troni pri prestoli stao Nj. Vel. krao Peter II., poleg njega Nj. Vel. kralica Marija, kre nje pa Nj. kral. Vis. knez namestnik Pavel s kneginjov Olgov, ob strani teh pa knez Arsen z romunskov kralicov Marijov. Na drügoj strani prestola pa so zavzeli svoja mesta romunski krao Karol, šteri je ves čas žalne slüžbe bože stražo telo krala Aleksandra, predsednik francoske republike Lebrun, princ Nikolaj romunski, princ Ciril bolgarski, Vojvoda Di Spoleto kak zastopnik italjanskoga krala i general Göring, zastopnik Hitlera. Cerkev so nadale napunili predstavniki tüjih držav, cela naša kralevska vlada i vsa generaliteta naših i tüjih armad. Po žalnoj slüžbi božoj je meo patrijark Varnava genliv spominski govor za pokojnim vladarom. Svoj govor je zaklüčo s poniznov prošnjov Bogi za pokoj i večno plačilo düši blagokojnoga krala. Malo pred 9 vörov so kralovi častni adjutanti — generali vzdignoli trügo i jo odnesli na lafeto (tabla pri štüki). Začno se je veličasten žalni sprevod. Vulice so bile pune naroda, šteri si je že vnoči zasigurao mesto, ka vidi svojega vladara na zadnjoj poti. Računa se, ka ga je bilo nad 1 miljon. Žalni sprevod so otvorili gojenci vojne akademije, šteri so nosili velki križ i zibelko. Za njimi je jahao armadi general Tomič, prvi namestnik Nj. kral. Vis. kneza-namestnika Pavla, šteri je tüdi zapovedavao celomi sprevodi. Za njim je jahao celi njegov štab, nato konjenica kraleve garde z zastavov, nato pa so šle delegacije vseh polkov v državi z zastavami. Medtem pa so nad sprevodom neprestano krožila jugoslovanska, francoska, romunska i češkoslovaška letala. Vsi vojaki so stopali v popunoj bojnoj opremi s čeladami na glavi. Za jugoslovanskimi zastopniki vojske so sledili oddelki tüjih armad. Prva je stopala francoska pod vodstvom polkovnika Juanota. Zastopniki verdunskoga polka v sivih oblekaj so bili v popunoj bojnoj opremi; za njimi je šla francoska mornarica, njim je sledila delegacija kadetov iz St. Cyra s svojimi krasnimi rdeče-belimi perami na čepicaj. Za zastopniki francoske armade so stopali zastopniki angleške, po večini mornarje iz sredozemskoga brodovja, šteri se zdaj nahajajo na jugoslovanskih vodaj pod vodstvom angl. admirala Fishera i so že trügo s telom blagopokojnoga krala sprejeli v Spliti. Za temi je šla delegacija romunske armade. Predvsem so bili zastopani polki, šterih imejiteo je bio pokojni krao. Nato so šle delegacije polkov, šterih imejitelica je Nj. Vel. kralica Marija. Romunskoj zavezniškoj armadi je sledilo zastopstvo češkoslovaške vojske, nato pa zastopstvo törske armade, štero je delala četa osebne garde predsednika törske republike Kemal paše. Za njimi je šla četa grških mornarov v pestrih oblekaj. Za temi je šla naša mornarica, za njimi pa 18. pešpolk v popunoj opremi z godbov na čeli. Tem so sledila tri letala, štera so le-tela čisto nizko i sprevajala ves čas sprevod. Za letali so korákati francoški bojevniki s solunske fronte i jugoslovanski bojevniki, šteri so bili odliküvani z najvišišim jugosl. redom, s Karadjordjevov zvezdov. Za temi sta dva častnika kraleve garde pelala kralovoga konja Maltezara, tomi je pa sledilo 19 avtomobilov, šteri so vozili 15 jezero vencov. Med njimi jih je bilo 150 srebrnih. Zadnji avtomobil je pelao eden venec, šteroga je darüvao Split i je meo v premeri 8 m, šteri je meo v sredi iz belih rož spleteni veliki A. Za automobili je šlo starešinstvo Sokola z zastavami i posameznimi sokolskimi edinicami. Nato so častniki naše mornarice nosili vence, poklonjene od drügih držav, pa rože izseljencov. Tem je sledilo pevsko drüštvo „Obiličˮ, štero je celo pot spevalo sprevodne pesmi. Za temi je šla godba, za godbov pa dühovščina, štero je vodo beograjski nadškof v spremstvi vnogih škofov, te židovska, mohamedanska i pravoslavna. Nato so korakati najvišiši predstavniki jugoslovanske vojske, šteri so nosili znamenje kralevske časti. Načelnik generalnoga štaba, armadni general Nedič je noso kralevske krono, admiral jugoslovanske mornarice v pokoji admiral Priča je noso kralevko žezlo (palico), armadni general Lazič vladarske jabuko, divizijski general Krstič kralevsko sablo, general Jurišič Pantelja je pa noso kralevske trakove. Mrtvo telo pokojnoga krala. Za temi dostojanstveniki je prišla topovska lafeta, štero so vlekli kralevski gardiste gda je lafeta vozila skoz špalir lüdskih vnožin, so se godili prizori, šteri se ne dajo popisati. Po celoj poti je topovsko lafeto sprevajao joč i krič žalosti i tužnosti. Nj. Vel. krao ll. i kralevski dom. Za lafetov je stopao sam Nj. Vel. krao Peter II., nekaj stopajov za njim pa je vsa potrta v do zemle zagrnjenom čarnom pajčolani stopala Nj. Vel. kralica Marija. Včasih za njov je stopao Nj. kral. Vis. knez namestnik Pavel i za njim Nj. Vis. knez Arsen. Za njim je šla kneginja Olga i nato princeza Marina z nadvojvodinjov Ileanov. Za člani kralevskoga doma so stopali tüji vladari, njim načeli romunski krao Karol. Za njim je šo predsednik francoske republike Lebrun z redom Karadjordjeve zvezde na prsaj. Njemi je sledio princ Jurij, kak zastopnik angleškoga krala i za njim princ Ciril, šteri je zastopao bolgarskoga krala. Kak zastopnik oblastnika je stopao pruski ministrski predsednik Göring v uniformi generala nemškoga letalstva. Nato je šo princ Nikolaj romunski z vojvodom Di Spo- leto, šteri zastopa italjanskoga krala. Zatem so šla inozemska zastopstva: zastopnik albanskoga krala Zogua, belgijska delegacija, bolgarska, grčka, japonska, letonska, litvanska, madjarska, nemška, delegacija republike Peru, Polska, Portugalska, romun-nska, törska, francoska, šteroj so šli na čeli vojni minister maršal Petain, mor-nariški minister Pietri, letalski minister general Denain i bivši zvünešnji minister Boncour, nato je Šla holandska delegacija, šteroj je Sledila duga Češkoslovaška z ministrskim predsednikom Malypetrom na čeli. Nato je Šla Švedska delegacija, za njov ešče norveš-ka i na konci avstrijska. Potom so šli generali i admira-li Jugoslovanske armade, vsa kralevska vláda, za njov člani narodnoga predstavništva s Predsedstvom senata i sküpščine na čeli. Za kralevskov Vladov so stopali Predstavniki občinskih odborov iz cele države z župani mest Pariza, Marseilla i Prage na čeli. Za njimi je šo upravnik mesta Belgrada i nato Predstavniki vseh belgrajskih uradov. Sledili so njim bivši predsedniki ministrskoga sveta, med njimi tüdi bivši min. predsednik dr. Anton Korošec. Nato so šli Predstavniki raznih drüštev, aktivni i rezervni častniki, pred njimi pa godba. Žalni sprevod so zaklüčili vsi polki kralevske garde, najprle pešija, nato konjenica i kak Zaklüček topništvo kralevske garde. Sprevod se obrno proti postaji na trg pred postajov. Tam se je lafeta vstavila pred odrom pri dvornoj čakalnici. Nj. Vel. krao Peter II. je mirno1 i dostojanstveno stopao za trügov svojega velkoga očé. Nj. Vel. kralica Marija pa se je vsa streta od žalosti i bolečin vsa v skuzaj popašči^ na stube pred dvornov čakalni-cov i se vrgla svojoj kralevskoj materi, romunskoj kralici Mariji v naroče. Obedve kralici-vdovi sta se v nezmerno/ bolečim samo ešče kMnole. Nato se je začno zadnji mirnoj hod vse jugoslovanske i inozemske vojske, vseh vladarov i predstavnikov. Vse je bilo tiho i mirno, samo ostra povelja »Pozdrav na desno" i močiti stopaji vojske so se krčevito vrinola v srca vseh nazočih. Vsi so se postavlali zadnjikrat od svojega krala, tüdi njegov konj se je poslovo od njega i vsi so ga zapüstili v miri. Trügo so zdignoli i jo odnesli skoz velko vnožino naroda v dvomo čakalnico. Vsi jemlejo zadnje slovo od krala Aleksandra I. Za trügov so nosili korono i žezlo. Pomali, nesejo trügo, vojaška godba je zaigrala žalostinko, a lüstvo se joče, ar je odišeo od njih za vsikdar vludar-mantrnik. Odhaja iz Belgrada, da se nikdar več ne povrne, ka najde svoje zadnje počivališče kre groba svojega očé Petra I. na Oplenci. Trügo so zdignoli na žalni vlak. Vsi dostojanstveniki vstopijo i vlak je odišeo . . . i žnjim naš vitežko kraomantrnik ... srca naroda pa za njim... Telo blagopokojnoga krala je odpelao vlak skoz Milanovac v Topolo i od tec pa na automobili na Oplenac. Vse postaje so bile povite v čarno, povsedi slavoloki z napisi; „Počivaj mirno ! Čuvali bomo Jugoslavijo!ˮ Z vlaka so prenesli trügo bivši bojevniki na mrtveči auto. Vsi zvonovje v Topoli so žalostno zaspevala vojska je pozdravila šče zadnjikrat svojega krala. Zadnjikrat so se mogli Topolčani posloviti od svojega rodnoga prijatela, šteri jih je telkokrat obiskao i znao za vsako težavo soseda i mejaša svojega rodnoga mesta. A nedaleč tam je že gledala cerkvica z breščeka, štera kralüje celoj Šumadiji. Ob pol 3 vöri so zdignoli bivši bojevniki trügo i jo odnesli v cerkev. Grobnica je okrašena z lepimi mozaiki, v šteroj prevladüje siva farba. V njoj je 39 prostorov za mrtve, 14 jih je že punih. Pri vsakšem grobi gori večni posvet i popolen mir vlada tü, da se spunijo reči sv. Pisma: „I časa več ne boˮ. Patrijarh Varnava je z pravoslavnimi püšpeki opravo šče zadnje molitvi, a topliški cerkveni zbor je pa spopevao. Kre trüge svojega oče se je postavo Nj. Vel. krao Peter II. z Nj. Vel. kralicov Marijov i z vsemi člani kralevskoga doma. Poleg njih so 28. oktobra 1934. NOVINE 3 se razvrstili vsi dostojanstveniki iz inozemstva, ves diplomatski zbor, dale kralevska vlada, senat, skupščina i generaliteta. Gda so molitvi opravili, so zdignoli trügo i jo odnesli v kripto. Na čeli je stopao patriarh Varnava, za njim so nesli trügo i za njov so se podali v kripto samo člani kralevskoga doma. V kripti so duhovniki blagoslovili grob, gde bo ležao pokojni vladar. Ležao bo poleg svoje matere. Izpod zemle so se čüli zadnji odmeri liturgičnoga psalma, šteroga so spevali dühovniki. Pet minut pred tretjov je bilo vse gotovo. Člani kralevskoga doma z Nj. Vel. kralom Petrom II. so se vrnoli iz kripte i odišli iz cerkve. Nato je prišeo iz kripte patriarh Varnava, a potom so se šli priklanjat v kripto člani inozemski delegacij i kralevske vlade. — Naša Zadnja srčna žela i molitev je: Vekivečni mir njemi daj Gospod i večna svetlost naj njemi sveti. Amen ! Tak naj bo ! Žalne svečanosti. Na den pokopa, 18. okt. so se vršile po celoj državi žalne svečanosti. Pa ešče prek mej naše države so žalüvale ne samo naše zavezniške države, nego ešče nam politično protivne. Tak so na priliko te den na Madjarskom na vseh javnih poslopjaj visile čarne zastave. Naša cela država je pokapala krala, ki njej je želo vse najboše, vsaka najmenša vesnička se je poklonila njegovomi spomini i miljonov srca so se odpirala na gorečo molitev za pokojnoga vladara i celo našo prežalnostno domovino. V našoj Slovenskoj krajini kak v celoj püšpekiji se je slüžila v četrtek sv. meša v modroj obleki za teško preizküšeno domovino, se je popevao pretreslivi psalmi »Smiluj se mi Gospodne", i se molilo za novoga vladara. V cerkvaj drügih veroizpoved so se istotak vršile pobožnosti. Poleg cerkvene pobožnosti so se obslüžava^ širom naše krajine tüdi kak po celoj državi, žalne slavnosti. Držali so se govori, ki so prikažüvali jakosti pokojnoga vladara, so se spevale žalne pesmi, igrale žalne koračnice z državnov himnov. V Lendavi je govoro pri toj proslavi g. Dobernik, ravniteo meščanske šole, v Turnišči šolski upraviteo g. Drekonja. V Črensovcih sta glavne govore držala gg. Železnih, vp. šolski upraviteo, rezervni oficir, i Hvala trnarski vučiteo. Poleg njega sta se v kračišem guči poklonila spomini pokojnoga krala tüdi gg. Kolenko Jožef posestnik i Škoberne Franc gostilničar. Nešteti jezeri sožalj i vdanosti izjav so romali te dni iz cele države v Beograd, da potolažijo mlado dovico, v globoko žalost vtopleno Njeno Vel. kralico Marijo, da okrepijo komaj U let staroga novoga krala i vlejejo batrivnost vu vse tiste, ki so od Boga pozvani, da vodijo düše Jugoslavije po pravičnom ravnanji k Njemi. Vredništvo naših listov je v Lendavi na srezkom načelstvi podpisalo sožalje v imeni vseh naročnikov s pripombov, da bodo ti skoz šest mesecov molili za düšo pokojnoga i celo našo milo domovino. Molimo vsaki den za pokojnoga vladara i njegovoga naslednika, da nas Bog pripela do zemelskoga i večnoga mira. Morilec i njegovi pomagači. Kak smo že objavili, je bio Ponarejeni potni list morilcov izpostav-leni na ime Peter Kelemen. A od dneva do dneva prihajajo nova odkritja cele zločinske bande. Tak so dognala da je pravo ime morilcovo Suka: Georgijev Črnozemski. Francoska Policija je izsledila vse to. Prišla je do zaklüčka, ka se pravo morilcovo ime glasi Vlado Georgijev, ki je iz Bolgarije. Bolgarska policija je najmre izdala komunike, v šterom izjavla, ka je v atentatori Kelemeni spoznala bolgarskoga terorista Vlado Georgijeva, šteri je leta 1930 vmoro v Sofiji dva narodniva poslanca i ma na düšnoj vesti 30 vmorov. Morilec Georgijev je večkrat premeno svoje ime. Nekaj časa se je zvao Klemenski i mislijo, ka je zdaj tüdi od toga pobrao ime Kelemen. Po sliki sodeč je pa morilec celi ruski židov. Na francoskoj meji v obmejnoj postaji Annemasse so prijali dva morilcoviva tovariša, „Beneša“ i Tihomira Nalisa, šteriva sta po grdom vmori štela pobegniti, misleč da šče pravočasno zbežita. A francoske obmejne postaje so bile že vse prle dobro obveščene, da so pazite na potnike. A teva dva sta bila šče posebno sumliva. Hotel, gde sta prespala, je policija že zajtra zaran obkolila i jiva zgrabila. Imela sta čehoslovaške potne liste, eden izpostavlen na ime Beneš, drügi pa na ime Jaroslav Novak (na to ime si je püsto izdati potni list Tihomir Nalis). Po dugom zaslišavanji je izjavo Beneš: „Jaz se ne pišem Beneš. Moje ime je Ivan Rajtič.ˮ A Novak je ne šteo povedati svojega pravoga imena. Po dugom zaslišavanji, gda je bio že jako izmučen, je izjavo, ka se piše Zvonimir Pospišil, bivajoči v Budimpešti. Bio je obsojen v odsotnosti na smrt, ar je bio pri vmori Tonija Šegl a, vrednika zagrebških „Novostiˮ. Pomagači morilca so izjavili, da če se ne bi posrečo vmor krala v Marseille!, bi ga vmorili v Parizi. Z morilcom je bio tüdi v Parizi i je z njim tam prespao edno noč nekši „Kramerˮ. Mislili so, da je to dr. Pavelič, šteri je med tovariši nastopao kak Silni, Močni. Zdaj pa mislijo, da je to ne drügi kak Zagrebčan Kvaternik. A vse to se šče preiskava. V zvezi s tov tolpov je tüdi edna ženska, ki je kak mislijo dala zadnja navodila morilci i razdelila tüdi orožje. V hoteli, gde je bila, se je prijavila na ime Marija Vondraček. Ne ve se pa, če je to njeno pravo ime. Francuskoj policiji se je posrečilo v šumi zgrabiti Kralj Mihala, ki je ovado, da bi z Kelemenov ali po pravom imeni z Georgijev Črnozemskim mogo bujti krala Aleksandra. A prestrašo se je i zadnji hip odskočo. Talijanskoj policiji se je pa posrečilo prijeti dva hrvatskiva pobegnjenca, dr. Pavelič Antona i Kvaternik Eugena. Oba tajita, da bi bila kriviva pri vmori krala Aleksandra. Sta zaprtiva. Zvedlo se je tüdi ime ešče ednoga krivca, 28 let staroga Muršiča, ki pa ešče ne zgrablen. Nj. Vel. kralica Marija svetomi oči. Nj. Vel. kralica Marija mati je poslala v zahvalo za tolažbe puno sožalje svetomi oči eto brzojavko : „Iz vsega srca se zahvalüjem Vašoj Svetosti za sočüstvüvanje i za očinsko tolažbo v mojoj tak težkoj žalosti. — Marija. Odmevi žaloigre po našoj krajini. Prvi glas od strašnoga zločina v Marseilli je prišeo k nam po radiji. Le redki so tisti, šteri majo radio po naših vesnicah, ali denok se je tak kak blisk razneslo po vsoj Krajini: našega krala so bujli. Lüstvo je v prvom megnjenji ostalo nemo kak pribito. Kak da ne bi štelo vervati, kak da bi čakalo nekoga, šteri naj pove veselejši glas: naš krao živi. Ali zabadav. Vsakši človek v vsakšoj vesi je nekaj vör po vmori zvedo za to strašno delo. Glas se je širo od soseda do soseda. Lüdje so se začnoli zbirati po vrstaj i se važno pogučavali od dogodka. Z obrazov si jim lejko šteo, da jim je krv nikelko raz-burkana, da srce nikeliko hitreje bije. Ob toj priliki naj bi prišeo k nam kakši Tomaž i osvedočo bi se na lastne oči i lastna vüha, ka gleda naše verno lüdstvo v svojem krali. Teliko i takše potrtosti, kak se je ka-zalo pri našem lüstvi, lehko čüti samo tisti, šteri svojega najvišjega predpo-stavlenoga — krala nosi v svojem srci, ga spoštüjo, ga lübi i se njemi poštlivo, pokorno klonja. Ne se je postavlalo na zvüna, ne je kričalo z odprtimi vüsti ešče nikdar, da je »nacionalno", ar je ne navčeno nastopati z maskov. Ono nosi svojo vernost i lübezen do domovine v svojoj krvi, v svojem srci. I takša narodna zavest je steber vsakše države. Ta se ne gene tak zlepa. Stoji kak zid. Tüdi naj-silnejši viheri je ne sterejo. I to ostane tiho pri vsakdanešnjem polskom deli. Dogodek pa, kakši se je doigrao 9. okt. v Marseilli, segne tüdi v najbole skrite kotičke srca i ob takšoj priliki se pokaže prava, istinska plat našega lüstva. Z najvekšim poštüvanjom je gučalo i poslüšalo od pokojnoga veškoga krala. Zednim pa so stiskali svoje krepke roke, gda je što znao kaj povedati od napadalca, nečloveškoga morilca. „Zakaj so ga k mesti bujli!ˮ „Škoda, ka so ga ne nihali pri živlenji, da bi vödao vse razbojnike, šteri so meli prste vmes.ˮ Žalna proslava lendavske fare. Naša fara ma dvetretjini Madjarov i edno tretino Slovencov. V zadnjih dnevaj žalüvala pa je vsakši tüdi najbole kritičen narodnjak lejko opazo, da je strašen zločin v Marseilli presüno srce vsakšega našega človeka, tak Slovenca kak Madjara. Vse dni, od smrti do sprevoda, je ležala nad nami posebna resnost, ki se je vidila na vsem oponašanji. Lüstvo je bilo pod silnim vtisom dogodka i to tüdi na zvüna pokazalo. S kem šte si prišeo vküp, gde šte si najšeo sküpino lüdi, Vseširom se je gučalo samo od strašnoga dogodka. Polsko delo je samo od sebe za čas prestanolo. Lendava sama se je oblekla v žaono oblačilo. Na vsakšoj hiši skoro je v globokoj žalosti povešavala svojo glavo čarna zastava. V izložbaj so naši trgovci izpostavili slike pokojnoga krala, štere so okinčali z rožami, čarnimi pantliki i gorečimi svečano lüdje, ki so prihajali v mesto z vesnic, so se stavlali ob tej izlož- baj, s potrtostjov so gledali podobe pokojnoga krala, kak da bi si za vse živlenje šteli vtisniti v spomin njegovo viteško podobo. Celi vtis vulice je bio inačiši, kak gda inda: miren, resen, žalosten. Celo cerkveni trg, šteri je po torkaj i sobotaj tak glasen, je zamukno te dni. V četrtek ob 9 vöri pa se je v farnoj cerkvi vršila slüžba boža, štere se je vdeležilo vnogo lüdstva. Ne ravno malo cerkev so napunila Šolska deca i lüdje tak da jih je vnogo moglo vöni ostati. Pri božoj slüžbi so bili navzoči tüdi vsi Predstavniki civilne i vojaške oblasti i zastopniki različnih korporacij. Popevano slüžbo božo so opravili g; dekan Jerič. V začetki so prečteli püšpekovo pismo, ki so je poslali vsem župnim uradom. Med mešov so popevala deca meščanske šole, štere je pripravo i jih sprevajao na orgole vučiteo g. Pečnik. — Popoldnevi ob 2 vöroma pa je bilo mrtvečko opravilo v cerkvi pred katafalkom (trügov). Deca so najprle dvoglasno zaspevala slovenski Miserere, nato so se pa opravile molitve. Toga opravila so se ravno tak vdeležbe vse oblasti i ogromno lüdi. Gda je v cerkvi minolo, se je lüstvo zbralo na cerkvenom trgi. Tü je pa na sv. Florijana sohi, štero so v čarno prevlekli, visela velka podoba pokojnoga krala. Okoli nje je bio djani lepi venec, pod podobov pa s trnja spletena korona. Na govorniško mesto je stopo g. Dobernik, ravnateo meščanske šole. Zbranoj vnožini je opisao živlenje pokojnoga krala, štero je bilo trnjavo ves čas od začetka do konca. Po pet minutnoj tihoti, k šteroj je govornik navzoče pozvao, se je iz jezero grl razlegno trikratni „slavaˮ pokojnomi viteškomi krali i trikratni „živioˮ Nj. Vis. krali Petri II. Zbrana četa vojakov je oddala častno salvo. Nato se je vnožina mirno razišla. NEDELA. Vstop. Gospod govori: Jaz mislim na mir i nej na pohajanje, zazavali me bodete i poslüno Vas bom; i zbrao Vas bom vküp od vseh krajov, kam sam Vas pregnao. Blagoslovo si svojo deželo, Gospod; iz robstva si rešo Jakobov rod. V. Glej podužilo se je moje robstvo. R I ostao sem v oskrbeh. Molimo: Oprosti svojemi lüdstvi, ki je grešilo, prosimo Te, Gospod, da nas tvoja dobrotlivost reši verig greha, v štere smo se po svojoj slabosti zapleli. Po G. J. K. Amen. Nedela po Risalaj dvajsetitretja. Evangelium sv. Mataja IX. Vu onom vremeni: Gda bi gučao Jezuš vnožini, ovo eden poglavnik je pristopo, i molo ga je govoreči: Gospodne, či moja je zdaj mrla; ali hodi, i položi roko tvojo na njo, i živeta bode. I gori Stanovši Jezuš nasledüvao je njega, i Vučeniki njegovi.! I ovo žena vu krvnvom otoki bodoča dvanajset let, pristopila je odzadaj, i doteknola se je krajine gvanta njegovoga. Ár je pravila vu sebi: či se doteknem samo gvanta njegovoga, Zdrava bodem. Obrnovši se pa Jezuš, i njo videvši, pravo je: Vüpaj se či: vera tvoja je tebe zdravo včinila. I ozdravila je žena od One vöre. I gda bi prišeo Jezuš vu hižo poglavnika, i vido bi žveglare, i vnožino smečeno, velo je: odstopte, ar je nej mrla deklička, nego spi. I osmijavali so se ž njega. I gda bi vö vršeno bilo lüstvo, notri je šo, i prijeo je njeno roko, i gori je stanola deklička, I vö je razišao te glas po vsoj tistoj zemli. * Dve čüdi je včino v denešnjom sv. evangeliumi Gospod: Ozdravi betežno ženo i od mrtvih obüdi hčerko načelnika žinagoge. Obojno je povzročilo preci pozornosti pred narodom! Ali Gospod ne išče pozornosti i ne reklame! Zato odstrani vse one, ki hodijo za njim samo zijat i zdihavat i dopüsti vstop samo onim, ki se ščejo včiti i ki iščejo istino. „Odstopite, zakoj deklica je ne vmrla . . .ˮ Gospod ne dela čüd za povulična zijala, zato je odstrani. Iz toga se včimo, ka nam verske reči, slüžba boža, procesije, boža pota, verske prireditve, naj ne slüžijo za našo radovednost, za reklamo, ar je to ne düh Kristušov. Samo zijačov se niedna reč nikaj ne prime. Što samo gledat hodi, te naj bole doma ostane. Gospod žele, ka se od njega včimo, ka iščemo istino, düha i živlenje! Zato vse verske reči moremo sprevajati z istiničnim sodelovanjom. Mi se moremo poglobiti v stvar, v slüžbo božo, v navuk Kristušov, v vsakšo prireditev! Iskati moramo düha i živlenje! Gospodovo geslo je ne površina, plitvina, zvünešnjost, nego notrašnjost, düh, globočina! „Pelaj na globokoˮ nam veli! Ka pa mislimo i delamo mi . . . GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Naš namen v dobi žalüvanja za pokojnim kralom. Prosimo vse dobre düše, naj do 9. a p r i 1 a leta 1935 vsaki den zmolijo edno Zdravo Marijo za düšo pokojnoga krala, edno pa za našo milo domovino Jugoslavijo. Širitelje iz sobočkoga sreza pridite dnes v nedelo, 28. okt. na god Kristuša krala v Soboti po velkoj božoj slüžbi v „Dom sv. Frančiškaˮ, Križova 4. Prinesite s sebov celoletno naročnino, ar smo kalendar dali v tisk, i ga moramo plačati. Naročnikom. Naročnikom damo do rok mali listič z prošnjov, ka na njega napišejo svoj naslov, ves z hišnov številkov i z zadnjov poštov. Té listeke širite naročniki med svoje poznance meseca novembra. Te mesec tüdi opravlajte svetoletne pobožnosti i doblene odpüstke darüjte za verne düše v očiščilišči. Do konca novembra se morajo vsi listeki vrniti v Črensovce. V novom leti bomo iz teh listekov dali vsakoga naročnika naslov na njegove liste gorštampati. Prosimo vsakoga naročnika, naj se potrüdi, da na tolažbo Srci Jezušovomi pridobi ešče ednoga novoga naročnika. — Novine, Dužniki pazite! Do 15 novembra morate plačati 6% vašega duga posojilnicam, 3.5% pa privatnim dužnikom. Če ne plačate, pridete v tožbo i stroške nosite vi. Trikrat se tožbe i te po tretjoj tožbi se vam lejko vse oda. Pazite zato! Kantorom. Čteli smo vaš poziv, Sinovje naši. Vas razmimo i bi vam radi pomagali, ali teška je hitra pomoč. Ne pozabite, da je v Slov. krajini največ kantorij tak slabih, ka samo ž njihovoga dohodka nikak ne bi mogli živeti, če nemate postranskoga zaslüžka. Potrebno je zato v prvoj vrsti, da si poskrbite kakši postranski zaslüžek, meštrijo, pisačko slüžbo itd. Potem ne pozabite, ka mi mamo pogodbe z dozdajšnjim! g. kanton, štera je cerkvena oblast potrdila 4 NOVINE 28. oktobra 1934. Te pogodbe valajo i pred civilnov oblastjov. Zato kakšteč bi vam radi pomagali, ne moremo; pa z kanton našimi smo tüdi zadovolni, ar verno opravlajo svojo slüžbo, nega zato zroka, da bi njim pogodbo odpovedali. — Verniki. Na sirotišnico „Deteta Mari-jike v Turnišči je darüvala slüžkinja Horvat Vilma v Čakovci 40 Din. — V imeni sirot prisrčni Bog plačaj! Lendava. Iz naše fare se je preci lüdi vdeležilo sprevoda pokojnoga krala. Kakti zastopnik občine je bio g. župan Bačič. Tüdi nekaj preproste kmečkih ženic se je podalo na to dugo pot, samo da bi vidile kralevski sprevod i njemi skazale zadnjo čast. Čüjte ka pripovedavle edna od teh: Tak lepo je bilo, ka to ne za povedati. Vsi smo mogli stati na poti kre ceste. Na cesti pa ogromno dosta lüdi vsefele oblečenih. Soldačije telko, ka sem šče kaj takšega nikdar ne videla. Trügo pokojnoga krala so na štüki pelali.. .Skuze mi silijo, gda se spomnim na čarno kobilo, kak žalostno z globoko povešenov glavov je stopala. Nad sprevodom je pa telko zrákoplovov letalo, ka smo mislili, ka ednok vsi vküp vdarijo i na nas spadnejo. Ne je bilo človeka, ka ne bi jokao, tak strašno lepo je bilo. Lendavske gorice. Naglo je vmro poceloj krajini poznani slepi siromak Ignac Horvat. Pred dobrima 2 letoma se je oženo i zdaj zapüšča mlado dovico i edno dete pa svoje Električni posvet v lendavskoj cerkvi. Preminoči tjeden so napelali elektriko v farno cerkev. Griža. Po lendavskoj okolici se tüdi pojavla griža! Grižo so prinesli z Bistrice. Na granici vstreljen. Preminoči tjeden so naši graničarje na Pinici strelili Franca Konec iz Gutorfölda na Vogrskom, šteri pa je bio rojen v Petešovcaj. Pred par mesecami ga je povrgla žena i to ga je tak potrlo, ka se njemi je začelo bloditi i takši je večkrat šo prek meje domo v Petešovce. Pri zadnjem prekhodi ga je doletela smrt. Podpore za naše liste je poslala Jankovič Marija iz Zemuna 10 Din. Bog plačaj, da se v tüjini ne spozabila z rojstnoga kraja i njenoga glasila. Lendava. Na svetek Kristuša Krala so se vpelale Slovenske večernice za Slov. vernike. Novine so naraste za komadov : 1 v Sloveniji, 7 v Nedelici. Sküpno za 8 komadov. — Uprava. Lendava. Dva dni je minolo, kak je vso Lendavo presüno prvi glas žalostnoga dogodka v Marseilla Lüstvo tak madjarske kak slovensko se je najlepše oponašao. Vsi smo bili potrti od groznoga dela. A v to žalost nam vdari v soboto zajtra neverjeten glas, ki se je po vsoj Lendavi razširo kak blisk. V jütranjih vöraj, gda pošteni lüdje stanejo, so se na gingavij nogaj prizibali od nekše hiše lüdje, ki so celo noč presedli pri vinskoj kaplici, opotekajoč so se zaganjali proti svojim stanüvanjom. — Gda je vsakši državlan naše mile domovine bio zatoplen v žalost ob zgübi vrloga vladara, gda je bilo posebi prepovedano vsakše veseljačenje, se najdejo lüdje, ki tak da se nikaj ne bi zgodilo, tak da to njih nikaj ne bi brigalo, vso noč pretučejo pri litri vina! Takše brezvestno delo odločno obsojamo! Kak smo zvedeli, je oblast že napravila potrebne stopaje, da se krivci kaštigajo. Beltinci. Naglo se je 10. oktobra tüdi po našoj fari razširo tužen glas : naš krao je mrtev. Velka žalost je legla na vsa srca. 1 zakaj ne bi? Ar posebno kmečko srce močno občüti vso dalekosežnost i usodno pomembnost takših žalostnih trenutkov v človeškoj zgodovini, kda spadne prva glava države kak žrtev kmičnih, razrüševalnih sil. Lüdje so stalno hodili, spitavat k onim, ki majo radio ali dnevne novine. Čarne zastave so zaplapolaIe i v izložbenih oknaj so se pojavile lepe slike našega pokojnoga krala vse obdane od črnine i pred njim so Zagorji posveti. Tišina je zavladala v fari, Spodobna onoj, kak je v hiši, v šteroj leži mrtvec. Potihnolo je spevanje po vesnicaj. Na obrazaj lüdi se je posvetila žalost i plapolao vznemirjenost. Zrelost i lepo obnašanje naših farnikov se je predvsem pokazalo v četrtek, 18. oktobra. V navzočnosti šolske dece, vučitelstva i velke vnožine kmečkoga naroda so domači g. plebanoš Vadovič Rudolf opravili sveto daritev. Po sv. meši so se vsi zbrali pred šolov. S počasnim, v srce segajočim glasom je prečteo, upraviteo beltinske šole g. Šprager Ferdinand primeren članek od našega pokojnoga vladara, viteškoga krala Aleksandra I.-ga Zedinitela. Navzoči so pazlivo poslüšali i vido si lehko ništerno pa ništerno skuznato oko. Celo pri moškaj, pri šterih pravijo, ka njim srce okamenela zadvečara ob pol tretjoj vöri se je znova dosta lüdi zbralo v najvekšoj vučilnici beltinske šole, soba je bila lepo okrašena. Na tabli pa je pa bilo z velkimi literami napisani zadnji testament našega vmirajočega krala celomi jugoslovanskomi ljüdstvi: „Čuvajte Jugoslavijoˮ. Po pet minutnoj tihoti se je g. Šprager Ferdinand v lepih, naravnost iz srca prihajajočih rečaj poslovo od našega viteškoga krala v imeni vseh nas, ki smo ga v dühi sprevajali na njegovoj zadnjoj poti k Večnomi počitki. Upravitel lipovske šole g. Franjo Gumilar se je, nato v kratkom a jedrnatom govori dotekno predvsem onih dogodkov, šteri so se vršili v Marseille-i, kda je morilcova roka pretrgala našemi velkomi vladari nit živlenja. Mladi g. Perinko Osterc pa je v navdüšenih i prepričevalnih rečaj naslikao vso ogromno i obsežno delo našeha velkoga viteza — Zedinitela na njegovoj trnjavoj živlenjskoj poti. Nadvse prisrčna je bila končno deklamacija Vrle vučenke Marič Katice. Dosta takših proslav i mogoče šče vekših se je na te den obhajalo v našoj Slovenskoj krajini. — Z lepimi programi, toplo, prisrčno i domače kak naša v dokaz naše domolübnosti. I zato je ne čüda, či se je tak lepo potekajoča proslava tüdi tak krasno končala. Kda je g. Šprager proso nazadnje deco, naj zaspevle-jo državno himno, so jo spevali zvün dece tüdi starejši lüdje, ki so zavolo maloga prostora v šoli, stali na hodniki i po stubaj. Pač redki prizor ! V tom hipi je meo človek takše občütke, kak či bi stao pri odpretom grobi našega dragoga pokojnoga krala i proso Boga s himnov: „Kralja Petra Bože hrani, moli Ti se cel naš rod “ Velka Polana. Preminoči tjeden smo zakopali jako vrloga mladenca, 24 letnoga Petek Jožefa, koga je zastruplénje krvi od rane na nogi spravilo v rani grob. Bio je kotriga Marijine drüžbe i gasilskoga društva, zato sta ga sprevodili obe drüžbe. Marija, pozovi ga k sebi domo. Naznanje kotrigam Agrarne in gospodarsko-podporne zadruge v Črensovcih. Novembra 2. predpoldnom smejo priti samo tiste kotrigo po svoj odpovedani delež, štere so iz lendavske fare. Vsaka kotriga mora Prinesti od odposlanca potrdilo, ka pet let ne dobila podpore i ne nücala travniške brane. Niedna kotriga z drügih far se ne vzeme gor, samo iz Lendavske. — Načelstvo. Od naših v tüjini. Roanne, Francija. Prečastiti gospod urednik! Ponizno se njim poklonim. „Hvalen bojdi Jezuš Kristuš!“ ijim opišem veliko veselje, štero sem sprijela i štero tüdi lehko gene vsako človeče srce, da je smileni Jezuš z blaženov Devicov Marijov poslüno mojo molitev,posebno pa sv. mešo, štero so gospod Vrednik pred par meseci opravila za mojo prijatelico, štera je bila v tak velikoj nevarnosti. Dugo sam njoj pomagala, ali vse je bilo zobston, ne sam joj mogla nikak, ali zdaj je moje srce veselo i hvali Boga. Prečastiti gospod vrednik, tak sploj nevredna se čütim za te veliki dar svete meše, šteroga je gospodni Bog milostno goriprijao i mi je dopüsto, da sam svojo prijatelico tam vkraj spravila in sam joj eti poleg mene mesto najšla pri dobroj i pobožnoj gospodi, gde se vidive vsakši den i se razgovarjavi o našem kraji, dragom Prekmurji. Naročam ešče edne Novine, Marijin list i Ograček za novo naročni-co, štere atres prilagam. Prosim ji, naj mi pošlejo tüdi Mandat karto, po šteroj jim pošlem naročnino, ka de mogoče. Zdaj ji pa srčno pozdravlam i ji izročim Presvetomi Srci Jezušovomi, naj ji čuva od vse nevarnosti i nevole, da bodo ešče dugo let tak verno .delati za nas in s tem tolažiti žalostno Srce Jezušovo. Frančiška Trplan. Naša vlada odstopila. Vlada Uzunovič Mikloša je odstopila. Dokeč se ne sestavi nova vlada, de stara vodila državne posle. Nova vlada. Predsednik Uzunovič. Bivši predsednik Uzunovič je dobo mandat za sestavo nove vlade. Vlada ostane povečini iz prejšnjih ministrov. Novi je vojni minister P. Živkovič i dva ministra brez portfelja Marinkovič i Srškič. Spremembe v dvornoj slüžbi Razrešeniva sta svoje slüžbe i postavleniva ministra za vojsko na razpolaganje maršal dvora general Dimitrijevič Aleksander ino Pavlovič Jovan podpolkovnik. Gömbös v Varšavi. Vogrski ministerski predsednik Gömbös je obiskao Polsko, da se sklenejo kmetijske i prosvetne pogodbe med Polskov i Madjarskov. Drügi namen toga obiska je, da Madjarska dobi pomoč Polske proti Češkoj, štero bi radivi razdrobile i mele sküpne meje. Madjari so ne dobili v Italiji, ka so želeli, najmre stare meje nazaj, v Polskoj pa to ešče menje dosegnejo ar Mala Zveza i balkanska pogodba prekrižala vse te načrte. Poincare mrtev. Bivši francoski ministerski predsednik i svetovnoznani veliki državnik je vmro. Pri pokopi je bila naša država tüdi zastopana. Po pokojnom se imenüje edna vulica na sredi Belgrada, v šteroj majo jezuiti cerkev i hišo. PREKOSNICE. V nebesaj so prej ne meli soldaka. Soldak je največkrat grešnik, pred grešnikom so pa zapreta nebeska vrata. No pa se je itak zgodilo, ka je živo pravičen, dober i pošten soldak. Kak je živo, tak je tüdi odišeo na drügi svet i kda je sklonckao na nebeska vrata, so njemi morali odpreti. V nebesaj se je tüdi lepo oponašao, radi so ga meli vsi i kda je meo sv. Peter kakše nüjno opravilo, ga je postavo k vratam za stražara. Ednok, te je bilo to, kda se je začnola Svetovna bojna, je tüdi dobo vojak vse klüče v nebesaj i je bio mesto svetoga Petra za vratara. Kda njemi zroči sv. Peter klüče, pravi: „Sinko moj, to šo klüči od vseh prostorov Svetoga neha. Pazi na vse, najbole pa na te mali klüček, šteri je za dveri tajne dvorane. Ta ne sme notri zvün dobroga Boga nišče, ti tüdi ne.“ Vojak je obečao, ka v tajno dvorano ne püsti nikoga, ali komaj odide sv. Peter, je že porino klüček v klüčavnico i smüknov lepo, velko sobo v šteroj zvün ednoga strašno velkoga ogledala ne bilo nikše opreme. Vojak stopi pred ogledalo i sam ne znao kak, je mislo na svojo mlado ženo, štera je ostala s sinekom edinkom na zemli. Pa komaj misli na ženo, že vidi domači cintor, v njem svoj grob, pred grobom ženo, štera je pretakala bridke skuze. Rad bi jo potolažo; tak blüzi je klečala pred njim, ka bi jo lejko prijeo z rokov. Nemilo jo je proso, naj ne joče, ar pa je žena nikak ne štela bogati, si je mislo; „ Primem te žena i strosim, ba boš taki pametna...ˮ Naglo stopi proti ogledali i s svojimi okovanimi bakanči brsne v glažojno. Bilo je črr...! ogledalo je razletelo na jezero malih falačkov. ...Tak so prej vničili v nebesaj ogledalo, štero je pokazalo vse krivice na zemli. Zdaj jih, Bog pomagaj, ne vidijo več na zemli, če so si od tistoga časa že neküpli novo ogledalo. Pošta. Vrečič Frančiška, Genderscbergerhof, Francija. Peneze, ki ste nam poslali po banki Baruch 41.25 Din, smo sprijali, — Skafar Orša par Maubert Fontaine, Francija. Novine so ne plačane, prosim Te, da pošleš naročnino. — Horvat Etelka, Zagreb, Kaptol. Prosimo odgovora, na koj ste poslali 70 Din. — Č. b. Gjerkeš Sanktes, Čakovec. Neka dobra düša je plačala naročnino za Vas, na leto 1935. — Naročnikom, Prosimo, da nüjno plačate zaostalo naročnino*. ZAHVALA. Ko se je poslovi! od naš predoli očé, soprog, brat, stari očé in stric ŠTIVAN FRANC, smo od vseh strani prejeli številne izraze sočutja, kar nam je lajšalo žalost v teh teških trenutkih. Hvala predvsem gasilskim četam iz Gederovci, Krajne, Sodišinci, ki so pokojnika spremljali v tako častnem številu k grobu, vsem prijateljem in sosedom, ki so nam stali v bridkosti ob strani, vsem darovalcem številnih vencev, Gostilničarski zadrugi, upravi posojilnice v Gederovcih, Združbi trgovcev v Murski Soboti in njenemu predsedniku gosp. Čehu za iskrene besede ob grobu in vsem ostalim, ki so prihiteli od blizu in daleč, da spremijo pokojnika k večnemu počitku. Vsem bodi iskrena hvala. Gederovci—M. Sobota, 17. 10. 1934. Žalujoči ostali. Važno za delavce v Franciji! Francosko drüštvo za emigracijo v Zagrebi je izdalo slovensko-francoski i francosko-slovenski slovar, šteri obsega 184 strani i prek 5000 reči. Slovar je prirejen tak, da se zlejka pravilno čte i piše. Vsaki delavec, šteri že malo zna francoski, se lejko s pomočjov toga Slovara hitro navči pravilno gučati i pisati. Znano je, da našim delavcom v Franciji dela največ težav neznanje jezika. S tem slovarom bo to olajšano. Domači, ki mate delavce v Franciji, ne pozabite na to i priporačajte ga svojim Košta samo 12 Din., Poštnina 1.50 Din. Peneze se naj naprej pošlje na Zastopstvo Francoskega društva v Murski Soboti. BANKA BARUCH 15, Rue Lafayette, PARIS odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxeiles; Francija: št. 1117-94, Paris; Holandija: št. 1458-66; Ned.Dienst;Luksemburg: št. 5967, Luxembourg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. ______ 24—22 Kmečko posestvo v skupni izmeri 28 oralov zemlje, od tega 4 orali gozda, 6 oralov travnikov in ostalo obdelane njive, nadalje ves živi (konji, goveda in svinje) ter mrtvi inventar in premičnine z vsem potrebnim orodjem, nova zidana z opeko krita hiša in hlevi za konjsko, govejo in svinjsko živino in škedenj se takoj proda. — Ponudbe Franc Zmazek Branoslavci št. 7 pri Ljutomeru. Razglas. Uprava občine Lendava naznanja, da se vrši v občini DOL. LENDAVA veliki živinski in kramarski sejem v pondeljek dne 29. okt. 1934. Uprava občine. Novine stanejo do novoga leta 6 Din. Razpis. Občina Tešanovci, srez Murska Sobota, razpisuje pogodbeno mesto občinskega delovodje. Šolska Izobrazba : 4 razredi srednje ali njej enake strokovne šole. Varščina 25.000 Din (tudi poroštvo.) Pravilno kolkovane prošnje, opremljene z listinami po čl. 7. in 8. uredbe o občinskih uslužbencih je vložiti tekom enega meseca po objavi tega razpisa v „Službenega listaˮ pri tej občini. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.