90
Ogled po svetu.
Vdovi Sultanove.
Zraven podertega kioska (^turške vile), kjer so ne zdav-nej strašne morije bile, je pot v staro terdnjavo Carigrada. Ondi še nevernik ni smel stopiti čez prag vrat in dandanašnji zavrača še kak Albanec , Kurdistanec ali cern Arabec sničeve ženske europejske z zapovedljivo besedo ,,sarcak!*%; le malokomu dovoljeno je ohladiti se v cipresnem gajiču, kteri razprostira se čez ves pervi homec sedmohribatega Rima v izhodu. Skoz veje cipres vidi se brez števila ku-pljic in stolpov ženstviša, ktero trikrat z zidovi obdano sveti se zmed černo-zelenih dreves kakor tempelj  Diane.
Na levi strani pod tem gričem je še ena palača prostornih dvorov. Žalostno gleda iz temne sence visocih cipres; to je poslopje večne žalosti vdov, prebivališče žen pomerlih čarov ozmanskih, ktere v lepo izlikanih ječah svoje življenje prejokujejo.    Strašna laž je njegov veseli obraz!
Vsih nesrečnic je le ena sama, ktera v vabljivem poslopji naj lepšega kraja sveta prebiva, srečna, prosta! Le tista, ktera rodi p e r v a sultanu careviea, in ko bi bila poprej robinja bila, ona je tista izvoljena, ktera sme z odkritim obrazom ljudem pokazati se, kteri so enake pravice z možaki turške vere. Vse druge tarejo reve sužnosti sicer bli-šobe in bogatije obdane. Skozi omrežene okna gledajo vse krasote sveta, ozirajo se v peneče morje, romajoče od kraja do kraja zemlje; šibke ladije gledajo prijadrovati ter zopet vračati se v daljne dežele. Koliko blazih sere tarejo muke Tantala!
*
91
V začetku našega stoletja umerje sultan Mahmud II. po imenu Veliki in vrata zapro se za tri sto ženam — za zmiraj. Oh! komu je mogoče gledati v temne skrivnosti un-stran zidovja; kdo more popisati britkosti in žalosti žertve ozmanskih čarov! Saj je rešivna smert mnogim zmed njih še oddaljena prijatlica; mnogo jih še doživelo ni trideset pomlad.
Bog zna, ali še živi tista od Mahmuda tako ljubljena sužinja , ktera je, morivskih rok na otoku Morea rešena, prodana bila v Carigradu, tako serce čara prevzela, da jo je svojo ženo imenoval? Ali je še živa žena, ktero bi vsi Gerki kakor svetnico častiti mogli, ker ona je bila, ktera je zlobnega leva Mahmuda potolažiti zamogla, da ni v Te-salii in Epiru čisto pomoril njenih rojakov, ktere pokončati se je zarotil.
Pozabilo je že gerško ljudstvo njeno ime; le na čudno vižo se je še dogodba rešila, da je veliko let pozneje k Gerku Demetru Skanair-u, oskerbniku sultanke Azme (sestre Abdul Hamid-a) nekega dne geršk pop stopil v sobo, ter po svojem otroku popraševal — zdaj mogočni sultanci.
Trepeči tergovec pregovarja nesrečnega očeta, ter ga opominja v ženstvišu se ne prikazati, ker svojega življenja si ondot svest ni; da mu dnarjev ter ga spravi spet v domovino.   Nikdar več se ni culo od starega duhovna.
Beden strah! Žena, ktera se ni bala svojih rojakov varovati, ali bi ne bila tudi svojega očeta zamogla v varstvo vzeti; ali bi se ga bila sramovala ljubiti!
Gotovo, gotovo ni cula carica nikdar od svojega očeta; Bog zna , kako želi še zdaj ga viditi in kako še dan današnji po njem zdihuje.
Kdo ve, ali je še v življenji enaka sultanka, deklica, ktera je kakor una na Morei tudi na otoku Kiosu moritvi ušla, ter tudi ljubljenka gospodarja dvojega morja in dveh delov sveta postala? Ne imenuje je resna zgodovina; pa enaka osoda edini obe — perve iskal je oče, po drugipopraševala je mati ljubijoča.
Neka Nemka, delj časa v izhodnih deželah bivajoča, poznala je mater omenjene sultanke. O tudi je še živela na otoku Kiosu, revna, beda in hroma. Roka, ktera se ji je vedno gnojila, spominjala jo je zmirom njene osode. Vsak dan je prosila zdravnika, da bi ji roko odrezal, da bi bila kletve rešena, ktera jo preganja. Nikdar ni družin misel imela.
Leta 1819 je še živela žena, ktere ime mi ni znano, v naj srečniših okolišinah na srečnem otoku. Veri, delaven mož, štirje preserčni otroci, več hiš, nogradi in vertovi, sploh veliko premoženje ji je bilo. Gotovo srečno se je smela imenovati.
Grozovita noč pa ji je vse vzela, še več ko vse, vzeta ji je bila tudi prostost. Tukaj ni namen popisovati žaloigre, ktera je s kervavimi čerkami pisana v plodno zemljo otoka Kiosa.
Ko se drugo jutro napoči s svojim malim sinkom zagleda kervano truplo svojega sopruga v potoku kervi ležati pred cerkvijo sv. Demetra. Plakajočo na strani svojega umorjenega moža so jo dobili janičarji ter sklenili ropa in morije že siti mlade žene ne umoriti, temuč prodati jo na somnji v bližnji Smirni. Prodana je bila s sinkom v družbi mnogo nesrečnih tovaršic, ter jo star Turk kupil s svojo ženo zunaj mesta stanujoč. Dobrega serca sta bila oba in prav prijazno s svojo robinjo ravnala. Deček je bil pri njej; pa želja, prostost zadobiti je ni zapustila ter vedno bolj unemala se je ljubezen in skerb do svojih inakih otrok. Nekega dne, ko je ravno vodo iz kladeza vlekla, pride me-mo človek v europejski obleki. Viditi ga pade na tla, objema njegove kolena ter ga z žalostnim le tugajoči materi lastnim glasom prosi, naj bi jo odkupil. Ni ji mogel odreči usmiljeni gospod, angležk kupec, ki je v Smirni stanoval. Veliko dnarjev je za njo mogel dati; dečka pa po nobeni ceni stara Turka ne dasta od sebe; tako se jima je vgnjezdil v serce, da sta ga za svojega spoznala in materi dovolila svo-
jega sinu obiskovati. Z žalostnim sercom je šla v Smirno. Dekla je bila nekaj časa pri milem gospodu , pa kmalo se je vernila v svojo domovino.
Popraševaje po svojih otrocih zve, da dva sta bila žertva nesrečne noči, in dvanajst let stara deklica , ljubljenca matere, prodana v Carigradu v ženstviše carsko.
Dosti je bilo to maternemu sercu. Urno odpravi se v Stambul, poprašuje pri vratih ženstviša robinje in robove po deklici iz otoka Kiosa, pred petemi leti semkej pripeljani. Zvediti, da je živa, da je kaduna (perva sultanova žena), gre naprej, in sreča dobra ji je bila. Do sob svoje hčere pridši, občuti naj slajše veselje objeti svojo hčer, ktera se ni sramovala svoje revne matere objemati in pregovarjati jo v Carigradu ostati, kjer ji bogatije in nobene reči manjkalo ne bo. Ničesa noče revna vdova kiotska; le ena misel jo tare: svojo hčer neprenehoma sili bežati in revšino ž njo v domovini deliti. Spremeni se obraz sultanke, razloživši materi, da je neumno misliti na beg in da bi tudi tega kraja ne zapustila , ako bi ji prav prosta volja bila, potepta še zadnjo iskro upa z besedami: „Ako bi bila ravno prosta, nikdar več bi ne hotla živeti med gjavri: Bog je velik in Mahomed njegov prerok!"
Uboga mati stoji bleda pred mogočno sultanko , pred svojim otrokom. Kerč ji lomi ude slišati, da je njeno dete Izveličarja zatajilo , strašna bolečina spreleti ji desnico in oslabljeno glavo vdove obdala je megla — za zmiraj. Pre-usmiljeni Bog ji je zakril z meglico bedosti neizrečeno revšino.
Pač je prosila uboga Kiotinja stražo, naj oprosti hčer, pa smejali so se ji in norčevali ž njo vojaci; tudi hči pošiljala je k nji šle ter prosila in obetala ji nebrojeno blago — pa zastonj — mati ni razumela ničesa več.
Usmiljeni mornarji so jo v domovino sabo nazaj vzeli in davno ni, kar je še na otoku Kiosu milošnje živela. Sina v Azii je pozabila in tudi deček je gotovo matere   pozabil!
Bog zna, ali še živite sultankk hči duhovna in hči vdove v hiši tuge na naj lepšem kraji sveta? —                    —k.