Dr. O. I.:5 ČRNI KRTZ PRT HRASTOVCU. Zgodovinska povest. »So in tudi ne, zato te še enkrat svarim, imej odprte oči in pazi.« Rekši seže Putan tovarišu iz Sv. Lenarta v roko in se prijazno poslovi. Župnik Morenus gleda za njim, ko stopa od župnišča po travniku in dalje po polju. »To je blaga duša, odkrit značaj, vzljubil sem ga takoj,« govori Morenus pri sebi, »zapomnil si bom njegove besede, saj on pozna razmere dobro.« Rekši vrne se k vratam, jih zapre ter se poda v svoje stanovanje. — Cerkveni ključar Caharija Niirnberger, ki je imel svojo zidano, s slamo pokrito hišo na voglu trga ob desni strani, ko se pride po cesti od Hrastovca, pa tisto noč dolgo ni mogel zaspati. Premetaval se je po postelji sedaj na levo, sedaj na desno, tako, da ga je njegova zvesta žena Katarina žc trikrat vprašala, kaj mu je ali si ni mogoče pokvaril želodca pri današnji pojodini. »Saj bi si ga lahko,« odzove se nazadnje Caharija. »Sem si koj mislila, nova kuharica, debela in široka kakor sod pač ne bo znala pripraviti jedi kakor jaz,« pohvali se Katarina. »O motiš se ljuba žena, to so vse druge stvari,« odvrne mož in zastoka. »Kaj pa imaš vendar, prosim te za milega Boga in Devico Marijo,« vzdihne Katarina, »povej mi vendar, kaj te teži.« »O tem moram molčati, ne upam si nobenemu kaj takega povedati.« »A tako, takšne skrivnosti imaš, še svoji ženi nočeš povedati, kar imaš na srcu, kakšen si postal.« »Ljuba moja žena, to so važne stvari, to ni za ženske.« »Kaj govoriš, misliš, da smo me ženske tako malovredne in same klepetulje.« »Saj ne rečem, da bi bile vse klepetulje, pa to je cerkvena stvar in znan je izrek: »Mulier taceat in ecclesia (Ženska naj molči v cerkvi). »Kaj, tace, me ženske imamo pridne roke pa no tacc,« razjezi se Katarina. »Kaj vendar govoriš, to je vendar latinsko in pomeni toliko, da se naj ženske v cerkvene zadeve ne vmešavajo.« »A za to pa smo dobre, da hodimo v cerkev, jo olepšavamo ob nedeljah in praznikih in gledamo na to, da se vzgojujejo otroci v katoliškem duhu, moj mož, sedaj mi je pa preveč, če ne poveš, grem jutri od doma k svojim staršem v Trojico.« Te grožnje se je Caharija zbal, kajti pri odločnosti, ki jo je kazala njegova Katarina, je mogel pričakovati, da to grožnjo tudi uresniči, da bi pa bil sam doma, si moral sam kuhati in biti kot cerkveni ključar in vzgleden tržan vsem v posmeh, ker mu je šla žena na skuto, tega ne prenese. Ł . ^-i Obrne se sedaj proti ženi in pravi: »Ne zameri, ljuba Katarina, vse ti povem, samo molčati moraš.« »Ne žali me, jaz še nikdar nisem klepetala.« »Tedaj polušaj: Naš župnik je za protestante.« »Kristusova mati, ali je to mogoče,« vzklikne Ntirnbergerca. »Le mirno, ne tako glasno,« miri mož, »danes je tako govoril, da je moral človek spoznati, da zagovarja njih vero.« »In to naj bo naš župnik,« vzdihne Katarina. »To je ravno, kam je vendarle gledal admontski opat, da je imenoval tega luteranca za našo župnijo.« »Ta župnik mora od nas proč,« reče odločno Katarina, »naj gre gor na Nemško k tistim poganom.« »To bo moja skrb, opazoval bom natanko vse župnikovo kretanje, potem pa naznanim to opatu, ki naj vse sporoči škofu Brennerju, ki pride tudi v naše kraje.« »Le tako naredi, ljubi mož, stekel si boš posebne zasluge in postaneš še trški sodnik, saj oni Pernhard tako ne spada med nas, ker je luteranec« Lažje je bilo sedaj Cahariju, ko je povedal svoji ženi in hvaležen ji je bil celo, da ga je prisilila, ji razodeti vse, kar je danes op&zoval. Po kratkem času ga je objel blagodejni spanec. Katarina je tudi kmalu zadremala, a prej še sklenila trdno, da gre takoj, ko se zbudi, k sosedinji Tereziji Zirngast in ji zaupa vse to, kar ji je povedal mož, a to samo njej pod obljubo, da sosedinja o tem nikomur nič ne omeni. III. TAJNA POROKA. Trepeče ti venec poročni v laseh, In srce ti v prsih trepefe; Krog usten rdečih igra ti nasmeh, A solza v očeh ti leskeče. Gregorčič. Graščakinji Herberstein ni dalo več miru, ker ima njen sin resno misel poročiti Agato iz Štraleka. Kaj takega se ne sme zgoditi, to je bil njen trden sklep in ta se mora izvršiti. Drugega izhoda pa ni, kakor da oženi prej ko mogoče svojega sina. Odlašati ne sme čisto nič. Zaroka in nato v kratkem poroka se mora zgoditi. Dve uri od Hrastovca proti zapadu stoji na strmem bregu lepi grad Vurberg, nekdaj last ptujskih gospodov, ki je prešel leta 1441 v posest plemenitih Stubenberg. Nepopisno lep je razgled od tega grada po celem Dravskem polju, gor na Pohorje, cele Slovenske gorice in dalje proti Hrvatski, na Donatsko goro, temni Boč in razne druge vrhove, ki tvorijo zadnje obronke Savinskih planin. Vinogradi obdajajo od vseh strani visoki grad, ki kraljuje na strmem robu gor nad Dravo, ki se zavije tukaj v mirnem toku proti vzhodu, kakor bi ji bilo žal, da se je morala ločiti od visokih gor na Tirolskem in Koroškem ter ozke senčne soteske raed zelenim Pohorjem in strmim Kozjakom. Lastnik grada je bil tedaj Jurij grof Stubenberg, poročen z Heleuo rojeno pl. Zakel. Iz tega zakona se je narodila hči Zofija. Bila je srednje postave, rumenih las, pegastega obraza, dvoji sivkastih oči je gledalo v svet prezirljivo, češ, jaz sem rojena Štubenberg in sem bogata. In vendar ni bilo tako. Predniki, posebno oče Baltazar Stubenberg so slabo gospodarili in zabredli v dolgove. Že sta bila Jurij in Helena Stubenberg prisiljena prodati več posestev, da sta mogla poravnati zaostalo davke. Skrbelo ju je, kako bosta preskrbela edino hčer — rešitev je bila edinole v bogati možitvi. Zato jima je prišlo pismo poslano od graščakinje Margarete Herberstein po posebnem selu, da naj se čimpreje pripeljeta k njej v Hrastovec, kakor nalašč, kajti povzela sta že iz prejšnjih ustmenih pogovorov, da želi graščakinja zaroko njenega sina Ivana Friderika z njuno hčerko Zofijo. V pismu je bila tudi izražena želja, da naj starša ne pozabita, vzeti tudi hčerke seboj. Bilo je nekega dne meseca maja leta 1599, ko je zdrčala iz ne ravno prostornega dvorišča vurberškega gradu kočija, v kateri so sedeli Jurij in Helena Stubenberg ter hči Zofija. Le-ta je bila zavita v lahek plašč, kajti sem od severa je pihala precej hladna sapica, ker je dan poprej močno deževalo. Na glavi je imela širok klobuk okrašen s perjem tujih ptic. Veselo je gledala na Pohorje in doli na ravnino, saj je čutila, da se odloči danes njena usoda. Mladega Herbersteina je poznala že od mladih dni, ugajal ji je posebno, saj je imel razen krasne postave vse lastnosti, ki so morale ugajati ženskam. Prijazno je sijalo solnce, ko se je pomikal voz ob pobočju strmega hriba proti Sv. Barbari. Kaj krasen je razgled na veličastno Pohorje in dol na ravnino, pred seboj pa vidiš na najvišjem hribčeku cerkev Sv. Barbare, tako bela se sveti od žarkov jutranjega solnca, ki se vpira s svojimi zlatimi žarki v svetle stene božjega hrama. V hitrem diru so pripeljali bistri vranci voz do grada Hrastovec. Graščakinja Herberstein je bila že po brzem selu obveščena o prihodu zaželjenih gostov, poznalo se je to iz mrzličnega pripravljanja v kuhinji, letanja po hodnikih in urejevanja v sprejemnici in obednici. Graščakinja Margareta je bila že na vse zgodaj po koncu, se pojavila zdaj tu, zdaj tam ter dajala točna povelja. Kljub vsej odločnosti ji je bila brati na obrazu neka razburjenost, saj tudi ne zastonj, kajti danes se ima urediti razmerje med njenim sinom in Zofijo Stubenberg, da prepreči nepremišljen korak, ki ga namerava storiti njen sin Friderik. Vratar je v tem trenutku zatrobil, znamenje, da prihajajo gostje. Graščakinja je odprla okno svoje sobe ter spoznala, da se bliža gospoda iz Vurberga. Hitro stopi po stopnicah na dvorišče v trenutku, ko se pripelje kočija gkoz široka vrata. Ravnokar je izstopil Jurij Stubenberg ter pomagal svoji soprogi iz voza, koj za njo je skočila urno in gibčno kakor veverica Zofija Stubenberg na tla. »Bodite mi srčno pozdravljeni,« spregovori graščakinja Herberstein vsa vzradoščena, »veseli me, da ste izpolnili že davno dano besedo, da nas obiščete.« /¦ (Dalje bo sledilo.)