Izredni strunar je vplival kajpada tudi zunaj Lakonije. O tem nas prepriča Horatius A rt. Poet. 401:
post hos insignis Homerus Tyrtaeusque mares animos in Martia bella Versibus exacuit...
Polatinili so Tvrtaia večkrat, tako Camerarius 1541 v Bazlu pod naslovom: Praecepta morum ac vitae puerili aetate acoommodata... Thom. Crenius je ta prevod ponatisnil v svojih šolskih priročnikih (Lugd. Bat. 1699). Poanglezil ga je v rimanih vrsticah James Ward v Londonu 1724, žal, ne prenatanko. Pregostobeseden je tudi tale poskus iz 1. 1761:
I would not praise the man, his deeds rehearse, Nor e'en make mention of his name in verse...
Zelo daleč od izvirnika stoji francoska prepesnitev iz 1. 1764, priključena v knjigo: Theatre et oevres diverses de M. de Sivry:
La gloire des heros n'est point dans leur beaute, Dans la grace du corps, ni dans Pagilite. Qu'importe a des guerriers ce frivole avantage? Que sont tous ces tresors sans celui du courage?
Znatno bliže izvirniku so Weissove nemčitve Kriegslieder des T., ki jih je Klotz ponatisnil na s. 247—260 v podrobni razpravi: Tvrtaei quae supersunt   omnia,   Altenburgi 1767. Tako slove prva kitica:
Wie schon! wenn fiir das Vaterland Ein Mann kampft, und als Held Mit blanken Schwert in hoher Hand Im Vordertreffen fallt...
Toda preloga se je zdela še premalo verna K. Stocku, ki je 1819 v Lipskem objavil TrPTAIOr MEAH IIOAEMIETHPIA s komentarjem in prestavo v izvirnem merilu, namreč elegijskem dvostihu, o katerem je Schiller zaokrožil:
Slop raztopljeni skakavega vrelca kipi  v šestomeru; hitro nato petomer lije ga zvonko na tla...
medtem ko je pripovedni šestomer označil:
V dalj te omotično nese  na stalno deročih valovih; samo nebo in morje spredaj in zadaj se pne.
Pri slovenitvi sta mi služila zlasti tolmača Klotz in Stock.
Prva elegija
Vrlemu možu pritiče, da v prvi bitki se zgrudi in da življenje pusti v borbi za ljubljeni dom. Bridko je zanj: ostaviti mesto in polje cvetoče, kruha prositi ljudi kakor najslabši berač; romati z materjo drago, z očetom priletnim okoli, z nežno zakonsko ženo, s kupom nedolžnih otrok. Vsem je neljub, h katerim koli skuša prispeti, kadar ga v kremplje dobi stiska in kopa nadlog. Ves njegov rod zadene sramota, obraz očrni mu, spremlja povsod ga nečast, vedno drži se ga zlo. Vsa lepota za vselej izgine blodečemu možu in za bodoči mu čas stid je uničen in sram.
120
Torej le dajmo, borimo se hrabro za zemljo in deco, žitje ne bodi nam mar, smrti ne bojmo se nič. Mladi možje, bojujte se družno v sklenjeni vrsti, beg naj nizkoten se zdi, podel se zdi vam trepet
Kvišku! srce poživite si v prsih z voljo jekleno, kar brez bojazni naprej s četo junaško na boj! Zad ne puščajte priletnih, ki že drhte jim kolena, z begom ogabnim nikar starcev ostavljati zad! Bogme, zares je sramota, če v prvi ti črti omahne, vpričo mladičev leži poštami bodri možak, sivkasta brada pa snežnobeli lasje, ki krase ga, vržen med bojem ob tla v prahu izdahne duha, dimlje si okrvavljene z obema rokama skrivaje (nespodobno bilo videti goli bi sram). Nagi ta starec mladini bi rad bil podoben docela, kakor da cvet še ima, kakor da moč ga krasi. 2iv je priljubljen ženam, prikupen možem umrljivim. V sprednjem če redu je pal, slava se njemu glasi. Torej na noge, vsak se med vami postavi na mesto, krepko korakaj naprej, v ustne zagrizi zobe!
Pripombe. Kako je častna smrt na bojišču, razodeva Homer 11 i a d a XV, 496 in XII, 243. Polyb. XV, 10. Diod. Sic. p. 412. Callim. X, 43. Virg. Aeneis II, 317 in XI, 24, Horatius O d.  III,  2:
Dulce et decorum est pro patria mori.
Sramežljivost, ki so jo starovečniki kazali celo med zadnjim izdihom, poznamo pri Lukreciji, Juliju Cezarju, pri vestalki, katero je po Pliniju dal Domicijan živo pokopati, pri Aleksandrovi materi Olimpiji v Justinovi pripovedi, itd. Glej še O vid. M e t a m. XIII, 479 o deviški Polikseni. Pri B. de Saint-Pierru Virginija utone tik otoka, ker se noče sleči, da bi mogla plavati na breg. — Konec elegije dopušča dvojno tolmačenje. Drugo možnost uporablja na pr. italijanski prevod v nerimanih enajstercih (Meridiano di Roma XIX). Značilna podrobnost: 45 milijonska Italija ob napadu na 6 milijonsko Grčijo podžiga s proizvodom helenskega duha svoje vrlake (valoroso = vojak).
Druga  elegija
Kvišku vi vsi! mar niste potomci zmagalcu Alkidu? Hrabro krenite na boj! Zevs se ozira na vas. Pojdite, nič se ne bojte števila sovražnih borilcev, vsakdo nadeni si ščit, sunke prestrezal bo z njim. Malo mu bodi do žitja, lice mrakotne Morane kakor sonca sijaj naj se prikupno mu zdi. Niste že mar spoznali dejanj mnogosolznega Marta, niste okušali že splošno nadležne vojske? Gnali protivnike že ste bežeče tik za petami, jelite mladci? srčno vsi ste vršili napad.
Bitka prični se tako, da stopate v stisnjeni vrsti, drzno zgrabite tedaj sprednji nasprotnikov trop. Malo umre jih, takisto rešili zadnje so čete. Ce se umakne moštvo, sila razblini se vsa.
Je li mogoče našteti kedaj tegobe in toge,
ktere prenaša le-ta, kdor se pokazal je plah?
Joj si boječemu možu, ki v boju, divje rohnečem,
hrbet obrne in vanj rano krvavo dobi!
Kaka nečast je to zanj, če mu kopje, če sulic ostrina
pleča prebode tako, v prahu da tog obleži!
Torej na noge, vsak se med vami postavi na mesto,
krepko korakaj naprej, v ustne zagrizi zobe!
121
Rame ko prsi pokrivaj s ščita širokim trebuhom, bedro pokrivaj si z njim, kolk in obojno golen. Z desno roko zavihti na vrage sulico čvrsto, hkratu potresi tedaj grozni na glavi se šlem. Krepko posegajte v metež, učite se vdilj močevanja, nikdo za ščitom ne stoj, kjer ne doseže ga boj. Pač pa pomakni se bliže takoj mahaje z oščepom, vzemi na merek moža, nadenj zasuči ,svoj meč. Noga pri nogi naj bo ter opiraj se tarča na tarčo, čop mi s perjanico stoj, z lebko se druži šišak. Grod prislonivši na grod vojskujte se zoper sovraga, primite v roke tesak ali pa dolgi bodak. Ti pa, lahni vojak, tekaje zdaj semkaj zdaj tjakaj, kar izpod škita lepo pračnike lučaj mejtem. Z gladkim ošiljenim drogom obmeči zoprno trumo, stopi še bliže do njih, ako z orožjem prete.
Pripombe. Kot vnuk deda Alkaia se Herkules imenuje Alkides. Zaradi velikih del, ki je vsa opravil srečno, se naziva: nepremagljiv, aniketos. Tako še na starih novcih in napisih, prim. Propert. I, 21. Zlasti si je podvrgel več pokrajin na Peloponezu, na pr. Pylos, Elido, Sparto. Spartanski zakonodavec Lykurgos kakor vobče vsi Lake-daimonci so se šteli za Heraklejeve potomce. — Morana stoji za izvirno Ker (sorodno lat. caries, cariosus = strohnel), smrtno usodo, pogubo. Pri Euripidu je božja dekla, Rebrna, krilata, strahotnega pogleda, črnolasa, v vranji obleki, medtem ko poznamo mi pod nemškim vplivom belo ženo. — Bojni bog Ares (= slov. jar, hud), lat. Mars, ima pridevek polydakrys, solzonosen. — Strnjena bojna črta, nje mnoštveni sunek je velika spartanska novost (Dr. E. Bethe, Griech. Dichtung, 1924). V Iliadi XVI, 214 se phalagx, falanga, primerja skladnemu zidu iz rezanega kamena. — Ranjen biti od zadaj je pri vseh narodih gnusen madež. Gellius pripoveduje: Siccius Dentatus se je udeležil 120 prask, ima 45 brazgotin odspred, a nobene zadaj. Slično se izražajo Homer, Salust, Tacit, Ovid, idr. Kdor bi bil na ledjih okvarjen, pri Lakedaimoncih ni vreden pokopa.
Aspis = 1. podolgovati ščit, ki pokriva celega človeka, 2. okrogli ščitek ali tarča.
—  Kynea = šlem ali čelada, prekmursko lebka, po drugih »slavinah«: šišak (dobesedno psina, ker se je prvotno izdelovala iz pasje ali volčje kože) služi staroveskemu vojščaku za nakit in poplah. Za povečanje groze so šlemu vdelavali svinjske okle ali levje zobe.
—   Vročo borbo v stisnjeni falangi popisuje Hom. v Iliadi XVI, 214, Virg. A e n. X, 360; Curt. III, 11. Liv. XXIII, 27. Sil. It. IX, 322. Ovid Met. IX, 44. Stat. T h e b. VIII, 398. Val. Flacc. Argon. VI, 182. Lucan. VII, 493. Plut. P y r r h. c. 71.
Tretja  elegija
Takega ne bi omenjal niti slavil mu dejanja,
kdor ti je v tekanju znan, kdor je v borjenju zučen.
Tudi če v sebi bi spajal moč, veličino Kiklopov,
ali če hujši za beg bil bi to traški Borej;
ako bi sam Tithonus za njim zaostajal v lepoti;
da je ko Midas bogat ali ko Kinvras kralj;
če bi mi bil mogočnejši kakor Tantalovič Pelops;
ako bi v ustih imel jezik meden kot Adrast;
najsi bi sloves imel, pa nič udarne kreposti;
kajti za vojni spopad ne bi ta mož bil zanič;
če si ne upa prenesti besneče krvave moritve
in mu srce ne hlepi seči v sovražno vojsko.
Hrabrost velja pri ljudeh za največjo pozemsko dobrino,
mlademu možu zares to je najlepši nakit.
Pripombe. Helenske igre obsegajo: tek, metanje koluta ali diska, metanje kopja, skok, rokoborbo. Od tod naziv pentathlon ali petoboj. — Kiklopi so bili srepo pleme na Siciliji, enooki obri so v gori Etni Jupitru strele kovali. Najslavnejšega, Polifema, je Odisej oslepil. — Boreas, bog severa, pooseblja burjo. — Tithonos, soprog Zori, pogosto opevan zaradi svoje lepote. Žena mu je izposlovala neumrljivost, a pozabila izprositi zanj še večno mladost. Z leti se je krasota razblinila in izpremenil se je v kobilico. — Gordijev sin, kralj Frigije, Midas, je zašlemu Silenu pokazal pot do Bakha in dobil za nagrado moč, izpreminiti v zlato vse, česar se je dotaknil... Ker je dal Panu pred Apolonom prednost, so mu pognala oslovska ušesa. Bržkone pa je zabogatel po svojih zlatih jamah in po zlatih zrnih iz reke Paktola, V svoji deželi je
122
uvedel češčenje vinskega božanstva. — Kinvras, bogat kralj na Cipru, se je nazival Apolonov sin. S svojo ženo Methermo, hčerjo prejšnjega kralja Pvgmaliona, je imel dva sina, Oxypora in Adonisa, Venerinega ljubljenca, pa tri hčere, od katerih se je Myrrha zaljubila v rodnega očeta. Ovid, M e t a m. X, 298. Homer pripoveduje v Iliadi XI, 20, da je Agamemnonu na pohodu proti Troji poklonil lep oklep. — Tantalov sin Pelops je odrinil iz Frigije, kjer je vladal, na Peloponez; tu je s svojo boljšo polovico dobil kraljevino Elido ter si podvrgel še več pokrajin. Od tod polotoku ime: Pelopov otok (sedanja Moreja). — Ljubko zgovornost prispodabljajo v starini z medom. Adrasti so znani vsaj trije, — Zadnji vrstici, jedro vseh elegij, se glasita v izvirniku:'H5'&ps-tt] to§' 6cs9-Xov iv dcv9-po)ixoiat.v <žptaxov, xaXXtat6v xs cpšpsiv "fLvexoa dvSpi vetp. Ima ju tudi Theognis v. 997. V Tvrtaievih časih »se nihče ni pomišljal — kakor vobče v zdravih časih nihče — da ne bi porabljal misli, podob, besed, celih verzov ali odlomkov, če so učinkovali ter obetali novih uspehov« (dr. Bethe, 1. 1. 84).
Četrta  elegija
Kakšna je skupna blaginja ljudem in deželi domači
mož, ki čvrsto stoji, v prednji se vrsti boreč!
Beg nespodobni pozabi docela, brani svoj prostor,
z vztrajnostjo čisto prežet dušo pusti in duha,
zraven pa še podžiga soborca, da padi pogumno.
Tak se pokaže junak, vzoren za bojni spopad.
Naš korenjak razprši neprijateljev divje falange,
vnet zaustavlja naval, kadar zakljuskal je vanj.
Slednjič omahne v najsprednejši črti, izdahne življenje,
in tako proslavi mesto, očeta, ljudi.
Ves prebit mu je popčasti ščit, predrte mu grodi,
in pod oklepom odspred z ranami ves je pokrit.
Skupaj  za njim togujejo mladci, žalujejo starci
in celokupni okraj spremi mu žalni pogreb.
Grob se mu silno časti, časte se otroci njegovi,
sloves uživa še vnuk, tudi kasnejši mu rod.
Nikdar mu dika ne mine, njegovo ime se ne zniči;
dasi pod rušo leži, večno življenje živi,
nikdar vrlak ne zamre, če v boju za deco, deželo
ali za ljudstva ponos Ares ga srepi konča.
Kadar pa srečen uide usodi prežalostne smrti,
s slavo ti venčan domov k svojcem hiti zmagovit —
o, tedaj ga enako povzdigajo mladi ko stari,
dokler veselja pijan končno v podzemlje ne gre.
Ce ostari, someščanom je v kras, in vsakdo ga ceni,
živa duša nikjer ne bi zadala mu zla.
Kadar sedč in da on se približa, veli jim spoštljivost,
da se mu vmakne takoj bodi si star ali mlad.
Vsakdo zdaj skušaj dospeti do takega viška zasluge,
zberi vse svoje moči, stopaj odločno na boj.
Pripombe. Phalanx, oživljena v sodobni Španiji, je istega izvora ko nem. Balken in lat. sufflamen (sufflagmen), tram za zavoro, bruno, rkelj, okroglo deblo. V ljudskih ustih je dala do naših dni polno bitk, vmes frc. planche in slov. planka. Svoje dni je bila četa 4, 8, do 16.000 mož. Posebno četverokot vojakov, oboroženih s kopji (sulicami, oščepi, ostniki). V bitki je ta zbor po navadi odločal. Falangiti, težko oboroženi, so stali v 16 gostih vrstah, kopjišče jim je bilo do 14 laktov dolgo. — Gomilo padlega vojaka so Heleni silno negovali, za Lvkurga so Lakedaimonci nagrobni spomenik dovoljevali le takim, ki so izkrvaveli za domovino. Nanje so stavili tudi leve, podobo srčnosti. Kamenitega kralja živali so izklesali Leonidi, termopilskemu junaku. Tudi otroci staršev, ostalih na bojišču, so deležni velike pozornosti: po izrecni atenski odredbi jih nihče ni smel žaliti, vzgajali so se na državne stroške, v gledališčih jim je pritikal prvi sedež. — Pridevek taneleges tolmači Stock: dolgotrajno spanje prinašajoč, a Doklerjev slovar ima pravilneje: nemil, zelo boleč, prebridek, prebolesten. To je namreč atribut nasilni smrti (thanatos, lat. letum je naravna selitev v večnost; ker, lat. mors pa neprijetna in neizprosna). — V podzemlje iti = erchesthai eis Aiden; Hades je sicer božanstvo spodnjega sveta, toda kakor Orcus, Pluto, Jupiter infernus ali stvgius, označuje v prenesenem pomenu tudi podtalne poljane, kamor Merkur prevaža duše rajnih. — Cicero, de Senectute c. 18 navaja krasen primer, kako se občani umikajo starcu ali vstajajo pred njim.
123
Peta  elegija
Boste li spali še dolgo? kedaj se pokažete hrabri? Mladci, mar nič vas ni sram, če se sosedje smejo? Križem roke bi držali brez posla, uživali pokoj, zdaj, ko že vojni je hrup vso nam potresel zemljo? Ščit nadenite sedaj si v borbi proti sovragu, ako kdo pade zadet, zadnjič ostnik zadegaj! Čast ino slavo prinese to možu, če se vojskuje hrabro za deco, za dom, kakor za ljubo ženo. Prej ali slej ga smrt ugrabi, kot Mojra določi. Torej na vraga takoj, moško naprej naravnoč! Dvigni svoj meč in stisni si pod zaslonilo zavetno nedrije vrlo junak, brž ko zaplete se boj.
Takšen je namreč Umer, da smrti nihče se ne ogne, niti če bil bi morda prednikov višnjih mu rod. Cesto sovražnosti človek uide in kopij rožljanju, ali doma doleti smrti ga bridki umen.
Takega ljudstvo ne čisla, nikomur po njem se ne toži; oni pa smili se vsem, ako se kaj mu zgodi. Množica pač hrepeni po junaku nedavno zasnulem: delo za drugih deset znal je napraviti sam.
Pripombe. Mladeniči naj se sramujejo pred mejaši, če so ti pogumnejši in se jim rogajo. Slično opominja Homer 11 i a d a IV, 830. Kako je to učinkovalo na rimsko vojsko, razodeva Liv. XXX, 18. — Pesnik izpodbuja borca, naj še ob zadnjem dihu zažene metalno kopje v zoprnika. Vietor Hugo pa obsoja tak čin mavrskega huzarja, ki sproži v usmiljenega zmagalca, ko ta nudi ranjencu okrepila (Apres la bataille). Zglede vztrajnosti do zadnje minute navaja Homer o Hektorju I 1. XXII, 303. Lucan. III, 622 in 706, Sil. Ital. IV, 607 in IX, 512. Sallust. B. C. 61. Flor. I, 18, 17. Vellej. Pat. II, 27. — Moirai, lat. Parcae, boginje usode; doslovno delež, namemba, doletek, name-rek, naključba, umer, umen; moslimanski kismet se na pr. v perzijščini imenuje: svetovno kolo, nebesni krog, nebeški kolobar (čerh), ker je baje naša bodočnost pisana v zvezdah. Grki pa so si predstavljali tri sojenice: Lachesis drži vreteno, Klotho ko-deljo na preslici, Atropos reže nit življenja. — Junak, heroj, v izvirniku: hemitheos, polbog. Misli na može izredne moči, telesne ko dušne. Zasloveli so po nenavadnih zaslugah in bili oboževani. Taki so zlasti Perseus, Herkules, Theseus, lason, Achilles i. dr.
Stane Bračko
Pomlad med polji
Vzduh je prozoren kot svila, v tla se zaje vsaka sled, zrela je njivica črna, zemlja je mehka ko med.
Ozka postala je hiša, kmetu se sveti obraz. ¦— Svetli so mladi večeri, Bog se je vrnil med nas.
124