56
Petdesetletnica papeževega škofovanja.
Redki so mašniki, katerim je dano učakati petdesetletnico svojega posvečevanja.   Vsa fara se veseli, če
v
ima njen dušni pastir zlato mašo. Število zlatomašnikov je v vsaki škofiji jako redko in vse spoštuje take častitljive može. Pa vsaj so tudi spoštovanja vredni, ko so v svojem vzvišenem poklicu mnogo storili za narod, mej katerim so živeli, skrbno varovali njega najdražjo svetinjo sveto vero.
Seveda so še mnogo redkejši tisti višji duhovni pastirji, katerim je božja previdnost dala učakati petdeseto leto svojega škofovskega posvečevanja. Srečna se šteje škofija, ki ima tacega voditelja in gotovo svoje veselje pokaže z raznimi primernimi slavnostmi.
Mej tistimi srečnimi, katerim je božja milost dala učakati ta veseli dogodek, je tudi sedanji poglavar vse katoliške cerkve Lev XIII. Naravno je, da se pripravlja ves katoliški svet, da primerno proslavi dan 19. t. m., petdesetletni dan škofovanja sedanjega papeža Leva XIII. Mnogo je v teh petdesetih letih sv. oče storil za povzdigo sv. cerkve, preživel tudi več veselih, pa še več žalostnih ur. Preobširno bi bilo, ko bi hoteli na tem mestu obširneje opisavati vse delovanje sedanjega namestnika Kristusovega na zemlji. Prištevati ga moremo največjim papežem in največjim duhovom človeštva.
Omenimo naj le, da je sedanji papež Lev XIII. posebno pospešuje vedo.    On   ni  le  zopet  spodbudil zani-
57
manja za modroslovje, temveč je tudi spoznaj da pravo gojenje prirodoznanskih znanostij pripomore le Boga bolj spoznavati. Zaradi tega je pa bas sveti oče mnogo storil za povzdigo prirodoznanske znanosti in v Rimu osnoval veliko prirodoznansko in zdravniško šolo. Kar se tiče pospeševanja znanosti, se sedanji papež more primerjati največjim svojim prednikom.
Papeži so veliko storili za znanosti in umetnosti in le obžalovati je, da se njih delovanje semtertja še premalo ceni. Ko je v srednjem veku znanstvo vsled neugodnih razmer precej propalo, so bili baš papeži, ki so je zopet povzdignili. Nepozabljivo ostane, kar so v tem oziru storili Aleksander V., Evgeri IV. in Nikolaj V. ter več druzih. Da . ni bilo teh velicih papežev, bi gotovo znanosti danes ne bile na tako visoki stopinji, kakor so sedaj. Papeži so skrbeli, da so se jeli zopet proučevati stari grški filozofi in še le, ko se je zapadni svet seznanil z nesmrtnimi deli Aristotela, Arhimeda, Platona i. dr., se je začelo zopet novo gibanje na znanstvenem polji. Možje, ki so sedeli na stolu sv. Petra, so dobro spoznavali, da znanost ni nevarna veri, temveč jo le podpira, ker obema je predmet resnica, ki je in ostane le jedna.
Po spodbujenji sedanjega papeža se je začela posebno v katoliških krogih gojiti veda, posebno modroslovje. Ne le, da se snujejo katoliška vseučilišča, kjer so za to ugodne razmere in se kaže potreba, temveč množe se hitro knjige in časniki, razširjajočo pravo vedo, katera se vjema z nauki katoliške cerkve. Zal, da je bila semtertja znanost zašla na napačna pota in se je pod njeno krinko razširjevalo tudi brezverstvo. Mnogi učenjaki so celo vse svoje duševne zmožnosti porabljali v to, da bi dokazali, da se znanost ne strinja s cerkvenimi nauki. Zasejali so tako mnogo škodljivega semena. Tem učenjakom se je uprl sedaj vladajoči papež s tem, da jim je naproti postavil pravo katoliško znanost. Vspehi tacega postopanja se že kažejo, kajti zlasti Darvinovi napačni nauki poslednja leta hitro zgubljajo veljavo. Da ni sedanji papež druzega storil, da je takorekoč obnovil katoliško vedo, bi mu bilo zagotovljeno ne le v cerkveni, temveč tudi v svetni kulturni zgodovini slavno mesto.
Levovo delovanje je pa vsestransko. Pred vsem je nam omeniti, da je s svojim bistrim očesom spoznal, da se v sedanjih časih cerkev mora pred vsem opirati na narode same. Cerkev je že po svoji ustanovitvi bolj demokratična, kajti ustanovljena je za vse bogate in revne, učenjake in prostake. Posebno pa mora v sedanjem času se opirati bolj na nižje narodne sloge, ko so se po vseh evropskih državah ljudske pravice razširile. Lev XIII. v svojih okrožnicah zlasti do francoskih škofov večkrat naglasa ta demokratični značaj katoliške cerkve. Iz njegovih okrožnic jasno odmeva, da je katoliška cerkev za vse, da bogatini in velikaši v njej nimajo prednosti. Tudi je v katoliški cerkvi dovolj prostora za vse državne oblike, monarhične in republičanske.
Svojo ljubezen do nižjih stanov pokazal je papež posebno v svoji okrožnici o delavskem vprašanji.   Koliko
lepih nasvetov je v tej okrožnici in le želeti je, da bi se ti nasveti uvaževali. Mnogo trpkih je sv. oče povedal v tej svoji okrožnici tistim, ki zatirajo delavca. Naglašajo se v okrožnici tudi pravice delavcev in pa dolžnosti delodajalcev. Dokazano je, da se to veliko vprašanje brez prelivanje krvi ne bode dalo rešiti drugače, nego na podlagi naukov naše svete vere in krščanske ljubezni.
Sveti oče z jednako ljubeznijo ljubi vse narode. To svojo ljubezen je večkrat pokazal tudi nam Slovanom, papež ne prezira nas tako, kakor mnogi drugi evropski mogočneži, ki v Slovanih še vedno hočejo videti na pol divjake. S svojo veliko okrožnico „Grande munus" se je obrnil do Slovanov in jih opozoril na važnost krščansko-kulturnega delovanja slovanskih bratov Cirila in Metoda in jih spodbudil k češčenju teh dveh svetnikov, apostolov slovanskih.    Slovanski romarji v Rimu bili  so  tudi jako
v
prijazno vsprejeti od sv. očeta. Katoliškim Črnogorcem dovolil je sedanji papež slovansko liturgijo in v Rimu po papeževih zavodih se snujejo stolice za slovanske jezike. Prizadeva si pa tudi papež, da bi pravoslavne pridobil za katoliško vero in le želeti je, da bi to prizadevanje imelo kmalu kaj vspeha, ker verski razkol Slovane jako slabi tudi v narodnem in  kulturnem oziru.
Sedanjega papeža pa ne čislajo le katoličani, temveč tudi drugoverci. Mogočni Bismarck je nekoč v neki važni zadevi poprosil papeža za razsodnika, zaupajoč v njegovo modrost. Tudi sedaj ob petdesetletnici papežu ne prihajajo le častitke iz katoliških krajev, temveč tudi od drugod, mej drugimi sta po svojih zastopnikih častitala tudi nemški cesar in pa turški sultan. Po vseh petih delih sveta bode se proslavljala petdesetletnica papeževega škofovanja. Razume se samo po sebi, da se temu proslavljanju pridružimo tudi mi Slovenci, brez razločka strank, kajti slovenski narod se trdno drži vere, za katero so njega očetje prelivali svojo kri, spoštuje tudi poglavarja katoliške cerkve. Kadar velja pokazati pravo katoliško prepričanje, on nikakor neče biti zadnji. Nekateri Slovenci potujejo v Rim, drugi se bodemo pa doma primerno spominjali tega veselega dogodka. Vzgled v tem oziru je dal nam že zastop bele Ljubljane s svojim sklepom, da pri tej priliki primernim potom častita slavljencu.
Svoj današnji članek sklepamo s presrčno željo, da bi Bog dal sedanjemu poglavarju katoliške cerkve učakati še mnogo let, da bi še sam videl obilno plodov svojega neumornega in vsestranskega delovanja.