Razbojnik Tunga Zgodba iz Mandžurije Misijopar p. Bernard je bil dodeljen misijonski postaji Čičikar v Mandžuriji. Prvi dan po prihoiiu je počival, naslednji dan si je uredil celico, tretji dan si je v spremstvu misijonskega brata ogledal mestece, četrti dan pa mu je predstojnik p. Silvester potisnil v roko popisan list in mu rekel: »Tu imate sezr.am tistih kristjanov, ki še niso plačali letošnjega prispevka za misijone. Obiščite jih in poberite prispevke. Ti obiski vam bodo nudili lepo priliko za preizkus vašega znanja mandžurskega jezika.« »Dolaro,« je odvrnil p. Bernard. »A kaj potem, če Ijudje ne bodo razumeli moje mandžurščine ?« »Za vsak slučaj vas bo spremljal brat Jožef, ki je tukajšnji rojak.« P. Bernard je kmalu spoznal, da mu je predstojnik poveril težavno nalogo. Zbirca je bila zelo klavrna: prvega kristjana ni bilo doma, drugi ni imel nič, tretji ni hotel razumeti ne njega, ne brata, četrti se je skril, peti pa je njega prosil za podporo. Po teh žalostnih izkušnjah in ves utrujen je misijonar prišel do velike hiše, ki je imela nad vrati napis: Trgovina s kožami in usnjem. Čeprav je dvomil o tem, ali je lastnik Timur Aima kristjan, je vendar vstopil. Pomočnik se je globoko priklonil in s priklonjenega položaja gledal po" stran' misijonarja. P. Bernard je povprašal po gospodarju, nakar je pomočnik naglo izginil. Čez čas se je prikazal med vrati, ki so vodila iz skladišča, mož, ki bi ga po postavi in pogledu mogli smatrati za kitajskega konjederca. V eni roki je držal svetel, upognjen rtož, v drugi pa vrv, s katero je bil privezan divji volčjak. Možakar se je naslonil na pult, divje je pogledal in zakrieal: »Misijonar?« »Da, gospod.c »Kaj hočeš?« »Prišel sem iz misijonskega semenišča in prosim za kak dar.« »Si katoliški misijonar?« »Da.« l^ožakar je zdaj pogk ' !to hudobec. Dvignil je roko, v kateri je imel nož, pokazal proti vratom in zavpil: »Marš! Izgini!« »Gospod ...« »Poberi se!« ga je prekinil trgovec. »Z Bogom!« je mirno dejal misijonar in odšel iz trgovine. Brat, ki je misijonarja spremljal, je že zdavnaj izginil, on sam pa se je za trenutek ustavil pred trgovino. Ko je hotel nadaljevati pot, se je nekdo rahlo dotaknil njegove rame. Obrnil se je in zagledal žensko postavo, ki je imela na pol! zakrit obraz. Žena mu je molče stisnila v prgišče novec, nato pa naglo izginila. Misijonar je odprl dlan in na svoje veliko začudenje zagledal v njej,— zlatnik. Lačen in utrujen se je vrnil v mraku domov. Superiorja Silvestra ni našel doma, ker je bil odšel sprevidet nekega bolnika. Naslednje jutro sta morala p. Bernard in p. Leon na pot, da bi obiskala misijonske postaje mcd Čičikarjem in Mergenom. Potovanje je bilo zelo mučno, ker je vladal silen mraz. O pravi stezi ni bilo govora. Stari voz je poskakoval s kamna na kamen in misijonarja sta vsak trenutek pričakovala, da se bosta prevrnila. Za vozom se je nenadoma slišalo pokanje z bičem in v naslednjem trenutku sta zdirjala mimo dva krasna konja. Mož, ki je sedel na vozu, je divje priganjal. »Kdo je ta divjak?« je vprašal p. Bernard. »Timur Aima,« je odvrnil p. Leon. »Kdo je prav za prav ta Timur Aima?« »Potomec plemena, ki je prej gospodarilo v tej pokrajini. Ob prihodu Kitajcev je pleme izgubilo oblast in so se le posamezniki ohranili, ki večinoma revščino otepajo.« »Timur Aima vendar ni videti reven!« »On tudi v resnici ni reven, toda obogatil je po srečnem nakl.iučju. V Čičikar je prišel kot slabokrven fantič. Delo je dobil pri nekem ruskem trgovcu s kožami. Ker je bil marljiv in sposoben, mu je trgovec dal edinko za ženo. Odtod njegovo bogastvo.« »Ali ni pogan?« »Bil je pogan, toda pod vplivom svoje krščanske žene se je ,spreobrnil', to se pravi, dal se je krstiti, a svojih poganskih navad ni opustil.« »Toda zaradi tega še ni potrebno, da bi krščanske misijonarje izganjal iz svoje trgovine ko pse.« »To njegovo postopanje ima posebno ozadje. Pred dvanajstimi leti je imel kitajskega pomočnika, ki je skrivaj praznil njegovo blagajno. Ko je Timur prišel na sled temu početju, je pomočnika pretepel in zapodil, ne da bi mu bil izplačal ostanek plače. In ker ta Kitajec ni dobil zaposlitve, je odšel k Tungi, poveljniku razbojniške tolpe, ki je strahovala vso okolico. Z njegovo omočjo je Tunga ukradel Timurjevega edinca in zahteval zanj visoko odkupnino.« »In Timur jo je plačal?« »Da, prvič.« »Kako prvič? Ali ]o je Tunga še drugič zahteval?« »Da. Razbojnik je hotel porabiti fantka za živ kapital.« »Nesramnež! — In Timur drugič ni hotel plačati odkupnine?« »Ne. Bilo bi tudi nespametno, ker bi drugi zahtevi gotovo sledila tretja.« »In kaj se je zgodilo?« »Po preteku enega meseca je Tunga sporočil trgovcu, da je otrok mrtev.« »Satan! On ga je umoril?« »Ne.« »Kako? Ali otrok še živi?« »Ne, a je umrl naravne smrti. Jaz sem videl njegov mrtvaški list.« »Mrtvaški list? Kako? Ne razumem tega!« »Potrpite, vse vam bom pojasnil. — Razbojnik je na vsak način hotel otroka ohraniti pri življenju, zato ni štedil z denarjem. Takrat se je mudil med hribi neki angleški raziskovalec, ki je bil tudi zdravnik. Tunga je tega poklical k otroku. A bilo je prepozno. Zdravnik je ugotovil smrt radi pljučnice.« »Toda kaj ima to skupnega s Timurjevim vedenjem nasproti krščanskim misijonarjem ?« »Timur je bil prepričan, da je rop omogočil zli duh njegovega rodu iz zavisti in sovraštva, zato je prišel k meni s prošnjo, naj bi v Jezusovem imenu zarotil hudobca rn rešil otroka. Jaz sem mu pojasnjeval, da nimam take oblasti, a zaman. Ko je še neki poganski čarovnik zlobno namignil, da smo mi misijonarji sode- lovali pri ropu in dobili četrtino odkupnine, nas je začel sovražiti.« (Dalje sledi)