ZDA proti Krki Mestni potniški promet Intervju: Pino Mlakar Potlač: Športni direktor Krke je odletel! številka 3, letnik 5, december 2001, cena 350 SIT | www.park-on.net 9 771408 71 8002 regionalni mesečnik hebuv ati;iune? REBSTV Bo/lunev rebus1 ru r.i dne? rerov ra clone? rebus ra GLadpp REriuv TD CLUNfc rehuv ra čedne? REflDV TU OLUNE?' rmv ra a une? redov ru cldne? REflDV ra CLONE? REBOV TU OLUNE? REBOV TQ CLDNE? REBOV ra OLUNE? REflDV TD OLUNE REBOV TD CLONEV REBOV ID CLONE? REBOV EU CLONE? REBOV TO OLUNE? REBOV TO OLUNE? REBOV TU CLUNE t 'I .■ il . ' REBOV ru OTONE? REBOV TU DEDNE? Lrp OLUNE? REBOV TO CLDNE? REBOV TO CLUNf REBOV TU CLUNf? REBOV TU OLUNE? REBO1? REBOV EU OLUNE? REBOV TU CLUN1 OLUNE? REBOV TU Ol ONE? REBOV ru OLUNE? REBOV ra CLUE REBOV TU CLUNI REBOV TU OLUNE? REBOV TD OLUNE? REBOV TO OLUNE? REBOV TU OLUNE? REBOV TU OLUNE? REBOV TU CLUNI REBOV TU CELINE? REBOV TU CLDNE? REHDV TD CLDNE? REBOV TU OLUNE? Rebov tu glune? REBOV ru OLUNE? REBOV EU OLUNE? REBOV TU OLUNE? REBOV TU CLUN REBOV ru OLUNE? REBOV TU CLDNE? REBOV TU OLUNE? REBOV TU OLUNE? REBOV TU CLDNE? REBOV TU OLUNE? REBOV TU CLDNE? REBOV TO CLUN REBOV TU OLUNE? REBUS' TU OL UNE? d.O.O. Novi trg 1, Novo mesto te!.: 07 337 96 50 mob.: 041 669 768 faks: 07 337 96 51 oblikovanje • tiskovine trženje medijskega • agencijske stority 1 '■& A Želimo vam A vesele praznike in uspešno leto 2002! I Si.mobil za mobilno prihodnost Obiščite Si.mobil center Novo mesto na Ljubljanski 22 Praznična ponudba za kupce paketov Si.mobil Halo. Ugodne cene paketov in pogovori za pol cene. Predplačilni paketi Si.mobil Halo, zlasti paket s telefonom Siemens M35i v treh različnih barvah, so na voljo po zelo ugodnih cenah. Če katerikoli Si.mobilov paket Halo kupiš do 31. januarja, te čaka prijetno presenečenje -božična tarifa oziroma polovični popust za vse pogovore v domačem omrežju. In to vse do 31. januarja 2002. A presenečenj še ni konec - vsak kupec paketa Si.mobil Halo prejme tudi darilo - tople copate v lepi darilni embalaži. Posebna božično-novoletna ponudba za nove naročnike. Telefon za 1 tolar in brezplačni pogovori. Praznične ugodnosti veljajo tudi za vse nove naročnike Si.mobilovega omrežja. Če se do 15. januarja odločite postati redni naročnik v paketih Start, Smart ali Simbol, lahko telefona Siemens M35i in Nokia 3310 kupite za simbolično ceno 1 tolar. Novi naročniki prejmejo tudi dodaten brezplačni CD Si.mobil Halo, če to številko ob podpisu naročniške pogodbe vključijo med Prijatelje. Storitev Prijatelji omogoča brezplačno klicanje na izbrano številko vse do 1. maja prihodnje leto. Torej še ena možnost za obdarovanje, kot darilo pa so nadvse primerne tudi vrednostne kartice Si.mobil Halo. Da ne pozabimo: tudi novi naročniki prejmejo za darilo tople copate v privlačni embalaži. Si.mobil. Vedno zame. Božično-novoletna ponudba pa je samo delček Si.mobilove ponudbe, ki je vse bolj široka in pestra. Operater, ki je na slovenskem mobilnem trgu navzoč tretje leto, je dogradil svoje omrežje in s svojim signalom doseže praktično vse dele Slovenije. Tudi dolenjskemu območju je s širitvijo mreže baznih postaj in še boljšo slišnostjo posvetil posebno pozornost. Po novem lahko uporabniki Si.mobilovega omrežja obiščejo pred kratkim odprti Si.mobilov center v Novem mestu, kjer je na enem mestu dostopna vsa njegova ponudba. Svojim uporabnikom posveča Si.mobil prav posebno skrb, zato se tudi njegov novi slogan glasi Vedno zame. In kaj je tisto, kar mladi najdejo zase v Si.mobilovem omrežju? Poleg pestre izbire naročniških paketov, pisanih na kožo različnih uporabnikov, tudi velika izbira predplačilnih paketov Si.mobil Halo za tiste, ki se ne želijo vezati z naročniško pogodbo. Popolna novost pri nas je Si.mobilov paket Halo Mix, ki je kombinacija predplačilnega in naročniškega razmerja, ki združuje dobre lastnosti obeh. Pri Si.mobilu vedno najdeš nove in najsodobnejše modele telefonov GSM, ki omogočajo uporabo vse hitreje razvijajočih se storitev v omrežju GSM. WAP se je že dodobra uveljavil, sistem GPRS, ki gaje Si.mobil v Sloveniji uvedel prvi, pa pomeni osnovo za prehod v tretjo (morda že četrto) generacijo mobilnih komunikacij. Pestre dodatne storitve na portalu www.simobil.net. Si.mobil prihodnosti nasploh posveča veliko pozornost. Nesluten razvoj tehnologije prinaša s seboj zanimive dodatne storitve, ki jih mladi uporabniki še posebej cenijo in radi uporabljajo. Naj omenimo samo dostop do oglasov Salomonovega oglasnika še pred tiskano izdajo, vrsta drugih storitev pa je dostopna na letos odprtem Si.mobilovem portalu www.simobil.net. ki je dopolnil splošne informacije o operaterju na prenovljeni spletni strani www.simobil.si. Novi portal odpira vrata v svet virtualne zabave in najsodobnejših komunikacij. Med drugim ponuja e-SMS (pošiljanje kratkih sporočil SMS prek spleta), e-trgovino (nakup telefonov in kartic Halo) in SMS-igrice, med katerimi je najbolj priljubljen kviz z naslovom Vedno znam. Razlogov, da se tudi ti pridružiš Si.mobilovi »družini«, je torej več kot dovolj. Si.mobilovo omrežje ti ponuja mobilno prihodnost, zato ne oklevaj! Pa vesel Halo in srečno naročniško leto! Božiček in dedek Mraz bosta darila letos izbirala pri Si.mobilu, smo izvedeli iz zanesljivih virov. Zakaj jih ne bi tudi vi, saj je posebna praznična ponudba ob tudi siceršnji pestri Si.mobilovi ponudbi še posebej bogata! vedno zame. simobil 2002 DOBRE ZADETKE ZALOŽBA GOGA PARKOVA VELIKA NAGRADNA KRIŽANKA NEMŠKO MOŠKO SPREMENITI PODATKE V KODE KRATKA KOMIČNA ZDRAVKO SLAMNIK RUSKI HOKEJIST V SLO. LIGI REKA NA JZ KOSOVA, PRITOK BELEGA DRIMA KDOR ŽGE APNO 15. IN 19 ČRI IZUMRLA PTICA. PODOBNA NOJU NEKDANJA UUBLJ. VZGOJNA USTANOVA PRIZNANI SLOV UMETNIK JOŽE ROČNA RIBIŠKA MREŽA ZADNJI IN PRVI SAMOGL. ZAČETNICI PESNIKA AŠKERCA STALNI GOSTJE OB KOLPI PUAČA STARIH SLOVANOV SVETOPIS. HRANA V PUŠČAVI ORIG. KRATICA NEKD. JUG. ARMADE SOL AMINOKISLIN SLOV. VIOLINIST IGOR MIT. USTANOVITE U RIMA VZDEVEK RUSKE CARICE KATARINE II. >5. IN 1 ČRKA NIZ. NOGOMETAŠ BRANILEC JAAP Cilenški tenisač MARCELO KALCIJ KI SE TIČE SIPE OBLIKA IMENA JANEZ BOLEZEN NORIH KRAV AVSTR. SMUČAR FLORIAN OBLIKA IMENA ELIZABETA VRSTA HRASTA LAST RUSKEGA VLADARJA ZID Z NASIPOM, BRANIK PRAŠIČJI SAMEC ZAČ. PESN. IN SKLAD. VILHAJA KRAJ. LJUDSKI OOBOR DEL. SKUPINA. park LEVI PRITOK URALA (ANAGR LEKI) IME OBGLAV 2. ŽENE HENRIKA Vlil. 6 IN 2. ČRKA POSTATI NEGIBEN AN NO DOMINI VASJA CERAR PARKOVA VELIKA NAGRADNA KRIŽANKA Rešitve križanke pošljite na naslov: Časopis PARK, Glavni trg 6. BOOO Novo mesto, z jasno razvidnim pripisom NAGRADNA KRIŽANKA do 5. januarja 2002. 15.000 SIT (vrednostni bon ijigarni Gogal 10.000 SIT (vrednostni bon (vrednostni bon n nagrad (prispeva i Gogal ike (prispe' lal 3 majice "študentski servis 1 O koledarjev ROCK OTOČEC pripravljeni na kolonizacijo AMERIKA IN DOLENJSKA Leila Bdeir: Amerika kontra Krka TERAPEVTSKO KLONIRANJE Petra Malovrh: Zarodne celice - zdravilo prihodnosti ali Satanov kruh? Leta 1811 sta si v ZDA na meji med dvema kulturama iz oči v oči nasproti stala dva enakovredna nasprotnika. Guverner VVilliam Henry Harrison je bil predstavnik novo nastale ameriške bele, anglosaške in protestantske družbe, ob vseh primeseh in paralelnem obstoju drugačnih elementov, katere značilnost je že takrat bila, da ob sebi ali v sebi nikoli ni prenesla druge civilizacije in kulture na enakopraven in strpen način in ki ni bila pripravljena sprejeti v svoje vzorce obnašanja in dnevnega življenja kulturno ali rasno drugačnega prebivalstva. Harrison je vedel, da se pohod ZDA po Ameriki ne more ustaviti in da je uničenje Indijancev samo vprašanje časa. Toda tej ekspanziji je prekrižal pot Napoleon med Indijanci, največji indijanski državnik in vojskovodja iz plemena Savanov (Shawneejev), Tecumseh. Dokler Harrison ni trčil ob Tecumseha, je na Indijance gledal z obžalovanjem, ker niso imeli nikogar, ki bi se zavzel zanje. Takrat pa je pozabil na simpatije do njih in njihove pravice, kajti pred njim je stal enakovreden nasprotnik, ki je mogoče edini v zgodovini že v kali resno ogrozil ekspanzivno ameriško politiko. Tecumseh je bil celo življenje priča neštetim kršitvam pogodb, prisvajanja ozemlja, umorov in pokolov Indijancev. Bil je priča izumiranju in iztrebljanju celih ljudstev, ki so propadala zaradi neprestanih vojn, bolezni in alkohola. Da bi to preprečil, je po zgledu ZDA ustanovil zvezo indijanskih ljudstev, z glavnim mestom Tenskvvatava, h kateri so pristopila plemena od Floride do Aljaske in vse do Kalifornije, kar je bil takrat gigantski podvig, tako zaradi neporavnanih računov med posameznimi plemeni, kot zaradi ogromnih razdalj, ki so jih ločevale med sabo. Namen zveze je bil združiti vsa ljudstva rdeče rase in oblikovati skupno politiko do ZDA in belcev nasploh, tako v vojni kot v miru. Zveza naj bi predvsem preprečevala ekspanzijo belcev in nekontrolirano prodajo indijanske zemlje, ko so posamezni poglavarji za par litrov razredčenega viskija in nekaj pokvarjenih pušk, prodajali ozemlja v velikosti današnje Nemčije. Poleg tega pa bi bila zveza politično in vojaško dovolj močna, da zagotovi tisto, kar so si Indijanci, ki so imeli opravka z belci, najbolj želeli. Mir Tecumseh je hotel mir; Harrison je hotel vojno. Toda Harrison ni napadel odkrito, ni napovedal vojne poglavarju. Ko se je Tecumseh mudil daleč na jugu, je izkoristil priložnost, ter v času miru, z vojaškim vdorom na indijansko ozemlje in s prodiranjem proti glavnemu mestu, kjer so bivali predstavniki različnih plemen iz cele Severne Amerike, izsilil spopad, ki se je brez pravega vojaškega vodstva končal katastrofalno za Indijance. Koalicija je razpadla, Američanom je bila pot zopet odprta. Danes je velik del sveta tako ali drugače odvisen od Američanov, ameriška množična kultura pa praktično prežema cel planet in proces še ni končan. Vojna v Afganistanu je to z vso silo prinesla na površje. Nobenega dvoma ni več, da je Evropa ameriška kolonija na ideološki politični in ekonomski ravni, ki se s svojimi notranjimi razprtijami in zunanjimi snobizmi nikakor ne more enakovredno kosati z ameriško politiko globalnega imperializma. NATO pakt je od nekdaj samo orodje te politike, medtem ko Združeni narodi očitno služijo le temu, da ameriškemu početju podeljujejo legitimnost. Najboljši primer; da ameriška ignoranca ne pozna meja, je zadnja vehementna poteza Busheve administracije, ko je najela Jacka Valentija, ki naj bi usklajeval prizadevanja holivudskih študijev, da bi pomagali pri vojni proti terorizmu. Hollywood, tako ali tako največja in najprodornejša propagandna ameriška mašina, je dobil zeleno luč. Sporočilo te mednarodne kampanje naj bi bilo “ Če bi nas le svet bolje razumel, bi bilo vse v redu" oziroma kakor se je izrazil Valenti: “/.../ in govorili jim ne bi le o tem, kako čudovita je Amerika, temveč tudi o stvareh, ki jih je dosegla ta država. Oblekla in nahranila je na milijone ljudi po vsem svetu in jim našla streho nad glavo, ne da bi od njih kar koli zahtevala v povračilo;' Cinizem brez primere!!?! SLOVENIJA Duhovi kontinuitete NOVO MESTO Petra Ostanek: Primer Miiller, Glavni Trg Tomaž Levičar: Nejavni mestni promet Vesna Dragan: Mobitelova posebna ponudba INTERVJU Pino Mlakar odgovarja Damijanu Šinigoju ANTIKULTURA FOTOPUB Marko Pršina: Škotsko višavje FEMINIZEM Bariča Smole o puncah, ki so splezali na Triglav DROGE Ante Kristan: Modro modra park eXtreme Sini in Max z jeepom po Kočevski Reki INFOPARK Se v mestu sploh kaj dogaja? REPORTAŽA Tina Ban: Milano med potrošništvom in uporništvom GLASBA Marijan Dovič: Več orkestrov, prosim Boštjan Vlašič se pogovarja: O.S.T. RECENZIJE Naši politični kliki seveda niso potrebna tako jasna marketinška sporočila. Tudi brez njih si na vso moč prizadeva za vstop v Nato, čeprav nihče ne zna razložiti, čemu je to za Slovenijo dobro. Zato pa se negativne posledice mogoče že kažejo. Vstop v Nato bo še dodatno obremenil že tako preobremenjen proračun že tako predrage države, toda pomembno je, da se bo slovenska vlada tja odpeljala s falconom, za slovenske razmere trikrat predragim in morda celo nepotrebnim letalom. Človek bi pričakoval, da se bodo za potrebe Nata nakupovala vojaška letala, Ne, pri nas je ravno obratno, z vojaškim denarjem kupujemo civilno vladno letalo. Morda bomo propadli, toda če bomo, bomo propadli s stilom. STRIP POTLAČ, LOKALNO TROBILO Bizarno, grozljivo, škandalozno. Dr. Novšek: Nagovor Novomeščanom, Srečko Katanec zavrnil ponudbo Elana, Vlade Sodček odletel!!! nna velja 40 EUR. SPREHODI SE PO SVOJEM PARKU! pripravljeni na kolonizacijo AMERIKA IN DOLENJSKA Leila Bdeir: Amerika kontra Krka TERAPEVTSKO KLONIRANJE Petra Malovrh: Zarodne celice - zdravilo prihodnosti ali Satanov kruh? Leta 1811 sta si v ZDA na meji med dvema kulturama iz oči v oči nasproti stala dva enakovredna nasprotnika. Guverner VVilliam Henry Harrison je bil predstavnik novo nastale ameriške bele, anglosaške in protestantske družbe, ob vseh primeseh in paralelnem obstoju drugačnih elementov, katere značilnost je že takrat bila, da ob sebi ali v sebi nikoli ni prenesla druge civilizacije in kulture na enakopraven in strpen način in ki ni bila pripravljena sprejeti v svoje vzorce obnašanja in dnevnega življenja kulturno ali rasno drugačnega prebivalstva. Harrison je vedel, da se pohod ZDA po Ameriki ne more ustaviti in da je uničenje Indijancev samo vprašanje časa. Toda tej ekspanziji je prekrižal pot Napoleon med Indijanci, največji indijanski državnik in vojskovodja iz plemena Savanov (Shavvneejev), Tecumseh. Dokler Harrison ni trčil ob Tecumseha, je na Indijance gledal z obžalovanjem, ker niso imeli nikogar, ki bi se zavzel zanje. Takrat pa je pozabil na simpatije do njih in njihove pravice, kajti pred njim je stal enakovreden nasprotnik, ki je mogoče edini v zgodovini že v kali resno ogrozil ekspanzivno ameriško politiko. Tecumseh je bil celo življenje priča nčštetim kršitvam pogodb, prisvajanja ozemlja, umorov in pokolov Indijancev. Bil je priča izumiranju in iztrebljanju celih ljudstev, ki so propadala zaradi neprestanih vojn, bolezni in alkohola. Da bi to preprečil, je po zgledu ZDA ustanovil zvezo indijanskih ljudstev, z glavnim mestom Tenskvvatava, h kateri so pristopila plemena od Floride do Aljaske in vse do Kalifornije, kar je bil takrat gigantski podvig, tako zaradi neporavnanih računov med posameznimi plemeni, kot zaradi ogromnih razdalj, ki so jih ločevale med sabo. Namen zveze je bil združiti vsa ljudstva rdeče rase in oblikovati skupno politiko do ZDA in belcev nasploh, tako v vojni kot v miru. Zveza naj bi predvsem preprečevala ekspanzijo belcev in nekontrolirano prodajo indijanske zemlje, ko so posamezni poglavarji za par litrov razredčenega viskija in nekaj pokvarjenih pušk, prodajali ozemlja v velikosti današnje Nemčije. Poleg tega pa bi bila zveza politično in vojaško dovolj močna, da zagotovi tisto, kar so si Indijanci, ki so imeli opravka z belci, najbolj želeli. Mir SLOVENIJA Duhovi kontinuitete NOVO MESTO Petra Ostanek: Primer Miiller, Glavni Trg Tomaž Levičar: Nejavni mestni promet Vesna Dragan: Mobitelova posebna ponudba INTERVJU Pino Mlakar odgovarja Damijanu Šinigoju ANTIKULTURA FOTOPUB Marko Pršina: Škotsko višavje FEMINIZEM Bariča Smole o puncah, ki so splezali na Triglav DROGE Ante Kristan: Modro modra Tecumseh je hotel mir, Harrison je hotel vojno. Toda Harrison ni napadel odkrito, ni napovedal vojne poglavarju. Ko se je Tecumseh mudil daleč na jugu, je izkoristil priložnost, ter v času miru, z vojaškim vdorom na indijansko ozemlje in s prodiranjem proti glavnemu mestu, kjer so bivali predstavniki različnih plemen iz cele Severne Amerike, izsilil spopad, ki se je brez pravega vojaškega vodstva končal katastrofalno za Indijance. Koalicija je razpadla, Američanom je bila pot zopet odprta. Danes je velik del sveta tako ali drugače odvisen od Američanov, ameriška množična kultura pa praktično prežema cel planet in proces še ni končan. Vojna v Afganistanu je to z vso silo prinesla na površje. Nobenega dvoma ni več, da je Evropa ameriška kolonija na ideološki politični in ekonomski ravni, ki se s svojimi notranjimi razprtijami in zunanjimi snobizmi nikakor ne more enakovredno kosati z ameriško politiko globalnega imperializma. NATO pakt je od nekdaj samo orodje te politike, medtem ko Združeni narodi očitno služijo le temu, da ameriškemu nnreriu nnHoiiuioin lanitimnnct park eXtreme Sini in Max z jeepom po Kočevski Reki INFOPARK Se v mestu sploh kaj dogaja? Najboljši primer, da ameriška ignoranca ne po administracije, ko je najela Jacka Valentija, ki n pomagali pri vojni proti terorizmu. Hollywood, ameriška mašina, je dobil zeleno luč. Sporoči^ bolje razumel, bi bilo vse v redu" oziroma kaki, kako čudovita je Amerika, temveč tudi o stvar milijone ljudi po vsem svetu in jim našla strehe povračilo!' Cinizem brez primere!!?! Naši politični kliki seveda niso potrebna tako jj prizadeva za vstop v Nato, čeprav nihče ne zr negativne posledice mogoče že kažejo. Vstop preobremenjen proračun že tako predrage drž odpeljala s falconom, za slovenske razmere tr Človek bi pričakoval, da se bodo za potrebe K obratno, z vojaškim denarjem kupujemo civilni narnr.ilnir.a Naročam časopis Park do preklica. Ime in priimek---------------------- Podjetje____________________________ Naslov __________________________________ Davčna številka (za davčne zavezance):___ Pravna oseba Fizična oseba (10% popusta) Poštnina plačana po pogodbi št. 79701 Park Prešernov trg 8 8000 Novo mesto Slovenija Morda bomo propadli, toda če bomo, bomo pi študent, upokojenec, dijak, vojak, mati samohranilka, državljan na porodniškem dopustu, begunec (15% popusta) park regionalni mesečnik številka 2, letnik 5 november 2001 ISSN 1408-7189 Naslov uredništva: Park, Glavni trg 1,8000 Novo mesto e-mail: park@zalozba-goga.si web: www.park-on.net Telefon: 07 393 08 12 Trženje: Luka Blažič, 041 519 981 Naročila in distribucija: 07 393 08 12 ustanovitelj; Društvo novomeških študentov - DNŠ izdajatelj: Založba Goga direktor Založbe: Gregor Macedoni odgovorni urednik: Uroš Lubej uredništvo: Tina Ban, Boris Blaič, Marijan Dovič, Jure Kocuvan, Iztok kovačič, Rok Jožef, Petra Ostanek, Damir Skenderovič, Damijan Šinigoj oblikovanje in prelom: Igor Ajdišek naslovnica in ilustracije: Iztok Kovačič fotografi: Tomaž Grdin, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj lektorica: Nina Štampohar filmi: Špes Grafika tisk: Tiskarstvo Opara SPREHODI SE PO SVOJEM R4RKU! Naročniki (tlačne osebel imaio 10% popust, diiaKi. Študentje, vojaki, upokojenci, državljani na porodniškem dopustu in brezposelni pa 15% popust. Naročnina velia od tekoče številke do pisnega preklica, odpovedi pa veljajo od naslednjega obračunskega obdobja. Naročnina za tujino znaša 35 EL$, z letalsko dostavo 40 EUR. park:v središču Terapevtsko klpniranje Zarodne celice - zdravilo prihodnost ali Satanov kruh? parkrkolumna prihodnost slovenske farmacevtske industrije ZDA proti Krki Leila Bdeir S prihodom novega ameriškega veleposlanika v Slovenijo so prišle tudi nove zahteve svetovne gospodarske velesile. V svojih govorih na gospodarski zbornici je ameriški diplomat Young konec oktobra in v začetku novembra poudaril, da Združene države Amerike pričakujejo, da bo Slovenija spremenila zakon o zdravilih. Ta namreč omogoča izdelavo t.i. generičnih zdravil pred potekom patenta izvirnega izdelka. Veleposlanik ni skrival prikrite grožnje: “Ameriška ambasada že nekaj časa pritiska na Vlado RS, da vzpostavi “testno ekskluzivnost" (t.j. preprečevanje testiranja alternativnih metod za zdravila pod patentom), toda konkretnega odgovora nismo dobili. Dokler Slovenija popolnoma ne zaščiti intelektualne lastnine, pošilja nevarno sporočilo potencialnim investitorjem.’’ Veleposlanik Young je tako v svojem nagovoru ostro napadel delovanje slovenskega zakonodajnega organa. Slovenska vlada Slovenska farmacevtska industrija je pretežno generična. Kaj sploh so generična zdravila? Generična zdravila so ekvivalentna originalnim zdravilom, ki jim je patentna zaščita že potekla. Vsebujejo iste aktivne učinkovine kot originalna zdravila, medtem ko se lahko po neaktivnih, pomožnih snoveh ter po kemijskem in tehnološkem postopku izdelave od njih razlikujejo. Po kakovosti, učinkovitosti in varnosti so enaka originalu, le da so cenejša, saj zanje niso potrebne temeljne raziskave, temveč le iskanje alternativnih metod. - Kar je zaenkrat pri nas dovoljeno tudi pred potekom patenta. Ne smemo spregledati pomena generičnih zdravil tudi v kontekstu globalizacije: jasno je, da so za kupovanje generičnih zdravil zainteresirane revnejše države, nasproti pa jim stojijo farmacevtske multinacionalke, ki hočejo uveljaviti predvsem prodajo dražjih, “inovativnih" zdravil, prek vlad (predvsem ZDA, tudi Pred kratkim je bila objavljena novica tudi o odprtju tovarne na Poljskem. Pri tem pa je bilo bolj ali manj zamolčano, da je eden od pomenov odprtja tudi v tem, da so bili poljski pogajalci veliko bolj uspešni od naših, ravno glede proizvodnje generičnih zdravil. Zagotovili so si daljše obdobje prilagajanja in spremembo nekaterih zakonov šele ob dejanskem vstopu v Unijo. Zanimivo je, koliko prahu je dvignilo zaprtje slovenskih brezcarinskih prodajaln (govorilo se je celo o referendumu) pred nekaj meseci, medtem ko se ob tako pomembni koncesiji Slovenije (ki konec koncev ogroža gospodarski položaj za našo regijo izredno pomembne tovarne) skorajda ne govori! Kot je že Cankar poimenoval slovenski narod kot hlapčevski, se tudi slovenska oblast obnaša tej kvalifikaciji ustrezno. Že nekaj let, odkar se Slovenija poteguje za prestižno mesto članstva v EU, se Zaradi pritiskov ZDA in slabih pogajalcev na slovenski strani bo narejena gospodarska škoda slovenski farmacevtski industriji in s tem neposredno dolenjski regiji. Poleg tega pa se bo cena zdravil v Sloveniji po nekaterih ocenah povečala za 15 odstotkov. je namreč pod pritiski ZDA in EU v parlament že poslala zahtevani predlog zakona, tu pa se je zadeva pri tretjem branju začasno ustavila. Hkrati je Young skritiziral domačo zakonodajo na področju pravic intelektualne lastnine. Veleposlanik ZDA je tudi dejal, da bo Slovenija šele s spremembo zakona in njegovo prilagoditvijo evropskim in ameriškim standardom pokazala, da je zrela za pošteno poslovanje in sodelovanje. Ta poteza naj bi odprla vrata za številne tuje (predvsem ameriške) naložbe, ki v nasprotnem primeru ne bodo pritekale k nam. Lahko bi rekli še ena ameriška floskula v smislu “Mi smo najboljši in najpametnejši, brez nas nihče ničesar ne more!’ Temu pa menda ni tako, saj je Krka v minulem mesecu organizirala predstavitvene sestanke v tujini, katerih namen je bil povečati interes tujih investitorjev za naložbe v Krkine delnice in po PR prispevkih na internetu je bil odziv bojda velik in predstavitev ocenjena kot uspešna. EU) pa pritiskajo k zniževanju proizvodnje in prodaje konkurečnih generičnih zdravil. Čeprav Young govori, kot da se Slovenija upira njegovim pritiskom, po drugi strani curljajo drugačne informacije: v nedavnem pogovoru za Delo je direktor Krke Kovačič izjavil, da bo Slovenija, kot kaže še pred vstopom v EU, sprejela zakon o zdravilih, ki bo uveljavil "testno ekskluzivnost” kar pomeni, da v Novem mestu ne bo mogoče testirati alternativnih poti za izdelavo zdravil, ki so še pod patentom. Zato se je Krka odločila, da bo v Moskvi, ki bržkone še lep čas ne bo v EU (še manj pa popušča ameriškim pritiskom), odpre nov razvojni inštitut. Kaj se bo zgodilo z razvojnim oddelkom v domači tovarni, lahko seveda le ugibamo. srečujemo s številnimi ponižnimi potezami vodilnih mož države. Zdi se, kot da nam “ razviti svet” pošilja formularje, ki jih država z mirno vestjo in srcem, brez odgovornosti do državljanov, izpolnjuje. Kljub številnim pogajalcem, ki jih premore slovenski politični prostor; imam občutek, da je pogajanje za Slovenijo prava neznanka. Zdi se, kot da je kompromis tisto, kar prihaja iz ust tujih političnih akterjev. Skoraj da cinična, ironična, posmeha vredna situacija prehaja v pravo grotesko. V zadnjem času smo namreč priča številnim razprodajam naših podjetij. Ne samo, da prehajamo pod kapitalni jarem tujcev, pač pa tudi spreminjamo zakone, tako kot ustreza drugim, pa čeprav s tem škodujemo sami sebi. Sicer pa ima parlament še možnost, da sporne zahteve zavrne, kar pa je glede na dosedanje izkušnje malo verjetno. Petra Malovrh Uporaba zarodnih celic za zdravljenje najrazličnejših težkih in neozdravljivih bolezni vliva danes zelo veliko upanja, a paradoksno - zakonodaja in javno mnenje prav raziskave na zarodnih celicah najbolj zavračata in otežujeta. Poskušajmo si razjasniti to protislovje. (slika 1) Prvih nekaj celičnih delitev po oploditvi so zarodne celice totipotentne, kar pomeni, da se lahko razvijejo v katero koli od več kot 200 tipov celic našega telesa. Vendar je proces diferenciacije hiter in repertoar celic, v katere se celice, ki so že dlje na razvojni poti, še lahko razvijejo, se čedalje bolj oži, kar pomeni, da celice hitro zgubljajo totipotentnost. Pet dni po oploditvi je zarodek že v stadiju blastociste3, v katerem so celice razdeljene v dve skupini: na celice, ki se bodo razvile v posteljico, in na celice notranje mase, ki bodo zgradile celoten organizem. Celicam notranje mase, ki imajo zadnje sposobnost, da se še lahko razvijejo v kateri koli tip celice, pravimo, da so pluripotentne. Po sedmih dneh pa se izoblikujejo štirje, še bolj specializirani tipi celic: ektoderm, mezoderm, endoderm in prekurzorji spolnih celic, ki se lahko razvijejo le še v določene tipe celic. Tako se denimo celice ektoderma razvijejo v kožo in živčevje, ne pa tudi v žlezne ali mišične celice. Celice ektoderma, mezoderma, endoderma in zarodne spolne celice so multipotentne. Kljub temu pa tudi v odraslem organizmu sposobnost nastanka novih celic iz manj diferenciranih predhodnikov (prekurzorskih celic) ni onemogočena. Vsi vemo, da se obnavljajo celice kože, da iz hematopoetskih prekurzorjev nastajajo nove krvne celice. Manj znano pa verjetno je, da obstajajo prekurzorske celice za nevrone, da torej tudi v odraslem organizmu nastajajo nove živčne celice. Dokazano je, da se obnavljajo predeli hipokampusa2, vohalnih centrov in možganske skorje. Ker so zarodne celice v odraslem organizmu precej specializirane in se, kot so mislili še do nedavnega, lahko razvijejo le v en sam ali nekaj zelo podobnih tipov celic, pravimo, da so unipotentne. Zarodne celice se torej difrencirajo, mar to pomeni, da jih je s časom čedalje manj? Da se njihov potencial izgublja? Deloma že, vendar je poskrbljeno, da se določeno število vseeno ohrani. Ob delitvi zarodne celice nastaneta dve; ena, ki je popolnoma enaka svoji mami, torej nova zarodna celica, in druga, prekurzorska, ki se nato pod vplivom ustreznih signalov iz okolja razvije v specializirano, dokončno diferencirano celico. Znanstveniki so kmalu zaslutili, kako mogočen potencial predstavljajo zarodne celice. Pod ustreznimi pogoji bi lahko vodili in usmerjali njihov razvoj v katero koli celico našega telesa in na ta način zdravili različne bolezni, npr. nadomeščali hrustanec v obrabljenih sklepih, gojili celice kože za zdravljenje opeklin, zdravili nevrodegenerativne bolezni, zdravili poškodbe srca po infarktu. Zaenkrat iz prekurzorskih celic uspešno gojijo kožo in hrustančne celice. Pridobivanje specializiranih celic iz bluripotentnih oziroma multipotentnih pa je zaenkrat še bolj ali manj v povojih. (slika 2) Prvi korak na poti je gojenje oziroma pridobitev zadostnih količin zarodnih celic. V devetdesetih letih so v različnih laboratorjih poskušali izolirati in gojiti embrionalne zarodne celice. Leta 1998 je ameriškim znanstvenikom uspelo gojiti pluripotentne človeške celice iz stadija blastociste. Danes obstaja na svetu približno 64 celičnih liniji različnih zarodnih celic. Problem pri uporabi takih celic v terapevtske namene je zavračanje presadka. Rešitev predstavlja kloniranje. Gre za postopek, ki so ga uporabili pri kloniranju ovce Dolly. Iz celice pacienta vzamemo jedro in ga prenesemo v jajčno celico, ki smo ji prej jedro odstranili. Na ta način in vitro pridobimo zarodne celice, ki so po svoji genetski sestavi popolnoma identične s pacientovimi. Kot prvim na svetu je to uspelo raziskovalcem podjetja Advanced Celi Technology iz Massachusettsa. V jajčne celice žensk (darovalke so bile iz Bostona) jim je uspelo spraviti jedra ene od celic, ki obdajajo in prehranjujejo jajčno celico med zorenjem. Enak postopek so že prej izvedli lahko poleg krvnih razvijejo tudi v jetrne celice. Zanimanje za zarodne celice odraslih organizmov je naenkrat močno naraslo. Nedavno je francoskemu kardiologu uspelo iz mišice pacienta izolirati ter in vitro uspešno gojiti zarodne mišične celice. Te so nato presadili v srce istega pacienta na poškodovano mesto, nastalo zaradi infarkta. Kljub temu da se celice niso difrencirale v Problem pri uporabi takih celic v terapevtske namene je zavračanje presadka. Rešitev predstavlja kloniranje. Žal so raziskave na tem področju zaradi neurejene zakonodaje in nasprotujočega si javnega mnenja močno ovirane. V ZDA je predsednik nedavno sprejel zakon, ki sicer dovoljuje raziskave na primarnih zarodnih celicah, vendar le, če prihajajo od zarodkov, vzgojenih v tujini ali privatnih ‘ustanovah znotraj ZDA. V Evropi so raziskave na embrijih do 14. dneva starosti izrecno dovoljene le v Veliki Britaniji in na Švedskem. na miškah. Na 71 jajčnih celic jim je uspelo dobiti 1 klon. V celoti so naredili le tri klone, od katerih sta dva preživela in se delila na do 4 oziroma 6 celic celičnega stadija, potem pa se je rast ustavila. Kljub temu, da so “privedli” embrije do velikosti 4 oziroma 6 celic, jim ni uspelo izolirati zarodnih celic (niso jih uspeli namnožiti in gojiti in vitro). Žal so raziskave na tem področju zaradi neurejene zakonodaje in nasprotujočega si javnega mnenja močno otežene. V ZDA je predsednik nedavno sprejel zakon, ki sicer dovoljuje raziskave na primarnih zarodnih celicah, vendar le, če prihajajo od zarodkov, vzgojenih v tujini ali v zasebnih ustanovah znotraj ZDA. V Evropi so raziskave na embrijih do 14-ega dneva starosti izrecno dovoljene le v Veliki Britaniji in na Švedskem. Zaradi omenjenih razlogov iščejo znanstveniki še druge poti, kako priti do zarodnih celic. V omenjenem podjetju so poskusili tudi s partenogenezo. To je pojav, pri katerem pride pod določenimi pogoji do delitev neoplojene jajčne celice. Pri sesalcih se to ne dogaja, znan pa je pri nekaterih členonožcih. Postopek začnejo z nezrelo jajčno celico, ko ima še dvojno garnituro kromosomov. Ne izdajo sicer natančno kako, a ob dodatku določenega kemičnega signala se je nezrela jajčna celica začela deliti, kot da je oplojena. Ta postopek se jim zdi etično manj sporen kot prvi, a predstavlja zaenkrat rešitev samo za ženski spol, saj moški nimajo jajčnih celic. Čedalje bolj zanimivo alternativo predstavlja uporaba zarodnih celic, prisotnih pri odraslih ljudeh. Te po svojih lastnostih niso več pluripotentne, ampak multipotentne. Nahajajo se v določenih tkivih in so namenjene nadomeščanju starih in poškodovanih celic. Prvi primer uporabe sega že daleč v leto 1965 s presaditvijo kostnega mozga pacienta z levkemijo, prve presaditve kože pa so opravili leta 1975. Včasih so mislili, da so zarodne celice pri odraslih bolj omejene glede razvoja v različne celice, kot se je izkazalo nedavno. Pred dvema letoma so zarodne celice odkrili tudi v tkivih, za katera so mislili, da se sploh ne obnavljajo (živčevje, maščevje). Ugotovili so tudi, da so se zarodne celice sposobne razviti v veliko več tipov specializiranih celic. Pokazalo se je, da tudi ko so že razviti ektoderm, mezoderm in endoderm, razvoj celic ni dokončno determiniran. Določene celice lahko prečkajo pregrade. Pod različnimi pogoji okolja se tako celice, ki so normalno prekurzorji za razvoj kosti, razvijejo v nevrone. Hematopoetske celice se tipične srčne celice, so se dobro prilagodile in se začele krčiti v srčnem ritmu. Aplikacije v bližnji prihodnosti bodo najverjetneje na področju nevrologije za zdravljenje nevrodegenerativnih bolezni (Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen). Možnosti zavračanja presadkov so manjše, saj so možgani imunološko izolirani od ostalega dela telesa. Preden pa se bodo tkiva vzgojena iz embrionalnih oziroma zarodnih celic odraslega organizma lahko rutinsko uporabljala pri zdravljenju različnih obolenj, bo potrebno odgovoriti še na marsikatero vprašanje in pojasniti mehanizme, ki usmerjajo diferenciacijo enih in vzdržujejo v nediferencirani obliki drugo populacijo celic, (slika 3) Zagotoviti bo potrebno nadzor namnoževanja celic v kulturi, uspešno vodenje in usmerjanje diferenciacije. Zaenkrat se za določene tipe celic ve, katere sestavine je potrebno dodati v gojišče, da bo razvoj potekal v željeno smet; še zdaleč pa ne vemo, zakaj mora biti prisotna ravno neka določena snov in ne katera druga. Očitno bo potrebno še veliko dela, da bomo lahko pojasnili mehanizme diferenciacije. Po eni od hipotez naj bi diferenciacija potekala sočasno z migracijo celic. Te naj bi se v telesu razporejale glede na smer specializacije. Glede na njihov položaj in signale iz okolja naj bi se nato izrazile tudi njihove značilnosti. V kulturah bo nadalje potrebno zagotoviti stabilnost in ohranjanje lastnosti celičnih linij kot tudi preprečiti morebitne maligne transformacije. Zanimiva je ideja, ki jo raziskujejo pri podjetju ReNeuron. V zarodne celice odraslih organizmov naj bi vnesli dva gena. Produkt prvega naj bi aktiviral encim telomerazo, ki preprečuje krajšanje koncev kromosomov, tako imenovanih telomer, kar naj bi bil eden od razlogov za staranje celic. Drugi naj bi bil onkogen, ki bi v celicah pri nizki temperaturi izzval maligno transformacijo. Na ta način bi dobili pogojno nesmrtno celično linijo multipotentnih oziroma unipotentnih celic. Ob vnosu v organizem pa bi prišlo do inaktivacije obeh genov zaradi povišane temperature (37°C). 1 Blastocista ie stopnja v zarodkovem razvoju, ko se izobkkuje telesna votlina blastocel. 2 Hipokampus je del možganske skorje in se nahaja v osrednjem delu temporalnega lobusa. Pri ljudeh ima pomembno vlogo pri kratkotrajnem spominu 3 Večina vretenčarskih celic v in vitro pogojih umre po določenem številu delitev. Občasno pa celice zaradi določenih genetskih sprememb postanejo nesmrtne. Te celice tvorijo celične Imije duhovi kontinuitete Drnovšek, pojdi domov Uroš Lubej Drnovšek je napovedal odhod iz mesta predsednika vlade in najmočnejše stranke ter kandidaturo za predsednika republike. To je storil na svoj običajen način: “Morda grem, morda pa tudi ostanem."Na ta način je paraliziral svoje politične nasprotnike. Le kdo bi si na predsedniških volitvah upal kandidirati proti Drnovšku - Toda kaj če v resnici ne bo kandidiral," gre po glavah političnih oponentov. Ti tako imenovani oponenti se delijo na več podvrst. Ena od njih je “dišeča pomlad” in njihovi nesPodobniki, ki pa v resnici niso oponenti, ampak so isti kot on, le da njegovo igro igrajo slabše, kar so dokazali, ko so za nekaj mesecev prevzeli oblast. Drugi dve podvrsti pa se nahajata v Drnovškovi lastni stranki, ki ji je izmeril pritisk, bolje trzljaj. S stranko LDS se je najprej združil kot v nekakšni nenačelni koaliciji, potem pa se je liberalna demokracija vse bolj nalezla njegovega apolitičnega pragmatizma in utopila politično raznovrstnost, ki jo je nekoč plaho srce lepega števila tistih, ki naj bi bili zastopniki slovenskega ljudstva, saj je degradacija parlamenta, kot kaže, skupni projekt pozicije in opozicije. Nihče od vladnih politikov pa ne trzne, ko pride na obisk ameriški general in pridiga slovenskemu plemencu o politični volji, ki bi jo Slovenija morala izkazovati, sedaj ko bo pač treba iti v Nato, generalni sekretar te vojaške organizacije pa si, medtem ko vendarle gostuje pri nas, dovoli komentar o tem, da bi bil referendum o vstopu v Nato precej tog način odločanja. Premier, ki si dovoli izjave o tem, kaj smejo govoriti izvoljeni predstavniki ljudstva, ne pisne, ko je zamajana integriteta slovenskega ljudstva. Ne, Drnovšek pač ni odšel. Obnaša se kot Freudov nagon smrti, ki vztraja, kljub temu da je na robu uničenja. Čeprav naj bi njegov odhod domnevno povzročil vsesplošno zmedo, mu je neugodno Drnovšek ni odšel. Obnaša se kot Freudov nagon smrti, ki vztraja, kljub temu da je na robu uničenja. Kritizirajo ga zaradi tega, ker da so njegove izjave povzročile negotovost, politično nestabilnost, celo paniko. V resnici je občasna negotovost, nestabilnost in panika v demokraciji nekaj normalnega, nekaj kar prevetri h korupciji nagnjene zastopnike moči. krasila. Liberali so postali bodisi njegovi lojalni politgospodarji (ki se jih prestavlja zdaj sem zdaj tja, tako da so enkrat besni kot mladi psički, drugič veseli kot črički) ali pa so izginjali kot pripadniki nekdaj močne stranke človekovih pravic. Igor Bavčar je eden od njih: nekoč na čelu Odbora za zaščito človekovih pravic; gibanja, ki je začelo upor; potem (bivši) aparat za čim hitrejšo integracijo v Eu. Njegova prva poteza po odločitvi za vztrajanje je bila utišanje 57-tih poslancev, ki so plaho izrazili mnenje, da velike pivovarne morda ne bi bilo dobro prodati tuji družbi. Za utrujenega vodjo to niti ni bilo ne vem kako drzna puščica v govoriti o svoji bolezni, ki pa ga v trenutku lahko vendarle prisili, da se umakne. Drnovška kritizirajo zaradi tega, ker da so njegove izjave povzročile negotovost, politično nestabilnost, celo paniko. V resnici je občasna negotovost, nestabilnost in panika v demokraciji nekaj normalnega, nekaj kar prevetri h korupciji nagnjene zastopnike moči. V totalitarizmu vlada mir, en vodja, ena volja. Drnovška bi bilo potrebno kritizirati zaradi tega, ker ni odšel. Morebitno upokojitev je bilo pravzaprav občutiti kot nekaj navdihujočega, nekaj, kar bi morda prebilo ozek krog apolitične elite, ki se je napletla okoli Drnovška, in v celo zadevo vneslo kaj novega. park:mesto park:gospodarski kriminal “Rigidnost pristopa k prenovi stare stavbe je vprašljiva. ZVNKD se preveč živo zaveda odgovornosti posegov v staro mestno jedro in se raje odloča za strogo ohranjanje vseh elementov stavb, namesto strokovne presoje kvalitete posameznih delov in posameznih stavb!’ MOBITELOVA POSEBNA PONUDBA BLAGOVNICA MULLER GLAVNI TRG MEST N AVTOBUSI | PREVOZ “• Vesna Dragan Tomaž Levičar Ne samo daje Mobitel z obračunavanjem po 15- sekundnem intervalu za uporabika podražil svoje storitve (tudi po mnenju Urada za varstvo potrošnikov), ampak ima v svoji ponudbi še druge, bolj prefinjene oblike nategovanja svojih zvestih uporabnikov. Naš bralec Bojan nas je opozoril na to, kar se mu je zgodilo z njegovim aparatom Nokia 3310, ki ga je kupil po (množično oglaševani) Mobitelovi posebni ponudbi konec avgusta letos. S tem, ko je za 14 mesecev podaljšal naročniško razmerje z Mobitelom, je lahko po bojda neverjetni ceni 14.900 sit prišel do aparata, katerega dobavitelj je podjetje Teleray iz Ljubljane. Vse super, toda Nokia 3310 je čudežno prenehala delovati po dveh mesecih. Seveda je šel Bojan na Mobitelov center v Novem mestu in zahteval uveljavitev garancije; bodisi da mu aparat popravijo ali pa mu izstavijo novega. Na Mobitelu mu niso začasno omogočili uporabe nadomestnega aparata, ampak je moral en teden, revček ubogi, živeti spoštovanega monopolista: telefona mu ne bodo niti popravili niti ga zamenjali z novim!!! Razlog? V telefon da je prišla vlaga. Naš bralec jim je pojasnjeval, da je s telefonom ravnal v skladu s priloženimi navodili, da se ni tuširal z njim, da mu ni padla v školjko, da ga ni uporabljal namesto dežnika. Odgovorili so mu, naj si prebere garancijske pogoje, v katerih piše, da garancija ne velja, če v telefon pride vlaga. Vožnja z novomeškimi mestnimi avtobusi ni prav poceni, a tudi pretirano draga ne (mesečna delavska 5400 sit, dijaška oziroma upokojenska 4320 sit), je udobna in tudi časovno ni dolga, če štejemo zgolj vožnjo od vstopnega do ciljnega postajališča. Ce v porabljen čas vključimo še pot od doma do postajališča ter od postajališča do cilja, nam to sicer vzame še nekaj dodatnih minut, toda priznati je treba, da je mesto s postajališči dobro pokrito. Večina meščanov ima do postajališč približno 300-400 metrov, torej največ 5 minut hoje od nekega avtobusnega postajališča. Za 70 avtobusnih postajališč (torej približno 35 lokacij - vsaka ima pač postajališče na obeh straneh prometnice) to pomeni, da v povprečju na posamezen duet postajališč uporablja okoli 650 prebivalcev mesta. Z vidika učinkovitosti in rentabilnosti je takšna gostota zaskrbljujoča, a po drugi strani imajo meščani (razen prebivalcev Grma in Regrče vasi) postajališča razmeroma blizu doma. Problem torej ni ne v ceni ne v udobju, bolj ali manj tudi ne vbližini postajališč oziroma razvejanosti omrežja prog in še manj v prometni ali osebni varnosti, ali v prijaznosti osebja, ne, tu problema ni. Pač pa je problem v pogostosti voženj avtobusov. Je problem, ki dela mestni avtobusni promet nekonkurenčen avtomobilskemu, ter je nesprejemljiv oziroma neuporaben pri vsakodnevnih poteh meščanov po mestu. Potrebna bi bila torej bistveno večja pogostost voženj mestnih avtobusov, kot pa je temu danes. A poguma in odločnosti pa tudi znanja, potrebnega za preobrat, novomeška oblast očitno nima. Celo lokalne prometne politike, ki bi bila eden temeljev vseh odločitev glede prometa v mestu, nima. Tudi zato smo zgolj v maniri reka “Še slepa kura zmo najde" pred leti dobili mestni avtobusni promet. A oblasti ne tedaj, pa tudi danes še ni jasno, zakaj ga imamo in kako naj ga obravnavamo. Mestni avtobusni promet zgolj socialni servis in prometna služba za tiste, ki drugega prevoznega sredstva ne morejo ali ne smejo dobiti, enostavno ne more biti. Zdravstveni, ekološki, ekonomski, prometni, varnostni in drugi problemi, ki smo jim v mestu priča, nam govore, da morajo mestni avtobusi skupaj s pešačenjem in kolesarjenjem postati prevladujoča oblika prometa v mestu. Najdražji promet, ki si ga lahko omislimo v mestu, je avtomobilski. A ob dejstvu, da iz občinskega, državnega in zasebnih proračunov jemlje denar zelo razpršeno in netransparentno, nam je to sprva le težko predstavljivo. Le če bi sešteli stroške, ki jih imamo zaradi prometnih nesreč in drugih zdravstvenih problemov, gradnje cestne infrastrukture, prometnih zastojev, onesnaženja in razvrednotenja okolja, nenazadnje tudi zaradi nakupa in vzdrževanja avtomobilov ipd., bi hitro prišli do drugačnega zaključka. Mestnim svetnikom in občinski upravi pa se vseeno ne zdi vredno razviti mestnega avtobusnega prometa tako, da bo dejansko dobro služil meščanom. Ne le, da ne gre dovolj denarja iz občinskega proračuna za ta namen, temveč je vloženega tudi mnogo premalo truda, da bi ga pridobili iz drugih virov. Z avtobusi, ki pridejo na posamezno postajo enkrat na uro, ali celo enkrat na dve uri, si meščani kaj dosti ne moremo pomagati. Prenesli bi lesene sedeže, neprijazne šoferje, morda celo za odtenek dražje vozovnice, tudi postajališča brez nadstreškov, toda tega, da pripelje avtobus naslednjič na postajo šele čez dve uri, tega pač ni moč prenesti. Mestni promet, kot smo mu priča, nam ne daje dovolj svobode pri odločanju o času in smeri potovanj po mestu. Namesto da bi zviševali raven uslug ter s tem privabili nove potnike na mestni promet, se je občinska uprava odločila ravno nasprotno. Kako to sedaj izgleda v praksi? Poglejmo si kakšen primer! koncu delovnika, vendarle dočakam avtobus. Odpeljem se z njim do postajališča pod občino, ki je poleg železniške postaje Center Tja pridem ob 1544 uri. Odlično, prvi naslednji vlak v Trebnje odide že ob 15.51. Začuda še nasmejan se ob 16.19 uri pripeljem na železniško postajo v Trebnje. Le par sto metrov pešačenja imam še do doma, kjer me dobri dve uri in pol po izčrpujočem delovniku pričaka odlično kosilo. Ja, če ne bi bilo novomeških avtobusov, bi šel domov najbrž z avtom in tako prišel v Trebnje ob približno 14.35 uri. Slabi dve uri prej! Špela stanuje v ulici V brezov log, zaposlena pa je v Krki v Ločni. Ima mesečno vozovnico za mestni avtobus, v službo pa se vozi z modro in zeleno linijo. Je invalidka na vozičku. Sicer je vesela, da lahko pride na nizkopodni avtobus brez večjih zapletov, a žal se le težko prebije do postajališča, ker je pot do tam polna grajenih ovir. Službo Špelca začne ob 7-ih. S postajališča ob Cestnem podjetju se z modro linijo odpravi ob 6.22 ter prispe na Šmihelski most ob 6.28. Tu počaka na zelenca, ki pride na postajo ob občini ob 6.30, komaj ga ujame, a se zato vendarle z njim pripelje do Krke ob 6.36 uri. Počasi se odpravi na delovno mesto, kjer gara do 15-ih. Pričaka avtobus ob 15.21 in se z njim pripelje na Šmihelski most ob 15.27 Čaka na modro linijo, ni ji težko, saj udobno sedi na invalidskem vozičku. Modra linija pride šele ob 1640 in jo pripelje do Velike bučne vasi ob 1649. Torej skoraj dve uri po koncu njene službe! Lahko pa bi Špelca šla iz službe tudi z rumeno linijo. Že ob 15.11 bi izpred Krke lahko stopila na rumenca ter prišla na avtobusno postajo Novo mesto ob 15.20. Počakala bi na modro linijo. Ta bi prišla na avtobusno postajo Novo mesto ob 16.38, v Veliko-Bučno vas pa bi se tako pripeljala ob 1649. Enako kot prej! Glede na vse to so mu še pojasnili, da bo moral, v kolikor si pri njih zaželi telefona po znižani ceni, podaljšati naročniško razmerje še za 14 mescev, seveda pa obstoječe podaljšano naročniško razmerje ne more prekiniti. Uslužbenec mu je še pokroviteljsko prišepnil, da to ni edini primer, ampak da imajo veliko enakih pritožb, ki jih morap zavrniti. Petra Ostanek Ker stavba ni spomeniško zaščitena, je presenetljivo - tudi ob upoštevanju, da je zunanja podoba stavbe pomembnejša in se mora prilagajati celotnemu kontekstu Glavnega trga, da je tudi notranjost stavbe morala ostati nespremenjena. Glavna značilnost stare blagovnice je bila nesorazmerno pompozno stopnišče in relativna utesnjenost ostalega prostora, posebno v zgornjih etažah. Ohranjen je tudi zamik v višini treh stopnic v zgornji etaži, ki povzroča slabo izkoriščenost prostora, ki ga obvladujejo stopnice in klančine. V doživetju notranjega prostora stavba ni ničesar pridobila, glavna prostorska kvaliteta ostaja stopnišče, ki sedaj ponuja še optična doživetja z ogledali. Na zunanjosti razen obnove propadajoče fasade spodnji del Glavnega trga ni dosegel kvalitativnega premika. Ohranjanje razporeditve okenskih odprtin je samo formalen spomin na staro stavbo, ki ni imela posebnih arhitekturnih - kvalitet. Ob vsem tem je rigidnost pristopa k prenovi stare stavbe jl vprašljiva. Zdi se, da se ZVNKD ,S preveč živo zaveda odgovornosti posegov v staro mestno jedro in ' ■ n> se zato raje odloča za strogo L-. ^ OS ohranjanje vseh elementov stavb, namesto strokovne presoje »■n* ul JU kvalitete posameznih delov in I posameznih stavb. Po Odloku o BI prostorskih ureditvenih pogojih za ■Ak obmoqe mestnega iedra Novega 4V-..... jr-s____. JSŽit mesta bi bila možna tudi izvedba stek|ene fasa(je, ki bi imela posebno arhitekturno kvaliteto, kar je določeno po presoji ZVNKD (Novi materiali - les, jeklo, steklo in umetni kamen ne smejo predstavljati prevladujočega elementa na fasadi, razen v izjemnih primerih, ki jih zaradi posebnih arhitekturnih kvalitet dovoli pristojna služba spomeniškega varstva in druge širše, strokovno kritične presoje). Prav tako bi bila po istem odloku možna nadomestitev stare konstrukcije z novo, ki bi bila gospodarnejša in bi pripomogla k boljšemu izkoristku prostora (V celotnem območju mestnega jedra Novega mesta so na objektih, ki niso zaščiteni, dovoljeni le posegi,- ki imajo za cilj prenovo in revitalizacijo -adaptacije, dozidave, nadzidave, nadomestne in dopolnilne gradnje). Trgovina Miiller je nadomestila staro blagovnico na Glavnem trgu. Arhitekturo so zasnovali Sadar Vuga Arhitekti (projektna skupina: Jurij Sadar, Boštjan Vuga, Gregor Golubič, Lidija Dragišič), ki so avtorji vseh Mullerjevih trgovin v Sloveniji (dve v Ljubljani in ena v Murski Soboti). Trgovska veriga Miiller se je odločila za iskanje kvalitetne arhitekturne prezentacije, ki trgovinam daje specifičen videz in jih s tem razlikuje od ostalih, kar je istočasno tudi predstavitev prodajnega blaga. Arhitekti so se pri zunanji podobi trgovin odločili za steklene fasade -. “optične stene’! kjer so vizualni učinki doseženi s potiski in svetlobnimi elementi. Prvi predlog prenove blagovnice v Novem mestu je bila oranžna (zaščitni znak Mullerja) steklena fasada, ki naj bi imela potisk, ki bi ustvarjal optični vtis dolgega linijskega svetila na fasadi. Poleg tega bi bila fasada tudi osvetljena s takim svetilom, tako Na prvi pogled se zdi, da ima Mobitel vso pravico, da tako ravna, saj je zavarovan z garancijskim listom. V bistvu pa je ta garancijski list sam po sebi kršenje zakona o varstvu potrošnikov. Garancijska izjava namreč po eni strani zagotavlja, da je telefon pod garancijo, če uporabnik ravna v skladu z navodili: ‘Ročni GSM telefon Nokia bo v garancijskem roku brezhibno deloval, če ga boste uporabljali v skladu s priloženimi navodili in navodili operaterja GSM mobilnega telefonskega omrežjaPo drugi strani pa v “Garancijskih pogojih" med drugim piše, da garancija ne velja, če v telefon pride vlaga. Uporabnik bi torej moral spremljati stanje vlage v ozračju, toda Mobitel bi ga morai na to posebej opozoriti, kar se pa ni zgodilo. Mobitel je po drugi strani s svojim oglaševanjem tega izdelka tudi zavajal potrošnike, saj jih v oglaševanju ni opozoril na to, da garancija v določenih primerih ne velja tudi ob pravilni uporabi telefona. Po Zakonu o varstvu potrošnikov je za tako neprimerno obnašanje zagrožena kazen 3.000.000 sit za pravno osebo in 300.000 sit za odgovorno. Bralcem svetujemo, da se v podobnih primerih obrnejo na organizacije, ki skrbijo za varstvo potrošnikov, ki lahko podjetje tudi uradno prijavijo in pokličejo inšpekcijo. Sicer pa bi moral Mobitel svoji žrtvi izdati tudi pisni odgovor o razlogih zavrnitve garancijske zahteva, kar se pa razen umetniških skenov načete notranjosti Nokie 3310, ni zgodilo. Morda je čas, da začnemo razmišljati o Vegi. Frančišek stanuje na Ulici Slavka Gruma, zaposlen je pa v Revozu v Gotni vasi, kamor mora priti ob 6-ih. Frančišek mora kombinirati rumeno in modro linijo. Da bi lahko prišel v službo, se ob 5.24 odpelje s postaje blizu stanovanja, na avtobusni postaji Novo mesto, kjer bo prestopil na modro linijo, se znajde ob 5.30 uri. Počaka na modro linijo, ki prispe ob 5.37 ter se z njo pripelje do Revoza ob 547 Dela torej od 6-ih do 14-ih, ko želi nazaj domov. Na postajališču ob Revozu se znajde ob 14.05 uri, prejšnji avtobus je odšel žal ob 1342, zato počaka naslednjega. Ta pride ob 15.32! Vstopi vanj s svojo mesečno vozovnico ter se odpelje do avtobusne postaje Novo mesto, kamor pride ob 1542 ter tu prestopi na rumeno linijo. Rumeni pride že ob 1545 ter Frančiška pripelje pred dom ob 15.51. Torej slabi dve uri po koncu službe. Naj bo Frančišek vesel, da je kupil mesečno vozovnico? Ne, ne more biti vesel. Bolje bi bilo, če bi šel peš ali s kolesom. Če mestna oblast ne misli resno pristopiti k projektu “mestni avtobusni promet" če ne želi iz teh avtobusov napraviti kvalitetno alternativo avtomobilom v prostoru mesta, potem je skoraj bolje, da jih upokoji ter kako drugače porabi denar. Denimo za informatizacijo mesta. Pa bomo potem delali, nakupovali, komunicirali z znanci... iz domačega fotelja. A pred tem velja povedati, da bi zgledno urejen in reklamiran oziroma predstavljen mestni avtobusni promet gotovo uporabljal precejšnji del meščanov. Če bi seveda bil prilagojen njihovem načinu življenja, njihovim znotrajmestnim potovalnim potrebam ter usklajen z delovnim časom podjetij pa šol in seveda z drugimi javnimi prometnimi oblikami. Stekleno fasado, ki so jo predlagali arhitekti, je bilo možno narediti na vseh trgovinah Miiller, razen v Novem mestu. Tu Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto (ZVNKD) ni odobril niti prvotne zamisli niti štirih naslednjih, ki so bile kompromisi. 3«rvi* Stavba blagovnice na Glavnem trgu ni spomeniško zaščitena, vendar se nahaja v spomeniški celoti Glavnega trga. Stara blagovnica je bila troetažna, delno podkletena stavba s pritličjem, dvema nadstropjema, podstrešjem in manjšo teraso. Stavba je nastala z združitvijo več hiš. Fasada, streha in notranja oprema so bile dotrajane in potrebne celovite prenove. ZVNKD je zahteval, da stavba ostane nespremenjena, za zunanjost stavbe je bil določen gladek omet z barvo po njihovem izboru, v pritličju so bile štiri odprtine združene v eno stekleno površino s središčno postavljenim vhodom, zgornji del fasade nad vencem pa je ostal nespremenjen. Notranjost je razen novega dvigala, servisnega dostopa z evakuacijskim stopniščem in sprememb v mansardi konstrukcijsko nespremenjena - stara opečna konstrukcija. Notranja oprema je spremenjena v skladu s tipizirano opremo naročnika. Na fasadi je predvidena osvetlitev s projektorjem, ki bi ustvarjal učinek potiska (trenutno še in izvedena). Vstanem ob 4.30 ter skozi okno gledam meglice nad Temenico. Moram v službo v Novo mesto. Iz Trebnjega odidem z delavskim vlakom ob 5.12 ter se na železniško postajo Novo mesto Center pripeljem ob 541. Mestni avtobus do Revoza, kamor moram priti, je odpeljal izpred železniške postaje 7 minut prej. Žal. Če grem peš, kolesa mi žal niso pustili vzeti s seboj na vlak, mi bo zasoplemu nekako uspelo priti do 6-ih do vhodnih vrat tovarne. Če se pa odločim do delovnega mesta priti z mestnim avtobusom, potem pa bom čakal avtobus do 7.22 in ob 735 prišel do postajališča ob tovarni. Kakopak, šef je razkačen. Naporen delovnik v smrdljivi lakirnici končam ob 14-ih. Malo kasneje se prebijem do najbližjega avtobusnega postajališča. Avtobus izpred tovarne je odpeljal že ob 1342. Žal. Šef mi seveda ni pustil oditi prej. Sedaj čakam naslednjega. Ni mi dolgčas, veliko jih je, kot sem jaz. Čakamo. Ob 15.32, torej uro in pol po Prispevek arhitektov tako ni mogel doseči zaželene prostorske kvalitete. Ob relativnosti arhitekturne kvalitete, ki je tudi časovno spremenljiva in v Novem mestu očitno nedoločljiva, je izvedena stavba verjetno najboljši kompromis, vendar bi kljub omejujočim zahtevam ZVNKD in naročnika DOM Trgovina d.o.o. arhitekti morda lahko dosegli več za splošno podobo Novega mesta. Ss- arat ene izmed najbolj telefona razpada pod desno: Trgovina Muller, vhodna fasada zgoraj: Trgovina Muller, pogled iz stopnišča navzdol montaža: Zavrnjeni prvotni predlog prenove stavbe s mmm j ~ I [ ___ :_,7T( \ '*i|i Hlr: « Damijan Šinigoj Legenda slovenskega in svetovnega baleta. Skupaj s soprogo Pio sta omenjena prav v vseh svetovnih baletnih leksikonih.Živi v idilični hišici, ki sta jo zgradila skupaj s Pio po načrtih stare slovenske kmečke hiše, krite s slamo, okolico pa sta uredila po baletni koreografiji, kajti koreografija je pravzaprav tista umetnost nekaj v prostoru postaviti tako, da ti prostor nekaj pove, kajti v prostoru je zelo važno, kje je kaj in koliko je česa. Nima radia in televizije, bere knjige in časopise, spremlja dogajanje v Sloveniji in po svetu, piše knjigo o svojem življenju in se jezi, ker ima tako malo časa in tako veliko spominov. Koliko ste pravzaprav stari? Kmalu bom 96 let. Mnogo. Ampak leta zelo dobro skrivate! Kakor šepam in se premikam kot ena pokveka... Hvala bogu, v glavi sem pa še bister. Ne da vse vem, kar naprej pozabljam, to kar je danes bilo, zvečer že več ne vem, ampak kombinacije misli, ki življenje vodijo • te pa so še bistre. Rodili ste se v Novem mestu? Prav v Novem mestu, sem Novomeščan. Kjer sem se rodil, na Florijanovem trgu, verjetno naša hiša ne stoji več, kasneje pa smo bili v stavbi okrajnega sodišča, ki je bila nekdanja kasarna. Oče je bil oficijal, sodni uradnik, imeli smo tri sobe, centralno kurjavo, to je bilo nekaj neverjetnega. Mladost v Novem mestu je bila v redu. Mati je bila gospodinja. Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, bili smo pravzaprav proletarci. Oče je imel to službo, nas pa je bilo sedem otrok. Za mano je bila samo še ena sestra. Od vseh Mlakarjev sem še edini. Zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi je bil inženir Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot, morda je biti profesor še najbolj idealno. Imaš počitnice, razmišljaš o umetnosti... Hudo mi je bilo zaradi mame, ko nisem postal profesor Iz arhiva Slovenije so me obvestili, da so našli moje pismo iz Darmstadta, v katerem sem pisal mami, da ne bom postal profesor Sestra je to pismo našla pod vzglavjem mame, ko je ta umrla. Ste po gimnaziji šli v vojsko? Vojsko bi moral služiti, a sem si, hvala bogu, zlomil roko, ko sem s krogov v saltu skočil na tla. To je bila sreča, čeprav od takrat nisem več dobro igral violine. Mislim, da so takrat služili dve leti. Nikdar v življenju nisem imel puške v rokah. Gimnazijo ste začeli obiskovati v Novem mestu, nato ste se preselili v Maribor. Bili smo prva generacija slovenske gimnazije, do takrat je bilo vse avstrijsko. Imeli smo odličnega profesorja za grščino, in ta nas je navdušil za jezik in grško kulturo. Sklenili smo, da bo glavna točka zaključne akademije Sofoklejev Ojdipus v grščini. Tam sem začel malo režirati in napravil sem prvi ples pred javnostjo, ki se je imenoval Na jadrnici beli v daljo. Moja mlajša sestra Mimica je tudi plesala. Ojdipa pa je igral Franček Smerdu, ki je kasneje postal zdravnik. Ko smo končali, je bil ravnatelj navdušen. Bili smo dober razred. Z mano je bil Kocbek, za mano pa Trstenjak, Bratko Kreft... No, na koncu je k meni pristopil tudi razrednik dr. Bračun, sijajen človek, sijajen matematik in je rekel, ja, gospod Mlakar, lepo je blo, ampak plesalec pa ne boste ... Saj veste - intelektualec in ples... Po gimnaziji ste šli na univerzo v Ljubljano. Vpisal sem se na fiziko, kemijo in matematiko. Sem kar pridno delal in mi ni žal. Predavanja so bila lepa, razmišljanja ... Potem meje naenkrat pravzaprav zaneslo, potreboval sem denar, ker sem s prijatelji rad potoval. V Italijo, ker me je zanimalo slikarstvo. S slikanjem sem tudi prvi denar zaslužil. Profesor risanja v Mariboru (s Kocbekom sva bila edina, ki sva se prijavila k neobveznemu predmetu risanja) me je pripravljal za slikarsko akademijo v Zagrebu in me je nekoč poslal k bogati družini, ki je želela iz majhne fotografije dobiti veliko, reprezentančno sliko v olju. Pri njih sem živel, jedel, dobil sem barve in prvič v življenju sem dobil honorar Matematike nisem doštudiral. Zato tudi tisto pismo mami. Sem šel v ples. Kje pa ste spoznali soprogo Pio? Pio sem spoznal v Labanovi šoli. Deklet je bilo veliko, fantov malo. Vendar več kot pol leta nisem govoril z njo. Bila mi je všeč, in sem jo potem nekoč povabil na jadranje. Od šole smo imeli samo prek ceste jezero, kjer so izposojali čolne. In ko sva jadrala, sem prvič izvedel marsikaj o njej. Pia izhaja iz zelo kulturne družine. Mamin stric je bil pomemben nemški dramaturg, Piin oče pa je že kot mlad človek doktoriral. Ona in jaz in balet je bila neka vsebina predstave, lepote, poezije življenje. Da je življenje neka poezija, sva oba čutila. V plesu se mi zdi, je to najbolj korektno in konkretno doživljeno. Da je življenje gibanje. Kako se gibam, kaj doživljam, to je ples. Nekako sva oba našla pot do Labana, ki je bil sicer velik teoretik, čeprav o plesu ni tako mislil kakor midva. No, nekoč naju je videl agent, ki angažira nove ljudi in naju je spravil v Darmstadt. Sta že bila par? Pripeljal sem jo v Jugoslavijo, da bi videla, kam prihaja. Moral sem ji pokazati Kras, pa morje. Moja mama jo je še spoznala, oče je pa že umrl. Poročila sva se na Hvaru, potem sva se pa zaradi pogodbe takoj odpeljala v Darmstadt. Ampak župnik na Hvaru naju ni hotel poročiti, ker je mislil, da sem Pio ugrabil. Tudi priči sta bila študenta, Dalmatinec Gamulin, ki je v Ljubljani študiral in Kocbek. Kdaj sta se potem rodila Tomo in Veronika? Angažirana sva bila v Ziirich in tam se je rodila Veronika. Takrat smo prvikrat imeli svoje stanovanje. S Pio sta bila že zelo znana svetovna umetnika, a sta eno sezono živela v šotoru na prijateljevem vrtu. Jaz na to nič ne dam, nikdar nisem imel potrebe do stvari, potrebe sem imel do ljudi, ampak ime ali kariera pa se mi je zdelo nepomembno. » Za vas je bil zelo pomemben Richard Strauss. Ko so naju v Beogradu po nekem koncertu prosili, naj napraviva kakšen balet, sva izbrala dve stvari od Richarda Straussa. Dirigent je bil Slovenec, Brezovšek, ki je delal pod Straussom v orkestru. To je bilo moje prvo srečanje z njim, osebno pa sem ga spoznal v Zurichu, kjer je imel festival. Ko so ga vprašali, kaj si želi dirigirati, je rekel, da bo dirigiral Josephs legende, ki sva ga plesala s Pio. S Pio sva se kar malo bala, ker sva ga malo priredila. Bil je velik komponist, tam pa je dirigiral balete. To je bila za naju velika čast, vsi dirigenti in režiserji so pa malo nos Pino Mlakar ) baletnik povesili, ker balet za njih ni bil kaj dosti. Njega so se bali tudi kot dirigenta. Ko je prišel na vajo, mu je bilo težko ugovarjati, bil je in avtor in dirigent. Ko je bila prva vaja, je rekel, kar prekinite, če ne boste zadovoljni z mano. Orkester navadno vadi pol ure, uro, potem pa hočejo iti, tam pa smo vadili dve uri in nihče se ni dvignil. Strauss je predstavo dirigiral sede, samo malo je nakazoval z rokami. Ko sva s Pio odplesala, je vstal in nama ploskal. Premiera je bila velik uspeh, on pa naju je potem spravil v Munchen, kjer je bila najbolj renomirana opera v Nemčiji. Ko je umrl njihov zelo znan baletmeistei; je predlagal naju. Rekel je, da odhaja, bil je star; osemdeset let in je hotel še nekaj napraviti z nama. Napravila sva mu scenarij, libreto, intendant mu ga je poslal in ga je sprejel. Rekel je, naj prideva k njemu v Garmisch, kjer je stanoval v lepi vili z velikim vrtom. Z vlakom sva šla k njemu, na vratih je pisalo dr Richard Strauss, kapellmaeister Njegova soproga je bila nekdaj pevka, Paulinne, brez nje bi Strauss težko vozil. Sedel je za klavirjem in nam je preigral, kako si on predstavlja, vse smo se dogovorili. Ostala sva tudi na kosilu. V kleti so imeli ogromno jedilnico. Govorili smo o baletu, Richard je vse poznal, in se je tako razvnel, da je, tako star; kar skočil pokonci in pokazal nekaj plesnih korakov. Med vojno je bilo verjetno tudi v Nemčiji hudo? Dolga zgodba. Otroke, Pio in njeno mamo sem spravil na kmete, jaz pa sem ostal v mestu na prisilnem delu. Hoteli so me v Dachau spraviti, a me je intendant rešil in so me poslali na prisilno delo v nek muzejski arhiv. Bila je gestapovska kontrola in vse to, ampak moral sem urejati korespondenco, ki so jo hoteli evakuirati. In sem bral korespondenco med VVagnerjem in Ludvigom drugim in podobno. To sem lahko bral. V originalu. Sta zemljo ob Krki kupila po vojni? Zemljo sem kupil že okrog leta ‘37 Tukaj je bil samo travnik, nobenega drevesa. Najprej sva postavila leseno hiško (ki še vedno stoji), noter sva imela parkiran avto, midva sva pa živela zgoraj. To je bil verjetno eden prvih BMW-jev, ki so prišli v Jugoslavijo? V Munchnu so rekli, da moram imeti avto, ker sva stanovala daleč. So rekli, naj kupim BMW, jaz se na to nisem čisto nič spoznal. Pa je bil strašno drag. Štiri DKW bi lahko kupil za tisti denar Šest cilindrov je imel. Se je splačalo biti baletnik, torej. (smeh) Moram reči, da smo s tem avtom doživeli marsikaj lepega in tudi hudega. Ko je ameriška vojska prišla v Nemčijo, so vojaki kar pobirali, kar so hoteli. Veste, vojska je vedno nekaj nasilnega. Svoj avto sem moral najmanj trikrat iztrgati iz ameriških rok. Kdaj ste se vrnili v tedanjo Jugoslavijo? Ko sva bila v Munchnu, Berlinu, Zurichu angažirana, sva vedno prihajala domov, vsako leto sva gostovala v Jugoslaviji. Zares smo se pa preselili po koncu druge svetovne vojne. To je bila dramatična, težka zadeva, veste. Težko je bilo dobiti dovoljenje za odhod iz Nemčije. Tudi niso pustili. Pri nas se je že začela likvidacija Slovencev, Rog, Teharje ... So naju strašili, predvsem Pio. Kakšno veliko zaupanje, moram reči, da je zapustila vse svoje. Američani so naju lepo sprejeli, morda sva bila edina iz tega umetniškega kroga, ki so naju spoštovali. Zakaj? Ker sem bil tako rekoč na prisilnem delu in prvo predstavo po vojni v edinem gledališču, ki ni bilo porušeno, sva odprla midva s Pio, z Lokom, najinim največjim delom. Gledalci so bili predvsem Američani. Ponujali so nama licenco, da odpreva svoje gledališče, a nisem hotel reči niti A, ker bi moral potem tudi B. In sem hotel samo domov. S Pio sva mislila, da bova tukaj v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani, mladi ljudje. Zgoraj sva pripravila ležišča, lahko jih spi osem, deset, za njih sva zasadila sadovnjak, mislila sva pa tudi, da bo spodaj kopališče za vse te mlade ljudi. A so nas razlastili in je vse to skupaj padlo v vodo. Ko gledam baletnika, kako skaklja po odru in z nasmehom na obrazu z lahkoto meče v zrak soplesalko, se mi zdi vse skupaj zelo enostavno... Ne, seveda ni tako enostavno. To je težak poklic, zelo težak! V to greš iz nekakšnega notranjega navdušenja. Prav zato sva hotela s Pio napraviti baletno domačijo, ker v gledališčih je vse vedno zasedeno, hrupno, tukaj pa bi imeli prostor in mir. Želela sva imeti svojo baletno družino, ampak takrat privatnih stvari ni bilo dovoljeno imeti. Ko ste se vrnili, ste imeli kaj težav? Na meji je k nam v avto, k otrokom, prtljagi, sedel partizan, ki nas je spremljal do Ljubljane. Ampak kulturna oblast, Vidmar in Ferdo Kozak sta nam pomagala. Nič nismo imeli, ne stanovanja, nič. Toda, saj ste veliko zaslužili, imel prihranke... Jaz sem se denarja otepal, zaradi svobode. Če si v nekem teatru dobro plačan, moraš tudi ubogati. Denar sem imel pa v Hrvatski štedionici, ki je propadla... Ampak, saj ste recimo dali delati barko... Ja, toliko sem že zaslužil. Bila je lesena jadrnica, naredili so jo v Trogirju leta 1936, bila je draga, kot bi eno hišo zidal, ampak jadranje je tudi en del te moje želje po svobodi. Pa tudi Pia je imela jadrnico zelo rada... Koliko sta bila stara, ko sta sama odjadrala v Dubrovnik? Čez osemdeset let. Brez motorja. To je svoboda. Denar in te stvari pa človeka zasužnijo. Zaslužil si z agentom, jaz ga pa nisem maral, ker bi ga moral poslušati. Se spomnim, da me je en intendant vprašal, koliko hočem. In sem mu rekel, da naj mi da,'kolikor misli, da lahko, če pa ne bom zadovoljen, bom pač šel. Denar je hudičeva stvar S politiko pa ni bilo težav? V Ljubljani so enkrat prišli na predstavo Kardelj, Kidrič... Ker neke stvari na sceni še niso bile pripravljene, nisem dovolil začetka predstave. In je prinorel nekdo in vpil, da Kidrič hoče predstavo, da kaj delamo! Nisem bil zahteven, ampak kar se umetnosti tiče, se pa nisem dal. Nekoč smo napravili baletno predstavo Ljubljeno mesto in so pisali po časopisih, da je balet zanič, da jazz ne odgovarja in da se Mlakar iz Ljubljane dela norca... Ljubljana je bila za te ljudi herojsko mesto, zame je bilo pa ljubljeno mesto, s kolesarji, sprehajalci... Torej, prišli ste domov. Ja, dobila sva stanovanje, toda Sergej Kraigher nam je celo leto nagajal, ker je hotel to stanovanje. Začetek v Ljubljani je bil sicer negotov, ampak imela sva Lok, ki sva ga sama plesala in imela sva Vraga na vasi in sva lahko delala. Napravili smo tudi šolo, plesali smo predstave. Pia je vodila balet, jaz sem bil pa profesor na akademiji. Ste bili strog učitelj? Morda, ampak priljubljen, pa se ne bom hvalil. Še danes se igralci v Drami spomnijo tega študija. Drugi profesorji so bili bolj teoretiki, jaz sem pa prišel iz prakse. Ste plesali tudi klasični balet? Tudi, seveda. Klasika je bila uporabljena, vendar je bila ob strani. Od Labana sem odnesel drug pogled kakor klasični. Klasični ima pogled na lepoto, Laban pa je učil, da je v resnici ples življenjska stvar, da je vsak človek plesalec, ne da je to kasta naučenih ljudi. Tako sva s Pio delala celo življenje. Je kakšen vaš balet posnet na film? Ne, imam pa eno suito iz Loka, moje koreografije, posneto brez glasbe, ki ga plešeta Vojko Vidmar in njegova žena. Samo koreografska vsebina. To je naš edini vizualni dokument. Saj to je po eni strani tragično, po drugi strani pa, ne vem, morda je pa tako prav. Najlepša hvala za pogovor. NOVI TRG 8 0 00 NOVO MESTO T E L / F A X_+ 3 8 6 0 7 3 3 2 5 8 30 ===■ DJMJM ZLATARNO Fotuu Epanomitis ris si Vn Mulino žrebe mesto. M§ ZALOZBA GOGA a IMtaMSaee fflbdMtacflab mDMDdtoiMi) (S&SillsMiB (DSlajSDdiDDMD 03.0 MHZ Vesele praznike in srečno novo leto 2002 Mestni odbor LDS Novo mesto mag. Adolf Zupan, predsednik - Marko Pršina: Škotsko višavje The Highlands Dežela jezer, ledeniško oblikovanih dolin, zaobljenih hribov, hektarjev vresišč, zelenih pašnikov in razčlenjene klifnate obale. In predvsem dežela z obiljem vode. Višavje je tudi sopomenka za neskončne množice pikajočih mušic, težkih sivih oblakov, pogostih obilnih padavin in močnih vetrov. Tudi dežela gradov in legend ter z njimi trdno povezanih ponosnih prebivalcev z burno preteklostjo. Preprosto: lepa! parkrantikultura Encyclo.orgy MODRO MODRA Neslana poslanica # žensko v jeziku ali o puncah, ki so splezali na Triglav Bariča Smole Skupina stotih gre na Triglav. Devetindevetdeset med njimi je žensk, eden je moški. Pričevanje o tem dogodku bi bilo zapisano ali povedano takole: Bili smo na Triglavu. Torej, ker je bil v skupini en moški, so bili in ne bile. Moški spol, četudi v tem primeru dejansko v razmerju 1:99, prevlada. Spol na tej ravni je torej sistemsko slovnični in slovnično kategorijo spola izražajo oblikoslovna in skladenjska sredstva. Tu ne moremo nič, ne pomaga ne številčna ne kakšna druga moč ne argument; upoštevati je treba končnice za spol v vseh številih in sklonih, pa tudi skladenjsko ujemanje med osebkom in povedkom. Drugo je besedotvorna raven; kako pravzaprav tvorimo moške in ženske parne oblike (feminitiv in maskulinativ). Pri tistih nazivih in poklicih, kijmajo neko družbeno vrednost, je na prvem mestu moško poimenovanje. Še danes pogosto slišimo gospa doktor, gospodična arhitekt. Še do nedavnega je bila gospa doktor tudi zdravnikova žena, kakor tudi je bila včasih kovačica le žena podkovnega mojstra. Šele kasneje se pojavijo ženske dvojice moškemu poimenovanju: doktorica, arhitektka... Dr. Ada Vidovič Muha v članku Prvine družbene prepoznavnosti ženske prek poimenovalne tipologije njenih dejavnosti, lastnosti, za tovrstno besedotvorno kovanje ugotavlja, da gre v tem primeru za zakrito hierarhizacijo. Kadar neka poimenovanja pomenijo višje družbene položaje ali poklice, je na prvem mestu vedno moško poimenovanje. Temu tudi danes ni nič drugače: na strani 1603 čisto svežega Slovenskega pravopisa je najprej zapisan učitelj, nato učiteljica; tega tudi številčno stanje v današnjem šolstvu ne more spremeniti. Kako učiteljice gledajo na svoj družbeni položaj (pa ne samo te) je razvidno tudi iz tega, da je njihov sindikalni zastopnik moški in da je večina ravnateljev tudi moških. Tudi gospodar je jasno zapisan prvi; gospodarica je samo njegov /ženski/ par. To bi bilo mogoče utemeljevati z abecednim redom; ampak ta utemeljitev se poruši pri nadaljnjem pregledu. Gospodinja in gospodinjec (prav tam, str 610) sta zapisana vsak posebej in ne v paru. Če že sodobnost kaže tako podobo, da obstajajo tudi gospodinjci, morajo ti imeti svoje mesto. Bi se v paru njihova že tako majhna vrednost na družbeni lestvici še zmanjšala? Vprašati bi se bilo treba tudi, zakaj so črka, šleva, reva, cmera in kar je še takih starih tvorb brez moškega para. Slabšalnega pomena so in stara, zato je morda bolje, da jim moške vzporednice ne iščemo. Tovrstne besede so odsevale nek čas, neke družbene razmere, zato jih pustimo na miru. Kljub temu, da je skladenjsko vprašljivo, če že ne povsem napačno, (jezikoslovci pravijo, da je to posebnost), če rečemo: On je bil pa šleva. Jezik je izraz mišljenja, v njem se odraža družbena stvarnost, način dojemanja, upam si trditi, da tudi politična in vsakršna druga oblast. V svojem pisanju sem takrat, kadar se je nekaj nanašalo na ženske in moške, večkrat zapisala (s poševnico) npr obrazilo za ženski in moški spol. Mnogokrat so mi zapis popravili, češ, da moti. Pogosto so moje somišljentce (jaz sem samo droben, pišoči delček tega) imenovali feministične lingvistke. Pa vendar se nekaj spreminja; šolski učbeniki že nagovarjajo učence in učenke, bojda se v zadnjem času spreminjajo tudi zakonska besedila v parlamentu. V novih zakonih naj bi se vsaj na začetku členov in poglavij smiselno uporabljala oba spola. V tem najvišjem zakonodajnem telesu pa se pojavljajo pomisleki, češ, da to vnaša zmedo, kako bo EU razumela naše probleme na jezikovnem in tudi na pravnem stališču. Če prav mislim, bodo godrnjavci utihnili, kajti konec koncev je žensk (in zato tudi volilk -mimogrede, ste opazili, da politiki radi rečejo spoštovane volilke in volilch v Sloveniji šestdeset tisoč več kot moških. Ne bom se spuščala v to, koliko več je na vodilnih položajih moških. Konec koncev gre pri tem za diskurz o kulturi. Enakopravnost je splošno civilizacijsko dobro. S tem se (v teoriji) strinjajo vsi. Ko pa gre za konkretne stvari, tudi na področju jezika (skozi katerega se zavestno, pa tudi podzavestno kaže dejansko stanje odnosa do tega vprašanja), je pa druga pesem. Ženske lastnosti naj bi bile trpežnost, pridnost, ubogljivost; glasnost vsekakor ne. Vendar čas teče, čeravno sociologija sedanjosti opaža tudi usedline preteklosti kot je npr. poimenovanje gospa doktor. Ki je med drugim, kot že rečeno, včasih pomenila zgolj zdravnikovo ženo. Zato naj glasno povem še eno: v novem Slovenskem pravopisu poleg (nekaterih moških) priimkov obstajajo tudi njihovi ženski pari. Moški se npr. piše Smole, ona je Smoletovka. Priimek Toporišič nima feminitivne podiztočnice. Morda zato ne, ker jo danes čutimo kot nekako poimenovanje Z3 gospodinjo. To pa je spet eno od patriarhalnih meril; kot takega ga morda ne bi čutili, če bi bila tovrstna dvojnost pravilo. In drage pesnice, pisateljice, doktorice.... vse, ki ste študirale ali jezikovne emancipacije ne bojite, ne dajte se premotiti, če vas bodo prepričevali, da je najbolje, če je vse zapisano v moškem spolu. Jeziki, ki teh “problemov” nimajo, o njih pač ne razpravljajo. Drugače bi kakšna sposobna ženska tam že ugotovila, da njej ni treba upoštevati nekega zakona, ker je napisan za moške. Da ni recimo osumljenec, storilec, da ni nič storil, ker pač ni nič narobe in proti pravilom storila. Možnosti seveda ne daje zgolj črka; možnost je v zavesti in obči vesti. Se bojim, da hoditi na Triglav ne bo dovolj. Ker je jezik izraz in odraz miselnega, čustvenega, socialnega in še kakšnega procesa, ne pa napornega plezanja na goro, ki je nacionalni simbol. Čas mi narekuje, da tokrat svojo kaskado kake oblikujem v neke vrste poslanico. Pošiljam svojo poslanico. Kako mi ta beseda ugaja. Mi gusto. Poslanice so tako modne in praktične in vse skupaj v duhu bližajočega se vseobsegajočega družinsko-religioznega (čredo in unum Deum) nadorgazmičnega praznika. Tako bom priročno prehitel vso božjo in posvetno elito, ki bo kaj kmalu pompozno deklamirala in razglašala svoje dobre želje narodu. Dobri nameni... svašta. Na svoj skromni način bom skušal zaželeti srečo in veselje tistim, za katere mislim, da ju res potrebujejo. Kolikor mi bo uspelo. Morda je kdo opazil, da se je naš psihotropni kotiček polagoma zaradi spremenjenih potreb prelevil iz psevdo-farmacevtsko-didaktičnega formata v psevdo- družbenokritični format, a brez skrbi, še vedno se bo našel prostor za drobne nasvete in izobraževalne črtice, namenjene moji najzvestejši publiki, narko-entuziastom. Nisem pozabil in mislim na vas. Danes pač bolj družbeno koristno delo. Nazaj k poslanici in tistim, ki so potrebni. Saj ni res, da si želim kar naprej pisati o naši policiji in jo blatiti, a kaj, ko fantje ponujajo toliko materiala in nenehno presenečajo z novimi, še bolj originalnimi atrakcijami. Ideje se kot kronična ejakulacija kar same od sebe izlivajo iz človeka. In res, tudi tokrat strumna slovenska policija ni razočarala in je spet poskrbela za vrhunsko zabavo. Očitno je ugotovila, da je pri-nas tako kot v Hollywoodu, vsaka reklama je dobra, pa če je še tako slaba. In fantje, tokrat je reklama res slaba. Tako strašansko slaba, da bi potrebovali nič manj kot čudež in intervencijo same Marije Brezjanske (voca me con benedictis), da bi si oprali ime. Nič hudega sluteči in v sistem sveto prepričani državljani smo ob dogodkih v slovenski policiji v zadnjem času naleteli na zid. Kot da bi stopili na mino. Sistem nam je razgnalo v glavo in zdaj samo še plašno čakamo na moralno dekadenco. Mediji so poročali o divjih alkoholnih bakanalijah s pridihom streljanja v prostorih policije na železniški postaji v prestolnici. Najbrž je bilo na zabavi zelo razburljivo, toda ne razumem. Moje vrednote so naenkrat zmedene. Mar policija z državnim denarjem po novem prireja divje orgije z balističnimi performansi in rusko ruleto? To se mi zdi precejšen odmik od običajne prakse, še več, zdi se mi skorajda nekoliko perverzno. Še posebej, ko pomislim na dogodke pred nekaj leti, ko me je ta ista služba v tej isti prestolnici konstantno jebala v glavo in me morila zaradi štirih ljudi, ki so le malo glasneje igrali karte. Zdi se mi v najboljšem primeru zelo čudno, a prav sredi te misli me prekine informacija o novem ekscesu: ista skupina ljudi-pardon-policajev je le tri dni po prvem incidentu že veselo in praznično razbijala in kalila javni red in mir v enem od bližnjih lokalov. Zdaj nam res ni jasno nič več. Ali je v Sloveniji res tako boleče malo kriminala, da mora policija na svojo roko popestriti dogajanje in ustvariti malo akcije? I don’t think so. In ko jim malo zazdi biti na drugi strani zakona, kdo točno kroti njih?Vedno znova se sprašujem, odkod ta kader, kdo so ti ljudje, ki ne marajo svojega poklica, ki je časten, in ki ne marajo soljudi, zaradi katerih ta služba sploh obstaja, ne vem, morda je krivo nekaj iz otroštva. S tem mora biti nekaj narobe. Medtem, ko ti pridno odvajaš denar za davke in njihove plače, ti oni nonšalantno razfukavajo inventar. Nevarno sumljiva logika. Kaj logika, tragika. Sili me na jok, ko na televiziji gledam lastnika omenjenega lokala, kako poklapano pravi “povejte mi, koga naj pokličem, ko bo res kaj hudo narobe, koga naj pokličem?” Srce se nam razpara in to je kaplja čez rob. Hočemo krivca, zahtevamo sankcije! In kaj se zgodi? Od nič do malo. Bolj ali manj običajna-omleta. Oblasti spustijo v javnost nekaj nepovezanih in okrnjenih informacij, premestili tega, suspendirali onega, mogoče, bla-bla, zamenjava, bledo, megleno, megleno, bledo, skratka, najpomembneje je, da bosta preiskava in sankcioniranje potekala bolj tako, saj veste, na interni ravni. Da, saj vemo, na interni ravni. Fek. Stvari mi ne vonjajo dobro. Vse skupaj se mi zdi prelahkomiselno. Prej nam servirajo še nebulozo, da ni še čisto vse jasno, ker razbijaška skupina ni hotela povedati, kdo je streljal, in da so ob preiskavi vsi protestno pometali svoje pištole v smetnjak. Ne vem, od kod vlečejo to infantilno užaljenost. Kot da so pravzaprav oni žrtve. Skrajno deplasirano. Ko sem pred leti še imel službo (miseras hominum mentes), sem prepričan, da bi me v hipu vrgli ven, če bi si na delovnem mestu priredil pijansko zabavo, se malo zadeval * z razpoložljivimi nitriti in za šalo uničil še nekaj laboratorijske opreme. Najbrž je vsem ljudem, ki delajo, jasno, da tak eksperiment izvedeš samo enkrat. Zato mi je nerazumljiva ta zadržanost in omlednost v reakcijah policijskih oblasti. V tako vitalno pomembni službi, kot je policija, bi morali menda še mnogo bolj paziti, kakšni ljudje se sprehajajo po njihovih vrstah in vihtijo pištole. Vraga, morali bi biti ponosni na svojo selektivnost, na svoje visoke kriterije. Nič od tega. Celotna zadeva se je kaj kmalu po že tradicionalni metodi iz velikega neznosnega Smrada spremenila v povsem vsakdanje sranje, ki ga nihče več ne opazi. Vse je javno, le tisto, ki bi najbolj moralo biti javno, je skrito. Veš-mašina. In ko smo mislili, da nas nič več ne more presenetiti, nas kot črv v tekili šokira nov, verjeli ali ne, še bolj bizaren škandal od prvih dveh. Osupli spoznamo, da se orožje, ki ga policija nameni uničenju v plavžu; v naši državi pravzaprav ne uničuje. Ne, pomislite, uslužbenci skladišča so ga do nedavnega še pridno pod pultom prodajali naprej. Naključnim strankam, zločinskim tolpam, privatnikom, histeričnim ženskam, vvhatever. Kako se vse lepo priročno obrača. Surrealno. Nihče ne ve, kje se orožje zdaj nahaja, dokumentacija je nepopolna, drek. Motna modra brozga. Vodstvo policije se kao elegantno izmika odgovornosti z argumenti, da trije osumljeni delavci sploh niso bili policaji. Aja, zdaj nam je pa lažje. Osumljenci niso policaji, so le naključni zlobni pasanti, ki jih je država najela za to visoko občutljivo nalogo. Najeli ste jih, ampak ste spregledali, da so zločinci. Ja, kriva je usoda, ki vam je prinesla te nepridiprave in ne vi. Kriva je družba, ki producira take psihopate, ki jih potem uboga naivna policija ponesreči najema za svoje eksekutorje. Kakšna dementna konstrukcija. In spet vse mirno. Ob škandalu filmskih razsežnosti, ko situacija kriči od urgentnosti, vodstvo policije samo apatično skomigne z rameni, to se pač dogaja, jebi ga, kaj hočemo, saj ni panike, niso bili naši fantje, mi smo okej, nja nja nja, saj ne pričakujete valjda, da bi kdo odstopil, nasvidenje. To je pa res že preveč neslano. Dovolj. Umikam se iz tega. Poglejte, kaj so mi naredili iz moje prisrčne poslanice. Pa toliko drugih dobrih ljudi sem hotel osrečiti s svojimi dobrimi željami. Modri gospodi v modrem želim le še, da bi jim ljudje nekoč spet lahko zaupali. Želim jim, da bi se imeli radi, najprej sebe in potem še sočloveka, tako to gre. In še nasvet, fantje. Kadar se dogajajo neumne napake, ljudstvo zahteva glave. In ljudstvo mora biti zadovoljeno. Naj se pomudim samo še pri eni slovenski kurioziteti. Monstruozna institucija dr. Janez Rugelj. Kdo vas bo ljubil, Janez. Kdo bo ljubil tako pokveko. Jezični doktor in najboljši pacient med psihiatri. Mnogi mu želijo počasno in mučno smrt in ob njegovih bravurozno- fašističnih monologih ne bi mogli reči, da jim zamerimo. Jaz mu ne želim ničesar, vsem nam pa bi privoščil, da ga vzame noč. Svobodo govora da, vendar ne takim pošastim. Naj se najprej nauči ljubiti in potem besediči. A vendar; vsi tisti, ki ga nevzdržno sovražite, pomislite, da Rugelj pravzaprav ni srž problema, je zgolj simptom. Družba je bolna, ljudje so zveri. Nihče ne bo jokal, če umre narkoman, kurba, peder, ilegalec, naj crkne, nihče ne bo niti mrdnil, a samo poglejte jih, kako se vsi skrušeni solzijo, ko zboli njihov pudelj. To malo dejstvo govori romane o človeških čustvih in humanosti. V tem čarobnem času planetarne ovulacije, ko se bliža presvetli božji dan (Deum de Deo, lumen de lumine), ne pozabite: ni v Ruglju Hudič, Hudič je v vseh nas. Ne skrbite, dobri ljudje, čeprav letošnji novoletni zabavi kronično primanjkuje fatalnosti iz minulih let, bomo prevladali. Dajte, divje orgije. Vsem želim vse, še najbolj pa veliko, veliko ljubezni. Zastrupljajte se zmerno, pazite nase in na svoje prijatelje. Vsem želim vse, še najbolj pa sebi. Naslednjič; Nič, bitch Ante Kristan, lekarnar v pokoju Ali je v Sloveniji res tako boleče malo kriminala, da mora policija na svojo roko popestriti dogajanje in ustvariti malo akcije? I don't think so. In ko jim malo zazdi biti na drugi strani zakona, kdo točno kroti njih?Vedno znova se sprašujem, odkod ta kader. of mladinskikulturniizobraževalnišportniveseli W Mestna obOlna Novo mesto 20. 12./16.00 -19.00/ Delavnica za odrasle: Aranžiranje daril in pogrinjkov za praznično mizo; RIC Novo mesto 20. 12./20.00/ DJ Gavio. DJ T-Bone, DJ Dane; LokalPatriot 20. 12./20.00/ Koncert; DJ Dekky, Dom za sanje. 5. avenija, DMP Športna dvorana Marof 21.12. /9.00-11.30/ Delavnica za člane 1)30: Aranžiranje daril in drobna presenečenja za praznično mizo; RIC Novo mesto 21. 12. /21.00/ Koncert: Tozic, Drzni in lepi; LokalPatriot 21. 12. /22.00/ Koncert: Mambo Kings; Loka bar 22. 12 /18.00/ ŽOKTPV: FORMIS BELL MIKLAVŽ. 1. slovenska odbojkarska liga, ženske; Športna dvorana Marof 22. 12 /19.30/ Prednovoletni koncert: Pihalni orkester Krka Zdravilišča iz Straže; KC Janeza Trdine 22. 12./21.00/ Jam session novomeških glasbenikov; LokalPatriot 22.12./22.00/ Koncert: Let 3; Loka bar 23. 12./9.00 - 12.00/ Odbojkarski turnir za dečke: Športna dvorana Marof 23 12 Obdaritev otrok: /14.00/Šentjernej; OŠ /15.30/Šentjernej; OŠ /17.00/Orehovica; Družbeni dom 23. 12./17.00 - 20.00/Rekreativna liga v odbojki, play off; Športna dvorana Marof 23. 12./19.30/ Prednovoletni koncert: Pihalni orkester Krka Zdravilišča iz Straže; KC Janeza Trdine 23. 1.2./20.00/ Božično novoletni koncert: Helena Blagne z gosti: Dvorana Leona Štuklja 24. 12./1700/ Koncert božičnih pesmi Pevski zbor Klošter: Glavni trg 25. 12./1700/ Predstava: Mali leteči cirkus: Glavni trg 26. 12,/18.00/ Koncert: Jernej Zoran 3-o. Soddiha. Glavni trg 26. 12./22.00/ Koncert: OKO; Loka bar 27 12. /16.00/ Predstava: Terpsihora, Slovo od dedka mraza; Glavni trg 28. 12./20.00/ Koncert: Toxic, Pravda. INT1. Dan D; Športna dvorana Marof 29. 12 /20.00/ Koncert: Narodno-zabavni večer, Mama Manka. Ansambel Petra Finka Rubin; Športna dvorana Marof 29. 12./22.00/ Koncert: Rockžehta; Industbag, Broken Lock, Dežurni krivci; Loka bar 30. 12./20.00/ Koncert: Durhmarsh Siddharta. Športna dvorana Marof 31. 12. /22.00/ Silvestrska zabava na Glavnem trgu z ognjemetom: Sašo Hribar, Tulio Furlanič H novomeški december TV Novo mesto, d.o.o. Pod bevš kova 12 tel.: 07/39 30 860 trženje: 07/39 30 872 faks: 07/39 30 870 e-pošta: uredniki@tv-nm.si v Beli krajini in Posavju RADIO MAX 88.9 81 87.6 FM Gubčeva cesta 27, 8210 TREBNJE tel. 07/34-81-545 ali 555 e-mail: radiomax@siol.net Ker sem že gospod v zrelih letih, se seveda v mislih (in alegorijah) zelo rad vračam v daljno mladost. In se večkrat spomnim, recimo, služenja vojske v ranjki JLA. Kot vsi dobri običaji, se je tudi tisti, po katerem si moral priti v vojsko nažgan, da na nogah nisi mogel stati, obdržal do današnjih dni in nič ne kaže, da ga mislijo kaj opustiti. Torej, v bistvu sem se v daljno kasarno v daljnem kraju skoraj zlil, tako hudo je bilo. Če niti ne omenim, da sem vojsko služil v vojvodinskem Somborju, mene so pripeljali pa v zagorski Samobor. Hja, to so bili še časi, res. Ko smo ga kakšen dan tudi tri dni žingali... No, vidite, kako človek mimogrede odluta od enega spomina k drugemu? Tokratni ParkExtreme sem želel začeti z anekdoto iz prvega dneva služenja vojske. Revčki, speči v nekakšni veliki telovadnici na tleh, smo se zjutraj z grozljivimi bolečinami napotili proti jedilnici (hrano smo seveda vsi odklonili, ker maček in hrana seveda ne gresta skupaj) in nato proti kopalnici. Pred vhodom smo stali dolgolasi (ker v tistih težkih, svinčenih okupatorsko komunističnih časih smo nekako šele proti koncu srednje šole lahko začeli gojiti dolge lase (OK, kmečka mladina jih je začela gojiti kakšnih šest let kasneje), iz prostora pa smo prihajali ostriženi do glave. Kot prestrašene ovce smo opazovali ven prihajajoče, ki nekako niso mogli skrivati solza, in priznam, kar šok me je zadel, ko sem tudi sam končno vstopil. Za kakšnimi desetimi stoli je stalo deset vojakov v (nekoč) belih haljah s strojčki za britje v rokah, pod nogami so imeli skoraj do kolen ostriženih las. Ker so kadili in jim je kakšna žerjavica med delom kdaj pa kdaj padla tudi na tla, je v prostoru neznosno smrdelo. Kar predstavljajte si. Sedel sem na stol in veselo začuden spoznal, da me bo strigel Slovenec. Takoj, nemudoma sem navezal prisrčne stike z njim, zaklepetala sva se prav bo babje. Prepričan sem bil, da bom ven prišel eden izmed redkih z vsaj približno kul frizuro. A sem se seveda motil. Človek me je vprašal, od kod sem in ko sem mu povedal za Novo mesto, se je nasmehnil, zakurblal mašinco in krepko zarezal v moje dolge lase povsem do glave. Aja, to je pa tam naravnost (in je vlekel naravnost) pol pa tam zaviješ na desno (in je zarezal na desno proti uhljem), pol greš pa spet naprej... Sem prišel ven še brez obrvi... Zdaj pa je res že čas za tokratni extreme. Kakšnih petnajst let po zgoraj opisanem dogodku in deset let po Bavčarjevem in Janševem obisku zaprtega območja v Kočevski reki je to območje (ki pa ni več zaprto) obiskala tudi ekipa ParkExtrema. A nismo raziskovali še neraziskanega, temveč smo obiskali mojega prijatelja Frenka Šego iz Štalcarjev. Ki pa je seveda tudi prvoborec '91. Takšen, resen, bolj resen od mene. No, in ta moj prijatelj Frenk je posebne vrste tič. Takšnih več ne delajo. Res ne. Ne vem, ali je po izobrazbi filozof (ma ne, ni, k je cist normalen!), ampak življenjsko filozofijo ima totalno kul. Od ostalih ljudi se sicer razlikuje v milijon podrobnostih, ampak tokrat se bom osredotočil le na eno, ki nas je k njemu tudi prignala. Frenk namreč zbira in obnavlja džipe. Stare, mlade, totalno razbite, manj razbite ...V Sloveniji ne moreš prodati terenca (seveda tukaj ni mišljen šminkeraj za po cesti, ki ga kupuje novodobna jara gospoda!), za katerega Frenk ne bi vedel. Z džipi seveda tudi tekmuje v off-roadu. Kar pomeni, da je dober tako na brzincu, kakor v extremu, spretnostni med količki'm vožnji po mapi... In sem pomislil, da bi se z njim malce popeljali. Ja, včasih me obsedejo pametne misli. Frenk, ki je duša od človeka, je bil takoj za. Ko smo prišli do njega, je ravno gledal TV Vstal je, se obul, pokril z vedno prisotno čepico, na kateri ima (bolj v provokacijo) pripeto rdečo peterokrako zvezdo in nas povabil v svojega jeep renegade 4.2 litra z 206 konji pod pokrovom motorja. Odpeljal nas je do bližnjega kamnoloma, kjer smo vsi izstopili, le Uroš je obsedel na prvem sedežu. In je Frenk pognal močan stroj po zrmznjenih lužah in luknjah, da je brizgalo na vse strani, mi pa smo pozabili pozapreti usta. In ko smo že mislili, da smo videli vse, se je terenec obrnil proti skoraj navpičnemu kamenju in zdrvel (navidez enostavno) na vrh kamnoloma. Odprtih ust smo poslušali rohnenje motorja, ko se je kmalu spet pokazal na drugi strani kamnoloma in se počasi spustil po skoraj navpičnici do nas. Ko je Uroš izstopil, sem opazil, da ima povsem bele členke na rokah, tako močno je stiskal ročaj, za katerega se je držal. Frenk je povsem mirno odvrgel čik in na vožnjo vzel mene in mojega prestolonaslednika Maksa, ki je tisti dan ravno dopolnil sedem let in mu je bil ParkExtreme kakor nekakšno darilo. Frenk je nekajkrat zaokrožil po lužah, globokih več kot pol metra, potem pa smo splezali v hrib. Noro, vam povem. Tudi sam sem mislil, da bom zvil ročaj, za katerega sem se držal, tako je ritalo, skakalo in metalo. Močno sem stiskal zobe, Maks pa je vriskal od navdušenja. Frenk je tudi užival, to sem videl. Na vrsto je prišel Bacek, ki je mislil, da bo iz vozila lahko napravil kakšen posnetek, a se je motil, saj se je moral krčevito držati, fotoaparat je pa menda med zobmi držal, Bojči pa je mislil, da bo med vožnjo lahko kadil, a se je seveda presneto motil. Ko smo opazovali s tal, kaj je Frenk počel s svojim vozilom in kako je to vozilo premagovalo vse ovire in vzpone, kar nismo mogli verjeti. Zdelo se nam je, da vse skupaj deluje v nasprotju z zakoni fizike, a seveda ni tako. Frenk, ki je tudi inštruktor vožnje s terenskimi vozili v vseh pogojih, nam je povedal, da vozilo zmore točno toliko, kolikor je sposoben šofer. In ko zapelje čez veliko skalo ali gost grm, natančno ve, da bo zmogel. Ker drugače ne bi niti poskusil. OK, vožnja po kamnolomu je trajala morda pol ure in če bi takrat končali, bi bilo že dovolj. Vsi smo bili polni adrenalina in nadvse zadovoljni, ko nas je Frenk spet vse napokal v vozilo in obrnil nekam proti Kočevski reki. Najprej smo vozili po asfaltu, a je kmalu zavil na gozdno pot, kjer je pisalo, da vozimo na lastno odgovornost. Pa ni bilo preveč hudo, tam bi se upal tudi s svojo nevado. Morda ne tako hitro kot Frenk ... Ja, Frenk je v gozdu prav užival. Tudi ko smo pripeljali do blata (v kočevski hosti ga je dosti), ni zmanjšal hitrosti ali vklopil štirikolesnega pogona. Džip je vozil mirno in zanesljivo, v ostrih ovinkih mu je blago odnašalo zadnji konec, a ga je z volanom in plinom zanesljivo obdržal na ozki cesti. Mimogrede je (kakor z ročno nas je oddrselo) zavil na malce manj široko in še bolj gozdno pot. Hitrosti ni dosti zmanjšal. Evo, priznam, če smo prej samo uživali, nas je tokrat pa že tudi malce stiskalo, ko so drevesa tako hitro švigala mimo nas. Pa je Frenk malce upočasnil in gledal levo in desno in iskal vleko. Nismo vedeli, kaj vleka je, in ko je ustavil in zavil s ceste proti na gosto z drevesi poraščenemu strmemu hribu, na katerem se je nekakšno potko lahko le slutilo, smo vsi mislili, da se zajebava, po domače povedano. Smo mislili, vsaj jaz sem, da bo zapeljal morda kakšnih deset metrov v hrib in se nato začel krohotati, češ, pa sem vas, ste mislili, da bomo šli sem gor!?! Ampak Frenk je odvrgel čik, si popravil komisarsko čepico s peterokrako, vklopil štirikolesni pogon in pohodil plin. Evo, priznam, usrali smo se, to se je videlo, kako smo se vsi zagrabili za vsa možna držala, prebledeli in le kakor molitev žebrali: O, jeba, o, jeba, o... No, tako nekako. Le Maks je užival (OK, on je še otrok in se še ne zaveda nevarnosti, vsaj ne tako imaginarnih, kakor je recimo prevrnitev v prepad). Frenk je bil pa totalno skuliran in je tudi v najhujši breg šofiral z eno roko. Saj ne morete verjeti, kje vse smo se vozili, kajti, če ne doživiš česa takšnega, ne veš. Naj povem, da smo kmalu spoznali, kaj vleka sploh je. Vleka je bolj smer kakor pot, po kateri s traktorji v dolino spravljajo debla. In ima globoko vsekani kolesnici, ki jih traktor z velikimi zadnjimi kolesi uporablja tudi kakor drčo, ki drži smer Če rečem, da tja gor ne bi prišel niti peš, to pomeni točno to. Frenk pa je praktično po brezpotju, blatu in snegu teral zverino na vso moč v hrib in se spretno izogibal drevju. A le predebelemu, manjše in tanjše smo enostavno povozili. Tudi ne preveč debela podrta debla smo enostavno prevozili, če pa je bilo le prehudo in so veje le preveč štrlele, je Frenk oviro obdelal s priročno sekirico. Zadaj sedeči so le nekaj renčali skozi trdno stisnjene zobe, saj jih je premetavalo kot na najhujšem rodeu, a niso mogli skriti, da poleg strahu tudi nadvse uživajo. Uživamo. No, tukaj pride pa tista anekdota, ki sem jo opisal na začetku. Vozili smo se malo levo, pa malo desno, pa malo gor in malo dol, pa spet nazaj, da se nam niti sanjalo ni, kje smo. V nekem trenutku sem dobil pozdravno sporočilo s hrvaškega GSM omrežja. V slovenskem jeziku so mi zaželeli dobrodošlico pri njih in mi zaželeli lep dan. Ki sem ga tudi zares imel. Tile Hrvatje pa res vse vejo ... Frenk je seveda ves čas vedel, kje se nahajamo, ker, ko sem že mislil, da bomo morali parkirati in bodo po nas prišli helikopterji (ali pa medvedi), smo se znašli na vsaj malce zvoženi gozdni poti. In ko rečem, da je bila malce zvožena, to pomeni, da so tam morda vozili pred desetimi leti. Ker jo je že začenjalo zaraščati mlado drevje. A to ni bila ovira, vsaj resnejša ne. Smo se malce vozili tudi po potoku, pa čez ogromno mlakužo, ki so jo naredili divji merjasci smo se zapeljali in še dobro, da jih ni bilo doma, pa košute smo srečali, ki so nas gledale kot svetovno čudo (kakor da še nikoli niso videle avtomobila sredi hoste brez ceste!) in še in še in še. Toplo vam priporočam podobno doživetje, a kaj, ko takšnih šoferjev ni ravno na pretek, od Frenka naslova vam pa za noben denar ne izdam. Takšne naslove je potrebno namreč čuvati. Šele ko bo doma odprl kafič za džiparje in džezerje, vas bom povabil k njemu. Ker se bo tam kuhala dobra kava, rolala dobra muzika in zbirala dobra druščina ... Čezdrninstrn Šini parkireportaža o mi f® park sreda, 19.12. ob 19-ih ŠPORTNI VEČER - PREDSTAVITEV JADRALNEGA PADALSTVA Predstavitev tehnike letenja, videoposnetki, predstavitev opreme, šolanje pilotov, tekmovalno letenje... Predavatelj: Miran Žirovnik četrtek, 20.12. ob 20-ih DJ Gavio Gašper V., 18 let, Novo mesto Stil: House DJ T-Bone Matej R„ 17 let, Ljubljana Stil:Groovy, Detroit Tecimo DJ Dane Danijel M., 20 let, Ljubljana Stil: Groovy Techno petek 21.12 ob 21-ih TOXIC, DRZNI IN LEPI - koncert Vstopnina 600 sit (konzumacija 200 sit) sobota, 22.12. ob 21-ih JAM SESSION NOVOMEŠKIH GLASBENIKOV ponedeljek, 24.12.2001 ob 17h; Glavni trg, Novo mesto Frančiškanski komorni zbor - koncert božičnih pesmi torek, 25.12.2001 ob 17-ih; Glavni trg. Novo mesto Mali leteči cirkus, Gustavo Augusto Clovven - predstava sreda, 26.12.2001 ob 18-ih; Glavni trg. Novo mesto Jernej Zoran 3-o, Soddiha - koncert Jernej Zoran - kitara, Matej Ferlič - bas, Marko Zajc - bobni četrtek, 27.12.2001 ob 10-ih KINOTEČNI DOPOLDNEVI v LokatPatriotu KOLESA - jugoslovanski film (Točkovi, 1999) SOD SMODNIKA - jugoslovanski film (Bure Baruta, 1998) Vstopnine ni! četrtek, 27.12.2001 ob 16-ih; Glavni trg. Novo mesto Terpsihora Dance Company: Prihod dedka Mraza - plesna predstava četrtek, petek, sobota, 27, 28., 29.12. ob 20-ih MUZZKO ROLA VEČERI - glasbeni večeri petek, 28.12. ob 10-ih KINOTEČNI DOPOLDNEVI v LokalPatriotu ČRNA MAČKA, BELI MAČKON (Črna mačka, beli macot 1998) DESANT NA DRVAR (1963) KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE sobota, 22.12. in nedelja, 23.12, ob 19.30 - prednovoletni koncert Pihalnega orkestra Krka Zdravilišča iz Straže JSKD Novo mesto sreda, 19.12. ob 16-ih - otvoritev fotografske razstave v razstavišču Mestne občine Nm (razstavljajo udeleženci Foto puba) GALERIJA KRKA Razstave akademskega slikarja Petra Beusa. KNJIŽNICA MIRANA JARCA 1.12. - 31.12. Knjižnica Mirana Jarca, razstava Trije možje, ki obdarujejo Miklavž, Božiček, dedek Mraz ŠPORTNA DVORANA MAROF četrtek, 20.12. ob 20-ih koncert DMfPeta avenija, DJ Deki petek, 28.12. ob 20-ih koncert Dan D, Stara pravda, Toxic sobota, 29.12. ob 20-ih narodno-zabavni večer: Rubin, Ansambel Petra Finka, Mama Manka nedelja, 30.12, ob 20-ih koncert Siddarta, Durhmarsh ŠD LEONA ŠTUKLJA nedelja, 23.12. ob 20-ih božičnonovoletni koncert Helene Blagne Zaman z gosti Neda Ukraden, Hajni, Nace Junkar GLAVNI TRG ponedeljek, 31.12. od 22-ih silvestrski program: Tulio Furlanič in Sašo Hribar INFOTOČKA DRUŠTVA NOVOMEŠKIH ŠTUDENTOV OBVEŠČA Študentski busi Relacija NM - U, ob nedeljah s postaje pri občini: ob 19.15 uri, 1945 uri, ob 20.15 uri. Relacija L) - NM, ob petkih: ob 1340 uri izpred poslovne stavbe Mercator, za Bežigradom, ob 13.50 uri izpred francoske ambasade, poleg filozofske fakultete Relacija NM - MB, ob nedeljah z avtobusne postaje nad novo občino: ob 18.30 uri (gre po poti Nm-KrškoSevnica-Maribor) Relacija MB - NM, ob petkih ob 14.55 nasproti Trasta, ob 15.00 pri Tyrševi in ob 15.05 nasproti avtobusne postaje. Cena: (Ljubljana) 500,00 člani Maribor: 1000 člani 600,00 ostali 1100 ostali Rekreacija Razpored rekreacije: Nogomet: OŠ Grm - nedelja od 16.00 -18.00 Košarka: OŠ Grm - sobota od 15.00 - 1700 Košarka: OŠ Brusnice - sreda 20.00 - 21.30 Odbojka: Gimnazija NM - petek 19.00 - 21.00 Obvestilo: med 28.11. in 2.12. odpade rekreacija na OŠ Grm Aerobika: Člani DNŠ-ja imajo pri vseh programih Hop Kluba 15% popust. Uveljavljate ga lahko z DN&jevo člansko izkaznico. Hop klub vam nudi: nizko, srednje in visoko ntenzivno aerobiko, thai bo, rope skipping, program za nosečnice, programe za izboljšanje zdravstvenih težav, jutranje razgibavanje,... športno šolo, aqa aerobiko V novembru so se pričeli plavalni programi Hop Kluba. Info: 07 / 3325 355 Podroben program Hop Kluba vam je na voljo na Infotočki. Pravna pomoč DNŠ nudi študentom in dijakom brezplačno pravno pomoč, vsak petek od 1730 -18.30 na Prešernovem trgu 6. Študentje prava vam pomagajo pri: - iskanju raznih pravnih informacij - pouku o pravicah in dolžnostih glede na stanje, v katerem ste se znašli (npr.: kdaj ste upravičeni do rep. štipendije, do katerih ugodnosti so upravičene matere študentke, pravice otrok umrlih roditeljev ...) - pri sestavljanju prošenj, vlog, pritožb ... - pri sestavljanju pogodb (najemnih ..J V petek, 28.12.2001 pravna pomoč odpade. Študentski boni Prodaja bonov poteka nemoteno vsak delovni dan med 8. in 15. uro na Infotočki DNŠ. V mesecu decembru je zadnji dan za nakup bonov v petek, 21.12. do 15. ure. Decembrski delovni čas Infotočka bo v zadnji dneh decembra poslovala tako: DAN DATUM DELOVNI ČAS ponedeljek 24.12.2001 od 8.00 do 12.00 torek 25.12.2001 ZAPRTO sreda 26.123001 ZAPRTO četrtek 2712,2001 od 8.00 do 12.00 petek 28.12.2001 od 8.00 do 12.00 ponedeljek 31.12.2001 ZAPRTO torek 01.01.2002 ZAPRTO sreda 02.01.2002 ZAPRTO četrtek 03.01.2002 INVENTURA - ZAPRTO Delovni čas DNŠ študentskega servisa: DOLENJSKA. BANKA v° ° iT DAN DATUM DaOVNI CAS ponedeljek 24.12.2001 od 700 do 12.00 torek 25.12.2001 ZAPRTO sreda 26.122001 ZAPRTO četrtek 2712.2001 od 700 do 15.00 petek 28.12.2001 od 700 do 15.00 sobota 29.12.2001 ZAPRTO ponedeljek 31.12.2001 od 700 do 12.00 četrtek 03.01.2002 ZAPRTO-INVENTURA ZALOŽBA GOGA^Va Milano: med uporništvom in potrošništvom Tina Ban Turistični ogled Milana ne dopušča kakšnih posebnih estetskih užitkov. Umetelna arhitektura, ki je navadno v največji ponos starih italijanskih mest, je v Milanu neizvirna in pusta. Navdušila me nista ne renesančni dvorec Storzesco, ne slovita in prestižna opera Scala (njeno umazano pročelje niti slučajno ne daje slutiti, da je za ogled operne predstave z najcenejšega stojišča v najbolj oddaljenem kotu treba odšteti skoraj 5000 tolarjev). Toliko manj občudovanja zbujajo preproste nizke hiše z umazano-rumenimi fasadami, ki spominjajo na najljubšo barvo habsburške cesarice Marije Terezije. Ta je pokrajini Lombardiji vladala v 18. stoletju. Edina stavba z veliko začetnico je mogočna gotska katedrala "II duomo” ki velja za četrto največjo cerkev na svetu. Arhitekturni mozaik zaključujejo ogromni zapuščeni tovarniški kompleksi, raztreseni po vsem mestu, v katerih se zbirajo alternativni umetniki, brezdomci in aktivisti najrazličnejših društev. Čeprav je Milano danes modno, informacijsko in borzno središče, ne more skriti, da je bil še pred nekaj V enem samem sobotnem popoldnevu je bilo med ogledovanjem mestih znamenitosti mogoče opazovati tako prostovoljce, ki so zbirali prispevke za afganistanske begunce, manifestacije kakih 200 Romov, ki so paradirali ob spremljavi svojega pihalnega orkestra, kot shod nekega društva, ki je s ponujanjem vina, ki so ga kuhali ob stojnici s transparenti in letaki, poizkušalo osveščati javnost proti rasizmu. Ob tolikšni angažiranosti civilne družbe ni čudno, da mnoge od italijanskih protiglobalističnih skupin prihajajo prav iz Milana. Na glavnem mestnem trgu je julija brezplačno igral celo Manu Chao, ki je prišel spodbujat in novačit protiglobaliste, naj se udeležijo bližnjih manifestacij v Genovi. V svojevrstnem ozračju poznega kapitalizma tudi potrošniška kultura izgublja svojo privlačnost. Nakupovanje na bolšjih trgih je v zadnjih nekaj letih postalo pravi trend ne le med družbenimi aktivisti, ampak tudi med širšim srednjim slojem. Težko je Čeprav je Milano danes modno, informacijsko in borzno središče, ne more skriti, da je bil še pred nekaj desetletji predvsem industrijsko in delavsko mesto. Iz teh časov se je ohranil tudi uporniški duh delavskih gibanj, ki še danes živi. desetletji predvsem industrijsko in delavsko mesto. Iz teh časov se je ohranil tudi uporniški duh delavskih gibanj, ki še danes živi v številnih organizacijah civilne družbe in seveda v separatistični Severni ligi (ki zahteva odcepitev bogatega italijanskega severa od matične Italije). Če ne arhitektura, pa vsaj ta svobodomiselna upornost, daje Milanu svojevrsten pečat. Čeprav je v mestu izredno močna uporniška in liberalna tradicija, je Milano v zadnjih desetletjih postal valilnica nacionalističnih in konservativnih politikov. Tukaj sta se kalila tako Bossi kot Berlusconi. Ta, ki je bil v Milanu tudi rojen, je v mestu zakupil kar celotno četrt Milano Terzo ter se promoviral z lastništvom nogometnega kluba AC Milan. Vendar pa politika v Lombardiji, ki jo uvrščajo med najrazvitejše in najbogatejše evropske pokrajine, še posebej pa v njeni prestolnici, Milanu, močno izgublja razumeti, kako da se vedno večji del prebivalstva prestolnice mode, stila in glamurja zavestno odloča za skromnost, funkcionalnost in minimalizem. Morda pa je tudi to le modna muha. Kljub veliki gneči smo se tudi mi podali na kratkočasno postopanje po stojnicah osrednje bolšje tržnice. Premrli obrazi prodajalcev so neprizadeto spremljali naše brskanje, pomerjanje in smeh. Oguljene krznene plašče, kavbojke na tisoč in en način, stenske ure vesoljskih oblik, vaze, rezervne dele za motorje... vse rabljene stvari odkupujejo specializirani posredniki, ki blago nato vsak dan ponujajo na svojih stojnicah. Mednje so se mešali imigrantje s peruanskimi pleteninami, mehiško bižuterijo in afriškimi kipci, tolkali... V Milano se namreč (poleg Rima) steka glavnina priseljencev. Italija je zanje postala zanimiva šele pred tremi desetletji, ko je prišlo do gospodarskega "booma’; zato je imigrantska populacija sorazmerno mlada in slabo Vendar večerja z aperitivom v Milanu ne pomeni zaključka dneva, temveč začetek noči. Tudi to mesto je namreč eno od tistih, ki nikoli ne zaspijo. Ulični vrvež je enako živahen ob dveh popoldne kot ob dveh zjutraj. svojo moč. Politične aktivnosti in funkcije so se razpršile med najrazličnejša društva in organizacije civilne družbe. Liberalnejše in bolj inovativne se v Milanu združujejo znotraj Centro sociale, ki bi ga bilo mogoče primerjati z ljubljansko Metelkovo. Vsak koncert, razstava, vsak izvod časopisa, ki ga izdajo tovrstne skupine, ima tendenčno konotacijo. Hitro in burno se odzivajo tako na dogajanje v bližnji kot daljni okolici, največ uspehov pa imajo pri reševanju težav na lokalni ravni. Ravno letošnje jeseni se je ena od takšnih skupin lotila zasebne fakultete za ekonomijo (Buconi), ki je hotela na eni od redkih zelenic v mestnem središču sezidati športno dvorano za svoje študente. Posredovanje in manifestacije, ki jih je organiziralo eno od društev iz Centro sociale, je to dejanje preprečilo. Z organizacijo kulturnih, športnih in drugih dogodkov, ki bi jih - kakor na primer slovenske študentske organizacije - pripravljali v duhu masovne zabave ali zaslužkarskih namenov, se ta društva ne ukvarjajo. Najpogosteje svoje prireditve organizirajo na prostem, takim pravijo kar "open space" za nekatere uporabijo zapuščene tovarniške komplekse, včasih pa jih pripravijo tudi na mestnih ulicah. Ulično dogajanje zato tudi po njihovi zaslugi nikoli ne zamre. organizirana. Med njimi prevladujejo Afričani iz Maroka, Senegala in Angole ter latinskoameriški Ekvadorci, Peruanci in Brazilci. Po zaključku turističnih ogledov smo se ponavadi odpravili v katerega od barov, ki ponujajo “aperitivo1: Te priljubljene navade, ki se je v zadnjih dveh letih prijela v Milanu, ni najti v drugih italijanskih mestih. V lokalih si je v poznih popoldanskih urah ob naročilu pijače mogoče zastonj postreči s hladnimi solatami, narezki in z avtohtonimi lombardijskimi specialitetami: gorgonzolo in polento. “Lokal, ki ne ponuja "aperitiva” danes v Milanu ne more preživeti ” so razlagali milanski prijatelji. Ob pogledu na sestradano množico, ki se je kar naprej vračala po repete, so se razblinili še zadnji stereotipi o milanski prefinjenosti in snobizmu. Vendar večerja z aperitivom v Milanu ne pomeni zaključka dneva, temveč začetek noči. Tudi to mesto je namreč eno od tistih, ki nikoli ne zaspijo. Ulični vrvež je enako živahen ob dveh popoldne kot ob dveh zjutraj. Meščani se gnetejo v vrstah za vstop v nabito polne plesne klube, pozno v noč posedajo po restavracijah ali pa se zgolj sprehajajo med izložbami visoke mode po Via Napoleone. giasoa O.S.T: Nove glasbene perspektive Z mešanjem do Komorna orkestralna glasbe v Novem mestu novega park:kultum Marijan Dovič Nedavni glasbeni dogodki ob 150-letnici rojstva skladatelja patra Hugolina Sattnerja, ki so potekali med 20.10. in 1.12. v novomeški frančiškanski cerkvi, so poleg obilice zborovskih dogodkov sprožili tudi dvoje "lokalnih’’ orkestralnih projektov, in sicer izvedbo dveh baročnih "evergreenov” (Bachova Arija iz III. orkestralne suite ter nesmrtni Albinonijev Adagio) na pobudo in pod taktirko organista Milana Brudarja ter izvedbo precej zahtevne Sattnerjeve “Misse Seraphice" za zbor; orgle in orkester pod vodstvom zborovodje Mateja Burgerja. noč 1998 pa z novomeškimi glasbeniki Handlovo Alelujo in Mozartov Ave verum. Matej Burger pripravi božična koncerta zbora in orkestra, najprej na Kapitlju (1999) in potem pri frančiškanih (2000). Za veliko noč 2001 priložnostni orkester pod njegovim vodstvom prvič izvede Serafico, ki se ponovi 1. decembra v okviru Sattnerjevih dni, poleg tega pa pripravi dve že omenjeni skladbi še Milan Brudar. Skupina O.SI s kombiniranjem rocka, hip hopa, elektronske glasbe in metala vpeljuje nekaj novega v slovenski glasbeni prostor. O.ST je zasedba, ki je bila pod imenom Metropolis nominirana za Zlatega petelina v kategoriji alternativne glasbe, sedaj pa je z novim članom in pod novim imenom naredila korak naprej: plošča 8mm in nastopi na številnih odrih, tudi v novomeškem Patriotu. Skupino sestavljajo Anže Breskvar na Oba dogodka, tokrat seveda v funkciji proslav temu našemu odličnemu someščanu, pa sama od sebe napeljujeta na že nekaj let zorečo misel v glavah mnogih novomeških godalcev, namreč na idejo o kvalitetni manjši zasedbi, ki bi bila sposobna izvajati predvsem starejšo komorno glasbo, nastopati v manjših akustičnih prostorih in cerkvah ipd. Taka zasedba bi zapolnila nek segment v glasbeni ponudbi mesta, ki je v tem trenutku še nezapolnjen. Ta razmah in široka paleta izbora glasbenikov nudita tudi realno izhodišče za razmišljanje o manjši, komorno naravnani, pretežno godalni zasedbi, dopolnjeni po potrebi s pihali ali tudi trobili, ki bi lahko posegla po biserih iz “nesimfonične” glasbene zakladnice in tako dopolnila pretežno "velikosimfonični" in revijski značaj velikega orkestra; koncertirala pa bi predvsem po manjših, akustičnih prizoriščih. Taka zasedba bi nudila več možnosti za sodelovanje z različnimi solisti, izvajanje baročne in klasične glasbe (pa tudi sodobnejše komorne glasbe), bila pa bi bolj odprta tudi za sodelovanje s pevskimi zbori in vokalnimi solisti ter delovala tudi na Seveda je po logiki stvari - pa tega ne gre razumeti zagrenjeno, temveč s kirurško hladnostjo - zelo verjetno, da bo nekoč Novo mesto spet mesto iz “ameriške zgodbe": z nekaj pubi in kinodvorano. A vedno tudi z možnostjo preobrata. Tak preobrat se lahko vedno znova napaja iz podob “slavne preteklosti” iz katerih vsake toliko nenadejano privre na dan studenec ustvarjalnosti. tudi v novomeškem Patriotu. Skupino sestavljajo Anže Breskvar na bobnih, Griža Šoba na kitari. Matjaž Hočevar na basu, Gregor Žavcer elektroniki in vokalist Lado Bizovičar OST ste za prvi album še zelo mlada skupina. Kakšni so bili začetki vaše glasbene poti? Začetki OST-a sežejo v oktober 2000. Takrat se je začel delati material in se je v bistvu že na začetku snemala plošča. Pevca smo dobili nekako v novembru, ko se je vrnil iz Nevv Yorka, kjer je bil poslovno. Zanimivo je, da je vam uspelo tako na hitro posneti ploščo, saj je v Sloveniji nekakšno povprečje, da skupina obstaja kakšnih pet, šest let preden jim to uspe ... Trije smo bili že šest let skupaj (kot Metropolis, op. a.), potem pa smo takratni projekt po dveh ploščah zaključili. Torej gre sedaj na nek način za nadaljevanje? Na nek način da, čeprav se |e stil in zvok tako zamenjal, da gre dejansko »VV: na J za popolnoma drug koncept glasbe. Tako niti ne moreš govoriti o nekem nadaljevanju, ampak gre za popolnoma novo skupino, zato pa je tudi novo Zveni visokoleteče. Mesto, kot je Novo mesto, po logiki stvari načeloma ne bi smelo imeti nikakršnega orkestra. David iz Seattla, ki uči angleščino na kmetijski šoli in ga poznajo mnogi gostje večernih novomeških klubov, pravi, da bi takole mesto v ZDA imelo le nekaj pubov in kinodvorano. Pa ta trenutek temu ni tako. Znani slovenski skladatelj, Novomeščan Pavel Mihelčič, je bil lansko leto malodane ganjen, ko je slišal od novomeških simfonikov pod taktirko Zdravka Hribarja izvedeno svojo skladbo, napisano za profesionalni orkester Pravzaprav moramo priznati, da se premik z mrtve (orkestralne) točke začne ravno z dejavnostjo ravnatelja novomeške glasbene šole Zdravka Hribarja in njegovega simfoničnega orkestra, ki je zrasel tako rekoč “ex nihilo” In če se je dalo pihalska, trobilska in tolkalska mesta (izvzemši fagot in oboo) že od vsega začetka zadovoljivo napolniti, danes pa v Straški pihalni godbi Mira Sajeta prekaljeni glasbeniki odlično funkcionirajo v obeh zasedbah, se sam kot član orkestra od njegovega poroda še živo spominjam praznih violinskih pultov in najetih čelistov in violistov. Ne, v Novem mestu pred nekaj leti godalcev sploh ni bilo, igrati godalo pa je bilo karseda nemoderno početje. Ce pa danes pride naključnež opazovat sobotno vajo simfonikov, komaj lahko pomoli nos v natlačeno Kozinovo dvorano, ki komaj še zadošča prek 80-članski zasedbi. Najeti glasbeniki s koncertov orkestra počasi jemljejo slovo. Odkod tak preobrat, taka moč (kadrovske) reprodukcije? Očitno se je dolgoletna vzgoja ustreznih glasbenih kadrov ujela v uspešno samoojačujočo zanko: vse več je bilo godalcev, bili so vse boljši, vse več se jih je vpisovalo v šolo, biti godalec pa je spet postalo “moderno’’ - in napredek je vsem dajal novega zagona. Tako ima danes orkester za sabo obsežno literaturo, med katero se najdejo tudi izjemno zahtevne skladbe, npr. Gershvvinova Kubanska uvertura ali Schubertova Vlil. simfonija (Nedokončana), pa samostojno zgoščenko revijske glasbe in zgoščenko z mašo Ignacija Hladnika (skupaj s Krkinim zborom; posneto v kapiteljski cerkvi) ter vrsto uspešnih nastopov, med katerimi v slovenskem merilu gotovo izstopa koncertna izvedba Kozinove operete Majda z novim libretom, ki te dni doživlja reprizo. področju interpretacije izjemno bogate in vznemirljive tradicije cerkvene glasbe. Potrebno je seveda odločno vodstvo, jasna vizija ter nekaj začetne finančne in infrastrukturne podpore. V začetku, morda pa tudi trajno, bi skoraj morala biti projektno zasnovana, da ne bi že tako zasedenih glasbenikov preobremenila z vajami - gotovo pa bi bila sposobna izvesti denimo dva koncerta na leto, kakšnega tudi v povezavi s katerim od novomeških pevskih zborov (tovrstnega sodelovanja je bilo doslej relativno malo). Časi Hugolina Sattnerja in Ignacija Hladnika, pa seveda tudi glasbeni razmah sedanjega trenutka, pričajo, da ob ideji in viziji stvari niso nemogoče. Seveda pod pogojem, da bo še ostalo na svetu pleme, ki je sposobno žrtvovati sobotno dopoldne ali nedeljski večer za muziciranje brez (otipljivih) finančnih koristi. Kot že vemo, smo za (ne)ustvarjanje lastnega družbenega m kulturnega prostora odgovorni predvsem sami. Imamo lahko nič orkestrov ali pa tri, nič priložnostnih komornih kvartetov in kvintetov ali pa množico, nič uspešnih cerkvenih in posvetnih zborov ali pa nešteto. Seveda je po logiki stvari - pa tega ne gre razumeti zagrenjeno, temveč s kirurško hladnostjo - zelo verjetno, da bo nekoč Novo mesto spet mesto iz "ameriške zgodbe”: z nekaj pubi in kinodvorano. A vedno tudi z možnostjo preobrata. Tak preobrat se lahko vedno znova napaja iz podob “slavne preteklosti” iz_ katerih vsake toliko nenadejano privre na dan studenec ustvarjalnosti. Če so sedanji časi resnično “zlati” in se bodo v anale kot taki zapisali, pa lahko upamo, da nam ta hip ali kdaj pozneje naklonijo tudi kakšnega skladatelja, ki bo vsaj Sattnerjevega kova. A kljub navideznem mrtvilu je bilo tudi na področju manjših zasedb zaznati neko gibanje predvsem pri projektih, povezanih s cerkveno glasbo. Če se od zgodnjih sedemdesetih, ko je bratiianiel z orkestrom pri frančiškanih izvedel Sattnerjevo Serafico, ni zgodilo skoraj nič, lahko konec devetdesetih opazimo kar nekaj premikov: pater Marjan Cvitak (sicer z malim orkestrom iz Ljubljane) izvede Mozartovo Spatzenmesse, za veliko ime. Ali gre za kratico? Tudi. V osnovi izhaja iz Original Soundtrack, torej filmska glasba ali nekaj podobnega. Lahko pa je tudi čisto slovensko ost, lahko pa je kot kratica tudi nekaj čisto tretjega. Imamo nekaj smešnih in nekaj resnih razlag imena. Veliko pozornosti pri svojih nastopih in javnih pojavljanjih dajete zunanjemu izgledu. Bili ste ena prvih skupin sedanjega časa pri nas, ki se na odru in v videospotu pojavi z make-upom. Koliko poudarka torej dajete na performance? Čim več. Zaenkrat mogoče niti nimamo sredstev, da bi to do konca uresničili, ampak namen je, da bi vključili čim več medijev, čim več načinov predstavljanja naše glasbe. Suha glasba danes morda ni isto, kot je bila recimo pred tridesetimi leti. Danes je treba poskrbeti za videospote in take stvari, saj moraš poleg glasbe še nekaj vizualno povedati. Zato se gremo te “sove'; kakor nam pač dopušča prostor. Če je recimo majhen oder, nimaš kaj.. .Torej večji je oder, več možnosti imaš za pripravo. Ste tudi eden redkih bendov, ki je uporabil del tuje pesmi (M. Jackson : Beat It, op. a.) in to tudi odkrito povedal, saj so ostali večinoma užaljeni, če se jim to pove ali pa tega ne govorijo na glas. Ali gre za podoben pristop, kot pri elektronski glasbi, ko poberemo nek sample in z njim potem manipuliramo? Torej, to se je začelo nekako pri rapu v osemdesetih, ko so začeli predelovati stare plošče, z njih jemati beate m podobno. V bendu nekako tako razmišljamo, da je nadgrajevanje oziroma spreminjanje nečesa že narejenega lahko samo pozitivno. Beat it oziroma Bolne želje je nekakšno posvetilo našim nekdanjim idolom oziroma idolu. Uporabljena je podlaga, vokalna linija, vse ostalo pa je popolnoma avtorsko. Je predelava oziroma priredba, ne samo izvedba, kajti najlažje bi bilo vzeti pesem, jo na novo posneti z novejšimi sredstvi, ji malo dvigniti tempo m imaš hit, ampak to ni M bil naš namen. Kakšen je vaš pogled v prihodnost? vprašanje. Ne mislimo, da bomo dobiš nekakšno priznanje za to, kar obogateli, ker ;ar delaš, ker c nenazadnje tudi denarja v vso stvar. Na koncu ti uspel, čeprav na drugi strani ni nekih ogromnih bodo, pa toliko bolje. Pustiti nek pečat, to je to. ne bomo. e daieš toliko č 1 .č 1 park:kultum *teater Paula Vogel: Kako sem se naučila voziti Prešernovo gledališče Kranj Režija: Mateja Koležnik Novo mesto, Dom kulture, 21. novembra 2001 Paula Vogel potuje med telesnim in psihičnim, med stereotipnim in posebnim, med ugodjem in bolečino, med gnusnim in prijetnim ... Kako sem se naučila voziti je drama o pedofiliji. Stric zlorablja nečakinjo. Prvič se zgodi pri enajstih letih - za volanom se z njo v naročju samozadovolji. Zlorabljanja se mama sicer zaveda, a nič ne naredi. Stric Tič (Bine Matoh, k. g.) in nečakinja Tarnala (Vesna Jevnikar) se redno dobivata na pogovorih, ki so verjetno vedno še kaj več, vse do njenega osemnajstega leta, ko mu pove, da se ne bosta več videvala. Stric se zapije in po sedmih letih umre. Zloraba je v drami zastavljena precej kompleksno. Včasih se zdi, da je telesna, spolna zloraba celo pomaknjena v ozadje in je tisto pravo nasilje v resnici psihično. Priklepati nekoga s tako silo nase, da ta ne more nikamor. Odvisnost ne le strica od Tarnale, ampak tudi Tamalina odvisnost od njega. Ker sta s stricem sorodni duši, se v tisti čudni družini (mama je huda pijanka, očeta sploh ni, dedek in babica sta kot pohotna najstnika) lahko pogovarjata le drug z drugim. Za gledališče je način, v katerem se govori o raznih temah (še posebej resnih), zelo pomemben. Resnobna prizadetost lahko na odru dobi močan pridih patetičnosti, morda celo zoprnega moraliziranja, kar pa nima kdo ve kakšnega učinka. Verjetno je tak način preprosto preveč neposreden. Gledališče rabi metafore, simbole, drugačne prenesene pomene in ostale zvite poti, ki dajejo gledalcu občutek suverenosti in predvsem prostor za lastne občutke in misli. Ta prostor pa ta ameriška drama omogoča. Ne zapade v solzavost. Paula Vogel vozi po robu. Počasi in previdno pelje med komičnim in resnim. Giblje pa se tudi med preteklostjo in sedanjostjo. Tamaline misli, njeni spomini vodijo v preteklost, minuli dogodki pa dajejo slutiti sedanjost. Režiserka Mateja Koležnik in dramaturg Blaž Lukan in igralci šofirajo po isti cesti. Dosežejo, da me sredi krohota stisne pri srcu in mi skoraj postane nerodno, ker sem se smejala. Dosegajo pa tudi nekakšen potujitveni učinek, distanco do celotne predstave. Ne samo z napisi, ki popeljejo v določeno leto in določen prostor; tudi z drobnimi detajli, ki jih ustvarja predvsem zbor Moški grški zbor (ded, natakar; gimnazijec) igra Gregor Čušin, Ženski grški zbor (mama, teta Mary, gimnazijka) Darja Reichman, Najstniški grški zbor (babica, gimnazijka, glas enajstletne Tarnale) pa Vesna Slapar. Drama je napisana kot spominjanje že odrasle Tarnale in v tem spominjanju se odigravajo ključni dogodki njenega življenja. Tarnalo pa ta preteklost še kako vznemirja. In vsi igralci ustvarjajo vtis odigravanega in ne resničnega, v tem trenutku živetega življenja. Tamalin ekspresiven film v glavi. Zmoti me samo funkcija Podajalca (opravlja jo Bojan Hudernik), ki deluje kot nek tujek izven konteksta in se mi zdi vpeljana brez potrebe. Scenografija Mete Hočevar ne postavlja konvencionalnega prostora, ampak samo omogoča improvizirani stik z realnim prostorom časa tistega minulega dogodka. Vse misli pomaga konkretizirati in jih prilepiti na realno sedanjost. Prav isto pa stori tudi Alan Hranitelj s kostumi, ki iz svoje nevtralnosti zlezejo samo takrat, kadar je to nujno potrebno - takrat prevzamejo vlogo definiranja prostora in se prostor Hočevarjeve umakne. Vse je v službi Tamalinega spominjanja svojega otroštva. In vse daje slutiti, da je to le še nek oddaljen spomin, ki je že mimo, a močno prisoten, resničen, konkreten in včasih smešen. Ampak tišči. Magda Lojk Bernardo Atxaga To nebo. Ljubljana: Študentska založba, 2001. (Knjižna zbirka Beletrina), 138 str., 3900 SIT Že druga knjiga slovitega baskovskega pisatelja pri Beletrini, tokrat nekoliko krajše, novelistično prozno besedilo, je morda na nek način odslikava tistega, kar je Atxaga povedal že s svojim romanom Osamljeni mož [Beletrina 1998), le da tokrat skozi notranjost ženske junakinje. Zunanji okvir zgodbe: pripadnica baskovske teroristične organizacije zapušča štiri stene zapora in se po zblojeni in burni prvi noči svobode vrača z avtobusom iz Barcelone v Bilbao. Vrača se v že naprej pokvarjeno “novo življenje” ki ji ga bodo na eni strani grenili bivši “insajderji” na drugi policija, na tretji odtujeni znanci. Okrog te fabulativne niti se potem podobno kot v Osamljenem možu nizajo podobe preteklosti ter refleksija sedanjosti in prihodnosti: smisel in nesmisel borbe, eksistence, vprašanje svobode, podreditve, poslušnosti, izdajstva, individualnega nasproti kolektivnemu. Dovolj zanimivo fabulativno izhodišče, skratka, na nek način tudi trendovsko (manjšine, terorizem ...). Toda to ni tisto, zaradi česar Atxago radi beremo. Za dobro literaturo je treba nekaj več kot le dobra ali aktualna zgodba. Kaj mislim s tem, je mogoče nakazati s pomočjo neke nenavadne, a z mojega izhodišča zelo aktualne paralele, ki nam bo morda osvetlila še nekatere sociološke parametre dogajanja okrog literature. Med nedavnim obiskom Pariza mi je neki Senegalec na žuru pri prijateljici Suzi Bricelj razlagal o slovenskem pisatelju, ki da je pred kratkim uspel v Franciji. Ko se zediniva, da gre najbrž za Bartolov Alamutlki je tam resda sijajno uspel, a od tega je že precej let), se žur pač nadaljuje ob moji fascinaciji nad možakovo obveščenostjo. A že naslednji dan pokliče, da ne Bartol, temveč neki Pahor z romanom Les jours obscurs doživlja nesmrtno pariško slavo. Sele doma osramočen izbrskam Zatemnitev (Boris Pahor; Slovenska matica 1987) in se lotim branja. Solidna, napeta fabula: življenje mladega intelektualca Radka tik pred in med drugo svetovno vojno v Trstu; podobno kot Atxagovi junaki je pripadnik zatirane, a narodno zavedne manjšine, ki se začne v vojnih razmerah, soočena z nasiljem fašizma in kasneje nacizma, organizirano upirati. Vsi pogoji za dobro zgodbo so tu. In vendar, kakšna kvalitativna razlika v izrabi umetniških sredstev, ki jih ponuja literatura! Na eni strani mučno intelektualizirajoče posredovanje čustev in misli ter zracionalizirane in psihološko kljub želji po kompleksnosti pravzaprav banalizirane podobe medčloveških odnosov ter prikazov moralnih dilem zgodovine (Pahorjev junak se ne more identificirati ne s “črnimi” ki sodelujejo z okupatorjem, ne z “rdečimi" ki izkoriščajo vseljudski nalet zgodovinskega trenutka za ideološko uzurpacijo - to pa počne nekajkrat in na kar nekaj straneh z očitno zgodovinsko trezno distanco, ki je pač sočasnemu junaku v vrtincu dogodkov nikakor ni mogoče pripisati). Skratka, Pahor ne najde svojim idejam tega, čemur lahko rečemo “literarni ekvivalent” zato njegovo pisanje, čeprav do neke mere prebavljivo, ostaja na meji esejistike. Za razliko od njega uspe Atxagi v omejenem prostoru zarisati vso večdimenzinalno tesnobnost človeka, ujetega v preteklost in brez perspektive v prihodnosti, ne da bi za to uporabljal opise in razlage “od zunaj1; njegove zgodbe in junaki se “dogajajo” skozi literarno posredovanost zgodbe, v čemer lahko iščemo, kolikor o čem takem še smemo govoriti, njegovo literarno kvaliteto. Kot nam dokazuje Pahorjev francoski prodor, razlogov za dejanski uspeh (vključno s finančnim) na knjižnem velesejmu ne smemo iskati le v t. i. literarni kvaliteti. Gotovo je tudi k priljubljenosti Atxage pripomogla njegova “drugačnost" pripadnost obrobni in zatirani narodnostni skupnosti, ki poleg vsega buri domišljijo še z dolgoletno prisotnostjo na “teroristični” sceni - tu si ne gre slepiti oči. In skoraj gotovo je tudi Pahorjeva obstranska pozicija - v Sloveniji zaradi ideološke oporečnosti in v Trstu kot manjšinskega pisatelja - skratka, marginalnost avtorja in še bolj njegovih junakov, pripomogla k zanimanju francoskega trga zanj. Končni nauk zgodbe pa je ta: literarna kvaliteta ne zanima nobene ideologije, pa naj bo ta rdeča, črna ali pa aktualnejša, npr "vključevanje margine” denimo “zapostavljenih” žensk in vsakršnih manjšin in delinkventov; še manj zanima komercialno naravnani knjižni trg. Ideologija literaturo hvali ali napada z vatlom ustrezanja ideji, trg s potencialno prodajno zanimivostjo. Vprašanje specifične kakovosti pa ostaja relevantno le še za peščico literarno “vzgojenih” bralcev. Marijan Dovič park:strip CLOV/EH 2001 ITIRH šport in biznis Med številno množico ob prihodu slovenske nogometne reprezentance na Brnik je bilo tudi celotno vodstvo novomeškega nogometnega kluba Ean. To je bil edini način, da pridejo v stik s Srečkom Nacionale Katancem. Uprava kluba, ki želi Srečka pripeljati v NK Ean (???) se čuti dolžna, da obema zvestima gledalcema omogoči ogled prvoligaške tekme na domačem stadionu še pred njuno smrtjo. odštevanka Minilo je že 30 dni, odkar je Dr Peter Jerman predsednik KK Krka Telekom. Vlade Sodček je še vedno športni direktor!? seštevanka promet in zveze Gospa Metek Rupel, alfa in omega zunanjega ministrstva, je ob novici, da je slovenska vlada kupila letalo falcon, doživela hujši živčni zlom v nizu. V najslabšem primeru je pričakovala, da se bo v prihodnje na nakupe klobukov peljala z Air Force One. Najbolj je nasankal njen mož, zunanji minister Debilko Rupel, ki je fasal klasično žensko kazen, (nikoli več ne boš videl moje črne muce tlač, itak) lokalne in analno -globalne novice Kako je Knez Miloš, neprekosljivi šef druge največje slovenske farmacevtske firme, reagiral na preseravanja novoposranega preseratorja Shit'n Younga, veleposlanika ZDA v Sloveniji? V svojem značilnem diplomatskem slogu in slogu Drnovška iz devetdesetih mu je lepo rekel: Pol pa kar pejte domov, (striček Samo, prihajam domov tlač) vsi različni, nekateri tudi enakopravni Metadoni: Kakšna je razlika med Inseratorjem in Bogom?! Mirko i Slavko: ??? Metadoni: Bog zase ne misli, da je Inserator!!! kjer je volja je pot Ni res, da slovenska vlada ni pripravljena na prihajajočo svetovno gospodarsko krizo. V vladi namreč poznajo odgovore tudi na vprašanja kot, kaj bi se zgodilo, če bi se Slovenija naenkrat znašla v Sahari: Prvi dan bi bili vsi začudeni. Drugi dan bi zasedal parlament. Tretji dan bi se podražil pesek. (oddelek za pričakovanje in saniranje nepričakovanih ekonomskih dejavnikov na račun davkoplačevalcev pri Ministrstvu za finance republike Slovenije tlač) napad na normalnost Dolgoletni zvesti bralec in mecen Potlača podžupan Adolf Zupan, respektovani in milovani, nam je sporočil, da je ob doživetem napadu na normalnost (ko je bil naravnost kriminalno izločen iz igre za direktorja Telekoma) upošteval farmacevtski nasvet meseca iz prejšnje številke, nakar se mu je stanje v trenutku izboljšalo, tako da že pripravlja dobro merjene protiudarce. Direkcija mu v dodatno spodbudo podarja doživljenjsko naročnino na Potlač s še vedno neverjetnim 3% popustom. (I II be bak tlač) Slovenska reprezentanca je izgubila že lepo število tekem zapored. Vlade Sodček še vedno ni športni direktor Košarkarske reprezentance Slovenije?! Pozor; pozor! Posebno obvestilo! Še vedno se išče športni direktor KK Krke Telekom Vlade Sodček. Nazadnje so ga videli 14. novembra na letalu, pri vrnitvi novomeških košarkarjev iz Črne gore, ko je s šampanjcem v roki proslavljal uvrstitev slovenske nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo. Potlač, lokalno trobilo Diretor: Dr. Novšek Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen Specialna enota: Šizi (poveljnik), Metadoni (v.d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) Glavni štab: Rotovž email: potlac@drustvo-dns.si nagovor Novomeščanom Drage Novomeščanke in Novomeščani, dame in gospodje, bivše tovarišice in tovariši, hetero-; bi- in homoseksualci, zaposleni, prezaposleni, napol zaposleni in nezaposleni, alkoholiki in narkomani, umetniki in proletarci, dragi Romi. Prišel je čas za razmislek. To, da gre Svet v f ranže, je prvo dejstvo, ki pa je v redu. Če ga vodijo telebani z inteligenčnim kvocientom 91, vsi drugi pa jim ploskajo, potem bi bil vsak drugačen rezultat zgolj izjema, ki potrjuje pravilo. V vsakem primeru gre za primer; ki ni vreden naše pozornosti. To, dajgre Slovenija v franže, je drugo dejstvo, ki je tudi v redu. Ce jo vodijo prikriti fašisti, ki sanjajo, da so bivši komunisti, ki furajo liberalizem in pluralizem, vsi drugi pa jim ploskajo, potem bi bil vsak drugačen rezultat zgolj izjema, ki potrjuje pravilo. V vsakem primeru gre za primer, ki ni vreden naše pozornosti. To, da gre Novo mesto v franže, je dejstvo, ki pa ni v redu. Problem ni v tem, kdo to mesto vodi, ampak v tem, kdo ga ne vodi. V.vsakem primeru gre za primer ki je zelo vreden naše pozornosti. Pustimo novomeško oblast na miru. Tam so preveč zaposleni s postavljanjem pravih ljudi na prava mesta, po partijski liniji. Toda to še ni vse. Ko je pravi človek na pravem mestu, ga je potrebno tam tudi obdržati, za kar je treba okoli tega človeka zgraditi cel strokoven in sposoben štab, ki zadevo nato pelje naprej, namreč od vodilnih delavcev ni za pričakovati ti dve vrlini, partijska knjižica zadostuje. In, ker so primadone kot po pravilu ponavadi še nehvaležne, gre pri vodenju občine pač za nehvaležno delo. Pustimo novomeško kulturo pri miru. Zakaj bi se mi razburjali, če v Kulturnem, se opravičujem, Kliničnem centru Janeza Trdine trošijo bale denarja, produkcija pa jim ni niti na nivoju povprečnega prdca. Da ne govorimo o filmih, čista driska. Ampak važno, da je novomeška jara gospoda zadovoljna, da pač ima mesto, kjer lahko paradira, se promovira in sproducira. Še dobro, da jih Berger kdaj pa kdaj pelje na prepih, drugače bi se zadušili v lastnem smradu. Pustimo novomeški šport pri miru. Ne smemo se preveč vznemirjati, ko košarkarski klub, ki igra v vseh možnih elitnih evro-balkanskih ligah izrazi potrebo po lokalni formi in vsebini. Fantje, če bi bili radi klub lokalnega formata, potem se prijavite v rekreacijsko ligo pri Agenciji za šport. Stekate. Stekate vi... In nazadnje pustimo pri miru novomeško gostinsko ponudbo, ki spada v tako imenovani kulturno-zabavni sektor, za najbolj pomembno panogo vsakega mesta, panogo, ki neposredno dviguje moralo zjebanim prebivalcem, rečeno nekoliko metafizično, za zrcalno dušo mesta. Ta ponudba je pri nas v pizdi, ampak res v pizdi. Ni niti na nivoju Afganistana. Tam jo sploh nimajo, kar je veliko boljše, kot če bi imeli novomeško. In potem se folk pritožuje, ker Benko mafija širi svoje papke. Ampak fantje znajo sproducirati vsaj kakšen go-go večer, kakšen moški striptiz in kakšen red buli party, ko bo prvič nastopila Mia Žnidaršič, bodo zmagali. In kaj je razen visokih cen, sproduciral recimo lokal Luna. Nič, popolnoma nič, razen kup tračev ob upokojitvi lastnika, ki še danes ni toliko pošten, da bi histerični novomeški javnosti razjasnil, zakaj je v resnici lokal tudi zaprl. Imel pa je ta lokal tako kot samo Novo mesto odlične geografske danosti, žal ne izkoriščene. In kaj v tem mestu sploh lauf a? Odgovor vam je dobesedno na dlani, Potlač laufa. To malo, zanikrno, neodvisno, lokalno trobilo, kar bije v oči s svojo odličnostjo in kvaliteto, s svojim neprecenljivim smislom za humor, s svojo aristokratsko držo. Ne samo, da smo pri Potlaču mladi, močni in pametni. Tudi lepi smo. Zato vam drage Novomeščanke in dragi Novomeščani, ter vsi zgoraj omenjeni prebivalci, v teh težkih, duhamorečih in srcetrgajočih prazničnih dneh, polagam tele besede na vaša izmučena srca. Kupujte Park, da boste brali Potlač. Tako je govoril Dr Novšek, ko je tistega meglenega decembrskega jutra sedel pred ogledalom in bil nezadovoljen s tistim kar je videl. DRUST-0 štuDsnTov RAZPIS ZA OBLIKOVALCA KUP'02 VSEBINA RAZPISA: Društvo novomeških študentov bo že sedmo leto zapored izdalo knjižico ugodnosti in popustov »KUP'02«. Projekt je že v polnem zagonu in manjka mu samo še oblikovalec. Zato DNŠ razpisuje natečaj za oblikovalca; Če želiš sodelovati pri projektu, pošlji pisno prijavo na: DNŠ Prešernov trg 6 8000 Novo mesto s pripisom: »Za KUP'02, NE ODPIRAJ« najkasneje do 28.12.2001. Pisna prijava mora vsebovati univerzalni vzorec popustniškega kupona, zgornjo platnico knjižice, nalepko in tiskan oglas KUP'02. Prijavo lahko pošlješ tudi po elektronski pošti, na naslov infotocka@drustvo-dns.si.Za prijavo preko elektronskega naslova veljajo enaki pogoji. 1 r * H i ■# I i * napotka: u, Knjižica bo žepne velikosti in bo imela Š2 dvobarvni tisk lističev in platnic. ^ s 5 (KRKK Zdravo novo 2002. vse dodatne informacije pokliči na 07 / 3374 374 ali emailiraj na infotocka@drustvo-dns.si Trgovina in servis z računalniško opremo Dobrava 35, 8222 Otočec ob Krki Tel: 07/30-99-400, fa.\: 07/30-99-401 email: belbled(fl)belbled-sp.si http://www.belbled-sp.si i a s. 3 3 -§ !_ 3 novoletna ponudba ZELO UGODNI NOVOLETNI POPUSTI RAČUNALNIŠKE OPREME PC Celeron 900Mhz, 128Mb, 40Gb, GeForce MX 32Mb, miš, CD 52x, tastatura, zvočniki, CENJENIM STRANKAM IN POSLOVNIM PARTNERJEM SE ZAHVALJUJEMO ZA ZAUPANJE TER USPEŠNO SODELOVANJE. novoletno darilo, cena z DDV 118.900.00 SIT .......... ■ : ■ ' mmp : VOŠČIMO VAM VESEL BOŽIC TER USPEHOV POLNO NOVO LETO 2002 ! Imam kartico Activa/Maestro in PIN-številko in tekoči račun pri Poštni banki Slovenije. Tega lahko odprejo dijaki in študenti. Le da imam kot študent od računa več. S kartico plačujem, ne le dvigam keš, dobim čeke in limit, najamem kredit... Obresti mi tečejo, viške celo vežem. Pojdi na prvo pošto, kjer je tudi banka, pa boš izvedel, kakšne papirje rabiš. Poleg denarja, seveda. PBS. POŠTNA BANKA SLOVENIJE, d.d. http:llwww.pbs.si; e-pošta:infu@phs.si