213
Dopisi.
Na Dunaji  30. rožnika.  — B — Žalosti  in   veselja Vam pisem danes;   žalosti,   ker  se nam vkljub vsemu za-
gotovljenju   mini   še   vedno   negotova   prihodnost   zunaj   in doma kaže,  —  da!   bolj   ko   se   od   mini in sprave govori, huje se vojskini hrup širi, serca tlači, zaupnost in serčnost jemlje in spodkopuje, kar nam pričajo homatije na Laškem in jako pomenljivo   tudi   undanji  shod   nemških vladarjev v Baden-Badnu.    Pravijo,  in tega že ni konca ne  kraja, da je ondi  za Nemčijo   novo   in   kar  lepo   solnce prihodnje sloge napočilo,  — da so nemški vladarji zedinjeni svojo veljavnost sosednemu tujcu, ki jih že dolgo s pisanim očesom gleda,   moško   pokazali in   še   tacega več,   kar so   nemški časnikarji te dni na dan spravili. Ne bodi jim potoženo! En list pa — in to je historičko-politiški časnik v Monakovem — ne more svoje boječnosti zakriti in se od tega shoda vsega druzega bolj nadja   kot   ljubega   mini   ter pravi:   „Pogodba v Villafranki jih je  1000 ubila,   shod v Badnu pa 10.000, naj bolj pa še Angleže!"   Naj pa je že kakor hoče, to saj je gotovo,   da   čeravno   cesar Napoleon   danes   mir ljubi in oznauuje,   utegne že jutri bojno  trombo zapeti,   ker vkljub vsem vojskam, ki jih je že imel, ostane ^cesarstvo je mir!a geslo njegovo. — Drugo, kar tudi človeka ne more veseliti, je pri nas napčna misel   in krivo razlaganje,   po kterem bi mogla   nova   Avstrija  tudi   izločivno   nemška  biti.    Da bi bila katoliška, je prav in vsaj mi moramo želeti, ker vemo po zgodovini,   koliko ji je   katolištvo   pomagalo in večkrat velicih nadlog in pogina ovarovalo; toda nikjer pa ni zapisano in ne   vem,   po kteri   poti   bi  se izpeljati dalo,   da bi bila v tistem tako zaljubljenem pomenu tudi nemška.    Ni mogoče,  da bi ta ljubi priimek tudi vzajemno ljubezen zbu-jeval,   da   bi   razne   narode za   delj   časa   in  stalno zvezal, naj se modruje in uganjuje, kakor koli hoče. Ne pa, da bi kdo mislil,   da s tem svojim   ugovorom nemštvo zametujera ali psujem; — vsaka reč je prav na svojem mestu.   Bilo je rimsko-uemško cesarstvo;   al  to ni bilo avstrijansko,   in tega po unem strojiti,  se   mi   pač dandanašnje prazno delo zdi, sosebno ker mora to vse kaj druzega na čelu imeti in osnovano biti   po   potrebah   in   zadevah današnjega časa — na zgodovinski podlagi vseh narodov v deržavni edinosti in v delanji zedinjenih moči k dosegi odkazanih namenov.    Če so se   v pretečenih stoletjih tudi nemški vojaki na jugu zoper zakletega sovražnika Turka bili, je bila pač to njih sveta dolžnost in bolj bramba lastnih osebnih pravic — in iz tega ne mora nihče terjati, da bi zato novo uravnana Avstrija izločivno mogla nemška biti;  zgodbe nam pa tudi pravijo,   kako  so  se  mogli  Jugosloveni  večidel le sami braniti,   kako so bili zapušeni in skorej vsako leto po večkrat od silovitih Turkov napadeni, in da je ravno nemška needinost in nemarnost mnogih nadlog  kriva   bila.    Pa pustimo to, še besedice bi ne bil od tega zapisal, ako bi ne-kteri časniki v eno mer od tega ne govorili in pristranskih svetov ne dajali. — Veselo je, da se naše deržavno sveto-vavstvo tako dobro svojega visokega poklica zaveda in hoče pravo podlago cesarstvu uložiti in moško naprej delati.   Da bo pri   tacem   delanji   marsikaj   poravnati  in   se  med seboj porazumeti treba, je  vsakemu  znano;   treba je le,   da se vsak svetovavec svojega imenitnega poklica zave, da razun učenosti tudi sercu svojemu da govoriti, da nima osebnih namenov, ampak prihodnji blagor Avstrije in različnih narodov v nji zedinjenih pred očmi.    To vse pa bo, ako „Bog da in sreča junaška!"  — Z veseljem tudi naznanjam, kar je že gotovo po   drugi   poti  znano,   da  je   svetli  škof diakovarski gosp. Strossmajer   „zares dika i ponos j u-gosl o venski"   v družtvu več  imenitnih rojakov ne samo iz banovine, temuč tudi iz druzih jugoslovenskih krajev novoizvoljenega  bana  Šokčeviča  s krasnim   ogovorom pozdravil in mu gotovo upanje izrekel, da bo po izgledu starih banov narodu horvaškemu oče in mati.    Na to je odgovoril ban ter med   drugim rekel,   da   hoče   hoditi   po   poti starih banov,  posebno po tisti   neumerlega   bana Jelačica — in o tem in tudi pri   druzih imenitnih   besedah  se  vzdigne  cela množica in hvale,   veselja  in „živiola   ni bilo ne konca ne
214
kraja. Tudi Vam se z veseljem povem, da se nas je več Slovencov te dni slavnemu škofu in derž. svetovavcu poklonilo. S pravim očetovskim veseljem nas je bil sprejel in se z nami delj časa prav po domače pogovarjal. Izrekel je najpred svojo pohvalo, da je gospod R. tako lepo knjižico spisal, in pohvalil Slovence sploh, ki se trudijo na težavnem književnem polji. Blagovolil nam je tudi razodeti svoje misli, kako in zakaj se mora zdaj pisati. Poglavitni namen je, da bi dobili vsi Slovenci na jugu en književen jezik, ker bi potem lože in z večjim pridom delali, sicer bi bil ves trud zastonj, in iz tega ozira je pristavil, da bi skupaj pomogli za napravo učene akademij e in jugoslovenskega vseučilišča. In drugi ravno tako imenitni namen mu je zavolj katolištva, da bi vsaj mi katoliki združeni bili, ker imamo na meji razkolnike ali staroverce, in bi jih potem lože pridobivali. O tem je delj časa govoril in se potem prijazno poslovil. — Ker pojde deputacija ljubljanska na Dunaj Njih Veličanstvo prosit, da bi se deželno poglavarstvo še v Ljubljani ohranilo, naj bi ga prosili po naših mislih s tem pristavkom, da bi saj večina Slovencov k njemu spadala; tako bi bilo tudi deržavnih stroškov dosti manj. — Druge zadeve menda niso tako tehtne: čas rane seka, pa jih spet na drugem kraji celi.
Iz Zagreba 28. junija. K. Ž. — Že dolgo se ni javila tako živo pri nas zavednost uarodnosti, kakor sedaj. Mladi naši so si terdo predvzeli, saj v domači hiši le po domače govoriti, le po domače živeti, kakor so govorili in živeli stari Ilorvatje. Zarotili so se, za nobeno devojko se ne zmeniti, ktera se jim po ,5naški" ne odrezuje. To je pomagalo. Naše krasotice, ktere so bile že jako zablodile v romantiko Pavi de Kook-a, Dumas-a, Sue-ta, George Sand-a in še več drugih, so poslednji čas se okrenile iz te polzke sklizke ptujstva, ki je bila toliko nevarna za njih domorodno čutenje in za čistost serca. Začele so ^naški" se pogovarjati. In kako ljubko se jim prileze domači maruj! Lepoglasje horvaškega jezika dobiva še le v nežnem de-vojčjem izrečju ono miloto, ktera se tako silno našemu sercu prikupuje. Pa tudi surke so se našim krasoticam kaj omilile, — saj pa tudi mnogo bolj lišpajo človeka, kakor pa frak „duolobatU8a vulgo „škrica pri vas na Kranjskem imenovan. Da bi pač to, kar sem rekel, tudi našim mla-denčem in dekletam posnemovavno ogledalo htelo biti! Da naše dekleta tako pohlepno segajo po nemških romanih , se jim ravno ne more toliko v zlo jemati; saj jim naša književnost le malo malo zabavnih pripravnih knjig podaja; ta ogon našega slovstvenega polja je še skoro da ne celina. Hajde na-nj. pisatelji, ako vam je mar spodriniti Kook-a, Dumas-a, Heine-ta itd.! — Da se bo in sicer že v kratkem horvaški jezik vpeljal namesto nemškega v urade, se od dne do dne bolj pripoveduje; saj je pa tudi od dne do dne jasneje, da se večina današnjih homatij le okoli enega vre-tena suče, in to vreteno, ki je že dobilo tako silno moč, ni nič drugega, da z eno besedo rečem, kakor: narodnost. Čedalje se silneje tirja, naj se uresničijo enkrat cesarjeve besede, — naj cesarja-namestniki natanko-izpolnu-jejo postave, naj se podelijo vsaki narodnosti one pravice, ktere so jim od Boga dane. Ker pa vse nič ne pomaga, so se ljudje začeli braniti, druge kakor v domačem jeziku pisane pisma od uradnij sprejemati, opiraje se na cesarjeve besede, da imajo vsi avstrijanski narodi enake pravice. Ker sem ravno pri tem predmetu, naj povem še to, kar se je menda nedavnej v Slavonii zgodilo; povem pa, kakor sem slišal; za resnico po tem takem, se ve, da porok biti ne morem. V neki dolini Slavonije ravne biva neki star župnik (fajmošter) že dolge leta vsred svoje cede; nemški jezik mu je morebiti ptujši kakor turški; izšolal se jo po starem ogerskem kopitu. Jezika, ki ju ume in govori, sta horvaški in latinski; saj drugih mu tudi ni treba pri njegovem župovanji. K temu župniku prinese enega dne listonoša bližnjega kotarekega ureda   službeno   pismo z nemškim na-
slovom: „An das lobliche Pfarramt in — —". Župnik, ki je le malokdaj službene pisma dobival, si natakne rožene svoje očali, prebere in prebira naslov; misli sem ter tje, misli dolgo in premišljuje, pa vendar le ne ve, kod in kam. Sedaj gre v svoj usnjati ^status animarum" iskat, išče po vseh straneh in reče slednjič listonošu: „Eto ti natrag lista. Kaži onomu, koji te amo šaljao, da čovieka s ovakvom imenom neima v čitavoj mojoj župi. Sigurno mora to kakva pomota biti". Listonoša vzame list, ter ga nazaj nese, Drugi dan ga sopet župniku donese, al s horvaškim naslovom: „Slavnomu župničkomu uredu u —". Kje je bila pomota? Jaz mislim, da pomote sicer ni bilo, samo cesarjeve besede in zapovedi niso bile spolnovane. — Ker slišimo, da Cehi bojo dobili samostalne političke novine (saj se je le za to prosilo, kar so presvitli cesar že davnej dovolili) se tudi Horvatom ne bo moglo zabraniti, za kar so že večkrat prosili. — Kakor se čuje, pride naš nov ban fml. Šok-čevič 12. julija v Zagreb.
Iz Celovca 15. junija razglaša „Slov. Prijatel" oklic gospoda kne^o-škofa kerškega od 5. t. m. o premem bi družtva sv. Mohor a, v kterem svetli gospod naznanjajo sledeče: „Družtvo sv. Mohora, „ki je izdajalo bukve za slovensko ljudstvo", se je svojevoljno razdružilo. Zraven pa je Nas več družnikov serčno prosilo, naj napravimo cerkveno bratovščino ali družbo, ktera bi Slovence po notranjem Avstrijanskem v pobožnosti vadila, zraven pa tudi med njimi dobre katoliške bukve razširjala. Da se ta hvalevredni namen doseže, smo sklenili, katoliško bratovščino sv. Mohora osnovati, in smo sv. Očeta papeža poprosili, naj to cerkveno bratovščino poterditi in druž-nikom svetih odpustkov podeliti blagovolijo. Sv. oče Piji IX. so našo prošnjo uslišali in nam odgovorili s pismom, v kterem niso samo le to bratovšino poterdili, temuč jej tudi posebnih milost in gnad podelili".
Postave nove družbe obsegajo 5 §.
Namen družbe sv. Mohora je: podpirati pobožno, lepo obnašanje in ohranovati katoliško vero med slovenskim ljudstvom; v ta namen se bodo na svitlo dajale in razšir-jevale med Slovenci dobre katoliške bukve. — Pravico v to bratovščino stopiti ima vsak katoliški kristijan obojnega spola, vsakega stanii in vsake starosti, da le dotične dolžnosti spolnovati more in hoče. Sprejme se pa vsak v to bratovščino s tem, da se pri kakem družbinem predstojnika oglasi in se njegovo ime v družbine bukve zapiše. — § 3. našteva dolžnosti družnikov, ki so:l. Vsak družnik naj vsak dan moli en „Očenaš", eno „Ceščeno Marijo" in zraven naj pristavi besede: „Sveti Mohor, prosi Boga za nas"; to naj odmoli v namen: da se katoliška vera sploh, posebno pa med slovenskim ljudstvom ohrani in razširja. Vsak duhovnik, ki pristopi, naj pa še zraven tega tudi, ako je mogoče, 12. julija, kakor na praznik sv. Mohora, mašuje za vse žive in mertve družnike. 2. Vsak družnik plača tedaj, kadar v družbo stopi iu potem vsako leto naprej, en goldinar avstr. veljave, da družba more na svitlo dajati dobrih bukev. Kdor po večkralnem opominjevanji svoje let-nine ne plača, se ne bo več imel in štel za družnika; dalje se pa zavolj tega ne bo več tirjeval ali pa toževal. 3. Vsak družnik se zaveže, da si bo po svoji moči in po svojih okoljščinah prizadeval, naj se dobre bukve med Slovenci razširjajo; vendar ta zaveza ni taka, da bi kdo svojo vest težil in si grehov nakladal, če tega ne dela. — §4. naznanja dobičke družnikov, ki so, da 1. vsak družnik, ako vestno spolnuje pogodbe, postane deležen vseh (peterih) odpustkov, ki so jih sv. oče Piji IX. v omenjenem pisma podelili; — 2. vsak družnik se udeleži vseh molitev in daritev ss. maš, ki se v namen te družbe opravljajo; 3. od vsakih bukev, ki jih izda družba, dobi vsak družnik po enem iztisu za svoje plačilo. Kdor pa letniuo plača po dvoje, troje itd., dobiva tudi po dvoje, po troje itd. izdanih bukev;   4. vsak družnik ima pravico, take spise, ki se mu
215
za slovensko ljudstvo potrebni ali koristni dozdevajo, družbenim odbornikom priporočevati, naj jih na svitlo spravijo. Kakor cerkvena družba te škofije stoji ta družba vselej pod nadgledstvom knezo-škofa kerškega, in pod vodstvom od ravno tega knezoškofa poterjenega odbora, kterega si v Celovcu stanujoči družniki izmed sebe izvolijo. Po krajih, kjer so fajmošter družnik, so oni tudi njeni predstojnik za svojo faro. Ako pa niso družnik, izvoli družbini odbor koga drugega (ako mogoče kakega duhovnika) za predstojnika. Ta oskerbljuje družbine opravila: on prejema nove družnike, jim izročuje družbine bukve, in pobira in zarajtuje njih letne plačila.
v
Iz Sentjanske gorice. 27. dan p. m. o poli sedmih zvečer se strašni oblak nanagloma od severja vzdigne, pa prihruja strašen vihar, dež in toča. K sreči, da toča ni dolgo šla, sicer bi bila vse pokončala. Lepa je šentjanska gorica, al sedaj je v tako žalostnem stanu, da ni izreči. Kar toča pokiestila ni, je pa voda pokončala, ker je boljo zemljo odnesla. Usmili se Bog!               Mart. Strahovnig.
Iz Kopra 23. junija. B. — Letina okoli Kopra prav dobro kaže. Grojzdja je obilo in dozdaj zdravega. Oljka cvete, da jo je tepo gledati. Tudi vse drugo žito dobro letino obeta. Oj, če nam Bog blagoslovljeno polje zdravo obderži, ga bomo pili, kakor Ločani tobak, in olje bo nam teklo po bradi kakor Aronu. Bog daj! — Med mnogimi tatvinami, ki se tu primerjajo, naj omenim posebno ene. — Perve dni tega mesca so ukradli 395 centov soli iz cesarskega magaziua, kteri pri morji tik mesta stoji. Kako je bilo to mogoče, ker straža dobro zaklenjeni ma-gacin varuje, in kam je sol šla? — nad temu se vsak čudi! — Kakor v današnjih časih mnogo ljudi rogovili, tako so tudi tukajšni jetniki začeli rogoviliti pretečene dni. Postavili so si namreč v glavo, da hočejo rajši lakote umreti, kakor jedi uživati, ki so jim od dotične gosposke odločene. Postilo se jih je res okoli 200 glav samovoljno skozi tri dni. Tretji dan je pa palica ozdravila burovže ravno tako kakor je ozdravil tisti hlapec psička svoje gospe, kteri ni hotel več jesti ne juhe ne mesa, ne pečenke, da je tudi sirovo čebulo in česinj rad jedel. — Z Bogom I
Iz Železnikov 24. junija. Že štiri nedelje zaporedoma se obilo ljudstva v naš kraj zahaja. Danes 3 tedne smo spremili truplo visoke časti vrednega gospod fajmoštra Martina Jenoh-a k grobu, — verlega delavca v nogradu Gospodovem. — Danes štirnajst dni smo obhajali cerkveno žegnanje. — Danes teden pa so obhajali naš rojak, nade-polni gosp. Tomaž Kikelj, klerik si. nemškega vitežkega reda, novo mašo; pridigovali so nam ta dan slavno znani govornik, častiti gospod Lovro Pintar o visoki častitljivosti duhovskega stanu in o dolžnostih vernikov proti duhovnimi. — Redko veselje pa je doživela občina naša danes, ko so po 50 letih mašništva v naši farni cerkvi visokočastiti in ob-čeljubljeni gosp. Blaž Kersnik, ki so 28 let pri nas za fajmoštra bili, stopili pred oltar, opraviti Bogu dar zlate nove maše. Ime „Kersnik" je celi domovini dobro znano. So namreč slavni jubilant brat tistega ljubljenega moža, tistega očeta dijakov, tistega domoljuba Janeza Kersnika, ktera spomin nikoli ne bo umeri v sercu domorodeov naših.
J. Levičnik.
Iz kraj na 1. julija. J. V. ~ Tudi pri nas se je letos svilo rej a začela. Gosp. Drago ti n Florian, ki že od leta 1846 pridno murve zasaja, ima zdaj čez 1000 dreves, kteie so se skor vse dobro prijele in prav lepo rastejo. Letos je vpervič svilorejo poskusil, in kakor se dozdaj kaže, se mu bo ta perva skušnja prav dobro obnesla. Cerviči, zdravi in lepi, so se pred kakimi štirimi dnevi za-predovati začeli. Kokoni so močni in veliki; gosp. Florian si jih bo vse za seme prihranil, ker prihodnje leto bo v novem, nalaš napravljenem poslopji svilorejo na debelo začel.    Bog daj dobro srečo, ker tako ue bo samo on imel
lep dobiček od tega novega početka, temuč tudi cela kranjska okolica, kadar bojo po njegovem izgledu zdramljeni kmetje spoznali, da tudi gorenska stran je za rejo murb in zidnih červičev pripravna, in bojo vidili, da je pridelek gotov dnar, ki ga nam Lah v hišo prinese. Gospod Florianu pa bo šla na veke čast in hvala, da je bil pervi, ki je vpeljal svilorejo na Gorenskem. — Naj omenim še, da v Smartnu blizo nas ima tudi častiti gosp. kaplan enrnalo svilnih červičev, pa ravno dosti, da kmetje vidijo, kako se obnaša ta živalica!
Iz Ljubljane. Pretekli teden je bil res veliki teden za naše mesto, ki se je radovalo nad prihodom premilostljivega novega kneza in škofa. Noter do nedelje so sprejemali poklone različnih verst, duhovnih, civilnih in vojaških, in z svojim obnašanjem se vsem prikupili tako, da po 23 letih, ko so se v svojo domovino v visokem poklicu sopet vernili, bi pač, ako bi jim njih apostoljska ponižnost to pripustila, ponosno mogli reči: „veni, vidi, vici!" Ne bomo ponavljali, kaj so se s tem in unim pogovarjali; zamol-čati pa ne moremo saj nekterih reči, ki so jih našim gosp. bogoslovcom rekli, ker vemo, da jih bo dežela z radostjo zaslišala. Naznanili so jim med drugim, da vprihodnjič bojo mogli tudi bogoslovci se preskušnjam god nos t i (maturi) podvreči kakor pravdoslovci in učenci zdravilstva, da jim nihče nebo mogel očitati, da za bogoslovca je vsak dober. Slovenščino so jim živo živo priporočali, rekši, da so žalostnega serca že na Dunaj slišali, da je slovenščina jela v semenišču nekako pešati in da mnogi cerkveni ogovori po deželi niso zloženi v takem jeziku, kakor ga sedanji čas terja, da se sv. beseda Božja ljudstvu tudi podaja v lični besedi; ne — so rekli milostljivi knez — da bi hotel s tem reči, da imate zanemarjati druge nauke; al Bog obvari, da bi zanemarili tudi slovenski jezik, zakaj nikoli ne smemo pozabiti, da naša domovina je slovenska. In še veliko druzega so jim prijazno priporočevali. Tako je v sprejemanji mnogoverstnih poklonov pretekel teden. Že v saboto popoldne je zvonenje po vseh cerkvah, zvečer pa je muzika tukajšnega regimenta oznanovala slovesnost prihodnjega dneva. Zjutraj v nedeljo so peli spet zvonovi po vseh cerkvah, mestnjani pa so začeli lišpati svoje hiše z banderi in pregrinjali in venčati jih s cvetlicami. Ob osmih so bili svetli škof pri sv. maši pri nunah, in potem so se podali v veliki procesii v stolno cerkev. Prišli so iz dežele gosp. prost novomeški, gosp. častni korarji in tehanti, mnogo fajmoštrov in kaplanov, očetje frančiškani in kapucini in se pridružili slovesnemu spremstvu; tudi kranjsko mesto — rojstni kraj Njih Milosti — je poslalo svoje namestnike. Ljudstva pa je bilo iz mesta in dežele sploh toliko zbranega, da v nunski in stolni cerkvi ni bilo več prostora, in da po ulicah, kjer je procesija šla, se je vse terlo. V stolni cerkvi jih je pričakovala višja deželna in vojaška gospoda. Cerkveni obredi, s kterimi so svetli knez in škof se vsedli na prestol višjega duhovnega pastirstva, so bili tako veličastni in tako gin-Ijivi, da nihče, kdor je bil priča, ne bo pozabil slavnega obhajila. Dve uri po končani cerkveni, slovesnosti so pogostili milostljivi knez višjo duhovno, civilno in vojaško gospodo pri bogato obloženi mizi v svoji rezidencii, kjer je vse veselega serca bilo; vojaška muzika na dvoru, ki jo je general gostju v čast poslal, je pridevala mične melodije radostnemu obedu, kterega so svetli knez še bolj oživili, ko so zdravico napili sv. očetu papežu, cesarju, deželnemu poglavarstvu krajnskemu in armadi avstrijanski; potem pa je zadonela zdrav/ca, ki jo je namestnik deželnega poglavarja vitez Stahl napil gospodu knezo-škofu. Sklep današnjih slovesnost pa je bila bakljada in večernica, ki jo je tu-kajšna pevska družba ob poli desetih zvečer napravila v škofii prepevaje med drugimi pesmami tudi domačo, ki jo je pod naslovom „Pozdrava na gosp. Gr. Krek-ove besede zložil gosp. Ant. Nedved. — Tako je še le po desetih zvečer potihnilo  veselje dandanašnjega  dne,   ktero je  naš  pesnik
216
gospod   Cegfnar v besedah razodel,   ki   smo jih postavili na celo današnjemu listu.
—  V pondeljek ponoči   se je   podala ljubljanska depu-tacija na Dunaj.