ANO XXXV (29) V/ Štev. (No.) 17 BSLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 29. aprila 1976 Slovenskega srca - 21. Slovenski dan - Slovenskega duha Lep sončen dan — Slovenski dan! Če je bilo vreme za Veliko noč deževno, nam je pa Bog za Belo nedeljo — malo veliko noč — poklonil lep jesenski dan: brez vetra, toplo sonce. Pred starodavno baziliko, ki je posvečena sv. Justu in Pastorju, je lepo negovan trg in sredi njega stoji spomenik največjemu Argentincu gralu. San Martinu. Okrog spomenika so se začeli zbirati rojaki že dolgo pred napovedano uro. Ob 11 pa je prispela procesija narodnih noš (zbralo se jih je nad petdeset), ki je stopala za argentinsko in slovensko zastavo in napravila špalir za predsednika in odbornike Zedinjene Slovenije, slovenskih domov in organizacij. Fant v narodni noši je v spremstvu dveh deklet v imenu vseh položil venec pred spomenik, medtem ko je trobentač Gusti Čop ml. počastil Osvoboditelja. Kulturni referent ZS Lojze Rezelj je v kratkih besedah povedal prisotnim domačinom, kaj pomeni slovesnost, potem pa vse pozval v baziliko. SV. MAŠA V lepem redu se je množica slovenskih narodnih noš pomaknila za zastavama v cerkev z ostalimi udeleženci, kjer jih je sprejela vesela velikonočna pesem. Msgr. Anton Orehar je v spremstvu ministrantov pristopil k oltarju, da opravi sv. daritev. Berili sta brala Stane Mustar in Marjan Loboda, predsednika Našega doma in Zedinjene Slovenije. Po evangeliju je msgr. Orehar razvil v smislu beril in evangelija misli utemeljitve in pomena praznovanja Slovenskega dne v slovenski krščanski skupnosti v Argentini. Pred oči nam je postavil nevarnosti, v katerih živi mladina, odrasli in stari v vsakdanjem življenju tako v verskem kot narodnostnem oziru. Kakor sv. Tomaž ni veroval, dokler ni otipal Jezusovih ran in kakor so Jezusovi učenci morali dopovedovati, da so svojega Gospoda videli, Ga poslušali, se Ga dotikali, tako tudi mi starejši ne nehajmo prepričevati, da smo sami videli, slišali, se dotikali povzročiteljev naše narodne tragedije, ki je usužnjila v rdeče verige našo ljubljeno domovino. Iz preteklosti preko sedanjosti gradimo lepšo bodočnost, ne v lagodnosti, marveč v trdem delu, ki leži pred nami za ohranitev verskega in narodnega prepričanja in usmerjanja življenja po Njem. Med sv. mašo je prepeval mladinski zbor pod vodstvom Andreja Selana. Po končani verski izpovedi so se navzoči pomaknili v prostore Našega doma, kjer je že bilo pripravljeno okusno kosilo in v pogovoru počakali kulturnega dela prireditve. / POPOLDANSKI PROGRAM V lepi dvorani Našega doma so o-biskovalci tega 21. Slovenskega dneva, ki so po kosilu prihajali v nepretrgani vrsti, že ugledali na odru mlade nastopajoče, kot ozadje pa čudovito Blejsko jezero z otočkom, delo Toneta Oblaka in Boža Urbančiča. Stene so krasile slike naših velikih mož iz čijih tekstov so bile izbrane recitacije odrskega prikaza: Cankar, Gregorčič, Prešeren, kot poklon njihovim obletnicam rojstva oz. smrti. Navzoče je L. Rezelj povabil, da stoje zapojejo argentinsko in slovensko himno. Zatem je predsednik Našega doma, Stane Mustar, pozdravil udeležence in posebej še: predsednika NO za Slovenijo, Miloša Stareta; delegata slov. dušnih pastirjev v Argentini, msgr. Antona Oreharja; predsednika Zedinjene Slovenije Marjana Loboda; predsednika Slovenske kulturne akcije dr. Tineta Debeljaka; dušnega pastirja sanjuške-ga okraja dr. Alojzija Starca; slavnostnega govornika Zorka Simčiča, dušne pastirje in učiteljstvo slovenskih šol ter zastopnike organizacij. V svojem govoru je omenil: „Z veseljem smo se odzvali,1 da priredimo v Našem domu to lepo in pomembno slavje Slovenskega dneva. Zdi se nam zelo koristno, da slavje tega narodnega praznika kroži po vseh okrajih naše organizirane skupnosti. Vsem, ki so na kakršen koli način pripomogli pri organizaciji in izpeljavi današnje slavnosti, se prav lepo zahvaljujem. Seveda ne smemo dopustiti, da bi bil to zgolj koledarski in tradicionalni praznik. Vzeti ga moramo zelo resno. Da bo imel učinek, za katerega se sploh praznuje. Ta dan naj bi nas povezal v res iskrenem prijateljstvu in medsebojnem sodelovanju. Dajmo zgled narodne povezanosti naši mladini. V tem pogledu igra zelo važno vlogo naš tisk. čas je že, da prekinemo s tisto ceneno staro polemiko medsebojnega grizenja, ki se na žalost še vedno ponavlja v našem tisku. Dovolj je, da nas doma že trideset let blati rdeča literatura. Ne potrjujmo jim še mi tega s svojimi medsebojnimi razprtijami. Kako je človek vesel, ko prejme slovensko revijo! Ali kakšno razočaranje občuti, ko jo prečita, ker najde tri četrtine branja samo za medsebojna malenkostna obračunavanja. Apeliramo na vso našo skupnost tudi v drugih kontinentih, da se to že enkrat konča. Bodimo veliki, ne majhni. Odstranimo vse malenkosti, ki bi nas ločile in podprimo ono, ki nas druži. Le tako bomo dokazali, da smo res to, zaradi česar smo se pred tridesetimi leti umaknili iz naše lepe Slovenije. Dolžnost nas vseh je) da se potrudimo, na vseh področjih, ker to je zelo važno pri vzgoji mladine, za katero tarnamo, da ne bere rada naše literature. Vzroka pa ne vidimo. Odgovorni smo pa vsi, da jo vzgojimo v zdravem slovenskem in krščanskem duhu.“ Njegove besede so navzoči podprli z močnim aplavzom. — Pred občinstvo jer stopil predsednik Zedinjene Slovenije Marjan Loboda in izrekel dobrodošlico, se zahvalil odbornikom in članom Našega doma za pripravljenost, katero so pokazali ob tej priliki. SLAVNOSTNI GOVOR Referent za kulturno dejavnost ZS Lojze Rezelj je nato napovedal slavnostnega govornika, pisatelja Zorka Simčiča katerega govor objavljamo posebej. Njegova izvajanja so poslušalci večkrat prekinili z odobravanjem, ob koncu se pa ploskanje dolgo ni poleglo. ODRSKI NASTOP Odrski prikaz je za ta dan sestavil dr. Tine Debeljak, plodni in neizčrpni ustvarjalec in mu dal naslov: „Danes je slovenski dan!“ Iz črk in papirja je na oder postavil besedilo režiser Frido Beznik, kateri je v Našem domu žel že precej uspehov. Tudi to pot je svojo nalogo odlično izvedel. Igrali so dekleta in fantje sanjuške okolice, mladinski zbor in folklorna skupina (Emi Urbančič-Ivo Smrdel; Lucija Opeka-Jože Radoš; Helena Urbančič-Marko Mustar; Nancy Bogataj-Evgen Urbančič; Nežka Markovič-Roman Jelen; Kristina Marolt-Janez Ozimek). Po dolgem času smo spet mogli videti belokranjske plese v belokranjskih narodnih nošah. Zgodba nam prikaže razigrano mladino, ko brezskrbno prepeva Foerster-jevo Planinsko, pleše „lepo Anko“ in se razveseli glumača Kurenta (Janez Krajnik) s Cankarjevo masko. Ta citira našega največjega pisatelja sveta: „Srečni ljudje bodo živeli tod!“ Dekleta še plešejo, ko se zasliši tuljenje siren, pok bomb, regljanje strojnic. Cankar je med ljudstvom in ga bodri. Iz tarnanja se krik sprevrže v zmagoslavni: „Mati, Domovina, Bog!“ in pojavi se sila proti rdečemu nasilstvu: „Dom braniti, domobranci, naš prelep je vzor!“ Pesem utihne; Cankar že vidi v dalji stotnika v ohlapnem črnem plašču, tenkih nog, s koščeno in orokavičeno roko: „Stotnik Smrt...“ Aljaževa Oj, Triglav, moj dom, polna domotožja, nas prestavi v Emigrantski hotel v pristanišču, kjer oče in mati (Tone Erjavec in Mari Groznik) v razgibanem in duhovitem dialogu raz- 99.Zvestoba nazaj — poslanstvo za naprej“ (Osrednje misli iz slavnostnega govora pisajtelja Zorka Simčiča na 21. Slovenskem dnevu v San Justu) Ko je nekdo pred kratkim v Evropi komentiral borbo za čistost idej v neki naši tukajšnji kulturni organizaciji, je napisal: „Boj se bije na celi črti in v mnogočem je izid tega boja, recimo v Avstraliji ali Angliji, pa tudi v Trstu, Celovcu, Gorici odvisen od tega, kako se bo bitka iztekla v Argentini.“ In je res od nas mnogo odvisno. In ne gre samo za kulturno polje... Kaj nas je v tej borbi postavilo na tako častno mesto? Naše število ne. Smo ena najmanjših emigracijskih skupin. Večja kultura? Bi dvomil. Večja ekonomska moč? Tudi ko bi kdaj in kje od nje bila odvisna sila neke skupine — tudi ne. pravljata o bodočnosti, sin študent (Janez Jereb) pa v svojem domotožju prebira domoljubne Cankarjeve črtice, nakar se vsi znajdejo pred veselo novico, da se nekdo zanje zanima: „G. Hladnik zbira naše ljudi in nam je že poskrbel delo pri gradnji letališča na Ezeizi“ in pripravijo nam novo življenjsko dobo: „Življenje naj bode ti delovni dan!“ S pesmijo „Tiha luna“ ^bor začne nov prizor in dobo, v kateri dorašča novi rod in kateremu Kurent zapoje po Gregorčičevih verzih: „Krasna si, bistra hči ravnin“; možu svetuje: „Živeti mož ne sme za se“ in se poslavlja od rajnih v tuji zemlji počivajočih: „Mojo srčno kri škropite po ravninskih sončnih tleh.“ Pojavita se na odru „predsednik“ in „tajnik“ našega osrednjega društva (Tone Erjavec in Janez Jereb), ko pripravljata, govor za Slovenski dan. Tajnik o-pomni, da je prvi Slovenski dan bil 22. aprila 1956, torej obhajamo 20-letnico teh vsakoletnih praznikov, predsednik pa v svoj govor vplete skorajšnjo stoletnico naselitve prvih Slovencev v Argentini (1878) in zagotovi občinstvu, da bodo leta 2048, ob stoletnici našega prihoda Slovenci še govorili in mislili slovensko, „če bomo še v naprej sk,upaj držali in praznovali Slovenske dneve v pravem — slovenskem duhu.“ „Nadzornik slovenskih šol“ (Franci Uštar) v svojem govoru predstavi občinstvu zastave 11. slovenskih šol, ki jih prinašajo otroci kot simbol vseh 700 otrok, ki obiskujejo te šole. Vsakega zastavonošo je nadzornik vprašal v zvezi z življenjem ali naukom velikega moža, po kateremu šola nosi ime. Svoj nastop je nadzornik končal z novim vzklikom, s katerim bo slovenska skupnost v Argentini srečno dočakala svojo stoletnico v tej deželi: Jezik, svoboda, slovenska skupnost! In za primeren konec tega' odrskega prikaza je mladinski zbor iz San Justa zapel B. Ipavca Slovenski zemlji. Vsa dvorana je dolgo ploskala in dala priznanje vsem, ki so sodelovali pri delu, posebno pa še tistim, ki so nastopali. Marsikdo je omenil, da je v Janezu Krajniku res videl Ivana Cankarja. Zbor in plesna skupina ter posamezni igralci so zaslužili, da jih pohvalimo, ker so dobro izpolnili naloženo jim nalogo. Seveda levji delež nosi pri vsem tem režiser Frido Beznik in oba sodelavca, pevovodja Andrej Selan in voditeljica folklorne skupine Tinka Urbančič, saj so priprave začele že precej tednov nazaj: najprej vse naštudirati, potem pa s potrpežljivostjo vse to razložiti in naučiti nastopajoče. Delo je obrodilo sad — dober sad! Proti večeru in še v kasnejših urah so bili ljudje dobro postreženi in se seveda tudi pogovorili z znanci, a mladi (pa tudi ne tako mladi) so se zavrteli ob prijetnih zvokih, ki jih je ansambel izvabljal iz svojih glasbil. Lepo preživet dan — ta 21. Slovenski dan! Vsem, ki so se zanj trudili in ga omogočili, naše priznanje in čestitke! Jasni pojmi o preteklosti, doslednost, pa vztrajanje v idealizmu — to je vsa skrivnost. Idealizem naših političnih in duhovnih voditeljev, vseh naših garačev v skupnosti, predvsem pa prava ljubezen očetov in mater, ki so z odločnostjo vodili svoje otroke — to je, kar nas je rešilo in nas morda res lahko daje za zgled. Slovenski dan je torej dan, ko se lahko z vso upravičenostjo ponosno o-ziramo nazaj — in vendar je tak dan slovesen le tedaj, če se ob njem tudi zamislimo. Če nas je nekoč stopilo z ladij 6.000 pa nas je danes 15.000, je pa v resnici naša naša prisotnost v Argentini vsaj dvakrat, če ne trikrat večja. Domačini, ki so na mestih, odkoder je videti žive sile v državi, imajo ta vtis. Nismo tega slišali le enkrat. Pa vendar... zakaj ne zaživeti še močneje? Imamo med seboj ljudi z jasno vizijo za pot naprej. Imamo ljudi, ki znajo ideje izpeljati. Imamo ljudi, ki se dajejo v celoti, da življenje v naši skupnosti rase. Predvsem — imamo mladino. Mladi prevzemajo baklo iz naših rok, da jo nesejo naprej -— v brk vsem tistim, ki so napovedovali naš konec „verjetno“ leta 1950, „skoraj gotovo“ leta 1955 in „za prmej“ leta 1960... Toda naše naloge so večje, naši cilji so višji in naša pot gre daleč. To ni samo naše upanje, to je naša trdna vera. Seveda kdaj naletimo na ljudi, ki začno: „Pa kaj siliti naprej z emigracijo? Bodimo vendar realisti! Še vsake emigracije je bilo konec!“ Ali pa: “Že prav, že prav slovenstvo in Slovenija, toda... prej ali slej... Bili so narodi večji od našega, pa.., Bodimo realisti!“ Realisti. A kaj je pravzaprav „realizem”? Reka, ki teče doli nizko med bregovi, pa tisoči hektarjev zemlje visoko nad njo ob bregovih, nerodovitne zemlje, ker je suha — je to realno? Seveda je. Toda ljudje, ki so reko zajezili, ustvarili umetno jezero, s tem dvignili vodo do suhe pokrajine, jo skanalizirali in ustvarili na tisoče hektarjev, nove rodovitne zemlje — ti niso bili realisti? Realizem ni samo to, kar je, ampak vse, kar je res možno. In kaj vse je možno, kadar je v nas ljubezen! Torej tudi up — in vera! In potem: še vse emigracije da so izginile. Pa — recimo — da je res tako. Toda ti ljudje, ki nas o tem pripričuje-jo, ali so oni večni? Ne. Vedo, da bodo umrli. Zdaj pa, ko že vedo, da bodo izginili — vsak večer spijejo še kozarček strupa — ali pa skušajo z vsemi silami življenje podaljšati? Seveda so emigracije, ki zginjajo. Ne samo kakšni gangsterji, ki so morali preko meje in ki se, komaj pridejo do falzificiranih dokumentov, zgubijo — ne, tu so emigracije poštenih ljudi, ki so šli od doma s trebuhom za kruhom. Ko so zaslužili toliko, da morejo rešiti, recimo, zadolženo posestvo v domovini, ali ko so si prihranili toliko, da jim ne bo treba več doma stradati — se vrnejo in je emigracije konec. So še ekonomski emigranti, ki se preselijo v državo-sorodnico, ker jim doma ni bilo mogoče živeti ali ker so si zaželeli boljših kondicij. Minejo leta, ostanejo samo še spomini na staro domovino, a v bistvu je njih sedanja domovina samo podaljšek prejšnje. Toda tu so še emigracije druge vrste. Ljudje, ki so se izselili iz političnih, ideoloških razlogov, če niso hoteli biti pobiti, a hočejo, da njihove ideje zmagajo, ker vedo, da so se morali umakniti in boj nadaljevati v svetu. Zdaj: katere politične emigracije v zgodovini so zginile? Poljska z Mickiewiczom? Ali — bliže našim časom — italijanska za ča- sa Mussolinija? Da. Res je tudi teh emigracij bilo konec. A kdaj? Ko je prenehal eksistirati vzrok, zaradi katerega se je ta emigracija rodila. In ne dan prej! In mladi, v svetu rojeni — ali res naj ne bi imeli zveze z njo? Funkcija sina je biti zvest očetovi misiji, in če očetu shirajo moči, njegov boj nadaljevati. To je sicer naravni zakon, a je od Boga dani ih kdor mladini drugače govori, ji škodi. Pa narodi, ki so izumrli? Seveda nam zgodovina govori tudi o izumrlih narodih. Toda ali so to res bili vedno narodi, ali pa kdaj — čeprav lahko zelo mogočna — pa vendarle samo — ljudstva? Kar se pa narodov, kakršen je naš, tiče — naroda z zavestno preteklostjo, s svojim ozemljem, s svojo kulturo, predvsem pa s skupnim čutenjem političnih ciljev za bodočnost — kateri tak narod je v 2.000 letih, za časa krščanstva izumrl? Pa tudi ko bi — zakaj raje ne razmišljati o dejstvu, o katerem govori Orte-ga y Gasset: Zgodovina nam kaže, da noben narod ne umre nasilne smrti. Narod umre samo, če sam noče več živeti. A, glejmo, še naprej gre ta zadeva: tudi ko bi Bog sam enemu teh naših malodušnežev razodel, da bo čez tisočletja res konec narodov — kaj s tem? Mar se mi hranimo s kisikom, ki ga bodo rastline tvorile čez tisočletja, mar jemo pšenico, ki bo rasla — morda — čez tisočletja? Ali pa kot vsako živo bitje rasemo v času in kraju, kamor nas je postavil Bog, in v celicah, v družini, v skupnosti, ki so prav tako po Njegovi modrosti bile ustvarjene, da se človek more razviti? Ni globlja modrost in še manj skrb za nas, kar govori iz besed ljudi, ki nam ponujajo gradivo za avtoeliminacijo! Res pa je, da skupnosti usihajo, kadar v njih umira smisel za duhovnosti. In kdo ne vidi, da smo pa tu res v nevarnosti. Tudi naša skupnost. Kdo ne vidi, da kljub zunanji še vedno veliki aktivnosti, življenje usiha? Piva leta vsake emigracije je življenje bujnejše, ne samo, ker so vrednote ki naj skupino vodijo, še sveže, ampak tudi zato, ker celo na tem področju vlada zakon o vztrajnosti. Doma smo delali, pa delajmo še tu! In tako eni res delajo, ker se zavedajo dolžnosti za ta del našega naroda, toda marsikdo v skupnosti dela zgolj iz navade, kdo tretji še, “ker so ga porinili noter“. Toda minejo leta, mineva zagon — in nenadoma spoznamo, da se še vedno veliko dela, da so še vedno uspehi, toda, bi dejali, — inverzija ni dala takih obresti, kot smo pričakovali. Na tisoče naših mladih je šlo skozi slovenske šole, mladinske organizacije, živelo sredi političnih, verskih, kulturnih društev — in vendar njih prisotnost v naši skupnosti, kakšna je? Mislim, da je vsakomur jasno, da nismo grešili, ker bi premalo delali. Smo pa brez dvoma marsikaj važnejšega — opustili. Lepo je gledati slike iz Slovenije. Podobe po naših domovih, skioptična predavanja za naše male — oni so občudovali lepoto krajev, nam se je stisnilo srce ob spominih — lepo je vse to. Lepo je gojiti stare običaje. Samo spoštovanje preteklega more dajati hrano za novo rast. Lepo je, da gojimo svojo folkloro, pa naj se izraža v plesih ali kuharski umetnosti, to je del naše preteklosti in ni ga zanemarjati. Vse to pomaga človeku, ki ni zgolj duh in ki ne živi nekje v zraku, da se obdrži v ravnovesju. Lepo je praznovanje našega prazničnega leta. Stoletni običaji, izraz globoke vernosti naših prednikov, običaji, ki (Nad na 2. str.) „ZVESTOBA NAZAJ — POSLANSTVO ZA NAPREJ“ SOMENVELDTOVA DOKTRINA RESNICA ALI POSKUSNI BALON? (Nad. s 1. str.) prehajajo iz roda v rod, povezujejo zunanje navade z religioznimi občutki — koliko bogastva v tem! In naša pesem? Komu med nami ni ob poslušanju melodij, ob razmišljanju njenega besedila kdaj zatrepetalo srce?! Vse te stvari so ne samo važne, so sila važne in če bi jih zanemarili, bi se nevarno okrnili. Toda misliti, da bomo z njimi mladino dokončno navezali na slovenstvo, je zmota. Naša zemlja je res biser, toda kar je nam starejšim jezero pod gorami v domovini, to je našim mladim morda jasa sredi bariloške pokrajine, ali pa samo trg sredi naselja, kjer se skozi leta srečava s sosednjimi otroki, človek se res ne veže samo s suhim umom na svojo očetnjavo, toda od vrednot, sicer velikih vrednot, a nebistvenih vrednot za utrditev narodnosti, pričakovati bistvene učinke — je nevarno. S pravo ljubeznijo do naroda in očetnjave je kakor z ljubeznijo do matere in očeta. Ne ljubimo matere zato, ker je lepa, ali očeta, ker je bogat. Prav nasprotno je prav: še bolj ljubimo mater morda prav zato, ker je vsa nebogljena in očeta, ki je morda revež. Če naša ljubezen do slovenstva ni take vrste, smo za slovenstvo lahko mnogo delali, a rešili komaj generacijo, dve. Nikar ne podcenjujmo čustvene in celo umske zrelosti naših otrok! Dajmo jim razumeti, da je slovenstvo predvsem zakoličeno v preteklosti našega naroda, v njegovih bojih, zmagah in tudi porazih, v njegovih duhovnih zakladih, predvsem pa v tisočih, ki so trpeli in umirali za slovenstvo in katerih idealov mi nimamo pravice izdati. Mi nimamo pravice pretrgati verige, ki preko nas vodi v bodočnost. Ne bo pravega slovenstva, pa najsi se mi starejši zgrudimo od garanja, če v nas in naših mladih ne bo zavesti, da je osnova slovenstva v dvojem: zvestoba nazaj — poslanstvo za naprej. Naša mladina je ponosna na svojo kri. Vendar mnogi še danes sprašujejo: Pa zakaj naj bi med seboj govorili slovensko? — če jim odvrnemo, da zato, da bo njih slovenščina tako bogatejša, ali da je jezik zadnje orožje v borbi nekega naroda, gre odgovor mimo, če niso bili prej vzgojeni tako, da bi čutili zvestobo do rodov nazaj in poslanstvo za rodove naprej kot eno svojih življenjskih funkcij. Nujnost komponente “Zvestoba nazaj — poslanstva za naprej“ pa more razumeti samo človek ponosa in časti, samo fant in dekle, ki čutita, da sta otroka plemičev, to je — da sta tudi sama plemiča. Danes ima ta beseda slab prizvok, ker je plemstvo degeneriralo. V preteklosti pa plemič ni bil človek, ki bi zaradi svojega naslova imel ali smel zahtevati večje pravice. Nasprotno! Plemič je postal samo človek, ki se je izkazal in ki se je zavedal, da ima večje dolžnosti kakor drugi. V tem je bilo in je bistvo plemstva. Naši borci, domobranci in vsi, ki so se na ta ali oni način borili za slovenske in krščanske vrednote v tistih strašnih dneh, zavedajoč se svojih dolžnosti —-ti so naše novo plemstvo. In to plemstvo prehaja na njih potomce, a ne zato, da bi se ti mladi zato čutili kaj več, nasprotno, da se zavedajo svojih večjih dolžnosti in so zato tudi pripravljeni na večje žrtve. Vse drugače bo v naših vrstah, če bomo ta občutek odgovornega plemstva znali dati v mladino. Zdaj: ali je res, da se taka vprašnja med nami niso reševala, ker da je bilo premalo vzgledov, predvsem pa, ker da mi starejši premalo vodimo ? — Na drugi strani pa slišimo iz ust starejših, da so težave tu, ker je premalo učljivo-sti med mladino. Ne pustijo se voditi. Predvsem moramo vedeti, da se z očitki drug drugemu še nikdar ni rič rešilo. Vemo pa: kadar je neka stvar bolj na svojem mestu, postavi tudi stvari ob sebi bolj na svoje mesto. Skratka: če pravimo starejši, da se mladina ne prepusti vodstvu, da je premalo učljiva — dobro! bodimo najprej sami odločnejši vodniki. — Pravite mlajši, da je na vrhu premalo vodstva? Dobro! Postanite najprej sami bolj dovzetni za vodstvo — pa se bo problem rešil. Da mladina nima vedno jasnih pojmov? Pa kako naj si bo na jasnem, recimo glede komunizma, glede naših odnosov do komunističnih oblasti, ko vemo, da je komunizem strahotno zlo, naši mladi pa v naši skupnosti sami slišijo tisto o zgodovinski nujnosti, pa o sožitju med krščanstvom in marksizmom, in poleg tega še o „odjugi“, ki je doma baje nastopila. Komunisti so ubijali še po koncu revolucije na tisoče na- ših bratov, očetov, še mrtve jih psujejo — mladi pa vidijo, kako se hodimo domov sprehajat, potem ko so nam isti ljudje dali dovoljenje, da smo šli preko in tam kdo ve komu vse stisnili roko... Ne recimo: Naši mladi nimajo jasnih pojmov! Recimo: Mi smo jim včasih s svojo nedoslednostjo v nekaterih vprašanjih mešali pojme! Kako naj bodo mladi na jasnem glede dolžnosti do očetnjave, pa do države kjer so se rodili, ali glede asimilacije, ko jim eni govorimo tako, drugi drugače? Ko Kanada, Avstralija in — kot smo zadnje čase brali — celo ZDA, danes — po slabih skušnjah — ne želijo, da bi se prišleci, niti ekonomski emigranti ne, asimilirali — zakaj te države tako postopajo? Iz ljubezni do italijanskega, slovenskega ali kakega drugega naroda? Morda tudi, a predvsem iz ljubezni do lastne domovine. Mnogi se še spominjamo buenosaireškega škofa mons. Segure, ko nam je nekoč v katedrali govoril: „En el interés de mi patria —“ (ne v interesu vaše očetnjave, ne!) — „v interesu moje domovine vas prosim, gojite svoj jezik, ohranjajte svojo kulturo, ne izkoreninite se, bodite ponosni na svoje starše, na njih borbo, na svoj narod!“ Zakaj tako? Ker vsaka teh novih držav, in Argentina danes še bolj kot kdaj prej, potrebuje predvsem močnih ljudi, zvestih državljanov, ne pa mase. Potrebuje zgrajenih ljudi, teh pa ni v vrstah izkoreninjencev. Ne poslušajmo množice na cesti, ki morda hoče drugače. Ni bil kak politik, ne kak psihiater, ki bi se zavedal nevarnosti izkoreninjenosti, ki je govoril, da je četrto božjo zapoved treba v naslednji stopnji prenesti tudi na dolžnosti človeka do očetnjave, to je do zemlje tvojih očetov. Bil je to svetnik, eden največjih mislecev krščanstva, eden naj večjih realistov, Tomaž Akvinski. Neki slovenski časopis v Evropi je pred kratkim analiziral razmere v naši skupnosti. Navdušen je nad našimi u-spehi, toda ko se ustavi ob nevarnih točkah, do katerih smo dospeli, omeni, da se med nami vedno pogosteje slišijo zahteve po verski in kulturni svobodi v Sloveniji, medtem ko da se o zahtevah po politični svobodi vedno manj govori. Kakor da bi verska ali kulturna svoboda kje in kdaj na svetu bili možni, če ni prej civilne, to je politične svobode. Res je, da so nejasnosti na tem področju zasekale naši skupnosti že hude rane. Pred leti smo kdaj slišali: „Glavno je, da je moj poba veren, h kakšni narodnosti pa bo hotel pripadati, to je njegova stvar...“ In danes kdaj slišimo: „Važno je, da je otrok pošten, politiko pa naj le pusti pri miru...“ Kaj je rodila miselnost prvih, danes že lahko v marsikateri družini vidimo. Kam pelja miselnost drugih — slutimo. Oziroma — tudi vemo. Kajti pod „politiko“ je mišljena tudi zvestoba našim mrtvim, jasni odnosi do komunizma. Kdor od staršev tako govori, je podoben človeku, ki morda res s trudom toči vino v sode, a istočasno sodu vrta luknje v dno. In vendar naš problem ni zgolj političen. Samo prisluhnimo kdaj našim govorom... Zmaterializirali smo se. In to je tretji — a v resnici prvi razlog našemu usihanju. Sile za borbo za večjo duhovnost pa ne bodo prišle zgolj iz političnega dela, še manj iz zgolj kulturnih afirmacij in seveda še manj iz naše ekonomske moči — priti morejo samo iz večje religioznosti. Brez spreobrnjenja srca, brez moralne revolucije v nas — ni rešitve, če si glede tega nismo na jasnem, smo se začeli pokopavati sami in ni treba nič s prstom kazati na grobokope od drugod, ki prežijo na nas. Tako da, če bolehamo — in vsi vemo, da res bolehamo... pričnimo se zdraviti. Ne odlašajmo in predvsem ne pozabimo: kadar človek opazi, da se je v njem pričel rak, čeprav šele začel rak... ne bo ga zdravil z aspirini... Na prvih svobodnih volitvah po letu 1925 so se Portugalci minulo nedeljo, 25. t. m. odločili proti komunistom. Kakor je bilo pričakovati, so dobili največ glasov socialisti (35%), sledi jim desničarska Ljudska demokratska stranka (24%), tem. sredinska socialdemokratska (16%), medtem ko so komunisti o-stali na četrtem mestu s komaj 14% glasov. ,7!1’ Pred koncem vsakega leta ima severnoameriško zunanje ministrstvo običaj sklicati na zunanjepolitični posvet severnoameriške veleposlanike iz prestolnic najvažnejših držav sveta. Na takih posvetih, ki se tajno vršijo v določenem kraju vsikikrat v drugi državi, severnoameriški zunanji minister in njegova ekipa poslušata poročila in mnenja severnoameriških veleposlanikov o razmerah in razvoju zunanje politike posameznih držav, zaveznic in nasprotnic ZDA, istočasno pa dajeta zbranim diplomatom zunanjepolitična navodila in jim razkrijeta zunanjepolitične načrte, ki so jih izdelali v zunanjem ministrstvu v Washingtonu za prihodnje leto in za daljšo dobo. Zadnje tako srečanje med sedanjim severnoameriškim zunanjim ministrom Kissingerjem in severnoameriškimi veleposlaniki je bilo lanskega decembra v Londonu. Razgovori so bili, kakor je nujno, tajni, tako da ni v svet prišlo niti najmanjše poročilo o temah, ki so bile na dnevnem redu sestanka. Minuli so januar, februar in marec letošnjega leta, svetovno časopisje in javnost sta na sestanek v Londonu že povsem pozabila, dokler ni konec marca t. 1. izšel v severnoameriškem časopisu „International Herald Tribune“ izpod peresa ameriških zunanjepolitičnih komentatorjev Rowlanda Evansa in Roberta Novaka članek o tkim. Sonnen' veldtovi doktrini, ki je povzročil širom ZDA in po vsej Zahodni ter ponekod tudi v komunistični Vzhodni Evropi huda razburjenja, zanikanja pa tudi pritrdilne komentarje. Na omenjenem sestanku med Kissingerjem in severnoameriškimi veleposlaniki v Londonu je bil namreč prisoten tudi Kissingerjev svetovalec za Vzhodno Evropo Helmut Sonnenveldt, kateri je po poročilu omenjenih komentatorjev Evansa in Novaka ameriškim diplomatom razložil mnenje in pogled ameriškega zunanjega ministrstva na razmere in razvoj v sovjetskem bloku, ki naj bi bilo naslednje: Sovjetski blok, odn. svoje satelite Moskva drži skupaj le z golo vojaško si- lo. Takšna sovjetska politika pa je sama po sebi nevarna za mir, ker lahko pride do notranjih konfliktov v sovjetskem bloku. Zato bi bilo pravilneje, če bi Moskva navezala satelite nase organsko, ne pa samo vojaško, komunistične partije v satelitih pa tudi tiste v Zahodni Evropi pa naj bi se tudi bolj pokoravale moskovskim navodilom, da se bo ohranilo sožitje v sovjetskem bloku in tako mir.. Glede Jugoslavije naj bi Sonnenveldt po poročilu Evansa in Novaka a-meriškim diplomatom dejal, da ta država ne sme računati na severnoameriško zaščito pred Moskvo po Titovi smrti. Ker je vse te izjave Sonnenveldt dajal ameriškim diplomatom v prisotnosti Kissingerja in ker je on njegov glavni svetovalec za ameriško politiko do sovjetskega bloka, je ves svet takoj sklepal, da Sonnenveldtove izjave pač predstavljajo mnenje in načrte Kissingerja samega in s tem ameriške vlade. V severnoameriški javnosti in tisku je poročilo o Sonnenveldtovi doktrini povzročilo hude izpade proti politiki „nove Jalte“, kakor jo nekateri označujejo. V resnih severnoameriških političnih krogih, predvsem pa seveda v vrstah demokratov, ker je prav sedaj volilni boj med republikanci in demokrati na višku, odločno zavračajo „novo predajo vzhodnoevropskih narodov in držav” Moskvi in opozarjajo na nevarnost zaseja-nja totalnega nezaupanja med članice NATO, s čemer bo v temeljih pretresena ta obrambna organizacija svobodnega Zahoda. Prav tako opozarjajo na pretres v vrstah Skupnega evropskega tržišča, ki bo izgubilo še zadnje zaupanje v ZDA. Medtem ko so v protikomunističnih krogih v Zahodni Evropi Sonnenveldtov poziv komunističnim partijam v Za- Portugalci so izvolili 263 poslancev v lizbonski parlament. Volitev se je u-deležilo 14 strank, volicev pa je prišlo na volišče manj, kakor pri lanskih volitvah. Kljub porazu komunistov opazovalci Portugalu ne napovedujejo mirne notranjepolitične prihodnosti, ker socialisti nameravajo vladati sami, brez koalicije nekomunističnih strank. hodni Evropi na podložnost Moskvi z zadovoljstvom sprejeli na znanje, ker se tako številnim partijskim revizionistom predvsem v Franciji in Italiji slabi njihov položaj v partijskih vrstah, pa je ta doktrina naletela zlasti v francoskih in zahodnonemških vladnih krogih na silovit odpor. Francoski predsednik Giscard je poslal zahodnonemškemu predsedniku Schmidtu osebno pismo, v katerem ga roti, naj „zadevo evropska skupnost preučuje kar najbolj previdno zaradi možnih odmevov na politični in volilni proces tako v Franciji kakor v Italiji.“ Vodja zahodnonemških socialistov Brandt je doktrino v celoti zavrnil in potrdil, da je zahodnonemški socialisti „ne bodo nikdar sprejeli. Zahodna Nemčija se ne more nikdar odpovedati združenju obeh Nemčij in če bodo ZDA to doktrino poskušale dejansko izpeljati, potem bo Zahodna Nemčija prisiljena vprašanje združitve obeh Nemčij znova z vso silo vreči na mednarodni oder.“ Dodal je, da je bila „Ostpolitik le taktičnega značaja, neke vrste prehodnega sožitja, nikdar pa kakršna koli doktrina zahodnonemške zunanje politike. Ta politika se ne more nikdar odreči zakonitim pravicam združitve obeh Nemčij.“ Medtem so se oglasili tudi komentatorji v komunističnih državah, predvsem v Romuniji in Jugoslaviji. Romunska tiskovna agencija Ager-press je 10. aprila objavila v partijski reviji „Lumea“ članek, v katerem napada „to nasilje mednarodne aristokracije“, tajnik CK romunske partije Bur-tica pa je 12. aprila izjavil, da je „ta doktrina anahronična“ in da „upa, da v bližnji bodočnosti ne bo drugo, kakor le žalosten spomin.' Tako „Lumea" kakor Burtica nadalje trdita, da Sonnen-veldtova doktrina predstavlja „okrepitev Brežnjeve doktrine." Jugoslovanski partijski tisk je prav tako obsodil Sonnenveldtovo doktrino, toda s ciničnimi komentarji o „dozdevni zaskrbljenosti svetovne javnosti za Jugoslavijo." Ljubljansko „Delo" 31. marca citira Titovo izjavo švedskemu dnevniku Dagens Nyheter, da „mi imamo takšno družbeno strukturo, da nam posamezniki ali zunanji pritiski ne morejo preprečiti našega nadaljnjega razvoja v smeri, v katero gremo...“ Tisk v- sovjetskih satelitih in v Moskvi pa o Sonnenveldtovi doktrini, kakor sta jo vrgla v svet Evans in Novak, molči, ker je pač Moskvi po godu poziv partijam na podložnost Kremlju. Bre-žnjev je dobil iz Washingtona, tako meni on in njegovi v Kremlju, povsem proste roke za izvajanje svoje doktrine o omejeni suverenosti komunističnih držav, potrditev helsinške deklaracije in novo potrditev jaltskih dogovorov o delitvi sveta na interesna področja, le da mu sedaj ZDA dajejo še številne nameč-ke kar same po sebi. Ko se je ta vihar komentarjev začel končno polegati, je prišlo v Washing-tonu, od koder naj bi izhajala Sonnen-vedtova doktrina, do novega razvoja. Zunanji minister Kissinger je pred kongresnim zunanjepolitičnim odborom zanikal verodostojnost Evansovega in Novakovega poročila in izjavil: „Ameri-škla vlada kategorično odklanja Sovjetom priznati pravico do vplivnega področja v Vzhodni Evropi." Predsednik Ford je dal podobne izjave raznim etničnim skupinam v ZDA in dejal, da so izjave, ki jih pripisujejo Sonnenveldtu, „namerno ponarejene in povsem netočne." Ameriško zunanje ministrstvo je zatem začelo postopoma objavljati dele avtentičnega diplomatskega dokumenta o politiki do ZSSR, ki daje povsem drugačno sliko o razgovorih ameriških ve- Italijanski notranjepolitični razvoj se bliža usodni odločitvi na morda zadnjih svobodnih volitvah v državi po 2. svetovni vojni. Manjšinska demokrščan-ska vlada namerava namreč v sredo, 28. t. m. ali v četrtek, 2. t. m. v rimskem parlamentu predložiti na glasovanje svoj zasilni gospodarski program. Glasovanje namerava sprejeti tudi kot zaupnico ali nezaupnico in tako odločiti nadaljnji notranjepolitični razvoj. Italijanska KP in socialistična stranka sta že objavili, da bodo njuni poslanci v parlamentu glasovali proti vlad-nem,u gospodarskemu programu in če stališča ne bodo vsaj socialisti spreme- leposlanikov v Londonu s Kissingerjem in Sonnenveldtom. Problem ostaja isti: kako se zaper-staviti Sovjetski zvezi, ki se spreminja v velesilo in že stopa iz Evrope na druge kontinente. Sonnenveldt primerja sovjetski imperializem z drugimi zgodovinskimi im-perializmi, kakor so bili angleški,- francoski ali nemški in govori o razlikah med njimi. Ugotavlja, da je sovjetski povsem različen od onih in ne prinaša satelitom in drugim narodom in državam nobenih posebnih pravnih, kulturnih, organizacijskih ali ideoloških vrednot. Navrh tega vlada tudi v sami ZSSR resna notranja napetost, obstojajo nevarni gospodarski in družbeni problemi in narodnostne skupine, ki vedno bolj naraščajo. Sovjeti zato nimajo praktično nobenega naravnega zaveznika, če morda izvzamemo Bolgare in zato ves njihov vpliv v Vzhodni Eropi sloni izključno na oboroženi sili. „Zato je v našem dolgoročnem interesu," stoji v ameriškem uradnem dokumentu, „da vplivamo na dogodke v tem delu sveta, ker lahko sedanji nenaravni odnos do ZSSR prej ali slej eksplodira in povzroči tretjo svetovno vojno... Naša politika mora strmeti za tem, da zadovolji očitne težnje v Vzhodni Evropi za večjo samostojnostjo v okviru močnega sovjetskega geopolitičnega vpliva. To nam je uspelo na Poljskem... Sličen proces je v razvoju na Madžarskem..." Glede Jugoslavije pa v uradnem dokumentu med drugim stoji: „Naš sko-ro življenjski interes je, da Jugoslavija ostane svobodna sovjetskega go-spodstva. Mi sicer sprejemamo dejstvo, da bo vedenje Jugoslavije še naprej takšno, kakor je bilo v preteklosti, pod vplivom in omejitvijo sovjetske sile, toda kakršen koli premik Jugoslavije v sovjetsko sfero bi pomenil velik strateški poraz za Zahod. Zato nas močno skrbi, kaj se bo zgodilo takrat, ko bo Tito izginil..." Ob tolmačenju domnevnih Sonnen-veldtovih stališč in delnih objavah dokumenta zunanjega ministrstva sedaj nekateri vodilni severnoameriški listi, kot npr. „Washington Post" navajajo tezo, da vse to gotovo ni bilo naključje. Med ameriškimi opazovalci in v tisku opozarjajo, da so potekli že trije meseci od diplomatskega sestanka v Londonu, Evans in Novak pa sta „odkrila" glavno vsebino Sonnen veldtovih izjav šele pred kratkim. Zato si zastavljajo vprašanje o časovnem ocenjevanju vsega tega in opozarjajo, da je bilo v zadnjih mesecih čutiti v ameriški politiki na širši front — od Angole do gibanj v Afriki, do novih zaostrovanj s Kubo pa veta v Varnostnem svetu v korist Izraela in v zelo ostri kampanji proti komunističnim partijam v Zahodni Evropi — močnejše protikomunistične in s tem protisovjetske poudarke. Opaziti pa je v zadnjih mesecih tudi tendence z bolj določenim povezovanjem ZDA s svobodnim svetom, tako v Zahodni Evropi, kakor v latinski Ameriki, da ne omenimo tudi sedanjega Kissingerjeve-ga potovanja po afriški celini, kjer je bil trenutno sovjetski imperialistični prodor najmočnejši. OD VSEPOVSOD Krajši vojaški rok. — Na Madžarskem so 23. marca 1975 sprejeli zakon o skrajšanju vojaškega roka. Po prejšnjem zakonu so madžarski državljani morali služiti vojake ,samo" 36 mesecev, po novem pa bodo služili le 24 mesecev. Mejna starost, do katere morejo vojaške oblasti vpoklicati na služenje vojaščine pa je 55 let. Sicer so Madžari običajno tudi sedaj bili v vojaški suknji le po 24 mesecev, toda oblasti so vsakemu mogli podaljšati služenje vojaščine do 36 mesecev. Verjetno med tistimi, ki so jim podaljšali služenje ni bilo — komunistov; pod vojaško suknjo so ostali verjetno le nezanesljivi elementi, da bi jih prevzgojili. nili, bo morala vlada odstopiti, državni predsednik bo razpustil parlament in oklical splošne volitve za 20. ali 27. junija t. 1.. Zmaga komunistov in socialistov na volitvah ni izključena ter se bo tako lahko zgodilo, da bo Italija prva zahodnoevropska država, ki ji bodo vladali komunisti. Opazovalci opozarjajo na možnost vojaškega udara po latinskoameriškem vzorcu, toda šele potem, ko bi bilo povsem razvidno, da obstaja nevarnost pre-vreči Italijo v sovjetski blok. Nihče pa ne more zagotoviti, da takrat ne bo že prepozno. Volitve na Portugalskem PORAZ KOMUNISTOV ITALIJA V NOVI KRIZI PREDČASNE VOLITVE Buenos Aires, 29. aprila 1976 SVOBODNA SLOVENIJA Stran S Sag gBČ>WfeyiSg