BAKER NAD POLJANAMI, ANTIMON PRI TROJANAH
J02E SORN
Zgodovino našega celotnega rudarstva in
fužinarstva sestavljajo — vsaj do leta 1918,
ki časovno omejuje naš prispevek — podrobne
zgodovine železarstva, živega srebra in pre-
mogovništva kot najpomembnejših rudarskih
panog, manj pa zgodovina svinca, cinka in
mangana; gospodarsko in socialno še najmanj
odločujoči so bili rudniki bakra in antimona.
Skoraj samo za geologa zanimivi so »rudni-
ki« grafita, boksita, pirita itd. Ce teh rudni-
kov zgodovinar ne bo popisal, ne bo to no-
bena posebna pomanjkljivost.^
Ker so historično obdelani že vsi rudniki
in fužine iz prvih dveh skupin, nam preosta-
neta za opis le še baker in antimon.
Se v 60 letih preteklega stoletja, torej v de-
setletju, ko se je gospodarski liberalizem že
precej sprostil, je bilo dokaj rudnikov in
fužin v domačih rokah. Največje izjeme so
bile: državni rudnik živega srebra v Idriji,
Premogokopna združba v Zagorju ob Savi,
železarna na Prevaljah s premogovnikom v
Lešah itd. Že v začetku 70 let pa se je stanje
za domači kapital hitro poslabšalo: domačini
so do takrat akumulirali premalo kapitala, da
bi mogli obdržati v svojih rokah vse svoje
dotakratne postojanke in pridobiti še nove;
premočni kapital z Dunaja, pozneje tudi iz
Pariza in Berlina, je zagospodaril v vsem Za-
savju, sčasoma tudi na Jesenicah in na Javor-
niku, pa v Litiji in še kod. Vzrok ni samo v
tem, da je vrsta pomembnih dogodkov med
leti 1800 in 1830 ovirala hitrejšo akumula-
cijo kapitala v naših središčih, ampak tudi v
tem, da terjajo investicije v rudarstvo in fu-
žinarstvo po pravilu vedno znatno več kapi-
tala kot pa na primer v lahko industrijo. Tr-
diti, da je takega razvoja kriva dozdevna
podjetniška in organizacijska nesposobnost
kapitalistov-domačinov, je pravi nesmisel.
Eden izmed primerov omenjenega »vdora«
premočnega tujega kapitala k nam, ki se je
tu hotel plasirati tudi za ceno zgrešene inve-
sticije, je
RUDNIK BAKRA ŠKOFJE
Ce bi vse zelo številne podatke o rudosled-
cih na Slovenskem strnili v razpredelnico in
sešteli iskalce po skupinah rud in rudnin, bi
vsekakor prvo mesto pripadlo iskalcem že-
lezove rude. Le-teh je bilo od leta 1668 (šele
od tedaj so vse rudarske knjige ohranjene!)
do leta 1918 prav gotovo več tisoč. Od leta
1760 dalje so se zelo množili iskalci premoga,
ki jih je bilo nekaj sto. Z njimi se lahko ko-
sajo samo še rudosledci svinca, ki so že od
17. stoletja dalje iskali to rudo vsepovsod,
toda z bolj skromnim uspehom. Rudosledcev
bakra je bilo morda le nekaj desetin v vseh
250 letih.
S tem, da smo navedli številke rudosled-
cev, čeprav zelo zelo približne, smo hoteli re-
či, da ni minil teden, ko se ne bi oglasili mor-
da po dva ali trije iskalci železove rude. V
primeri z njimi so bili iskalci bakra zelo red-
ki v tem časovnem okviru. Iskalce antimona
pa bi našteli tako rekoč na prste ene roke in
še to v poslednjih desetletjih habsburške mo-
narhije.
Glede bakra je ozemlje med Cerknim in
Poljanami nad Skofjo Loko pritegnilo rudo-
sledce sorazmerno zgodaj. Ne želimo poseči
prav daleč nazaj v zgodovino; za naš prispe-
vek bo kar dovolj, da pričnemo s koncem
18. stoletja.
V neki rudarski knjigi beremo,^ kako je
leta 1791 idrijski rudar Anton Dienstmann
rudosledil baker v cerkniški fari v trikotu
Porezen—Blegoš—Cerkno, na poljanski stra-
ni pa je skupina iskalcev srebro vsebujočega
bakra naslednjega leta že kar prejela v last
tak kop rude v trikotu Blegoš—Hotavlje—
Podjelovo brdo. V glavnem so ti in redki poz-
nejši rudosledci tudi ostali pri iskanju; več
kot 60 let ni nihče gospodarsko izkoriščal te
bakrove rude. Šele leta 1852 so sem prišli
izurjeni raziskovalci z dobrim znanjem geo-
logije in moderne tehnike kopanja rud. Fi-
nancirala jih je skupina dunajskih veletrgov-
cev. Rezultat raziskav je bil ugoden in rudar-
ska oblast je pozno spomladi 1857 odobrila
izkoriščanje bakrove rude na vzhodnih po-
bočjih hriba Škofje in zahodno od črte Le-
sko vica-Pod j elovo brdo (v občini Leskovica);
kompleks se je imenoval »Rudnik bakra
Škofje«. Posebno združbo (Gewerkschaft
Skofie), ki je izkoriščala ta kompleks, je vpi-
sal v rudarske knjige poleti 1858' dunajski ve-
letrgovec Carl Kanitz. Poleg njega, ki je imel
največ kuksov (rudarskih deležev), so bili
člani združbe njegovi stanovski tovariši iz
istega mesta Berthold Kern, Bernhard Eisen-
schütz, Jakob Lichtenstern, končno še dr.
Heinrich Kern, prav tako z Dunaja.* Prvi
obratni direktor je bil Matevž Pire. Enako
pomemben strokovnjak je bil od leta 1860
dalje rudniški upravitelj Julij Pogačnik, ki
je — kot domnevamo — zamenjal Pirca in
mu je leta 1864 združba podelila tudi polno-
močje. Pogačnik je torej ostal vodilna tehni-
ška osebnost tudi v času nove širše družbe,
ki se je konstituirala leta 1860. Sestavljali so
jo: Carl Kanitz, Heinrich grof Wimpfen,
Jacobovics, Kari Auspitz, Rudolf Pontzen, dr.
154
Heinrich Kern — in drugi.^ V kakšni zvezi
s tem dogajanjem je pripomba v rudarskiii
knjigah, da je leta 1860 lokalni direktor in
opolnomočenec Albert Bürger z Dunaja, ki
je bil tudi edini lastnik (česa?), niti nismo
ugotavljali, ker najbrž nima posebne teže.
Rudo so pričeli v širšem obsegu kopati leta
1861, toda dela so še vedno imela bolj študij-
ski kot pa gospodarski pomen.° V tem štu-
dijskem času nakopana količina bakrove rude
nikakor ni bila neznatna. Že leta 1861 so jo
nakopali 2520 ton, toda pridobili iz nje le 3
tone surovega bakra. Problem je torej bil v
precej revni rudi: imela je komaj 0,5 odstot-
ka čistine. Čeprav je takrat bila srednja cena
za cent ali 56 kg rozetnega bakra izredno vi-
soka, kar 70 fl, je bil dobiček enak ničli. Toda
podjetje je kljub temu nadaljevalo z izkopom
v upanju na večjo rudarsko srečo. Naslednja
leta so nakopali 928 ton rude, ki pa tudi ni
imela dosti več čistine. Na bolje se je obrnilo
šele leta 1863, ko so odkopali rudo z 1,5-
odstotno čistino. Uspeh je družbo pripravil do
tega, da je v Toplicah nad Gorenjo vasjo
oziroma nad Hotavljami postavila talilnico.
Iz 664 ton rude so pridobili 9 ton rozetnega
bakra, ki mu je takrat cena že padla na 31 fl
za 56 kg.
V letu 1865 so iz stadija poskusov prešli
na širokopoteznejšo eksploatacijo. Iz 2975 ton
rude so pridobili 22 ton čistine (po 52 fl za
cent). Potem se je pričela proizvodnja hitro
dvigati: leta 1866 že 4990 ton rude in 52 ton
rozetnega bakra, leta 1867 pa 6356 ton rude
in 74 ton bakra.
Leta 1868 so vgradili manjši parni stroj, ki
naj bi pomagal povečati proizvodnjo. In res
so pridobili iz 6312 ton rude 52 ton bakra,
naslednja leta iz 6961 ton rude 87 ton rozet-
nega bakra; leta 1870 so sicer nakopali največ
rude, 7599 ton, toda fužinica je dala manj
končnega proizvoda, le 73 ton. Od tedaj dalje
je proizvodnja zdržema padala. Tako je v
dveletju 1869/1870 podjetje doseglo vrh svoje
zmogljivosti. Le-tega jim je omogočilo doseči
— poleg parnega stroja — 83 moških in ena
ženska delovna moč (otrok niso zaposlili).
V tej zvezi nas seveda zanima, kakšno me-
sto v okviru Avstrije (brez dežel ogrske kro-
ne) je Združba Škofje zavzemala. Naj pove-
mo: izmed štirih kronovin — predzadnjega.
Ozemlje med Poreznom, Blegošem, Fužinami, Bevkovim vrhom in Poreznom po turistllčnl Icarti z merilom
1 : 75000 Iz let med obema vojnama (Prosto po karti: Škofjeloško pogorje, izd. podružnica SPD v Skofji
Loki; risal O. F.).
155
Pridobila je
Tirolska
Salzburška
Kranjska
Bukovina
241 ton rozetnega bakra
204 tone rozetnega bakra
73 ton rozetnega bakra
48 ton rozetnega bakra
Avstrijski del cesarstva torej sploh ni bil
dežela bakra. Pri vsem tem je proizvodnja
Kranjske (= rudnik bakra Škofje) pričela
prav naglo nazadovati zaradi prerevne rude:
leta 1871 so je nakopali 5471 ton, pridobili
pa 69 ton bakra, naslednjega leta le še 3308
ton rude in 34 ton bakra, čeprav je tedaj de-
lalo največ delavcev: 138 pri rudokopnji, 81
pri fužini.
Ze leta 1873 se je slišalo, da rudnik ne
obratuje več in da se opušča. Posledica tega
je bila, da so Združbo Škofje črtali iz rudar-
skih knjig 3. oktobra 1876.'
Na osnovi dodelitvene listine iz leta 1898
je priposestvovala ta ležišča Tovarna kemič-
nih proizvodov v Hrastniku,^ leta 1912 pa so-
sednja ležišča ljubljanski trgovec Alojz Suš-
nik.' To je vse, kar vemo o končni usodi ba-
krovega »rudnika«. Nikjer več se ne piše in
ne govori o kakršni koli eksploataciji bakro-
ve rude.
Videli smo, da se je bakra lotil dunajski
kapital že sorazmerno zgodaj in da sestav
družbe ni bil zapleten. Precej drugače je bilo
pri antimonu: stoletje je že dvajseto, pobud-
nik je berlinski kapital, sestav družbe pre-
cej zapleten. Njena entiteta ali rudarska last-
nina se je imenovala
ANTIMONOV RUDNIK TROJANE
Sicer je res, da uradno velja kot prvi rud-
nik antimona tisti pri Lepi njivi (5 km sever-
no od Mozirja in prav toliko zahodno od Šoš-
tanja), ki so ga podelili konec decembra 1874
Jožefu Bičmanu, upravitelju v Gornjem gra-
du, res je pa tudi, da je obstajal bolj na pa-
pirju kot v resnici. Šele ko je prevzel leta
1898 »rudnik« Friedrich Hocke iz štajerskega
Gradca, so menda nakopali bore 14 ton, na-
slednjega leta celo samo 10 ton antimonove
rude.*" Po tem ni slišati kaj prida vesti o
»Rudniku antimona Lepa njiva«.
Več sreče je imel Max Fuchs, tovarniški
direktor v pruskem Charlottenburgu, ki je
spomladi 1907 prejel pravico kopanja za anti-
mon v dolini južno od znane trojanske go-
stilne Konšek (na desni strani serpentinaste
ceste Trojane—Izlake).
Ze naslednjega leta so vpisali v rudarsko
knjigo berlinsko družbo I. D. Riedel Aktien-
gesellschaft kot ustanoviteljico združbe »An-
timonbergbau-Gewerkschaft Trojana«. Listi-
no so podpisali v Berlinu 28. oktobra 1908.
To je bila družba na kukse, ki so jih imeli
poleg drugih tudi Max Fuchs, Michael Glaese-
ner, inž. Georges Doyen iz Bruslja in inž.
Claus Gatton iz Pariza. Ta združba je imela
sedež v Mediji (pri Izlakah). Leta 1912 je po-
stal opolnomočenec združbe Michael Glaese-
ner, rudniški in fužinski direktor v Mediji.
Leta 1916 je postal direktor tega majhnega
podjetja Julius H. Nielsen iz Bruslja, ki je
bil že pred tem opolnomočenec zveneče toda
komaj opazne bruseljske Societe des Mineš et
Charbonnage en Carniole (po prevratu: Soci-
ete Miniere et Industrielle de Slovenie — s
sedežem v Parizu).
Ko so leta 1907 nakopali prvih 350 ton an-
timonove rude, se je izkazalo, da je trojanski
rudnik — največji tovrstni rudnik v avstrij-
skih deželah! Uradna statistika je namreč po-
trdila da je nakopala tega leta Kranjska
(= Trojane) rude 350 ton. Češka 330 ton,
Koroška 50 ton, drugi pa nič. Rudnik, ki je za-
posloval tedaj 39 moških, je imel tudi svojo
Vntimonov rudnik pod Trojanami po razglednici, natisnjeni okoli leta 1910.
156
talilno peč z dvema delavcema v Mediji. Njej
so izročili v taljenje le 15 ton rude; s po-
močjo 24 ton rjavega premoga je natalila
1,5 tone čistine. Ostala količina rude je ob-
ležala v zalogi. Ista usoda je čakala 150 ton
rude iz leta 1908 (15 delavcev), 400 ton rude
iz leta 1909 (18 delavcev), 175 ton iz leta 1910
(9 delavcev), ter končno 250 ton iz leta 1911
(le še dva delavca).*^
Torej je bilo podjetje pri vsem slovesu kar
daleč od rentabilnosti.
OPOMBE
1. Popisal jih je, z mnogimi historičnimi na-
palcami, Ivan Cešmiga, Rudarstvo LR Slovenije,
Ljubljana 1959. — 2. Arhiv Slovenije (AS, Ljub-
ljana), Rudarska knjiga Schürf-, Mutungs- und
Bestätigungs Buch von Jahr 1791- , II. Bd, str. 5
in 30. — 3. AS, Rudarska knjiga s signaturo M 3,
Str. 65, dalje Rudarska knjiga V C, str. 341. —
4. AS, knjiga Rudarske združbe I (Gewerkenbuch
Tom I.), str. 1. — 5. AS, Bergbuch-Urkunden
(za ljublj. okr. sod.) 1860—1866, dok. št. 32/1860.
— 6. Besedilo po podatkih statistične serije knjig
s skupnim naslovom Der Bergwerks Betrieb
Österreichs — za citirana leta — 7. AS, Rudar-
ska knjiga M 3, str. 65. — Leta 1871 je bil Julij
Pogačnik še rudarski in fužinarski upravitelj ( =
tehnični direktor) pri pyodjetju, po likvidaciji
le-tega pa je postal tehnični direktor Cinkarne
Celje, ki je pričela obratovati leta 1875. Ko je
bila v januarju 1868 v Ljubljani skupščina mon-
tanistov, je Pogačnik obširno referiral o bakrovi
rudi na Skofjem (österreichische Zeitschrift für
Berg- und Hüttenwesen, 16. Jgg, Wien 1868, str.
34 sl.). — 8. AS, Rudarska knjiga V C, str. 341.
— 9. AS, Posestna knjiga, str. 244. — 10. AS,
Rudarska knjiga VC, str. 861, dalje Nova po-
sestna knjiga I, str. 7; statistični podatki: Ivan
Cešmiga, op. cit, str. 239. — 11. AS, Nova posest-
na knjiga I, str. 8 in 241, dalje Supl. Band II
der verschiedenen Werkskomplexe, str. 25, kon-
čno Rudarska knjiga II, str. 97. — 12. Ivan Ceš-
miga, op. cit., str. 239 (z napakami), dalje Stati-
stik des Bergbaues in Österreich... za citirana
leta.
157