SAVITRI
Branko   Žužek
»...tako, kot je le nebes čist, srce ji čisto je bilo, otroško jasno nje oko ...« sem bral, nato obrnil list.
A deklica, ki je sedela
z menoj na travi, vezla v svilo,
je položila roke v krilo
in drobno prošnjo razodela:
Naj o Savitri ji povem! »Saj si jo stokrat že prebral.« Da, stokrat. Nisem se zlagal in vendar marsikaj ne vem.
Morda ne morem razumeti, da je Savitri nežna, mila bila mladeniča vzljubila, — ki dnevi so bili mu šteti!
»Glej, stala štiri dni, noči negibna, gola je ob koči. Kaj dež in sončni žar pekoči, vročina dneva, mraz noči!
Bila se je zaobljubila. Ko sonce kožo ji je žgalo in ko je v curkih deževalo. Savitri ni z očmi trenila . ..
Po- štirih dneh Savitri šla z mladeničem je v črni les, da bi med njim in smrtjo jez visok bila postavila.
618
Pod palmami na pol zastrt mladenič mirno je zaspal —. Tesno ob njem iz gozdnih tal je v hipu zrasla bela smrt.
»Bilo je pač prerokovano,« je smrt Savitri še dejala, negibno truplo povezala, da bi odnesla ga v neznano.
Odšla je smrt, dekle za njo, ki ženina ji je ugrabila. Vso dolgo- pot ji je sledila samo za njo, za njo, za njo!
Noge si v trnju je ranila, in tekla dalje, kaj zato! Zadela v kamen je z nogo in kri je njeno pot močila.
Naprej, naprej! In nizke veje Savitri bile so v obraz, lovile jo> čez bok in pas. Zato je tekla še hitreje.
Zasopla in oči steklenih
je padla. Nog ni več čutila.
Pa se Savitri je plazila
za kruto smrtjo po kolenih ...
Še tisto noč opolnoči bilo je kraj veliki žrtvi in ob Savitri, skoraj mrtvi, mladenič se iz sna zbudi:
»Povej mi, draga, kje sem, kje? Kaj vse z menoj se je godilo?« Savitri pa teši ga milo: »Glej zvezde, ki mehko žare!«
619
Bila čez nebes je razpeta mirijada bisernih zvezda ... Pod palmami pa srečna dva domov sta šla tesno objeta —.«
Končal povest sem, deklica spet iglo je zabodla v svilo in zaslutila sva oba, da skoraj se bo pomračilo,
da okrog naju bo tema, ki skrije, kar bilo ni skrito, a razodene prav očito, kar je nekje na dnu srca.
620