GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1936-37
DRAMA
Urednik: J. Vidmar
Din 2-50
Izhaja za vsako premijero
Okusno Vas oblači le DAMSKI MODNI SALON
»«
Cene in Izdelava solidna GLEDALIŠKA UL. 7
efinj*
NOVO OTVORJENI
SALON DAMSKIH KLOBUKOV
„OREL“
4	LJUBLJANA
SV. PETRA C. 13
VELIKA IZBIRA IN PRVOVRSTNA KVALITETA - NIZKE CENE
IZVOLITE Si OGLEDATI MO JE IZLOŽBE!
PAPSR, pisarniške, tehnične in šolske potrebščine ^ Najugodneje v največji Izbiri ^
IV. BONAČ, Ljubljana
Akademiki dobijo pri nakupu popust	Nalivna	peresa	@
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1936/37	DRAMA	Štev.	12
GEORGE S. KAUFMAN IN EDNA FERBER:
SIMFONIJA 1937
PREMIERA: 11. FEBRUARJA 1937
Ena izmed najznačilnejših stremljenj moderne literature, zlasti romana, je stremljenje k univerzalnosti. Roman sedanjega časa skuša objeti čim širše življenjske kroge in čim obsežnejše družbene sloje. Že v delu Leva Tolstega se očitno javlja to stremljenje, zlasti v romanu »Vojna in mir«, ki obsega rusko življenje v vseh njegovih plasteh in v vsej njegovi ogromnosti. Isto stremljenje pa se je v delu velikega pisatelja ruske zemlje javilo še na drugačen način.
V	njegovih posmrtnih delih je izšla tudi krajša povest »Ponarejeni kupon«, ki skuša z moralno tendenco zasledovati učinke nekega zločina od človeka do človeka, dokler ne prebrodi fabula malodane vse ogromne Rusije. Kamen, ki je padel v vodo, požene kroge in valove od središča do najbolj oddaljenih bregov.
Še izraziteje se volja po univerzalnosti javlja v modernem romanu, bodisi v Joycevem načinu, ki skuša umetniško izčrpati vso življenjsko vsebino nekega časa, na primer enega dneva, bodisi v načinu novih ameriških pisateljev, kakor Dos Passosa in njegovih tovarišev, ki nizajo v svojih romanih nepregledne vrste človeških usod, način, ki dejansko vzbuja videz neke univerzalnosti.
Ta literarni način sta skušala prenesti iz romana v dramo avtorja »Simfonije 1937«, G. Kaufmann in Edna Ferberjeva. (Edna Ferberjeva je znamenita ameriška pisateljica, o kateri prinašamo poseben članek, dočim je G. Kaufmann novejše ime v literaturi; poznan je kot oderski pisec in kot filmski avtor, ki je pred nedav-
101
nim prejel za neko filmsko komedijo najvišji honorar, ki so ga kdaj izplačala ameriška filmska podjetja.) Razumljivo je, da je bil njun poizkus v drami, ki je mnogo bolj omejena literarna zvrst, veliko težje izvedljiv kakor v romanu. Toda nanizala sta v svojem delu vendarle celo vrsto vzporedno potekajočih človeških usod, ki so med seboj povezane, ki posegajo druga v drugo in ki vse predstavljajo, ne drame neke osebnosti, temveč dramo sodobnega življenja, dramo sodobnega velemestnega duha.
Podoba tega življenja in duha, ki ga giblje, je porazna. Tu imate rodbino. Mož, po prirodi estet, po poklicu po sili trgovec, žena tipična svetska dama. Njuna hči blodi osamljena in zapuščena v svojih ljubavnih dramah. Potem druga rodbina: mož trgovski bandit, denarni mogotec, žena, bivša garderobjerka, razkošna dama brez izobrazbe, brez kulture, polna želja po pustolovščinah. In še tretja rodbina: mož zdravnik, slaven zdravnik, toda erotičen pustolovec, babjek, žena — ljubeča, kulturna, visokoumna in sin, ki sanjari o častnem in plemenitem življenju za očetov poklic. Nato slavna igralka, ki se je iz črne bede prebila do slave s svojim talentom in s svojo lepoto do bogastva in razkošja. Zdaj je odcvela in živi svoje razkošno, toda v bistvu neznansko bedno življenje, sredi najvišje družbe. Nato propal filmski igralec, ženskar in pijanec v svojem zadnjem ljubavnem razmerju in v svoji agoniji, v poslednjih krčih, v boju za najskromnejši obstanek.
Pod tem svetom živi svoje podobno, dasi elementarnejše življenje, svet služinčadi. Sobarica, vzgojena v.strogem, tou^a lažnjivem puritanskem duhu, in ki je voljna dati svojo ljubezen samo moškemu, ki bi jo vzel, dokler ne naleti na tovariša, ki se-*p&roči ž njo, dasi je doma v Evropi že poročen. Poleg njega njen drugi ljubimec, njen bivši ljubimec, ki jo zasleduje in strahuje, in ki naposled krvavo obračuna s svojim tekmecem. In še druga sobarica, ki preudarno hrani skrivnosti svoje gospe, da z njimi lahko izsiljuje dragocenosti in nakit.
Skratka, pošastna slika sodobnega življenja, v katerem se ljudje okrutno in brez pomislekov trgajo in bijo za obstanek in za živ-ljenske dobrine. Tu veljata samo gesli: kupčija je kupčija in vsakdo se brigaj za svojo kožo. Ljubezen je prazna laž ali onemogla žeja,
102
čast je samo še vera slabičev, možje moči in dejanja se ji rogajo. Rodbina razpada in rodbinska čustva umirajo. Življenjske moči usihajo, kajti ta svet niti nima več sile, da bi v njem nastali konflikti, ki bi nujno zahtevali dejanskih obračunov. Posamezniki, ki se prostovoljno umikajo iz življenja, umirajo teatralno, skoraj smešno in glumaško. Ta svet je v agoniji. Njegovi krči so vsebina »Simfonije 1937«, ki v svoji celoti predstavlja dramo sodobnega življenja.
7• v.
Prizorišča
Prvo dejanje:
1. slika: Salon pri Jordanovih. Ob 10. uri zjutraj.
2. slika: Pisarna Oliverja Jordana. Ob 2. uri in 30 popoldne.
3. slika: Spalnica Kitty Packardove. Ob 4. uri 30 popoldne.
4. slika: Salon pri Jordanovih. Ob 5. uri 30 popoldne.
Drugo dejanje:
Teden dni kasneje.
1. slika: Apartement Larryja Renaulta v Hotelu Alhambra.
Ob 4. uri popoldne.
2. slika: 'Sprejcfrinica drja Talbota. Ob 5. uri popoldne.
3. slika: Soba za serviranje poleg kuhinje v hiši Oliverja Jor-
dana. Ob 5. uri 30 popoldne.
4. slika: Salon pri Jordanovih. Ob 6. uri popoldne.
Tretje dejanje:
1. slika: Spalnica Kitty Packardove. Ob 7.30 zvečer.
2. slika: Apartement Larryja Renaulta. Ob 7.45 zvečer.
3. slika: Sprejemnica poleg obednicc pri Jordanovih. Ob 8. uri
zvečer.
103
Uvodna pesem
Prazni čas, praznih dni nam v obraz se reži.
Tavamo, krog begamo.
Kam gremo? Odkod? Zakaj? Se z usodo kregamo: radosti opoja daj v ta svet naš podminirani, falirani, skrahirani, ki v laž in podlost je odet! Ker, kakor smo blazirani, hočemo svoj vek živet.
Čast, ljubezen, stara, jalova prevara!
Denar le, demon ti da, veseli dan ali dva!
Ti uboga para!
Uboga para!
Prazni čas, praznih dni nam v obraz se reži. Tavamo, krog begamo.
Kam gremo? Odkod? Zakaj? Se z usodo kregamo, radosti opoja daj v ta svet naš podminirani, falirani, skrahirani, ki v laž in podlost je odet! Ker, kakor smo blazirani, hočemo svoj vek živet.
104
Edna Ferberjeva
(Iz »Weltliteratur der Gegenwart« I. zvezek.)
Kakor marsikateri član njene generacije je tudi Edna Ferberjeva doma iz srednjega zapada. S celo vrsto dobro pripovedovanih in širokim krogom ustrezajočih romanov si je pridobila tudi v Evropi veliko priljubljenost, ki stalno raste. Zdrav, docela neproblematični realizem, ostro in svobodno opazovanje vsakdanjega življenja sta si spočetka poiskala predmet v črtanju življenjsko sposobnih in samozavestnih ženskih osebnosti iz srednjega stanu. Njene ženske se tudi v poklicnem delu s trdovratno voljo bore zoper vse ovire. Tako na primer Fanny v malomeščanskem romanu »To je Fanny«, v romanu, ki je nekam trezno moralizujoča povest o poklicnem življenju in o gmotnem prospehu meščanske matere in hčere. Knjiga je posebno zanimiva kot socijalna študija o ameriško-judovskem miljeju v tipičnem srednjeameriškem mestu, kakor tudi o prometu v veliki trgovski hiši v Chicagu in je v marsikaterem smislu zanimiv pendant k romanom Ludwiga Lewisohna.
Psihološko globlje so njene ženske usode treh generacij v romanu »Dekleta«. V tem delu skuša pisateljica pokazati razvoj družabnih odnosov pod vplivom svetovne vojne. Motiv ženske, značajne in nesentimentalne odreke, ki zdaj pa zdaj spominja na Georga Her-mannsa »Jettchen Gebert«, se tu zgosti v podrobno slikanje, v časovno podobo z omejenim obzorjem. Tudi vzgojni roman »Tako velika!« se giblje v skromnem krogu doživljajev poklicne ženske, ki skuša s požrtvovalnim stremljenjem ustvariti svojemu umetniško nadarjenemu sinu trdno eksistenco. Sigurna oblikovalna moč in stopnjevana življenjska zrelost pa tudi tukaj še ne zakrijeta slabosti E. Ferberjeve, ki se je kazala v njenih zgodnjih letih, namreč, njene volje, da bi preostro poudarila materijalno plat življenja.
Pisateljico je vodil najbrže pravilen občutek, da njeni omejeni motivi, ki prevladujejo v doslej omenjenih romanih, ne morejo vzbuditi širšega literarnega zanimanja; zato je pred nedavnim s srečnim prijemom in izrazito nadarjenostjo storila poizkus, da bi prodrla v ameriško kulturno življenje preteklosti: najprej v roma-
105
nu »Komedijantska ladja«, v delu, ki se nekoliko naslanja na Marka Twaina in ki etnološko zelo zanimivo popisuje gledališče, ki sc z vsem svojim pisanim igralskim svetom in z najrazličnejšimi ljudskimi tipi prezanimive prvobitnosti prevaža po Mississipiju. Delo obsega dobo od sedemdesetih let do sedanjosti, ki je odpravila primitivne razmere nekdanje komedijantske slave. Nekoliko kvari delo samo dejstvo, da sc njegova povest, ki je pripovedovana s tako domiselnim humorjem, zaključuje z mračnim zakonskim konfliktom. Drugo njeno delo te vrste pa je časovno široko načrtana podoba o poselitvi Oklahome, ki jo je povzročila nenadna odredba vlade. Ta proces podaja Edna Ferberjeva z občudovanja vrednim in s podrobnim arhivalnim študijem podprtim obvladanjem snovi v svojem zadnjem delu »Cimarron«, ki nadaljuje tradicijo starega pionirskega romana, dasi ga po svoji kulturno zgodovinski pomembnosti in umetniški zrelosti visoko presega. Romantična lepota indijanske dežele, ki je bila dotlej za belokožce nedostopna, nenadni vdor naseljencev in pustolovcev, žejnih sveta, ki s čisto ameriško brutalno energijo in naglico civilizirajo ogromno popolnoma nekulturno pokrajino, daje nenavadno barvito ozadje za nastop Cimarrona, rojenega in z vsemi energijami nabitega nadčloveka in divjezapadnega silača. Njegovo duhovno potentnost in voljo do tveganja v zvezi z naravo njegove hrabre žene, ki je doma iz aristokratskega juga, lahko smatramo za simbol državotvorne moči novega kontinenta, ki jo je opeval Walt Whitman. Edni Ferberjevi se je posrečilo kronati svoje dosedanje delo z umotvorom pristnega narodnega duha in tako pomembno razmakniti meje ameriškemu ženskemu romanu.
OvO
106
Zaključna pesem
Srce, ti ubogo, trpeče, iščeš radosti in sreče, toda usodne, nemile sile srce, te tro.
Srce, ti uboga stvar, srce!
Trka tvoj udar, srce?
Skoro vrata se odpro!
Tam je mir. Tam tišina tvojih sanj ne zmoti, tam končane so vse poti.
Srce, ti ubogo, trpeče, saj dospeš do svoje sreče, ko se ure ti steko.
Stoletnica Puškinove smrti
Danes pred sto leti je v Peterburgu umrl veliki poet »soncc ruske poezije« — Puškin. V zgodnjih nočnih urah se je končavala in se je končala drama njegovega življenja, kakor poroča očividec v verodostojnih zapiskih:
»Puškin je vse navzoče primoral, da so se sprijaznili s smrtjo, tako mirno jo je pričakoval, tako trdno je bil preverjen, da je usodna ura udarila. Pletnjev je dejal: »ko sem gledal Puškina, se prvič v življenju nisem bal smrti«. Puškin je odločno zavračal našo tolažbo in je na moje besede: »vsi se nadejamo, ne obupuj,« — odgovoril:
»Ne, ni mi več živeti; umrl bom, toda očitno je tako treba!«
107
V	noči na n. februar je to večkrat ponovil; vprašal je na primer: »Koliko je ura?« in je na moj odgovor nadaljeval pretrgano in presekano:
»Ali se bom moral še dolgo tako mučiti? Da bi bilo vsaj čim preje!«
Skoraj vso noč me je držal za roko; zdaj pa zdaj je prosil za žličko vode ali za zrno ledu in si je zmeraj sam pomagal pri tem; jemal je kozarec z bližnje police, si otiral senca z ledom ter si sam polagal obkladke na telo. Pri tem je zmeraj dejal: »no, pa je, pa je dobro!« Prav za prav po njegovih besedah ni toliko trpel zaradi bolečin, kolikor zaradi silne žalosti.
»Ah, kako mi je težko!« — je vzkliknil včasi in dvignil roke nad glavo, — »srce se mi stiska!«
Nato je prosil, naj ga dvignemo, obrnemo na bok ali naj mu popravimo blazino. Toda preden smo dobro opravili, nas je navadno ustavil z besedami: »no, tako, tako, — dobro; no, zdaj bo, dosti je; zdaj mi je zelo dobro!« ali: »stojte, ni treba, samo za roko me potegni, — no, pa je dobro, sijajno!« Sploh je bil vsaj z menoj popustljiv in ubogljiv, kakor otrok in je storil vse, česar sem ga prosil.
»Kdo je pri ženi?« — je vprašal nekoč.
Odgovoril sem:
»Veliko dobrih ljudi sočustvuje s teboj, sprejemnica in predsoba sta polni od jutra do večera.«
»No, hvala,« — je odgovoril, — »toda pojdi vendarle in reci ženi, da mi je hvala bogu dobro; sicer ji tam dopovedo kaj hudega!«
Kadar sta ga zmogli žalost in bolečina, se je z vso silo bodril in je na moje besede: »potrpeti je treba, dragi prijatelj, nič ne pomaga, toda ne sramuj se svoje bolečine, stokaj, odleže ti,« — pretrgano odgovoril:
»Ne, stokati ne smem, lahko me sliši žena; in smešno, da bi me ta neumnost zmogla, tega nočem.«
(V. I. Dalj.)
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
108
Foto atelje-studio
J. POGAČNIK
LJUBLJANA Aleksandrova cesta 3
ae priporoča
CINKOVO BELILO ,,BRILJANT«*
zlati, srebrni, beli, zeleni in sivi pečat
LITOPON , TITANIK“
originalno 30 °/o blago, odporno proti svetlobi
SVINČENI MINIJ .,RUBIN"
garantirano 30% svinčenega superoksida KOVINE IN KOVINSKI POLIZDELKI VSEH VRST!
Metalno akdjonarsko druStvo, Ljubljana
Telefon 2727
ALFONZ
BREZNIK
LJUBLJANA
ALEKSANDROVA 7
Vsa glasbilo in strune
Simfon
Igra v
Spisala: George S. Kaufman i®
Millicent Jordanova.............................Nablocka
Dora............................................Mira Danilov«
Gustav..........................................Jerman
Oliver Jordan...................................Danes
Pavla Jordanova ................................ Vida Juvan0
Ricci...........................................Potokar
Hattie Loomisova................................Gabrijelčičev
Miss Copeland...................................Polonca Juva
Carlotta Vanče..................................Maria Vera
Dan Packard.....................................Cesar
Kitty Packardova................................Severjeva .
Tina............................................Juga Boltarj'
.v*
Pl«f
Piri klavirjih: g. Bojan Adamič in g. Valens Vodušek.
Odmor P°
n
Posodile so tvrdke: klavirja: I. Warbinek, Hilšerjeva ulica, hištvo v prvi in četrti sliki: J. J. Naglas, Novi trg. Opremo zdravnik®
Krzno na pohištvu v tretji in deveti s1
1. slikah).
•er. — Prevedel: J. Vidmar.
Režiser in inscenator; ing. arcli. B. Stupica.
Dr. I. Wayne Talbot............................Jan
Larry Renault..................................Levar
Boy............................................Starič
Natakar........................................Veber
Maks Kane......................................Sancin
Mr. Hatfield...................................Pianecki
Miss Alden.....................................Slavčeva
Lucy Talbotova.................................Šaričeva
Mrs. Wendel....................................Rakarjeva
Jo Stengel.....................................Bratina
Mr. Fitch......................................Plut
Ed Loomis......................................Gregorin
leše ga. Pavšič-Bravničarjeva. Chansonier: B. Stupica, hi sliki.
tvanove in srebrne lisice ge. Marie Vere L. Rot, Mestni trg. Po-ndus«, Celovška cesta. Blazine: Toni Jager-Čeme, Dvorni trg. ~ašnja, Frančiškanska ulica — Pasaža.
NAJVLJUDNEJE SE PRIPOROČA
Frizer za dame in gospode v pasaži palače VIKTORIJA LJUBLJANA, ALEKSANDROVA CESTA ŠTEV. 4
Zobna ordinacija
Dentist teh.
Leopolč Smerkolj
laboratorij za moflerno tehniko in keramiko orčinira za zdraul|en|e zob od 8-12 ure čop.
in od 2-6 ure pop.
#
Ljubljana UH. Celouška cesta 32 II Telefon 34-48