Cerkveue zadeve. Janez Krambergei*, župnik Vurberški. VI. Gospodar. Ali so pa rajni gospod, ki so tako radi v cerkvi molili, bolnike obiskovali in pa v Soli podučevali, tudi za gospodarstvo kaj veljali? Gotovo! Vedeli so, da nam je vsakdanjega kruha treba, in da moramo torej ne samo moliti, ampak tudi delati. Njihov prednik, vlč. g. župnik Holzer, so svojim naslednikorfi zapustili svojo lepo kmetijo, ki je največa v celi fari, pa od cerkve in farovža skoraj eno uro oddaljena. Kot moder kristjan, so si naš rajni gospod čas tako lepo razdelili, da so večkrat na svojo puščo gledat prišli, in bili so tudi v umnem gosdodarstvu lep izgled župljanom svojim. Da bi plevelj iz žita odpravili, so si kupili za 90 goldinarjev stroj za čiščenje žita in so ga prav radi prepuščali tudi župljanom svojiin. Skrbeli pa niso samo cerkev, šolo in dobro gospodarstvo, ampak tudi za to, da so svoje stanovanje tako prenaredili, kakor se spodobi za katoliškega dubovnika, namestnika božjega. Dozidali so k farovžu toliko, da so sedaj stopnjice v prvo nadstropje lepo pod streho, ko so bile prej dežu in snegu izpostavljene; tako so pridobili v prvem nadstropju hišico s tremi okni proti severu. Tudi kuhinjo so vso prenaredili. Poprej je bil širok dimnik ravno nad prostim knriSčem in tako je v piskre, ki so pri ognju stali, v priliki tudi dež izpod milega nebu lil, in kubinjski dekli ni bilo teda.j mogoče pri ognjišča obstati. Kar so si zidali, to so skoraj vse sami plačali iz svojega žepa. V prejšnjih letih so posebno o velikonočnein času goreče menilie, pobožne jezuite v pomoč vabili; po misjonu in večkratnem ponavljanju njegovem se je poštena Vurberška fara vsa v Gospodu pomladila. Rajni gospod so se pa tudi radi za poštenje svojih ovčic potegnili. Enkrat sreča našega gospoda posvetnjak na cesti, ravno ko so s pokopaliSča se vračali, kjer so za dušni pokoj svojih pokojnib ovčic molili. Predrzni mestni gospodič njib vstavi zbesedami: »Kaj mislite, ali bodo kedaj ti-le vstali, ki tukaj pod zeleno odejo spavajo?« Gospoda je zgrabila sveta nevolja in rekli so: »Kakor resnično je Bog v nebesib, ki je ves svet in tudi naš človeški rod ustvaril, in kakor resnično je Jezus za nas umrl in tretji den od mrtvih vstal, tako resnično bo prišel na sodnji dan sodit živih in mrtvih!« Gospodiča je bilo že sram in strah; po prvi nepremišljeni besedi spregovori v zadregi Se drugič ne manje nerodno: »Ali mislite, da bodo toti VaSi dolanci res kedaj v nebesa prišli ? Jaz mislim, da ne, jih predobro poznain!« Zdaj so ga gospod ostro pogledali in so mu rekli: »V nebesih med angelji in svetniki, tam so brez vsega greha, na svetu pa smo vsi slabosti podvrženi; za to nam pa je ljubi Jezus postavil sv. zakramente, da se v njih očiščujemo. Sodba je sicer v božjih rokah, ne v mojih. Toliko vam pa vendar-le lehko povem, in trdno upam, da gledajo oni, ki sem njiin jaz posteljo za večnrost postlal, vsi oblieje božje. Bog bodi enkrat tudi nama milostljiv sodnik! — Za to pa ljubi moj, nikar predfzno ne sodite, da ne bodete kedaj za to ostro obsojeni!« Tako so se vneli sicer ves  krotek dušni pastir za sv. vero in pa tudi za poštenje njihovej skrbi izročenih vernikov. Miloščinjo so rajni gospod delili v časib celo obilniše, nego njim je bilo samim mogoče. Hvojim nekdanjim učencem, ki so jih v latinske šole spravili, da bi jih za duhovski stan izredili, pomagali so z denarjem in tudi z živežem, ki so ga pošiljali »Dijaški kubinji« v Mariboru s pristavkom, naj nikdo njihovega imona ne izve. Jaz sem pa večkrat vendar-le njihova dobra dela odkrival, ker je Ijubi Jezus rekel, naj sveti luč dobrega izgleda ljudem, ki bodo tako Boga hvalili za dar sv. vere, ki človeško srce, samo na sebi trdo in akopo, k delom krščanskega usmiljenja nagiblje.