A. Glück in H Magcl: Podeželje - vrt prihodnosti, nove možnosti.
Glavarjeva družba d.o.o., Komenda 1993
Pred kratkim je Glavarjeva družba izdala to knjigo z nadvse obetavnim naslovom. Gre za slovenski prevod nemške knjige “Das Land hat Zukunft”, izdane leta 1990 v Munchnu (Jehle-Verlag). Pripravila stajo gospod Alois Gluck, predsednik planske skupine v bavarski skupščini in Holgcr Magcl, svctovalcc ministra v bavarskem ministrstvu za prehrano, kmetijstvo in gozdarstvo in namenstnik predsednika bavarske Akademije za podeželje. Knjiga predstavlja zbornik temeljnih člankov in razprav s področja razvoja podeželja, nastalih v Nemčiji proti koncu osemdesetih let in je eden pomembnejših prispevkov k teoretični utemeljitvi obsežnega gibanja, ki so ga v nemško govorečem prostoru poimenovali “ländliche Entwicklung und Dorfcrncuncrung”, kar Slovcnci prevajamo z “razvoj podeželja in obnova vasi”. Članke je prispevalo dvajset strokovnjakov različnih strok (geografi, ekonomisti, geodeti, agronomi, biolog, arhitekti, teolog, zgodovinar). To je knjigi zagotovilo potrebno interdisciplinarnost, ki je za to področje delovanja značilna in nujna.
Besedila so prevedli Miroslav Štruklcc, Angela Štruklec, agronoma in Anton Prosen, prostorski planer; k dokončni obliki prevoda, jasnosti in jedrnatosti besedila, pa je velik delež prispevala nada Marija Kuzmin, prof. angleškega in italijanskega jezika in književnosti. Opravili so izredno zahtevno delo, saj slovenska strokovna terminologija za to področje še ni povsem ozoblikovana. V tem smislu pomenijo ti prevodi pomemben prispevek.
Knjiga je reprezentančno opremljena; besedilo popestrijo številne ilustracije in fotografije. Mislim, da bo za vse, ki se zavzemajo za prihodnost in razvoj podeželja, zanimiva in informativna. Tistih nekaj tehničnih nerodnosti in prevajalskih spodrslajejev, ki so se kljub vsemu vtihotapili v knjigo, bomo ob tako zajetnem, zahtevnem in dobro opravljenem delu radi spregledali.
Do prevoda knjige je prišlo na osnovi sodelovanja med Ministrstvom za kmetijstvo in gozdarstvo republike Slovenije in Ministrstvom za prehrano, kmetijstvo in gozdarstvo dežele Bavarske na področju razvoja podeželja. To sodelovanje že nekaj let uspešno teče. Naši strokovnjaki, ki sc ukvarjajo z razvojem podeželja, so se tako že precej dobro seznanili z bogatimi izkušnjami Nemčije in drugih zahodnoevropskih držav. Knjiga pa nas bo dodatno obogatila s tujimi izkušnjami in pričakovati je, da bo pripomogla k popularizaciji ideje o celostnem razvoju
podeželja ludi v Sloveniji in spodbudila kakovostno delo na tem področju. Poslanstva te knjige ne bi mogel bolje označiti, kol je to storil A. Glück, eden od avtorjev, z mislijo, da naj bi s "to knjigo, ki ni znanstveni ali enciklopedični učbenik ... pač pa predvsem vir idej in spodbud ... v tem, za podeželje prelomnem obdobju, dobili nove spodbude za prihodnji razvoj”. Gotovo je, sicer, da tuje izkušnje ne morejo nadomestiti domačih. Še več; posvariti je treba pred poenostavljenim in nekritičnim prenašanjem izkušenj in pristopov od drugod v naše razmere in naš prostor, kar včasih opažamo. Vsaka dežela bo morala izoblikovati svojo strategijo podeželskega razvoja in najti svojim razmeram in možnostim primeren način dela. Ali kol z drugimi besedami pove D. Wieland, spet eden med avtorji knjige, ko razmišlja o prihodnosti in razvoju podeželja v Evropi: “Pri tem bodo skupni naši cilji, ne bo pa skupnih poti.” Vendar pa je mnogo ceneje in uspešneje, če sc učimo na tujih izkušnjah kot na lastnih napakah.
V	prvem delu knjige, ki so ga avtorji simbolično naslovili s sloganom “Spremenimo probleme v dobre možnosti”, razvijajo temeljno zasnovo, nekakšno “filozofijo” razvoja podeželja. Pri iskanju rešitev za vse večje probleme, s katerimi se srečuje urbanizirana industrijska dmžba, sc vse bolj oziramo po ekoloških, bioloških, družbenih in kulturnih kvalitetah, ki jih je uspelo ohraniti podeželje, ki pa jim tudi tu že preti nevarnost. Zato je nujno, da ne le ohranimo podeželje, njegove prvobitne funkcije in kulturne oziroma civilizacijske kvalitete, skratka njegovo identiteto, pač pa omogočimo podeželju tudi kakovosten napredek, da bo lahko v prihodnosti prispevalo k uravnoteženemu družbenemu razvoju. “Kakšna so načela in vzori dobe, ki prihaja?” sc ob tem sprašuje J. Millcndorfer v svojem prispevku in nato navaja štiri načela prihodnjega razvoja delovanja (LILA dejavniki). Podeželje je prostor, kjer človek lahko živi neposredno z naravo in v okviru prepoznavne bivanjske skupnosti, s katero se lahko identificiraš in ki te tudi ona prepozna za svojega. “Povezovanje v sosedstvo in vaško skupnost kot odgovor na anonimnost in nepovezanost množične družbe,” (L. Heck) je vedno bolj iskan način bivanja. Močno je poudarjena tudi vloga kmetijstva in gozdarstva pri razvoju podeželja, ne samo zaradi pretežnega dela prostora, ki ga pokrivata in zaradi njune primarne gospodarske vloge, ampak ludi zaradi vse pomembnejših drugotnih funkcij, ki jih omogočata. Veliko prostora je dalje namenjeno vsebini razvojnih programov za podeželje. Misel enega od avtorjev knjige morda najbolj nazorno pojasnjuje vsebinsko bistvo razvoja podeželja: “Če bi imel denar ... bi v občini izučil sirarja; naši majhni zadružni mlekarni, ki prodaja le velikim gospodarskim družbam, pa pomagal, da sc spet postavi na lastne noge pri proizvodnji specialitet. Prepričan sem, da bi bili kupci tukaj že danes. To bi bil zame prvi cilj prenove vasi in hkrati spodbuda našim kmetovalcem, da uberejo druge poli, si utrejo pot do mnogih tržnih niš, pospešeno mislijo o zadružništvu in se opogumijo za malo zadrugo. Vse to jc veliko bolje, kot pa vložiti 80 % denarja v gradnjo ccst ali v vprašljiv vaški trg, ki ga nikoli ni bilo, v vprašljiv vodnjak ali kip branjevke iz
brona. To nas nc pelje daleč in ne reši naših vaških problemov. To je le kozmetika in dekoracija, ki nam nc vrne našega bistva.” (D. Wieland)
Drugi del knjige je namenjen razmišljanju o prihodnosti podeželja, kakšna naj bi bila vas prihodnosti in način življenja v njej. Z naravo usklajen in okolju prijazen način življenja in dela je gotovo eden najpomembnejših ciljcv. Pa strpen način sobivanja različnih socialnih skupin na vasi. kjer živi čedalje več nekmetov in kar tudi povzroča, da tradicionalni vzorci obnašanja ne zadoščajo več. Poseben prispevek je namenjen problemom pristojnosti lokalnih skupnosti. Pomanjkljivosti na tem področju so lahko velik zaviralni dejavnik pri razvojnih prizadevanjih na podeželju. Te izkušnje so za nas lahko še posebej zanimive zdaj, ko razmišljamo o reorganizaciji lokalne samouprave. Posebej sc mi zdi vredno opozorili tudi na prispevek, ki govori o vlogi Cerkve pri razvoju podeželja. Iz teološkega pojma integralnega humanizma izvaja avtor W. Fricdbcrger takole definicijo napredka: “V pravem smislu torej nc moremo govoriti o napredku tam, kjer sc izboljšuje samo ekonomski potencial. Vendar tudi ne tam, kjer cveti kultura, ljudje pa so lačni; in prav tako nc tam, kjer eni živijo zelo dobro, drugi pa zelo slabo.” In malo dalje pravi: “Napredek je tam, kjer je harmonija med mestom in vasjo”. V civilizaciji, ki prihaja, ljudje naj ne bi “le živeli, delali, služili, trošili in se pustili pasivno zabavali”. Razvijali naj bi svoje lastne sposobnosti in ustvarjalnost. Kar morajo počeli za preživetje, naj bi kulturno nadgrajevali. Tak vzorec življenja je možno uspešneje razvijati v okviru podeželskih skupnosti. In na koncu naj omenim še prepričanje avtorjev knjige, da sc pomen podeželja v bodoči (združeni) Evropi nc bo nič zmanjšal.
V	tretjem delu so zelo podrobno prikazane strategije, ukrepi in naloge, potrebne za uresničitev zamišljenega razvoja podeželja. Globalno pa je predstavljen tudi pristop k pripravi in izvedbi razvojnih programov. Ta del knjige nosi, razumljivo, izrazit pečat nemških razmer, vendar je gotovo poučen tudi za nas. Marsikakšna ideja ali rešitev pa bo verjetno tudi neposredno uporabna. Zadnji del knjige vsebuje kratke prikaze zanimivih projektov obnove vasi v Nemčiji in Avstriji in posreduje naslove za vzpostavitev stikov.
Knjiga vsekakor zasluži temeljito branje. Priporočam jo vsem, ki želijo ustvarjalno delovati za razvoj podeželja. Posebej še tistim, ki v sedanjem programu CRPOV vidijo predvsem možnost dobrega zaslužka zase. Tudi drugi bralci boste ob teh zanimivih in tehtnih prispevkih gotovo spoznali, daje prizadevanje za razvoj podeželja strokovno zahtevno, resno in odgovorno delo, ki zahteva nc le specialistična tehnična, družbena in organizacijska znanja, pač pa tudi in morda predvsem subtilen odnos do ljudi, narave in kulturne dediščine, da jc to delo, ki zahteva visoko etično držo in predpostavlja sistem vrednot, ki jih jc porabniška družba potisnila na rob kolektivne in osebne zavesti, ki pa so našim prednikom pomagale preživeti. Tudi mi nc bomo mogli preživeti brez njih.
Matija Kovačič