O METULJU. ADAM SEVER.
LJUBLJANA.
Beli oblaki so plavali po jasnem, smeh-
ljajočem se nebu in vetrič je pihljal ter
jih nosil dalje kot v sanjah, v sanjah o
sreči in o čisti, visoki ljubezni.
Na poljani je cvetela rdeča cvetka v
svečani lepoti. Duhtela je in napajala oko-
lico s sladkostjo.
In prizibal se je iz gaja pisan nn-tulj.
Neskončno hrepenenje gaje vleklo k cvet-
lici, ki je cvetela in duhtela. Plaval je ob
tihem logu in zrl boječe na poljano ; ni se
upal poleteti tja ; cvetka se ni ozrla vanj,
šepetala je z vetrom, ki jo je poljubljal v
ljubezni.
Oblaki pa so se bleščali g-ori v višavi
kot srebrni. Metulj jih je gledal strmeč ter
si želel slišati rajsko muziko nad njimi, da
bi postal vreden cvetlice na poljani.
Pisani metulj se je vzdignil ob tihem
logu ter pričel leteti tja gori, kjer je veter
nosil sanjave oblake. ]3vignil se je nad
log'om solzeč se, a opojno rdeča cvetka
ga ni pogledala.
Metulj pa se je hotel dvigniti nad
oblake, da bi postal vreden cvetlice, in
njegove solzicc so padale na tihi gaj.
45