Pismo iz pasje kolibe (Iz dnevnika malega poredneža) Takrat sem bil v tretjem razredu ljudske šole. Kadar me je oče vzel s seboj v trg k stricu, sem vedno imel sitnosti s sosedovim oknom. Stričeva ulica je bila v Glavni ulici; pročelje je bilo obrnjeno proti ulici. Pri stricu sta stanovala dedek in babica, ki me je vedno pričakovala s črnim sladkorjem. Takega sladkorja nisem maral, a tega, ki mi ga je babica dajala, sem vedno z velikim užitkom polizal. Zakaj, ne vem. Ker mirovati nisem mogel, sem po dvorišču hodil okrog in tuhtal, kaj bi počel. Najprej sem zagledal Črta, ki je imel svojo kolibo na koncu dvorišča. Pes se je leno stegoval na tleh in ni bilo videti, da bi se hotel igrati z menoj. Drugo igračo sem moral iskati. Naenkrat sem zagledal okence na zadnji steni sosedove hiše. Veliko je bilo kakih dvajset kvadratnih centimetrov. Segel sem v hlačni žep, privlekel iz njega pračo. Vanjo sem dal okrogel kamen, pomeril in sprožil. Zaslišal se je žvenket in v naslednjem trenutku ni bilo o oknu ne duha ne sluha. To zabavo sem si privoščil pri vsakem obisku. Za njo je vedela samo moja mala sestrična, stričeva hčerka. Sosed ni mogel pogruntati, kdo tolikokrat razbije njegovo okno. Nekoliko je sumil, da bi jaz mogel biti ta nepridiprav, ker je okno vedno takrat bilo strto, ko sva midva z očetom bila pri stricu na obisku. Ob zadnjem obisku se je hotel prepričati, ali je njegova sumnja pravilna. Skril se je na podstrešje in je tam oprezoval. Ko je steklo zažvenketalo, je pritekel na stričevo dvorišče in zavpil: »Kdo je ubil moje okiio?« Jaz sem tajil, toda sestrična me je izdala Nato mi je zapretil: i »Le počakaj! Očetu bom povedal, kak tič si!« Potem je odvihral. Jaz pa sem napadel sestrično: »Ti Judež! Ti si me izdala!« Sedaj pa je stric prišel na dvorišče. Ko je videl, kako bunkam sestrično, je zakričal nad menoj: »Ti falot! Boš takoj izpustil Anico! Le čakaj!« Moje korajže je bilo konec. Zbežal sem in se skril v Črtovo kolibo. Upal sem, da me tam ne bodo iskali. Res me niso iskali. Čas pa je medtem potekal. Poldne je že bilo in iz hiše se je slišalo žvenketanje krožnikov, Čim glasnejše je bilo, tem bolj sem postajal lačen. Vedel sem, da bo za obed tudi doboševa torta. To sem imel najrajši. Ko je moj oče prišel, je dekla nesla v obednico juho. Sledile so druge dobrote. Meni so se cedile sline. Dalje nisem mogel vzdržati. Iz koledarčka sem iztrgal list in nanj sem napisal sledeče pismo: »Dragi oče! Jaz sem v pasji kolibi. Ne upam si iti v sobo, ker sem s pračo razbil sosedovo okno. Če me boš branil, bom prišel noter. Prosim za odgovor! Tvoj sin Tonček.« Na koncu sem še pripisal: »Kos doboševe torte mi prihrani!« Pismo sem privezal črtu na vrat. Pes je odšel, a se več ni vrnil. Kdo je dobil v roke pismo, še danes ne vem. Samo to vem, da me tudi popoldne niso iskali in sem si šele zvečer upal iz pasje kolibe, ko sem videl, da je naš voz naprežen. Tudi tedaj me niso vprašali, kje sem bil, Razen črnega sladkorja tisti dan nisem nič jedel. Vso pot sem bil žalosten in sem obljubil, da bom drugič bolj previden. Obljubo sem izpolnil. Pri naslednjem obisku sem ves dan pustil sosedovo okno pri miru in sem ga šele takrat razbil, ko smo se že domov odpravljali. Tako sem imel užitek pa tudi nič hudega se mi ni zgodilo...