Ljudslca.
jčkeToersa	y. ^ b<
IZ VSEBINE?
Slovenski duhovniki o odnosih med cerkvijo in državo — Za politiko jim gre in ne za vero — AIi je res preveč mleka? — Mladinski izlet na morje.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Posamezni izvod 1 šiling, mesečna naročnina 4 šilinge.
LETNIK VIII.
CELOVEC, PETEK, 12. JUNIJ 1953
ŠTEV. 30 (581)
Avstrij sko - j ugoslovanski razgovori
naj prispevajo k enakopravnosti koroških Slovencev
V	zvezi z obiskom jugoslovanskega državnega sekretarja za zunanje zadeve Koče Popoviča od 29. junija do 1. julija na Dunaju sporoča Jugopres, da pripravljajo dnevni red jugoslo-vansko-avstrijskili razgovorov po redni diplomatski poti. V poročilu je rečeno, da bo dnevni red obsegal tudi vprašanje avstrijske državne pogodbe in nekaj nerešenih vprašanj med Avstrijo in Jugoslavijo, predvsem vprašanje pra- j vic Slovencev na Koroškem.
Vrnitev obiska avstrijskemu zunanjemu mi- j nistru dr. Gruberju smatrajo v Beogradu kot znak, da se bodo stiki med obema državama še bolj poglobili. Izražajo upanje, da bodo razgovori jugoslovanskega državnega sekretarja z avstrijskimi državniki prav tako plodni kot lanski obisk avstrijskega zunanjega ministra v Jugoslaviji in da bodo ustvarili še ugodnejše pogoje za medsebojno zbližanje ne le v korist Avstrije in Jugoslavije, marveč tudi mednarodnega sodelovanja na sploh.
Te dni je jugoslovanski poslanik na Dunaju Vladimir Vučinič obiskal avstrijskega zunanjega ministra dr. Gruberja in se z njim razgo-varjal o programu obiska državnega sekretarja za zunanje zadeve Popoviča v Avstriji in o drugih s tem povezanih zadevah.
Spričo predstoječih razgovorov na Dunaju je objavil ,,Slovenski poročevalec" daljši članek pod naslovom „Pred obiskom", v katerem omenja vprašanja, v katerih je v zadnjih letih že prišlo do zbližanja in sodelovanja med Avstrijo in Jugoslavijo in hkrati nakazuje vprašanja, zlasti gospodarska in politična, ob katerih reševanju se to sodelovanje lahko še bolj razvije in okrepi.
„Preveč bi bilo reči" — piše list — „da je med nami že vse gladko, da ni več nerešenih vprašanj. Še so, vendar vedno manj jih je in še manj jih bo, če se bodo še vnaprej reševala z dobro voljo, v duhu obojestranskega razumevanja in s ciljem medsebojnega sožitja, mednarodnega sodelovanja in miru sploh."
V	članku je med drugim tudi rečeno:
,,Eno najbolj perečih, žal še ne povsem rešenih vprašanj med obema državama, je prav gotovo vprašanje slovenskega življa na Koroškem, njegove enakopravnosti, njegovih pravic in njihove zaščite. Besede, ki jih je zunanji minister Gruber izrekel v zdravici ob lanskem obisku v Beogradu, da bi morale biti manjšine most, ki veže, ne pa seme razdora, besede, ki so našle svoj odraz v tistem stavku zaključnega komunikeja lanskih razgovorov, ki pravi „da bi bilo treba na zadovoljiv način in v duhu prijateljskega sodelovanja rešiti vprašanje glede položaja jugoslovanskih manjšin v Avstriji", bi pravzaprav morale biti tudi temelj pri reševanju tega problema.	-
Brez dvoma prihaja v Avstriji, še posebno pa na Koroškem, vse močneje do izraza zdrava težnja delavnih ljudi, da bi bili koroški Slovenci deležni vseh tistih svoboščin in demokratičnih pravic, ki jim pripadajo. Zadnje volitve, ki so popolnoma povozile ekstremistične sile, VdU in kominformovsko stranko, obe stranki, ki sta svojo volilno propagando vodili tudi v znamenju sovraštva do Jugoslavije, so pokazale med drugim, da si avstrijsko ljudstvo želi dobrih prijateljskih odnosov s sosedi. Še morda najbolj je prišlo to do izraza na Koroškem: v deželi, ki so ji nacionalistične strasti hotele udariti svoj pečat, v deželi, ki je svoj čas veljala kot najbolj dostopna šovinističnim vplivom, je na teh volitvah slavila zmago prav stranka, ki se ie zavzemala za sožitje s koroškimi Slovenci in preko njih z jugoslovanskimi narodi.
Vendar, kljub temu, na Koroškem se še vedno čuti popuščanje silam nacionalne nestrpnosti in nazadnjaštva. Dokaz temu je tudi novi osnutek zakona o dvojezičnem šolstvu, ki ne upošteva upravičenih zahtev koroških Slovencev. Nasprotno, po splošni sodbi je celo slabši od dosedanjega in je zato povsem razumljivo,
če je za koroške in z njimi vred ostale Slovence ter jugoslovanske narode povsem nesprejemljiv. Novi predlog o dvojezičnem šolstvu ne daje našim ljudem na Koroškem enakopravnosti, s samim tem pa tudi vali velik kamen na pot nadaljnjega poglabljanja odnošajev med državama — mejašema.
Sicer pa, poročilo o obisku Koče Popoviča
na Dunaju izraža mnenje, da bodo razgovori jugoslovanskega državnega sekretarja z avstrijskimi državniki dovedli do prav takih rezultatov, do kakršnih je pripeljal lanski obisk avstrijskega zunanjega ministra v Jugoslaviji. Zato je morda na mestu upanje, da bo med temi rezultati tudi prispevek k resnični enakopravnosti koroških Slovencev."
T	1	••	•	• »I	J	»V«
Jugoslavija uvaja jezike narodnih manjšin
v srednje šole
Iz Novega Sada poročajo, da je Svet za prosveto in kulturo avtonomne jugoslovanske pokrajine Vojvodine na svoji seji prejšnji teden sklenil, da bodo s pričetkom prihodnjega šolskega leta uvedli na vseh srednjih šolah v Vojvodini kot fakultativne šolske predmete tudi jezike, ki jih govorijo v Vojvodini živeče narodnostne manjšine, t. j. madžarski, slovaški, romunski in rusinsln jezik.
V tem sklepu se zrcali velika širokogrudnost narodnostne politike v novi Jugoslaviji. Znano je, da nacionalne manjšine v Jugoslaviji nimajo le svojih lastnih ljudskih šol, marveč tudi svoje srednje in strokovne šole. V vseh teh šolah se vrši pouk vseh predmetov v materinščini
in tudi učitelji so pripadniki narodnostnih manjšin.
Z uvedbo manjšinskih jezikov na vseh srednjih šolah Vojvodine bo dana tudi mladini jugoslovanske narodne pripadnosti možnost pri-učitve jezikov svojih drugorodnih sodeželanov, kar lahko samo še bolj razvije in poglobi bratsko sožitje med večinskim narodom in nacionalnimi manjšinami, ki žive v skupni domovini.
In pri nas na Koroškem? Ali ni bilo nekoč govora o tem, da bi šla posebna komisija proučevat manjšinsko šolstvo v Jugoslavijo? Škoda, da ni šla, morda bi osnutek novega šolskega zakona ne izpadel tako sramotno.
predna Demokratična fronta in konservativna Slovenska demokratska zveza pozvali Slovence, naj oddajo prazne glasovnice. Goriški škof Am-brosi je sicer skušal slovenske vernike vpreči v ( voz De Gasperijeve KDS in je hudo pritisnil na I slovenske duhovnike, da bi mu pomagali zlorabljati verska čustva v politične namene, toda narodno zavedni goriški slovenski duhovniki mu, razen par posvečenih emigrantov, niso sledili. Ambrosi je uspel samo v toliko, da je vatikanska skupina, ki izdaja „Katoliški glas", spremenila svoje stališče in ga v odkritem izdajstvu slovenskih interesov obrnila v korist italijanske vladne stranke, pri čemer pa na stvari nič ne spremeni, da je skušala to opravičiti z nekimi „višjimi cilji". Slovencev tudi niso uspeli prelisičiti italijanski šovinistični duhovniki, ki so hodili po vaseh, da bi z grožnjami in spletkami pridobili slovenske vernike za KDS, čeprav so si izmislili posebno, na čustva vernih ljudi preračunano molitvico, ki se je pričela: ,,0 Jezus, ki si toliko ljubil našo Italijo, da si ji dal v počaščenje svojega namestnika, obračamo se k tvojemu božjemu srcu in te prosimo posebne pomoči za Italijo ob bližnjih volitvah ...“, končala pa se je z lažnivimi besedami: „Milostno blagoslovi našo Italijo, da bi spet lahko postala med narodi učiteljica prave civilizacije."
Izid volitev v Italiji je pokazal, da tudi tako bogokletno početje ni moglo preprečiti občutnega poraza socialno in politično nazadnjaškega režima italijanske Krščanske demokratske stranke.
De Gasperijeva KDS je izgubila dva milijona glasov
Minulo nedeljo in ponedeljek so bile v Italiji volitve v parlament in senat. Dočim je bila v predvolilni kampanji ena oseba ubita, 10 pa ranjenih, so volitve potekale v miru. Volilna udeležba je bila zelo visoka; po zakonu je namreč udeležba na volitvah obvezna. Najbolj zgodaj so šli na volišče duhovniki, ki jih je v Italiji nad 40.000 ter redovniki in nune vseh vrst, tudi take, ki so se zaobljubile, da nikdar v življenju ne bodo zapustile samostana. Za volitve jih je papež posebej odvezal te večne zaobljube. Tudi kominformovci so bili med prvimi na voliščih.
Splošno so računali, da bo s pomočjo novega zakona za parlamentarne volitve uspelo vladni koaliciji, ki jo tvorijo De Gasperijeva krščansko demokratska stranka, desni socialisti, liberalci in republikanci, dobiti vsaj en glas več kakor polovico vseh glasov in s tem 65 °/o vseh mandatov. Izid volitev pa je pokazal, da se je vladna koalicija uračunala, ko se je zanašala na ta zakon, ki ga je prej sfabricirala prav za to, da bi laže zmagala.
Slovenska
prosvetna
vabi na
zveza
veliko kulturno prireditev
ki bo v nedeljo, dne 14. junija 1953, ob 14. uri popoldne v kinodvorani v Borovljah.
Na sporedu:
nastop združenih pevskih zborov Slovenske prosvetne zveze, uprizoritev Bučarjeve spevoigre »Študentje SmO . . . ki jo igrajo igralci Slovenskega prosvetnega društva „Dobrač“ z Brneč.
Sodelujeta orkester in balet iz Jesenic.
Vstopnice po 4, 5 in 6 šilingov dobite v trafiki Kuscher v Borovljah v predprodaji in pred prireditvijo pri kinoblagajni.
Ljubitelji slovenske pesmi in slovenske igre vabljeni od blizu in daleč.
Odbor.
Rezultati so namreč naslednji (v oklepaju število glasov 1. 1948):
KDS 10,859.554 (12.712.562), Saragalovi socialisti 1,223.870 (1,858.346), liberalci 815.651 (1,004.889), republikanci 437.899 (652.477), (KPI 6,122.638, Nennijevi socialisti 3,440.222 (1. 1948 so kandidirali skupno s KPI), druge levičarske stranke 517.142, monarhisti 1,856.661 (729.174), neofašisti 1,580.395 (526.670).
Blok vladnih strank je torej izgubil 2,741.236 glasov, dočim je kominformovska opozicija pridobila 1,942.955, monarhisti in neofašisti pa 2,181.212 glasov. Vladna koalicija bo imela v parlamentu 303 (371) poslancev, med temi 3, ki jih je dobila južnotirolska nemška ljudska stranka, kominformovska levica 218 (183), desničarji pa 69 (20).
V	senatu bodo imele vladne stranke 125, levica 87, desnica pa 25 sedežev.
V	primeri z zadnjimi volitvami je bilo tokrat oddanih še enkrat toliko neveljavnih glasovnic kakor leta 1948. Med temi so bili tudi Slovenci na Goriškem, kjer sta obe slovenski skupini, na-
Sovjeti omilili zasedbeni režim
Zadnje dni je prišlo v odnosu Sovjetske zveze do Avstrije do pomembnih sprememb.
V soboto je obiskal zastopnik političnega predstavnika SZ na Dunaju Timoščenko zveznega kanclerja ing. Raaba in mu sporočil, da je sovjetska vlada razrešila dolžnosti visokega komisarja generala Sviridova, ki bo odslej naprej samo še poveljnik sovjetskih čet, in da bo za civilnega visokega komisarja imenovan dosedanji diplomatski zastopnik SZ pri vzhodnonemški vladi Iljičev. Po uradnem poročilu so v Moskvi uvideli, da v bodoče funkcije visokega komisarja in poveljnika sovjetskih čet v Avstriji ne more opravljati ena in ista oseba.
Tri dni nato je sovjetska zasedbena sila ukinila na demarkacijski črti stalno kontrolo nad osebnim in tovornim prometom. To kontrolo so ameriške, britanske in francoske zasedbene sile ukinile že leta 1947.
Na seji ministrskega sveta, ki je bila v sredo, so sprejeli sovjetske ukrepe zadnjih dni z za-j dovoljstvom na znanje. Notranji minister Hel-mer je ob tej priliki poročal tudi še o drugih ukrepih, ki so jih izvedle sovjetske oblasti na upravno-pravnem področju v sovjetskem sektorju Dunaja, na Nižjeavstrijskem in Gradiščanskem.
Zunanji minister dr. Gruber je ob tej priliki poudaril, da so ukrepi, ki so jih v zadnjem času podvzeli sovjetska vlada in sovjetske oblasti v Avstriji, in ki pomenijo občutno omiljenje zasedbenega režima, v skladu s sedanjim mednarodnim razvojem. Zavrnil pa je mnenje, da ti ukrepi nakazujejo podaljšanje zasedbe Avstrije.
Medtem je namestnik sovjetskega zunanjega ministra Gromiko sporočil avstrijskemu odpravniku poslov v Moskvi, da je sovjetska vlada sklenila, da bo akreditirala Iljičeva kot veleposlanika na Dunaju. Avstrijski zunanji minister je dejal, da bo s spremembo dosedanjih političnih zastopstev v veleposlaništva storjen pomemben korak k normalizaciji in da bodo odnošaji med Sovjetsko zvezo in Avstrijo s tem postavljeni na nove temelje mednarodnega prava.
Spremembe v sovjetski politiki napram Avstriji so izzvale tudi na 'Zapadu precejšnjo pozornost. Vendar pa pravijo v Washingtonu, da bi Moskva šele s tem resnično dokazala, da je spremenila svoje zadržanje, če bi pokazala tudi pripravljenost za sporazum z zapadnimi silami glede sklenitve avstrijske državne pogodbe.
Slovenski duhovniki o odnosih med cerkvijo
in državo
Z zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti, ki ga je pred nedavnim sprejela jugoslovanska ljudska skupščina, je ustvarjena podlaga za reševanje vseh vprašanj med cerkvijo in državo. To potrjujejo tudi katoliški duhovniki v Sloveniji ter poudarjajo, da jamči ta zakon popolno svobodo veroizpovedi.
Župnik Alojz Zupanc v Šmihelu pri Žužemberku je dejal dopisniku »Dolenjskega lista":
»Iskreno si želimo sporazuma. Od sprejetega zakona veliko pričakujemo, ker nam jamči verske svoboščine. Prepričan sem, da si žele naši škofje sporazum, kakor so tudi pokazali v začetku razgovorov. Vmešavanje Vatikana v tem oziru pa se mi ne zdi pravilno.
Razumem ogorčenje naše države spričo vmešavanj Vatikana v naše notranje zadeve. V kolikor se Vatikan v politiki postavlja na stran Italije, to seveda ni pravilno.
Upam, da se bodo vse sporne zadeve lahko uredile na osnovi sprejetega zakona."
Župnik Omahen v Dobrniču je v svojem stališču do omenjenega zakona med drugim dejal:
„Za nas je velik napredek, da zakon jamči popolno svobodo veroizpovedi. Popolnoma se strinjam s tem, da se vera ne sme izkoriščati v politične namene. Kakor sem iz vsega srca pozdravil začetek razgovorov med državo in škofi, tako sem bil hudo razočaran, ko so bili razgovori prekinjeni. Mislim, da je bilo pri naših škofih in seveda pri državnem vodstvu dobre volje za pravilen sporazum, le pri Vatikanu tega ni bilo. Ne bi bil rad na škofovem mestu, ker nima spričo pritiska iz Vatikana prostih rok. V Vatikanu lahko čakajo in pravijo, da ,ni treba hiteti s sporazumom'; neurejeno stanje pa mi, nižji duhovniki, najbolj občutimo. Mislim, da tako stanje tudi škofiji ni vseeno. Zato je razumljivo, da si iskrenega sporazuma najbolj želimo mi, ki živimo med ljudstvom. Prepričan sem, da bodo naši škofje še naprej pritiskali na Vatikan, da pri tem popusti.
Iskreno želim, da bi res prišlo do pravilnega sporazuma, ker sem prepričan, da ni takih zaprek, da jih z dobro voljo na obeh straneh ne bi mogli rešiti."
Z očividnim veseljem so tudi duhovniki na Primorskem pozdravili dejstvo, da so jugoslovanske oblasti pokazale toliko dobre volje in pripravljenosti za ureditev odnošajev s cerkvijo.
»Zakon o pravni ureditvi verskih skupnosti je izredno potreben že zaradi konglomerata (velikega števila) ver, ki obstojajo v Jugoslaviji. Ta zakon pozdravlja vsa nižja duhovščina, čeprav izgleda, da nekaterim vatikanskim politikom ne prija", je izjavil duhovnik G a n d e iz Kamnega.
Dekan Stanislav Vrtovec iz Zalega hriba je dejal dopisniku »Slovenskega poročevalca": »Še na nobeni duhovniški konferenci se nismo tako odkrito pogovarjali o raznih vprašanjih, kot na konferenci v Solkanu o osnutku zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, katerega smo obravnavali. Predlagali smo nekatere spremembe in dopolnitve. Izpopolnjeni osnutek, ki je bil objavljen, upošteva številne naše pripombe in mislim, da popolnoma zadovoljuje želje vernikov in duhovnikov. S težkim srcem sem sprejel vest, da so bili razgovori med predstavniki katoliške cerkve in komisijo pri izvršnem svetu prekinjeni. Začudila me je predvsem objava o prekinitvi razgovorov, iz katere je razvidno, da je bila postavljena zahteva po ukinit-
vi obvezne civilne poroke, saj je le-ta obvezna tudi v številnih zahodnih državah, ki imajo konkordat z Vatikanom, tako tudi v Italiji. Tudi pri nas v Avstriji ni drugače! — Op. ur. — Dekan Vrtovec je nadaljeval: »Primorski duhovniki, ki smo prestali italijansko narodnostno preganjanje, danes dejansko čutimo, da imamo svojo domovino, v kateri smatram, da je ob iskreni pripravljenosti škofov in ljudske oblasti možno uveljaviti želje duhovnikov in vernikov, da prida do obojestranskega zadovoljivega sodelovanja."
V Sedlu pa je duhovnik Lucijan Krajnik izjavil: »Vtis imam, da nekateri vatikanski krogi namerno ovirajo ureditev odnosov med rimskokatoliško cerkvijo in državo pri nas. Mi nižji duhovniki, ki živimo z ljudstvom, najbolj občutimo potrebo po urejenih odnosih z državo in tudi k osnutku zakona o pravnem položaju verskih skupnosti bi radi dali svoje pripombe za boljšo ureditev med rimskokatoliško cerkvijo in državo, ali naše višje cerkveno vodstvo je morda smatralo, da je bolj koristno poslušati direktive Vatikana kot pa zastopati interese nižje duhovščine. Mislim, da politika, ki jo vodi Vatikan proti naši državi, ni v interesu vere pri nas niti v interesu miru!"
Župnik Anton Kodermac iz Volč je prav-tako izrazil obžalovanje, da višji cerkveni krogi niso sodelovali pri obravnavi osnutka zakona o
V Italiji je bil Vatikan že od nekdaj najbolj vnet podpornik in zagovornik poitalijančevanja Slovencev. Na lastni koži so to občutili Slovenci v Trstu, na Goriškem in še posebej v Beneški Sloveniji. Znano je, da so leta 1933 v Beneški Sloveniji na vatikanski ukaz požgali vse slovenske knjige in da so celo v cerkvi prepovedali uporabo slovenskega jezika. Čeprav so v Beneški Sloveniji naseljeni samo Slovenci, se je število slovenskih duhovnikov že tako zmanjšalo, da jih je ostalo od prejšnjih 56 samo še 12.
Tudi v Trstu vatikanska politika v odnosu do Slovencev ni nič drugačna. Treba se je spomniti samo ravnanja Slovencem skrajno sovražnega tržaškega škofa Santina, ki je leta 1947 prepovedal tamošnji slovenski verski list »Teden" in ki je pregnal iz vseh 20 tržaških župnij slovenske duhovnike.
Mržnja vatikanskih krogov do Slovencev v Italiji je prišla do vidnega izraza tudi v pravkar minuli volilni kampanji. Tržaški list »Giomale di Trieste", ki je glasilo De Gasperijeve krščan-skodemokratske stranke in hkrati seve tudi vatikanskih krogov, je tik pred volitvami grdo napadel slovenske duhovnike v Beneški Sloveniji zaradi tega, ker opravljajo verske dolžnosti v slovenskem jeziku. Slovenskega duhovnika Vidmarja je omenjeni list napadel zato, ker je pridigal v slovenskih župnijah v slovenščini, 92 letnega, za beneške Slovence posebno zaslužnega duhovnika in pesnika Ivana Trinka pa zato, ker je izdal slovenski verski koledar. Krščansko demokratičnim in vatikanskim šovinistom namreč ni šlo v račun, da slovenski du- i hovniki v Beneški Sloveniji v predvolilni kam- I panji niso hoteli stopiti v njihovo službo.
Na tem primeru se je znova jasno pokazalo, j da Vatikanu in italijanskim demokratom ne gre za vero marveč za politiko. Sicer pa tudi pri nas na Koroškem ni nič drugega. Saj nam je še vsem v spominu naša predvolilna doba, ko
pravnem položaju verskih skupnosti, čeprav so bili povabljeni. Dejal je: »Zadržanje višjih cerkvenih krogov nas je razočaralo. Mislim, da se je tukaj Vatikan pokazal le preveč okorelega, kar se noče sprijazniti z novo družbeno stvarnostjo v naši državi."
»Jaz osebno", je dejal župnik Kodermac, »sem našel veliko možnosti javnega in koristnega udejstvovanja kot navaden državljan, predvsem na področju zadružništva, kar me posebno veseli, ne da bi prišel v nasprotje s svojimi verskimi načeli in cerkvenimi predpisi. Veseli me in delam za napredek naše vasi, pa še nisem našel primera, da bi me kdorkoli pri tem oviral. Prav tako me nobeden ne ovira pri izvrševanju verskih dolžnosti kot duhovnika."
»Iz teh razlogov sem še bolj občutil težo neurejenih razmer med cerkvijo in državo. Iz teh razlogov tudi pozdravljam zakon o pravnem položaju verskih skupnosti. Gojim upanje, da bo »človeški element" v vodstvu rimskokatoliške cerkve vendarle sprevidel zgrešenost svoje I politike do Jugoslavije in bo pokazal več dobre volje in razumevanje naših razmer.. Vsekakor jaz in mislim, da tudi velika večina naših duhovnikov na Tolminskem, ne bodo izdali interesov našega ljudstva. Fašizmu se nisem uklonil tudi tedaj, kadar je njegove interese zastopal škof Margotti in tudi danes ne bom izdal interesov svojega ljudstva."
sta se celovško škofijstvo in ves klerikalni nemško in slovensko pisani tisk cedila zaskrbljenosti za vero, dejansko pa je vsem skupaj šlo le za nazadnjaško OeVP-jevsko politiko. Tudi pri nas so z združenimi močmi napadli slovenske duhovnike zato, ker so prišli med naše ljudstvo, da bi mu posredovali lepoto slovenske pesmi. Da je celovško škofijstvo prav te dni potom tiska obnovilo ta napad in dalo belogardističnim krščanskim demokratom v Mohorjevi hiši pobudo za nova obrekovanja in laži, je samo znamenje strahu, da bi slovenski verniki na Koroškem spregledali politiko, ki se skuša skrivati za hinavske verske fraze.
Ljubljanski škof postavil obrekovalce na laž
Nekateri klerikalni listi v Avstriji so pred nedavnim širili neresnične vesti s trditvijo, da jc član Izvršnega sveta Ljudske skupščine Slovenije Boris Kraigher izdal dekret, ki prepoveduje delo ordinariatov katoliške cerkve v Ljubljani in Mariboru. Tudi vatikansko glasilo »Osserva-tore Romano" in vatikanska radio-postaja sta ponavljali te izmišljene klevete.
S tem v zvezi se je obrnilo uredništvo Ljudske pravice na ljubljanskega škofa dr. Vovka in ga prosilo za pojasnilo v tej zadevi. Ljubljanski škof dr. Vovk je zanikal laži in obrekovanje v avstrijskih in vatikanskih listih ter radijski postaji Vatikana in dejal: »Ni res, da je delo ordinariatov katoliške cerkve v Ljubljani in Mariboru prepovedano!"
Novi avstrijski poslanik za Jugoslavijo
Iz Beograda poroča Tanjug, da je predsednik FI.RJ pristal na imenovanje novega izrednega poslanika in opolnomočenega ministra republike Avstrije v Beogradu dr. VValterja Wodaka.
f&sf J
Povprečni Avstrijci poznajo Habsburžane in njihov blesk le še iz starih knjig, iz plehkih filmov in iz dunajskih muzejev ter se ne menijo preveč za to, da nekje izven republike še sanjari »prestolonaslednik" Oto Habsburški o povratku »zlatih cesarskih časov". Vendar pa se najdejo tudi danes še predpotopni ljudje, ki še vedno pretakajo solze za staro šaro, ki je pred 35 leti tako klavrno končala.
Nekateri od teh so te dni vsi blaženi oživeli. Kaj se je zgodilo? Pravzaprav nič kaj izrednega! Otonu Habsburškemu in njegovi ženi je te dni »bog dal" punčko. Torej nekaj vsakdanjega in prirodnega v človeški družbi. V tem primeru pa je to seve drugače. Novorojena punčka je visokega plemenitaškega rodu in ni čuda, da je poslal papež takoj brzojavna voščila in svoj apostolski blagoslov v Wiirzburg. H krstu se je zbrala najžlahtnejša družba maziljenih in navadnih princov, nadvojvod, vojvod, knezov in grofov ter še nekaj monarhistov iz Avstrije in emigrantov iz Ogrske. Ob igranju avstrijske cesarske in ogrske kraljevske himne je krst opravil štajerski škof Pawlikovski, ki je prav v ta namen potoval iz Gradca v Nemčijo.
Nekateri časopisi pri nas pozabljajo, da hvala bogu že dolgo ne živimo več v rajni monarhiji in ječi narodov ter z neslado opisujejo na dolgo in široko najnepomembnejše malenkosti o habsburškem krstu v Wiirzburgu. Kot vedno, se je tudi pri tem najbolj izkazala »Kleine Zei-tung", ki ve povedati, kako so štajerskega škofa dušile solze med nagovorom na Otona in kako je zbrana plemenita družba slišno stokala. Dobesedno piše list med drugimi bajžami: »Ko je škof govoril krstne besede, je pričela najmlajša Habsburžanka glasno in slišno kričati. Trud nadvojvodskega para in knežjih sorodnikov, da bi pomirili otroka, sprva ni uspel. Šele ko je Oto Habsburški energično napravil »pst, pst" ter otroka pobožal, je mala punčka umolknila".
Gotovo se najdejo tudi med bralci teh časopisov resnejši ljudje z možgani in soljo v glavi, ki si ob takem branju le delajo svoje misli. Morda bo marsikdo med njimi prišel do spoznanja, da je ob vsem tem še res najboljše reči: »Pst, pst", da se nam ne bo ves svet v obraz smejal.
UNESCO-razstava v Celovcu
Kulturni oddelek koroške deželne ' bide je posredoval umetnostno razstavo svetovni organizacije za kulturo in znanost UNESCO, ki je bila prvega tega meseca slovesno odprta v celovškem muzeju. Razstava prikazuje v prvem delu dosedanje delovanje UNESCO, v drugem delu pa posreduje s pomočjo splošno dobro uspelih barvnih fotokopij pregled skozi stvaritve slikarjev-mojstrov v preteklosti in sedanjosti. Zlasti drugi del razstave je še posebej razveseljiv in dobrodošel, ker omogoča spoznavanje slikarskih mojstrovin in redkosti tudi tistemu, ki drugače nima možnosti ali sredstev, obiskati večje umetnostne zbirke. Razstavo so v Avstriji doslej kazali le še na Dunaju in šeV iz Celovca bo šla v ostala avstrijska mesta.
Razstava naj bi pokazala pot k novi, vn svet obsegajoči ureditvi, jasno naj bi orisa’i program in cilj UNESCO, katera se že od svoje ustanovitve leta 1946 prizadeva, potom vzgoj i ter s širjenjem znanosti in kulture prispevati I: ureditvi mednarodnega miru. S temi besedami je ob otvoritvi nakazal veliki pomen razstav^ in važno vlogo UNESCO kulturni referat dc želne vlade dvorni svetnik dr. Rudan. Nainest nik deželnega glavarja Krassnig, ki je razstave otvoril, pa je ob tej priložnosti poudaril, da b; si morali s pomočjo duha in posebno s pomočj umetnosti vedno spet in spet osvajati in utrjr vati vero v bodočnost in vero v mir.
Za politiko jim gre in ne za vero
Na Koreji se jasni
Koroški festival v Slovenjem Gradcu
Vse kaže, da se vojna v Koreji bliža koncu. Stališči obeh strank sta se v zadnjem času tako zbližali, da vlada splošno mnenje, da bo prišlo vsaj do konca tega meseca, po treh letih odkar je korejska vojna izbruhnila, do podpisa pogodbe o premirju.
Po dolgotrajnih pogajanjih je bil minuli ponedeljek podpisan v Pan Mun Jomu sporazum o izmenjavi ujetnikov. Ta sporazum naj bi stopil v veljavo dva meseca po sklenitvi premirja in repatriaciji vseh ujetnikov, ki to žele. Ostali ujetniki, ki se ne bodo hoteli vrniti v svojo domovino, bodo prišli pod nadzorstvo posebne nevtralne komisije, ki bo sestavljena iz zastopnikov Švedske, Švice, Indije, Poljsko in Češkoslovaške.
S podpisom tega sporazuma je odstranjena največja zapreka, ki je doslej onemogočala sklenitev premirja na Koreji. Takoj po podpisu sporazuma je pekinški radio objavil vest, da bo se-
daj brez odlašanja prišlo do prekinitve sovražnosti.
Predsednik indijske vlade Nehru je izrazil svoje zadovoljstvo nad doseženim sporazumom ter poudaril, da upa, da bo ta uspeh pomenil uvod v splošni mir.
Z velikim zadovoljstvom so sprejeli sporazum tudi na sedežu OZN. Veliko nevoljo pa je povzročilo trmasto zadržanje predsednika Južne Koreje Sing Man Rija, ki se ne strinja s predlogi za sklenitev premirja in je zagrozil z na-
Prihodnjo nedeljo, dne 14. t. m., bodo v Slovenjem Gradcu zaključne prireditve letošnjega koroškega festivala, ki se je pričel že 7. junija.
Na letošnjem festivalu, ki je že osmi po osvoboditvi, bodo razen kulturnih uspehov prikazali zlasti še razvoj telesnovzgojnega udejstvovanja.
Prvi dan festivala je delavsko-prosvetno društvo »Svoboda" iz Vuzenice uprizorilo v telovadnem domu v Slovenjem Gradcu »Desetega brata", 11. t. m. pa je bil koncert združenih
daljevanjem odpora tudi po podpisu premirja. | orkestrov iz vsega okraja. V soboto, 13. junija
izr t r nncpnm TMlflulTli«	MvAnlnm nvi'
Prezident Eisenhovver pa je v posebni poslanici odločno zavrnil njegovo grožnjo.
Tri leta že predstavlja vojna v Koreji nevarnost za svetovni mir. Če bo sedaj le prišlo do premirja, bo to vsekakor velik uspeh miroljubnih sil in svetovne javnosti, ki je s svojim pritiskom na pogajanja sedaj izsilila odločilni korak na tej poti.
zvečer bo telovadna akademija na prostem, pri kateri bodo nastopili telovadci vseh telesno-vzgojnih društev »Partizan" iz okraja, sodelovali pa bosta tudi dve republiški vrsti telovadcev.
Na glavnih in zaključnih prireditvah, ki bodo v nedeljo, 14. t. m., bo sodelovalo okoli 900 telovadcev iz vse Mežiške doline in skoro toliko tudi iz Dravske in Mislinjske doline. Pred-
poldne bo slavnostna povorka skozi Slovenj Gradec, popoldne pa bo telovadni nastop, pri katerem bo sodelovalo skupno 2500 telovadcev. Telovadni spored bo obsegal proste vaje,.vaje na orodju, športno revijo, vaje nogometa, odbojke, atletike, rokometa in druge panoge športnega udejstvovanja. Nato bodo nastopi kulturnih društev, mešanih in moških pevskih zborov in orkestrov ter folklorni nastopi v narodnih nošah.
V okviru festivala bosta od 13. do 15. junij i odprti tudi razstavi Narodnoosvobodilne borbe in prva okrajna razstava fotoamaterjev.
Čeprav je bilo šele pred dobrim mesecem v Mežici veličastno »Prvo koroško partizansko srečanje", ki so se ga udeležile nepregledne množice, računajo, da bo tudi VIII. koroški festival pritegnil mnogo udeležencev ne le iz slovenjegraškega okraja, marveč tudi iz drugi'1 krajev Slovenije kakor odslej še vsako leto.
Ali je res preveč mleka?
V zadnjih številkah smo poskušali ustvariti našim kmetovalcem kolikor toliko jasno sliko o vzrokih sedanjega stanja in izgledih za bodoči razvoj pri prodaji goveje živine in prašičev. Danes se bomo še nekoliko pomudili pri vprašanju mleka. To pa zaradi tega, ker je na eni strani spričo razmerja cen med klavno živino in mlekom edino pametno usmeriti proizvodnjo pri živini na mleko (za 1 kg prirastka na živi teži goveda je potrebno prav toliko krme kot za 8 kg mleka; 1 kg žive teže goveda prodamo kvečjemu še po 8 šil., za 8 kg mleka pa dobimo okoli 12.80 šil.). Po drugi strani pa že nekaj mesecev sem po deželi strašijo s „poplavo mleka".
Kako stojijo stvari in kakšna naj bo kmeto-valčeva odločitev?
Leta 1951 je po podatkih Zveze za gospodarstvo z mlekom in maščobami oz. Fonda za gospodarstvo z mlekom bilo na trgu prodanega mesečno 70,6 milijonov kg mleka. To se pravi, da je razen ljudi, ki živijo v kmetijstvu, prišlo na dan in osebo okoli 0,45 kg mleka (vključno tega, ki je bilo predelano v maslo, sir in druge izdelke. Leta 1952 je prišlo na dan in osebo okoli 0,48 kg oziroma 0,27 kg pitnega mleka in mesečno še 0,30 kg surovega masla, 0,17 kg sira in 0,09 kg skute. V prvih mesecih 1953 se je pričela kampanja „poplave mleka". V marcu 1953 pa je še vedno prišlo na osebo komaj 0,28 kg pitnega mleka na dan, poleg tega pa na mesec še 0,28 kg surovega masla, 0,21 sira in 0,10 kg skute.
Po tej analizi torej nikakor ne more biti govora o prekomerni ponudbi mleka, najmanj pa na Koroškem, kjer pride na trg še vedno 15 % manj mleka kakor v letu 1950. Koroška tudi ne krije še svojih potreb po maslu in siru.
Zakaj torej toliko hrupa in laganja o nadpro-dukciji mleka?
Brez dvoma so v ozadju špekulacije. Po eni strani mlekarn za zbitje odkupne cene mleka in očuvanje svojih profitov, po drugi strani pa ve-leagrarcev, ki bi z izmišljeno parolo „poplave mleka" zbegali o dejanskem stanju nepoučene kmete, da bi opustili dviganje molznosti svojih krav in da bi na ta račun oni lahko dvigali in nemoteno oddajali mleko ter izenačili račune v zvezi s padcem cen klavne živine.
Da obstojajo pri mlekarnah tendence do profitov, vidimo tudi iz tega, da so navzlic temu, da so se pri njih zaloge masla že nekaj mesecev kopičile, še vedno oddajale 2,5 % pitno mleko, namesto da bi z oddajanjem 3 oz. 3,5 °/o-nega mleka izenčile zaloge masla s potrebami. Z maslom se pač da več zaslužiti kot s pitnim mlekom. Šele ko se je njim in s tem tudi skupnosti pričela goditi škoda, so v marcu tolščobnost pitnega mleka povišale, hkrati pa za velikonočne praznike pocenile maslo.
Navzlic temu, da še ni nobene nevarnosti za prekomerno produkcijo mleka, pa moramo grajati odgovorne kroge, da še vedno nič ne ukrenejo, da bi vsled vojnih in povojnih razmer od mleka in mlečnih izdelkov odvajano ljudstvo pričeli spet privajati k višji potrošnji mleka. To bi bilo z ozirom na to, da bo ponudba mleka le naraščala, bolj pametno, kakor pa strašilo o ,,poplavi mleka". Brez dvoma bi milijoni, ki so jih proti koncu minulega leta vrgli , .izbranim" kot nagrade za dobičke pri prodanem mleku (pozimi, ko so dajali na liter oddanega mleka 20 gr nagrade za tropine) več koristili, če bi jih dali za pocenjeno mleko v šolali, vajeniških domovih in delavskih menzah. To bi bil primeren ukrep v reklami za povečanje potrošnje mleka.
S pravilnim ravnanjem in nego kmetijskih strojev bi lahko v Avstriji prihranili letno milijonske vrednosti pri izdelkih za nadomestne dele in popravila. Po Štajerskem potuje šolski voz, z namenom, da seznani kmečko mladino z osnovami pravilnega oskrbovanja strojev. (AND), j
Koroški velesejem
Avstrijska lemo- in gozdnogospodarska prireditev
Po razgovorih zveznega lesno-gospodarskega sveta na Dunaju je končno vel javen termin za
1. avstrijsko lesno- in gozdnogospodarsko prireditev 1953
določen na petek, dne 7. avgusta 1953, ob 9. uri dopoldne.
Prireditvi bodo med drugimi prisostvovale prominentne osebnosti: Zvezni kancler dr. ing. Raab, minister za trgovino in obnovo dr. Illig, minister za kmetijstvo in gozdarstvo Thoma, prezidij in ostali člani zveznega lesnogospodar-skega sveta za Avstrijo, člani komisije lesnih izvedencev Zapadne Nemčije, Italije, Holandske, Švice in Francije.
V okviru prireditve bodo naslednji referati: 1. docent dr. Douschek ..Surovina les z evropskega gledišča"; 2. profesor Hafner „Zbolj-šanje lesne kvalitete, transporta in izvoza"; 3. docent dr. Hartl ali dr. Olschlegl,,Lesna produkcija in prodajne razmere"; 4. dr. Willeger „Modeme žage".
Uvodnim besedam prezidenta zveznega les-nogospodarskega sveta in nagovorom ministrov bo sledila strokovna diskusija.
Organizacijo celotne 1. avstrijske gozdno- in lesnogospodarske prireditve 1953 bosta izvedla
zvezni lesnogospodarski svet in vodtsvo velesejma. Nekaj tednov pred prireditvijo je predvidena tiskovna konferenca v Celovcu. Zvezni gospodarski svet bo na tečajih v Avstriji in z drugimi sredstvi obveščal o prireditvi merodajne kroge. Vabila k udeležbi 1. gozdno- in lesnogospodarske prireditve so razposlali interesentom že v začetku junija.
Na prireditvi bo tudi prvič prikaz ..Transport v obratu" s posebnim ozirom na uporabo lesa. Prav tako bodo predvajali tudi strokovne filme.
Jesenski velesejem na Dunaju
Dunajska velesejmska akcijska družba javlja, da bo jesenski velesejem na Dunaju v tednu med 6. in 13. septembrom 1953.
Kave ne bo manjkalo
O svetovnem pridelku kave sodijo, da bo v gospodarskem letu 1952/53 dosegel višino
2,376.000	ton. S tem bo za 4,5 % večji kakor lani in samo za3,8°/o manjši kako je bil povprečni pridelek v letih 1935 — 1939. Računajo, da bo letošnji pridelek dal povsod, razen v Afriki, večje količine.
Za izgradnjo vodne energije
Že nekaj časa časopisi, radio in plakati pozivajo prebivalstvo na vpisovanje energijskega posojila.
Energijsko posojilo ima namen dobaviti gospodarstvu sredstva za izgradnjo vodnih sil, na katerih je Avstrija zelo bogata. Pomnožena proizvodnja električnega toka bo imela velik gospodarski pomen. Na ta način ne bo omejen samo uvoz druge energije v obliki premoga in olja, ki znaša doslej nad 16 #/o celotnega uvoza, temveč bi bilo mogoče celo izvažati električno energijo, kar bi donašalo devize in izboljšalo trgovinsko bilanco. Zadostna proizvodnja do-
mače energije bi ugodno vplivala tudi na razvoj ostale industrije in v zvezi s tem tudi na delovni trg, ker bi omogočila številnim brezposelnim delo in zaslužek.
Država je energijsko posojilo zelo širokogrudno podprla in poleg tega priznala velike davčne ugodnosti.
Vpisovanje energijskega posojila sprejemajo od 26. maja do 30. junija vsi kreditni zavodi in poštni uradi. Ob izrednih koristih in ugodnostih, ki so jih lahko deležni vpisniki posojila, dajejo kreditni zavodi in poštni uradi potrebna pojasnila.
Č
d
0
VF' '?a»i5mra«asaMaEBHnnPBS===SB^ V
1
ENERGIJSKO POSOJILO 1953
ima zajamčeno vrednost
S1000 - ODGOVARJA V PROTIVREDNOSTI POVPREČNI CENI 4629,6 KILOVATNIH UR TOKA (SPOJITVENA TARIFA)
OB ZNIŽANJU TE CENE TOKA OSTANE NOMINALNA VREDNOST POSOJILA NESPREMENJENA, OB PODRAŽITVI TOKA PA V ISTI MERI PORASTEJO TUDI IZPLAČILNI ZNESEK IN OBRESTI ZA POSOJILO
BlažSinger:
Zasebni, mezdni ali skupni kmetijski stroji?
Ko sem v razpravi ..Problemi pri mehanizaciji našega kmetijstva" analiziral kmečko delo in sredstva, kakršnih se poslužujemo pri tem delu, sem poskušal dokazati, da je za gospodarski napredek našega kmetijstva, za zvišanje donosnosti kmečkega dela in znižanje proizvodnih stroškov predvsem potrebno.
a)	razbremeniti kmečke ljudi, v prvi vrsti kmečko gospodinjo zamudnega in dragega ročnega dela;
b)	preudariti, po kakšni poti je mogoče v posameznem primeru z najnižjimi investicijami stopnjevati produktivnosti dela in produktivnost površine.
Videli smo, da so na kmetiji stalno razpoložljivi ljudje povprečno z delom preobremenjeni in da vseh potrebnih opravil ne morejo pravočasno izvršiti. Videli smo, da je človek .najdražja delovna sila in ročno delo najpočasnejše. Videli smo pa tudi, da je n. pr. napačno in gospodarstvu škodljivo, če na 10 hektarski kmetiji vzdržujemo že itak premalo zaposlena dva ali celo tri konje in se ob tem še poslužujemo motorne kosilnice in traktorja, pri pridoinnih delih pa za njihovo olajšanje in odpravo (n. pr.
kuhanja krme za prašiče) ne napravimo ničesar.
Prihajajoča stiska na vasi bo brez dvoma hudo prizadela tiste kmetovalce, ki jim je glavna delovna sila še vedno človek. Hudo in le v pre-čestih primerih najtežje pa jo bodo občutili oni kmetovalci, ki so nepremišljeno sledili vsem novostim v kmetijski tehniki in ki hočejo iz samoljubja in škodljive sebičnosti — po domače povedano iz stališča, da v španoviji še pes crkne —, imeti vsak stroj in vsako napravo samo zase. Ti in pa oni, ki so zaradi neobvladanja osnovnih principov gospodarskega računa v kmetijstvu uporabljali izkupičke, ki jih je nudila konjunktura pri lesu in živini za nakup vse mogoče in nemogoče šare (n. pr. skobeljnega stroja - Hobelmaschine) namesto, da bi jih uporabili za zboljšanje produktivnosti svoje zemlje in živine, so si nakopičili na posestvu mnogo mrtvega, neproduktivnega in premalo obrestu-jočega se kapitala. To jih bo spričo naglosti, s katero prihaja industrija kmetijskih strojev na dan z vedno popolnejšimi'’ stroji, sila teplo in jih držalo v gospodarskih sponah.
Mehanizacija je za kmetijstvo lahko blagor, lahko pa tudi poguba. Ob takem gledanju na mehanizacijo, ki smo ga pravkar nakazali, je za
danes poguba in bo jutri še bolj. Da bo mehanizacija res v blagor našemu kmetijstvu, da bo rešila našega kmečkega človeka težav, v katerih čepi in ki se vedno bolj grmadijo okoli njega, bo treba, da se končno odločimo tudi mi za nova pota.
Za večje kmetije — za take, ki imajo 20 in več hektarjev kmetijsko obdelane zemlje — smo ta pota že nakazali v zadnji tozadevni razpravi. Seveda smo govorili tudi o mehanizaciji naših kmetij, ki imajo 10 in manj hektarjev kmetijsko obdelane zemlje, vendar smo za te rekli samo to, kar danes še gre, kar bo pa jutri že preživeto in nedonosno. Tudi od teh kmetij bo razvoj v kratkem neusmiljeno zahteval, da vpeljejo kot osrednjo delovno silo traktor — v gorskih predelih motor — s pripravnimi priključki. V gospodarsko naprednejših in kmetijsko razvitejših deželah se je to že zgodilo in prodrlo tudi že v naše kraje n. pr. Orliča ves.
Edina pot v mehanizaciji kmečkega dela je za naše povprečne kmetije v nakupu in v uporabi strojev v soseščini, pa če je to danes komu prav ali ne.
Prednosti in hibe zasebnih strojev
Že, ko smo naštevali probleme pri mehanizaciji našega kmetijstva, smo lahko videli dobre in tudi slabe strani zasebnih kmetijskih strojev. Dobre strani zasebnih strojev so v tem, da ima-
mo stroje vedno na razpolago, da delo z njimi, okvare in popravila ne morejo povzročiti nobenih nesoglasij in prepirov s sosedi. Slabe strani pa so v tem, da skoraj nobena naših kmetij finančno ne zmore nabaviti vseh strojev, še manj jih pa rentabilno izkoristiti Prav tako naš kmetovalec ni usposobljen za dobro delo s stroji, za njihovo nego in oskrbo. Pa četudi bi naleteli na to ali ono kmetijo po naših krajih, ki bi bila ne vem iz kakšnih virov ali bogastev v stanju, da si samostojno privošči traktor z vsemi priključki in vse nadaljne potrebne stroje, bi ji tak ukrep samo škodoval, kajti produktivnost kmetije bi ne bila v nobenem skladu z vrednostjo, ki je neproduktivno naložena v strojili in ki bi se, ne da bi se obrestovala, manjšala iz leta v leto. Po strogih gospodarskih računih bi se zgodilo, da bi vse dogodke morali odpisati za amortizacijo in obresti strojev. Rastlinska in živalska proizvodnja bi bili pasivni postavki.
Nam pa ne gre za takšno gospodarjenje, mi hočemo vendar čim več pridelati in čim manj izdati. Zaradi tega pri nabavi zasebnih strojev ne moremo iz svoje kože in hote ali nehote obtičimo kljub vsem resnim željam na polovični poti. Današnji čas in eksistenčna borba pa polovičarstva ne dopuščata več. Treba je, da gremo naprej po poti, ki nam bo omogočila največjo donosnost kmečkega dela.
(Se nadaljuje.)
GOSPODARJEV
„Pmso, prebadajoča velesila!“
Tako je sodil leta 1945 na uvodnem mestu svoje knjige „Naše žito" prof. inž. Sadar o prosu in baru. In vendar doživlja danes to naše tako zelo plemenito žito vsepovsod ponovno „vstajenje“. Naši stari, predvsem preudarni koroški gospodarji pridelovanje prosa sicer niso nikdar docela opustili in so mu ostali neomajno zvesti. Tako se spominjam, da me je iskal in iztaknil pred 25. leti na mojem službenem „romanju“ po Sloveniji, na skrajnem koncu dežele in sicer v Novem mestu nek prav gospodarski župnik iz Libelič (imena se ne spominjam več!) in sicer samo zaradi tega, da bi kot Korošec napisal za „Kmetovalca“ članek o prosu. Vse stare preizkušene vrline tega žita, katero se je v tisti dobi najmočneje opuščalo, je podčrtal tako zelo gospodarski župni upravitelj. In napisal sem potem v resnici vzpodbudni članek o pridelovanju prosa, ne da bi se danes še spominjal, kaj vse sem napisal.
1.	Nanovo odkrite vrline prosa in bera
Toda danes tudi menda ni več potrebno posebej še poudarjati vrlin prosa in bera, kajti ti žitarici so se že sami uveljavili. „Do-bra stvar se pač sama hvali". Znanstveniki so tudi ugotovili, da je oblika beljakovin v prosu in beru zelo podobna visokovredni živalski beljakovini, ki se nahaja v ribji moki in mleku. Zato je tudi proso še do danes ostalo vsepovsod zelo cenjeno kot piča za piščance in tudi pri pitanju svinj je marsikatera gospodinja napravila s prosom boljše izkušnje kot z vsakim drugim žitom.
Pravijo, da so stari ljudje dalj živeli in bili krepkejši ter mnogo bolj zdravi. Ce je to resnica, je bila pač večja odpornost proti boleznim pripisovati v znatni meri tudi prosu oz. večjemu uživanju „kaše“. Vsaj so bili pri nas znani pregovori: „Kaša — mati naša" in „Kaša — otroška paša". Živahni, izkušeni Rutar iz Šent Gandolfa pa mi je pripovedoval, da je ugleden kotmirški očanec vedno dejal: „Cir so jahliči, tja me kliči!" Dokler ni izpodrinil te žitarice s severa krompir z juga pa koruza, je bila prosena kaša v pravem pomenu besede naša vsakdanja hrana. Stari Rimljani so pekli iz bera, katerega so imenovali „panicum“, kruli, ki se je imenoval latinsko „panis“, in se v italijanščini imenuje kruh še danes, pane. Na Kitajskem pa so imeli že pred tisočletji svečanosti, pri katerih je sam cesar sejal nekaj zrn najkoristnejših rastlin, med katere so šteli pšenico, sojo in obe vrsti prosa.
Odpornost prosa proti suši je splošno znana in tolikšna, da ga imenujejo kamelo v rastlinskem carstvu. Polovico manj vode rabi za svoje uspevanje kot ostala žita.
Pa tudi prosena slama je vsega upoštevanja vredna. Vsaj vsebuje še enkrat toliko beljakovin kot ovsena slama in jo živali (posebno konji) zaradi njenega sladkega okusa prav radi žrejo.
Pravijo, da obstoja na svetu nad 200 vrst prosa. Nas zamorejo vendar trenutno zanimati samo tii vrste in sicer: navadno proso, bar (ber) in mohar. Za vse veljajo podobni načini pridelovanja.
2.	Setev in gnojenje prosa
Sedaj, sredi junija smo z marsikatere njive spravili že zeleno krmo, tako, da je njiva prazna. Po dolgih letošnjih deževnih tednih ni izključeno, da nas bo še iznenadila kaka poletna suša. Tudi za ta primer, ne samo zaradi krmskih in prehranjevalnih vrlin, bi priporočal, da zasejemo prazne njive deloma s prosom. Tudi po zgodjnem žitu za zeleno krmo.
Navadno proso bi menda še dozorelo, čeprav bi ga sejali do začetka julija. Ber, ki je bolj poznozrel in občutljivejši za sušo pa bi, sedaj posejan, menda komaj še dozorel.
Posebno odporen proti suši je vendar mohar, ki je le posebna zvrst bera in se razlikuje od tega po tčm, da mu klas stoji vedno pokoncu.
Posebne izbire v žlahtnili, vzgojenih sortah pri prosu trenutno še ni. V vojnem Č3su se je posebno uveljavila sorta „Maletzber-
ger", ki je pri nekem primerjalnem poizkusu v Nižji Avstriji dala na 1 ha površine 23,2 q pridelka, dočim je bil pridelek domače sorte le 14,7 q na 1 ha. Vendar hvalijo sedaj posebno novo avstrijsko sorto in sicer „Kom-berger Mittelfruhe", ki v pogledu višine pridelka, zgodnje zrelosti in trdnosti proti izpadanju prekosi vse dosedanje sorte.
Da zahteva proso za povoljno uspevanje toplejše in lažje zemljine, je znana stvar. Prav posebno uspeva v „celini“, v ledini kakega opešanega travnika. Tu ni niti potrebno, da po oranju ruša popolnoma razpade, zadostuje, da se napravi na vrhu toliko sipke zemlje, da se lahko vanjo seje. To navadno ne dosežemo brez valjarja. Ako sejemo proso na strnišče, moramo hiteti: strnišče orjemo, branamo in ga že sejemo. Pri setvi na široko rabimo navadnega prosa na 1 ha površine 25 do 45 kg, bera 18 do 28 kg. Pri setvi s strojem pa zadostuje navadnega prosa 15 do 20 kg, bera pa 10 do 15 kg na 1 ha površine.
Sejemo lahko do konca junija. Navadno sejemo proso sredi junija. „Anton“ (13. junija) proso seje, Vid pa gre pogledat tretji dan, da-li gre žito van". Jesenske slane ga ne smejo doleteti. Cim prej sejemo, tem bolje se razvije.
Seme je treba proti prašni snetjavosti razkužiti kakor vsako drugo žito.
Kdor utegne proso okopati, naj ga seje vsekakor v do 20 cm široke vrste. Mnogo lepši bo.
Sejati ga smemo le 1,5 do 2 cm globoko, ber še plitveje. Sejati ga je treba v suho zemljo, da se kar kadi. Tedaj je na njivi manj plevela, ki zahteva vlažno zemljo.
Za proso je treba zaradi njegovih visokih pridelkov in zaradi kratke dobe rasti zemljo izdatno založiti s hranilnimi snovmi. Za prav visok pridelek, n. pr. 30 met. stotov na 1 ha, mu je treba dati na 1 ha površine 300 do 500 kg superfosfata, 150 do 300 kg kalijeve soli in 100 do 200 kg nitramonkala.
3.	Oskrbovanje posevkov
Mlado proso zelo počasi raste. „Proso pred kresom spi, potem pa kipi".
Da preprečimo skorjo na zemlji in da ugonobimo plevel v kali, mlad posevek branamo ali ga pa okopljemo (če je sejan v vrste), ko zraste 5 cm visoko. Ko zraste
10 cm visoko, ga še enkrat okopljemo z mo-tičicami ali s stroji.
V	zahodnih deželah, kjer sejejo veliko prosa, si delo okopavanja olajšajo na ta način, da ga sejejo v vrste 30 do 40 cm narazen ali pa v dvovrstne pasove z Vs m presledka.
Razen dvokalični plevel (lobodo, divjo repico itd.) v prosu z najpovolnejšim uspehom dandanes zatirajo s škropljenjem posevkov z Dicopurjem ali Dillex gelb ter postane vsled tega pletev nepotrebna. Vsaj je ravno zaradi pomanjkanja ljudi za pletev pridelovanje prosi v zadnjih desetletjih tako zelo nazadovala.
Med najhujše škodljivce prosa spadajo vrabci. Direktno zatiranje teh v času zorenja je zelo težko, ker zastrupljenega zrnja zaradi koristnih ptic ne moremo trositi.
V	zapadnih deželah zatirajo vrabce uspešno s posebnimi pastmi (Schvvingsche Spatzenfalle), katerih v Celovcu žal nisem mogel iztakniti. Od časa do časa izvršeno plašen je ptičev, tudi s streli (Vogeldunst) nima trajnega učinka.
4.	Žetev prosa
Zaradi neenakomernega zorenja starih domačih nevzgojenih sort je pravi čas žetve prosa zelo težko zadeti. Ako ga kosimo prezgodaj, ostane mnogo zrnja zelenega, ako prepozno, tedaj se pa precej osuje. Vzgojene žlahtne sorte zorijo mnogo bolj enakomerno, ker ustvarjajo znatno manj stranskih poganjkov. Naravno pri določanju časa žetve prosa ne smemo čakati, da je slama že suha, kajti ta je v času, ko je zrnje že zrelo, še zelena. Merodajna določitev časa žetve je pri dozorevajočem prosu preizkušnja izpadanja zrnja z rahlim stresanjem latja na dlan roke.	Vernik.
Dunajski trg za živino 8.6.1953
Od prejšnjega tedna je ostalo: 1 bik in 6 krav. Prigon iz tuzemstva: 374 volov, 385 bikov, 583 krav in 114 junic. Skupni prigon: 374 volov, 386 bikov, 589 krav in 114 junic. Prodano je bilo vse po cenah: voli 6.50 do
9.00	šil. (ekstremno blago 9.10 šil. do 9.70 šil.); biki 6.30 do 8.50 šil. (ekstremno blago 8.60 do 9.00 šil.); krave 5.40 do 6.70 šil. (ekstremno blago 6.80 do 7.80 šil.); junice 7.20 do 9.00 šil. (ekstremno blago 9.10 do 9.50 šilingov).
Najnevarnejša krompirjeva bolezen
Krompirjeva plesen (palež, rja) ali s tujim izrazom fitoftora (phytophthora infestans de By, Krautfaule), je pri nas najnevarnejša krompirjeva bolezen in nam v letih, ko so za njen razvoj posebno ugodni pogoji (dovolj vlage in primerna toplota) v zelo kratkem času popolnoma uniči krompirjeve nasade (na primer leta 1948).
Krompirjeva plesen napada liste, stebla in gomolje. Na listih jo moremo opaziti že okrog srede junija, in sicer se pokaže po navadi na robu listov, kjer opazimo temno-rjave, včasi črne pege, ki se v vlažnem vremenu naglo večajo in se razširijo čez vso listno površino. V vlažnem vremenu opazimo na spodnji strani obolelih listov lahno belo prevleko — plesen, vidno le ob robu peg-
Širjenje krompirjeve plesni je zelo odvisno od zunanjih pogojev. Najbolj se širi v vlažnem in toplem letu, kakršno je letos, ko se deževno vreme menjava s sončnim! Najprimernejša toplota za razvoj krompirjeve plesni je med 20 — 22® C. Tedaj se koni-diji (bolezenske klice) razvijejo v nekaj dneh po okužitvi. Tudi vlaga zelo vpliva na razvoj bolezni, saj vemo, da je kalivost gibljivih trosov odvisna od vlage. Tudi vrsta zemlje vpliva: v zemlji bogati z dušikom, so gomolji močneje napadeni kot v zemlji, bogati s fosforom. Lahka zemlja bolj podpira bolezni ko težka, vendar gomolji v težki zemlji bolj trpe zaradi gnilobe. Niso vse sorte enako na-
gnjene k tej bolezni. Rane, jedilne sorte so manj odporne ko pozne industrijske.
Najpreprostejše in najvarnejše sredstvo v boju zoper to bolezen je poraba zanesljivo zdravega semena. Toda nikoli nismo povsem brez skrbi, da ni plesni v očesih na gomoljih. Siser jo tu lahko uničimo z razkužitvijo gomoljev (2 % bordojska brozga, 24 ur), a ta obramba ni vedno najprimernejša, ker škoduje kalivosti in ne obvaruje gomoljev poznejše okužitve.
Omenili smo že, da so nekatere, predvsem poznejše, sorte odpornejše za krompirjevo plesen kakor druge. V krajih, kjer se plesen pogosto in močno širi, je najzanesljivejše obrambno sredstvo izbira prave odporne sorte. Za krompirjevo plesen odporne sorte so: rodovitnik (Ackersegen), foran, voltman, juhe), merkur. Zoper odmiranje listov in stebel pa se borimo s škropljenjem krompirjevih nasadov z mešanicami, v katerih je baker (bordojska brozga, bakreno apno). Škropiti pa moramo seveda prej, preden se bolezen razširi, ker sicer je delo zaman. Škropimo z 1 do IV2 °/o raztopino, in sicer takoj, ko opazimo prve znake bolezni, kar se pri nas dogaja po navadi že v drugi polovici junija. Praviloma škropimo dvakrat, in sicer drugič tri do štiri tedne po prvem škropljenju. Dandanes vendar že uspešno združujemo borbi proti krompirjevi plesni in krompirjevem hrošču s škropljenjem z eno samo mešano brozgo (bakreno škropivo + insekticid).
Kaj bomo delali...
... na polju
Presajamo peso. Vendar je v splošnem presajanje kolikor toliko uspešno in gospodarsko opravičeno samo na manjši površini, če imamo v bližini dosti vode ali če imamo kakor koli priliko za zalivanje in pa če jp zemlja dosti globoka in bogata hranilnih snovi. Nikakor pa ne smemo presajati peso na njivo, ki je uvrščena v kolobar, zlasti ne, če je zemlja lahka in plitva. Tudi ne prenesejo presajanja vse sladkorne vrste pese.
Na stalno mesto sejano peso plejemo in okopavamo. Enako krompir in koruzo. Ce smo bili koruzo že enkrat okopali jo tri tedne pozneje lahko zopet okopljemo in sicer plitkeje kot prvič. Sedaj le 6 — 8 cm globoko. Koruza žene le še stranske korenine, ki ležijo znatno bliže pozemljine, kakor 1. venec korenin. Pri prvem okopavanju, ko korenine še niso pognale na široko, lahko oko-palnik bolj razmaknemo.
Pred drugim in tretjim okopavanjem se pa moramo prepričati, kako so se korenine raz-rastle in kako globoko ležijo, da znamo oko-palnik izravnati pravilno, da ne rani korenin.
Okopujemo tudi fižol v drugo in izvršimo to tudi pri leči, če smo jo sejali v vrste. Za pletev vam bržčas ne bo dostojalo časa.
Vsesplošno kosimo tudi deteljo in posevke lucerne, čim je začela ta cveteti. Cim smo spravili lucerno z njive, jo lahko pobranamo. Posebno na zveznih zemljinah.
... na iravnikih
Košnja je v dolinskih legali v polnem teku ter se spravimo najpreje na najbolj zagnojene in najbolj zapleveljene površine. Ce le količkaj mogoče sušimo na raznih sušilnih napravah in ne na tleh. V suhih legah ali v primeru suše pripravimo tudi vse potrebno za namakanje ali gnojenje travišč z gnojnico in eventualno nitramonkalom in kalijevo soljo.
...pri živini
Skrbimo, da so hlevi stalno hladni in da se muhe ne razmnožijo preveč. Proti tem priporočajo pobeljenjo sten z barvnim pla-vilom. Najbolje pa bo menda učinkoval pripravek DDT v tekoči ali prašnati obliki. Dobi se v vsaki drogeriji ali tudi pri naših zadrugah. Umen živinorejec odrgne (skrtači) goved od meseca junija do septembra vsak večer po hrbtu, da odstrani brencelje-va jajčeca, za prepadenje zoljev, hudih muh, obadov komarjev pa mažemo in operemo kožo s kuliovino orehovega in pelinovega perja, s 3 — 5 % kreolinovo raztopino in podobnim.
Skrbimo, da bomo pokladali vedno svežo zeleno krmo. Izdatnejša je.
Konje, po potrebi tudi govedo, kopamo. Svinje pa naj imajo stalno na razpolago prosto hojo v sadni vrt ali v posebno tekališče s stalno svežo pitno vodo in posebno kotanjo z vodo, v kateri se svinje lahko poljubno kopajo.
Svinje damo cepiti prvič proti rdečici, če tega že nismo storili.
... v sadovnjaku
okopljemo pri mladem sadnem drevju kolobarje in jih tudi pognojimo, da pospešimo rast. Pregledujemo cepljence in prerežemo cepivo, da se ne zaje v lub. Trebimo poganjke z divjakov in s precepljenih vej.
Nadaljujemo s škropljenjem proti š kri upu in črvivosti z 2 °/o žvepleno apneno brozgo in dodatkom kakega pripravka arzenika. Debla opašemo z valovitim papirjem; v tega se skrijejo gosenice jabolčnega zavijača in drugi škodljivci.
... na zelenjavnem vrtu
Tu je polno dela, predvsem pletev, okopavanje. Sadimo lahko še nizki fižol in grah. Med zgodnji krompir sadimo zelje, ohrovt in brstnati kapus (popčar), ki se prav lepo prime in po izkopanem krompirju še povoljno razvije.
... v kmečkem gozdu
Nabiramo seme bresta in tega tudi posejemo. V višjih gorskih legah končavanio pomladanske setve in sajenja. Nadaljujemo v visokogorskih legah tudi s poletno sečnjo.
Kočuški.
Petek, 12. junij: Janez
Sobota, 13. junij: Anton Padovanski
Nedelja, 14. junij: Bazilij, cerk. uč.
Ponedeljek, 15. junij: Vid in tov.
Torek, 16. junij: Frančišek Sreda, 17. junij: Adolf, škof Četrtek, 18. junij: Efrem S.
SPOMINSKI DNEVI
12. 6.1929 Konferenca političnih tajnikov fašistične stranke v Trstu je obsodila slovenske liste in knjige na smrt — 1945 An-gloameriške vojaške sile prevzele cono A v Julijski Krajini, ki jo je osvobodila j -V
14.	6.1940 Nemci vkorakali v Pariz.
15.	6.1867 Rojen v Sorici nad Škofjo Loko kot sin
malega kmeta slikar Ivan Grohar —• 1942 Ustanovljena prva partizanska brigada na Ilrvatskem — 1944 Nemci so izstrelili nad Londonom prvo letečo bombo V-l.
17.	6. 1882 Rojen v Rodminu v Bolgariji George
Dimitrov.
18.	6. 1853 Umrl srbski pesnik Branko Radičevič
— 1901 Umrl v Ljubljani pesnik Josip Murn-Alexandrov — 1928 Izginil v Severnem ledenem morju norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen, ki je leta 1911 odkril Južni tečaj.
Bilčovs
Komaj je preteklo osem dni, ko smo polagali dva mrliča materi zemlji v naročje, pa že smo imeli v soboto, 30. maja, zopet dva pogreba. Tokrat smo spremili dve materi k večnemu počitku. Prva je bila Lucija Jesenko, vdova po pred 13 leti umrlem posestniku in čevljarskem mojstru Urbanu Jesenko. Vzgojila sta številno družino, tako rekoč iz nič sta si postavila na novo lepo domačijo v Bilčovsu, katere posestnik je sedaj njun sin Vincenc Jesenko. Rajna je bila doma pri p. d. Radarju v Bilčovsu, kjer se je po svojih roditeljih priučila lepe čednosti ..skromnosti". Celo življenje ji je bila skromnost zvesta spremljevalka, le zato pa si je tudi mogla v lepem in soglasnem sodelovanju s svojim možem ustvariti ličen dom in svoji družini pogoje za srečo in boljše življenje. Celo svoje življenje je posvetila rajna mati skrbi za svojo družino in svojemu domu. Ničesar ni zahtevala zase, vse pa je žrtvovala svojim dragim.
Ob istem času pa se je vil iz eno uro hoda oddaljenih Želuč žalni sprevod proti pokopališču v Bilčovs. Najstarejšo osebo našega kraja, Frančiško Rasinger, rojeno Bradač, katera je dosegla lepo starost 90 let, smo ob številni udeležbi žalnih gostov spremili na njeni zadnji poti. Rajna je bila dolga leta kmečka dekla in je služila pri raznih posestnikih, kateri so jo vsled njene neumorne delavnosti zelo čislali. Tudi ko se je poročila, je še zmiraj bilo njeno veselje kmečko delo in kjer je le mogla, je do svoje visoke starosti rada pomagala. Nepoznana sicer širši javnosti, a vendar je spolnila s svojim delom in skrbjo svojo življenjsko dolžnost na-pram sebi in narodni skupnosti.
Obema materima so zapeli naši pevci v slovo lepe žalostinke. Domači g. župnik Štih pa se je ob asistenci še dveh gg. duhovnikov z lepim govorom poslovil od rajnih mater, ter se številnim pogrebcem zahvalil za rajnim izkazano čast. Vsem zaostalim pa izrekamo tudi mi naše iskreno sožalje.
Št. Jakob v Rožu
Minulo nedeljo se je naš Šimej Martinjak občutno ponesrečil, kar je zakrivil nek nepreviden kolesar. Šimej se je namreč kot vnet prosvetaš napotil s svojim kolesom v Leše na sestanek in razgovor zaradi igre „Miklova Zala". V bližini Frankove trgovine je z veliko brzino zadel v njega nek mlad kolesar. Sunek je bil tako močan, da je Šimej s kolesom strmoglavil. Pri padcu je utrpel globoko poškodbo na roki. Bolečina je bila silna in zdravnik dr. Hoja mu je nudil pomoč. Med tem se je Šimej onesvestil in šele po injekciji, ki mu jo je nudil zdravnik, je prišel spet k zavesti. Šimej se zdravi v domači oskrbi, kjer ga je ponoči zdravnik še enkrat obiskal. Kakor slišimo, se’Šimej počuti že bolje in želimo mu, da bi res kmalu okreval.
Deščice pri Št. liju
Iz naše vasi moramo topot poročati žalostno vest. Naš vsepovsod priljubljeni Rainer Pavlej se je smrtno ponesrečil. Ob binkoštih se je vozil s svojim motornim kolesom v Italiji. Pri Pon-tebi je strmoglavil in utrpel smrtne poškodbe. Kako so ponesrečenega Pavleja vsi radi imeli, je zgovorno pokazal njegov pogreb, ko ga je kljub močnemu dežju spremljala na njegovi zadnji poti številna množica žalnih gostov. Pokojni je bil sin zavednih slovenskih staršev in izrekamo žalostnim preostalim odkrito sožalje. Pogreba so se udeležili njegovi stanovski tovariši od KELAG-a in KELAG-ov pevski zbor mu je zapel na grobu žalostinke.
Pliberški sejem v znamenju
stiske
Morda si tudi sami niso obetali preveč dobička oni sejmski kramarji, ki so na minulem pli-berškem sejmu postavili prav številne stojnice in razložili raznovrstno blago na prodaj. Nekateri so prišli iz Wolfsberga, kjer je bil prejšnji dan tudi sejem in so se bridko pritoževali o slabi prodaji, ki so jo doživeli na tem sejmu. Tudi v Pliberku se trud ni izplačal. Čeprav je bilo, kakor je navada, prav dosti ljudi na sejmu, kmetov, mladine, brezposelnih in drugih radovednežev, so vsi razstavljene potrebne in nepotrebne stvari samo ogledovali. Veselja do nakupovanja ljudem sicer ni manjkalo, pač pa kupne moči, ker gospodarska stiska se je nagloma in silno občutno zaostrila. Srečali smo nekega takega sejmarja v gostilni, ki je izjavil, da je tako vseeno, če sedi tukaj ali pa stoji zunaj pri stojnici, ker itak nihče ne kupuje.
Na živinski trg so prignali okoli 20 komadov živine različne kakovosti. Le neznatno število od prignane živine so vnovčili in še to po nizki ceni, ostalo pa so gnali neprodano domov.
Ker kmečki produkti nimajo primerne cene in jih ni mogoče prodati, je umevno, da si ne morejo nabavljati niti najpotrebnejših stvari, ki bi jih nujno potrebovali za vzdrževanje gospodarstva in oskrbo družinskih članov. Visoko število brezposelnih tudi pri nas na podeželju, je žalostna slika zastoja v gospodarstvu. Zato pa si lahko slišal vsepovsod kritiko trajno nevzdržnih gospodarskih razmer in izraze zaskrbljenosti zaradi negotove bodočnosti. Ni lahko in prijetno imeti polno obveznosti, lepe načrte za zboljšanje gospodarstva, potrebe, ki bi jih bilo treba nujno uresničiti toda prazno denarnico in poleg tega malo upanja, da se bo položaj v doglednem času izboljšal. Zato niti ni čudno, če se v teh skrbeh ljudje vsedajo za gostilniške mize, kjer si potarnajo svoje težave in jim alkohol prehodno pomaga preko skrbi, kar je seveda
dvomljive vrednosti ter ne drži dolgo. Ko pride streznenje je skrb še tem večja.
Bolj uspešno pot si utirajo tisti, ki se oklepajo svoje Kmečke gospodarske zadruge. In zares je bilo opaziti, da zanimanje za Kmečko gospodarsko zadrugo raste in je bil razveseljiv pojav, da je vladalo v domači gospodarski zadrugi dosti živahno življenje. Poslovodja nikakor ni imel časa držati rok križem. Če se bo tako nadaljevalo in se bo zadruga še izpopolnila, bo lahko postala pomemben činitelj. Edino v skupnosti, slogi in s skupnimi napori potom zadružništva, ; v skupnem nabavljanju vsakovrstnih potrebščin [ in iskanju trga za proizvode bo mogoče zbolj-! Sati in urediti položaj. Tudi taki pogovori so se i slišali iz ust preizkušenih in preudarnih kmetov,
1 ki so se otresli ukoreninjene sebičnosti in se dokopali do spoznanja, da more biti močan pripomoček k zboljšanju razmer edino le oblika zadružne samopomoči in organizacije.
Toda človek ne živi samo ob kruhu, tudi ; umetnost je dobrina, ki mu je potrebna, da ga dviga iz vsakdanjih tegob, vzpodbuja in mulepša življenje. Ni čudo, da je onim, ld so se udeležili opere „Gorenjski slavček" v Celovcu, ostal ta edinstveni doživljaj živo v spominu in še dajejo svojim prekipevajočim čustvom duška v vzklikih: bilo je lepo, prekrasno in vsakemu radi pripovedujejo o vsem lepem, kar so slišali in videli v gledališču, da celo pomilujejo one, ki • si tega užitka niso mogli ali pa si ga celo niso hoteli privoščiti. Take izjave so hvaležen občutek za one, ki so se za prireditev trudili z razprodajo vstopnic ali kakor koli drugače. Tako si utira smisel za lepo umetnost pot v široke plasti ljudstva. Pa tudi izleti naročnikov Vestnika vzbujajo zanimanje in tudi naš človek si želi videti nepopisno lepe in pestre kraje, s katerimi je narava obdarila slovenski in jugoslovanske narode.
Kakor doslej vsako leto, se naši otroci tudi letos veselijo, da bodo spet mogli preživeti del svojih počitnic kot dobrodošli gostje ob jugoslovanskem morju.
M6adimki i$0et m morje
Zveza slovenske mladine v Celovcu bo priredila na povabilo Ljudske mladine Slovenije skupen izlet na morje. Udeleženci plačajo samo stvarne organizacijske stroške v znesku 40 šilingov.
Odhod iz Podrožčicc bo v soboto, dne 27. junija 1953, ob 8.53 uri zjutraj. Udeleženci iz Podjune imajo s prvim vlakom, ki vozi iz Pliberka ob 6.08 uri v Celovec, zvezo v Podrožčico. Povratek v Podrožčico bo v nedeljo, 28. junija, ob 19.40 uri.
Mladinci in mladinke nad 16 let, ki žele preživeti dva brezskrbna dneva družbi bratske mladine iz Slovenije, naj se prijavijo s potrebnimi dokumenti naj pozneje do 20. junija pri Zvezi slovenske mladine v Celovcu, Gasometergasse 10 kjer so na razpolago tudi podrobne informacije.
Prijave sprejemajo in informacije dajejo še naslednji tovariši:
Trunk Lojz, p. d. Ovnič v Žuželčah,	Pipan Ančka, Kapla na Dravi,
Urbajs Lubo, Dole pri Rožeku,	Ogris Hanzi, Bilčovs, in
Perč Kori, Holbiče pri Škofičah,	Kap Kori, Žamanje pri Škofijami.
Zveza slovenske mladine.
Škoiiče
Kot navdušeni prosvetaši Škofičani nadvse radi obiskujemo prosvetne prireditve, pevske koncerte, igre in drugo, prav tako pa tudi sami z velikim veseljem nastopamo in sodelujemo na raznih kulturnih prireditvah. Naše Slovensko prosvetno društvo „Edinost“ požrtvovalno deluje na prosvetnem področju: že letos je organiziralo številne nastope in so igralska skupina, pevci ter tamburaši ponovno nastopili tako doma kakor tudi na gostovanjih v drugih krajih slovenske Koroške. Pri našem delu v Prosvetnem društvu imamo vedno pred očmi cilj, prikazati našemu človeku lepoto slovenske besede, pesmi in igre, hkrati pa mu hočemo z našimi prireditvami nuditi tudi razvedrilo po napornem vsakdanjem delu, zdravo zabavo in prisrčno družabnost.
Ko smo v ,Slovenskem vestniku" čitali, da bo prišla na Koroško ljubljanska opera, smo se zelo razveselili, da spet lahko vidimo prekrasno igro ter slišimo prelepo petje in godbo, ki nam jo bo posredovala visoka kulturna ustanova slovenskega naroda — Slovensko narodno gledališče. V res lepem številu smo se odzvali povabilu in lahko trdimo, da nam bo ostalo neizbrisno v spominu doživetje, ki smo ga bili deležni v celovškem Mestnem gledališču. Kakor velik praznik se nam je zdela tista nedelja in šele ob povratku domov smo zvedeli, da so hkrati, ko smo v gledališču zamaknjeno poslušali čudovito ; zborsko pesem „Ave Marija", doma izrabili cerkev v popolnoma neverske namene ter strupeno napadali tisti „Slovenski vestnik", ki nas je vabil na nepozabno prireditev v Celovcu.
Dejstvo, da mnogi izmed tistih, ki se tokrat niso odzvali povabilu na prireditev ljubljanske opere, danes obžalujejo, ker so zamudili edinstveno priložnost in so namesto velikega kulturnega užitka doživeli v cerkvi strupen politični napad, je dokaz dovolj, da naše verno ljudstvo odločno odklanja izrabljanje cerkve in vere v strankarsko-politične namene.
Razne novice
Na Millstattskem jezeru se je zgodila v temni in megleni noči od nedelje na ponedeljek tragična žaloigra. Trije kmečki delavci iz Delia-cha so se udeležili ponovne otvoritve neke gostilne. Pri zabavi so pili nekaj čez mero in okoli polnoči so se odločili, da se vrnejo domov na | dugo stran jezera. Na obrežju jezera so pa zapazili čoln, ki so ga takoj vzeli, s katerim so se hoteli prepeljati čez jezero. V čoln so vabili še neko žensko, ki se je v istem času nahajala ob ! jezeru. Ženska je povabilo odklonila in imela ’ je srečo, kajti drugo jutro so našli prevrnjen čoln na vzhodnem koncu jezera, nikjer pa pa-j santov, ki so utonili v valovih jezera. Iskanje ponesrečencev je zelo otežkočeno, ker ne morejo lahko ugotovili kraja nesreče, ker je voda čoln odnašala. —
Na razglednem stolpu na Kreuzberglu, odkoder je diven razgled na Celovec in okolico in ga obiskuje mnogo izletnikov, med temi tudi mnogi tujci, morajo imeti ogromno zalogo vstopnic z označbo cene „7 Reichspfennig", ki jo dobiš za 30 avstrijskih grošev. In to osem let po zlomu tisočletnega rajha.
Samo danes in jutri je še {as, da se prijavite na izlet v Ljubljano, Postojno, Reko in Opatijo,
ki ga bomo priredili v dneh od 19. do 22. junija za naročnike Slovenskega vestnika in njihove j družinske elane.
Podrobnosti so razvidne iz zadnje številke našega lista.
Uredništvo Slovenskega vestnika v Celovcu, Gasometergasse 10.
Mladina ima možnost kritike filmov, knjig in radio-programov
Deželni mladinski referat za Koroško je pripravljen, med mladino do 30. leta starosti po mladinskih voditeljih in vzgojiteljih vzpostaviti kontakt z različnimi radio-oddajnimi postajami, kinopodjetji, pisatelji in založniki knjig. Mladini je dana možnost izražati kritiko, pomisleke in želje o radio-programili, filmih in knjigah. Deželni mladinski referat poziva mladino, naj se izraža, kakšne radio-oddaje hoče slišati, kakšne filme gledati in kakšne knjige brati. Zdrav in nepokvarjen okus mladine in čut za lepo in dobro naj pomaga odstraniti predvadanje slabega in kvarnega filma, širjenje malovrednega tiska in naj daje radio-oddajnim postajam pobudo za kvalitetno dobre oddaje za mladino. Tozadevne kritike in želje je treba poslati Deželnemu mladinskemu referatu (Landesjugendreferat) za Koroško, Miesstalerstrasse 1/200, ki bo jih posredoval na pristojna mesta.
ZA GOSPODINJO IN DOM
Razvijajmo v otroku resnicoljubnost
V življenju nam je vedno všeč resnicoljuben človek. Starši so vedno zaskrbljeni, če opazijo, da otrok ne pove vsega po resnici. „V naši družini nihče ne laže, ne jaz in ne moj mož“, slišimo tožiti matere, „otrok pa laže, da kar sam sebi verjame". Zakaj otrok laže, kje je vzrok otrokove laži, če ni slabega zgleda?
Otrok si z veliko lahkoto ustvarja svoj lastni svet, prepoln fantastičnih slik in razburljivih dogajanj. Tako včasih težko loči stvarni, resnični svet okoli sebe od sveta pravljic in sanj, ker se v njegovi glavici vse skupaj meša in veže. V takih slučajih si otrok izmišljuje najbolj fantastične dogodke in pri tem nadomesti slab spomin in življenjsko neizkušenost s fantazijo.
Zato vsake neresnice pri majhnem otroku še ne moremo imenovati laž, kvečjemu pa naivno laž, ker otrok pri tem nima koristoljubnega namena.
Kako naj starši ravnajo, kadar zapazijo pri otroku tako naivno laž?
Paziti morajo predvsem, da ne postanejo še sami naivni ali celo surovi. Otrok pri taki laži ne čuti nobene krivde in se ne zaveda, da ne dela prav. Ce ga torej zaradi take laži kaznujemo, ga naravnost napeljujemo, da bo začel lagati v resnici.
Veliko bolje je, da ga skušamo prepričati, da to ni tako in mu razložimo, kaj je možno in kaj ne. Učimo ga opazovati svet okoli sebe in mu iz tega dokažemo, da se svet pravljic in fantazije loči od resničnega sveta okoli nas. Seveda ne bomo pri tem z otrokom modrovali, toda ne zamudimo nikoli priložnosti, da mu pokažemo, kakšno je tisto v resnici, za kar je trdil, da je drugačno.
•Zelo moramo paziti, kdaj prestopi otrok mejo med naivno in namerno lažjo. To mejo je včasih težko zadeti, ker se ob prehodu obe vrsti laži prepletata. Zato naj mati že pri naivnih
Poletje in ženska moda
kažeh uči otroka resnicoljubnosti in mu pokaže, kako se je zmotil — nikoli ne recite, da se je zlagal! Mogoče ji bo tako že pri naivni laži uspelo, da bo namerno laganje v kali zatrla.
Najpogosteje laže otrok namerno iz strahu pred kaznijo. Zavedati se moramo, da laž otroku ni prirojena, kakor se včasih trdi, ampak privzgojena. V tem slučaju otrok ne laže več iz pomanjkanja izkušnje ali duševne nerazvitosti, to ni več „šport njegove fantazije*, temveč je najbolj pogosto strah, da ne bi bil kaznovan za nesrečo, ki jo je zagrešil.
Zato pri kaznovanju otroka ne smemo biti prestrogi, da se ne bo bal in ne bo „pogruntar‘, da se laž „izplača“. Če bo vedel, da bomo storjeno napako razumeli, nam jo bo odkrito priznal in se ne bo zatekel k laži.
V laž zapelje otroka tudi sram pred neznanjem, pred kakšno napako ali slabostjo. Če smo odkriti, moramo priznati, da so te vrste laži kar pogoste celo med odraslimi ljudmi. Vendar moramo otroku dopovedati, da je beg v laž sramotno dejanje in da ga ni vredno.
Moralno moramo najbolj obsojati laž iz koristoljubja, ko se hoče otrok dokopati do nečesa, kar si želi. Ta laž izvira iz želje slehernega človeka, doseči čim več. Otrok gre v tem poželenju tako daleč, da ne loči, kaj je mogoče in kaj ne. Da ne bo otrok zapadel tej vrsti laži, ga moramo navajati k zmernosti, otroci naj bi si želeli le to, kar potrebujejo, kar jim je koristno in kar starši zmorejo.
Otroci tudi ne smejo opaziti, da jim mi sami obljubljamo nekaj, kar ne mislimo in ne moremo izpolniti. Na ta način otrok spozna način namernega varanja, pa se ob prvi priložnosti tudi sam tega posluži.
Pojav laganja pri otroku je resno vzgojno vprašanje, ki ga nikoli ne moremo rešiti naenkrat, ampak z veliko potrpežljivostjo in počasi, predvsem pa s tem, da razvijamo v otroku odnos do resnice.
Kwtharaki recepti
Riževi cmoki v goveji juhi
Potrebuješ !/i 1 riža, 3 jajca, 2 žlici drobno zrezane šunke, maslo in nekaj žlic moke.
Riž na maslu spraži, zalij z juho ali slano vodo in pusti, da se zmehča. Potem ga odstavi in ko se ohladi, mu primešaj šunko (lahko tudi klobase ali salamo), rumenjake, iz beljakov naredi trd sneg in ga z nekaj žlicami moke narahlo primešaj. Nato naredi primerno majhne cmoke in jih zakuhaj v juhi ali slanem kropu. Vro naj V* ure.
Lahko pa oblikuješ iz pripravljene zmesi majhne rogljičke, klobasice, cmoke itd., jih povaljaš v raztepenem jajcu, nato v drobtinah, nakar jih v vroči masti ocvreš. Na mizo jih lahko daš z govejo juho, kot samostojno jed s solato ali jih naložiš okrog praženega mesa.
Telečje srce na ogrski način
Potrebuješ srce, prekajeno slanino, smetano, razne dišave.
Osnaženo srce podrgni s strokom česna, posoli in pretakni s slanino. V kozico deni malo masti, korenino peteršilja, košček korena, zeleno, lovorjev listič, vršič majarona, limonove lupine in pripravljeno srce. Polcrij posodo in duši, da se dobro zmehča. V nekaj žlic smetane vmešaj nekaj žličk sladke paprike, vlij na 1 srce in pusti, da še nekaj minut vre v tej omaki. ! Opomba: Če pa imaš zeleno papriko, jo lahko j na rezance narezano dušiš poleg srca.
Kolerabična omaka
Potrebuješ kolerabo in začimbe.
Še mladim kolerabam osmukaj liste in kar je | lepili in mladih, jih operi in zreži na rezance ! ter daj kuhat v slan krop. Kolerabe olupi, zreži na majhne kocke in do mehkega skuhaj. V žlici masti zarumeni žlico drobno zrezane čebule, prideni žlico zelenega peteršilja in 2 žlici moke ter napravi lepo rumeno prežganje. Razredči ga z mrzlo vodo, prideni kolerabice z vodo vred, potem še odcejene kolerabične liste. Če je pre-
malo slano, posoli, popopraj, premešaj in pusti še malo povreti. Okus ji znatno izboljšaš z žlico smetane.
Češnjev kolač z zdrobom
Potrebuješ 10 dkg sladkorja, 4 jajca, Vs 1 smetane, 2/s 1 pšeničnega zdroba in češnje.
Mešaj 10 minut rumenjake s sladkorjem, potem šele prideni smetano in ko si že nekaj časa mešala, prideni sneg z zdrobom. Zmes daj v pomazan tortni model, naloži povrh osnaženih češenj in peci v vroči pečici kake pol ure.
Kaša z zelenim grahom
Potrebuješ V« 1 graha, Va 1 kaše, mast in drobtine.
V dveh žlicah masti ali surovega masla in malo peteršilja duši nekaj minut grah. Potem mu primešaj oprano kašo, še malo prepraži in zalij z juho ali z vodo, v kateri si kuhala grahove luščine. Ko je kuhano, še zabeli povrhu z zarumenelimi drobtinami. Jed naj bo gosta kakor rižota.
To jed daš samostojno s solato na mizo (na primer za večerjo).
Nov način razsvetljave
Zastopnik tovarne električnih izdelkov „Syl-vania“ v Los Angelosu je poročal na zborovanju Društva inženirjev za razsvetljevalno tehniko o novem načinu razsvetljave. Začeli so uporabljati posebno svetilno snov, ki z njo prepleskajo stene kakor z barvo. Snov sestavljajo drobni kovinski kristali, namočeni v posebnem ličilu. Zdaj novo svetilno snov uporabljajo za razsvetljevanje letalskih instrumentov, napovedujejo. pa, da bo kmalu prišla v rabo tudi v medicini in zlasti za reklamo ter okrasne namene v stanovanjih.
Krila iz slame v Londonu
V Londonu so nekatere ženske začele nositi krila, ki so tkana iz slame. »Tkanina" je tkana drobno in podložena s tilom v živih barvah. Ta modna novost je seveda precej draga. Krilo stane okrog 70 funtov šterlingov.
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Naberimo zdravilnih rož
V letošnjem poletju bomo nosile obleke spet j iz poljubnega blaga. Delovne obleke naj bodo seveda iz trpežnega blaga, kakor na primer vistra, ki se tudi lahko opere. Praznične obleke pa si bomo naredile iz popelina, ki je letos zelo v modi ali pa iz šantunga, ki je še vedno priljubljen. Najnovejša tkanina je everglaze, ki pa ni priporočljiva za debele ženske. Nosi pa se j še tudi svila in druge tkanine. Rokavi na dnev- j nih poletnih oblekah so zelo kratki, ali pa jih j sploh ni, zgornji del obleke je prikrojen telesu, dočim je spodnji del obleke zelo širok in nabran v mnogo gub. Ob večerih se nosijo obleke tudi s tričetrtinskimi rakavi. Izrezi okoli vratu so različni. Zelo priljubljeni so veliki dekolteji z ležečimi ovratniki, pa tudi tesno zaprte obleke s stoječimi ovratniki in gubami. Barve dnevnih oblek so svetle. K oblekam se nosijo prav ozki pasovi, široki le bolj redko.
'•* / v.
•Zgoraj vam pokažemo dva modela poletnih oblekic. Prva obleka je iz enobarvnega šantunga z našitimi slamnastimi prameni. Te našitke lahko tudi opustite in vzamete šantung z ornamenti ali pa tudi samo enobarvnega. Krilo je ukrojeno v polkrogu precej široko. Rokavi kimono in kratki, ovratnik pa je ležeč. Druga obleka je iz popelina. Značilne na tem vzorcu so
ki, krilo nekoliko zvonasto prikrojeno z nimi gubami in ozek pas.
Za domačo lekarno si morate preskrbeti svežih zdravilnih rož, da jih boste imele pri roki, ko bo potreba. Vsako leto moramo zalogo obnoviti, ker po poteku enega leta izgube zdravilne rože svojo zdravilno moč. Sedaj bo prilika za to!
Vsako vrsto zdravilnih rož posebej naberite, jih v senci lepo posušite, nato pa jih denite vsako posebej v primerno vrečko. Na vsak način mora .imeti vrečka napis, kaj je notri!
Začnimo pri kamilici. Kar vse poberite! Ve-i dno vam bodo prišle prav. 'Za dojenčka, za čaj pri zavijanju v črevih, pri težavah v prebavi in vetrovih. Tudi zunanje je vsestransko uporabna: za razne kopeli, pri trganju si pomagamo z vročimi suhimi in mokrimi kamiličnimi oblogami, za razna izpiranja vnetih oči, gnojnih ran in podobno.
Kamilično hlapno olje ima to lastnost, da pomirjevalno vpliva na vneto sluznico in s tem blaži bolečine.
Kamilični čaj je pravilno treba kuhati, kar zna le malokdo, ker ga pustijo navadno predolgo časa vreti. Hlapno olje pri tem seveda shla-pi v zrak in čaj nima več pravega učinka. Pravilno kuhamo kamilice tako, da jih le polijemo z vročo vodo in jih pustimo stati toliko časa, da se čaj primerno ohladi.
Kamilice moramo hraniti v dobro zaprti posodi, da hlapno olje ne shlapi.
Lipovega cvetja si morate na vsak način nabrati. Pozimi ga boste uporabile za zdravilne čaje pri prehladih dihalnih organov (grla, pljuč). Z dodatkom medu boste učinek le še povečale, ker deluje med pomirjevalno na sluznico. Lipov čaj pospešuje izločanje vode in potu.
Lipov čaj navadno dvakrat prekuhamo. Prvič kuhan vsebuje hlapno olje in sluz in ima značilen duh; če ga prekuhamo drugič, je prijetnejšega okusa in temnejše barve. Ce dodamo zrezanemu lipovemu cvetju še malo narezanih listov maline, borovnic in pa malo suhih borovničnih in češminovih jagod, dobimo zelo okusen čaj, ki je vsled dobrega okusa kar dober nadomestek za ruski čaj.
j rumenimi cveti. Nabiramo samo cvetne koške,
: brez zelenih delov. Tudi v drugih delih, kore-| niki in listih, so zdravilne snovi, toda uporab- j j Sjamo le cvetne koške. Arnika je že dolgo zelo i znano domače zdravilo. Žganje, v katerem smo j namočili arniko, uporabljamo za čiščenje ran, namesto jodove tinkture. Tako čiščene rane se ; navadno ne gnoje. Arnično žganje uporabljamo tudi za obkladke pri zmečkaninah, pod-pludbah, čirih in raznih vnetjih. Z arnično tinkturo se drgnemo pri sklepnem in mišičnem revmatizmu. Ker vsebuje arnika tudi grenke ! snovi, jo uporabljamo tudi notranje za okrepitev želodca, ker pospešuje izločanje želodčnih sokov. Arniko jemljemo tudi pri slabostih srca in živcev. Pri notranji uporabi pa moramo paziti, ker lahko povzroča razne težave.
Šentjanževka vam je gotovo poznana.Ta rastlina raste najraje po travnikih, senožetih in redkih gozdovih. Ima precej močno četverorobno steblo z nasproti si stoječimi listi, brez pecljev. Ce pogledamo list proti svetlobi, vidimo na njem polno svetlih točk: to so Staniče z oljem. Po teh lisah najlažje spoznamo rastlino. Na koncu vejic nosi rumene cvete. Nabiramo samo gornji del rastline in sicer ko cvete.
Šentjanževke uporabljamo za izboljšanje teka, pri motnjah v prebavi, če smo izgubile mesečno perilo, proti slabokrvnosti, za čiščenje krvi. Bolj znane so za zunanjo uporabo: cvete namočimo v olje, najbolje je olivno, in ga pustimo stati nekaj dni, nato olje iztisnemo. Šent-janževo olje je dobro za mazanje ran in kože pri različnih kožnih boleznih.
Med vrtnimi rastlinami boste v kakšnem kotičku na vrtu imele gotovo tudi grmiček sleza. Pravimo mu tudi a j b š. Ajbš raste najraje po vrtovih v vlažni in humozni zemlji. Stare rastline zrastejo tudi do dva metra visoko. Listi so jako dlakavi in mehki ko žamet. Iz listnih pazduh rastejo beli ali rožnati cveti. Caj uporabljamo pri obolenjih v grlu in pri kašljanju. Celo zelišče v mleku skuhano je dobro proti omotici. Tudi pri očesnih boleznih so hlapi ajbiševega čaja zelo priporočljivi. Tudi korenine te rastline so odlične pri težkih prehladih dihalnih organov.
in pljuč, kožnih izpuščajih, krvavici in vodenici. Caj skuhamo iz sveže ali suhe koprive. Kopriva očisti tudi želodec. Močneje učinkujejo zrezane korenine male koprive pri obolenjih pljuč, želodca, pri težavah mehurja, pri zlatenici, revmatičnih težavah, bolečinah v ramah in dr. Sok malih kopriv je zelo zdravilen pri ranah, povzročenih od hudobnih živali.
Kadulja (žajbelj) ima sivo-bele liste in tem-no-vijoličasti cvet. Listi imajo močan duh in grenak okus. Caj iz kadulje pijemo pri želodčnih slabostih, pri premočnem potenju, omotici in tudi kot grgralno vodo pri obolenjih v ustih. Tudi za čiščenje zob ni boljšega sredstva ! kot je kadulja. Z zgornjo površino lista drgni-| mo zobe, ki postanejo zelo lepi in beli. Kadulja, J skuhana v vodi in vinu, očisti jetra in ledvice. ! Grgralno vodo si pripravimo sledeče: eno pest ! kaduljevih listov kuhamo 15 do 30 minut v 2 do 3 1 vode. Še topel čaj odcedimo in dodamo na 1 liter približno 2 do 3 žlice strdi ter dobro zmešano. Kaduljev zavretek uporabljamo tudi pri obložkih starih gnojnih ran, ki ga v učinkovitosti redko katero sredstvo prekosi.
Kortizon proti čezmernemu delovanju nadobistne žleze
Ali je kakšno zdravilo proti virilizmu (znakom moškosti) pri ženskah? Na to vprašanje so skušali odgovoriti ameriški zdravniki, ki delujejo v baltimorski bolnici.
Ce se nadobistne žleze povečajo pri moškem ali pri ženski, izločajo preveč moškega spolnega hormona. Hormon povzroča, da se pri ženski pokažejo več ali manj nekatera znamenja moškega spola. Zdravniki imenujejo ta pojav viri-lizem. Očituje se navadno v tem, da dekletom več ali manj bujno poganja brada, da jim postane glas globok in da je menstruacija neredna. Moški, ki jim nadobistne žleze delujejo premočno, pa imajo gostejšo brado, globlji glas in so spolno čez mero razvili.
Zdravniki so iskali primerno sredstvo proti virilizmu. Delali so poskuse z injekcijami kortizona neposredno v žilo. Kortizon je prav tako hormon. Zdi se pa, da ovira delovanje nadobistne žleze. V zadnjih dveh letih je doktor VVil-kons uspešno zdravil 17 primerov virilizma z injekcijami kortizona. Na dan je vbrizgaval po 5 do 10 miligramov kortizona pri otrokih in 25 miligramov pri odraslih.
gube okrog vratu. Rokavi šo krat-nalože-
V juniju nabirajte tudi arniko, ki raste naj-! raje po gorskih senožetih, dobimo jo pa tudi po I nižinskih travnikih. Je to trajnica z rdečkasto-
Koprivo z velikimi listi, ki jo vsi dobro poznamo, uporabljamo za čaj pri zasliženju prsi
Prof. O Šest;
Poj, slavček, poji
Pod tem naslovom jo napisal v gledališkem listu ljubljanske opere profesor O. Sest, ki je za sedanjo premiero ob 60 letnici Slovenskega narodnega gledališča ponovno režiral gorenjskega slavčka'*, nekaj misli o tej izvirni slovenski operi, ki jih ponatiskujemo za stotine naših bralcev, ki so se udeležile veličastnega gostovanja v Celovcu:
Čudne so včasih usode gledaliških del. Pojavijo se, za hipec zableste in zapadejo v pozabljenje. Leta minejo — spet se pojavijo in morda celo propadejo. So tudi glasbeniki, ki take opere po svoje predelavajo, jim marsikaj dodajo ali celo povsem bistveno izpremenijo. Nekako podobno usodo je doživljala tudi Foersterjeva opera »Gorenjski slavček", ki pa se vkljub letom in operacijam še vedno krepko uveljavlja in bo slej ko prej dobrodošla v repertoarju.
»Gorenjski slavček" je izrazito slovenska folklorna opera, čeprav je njen avtor češkega porekla. Dolgoletno bivanje med Slovenci mu je odprlo vse bogate vire naše narodne pesmi, katere je s pridom uporabljal. Bil je v svoji dobi izredno priljubljen skladatelj — tako v mestu, kakor tudi na deželi.
Skoraj ganljivo je, ko pregleduje današnji človek besedilo te opere, ki sta ga napisala Emanuel Ziingl in znamenitejša Luiza Pesjakova. Vse dejanje je nadvse preprosto, enostavno, ljubko, a zato prikupno. Iz tega besedila diha slovenska skromnost in ta skromnost je značilna tudi za vso ono dobo, v kateri je opera nastajala. Majhno družabno življenje, majhno okorno društveno življenje. Čitalnica, pevsko in glasilsko društvo - to je bil ves kulturni krog, v katerem sta se gibala avtorja in komponist. Tako je torej »Gorenjski slavček" živa priča in eden prvih poskusov, da se izpriča slovenstvo na odru.
Slovenska vasica — nekje na Gorenjskem.
Pa so hiše in šola in cerkev — in seveda tudi biriči, ki bi ga vtaknili »v suknjo belo". Kako
oštarija. Tam žive ljudje, se trudijo, delajo, imajo svoje brige in težave. A življenje teče — v hlevu muka kravica, pujsek kruli v svinjaku in petelin se šopiri na gnoju. Majhne potrebe, majhne želje ... Delijo se na siromake, premožnejše in bogatine, imajo župana in seveda občinskega tajnika, da, celo policaja (ki je istočasno tudi nočni čuvaj, konjač, kurir).
Pa tudi mladi ljudje žive tu v vasi. In kot je bilo vselej — ljubezen se vname med njimi, srčne težave, zapleti, poroke, rojstva.
Delo! Priroda, neizpremenljive, večno lope planine in vsako leto novo rumeno žitno polje, ki hoče biti požeto, da bodo ljudje, ki žive tu, imeli ljubi kruhek.
Seveda tudi v ta naš majhni kraj utegnejo stopiti senzacije. Čudni tujci se pojavijo od časa do časa — in spet izginejo, kot so prišli. Tudi pismonoša se oglasi in prinese nove vesti — včasih dobre, včasih slabe ...
Delo teče dalje in žito zori in zvon vaške cerkve pošilja svoje pozive, da bi prebivalce morda opomnil na minljivost vsega posvetnega.
Torej: žito, delo, gostilna in majhne brige. To je osnova, na kateri smo to pot snovali »Gorenjskega slavčka". Smo pa dali poteku dejanja krepkejše poudarke, in to lokalno, v značajih oseb, pa tudi časovno smo ostreje opredelili dobo. Dogajanje smo postavili v čas, ko se plete pri nas maršal Marmont, ko so naši fantje v francoskih uniformah korakali po daljnih stepah in pod tujim nebom hrepenili po domačem.
Ta neobčuteni premik nam daje nove možnosti, ki opravičujejo gotove nerazumljive situacije. Recimo: od kod prihaja Franjo? Študent ... Verjetno se skriva pred francoskimi
pride družba francoskih umetnikov kar na lepem k nam? Morda je bil v Ljubljani koncert in baklada in so sodelovali v knežjem dvorcu pri soareji? Tega ne ve nihče. Zato smo tudi naglušnega oskrbnika Štruklja malo preoblekli in ga postavili za župana — maira. Seveda tudi tajnik Rajdelj ne bobna več pred cerkvijo, tudi on je funkcionar oblasti.
Francozi — umetniki nimajo slabili namenov ... Njihovega postopka je krivo nekaj, kar je pri nas doma: petje! Lepo Minko, Franjevo punco, hočejo odpeljati, izobraziti in peljati v široki svet. Tu se človek spet malo zamisli in nasmehne, pa si reče: presneto, ali se je kaj iz-
premenilo? Slovenski glasovi še danes veljajo in velika mesta jih poslušajo z navdušenjem. Seveda, kar tako si pa srenja in oblast le ne dasta odpeljati svoje najžlahtnejše pevke. Nastane »mnogo hrupa za nič" — spet je pesem tista, ki vse uredi, da teče življenje lepo mimo dalje.
Kot smo že rekli: pesem, planine, vasica, nekaj originalov. To je osnova naše uprizoritve. Leta so minula in »Gorenjski slavček" je odpel marsikatero pesmico in jo izpremenil v zlat zvenk. To pot prihaja v najbolj praznični obleki, saj mu jo je prikrojil največji mojster slovenske folklore — mojster Maksim Gaspari.
Ob tem pomembnem jubileju šestdesetletnice se vsiljujejo pisani spomnini na bivše uprizoritve. A to je zadeva kronistov. Ob praznični uprizoritvi »Gorenjskega slavčka" vzkliknemo samo: poj, slavček, poj!
N. V. GOGOLJ:
Taras Bulba
ENGELBERT GANGL:
Z doma
Starši so mu umrli, ko je bil še čisto majhen. Najprej mu je umrl oče, leto pozneje mati. A ker je bil še majhen, ni vedel, koga je izgubil in koga so mu zagrebli v zemljo. Ostala mu je samo stara mati. Ob njeni gorki ljubezni je prebil svojo mladost. Ali tak ni bil, kakršni so drugi otroci, polni življenja in veselja, Na njegove mlade dni ni svetila ne materina in ne očetova ljubezen; zato je bil Habjanov Janez tih in resen otrok.
Dostikrat je videl, kako ima stara mamica objokane oči. Pozno zvečer, ko je legel v posteljo, pa ni mogel zaspati, je videl izpod odeje, da sedi stara mamica še vedno za mizo, da neprestano giblje z ustnicami, a po licu ji teko solze, debele in vroče. Zato je bil tudi Habjanov Janez vedno tila in resen, otožen in dostikrat solznih oči.
Ko je že toliko dorastel, da je začel hoditi v šolo, je kmalu izprevidel, da je sirota na svetu. Drugi otroci so mu pripovedovali, kako jim je lepo doma, ker skrbe zanje njih dobri starši, in takrat je izprevidel Habjanov Janez, da je sirota, da nima očeta in ne matere, in zato je bil tih in resen, otožen in dostikrat solznih oči.
Ko je dovršil Janez domačo šolo, bi bil rad odšel s součenci v bližnje mesto v latinske šole. Ali imel ni potrebnih pripomočkov pa tudi stare matere ni mogel in hotel pustiti same. Zato mu je ugasnila ta želja, preden se mu je še prav razvila. Ostal je v domačem kraju in se šel učit krojaštva.
Ni bil tak, kakršni so drugi rokodelski učenci, ki nagajajo mojstru in kade skrivoma tobak. Janez je bil ponižen in poslušen; zato se je kmalu izučil toliko, da mu je izročal mojster že samostojna dela ter mu včasih tudi plačal kaj nagrade.
A kadar je stopil k oknu v domači hiši ter videl, kako se razprostira pred njim svet, velik in lep, obrobljen na obzorju z visokimi, v oblake kipečimi gorami, pregrajen z zelenimi travniki in s plodnim poljem, prekrižan z belimi, v neskončno daljavo hitečimi cestami — takrat se ga je polastilo vroče hrepenenje po tem velikem, lepem svetu. O, ko bi mogel tja, da bi kaj videl, kaj novega zvedel ter se potem vrnil izkušen in učen domov k stari materi! In kadar je čital v knjigah, kako so odhajali z doma rokodelčiči, kako so se vračali po dolgih letih domov, bogati izkušenj, spretni delavci in razumni možje — takrat se ga je spet polastilo vroče hrepenenje po tujih krajih, po tem velikem, lepem svetu! Ali kako naj gre od stare, podpore potrebne matere? Kolikokrat je že stopil pred staro mater s trdnim
ga dobro premislil, zato pa tudi ne more govoriti. Seveda: najprej mora poskrbeti, da ga preveč ne pogreši stara mati. In kaj mu pride na um? Njegov mojster ni imel svoje hiše; stanoval je drugod pod tujo streho. Njegova stara mati pa ima svojo hišo in še precej prostora v njej, vsaj toliko, da bi njegov mojster lahko stanoval pri njej. Tako bi bilo pomaga-no s stanarino, drugič pa ji ne bi bilo tako dolgčas po njem, ako bi imela vedno koga poleg sebe. Če bi pa stara mati zbolela, se vrne takoj domov, pa najsi bi bil prav na koncu sveta!
Nekega dne stopi torej k mojstru in mu pove to. Mojstru je bil všeč Janezov sklep in obljubi, da se preseli k njegovi stari materi ter da ji bo podpora in pomoč ves čas, dokler se ne vrne Janez. Janezu se je zdelo zdaj vse urejeno.
Pogumno stopi pred staro mater ter ji pove brez ovinkov, kaj namerava. — Široko je odprla starka oči in v prvem trenutku ni vedela, ali sliši prav ali ne. Dolgo časa je molčala. Naposled pa izprogovori mirno in vdano: »Pameten si, Janez, in sam veš najbolje, kaj ti je storiti!"
In Janez se je poslavljal. Pražnje se je oblekel, pospravil svoje reči v torbo in stopil k mizi, kjer je sedela ljuba stara mamica.
»Zbogom, mati!" je dejal in solze so mu zalile oči. Stara mati ga je gledala dolgo časa nemo in ljubeče. Naposled pa je rekla tudi ona: »Zbogom, Janez!" In tudi njej so zalile solze oči.
»Blagoslovite me!" zaprosi Janez in se zgrudi na kolena. Stara mati vstane in se skloni nad Janezovo glavo. Roke mu položi nanjo in zašepeče tiho in iskreno: »Bog te spremljaj, čuvaj in dovedi nazaj!"
Janez odide s težkim srcem in molitev stare matere je hitela z njim.
Minilo je pet let. Mojster, ki je stanoval po Janezovem odhodu pri njegovi stari materi, je umrl. Starka je ostala spet sama. Hudo ji je bilo tako zapuščeni. Tedaj se nekega dne od-pro vrata. Starka tega ni čula, zakaj izgubila je že popolnoma sluh. — Na pragu pa je sta! Janez. Velik je bil že, gosposki napravljen in brke je imel pod nosom.
»Mati," zakliče pol s smehom, pol z jokom. In kakor bi ga čula gluha starka, se obrne k vratom, razprostre roke in — kakor bi ji šinila mlada moč v stare ude — steče k Janezu in ga pritisne nase.
Od tedaj je ostal Janez doma; začel je delati na svojo roko in nikoli mu ni manjkalo dela.
Potniki so potovali brez kakih dogodjjajev. Nazadnje se je zrak ohladil: čutili so bližino Dnjepra. Bilo je na tistem kraju Dnjepra, kjer se je, dotlej pregrajen z brzicami, sprostil in bučal kakor morje. Kozaki so razjahali svoje konje, stopili na brod in bili po treh dneh vožnje že ob obali otoka Hortice, kjer je bila tedaj Seč, ki je tako pogosto menjavala svojo bivališče. Kozaki so spravili v red konje. Taras se je vzravnal, na sebi krepkeje zategnil pas in si z roko ponosno pogladil brke. Njegova mlada sinova sta se z nekakim strahom in nedosegljivim veseljem tudi ogledala od nog do glave, nato pa so vsi skupaj odšli v predmestje, ki je ležalo kake pol vrste od Seči. Prvega, ki so ga srečali, je bil Zaporožec, ki je spal sredi ceste, z vsemi štirimi od sebe. Taras Bulba ni mogel, da se ne bi ustavil in se ga nagledal.
»Eh, kako imenitno se ti je vlegel! Fe j, kakšna lepa podoba!"
Prav za prav je bila to dokaj drzna podoba. Zaporožec se je kot lev raztegnil na ulici. Njegov ponosno nazaj vrženi čop se je vil kakega pol lakta po tleh, široke hlače iz rdečkasto modrega sukna so bile zamazane od kolomaza, da bi pokazal, kako silno jih zaničuje.
Nazadnje so prišli skozi predmestje in zagledali nekaj razmetanih koč, ki so bile pokrite z ilovnatimi rušami, ali po tatarsko, s polstjo. Nekaj korenjaških Zaporožcev, ki so ležali s pipami med zobmi prav na poti, je gledalo nanje dokaj mirnodušno in se niso premaknili z mesta. Taras je previdno jahal med njimi dalje.
»Pozdravljeni, gospoda!"
»Pozdravljeni tudi vi!" so odgovarjali Zapo-rožci.
Povsod po vsem polju se je v pisanih gručah zbiralo ljudstvo. Po zarjavelih obrazih je bilo videti, da so bili vsi prekaljeni v bitkah, da so perizkusili vsakovrstne nevšečnosti. Takšna je torej ta Seč. OJ tod se torej razliva svoboda in kozaštvo po vsej Ukrajini.
Potniki so nadalje prišli na obsežen prostor, kjer se je navadno zbiral posvet. Na velikem prevrnjenem sodcu je sedel Zaporožec brez srajce; srajco je držal v rokah in počasi krpal v nji luknje.
Kmalu so naši zagledali stare, sive čope, ki so bili večkrat starešine. Taras je kmalu srečal mnogo znanih obrazov. Ostap in Andrej sta slišala, kako se je z njimi pozdravljal.
»A, ti si, Goba!"
»Pozdravljen, Kozolup!"
»Od kod pa je tebe prineslo, Taras?1
»Kako si zašel sem, Dleto?"
»Na zdravje, Kidrjaga!"
»Na zdravje, Zaponka!"
„Na zdravje, Debeluh!"
»Kdaj bi si mislil, da te še vidim, Opasica?"
»Kaj pa Kasjan? Kaj je z Bradavico? Kaj je s Koloperom? Kaj je s Pidsitkom?"
V odgovor je Taras Bulba slišal samo, da so Bradavico obesili v Topolanu, da so s Kolo-pera potegnili kožo pod Kizikirmenom, da so glavo Pidsitkovo posolili v sodčku in jo poslal prav v Carigrad.
Stari Taras je nagnil glavo in zamišljene dejal:
»Dobri kozaki so bili."
Nenadoma jim je prišla čez pot velika mn žica muzikantov, med njimi pa je plesal mlad Zaporožec, ki je metal v zrak svojo kučmo in mahal z rokami. Kričal je samo:
»Bolj živahno igrajte, muzikanti! Foma, natoči žganja pravoslavnim kristjanom!"
In Foma s podplutim očesom je vsakemu, ki je pristopil, natočil velik vrček žganja. Ob mladem Zaporožcu so z nogami zelo hitro cepetali štirje starci, kakor vihar poskakovali v stran, skoraj na glavo muzikantom, in nenadoma počepnili, leteli v počepu, ter udarjali gosto in krepko ob trdo steptana tla s svojimi srebrnimi podkvami. Zemlja je gluho zvenela vsenaokoli, v zraku pa je samo odmevalo: hop-kej-ej... hop-ke-ej...
Množica je čedalje bolj naraščala, k plešočim so se pridruževali drugi in skoraj ves prostor se je napolnil z Zaporožci, ki so počepali. Toda izmed vseh je najbolj živahno vzklikal eden in za vsemi drugimi letel v plesu. Cop mu je vihral v vetru, močne prsi so bile vse razgaljene, bil je oblečen v topel zimski kožuh in z njega je silno lil pot.
»Sleci vendar kožuh!" je nazadnje dejal Ta ras. »Vidiš, kako je vroče!"
»Ni mogoče!" je zavpil Zaporožec.
»Zakaj ni mogoče!"
»Takšen sem pač: kakor hitro ga slečem ga takoj zapijem."
Na mladeniču že davno ni bilo kučme niti pasu na kaftanu niti vezene rute. Vse je šlo, kamor je treba.
Bulba je od nestrpnosti zagodrnjal, ker ga je konj, ki je na njem sedel, oviral, da bi se spustil v ples. Klici, pesmi, kakršne so mogle priti v glavo človeku v viharju veselja, so sproščeno odmevali. In v resnici je bilo v tem nekaj presenetljivo vabljivega! Nemogoče je bilo mirne duše gledati, kako je vsa množica plesala najbolj sproščeni, najbolj divji ples, ki ga je kdaj videl svet in ki nosi po svojih silnih izumiteljih ime kazačok.
(Odlomek)
namenom, da ji pove, kar je sklenil. Ali kadar- j Zaslovel je kmalu daleč naokrog za izvrstnega boli je stopil pred staro mater, mu je vselej ; krojača. Srečen je bil poleg nje, poleg stare obtičala beseda v grlu, da ni mogel sprego- matere, a
voriti niti besedice. Zdelo se mu je, 'da ni vse- j leg Janeza.
Srečen je bil poleg nje, poleg stare ona je bila srečna poleg njega, po
Naročilnic« ssa knjigo	
Pošljite mi, prosim, po povzetju naslednjo knjigo (naslednje knjige):	
	 izvod(ov) Slanovc: Priročnik za motlelarja-konstiuklorja, br., 251 str		5j)	36
-		 Škerlj: Razvoj človeka, pl., 181 str		šil. 14.50
	 Ilešič: Gospodarska geografija sveta, ppl., 411 str.,	šil. 20.50
	 Iilupič: Fotografija, ppl,, '148 str		šil. 13.—
	 Dr. Derganc: Prva pomoč, ppl., 351 str		šil. 24.50
(Knjigo, ki jo želite, podčrtajte!) . 		
(podpis)	
Knji8c so vezane v platno (p|.), polplatno (ppl.) al! pa so broširane (br.)	
Najvišja gora na svetu je klonila pred voljo človeka
Po ogromnih nadčloveških naporih in po mnogih žrtvah najboljših alpinistov je klonila pred voljo človeka najvišja gora na svetu, Mount Everest, visoka 8888 metrov. Po hudih naporih sta 29. maja Anglež Hillarey in šerpas Tensing osvojila vrh.
Novica, da je Mount Everest premagan, je vzbudila tudi med Slovenci veliko zanimanja in veliko radost. Več kot 30 let so se najizkuš-nejši alpinisti trudili, da bi prodrli skozi ledene slapove, viharje in izredno težko prehodne strmine, obdane z redkim zrakom na 8888 m visoki vrh.
Vse odprave so bile odbite. 42 letni angleški polkovnik John Hunt, prekaljen alpinist in strokovnjak za vojskovanje v gorah in snegu, je s svojimi svetovalci izdelal podroben načrt za osmo angleško odpravo na Everest.
In tako delita sedaj Hillarey in Tensing svojo blestečo zmago s Huntom in tovariši, s stoterimi šerpasi, Herzogom, Tilmanom, Mallory-jem in Brucejem, da se spomnimo samo nekaterih, ki so prispevali svoje nepogrešljive deleže h končni zmagi človeške zmogljivosti in znanja nad Everestom.
Zdaj so bili člani osme angleške odprave že dva meseca na Himalaji. Prve dni aprila letošnjega leta so ob podpori 200 nosačev — šer-pasov prenesli po dolini Imje vso opremo in hrano na ledenik Kliumbu, kjer so zapadno od vrha Everesta postavili izhodno taborišče. Od tu naprej so prodirali skozi zloglasni »ledni slap“ ter utirali in varovali pot do nadaljnjih taborišč. Cesto so si morali pomagati čez ledene razpoke s kovinastimi lestvami in varovalnimi vrvmi. V višjih legah je sodelovalo pri odpravi samo 13 angleških alpinistov-znanstve-nikov in 34 šerpasov z legendarnim Tensingom na čelu.
O Hillarvju, junaku Everesta, poroča polkovnik Hunt, da mu je zaupal izredno težavno delo: prodiranje čez ledni slap in postavitev II. taborišča. Delo je bilo zamudno, vendar je potekalo vse po vnaprej premišljenem načrtu. Dne 15. maja so bile priprave končane, moštvo aklimatizirano, teren preiskan, šotori postavljeni in založeni s hrano in opremo.
V nedeljo, 24. maja, je bil prvi naskok na Mount Everest. Band in VVestmacott sta bila odbita. Izboljšani aparati za kisik se niso obnesli. Ko sta se prva dva vsa izčrpana vračala v VII. taborišče, sta prodirala Hillary in Gregory naprej, da sta postavila zadnji šotor (VIII. taborišče) GOO m pod vrhom. Njuna naloga je bila, da tu prebijeta noč in naskočita naslednjega dne vrh z aparati za kisik starejšega tipa. Več dni je svet čakal na poročila, vendar zaman.
Tudi za tretji naskok je bil določan IIil!ary, poleg njega pa še prekaljeni šerpas Tensing. Hillary se je aklimatiziral za višine kot novozelandski letalec, kot alpinist in visokogorski smučar, Tensing pa kot sin nepalskih višin in kot sloveč sotrudnik raznih himalajskih odprav. V petek, 29. maja, jima je uspelo, da sta prodrla na vrh in zasadila tam tri zastavice: angleško, nepalsko in sinjemodro zastavo Združenih narodov. Polkovnik Hunt je poslal angleški kraljici in predsedniku vlade poročilo, ki ga končuje z besedami »ali is well“ — kar razumemo, da so člani odprave zdravi.
Dodajamo še nekaj podrobnosti o obeh alpinistih, o katerih bodo govorili in pisali še desetletja: Edward Hillary, star 34 let, doma iz Nove
-Zelandije. Med vojno je služil v novozelandskem letalstvu. Znan je kot veteran višin, kot alpinist, smučar. Bothia Tensing, nepalski šerpas, je star 38 let in je bil lani prav istega dne (29. maja) s Švicarjem Lambertom na višini 8600 m, pa se je moral zaradi okvare na dihal-
nem aparatu vrniti. — Vsi, ki smo z zanimanjem spremljali odprave na Mount Everest, se veselimo končnega uspeha in se pridružujemo tisočem, ki te dni čestitajo Hillaryju, Tensingu in vsem članom zmagovite osme angleške odprave.
Kraljico Elizabeto II. so slovesno ustoličili
Kronanje je baje v britanskem imperiju, posebno pa v Angliji, kjer je tradicija najbolj ukoreninjena, največji dogodek. Dne 2. junija so v Londonu svečano kronali angleško kraljico Elizabeto II., ki jo priznavajo kot svojo kraljico tudi vse članice Britanske skupnosti narodov razen Indije. Le-ta namreč ne priznava britanskega suverena tudi za suverena Indije, temveč le za glavarja Commomvealtha.
Kronanje so spremljale velike tradicionalne slovesnosti, ki so v glavnem vedno enake. Svečanosti se je udeležilo, kot računajo, 4 milijone obiskovalcev iz vseh delov sveta. Samo iz Amerike jih je prišlo nad en milijon.
Ceremonial svečanosti je zelo zamotan in zato so še pred kronanjem uprizorili tri poiz-kušnje, na katere so povabili 360 novinarjev, ki so dali častno besedo, da pred pravim kronanjem ne bodo ničesar poročali o poteku svečanosti. Zadeva je baje tudi fizično zelo naporna in so bili angleški zdravniki, ki bdijo na zdravjem kraljice, resno v skrbeh, kako bo le-ta prenesla tako velik napor.
Po poročilih iz Londona je stalo v špalirju kljub dežju in mrazu več kot 600.000 gledalcev iz Anglije in ostalih delov sveta, ki so prišli v ta namen v London. Red je vzdrževalo okrog
50.000	policajev in 20.000 vojakov kraljeve garde. Ob 12.30 so topovi, nameščeni v Hyde parku, naznanili, da je bila angleška kraljica svečano ustoličena. Po končani svečanosti se je kraljica vrnila iz \Vestminstra v Buckinghamsko palačo, pozdravljena od stotisočglave množice.
Londonska policija je sporočila, da je med svečanostjo 6873 oseb zgladi nesreč in manjših nezgod iskalo pomOČi v londonskih bolnicah.
Ves potek slovesnosti so prenašali tudi po radiu in televiziji, posebno reaktivno letalo pa je odpeljalo kopije filmskih posnetkov v ZDA, kjer so jih takoj predvajali v ameriških kinematografih in televizijskih postajah.
Da pa tradicija pri Angležih le ni tako zakoreninjena kot sodijo nekateri, dokazuje dejstvo, da so številni laburistični poslanci še nekaj dni pred kronanjem na javnih zborovanjih propagirali, naj bi svečanost ob kronanju čim bolj poenostavili in zavrli ves nepotreben blesk, češ, da bi to veliko bolj odgovarjalo razmeram, v katerih se tretnutno nahaja Velika Britanija.
Pripadniki irske skrajne nacionalistične organizacije so na dan kronanja v Dublinu, glavnem mestu severne Irske, zažgali britansko zastavo v hipu, ko so na Irskem živeči Britanci praznovali kronanje kraljice Elizabete II. Mladinci te organizacije, oblečeni v uniforme, so prišli s kamionom prav v središče mesta ter na ulici zažgali zastavo.
Diplomatska predstavništva držav Common-\vealtha so ob kronanju priredila po vsem svetu svečano sprejeme. Vse svetovne agencije so svoje bralce podrobno obveščale o poteku londonskih svečanosti. Le agencija TASS se je omejila na lakonsko poročilo, »da je bila 2. junija v Londonu kronana angleška kraljica Elizabeta II. ter da je svečanostim prisostvoval sovjetski veleposlanik Malik kot zastopnik Sovjetske zveze". Značilno je, da je agencija »Nova Kitajska" objavila obširnejše poročilo o poteku svečanosti in s posebno notico sporočila, da je britanska ambasada v Pekingu priredila svečan sprejem. Kitajski zunanji minister
Nova


Tvrdka Bohrer {e spet odprla svojo
delavnico
Ena najstarejših tovarn vozil, znana v vsej deželi, je po osmih letih zaplembe po angleški zasedbeni sili spet začela obratovati. Slavnostni otvoritvi, dne 9. t. m., so prisostvovali zastopnik sedanje posestnice gospe Bohrer in med drugimi zastopniki koroške deželne vlade, mestne občine, za zasedbeno silo g. Gosclien, trgovske in kmetijske zbornice, tvrdke Steyr-Werke in tiska. V imenu tvrdke je bila izrečena zahvala vsem, ki so pripomogli, kljub težavam in zaprekam, do tako zažcljene osamosvojitve. Sedanji tehnični vodja je v kratkih besedah nakazal trenutno stanje ter izrazil upanje, da bo mogoče s pomočjo izkušenih strokovnih moči, kljub vsem težavam, ki so še za premostiti, ustreči vsem mnogovrstnim željam avtomobilistov. Zelo bogata zaloga nadomestnih delov ter posredovanje Steyr-Fiat avtomobilov in njih strokovna oskrba bodo služili istemu namenu. Lastna popravljalnica bo nudila mnogim delavcem zaslužek in tudi na ta način bo slu-
	
Odpošiljatelj: 	-	-	Drucksachc
	znamka
	30g	*: Biicherzcttel
Knjiga je najzgovornejša priča, da se	
narod zaveda sebe, da živi, da hoče živeti.	
V njej je ohranjena narodna preteklost,	
naša usoda, kakor se je preoblikovala iz	»Naša knjiga"
stoletja v stoletje.	
Živa in čista beseda naših največjih mož,	
n jih misli in čustva..., njihova borba in	CELOVEC -KLAGENFURT
ncomahljiva vera v bodočnost — vse to	Gasometergasse 10
je ujeto v knjige...	
Oton Zupančič	
žil obrat splošnim gospodarskim koristim dežele. Zastopniki oblasti in gospodarstva so v kratkih nagovorih izrazili svoje zadoščenje, da so zasedbene oblasti spet enemu izmed obratov omogočile obratovanje ter pristavili upanje, da bodo temu sledili še drugi. Ta obrat, ki je eden najbolj znanih in najstarejših v deželi, bo od zdaj naprej pomagal omiliti brezposelnost v deželi in tako doprinesel svoj delež za gospodarsko dobrobit dežele in države.
Po oficielnem delu je gospa Bohrer postregla vsem navzočim z okusno pripravljeno jedjo in dobro kapljico. Splošno zanimanje je vzbudil v delavnici razstavljeni avtomobil, ki ga je gospod Bohrer izdelal leta 1898 po svetovni razstavi v Parizu, kjer so pokazali na razstavi prvi avtomobil. G. Bohrer pa je v Avstriji takrat izdelal prvi avtomobil, s katerim se je že leta 1903 peljal preko Ljubelja.
RADIO CELOVEC Sobota, 13. junij
8.45	Za naše malčke. Kaj vemo o kmetih in o njihovem izvoru — 11.00 Veder dopoldne — 15.30 Iz vseh dolin zveni — 16.15 Mala filmska revija — 20.20 Vedra oddaja — 22.30 Plesna glasba.
Nedelja, 14. junij
- 8.10 Kmečka oddaja — 10.00 Maša — 12.45 Kulturno zrcalo tedna — 14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 20.15 Športna poročila — 20.20 Radijski oder.
Ponedeljek, 15. junij
—	11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Slovenska poročila in objave. Teden in mi. Mojstri besede — 16.40 Za bolnega in osamljenega
Torek, 16. junij
11.00	Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Slovenska poročila in objave. Zdravniški vedež. Arije iz znanih oper — 15.80 Za ženo in družino — 18.30 Poje »Slavček" —
Sreda, 17. junij
14.30	Slovenska poročila in objave. Kmetijska oddaja — 20.15 ... in zdaj igra Pepi Naar!
Četrtek, 18. junij
10.45	Iz ženskega sveta — 14.30 Slovenska poročila in objave. Za mladino — 15.45 Za gospodinjo
Petek, 19. junij
10.45	Za dom — 11.00 Šolska oddaja — 14.30 Slovenska poročili in objave. Vsemogoče od vsepovsod — 18.45 Kmečka oddaja — 20.15 Bilanca mnenj.
RADIO LJUBLJANA Sobota, 13. junij
12.45	Žabama glasba — 13.00 Jezikovni pogovori — 16.00 Med glasbenim sporedom zanimivosti iz znanosti in tehnike — 17.20 Za pionirje —
18.00	Priljubljene slovenske narodne pesmi —
Nedelja, 14. junij
6.30	Med glasbo nasveti kmetovalcem — 8.15 Slovenske narodne pesmi za veselo nedeljsko dopoldne - 15.10 Valčki in polke Johanna Straussa —
15.45	Radijska igra — 16.30 Za prijetno nedeljsko popoldne — 18.45 Zabavna glasba — 20.00 Opera.
Ponedeljek, 15. junij
13.30	Novi filmi — 14.00 Okno v svet — 1S.30 Jezikovni pogovori — 18.40 Umetne narodne pesmi
—	20.00 Simfonični koncert Radia Ljubljana.
Torek, 16. junij
17.10 Slovenske narodne pesmi — 20.45 Radijska univerza.
Sreda, 17. junij
13.00	Z obiskov pri pionirjih — 14.40 Kvarteti, kvinteti in okteti pojo slovenske narodne in umetne pesmi — 15.50 Zdravstveni nasveti — 17.10 Igrajo mladi harmonikarji iz Šentvida — 20.00 Malo od včeraj in malo od danes — 20.30 Radijska igra.
Četrtek, 18. junij
13.15 Narodne in umetne pesmi — 15.15 Želimo Vas razvedriti! — 18.00 Oddaja za žene — 17.50 Partizanski spomini — 20.00 Koncert slovenskih narodnih pesmi v prir. Franceta Marolta.
Petek, 19. junij
15.45	Radijska univerza — 17.10 Igra orkester Radia Ljubljana — 17.30 Urednikova beležnica in pionirska pošta — 18.20 Svet v satiri in humorju —
20.00	Večerni koncert Mozartove glasbe.
Za vsa tesarska dela in izdelavo vsakovrstnih načrtov se priporoča
FRANC GASSER tesarski mojster
B i 1 č o v s
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 16—24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Karntner Druck-und Verlagsgesellschalt m. b. H., Klagenfurt. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2.
PostschlieBfach 17.
Sftči $*na odsedi
Po osemletni zaplembi po angleški zasedbeni sili je tvrdka Thomas Bohrer spet odprla svojo delavnico. Upamo, da bodo naši dolgoletni zvesti odjemalci izkazali naši tvrdki staro zaupanje. Podvzeli bomo vse, da to zaupanje ponovno upravičimo.
THOMAS BOHRER
Ustanovljena 1871
Tovarna vozil, Celovec, Villacher Strasse 29, Tel. 25-50
Nova črpalka za gasolin v hiši
Najmodernejša avtomatična naprava
BENCIN	MEŠANICA	DIESEL