—.¦<  47  >~—
Pipček in Pepček
(Prosto po nemškea I. R.)
ila sta dva vrabca, katera sta se ugnezdila v neko, vže nialo uc vso podrto kočo in si ondii  napravila  prijetno bivališče.   Živela sta veselo iu brez-skrbno. Dedek je vsako jutro vže zgodaj vzletel iskat živeža in tudi svoji ženki prinesel raavsikako zrnce.
Nekoč pa je bil poseben vriše in živkanje na streJii. V gnezdu sta ležulu dva ljubka vrabeeka. Veselo so prihajali sosedje pozdravljat mlada vrabčifa, a starima čestitat.
Sedaj še le je dedek jel pridno nabirat zrnca — tako, da živeža ni uikoli nedostajalo. Vsako jutro na vse zgodaj je šel pridno na delo, dobro vedoe, da mladi zarod ne sme trpeti lakote.
A zdajci je prišla še druga skrb. Misliti sta morala, kako njiju mladiča vzgojiti — skratka — trudila sta se iz njiju narediti prava junaka, kakeršnili je malo kje. Po strehi sta jn učila skakati ter vzletavati. Gladila sta jima pot v bodoče življenje. In kako sta bila stara ponosna na svoja Ijubčeka! Jednega, z belo liso pod vratom, imenovala sta Pipčeka, onega druzega pa Pepčeka. Oba sta bila res lepa, — ponos vsem vrabcein v okoliei.
Ali kakor je vedno pri otrocih, ako jih roditelji preveč oinehkužijo. da po-stanejo ošabni, tako je bilo tudi z našim Pipčekom in Pepčekom.
Ko sta vzrastla toliko, da sta se jela zavedati, vže sta se oholo in prevzetno vedla proti drugim vrabeem. Dobri roditelji so iz začttka radi potrpeli vse. Mislili so si, da jima to preide, ko nekoliko odrasteta in pametnejša postaneta, ali zelo so se varali.
Nekoliko proč od njikovega stanovanja je bival trgovec s ptiči. Pipček ia Pepček sta po veekrat liodila pod njegovo okno ogledavat lepo barvane ptieke, ki so skaketali v zelo lepili kletkali. Kako prijetno jim mora biti tii, mislila sta si in zavidno sta jih gledala. Nopopisna želja se ju polasti do takega prijetnega živijenja. Ali kako do tega priti, ko nimata tako lepega perja; saj ju ptiear še liotel ne bi, ee bi se mu sama ponndila.
Premišljnjeta in piemi.šljujeta, a nikakor ne nganeta prave kako in kje bi dobila pisano perje. Žalostna sta in pobita, da se jima niti jesti niti piti ne poljubi.
Nekoč prileti po nakljueji Pepček na okno soseda slikarja in vidi ondii na mizi vse polno tazličnili barv. Takoj mu šine misel v glavo, kaj, ee bi se ne dalo
s tem barvilom perjc pobarvati? —--------Hitro vzleti to veselo novico naznanit
svojemu bratcu — Pipčeku. Oba se vrneta zopet na isto okno, in ker slikarja ui bilo doma, srauk! sta hitro v njegovi izbi. Ondii dobita v velikem prstenem loncu nekoliko vode, liitro si zmoeita perje in hajdi v barvo! Ko sta si tako perje dobro pobarvala — vzletita na solnce. Ali komaj sta prišla iz sobe, ker voda in barva jima je perje tako vknpe sprijela, da skoraj nista mogla naprej, — nu /. velikiin naporom je vender nekako šlo.
Prevesela o tej novi izuajdbi, izprebajala sta se po solnci ter občudovala drug druzega.
—~k  48 >¦—                                                  
Sedaj jiina je bila izpolnjena želja. Tako sreena nista bila še nikoli v svojem živijenji, kakor danes. Mislila sta si: sediij sva pa še mnogo lepša od onili ptičev pri ptičarji. Sedaj bode naju izvestno vzel, ako se mu le pokaževa ter naju v najlepšo kletko dejal. Tako sta si slikala bodoee svoje življenje.
Ko sta se vže do dobrega posušila, letita zopet pod ptičarjevo okno. Ptičar misleč, da sta to ptiča zelo redke vrste, skuša ju ujeti, in to mu pae ni bilo težavno,  ker Pipček in Pepček mu kar sama skočita na ramo.  Ptičar ves vesel,            
nese ju v najlepšo kletko. Oj kako zadovoljna sta sedaj bila v tem novem domu. Kako lepo se je vse blestelo, kakor bi bilo vse od samega suhega zlata. Polno koritce sta imela najboljše hrane in tudi vode jima ni nedostajalo. In sedšij, sedaj še le se je vzbudil v njiju pravi ponos. Mogočno sta se vedla nasproti drugim ptičem, češ, saj nima nobeden od vas take kletke, kakeršno imava midva. Tako sta po ves dan preživela sama s seboj zadovoljna.
Stara dva.sta ju povsod vže iskala, ali zaman! dobiti ju nista mogla. Po ves dan sta letala od strehe do strehe, od drevesa na drevo, ali nikjer ju ni bilo. Še jokati nista mogla od velike britkosti.
Pipeek in Pepček pa se v svojem veselji in lehkomiseljnosti nista niti jedenkrat spomnila svojih skrbnih roditeljev. Brezbrižno sta skaketala v kletki od paličice na paličieo. Nu, saj jima je bilo pa tudi res prijetno. Ni jiraa bilo treba skrbeti za lirano, niti za prijetno stanovanje. Tudi vročine ni jima bilo treba prebijati.
Prišla je noč. Naša dva begunca se stisneta vsak v svoj kotieek, vtakneta drobni glavici pod peroti ter mirno zaspita. Hitro jima je minula noč, in napočilo je jutro. Ko se vzbudita, sijalo je solnce vže tako ljubeznivo skozi okna. Eada bi bila še malo pospančkala, ko bi ju petje drugih pridnejših ptiekov ne bilo vzdra-milo. Sram ju je bilo, da sta tako dolgo spala, ali kaj, — raislila sta si — sedaj sva toliko, kakor iiobeden vas drugih in naraa ne sme nihče kaj očitati.
Navadno sta se hodila kopat vsako jutro v bližnji potok. Ali glej! kako prijetno. Danes jima ni bilo treba k potoku: v lepi skudelici je stala srebrno čista voda pred njima. Hitro smukneta v vodo, da si oživita zaspane ude, ter veselo frfotata po vodi. Ali kaj se jiraa zgodi? . . . Z velikim strahom se gledata in oj neznosno! Ista barva, s katero sta si pobarvala včeraj svoje perje, razmočila se je v vodi in seduj se jima je zopet pokazala njiju prejŠDja stara odeja, — bila sta zopet ista, kakor poprej. — To je bilo grozno! — — —
Ko drugi pleraeniti ptiči to prevaro zagledajo, razgadijo se, prilete na kletko ter ju začno kljevati, in poditi iz jednega kota v drugi tako dolgo, da se končno vsa onemogla in utrujena zgrudita v kot. Ptičar pa, kateremu se je čuden dozdeval ta vriš. priteče hitro h kletki in kaj vidi? ISTamestu istih lepih ptičev, katera je včeraj dejal v kletko — bila sta dva prav navadna vrabca. Ujezen ob tej suro-vosti vrabcev, prirne Pipceka in Pepčeka ter ju zažene skozi vrata v cestni prah.
Ondii sta poginila brez vse pomoči,
Pomnite torej otroci: Vsak ostani pri tem, kar inu je Bog dal, da se mu ne zgodi kaj takega, kakor našima — Pipčeku in Pepčeku.