272     Avg. Strniša: Dolgove vračujem.  — C. Golar: O rožah in o dekletu.
Tak božji človek se je usedel k mizi in je jedel kar naprej in naprej, dokler je sploh sedel, po celo uro in še dalje, jedel vse povprek, kar se dobi v laški kuhinji, ki je prav dobra in deli gostom zelo velike porcije! Kar se tiče tega izbornega teka, si je vsa Italija enaka; opazoval sem take mnogojede domačine prav tako na postaji Mestre poleg Benetk kakor v Rimu ali kje na jugu in v Siciliji ali med vožnjo. — Z malim zadovoljni so le tisti, ki pač malo imajo; tak človek se zadovolji s kosom rdeče melone in prgiščem ,,frutti di mare", t. j. malih morskih živalic, ki se, nekako na olju pražene, snedo z luskinami in kostmi vred. No, če tudi tega ni, se uleže (vsaj. Napolitanec) na hrbet pod kak prag in prespi lakoto, ako morda ni bil tako srečen, da je našel na tleh ogorek smodke.
Ko bi se mi mogli pečati tudi s posameznimi stanovi in njih nastopom in značajem, bi se še bolj odkrila resnica, da je Italija vzlic svoji enotnosti dežela kontrastov. A kontrasti izgube svoj znak abnormalnosti,  ako   se  nam z lastnim  opazovanjem  vsakikrat   odpre
njih izvor,
(Dalje prihodnjič.)
Dolgove vračujem.
.una srebrna na bisernem nebu lučka je moja postala nocoj, pri nji zdaj zlate cekine preštevam, svetle cekine — pekoče solze . . .
S cekini dolgove svoje vračujem, dolgove nekdanjih dni sreče, katerim neveden zastavil sem svoje goreče srce . . .
Avg. Strniša.
O rožah in o dekletu.
JDela, rdeča je gredica,                  Oj, ti dekle, roža moja,
v rosni roži zlata kri —                 naj poljubim te v srce,
kot kristalen dih čez lica                ni brez tebe mi pokoja,
tiha radost plameni.                        in s teboj mi je gorje.
C. Golar.