Predstavljamo vam Rašico,
kraj letošnje občinske
proslave
Kot vemo, se bo letošnja osrednja pro-slava v počastitev 22. junija, praznika ob-čine Ljubljana-šiška prvič preselila iz cen-tra šiške in sicer na Rašico. Tako je to znano vas kot prvo doletela čast, da bo 26. junija dopoldne gostila nad 10.000 šiškarjev, ki bodo prisostvovali tej pro-slavi.
Prav zato smo se odločili nekoliko po-drobneje predstaviti kraj letošnje osred-nje občinske proslave. Pri tem nam je s svojim ogromnim znanjem pomagal An-ton Kreč.
Če se povrnemo dve tisočletji nazaj, potem lahko domnevamo, da so tedaj na območju današnje Rašice živeli Kelti, ki pa so jih pregnali Rimljani, pa čeprav je bil hrib nad Rašico s svojimi jamami izredno dobro skrivališče za uporne Kelte. V srednjem veku so te jame prišle izred-no prav novim prebivalcem — Slovanom — pred številnimi turškimi vpadi. Še da-nes se uporabljata imeni špehovka za ja-mo, v kateri so imeli kmetje shranjeno slanino za morebitne hude čase in pa Zi-danica za jamo, ki je imela zidani vhod ter je tako postala nedostopna za osvajalce. Pozneje so se po rašiških gozdovih poti-kali rokovnjači, ki so kdaj pa kdaj zašli tudi v samo vas.
Najpomembnejše obdobje pa je za Ra-šico nastopilo leta 1941. V Rašici je bil doma Stane Kosec, komunist, ki je takoj začel z oboroženim uporom proti zavoje-valcem slovenske domovine. Na vrhu hri-ba Rašice so se začeli poleti 1941 zbirati prvi partizani, ki so uspešno izvedli ne-kaj akcij. Na te začetke nas spominja ob-novljeno taborišče Rašiške čete nedaleč od planinske postojanke na vrhu Staneta Kosca.
Znano je, da je bila Rašica prva pož-gana vas med NOB v Sloveniji. Povedati pa je treba, da so Nemci že pred glavnim požigom 19. septembra 1941 večkrat prišli v vas, pretepali vaščane, metali bombe ter zažigali posamezne hiše. Ko pa je Rašiška četa likvidirala šest Nemcev, so le-ti po-besneli, preselili prebivalce v zapore v Šentvidu pri Ljubljani, vas pa požgali. Rašiška četa je nadaljevala z oboroženim bojem, prebivalci Rašice pa so bili pre-seljeni v Hrvatsko okolico Slavonske Požege.
Precej Raščanov se ni vrnilo na svoje domove, tisti, ki so imeli to srečo, pa so morali trdno zagrabiti za delo in si po-skusiti obnoviti svoje požgane domove. Z zelo prizadevnim delom so si uspeli zgraditi novo streho nad glavo, kmalu pa so sledile še druge akcije: napeljali so vo-dovod, obnovili električno napeljavo, zgradili cesto v vas. Vsepovsod je bilo tre-ba pošteno pljuniti v roke, mnogo prosto-voljnih delovnih ur so naredili, da so si ustvarili kolikor toliko spodobno življe-nje. Leta 1958 so nad vasjo na vrhu Sta-neta Kosca postavili stolp in do njega uredili tudi cesto, leta 1971 so si napeljali nov vodovod, lani so s pomočjo tovarne
Plamen upora je zagorel na Rašici
pletenin Rašica dobili v vas še telefon, zgradili pa so tudi gasilski dom, v kate-rem ima svoje prostore tudi turistično društvo.
Prav ob letošnjem občinskem prazni-ku pa bodo slavili še eno pomembno de-lovno zmago. V vas bodo dobili asfaltno cesto, ki jih bo še bolj povezala s svetom, hkrati pa dala možnosti za še hitrejši raz-voj te prijetne vasi na obronku Ljubljane.
In kakšen je trenutni življenjski utrip Rašice? Vsekakor podoben ostalim va-sem, saj je ostalo še nekaj nerešenih pro-blamov. Pa vendar, Rašica je vedno bolj priljubljena izletniška točka za številne Ljubljančane, ki tu najdejo mir, svežino, čudovito naravo in prijazne Ijudi. Pa kaj, ko turizem prinaša s seboj tudi številne slabe strani, saj se izletniki kaj malo dr-že poti, ko pa je veliko prijetneje hoditi po dišeči travi kot po trdi poti. Toda, ali se ti »izletniki« zavedajo, da še številni Raščani živijo od kmetijstva in da košnja poteptane trave ni nič lahkotna. Že tako lahko ugotovimo, da se rašiško kmetij-stvo drži starih načinov obdelovanja zem-Ije, saj v hribovitern svetu ni možnosti za strojno obdelavo površin. Tudi številne češnje in ostalo sadno drevje Raščani niso zasadili zato, da bi ga obirali izletniki in pod njim teptali travo. Prav zato si na Rašici želijo izletnikov, ki bodo uživali v čudovitem pogledu na Ljubljano, ki si bodo zaželeli sprehoda do prijetno ure-jenega planinskega docma na vrhu Staneta Kosca,   na   katerem   lahko   srečate   celo
gamsa  pa  vendar  bodo  ostali   kulturni izletniki.
Da bi vsem obiskovalcem Rašice dali možnost, da se spoznajo z njegovo zgo dovino, si Raščani prizadevajo, da bi v gasilskem domu uredili stalno razstavo o zgodovini tega kraja. Materiala je dovolj, le prostore bo potrebno primerno urediti.
Posebno poglavje pa so na Rašici vi-kendi. Nekaj jih je res zraslo, toda na priporočilo vaščanov se je SO šiška odlo-čila, da na Rašici prepove gradnjo viken-dov. S tem je sicer lastnike zemlje »oško-dovala« za težke milijone, vendar pa je s to odločitvijo zagotovila, da bo Rašica ostala taka kot je, to je prijazna vasica sredi gozdov, s čudovitim pogledom na Ljubljano. Od daleč se zdi, kot bi Rašica pazila Ljubljančane vseh nevarnosti, tako kot jih je branila v letih 1941—1945, ko so partizani z vrha Rašice opazovali ta-krat še okupirano, z žico obdano, a kljub temu uporniško Ljubljano.
Sedaj pa še nekaj o prireditvenem prostoru letošnje občinske proslave. Ta bo na gozdni jasi ob poti, ki vodi na raz-gledni stolp. Jasa je dovolj velika, da bo sprejela vse udeležence proslave, slav-nostna tribuna je že postavljena, tudi stojnice za okrepčila so se že pojavile, ta-ko, da bo ob primernem vremenu res pri-jetno na občinski proslavi. Prepričani smo, da bodo Raščani dober gostitelj, ta-ko kot so bili v začetku aboroženega bo-ja in tako kot so številnim izletnikom.