otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtcu.)
Štev. 10. LJubljana, dné 1. oktobra 1896. IV. teBaj.
Bonboni.
^pisal Svečan.
ožek se je napravljal v šolo. Z velikim trudom je našel tam v nekem kotu škatljico za držala in peresa, vdrugem kotu slovensko berilo in slovnico, pod mizo računico, na peči katekizem, dokler ni srečno vsega povil in povezal ter mislil odhiteti. Kar se nečesa domisli: računski zvezek je že tako do pičice popisal, da je bil zadnjič prisiljen, porabiti še platnice; to pa gospodu učitelju ni ugajalo in dal je Jožku par tako strogih besed pod nosek, da se mu je čudovito povesil.
Tega neprijetnega dogodka se domisli Jožek ravno ko misli oditi v šolo. Treba je torej poprositi mater dva krajcarja, a to je težko in sitno; mati sede za mizo in gledajo nejevoljno na srajco, ki jo ravnokar popravljajo ; izpod naočnikov pa smukne časili kratek pogled na Jožka, ki se je postavil k peči, del palec v usta in se ni premaknil, kakor bi bil lesen. Mati so danes jezni nanj radi njegove nemarnosti in nerednosti. Nobene stvari ni imel tam. kjer bi jo moral imeti : časih je obesil čevlje na kljuko pri vratih, klobuk pa je vrgel pod klop ; šolske
knjige je navadno tako raznesel po sobi, da so jih mati, oče, dve sestrici in Jožek sam z združenimi močmi in po velikem trudu komaj našli. Naš učenjak je bil torej sila nereden in zató ni Čudno, če je mater vsaki dan že za zàjutrek spravil v nevoljo.
Ko ga vidijo danes, kako še zmirom kakor pribit stoji pri peči, prašajo ga naposled :
»No, kaj pa stojiš tam? Ali se ne greš v šolo?«
Jožek ne odgovori takoj, kajti videl je, tla so nevoljni nanj in zató si nič kaj ni upal prositi. Naposled spravi stokàje in jecljaj e svojo prošnjo na dan. Mati mu dajo po nekaterih opominih in naukih dva krajcarja, in z olajšanim srcem odide Jožek na cesto.
Na poti v šolo podraži tu in tam kakšnega psa, zapodi kakšno mačko čez plot, vrže v potok par kamenov na ribe, ki se pa Čisto nič ne zmenijo za to; naposled se obesi zadaj na nekov voz, ki je peljal moko v Hrib : tako pride po mnogih dogodkih do Bučarjeve hiše.
Ta hiša je bila v največji časti pri vseh šolarjih. Pred njo so se zbirali, če so morali čakati osme ure, ko so se odprla šolska vrata ; pred njo so ostali vsaj par trenutkov, ko so odhajali iz Šole ali iz cerkve. In Bučarjeva hiša ni kar navadna hiša! Prvič je lepša od vseh drugih, kar jih je v vsem Hribu in drugič — kar je glavna stvar — je v nji prodajalnica, kjer dobi Človek, kar mu srce poželi — »škoda le«, mislil si je časih Jožek, »da se ne dobi ničesar zastonj.« V dveh oknih, katerih vsako posebej je večje nego sosedova hlevna vrata, razstavljene so najčudovitejše stvari : fige, rožiči, pomaranče, orehi in bonboni v najraznovrstnejših barvah in oblikah. Nekateri so podobni žametnim blazinicam in se odlikujejo zlasti v tem, da imajo v sredi rujavo, mehko jedro, ki je vsekakor najslajša stvar na svetu ; drugi imajo podobe možiČkov, konj, psov in vsakovrstnih drugih živalij ; sicer niso tako nebeško sladki, kakor blazinice, a zato se jih več dobi; rumeni so boljši od ru-dečih ; posebno vabljivi so bonboni, ki imajo podobo ribic; barve so pisane, a največ jih je belih z rudečimi progami ; v ustih se kmalu zdrobé in se prijetno stopé na jeziku ; v dveh velikih oknih Bučarjeve hiše je na
ogled tudi mnogo navadnih bonbonov, a Jožek se nanje ni veliko oziral, čeprav je radovoljno pritegnil, kadar je kdo pohvalil tiste rujave, ki jih je šest za jeden krajcar in jih lahko že v roki zdrobiš, ali tiste svetlo-rumene z belimi črtami, ki diše in imajo okus po limonah, za jeden krajcar pa jih je le pet.
Jožek je gledal vse to bogastvo, predno je stopil v prodajalnico, da kupi računski zvezek. Kolikor -bolj je gledal, toliko bolj so se mu cedile sline, toliko bolj poželjivo je upiral poglede v ono stekleno posodo na desni strani okna; posoda je bila polna sladkih blazinic z mehkim jedrom. Hudobni duh mu zašepeta na uho: »Kaj boš stal tukaj, — saj imaš dva krajcarja.«
Jožek že stopi korak do vrat. da bi kupil bonbonov; a takoj zopet obstoji in se strese.
»Ne, Jožefe«, pravi mu vest, »ali boš varal mater? In kaj poreko gospod učitelj, če prideš v šolo brez zvezka? Jožek, odloči se, bodi pošten in kupi zvezek!«
Vest je za trenotek zmagala in Jožek stopi hitro v prodajalno po zvezek.
Tam stoji gospod Bučar in nesreča je hotela, da ima ravno v tem hipu pred seboj cel kup škatelj. polnih bonbonov : deval je polico nekoliko v red in tako jih je postavil na mizo.
Jožek obstoji blizu vrat in strmi v škatlje. hudobni duh pa mu spet prigovarja : »Jožek, ne bodi neumen ! Mati ne bodo vedeli, kaj si storil s krajcarji, v šoli pa danes takó ne boš rabil zvezka . . . Kupiš ga že pozneje! Glej te bonbone, — čisto sveži so ; afi ne čutiš njihovega duha ?« Tako ga je zapeljeval hudobni duh, Jožek pa je stal neodločen pri vratih.
»No, Jožek, kaj boš povedal?« oglasi se gospod Bučar. »Le bliže stopi, Jožek, — no, kaj bo?«
Jožek položi pred gospoda dva krajcarja in za-jeclja čisto nerazumljivo:
»Zve-zek.«
»Glasneje, Jožek. glasneje, — česa se pa bojiš? Kaj bi rad, — povej še jedenkrat!«
Zdaj pa je zmagal hudobni duh in Jožek odgovori, četudi ne popolnoma jasno in trdo :
»Rad bi. . . bonbonov .. . tistih-le blazinic .. .«
Vzel je bonbone, a takoj mu je bilo žal. Kaj bi bi I dal, da bi ga Bučarjev gospod tudi drugič ne razumel 1 Vest ga začne peči, — toda kar je, to je, in sram ga je bilo, da bi dal bonbone nazaj in kupil zvezek. Naposled pa je še vprašanje, če bi bil gospod Bučar s tem zadovoljen.
Počasi odide Jožek iz prodajalnice in težko mu je pri srcu. Ravnokar je bil še takó vesel lepega pomladnega jutra, ko je vse sijalo, cvetelo in pelo, — zdaj pa se mu je zdelo, da je vse temno in žalostno, kakor on sam.
Zunaj stojé njegovi tovariši in ga takoj obsujejo.
»Kaj pa si kupil, Jožek? Ali bonbonov? Dàj no meni jednega, Jožek ; kadar jih kupim jaz, ti pa vrnem..«
»»Nič, Jožek, meni daj rajši .... Ali se še spominjaš, da sem ti dal oni dan dve ribici, rumeno in rudeče pisani?««
»Saj ni res, Jožek, samo pol ribice ti je dal; jaz sem bil zraven in sem dobro videl.«
Tako so ga začeli prositi in se prepirati med seboj. Jožek je prej tako hrepenel po bonbonih, zdaj, ko jih je imel v žepu, jih pa ni bil prav nič vesel. Malomarno razvije zavitek in razdeli vse do zadnjega med svoje tovariše. Potem pa odide po klancu navzgor proti šoli, ne da bi se z drugimi lovil in šalil, kakor je imel navado. Samemu sebi se je zdel takó težak, kakor bi imel v žilah svinec namesto krvi.
Ura odbije osem in gospod učitelj stopi v šolo. Jožek ga strahom pogleda, čeravno učitelj še ničesar ni mogel vedeti o njegovi pregrehi. Med molitvijo ni prav nič mislil na to, kar je govoril, le plašno je gledal v obraz učiteljev, ki 9e mu je zdel danes nenavadno strog ; celo naočniki so se svetili nekako jezno in preteč.
Začne se poduk.
»Zvezke na klop . . jedna .dve .., tri !«
Nastal je tu pa tam šum in ropot, a kmalu je vse utihnilo in vsaki je imel pred seboj računski zvezek.
Jožka je spreletel mraz po hrbtu, v obraz pa mu je bilo silno vroče. Dal je na klop stari zvezek in ga pokril z roko.
»Kje ima! roke, Mlinar? Zakaj nimaš zvezka odprtega? A, čakaj, čakaj, da pogledam.«
In gospod učitelj pride k Jožku, ki se trese, kakor Šiba na vodi.
»Zakaj nimaš zvezka. Mlinar? Ali ti nisem zadnjič rekel, da te zaprem čez poldan, če ga ne kupiš ! Kje imaš zvezek? Govöri!« —■
Jožek si misli : »Reci, da ga imaš doma. pa morda ne boš zaprt; reci, da si ga pozabil. — nihče ne bo vedel, da si se zlagal.« Vest mu pa očita : »Ravnokar si se pregrešil, zdaj pa se hočeš še lagati ? Nikar Jožek; pomisli, da se pogrezaš vedno bolj v grehe ; kaj bo iz tega?« Jožek pa ni poslušal svoje vesti, zakaj hudobni duh je bil glasnejši ; t ho pa razločno je odgovoril : »Doma imam zvezek; pozabil sem ga.« Pri tem pa je strmel potuhnjeno v tlà Gospod učitelj ga pogleda in pravi:
»Mlinar, pozna se ti na obrazu, da si lagal ; vzemi klobuk in pojdi domov po zvezek!«
Jožek bi se kmalu zgrudil od strahli. Vročina je v hipu izginila z njegovega obraza in na licih mu je postalo nenavadno hladno. Ne da bi dobro vedel, kaj prav za prav počne, vzame klobuk in gre molčć in tiho mimo klopij proti durim. Nekdo je zašepetal za njegovim hrbtom : »Ali ga vidiš, France, kakó je bled ? kakor papir.«
Jožek stoji pred šolo. Srce mu bije hitro in močno, in ne da bi kaj premišljeval, povprašuje polglasno samega sebe: »Kaj naj storim? Kaj naj storim? Moj Bog !« . . . V šolo su mora vrniti najmanj čez pol ure in prinesti s seboj zvezek ; toda kje naj ga dobi ? .. . O bonboni ! . . . . Ali naj gre domov in priznd vse ter prosi odpuščenja in pomoči? Uh, tega ne, tega ne! . . Jožek se strese, hudobni duh se pa neizmerno raz-radosti .. . Ne, domov ne! Kaj bi dejali mati? In kaj še-Ie oče?! Zmerjan bi bil in morda še tepen povrh. . Nikamor ne! ne v šolo, ne domov!
Jožek se odloči, izgine za Mesarjevo hišo in hiti iz vasi po samih stranskih stezah, da bi ga kdo ne srečal. Ob kakšno desetih pride v Tičnico, majhen, teman gozdiček blizu vasi.
Tu ga ne bo iskal nihče ! ... A kakó, — hoče li ostati zmirom v Tičnici? Kaj bo, kadar pride noč?... Jožka strese po vsem telesu. Nobenega miru ne more dobiti in bega sem ter tjà med črnimi smrekami, ki gledajo nanj tako temnó in zašume časih tako preteče, da si Jožek ne upa ostati med njimi in leže kraj gozda na travnik.
Oh, zakaj je pač pribežal sem? Obide ga kesanje. Zakaj ni šel domóv in tam prosil odpuščenja, — ali boljše: zakaj ni gospodu učitelju povedal resnice, — ali še najboljše : zakaj ni kupil zvezka, kakor je rekel materi? Vsega strahu, vse nesreče bi ne bilo, ko bi bil le za hip ukrotil svojo poželjivost.
Skesani Jožek pade na tlà, zakrije obraz z rokami in začn0 jokati. »Kaj še vse pride, kaj bo iz tega?« vprašuje se v jednomer. Nobene rešitve ni nikjer, vse je prepozno. V šoli ga čaka gospod učitelj zastonj in svari druge, naj se nikar nikoli ne družijo s takim tovarišem, kakor je on, Jožek. . . Kmalu bo dvanajst ura. Čuj, tam na holmu sv. Trojice že zvoni. . . Učenci se odpravljajo domov. Kaj poreko pri Mlinarjevih, ko ne bo njega, Jožka ?
V takih težkih mislih se premetava Jožek na travi sem in tjà. vstane, hodi po gozdu, leže zopet in zopet vstane, brez miru in pokoja. Solnce žge vedno hujše in Jožek leže v senco visoke smreke. K nemiru, ke-sanju in utrujenosti se pridruži kmalu še četrta nadloga: glad ... Ob kakih petih popoldne je že popolnoma onemogel. Sedi na travi in gleda v daljavo brez mislij in ne da bi kaj videl. Tam v dolini je temnó, hribje pa se svetijo v solnčnem zlatu. A zlato izginja vedno hitreje in kakor morje se dviga noč vedno višje in višje.
Ubežnika postaja strah.
Kar začuje čisto blizu sebe vriskanje in govorjenje. »Héj-hó, glejte ga, tukaj je . . . Jej, Jožek, ti si pa .bratec ; kako izgineš! Takoj po šoli smo te šli iskat in precej smo si mislili, da si tukaj. Le z nami, Jožek J Doma te že težko čakajo.«
Obstopilo ga je krog šest tovarišev .. .
Kaj hočem še dalje povedati? V svoji skesanosti se je popolnoma radovoljno udàl vsem kaznim, kar jih
je zaslužil doma in v šoli. Te kazni pa niso bile posebno hude, zakaj oče in gospod učitelj sta videla, da je trdno sklenil poboljšati se in da resnično obžaluje vse svoje grehe.
Od tistega časa je pa Jožek komaj vsake kvatre jedenkrat pogledal v Bučarjeva okna ; bonbonov pa niti vsake kvatre ni lizal, kajti odtlej so mu bili čudovito zoprni.
Opomin.
Tako,
o, v imenu božjem. Le hodi v šolo zdaj, A v šoli, čuj, motiti Nikomur se ne daj !
In v klopi mirno sèdi. Kot da bi v cerkvi bil, Ker le tako, Ivanek, Lahkó se boš učil.
Lucijan.
Hude sanje.
iakega pa vi Še nikdar Niste Tončka zrli, Niti takrat, ko so lani Dedek mu umrli.
Čelo, glejte, mu je potno, Lica so mu bleda In iz postelje on plaho Na okoli gleda.
V glavi pa, tu mu rojijo Grozovite sanje. Ko po noči zagrenile Sladko so mu spanje.
Čujte, njega so rogatci Bili v snu iskali, Da ga v peklo bi za vedno S sabo odpeljali.
Vidi Tonček še, kako je Skrival se in skakal In kako je brez pomoči Ves obupan plakal.
Vidi še. da ga rogatci Končno so vlovili, Ker tako živel ni, kot so Dedek ga učili — — —.
Lucijan.
na poti.
Zvon
Otrok je bil, ki nikdar ni V nedeljo hodil k maši, In ko je klical zvon ljudi, Igral se je na paši.
Dé mati mu: „V cerkveni hram Iz line zvon te vabi, In če ne greš, pa pride sam In zdajci te zagrabi!,'
Otrok nato: „Kako prišel Iz lin bi zvon po mene?" In že, kot bi iz šole spel, Na trate gre zelene. Ne klenka već iz line zvon, Plašili pač so mati ! A strah in groza ! — Zadi on Čez njive kolovrati!
Otrok se v glasen jok spusti, Strah velik ga objame, Da zvon ga pod-sè ne dobi In ga s seboj ne vzame! Čez polja, trate in steze, Čez hrib in cesto belo Hiti, beži, kot veter gre V "cerkveni hram, v kapelo.
In kadar na Gospodov dan Zvon zopet se razlega, Tedaj ne čaka, da čez plan Prišel bi zvon po njega.
Po Goelhe-ju A. Funtek.
Skušnja.
(Slika.)
P, dali ga bomo v meato, dali«, kimal je ponosno oče
Debeljak, »samo, če ga bodo hoteli vzeti. Kaj mislite, boter?«
»I, seveda ga bodo, saj fant ni neumen. E, še veseli ga bodo«, trdil je boter Kolenec.
»Da bi ga le !« vzdihne Debeljak.
»Tetesi, glejte, nazadnje bomo imeli še iz naše rodovine gospoda. E, nismo zadnji, nismo !«
Da, da, tri vasi na okolu so vedeli vsi ljudje, da pojde Debeljakov Andrejček učit se za »gospoda«. To je bilo govorjenja! Vsak si je prišel ogledat bodočega dij8ka in vsak je vedel povedati kak dober svèt ali nauk. Bosopeti tovariši Andrejčkovi so ga zdaj gledali s spoštovanjem in skoro, da ga niso več šteli med se.
Pa res ni bil neumen deček ta Andrejček ! Spričevalo je imel najboljše v celi vasi, in gospod župnik ga je imel najrajši. Kajpak bil je nekoliko navihan in lahkomišljen in je napravil včasih kako budalost. No, pa hudoben ni bil Andrejček
Sicer pa Andrejčku ni bilo nič kaj prijetno zadnje dni pri srcu. Vedel je, da bode moral čez dva meseca zapustiti domačo vas, domače ledine in tovariše in iti med ptuje ljudi — in to mu ni bilo prav nič všeč. E, ljubo doma, kdor ga ima!
A še bolj kakor to gaje skrbela vsprejemna skušnja. Vedel je, da, če propade, se mu bo godilo kakor Balan-fcovemu Jožku, — smejali se mu bodo, norčevali se iz njega in starisi bodo žalostni. Vrh tega so mu bili neprijetni ljudje, ki so ga hodili gledat kakor medveda.
Prišla je potovka, Kovačeva Mica, k materi v kuhinjo in vskliknila:
»Joj, mati, kadar bo novo mašo pel!« in plosknila je z rokama.
»Kakor Bog hoče«, dejala je Debeljakova mati.
»Takrat me povabite na novo mašo, kaj ne?« prosila je Mica.
»I no, te pa bomo«, rekla je mati počasi. Mica pa je odšla vsa blažena.
Prišel je tudi Jurjev stric,' nagajal Andrejčku ter ga vprašal, če jih bode hotel še pogledati, kadar bo črnošolec.
»Kajpak, da bo«, oglasi se Debeljak, »če bo stresal prevzetnost, bo šiba pela !«
»I, saj res«, zavzame se mati, »še takrat ga boš pretepal, misliš, ko bo pred oltaijem. Glej ga no, kaj misli!«
Jurjev stric pa se je smejal in odšel.
In še marsikdo, še marsikdo je prišel. Prišepal je tudi krojač Malek, ki je bil Ribničan, da bi umeril Andrejčku obleko. In sukajo se okrog njega je govoril :
»Veste, ljudje božji, jaz sem bil svoje dni tudi v šoli.«
»Ti si bil v šoli, v mestu?« začudi se Debeljakovka.
»I, jaz, jaz !« postavi se Malek, »kdo pa mislite da sem ?«
»I, krojač Malek ste menda«, podraži ga dekla.
»O, da bi se ti jezik obrnil!« zareži Malek nanjo.
»Povejte, povejte !« zaprosi Andrejček.
»Nu, veste: moj oče — Bog jim odpusti grehe — so me nekoč poklicali, vzeli v roke bič in mi rekli: Glej, Janez, jaz te bom dal v mesto študirat. To ti pa povem, če ne boš šel dobro naprej, boš imel pisan hrbet.«
»Kaj pa je bilo potem ?«
»Kaj ? V šolo sem šel ! Pa, glejte spaka ! Komaj sem bil jeden teden v mestu, pa se mi je stožilo in kar pobral sem jo domov. Joj, kaj je bilo doma! Veste, ves teden sem potem ležal razbit v senu. Oče so mi pa potem rekli : Veš, Janez, ker nisi hotel biti gospod, boš pa kmeti«
Vse se je smejalo krojaču.
»I, kaj bi se smejali«, zadere se ta, »veste, jaz bi bil lahko jedel piške in pil vino vsak dan, če bi bil hotel!«
Tako in jednako je prešel čas. In približal se je dan, ko je bilo Andrejčku treba iti v mesto delat vspre-jemni izpit. Takrat je bilo živahno že na vse zgodaj pri Debeljakovih. Mati je tekala skrbna sem ter tja, oče je imel opraviti z vozom in konjem, Andrejček pa je hodil nekako neukretno okoli matere v svoji novi obleki.
Naposled je bilo opravljeno vse in treba je bilo odriniti.
»Pa pojdimo v Jjožjem imenu«, reče oče Debeljak in zleze v voz.
»Z Bogom, mati«, oglasi se Andrejček in hoòe za očetom.
»Počakaj, da te prekrižam z blagoslovljeno vodo«, odgovori mati. »Le glej, da se bo dobro izteklo«, reče nato in ga poljubi. Milo se ji je storilo.
»Z Bogom!« zakriči še jedenkrat Debeljak. »Hi, rjaveč !«
Pognal je konja in komaj je še slišal sosedo, ki je kričala : »Bog daj srečo ! Bog daj srečo !«
Joj, kako je bilo dolgočasno tisti dan pri Debe-ljakovih! Mati je molòé hodila po hiši, in otroci so se nekako boječe pogovarjali med seboj. Vse je bilo v skrbéh.
In kako nepotrpežljivo so čakali drugi dan voza ! Mati je prišla vsak trenutek gledat na prag, če že gredó, in otroci so tekli pred vas, da bi čim prej ugledali voziček. A ni ga bilo od nikoder.
Šele v mraku pridrvé paglavci k hiši :
»Že gredó, mati, že gredo!«
Počasi se je pripeljal voz na dvorišče. Veličastno je sedel oče Debeljak v njem, obraz mu je žarel od veselja in nos od pijače.
»No, kako je. stari?« hitela je mati.
»Vse dobro, vse, e. naš fant, naš fant! Že dopoldne je vse naredil!« zakliče Debeljak.
»I, saj sem vedela«, zasmeje se mati in objame Andrejčka, ki je od veselja komaj vedel, kje da je.
»Ej, oče, pa sta se menda le preveč gostila, da sta tako pozna«, smejala se je zadovoljno mati.
»Boter!« vsidikne Andrejček.
Boter Kolenec je prikoračil na dvorišče, kjer je bilo zbrane pol vasi. Takoj je vedel vse.
»I, recite, kar hočete, jaz sem pa le vedno govoril, da bo dobro naredil!« pobaha se takoj.
»To smo tudi me rekle«, oglasi se Koširjeva Meta.
»I kajpak, saj ste res!« oporeče ji boter Kolenec ter izvleče iz zamazanega mošnjička groš. »na, tu imaš, Andrejček, zato, ker si priden. O, veste ljudje, Andrejček bo še kdaj velik gospod !«	p. D.
Kužek in sultan.
(Basen.)
»;odilo se je nekdaj, da se je izgubil kužek od svo jega gospodarja. Klatil se je okoli ves božji dan in šele na večer pricapljal proti domu. Luna je svetila in prav lepa, jasna noč je bila. Pred hišo je stal sultan in vsprejel ubozega kužka z jeznim lajanjem. Utihnil je šele, kadar je prišel prav blizo, da ga je lahko spoznal.
»A kako je to, kužek, da si danes sam?« vpraša ga sultan.
»»Izgubil sem se, izgubil, dragi sultan; a kaj pa ti delaš tu zunaj?««
»I glej ga, hišo varujem, kakor se psu spodobi. Kaj ti nimaš tacega opravila?«
»»Oj nikdar!«« vsklikne kužek ponosno, »»jaz delam vse kaj druzega. Kadar sem pri gospodi, postavljam se na zadnje noge, podajam zdaj levo, zdaj desno tačico, skačem čez palico ... in druge take umetnosti, Vidiš, sultan, moje delo je vse bolj imenitno nego tvoje.««
Kaj je hotel sultan reči na tako hvalisanje? Sram ga je bilo in molčal je.
Kar se zdajci priplazi izza zida siv, gladen volk. Rep se mu vleče po tleh, oči se mu bliskajo kakor dva žareča oglja.
Hej! To je pobral kužek peté in jih odnesel v hišo. Tako se je tresol, kakor da bi ga ravnokar iz vodo potegnili.
Ne tako sultan ! Pogumno je skočil pred volka, pozdravil ga z glasnim renčanjem in mu pokazal ob jednem svitle, bele zobe, da so to volku ni prav nič dobro zdelo in da je prej ko mogoče zapustil nevarnega soseda.
No, ko ga je tako odpodil, legel je sultan zopet lepo pred hišna vrata, nekoliko zamižal in pomislil : »Hm, kuže, z vsemi svojimi umetnijami si vendar le
strahopetnež !««
siluèka.

Ptič in potnik.
Da, jesen je, ptiček, Treba bo odtod — Čez goré, čez morje Daleč ti je pot.
No, pa tudi dobro Si se oskrbèl: Palico in torbo Si čez ramo dèi.
A, da jaz peroti Kakor ti imam, Palico nositi Bilo bi me sram.
A, da meni vsega Bog kot tebi dà, Tudi težko torbo Pustil bi doma.
Hej, razkril bi krila, Dvignil bi se v zrak, Za seboj ostavil Bi zemljo, oblak —
Višje, višje, proti Nebu jasnemu. Da se tam poklonim Solncu krasnemu.
,,Dobro jutro, solnce, Klanjam se ti v pas! Prišel sem, da vidim Jasni tvoj obraz.
Aj, ti solnce zlato, Daj pozlati me, Da ne bo mogoče VeČ spoznati me.
Glej, potem gospoda Me obkolijo ! Stavim, da za kralja Me izvolijo.
Treba ni razuma, Treba je zlata, Da na ljubem svetu Človek kaj velja!"
Ti pa, ptiček s krili, Ali ni te sram? Kakor mila Jera Sediš na veji tam!
Smiljan SmiljaniČ.
7. Lastovki v slovo.
Moderato assai.	I'. Angelik Hribar.
'rn^m
v ' ' ' L. ^
V V
nas, Ki si z li-pi-ce ze-le-ne Pe-va- la mi kratek, ce, Ko-li-krat si mi za-pe-la Mi-Io pesem v sr-če-U, Mr-zli ve-ter te-be ze-ne, Bog te Čuvaj, pti-ca
.ftj J OJii Q > h

* 1 «
w

I	r	^ J jr r
čas. Vsa-ko ju-tro pti-čka mo - ja. Zgodaj ce. Zdaj pa iz zvo-ni - ka li - ne Zadnjo • ti! Ah, da ni mi per-je - no, Rad, o
i • « N * j y > >• n i f > v -j— * /

i i _, , r>\ js
^V v	I v
■ „ r
si pre-pe-va-la, Vsa-ko noč je pesem tvoja Sladko pe-sem žvr-go-liš. Ker čez hribe in do - li-ne Toplih rad bi spremljal te, A - li tu-kaj pri-ko-va-no Mo-je
. . . V V U I. I
me za - zi - ba - la, Sladko me za-zi - ba - la. kra-jev si že - lis, Toplih kra-jev si že - lis. rev-no sr - ce je, Mo-je rev-no sr-ce je.
Uà^é^à
r	* t~~l I jf
V. Orofm.
Molitev.
e
buj. Oce nebeški,	Tam doli žive mi
Čuj, Cvetko te prosi:	Preljubi, predragi:
Tja doli krilatec	Oj, mamka in očka,
Tvoj milosti nosi!	In sestrici blagi.
Ti, Oče, je čuvaj • In varuj nezgode — In slavo vse čase Pel Cvetko ti bode.

Kratkočasnica.
Fricek : »Mama, gospod učitelj nam bodo danes pokazali, kako solnce mrkne.« — Mama: »Že prav; toda le pameten bodi, in ne smeš preveč blizo iti.«
Uganke in šaljiva vprašanja.
1.	Katera. Itaal kosti od zunaj, a. meso od xaotraj?
2.	Kaj je bilo prej na svetu, mož ali brada?
3.	Kje piSejo učenci največ nalog?
4.	Kaj tudi takrat speče, ko ni vroče?
5.	Ali je res tisti človek najsrečnejši, ki je z vsem zadovoljen?

Rešitev nalog v deveti številki »Angeljčka« : 1. 2.
A	n	A
n 1	n	
A	n A	
0	t j 0
t	t 'i t
0	t ! o
Prav, so ju redili : Hafner Miroslava, učenka IV. razreda r Izubijani; H. Karlin, učenka IV. rnzr. v St. Jurija prijaš, žele«.; Korent Jurij, učenec III. nur., Koront Antonija. Vabič Fanči iu Štefka, Matjaž Uréula, učenke v Žalcu; Baut Miai, poštna upraviteljica na Dobrovi; Čančar Fnmja in Liza, Pose bal Cecilij», Drnovfek Verona, Turnšek Neži ca, učenke t Ojstrem pri Vranskem; PeterncH A., Okreval Pr., Dinstlik Jan.. Fridolin Jož., Mastjak Alojzij- Vohal Jurij, Pcvcin Jernej, Rata j Henrik, Floijanek Jakob v Št. Jurija pri juž. železnici i Krepek Marija, učenk» II. razred» pri sv. Barbari pri Vurbergu; žtelcer Josip, Slaček Audra£, àrol Jernej v Gradca; Novak Pavla v Idriji ; Zorko Franjo, tretjesolec v Ljubljani ; Osana Tinic» in Milka pri svetem Duha nad Krškim; Faturjev Ivanko na Rakeku.
Odgovorni urednik Ant. Kr2i£.
Tiska K atol. Tiskarna v Ljubljani.