L O V E C
LIST ZA LOV IN KINOLOGIJO
Glasilo
Zveze lovskih društev Slovenije in Jugoslovenskega kinološkega saveza
LETNIK XXIX 19 4 6
Uredil
ING. MIRKO ŠUŠTERŠIČ
Ljubljana 1946
Natisnila tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani
r
/V 05-^-^
> -H 4

VSEBINA »LOVCA« 1946
Članki:
Bevk Statiko dr.:
Vloga voha v živalstvu	...	93
Živalstvo Rusije............127
. Beseda o lovopustih..........247
Jazbec......................325
Po strelu...................405
Brovet Stane:
Manj grobih šiber...........353
Coenkel Franc:
Povest iz naših gozdov	....	540
Zgodba o racah..............433
črnač Anton (T. Čm):
Smučarsko tekmovanje za divjimi svinjami....................  217
Klical volkove — dočakal gozdne tatove.................. 294,	348
Čakal medveda, ustrelil risa .	420
Debeljak Anton dr.:
Živalski priimiki v Slovencih ....................4,	43,	74
Kužek in orel......................198
Dobrila Peter:
Prvič v kraljestvu Zlatoroga .....................  383,	427
Dolinar Ivan:
Lisice bodo	ropale.................40
Braka-jazbečarja hočem ...	71
Dobra gonjiča . .	.	. . . .	141
Zajčje ...................  224,	306
Gradišar Danilo:
Gosti so tu........................382
llerfort Viktor:
Lovčev izprehod po muzeju 212,	264
Jug Ivan:
Smola divjega lovca in avstrijskega orožnika..................145
Kapus Anion:
Ob lisini......................589
Koder Julij:
Španijel — kot pes za	vse	.	.	365
Kogej Slavko:
Letošnji lov na divje svinje v Postojnski loži................112
Koman Jože:
Lovski spomini in	obnova	.	.	181
Kranjc Cene:
Kamenje se proži...............379
Lanišnik Avgust:
Od začetnika do prvega srnjaka 302 Lapuh Stanko:
Nekaj o muflonu in njegovih
sorodnih vrstah	....	36,	78
Čudovit doživljaj.............97
I.aorič Janko dr.:
Lovci geniju Prešernu	....	33
Tovariši lovci!...............125
Uvodna beseda.................285
Pogled nazaj..................405
f.okar Janko dr.:
Ksenofon: Lov . 287, 333, 371, 415
Ma renčič Ra j ko:
Črni čop.........................430
Medved Jakob:
O zajcu .........................108
Mikec Rudolf:
Lastnosti kanje .................114
Mladič Anton:
Delovanje Zveze lovskih društev po osvoboditvi.............12
Peček Dušan:
štiri zamujene....................178
Jp
Pirc S.' Anion:			Trkman Andrej:	
Lov na prašiče nekdaj . .		455	Jereibice		.	.	171
Podjed Matija:			Zadnik Ljuban:	
Lisica				185	Jesen 1940 		. . 81
Poklukar Ciril:			Povesti:	
Lov na volka v stepi .	.		299	Matičič Ivan:	
Nekaj o lisičjih vrstah .	•		387	Na Razrvanein •	15,	52,	85,	116
Sevnik Franjo ing. (Gornik):			149, 195,	255, 275
Ob Donavi . . 188, 231,	269,	311		
343,	391,	437	Iz lovskega oprtnika:	
Sicherl Franc:			21,	56.	90, 122. 153,	199.	238
Pasja latinščina ....		308	281, 315, 356,	396, 441.
Skale Janko:			Društvene vesti:	
jazbec 			11		
Veliki on			959	24, 60, 156, 244, 284, 522, 563,	402.	444
Svetina Anton dr.:			Kinološke vesti:	
Lisica v prostovoljni pasti		83	124. 160. 203.	564. 403
Šušteršič Mirko ing.:				
Lovec 1946				1	Lovska zadruga:	
Lov in šport 				48 ■		444
Ptičje šege in navade • •	61,	99	Uradno:	
	135,	165		50.	60
Gozd in divjad ....	205,	258	Lovski koledar:	
O debelini šiber z ozirom	na		32,	60,	92, 124. 164,	244. 284
daljavo strela			354	324,	364.	444
Teržan J.:			Oglasi:	
Najboljši strelci ....		227	52, 124, 164. 244. 324. 364.	404.	444
Januar
LOVEC
1946!
Na pragu 19. stoletja je Valentin Vodnik zapisal: »Napoleon reče ,Ilirija vstani« Na pragu preteklega leta, skoraj poldrug sto let kasneje je zaklical naš Napoleon — Tito: »Jugoslavija vstani!« In vstala je, a ne po zapovedi in milosti imperatorja, temveč po volji njenih narodov! Z njo in po lastni volji smo vstali tudi Slovenci — od smrti, iz groba, v katerega nas 'je kot narod žive pokopal nacistično-fašistični okupator. Saj je zbrisal ime Slovenec, uničil naše knjige, zaprl šole, zadušil vse kulturno življenje, razdejal prosvetne domove, požgal vasi in mesta, pomoril in pregnal z domov desettisoče, prepovedal našo govorico in zatrl domačo tiskano besedo. Slovenci danes in nikoli več, je bilo geslo okupatorja. In ko je mislil, da je opravil svoje krvniško delo, da je zaklani narod mrtev, so se odprle gore in prišel je pravljični kralj Matjaž s svojo vojsko. Oživeli so naši gozdovi, oglasila se je partizanska bojna pesem in... »vstane šum, da mož za možem pada...«. Zgodil se je čudež, kakor je nekoč Vodnik za časa Ilirije ves zavzet ugotovil, da »eti narod vstaja, prerojen, ves nov...«. V lastni krvi očiščen in v smrti prerojen vstaja iz mračnjaštva, iz duševne in telesne sužnosti sodobni človek — svobodnjak, borec — partizan. Po tisoč letih se poraja in nastopa zopet resničen in pravi narod Slovencev — izpod Pipinovega jarma in izpod nacistično-fašističnih vislic.
Z narodom so vstali tudi slove?iski lovci. Saj do včerajšnjega preporoda niso bili po duhu in čustvu slovenski, marveč hlapci fevdalnih boljarjev in imenitnikov, katerim smo za njihovo zabavo tlačanih. Toda sedaj nastopa dediščino svojih pradedov slovenski lovec-svobodnjak in jemlje v posest in last svojo staro bol — slovensko zemljo. Slovenski lovec postaja zopet gospodar svojih lovišč v duhu demokratične enakosti in pravice. V razvalinah so njegova lovišča kakor njegovi domovi. Tega se zaveda, kdor je lovec in ve tudi, da so lovišča uničili nelovci iti jih še uničujejo, voleje v lovski obleki, ki iz pohlepa po mesu in iz strasti do pobijanja more divjad. Toda zaupati moramo v novega človeka, ki se poraja iz svetovnih moralnih in materialnih razvalin, in tako tudi v novega lovca, ki je še mlad, nevešč, a poln ognja do ustvarjanja, do graditve. Burja človeških strasti se po tem strašnem viharju umirja, silni duševni valovi prehajajo iz revolucije v plodno, progresivno valovanje. Le tako si moremo razlagati in do neke mere opravičiti razdejanje, ki je zadelo lovske poljane po osvoboditvi. To je pa tudi dokaz naši neizgrajenosti v ideologiji Osvobodilne fronte in v duhu novega časa. Morda se je to na polju lovstva jasneje pokazalo kakor kjer koli. Pojem demokratične svobode in enakopravnosti so mnogi istovetili z anarhijo, ki ne postavlja meja človeškim strastem. Le idejno neizgrajen človek (tak tudi moralno ni izgrajen) zlorabi najvišjo dobrino kulturnega človeka — osebno svobodo — ker je ne smatra kot del svoje lastnine, katero mora varovati in braniti s tem, da z vsemi močmi pomaga ustvarjati red in zakonitost v socialni družbi. Zavedati se mora, da je soustvarjalec človeških dobrin, kjer koli so, in zato njihov solastnik in varuh. Kadar bo občutil lovec, da je na primer zajec v Prekmurju ravno toliko njegova last kakor v domačem zelniku, a ta hkrati v etiaki meri last lovskega tovariša iz Prekmurja, da je gams v Triglavu skupna last obeh in vseh in ga zato varuje kdor koli po svojih močeh kakor svojo osebno lastnino, na primer uro v žepu — tedaj bo rojen sodobni lovec. Kadar bomo tako izgrajeni, nam ne bo treba zakonov, ki upijejo, ne kradi, ne laži, ne goljufaj, ne ubijaj! V idejno izgrajeni socialni družbi je zakon človeška vest, ki daje jamstvo za pravičnost ljudske oblasti in na katero apelira naša demokratična in socialna zakonodaja. Na tem trdnem temelju naše vesti gradimo torej ljudsko oblast. Naj bodo uverjeni vsi, ki so grešili zoper lovsko vest, da bodo, če ne danes pa jutri, polagali pred ljudsko sodbo račun o svojih lovskih delih in nedelih. Naj se ne vdajajo utvari, da so nepoznani. Pozabljati ne smejo, da ljudska oblast ni nekdanji sodnik, zaprt med štiri stene ali dremajoči žandar na široki cesti, ki ne vidi
niti kamna, ob katerega se spotakne. Ljudska oblast smo mi vsi in — vsi vedo vse! In sodba te oblasti se ne bo ustavila ne pred veličino osebnosti, ne pred položajem in ne pred uniformo, kajti pred sodbo vesti stojimo goli in ni plašča, ki bi zakril nečastna dejanja. Če je tako in tako je, potem nima vsakdo le pravico, temveč dolžnost, da tira pred ljudsko sodbo vsakogar, ki si na račun in škodo sočloveka in proti socialnemu redu samolastno prisvaja skupne naše dobrine. Ljudska oblast so božji mlini, ki meljejo počasi, a za gotovo!
Na tisočletnem mejniku naše usode smo. Po tisoč letih sta Osvobodilna fronta iti njena partizanska vojska pripeljali Slovence tja »kjer nje sinovi, si prosti vol'jo vero in postave...«! Tudi lovci si volimo novo lovsko vero in postavo. Od naše politične in lovske izgrajenosti je odvisno, kako bodo v bodoče izgledale zelene lovske poljane, po katerih naj zopet lovi slovenski lovec — svobodnjak in gospodar.
Pred nami je osnutek nove lovske organizacije, zasnova novega zakona o lovu Slovenije, v delu je nova odmejitev lovišč, vse v novem duhu, po sodobnih lovskih načelih. Temeljni kamni bodočega slovenskega lovstva so to. Izkažimo se vredni te velike in usodne dobe!
Nov lovski red mora z brezobzirno pravičnostjo presejati lovske vrste in ločiti ljuljko od zrna, če hočemo lov obdržati na višini, ki ustreza ravni narodne kulture. Za tako nalogo moramo biti izgrajeni lovci.
Mnogim, po krvi lovcem, v letih osvobodilnih bojev ni bilo dano, da bi se bili kot lovci teoretično in praktično izobrazili. Zato bo lovski izobrazbi treba posvečati prvo skrb in glavna naloga prerojene lovske organizacije naj bi bila, da v lovskih tečajih, predavanjih in z lovskim strokovnim tiskom ter sploh z lovsko prosvetnim in propagandnim delom vzgoji čimprej sodoben lovski naraščaj, ki bo popravil in obnovil razdejano lovsko dediščino. Načelo naj bo, da naj nihče ne polaga roke na lovstvo in naj ne ukrivi prsta na sprožilu puške, kdor ni izgrajen lovec.
To naj bi bile prve neurejene misli našega »Lovca«, ko se je po petih letih prebudil iz smrtnega sna. Betežen je še in na novih potih negotov. »Ni se navadil še skal ogibat'...« Tovariši, sezimo mu krepko pod roko, saj je naše duševno dete, ki mora hitro zrasti, da bo glasnik in pobornik slovenskega lovstva. Leto osorej bomo videli, če smo mu bili dobri očetje in vzgojitelji, če smo mu polagali na jezik dovolj zdravih misli in idej, s katerimi naj »pred nami plamen gre skoz noč, kot bog pred Izraelci...«
Živalski priimki v Slovencih
Sesavci
Večini čitateljev se zdi proučevanje priimkov suhoparno, češ ime je pih in puli. Ali najdejo se tudi zanimive plati v tem področju. Pomislimo samo, kako bi se nam bili med vojnim stradežem prilegali tile tovariši, z malo začetnico pisani:
Bobek, Bobič, Cmok, Cvar, Cink, Čebula, Česen, Gomolj, Grozdek, Grah, Grahor, Grašek, Golaš, Herženjak ali Rženjak, Hruška, Hleb, Hren, Južina, Ja jek, Jajčnik, Klobasa, Kapus, Koren, Korun, Krvavica, Kruli, Koruza, Loj, Lesnika, Lešnik, Luk (ek), Mak, Maslo, Močnik, Obed, Oreh, Ocvirek, Pirh, Pir (= pšeno), Pšenička in Senica ali Všenica, Regrat, Repa, Rozina, Radič, Sirek, Skvarča in Škvarča (skvara = cvara, tolšča na juhi), Slanina, Sok, Soss, Špeh, Zel, Žemlja, Žganec, Žura (= umetki, sirotka).
Pričujoči jelovnik bi se dal pomnožiti na eni strani. Na drugi strani pa bi ga brskanje po starih listinah skrčilo, saj bi se razodelo, da je Oreh prav za prav Areh ali Henrik, Slanina z -a podaljšani Seljanin, zabeležen v Škofji Loki 1.1656 in ponekod še dandanes živ, Golaš iz krstnega imena Gal ali Gol, Repa iz Rupreht, Pir iz Pirih zakrinkan Ber-nhard, Grozdek skrčen Go-razdek, Žemlja potvorjen Simeon, Kapus maskiran Jakop, Grah okrnjen in na novo podaljšan Ger-liard, Lukek klasični Luka, Žganec pa stari Žiga, Sigmund; da izhaja Južina in Jug iz Juh, Joahim; Obed in Obid da je svetopisemska oseba, Loj kot Alo-jina škof, sv. Eloi iz Noyona, ki ga Cerkev slavi L grudna; Žura in Ožura pa obrušen Jožura, Anžura ali Ož-bolt; Radič imence ali laskorečnica iz Radislav oziroma Radomir; Špeh, Špek, Špehar, Speliek da so zakoniti potomci pozabljenega (Jo)sipa, ki se je prebubil v Sepek, nato pa nadaljeval preobrazbo po ljudski nagajivosti oziroma nevednosti.
Kakor imajo večji narodi zajetne zbornike krstnih in očetnih imen z razlago pomena, koder se je dal ta dognati, tako se snuje tudi pri nas podoben seznam patronimikov. Mladi pravnik dr. Vid Lajovic je nalavkal zadnja leta okoli 20.000 priimkov, razsejanih po tistih predelih Slovenije, ki je spadala pod bivšo Jugoslavijo. Jaz sam sem dodal spisku nad 4.000 novih imen. Zbiratelj kani razvrstiti vse gradivo v tri skupine: 1. neoporečna, na pr. Miklavec, Župančič, 2. zasilna, še dopustna, ki niso v skladu z današnjim pravopisom, na pr. Miklavc, Zupančič, 3. slaba imena,
na pr. Micklautz, Suppantschitsch. Kdor bi se preselil iz 3. nedopustne skupine, ne bi smel v 2., moral bi iti v št. i.
Naloga jezikoslovcev je, ugotoviti za vsak primer, v katero kategorijo spada. Paziti bo, da se ne zavržejo kot izposojena navlaka pristni domači izrazi, ki jih bohoričica ali tuji pravopis dela sumljive ali dvomljive. Tako je na priliko Agnus dobil oceno 3, ker ga nabiralec menda smatra za latinsko besedo. Jaz bi ga uvrstil v št. 2, ker utegne biti domači Ognus ali Gnus. Kern zveni nemško. Po moji sodbi je to pridevnik krn, okrnjen, kaže torej moža, ki mu je kak ud pohabljen, recimo prst odsekan: Krneč. Gina Kaus je sicer nemška pisateljica, toda moj prijatelj Kavs je štajerski kos. Nekateri so poleteli na Goriško in eden njih se je, slišim od njegovih ožjih rojakov, prelevil v Hausa ter se visoko povzpel v mornarici. »Jaz sem Pelc pozimi in poleti,« se je svoj čas pošalil ljubljanski podjetnik, misleč, da je njegova družina Kožuhova. V resnici tiči v njih Pel(egrin), početnik takih imenjakov: Pelan, Pelhan, Pelhar, Pelin, Peljkan, Pelko, Peloš, Pegrin, Pehan (i), Pleh(an), Plej, Ples, Pilgram, Pelhunia, Planina, Plot, Plut. German bi zase zahteval Slovenca, ki se podpisuje Felle. Toda Felicijan ima take vrstnike: Fele(j), Felc, Ficijan, Ficelj, Hale jan, Belc(i) jan, Belcelj, Becjan, Flajs, Fleis idr. Šmalcu, Schmalzu pojasnjujejo izvor tovariši Žmavec, Ožmalc. Ožmolc: očividno od ožemati. Zorman, čigar najstarejši zapis je iz Trsta, vsebuje po mnenju mnogih slavistov nemško obrazilo. Pa ni tako. Osebno ime Budimir se v ljubeznivi govorici skrči v imence Budim, Radomer v Radom. Kasneje sprejme še nastavek -an in se preobliči v Budman, Radman, slično Šim-en v Šuman, Kozma v Kozman ali Kuzman, ob kratkem: na domači podlagi se je razvilo novo obrazilo -man in se rado pritika po-očetnikom: Perman, Starman, Jurman itd.
Kaj tehtnega povedati o priimkih je tem težje, ker v našem seznamu ni naveden vir, iz katerega kraja in katerega naroda so vzeti. Istopisnice ali homonimi nastopajo po vseh jezikih, Kobe na priliko je niponsko in slovensko. Kakovost samoglasnikov in poudar pogrešamo skoro povsod. Eno ter isto ime more potekati iz raznih izvorov. Samo po starih zapisih se da utrditi poreklo, "Vsako ime pa se bo iztežka našlo v pismohrani. Razen tega se takoj v početku imena vrivajo hudomušne potvorbe, preprosta razlaga, ki brišejo sledove. Vobče smemo pribiti, da je sleherno ime najprej raziskati, ali ni nastalo iz krstnega naziva.
Na tem mestu hočem pričeti razmotrivanja z ozirom na »pasje delo«, kakor so Rimljani rekli lovstvu (canale). Najprej
zverjad, ki je pustila sledove v naši onomastiki, nato še udomačene četveronožce.	_
*
Ker se je slovensko plemstvo v nemški državi sčasoma potujčilo in so potakem lov imeli v zakupu prvenstveno neslovenski občani, se je med ljudstvo kaj lahko zatrosil izposojeni naziv za ta poklic: jaga. Od tod seveda priimki kot Jager, Jagr, Jagrič, Joger, Jeger, Jager, Jagršič, Jagrinec. Za poslednjega nisem trden, ali ni potvorjen Ogrinec, prebivalec ogrske pokrajine. Pod okrilje sv. Huberta sodijo nemara možje kot Strel, Strel(e)c, Strelj, ako ne gre tu rajši za vojaški pojem. Vas Strelci na primer je dobila ime po oborožencili, ki so v 12. stoletju čuvali mejo proti Ogrski. Torej so jim sorodni nazivi: Stražar, Stražil, Stražin, Stražiš (č) ar, Stražišnik in pod.
Sv. Huberta pa bi vsakdo menda prisodil za zavetnika možem, ki se podpisujejo Lovec, Lovenjak, Lovič(ič), Lovišček, Loviščik, Lovka, Lovko, Lovas, Lovašič itd. Ali po mojem bi se zmotil pri večini, če že ne pri vseh. Kajti navedeni priimki se dajo najbolje izvesti iz latinskega Laurentius (z lovoriko ovenčani). »Lovec« je lahko iz romanskega ali domačega korena. V drugem primeru izraža poklic.
Da koga kličemo po njegovem znanju in zvanju, je kar umljivo. Marsikateri nimrod pa se je že kedaj vprašal, zakaj se ta ali oni njegov znanec piše tako kakor njegova preganjana zver. Neka družina se podpisuje »Lisjak«. To se da razjasniti s skupno potezo, ki jo vidimo pri človeku in živali; duševno ali telesno svojstvo, na priliko zvitost, rdečkasto dlako oziroma lase. Tako tenkoumno opazovanje tudi bolj skritih posebnosti priznavajo na podlagi posrečenih krajevnih nazivov našemu narodu inozemski znanstveniki, eden njih je imenoval zato Slovence: das namengebende Volk, imenodavno ljudstvo.
Živalsko ime pa je človek utegnil dobiti še po drugem potu. Srečni lovec je vsekakor svojo zmago rad ovekovečil s tem, da je na hišna ali skednjena vrata pribil trofejo, glavo uplenjene divjadi. Kdor je tedaj usmeril svoj korak proti domu s takim znamenjem nad vhodom, je opravičeno rekel: »Grem k medvedu, jelenu, čuku.« Nazadnje se je izraz tako posplošil, da se je prijel rodbine.
V Grafenauerjevi Kratki zgodovini slov. slovstva najdeš na str. 35. od 400 starih ohranjenih slovenskih imen nekaj nad 70 navedenih. Med njimi spadajo v lovsko področje ta-le: Jelen, Kragulj, Medved, Volkoj, Volkonja, Zverič, Zverina, Zverko, Zverka.
Antropologom prepuščam odločitev vprašanja, ali je v teh poimenovanjih morda še sled totemizma (češčenje živali, rastlin ali drugih predmetov, od katerih preprosti narodi izvajajo svoje poreklo).
Najbrže gre za zbadljive pridevke, če 1698 na Dolenjskem srečamo ime Govedo (Khoffeda) ali doseljenca s prišvrkom Rind, potem kmeta Žival (Schiuall). Neblagoglasnih vzdevkov je čedalje manj, ljudje se jih otresajo kolikor morejo. V mojem rojstnem kraju je pred 35 leti kaplanoval Stenovec, rojen Osel. Slikarju Koželju so se predniki pisali Kozel. Ribniški lekarnar Ančik se je na Slovaškem nazival Kančik (merjasec). Tržaški najdenček, ki je bil izpostavljen ob cerkvenem zidu ter ga je naš svečenik zato krstil z nemškim privržkom Kirchlehner, se je v zreli dobi prekrstil v Keriklener. Moj znanec Bolha je postal Brodar. Vendar se še primeri, da v naši dobi čitamo poročilo: J. Zver je ubil soseda Podplatarja. — Iz Srbije poteka vsekakor naš priimek Ajvan, saj tam doli to pomeni zverino.
*
Vobče si danes niti ne predstavljamo četveronožca, kadar izrečemo priimek Volk. Dušnega napora je že treba, da razumemo v prepovedi dr. J. Zupana namigavanje na škofa Wolfa in kanonika Praprotnika, ko pravi: »Volk se po praproti valja« (gl. zabavne domislice o tem čudaku: \\ iesthaler, LZ 1885). Nastopa pomanjšan kot Volčič, povečan pa kot Volčina, v Beli Krajini Vučina (eden je bil prej Kaisersberger).
»Sivi tat« ima še imenjake: Vovk, Vouk, Vovčak, Učak(ar), in morda Vauk. na Gorenjskem Vok, pisano tudi Wog(g), od tod menda Vokač, ako ni Lukač. Oblike, ki se dajo na več načinov razložiti, so dvoumne ali konkurenčne. Narečni Vuk je pod nemškim vplivom morebiti dal obliki Fuk in Fuka, če ne gre za škofa mučenca Foka, praznovanega 14. julija. Poznamo tudi doseljence, češ. Vlček, polj. Vilček (vvilk. wilczek), ukr. Wouko, Vovko, Vovčko, Voučko, rus. Volkov, Volkovič, srb. Vukadin, Vukadinovič, Vučak, Vučič, Vukan, Vukašinovič, Vukec, Vukelič, Vukič(evič), Vukina, Vukinec, Vukmirovič, Vukosavljevič, Vukovič itd.
No, slovenščina je še toliko sorodna ostalim slavinam, da utegnejo biti naštete inačice često tudi domačega izvora. Ne-umljiv pa nam je po večini madj. Farkaš ali I1 arkoš, dalje nem. Wolf(f), Volf, Bolf, Volferl, AVblfling, Vdlfling, AVblfing, potem izvedenka AVolfgang, ki je dala: Volbang, Aolbank, Vol-
benk, okrušeno in hkrati pomanjšano Gangl. Te podstave še nihče ni skušal posloveniti, v nasprotju s prvim srbite!jem, ki je tragedijo o Faustu označil: »Saka, jarcospev u 5 činova, od Jovana V u k o h o d a Geteta«.
*
Na vrsti je sladkosnedi podplatar. Na misel nam pride v zgodbici kamniškega sodarja, ki pismeno kara neposlušnega sina duhovnika: »Si človek ali žival, da ne ubogaš svojega škofa?« Tedaj prejme sporočilo:
Kot Anton sem človek, kot Medved zverina, je kratek odgovor Vašega sina.
Od sorodnikov naj se predstavijo: Medvedec, Medvejšek, Medvešček, Medveš, Medvež, Medvos, Medoš, porazličeno ali disi-milirano Medven, Medja, Medje, Medjen idr. Priimek Ber je lahko nem. Bar ali še rajši okrnjen Bernhard (= krepak ko medved), ki je razen tega dal: Bernard(ič), Bernadič, Bernardi (lat. rodilnik), Bernardis, Bernardov, Bernardi, Bernat in Bernot, Berne(čič), Bernetič, Bernjač.
Preden nanizam nadaljnje, manj razvidne izvedenke, naj povem to: tuje ime je bilo za domačo rabo nerodno, ljudstvo ga je okrajšalo, jemaje samo začetek, redko konec izvirne, dolge oblike. V našem primeru se je obdržal prvi zlog: Ber, Per, Pir. Na te nove podstave so se pripenjala priljubljena obrazila: -a, -ač, -an- -as, -ajs, -e, -ec, -ih(a), -ila, -ič, -in(a), -ha, -on, -ovh, -ovš, -ko, -o, -j, -ek, -anja, -enja, -in ja, -on j a, -unja, -ja, -š, -el, -da, -ora, -ura, -aj, -ej, -al, -ole, -ulja idr. Sčasoma je eno ter isto ime moglo dobiti po več novih pritiklin, obenem pa zgubiti osnovni svoj samoglasnik, na pr. Peravs -Pravs, P (e) rus, Per-šinič. ..
Tako imamo: Ber(ač), Beran(ek), Beranič, Beraus, Beravs, Berčan, Berčič, Berčon, Berdajs, Berdais, Berdan, Berdel, Berden, Berdev, Berden, Berdik, Berdon, B(e)rec, Berič(ič), Ber(n) jak, Berk (o), (B(e)rus, Berna, B(e)rne, Berneker, Berner, Bernez; Bernhaut, Berničnik, Bernik, Bersa in Birsa, Birc, Birk, Birok, Birolla, Braček, Bračič, Bračika, Bračinič, Bračko, Bračna, Bračun, Braj (an), Brajar, Braier?, B raj er, Brajda, Brajdih, Brajnik, Brajša, Brajuka, Bralič, Brčan, Brčič, Brčon, Brčuč, Bračič, Brnetič, Brnot itd.
Per(ajnik), Peranja, Peranovič, Peras, Peraša, Perat, Perc, Perč(ič), Perčilnik, Perčinlič, Perco, Pere(c), Peretz, Perenič, Perhaj, Perharič, Perhav(e)c, Perhinek, Perhinik, Ferline, Per-
hoč, Peric(a), Perič(nik), Perih, Perin(čič), Perissich, Periš(a), Perjot, Perjuc, Perkan, Perkaj, Perkaus, Perkavac, Perk(l)ič, Perko(n), Perko(u)nig, Perkovič, Perlah, Perlec, Perles, Ferlič, Perman, Pern(j)ak, Pernar(ič), Pernarčič, Pernat(ovič), Pernavec, Pernaver, Pernčič, Perne (e), Pernek, Perner, Perneš, Pernič, Pernišek, Pernovšek, Pernuš, Pero(ša), Perovec, Perovič, Pe-rovš(č)ek, Peršič (porazličeno za: Peršič), Persoglia, Persoglio, Persol(i)ja, Perš(a), Peršak, Perše(k), Peršič, Peršin(a), Peršinič, Peršl, Peršolja, Peršon, Peršuh, Peršuj, Peruci in Peruzzi (F. Levstik izvaja iz Perovec), Perusek in Prushek (USA), Pe-ruš(ček), Perušek, Perz; Pir(an), Pir(i)c, Pirch(an), Pirčer, Pirec, Pirečnik, Pir(e)h, Pirhan, Piri(c)h, Pirič, Pirka, Pirker, Pirko(vič), Pirman, Pirnar, Pirnat, Pirnič, Pirnik, Pirnolli, Pirnovar, Pi-rovec, Pirš, Pirš(ek), Piruh; po izpadu debelskega e ali i: Praček, Pračič, Prah, Prainžak (= Peranjščak ali Pramšak?), Prajdič, Prajndl, Prajnik, Praks, Praselj, Pras(se)l, Prašel(j), Prašiček, Prašiček, Prašnikar in Prašnički (po kraju, ki je dobil ime po Prahu, Praše, Prašence, Prašnik, Prašnjak, gl. Krajevni leksikon 1937), Praus, Prein (=Peranj), Preinitsch (= Peranjič), Preinker (= Peranjikar), a Preinfalk = Prevalnik, Preis (=Perajs), Prej-nik, Priča, Prihavec, Prijič, Prišel, Prhaj, Prhav(e)c, Proliinar, Prohinik, Proj (nekod na vzhodu se poudarjeni a nadomešča z o, h pa z j), Prljevič, Prošek (= Prašek), Prošnik, Prot(ec), Protner, Prša, Prše(tinec), Pršič, Pršin(a), Pršoh, Pršuh, Pruc, Pruč (= Perovec, Perovič), Prulec (= Pir-olj-ec, pr. Bir-olla), Prunč in Prunk (= Peronič, Peronek), Prus(ac), Prusnik, Prusnik, Prutej; Verne(k), Werne(gg), Vernik, Werni(c)k, Wernig(g), Verner, Vernus ...
Mnogi od navedenih Bernardovičev so seveda dvoumni: B(e)rič utegne biti sodni sluga kakor Caf, č. Drab, n. Šerg in Škarja. Konkurenčna podstava je dalje sv. Briccius ali Brictius: B(e)rce, B (e) reko, Br(e)čko, Bračko, Bračič, Breč, Bric, B(e)rčan, B(e)rčič, B(e)rčon, B(e)rček, Brčuč, B(e)rcar, Brecelj (lahko: Brencelj), Brecel(j)nik; vse te oblike se lahko začno z V-, na pr. Vrč (on) ... Sem sodi morda celo Urna (n) t.
Potem Bruno. — Brnot utegne biti brnjot, Kosmač, Kosmatin. — Pri Ber(n)jaku pripomnim, da bernjok = Žužek, Keber. — Perč je iz Perc + j, ali pa prč = Kozel. — Perkavs tolmačijo nekateri kot zvarjenko iz: Pri Kosu. — Perlah menda ne bo Pri Lahu, ker je zabeležen že 1490 (DS 1904, 302). — Perklič je mogoče Berti, Albert. — Pero more biti Peter. — Pirker je nemara izposojen od soseda: Brezar, Breznik, Brezavšček ip. — Perner ali Werner utegne biti germanski prišlek. — Pirih prenese raz-
iago po rdeči barvi kot velikonočne pisanice. — Prus utegne biti iz Poljske, na slovenska tla pa ga kujejo vzporedne inačice Brus(s), Vrus, Wruss, Brusar, Brusnik, Brušnik itd.
Kosmati mesojedec tiči dvakrat v Nobelovem nagrajencu: Bjornson Bjornstjerne, po enkrat pa v možeh: Berk (e), Birk (e), saj pri Fischartu Birkel pomeni »medvedič«. — Švicarsko mesto Bern, po naše Medvedjek, ima v grbu in na novcu godrnjavega strica, nazvanega Batzen, Patz, Betz, Petz, Putz, kar je prešlo v it. bezzo (repar, denar). Od tod vsekakor priimki Bec(ele), Becelj, Beci, Becica (če ni to Belici jan), Pee(elj), Peca, Puc(elj), Buči (k), Puc(e)l, Puci(gar), Pucgar, Pucihar, Pucko, Piicko, Puconja, Puc-sko itd. Puc je troumen, Glonarjev Poučni slovar ga izvaja iz Butz »ogrizek«. Misliti je še na prekmursko puc = konjederec.
Staronem. bero znači rjavec. Zato se v živalski pravljici kožuliar imenuje Braun. Tako se dobe na slovenskih tleh doseljenci Braun (e), Brauner, Brauns, ki bi se podomačili kot Ogorelec (braun, brennen). Najstarejši indoevropski naziv rksos, gr. arktos, lat. ursus živi med nami v priseljencih: Orsario, Orsini, Orssich, Orsanič, Oršič, Urša, Urschitz, Uršej, Uršič, Uršnik, Vuršič, Uršek. Zadnjih 9 moremo izvesti iz »Urh«, Ulrih »dedni gospodar«.
'V estonščini se težkemu stricu pravi »karu«. Toda ni verjetno, da bi bili ugrofinskega porekla: Caro, Karo, Karu, morda je to Karl.	(Se nadaljuje.)
Odmor	Foto A. Šušteršič, atelier Tičar
Janko Skale
Jazbec
'NiS^
... »Kaj pa je, oče Brton-celj, da tako grdo gledate?
Kaj za božjo voljo se je pa primerilo? Pa se vendar ni vaš France spečal s tisto cirkuško Marjano, ki tako oči meče po zavber fantih in je taka kakor udomačena tigra?
Veste, tista, ki imajo vrtiljak tam ob Mrolakovi oštariji?«
»Ah, kaj Marjana in cirkus, le naj se še enkrat fant izpozabi, da bi s to ciganko v oštariji sedel in z njo denar zapravljal! Mu jih take in toliko nadenem, da bo ves teden nosil kriv hrbet v gmajno. Pa ni samo to! Najraje bi tudi vas popleskal. Kar naprej lazite po hosti in ko pridete domov, pišete v tisti lovski časopis, kako ste to in ono zver na hentano zvit način ustrelili in še polno takih stvari, ki niso za nikamor. Seveda, to pa ne, da bi tega preklicanega hudimana potolkli, ki mi bo grunt požrl.« »Da, da, oče, za kaj pa prav za prav gre? Za fanta skoraj da ne, za Marjano tudi ne in konec vseh koncev sem jaz tisti, ki bi bil po vašem najbolj zaslužil vaše jeze in bunke?«
»Kaj bi ne režal, le poglejte si mojo koruzo! Kar iz kože bi človek skočil, pa da ne bi bil upravičen jeziti se nad tisto zavrženo zverjo, ki si je ravno, pa ravno mojo koruzo, najlepšo v vsej fari, izbrala, da si baše z njo svoj nenasitni vamp. Že tri večere zapored hodi lomit in odnašat storže. In tako lepo je kazala! Seve, fant pa zvečer v oštariji s tisto, tisto... da bi jo odnesel vrag. Na polju se pa dela taka škoda, da joj!«
Oče Brtoncelj rjavo izpljune, oče čika; na pesku je kar zacmokalo, oče pa se je obrnil na peti in jezen odracal v hlev k svojim sivkam. Tisti dan je bil lep večer in svetlo je luna sijala. Ob robu hoste se je jazbec oziral na vse strani. Prekrižani so bili njegovi računi in prekrižani načrti lovca. Ob Brtonc-ljevi njivi je gorel velik ogenj, v katerem so se cvrli zavrženi škarpi, da je zavdajalo daleč naokoli. Brtoncljev fant ga je žgal, pa ni bil sam... Na njivi pa ni bilo več škode, kajti noč za nočjo je ob njej gorel vroč ogenj, ki sta mu prikladala mladi Brtoncelj in tigra Marjana ...
Delovanje »Zveze lovskih društev« po osvoboditvi
Dočim je delovanje »Zveze lovskih društev« v vojnem času podrobno opisano v »Lovskem zborniku« iz leta 1944, imamo glede delovanja po osvoboditvi poročati sledeče:
Takoj po vkorakanju NOV v Ljubljano je »Zveza lovskih društev« hotela oživiti delovanje lovske organizacije. Že meseca junija 1945 je dobila pri ministrstvu za gozdarstvo in pri Narodni vladi pojasnilo, da bo nova lovska organizacija v smislu črnomeljskih sklepov SNOS-a na zadružni podlagi in da sedanja lovska organizacija v dosedanji ali podobni obliki ne bo mogla obstajati. V začetku septembra je bila sklicana anketa, na katero lovska organizacija ni bila vabljena, temveč so bili vabljeni lovci ljubljanskega okrožja. Dne 3. septembra 1. 1. je izšel Odlok o začasnem izvrševanju lova, ki je uvedel lov na lovne dovolilnice, ki je ponekod stalež naše divjadi domala uničil. »Zveza« je proti uvedenemu načinu lova ugovarjala.
Nerazumevanje NM oz. KNO in vojaških oblasti za lov in nekaznovanje krivolovcev je žalostno stanje lova še poslabšalo.
Sele 12. septembra 1945 je rešilo ministrstvo za notranje zadeve našo prošnjo z dne 20. julija 1945 za dovolitev nadaljnjega delovanja »Zveze« in včlanjenih društev ter začasno odobrilo tudi pravila s pripombo, da jih je prilagoditi novim razmeram. Ta rešitev nam je bila dostavljena 27. septembra 1945 in še isti dan smo sklicali sestanek ožjega odbora »Zveze« na dan 5. oktobra 1945. Ožji odbor je sklenil sklicati širši odbor »Zveze« za 26. oktober 1945, ki je imel svoj sestanek ob navzočnosti zastopnikov društev Ljubljana, Celje, Novo mesto, Murska Sobota, Kranj, Ljutomer, Ptuj, Maribor, Trbovlje in Krško ter zastopnika ministrstva za gozdarstvo.
Z ozirom na odborove seje LD Ljubljana in Ribnica je širši odbor soglasno sklenil, da vsa društva čimprej, vsaj pa v prvi polovici novembra, opravijo svoje občne zbore in o njih poročajo. Pravila naj se spremene šele po spremembi lovskega zakona. Na podlagi blagajnikovega proračuna, ki predvideva 75.000—80.000 din upravnih stroškov in 240.000 din stroškov za izdajo »Lovca«, skupaj 320.000, se je soglasno sklenilo, da se proti poznejšemu pri-trdilu glavne skupščine določi članarina za leto 1946 za vse člane lovskih društev enako, ne izvzeto ustanovnike in lovske čuvaje, in sicer s 150 din letno, pristopnina pa s 50 din. Od članarine naj lovska društva prispevajo »Zvezi« za stroške izdajanja »Lovca« in kritje upravnih stroškov po 100 din od vsakega člana. Za leto 1945 naj določijo članarino in pristopnino društva sama, vendar naj od članarine prispevajo znesek 10 din od vsakega člana »Zvezi«. Za sklep pogodbe s tiskarno Ljudske pravice za tisk »Lovca«, če le možno vsak mesec v obsegu dveh pol, se pooblasti eksekutiva ožjega odbora. Določi se honorar uredniku inž. Šušteršiču in mesečna renumeracija dosedanjemu tajniku za vpeljavo nove uradnice v delo. Izbira uradnice se prepusti predsedniku. Ker je predsednik ljubljanskega LD dr. Tavčar odstopil od predsedniškega mesta in mesta odbornika »Zveze«, se kooptira v ožji in širši odbor »Zveze« tačasni predsednik Bogataj Ivan.
Za oživljenje delovanja na seji širšega odbora nezastopanih društev so bili naprošeni tov. Kovač in dr. Pušenjak za Stari trg, dr. Furlan za Črnomelj in dr. Trampuš za Kamnik, da intervenirajo.
»Zveza« je prejela še te-le dopise:
Dopis zvezinega ministrstva za nabavo lovskega orožja in pribora z dne 8. septembra 1945, br. 1982, na kar je »Zveza« 19. oktobra 1945 naznanila približno potrebo orožja za svoje člane.
Navodila ONOO k odloku z dne 5. septembra 1945, da za izdajo lovnih dovolilnic ni potrebno članstvo prosilca v kakem lovskem društvu, da se dovolilnice za nižinski lov ne smejo omejevati na dele okraja oz. na prejšnja občinska lovišča, da je dolžnost ONOO kontrolirati pravilno izvrševanje lova po čl. 8 uredbe, po katerem je dolžnost in nadzorstvo lova dodeljena krajevnim NOO. Člani NM ne smejo prirejati lovov brez lovnih dovolilnic in je ustanavljanje lovskih zadrug s posebnimi pravili brezpredmetno spričo oblastvene dovolitve nadaljnjega delovanja »Zveze lovskih društev« in v njej včlanjenih lovskih društev.
Dne 27. oktobra 1945 nam je poslalo ministrstvo za gozdarstvo osnutek novega državnega okvirnega zakona, ki predlaga uvedbo regalnega sistema za vso državo in prepustitev izvrševanja lova mestnim, občinskim, sreskim ali okrožnim lovskim družbam, uvedbo lovnih dovolilnic, ustanovitev lovskih fondov in državnih in rezeviranih lovišč.
K temu načrtu se je izjavila »Zveza« 12. novembra 1945 za zakupni sistem lova, z izčrpno utemeljitvijo, da je regalni sistem za nas nesprejemljiv, ker bi lov izgubil značaj važne panoge narodnega gospodarstva in se mu vsilil zgolj značaj športa. Nihče bi pri enoletnem trajanju lovnih dovolilnic ne gojil koristne divjadi, ker gojitev zahteva ogromne stroške, občinam oz. krajem bi se pa odvzel pomemben vir dohodkov. Regalni sistem bi pomenil nazadovanje v lovskokulturnem smislu.
Pri regalnem sistemu in visokih taksah bo skušal vsak imetnik lovske dovolilnice priti na svoj račun in bo lov do skrajnosti izkoriščal. Pri tem bo pa naravno občutno trpel stalež divjadi in bo vrednost lovišč v kratkem znižana na minimum. Stari lovski zakon naj ostane v veljavi, dokler se ne osnuje boljši, ustreznejši in demokratičnejši lovski zakon.
Z vlogo 10. novembra 1945 je »Zveza« opozorila ministrstvo za gozdarstvo, da se nahaja lovstvo v Sloveniji v brezupnih razmerah. Ker ni nobenih lovskih čuvajev, ni nobene kontrole, kdo lovi in kdo ima lovno dovolilnico, za kateri okraj in koliko je divjadi že postrelil. Zaradi pomanjkanja kontrole in ker na podlagi dovolilnice lovi vse vprek, je tudi krivolovcem porastel pogum. Iz vseh krajev Slovenije dobivamo pritožbe, kako lovci in lovski tatovi uničujejo naša lovišča. Zadnja poročila naših društev, zlasti iz Kamnika, Ribnice, Trbovelj, Kranja, Novega mesta, katera smo predali ministrstvu, zahtevajo takojšnjo ustavitev izvrševanja lova v vsej Sloveniji, sicer bo zadnja divjad iztrebljena.
Nujno je treba zaščititi srnjad in izposlovati prepoved streljanja divjadi od strani vojaštva in milice ter ponovno uvesti premije za pokončevanje volkov in divjih svinj.
Lovskočuvajska služba naj se organizira in izposluje čuvajem pri izvrševanju službe iste pravice, ki jih ima NM kot organ javne zaščite.
Na to vlogo smo dobili odgovor 23. novembra 1945 od ministrstva za gozdarstvo, da se bo naše predloge do največje mere možnosti upoštevalo, da pa je treba računati s sedanjimi izrednimi razmerami, v katerih celo važnejših stvari kakor je lov ni mogoče zadovoljivo rešiti v tako kratkem času.
Ministrstvo narodne obrambe, oddelek za vojno industrijo in vojne na-bavke, nam je poslalo 10. decembra 1945 pod br. 6401 pogoje za nabavo črnega smodnika za lovce, ki so člani lovskih društev. Dopis smo v prepisu poslali vsem društvom, da obveste o tem svoje člane.
»Zveza« je 12. oktobra 1945 predlagala ministrstvu za gozdarstvo, naj:
1.	skrbi za to, da bodo pri ONO referenti za lovstvo izključno samo izvežbani lovci, ki so sposobni v vsakem pogledu varovati koristi našega lova;
2.	vse potrebno ukrene zaradi vrnitve lovskega orožja, ki so ga okupatorske oblasti odvzele lovcem;
3.	izda ONO navodila, da pri izdajanju lovskih dovolilnic postopajo čim strože, da je naša želja, da dobijo lovske dovolilnice izključno samo člani lovskih društev, oz. če to ni mogoče, naj se izdajo dovolilnice šele po poizvedbah glede prosilcev pri pristojnem lovskem društvu. Rešitev na to vlogo smo prejeli 14. novembra 1945 z zagotovilom, da bo skušalo upoštevati zlasti naš predlog, naj se izdajo lovske dovolilnice le kvalificiranim osebam, da je pa praktično za to lovsko sezono izdajanje dovolilnic zaključeno in da bo vprašanje vrnitve lovskega orožja v doglednem času rešeno in da ministrstvo stalno urgira rešitev.
O osnutku »lovske organizacije«, ki ga je prejela »Zveza« 25. oktobra 1945, se je izjavila »Zveza« takoj 27. oktobra 1945, da ne bi bilo umestno organizirati lovske zadruge, temveč le lovske družbe ali združbe in da naj bi se z organizacijo tudi teh počakalo do končne redakcije novega lovskega zakona. Kontrolo nad izvrševanjem lova in nad lovskimi družbami naj vršijo ljudska oblastva, vendar v ozkem sodelovanju z lovskimi organizacijami (lovskimi društvi in njih »Zvezo«), Lovski tisk naj bi ostal v strogo strokovnih rokah, to je v rokah lovskih društev in »Zveze«, ki bi objavljala vse oblastvene oglase in vesti.
»Zveza« je doslej izdala na včlanjena društva šest okrožnic, v katerih , obvešča društva, da je zopetno delovanje »Zveze« in vseh včlanjenih društev r dovoljeno in naj društva takoj prično z delom in naj opravljajo vse posle j društveni odbori, ki naj se, če so nepopolni, spopolnijo s kooptacijo vrednih ' in delovnih članov in da naj jih za evidenco prijavijo pristojnim NOO. Začasno naj poslujejo še po starih pravilih. Poslala je društvom prepis osnutka državnega okvirnega zakona s pozivom, naj se o njem izjavijo. Izjavila so se društva Maribor, Kranj, Ljutomer, Murska Sobota in Ljubljana. Izrekla so se vsa za zakupni sistem in za prvenstveno oddajo lova domačim lovskim družbam.
Na dan 23. decembra 1945 odrejeno glavno skupščino »Zveze« smo morali na zahtevo štajerskih društev zaradi neugodnih prometnih zvez preložiti za nedoločen čas.
Dne 22. decembra 1945 smo prejeli od ministrstva za gozdarstvo osnutek novega federalnega lovskega zakona za Slovenijo ter smo takoj naprosili vsa lovska društva in razen tega člane pravnega odseka »Zveze« in druge lovskopravne in lovske strokovnjake, da osnutek skrbno proučijo in se o njem izjavijo. Na seji pravnega odseka se bo sklenilo, kako naj se »Zveza« izjavi k osnutku lovskega zakona za Slovenijo.
P OV E S T
Ivan Matičič
Na Ramanem
(Nadaljevanje)
V prvih štirih številkah letnika 1941, preden je okupator zadavil »Lovca«, je bil priobčen del te povesti. Ker povest nadaljujemo, podajamo najprej vsebino že priobčenega dela:
V kočevskih gozdovih je bil prirejen velik lovski pogon, ki ga je vodil mlad gozdar in oskrbnik Tilen. Sam ni streljal obile divjadi, ki je bežala pred psi in gonjači, ker so ga skrbeli njegovi varovanci —- medvedi v brlogih na Razrvanem, da bi ne prišli v vrtinec pogona in v smrt. Res jih je moral braniti pred lovci, pa tudi lovce pred medvedi, zlasti pred medvedko, ki je divje napadala, braneč mladiča.
Naslednje dni po pogonu je bil gozd kakor izumrt. Tudi medvedji par se je zavlekel v brlog in skrbno pazil, da se mladiča nista izmuznila na potep, ki je pred nekaj dnevi vse stal skoraj življenje. Niti Tilnu, dobremu znancu, ki je takoj drugi dan prinesel medvedom hrane, se niso pokazali.
Za nekaj dni vzame oskrbnik Tilen s seboj svojo radovedno zaročenko Lijo, da ji pokaže svoje ljubljence — medvede na Razrvanem, v ostanku divjega pragozda in razmetanega skalovja. Ko položi krmo, vleče od strahu trepetajoče dekle med skalovje prav nad brlog, kjer ji pokaže tako ljubek prizor medvedje družine, da Lija pozabi celo na strah. V smrten strah dekleta meče lilen kamenčke v brlog, da začne stara godrnjati. Šele tedaj se da fant preprositi in odvede dekle na razgleden griček, od koder je pregled čez Razrvano. Tam ljubkuje Lijo in ji razlaga, kako živali jokajo in tudi medved. Na še večjo dekletovo grozo je končno jel Tilen klicati medvedjo družino na prineseni obed. Res so se odzvali in oba sta jih opazovala raz skalo, a ne
brez strahu dekleta. Ko sta se stara medveda jela ljubeznivo igrati in kožuhati, je prevzelo tudi oba zaljubljenca.
Potem je Lija večkrat spremljala fanta na Razrvano do medvedov, ki se jih je nekoliko privadila, bolj pa iz vdanosti do Tilna in od skrbi zanj.
Čeprav je Tilen skrbel za obilo krmo medvedom, so se množile pritožbe, zlasti iz vasi Dramlje, da delajo kosmatinci kmetom vedno večjo škodo na polju, zlasti pa na živini. Kmetje so se okoriščali z izmišljeno škodo na račun medvedov, tako da je celo Tilnovemu gospodarju zavoljo izdatkov šlo v živo.
Njegovi sprehodi na Razrvano so postajali spričo tega nekam bolj klavrni. Občutil je, da je vedno bolj osamljen v tem svojem prizadevanju, ker če končno še samega gospodarja mine veselje, tedaj pomeni to toliko kakor da je konec življenja na Razrvanem.
Ne, ni bil osamljen. Še ena edina duša je, ki ga razume in z njim deli veselje in žalost. Lija ga ni zapustila. Ona mu je bila zvesta družica v njegovi bridkosti, z njim je sočustvovala ter ga celo bodrila. Mimo tega ga je še bolj pogosto spremljala na njegovi poti ter mu dejansko pomagala nositi breme. Ona ga ljnbi in ji je vseeno, kam njega vleče: skozi zeleno polje po belih stezicah, po tihih potih za vrtovi ali v divjo džunglo med zverine. Ona gre za svojim ljubim kakor mu drago.
»Nič ne mara j, Tilen moj ljubi! Čeprav ti tudi gospod odreče nadaljnjo podporo za Razrvance, jih bova pa sama oskrbovala.« Tako mu je prigovarjala nekoč, ko ga je spremljala proti njegovemu ljubemu kraju.
»Ja, kako, s čim?«
»Eh, jih bova že kako,« skomizgne Lija dobrodušno. »Hrane je dosti na svetu, sleherno bitje se preživi, pa bi se ti kosmatinci ne?«
»O, saj sami se bodo, brez skrbi, ali to je zelo tvegano.«
»Eli, glavno je, da se preživijo, najsi na ta ali na drug način.«
»Hehe, ti si mi pa zares širokogrudna! To bi se reklo po domače, da pride na vaš vrt, kdor hoče, in vam hruško otrese.«
»Naj pride, če hoče, ako jih je lačen. «
Fant ji zdajci pošepne na uho: »Kaj pa če pride v tvoj šti-beljc, Lija, in ti srce upora?«
»Ga ne more več, sem ga že tebi dala.«
»Pa imaš morda še kaj drugega?«
»Ne, nič nimam več, vse sem tebi dala ...«
Dekle skloni glavo in ga poredno pogleda izpod obrvi, on jo pa objame in toplo poljubi.
»Veš, dragica,« ji reče potem, »ako kdo kaj uropa, mora škodo poravnati ali pa nositi kazen, taka je na svetu postava. Dokler imajo naši kosmatinci dobrega zaščitnika, ki plačuje škodo za njihovimi pustolovščinami, tedaj se jim ni bati hudega. Kadar jim pa ta zaščitnik odreče podporo in naklonjenost, tedaj pa joj njim. S tistim dnem postanejo brezpravna raja, vsakdo ima pravico preganjati jih, in sama oblast jih izroči sodbi ljudstva, ako jih nočemo pobiti mi sami.«
»No, če je pa tako, potem se bova morala pa zelo pobrigati zanje. Jaz bom storila vse, kar bo v moji moči. Doma bom vse hruške in jablane otresla zanje, to bo že nekaj zaleglo, nekaj si pa bodo morali pač pomagati sami.«
»O, saj si bodo, brez skrbi. Če drugega ne, si bodo lizali tace, to je zanje najbolj varno in nikomur ne delajo s tem škode. Ali kaj, ko ti pa zlomek ne mara lizati samo tace, ampak še rajši ti liže med ali pa kri. Toda tudi z medom bi še nekako šlo. Ako se zakadi med čebele, se zakade pač tudi one vanj, ako se pa zapodi med čredo, tedaj je pa ogenj v strehi!«
Tako sta počasi ugibala dalje to in ono. Ko sta se pa približala Razrvanemu, tedaj sta pa utihnila in svoje misli in stopinje usmerila k studencu. Lija je zaostala za korak in močneje ji je pričelo utripati srce. Tilen ka, kakor bi se bližal domu, nobenega strahu ni občutil. Ko je prišel do krmišča, je pričel miren razkladati slaščice iz oprtnika. Kar nenadoma se pa zasliši iz bližnje globanje neki revs, tako da oba pri priči obstaneta. Brž nato se pa zavali iz globanje medvedka in lomasti naravnost proti njima.
»Jezes, lilen!« zavpije Lija in plane Tilnu za hrbet.
»Pazi, pusti mi roko!« se zgane Tilen, strese sadje iz nahrbtnika in se naglo umakne. Mislil je, da bo zverina popadla slaščice, ali v naslednjem trenutku je uvidel, da je položaj nevaren. Zver se je vrgla namreč preko krmišča proti njima. Tilen v zadnjem trenutku naperi puško in ustreli v zrak, misleč da bo s tem zver kolikor toliko oplašil. Ali predobro je že poznala medvedka te jalove strele. Samo spela se je na noge, a se še bolj besna vrgla naprej. Tilen se je umikal ritenski, s hrbtom kril dekleta, a spredaj pazil na kretnje zveri. Ponovno je upalil strel, toda tudi to pot brez haska. Zver je še huje zarenčala in kazala svoje ogromno zobovje. Tedaj je tudi njega popadla jeza. Za hrbtom mu drhti dekle, pred njim tuli medvedka kakor obsedena.
»Hudič te vzemi, mrcina!« zakriči Tilen besen.
Y tistem trenutku mu je namreč stopil ves položaj pred oči. rej: glavo si ubijam zate, zagovarjam te, ščitim, moledu-
jem zate in za tvoj zarod kakor za nikogar na svetu, pa me tako nesramno sprejemaš! Ugonobiti me hočeš torej za to mojo dobroto in ljubezen, ki ti jo izkazujem polne oprtnike! — Te misli so mu burkale po glavi, medtem ko se je venomer umikal pred njenimi šapami. Že ji je naperil cev na glavo, samo pritisk na petelina — in ona bo na tleli. Še poslednjič bo vzrojila, potem pa padla ...
»Kleta mrcina!«
»Ubij jo, Tilen!« mu zapoveduje dekle izza hrbta.
»Sproži, kaj še čakaš!«
»Da, ubijem jo!«
Rresk! Strašno je zagrmelo ...
Skozi dim je videl Tilen, kako se je zver stresla, se sunkovito dvignila, zazibala se parkrat, potem se vrgla k tlom.
»Auuu!« Strahovito je zatulila, z glavo se naslanjala na šapo.
V tem se je pa začulo renčanje njega. Doli okrog krmišča je begal in najbrž si ni bil na jasnem, kako se razvija boj. Res da je bil naklonjen Tilnu, ali svoje stare pa tudi ne bi hotel prepustiti pogubi. Kaj naj napravi torej ? Naj pomaga' starki ali oskrbniku ? To je, da njo odžene na krmišče. Naj gre rajši uživat, kar jim je lastnik prinesel.
»Auuu!«
»Na, Rjavha, naa!«
Tilnu se je zasmilila, ko je tako presunljivo tulila. Najrajši bi priskočil k nji in ji obvezal rano.
Toda ona ga je prehitela. Nenadoma se je vzpela kvišku pa se besna vrgla naprej.
»Pazi se!« je kriknil Tilen dekletu. Kajti vedel je, da ni večje opasnosti od ranjene zveri.
»Ja, kaj je nisi zadel?« se je čudila dekle. »Streljaj! Ubij jo vendar!«
»Za deblo!«
Z drhtečo roko je naperjal puško — in kmalu je zopet zagrmelo. Zver je stresla še poslednji svoj srd proti lovcu, nato se je zavihtela naokrog in po treh nogah odšapala nizdol proti krmišču. Fant in dekle sta gledala izza debla in videla, kako ji je šel stari naproti. Prednjo se je postavil na zadnji nogi, si jo skrbno ogledal pa brž vtaknil nos k njeni ranjeni šapi. Ona je milo zajavkala, s čimer mu je potožila svojo bridkost in svojo onemoglo jezo. On je pa sočutno grmavsal okrog nje, skušal jo je spraviti h krmišču, da bi si potešila svojo tegobo. Ali ona ni marala ničesar, bila je globoko užaljena, ker ji ni bil prišel na
pomoč, ampak jo je maliedravec pustil, da se je sama borila, dasi bi bila v svoji borbi skoraj podlegla. Ne, ona ne odpusti tega zlepa kocinarju zanikarnemu. Jezna je zarevsala vanj pa užaljena odšapala proti brlogu.
No, kakor ti drago, šavra stara, si je mislil on pa se lotil sadja. Le čemu ti je bilo treba znašati se nad oskrbnikom, ki ti je prinesel slaščic? Zdaj si pa izkupila, kar si iskala. Prav ti bodi, trapa nataknjena! Da bi še jaz nosil šapo v žerjavico, ne, nisem tako trčen kakor izgledam. — Tako je pomišljal Rjavs pa z užitkom cmokal hruške in krhlje.
Ko si je Lidija oddahnila ter si nekoliko opomogla, je rekla: »Ja, kako si pa za božjo voljo meril, Tilen, da je nisi zadel? Saj ni dosti manjkalo, da naju ni mrcina raztrgala. No, nekaj takega pa še nisem doživela! Ta ti pa strelja v zrak, da bi jo preplašil. Veš, res ne vem, kaj bi ti rekla.«
»Saj sem jo zadel, kaj nisi videla?«
»A kam?«
»No, v šapo. Kaj nisi videla, kako jo je ucvrla po treh. Na, glej, kako je oškropljeno s krvjo.«
»Kako pa da si jo samo v šapo?«
»Res, da sem bil že meril v glavo. Samo še trenutek — in ne bo je več, sem si mislil. V zadnjem hipu sta mi pa stopila na misel njena mala, ki bosta izgubila mater... Ne, ne, nisem mogel! V poslednjem hipu se mi je cev povesila — in krogla ji je usekala v šapo.«
»Kam si pa meril v drugo?«
»Zopet k tlom. Mislim sem, da se ji je zarila v drugo šapo, se je pa menda le v zemljo.«
»No, zelo si tvegal sebe in mene!«
»Res je, a odgnal sem jo pa le. Veš, žival ni neumna, mislila si je, bolje, da jo odkurim s celo glavo, kakor pa da jo nazadnje še izgubim. Ko je namreč okusila prvo kroglo, tedaj je šele spoznala, kako nevarno je bosti se z lovcem. Do zdaj je poznala samo strašilne strele in si ni mislila, kako ta reč nevarno kavsne. Prepričan sem, da bo šavra odslej bolj previdna. Nekaj dni si bo lizala taco, pa bo dobro; stavim pa, da se mene ne bo več lotila.«
»Misliš? Vse mogoče, toda iz varnostnih ozirov bi jaz predlagala, da greva domov.«
»Tudi jaz sem teh misli. Ne zato, da bi se bal, temveč zaradi nje, ker je ne maram več razburjati s svojo navzočnostjo in pa končno spričo starega, ker želim ostati z njim prej ko slej v dobrih odnošajih. Zato je najbolje, da kar lepo odrineva.«
Toplo je objel Lijo čez pas — in odšla sta iz divjega kraja.
Vče:
Lovskim tovarišem-sodelavcem!
Po skoraj petletnem molku se je »Lovec« zopet oglasil. Toda urednik sam pomeni le zgolj platnice pri listu. Vsebino in življenje dajo požrtvovalni sodelavci.
Zato vabim vse tovariše, ki imajo veselje in zanimanje, da bi pomagali s članki, kratkimi vestmi, slikami in vsem, kar spada v lovski tisk, našemu glasilu zopet do tiste veljave in ugleda, ki ga je imelo, ko ga je zadušil okupator.
Mnogo smo zamudili in zato zamenjajte včasih puško za pero. Vsaka vrstica je dobrodošla, samo da je v nji kleno zrno resnosti ali humorja. Leposlovja nevešči tovariši naj se ne strašijo, to je skrb urednika.	Urednik.
Obnovljeni »Zvezi lovskih društev« v Ljubljani.
Z velikim zadovoljstvom in tudi veseljem sem prebral v dnevnem časopisu obvestilo, da je obnovljena »Zveza lovskih društev« in da ta namerava obnoviti tudi svoje glasilo »Lovec«.
Ob izdaji »Odloka o začasnem izvrševanju lova« sem bil prijetno izne-naden. Nisem mislil, da bomo lahko tako kmalu zopet svobodno hodili na
lov. Dolga so bila štiri leta čakanja in prenašanja vseh različnih šikan, ki si jih je okupator dovoljeval. Toda kaj kmalu sem opazil, da ima Odlok tudi svojo slabo stran. Lova so se sedaj oprijeli tudi taki, ki nimajo pravega odnosa do njega. Mislijo samo na koristi in dobiček. Takih lovcev nismo nikoli marali. Posebno zdaj ne, ko so mnogi revirji opustošeni in prazni. Taki lovci so smrt in uničenje za vso
divjad. Zakaj, pravi lovec ne gleda samo na plen. On tudi skrbi za divjad. Jo neguje. Izvrševanje lova kot takega je zanj samo nagrada za trud, ne pa glavni in edini namen. Pravi lovec je tisti, ki je tudi takrat, kadar nič ne upleni, zadovoljen.
Kolikokrat sva šla z očetom pred to vojno na srnjaka, pa čeprav sva se največkrat vračala brez trofeje, sva bila vendar zadovoljna. »Lepo pa je le bilo,« sva si rekla. Na svojih pohodih sva prišla daleč v gozdove, kamor človek le redkokdaj zaide. Vse je bilo tiho in mirno. Nekje je trkal detelj ob suho bukovo vejo ali je brskal kos pod leskovim grmom. Narahlo je zašumelo listje pod previdno stopinjo vodeče srne. Na visoki smreki je veverica luščila storž. Da, tudi takšen je lahko lov. Ne samo krvoločno iskanje plena, temveč oddih, sprostitev in uživanje lepot narave.
Toda pred nami je veliko in trdo delo. Vojna je zelo prizadela tudi to panogo našega narodnega gospodarstva.
V	prvi vrsti bo treba dvigniti stalež divjadi. Za marsikatero vrsto divjadi bo treba za določen čas ukiniti odstrel.
V	novi državi moramo imeti zdravo, krepko in odporno, divjad. To je naša prva naloga. Druga pa naj bo ta, da bomo pazili, kako se bo lov izvrševal. Divjega lova ne smemo pod nobenim pogojem dovoliti. Saj bo narodna oblast skrbela za to, da se bo lahko vsak, ki ima veselje do lova, tega tudi udeleževal po zakoniti poti. Vedeti moramo, da so v bivši dravski banovini, da o ostalih banovinah niti ne govorim, premnogi imeli neopravičeno lovske puške in tako tudi lovili. Deloma je to razumljivo in opravičljivo, če se spomnimo takratnega socialnega položaja našega kmeta. Sedaj tega ne bo treba. Če pa bomo še naleteli na take primere, jih bo treba brezobzirno rešiti. Na napakah se učimo! Tudi se ne smejo ponoviti podobne stvari, kakor so bile na primer »zajčje pravde«. (Za enkrat se gotovo ne bodo, ker teh dolgouhih
revčkov ni nikjer dosti. Celo v Prekmurju ne.) Lov in sadjarstvo sta dve zelo važni panogi našega narodnega gospodarstva in vse moramo graditi na širokem polju obnove.
Tudi med vojaki je mnogo strastnih lovcev. Mnogi med njimi so si nabavili lovske puške. Ti hodijo na lov brez vsakih »dokumentov«. Zaradi tega pride med njimi in domačimi lovci ter milico večkrat do sporov. Sam vidim to. Kako bomo rešili to zadevo? Danes smo tu, jutri tam. Krajevni odbori izdajajo lovska dovoljenja samo za svoj kraj. V vsakem kraju, kamor vrže vojake »vis maior«, ne morejo plačati lovske karte. Orožnega lista itak ne bi rabili. Kdo naj izda orožni list oboroženi sili?
Mnoge težavne naloge vstajajo pred lovci in njihovo Zvezo. Upam, da jim bo Zveza v teku časa kos. Zato jo ob priliki njene obnovitve pozdravljam iz vsega srca in ji želim velikih uspehov pri obnovi lova v Sloveniji. Glasilo »Lovec« pa naj prihaja v vsako hišo, kjer prebiva član zelene bratovščine!
Lovski pozdrav!
Murska Sobota 15. novembra 1945.
Mikuletič Vitomir s. r.
Štab X. Udar. Brigade, XV. Udar.
Divizije, Odsek za zvezo, Položaj.
Volkovi in divje svinje. Dne 2. XI. 1945 smo odšli na lov tov. Alojz Obreca, Avgust Samida in Alojz Meden proti Kunčem, kakor smo se dogovorili s tov. Alojzijem Šuštarjem, da se tam dobimo. Med potjo blizu Kunča pa smo naleteli na divje svinje, ki so se pravkar borile z volkovi. Volkovi so bil trije, divjih svinj pa je bilo deset. Ko zaslišimo to borbo, smo se takoj razdelili, in sicer tov. Alojz Meden je držal pse na potu, Avgust Samida in Alojz Obreca pa sta takoj planila v gozd nad zverjad. Takoj sta počila dva strela. Tov. Alojz Obreca je ustrelil volkuljo, tov. Avgust Samida pa divjo svinjo, ki je tehtala okoli 100 kg, volk pa 50—55 kg. Lovska smola pa je hotela, da nista padla še dva
volka, ker je tov. Obreca zgubil petelina od svoje dvocevke, a drugega pa-trona ni mogel izvleči, tako da je moral dati potem doma puško v popravilo. Tov. Samida je po svojem prvem strelu še hitel za svinjami in še enkrat streljal, a bilo je že predaleč. Med potjo pa, ko smo šli proti Dvoru z dvema voznikoma, s katerima smo peljali plen, je tov. Samida ustrelil še lisico pri Smuki.	Alojzij Meden.
Hubert, zaščitnik lovcev. Preden je postal vladika v Lježu (Liege, Luttich, Luik), je bil sveti Hubert velik lovec. Ko je preminul, se je dal pokopati v Ardenih, baš jeseni med lovsko dobo. Cesar Ludovik Blagodušni, ki se je kaj rad zabaval z Artemidino spretnostjo in se je tačas mudil blizu samostana Andainskih redovnikov, kamor so pogrebci nesli škofovo truplo, je blagovolil počastiti sprevod s svojo prisotnostjo. Ta obred je rodil znamenito božjo pot. Lovci, ki so spremljali vladarja, so se namreč takisto udeležili pogreba in na ta način se je pričela pobožnost zelene bratovščine za svetega Huberta.
Pred XI. stoletjem so imeli vsi vla-stelini v Ardenih navado pokloniti svetemu Hubertu prvence svojega lova in mu podariti desetino vse divjadi, kar so je nalovili vse leto.
Opatijo svetega Huberta so ustanovili in z dohodki preskrbeli francoski kralji. V priznanje tega pokroviteljstva je moral svetohubertski opat slednje leto poslati kralju meseca julija šest brakov in šest ujed za sokolarjenje.
Dr. Debeljak Anton.
Pižniovka. Nekako v prejšnji svetovni vojni so dvignili poplah zoper to dvoživo glodavko, nazvano tudi kanadska podgana. Svarilo je prišlo najprej iz Češke, potem iz bivše Avstrije in vobče iz vse Srednje Evrope, iz Anglije, Francije in tako dalje. Malo pred sedanjim svetovnim spopadom se je Belgija pripravljala na borbo zoper muškatno podgano. To amfibijo je prva udomačila princesa Colloredo-Mansfeld.
Ker so mnoge pobegnile iz krznarskih gojišč, je v našem starem svetu postala nevšečen gost, baje sposoben vsakršnih zlodejstev, dočim jo v prvotni domovini, Severni Ameriki, po pravici jako cenijo. Nedolžni prebivalec ameriških močvirij naj bi bil — nezaslišan pre-okret v živalstvu — nenadoma zver, ki se spravlja nad vse koristne rastline v Evropi, nad ribe, njih ikre, nad male sesavce, ptice in njih jajca ter utegne s svojim podkopavanjem uničiti najmogočnejše jezove. Amerika ji ne očita nič takega, torej dežela, ki je postavila zoper muhavost Mississipija in njegovih pritokov kakor tudi tolikerih drugih rek najsilovitejše omrežje nasipov na svetu, ne da bi jih bili rovi naše naslovnice podrli. V Angliji je smešna gonja zoper domnevno ujmo povzročila, da je bilo treba pet funtov za vsako truplo glodavca, ki ga je ujela četa strokovnjaških nastavarjev. Povsod drugod je prav tako razpisana nagrada na njegovo glavo in državne blagajne vedo, koliko jih je lov že veljal.
V Združenih državah bi bilo ljudem hudo, če bi jim izginil ta vir bogastva, saj jezovi ob Mississipiju še stoje in okoli 1935 so kože kanadske podgane nastavarjem v Louisiani nesle nad pet milijonov dolarjev, potemtakem petkrat več ko vsi drugi krznaši. Njen meh pa še ni vse. Zasledili so, da je njeno meso popolnoma užitno in celo slastno. Dobrohrani ga pridno zahtevajo in daje se jim pod naslovom »želva iz Mary-landa«; pri tem denejo po kako kosi prave želve na krožnik, da se prikrije nedolžna prevara.
Toda to nam ne pojasni, toži švicarski prirodoslovec Jean de Trarieux, zakaj je pižmovka postala pri nas žival, hujša od volkodlaka, razen če so si vse njene grehe izmislili lovci, željni mastnih nagrad. Dr. A. Debeljak.
Iz lovskih doživljajev. Moj prijatelj, gozdar v revirju na našem Pohorju, mi je med raznoterimi lovskimi zanimivostmi zaupal tudi naslednje odlomke iz svoje lovske kronike.
Odpravil sem se nekoč s svojim lovskim tovarišem prežat na srne, vodil sem s seboj na konopcu tudi psa, izvrstnega jazbečarja, ki je naenkrat postal nemiren, zaradi česar sem pogledal okrog sebe. A glej, stara jaz-bica z dvema mladičema je smerila kakor slepa proti nama. Moje glasno začudenje je iznenadilo tudi tovariša, da se je ozrl. Za hip se je že vsa jaz-bečja družina znašla samo nekaj korakov pred nami. Takoj sem hotel priliko izkoristiti ter ujeti enega izmed mladičev, najlepšega in najbolj okroglega. Toda mnogo preprosteje si je bilo to misliti, kakor pa uresničiti. Tovariš je pomagal tako, da je zastavljal z močnejšo vejo pot zdaj temu zdaj onemu, da bi prisilil kakega mladiča, da stopi v stran. Toda kadar koli sem segel z roko po mladiču, je že bila jazbica na mestu ter mi grozila s svojimi belimi zobmi tako odločno, da mi je takoj prešel pogum. Tako je jazbici uspelo, da se je vedno bolj oddaljevala od naju in pri tem drvela urno z mladičema po pobočju nizdol. Tedaj mi pade na misel, da naščuvam nanjo svojega psa. Bil sem radoveden, kako se bo zadeva iztekla. V naslednjem hipu se je nudil prizor, ki bi dal slikarju najlepšo snov. Bevskajoč zdrvi jazbečar po brežini, radujoč se plena. Z materinsko skrbjo je od dveh nasprotnikov ogrožena jazbica bodrila mladiča k hitrejšemu begu. Naenkrat jim zapre pot širok potok. Le trenutek ugibanja in starka prime z gobcem enega od mladičev, skoči v vodo ter urno preplava potok. Jedva starka doseže breg, se približa pes od strani drugemu mladiču. Srčna mati ne okleva. Bliskoma se vrne, prime z gobcem drugega mladiča in se pospeši z njim preko potoka. Očividno ji je bila poleg obrambe lastnega življenja prva briga, rešiti svoja mladiča. Ljubezen skrbne matere nama je vzbudila sočutje in pustila sva pogumni jazbici prosto pot.	C. M.
*
Društvene vesli
t Tov. Franju Peru, lovcu in partizanu v spomin. V Črnem grabnu v kamniškem okraju je vas Krašnja. V tej vasici stoji še danes skromna kmečka hišica, h kateri pripadata dve majhni njivi, kravica v hlevu, prašiček v svinjaku in nekaj kokoši okrog njega. To je bilo vse premoženje, ki ga je premogla domačija gospodarja Pera.
Pod streho te skromne domačije se je rodilo sedmero otrok in sicer štiri hčerke in trije sinovi. Ko so doraščali, jim je postal pretesen domači krov, njivi nista dajali dovolj pridelkov, krava ne dovolj mleka za številno družino. Zato so morali otroci že v zgodnji mladosti zapustiti rojstni krov in se podati s trebuhom za kruhom.
Taka usoda je doletela tudi Franceta, najstarejšega Perovega sina, ki še ni dopolnil osmega leta, ko se je moral preseliti k svojemu stricu Janezu na Koroško, kjer je nastopil službo pastirčka. Ko je bil star 14 let, se je tega posla naveličal in pobegnil v Ljubljano, da bi se česa naučil. Izučil se je mesarske obrti in kasneje opravljal službo poslovodje do odpoklica k vojakom. Udejstvoval se je tudi kot telovadec in aktiven član Sokola. Zato so ga že avstrijske oblasti preganjale kot nezanesljivega in obstoju države nevarnega človeka.
Ob izbruhu svetovne vojne je moral letu 1914 tudi France pod orožje. Vkrcan je bil v vagon »politično nezanesljivih«. Ob prihodu v Galicijo so vse politično nezanesljive zaprli v nek »svinjak« z namenom, da jih pri prvi priliki sodijo in obesijo v strah drugim.
Francetu se je posrečilo odtrgati desko v steni svinjaka in pobegniti. Straža je za njim streljala in ena izmed svinčenk mu je odbila palec na nogi. Za beguncem so poslali zasledovalce na konjih. France videč nevarnost, se je potegnil v vrh neke smreke in je končno kljub krvaveči rani in brez hrane po večdnevnem tavanju dosegel ruske straže.
Rusi so ga sprejeli kakor brata. Odposlali iso ga v odeško bolnišnico, kjer je kot prvi avstrijski vojni ujetnik užival simpatije prebivalstva, ki ga je proglasilo za svojega gosta.
Ko so se v Odesi formirali prvi jugoslovanski prostovoljski odredi, je bil France med prvimi, ki so se priglasili.
V	septembru 1916. leta je prišel s slovenskimi prostovoljci na dobruško fronto, kjer se je boril ramo ob rami s svojim najboljšim prijateljem in tovarišem Vidmarjem Francetom-Cibrom. Z lažjimi ranami sta se srečno prebila na solunsko fronto, kjer si je France v junaških bojih zaslužil visoka odlikovanja in čin kapetana I. razreda.
V	letu 1918, ko je jugoslovanska prostovoljska legija prebila sovražnikove postojanke na Kajmakčalanu, je France težko ranjen ležal v solunski vojni bolnišnici. Konec istega leta mu je neki dan sporočil predstojnik bolnišnice, da mu je pot do doma prosta. Ta novica je Franceta silno prevzela in čeprav še vedno slab, bolj mrliču kakor živemu človeku podoben, se je v marcu 1919. leta vrnil v Ljubljano in od tu k svojcem v Krašnjo, kjer je po dolgih letih zopet objel svojo ljubljeno mater.
Toda ideali, za katere se je boril in krvavel, se žal niso uresničili. Pred-aprilska Jugoslavija je hitro pozabila na svoje borce, jih potisnila v kot ali
začela nekdanje člane prostovoljskih legij celo preganjati in zapirati kot politično nezanesljive elemente. In teh dobrot si bil v precejšnji meri deležen tudi ti, dragi Franjo. V letu 1932 so te po večmesečnem zasliševanju nasilno upokojili z očitkom, da si se družil s svojim dobrim tovarišem Francetom Vidmarjem-Cibrom, ki je bil takrat osumljen, da je član komunistične partije in kot tak obsojen na večmesečno težko ječo.
Franjo! Ti si se zavedal, kam to vodi, zato si se pripravljal na nove borbe. Propagiral in gojil si strelsko tehniko in sam prednjačil za zgled drugim. Nastopal si na svetovnih strelskih tekmovanjih in častno zastopal barve našega naroda.
Pri vsem tem pa nisi pozabil na naše planine. Če ti je le čas dopuščal, si pohitel v svojo bajto na Krvavcu, kjer si se shajal z osumljenim tov. »Cibrom«, kjer sta opazovala življenje gorske divjadi in v gorski tišini kovala načrte za bodočnost po navodilih, ki jih je tov. Cibru osebno kot nepoznanec prinašal že v letu 1929, 1930 sedanji naš maršal tov. Tito.
Ko so 1941. leta Nemci vdrli preko naših meja in poteptali našo sveto zemljo, je bila njih prva skrb, kje da je Cibrov France. Ta pa se je umaknil v planine v Perovo bajto in od tam nastopal kot upornik-partizan. A s pomočjo domačih izdajalcev je končno Ciber padel v roke Nemcev, ki so ga po strašnem mučenju končno privlekli vsega zmaličenega na pol živega v vas Jarše, ga privezali sredi vasi na kol ter ga v strah drugim javno ustrelili.
Takrat so se okupatorske oblasti na tihem začele zanimati tudi za Franja Pera. Kljub spretnemu izmikanju so ga v septembru 1942. leta aretirali, zaprli in končno odvedli v italijanske ječe, od tam pa v konfinacijo. Po razsulu fašistične Italije se je Franju posrečilo preko Barija doseči partizanske odrede. V neprestanih borbah je končno prispel na osvobojeno ozemlje v Suhi
krajini na Dolenjskem. Z ozirom na njegovo bolezen in invalidnost še iz prejšnje vojne mu je bila poverjena baza vojnega materiala. Ker pa je bilo to delo za njegov borben značaj pre-dolgočasno, je zaprosil, da bi ga premestili na dolenjsko vojno področje.
Želja se mu je izpolnila, imenovan je bil za namestnika poveljnika dolenjskega vojnega področja. V trenutku pa, ko so na vzhodu že prodirali žarki svobode, v trenutku, ko se je Hitlerjeva zver smrtno ranjena umikala v svoj brlog, v trenutku, ko so srca že prekipevala v veselju nad zmago, ga je zadela svinčenka, sprožena morda od roke domačega izdajalca in mu dne 22. januarja 1945 v vasi Podhosta pri Žužemberku prestrigla nit življenja. Tako je tega dne podaril domovini svoje življenje za lepšo in srečnejšo bodočnost slovenskega naroda.
Tov. Franja Pera ni več, tako kakor ni več 1,700.000 rojakov, ki so s svojimi življenji odkupili svobodo, ki jo uživamo. Spomin nanje bo ostal trajno živ, a posameznikov, kot je bil tov. Franjo, se bomo spominjali še posebej mi lovci. V gozdovih, ki jih je kot lovec tako ljubil in v njih padel, nam bo spomin nanj posebno blizu. Naj mu bo lahka domača gruda!	P. D.
f Tovarišu Jenku Metodu! Med milijonskimi žrtvami, katere ima na vesti okupator, si bil tudi Ti, Metod. Ko Ti je okupator v zloglasnem »Celjskem pi-skru« ustrelil Tvojo drago ženo, je črna marica tudi Tebe odpeljala v Še bolj zloglasni in vsemu svetu znani Aušvic. Težko nam je bilo pri srcu, a še teže, ko smo že čez nekaj tednov zvedeli, da Te ni več med živimi.
Vsa kulturna društva, ki si jih vodil in bil njih odbornik, Te ne bodo mogla pozabiti, saj si jim bil s svojo neumorno delavnostjo nenadomestljiv. Prav posebno pa, Te pogrešamo lovci bivšega lovskega društva »Jelenca«, katerega član in odbornik si bil mnoga leta in najvztrajnejši varuh divjadi in zatiralec njenih sovražnikov, kar se je v lo-
viščih tudi izkazalo. Saj si bil daleč naokrog znan strokovnjak za lov na največjo roparico gozdne perjadi kuno in poljskega škodljivca jazbeca. Ni Te več med nami, dragi Metod. Zatorej Ti lovci bivšega lovskega društva »Jelenca« kličemo: Slava Ti. našemu lovskemu mučeniku! Naj Ti bo lahka, čeprav tuja zemlja!	L. A.
Občni zbor 1. d. Ljubljana se je vršil
24.	XI. 1945. Začasni predsednik Ivan Bogataj poroča ob navzočnosti pribl. 130 članov o društvenem delovanju v času vojne. Spominja se nad 50 preminulih članov, zlasti onih, ki so umrli kot žrtve fašističnega terorja, odbornikov Jesiha Jakoba, Pera Franceta, senatorja Hribarja Ivana, Medena Viktorja, Košaka Franceta, Pestotnika Janeza m!., Stepiča Mirka in dr. Zupančiča Toneta. Navzoči počaste njihov spomin stoje z enominutnim molkom. Poroča o prizadevanju za vrnitev pušk in o osnutku državnega okvirnega zakona o lovu ter o prizadevanju za iz-premembo tega v prilog zakupnega sistema.
Z vzklikom se izvoli za predsednika major veterinar Valentinčič Stane. V odbor se izvolijo Lokovšek Ivan, dr. Lokar Franc, Paškulin Josip, Škufca Alojzij, Nosan Franc, dr. Tavčar Igor, Flajs Andrej, Rebernik Franc, inž. Mirko Šušteršič, Krevs Ivan, dr. Dougan Danilo, inž. Kuljič Vinko, Dobrila Peter; za preglednika računov Pestotnik Ivan in Weibl Jože, za njuna namestnika Logar Stane in Šorn Jože, za kandidata v Zvezin odbor dr. Lavrič Janko in Zadnik Ljuban, za njuna namestnika dr. Majaron Ferdinand in Valentinčič Stane. Določitev delegatov se prepusti odboru.
Z izpremembo društvenih pravil se počaka do novega federalnega zakona o lovu.
Odbor je na seji dne 27. XI. izvolil za delegate za Zvezino glavno skupščino Valentinčiča Staneta, inž. Šušteršiča Mirka, Krevsa Ivana in dr. Lokarja Franceta. Za podpredsednika je bil iz-
bran Dobrila Peter, za blagajnika Pa-škulin Josip, za tajnika dr. Lokar Franc, za gospodarja Škufca Alojzij, za knjižničarja Flajs Andrej.
Občni zbor 1. d. Celje se je vršil 5. decembra 1945. Predsednik tov. Fr. Mravljak se spominja med vojno umrlih in pogrešanih članov. Tajnik Zorko poroča, da je okupator uničil ves arhiv, uničil vso slovensko lovsko knjižnico in oropal blagajno.
Pri volitvah se z vzklikom izvolijo: za predsednika dr. Mravljak Franc, v odbor pa Bavdek Jože, dr. Farčnik Anton, Zorko Anton, Vagner Janko, Cilenšek Franc, Kraupner Rihard, Con-fidenti Fric, Pajk Karel. Likovič Anton, Kovač Lojze. Grajžl Anton, dr. Vrhovec Stane. dr. Ludvik, za računska preglednica Kostanjšek Jože in Zdolšek Mirko, za namestnika Dečman in Korošec, za kandidate v »Zvezint odbor se postavijo dr. Mravljak Fran, dr. Bavdek Jože in Zorko Anton; kot delegati za »Zve-zino« glavno skupščino se izvolijo dr. Mravljak Fran, dr. Bavdek Jože, Zorko Anton, Kovač Lojze, Confidenti Fric, dr. Farčnik Anton, Vagner Janko, Zdolšek Bogomir, dr. Roš Franc in Cilenšek Fran. Kot lovski zaupniki se določijo: za Dramlje Drago Čater iz Dramelj, za Št. Pavel Sento Franjo iz Št. Pavla, za Arclin Belak Martin iz Arclina, za Konjice inž. Rebolj Viktor, Konjice, za Laško dr. Roš Franc, za Rogaško Slatino Bratuša Janez iz Kostrivnice.
Članarina in pristopnina za 1. 1946 se določita na 150 din oz. 50 din, za
1.	1945 na 30 din.
Občni zbor L d. Črnomelj se je vršil
25.	XI. 1945. Predsednik Romanič Peter, namestnik Knafel Leopold, tajnik Rade Jože, blagajnik Weis Stanko, odborniki Krštinec Jože, Lovšin Alojz, Grabrijan Jože, Kuzma Franc, Malnerič Jože, Šne-ler Ivan, preglednika računov Vraničar Anton, Fabjan Vinko, namestnika Šne-ler Ivan, Biček Ivan, delegat za glavno skupščino Klas Vojko, trgovec v Črnomlju.
Lov na srnjad se prepove; na volkove se odredi pogon vsaj enkrat mesečno.
Občni zbor 1. d. Kranj se je vršil
26.	XI. 1945. Predsednik Ciril Mohor se ob navzočnosti 250 članov spominja v času vojne umrlih in ubitih članov ter poda kratko poročilo o stanju lova in društva. Z vzklikom se izvoli dosedanji predsednik Mohor Ciril, v odbor pa se izvolijo Podkrižnik Martin, Ogrizek Andrej, Hlebš Rudolf, Fišer Alojzij, Šega Boris, Medja Jakob, Žerjav Franc, Veber Jožko, Hafner Ivan, Basaj Alojzij, Marenčič Rajko, dr. Bitenc Maks, Povšnar Jožko, za preglednika računov Adamič Zvonko, Beznik Vinko, za njih namestnika Šmid Pavel in Boh Anton. Kot delegati za glavno skupščino se izvolijo Mohor Ciril, Ogrizek Andrej v Kranju, Hafner Ivan iz Škofje Loke, Fišer Alojzij iz Radovljice, Šega Boris z Jesenic, Kafol Dušan iz Škofje Loke, kot kandidati za Zvezin odbor se postavijo Mohor Ciril, Fišer Alojzij in Hafner Ivan, za namestnike Hlebš Rudolf iz Kranja, Koman Josip iz Radovljice in Kafol Dušan iz Škofje Loke.
Na odborovi seji dne 10. XII. 1945 se je odbor konstituiral sledeče: podpredsednik Rudolf Hlebš, tajnik Podkrižnik Martin, blagajnik Marenčič Rajko, gospodar Ogrizek Andrej.
Občni zbor 1. d. Kamnik se je vršil dne 27. novembra 1945. Predsednik dr. Trampuš se je spominjal od zadnjega občnega zbora umrlih članov lovcev Vidmarja Franceta iz Kamnika, Bur-keljca Antona iz Laz, Prelesnika Karla ml. iz Stranj, Hribarja Pavla iz Palovč, Hudomala Janeza in Šimenca Ivana iz Nevelj.
Ker dosedanji predsednik odklanja zopetno izvolitev, se je z vzklikom izvolil za predsednika edini kandidat Zajc Ivan iz Kamnika. Za odbornike so bili sporazumno izvoljeni: Erjavšek Miha, Županje njive, Cvetko Ferdo, Repinc Ivan, Premrov Kajetan, Knaflič Anton, dr. Trampuš Franc, Hočevar
Jože, vsi iz Kamnika, Hudomal Franc, Motnik, Nograšek Matevž, Kosiše, Vrhovnik Alojzij, Zaprice, Erbežnik Franc, Vir, Vode Nande, Kaplja vas, Vahtar Anton, Mengeš, za preglednike računov Rus Jože, Prevoje, Brleč Janez, Tuhinj, za namestnika Ogrinc Avgust, Mekinje, in Cene Franc, Motnik, za kandidata v Zvezin odbor se postavi Zajc Ivan iz Kamnika, za delegata za glavno skupščino se izvolita Keglovič Vekoslav, Krumperk, in Premrov Kajetan, Kamnik. Pri slučajnostih navajajo, da vojaštvo neomejeno lovi po revirjih okoli Kamnika in Domžal. Želeti je, da se zopet uvede obvezno nezgodno zavarovanje in organizira prodaja kož divjadi.
Občni zbor 1. d. Krško se je vršil 17. XI. 1945. Prejšnji predsednik Žnidaršič Franc se spominja med vojno umrlih članov in poroča o sedanjem delovanju »Zveze lovskih društev«.
Izvoljeni so bili za predsednika Žnidaršič Franc, za podpredsednika Vidmar Ivan, za tajnika Župevc Slavko, za blagajnika Zupančič Erno, za odbornike Šoba Alojzij, Zagode Ivan ml., Cajnko Tone, Rainer Milan, Rožman Janez, Ridl Leopold, Tanček Štefan in Bajc Franc, za preglednika računov Rumpret Franc in Troha Janko, za njihova namestnika pa Zagode Ivan ml. in Dolinšek Franc. Za kandidata v Zve--zin odbor se določi predsednik Žnidaršič Franc, za njegovega namestnika pa Vidmar Ivan, za delegata za glavno skupščino se izvolita Zupančič Erno in Župevc Slavko.
Kot lovski zaupniki se izberejo Colarič Alojzij, Sv. Križ-Dol, Železnik Janko, Bučka, Globevnik Jože, Škocjan, Kalin Jože, Bregaua, Pečnik Gustav, Bizeljsko, Kostevc Ivan Pišece, Petan Jože, Sromlje, Godler Jože, Dolenja vas, Curhalek Franc, Dobova, Kovačič Ivan, Artiče, Zidanič Martin, Globoko, Janežič Miško, Kapele, Kralj Stanko, Št. Peter pod Sv. Gorami in Longo Avgust, Podlog.
Članarina za 1. 1945 se določi na 50 din. Sprejme se resolucija, naj sc nošenje orožja in izvrševanje lova za-brani kulturbundovcem za vedno, od sodišča narodne časti obsojenim začasno ter vsem bivšim vojakom, ki so se še po 15. IX. 1944 borili na strani Nemčije, in onim, ki so vneto sodelovali z okupatorjem.
Občni zbor 1. d. Maribor se je vršil
1.	decembra 1945. Predsednik Pogačnik Bogdan se je najprej spominjal padlih in umrlih članov, zlasti onih, ki so padli v osvobodilni borbi. Poročal je o dogodkih takoj po osvoboditvi, zlasti pa, da je bila rešena dragocena društvena knjižnica in skoraj ves inventar, dočim je drugo društveno imetje izgubljeno.
Društvo je po odborovi seji 15. avgusta 1945 zopet pričelo z delovanjem in tudi obnovilo podeželske odseke Zg. Kungoto, Sv. Lenart, Kaplo, Vuhred, Sv. Lovrenc, Dravograd in Mežico.
Pri volitvah je bil z vzklikom izvoljen za predsednika dosedanji predsednik Pogačnik Bogdan. V odbor so bili izvoljeni: Ančik Jože, Boltavzer Rajko, Černič dr. Mirko, inž. Degen Friderik, Dougan dr. Ivo, pomočnik javnega tožilca, Lipuš Mišo, major, inž. Miklavžič Jože, delegat min. za gozdarstvo, Švara Dušan, podpolkovnik, komandant mariborskega vojnega področja, inž. Urbas Janko, višji gozd. svetnik v p., Vukmanič Drago, Železnik Blaž, Dermovšek dr. Janko, kooptirani pa: Cvirn Otmar, predsednik okrajnega sodišča, Gustinčič Justin, meh. mojster. Kolar Ludovik, načelnik trg. odseka MNOO, Lakožič Srečko, okraj, gozdar, Marinc Franjo, trgovec z lesom, Mravljak Srečko, bančni uradnik, dr. Obran Adolf, sodnik. Španger Vekoslav, šolski upravitelj, Kovše Ferdinand, lovski čuvaj, Lobnica, Rodovšek Anton, posestnik, Prepolje, in Sajdl Anton, gozdni delavec, Ribnica na Pohorju. Na novo so bili izvoljeni dr. Senekovič Ivo, dr. Kovačec Janko in Gilly Alfonz; v podeželske odseke pa so bili izvoljeni: za Slov. Bistrico Jager Jože, meh. moj-
ster, za Sv. Lenart Šuman Maks, lesni trgovec, za Kaplo Štrablek Jože, posestnik, za Vuhred inž. Pahernik Franjo, posestnik, za Sv. Lovrenc na Poh. Pernat Alfonz, posestnik, za Mežico Veselko Ivan, pomočnik uprav. gozd. uprave, za Dravograd Pernat Anton, trgovec, za Zg. Kungoto Terčelj Stanko, posestnik, za Ruše Jug Ivan, gozdar. Kot računska preglednika sta bila izvoljena Vidmar Ivan, lekarnar, in Pin-ter Ferdo, trgovec, kot namestnika pa Mlaker Ivan, obratovodja, in Caf Ivan, železniški uradnik.
Pri slučajnostih je bila poudarjena potreba reaktiviranja nezgodnega in jamstvenega zavarovanja.
Na odborovi seji dne 11. decembra 1945 je bil konstituiran odbor, in sicer podpredsednik inž. Urbas Janko, tajnik inž. Degen Friderik, blagajnik Boltav-zer Rajko, gospodar Vukmanič Drago, knjižničar Španger Vekoslav; za kandidate v odbor »Zveze« so bili določeni Pogačnik Bogdan, dr. Senekovič Ivo, inž. Urbas Janko; za namestnike inž. Degen Friderik, Boltavzer Rajko in Železnik Blaž.
Delegati za glavno skupščino so: An-čik Jože, inž. Degen Friderik, Lipuš Mišo, major, inž. Miklavžič Jože, Pogačnik Bogdan, dr. Senekovič Ivo, Vukmanič Drago in Železnik Blaž.
Občni zbor 1. d. Murska Sobota se je vršil 25. XI. 1945 pod začasnim predsedstvom Frana Novaka ob navzočnosti 70 članov. Tov. Šnajder opiše smernice nove lovske zakonodaje in organizacije. Izdanih je bilo le kakih 150 lovskih dovolilnic in se bo vsako prekoračenje pravic iz dovolilnic in vsaka zloraba teh strogo kaznovala.
Od starih odbornikov jih je ostailo le pet, ki so se po odobritvi nadaljnjega delovanja društva sestali k dvema sejama, na katerih je bil tov. Novak ko-optiran kot začasni predsednik. Tajnik poroča tudi o imovinskem stanju društva, ki je še dokaj povoljno. — Društvo šteje sedaj 102 člana. Za predsednika se soglasno izvoli arh. Fran Novak, v od-
bor se izvolijo Jezovšek Vladimir, Tručl Ciril, Horvat Janko, inž. Šnajder Jože, Jug Karel, Zrim Jože, Jug Jožef, Šavel Štefan in Jauk Avgust; za preglednika računov Marič Ludvik in dr. Vlaj Štefan, za njih namestnika Maučec Jožef in Dečko Franc, za kandidata za Zvezin širši odbor se izvoli Podlesek Jože, za njegovega namestnika Jezovšek Vladimir. Za delegata za Zvnzino glavno skupščino Kerec Franc in Jug Karel.
Med slučajnostmi se je obravnavala še škoda na divjadi, ki jo napravlja naša vojska, dalje oddaja divjačine Osrednji kmetijski zadrugi v Murski Soboti za preskrbo in vprašanje muni-cije in škode, ki jo divjadi povzročajo psi v loviščih.
Na občnem zboru 1. d. Novo mesto za 1. 1946 so bili izvoljeni za predsednika dr. Furlan Anton, za podpredsednika Lutman Milan, za tajnika Grom Adolf, za blagajnika Smola Rudolf, za gospodarja Avsec Anton, za odbornike Gačnik Martin, Zagorc Franc, Štrum-belj Viktor, Florjančič Jože, Ban Miha in Vehovec Ivan, za preglednika računov Bučar Milena in Mramor Franc, za njuna namestnika Faleskini Stanko in Taborski Adolf. Kandidat za Zvezin odbor je dr. Furlan Anton, njegov namestnik Lutman Milan, delegat za Zve-zino glavno skupščino pa Pakiž Silverij.
Občni zbor 1. d. Ptuj se je vršil 18. XI. 1945. Predsednik dr. Šalamun poroča o stanju društva in društvene imovine, katera je vsa izgubljena.
Za predsednika se soglasno izvoli dosedanji predsednik tov. dr. Šalamun Franjo. V odbor se izvolijo soglasno Mazlu Alfonz, Gorup Jože, Peček Uroš, Maroh Peter, Štrafela Ivan, Hlebec Ernest, Korošec Marko, Rakuša Ivan, Korenjak Dušan, Kolšek Miran, Toplak Janžek, za preglednika računov Fišer Franc, Vrabel Franc, za namestnika Šentjurc Ferdo in Brenčič Ivo. Kot kandidat za Zvezin odbor se določi Mazlu Alfonz, za njegovega namestnika dr. Ban Adam, za delegata za glavno skup-
ščino pa dr. Šalamun Franjo in Mazlu Alfonz. Za lovske zaupnike se določijo Cafuta Alojz, Škorba št. 66, za gornje Ptujsko polje, Miki Vlado, Sv. Marjeta niže Ptuja, za spodnje Ptujsko polje, Predan Zvonko v Majšperku za zgornje Haloze, Budigan Ivan v Zavrču za spodnje Haloze, Slodnjak Anton, Juršince št. 45, za Slovenske gorice.
Občni zbor 1. d. Ribnica se je vršil 18. XI. 1945. Navzočnost 55 članov pod predsedstvom tov. Ivana Kluna. Umrlo je veliko število članov, izmed odbornikov nadvse delavni tajnik Burger Ivan, ki je preminul v internaciji v Nemčiji, in bivši blagajnik Klavs Alojzij.
Izvoljeni so bili: za predsednika tov. Ivan Klun iz Ribnice, za podpredsednika Dolar Ivan iz Kočevja, za tajnico Zorc Olga iz Ribnice, za blagajnika Peterlin Filip iz Ribnice, za gospodarja Pakiž Anton iz Dan in za odbornike Kosler Oskar, Ivanc Adolf, Kos Anton, Burnik Rafael, ing. Rus Alojzij, Tschin-kel Ferdo in Perenič Jože. Za kandidata v Zvezin odbor se postavi Klun Ivan, za namestnika Dolar Ivan, za delegata za glavno skupščino Zveze Klun Ivan in Ivanc Adolf, za preglednika računov tov. Ančik Josip in Debeljak Janez, za njihova namestnika Grebenc Ivan in Novak Ivan. — Lovci so ugotovili, da so se volkovi nevarno razmnožili in da bo treba odpomoči.
Občni zbor 1. d. Trbovlje se je vršil 14. XI. 1945. Dosedanji predsednik tov. Šuligoj na kratko poroča o stanju lova med vojno in po osvoboditvi. Ker zaradi preselitve v Ljubljano imenovani ponovno izvolitev odkloni, se nato izvoli za predsednika Lanišnik Avgust, strojevodja iz Trbovelj. V odbor se izvolijo tov. Berger Jože, Letnik Franc, Kranar Ivan, Levec Ivan iz Trbovelj, Šulin Matko, Klukej Franc iz Zagorja-Toplice, Groznik Jože, Dolenc Stanko iz Hrastnika in Langer Franc ter Pre-merstein Robert iz Radeč, za preglednika računov Radej in Roglič, za namestnika Leskovšek Anton in Jenko
Ciril. Na odborovi seji 19. XI. 1945 je bil za podpredsednika izvoljen Dolenc Stanko, za tajnika Šulin Matko, za blagajnika in gospodarja Berger Jože. Kot kandidat za Zvezin širši odbor se je postavil Lanišnik Avgust, kot namestnik Groznik Jože, za delegata za glavno skupščino Zveze pa se imenujeta Langer Franc in Lanišnik Avgust. — Za lovske zaupnike so bili izbrani Szabo za Radeče, dr. Marko za Loko, Kreže Martin za Čeče, Vrtačnik Jože za Dole, Cuklin Jože za Hrastnik, Funkel Martin za Hrastnik-Dol, Ocepek Štefan za Št. Lambert, Novak Ivan za Št. Gotard. Društvo ima sedaj 202 plačujoča člana.
Občni zbor 1. d. Stari trg se je vršil 25. XI. 1945. Predsednik dr. Stanko Pušenjak poda poročilo o situaciji in lovskih razmerah. Članarina za 1. 1945 se določi na 50 din. Izvolijo se za predsednika Mercina Ivan, za tajnika Ožbolt Ludovik, za blagajnika Levec Janez. Za delegata za Zvezino glavno skupščino se izvoli dr. Stanko Pušenjak, za kandidata v Zvezin odbor se postavi tov. Adolf Milavec iz Cerknice.
Uradno * 1
Narodna vlada Slovenije, Ministrstvo za gozdarstvo. Štev. 3609/1.
ODLOK
za organizacijo državnih rezervatnih lovišč:
I.	Za lovsko reprezentanco države, za vzorno gojitev zlasti velike divjadi, za varstvo in vzrejo redkih vrst ter za znanstvena raziskavanja določam sledeča državna lovišča kot rezervatna lovišča:
1.	»Triglav«, z jedrom dolin Krma, Kot, Vrata.
2.	»Karavanke«, z jedrom državnih gozdov pri Sv. Katarini in Sv. Ani nad Tržičem.
3.	»Kamniške planine«, z jedrom državnih gozdov v Kamniški Bistrici.
4.	»Rog«, z jedrom državnih gozdov na Kočevskem Rogu.
5.	»Snežnik«, z jedrom državnih gozdov Snežiškega pogorja na Notranjskem.
Ii. Ustrezno odmejitev in smotrno zaokrožitev lovišč v naravi izvede odsek za lovstvo pri ministrstvu za gozdarstvo.
III.	Uprava državnih rezervatnih lovišč je neposredno podrejena ministrstvu za gozdarstvo.
IV.	Strokovno ureditev in vodstvo lovišč poverjam odseku za lovstvo pri tem ministrstvu.
Minister: Fajfar Tone s. r.
*
Št. 5923/2.
Nagrade za pokončevanje volkov.
Vsem okrožnim in okrajnim NO.
Zaradi uspešnega pokončevanja volkov, ki so se zelo razmnožili v dobi okupacije, tako da ogrožajo v nekaterih predelih Slovenije ljudi in imovino, razpisujemo
nagrade upleniteljem v višini 1000 din za vsakega pokončanega volka ne glede na spol in starost uplenjene zveri.
Splošna določila za izplačevanje nagrad so:
1.	nagrade za uplenjene volkove se bodo izplačevale v času od 1. novembra 1945 do 31. marca 1946;
2.	uplenitelj mora najkasneje v roku enega meseca po uplenitvi volka predložiti potrdilo svojega KNO o tem in kožo pokazati kot dokaz uplenjene zveri okrajnemu gozdarju pristojnega okrajnega ljudskega odbora; tudi volkove, uplenjene pred 1. januarjem 1946, je treba za izplačilo nagrade naknadno prijaviti v teku enega meseca po objavi tega razpisa;
3.	okrajni gozdarji so dolžni podatke glede resničnosti potrdila preveriti, pri tem ugotoviti starost in spol pokončane zveri in konec vsakega meseca zbrane
podatke zaradi izplačila nagrad in vodstva statistike poslati temu ministrstvu;
4.	nagrade se bodo izplačevale tudi upleniteljem volkov, ki so bili pokončani v skupnih ali oblastveno organiziranih pogonih na volkove;
5.	pokončani volkovi so last upleni-teljev.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Minister za gozdarstvo: Janez Hribar s. r.
*
Ljubljana 31. decembra 1945. Predmet:	Št. 6419/1-45.
Odmejitev in razmejitev okrajnih zakupnih lovišč.
Za ureditev lovstva v Sloveniji po sodobnih načelih in v skladu z osnutkom bodočega Zakona o lovu Slovenije odrejam, da se vsa okrajna zakupna lovišča, med katere spadajo vsa lovišča, z izjemo drždvnih, na novo odmeje in določi njihova površina po sledečih navodilih:
1.	Okrajni narodni odbori v sodelovanju s tamkajšnjim lovskim društvom oziroma z lovci tistega kraja sestavijo komisijo, ki izvede razmejitev tako, da bodo lovišča čimbolj zaokrožene lovske enote. Zato naj v komisiji sodelujejo vešči lovci iz tistega kraja, katerim so lovske in terenske razmere do podrobnosti poznane. Po možnosti naj delo v komisijah prevzamejo lovci sami in naj jih okrajna oblast po svojem lovskem oziroma gozdarskem strokovnjaku le nadzoruje in jim daje smernice.
2.	V ta namen naj si NO priskrbi terenske karte, če mogoče v merilu 1:50.000 ali vsaj 1:100.000, v katere naj vešč risar zariše meje s črnim tušem. Obenem je priložiti jedrnat opis določene meje (glej tč. 10 zadnji stavek).
V sporazumu s katastrskim razdelkom je izračunati površine posameznih lovišč po največji praktično dosegljivi natančnosti, zaokroženo pri končni vsoti na 10 ha.
3.	Meje lovišča naj bodo čim na-ravnejše, predvsem grebeni ali doline (vodni tokovi), dalje železnice, ceste, stalni gozdni preseki in sploh stalne značilne naravne ali umetne črte v terenu. Meje naj bodo potegnjene velikopotezno, tako da so v naravi čim za-znavnejše in se ne zgubljajo v terenskih malenkostih.
Pri tem je treba po možnosti upoštevati navade glavne divjadi tistega lovišča z ozirom na prehrano, zaklonišča, letna in zimska bivališča divjadi i. p.
4.	Meje lovišč naj načelno ne prestopajo meja okrajev. Če je pa to zavoljo naravnega zaokroženja neizogibno, tedaj čim manj.
5.	Ločujemo državna in državna re-zervatna lovišča ter okrajna zakupna lovišča.
Zakupna lovišča se dele v nižinska (mala), pretežno v nižinskih legah, kjer prevladuje polje in mala divjad (površina 500 do 2000 ha), ter višinska (velika), največ v sredogorju in visokogorju, kjer prevladuje gozd ali goličave in velika divjad (površina 1000 do 5000 ha).
Izjemoma more biti površina do 10 % izpod ali do 20 % iznad določene površine. (Glej čl. 4, 5, 7 osnutka zakona o lovu.)
6.	Posamezna lovišča je imenovati po največjih naseljih, ki leže v njih, višinska lovišča tudi po značilni gori ali dolini (čl. 8 osnutka zakona o lovu). Lovišča je poleg imen zaznamovati z zaporednimi številkami, in sicer nižinska (mala) lovišča z arabskimi, višinska (velika) z rimskimi številkami.
Zaporedne številke lovišč je vpisati tudi v terenske karte. Seznam lovišč naj vsebuje zaporedne številke lovišč, imena in površine.
7.	Komisija za odmejitev naj najprej s sodelovanjem prizadete državne uprave oziroma uprave državnih rezervat-nih lovišč odmeji državna lovišča in državna rezervatna lovišča (kjer meje
zadnjih še niso določene), v kolikor so te meje skupne z zakupnimi lovišči.
Pri razmejitvi je treba upoštevati posestno mejo državnega sektorja, vendar je odločilna zaokroženost in naravna odmejitev, in sicer po možnosti tako, da je razmejitev čim manj v teritorialno škodo ene ali druge strani (čl. 7 osnutka zakona o lovu).
8.	Državna lovišča (po čl. 4 osnutka zakona o lovu) morajo imeti najmanjšo površino 500 ha nepretrganega zemljišča. Ako so meje takega predela nenaravne, se popravijo po možnosti tako, da dobi kompleks lovsko zaokroženost v površini, ki je čimbolj enaka oni posestne površine.
9.	Vsa razmejitvena dela vrše komisije za odmejitev oziroma okrajni NO pod nadzorom okrožnih NO, katerim predloži končne operate v odobritev. V primeru nesoglasja vrišejo okrajni NO predlagane spremembe z rdečo barvo v terenske karte. Dokončno odloča ministrstvo za gozdarstvo, ki daje preko odseka za lovstvo tudi vse potrebne informacije in podrobnejša navodila.
10.	Po gorenjih navodilih izdelane predloge za odmejitev lovišč s terenskimi kartami je predložiti ministrstvu za gozdarstvo v odobritev do konca februarja 1946.
Okrajni NO naj določi svojega pooblaščenca, ki bo lahko osebno dajal ministrstvu podrobna pojasnila glede razmejitve in v primeru, da bi okrajni NO ne mogel dobiti potrebnih kart za vris lovišč, to izvrši ministrstvo v svojih kartah po navodilih pooblaščenca.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Minister za gozdarstvo: Janez Hribar, s. r.
Lovski koledar za januar
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	7.44	16.26
15.	7.42	16.42
Mesec je 3. v mlaju, 18. v ščipu.
Februar
Lovci geniju Prešernu
S smrtjo Prešernovo pred sto leti smo vstali Slovenci kot narod. Njegov nesmrtni genij, podan v kristalni čaši poezij, nas je dvignil med kulturne narode Evrope. Hkrati s svojim živim domoljubjem je budil v tistih mračnih časih narodno zavest, ki so jo clo tedaj »obdajale utrjene skale«. V tedanjih »temnih zarjah« Slovencev se je pesnik spraševal:
»Kaj da čast očetov glasa nima v pesmah starih dnov, kaj da v zgodbah zdajiiga časa brati slave ni sinov?«
Navzlic temu njegova vera v Slovence, Slovane, v človeka in človeštvo ni klonila. Saj temu in vsemu, kar je lepo in plemenito, ter svojim prijateljem govori v »Zdravljici« slavnostni govor, visoko pesem bratstva, ljubezjii in zvestobe. Prva pri tem pa mu je domovina in jo takoj v uvodu pozdravi:
»Bog našo nam deželo,
bog živi ves slovenski svet. ..«
Svoji ljubljeni domovitii želi, da bi bila srečna, da bi obogatela; boli ga, ker njegov narod še tava v kulturni nebogljenosti, da
»Cvetlice naše poezije stale,
do zdaj so vrh snežnikov redke rožice ...«,,
da je bil narod razprt, zasužnjen in si zato ni mogel pisati blesteče zgodovine kakor drugi večji narodi, kajti
»Obložile očetov razprtije s Pipinovim so jarmom sužno ramo; odtod samo krvavi punt poznamo, boj V it ovca in ropanje Turčije.«
V tej ljubezenski bolesti do nesrečne domovine, ki je teptana in zaničevana, imenuje Ljubljano »ljubicb nebes in sreče«, čeprav vidi, da bodo »po Krajni, Korotani, prelita jezera krvi«:
»Šest mesecev moči tla krvava reka,
Slovenec že mori Slovenca brata —
Kako strašna slepota je človeka!«
Danes, ko gledamo in premišljujemo smrtno težke čase naših narodnih osvobodilnih bojev, smo si svesti njegovega proroškega genija, ki je sto let naprej kazal na golgolo naroda, na izdajstva, ko je brat predajal brata krvniku za Judeževe srebrnike, ko so lastni sinovi vadljali za domovino, za smrt Slovencev. »Kako strašna slepota je človeka!« Ti, po lastni krvi zavrženi ljudje se niso zavedali in niso razumeli, da
»Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi.«
Danes razumejo. Danes tudi mi vsi razumemo pesnika in v »Uvodu h Krstu« njegovega junaka, Črtomira — včerajšnjega partizana — borca za svobodo. Kako čudovito se njegova prispodoba sklada s komaj preživelo resnico. Velikanska premoč sovražnikova tukaj in tam, obkoljeni, brez tuje pomoči, zgolj boj na življejije in smrt! Ali niso v »Uvodu h Krstu« veličastno podani
partizanski boji, n simbolu Črtomirove čete — borba Slovencev
za prostost in življenje? Partizanski boji so bili drugi veliki punt
Slovencev, v katerem so končno zmagali. To je pesnik-prorok tudi
napovedal, da	.
'»vremena bodo Kranjcem se zjasnile,
jim mir še zvezde kakor zdaj sijale...«
In to bo tedaj, pravi pesnik,
»ki rojak prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak/«
Živi jen jepisci nikjer ne povedo, da bi bil Prešeren lovec. Toda tudi nam lovcem je dal pouk s svojim vzgledom. Kajti koder koli je hodil po svoji zemlji, je imel odprte oči in ušesa ter srce za vse okoli sebe in zlasti za naravo, ki jo je na primer tako-le opisal:
'	»Tam lepe rožice cveto,
vesele tičice pojo, se plašne srnice pašo . ..«
Posnemajmo ga v tem pogledu.
Ko gremo na lov, vzemimo s seboj njegove »Poezije« in zunaj v prosti naravi bomo šele spoznali, kako mojstrsko je orisal stvari, ki se nam zde malenkostne in kako zanimive in važne postanejo v čudoviti melodiji njegovih besed. Poslušajmo njegov nasvet, ki nam ga daje v »Orglarju«, ki
»Pesmi svoje med stoglasne v gozdu zliva ptičev kore, od prihoda zlate zore, dokler sonca luč ne vgasne . ..«
Posnemajmo orgljarja v njegovi, ljubezni do ptic za ohranitev in nego naše divjadi!
Življenje divjadi, njene navade in odnosi do lovcev mu niso bili neznani, kajti sicer ne bi bil zapisal, da
»pobegnil tak sem, kakor srna plane od lovcev v prejšnjih časih ostreljena, ko spet se strelcev truma ji zelena prikaže in jo spomni stare rane.«
Zato je tudi dolžnost slovenskih lovcev, da se po svoje oddolžimo našemu največjemu geniju ob prvem kulturnem prazniku, ki ga obhajamo v svobodni domovini. Tovariši lovci, naj nam Prešeren ne bo v mislih in pred očmi samo te dni, temveč naj
živi z nami vedno in povsod. Zelena bratovščina naj, kjer koli je v družbi, vedno izpolnjuje njegovo zadnjo željo, izraženo v »Zdravljici«, da pijemo »d njegovo opombo« in pa kakor on pravi:
»Na zadnje še, prijaflji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat’li, ki dobro v srcu mislimo; dokaj dni naj živi
vsak, kar nas dobrih je ljudi!.. .«
Ob 97 ti osmrtnici, slava mu!
S. Lapuh
Nekaj o muflonu in njegovih sorodnih vrstah
Med številne pri rod ne zanimivosti favne zmernega toplotnega pasu in mrzle arktike spadajo brez dvoma razne vrste divjih ovc, ki predstavljajo ponekod samo privlačno redkost tistega kraja, drugod pa pomenijo še važen činitelj v narodnem gospodarstvu.
Glede na geografsko razširjenost in fiziološke posebnosti omenja Brehm A. (IV. Bd., Die Siiugetiere, Leipzig 1930) štiri tipe, ki se dele vsak v več sorodnih podvrst: 1. evropsko-malo-azijski tip muflona, 2. stepni tip, čigar predstavnik je a r k a 1 -ovca, 5. centralno-azijski, ki je najmočnejši; njegov najodličnejši predstavnik je kašgar in 4. tip azijskega skrajnega Vzhoda in severnoameriškega Zapada, katerega predstavnik je debeloroga ovca.
Še v zgodnjem diluviju (ledena doba) je bila po srednji in zapadni Evropi — tja do Anglije — razširjena evropska divja ovca, kar je ugotovljeno po ostankih kosti. Od srednjega diluvija dalje pa se drži le še po obalnih deželah in otokih Sredozemlja in danes se z njo lahko ponašata samo še Korzika in Sardinija.
Poleg jelena pritlikavca (cervus elaphus corsicanus), ki ima le 80 cm plečne višine, je na omenjenih dveh otokih tudi muflon (ovis musimon) — kakor se ta vrsta divje ovce že imenuje — vsega upoštevanja vredna divjad, ki pa je je, žal, vedno manj. — Muflon doseže težo našega gamsa; visok je 65 do 70 cm, v dolžino meri do 120 cm, repa pa ima 10 cm. Že pri četrtem
mesecu starosti začno samcu poganjati rožički, ki pa povsem dorastejo šele z dvanajstim letom; dosežejo dolžino — merjeno po krivini — 80 cm, tehtajo pa do 5 kg. Samo enkrat upognjeni štejejo do 40 prečnih gub. Tudi samice so rogate, vendar nosijo mnogo šibkejše roge. — Poletna dlaka je gladka in kratka, le samci nosijo pod vratom grivo kakor jeleni. Barva je poleti lisičje rdeča, medtem ko bela pokriva trebuh, notranje strani nog in prednje dele glave. Ušesa so siva in belo obrobljena, rep pa je močno temno rjave barve. Barva samice ni tako pestra. Prebarvajo se v jeseni, ko dobe gosto volneno podrast, ki jo ščiti izredno mastna dlaka. Zimska obleka je temnejše, kostanjeve barve. Mladiči so poleti svetlo, pozimi pa temnorjavi.
Spolno zrelost doseže ovca že pri 18, oven pa šele pri 30 mesecih. Samice nosijo po 5 mesecev, povržejo v začetku maja po eno jagnje, ki sledi takoj materi, čim je staro eno uro. Če pa jagnje pogine, si samica kmalu poišče ovna in na jesen ima že drugega mladiča. — Za časa prska, ki traja na Sardiniji od konca avgusta do oktobra, na Korsiki pa od konca septembra do decembra, se zbirajo v trope od 15 do 30 glav; ovni se napadajo v zaletu na 20 m tako, da se trk rogov sliši na precejšnjo daljavo. Zmagovalec postane gospodar tropa, vodstvo pa vedno prevzame kaka stara, izkušena ovca.
Mufloni so otroci gora, ki jih na teh otokih ne manjka. Ni pa izključno skalna žival, kajti brez gozda mu ni obstanka. Živali namreč čez dan počivajo v gozdnem zatišju, zvečer ožive in gredo na pašo, ob sončnem vzhodu pa se spet povrnejo na svoja ležišča. — Hranijo se s trdo travo, vresjem, borovnič-jem in bodičjem, v jeseni jim gresta v slast tudi želod in žir.
Lov na muflone ni lahka stvar, ker imajo dobro razvita čutila. Kljub temu pa so jih zaradi okusnega mesa, kože in rogov že močno iztrebili. Da obvaruje to redko divjad pred popolnim iztrebljenjem, je državna oblast izdala potrebne lovsko-zakonske določbe.
Že pred dobrimi sto leti so se izvršili poskusi kolonizacije v inozemstvo. Tako si jih je 1. 1840. nabavila avstrijska vlada za živalski park v Lainzu pri Dunaju. Naselili so jih tudi na Nemškem, Češkem ter na Ogrskem v Belih Karpatih. Uspehi so bili povsod dobri. — Mladiči so v ujetništvu zelo krotki; ko pa dorastejo, postanejo objestni, posebno samci, ki se lotijo čelo človeka. V ujetništvu se uspešno mešajo tudi z domačo ovco. Mladiči-bastardi so še prav posebno zanimive živalce.
Od evropskega se razlikuje azijski muflon (o vi s orien-talis) v glavnem po tem, da je telesno krepkejši, izvzemši onega,
ki živi na otoku Cipru in je manjši od evropskega. — Razširjen je po Mali Aziji in Transkaspiji tja do Perzije.
*
Vzhodno od tod: po Beludžistanu, Afganistanu, Tibetu, ruskem Turkestanu in Transkaspiji pa živi stepna ovca (ovis vignei), ki jo smatrajo za prednika domače ovce in tvori glede na plečno višino (80—90 cm) ter po obliki rogov prehod k veliki ovci centralne Azije. — Samci imajo normalne rogove z močnimi prečnimi nabreklinami, samice pa nosijo precej šibkejše. Značilna za ovna je močna podvratna griva, ki je navadno črno-belo mešana, pri starcih pa bela; zgornji deli telesa so poleti rdečkasti, pozimi sivi, spodnja stran, noge in rep so pa beli. Za plečem ima temno liso. — Samice in mladiči so zgoraj sivorjavi, spodaj pa svetlejše barve.
V	transkaspijskih stepah živeča in prav do Kaspiškega morja segajoča stepna divja ovca je a r k a 1 (ovis vignei arkar), ki je velika žival z močno sploščenimi sprednjimi ploskvami rogov in ima belo podvratno grivo. Drži se v večjih tropih kot druge vrste ovce, navadno od 60 do 100 glav, našteli pa so jih že tudi do 200!
Po rogovih posebno zanimiva k opisanemu tipu pripadajoča je tako imenovana krožnoroga ovca (ovis vignei cyclo-ceros). Veliki rogovi, ki so močno vsaksebi razkrečeni, tvorijo široko, odprto spiralo, konici pa sta obrnjeni navzven. — Nje domovina je Pendžab, Beludžistan in Sind. Živeč v goratih pokrajinah si poišče travnate predele. — Drži se v tropih od 3 do 30 glav. Sanici poleti samotarijo, sicer se drže tropa. Prsk pade v september. Ovca stori 1 do 2 mladiča. V ujetništvu uspeva, se plodi in tudi meša z domačo ovco, podobno kakor muflon.
*
V	visokogorju centralne Azije, nekako od Nepala (južno pobočje Himalaje pod M. Everestom), Buhare (ob reki Armudariji zap. od Uzbekistana) in Altaja pa preko Tibeta, Mongolije in severovzhodnih gorskih predelov Sibirije pa tja do polotoka Kamčatke (med Beringovim in Ohotskim morjem) je po številnih podvrstah zastopana največja od vseh tako imenovanih argali ovca (ovis ammon L.). —
Po barvi je zgoraj sivorjava, spodaj bela. Temna proga na lakotnicah se slabo odraža. Pod vratom pa tudi po hrbtu poganja samcu griva iz nepredolgih res.
Argali ovci pripada deset podvrst, ki se ločijo predvsem po rogovih.
Te vrste dosežejo plečno višino 120 cm in se odlikujejo po izredno močnih rogovih, po katerih slovi zlasti pa m irska ovca ali kačgar (o v is ammon poli), katerega rogovi — po krivini merjeno — imajo od 172 do 187 cm dolžine, njih obseg pri korenu pa znaša 36 do 40 cm! Odkril jo je že Marko Polo, najimenitnejši raziskovalec in potopisec izza konca XIII. stoletja, ki poroča, da so, koder je ležal sneg, pastirji njena okostja in rogove grmadili na velikanske kupe, ki so služili popotnikom za kažipote. — V dolžino meri 2.04 m, glava je dolga 35 cm, rep pa 11 cm; v teži doseže do 230 kg.
Ta vrsta divje ovce se izogiba vlažnih krajev in gozdnatih pogorij in se najrajši drži obrastlih temen, polic in krnic visokogorskega sveta. V tem pogledu prednjači kašgar, ki so ga opazovali celo do 6000 m absolutne višine; — le kadar pritisne sneg, se te ovce pomaknejo niže.
V	območju Altaja žive ovčje vrste med 600 do 1000 m nadmorske višine, medtem ko na polotoku Kamčatki precej niže.
V	nasprotju z mufloni je argalis ovca podnevna žival. Ob prvem svitu zapuste svoja od vseh strani dobro zavarovana ležišča pod grebeni in vrhovi ter se podajo po pobočju navzdol do podnožja, včasih v gorske doline. Proti poldnevu splezajo v pečevje, kjer prežvekujoč preleže popoldan. Šele pod večer se podajo spet na pašo, si poiščejo slanih mest in gredo pit. Večerne zarje pa jih najdejo spet v njih stalnih ležiščih.
Ovni žive ločeno od tropa — v družbi ali posamič, — le za časa prska se mu pridružijo. Posamezne skupine štejejo do 15 glav. Prsk pa se vrši glede na klimatične okolnosti v različnih krajih časovno kaj različno. Tako pade v jugovzhodnih predelih Visokega Gobija v avgust, na Pamirju v pozno jesen, v jugo-zapadni Sibiriji pa v sredino oktobra. Borbe med ovni se odigravajo na podoben način kakor pri muflonih. Ovca nosi 7 mesecev; mlajša stori enega, starejša pa dva mladiča. Jagnje, ki le nekaj ur staro že lahko sledi materi tudi po najbolj strmih stezah, ostane do naslednjega prska pri njej.
Argalis-ovca ima vse čute izredno dobro razvite, poleg tega jo odlikuje prisebnost kakor tudi previdnost. Vendar niso preveč nezaupljive, kajti neredko jih je mogoče opazovati, kako se pasejo pri čredah živine. So tudi izredno radovedne, tako da jih včasih premamijo lovci, ki jih love le na zalazu, s tem, da obesijo na grm ali skalo kos obleke. Divjad obleko zaverovano ogleduje, lovci pa jim na ta način po ovinkih pridejo za hrbet. Sicer pa je lov nanje v splošnem silno naporen in zahteva izurjenega lovca in dobrega strelca.	(Sledi konec.)
Ivan Dolinar
Lisice bodo ropale
Že od prve svetovne vojne dalje opazujem delo in razvoj lisic. Starejši lovci vemo, da so se lisice že med prvo svetovno vojno močno razmnožile in je bilo treba nekaj let, da se je znižalo število na ustrezen stalež. Da ugotovim kar v začetku: Lisic sme biti le za potrebo kot »snažilci revirja«, na vsakih 1000 ha največ tri. Po prvi svetovni vojni jih je bilo v gorskih revirjih gotovo 10 do 15 in jih naposled ni bilo mogoče drugače zatreti kakor s strupom.
Kakšna je lisičja hrana, ve vsakdo kadar gre za kure, katere krade lisica z dvorišč, ni pa vsem znana tista, ki si jo mora trdo prislužiti v gozdu in na polju. Tu požre lisica vse, kar je količkaj užitnega — od srnica do kobilice, od ribe do raka v vodi, od mrhovine do črva in od jabolka do jagode. Ob normalnem staležu pač najde vso to hrano. Ne smemo pa prezreti, da je lisica pasjega plemena in kot taka roparica.
Ako bi bil jaz samo na strani kmeta, bi lisico ščitil. Saj ne škoduje kmetu, če požre toliko in toliko zajcev na leto, če zadavi prenekaterega nebogljenega srniča, če izprazni gnezdo divje kure, jereba, fazana, četudi s kokoško vred. Z gospodarskega stališča ji moram dati blagoslov, saj vlovi še nebroj gozdnih in poljskih miši. Mislim pa, da bi tudi pri gospodarstvenikih nič ne dosegel, če bi se zavzel zanjo, ker ena sama domača kokoš kriči po neizprosnem maščevanju.
Da pa zadostim naslovu, moram poseči daleč nazaj — 20 in več let.
Pri opazovanju še pred prvo svetovno vojno:	Lisica —
stara seveda — je prignala v juniju mesecu srniča iz gozda navzdol na planinski pašnik. Srnič je tegobno pivkal, privabil mater, katera se je togotno zapodila za obema, dohitela lisico, ki je bila že tik pri srniču, jo napadla s sprednjima nogama ter jo odvrnila od mladiča. Ta lisica je menda že poznala srnine parklje, ker se jim je poskušala spretno umikati, pri tem pa se je še vedno poželjivo ozirala za srničem, ki se je medtem umaknil zopet v gozd. Boj med srno in lisico je ostal neodločen. Srna je sicer ostala na mestu in udarjala z nogo ob tla kakor hitro je hotela lisica zaviti v smer za srničem. Pri tem je lisica včasih še preteče zarežala, napasti si pa srne le ni upala. Naposled jo je počasi odkurila v drugo smer, da si poišče lažji plen ali pa drugo priliko za napad. Ta desetminutni film se je odigral v časih, ko so bile lisice še v pravem razmerju z drugo divjadjo.
Druga slika: Približno 20 cm visok sneg in že dalj časa huda zima. V novo zapal sneg sem šel citat naravo. Pri obhodih po revirju sem večkrat opazil lisičji sled, ki je kazal, da ima lisica desno prednjo nogo od železja ali od strela pokvarjeno. S to nogo je lisica samo »pikala« v sneg. Ko hodim po kolovozu ob gorskem, nad lm visokem plotu, opazim, da je prišla pravokotno na plot iz pobočja hriba stara srna. V nasprotju z običajnim skokom čez plot, se je s težavo zmašila skozi plot, pri čemer je pustila na plotu cele kosme dlake. Pri natančnejšem opazovanju in pregledovanju sem našel nekaj kapljic krvi. Kaj je srni, sem se seveda moral vprašati. Začudil pa sem se dvema lisičjima sledovoma na desni in levi od srninega sledu. Sledova sta peljala skozi režo v plotu, toda sta se na drugi strani zopet razšla desno in levo daleč proč od srninega sledu, navidezno kakor bi se za srno sploh ne zmenila.
Naj skonstruiram celo dramo kakor mi jo je pokazal sneg. Na mali planoti, pod katero se je pasla družina srn, sta se sešli dve lisici. Menda bi pretiraval, če bi trdil, da sta prišli na dogovorjeni sestanek, da se pomenita o uspešnem skupnem lovu. Zgovorna snežna odeja pa ni mogla molčati. Takoj na planoti sta se lisici zopet razšli, se plazili od dveh strani na srno, ki je bila najbolj izpostavljena nenadnemu napadu. Lisicama se je napad posrečil. Ena, ali obe, to se ni dalo dognati, je vrgla srno ob tla, jo ranila, ne pa popolnoma premagala. Najbrž v boku ranjena srna se je zapodila navzdol. V začetku je vodil sled lisic po sledu srne. Kmalu pa ste se lisici razdelili. Kakor je bilo videti, sta se razšli samo zato, da preprečita srni povratek k družini. Tako sta prignali srno po precejšnjih vijugah do že imenovanega plota. Od tu dalje sem šel samo po srninem sledu. Četudi sem dramo pričakoval, vendar sem upal na rešitev srne in podcenjeval prebrisanost lisic. Srna se je obrnila globoko nizdol v grd jarek z robidovjem in grmovjem, nato pa strmo poševno navzgor na mesto, kjer je bila navadno tudi lovska streža. Sled lisice, ki se je odcepil levo od srne, se je malo pred tem mestom zopet združil s srninim; na parobku pa se je drama dovršila. Tu je čakala druga lisica s pohabljeno nogo, ki se je odcepila desno od srninega sledu ter imela skoraj polovico krajšo pot do tega parobka. Lisica, ki je bila na levi strani, je imela torej vlogo gonjača. Kako se je izvršil končni napad, se seveda ni dalo razbrati. Da pa je srna končala pod lisičjimi zobmi, je pričal povaljan sneg, množina dlake in krvava mesnica.
Zakaj opisujem ta dva prizora tako natančno? Saj je podobnih lisičjih roparskih napadov nebroj! Prvič sem oba dogodka
opazoval sam, drugič pa današnji stalež lisic daje meni kakor slehernemu pravemu lovcu misliti.
Medtem ko se je v prvi svetovni vojni izvrševal lov le z manjšimi omejitvami, so se vendar lisice zelo razpasle, je sedanje stanje obupno. V kolikor sem pač mogel, sem opazoval razvoj lova med to strašno morijo, debatiral o lovu v taboriščih, zaporih, v gozdu in drugod, prišel sicer do zaključka — saj je vseeno, četudi ves lov vrag vzame, samo da se narod reši — vendar mi je ljubo in drugim tudi, da še vidim nekaj srnic in da si jih ohranimo tudi za bodoče. Ali bo to mogoče? Ne vem! Čeprav srn ne bomo streljali, nam jih bodo uničile lisice! Ne vseh, gotovo ne! Vendar pa bodo stalež tako zdecimirale, da si več let ne bo opomogel.
Od junija dalje precenjujem stalež divjadi in me lisice vedno bolj skrbijo. Ne 10—15, tudi 20 in več lisic pride sedaj na 1000 ha (Na malo nad 2000 ha lovišča smo do sedaj ubili 14 lisic, pa se še nič ne pozna). Da, celo po poljih jih lahko najdeš. Mladiče so imele na vseh koncih in krajih do neverjetnosti. Nujna posledica bo, da bodo padle lisice po srnjadi, ker jim bo pri takem številu moralo zmanjkati hrane. Zajcev je malo, jerebi so tudi redki, jerebic skoraj ni, le srnjad je še vsaj v tukajšnjih revirjih ostala v precejšnji množini. Toda pri tej srnjadi ni treba bolničarjev! Srnjad je zdrava. Prepričan sem, da napadi lisic na srnjad v letošnji zimi ne bodo redki. Kje je rešitev? Strupa bržkone ne bomo dobili, na brakadah jih ne bo mogoče dovolj razredčiti. Saj ni psov in tudi lov se ne more še sistematično izvrševati. Ostane torej edino sredstvo — čakanje pri luninem svitu. Tukajšnji lovci smo se že domenili, da bomo napravili ponoči nekako fronto ter prestregli lisice, kar se jih bo prestreči dalo. Eno noč bomo blokirali en del lovišča, drugo noč drugi del. Uspeh ne bo stoodstoten, vendar pa hočemo rešiti vsaj nekaj divjadi in dosti kurnikov neljubih gostov.
Dr. Anton Debeljak:
Živalski priimki v Slovencih
(Nadaljevanje.)
Zvitorepka pogosto bavka v našem imenstvu: Lesica, Lesičar, Lesičnik, Lesjak, Lesiack, Lisac, Lisec, Lis ja (k), Lesjak. Liska, Lisica, češ. Liska. Iz germanščine Fuchs(jiiger), Fuks, Fux.
Po svojem bivališču (jazba) nazvani zaspanec se oglaša iz priimkov: Jazbec, Jazbic, Jazbar, Jazbinšek.
Na tem mestu se spomnimo, da so nekdaj izobraženci svoje ime kaj radi prevajali v kulturnejše govorice, n. pr. Schwarz-erd — Melanchthon, naš Petelin — Gallus, Virnik — Pegeus (najslavnejši pravnik 16. stol., iz Polhovega Gradca), ali pa so prevod dodajali prvotnemu imenu, n. pr. Zois von Edelstein, Scheriau v. Kranichshain na Koroškem, ob prekrstitvi se nekateri možje podpisujejo 10 let z obojnim imenom: Urbanaz-Urbani.1 Tako skuša razložiti svoj patronimik učitelj Jedrlinič iz Omišlja kot spojitev hrv. jedro in grš. linon (jadro). Sklop mu zveni kakor nem. pridevnik azurblau. — Ako se naš Košmerl ne bo dal pojasniti kot kos+merlo, ker ni tržaškega izvora (pač pa utegne tičati v njem: čmrlj, črnel j, šmelj, s predpono ko: ga-vran, kavran, kakukavica, kavrna), moramo pa pribiti, da so se ljubljanski meščani v starih zapiskih po dognanju arhivarja Fabijančiča izmenoma pisali zdaj Slana, zdaj Reif, zdaj Jazbec, zdaj Dachs, kakor se je pač zavrtelo beležniku. Imena še niso bila ustaljena. Eno pa je gotovo: Nemec se ni pojazbečil.
Priimki kot Dachs ali Dax in Taks sami po sebi še ne pričajo, da gre pri takih družinah za mešance. Pristni Slovenci so zlasti tedaj, kadar ime vsebuje obči pojem, privzet iz tujščine: Cimperman, Tišler, Šefman (Schiffmann = čolnar) itd. Iz zamejstva pa so vsekakor Dakskobler, Dakskofler in podobno.
Germanski koren je prodrl v romanščino. Iz njega je imel naziv Tesniere, frc. prof. na ljubljanskem vseučilišču, iz domovine Torkvata Tassa pa so k nam priseljeni Tas(s)otti, Tasotto, Tassini.	^
Tvorec meščanskega romana v 18. stol. v Franciji, A. Fure-tiere, poteka v imenu iz furet (lat. fur = tat), kar je šlo v nem. kot Frettchen, od tod v štajerščino kot vretica, bela podlasica,
1 V sestavku Onomastica italiana e straniera poroča Meridiane di Roma 5. XI. 1940 o takem prevajalstvu novejše dobe, zlasti med romanskimi narodi: Johann Wolfgamg Goeithe je postal Gian Lupo G.
Jasica. To bi mogla laiti podlaga za priimek Lasič, a je bržčas obrušen Vlašič.
Smradni svat dekor, ki v manj pravilni pisavi »dihur« Nemcu daje priliko zamenjavati ga z »die Hur«, se na vzhodu govori thor, thornica = lltisfalle, na Češkem tchof, na Poljskem tcliorz, odonod priimek- Thorževski. Soznačnice smrdak, smrdet, smrdl jivec, smrduh (ar) ne nastopa jo v naši patronimiki.
Ljudje kot Kun (a), Kunac, Kuna j, Kun (e) c itd. so potomci ne po domačem kuncu, niti po roparici kuni, marveč po Konradu. Vendar štajerska izposojenka madra — germ. Marder se je s kožuharstvom zatrosil tudi v romanske dežele — po vsej priliki živi v priimku Madrič ali Madritsch. — Zgolj arhivski vir bi mogel dognati, kaj predočujejo Ratz, Rac, Race. Po nem. narečjih pomeni Ratz: gosenica, podgana, delior, kuna, hrček. Poslednji straši po krstnih listih kot TTerček. ali verjetneje izpeljan iz podstave Franc, pr. Frček, F(e)rčko, F(e)rčnik in dr.
V	naših gozdih je ris izginil, v nomenklaturi pa še dije Ris. Ali ima jezikovni stik z njim Rismaul, ne vem. Kaj pa Res? Dvoumen je nem. Luks ali Lux. Povečana oblika Luksa ga potiska med izvedenke iz Lukeža. Tja ga je uvrstil i. St. Bunc (SN 20. III. 1945).
Kralj živali, oroslan ali lev, jo je že davno potegnil z naše celine, toda kot ime in obenem priimek ima še trdno življenje: Leon, Leonov se zdi pribežnik iz Ukrajine, kamor spadata predvsem Levčuk in Levčenko. Naš Lev (e) c je mnogoznačen: 1. rak, ki se je olevil, mehkuž, torej isto kot Mausar, Maus(s)er, Mavsar, Mavser; 2. gozdni škrjanec; 5. risopes, ujedež, lisavt, ris: 4. levak, levičar. Poleg stoji Levič. Njegovo, oroslansko veličanstvo nahajamo še v sestavljenkah: Leonhard in Lienhart, Lenarčič, Lenard(a), Lenardič, Lenardon, Lenaršič, Lenart(ič), Lenče (k), Lenčič, Lenhart, Lenič, Lenk (h), Lenko (vič), Lenošek, Lenščak, Lenz, Linardič, Leonardi (s), Line, Lin(c)lmrt, Linkič, Lin-kitz in dr. Nastopa tudi brez glave: Norčič, Nardin, Nardoni...
V	omenjeni tipkani zbirki »Priimki na Slovenskem« vidim tudi Leonpold. Glas n je tu bržčas pomotoma vstavljen. Leopold je dal na Štajerskem: Lipold.
Leopard, pard, panter ne služijo v onomastiki, kajti Panter je kot Pantar kovač, ki dela pante (Tiir-band); na vzliodu cika morebiti tudi na sorodnika.
Toliko pogostejša pa je pardova sorodnica mačka, katere naziv izvajajo iz Marije, nekateri pa iz ciganščine (Treimer, das tschechische Rotwelsch, 1937), na primer: Macak, Mačak, Mačič, Macan, Maculi, Macun, Macur, Mačur. Mačus. Mačuz,
Machius (it. pravopis), Maci, Maček, Mačkon, Mačkovec, Mač-kovšek, Mačnik, Mačoro, Mačuka, Matzun in pod. Ob priimkih Muc (ek), Mucelj, Mučič omenimo, da pozna tudi laščina izraz mucia, mucina (mačica), v Alzaciji pa je Mutz vsaka skopljena žival, žival z okrnjenim repom, kebasta kokoš. A ko bi se izkazalo, da je Muc iz inozemstva, bi bil isto ko K(e)rn, Krnjec. Narečni rezijanski izrazi: toča, toča, točak ne odsevajo iz priimka Točaj in Točaj, ki poteka iz tolčaj (pest ali šakelj lana). Priimek Mrnuh utegne biti mrmravec, ki prede in mrmra kakor mišejedka, pr. Mrnjavčeviče v srb. narodni pesmi in naš glagol mrnjavkati = mijavkati. Lahko je pa tudi iz Marin. — Goriški tujec in tujica (po klicu tuj! tuj!) ni vrstim priimku Tujec 1 in Tujec, pr. Otujac, Hotujec.
Keltski izraz za živalskega mladiča, prevzet v lat. kot cat-(t)us, ima vrstnika v starosl. kotel j = maček, kot j ka = mačka, kotva = sidro, maček, nem. Kater in Katze, it. gatto. Priimek Kočka je morda češki, kot domačin pa pomeni: L kvočka, koklja, 2. koče j, prašiček. Naš Kat(t)ern ni nemški Kater, ampak Katrin sin. Niti Katze ni zastopana s: Kac, Kač, Katz, Katzak, po mojem stoji pred nami obrušeni Kacjan, Kocjan. Iz Italije nam je prišel Gatti.
Dočim se rimski priimek Catulus sloveni »Pešec, Pesič«. sem ob naših priimkih Pesek, Pesič, Peško, Pes(s)erl, Pesel(j), Poseli (e) 1, Pešel(j), Pešl pomislil na Pestel, skovan na podlagi Se-bast-ijan. Iz napačne podmene, da gre za pastirjevega pomočnika (pes ima ime po pašnji), se je rodil še Pesjak ali Pisjak, utegne pa biti potvorjen Bezjak, Bizjak. Medtem ko Psarn ali Psarm izhajata prejkone iz osnove Absalom — tako so se pred stoletji pisali v Ljubljani — se zdi Ker iz madž. naziva »slednik«, Lajovic je po dr. Tumi klicar, ki je na ves glas oznanjal čas za delo, isto je Lojevec in Vajevec. Koder je lahko Kodre, Kodrič, Kodran itd., Hertiš menda ne bo hrt, temveč hretiš = smrčim, Čuček in Čučka nimata nič opraviti s cuckom, ampak cikata na moža, ki Čučka, t. j. z blagoslovljeno svečo zagovarja kačji pik (Pleteršnik pod »čučkati«, Jutro 2. II. 1941). Inačica Cucek je pač tuj pravopis, enako Zuzig (Žužek), Čoki ali Čokelj(c) je le v ciganščini in češki liantirski »pes«, pri nas ga je zvezati s Čok.
Pohlevni kuža sicer renči iz imen Kuzelički, Kuželički, Kuželj, a pomislimo, da Slovenija vsebuje naselja Kuželič, Kuželj-(evec), vir za rečene priimke. Od kod pa Sukič? Ako je iz Rusije oziroma Poljske, more biti iz »suka«, kuzla (prasorodno s »canis«). Latinec Avidienus Canis je dobil svoj vzdevek.
psovko, kot »ciničen« (pasji) mož. Zanimiv je sivolasi profesor Hund iz Wittenberga, ki je kot dekan objavil razpravo o sive-nju, nakar so mu skovali ta verza:
De cane, cane decane, canis, De canis, cane decane, cane ... (O psu, sivi dekan, poješ; o sivih laseh, osiveli dekan, poj.)
Es canis atque canis de canis, cane decane.
Quin cane de canis, cave, decane Canis ...
(Ti si pes in prepevaš o sivih laseh, sivi dekan; le nikar trobiti o si ven ju, dekan Bevskač.) ^
Često se nahaja očetno ime: Jelen, Jelen (e) c, Jelen (č)ič, Jelenik, Jelenko, Jelinčič, Jelinek, Jellenig, Jalen. To narečno obliko Ljubljančan sklanja s polglasnikom v zadnjem zlogu (na vzhodu se govori: soseska mu je jalna = zavistna, vse je jalno in nestalno = varavo). Pri Srbih bi tak patronimik mogel izvirati iz grščine, od koder imamo tudi mi svojo Alenčico. Na rukačevo »milostivo« cikata Košutnik in Košuta. Od severa so se priselili med nas: Hirsch(l), Hirschenfelder, Hirschler, Hirsch-mann, Hiršel, Hiršenfeldar, Hiršman, Hiersche, Hierše, iz starejše nemščine morda Hiris. Iršič je domač, iz Jeršič. Zagrebški lovo-pisec Ilirtz ima alemansko (švicarsko) rodno ime, ki pomeni jelena.
Presenetili so me priimki Gams, Gamšek, Gamze. Naj res mislimo na krpuljo, divjo kozo? Predrimska beseda camox se je ohranila po vseh srednje- in zapadnoevropskih pogorjih, to pa z začetnim g- v Špan. gamuza ter n. Gams, Gemse; prvotne j ši k- se drži v piemontskem kamus (od tod it. camoscio), lomb. kamoč (od tod it. camozza), pr. še Kams, Kamšek, Kamuš-(ček), Kamuš(č)ič, Kozorog. Ali od Komus = samsov, bikar?
Zveza med občim pojmom gams in rodbino Gams je navsezadnje nemara taka kot med Špan. ultraistom (futuristom) Gomezom de la Serna in slovenskim priimkom Serno, Sernec, Ser-netz, Srna, Srnčnik, Srne (c), S(e)rnel, Srnovršnik, Srnka: golo naključje. Je mar bohoričica kriva, da so nastali priimki: Zer-nec, Zerno, Zrn(e)c, Zrnel, Zrnič, Zrnko? Sožitje oblik z- in s-dela sumljivo sorodnost priimkov z rogatim srnjakom, nazvanim v stvn. reia. Ta in rimska Rhea sta kar slučajno slična našemu priimku Reja, Reya, ki očividno kaže rjavca. Pojmovni izrazi namreč često služijo za ime: Čas, Dobrota, Hudina, Mahkota, Mehkota, Malota, Milost (iz Malosta?), Naglast, Naglost (od tod Naglas), Praust in Pravst (ako iz pravost in ne iz prost), Potura (potvora), Prihoda, Skaza idr.
Stritarjev »dolgouhi in rjavi« se neredko sreča po krstnih knjigah in drugih listinah: Za j (e) c, Zajic, Zaic, Zaič, Zajiček,
Zajčnik, Zajko, Zetz?, Setz, Sec, Sei(t)z, Saiz, dalje Zavec, Za-vecz, Savec, Savetz, iz tujega lovišča pa Ha (a) s, Hosel, Hasel-(bacli, -bauer, -bock) in pod., če niso po izrazu za lesko.
Ljubki glodavec, ki toliko zabava tivolske šetalce, je ovekovečen v rodnih imenih Vevar, Vever, Levar, Lever. Koroška vigorica jih nima. Veverka je dekle v Jalenovih Bobrih.
One druge, »nočne veverice«, ki jih po ljudski vraži hudič pase, so pogostejše: Polh, Povh (e), Puh (ek). Dvoumen je Puhar ali Puher: 1. polhar, 2. goba puhovka, 3. najbrž nem. Poclier, kamnosek (pri Kranju so klesali mlinske kamne). Napak je pisan v Pregljevem »Šmonci« Polše, treba je Povše ali Pavše, Pavel (Breznik, KMD 1942, 70).
Pograj(e)c je Polliograjec, Pograje pa se zdi pisna napaka v Lajovčevem seznamu.
Iierček je bržkone Frček, Franc, ne glodavec, a primerjaj rus. Hom jakov in homjak (hrček).
Čsl. vydra, glasovno sorodna grški hydri, se nadaljuje v poljski družini Wydra (Trbovlje), druge se podpisujejo Widra, Vidra, Vider (a js), Vidrais, Vidrajs, Vidra jz, Vidrih, Wider, Widrik. Nastavki -as, -ajs, -avs večajo pomen debla: Juras in Ju res, Brdavs, botrajs. Od tod priimki Andrajs, Berdajs, Šmajs (Šme, Šimen), Venca j z idr.
Povodnjak, ki ga je za naše kraje v starini popisal leposlovec Jalen v Bobrih, a ki je po Evropi skoraj izginil, ni mogel priplavati v naše rodoslovje.2 Tu bivata le doseljenca Biber in Bobrecki, a še Biber oziroma Beber diši po rastlini: piber(ec), bedruc.
Privandranec Maulvvurf očitno podpira misel, da je naš Kert imenovan po žužkojedu krtu, čigar naziv pomeni »gibek, nagel« in ki kuka iz patronimika Krtinar. Je li tudi štajerski Kartin od onod? Nejasen mi je Kertel(j): ako je iz inozemstva, utegne biti okrnjen Riickert (hessenslco »golob«).
Podlesnik je mož, nastanjen pod gozdom, a Podlesek je mnogoličen: 1. kaleč lešnik, 2. raznoimenska rastlina (Koštial, ŽiS XX 269), 3. sloka, kljunač, 4. polh, gozdna miš.
Ako obvelja zadnje, ima soznačnice: Miš(ka), Mišica, Miše (c), Mišic, Mišček. Poslednji, morda celo vsi zgledi so lahko iz Mihael: Miščič, Miščinsky, Mišetič, Mišič, Mišigoj, Miš jak, Miškec, Miškot, Miškulnik. Prav blizu jim stoje nasledniki prekmurskega Ljutomisla: Mis(elj), Misigoj, Misgur, Mizgur, Mis(i)ja. Misjak, Misle(j), Mislovič, Missia, Misson.	(Sledi konec.)
2 Dr. S. Bevk, Živalstvo v. Evropi (Razglednik Jutra), Po živalskem svetu.
Šumi
Lot in šport
(Napisano pred vojno.)
Lov, v kolikor sam ni šport, sili lovca, da se poslužuje nekaterih športnih veščin, zlasti pri lovu v snegu ali na vodi, kjer uporablja smučanje, veslanje in podobne spretnosti za boljši in lažji lovski uspeh. Lov ni zgolj šport, ker ni sam sebi namen kakor je to navadno šport. To je razlika. Toda šport v službi lova zopet ni zgolj šport in zato je predvsem lov v snegu ali na vodi kar najbolj mikaven, kjer se zimski športnik-lovec s pridom poslužuje svojih veščin.
Ko pokrije mehki pršič polje in gozd in zamrznejo mlakuže in stoječe vode, pritisne želodec košatorepo lisico k naseljem, ob nezamrznjene potoke, na gnojišča in kolovoze, kjer si išče prigrizkov za dolge zobe, ki jih dela glad.
Lovec-snuičar ji je brez napora za petami po sledu, ki izdaja njene nočne pohode, pa tudi njena dnevna skrivališča.
Tovariša lovca ji na hitrih smučeh zlahka sledita sicer ure hoda daleč, v sončno, zarastlo reber. Opoldne zlekne lisica rada svoj kožuh na sonce, vrhu zatišne skale, kjer je veter odbril sneg, da na mehki blazini suhe trave in mahu udobno in brez skrbi dremlje. Kajti daleč je do vasi, snega je debelo in še volk ga ne gazi rad, kaj šele kmetič, ki ima butare pod streho in mu je v zapečku prijetneje.
Pa jo zmoti sredi dremavice čudno švistanje, da se zimskega sonca pijana hipoma zravna in srepo motri okolico. Mokri smrček živahno giblje in preiskuje mlačne pljuske vetra, ki od spodaj prinaša rahel sumljiv dah po človeku. Čez čas se pod njo utrne skozi grmovje temnomodra senca, da se ji od strahu naježi dlaka. Za trenutek ostolbi, nato sunkoma vrže kvišku rep, se scela med skokom v zraku obrne in prihuljeno smukne v sneg. Spoznala je nenadno prikazen, ki jo je prej napovedal ostri nos. Po nekaj ročnih skokih zmanjša hitrost v gibčen korak in po mačje previdno leze skozi mehek sneg navkreber, da se ji rahli pršič ne osiplje preveč na ogreti kožuh. Pod vrh proti sedlu se smuče, kjer je že tolikrat molila fige lovcu in njegovemu kratkonogemu lajaču »Piku«, ko se je skozi tesen med skalami po gostem ščavju in praproti zmuznila na varno. Beli dolgi brki se ji ježe kakor da se smeje v brk bedaku, ki šari pod njo in mu ponavlja ono, ki pravi, da je lisica kunštna
zver . .. Veter gre z n jo po soteski, kar ji sicer ne ugaja, ker ne more z nosom tipati pred se. A spremeniti se ne da, ker je sumljivi dali pod njo vedno vsiljivejši. Pa ni skrbi, saj ubira varno, preizkušeno pot, ki jo je tolikrat rešila...
Toda sneg je potlačil grmovje in praprot, ki zato ne moreta več prikrivati rdečega kožuha begunke, ki je v hipu presenečenja sredi dremavice na to kar nekam pozabila. Svesta si varnosti je brezskrbno prespala sončne ure, ko je lovec drsajočih korakov po velikem ovinku zastavil umik v soteski. Sunkoma je sedaj ustavila korak, ko je nenadno zmanjkalo kritja in spoznala je svojo zmoto ter zaslutila ukano. Tisti hip se ji je zdelo, da se je zganila nad njo ob skali senca, od katere je švignil rahel, svetel oblaček. Telo se ji je napelo kakor struna, ki sproži puščico. A še preden se je mogla pognati, jo je vrgel skeleč udarec s pokom v sneg, da je zakrvavela mehka belina...
Na lahkonogih smučeh je lovec ugotovil, da rdečelična tetka obiskuje vsako noč potok, ob katerem stiče za pticami in odpadki, ki jih prinese voda iz vasi. Ob luninem svitu se je pognal na smučeh v sneg in proti čalcališču, ki si ga je priredil na drevesu ob potoku. Popoldne je bil še potegnil od gozda v dveh smereh proti čakališču vlečko s kosom v gnoju sparjene mačke. Več kilometrov dolgo pot po snegu z zaudarjajočo vabo je lahko hitro opravil. Pozno zvečer so ga tiho prinesle smuči do čaka-lišča, kjer jez drevesa upihnil grešno dušo v rdečem kožuhu ...
Ob oblačnem in čemernem zimskem dnevu, ko je iz dolgočasja po malem naletaval sneg, so nesle smuči lovca na dolg obhod čez dol in breg. Na ugodnih mestih, kjer je vedel, da domujejo rade lisice, je oponašal zajčji vek, ki mu prazen želodec zvitorepke težko odoli. Kako z lahkoto je drsel z brega v breg, švigal na smučeh sem ter tje in zmagoval dalje, za katere bi sicer potreboval večkratni čas najnapornejše hoje ali pa bi ostal kar doma za pečjo.
Kaj so lovcu v smuku razdalje, če gre stikat za lisico ali za racami! Race so plahe in čuječe ptice, ki si ne puste kar tako do živega. Tem manj, ker se preko zime drže v tropah in dvajset ali petdeset parov bistrih oči še vse bolje vidi kakor en sam. Zima pritisne race na ozke kopne bregove toplih vodnih tokov in stoječih voda, dokler tudi te ne zamrznejo.
Čakanje v mrazu, da vpadejo race na pašo ali ko preleta)o po toku vode gor in dol, je malo hladna zabava. Zato lovec izrabi meglene dni ali kadar sneži. Tedaj ne vidijo tako bistro in možno se jim je približati in jih presenetiti na strelno razdaljo.
Ob metežu in megli race tudi niže preleta j o in ne opazijo tako hitro nevarnosti. Najuspešneje je, da sta pri takem lovu dva, oziroma štirje, če je tok tako širok, da strel ne seže od brega do brega. En ali dva lovca zalezujeta po toku navzgor, druga dva ali eden pa nasproti. Če vstanejo race prezgodaj za strel, lete tudi po strelu navadno ob toku in drugemu pred cev. Seveda mora lovec izrabljati vsako kritje, ki se mu nudi.
Ako ni premraz in jasen dan, ko race ne drže, je pa dobro, da se strelec ali dva na ugodnem mestu ob toku prikrijeta in čakata, medtem ko od obeli strani proti njima drugi gonijo, da race preletajo. Na vodi sedečo raco streljati je itak zguba, kakor letečo od spredaj, ker se šibre odbijejo od trdega perja in raca nudi majhen cilj. Zato lovec pusti, da raca prileti vštric njega, da strelja od strani in od zadaj. Raca je izredno trdna in če ni zadeta v glavo ali osrčje, je na vodi često zgubljena. Tako, ki pade v vodo z razbito perutnico, ali se ranjena pošev spusti na vodo ali še dviga glavo, je treba takoj popraviti z drugim strelom, sicer potone in se zarije v dračje in bičje ob bregu, da je ni dobiti. V ledeno vodo namreč ne moremo pošiljati psa, če imamo kaj srca do živali, ker se prehladi in si nakoplje bolezen. Zato treba poskrbeti, da je na večjem vodotoku nekdo pripravljen s čolnom, ki prestreže in ujame ustreljene race. V manjši vodi zadostuje dolga palica.
Na kopnicah, okrog toplih vrelcev in na ozimini je tudi možno čakanje, kamor prihajajo race na pašo. Za zalezovanje v snegu služi dobro tudi bel plašč, ki malo prikrije lovca. Pri stikanju ob vodah in pri čakanju na kopnicah se lovec često sreča z lisico, ki lovi in zalezuje na svojo pest.
Posebno zabaven je lov v čolnu, na počasi in mirno tekočih vodah ali jezerih. Sicer z gugajočega se čolna strel ni ravno siguren, a dosti zabave je in ognja. Komur se smilijo naboji, naj ne hodi v čolnu na race. V meglenem vremenu ali snežni mečavi neslišno drse čolni z veslačem in enim ali dvema strelcema po gladini jezera. Po premišljenem načrtu se od vseh strani približajo skrivališčem v bičevju, tako da posamezne dele obkrožijo in zajamejo. Nekaj čolnov splava v bičevje, da dvignejo race, ki se po nekaj strelih rade razprše in raztrgajo trope, da si posamič pomagajo iz zagate. Zaradi megle in snežnega meteža se ne dvignejo visoko in vpadajo v bližnja, še mirna zaklonišča, kjer jih lovski pogon znova zajame. Strelci morajo biti previdni in streljati samo kvišku, zaradi nevarnosti za tovariše. Zlasti so nevarni streli v vodo, kjer se šibre odbijejo in pa v trstje, kamor ni videti.
Po končanem pogonu je treba vse bičevje temeljito preiskati za zgubljenimi in zastreljenimi racami, ker je nečastno pustiti, da nedolžna žival trpi po nepotrebnem smrtne muke, na drugi strani je pa plena škoda.
Če so race na prosti vodi, se jim skušajo čolni s strelci približati iz daljave od vseh strani in jih zajeti med se v krog. Pri preletanju kroga pokažejo potem strelci svoje spretnosti. Spreten pa mora biti tudi veslač, da s sunki ne zbije lovca iz ravnotežja, ko sedi, kleči, ali v večjih čolnih, tudi stoji in tako kak gorečnež ne pljuskne v vodo namesto race, ki jo navadno, če se čoln guglje, zgreši.
Čisto brez mokrote itak ne gre, ker je treba zajemati ustreljene race, zraven pa sneži ali prši iz megle. Sicer pa sta slab ribič in nič boljši lovec na race, ki ostajata pri svojem poslu suha in ne lačna. Kdor se boji mokrote, nahoda, revmatizma in drugih takih lovskih prijetnosti, naj ostane raje za pečjo in v mislih skozi okno klati race iz zraka.
In ko je lovec dovolj premočen, zamenja čoln s smučmi, nategne stremena in zdrči domov, da si po poti zopet ogreje otrple ude in z zdravim gibanjem prežene iz sklepov trganje. Zraven se mu razigra dobra volja, da se potem pri zadnjem pogonu v krogu svojih tovarišev tem lažje otaja srce, po uspešnem in lepem zimskem lovu in športu.
Tako sta si lov in šport dobra tovariša, ki dvigata prijetnosti in užitek lovskega in športnega udejstvovanja.
ROVE S T
Ivan Matičič
Na ltazrvanem
(Nadaljevanje.)
(Manjkajoči del priobčen v »Lovcu« 1. 1941, št. 1, 2, 3 in 4.)
Njegovi sprehodi na Razrvano so postajali spričo tega nekam bolj klavrni. Občutil je, da je vedno bolj osamljen v tem svojem prizadevanju, ker ako končno še samega gospodarja mine veselje, tedaj pomeni to toliko, kot da je konec življenja na Razrvanem.
Ne, ni bil osamljen. Še ena edina duša je, ki ga razume in z njim deli veselje in žalost. Lija ga ni zapustila. Ona mu je bila zvesta družica v njegovih bridkostih, z njim je sočustvovala ter ga celo bodrila. Mimo tega ga je še bolj pogosto spremljala na njegovi poti ter mu dejansko pomagala nositi breme. Ona ga ljubi in ji je vseeno, kam njega vleče: skozi zeleno polje po belih stezicah, po tihih potih za vrtovi ali v divjo džunglo med zverine. Ona gre za svojim ljubim kamor mu drago.
»Nič ne maraj, Tilen moj ljubi! Čeprav ti tudi gospodar odreče nadaljnjo podporo za Razrvance, jih bova pa sama oskrbovala.« Tako mu je prigovarjala nekoč, ko ga je spremljala proti njegovemu ljubemu kraju.
»Ja, kako, s čim?«
»Eh, jih bova že kako,« skomigne Lija dobrodušno. »Hrane je dosti na svetu, sleherno bitje se preživi, pa bi se ti kosmatinci ne?«
»O, saj sami se bodo, brez skrbi, ali to je zelo tvegano.«
»Eh, glavno je, da se preživijo, najsi na ta ali na drug način.«
»Helie, ti si mi pa zares širokogrudna! To bi se reklo po domače, da pride lahko na vaš vrt kdor hoče in vam hruško otrese.«
»Naj pride, če hoče, ako jih je lačen.«
Fant ji zdajci pošepne na uho: »Kaj pa če pride v tvoj štibelc, Lija, in ti srce n ropa?«
»Ga ne more več, sem ga že tebi dala.«
»Pa imaš morda še kaj drugega?«
»Ne, nič nimam več, vse sem tebi dala...«
Dekle skloni glavo in ga poredno pogleda izpod obrvi, on jo pa objame in toplo poljubi.
»Veš, dragica,« ji reče potem, »ako kdo kaj uropa, mora škodo poravnati ali pa nositi kazen, taka je na svetu postava.
Dokler imajo naši kosmatinci dobrega zaščitnika, ki plačuje škodo za njihovimi pustolovščinami, tedaj se jim ni bati hudega. Kadar jim pa ta zaščitnik odreče podporo in naklonjenost, tedaj pa joj njim. S tistim dnem postanejo brezpravna raja, vsakdo ima pravico preganjati jih, in sama oblast jih izroči sodbi ljudstva, ako jih nočemo pobiti mi sami.«
»No, če je pa tako, potem se bova morala pa zelo pobrigati zanje. Jaz bom storila vse, kar bo v moji moči. Doma bom vse hruške in jablane otresla zanje, to bo že nekaj zaleglo, nekaj si pa bodo morali pač pomagati sami.«
»O, saj si bodo, brez skrbi. Če drugega ne, si bodo lizali tace, to je zanje najbolj varno in nikomur ne delajo s tem škode. Ali kaj, ko ti pa ta zlomek ne mara lizati tace, ampak še rajši ti liže med ali pa kri. Toda tudi z medom bi še nekako šlo. Ako se zakadi med čebele, se zakade pač tudi one vanj, ako se pa zapodi med čredo, tedaj je pa ogenj v strehi!«
Tako sta počasi ugibala dalje to in ono. Ko sta se pa približala Razrvanemu, tedaj sta pa utihnila in svoje misli in stopinje usmerila k studencu. Lija je zaostala za korak in močneje ji je pričelo utripati srce. Tilen pa kakor bi se bližal domu, nobenega strahu ni občutil. Ko je prišel do krmišča, je pričel miren razkladati slaščice iz oprtnika. Kar nenadoma se pa zasliši iz bližnje globanje neki revs, tako da oba pri priči obstaneta. Brž nato se pa zavali iz globanje medvedka in lomasti naravnost proti njima.
»Jezes, Tilen!« zavpije Lija in plane Tilnu za hrbet.
»Pazi, pusti mi roko!« se zgane Tilen, strese sadje iz nahrbtnika in se naglo umakne. Mislil je, da bo zverina popadla slaščice, ali v naslednjem trenutku je uvidel, da je položaj nevaren. Zver se je vrgla namreč preko krmišča proti njima. I ilen v zadnjem trenutku naperi puško in ustreli v zrak, misleč, da bo s tem zver kolikor toliko oplašil. Ali predobro je že poznala medvedka te jalove strele. Samo spela se je na noge, a se še bolj besna vrgla naprej. Tilen se je umikal ritenski, s hrbtom kril dekleta, a spredaj pazil na kretnje zveri. Ponovno je upalil strel, toda tudi to pot brez haska. Zver je še huje zarenčala in kazala svoje ogromno zobovje. Tedaj je tudi njega popadla jeza. Za hrbtom mu drhti dekle, pred njim tuli medvedka kakor obsedena.
»Hudič te vzemi, mrcina!« zakriči Tilen besen.
V tistem trenutku mu je namreč stopil ves položaj pred oči. Tako torej: glavo si ubijam zate, zagovarjam te, ščitim, moledujem zate in za tvoj zarod kakor za nikogar na svetu, pa me
tako nesramno sprejemaš! Ugonobiti me hočeš torej za to mojo dobroto in ljubezen, ki ti jo izkazujem polne oprtnike! — Te misli so mu burkale po glavi, medtem ko se je venomer umikal pred njenimi šapami. Že ji je naperil cev na glavo, samo pritisk na petelina — in ona bo na tleh. Še poslednjič bo vzrojila, potem pa padla ...
»Kleta mrcina!«
»Ubij jo, Tilen!« mu zapoveduje dekle izza hrbta.
»Da, ubijem jo!«
»Sproži, kaj še čakaš!«
Rresk! Strašno je zagrmelo...
Skozi dim je videl Tilen, kako se je zver stresla, se sunkovito dvignila, zazibala se nekajkrat, potem se vrgla k tlom.
»Auuu!« Strahovito je zatulila, z glavo se naslanjala na šapo.
V tem se je pa začulo renčanje njega. Doli okrog krmišča je begal in najbrž si ni bil na jasnem, kako se razvija boj. Res da je bil naklonjen Tilnu, ali svoje stare pa tudi ne bi hotel prepustiti pogubi. Kaj naj napravi torej? Naj pomaga starki ali oskrbniku? To je, da njo odžene na krmišče. Naj gre rajši uživat, kar jim je oskrbnik prinesel.
»Auuu!«
»Na, Rjavha, naa!«
Tilnu se je zasmilila, ko je tako presunljivo tulila. Najrajši bi priskočil k nji in ji obvezal rano.
Toda ona ga je prehitela. Nenadoma se je vzpela kvišku pa se besna vrgla naprej.
»Pazi se!« je kriknil Tilen dekletu. Kajti vedel je, da ni večje opasnosti od ranjene zveri.
»Ja, kaj je nisi zadel?« se je čudila dekle. »Streljaj! Ubij jo vendar!«
»Za deblo!«
Z drhtečo roko je naperjal puško —- in kmalu je zopet zagrmelo. Zver je stresla še poslednji svoj srd proti lovcu, nato se je zavihtela naokrog in po treh nogah odšapala nizdol proti krmišču. Fant in dekle sta gledala izza debla in videla, kako ji je šel stari naproti. Pred njo se je postavil na zadnje noge, si jo skrbno ogledal pa brž vtaknil nos k njeni ranjeni šapi. Ona je milo zajavkala, s čimer mu je potožila svojo bridkost in svojo onemoglo jezo; on je pa sočutno grmavsal okrog nje, skušal jo je spraviti h krmišču, da bi si potešila svojo tegobo. Ali ona ni marala ničesar, bila je globoko užaljena, ker ji ni bil prišel na pomoč, ampak jo je mahedravec pustil, da se je sama borila, dasi bi bila v svoji borbi skoraj podlegla. Ne, ona
ne odpusti tega zlepa kocinarju zanikrnemu. Jezna je zarevsala vanj, pa užaljena odšapala proti brlogu.
No, kakor ti drago, šavra stara, si je mislil on pa se lotil sadja. Le čemu ti je bilo treba znašati se nad oskrbnikom, ki ti je prinesel slaščic? Zdaj si pa izkupila, kar si iskala. Prav ti bodi, trapa nataknjena! Da bi še jaz nosil šapo v žerjavico, ne, nisem tako trčen kakor izgledam. — Tako je pomišljal Rjavs pa z užitkom cmokal hruške in krhlje.
Ko se je Lija oddahnila ter si nekoliko opomogla, je rekla: »Ja, kako si pa za božjo voljo meril, Tilen, da je nisi zadel? Saj ni dosti manjkalo, da naju ni mrcina raztrgala. No, nekaj takega pa še nisem doživela! Ta ti pa strelja v zrak, da bi jo preplašil. Veš, res ne vem, kaj bi ti rekla.«
»Saj sem jo zadel, kaj nisi videla?«
»Ja, kam?«
»No, v šapo. Kaj nisi videla, kako jo je ucvrla po treh. Na, glej, kako je oškropljeno s krvjo.«
»Kako pa da si jo samo v šapo?«
»Res, da sem bil že ciljal v glavo. Samo še trenutek — in ne bo je več, sem si mislil. V zadnjem hipu sta mi pa stopila na misel njena mala, ki bosta izgubila mater... Ne, ne, nisem mogel! V poslednjem hipu se mi je cev povesila — in krogla ji je usekala v šapo.«
»Kam si pa meril v drugo?«
»Zopet k tlom. Mislil sem, da se ji je zarila v drugo šapo, se je pa menda le v zemljo.«
^No, zelo si tvegal sebe in mene!«
»Res je, a odgnal sem jo pa le. Veš, žival ni neumna, mislila si je, bolje, da jo odkurim s celo glavo, kakor pa da jo nazadnje še izgubim. Ko je namreč okusila prvo kroglo, tedaj je šele spoznala, kako nevarno je bosti se z lovcem. Dozdaj je poznala samo strašilne strele, in si ni mislila, kako ta reč nevarno kavsne. Prepričan sem, da bo šavra odslej bolj previdna. Nekaj dni si bo lizala taco, pa bo dobro; stavim pa, da se mene ne bo več lotila.«
»Misliš? Vse mogoče, toda iz varnostnih ozirov bi jaz predlagala, da greva lepo domov.«
»Tudi jaz sem teh misli. Ne zato, da bi se bal, temveč zaradi nje, ker je ne maram več razburjati s svojo navzočnostjo, in pa končno spričo starega, ker želim ostati z njim prej ko slej v dobrih odnošajih. Zato je najbolje, da kar lepo odrineva.«
Toplo je objel Lijo čez pas — in odšla sta iz divjega kraja.
TOVARIŠI SODELAVCI!
Do sedaj se vas je odzvalo tako malo, da bo naše glasilo moralo zaspati, če se dopisi izdatno ne pomnože. — Ur.
Novi časi — nove dolžnosti. Pustimo v pozabljenje vse grozote preteklih štirih let in se zamislimo v sliko na prvi strani »Lovca« prve številke. Povsem jasno mi je, da pričujoča zvezda, katero lovec ves vzradosčen pozdravlja, ni prišla sama o<d sebe, temveč je terjala stotisoče, celo milijone mladih življenj, med njimi mnogo dobrih in poštenih lovskih tovarišev. Ne mislim pri tem, da bodo pozabljeni orni, kateri so dali svojo dragoceno kri za novo luč, ki se je dvignila izza goira, marveč vse ono, kar nam je grenilo naše življenje preteklih let. Ko na eni strani pozabljamo, se -nam na drugi strani odpirajo nove misli in želje, katere bodo odrinile vse, kar je bilo slabega im zaničevanega, rodile nam pa boljšo in srečnejšo bodočnost. Da bo pa treba misli iin želje pretvorili v kri in meso, da bodo iz njih postala
dejanja, je pa sveta dolžnost vseh pravih i;n poštenih lovcev, da bomo začeli takoj pri korenini uravnavati rast mlademu deblu. Zavedajmo se in izkažimo se vredne duhu novega časa. Podpirajmo vse, kar je dobrega za splošno korist, grajali pa bomo vse, kar nam ni všeč. Na podlagi priborjene svobode, enakopravnosti im ljudske oblasti nam je dana za to dovo-lj-na podlaga. Pri teni imam v mislih Uredbo o začasnem izvrševanju lova, katera pa bo itak v kratkem izgubila veljavnost. Mislim, da si naš doigo-uhec še nikoli v svojem življenju ni tako želel lovopusta ko letois. Da ne govorim o iztrebljenju srnjadi, kateiro je doletela ista usoda. Skrajni čas je že bili, da je izšla prepoved o uničevanju srnjadi. Ko sem prečita! tozadevni odlok, is-e mi je po eni strani umirilo lovsko srce, na drugi strani
sem pa imel razne občutke, ker sem pogrešal v njem takojšnjo nastavitev zapriseženih lovskih čuvajev. Razumljivo je, da bodo vsi pravi lovci spoštovali odlok in se ga točno držali, vsi drugi pa bodo na račun teh uganjati svoije sramotno početje naprej, v prepiri Čanju, da jih ne bo nihče nadziral. Tovairilši lovci, naša dolžnost je, da gremo na delo in da prekva-simo take ljudi, kateri še danes ne zaslužijo, da bi jiih nazivali lovce. Prirejajmo lovske sestanke in navadimo jih na čitanje lovske literature.
Pred menoj leži prva štev. »Lovca«, katero je pač vsak pravi lovec težko pričakoval. Vse priznanje piscu uvodnega članka. Ne morem pa mimo tega, da se ne bi dotaknil članka pod naslovom »Živalski priimki v Slovencih«. Ker stoji pred nami nov kadeir kandidatov, bo pač naša dolžnost, da bomo postregli tem ljudem v resnici s poučnim gradivom in ne s. članki, kateri za nais iin za vzgojo naraščaja nimajo nobenega smisla. Ne samo to, kar pisec tega članka priznava sami, da je čitanje takih člankov oziroma prouča-vainje suhoparno., marveč zdi se mi škoda prostora, katerega zavzame tak nepomemben članek. Ko bi bil sam takšnega mnenja, hi mogoče skušal zadevo prezreti, tako pa jiih je mnogo, katerim se je zdelo škoda prostora, poisebno pa še zato, ker se bo stvar nadaljevala. Ni moj namen, da s temi ugotovitvami mogoče žalim pisca tega članka ali pa da mu hočem okrniti sloves, katerega si je na tem polju pridobil, marveč je namen ta, da se lotimo dela tam, kjer je najbolj potrebno. To pa je vzgoja bodočega lovca. Če se bomo zavedali tega, bo naše delo rodilo uspehe in s ponosom bomo lahko gledali v bodočnost, v nov rod lovcev idealistov.
Tovariši lovci — oglašajte s-e s poučnim gradivom, prispevajte k lepi povesti, opisujte lovske doživljaje, povejte pa tudi vse, kar vam ni všeč.
Robert Lampreht.
»Obilen lovski blagor!« V drugi polovici meseca decembra 1945. leta je bil moj lovski tovariš E. K. na lovu na gamse v lastnem lovišču »Cajnska planina«, katero meji na Malo kopo pri Slovenjgradcu.
Pri zalezovanju gamsov zasliši nedaleč strel iz vojaške puške, koj nato pa dva zaporedna strela iz lovske puške. V slutnji, da so v revirju nezaželeni gostje — lovski tatovi, opusti takoj svoj prvotni namen in se poda takoj v smer, kjer so padli streli. Ker pa je pokrivala planino že bela odeja — sneg, mu zasledovanje ni bilo težko in tako je prišel po kratkem zasledovanju v neposredno bližino treh nepridipravov — divjih lovcev, ki so bili zatopljeni v nezakoniti posel, t. j. pri delitvi ustreljenega srnjaka.
Kljub temu, da je bila triperesna deteljica dobro oborožena — imeli so namreč lovsko puško na šibre, vojaško karabinko in pištolo brzostrelko —, katero orožje se sedaj nahaja kot corpora delicti pri tukajšnji varnostni oblasti, se mu je zaradi njegove, naglice, hladnokrvnosti in duhaprisotno-sti posrečilo vse tri junake razorožiti, jim odvzeti orožje, plen in nahrbtnike, v katerih se je nahajal na tri dele razdeljen plen.
K plenu, ki je bil vsekakor boljši kakor kak kapitalen gams, mu pač lahko čestitamo, triperesni deteljici pa iz srca privoščimo prav izdatno nagrado pred kazenskim sodnikom za njihovo nezakonito početje.
Želeti bi bilo, da bi tudi ostali lovski upravičenci bili pri zasledovanju vredni našega junaka, ker le pri uspešnem zatiranju divjega lovstva bo mogoče stalež divjadi normalizirati, naravo pa očuvati opustošenja. J. F.
Sodražica konec leta 1945. Kdo ni poznal prijaznega trga, ki leži kakor v neškah na zahodnem koncu ribniške doline. Danes tega trga skoraj ni več. Italijanski fašisti so ga -devetindvajsetkrat bombardirali iz zraka, ga nešte-
tokrat obstreljevali s havbicami in nazadnje ob roški ofenzivi leta 1942 še zažgali. Pa to še ni bilo dovolj. Tudi nemški fašisti, podprti od »slovenskih domobrancev«:, so trikrat prileteli nad Sodražico, da razbijejo še one razvaline, ki so ostale. Čeprav so razbite hiše, požgana gospodarska poslopja, pa Sodraščani niso klonili, in danes svoj trg pridno obnavljajo ob podpori ljudske oblasti.
V narodno-osvobodilno borbo smo posegli prav vsi sodraški lovci. Po osvoboditvi domovine smo se počasi vračali domov. Smo se li vrnili vsi? Ne, našega Jožeta ni. Za časa roške ofpnzive so ga Italijani odpeljali; okusil je grenak kruh internacije v Padovi in Renicciju. Kmalu potem, ko se je vrnil domov, je vstopil v partizanske vrste, kjer je postal komandir čete. Toda komandanti so spoznali, da je Jože velik ljubitelj živali, katere zna zdraviti — podedoval je spretnost in znanje od svojega očeta. Poslali so ga v živinozdravniški tečaj, nakar je postal živinozdravniški poročevalec na komandi mesta Velike Lašče. Dne 8. maja 1944 so domobranci napadli sedež komande mesta, a Jože si je z bombo rešil življenje; ne samo sebi, skozi domobranske vrste se je za Jožetom prebilo še več tovarišev. Naslednjo nedeljo je obiskal svojo družinico. Ko pa se je vračal na službeno mesto, so ga domobranci ujeli, nečloveško mučili in umorili; na povratku so srečali malega njegovega sina, kateremu so povedali, da so mu ubili očeta in tudi naznačili prostor, kje leži. Sinček ga je res našel pod Va-govko, sredi gozda, sredi lovišča, kjer je nekoč živel s svojo divjadjo. Jožeta kot človeka, kot partizana in kot lovca ne bomo pozabili.
Drugi smo vsi. srečno prestali: Naš Adolf je zadnje dni prav po naključju ušel smrti, le nekaj šivov sredi čela bo nosil vedno za spomin na partizansko življenje. .Kukec kot obveščevalec je bil večkrat v nevarnosti, toda
spretno jo je vedno izvozil, čeprav je včasih trda predla. Veselov Jože, že prej možakarski, je pri partizanih postal še resnejši, njegov brat France kot bolničar se pa še udejstvuje na samaritanskem polju. Skoraj bi bil pozabil na Ladota, ki je ob napadu na Kočevje imel prav partizansko srečo. Strel skozi trebuh je bil vedno smrtno nevaren. Lado ga je dobil ravno v času, ko so bile intendantske zaloge Tomšičeve brigade tako prazne, da je imel tudi Lado prazen želodec, kar je bila njegova sreča in se je v dobrih treh tednih zlizal, po enem mesecu pa je že bil v brigadi. Boris jo je pošteno skupil v desno roko, mora se sedaj vaditi, da strelja na levi strani. Jerneje, naš najmlajši, pa poskuša, kako je življenje pri vojakih v mirni dobi, ker še ni bil zadosti dolgo pri partizanih.
V jeseni smo kot preživljeni šli preizkusit psičke, kolikor nam jih je ostalo, kajti tudi med njimi smo imeli vojne žrtve. Psičkom se je poznalo, da so dve leti mirovali, le počasi so se vživeli v lovsko življenje. A le dober mesec je to trajalo, kmalu po Vseh svetih sta najboljša dva — Sokol in Nitra — postala žrtev grabežljivih volkov, ki so se priklatili v obširne gozdove »Velike gore«. — Prišel nas je obiskat tudi naš Nestor in učitelj, tov. doktor, a prišel je le na obisk, pogledat, kako je z njegovimi učenci. Tudi on je vojno srečno prestal in kljub svojim 70 letom je dobro prenesel 7 mesečno internacijo.
Na praznik 8. decembra je brila burja, tako da nismo šli na lov. Sedeli smo v zakurjeni sobi in premišljevali, kako bi bilo, če bi ne bilo tako prekleto mraz. Načeli smo vprašanje, kako bo z lovom v bodoče. Ugotovili smo, da je do tedaj padlo štiri in dvajset zajcev, dvajset lisic in dva jazbeca. Zajcev je v splošnem malo, lisic pa veliko, srnjadi se je obdržalo komaj 15%, jelenjadi pa še dokaj. Naše delo se mora osredotočiti na
uničenje lisic in volkov. Dobili smo kapsule, ki jih bo treba nastaviti, kajti Kukcev jamar ne zadostuje, lisice in volkovi pa ne smejo gospodariti v našem lovišču. Najmanj še toliko lisic mora pasti, kakor jih je doslej. Kože se bodo letos ugodno prodale in bi bilo najprimerneje, da se vse kože prodajo skupno in tudi izkupiček skupno porabi. Plačajo naj se izdatki za strelivo in kapsule, ostali izkupiček pa naj bi bil osnovna glavnica za izdatke naše lovske družine v bodočem lovskem letu. Ni nobenega dvoma, da bo domače lovišče vzela v zakup naša lovska družina. Treba bo plačati zakupnino, treba bo nastaviti lovskega čuvaja, ki mora imeti tolikšne dohodke, da bo od njih lahko preživljal sebe in družino in da se bo posvetil samo lovišču. Tu bo zadosti dela, ker moramo priti v nekaj letih na nekdanji stalež srnjadi, zajcev in tudi jelenjadi. Za divjad je treba skrbeti skozi vse leto, da boš šel čez nekaj let spet z veseljem v lovišče in da ne bo tako kakor danes, ko si srečen, če v snegu najdeš sled srnjadi.
To so misli, ki sva jih z Adolfom razložila ostalim tovarišem. V- načelu so- sprejeli ta predlog, le za letos naj bi oni, ki bodo pokončali več roparic, dobili za svoj trud primero nagrado; končno je obveljalo, da dobi vsak, ki bo uničil lisico, volka ali jazbeca, eno tretjino izkupička za kožo, ostali del izkupička pa gre v blagajno lovske družine.
Srnjadi skozi prihodnjih pet let ne bomo streljali, le skrbeli bomo zanjo pozimi in spomladi, da se razmnoži. Vsak od članov lovske družine bo imel najmanj enega lovskega psa, družina pa si bo iz skupnega denarja nabavila psa za delo po krvnem sledu.
Tako smo se domenili, tako smo sklenili in tako bomo tudi delali. L.
Kako je lovil nemški okupator po naših loviščih. Bilo je 24. maja 1942. Postajal sem po svojem sadnem vrtu iin se oziral po bližnjih gričih. Zbujal
sem spomine na pretekla leta, ko sem s puško na rami hodil po svojem lovišču.
Najrajši sem opazoval srnjake in njihovo sveže zraslo rogovje. Tako me je prevzela misel, da sem takoj drugo jutro vzel v roke košaro s pretvezo, da pogledam za gobami. Prišel sem že precej globoko v lovišče, ko čujem nedaleč nad menoj oster strel s kroglo. Ne oziraje se za strel, sem hodil sem im tja kakor da iščem gobe. Kar zaslišim, da nekdo prihaja iz smeri strela. Kmalu spoznam znanega lovskega diktatorja, ki se je polastil našega lovišča, nas vse pa razen nekaj izdajalcev odslovil. Ko me zagleda, pride naravnost k meni in me po nemško vpraša, kaj da iščem. Odgovorim mu, da gledam za gobami, če že kaj rastejo. Koj nato ga vprašam, če ni nič uplenili, ker je streljal. Odgovoril mi je, da je zgrešil srnjaka. Ko ga vprašam, če je že čas za odstrel srnjaka, se odreže, saj je vojna, in odide proti domu. Saj je vojna, mi je šlo po glavi, pa se odločim, da grem v smeri strela, če ni kaka sled, da bi ugotovil, kaj je nemški Mihi streljal. Po dolgem iskanju odkrijem na malem travniku sredi gozda potlačeno travo s svežo krvavo sledjo. Po dolgem izsledovanju najdem že nekaj metrov v gozdu na listju precejšnjo mlako krvi pomešano z blatom. Mihi torej ni zgrešil, le v mehko je pogodil. Ker le nisem mogel izdelati sledu, se namerim proti domu. Mimogrede sem pogledal še v kakšen košat grm ali skupino gostih smrečic. Ko tako pregledujem malo skupino, komaj tri četrti metra visoko smrekovo mladje, skoči ven mlado srnče kake tri tedne staro in takoj obstane, pa me gleda in nekajkrat žalostno zapivka. Pričnem se mu bližati in ga klicati. Šele tik pred menoj odskoči nazaj v smrečje in se pritisne k tlom. Zopet ga kličem in se mu približujem. Ko pridem prav blizu, odskoči nekaj metrov, jaz pa zagledam, da leži mati srna v zadnjih
zdihljajih s strelom na pol od zadaj skozi stegno in trebuh ...
To je bil tisti zgrešen srnjak s pripombo oholega nemškega lovonajem-nika dr. K., saj je vojna.	L. A.
Nazadovanje divjadi na Francoskem. Pred sedanjo vojno so v Franciji s skrbjo zapazili upadek pri divjini. Zatekli so se k posebnim ukrepom, od katerih so si po pravici obetali znatnega po-boljšanja. In res se je napredek že kazal. Leta 1957 so namreč izpustili na polje in v hosto: 58.384 jerebic, 11.148 fazanov, 19.227 zajcev, 58.452 kuncev, 80 skalnih jerebov, 41 divjih petelinov, 6 srnjakov. Razen tega so ustvarili 6170 zaščitnih področij, ki pokrivajo blizu milijon hektarjev in ki jih nadzira 400 čuvajev.	A. D.
Društvene vesti
POPRAVEK. Na zunanji strani zadnje platnice prve številke se je vrinila tiskovna napaka pri ceni za brošuro razprave »Gojitev srnjadi«, ki znaša okrog 25 din in ne 250 din, kakor je pomotoma natisnjeno in kar že iz obsega brošure sledi. — Ur.
Občni zbor Lovskega društva v Ljutomeru, ki se je po dolgih štirih letih okupacije vršil v nedeljo 18. novembra 1945, je vodil predsednik tovariš dr. Marko Stanjko, ki je stal tudi v predaprilski Jugoslaviji na čelu društva. V pozdravnem nagovoru se je spomnil onih naših tovarišev-lovcev, ki so nas v času n aro d n o - os v obodi ln e borbe zapustili za vedno. Tajniško poročilo sta podala tov. Vlado Porekar in Ciril Rajh. V društvo je bilo sprejetih ca. 100 članov. Blagajniško poročilo je podal tov. Kuharič. Pri volitvah so bili izvoljeni za predsednika tov. dr. Marko Stanjko, za tajnika Ciril Rajh, za blagajnika Mirko Rajh. V odbor so bili izvoljeni iz vsakega okoliša po en odbornik in primerno število zaupnikov. Za delegate pa dr. Stajnko, Ciril Rajh in Janko Ribič, za dopisnika »Lovca« pa Janko Belec. Pri
slučajnostih je bil sprejet sklep, da naj pižmovke love lovski pazniki, ne pa osebe, ki nimajo zveze z lovstvom in to zlasti v lovskih revirjih; kožuhovina naj se zbira in skupno pošlje »Divji kožic.
Uradno
Zvezno ministrstvo za gozdarstvo
FLR Jugoslavije. Št. 22, 3. I. 1946.
Na podlagi pismenega poročila in predloga ministra za gozdarstvo Federativne ljudske republike Jugoslavije o uničevanju velike divjadi za čas vojne in po koncu vojne, odrejam:
da se lov na jelenjad, muflone in srnjad ne glede na spol prepove do 51. decembra 1947.
Izjemoma more za znanstvena raziskovanja ali za reguliranje pravilnega razmerja spolov kakor za racionalno vzgojo te divjadi Zvezno ministrstvo za gozdarstvo na utemeljen predlog Federalnega ministrstva za gozdarstvo dovoliti odstrel posameznih kosov te divjadi.
Prekrški te odredbe se bodo kaznovali z odvzemom svobode s prisilnim delom od enega do šest mesecev ali z denarno kaznijo do 50.000 (petdeset-tisoč) dinarjev.
Ta odredba stopi v veljavo z dnem objave v Službenem listu Federalne ljudske republike Jugoslavije.
Beograd, decembra 1945.
Predsednik ministrskega sveta in minister Narodne odbrane, maršal Jugoslavije Josip Broz - Tito, s. r.
Lovski koledar za februar
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	7.26	17.06
15.	7.06	17.27
Mesec je 2. v mlaju, 16. v ščipu.
Urad no
NAVODILA
za upravo državnih in rezervatnih lovišč ter obrazci za ocenjevanje lovskih trofej
r.
I. Državna lovišča
1.	Uprave državnih gozdov upravljajo lovišča v svojem območju po določilih zakona o lovu in načelih sodobnega lovstva.
2.	Uprave državnih gozdov morejo s pristankom glavne uprave del svojih lovišč oddati v zakup lovskim združbam (družinam). Lovišča, določena za zakup, morajo biti odmeje.na in lovsko ustrezno zaokrožena.
3.	Gozdne uprave oddajo lovišča v zakup po predhodnem javnem razpisu, ki mora vsebovati površino lovišča, najinižjo zakupnino in največje dopustno število članov združbe (družine) za tisto lovišče.
4.	Lovske združbe (družine) stavijo upravam pismeno svojo naj višjo ponudbo za zakup lovišča. V ponudbi navedejo imena, bivališča in poklice svojih lovskih zadružnikov ter številke, datum in okraj izdan j a njihovih orožnih listov.
5.	Gozdna uprava se po okrajnem NOO preveri o moralni in lovski kvalifikaciji članov lovske združbe (družine) iz dospelih ponudb in sme prizadete posameznike ali vse skupaj, v sporazumu z okrajnim NOO, odkloniti.
6.	Pri oddaji lovišča uprava ni vezana na najvišjo ponudbo. Zakupodaja se izvrši po lovozakupnih pogojih, ki jih predpiše ali predhodno odobri glavna uprava.
7.	V loviščih, ki jih upravljajo gozdne uprave se odstrel, v kolikor ga uprava sama ne izvrši, odda lovskim gostom na podlagi javnega razpisa.
8.	Lovski gost se prijavi upravi in navede svoje osebne podatke, veljavne lovske listine, vrsto in število divjadi, ki jo želi odstreliti in kdaj namerava loviti'. Hkrati plača ali nakaže prijavnino, ki se ne vrne v nobenem primeru.
9.	Loviti sme le na podlagi »Izkaznice za odst rek, ki mu jo izda gozdna uprava ali glavna uprava.
10.	Odstrelniino plača gost po izvršenem odstrelu upravi aili osebi, ki jo uprava v to pooblasti. Nikakor pa ne spremljajočemu lovcu oziroma čuvaju, kateremu pripada 10% prijavnine in odstrelnine.
11.	Odstrelnino plača gost tudi za zastreljeno in kasneje najdeno divjad. Za ranjeno divjad, ki krvavi, pa plača polovico odstrelnine.
12.	Če gost samovoljno ustreli divjad, ki mu po kakovosti ni bila odrejena, plača dvojno pristojbino.
13.	Uprava more od gosta zahtevati, da zatoži odstrelnino ali del te, preden začne loviti.
14.	Lovski gost sme poleg odrejene divjadi streljati nezaščiteno divjad in zverjad in plača za trofeje ali za celo žival zmerno sporazumno ceno.
15.	Za prehrano mora skrbeti gost sam, če mu uprava poleg stanovanja im postrežbe ne nudi te, po kraju primernih cenah. To velja tudi za vse druge storitve in dajatve na željo gosta.
16.	Pristojbine:
Prijavnina din:	Odstrelnina din:
za medveda . . 500.— za jelene .	.	.	200.—
za košute im teleta ....	•—
za srnjake . .	50.—
za srne in mladiče . . • .
ako ni posebej določena, za vsak polni kg po 100.— dim; za vsakih polnih 10 dkg teže rogovja po 50.— dim; za vsak dejanski pa rož ek po 50.— .din; za vsako lepotno točko po 50.— din (glej obrazec in vodila);
po 50.—- din;
za vsak poln dkg teže rogovja po 7.— dim;
za vsako lepotno točko po 7.— dim;
za vsak odrastek preko 6 odrastkov po 50— din;
po 20.— din.
Prijavnina din:	Odstrelni na dim:
za gamse .	.	.	100.— za 'kozlove roglje nad 110 točk, za vsako polno točko
po 20.— din;
nad 100 do 110 točk, za vsako potno točko po 15.— din; nad SO do 100 točk, za vsako polno točko po 10.— din; do 80 točk, za vsako polno točko po 5.— din; za poletnega kozla 3/4, za koze 1/2.
za velike peteli-
ne in ruševce .	100.— po 400.— din;
za jerebe ...	— po 20.— din.
Pripomba: Za določanje odstrelnine je treba upoštevati lepotne točke po navedenem ocenjevalnem obrazcu. Za parožek oziroma odrastek velja, če je možno nanj obesiti lovski daljnogled na jermenčku. Določena prijavnina velja ne glede na število divjadi, dovoljene za odstrel.
17.	Primeri za določitev odstrelnine : za jelene:
rogovje tehta 517 dkg	=51	X	50 ..........................=	2550.—	din
število dejanskih parožkov 15 = 15	X	50 ..........................=	750.—	din
število lepotnih točk 6=6X 50...................................=	500.— din
odstrelnina znaša . . .	5600.— din
za srnjake:
rogovje tehta 527 gr = 32 X 7 ....................................=	224.—	din
število lepotnih točk 11 = 11 X 7.................................=	77.—	din
1 odrastek preko 6 = 1X 50 .....................................=	50.-=— din
odstrelnina znaša . . .	551.— din
za gamse:
roglji imajo 104.7 točk = 104 X 15 ............................=	1560.— din
(Število točk se zaokroža navzdol na cele točke.)
18.	Delitev rogate divjadi po kakovosti:
Lovni jelen: šibki jelen:
Lovni srnjak: šibki srnjak: Lovni gams-kozel: šibki gams-kozel:
la, močen; Ib, potreben za odstrel;
II a, brez napake; II b, potreben za odstrel; la, močen; Ib, potreben za odstrel;
II a, brez napake; II b, potreben za odstrel; la, močen; Ib, potreben za odstrel;
II a, brez napake; II b, potreben za odstrel:
Pripomba: za jelene in srnjake je treba po krajevnih opazovanjih, izkustvih, po teži divjadi in ocenjevanju trofej ugotoviti povprečno moč divjadi z ozirom na telo in rogovje, ki ustreza zgoraj navedenim kakovostnim razredom.
Podobno velja tudi za košute in srne ter za mladiče z ozirom na gojitveni odstrel.
V »I.c razred spadajo gamsi z roglji nad 90 točk.
19,	Uplenitelju pripada: od medveda — glava,
od jelena — rogovje, oikljiči, (čop), cvrček, od gamsov — roglji, čop, cvrček, od srnjakov — rogovje, cvrček, od kuretine — celotni plen.
Če gost sam ne iztrebi živali, pripade cvrček lovcu, oziroma osebi, ki to izvrši.
20.	Divjačino in kožo lahko gost odkupi po polovičnih tržnih cenah, ki veljajo takrat za Ljubljano.
21.	Za določitev odstrelnine oceni trofeje upravitelj ali za to pooblaščen lovec. Ob nesoglasjih odloči strokovnjak za lovstvo pri glavni upravi oziroma šef odseka za lovstvo pri ministrstvu za gozdarstvo.
22.	Za domače goste, ki so državni uslužbenci, se lahko s pristankom glavne uprave oziroma ministrstva pristojbine znižajo.
23.	Gojitveni odstrel izvrši načelno uprava.
24.	Ves odstrel se izvaja po odstreluem načrtu, ki ga na posebnem obrazcu sestavi vsaika uprava za bodoče lovsko leto in ga odobri glavna uprava po svojem strokovnjaku, ki daje tudi vsa potrebna navodila za upravo in izvajanje lova. Državna gozdna uprava določi tudi odstrel za svoje podrejeno osebje, ki ima delež na divjačini v smislu točke 25. Dolžnost strokovnega osebja uprave pa je, da izvrši gojitveni odstrel po prejetih navodilih.
25.	Ministrstvo za gozdarstvo dovoljuje svojemu osebju odstrel velike divjadi v okviru možnosti odsitrelnega načrta. Divjačino dobi osebje po režijskih cenah.
26.	Strokovno osebje, ki mu je poverjena uprava oziroma varstvo lovišča, vodi službeni dnevnik. Vanj vpiše ob kratkem vsak dam sproti svoje službene obhode (pričetek obhoda, čas vrnitve, važnejše kraje obhoda ter važnejše dogodke in opazovanja). Vpisati mora predvsem ves plen glede na vrsto in kakovost divjadi ter čas in kraj uplenitve.
27.	Trofeje (rogovje, kožuhe) mora uplenite!j predložiti upravitelju lovišča v pregled, da ta ugotovi, če je kakovost divjadi v skladu z gojitvenim odstrelnim načrtom.
28.	Za odstreljeno, bolno in pohabljeno divjad, z oceno »I« in ki ni' v odstrel-nem načrtu, poda po možnosti izvid živinozdravnik s pismeno izjavo. Ako to ni mogoče, sestavi zapisnik upravitelj z upleniteljem in še tretjo osebo —■ strokovnjakom, ki zapisnik podpišejo. Za bolno ali pohabljeno odstreljeno divjad »II« izven odstrelnega načrta, si zabeleži izvid upravitelj sam.
29.	Lovsko varstveno osebje mora svoj službeni dnevnik predložiti najmanj dvakrat mesečno v pregled upravitelju, ki to potrdi s svojim podpisom in datumom v službenem dnevniku.
50.	Za namerno neresnične navedbe ali izpuščanje važnejših dogodkov v dnevniku kakor lovska tatvina, važnejša lovska opazovanja, na pr. bolezni, ruk, p rak ali zatajitev uplenitve pri odstrelu ali pri v lovit vi plemenitih kožuhar jev, je kazen takojšen odpust iz lovske službe ali tudi iz službe sploh, z vsemi1 pravnimi posledicami.
51.	Od plemenitih kožuliarjev z jesensko in zimsko dlako pripada uplenitelju polovica vrednosti kožuha, ki se ugotovi po tržnih cenah tiste sezone oziroma mu pripada polovica uplenjenih kožuhov s povprečno kakovostjo. Poletni kožuhi pripadajo vsi uplenitelju.
52.	Strelnine za službeni odstrel:
jdlenjad in gamsi......................................10	din
srnjad ................................................ 5	„
zajec...................................................3	„
divji petelin-ruševec...................................5	„
fazan, jereb, belka, kotoma, jerebica, kljunač, divje
gosi, divje race....................................2	„
poletna lisica.........................................20	„
mladiči lisice..........................................5	„
jazbec .............................................kožuh
potepajoča se	mačka................................... 5	„
potepajoči se	pes.....................................10	„
škodljive ujede.........................................5	„
podlasica...............................................2
vrane, srake........................................... 2	„
volk. divja svinja; se določi po potrebi za vsako leto posebej.
Ako najmanjša strelnina ne bi biila vsaj enaka ceni naboja za šibre, se navedene postavke sorazmerno in ustrezno zvišajo.
II. Državna rezervatna lovišča.
33.	Ta pravilnik velja smotrno tudi za rezervatna lovišča, v kolikor minister za gozdarstvo od primera do primera drugače ne odredi.
34.	Določila za zakupe ne veljajo.
35.	Uprava teh lovišč je neposredno podrejena ministrstvu za gozdarstvo. Ljubljana dne 24. oktobra 1945.
Minister za gozdarstvo: Fajfar Tone 1. r.
IT.
Obrazci za ocenjevanje lovskih trofej
Jelenje rogovje (po Nadler j e vem obrazcu):
A.	1. Povprečna dolžina obeli vej X 0.5, merjeno 0'd najspodnetjšega roba venca,
z natančno ob zunanji strani na steblo pritisnjenim merilnim trakom, do vrhnje konice najdaljšega parožtka krone (vse v cm im na mm natančno). 2. Povprečna dolžina nadočnikov X 0.25. Parožka se merita na zunanji strani od gornjega roba vetnca po parožku do konice.
5. Povprečen obseg vencev X 1.
4.	Obsega desne in leve veje X 1, merjena med nadočnikom in srednjikom na najtanjšem mestu brez ozira na vmesnik (vmesni parožek).
5.	Obsega desne in leve veje X 1, merjena med srednjikom in krono na najtanjšem mestu.
B.	Teža rogovja s čelnico in nosnicama ali brez njih na dkg natančno X 2. Pri celi lobanji brez spodnje čeljusti odbijemo pol kg. Grame zaokrožimo na dkg. Vsak kg šteje 2 točki.
C.	Število dejanskih parožkov; vsak parožek šteje 1 točko. (Ako rogovja ni mogoče oceniti obojestransko, se enostransko dobljene hrčke podvoje ob odbitku raz-
krečemosti in se od tega vzame 3/4 kot ocena.
Č. Lepota rogovja:
1.	barva: svetlorumena, rumena	ali umetna..............................0	točk
srednjerjava.........................................................1	točko
temnorjava, črna.....................................................2	točki
2.	grbičavost (bodičavost): gladka.....................................0	točk
slabo grbičava.......................................................1	točko
močno grbičava.......................................................2	točki
3.	razkrečenost: če je največji razpor stebel (notranja razdalja od
stebla do stebla) manj	kalkor 60% povprečne dolžine vej (stebel) . 0	točk
od 60 do 70%.........................................................1	točko
od 70 do 80%.........................................................2	točki
čez 80%	 3	točke
4.	Krona: brez krone...................................................0	točk
slaba krona..........................................................1	točko
dobra krona..........................................................2	točki
močna krona..........................................................3	točke
kapitalna krona......................................................4	točke
5.	Konice parožkov: tope	ali	temne................0	točk
z belim sijajem (polirane)...........................................1	točko
skupno število točk za lepoto more biti največ 12.
D. Napake: Od skupnega števila točk odbijemo za raznolikost vej, za zmaličenost (deformacijo), za premajhno ali čezmerno razkrečenost v celem 1 do 5 točke.
Primer za ocenjevanje:
Mere Konstanta Točke
Povprečna dolžina obeh vej v em 90,5—91,0..............
Povprečna dolžina nadočnikov v cm 53,5—57,5	.........
Povprečen obseg vencev v cm 23,0—24,0 .................
Obseg desne veje med nadočnikom in srednjikom na najtanjšem mestu brez ozira na vmesnik, v cm..............
Obseg leve veje med nadočnikom in srednjikom na najtanjšem mestu brez ozira na vmesnik, v cm..............
Obseg desne veje, merjeno med srednjikom in krono na
najtanjšem mestu v cm..............................
Obseg leve veje, merjeno med srednjikom in krono na
najtanjšem mestu v cm..............................
Teža rogovja, suhega v kg in zmanjšana za pol kg (glej
tč. B v obrazcu)...................................
Število dejanskih parožkov.............................
Barva..................................................
Grbičavost.............................................
90,75	0,5	45,38
55,5	0,25	8,90
25,5	1,	23,50
15,	1,	15,
15,6	1,	15.60
15,	1,	15,
15,4	1,	15,40
6,75	2,	13,50
19,	1,	19,
1,
1,
173,28
Razkrečenost, največja notranja razdalja stebel = 77 cm
=z 83% dolžine	vej.................................................... 3,
Krona....................................................................... 2,
Konice parožkov	........................................................ 0,
Skupaj točk . . .	178,28
Utemeljitev
Odbitek za napake: Dejansko število točk (ocena) 178,3
Srnjačje rogovje (po Bieger-Lotzjevem obrazcu):
A.	Povprečna dolžina obeh vej X 0.5, merjeno od spodnjega roba venca do zgornjega konca (po zunanji strani) v cm na mm natančno.
B.	Teža rogovja s čelnico in eventualno nosnicama na gram natančno. Ako je lobanja cela (brez spodnje čeljusti), se odbije 90 gr. Vsak gram šteje 1IL0 točke.
C.	Telesnina (volumen): izmeri se samo rogovje z venci s pomočjo izpodriva vode. Število cm3 pomnoženo z 0.5 da število točk.
D.	Lepota rogovja:
1.	barva: svetlorumena, siva ali umetna................................ 0	točk
rumena ali svetlorjava................................................1	točko
srednjerjava..........................................................2	točki
temnorjava brez sija..................................................3	točke
temna do črna s sijem.................................................4	točke
2.	Grbičavost (bodičavost): gladko (skoraj brez	grbic)..................0	točk
slabo grbičavo (posamezne in raztresene grbice).......................1	točka
srednje grbičavo (ne mnogo grbic).....................................2	točki
dobro grbičavo (male in velike grbice na vseh	straneh stebla) . . 3	točke
bogato grbičavo (bujna grbičavost na vseh delih veje) . *.............4	točke
3.	Venca: slaba (nizka in ozka).........................................0	točk
srednja, širša in nekoliko grbičava...................................1	točka
dobra (precej visoka).................................................2	točki
močna (široka in visoka)..............................................3	točke
jako močna (jako široka in jako visoka).............................  4	točke
4.	Razkrečenost: to je naj večji notranji razpor med stebli, ki znaša
manj kakor 30% povprečne dolžine stebel...............................0	točk
od 30% do 40% dolžine stebel..........................................1	točko
od 40% do 50%.........................................................2	točki
od 50% do 60%.........................................................3	točke
preko 60%.............................................................4	točke
nenaravno velika razkrečenost (preko 75%).............................0	točk
5.	Konice odrastkov: tope trhle (drobeče)...............................0	točk
tope brez sija........................................................1	točko
ostre s sijem (belo polirane).........................................2	točki
Skupno število točk za lepoto more biti največ.......................18	točk
D.	Napake: Od skupnega števila točk moremo za nepravilna stebla im odrastke,
za nenaravno, prhlo (porezno) roževimo, za premajhno ali preveliko (nenaravno) razkrečenost in druge lepotne napake odbiti do 5 točk.
E.	Pribitki za izredno pravilno in vzorno obliko in zgrajenost rogovja do 5 točk.
Pripomba: Za prakso in službene potrebe izpuščamo ugotovitev telesniine (volumna) pod točko C zaradi nepriročnosti; zato pomnožimo težo rogovja (tč. B) namesto z 0.1 z 0.23.
Primer za ocenjevanje:	„„	„	„ ,
Mere Konstanta Točke
Povprečna dolžina obeh vej v cm 24,6 do 25 .............. 24,8	0,5	12,40
Teža rogovja, suha v gramih in zmanjšana za 90 gr (glej
tč. B obrazca)....................................... 380,	0,1	38,0
Telesnina (volumen), merjena z izpodrivom vode v cm3 . . 148,	0,3	44,40
Barva rogovja............................................ 2,
96,80
96,80
Grbičavost rogovja....................................... 3,
Venci ....................................................................... 4,
Razkrečenost (največji notranji razpor med stebli) — 11,2
cm = 45% dolžine	stebla.............................. 4,
Konice odrastkov......................................... 2,
Skupaj	točk	.	.	.	109,80
Odbitek oziroma pribitek:
Utemeljitev: odbitek za	slabe odrastke................... 2,
Dejansko število točk (ocena)	107,8
Gamsji roglji (po nemško-avstrijskem obrazcu):
A. Mere:
1.	Dolžina rogljev, merjena po sprednji strani od korena (roba roženice) preko krivine do konice v cm X 1.5.
2.	Višina rogljev: meri se od čelnega šiva lobanje med roglji do ravnila, položenega preko najvišje točke na krivinah rogljev v cm X 1.
5. Obseg močnejšega roglja na najdebelejšem mestu z morebitno smolo v cm X 4. 4. Razkrečenost: merjena na krivimi rogljev, kjer je največji razpor, od sredine do sredine roglja v cm X 1.
B. Starost:
Od 6 do 10 let .... 1 točka od 11 do 15 let .... 2 točki čez 15 let...............3 točke
Pri nenaravni razkrečenosti se ta ne sme oceniti z več točkami kakor jili ima višina.
Primer za ocenjevanje:
Mere Konstanta Točke
Dolžina merjena od roba roženice na kolenu preko zunanje krivine	do	konice	v	cm............................... 23,6	1,5	35,40
Višina, merjena od čelnega šiva lobanje med roglji do ravnila, položenega preko najvišje točke na krivinah
rogljev v cm..............................................16,4	1,	16,40
Obseg močnejšega roglja na najdebelejšem mestu s smolo,
v cm.......................................................9,	4,	36,
Razkrečenost, merjena na krivini rogljev od sredine do
sredine, na	mestu	največjega razpor a, v cm...............11,	1,	11,
Starost: 14 let............................................ 2,
Skupaj točk (ocena) .	.	.	100,8
Čekani (po madžarskem obrazcu):
Povprečni dolžini prištejemo 4 kratni obseg na najdebelejšem mestu. Pri enakem številu točk odloča povprečna dolžina deračev.
Dolžina čekanov 26,2 cm 24,8 cm
Obseg čekanov 6,5 cm 6,5 cm
Primer za ocenjevanje:
povprečje 25,5 cm	= 25.5 točk
povprečje 6,5 cm krat 4 = 26.0 točk Skupaj . . . 51.5 točk
Drugi način ocenjevanja je, da seštejemo širino čekanov v mm in povprečno dolžino v cm.
Marec
Ing. Mirko Šušteršič, Ljubljana
Ptičje šege in navade
(Ethologia), po dir. H. Frielingu. (Predavanje izpred vojne)
I.
Značilne in zanimive šege in navade posameznih vrst živali so zlasti one ljubezenskega življenja. Narava je vso skrb posvetila združitvi moških in ženskih semenskih stanic v svrho oploditve. To je najmogočnejši gon žive narave, kateri ustvarja čudovite obrede kot uvod v to združitev.
Posredovalci te združitve so kaj različni. Pri rastlinah so n. pr. veter ali voda, žuželke, pa tudi višje živali kakor kolibriji,
medtem ko se pri živalstvu odigrava ta akt med obema spoloma neposredno. Vse te razne oblike posredovanja so glasniki ljubezni, ki prozaično zapoved narave dvigajo v svet sanj, hrepenenja in hotenja. Združitev pelodnih semenic z jajčjo stanico v plodnici je pri rastlinah cesto združena z najčudovitejšimi barvami in oblikami cvetja ali z opojnimi dišavami, a tudi z zadahom po gnilobi in najslajšim medom. Vse to so samo izveski, klici po posredovalcih (n. pr. žuželkah), za združitev moških in ženskih stanic.
Podobno je pri pticah s svatovskim perjem ter igrami in plesi ob parjenju. Vse skupaj, z ljidieznijo in naslado služi edini neodoljivi zapovedi po ploditvi. Lahko rečemo, da je končno tudi vsa umetnost, ki izvira iz ljubezni, z vsemi ljudskimi in umetnimi plesi ter poročnimi obredi v temelju le odraz ukaza: »Razmnožuj se!«
Pri tej 'navidezni vsakdanjosti se narava razbohoti do ne-slutenih oblik, ko odene to trdo vsakdanjost v prelesten plašč — ljubezen. Ljubezen ni cilj, marveč samo sredstvo, ki je v svoji bujni raznoličnosti najlepši cvet na zelenem drevesu življenja.
Tudi v ptičjem svetu vlada občudovanja vredna ljubezen, čeprav je vodena zgolj po naravnih zakonih. Navzlic temu se v bistvu ne razlikuje od človeške, ker ljubezen ni vezana na razum, kateri njen razmah samo ovira. Zato izvirajo ljubezenski običaji iz ljudske duše, a ne iz razuma, z edino težnjo, dobiti se in sprostiti hrepeneči gon v obliki, ki trezno dogajanje spreminja v življenjski praznik in zamamo.
Kako lep je n. pr. divji racak v svatovskem oblačilu, z ža-metnozeleno glavo, mehko sivino telesa in živordečimi nogami. V jeseni se race zbirajo na zaroke in izbirajo pare, ki skupaj čakajo predpomladi za svatovanje. Pri zaročnih obredih plava raca v svoji pohlevni obleki z naprej stegnjenim vratom in kljunom okrog racaka. Razumevajoč se ta vzpne iz vode, kolikor le gre, in s čudno piskajočim glasom izrazi svoje zadovoljstvo. Nato dvigne koketno rep, glavo in vrat potisne nazaj na hrbet ter globoko zavaka. Do paritve tedaj navadno ne pride, ker semenske žleze dozore šele spomladi in bi bilo to brez biološkega pomena.
Ko se raztaja led, se začne svatovanje. Zaročenca plavata složno drug ob drugem, kimata neprestano z glavama in razburjenje raste, dokler se raca ne pritisne na vodo in se vda. Sladka omama kmalu mine in za zaključek, ki je ravno tako strogo določen po račjem obredniku, obkroži racak svojo raco z glo-
boko k vodi in v vodo sklonjeno glavo, kot bi ji izražal spoštovanje. Zatem odveslata na kopanje in brozganje po vodi.
Ko se približa resni čas gnezditve, izbere in pokaže soprog ženici gnezdišče. Ob gnezdu potem še večkrat straži, a čim bolj napreduje gnezditev, manj je racaka videti, razen ob odmorih lezenja, ko se pridruži in leta z raco naokrog. Sicer se malo meni, se druži z racaki in zalezuje sparjene race. Pri tem pa ni tako ljubezniv, kot je bil s svojo zakonsko polovico in skuša, da jo posili, bilo ko raca leže, bilo ko že vodi račke. Opeharjeni zakonci sicer lete za vlomilci, pa tudi za ženicami kakor bi jih preganjali — toda brez tragedij — morda le zato, da ne izgube sledu za soprogami. Sicer pa sami ne delajo nič bolje.
Zakonska žena medtem mirno vali in če jo sem in tja mož obišče, jo ljubeznivo pozdravi s pomakanjem kljuna v vodo kakor zahteva šega. Toda zakonske vezi se čedalje bolj trgajo in končno ostane mati z obilico otrok sama. Medtem prihaja poletje z golitvijo, za tem zopet jesen z novimi zarokami in veseljem.
Zveste ženice človeških dvonožcev bi se morda zgledovale nad potepuško naravo racakov, če gledajo to početje s človeškimi očmi. Ali moremo sploh po naših načelih soditi žit je živali? Zakonska zvestoba pač ni navada račje narave in je z ozirom na zarod, za katerega edino gre, nepotrebna, ker nezvestoba za zarod ni kvarna. Sicer so pa tudi pri človeku ljubezenske navade tako različne, da se dajo človeška plemena že samo po teh, v kolikor so pristne, razločevati. Če je pri labodih zakonska zvestoba po človeških načelih vzgledna, ne moremo zato soditi in obsojati velike divje race (mlakarice). Sicer pa za pravično stvar tole zgodbo ornitologa Tiemanna, ki je opazoval laboda z dvema labodkama: Ko je labod eno izmed obeh družic po njihovih postavah poročil, je morala druga okoliš njunega gnezdišča zapustiti. Če se je zavržena približala gnezdišču, jo je labod s togotnimi kretnjami odpodil. Ko pa je labodka morala vedno dlje ostajati na gnezdu, je soprog preganjanje druge vedno bolj raztezal v daljavo, dokler ni prišel s preganjanko iz vida valeče ženice. Tu se je njegova jeza na mah izprevrgla v ljubeznivost, ki jo je preganjanka razumela in sprejela ter se končno tudi vdala. Zakonski mož se je po pokušanju prepovedanega sadu vrnil h gnezdu, ko da se ni nič zgodilo.
Ta zgodba iz leta 1868., časa, ko so tudi znanstveniki živali pretirano počlovečevali, bi kazala laboda za razumno, prevejano-goljufivo bitje, ki premišljeno ureja ljubezenske nagone. Po današnjih izsledkih vede je stvar malo drugačna. Vsaka ptica
si v svojem gnezdilnem okolišu skuša upostaviti obrambno področje, ki ga brani z značilnim vidnim ponašanjem, s svatovskimi plesi in igrami, z umetnimi poleti, ptice pevke s petjem in podobno. Ptičji samec na ta način vidno ali slišno zaznamuje za svoje soplemenjake rastišče, ki bi ga oni hoteli zasesti, ali sploh za vsiljivce, da nimajo tu nič opraviti. V svetu rastišča obstaja za samca samo samica, ki spada v svet branjenega področja. Vse drugo samec togotno odbija, zlasti če je za obrambo opremljen.
Tudi pes se tako obnaša, če hoče nekdo vdreti v njegovo oziroma njegovega gospodarja področje. Za domačim plotom renči in laja, če pa stopi izven domačih meja, ne smatra drugega več za nasprotnika, ker je pač na nevtralnih tleh. Isto je z labodom, ki labodke izven svojega rastišča nima za nasprotnika, marveč zgolj za bitje ženskega spola, ki kot moški nagonsko sledi in zapade mikavnosti ljubice. Tem bolj pri pticah, ker pri njih da spodbudo za parjenje navadno samica. Dognano je, da more predmet ali bitje enake ali druge vrste ali spola v določenem nastrojenju okoliša dobiti oziroma privzeti povsem drug pomen. (Dojenec, če je lačen, hoče tudi igrače sesati. Najprej življenjski krog hrane, potem igre.)
Izmed vseh ptic ljudstvo morda najbolj počlovečuje štorkljo, s katero živi ob isti strehi in ji daje iz nepoznan ja vse mogoče pridevnike človeških čustev. Predvsem so ljudje mnenja, da ima štorkljež vsa leta eno in isto štorkljo kot ženo, ker se po zimskem razstanku na gnezdu vsako pomlad tako prisrčno pozdravljata. Obročkanje štorkelj je pokazalo drugo podobo. Štorklja je s tremi, štirimi leti godna. Spomladi se navadno prvi vrne na staro gnezdo štorkljež in ga zasede, če ne zgradi novo. Gnezdo silovito brani pred vsiljivci ali tatovi gradbenega materiala, tako da skoraj ne utegne izletati na pašo. Lepega dne se pojavi štorklja in burno klopotanje kljunov se razlega kot pozdrav. Eden od dvojice dviga vejice z gnezda in tako simbolično izpričuje, da hoče z drugim v gnezdo in zakon. Takoj po pozdravu pride do ponovnega parjenja na gnezdu, ki ga oba gradita, samec zunanjost, samica notranjost, in tudi oba ga srdito branita. Vedno je eden doma na straži zoper tatove materiala. Navadno je gnezdo v tednu dni zgrajeno in štorklja nese jajca. Valitvi se posvečata oba zakonca in sicer podnevi največ samec, ponoči samica. Tudi krmljenju mladičev se oba zakonca vzorno žrtvujeta. V družinskem in zakonskem življenju vlada kar najlepša sloga. Če se torej spomladi on in ona s klopotanjem tako prisrčno pozdravita, bi sklepali, da sta to stara zakonca. Obroč-
kanje pa je dognalo, da si štorkljež izbere prvo boljšo, ki mu pade v naročje oziroma v gnezdo. Lahko in tudi najbrž se pogosto zgodi, da se vrne stara. Če jo prehiti druga, ki jo štorkljež seveda takoj zasnubi, se med tekmicama vnamejo hudi pretepi, za katere se mož ne meni. Njemu je važen le zarod in zato katera koli žena, drugo mu nič mar. Tak je zakon štorkelj.
So ptičje vrste, pri katerih je zakon trajen skozi vse leto. Selivci se navadno preko zime razidejo, a se lahko in tudi večkrat spomladi snidejo zaradi navezanosti na dotični kraj.
Pri sivih divjih goseh traja navadno zakon vse življenje in ohranita zakonca tudi zvestobo. Poznani so primeri, da se ovdovela gos ni hotela vnovič poročiti. Toda tudi gos se po človeški morali kot zgleden zakonec ne da oceniti, ker je ta zvestoba samo posledica dejstva, da pri močnem družinskem nagonu gosi starša vodita mladiče do časa, ko se začenja zopet paritev, in ima gosjak priliko, da svojo družico avtomatično prevzame oziroma zakon enostavno za leto dni podaljša.
Nasprotno pri črni divji kuretini skoraj ne moremo govoriti o zakonskem življenju, pa tudi ne o mnogozakonstvu, ker veliki in mali divji petelin zakona ne poznata. Pri njih so kvečjemu ljubezenski sestanki z mnogimi ljubicami na rastiščih. Z gnezditvijo in zarodom se morajo kokoši že same ukvarjati. Zato imajo tudi skromno, neznatno obleko ko race, kar bi pomenilo, da je tu delo važnejše od zabave. Petelini nastopajo samo kot našemljeni zapeljivi postopači, ki so zgolj za veselje in zabavo.
Mnoge vrste ptic, zlasti v tropah, se ponašajo z naravnost divno pernato obleko, kakor so vrste rajčic itd., kar pa ima en in isti cilj. Navzlic temu se narava v svoji iznajdljivosti za dosego namena ni zadovoljila zgolj s sijajno obleko, temveč je za svoje namene ustvarila čudovite plese ptic, z najrazličnejšim vedenjem in gibi. Poglejmo samo pava, ko odpira pahljačo, ali ko se našopiri samec droplje v živo, pisano kroglo. Pri tem pa ne izvajajo poedini samci svojega svatovskega plesa in petja zgolj pred samicami, marveč nastopajo tudi samci sami. Posebnost so dvoboji togotnikov, ki se s čudnimi gibi naskakujejo in suje j o s kljuni proti nasršenemu pernatemu ovratniku liki ščit, ne da bi se najmanj ranili in niti ne, da bi prav za prav nasprotnega borilca potrebovali. Kajti mnogi petelini se bore kar na svojo pest zase, navzlic veliki druščini.
Lovci dobro poznamo svatovske igre ruševcev. S črno, blestečo obleko, z rdečimi rožami na glavi izzivajo drug drugega in dražijo, ne da bi vsak zase vedel, kako sam izgleda.
V ujetništvu so na rastišču podtaknili nagačene kokoške in peteline, enkrat v navadni drži, drugič v rastitveni. Živi so nagačene samce in samice takoj spoznali po perju in so petelini skušali nagačene mehove samic tudi z največjo vnemo peteliniti, medtem ko so nagačene »pojoče« peteline silovito napadali, za one v navadni drži pa se niso zmenili. Iz tega sledi, da sta ves blesk barv in lepota oblik usmerjena na oko, na vid in da pri tem glasovi igrajo podrejeno vlogo.
Opisana reakcija se pa sprosti le za časa rastitve, ko so spolne žleze petelinov v delovanju, a ne ob gluhi rastitvi v oktobru. Iz tega bi sklepali, da so ptice izven paritvene dobe aseksualne. Izven paritvene dobe je nagačen meh samice izzval le reakcijo nastopajočega sovražnika. Tudi tu vidimo, da je za način njenega odziva odločilno nastrojenje ptice, v katerem se ta nahaja. Če torej spolna žleza ne deluje, ne zadostuje pojav samice, da se kot posledica sprosti akt parjenja.
Vedenje samcev ob rastitvi ima brez dvoma svoj pomen in smisel, pa tudi barve in oblike, ki vsekakor vplivajo estetično. Od kod ta lepota? Najbrž so gibi in vedenje le stopnjevan odraz navadnih kretenj in svatbeno perje pretirana lepota vsakdanje obleke. Celo let se pri nekaterih pticah spremeni v izrazit takt ali se kot paritveni polet izraža v ostrih padcih in dvigih ali lagodnem kroženju in podobnem kakor to zlasti opazujemo pri ujedah. Hitri let kozice se je izpremenil v bliskovito spuščanje, med katerim s tresenjem repnih peres povzroča značilno meketanje. Umirjen korak žerjava se je preobrazil v plešoč tek — v ples. Nič drugače se ni pri človeku sprostilo prekipevajoče ljubezensko nastrojenje v plesu s tem, da je vedno bolj poudarjal korakanje, svojo dano telesnost čim bolj povečeval, lastno dinamiko do največje možnosti stopnjeval ter skušal po-kazati vso lepoto, kjer koli jo je mogel in kakor koli jo je mogel odkriti. Celo uharica pri svojem klicu razgali grlo, da se v mraku zabliska beli podbradek. Ob času največjega življenjskega napona se človek kakor žival izluščita iz vsakdanje lupine in se vsa postava zlije v podobo lepe, zaokrožene celote.
Skladni s svatovskim razpoloženjem so tudi glasovi in klici ptic. Kako drevesna cipa v svatovskem poletu vzleta z vršiča na vršič drevesa ter med drsenjem po zraku poje, kakor bi to petje izviralo iz harmoničnega leta samega (meketanje pri kozici). Povsod se iz glasu, postave in gibov odraža skladnost, ritem, tista očarujoča harmonija, ki jo občudujemo pri pticah. Prvi ritmični korak človeka k plesu, spremljan s petjem, je skupna
pradavna svojina človeka in živali in pravir živalsko-človeške umetnosti pred ločitvijo.
Kakor človek tako tudi žival hoče imponirati svoji izvoljenki in se skuša pokazati od svoje najlepše in najboljše oziroma najmočnejše strani. Zato se n. pr. samec rajčice mora obesiti na kako vejo, da more samici pokazati svoje hrbtno in repno perje v vsem sijaju, ali pa tudi tekmecem, da je najlepši. Pav ve, da mora od spredaj odpreti pahljačo, da zablišči v vsej lepoti. Kako smešen je gos jak v ljubezenski dobi s svojim obnašanjem, ko skuša važno in pri tem skoraj nenaravno hoditi, se postavlja v vseh mogočih držah pred izvoljenko, podi sovražnike tudi tam, kjer jih ni, itd. In vse le zato, da bi pokazal ljubici svoje zmožnosti in voljo, da jo varuje. Kar le zna in zmore, pokaže. Ali je zaljubljen človek kaj drugačen, ko hoče biti pred svojo srčno kraljico junak v športu ali znanosti ali umetnosti in podobnem? Razlika je le v tem, da si je človek svest namena svojega početja.
Kako se narašča sivi neznatni vrabec ob času ljubezni in čivka najpretresljivejše glasove, ko da je slavec. Zaljubljen domač gosak kakor sicer nerad leta in rajši hodi, tako tedaj preleti vsako ped zemlje.
Narava je za ženitovanjske namene kakor je sicer skopa, naravnost razsipna. Kake spremembe v obleki, barvi in notranjem ustroju telesa takrat dovoljuje, bi vodilo v opisu predaleč. Zlasti pri pticah je to skoraj brez meja. Pri mnogih vrstah so se poleg tega razvili pravcati snubitveni in poročni obredi. Ti živo spominjajo na ceremonije pri človeku, ki jih je razvil iz pradavne igre s težnjo, najti se. Tudi med pticami jen. pr. navada zaročnih in poročnih daril.
Mnoge vrste čiger ponudijo v kljunu samici ribico in le-te, ki dar sprejmejo, tisti samci plemene. Na poseben način se tu preizkuša volja do parjenja in morda simbolično nakazuje poznejše krmljenje. Vsekakor se zrcali v določenih paritvenih navadah neko simbolično nakazovanje važnih gnezdi tvenih opravil. Tako jemljejo štorklje v kljun vejice in nakazujejo s tem gradbo gnezda; nekateri galebi donašajo gradbeni material za gnezdo kot uvod v paritev. Morski vran vpričo samice potone in prinese z dna material za gnezdo ter ga z neko svečanostjo poda samici. Nekaj posebnega uganjata čopasta ponirka. Oba prineseta z dna alge ali drug material, ki si ga pokažeta tako, da se s kljuni čisto približata ter svoje trebuhe tesno pritisneta drug na drugega, da molita visoko iz vode — češ ali ni to pripravno za gnezdo, ali bi ga ne zgradila?
Pri pribi je simbolika še očitnejša. Samec čaka v že zgrajenem gnezdu na samico ter vpričo nje izobliči gnezdno jamico, s čimer samico naravnost povabi v mehek domek. Priba kot človek bi n. pr. oglasil v listih: Eleganten gospod z lastnim domom išče življenjsko družico. Pevci to oglase s petjem, obenem pa naznanijo, da sta gnezdišče in njegovo področje zasedena.
Vsi taki in enaki običaji služijo namenom parjenja. Za vsako poroko je treba dveh, ki morata priti v neko stopnjo razdraženosti (ekstaze), da se more paritev izvršiti. Zlasti je to pri pticah nelahka zadeva zaradi posebnega ustroja spolnih organov. Zato se narava poslužuje tako različnih in razkošnih oblik za vzbuditev zadostne ekstaze, ki je pri ptičih potrebna za uspešno paritev. Saj razen nojev in nekaj račjih in sorodnih vrst ptic te nimajo moškega spolovila, ki bi pri parjenju izstopilo iz kloake. Zato je pri pticah posilstvo nemogoče in je parjenje odvisno od volje samice.
Parjenja samega je več različnih tipov. Najenostavnejša oblika je —- kakor pri mnogih kuščarjih — da samec imponira z močjo, preganja samico, pa tudi slabejše samce, ter jo končno s silo osvoji. Morda je beg samice le neka določena predigra, torej beg le bolj navidezen. Ta tip je svojstven le redkim ptičjim vrstam. Nekaj posebnega so vrste ameriških gozdnih kur, katerih spolna razlika v perju je neznatna in ki se šele sčasoma iz prakse nauče razlikovati spol. Zamenjava spolov se pa dogaja — kakor sta med drugimi ugotovila Heinroth in Lorenz — le pri onih vrstah, pri katerih sta si spola na zunaj močno podobna ali enaka.
Za kopulacijo je potrebno, kakor že omenjeno, neko posebno nastrojenje. To pa pri posameznih vrstah sprosti kaka določena kretnja ali ceremonija enega ali drugega partnerja tik pred parjenjem. Če te ni, parjenje izostane. Samec mora biti torej tik pred kupulacijo od strani samice stimuliran.
Pri golobih, kjer opazujemo tudi izmenjavajoče zaskako-vanje obeh partnerjev, so take šege razvite. Heinroth pripoveduje, da se golob grivar s svojo izvoljenko, skalno golobico, ni mogel takoj sporazumeti, ker pernati mož ni poznal obrednika skalnih golobov, ki predpisuje, da mora soprog s kljunom iti golobici skozi hrbtno perje, nakar se morata kljunčkati in šele potem sme začeti parjenje. Take včasih do najmanjših fines izoblikovane paritvene ceremonije preprečujejo, da se podobne ali sorodne vrste ne križajo, ker bi bilo to delo biološko prazno. Križanci (bastardi) so neplodni. Če domači golobi kopulirajo n. pr. s kepo volne, starim šolnom ali kosom krzna, je to pojav
domestikacije (udomačenja), ki je naravo izrodilo kakor tudi pri človeku.
S poskusi z rdečimi taščicami, katerih spola sta enako barvana, je De Laek dognal, da nekateri ptiči ne poznajo samo svoje vrste, temveč se prepoznajo tudi osebno. Heinrotli je s poskusi na labodih celo dognal, da se morejo zakonci spoznati po obličju. Labod je n. pr. svojo družico hotel napoditi kot tujca, ko je labodka bila pri iskanju hrane z glavo pod vodo. Šele pri dvigu glave iz vode je po obrazu spoznal svojo ženico in — zmoto.
Da se pri pticah v prosti naravi ne znajde vsak poljuben par iste vrste, je vzrok v tem, ker se vsak ptič v slehernega pač ne »zaljubi«, izraženo po človeško.
Odvisno je vedno le od osebne izbire objekta ljubezni, če žival reagira moško ali žensko. Lorenz trdi, da se samci zaljubijo vedno le v po redu podrejene, samice le v nadrejene (močnejše) individije. Če pa tega nasprotja manjka, se le preradi stvori jo enakospolni pari, kar je pri ujetih pticah tem bolj mogoče. Pri kavkah in vranah se ljubezensko razmerje med enako-spolnimi takoj razdere, če se na pozorišču pojavi drug, ki je v pravem razmerju vrstnega reda do dotičnega ptiča.
Ta opazovanja so važna za razumevanje narave, saj kažejo, da slonita paritev in razmnoževanje na načelu polaritete. Samo nasprotna pola se moreta privlačiti. V tej zvezi bi si mogli razlagati pojav relativne seksualnosti pri algah v toliko, da se morejo slabotne samice pridružiti močnim, močni samci slabotnim samcem itd., pri čemer se že odkriva pri nižjih organizmih v okviru enega spola tendenca nasprotja. Opazovanja pa potrjujejo tudi to, da je tvorba parov pri ptičih, vsaj v mnogih primerih, možna le pri obojestranski zaljubitvi. Kajti ptič nikakor ni stroj, kakor priča primer z golobom grivarjem in skalno golobico, temveč obstoji v ptičjem svetu individualna izbera zakoncev.
Živalsko psihološko je zanimiva ljubezenska zgodbica, ki jo navaja Heinrotli o golobu grivarju, ki je v navzočnosti drugih golobic hotel imeti neko prav določeno skalno golobico. Pri parjenju teh je neka skalna golobica napadla svatovalca — a ne iz ljubosumnosti. Ta o grivarju ni hotela nič vedeti, le gledati ni mogla, če sta se dva ljubila in je ona morala stati ob strani. Ali ni to kar človeško? Druga skalna golobica se je zopet tako ulegla pred noge temu paru, da se je izpostavila možnosti, da bi bila od zaljubljenega goloba mimogrede zaskočena. Hotela je
pač izkoristiti priložnost. To so pojavi drugega tipa parjenja, kjer odločuje stopnja vrstnega reda partnerja.
Pri tretjem tipu je značilno, da samica nasproti samcu obdrži imponirajoče stališče, pri čemer pride večkrat do izrazitih in zapletenih ceremonij od strani obeh spolov. Enostaven primer je klopotanje obeh štorkelj pri pozdravni ceremoniji. Tudi igre čopastega ponirka z medsebojnim ponujanjem materiala za gnezdo spadajo v ta tip.
Kakor vidimo, je vsaka faza poročnih iger natančno predpisana v nravstvenem zakoniku sleherne ptičje vrste. Ptiči, ki se teh obredov poslužujejo, so zelo občutljivi, če partner količkaj greši proti posvečenim navadam. Tedaj pride takoj do pretepa. Pa ne zato, ker morda eden od ptičev zahteva strogo spoštovanje očetne dediščine, temveč zato, ker naenkrat postane nezaupljiv proti onemu, ki se napačno vede, češ ali sploh spada v naš ceh?! Kajti snubitveni plesi so obenem tudi razpoznavni znaki vrstne pripadnosti.
V dunajskem živalskem vrtu so imeli mešan zakon bele štorklje in črnega štorklježa. Pozdravna ceremonija pri črnih štorkljah je neko siganje in ne klopotanje. Ta različnost je imela za posledico, da je še po dveh letih zakona vedno ob pozdravu prišlo do nezaupljivosti in je bela štorklja hotela večkrat pretepsti svojega črnega moža, ki ni hotel klopotati. Pri kva-kačih je uvodna igra boj s kljuni, ki se spremeni v klopotanje in končno v medsebojno mehko grizenje in struganje s kljuni.
Opisani paritveni načini pri pticah pa med seboj nikakor niso strogo ločeni in prehajajo drug v drugega. (Se nadaljuje.)
Dolinar Ivan
Braka - jazbečarja hočem
Pogreta reč to. Pa nič ne škoduje. Pravijo, da je pogreto zelje celo še boljše. Ima pa ta članek poseben smoter. V bodoče bo mnogo mladih lovcev in ti ne bodo dobili v roke starih »Lovcev«, ker jih ni, pa tudi čitati se jim ne bo ljubilo iz tolikih let nazaj izkušnje starih gadov.
Imel sem sam ali pa sem v lovišču spoznal toliko raznih psov, čistih in s kengurujem mešanih pasem, da je razporedba kar nemogoča. V teh tridesetih letih pa sem se prepričal, da je za večino slovenskega ozemlja najboljši brak-jazbečar.
Ker mislim priporočiti prvenstveno braka-jazbečar ja, naj poprej kratko omenim jazbečarja, tistega psa, ki je med ljudmi vsaj v mestih najbolj poznan. Je to nizek pes z močno krivimi prednjimi nogami, precej zavaljenim trupom in dolgim tankim repom. Njegova kratka, svetlorumena do temnorjava dlaka je pri pristnem jazbečarju precej resasta. Brehm, kakor vsi Nemci, so ga hvalili v prvi vrsti kot jamarja. Da je dober jamar, ne morem oporekati. Je pa prenizek in zaradi tega kot gonič nesposoben. Tudi je postal sedaj že nekakšen rasni ljubiteljski pes od pritlikavca do pravega, okrog 30 cm visokega jazbečarja.
Ker pa hočemo imeti lovci vsestransko uporabnega psa, smo posegli po pasmah, katere so izšle iz raznih križanj. In eden teh novih zvrsti je prav brak-jazbečar, ki je obdržal ostrost v preganjanju lisic, ki pa prav dobro — da, odlično — poprime tudi sled druge divjadi. Od jazbečarja so mu še ostale malo krive prednje noge. Je pa višji, dlaka je daljša in mehkejša, rep mu je malce košat. Tudi trup je vitkejši. Sicer pa je še zelo podoben pravemu jazbečarju in zato je menda obdržal ime svojega prvotnega rodu.
Naštejmo nekaj vrlin in hib nekaterih najbolj znanih brakov.
Brak-jazbečar je še vedno na precej nizkih nogah in kdor pozna količkaj prirodopis, mu ne more prisoditi hitrega teka. Ali je to hiba? Je in ni! Na brakadah za lisico bi si želel malo hitrejšega cucka, ker v večjem in z močno podrastjo zarastlem lovišču lisica resda kar preveč norčije uganja iz kratkonogega bevskača. Toda to svojo hibo brak-jazbečar takoj odtehta z neumornim preganjanjem, ker ravno on se izmed vseh psov najbolj zagrize v preganjanju lisic. Druga hiba kratkonogih psov se pokaže v visokem snegu. Če pade do 30 cm pršiča, bi menda pes sam najrajši tulil od jeze, ker ne more naprej, in se, recimo,
po strmini samo še kotali. Pa tudi to hibo mu gladko odpustim. V takem snegu ali ne grem na lov, vsaj na srne ne, ali pa grem nad zajce v lovišče s podrastjo, kjer prestreže drevje mnogo snega, kar tudi nizkemu psu dopušča iskanje in tekanje.
Brak-jazbečarjeve noge sem menda dovolj okrcal. Sedaj pa poglejmo še njegove druge lastnosti, če hočete — vrline.
Ne poznam zlepa psa braka, ki bi bil tako neumoren v iskanju, kakor je prav brak-jazbečar. Od ranega jutra do poznega popoldneva ne da miru. Navidezno zbit do izčrpanosti bo še gnal zajca, rajši lisico, še dovolj daleč, da bosta prišla na strel. Pa še nos — voh opazuj! Malo postoji, povohlja in s sigurnostjo zavije v grmovje ali goščavo, kjer so se dvignile srne, se otre-bile in tako pustile dah daleč naokrog. Podobno je pri zajcu, le da se ta le malo dvigne, pri tem pa že odda svoj svojstven dah vetrčku. Psi z dobrim nosom gredo s sigurnostjo v dotično smer. Ta dah je bržkone vzrok, da mnogo psov začne bevskati poprej — krešejo — preden vzdignejo.
Najboljša brak-jazbečar jeva lastnost pa je prav v zgoraj okrcanih njegovih nogah. Goni namreč sigurno, počasi, srna ima čas, da se za njim ozira, srniču se ni bati, da ga bo zdaj zdaj zagrabila ta strašna pasja zver za goltanec. Lovec ha streži ima v večini primerov čas za izbiro in za gotov strel, če je treba kakšno srno odstreliti. Ta počasna gonja odtehta stoodstotno morebitne hibe braka-jazbečarja v visokem snegu. Če pa vprašaš svojo ženo ali gospodinjo, pa če hočeš svoje dekle, kakšnega psa bi rada, se bom le malo zmotil, če ne bodo pokazale v večini primerov na rdečerumenega, gladkodlakega, razumnega braka-jazbečarja. Če bi že ne bilo druge utemeljitve, ti bo pokazala nabavno karto in koliko odrezkov že manjka.
Svoj čas sem imel dva psa. Enega kratkodlakega istrijanca in enega koroškega braka. Ne moreni se odločiti, kateremu bi prisodil boljšo oceno. Oba sem si vzgojil sam, poznal njune navade in bil z obema jako zadovoljen. Motila pa me je pri obeh njuna prehuda vnema za srnjad; dovolj dobra sta bila za zajca, za lisico bi pa obema dal samo dobro oceno. Medtem ko je koroški brak malo počasnejši, je istrski isker in preoster gonič. Rad sem imel oba in vendar danes obe te pasmi v nižinskih loviščih zametujem. Ko sem namreč šel nekoč v komaj nekaj centimetrov visokem snegu na lov, sta mrcini ujeli zdravo srno, jo tako zverinsko napadali, da niti brce z okovankami niso mogle rešiti srne pogina. Naj se ne obregne kdo, češ da psa ne brcamo z okovankami. V enakem položaju bi nihče ne mogel gledati, kako zverine trgajo srno. Če sem brcnil enega, se je
drugi pognal za srno in jo vrgel ob tla. Ko sem odbil zopet tega, je že drugi prevzel njegov posel. Še danes po dolgih letih mi zamrzi ta prizor. Od tega časa nisem nikdar več vzel obeli psov skupaj na lov. Še tako ubogljiv pes te pri trganju ne bo ubogal. Ko je dobil tega istrijanca moj najboljši lovski tovariš v gorskem lovišču, ga ni mogel dovolj prehvaliti. Da, istrskega braka dajmo tja, od koder je prišel — v Istro, na Kras, kjer si mora pošteno brusiti pete po kamenju, preden prižene divjad do ča-kališča. Tudi za težko dostopna hribovita lovišča je priporočljiv, kjer mora preteči marsikako globel in skalovje. Tu bi brak-jazbečar odpovedal.
Koroškemu braku ni potreba še posebnega priporočila. On je enak istrijancu, le počasnejši je, kakor sem že omenil. Psi te pasme gonijo po cele ure, medtem ko bo brak-jazbečar največkrat že po polurni gonji zopet pri lovcu. Marsikaka kletvica pade na račun psov, ki gonijo v sosednjem hribu, ti lovec pa čakaj in prezebaj, dokler se upehanim psom zopet ne zljubi, da te poiščejo. Potem pa zahtevaj od takih ugnanih psov, naj dvignejo še cel trop divjadi.
Še enega braka naj omenim. To je panonski brak. Lep pes je to. Gladka zlatorumena dlaka, vitke, ne previsoke noge, koničast, lep gobček — cel kratkodlaki istrijanec, le z malce bolj zavaljenim trupom. Temu braku bi dal prednost pred istrskim v nižjih legah, ker je malo počasnejši, sicer pa tudi jako živahen, neumoren, ubogljiv. Zavoljo ubogljivosti je dresura lažja. Žal ga nisem mogel opazovati več ko dve leti, ker ga je »prijateljček« sosednjega revirja ubil sredi lovnega časa, ko je komaj nekaj metrov prestopil mejo in ko je ta »prijateljček« natančno vedel za naš lov. Hm, božji mlini meljejo počasi, pa sigurno. Eden teh oboževalcev psov je že prišel pred ljudsko sodišče, drugi pa----------.
Bil sem tudi v Srbiji in sem videl tam brake pri delu. Imel sem braka iz Srbije. V Srbiji velja za dobrega braka le tisti pes, ki goni ure in ure, da pritira zajca nazaj na lož. Tam doli, da, v naših loviščih pa proč s takimi psi.
Še eno željo imam z ozirom na naše domače pse varuhe. Ko bi bilo v moji moči, bi dal vsaki družini, ki hoče psa varuha, špica ali pinča. To sta najboljša čuvaja, nepodkupljiva, raztrgati pa nobenega ne moreta.
Mi lovci pa si vzgojimo brake-jazbečar j e. Naj zvoni tropa teh lepih psičkov po naših loviščih, pa ne bomo imeli preplašenih in raztrganih srn. Saj so nam barvarji tudi potrebni; a ravno brak-jazbečar izpolni tudi to nalogo v polni meri.
Dr. Anton Debeljak
Živalski priimki v Slovencih
(Konec.)
Sedaj pa se malo ozrimo po domačih četveronožcih, ki so kumovali dvonožcu, imenovanem Homo sapiens. Začnimo z ono zvrstjo, ki jo je v Antwerpenu 1550 opeval v 246 heksametrih preslavni pesnik Peter Prašič pod naslovom »Petri Porcii praestantissimi Pugna Porcornm«. Vsebuje okoli 1200 besed, začetih vselej s črko P. Uvod se glasi:
Plaudite, porcelli, porcornm pigra propago Progreditnr, plnres porci piguedine pleni...
ali po naše:
Ploskajte, pujsi, prascev počasno pleme prihaja, polno pitanih prascev po polju previdno pristopa. ..
Epski poet iz Anverse, po francosko bi mu skoraj rekel: porc-epic nosi torej ime rimskega plemena kot M. Poreius Cato. Porcon je francoski morski razbojnik, ki je bil kot ujetnik iz Alžira poslan z nekimi predlogi k Ludoviku XIV.; po neuspehu na dvoru se je vrnil k beju kot drugi Regulus in bil obglavljen (1659—65). Pourcel je francoski književnik. Priimek se je za-trosil tudi v Anglijo, kjer ga je prvotno imel Fitz Gerald, častilec Omara Hajama. Na isto predstavo cikata še francoski književnik Porche in angleški pesnik Swinburne.
Primeri iz tujih jezikov naj napravijo verjetno domnevo, da so tudi na Slovenskem ljudje nazvani po svinji. Evo jih: Pace(k), Guček, Gudek, Krul(je)c, Koce, Koci(k), Puhek, Puhelj, Hotič, M(e)rjasec, č. Kan(e)c, n. Eber, it. Majal. Med temi so-značnicami so nekatere dvomljive. Ako Pace meri na Levstikovega grofa, je to Pače. Guček je morda godček, ne gucek. Koci(k) in Koce so najrajši imenca iz Kocijan. Praselj, Pras(se)l, Prašiček, Prašiček, Presiček, Prešiček se dajo izvajati iz Per-as, gl. o Bernardu pri medvedu (str. 8). Pravdo bi mogel zaključiti arhivski študij. Per-as je nemara zaplodil obliko Praš, ta pa vse druge s pomenom: čuna, čunjek, krčile, okel uš, ščetinec. Kakor pa se v narečjih a sliši kot e, je morebiti Praš rodil Pres(elj), Pres-(se)l, Presiček itd., čeprav bi Prešel j in Prezelj lahko potekal iz n. imenca Brosl (Ambrož).
Kruljec ali Krulc in Krulej pomenijo morda isto kot Čotar, Šepec, Šante (kraljavec). Na vepra spominjajo nadalje Čul(e)k
in čulič, ako pa je ta priseljenec Čulič, razodeva kratkonhega moža.
Puhek in P uhel j nista ka j trdna, Pleteršnik pozna iz tega korena le »puliec« — pujcek, »puha« pa je ovca. Puhka sem se spomnil že pri polhu, mogel bi biti tak le na robnih predelih Slovenije, ne pa na priliko v Ribnici, kjer govore o nekem mojstru skazi: »Piihkov Liikek je bajs delal, pa je korito nastalo.« Mogoče je to okrnjen (La)puh, ki pomeni blebetača. Hotič ima svojo domovino na Koroškem,' a bi utegnil biti izveden iz: Hotimir.
Iz domačega svinjaka je gotov potemtakem edino Merjasec, zastopnika pa nimajo soznačnice: drnasec, neres(t), nerist, nereščak, neros(t)ec, meresec. Za nem. primerjaj še hes-senski Watz — Eber* in priimek Watzl.
Kristus je sebe imenoval Agnus Dei, Jagnje božje, no tudi človek se piše Agnič, Agnitscli (agnje, agnjec, Koroško, Prekmurje). Jan (e) c, Janič in podobne izvedenke so pa bržčas iz Janez. It. obliko kažejo naši rojaki Agnelati, Agneletto, Agno-la, glede lat. Agnus glej zgoraj. — Gorenjski bac meketa iz zastopnikov: Bac (ko), morda Bačič, Bačko, Bačun. Po klicu bic! nastala obča imena: bic, biček, bičič se glase med ljudmi Biček, Biček, Bičič, druga so Jare, Jar(e)c. Ovca ,z izvedenkami kot Ovcin, Ovčar, Ovčjak, Ovčko, dalje Oven ali Ovin, Ovič, Ovni-č(e)k, morda Ojven (pr. Ajvan, str. 7), Brav(e)c, Bravič, M(e)rkač (ako ni Marko), Skopec (tudi skopuh, skobec, sklopec), Bute j (pr. butič — oven, tudi vdab), Koštrun (iz tega Gastraun?), Ka-strun, Kaštrun, Prčeh (prč — praz, neskopljen kozel), Pugelj, Koza (morda intence za Kozma), Kozel(j) ali Cosel in razne izvedenke: Kasun, Kozak, Kozamernik, Kozamurnik, Kozan, Kozar, Kozic, Kozic, Kozic, Kozikar, Kozin (a), Kozinc, Kozjak, Kozjek, Kazamurnik; kozje ime p 6 že na te domisli priimka Poženel; dalje Osel, As(e)l, Oselj, Osou. — Od kod je neki Lama, duhovnik ali kamela? — Indu sveto bitje; naša vrla mlekarica krava ni zastopana, kvečjemu mogoče v sestavljenkah: Kravina, Kravanja, Kravagna, Krabanja, Krabonja, Kravar(ič); nejasni so Kravce (Škofja Loka 1584), Kravec, Kravcar; Kr a (v) os utegne biti kravoses, manj verjetno tuji Kraus. Nje skopljeni družnik je bolje odrezal: Vol (1), Vol(i)č, Vol(j)c, Vol(j)č, Volčič (prejkone volk), Volek, Volik, Volovich, Volovnik, Volovšek, mogoče zakrinkan Wohl, Wolz. Vsa ta skupina ima tekmece v oblikah Bolčič itd. ter utegne potekati iz Bolantina, Valentina,
* Starim Germanom sveta žival, ker jih je naučila orati.
tudi iz Boleslava. Dalje glasoznačnica Bulec in Bulič, rusasti Čade in Čede (tega izvaja Glonar iz Čedomir), Čedenik, Čad, Čadej, Čadež, Dimeč, Dimelj, Kulavic, Kulovec, Kulovic, Kulik, Kullicli (kuljič — kuljavec, komol, mul, brez rogov), Brezec (lisast vol ali konj), Hape (— hapak, nedoraslo govedo; bedak), Jun (e) c in Junz, Kapec (— kapin, še prej Jakop), Lisec in Liska (rajši človek s kakim znamenjem, ali lisjak), Rus (— irs, rs, rus vol, po Koštialu človek iz Rusije), Srnec (— srnjak, ali vol srnje dlake), iz Tevtonije nam prihaja Ochs (imenjak Oclise stoji celo v franc, pesništvu), Rind. Baloh je slučajno enak imenu za vola plavca in ostro travo (n. falch — fahl).
Iz ČSR smo dobili: Telatko, domači so vrstniki Tele, Telič, Thiile, Thele, Tevč(ič), iz nem. podstave Kelbič, Kelbelj, Kelbl (v Loškem potoku je kelba — telica, krava v zaničljivem pomenu), Kalb, Kolb(e), Kolbič, Kolbl. Zgledi niso prepričljivi, saj utegnejo izvirati iz okrajšanega (Ma)tev, Matelič. Z inozemskim Stier(l) se krije lahko naš Biček (— mlad bik, junček, nutnjak. a ima še drugih pomenov).
Potomec oslice in konja se nam pomoli pred očmi ob imenih: Mezeg, Mezek, Mezgec, Mezgolits, Mežik, a postane sumljiv pri soseščini tehle rojakov: Mežek, Mežgec, Mežgolič, Mežič, Mežik, nadalje Meža, Meze, Mezi, Mezin(e)c, Meža (n). Kaj pa če je to odkrnani Tomas, Tomaž, kakor imamo (i)Glač, (hu)D6-les, (mi)Klavž, (mi)Klin, (ig)Nacij, (vi)Nograšek, (ksa)Verij itd.? V nepoudarjenem zlogu je seveda a opešal v e: Mazek-Mezek.
Znameniti kopitar, preroška žival pri starih Slovenili, ne služi za priimek razen v izrazu Pastuh, ako je slovenski (— žrebec, a tudi potuhnjenec; ako pa je ruski, pomeni pastirja). Ce-lak, Celec, Celez (n.), Celin, Cevc, Cevec kažejo sicer na celjaka, neskopljenca, toda se dado umljiveje tolmačiti kot izvedenke iz Cel(estin), od koder tudi Celhar, Čeligoj, Civha, Cijuhar i. dr. Konj (e) c se mi zdi slab zapis za Kon(e)c ali Kun (e) c — Konrad, Anglosaksonščina sicer ima lastno ime Horsa, isto ko nem. Ross, a med nami je ta priimek morda le pisna inačica za Roš, kar je bržkone okrnjen Orož, Erazem, Raš, manj verjetno uskok Uroš . ali Srb iz Raške, Kobila, Kobil (i) ca so sicer za naš občutek vrstnice rezgeteli, toda izvor nam kaže priimek Jakopila, torej Jakob.
Domačih živali je torej kaj malo v našem imenstvu, zgledi so večidel dvomljivi, pač pa je dovolj izvedenk, na pr. Konjar, Volarič, Capuder, Cepuder, Kozoderc, Kozoprsk. O franc, pesniku Fouresu pravi L. Tailhade: »Orlovski nos daje celoti njegovega obraza tak ovnovski prerez, kakršnega je H. Heine ugo-
tovil pri George Sandovi.« Slično sem imel i jaz pred nekaj leti dijaka, čigar prikupni obraz tako spominja na prežvekovalca, da po pravici nosi priimek — Kozoglav.
Ko bi znali pisati naši »nižji bratje« — žirafa sodi tudi med nje — bi mogli sestaviti spisek imen, ki so jih dobili po največji zverini stvarstva. Tu bi se videlo, da so basniki vseli časov četveronogim junakom dajali človeške vzdevke. O ruskem živalskem epu to poudarja slovstveni zgodovinar Polonskij. Znamenit je zlasti nizozemski Willemov roman »Reinaert«, po katerem se zvitorepka naziva renard v francoščini. Manj razširjen je nizoz. Isegrim in angl. Isengrim za volka. Iz iste pobude je n. Hinz(e) ter angl. Grimalkin ali Tom (my) za mačka, fr c. Martin za medveda, dalje srbski Martin ali Marko, ruski Mratiška, Maška, Miška, Mihael (Potapyč Toptygin, slov. Jakec); nem. Konrad ali Kunz je merjasec, ponekod veverica: Kauterchen, Wat pa zajec (Walter). V rus. pravljicah je Vaška kot maček, nem. Miez(chen), slov. mačka pa morda iz Ma(ri)čka, pri Lafontainu Raminagrobis. Luca nam predočuje kobilo.
Pri pticah bo bira obilnejša.
I
S. Lapuh
Nekaj o muflonu in njegovih sorodnih vrstah
(Konec)
V najvzhodnejši krog, ki obsega severovzhodno Sibirijo in vzhodno Kamčatko, spada tako imenovana debeloroga d v. ovca (ovis canadensis, Dickhornschaf), ki je po številnih podvrstah razširjena po Alaski ter po goratih predelih severnoameriškega zapada tja na jug do Mehike.
Značilni za ta tip so predvsem rogovi — kar že ime pove — po svojih dimenzijah, prečnih gubah in zavojih. — V glavnem pa veljajo za ta tip naslednji telesni podatki: oven meri v dolžino 1,9 m, od tega odpade 12 cm na rep, plečna višina znaša 1,5 m in tehta do 175 kg, medtem ko je ovca manjša in doseže kvečjemu do 125 kg. Ovnovo glavo, ki je podobna kozorogovi, krasijo do 25 kg težki — po krivini merjeno — 70 cm dolgi, močno nagubani rogovi, ki imajo pri nastavku 35, na sredi pa 31 cm obsega.
Trda, do 5 cm dolga dlaka ni prav nič podobna volni in je lahno valovita. Vzdolž hrbta prevladujoča barva je umazano temnosivorjava, po ostalih delih telesa pa bela, le glava je svetlo pepelastosiva. Na jesen dobe z gostejšo dlako tudi temnejšo barvo. Sicer pa je barva pri posameznih podvrstah precej različna.
Na vzhodni Kamčatki je važna zastopnica tega kroga tako imenovana snežna ovca (ovis canad. nivicola), ki nosi razmeroma vitkejše in vsaksebi štrleče rogove ter je močno podobna argalis-ovci.
Po nekaterih predelih Severne Amerike, kjer so se pred stoletjem še držale črede do 80 in več, je ta divjad že skoraj popolnoma iztrebljena. Po raznih zaščitenih revirjih (narodni park!) bi jih sedaj mogli našteti vsega skupaj le do okoli 2000 glav.
Kar se tiče načina življenja in ploditve, pa velja za ta tip dv. ovce v glavnem isto ko za argalis dv. ovco.
Divjačina je užitna; vendar zaudarja po ovčini: posebno ovnina ima v času prska kaj neprijeten duh. — Razen mesa cenijo domačini zlasti kožo, ki daje trpežno, vendar zelo mehko usnje, ki ga uporabljajo Indijanci za izdelovanje nekaterih delov svoje narodne noše. ...
Končno naj omenim še moškatnega bika (ovibos muscatus, Mosehusochse. Schafochse), o katerem so se starejši
prirodoslovci prepirali, ali naj ga prištejejo k ovci ali h govedu.
—	Ta izredno močna divjad (dolžina 2,4 m, plečna višina 1,20 m)
—	kakor pravi Brelnn — združuje v sebi lastnosti ovce in goveda. Sploh pa je ta »prehodnik« po svojih življenjskih zahtevah in lastnostih, kakor tudi po telesnem ustroju mnogo bolj podoben ovci kakor pa težjemu in izbirčnemu govedu. — Odločno spominja na ovco po svojem komaj 7 cm dolgem repu, dalje vime, ki ima samo dva sesca, pod vratom pa mu manjka za govedo značilne mahedrave kože (podgrlje). — Pokriva ga zelo dolga, valovita in mehka dlaka, ki pod vratom prehaja v dolgo grivo. Na zimo mu podraste mehka in gosta volna, ki varuje žival pred krutim polarnim mrazom. Barve je temnorjavkaste in prehaja ponekod v svetlejše lise. — Drži se predvsem dolin in nižin, ki mu morejo nuditi vsaj malo hrane. Druži se v večje črede; največ so jih našteli do 120 glav skupaj. Pojanje pade v konec avgusta in konec maja povrže samica tele, ki ga neguje z vso ljubeznijo in ga brani ne oziraje se na lastno nevarnost.
Sicer pa je to kaj boječa žival in se giblje kljub svoji zaval jenosti z občudovanja vredno brzino. Celo po težko pristopnih pečeh so jih videli plezati z veliko gibčnostjo.
Ta »severna antilopa« živi po arktičnih pokrajinah Severne Amerike, na Gronlandu in sosednjih otokih. Do katere geografske širine sega njegov življenjski prostor, še ni dognano, pač pa je južna meja njegove geografske razširjenosti 60° sev. širine. Pozimi prehajajo po ledu z otoka na otok večje skupine, da si v nizkem snegu poiščejo borne hrane.
Z ozirom na Slovenijo naj omenim, da je naš neumorni raziskovalec dr. Srečko Brodar v poletju 1932 izkopal v kulturni plasti Potočke zijalke na Olševi v takratni lovski postojanki človeka iz staro-kamene dobe 9 zob-kočnjakov iz obeh zgornjih čeljusti moškatnega bika. (Sr. Brodar, Moškatni bik, Proteus 1934, december, str. 50, 51.) — Dr. Ivan Rakovec (Prirodoslovne razprave, knjiga 3, str. 260, Ljubljana 1938) pa je z ozirom na južneje ležeče najdišče v Franciji mnenja, da so bile v mlado-diluvialni dobi bržkone vse Alpe poseljene z moškatnim bikom . in da je bil tedaj južni rob Alp najbrž tildi južna meja njegove razširjenosti v Srednji Evropi.
Gospodarsko predstavlja precejšne koristi. Love ga predvsem Eskimi ter Indijanci. Na zraku posušeno meso prodajajo lovcem na kožuharje, ki jih v severni Kanadi ne manjka. Iz dolge dlake izdelujejo domačini mrežasta pokrivala zoper mo-skitos-mušice, iz repov delajo muhalnike, koža pa nudi dobro usnje za obuvalo.
Novejši zoologi smatrajo to zvrst za sorodnika g u n j a [(Connocliaetes Lcht., Catoblepas), ki ga štejejo k antilopam; živi v južni Afriki] in taki na [(Budoreas taxicolor Hdgs.), domovina jugovzhodna Azija], s katerima tvori posebno poddru-žino. Ugotovljeno je, da je to prastar rod, ki se je bil zgodaj ločil od skupnega debla rogarjev in šel samosvojo razvojno pot.
Zopet so tu , ..
Z. L.
Jesen 1940
Iz lepe Poljanske doline me je v začetku novembra 1. 1940. mobilizacija mojega divizij ona potisnila v Aleksinac pri Nišu. Težkega srca sem odšel, saj so se obetali naj lepši jesenski dnevi z zvonjenjem brakov. Kdor pozna Pasjo ravan, Poljane, Gorenjo vas, Malinski vrh in sam Blegaš, me bo razumel. Toda dolžnost me je klicala in odšel sem v neznan kraj, brez znancev in brez lovskih tovarišev. Puško in drugo lovsko opremo sem pa seveda vzel s seboj z izgovorom »za vsak slučaj«. Danes se kesam, ker so mi vse to pobrali Nemci, verjetno tudi »za vsak slučaj«.
Aleksinac. V mali gostilnici je bilo zbirališče aleksinskih lovcev in tja me je vleklo. Zbrani so že bili pri »čokančetu«. Vsedel sem se k sosedni mizi, naročil »jednu ljutu« in vlekel na ušesa njihov pogovor. O kljunačih so se menili. Misli so mi odromale daleč nazaj v Slovenijo; mrak, avemarija, prelet, strel, zamolkel padec... Iz sna me je zbudil gostilničarjev glas, ki me je vprašal po naročilu lovskega omizja, če sem tudi jaz lovec. Izdal me je, hvala Bogu, lovski klobuk z znakom SLD. Na moj pritrdilen odgovor so mi ponudili prostor in čez pet minut smo bili že stari znanci. V nedeljo na lov v Don ji Krupac, na kljunače, ki jih je po pripovedovanju »ki vrabaca«.
Nedelja ob 6. uri zjutraj. Vsi smo že zbrani, samo dr. Bucik še išče svojo psico Curo po Aleksincu, prišel ji je njen čas. Marsikatera gre na njegov račun.
Aleksinac—Krupac 12 km, prevozno sredstvo kočija. Lepa je tu pokrajina, na desni Morava in ravnina do Žitkovca proti Nišu, a na levi mali hribčki, ki preidejo v Sokobanjske hribe.
Dr. Bucik, upravnik bolnišnice in današnji vodja lova, ugotavlja: »Odličan dan, biče lova.« Pogovor se je pletel samo okoli kljunačev. Glavno besedo pa je pri tem imel »marveni lekar«, ki je nosil s seboj vse mogoče dobre kapljice v steklenicah za serum. To pa ne iz ljubezni do stroke, temveč zaradi gumijastih zamaškov, ki smo mu jih vsi zavidali. V prijetnem kramljanju in razpoloženju smo se pri zibali do vasi Dobrujevac, kjer smo vzeli v razmajano kočijo še »komandanta ha j kača«, starega Svetozarja ali krajše Toza. Na dolgo in široko je takoj razpletel koliko je »šljulca«; vse je prebrskano od njih in tudi svoje belkaste pečate so pustile. Vse napovedi so bile sijajne in ni nobeno čudo, če so nam lovcem rojili po glavi samo kljunači. Teh veselih misli pa ni delil z nami poenter Ham, last
znanega psogojca Milivoja Prendiča, temveč se je sukal le okoli kratkodlakarice Cure. Počasnejša vožnja na prvem klancu je rodila posledice, Cura je podlegla njegovemu zapeljevanju, kljub jezi obeh gospodarjev. »Marveni« je ugotovil s svojim zlobnim jezikom, da ta njihova jeza izvira le iz zavisti.
Čakali smo skoraj četrt ure in pretegnili svoje polomljene kosti, da je bil konec veselega dogodka. Edini, ki si je želel reprizo, je bilo kljuse, ki je vleklo našo barko in bi verjetno aplavdiralo z vsemi štirimi za ponovni počitek.
Naprej z »neverjetno brzino« do Donjega Krupca, kjer nas že na pragu šole pričakuje uča Voja, ki je tudi lovski brat. Veselo nas je sprejel, kar nas ni čudilo; čudno pa je bilo, da se nas je razveselila tudi njegova boljša polovica, ker običajno žene nimajo razumevanja za lov (tako pripovedujejo, praktično tega še nisem okusil, pa prosim brez zavisti). Po starem srbskem običaju smo dobili sladko, kavo in žganje. Med tem časom je pa stari Toza zbral po vasi gonjače in to samo najboljše, ker danes z ozirom na verjetno dober dan, bo plača boljša in tudi za kosilo bo »odojče«. Vsak gonjač je dobil klopotec in stroga navodila, tako od Toze kakor od vodje lova.
Takoj za vasjo smo pričeli z lovom. Svet je idealen. Hrastovi gozdički, široki do 50 metrov in dolgi 100 do 200 metrov. Hrastički so pa tudi visoki največ štiri metre. Trije lovci so na zgornjem koncu gozda, dva pa gresta v višini gonjačev po odprtem svetu. Kmalu zaslišimo »tiro« in nato strel. To se ponavlja ves dan. Videl sem, da je bilo pripovedovanje tovarišev o kljunačih pravilno, brez latinščine.
V veselem razpoloženju smo lovili do opoldanskega počitka. Uspeh je bil po mojem mišljenju odličen, saj je bilo uplenjenih 24 dolgokljunov. Tega mišljenja pa ni bil vodja lova in ni bil zadovoljen ne s strelci ne z gonjači in tudi kljunači so mu leteli napačno. »Marveni« pravi, da je to posledica veselega dogodka vodjine psice. Še bolj oster jezik Mile-apotekarja pa je trdil nekaj o tresoči se roki in starosti vodje. Zadel ga je na najobčutljivejše mesto in bilo je dokazovanja ter prerekanja v zabavo vsej družbi. To nesoglasje med lovci so izrabili gonjači in se brez besedi pridno zalagali z odojkom.
Popoldne je hitro minulo. Streli so padali in tudi dolgokljuni so polagali svoja življenja na oltar boginji Diani. V velikem krogu loveč smo bili zvečer zopet nad vasjo Krupac. Rezultat je bil res lep, saj je pet lovcev uplenilo 38 kljunačev in lisico.
Zame je bil to eden od lepih lovskih dni, ki mi bo še dolgo ostal živo v spominu.
Dr. A. S.
Lisica v prostovoljni pasti
Za časa mojega službovanja na Štajerskem sem imel več let v najema lovišče občine Imeno pri Podčetrtku.
Imeno — kraj nepozabnega imena, pa tudi kraj, ki je vreden svojega imena! Ni zastonj grabil nemški okupator po tvojem bogastvu in po bogastvu naše Spodnje Štajerske. Kdor je kdaj hodil po tem delu Štajerske, kjer dela Sotla mejo proti Hrvaški, in kdor je imel priliko, da se je tam dalj časa zadrževal, ne bo nikoli pozabil naravnih krasot teh krajev.
Imeno — ob vsakem letnem času sem prehodil tvoje gozdove, vinograde in livade ob Sotli in vedno bolj si mi prirastlo k srcu. Nudilo pa nisi samo naravnih krasot, tudi v lovskem pogledu je bilo užitek, pohajati po tvojih stezah, travnikih in gozdovih. Nepozabna mi ostanejo stojišča nad cerkvijo Sv. Križa, kjer tvori greben prehod iz vinogradov v gozdove in kjer so imeli zajci svoje stagne. Marsikateri je ušel strelu, marsikateri pa je tudi obležal. Večkrat se je zatekla v gozdove iz sosednjih lovišč kaka srna, ob Sotli pa je bilo vedno polno rac, da je bilo lovskega veselja dovolj. Edini nedostatek je bil, da je bilo lovišče od mesta mojega službovanja precej oddaljeno in da sem mogel le redkokdaj tja zahajati na lov.
Lovskim tovarišem v Celju sem večkrat pripovedoval o svojem lovišču ter jih vabil tja na lov. In tako smo se dogovorili in 9. decembra 1934 odpravili na ta lovski izlet. Še v temi smo odrinili. Na nebu so sicer viseli oblaki, ni pa kazalo, da se bo
vreme poslabšalo. Čim bolj pa smo se približevali lovišču, tem slabše je kazalo. Začela je pihati mrzla burja, ki je metla sneg, da smo le stežka rili z vozili skozi mečavo.
Prišedši v Imeno smo oklevali, kaj bi. Pa smo le odšli v lovišče. Toda naredili smo račun brez krčmarja, to se pravi brez burje, ki je metla sneg v obraz, oči in ušesa, da tudi psi niso mogli nikamor. V dveh urah smo spodili samo enega zajca. Okoli poldneva je burja sicer malo ponehala, toda snežnih zametov je bilo tako na debelo, da ni bilo izgledov za zajce. Zato smo se odločili, da gremo pogledat k Sotli, če morda naletimo na divje race.
Med cesto, ki pelje iz Podčetrtka proti Sv. Petru pod Sv. Gorami in med Sotlo se razprostira v razdalji kakega poldrugega kilometra ravnina, ki je deloma posejana z vrbami. Porazdelili smo se v skupine po dva in dva v razdalji po 200 m in počasi prodirali proti Sotli. Z menoj je hodil tov. K., ki je imel s seboj svoja dva psa. Ko sva prehodila okoli 200 m, sta začela psa obkoljevati približno 4 metre visoko vrbo (glej sliko) in potihoma renčati. Jaz sem stal kakih 30 korakov tostran drevesa, tov. K. je bil že naprej vzporedno drevesu na desni strani. Zakličem mu, da se morda skriva kaka podlasica v drevesu. Kar naenkrat pa se prikaže na vrhu vrbe lisičja glava. Vzdignem puško ter	pomerim v glavo,	ki pa je	nudila le slab cilj, da	sem
morda slabo pogodil. Takoj	nato pade tudi strel tov. K. Ko	sva
prihitela k drevesu, je res ležala lisica negibno na dnu votline, katero je	imela stara vrba.	Tov. K.	je pogodil lisico skozi	odprtino, ki	jo je imela vrba	na južni	strani. Ob vznožju votline
je bila okrogla reža, skozi katero je očividno zlezla lisica v vrbo. Hotela sva lisico privleči skozi to odprtino, ki pa je bila tako ozka, da to ni bilo mogoče. Morala sva spustiti vrvico od vrha skozi votlino-, privezati lisico za noge in jo tako potegniti skozi votlino na vrhu. Bil je krasen lisjak, kateremu je ta vrba služila za prežo pri lovu na race, ki so prihajale sem na močvirnat travnik na pašo. Naše lovsko veselje je bilo s tem seveda na višku.
Marsikdaj sem ta lovski doživljaj pripovedoval v družbi tovarišev nelovcev, ki so se mi smejali in imeli to zgodbo za lovsko latinščino. Lovci pa, ki poznajo lisico ter njene zvijače in spretnosti, bodo verjeli, da se je zgodilo vse tako, kakor sem opisal.
Kožuh tega lisjaka greje še danes rame moje žene, kočnike pa nosi tov. K. kot lovsko trofejo na svoji verižici.
POVEST
Ivan Matičič
Na Razrvanem
(Nadaljevanje.)
IV.
Vse bi bilo še nekako v redu, le pastirji so se venomer pritoževali, da preti čredam trajna nevarnost. Daši divjih hajdukov niti ni bilo blizu, so ljudje kar naprej tožili, da nimajo miru pred krvoloki. Kakemu pastirju se je samo zdelo, da je videl kosmatinca, kako se je privalil iz gozda in prežal na čredo. Da ni pastir v tistem hipu živinče odgnal, zopet bi bil joj. To je že zadostovalo, da so ljudje znova in znova zahtevali, naj se zverine spravijo proč. Kako in kam, jim je vseeno, glavno je, da se okolje iznebi večnega strahu.
Tilen že ni vedel, naj ljudem verjame ali ne. Zato se je hotel končno prepričati sam na lastne oči. Šel je torej stražit. In sicer je hodil za obronki gozda tam, kjer so pastirji kocinarja najčešče opazili. Več dni je vohunil tam okrog ter polegal pri čredah. Sicer se je kmalu naveličal tega oprezovanja, toda ako ga le nekaj dni ni bilo, so pastirji medtem gotovo zopet videli roparja. Slednjič se je pa Tilen le prepričal, da vpitje pastirjev ni samo bav-bav, ampak ima stvarno podlago. Neki dan mu je namreč pastir namignil, naj pogleda tja gor. Tilen se je ozrl in se na lastne oči prepričal.
»Ja, res je,« je rekel in se takoj skril za grm. Od tu je opazoval roparja. Da, Rjavs je! Naglo stopica sem in tja, izpod-molato se ozira dol na čredo, teka na kratko razdaljo tik ob obronku gozda, kakor da si ne upa oddaljiti se od gošče, še manj pa spustiti se do črede, ki je precej oddaljena od gozda. Tilen spremlja z napetimi očmi vsako njegovo kretnjo, silno je radoveden, kaj neki bo Rjavs napravil. Toda ne more se nikamor odločiti. Venomer teka sem in tja ob obronku, potem se ustavi, guga se in ziblje, pa se poželjivo ozira proti čredi. Zdajci dvigne glavo, voha na vse strani. Ali mu diši pečenka! Le kako naj se še ustavlja mamljivi vabi? Zdaj se bo spustil nizdol! Ne, nasprotno: izginil je pri tej priči, umaknil se je v goščo. Najbrž je zavohal oskrbnika, pa jo je pohulil. Ne bi se hotel srečati z njim na svojem roparskem pohodu. Toliko pa ima vseeno obzira.
Tilen pomišlja za grmom na vse te okoliščine. Vendar se kmalu prepriča, da vse to ne drži kaj posebno, vsaj za resno 'ni jemati teli vljudnostnih obzirov. Rjavs se namreč znova pojavi. Spet dvigne glavo in voha in voha. Nazadnje pa se spusti nizdol.
»Jezes, medved!« zakriči pastir. »Pomagajte, pomagajte!«
»Ne kriči!«
Tilen si naglo pripravi puško — in jo ubere roparju naproti.
Ta pa, očividno popolnoma v oblasti poželenja po slastni pečenki, se niti ne zmeni za nasprotnika. Šele ko zagrmi strel neposredno pred njim, se ropar z neznansko naglico dvigne na zadnje noge in divje zarenči, češ, kaj me oviraš!
»Rjavs! Hudič te moti!«
Šele zdaj spozna kocinar, koga ima pred sabo. Toda kar je, je, gospodar ali pastir, nihče mu ne sme biti v oviro, da ne bi ugrabil gladni ropar plena v šapo. Grdo zarevsa in hoče z enim samim mahom pomendrati oviro. Tilen pa, vajen takih nastopov, odskoči in od strani napade zverino.
Vnovič zagrmi strel.
»Poberi se, ali pa ti zdrobim butico!«
Zdajci je Rjavs končno spoznal, da se z gospodarjem ni šaliti. Odgnal se je, kakor bi ga v srce zadelo, in jo usmodil nazaj, kolikor so ga tace nesle. Nekoč jo je bil namreč že skupil, in tedaj si je dobro zapomnil, kako skeli oskrbnikova krogla. Zato se je le premislil in ni maral gospodarju še nadalje kljubovati. Tilen pa, ne bodi len, jo je ubral za njim. Rjavs je bil uren, oskrbnik pa tudi čil v nogah — in šlo je proti gozdu kakor za stavo. Tilen je vedel, da ga mora temeljito odgnati ter mu vzeti končno veselje do roparskih podvigov.
»Le čakaj me, cigan, jaz ti pokažem!«
Še enkrat je ustrelil za njim in še mu ni nehal slediti.
Rjavs je pa bežal, ne toliko iz strahu, temveč še bolj iz neke onemogle jeze. Ti zlodjevi streli spravijo zverino čisto ob pamet. Tako neizmerno silo občuti v sebi, vse zmendra, kar ji pride pod šapo, ali temu preklicanemu lovčevemu orožju pa ni kos. Zagrmi ti ta začarana cev, kakor bi se gora podrla, razen tega te pa še strahovito oplazi, kamor te zadene, tako rekoč z enim samim mahom te gladko podere ali celo ubije. To ti zmore ta osovražena dvonožna zver, ki sicer nič ne pomeni, a pravo štirinožno zver, ki je močna, da bi lahko drevesa rvala, ti vrže z enim samim mahom ob zemljo. Upravičeno se je srdi! Rjavs spričo tega pa bežal, da so mu sline škropile iz gobca.
Ko je dosegel goščo, se je hotel malo razgledati nazaj. A glej spaka, lovec mu je za petami!
»Ali boš šel domov!«
Nič ne pomaga, domov moraš, preljubi Rjavs. Jezen se zavali v goščo, in sicer tako jezen, da škrta z zobmi. Konec koncev ga je pa še sram. Le kaj bo rekla stara, ko se vrne mahedravec brez plena? Razen tega pa še ves zasopel in poražen. O, saj ga bo oklala! Iz brloga ga bo nagnala kakor zanikrnega strahopetca. Ves ugled bo izgubil pred njo in njeno ljubezensko nagnjenje se bo ohladilo. Saj je itak nekam hladna proti njemu poslednje čase, še od takrat, ko je bila ranjena v spopadu z oskrbnikom. Tiste mahedravosti mu še do danes ni dodobra odpustila. Danes bo pa zopet joj! To bo renčanja, da ne bo moč zdržati, ujedala bo in revsala kakor obsedena. Ne, bolje je, da se ji ne prikaže pred oči.
Ustavil se je in pomišljal, naj se spet spopade s preganjalcem. Ne, kar popolnoma brez vsega vendar ne more pred staro, ljubše bi mu bilo, da bi bil vsaj malo ranjen, bo stara vsaj videla, da se je boril, in ne bo tako revsala. Rjavs je torej počakal Tilna, in ko se je ta ves pogumen in zasopljen izmotal iz vejevja, ga je Rjavs sprejel z neznanskim renčanjem.
»Kaj pa misliš, capin?« se je prestrašil Tilen, ker ni več pričakoval borbe. »Bi rad, da ti podkurim? Izgini!«
Strel je zagrmel. Rjavs je odskočil pa jo ucvrl, da so kar veje pokale.
»Rjavs — grrnavs! Kamor pride, je ravs!«
Slišal je zasmeh za sabo, a on je bežal, bežal in se ni več ozrl. Čutil je sicer, da ga gospodar nič več ne preganja, a kljub temu je lomastil dalje. Končno jo je torej le izkupil. Sicer ni kdo ve kaj, a nekaj je pa le. Nekje v zadnjem stegnu čuti skelino, zato tudi s tisto nogo pošepava, vsaj tako se mu zdi. Po daljšem begu se pa končno le ustavi, da si preišče rano. Gleda, otipava, nič ne najde. Pač, nekaj je pa le, neka praska, ka-li? Naj šapa zmelje oskrbnika!
Rjavs se je po dolgem obotavljanju priklatil končno domov. Prihuljeno se je priplazil, kakor bi imel slabo vest ali pa bil ranjen. Rjavka z mladičema je čakala pred brlogom, in ko je začutila, da prihaja, mu je šapala naproti. Hotela mu je namreč pomagati zavleči plen na varno. A zelo se ji je stemnil pogled, ko je videla prihajati praznega. On je pa stokal in zadnjo taco naravnost vlekel za sabo. Rjavha ga je obšla enkrat, dvakrat, natanko ga pregledala in ovohala. Posebno se je zanimala za tisto šepavo šapo, ogledala si jo je od spredaj in od zadaj, in ko ni ovohala ne krvi ne rane, si je pač mislila, da je noga morda kaj nalomljena. Staruha je zavalila po tleh, tako da je
ležal na hrbtu — in tedaj mu je nogo natanko preskusila s šapo. Edino, kar je mogla ugotoviti, je 'bila tista neznatna praska, katero je povzročila morda veja ali kaka ostra skala. Pa še nekaj je bilo, kar je takoj zavohala na njem in kar jo je napotilo, da ga je tako temeljito preiskala in pretipala: to je bil duh po smodniku, ki ga je Rjavha kaj dobro poznala. "Wborbi je torej bil, to mu verjame, ali da se je boril za prazen nič in se vrnil praznih šap, tega pa Rjavha ne more razumeti. Morda je pa požeruh plen požrl sam? Temeljito ga je zato ovohala okrog gobca. Niti sledu ne duha po krvi. Staruh pa vse njeno otipavanje voljno prenaša, pripravljen, da bo zdaj zdaj izbruhnila huda ura.
In tudi je. Staruha se je raztogotila, da je bilo joj. Kar z viška se je vrgla nanj, grizla ga, obdelavala s šapami, razgrizla mu gobec, in malo da mu ni izpraskala oči. Revsala je besna, metala se togotna po tleh. Dojiti mora mladiča, pa naj muli travo, greblje koreninice, zoblje jagode ali razkopava mravljišča!, Ko ni pa leni staruh za nobeno rabo! Znova se je vrgla nanj. On je samo nekaj momljal, tu in tam malo zarenčal. Končno ga je pustila in užaljena odšla.
Mladiča sta jo urnih tac ucvrla v brlog, ko sta videla prihajati hudo uro. Saj se staruha znaša končno tudi nad njima ob podobnih primerih, mikasti ju in tuli, da se razlega daleč naokoli in se vsa divjad z grozo odmika od Razrvanega.
Rjavs je ostal zunaj, ni si upal noter. Sklenil pa je, da pojde čimprej poskušat novo srečo na rop.
S Tilnom je pa bilo drugače. Črednik je na vsa usta raz-bobnal po Drenulju, kako je oskrbnik ugnal roparja. Na lastne oči je gledal pastir, kako pogumno je šel roparju naproti, kako ga odločno zavrnil pa gnal proti gozdu, od koder je bil ropar prišel. Ne, še več je videl pastir. Bil je celo priča, kako sta se dejansko spopadla oskrbnik in zverina, ko sta trčila skupaj. Naravnost spoprijela sta se — medved s šapami, oskrbnik pa z golimi rokami. Pastir je videl, kako sta se objela, se vihtela sem in tja — in priča je že mislil, da je oskrbnik izgubljen, zdaj zdaj bo obležal raztrgan pod zverino! Tedaj pa se je iztrgal iz njenih šap, odskočil, pobral puško in ustrelil. Kosmatin se je sicer zamajal, zvrnil se pa ni, ker mu najbrž krogla ne more do živega. Zato ga je pa oskrbnik oplazil s kopitom po butici, da se je kosmatin kar zasukal in jo ubral proti gozdu, kolikor so ga tace nesle. Oskrbnik pa za njim. Pastir je zijal, vsa čreda je zijala in kar poskakovala od veselja. Nekaj takega ni še nihče videl.
Drenuljci so poslušali z odprtimi usti neverjetno pripoved pastirja. Venomer so tiščali vanj in znova in znova jim je moral ponavljati vse od kraja, kar je bil videl in doživel pastir. Kdo si je torej po vsem tem bolj želel videti junaka, če ne srečni Drenuljci. Kajpada. Tudi Tilnu ni ostalo prikrito, kaj vse o njem govore Drenuljci. Zato si je tudi on želel priti tja po kakih važnih opravkih. In res se je kaj kmalu ponudila ugodna prilika. Koj prihodnjo nedeljo je bilo namreč na Drenulju žegnanje — in Tilen si je zaželel dobrih drenuljskili štrukljev. Oblekel se je v naj lepšo lovsko obleko in se napotil k slovesni maši. Ker kako drugače po ovinkih ni spodobno prihajati k ljudem. Pridi naravnost tja, kjer so vsi zbrani, da ti lahko vsakdo v obraz pogleda. Kar obstopili so ga pri tisti mali podružnični cerkvici in mu vsi od kraja stiskali roko. Potem ga pa na vso moč vabili na štruklje, ker jim je toliko dobrega storil. Tilen se sicer ni mogel ubraniti povabilom, toda vsem bo pa vendar težko ustreči. Skušal se bo pač ustaviti pri vsaki hiši za nekaj časa, kolikor mu bo možnost dopuščala. No dobro, naj le pride.
Lovski dogodek. Dne 15. jan. 1946, ko sem šel na race, sem zagledal v vodi, da nekaj plava ter sem bil mnenja, da je vidra. Zato sem bil tudi pripravljen, da streljam, ko v zadnjem hipu prepoznam, da je srnjaček, ki me je prav milo gledal in se gotovo zavedal, da ga ne bom streljal. Počasi, ozirajoč se name, se je umaknil v gozd. Najbrž je bil preganjan od volkov, pa se je na ta način rešil.
Dne 20. januarja 1946 sem ustrelil enega racaka z obročkom in označko M. Drnith Budapest Kospent 170025.
Ivan Petrič,
Gor. Jezero pri Rakeku.
Volka, 28 kg težkega, ki je čakal na poti Podgrajšek, je dne 28. jan. t. 1. ustrelil tov. Ule Feliks z Vrha 21.
O udomačenem srnjaku. Leta 1959. mi je prinesla deklica s hribov nekaj dni starega srnjačka. To je bilo v petek pred binkoštno nedeljo. Deklica je pripovedovala, da je prejšnji dan videla, da je volčji pes gonil srno, ki je bila očividno mati omenjenega
srnjačka, kajti naslednji dan je srnjaček ves dan v gozdu klical mater. Srnjačku je bilo videti, da je bil že malo izstradan. Začel sem ga krmiti z dudo kot otroka. Udomačil se je popolnoma in gre -z mamo kot pes; večkrat je že tudi šel z mano na lov in stal je zraven mene, ko sem ustrelil zajca. Ako sem šel v lovišče, kjer so tudi srne, sem mu na vrat privezal bel robec, da sem ločil, domačega od tujega.
Ko sem se nekoč peljal s kolesom po banovinski cesti v tričetrt ure oddaljen kraj, je šel srnjak z mano. Med potjo pa me je srečal kolesar, kar je srnjaka zmotilo, da se je priključil tujemu kolesarju. Ko sem to opazil, sem skočil s kolesa in opazoval srnjaka, kako je vohal po tleli kakšnih sto korakov daleč. Pa je dognal, da teče za tujcem, se je obrnil ter v skokih pridrvel k meni, ko sem se že peljal naprej. Iz tega je jasno, da srnjak ovoha kakor pes. Podobnih primerov bi lahko še mnogo navedel. Ako je spalnica odprta, gre v spalnico na posteljo ležat. Tukaj ima skoraj vsaka
hiša psa, pa hodijo tuji psi pregani j at srnjaka in ga gonijo po vseh sosednjih hribih. Ko pa psi popuste, se vrne srnjak domov.	J- Goilavšek.
Ornitološki zapiski iz okolice Dolnje Lendave v 1. 1945.
Ker sem se naselil v Dolnji Lendava šele v mesecu avgustu preteklega leta, zato so tudi zapiski le od tedaj dalje, Zaradi obilice posla mi ni bilo omogočeno podrobnejše opazovanje, zato so zapiski nepopolni.
Poljskih vrabcev je v tukajšnji okolici mnogo, se pa že rano pred mrazom pomaknejo v bližino hiš.
Tudi rumeni strnad je tukaj zelo pogosta ptica v vsej letni dobi.
Sive vrane so se v času vojne po Prekmurju zelo razmnožile.
Poljske vrane pa so se v tukajšnji okolici pojavile zadnji teden oktobra meseca. Dne 28. oktobra sem jih videl precejšnjo jato pri Tešanovcih. Od tedaj se stalno tu zadržujejo in to v velikem številu.
Čižke sem čul 3. oktobra ob potoku proti Petišovcem. Bilo je lepo jesensko vreme in so se zelo oglašali.
Tudi lišček je tu v okolici vsakdanja ptica. Vso jesen -sem jih opazoval in to vedno v večjem številu.
S prihajajočo jesenjo se je tudi siničji rod približal hišam. Tako sem 25. oktobra videl mnogo plavčkov po drevju pod gradom. Tudi dolgorepke so se pojavile že zgodaj jeseni v mestu, Dne 9. oktobra sem jih precej videl pod gradom, 16. oktobra v goricah, 29. oktobra na vrtu in prve dni novembra sem jih videl večje krdelo pod gradom.
Palčka je šele zima prignala k hišam. Tako sem ga videl na šolskem dvorišču dne 10. decembra, ko je padal sneg.
Dva majhna detla sem videl 16. oktobra v goricah.
Skobca sem videl 28. septembra pri Črnem logu, 28. oktobra enega pri Te-
šanovoih in 8. decembra enega, ko je letel proti goricam nad mestom.
Velike divje race so se pojavile na koncu novembra v velikih jatah na Črncu, Le davi in na Muri, kjer navadno ostanejo preko zime.
Poljske jerebice so se v teku vojne, zelo razredčile, saj jim ni nihče nudil nobenega varstva. Prav redko jih je bilo videti lani in le po e din e.
Kavke so se pojavile v večjem številu v pozni jeseni. Tako sem jih precej videl 12. in 13. novembra (prvi sneg), 21. in 25. novembra.
Škorcev je v tukajšnji okolici mnogo. V jeseni sem jih videl cele jate, tako 6. septembra na travnikih blizu Mure nekaj sto, 21. septembra pa sem jih videl več sto v eni jati, ko. so leteli proti goricam.
Gril jekov je v Prekmurju leto za letom več. Še pozno v jeseni sem jih videl in čul, ko so ob lepih jesenskih dneh še peli. Zadnje sem videl 27. oktobra pri Kamovcih in pri Bogojnd, Dan je bil deževen.
Belo pastirico, ki je tu zelo pogosta ptica, sem videl zadnjo 28. oktobra pri Nemčavcih poleg Murske Sobote.
Tudi veliki ali sivi muh ar se je dob go zadrževal še tu, ker je bila pač sončna jesen. V septembru sem jih vsak dan opazoval na našem dvorišču ali pa na sovedoveim vrtu. Zadnjega sem videl 30. septembra.
Zelo .razširjeni so v tukajšnji okolici črnogrli prosmiki. Zadnje sem opazil 28. sept. ob potoku Bukovnišci.
Šmarnico pa sem zadnjo čul še dne 18. oktobra.
Kmetske lastovice so od tu odšle prvi teden septembra. Pozneje sem jih videl 12. septembra zjutraj več ko sto, ki so premrle posedale po obzid-kih in telefonskih žicah po mestu. Noč je bila mrzla, z vetrom in dežjem. Verjetno, da so te bile na preletu, pa jih je mrzlo in deževno vreme zaustavilo na potu, kajti prej sem opazoval le posamezne. Pozneje sem posamezne še videl, tako 13. septembra
par, 24. septembra tri, 3. oktobra sem videl nad travniki ob Kobil jskem potoku pet, 5. oktobra v mestu nekaj, 6. oktobra pa v Gaberju še dve.
Mestne lastovice so v tukajšnji okolici pogoste. Gnezdo z mladiči, ki sta .jih stara še pitala, sem videl še 23. avgusta v mestu. Dne 27. avgusta sem jih videl okoli sto, ko so proti večeru letale okoli cerkvenega stolpa in gradu. Pozneje sem jih po nekaj videl še v mestu 28., 29. in 31. avgusta; tudi v naslednjem tednu sem videl poedinti, nekaj pa sem jih videl letati nad mestom 5. oktobra, bilo je mrzlo, vetrovno in oblačno. 8- oktobra sem videl dve letati oklo! gradu, zadnje in to šest pa sem jiih videl 9. oktobra.
Breguljke sem večkrat opazoval nad Muro* ko so letale nad njo. Zadnje sem videl 4. avgusta.
Hudourniki so v krajih vstran od Mure bolj redki. Ljudje jih skoraj ne poznajo. Videl sem jih le dvakrat in 'to 22. avgusta okoli dvajset, ko so že proti večeru leteli proti jugovzhodu (ponoči zatem je bil dež). Drugič sem jih pa videl 31. avgusta proti večeru, ko so letali okoli cerkve v goricah.
Štorklje, bele, sem videl zadnje konec julija.
Dne 26. avgusta sem videl na njivah pri Bogojini pet grljc, eno sem videl 30. avgusta pri Mostju, 6. septembra pa eno na njivah proti Laikošu.
Zelenonogo tukalico (mlado) sem videl 6. septembra v mlaki blizu Mure.
S prihajajočo zimo so prišle tudi velike jate divjih gosi. Velika jata jih je letela rano zvečer nad mestom dne 14. decembra. Izredno velika jata jih je letela na božični večer in tako nizko, da se je njih gaganje čulo v sobo, oziroma v stanovanje.
Hribar Ivan, šolski uprav.
Zankal-ji — roko na srce! Janez Dolenc iz Sajevč pri Postojni je dobil pred kratkim v gozdu v zanki okostje srne. Za tem okostjem pa sta ležali še dve okostji mladičev. Torej mati se je ujela v zanko, mladiča sta pa
žalostno čakala, kdaj jima bo dala mleka, in tako sta morala od gladu poginiti poleg matere.* Zares žalosten in v srce segajoč prizor.
V pretekli . pomladi so divji lovci pod Sv. Trojico naleteli na košuto, ki se je zelo klavrno vlačila, in z njo dva mladiča. Videli so na nji, da ni vse v redu ter jo ustrelili. Bila je popolnoma izsušena 'in brez mleka. Za vratom je nosila staro zanko, katera ji je prerezala tudi goltanec, da je že težko dihala. Rana je bila vsa smrdeča. Mladiča, tudi izhirana, sta pobegnila; reveža sta žalostno hodila okrog matere, ki jim ni mogla nuditi hrane. Iz teh dveh, tudi če se preživita s pašo, ne more biti nič prida; kvečjemu lisičji ali volčji plen.
Čuvaj mi je prinesel jazbečevo kožo, ki je bila na polovico prerezana od zanke. Zanka ga je držala čez trebuh. Koliko dni je trpela uboga žival in se v strašnih mukah vlačila okrog, preden je močna žica prerezala tako močno kožo kakor jo ima jazbec, da so mu naposled izstopila čreva in je potem šele izdihnil.
Torej zankar, če je še malo človek in ima količkaj srca ter ni že docela zakrknjen, ne bo nikoli več nastavil zanke, če vidi take prizore. Takih primerov je na žalost veliko. Zanka je največji škodljivec lovu, kajti ona čaka dan in noč na svoj plen. Zatorej čuvaji, lovci in drugi ljubitelji narave, preganjajte te brezsrčne izrodke človeštva ter jih javite oblastem, da juh pošljejo na prisilno delo,, kamor spadajo.	S. K.
* Če srna ni šele v zanki povrgla. Ur.
Lovski koledar za marec
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	6.42	17.47
15.	6.16	18.06
Mesec je 3. v mlaju, 17. v ščipu.
S. B.
Vloga voha v živalstvu
Povprečen človek, ki je navajen presojati vse le s svojega stališča, je navadno mnenja, da je med čuti voh za življenje živali zelo podrejenega pomena. Sam resda prihaja le redko v položaj, da bi voh odločal o njegovih ukrepih in ravnanju, saj mu v največ primerih ni treba ovohati ne živil ne jedil, še manj mu je voh potreben za telesno varnost ali celo za izbiro življenjske družice. Užitnost živil, ki jih pridelujemo, in jedil, ki nam prihajajo na mizo, poznamo in razpoznamo z očmi in menda je celo — zlasti za gosta — nespodobno ovohati vsebino žlice, preden jo nesemo v usta. Tako nam je pri prehrani le v redkih primerih treba vprašati nos za da ali ne. Še bolj redka
je taka potreba glede telesne varnosti, dasi nam vonj po tem ali onem more izdati bližino nevarnosti. Za ženitev so v današnjih časih odločilni povsem drugačni razlogi in oziri kakor prikladen dah družice, pa ima tudi ta včasih svojo odločilno vlogo, ne da bi se tega zavedali.
Mnogo vidnejšo vlogo kakor pri človeku ima voh pri živalih. Zlasti opazna je ta vloga pri onih živalih, ki imajo voh zelo razvit. To sta vrhnji mladiki glavnih dveh vej na živalskem rodoslovnem drevesu: sesalci in žuželke. Ptiči slabo vohajo; njim je odločilni čut vid, on jim vodi življenje. Za večino drugih živali ni ugotovljeno, v kolikšni meri imajo razvit voh, vendar smemo sklepati vsaj za one, ki imajo zanj čutilo, da razlikujejo razne vonje. Seveda, če jih občutijo tako kakor človek, je drugo vprašanje. Najbrž ne. Saj si mnoge izbirajo hrano, ki človeku ogabno smrdi, ali žive v snoveh, pred katerimi zapira človek nos. Da se pes prav tako obrne od nam prijetno dišeče kolonjske vode kakor od salmijakovca, nam je znano.
Da je za neko žival ta vonj vabljiv, za drugo pa odvraten, si moremo v največ primerih razložiti z njenim izkustvom. Če teče lisica za vlečko, teče zato, ker je v enakem primeru našla na koncu take sledi užitno stvar, in če srnjad dobi v nos dah človeka, se umakne, ker ji je človek v gozdu iz izkušnje vobče nevarna zadevščina. To bi bilo tako na splošno prav. Znano pa je, da srnjad ne pobegne n. pr. pred oglarjem ali drvarjem, ki ti v drugačne misli zatopljen, nebrižen za divjad koraka po gozdu, morda celo žvižgaj e ali pojoč si napevko. Za razlago tega dejstva nam ne zadostuje, češ da je divjad vajena teh ljudi, ampak moramo pritegniti Zellerjevemu nauku, da vsako duševno razpoloženje povzroča poseben dah, ki ga žival z izvrstnim vohom, kakršnega imajo zlasti prežvekovalci, zazna in po njem uravna svoje dejanje. Ali z drugo besedo: Lovec, ki hrepeneč po plenu zalezuje srnjaka, izhlapeva poleg vrstnega ali rasnega človeškega daha še dah poželenja po uplenitvi ali razburjenja. In prav ta dah, ki ga divjad pozna, jo požene iz lovčeve bližine, ko ga dobi v nos. Na podoben način bi se mogla razložiti trditev, da lev ne naskoči srčnega človeka, da se pes temu neznancu dobrika, onega pa oblaja ali napade. S povedanim pa nikakor nočemo trditi, da je za ravnanje živali odločilen edinole dah, ki jim prihaja v nos. So še mnogi drugi činitelji, ki določajo ravnanje živali, saj se za svojo varnost poslužujejo tudi drugih čutov, predvsem vida in sluha.
Po eni strani je voh važen za spoznavanje bližine zasledovalca, po drugi pa za izbiro in iskanje hrane. Znano je, da
rastlinojedci ne jedo vsega, kar je zeleno, in tudi mesojedci ne vsakršnega mesa. Jelenjad se ogiblje nekih rastlin, srnjad izbira med gobami, mačka ne pokusi rovke itd. Z nosom najde lisica pod rušo položeno miš, divja svinja podtalno glivo, krt deževnike ali ogrce; z nosom sledi volk srni ali pes zajcu. Če še tako točno ponaredimo z leseno nožico kunjo sled v snegu, pes ne pojde po njej. Umetno narejeni vtiski v tla brez svojstvenega daha te ali one živali bi mogli premotiti človeka, ker se zanaša na oči, živali pa, ki ji je vodilni čut voh, nikoli.
Poleg važnosti, ki jo ima voh pri prehrani, je voh mnogim živalim, zlasti onim, ki žive družno, vodilo za spoznavanje svojih pripadnikov. Če razženejo volkovi trop jelenjadi, se družina kaj kmalu spet najde, in prav tako najde srna svojega mladiča, če je bil nasilno ločen od nje. To se zgodi tudi v temi ali v zelo nepreglednem terenu, kar dokazuje, da se ne poiščejo z očmi, marveč z nosom, ki mu je v pomoč večkrat tudi sluh.
Možnost, spoznati poedinca svoje vrste je posebne važnosti in naravnost obstojnega pomena za marsikatero živalsko vrsto. Zlasti, kadar gre za razmnožitev. Mnoge živali iz različnih vrst so si po zunanjem tako podobne, da si ne moremo predstavljati, kako bi za parjenja samec našel pravo samico, če ne po svojstvenem vrstnem dahu. Kako bi krt našel družico drugače kakor z nosom, kako razne 'miši, ki so si tako podobne? Vsak lovec ve, da slede lisjaki lisici z nosom pri tleh in da druga divjad lovi z nosom dah, kadar išče samice. Res, da se nekatere živali za paritve na poseben način oglašajo in se s tem vabijo, toda tudi pri teh voh končno odloča. Že dejstvo, da svatovsko razpoložene živali izpuhtevajo po veliki večini poseben svatovski dah, kaže na to, potrjajo pa opazovanja v naravi. Pa vedno tudi ta dah ni odločilen; često se mora osebni dah samice vrhu vsega še skladati z dahom samca, da pride do telesne združitve.
Tako dah sam kakor njegova zaznava voh sta efekt kemične pretvorbe snovi, odnosno kemičnega vpliva na vohalne stanice. Življenje je kemični proces zgorevanja. Zgoreline se odstranjajo iz telesa po raznih potih in ustvarjajo različne dahe, ki so odvisni v glavnem od dveh činiteljev: od snovi, ki zgorevajo, in od načina, kako zgorevajo. To pa urejajo vnanji in notranji vplivi. Tako izpuhtevajo iz ene in iste živali lahko različni dahi, in sicer ali obenem ali v posebnih prilikah, ta v večji meri kakor drugi. Vobče moremo razločevati osebni, vrstni, afektni in svatovski dah. Podobno je tudi pri rastlinah, ki jih potem po njihovem duhu razločujejo rastlinojedci v užitne in neužitne.
Da dah ovohamo, morajo delci zgorelin, ki ga tvorijo, priti na vohalne stanice. Te so posejane v sluznici nosne dupline. Čim več vohalnih stanic zadenejo taki delci, tem večji je kemični učinek na nje in tem jačje občutimo dotični vonj. Verjetnost, da pridejo delci zgorelin na vohalne stanice, je tem večja, čim več jih je, odnosno čim večja je vohalna sluznica. Srnjad ima desetkrat večjo vohalno sluznico kakor človek, zato je upravičen sklep, da voha desetkrat bolje. Severni jelen ovoha človeka na 500 korakov, človek govedo na 15—20. O lovskih psih je znano, da razločujejo razne vrste dahov kaj zanesljivo ne samo raznih vrst divjadi, ampak tudi dah zdrave in ranjene živali in drže njen osebni sled, četudi križa druge sledove.
Z vohljanjem, potezanjem zraka v nos pospešujemo dohod delcev na vohalno sluznico. Lovec pozna tako, često slišno vohljanje pri svojem psu, divji svinji itd.
Mnogo ostrejši voh kakor sesalci imajo žuželke. Sedež voha so tipalnice; posute so z vonjalnimi stožci ali resicami v vonjalnih jamicah. Navadno imajo samci večje tipalnice in zato več vonjalnih edinic, torej ostrejši voh kakor samice. Te pa imajo vonjive žleze, navadno na zadku, ki izpuhtevajo močan, često celo človeku zaznaven vonj. Tak vonj je svojski za vrsto in privlači le samce iste vrste. S poskusi so dognali, da ovohajo n. pr. samci nekaterih metuljih vrst samice celo na 2 km.
Vloga voha v življenju mnogih živali je tako važna, da je od njega odvisen njihov obstoj. Voh jim je vodilni čut za njihova ravnanja in odločilen faktor v prehrani ter za možnost razmnožitve.
S. Lapuh
Čudovit doživljaj
Dolina je zavita v češnjev cvet, petelin poje v gori spet: je lovec od strasti prevzet, za kurjo svatbo zdaj je vnet.
Ko se je poslovil zadnji sneg in je vresje pordečilo goličave, loge in jase pa pobelili zvončki in pozlatile trobentice, sem se napotil tja, kjer domuje črni kralj naših gozdov. Z lovcem sva se domenila za kraj in uro. Ker mi je pa lovec ponudil za tisto jutro svojo novo dvocevko, sem ponudbo z veseljem sprejel ob misli, da mi ne bo treba vlačiti s seboj svojega ,kanona1. Zato sem, kakor običajno, vzel s seboj le nahrbtnik, v hrib grede pa sem si urezal močno leskovko.
Ko sem jo primahal do bajte, je sonce že zdrknilo za gore in rdeči oblaki na zapadnem nebu so prerokovali lepo vreme. Zato si glede tega prav nič nisem belil glave. Potem ko sem si ogledal bajto, kako je preživela dolgo in hudo zimo, sem zakuril ter si s toplim čajem in izdatnim prigrizkom privezal dušo.
Ker mi je lovec sveto obljubil, da pride do treh zjutraj in me pokliče, si tudi glede vstajanja nisem delal prav nobenih skrbi in se kmalu nato spravil na pograd, ne da bi se priporočil vernim dušam, ki so — kakor sem že sam ponovno doživel — najboljša budilka, in trdno zaspal.
Ko se zbudim — lovca nikjer! — sem bil postavljen pred gotovo dejstvo, da sem že prepozen, kajti zlato sončece je pravkar vstajalo izza hribov! Toda jaz za vso to božjo lepoto, razlito čez hrib in dol, trenutno nisem imel prav nobenega zanimanja! Kakor bi pritisnil na vzmet, me je vrglo s trdega pograda. Z mešanimi čustvi pogledam na uro, ki je trdovratno kazala pol šestih. Petje si že davno zamudil, se mi je kakor ostra puščica zarezala bridka misel v možgane. Sedaj že svatuje ponosni trubadur pri svojih putkah, ti pa si še bos! V nekaj minutah sem bil nared. Saj niti puške nimam! sem se spomnil. Nisem vedel, ali naj se jezim na lovca, ki je iz bog ve kakšnih razlogov izostal, ali pa naj ozmerjam samega sebe, da sem mogel biti tako nepreviden. Kaj mi pomaga vse razburjenje! Prišel mi je na misel izrek starorimskega modrijana Seneke, ki priporoča tudi v najtežjih trenutkih življenja ohraniti — pamet (in rebus arduis aequam servare mentem).
Po skromnem zajtrku sem jo usekal skozi poseko. Na stezi sem večkrat naletel na sveže ,cigare1, znamenje, da petelin ne
more biti daleč. Ko pridem v dno poseke, sedem na štor tako, da sem pred seboj imel bukov gozd, za hrbtom pa smrekov mlaj. Vsa okolica se je kopala v jutrnjem soncu in ptiči so peli kakor za stavo.
Podzavestno začnem oponašati petelina. Takih umetnij, kakor je posnemanje veverice, jerebov klic, petelinovo klepanje, srnjakovo kašljanje, ne uganjam rad v družbi, zlasti ker mi je nekoč, ko sem ,klepal1, moja žena rekla, da bom s takim cmokanjem petelina kvečjemu spodil. Prepričan, da je itak vse zamujeno za to jutro, sem brusil kar tjavendan. Toda, glej čudo! Kar se odtrga od tal nekaj velikega, črnega in v svoje veliko presenečenje zagledam na najnižji veji ogromne bukve — kapitalnega petelina, ki je gotovo presvatoval že nekatero pomlad. Ko me je neke jesenske, deževne nedelje pravilno piskati naučil šele jereb sam, tako me je šele sedaj ta veličastni starec naučil pravih not. Kmalu nato se pod bukvijo pojavi še drugi petelin, ki je z največjo ihto ,vozil kočijo1 okoli debla. Kakor nekoč betlehemski pastirci, sem ves presenečen in iznenaden zijal v ta pojav, naslonjen na dolgo leskovko in še vedno sedeč na štoru.
Kadar je petelin na veji premolknil, sem zaklepal jaz in to tako izvirno, da sem se čudil sam sebi. Toda ni še trajal ples pod bukvijo pet minut, že sem doživel napad od zadaj: v smrekov mlaj se je zakadil tretji petelin in zapel. Kar zona me je spreletela: Pravljice o začaranem gozdu, o trnjulčici, o rdeči kapici in podobne so mi oživele pred duhovnimi očmi. Tej ,črni ekstazi1 pa je le prehitro naredil konec srnjak, ki je jezno prikašljal skozi poseko.
V dolini je zvonilo sedem.
Ing. Mirko Šušteršič
Ptičje šege in navade
(Ethologia), po dr. H. Frielingu.
(Predavanje izpred vojrtfc)
(Nadaljevanje.)
II.
Nič manj značilne šege in navade kot pri porokah, parjenju, imajo ptice pri graditvi gnezd, nesenju jajc in valjenju.
Mnogi mislijo, da je s parjenjem prijetnosti in zabave konec in da z gradbo gnezda pričenja težko in trpljenja polno delo. Pri tem pozabljajo, da je pri pticah gradba gnezd ravno tako nagon kakor parjenje in da imajo tudi v tem delu svoj užitek in zadostitev. Ne smemo primerjati človeških skrbi in tegob pri zidavi lastne hiše s ptičjimi ob spletanju gnezd. V človeški naravi je pač ostalo le še bore malo pravih nagonov — kakor je spolni nagon — ki sicer tudi stoji pod vplivom razuma, a se ne da od tega ustvarjati ali voditi.
Spletanje gnezda je torej za ptiča — potreba. Tesna povezanost snubitve, parjenja z zgradbo zavetišča za zarod se zrcali že iz tega, da se paritev in izbira gnezdišča vrši bolj ali manj hkrati in da si nekatere vrste ptic zgrade prave ljubezenske hišice in gnezda za igranje — kakor rajčice. Rod tkalcev zgradi več gnezd, izmed katerih si samica izbere eno za valitev. Listnice, preden spleto pravo gnezdo na drevesu, zgrade na tleh drevored iz listov, nekak pokrit hodnik, ki je pri vhodu in izhodu nastlan z vejicami, ki predstavljajo plesišče. Nekatere listnice to plesišče okrase s kamenčki ali polžjimi hišicami in prineso celo bele, sveže cvetice, ki jih večkrat spretno vpleto v streho listnega hodnika. Mnoge ptice, tudi škarjeki in zlasti rod vran, je vnet za lepotičje. V tem pogledu je čudovita modra avstralska listnica, ki je obsedena na modro barvo ter ukrade vse, kar je te barve. Pa ne le to, temveč si svoje gradove ljubezni tudi — pobarva. Barvilo dobi iz jagod, ki jih toliko časa v kljunu žveči in slini, da so ko pasta. Ko se ta posuši, služi liki barvasta kreda, s katero v kljunu ta čudoviti ptič drsa po stenah in jih tako pomodri. To je obenem eden redkih primerov porabe orodja v živalskem svetu.
Težko je to razložiti z »instinktom«, čeprav morda ptič to izvaja na nagonski podlagi. Samec potem v listnem gnezdu nabrani nakit med svatbenim petjem samici poedino razkaže s tem,
da ga dvigne in ob čudovitem vitju in zvijanju telesa podari izvoljenki.
Gradbe gnezda se navadno udeležujeta oba roditelja, ne brez neke delitve dela. Samec navadno izbira kraj gnezdišča in opravi grobejša in težja dela na zgradbi. Pri tem očitujejo razne ptice nasluteno arhitektonsko znanje ter spretnost vezenja, tkanja, zidanja itd., in so o tem spisane debele knjige. So pa tudi mnogi ptiči površneži in — po človeških pojmih — nemarneži brez okusa, ki si na tleh izbrskajo plitvo jamico. Legeni zneso jajca kar na gola tla. Varovalna barva perja te ptice ščiti obenem tudi gnezdo oziroma jajčeca. Neke tropične kure prepuste valjenje kupu komposta.
Povezanost zakonskega življenja z gnezdenjem izhaja tudi iz tega, da največ ptic za drugi zarod v letu splete novo gnezdo. V ptičjem življenju se odvijajo posamezne faze s pedantno natančnostjo kakor na tekočem traku. Če se ta veriga pretrga, se posameznih členov ne da več vključiti. Ko na pr. mine čas gnezditve, ptiči ne grade več gnezd, ki so jim tudi nepotrebna, ker ne stanujejo in ne spe v njih, kakor mnogi mislijo.
Da ptica začne ves ciklus gnezditve od kraja, če je ovirana, dokazuje dr. Frieling z vrtno penico, ki je motena pri leženju — penica je zamerljiva — zapustila gnezdo in zgradila novo, in sicer tik pod prvim, ne torej kje drugje, kjer bi bilo domnevno več miru. To kaže, da je penica instinktivno čutila, da je treba znova in od kraja začeti, zato tudi novo gnezdo, ni ji bil pa jasen vzrok te potrebe.
Ptice morejo, če treba ali če do tega pride, znesti mnogo jajc. Te producirajo kakor stroj in neso tudi neoplojena jajca, če ni zraven pravi čas samca. Sicer pa ni treba po vsakem jajcu nove oploditve. Kure lahko neso oplojena jajca ves mesec po eni kopulaciji. Če pticam odvzamemo jajca, jih, če je pravi čas, nadoknadijo z novimi. To lastnost izrabljajo pri galebih. Najbolj pa se je človek s tem okoristil pri indski bankiva-kuri, ki jo je kot domačo kokoš predelal v tovarno za jajca. Dopolnilno nesenje se pa vrši le v neposrednem nadaljevanju po znesenju zadnjega »rednega« jajca. Če golobu, ki normalno znese dvoje jajc, odvzamemo eno, sploh ne znese več, ker mu eno v gnezdu nudi še dovolj mika za leženje, čeprav bi sodili, da zna šteti do dve, to se pravi, da ločuje dvoje jajc od enega. Sicer bi pa golob tudi ne mogel dopolniti števila dve, ker pri golobici izzorevajo jajca vedno v dvoje in zato eno samo sploh znesti ne more. Troje jajc v gnezdu se mu pa zdi nestvor. Tudi nekateri galebi in pribe ne dopolnijo jajc, če jih odvzamemo do enega. Drugače,
če vse odvzamemo. Tedaj se takoj izvrše vse priprave za nesenje. Ptica se obnaša in dela tako kakor bi se do tedaj ne bilo nič zgodilo. Večkrat začne z novim snubljenjem, skratka, trak poslov začne teči od kraja. Pri golobih se to zgodi že pol ure po razdrtju gnezda. So pa tudi ptice, ki po odvzeti polovici jajc te dopolnijo do polnoštevilnosti.
Pri poskusih s kavko so ji po petem in normalno zadnjem jajcu odvzeli štiri. Po presledku enega dne je v štirih dneh dopolnila zalogo na polno število, od katerega so ji zopet odvzeli štiri jajca, tako da je kavka v 15 dneh znesla vsega 13 jajc. Vijeglavka je na ta način znesla 62 jajc v 62 dneh; neka zelena žolna v 73 dneh celo 71 jajc. Proti domači kokoši z 200 do 300 jajci je to še vsekakor malo.
Pri ptičjih vrstah je normalno število jajc precej stalno, ne upoštevajoč vpliv zemljepisne lege. Burnice, albatros, mormoni in alki zneso po eno jajce, več ko dve imajo redko žerjavi, kolibriji, legeni; ne preko treh mnogi galebi in kljunači. Pri večini ptičev pevcev je 4—6 jajc navada, sinice in race zneso 8—12 jajc, jerebice povprečno 18.
Kakšno pa je zadržanje ptic do njihovega gnezda in jajc? Gotovo je vsekakor to, da ptič svojega gnezda, če mu ga prenesemo, vedno ne spozna. Že nekaj metrov vstran od prvotnega mesta ga večkrat ne najde, seveda ako ni v njem zadosti starih mladičev, ki kriče. Če golobom postavimo gnezdo z mladiči iz golobnjaka na tla, se zlasti samci za mladiče ne zmenijo. Mnogi ptiči, ki ne najdejo svojega gnezda, si zgrade novo. Primer: ob hiši so slonele tri lestve druga ob drugi in kos si je jel v kotu med prečkami staviti gnezdo. Ker pa so se ti koti na lestvah neštetokrat ponavljali, je kos gradil, ker je prvotno mesto zgrešil, v mnogih kotih ter je tako nastalo devet začetnih gnezd. To je ptiča očividno toliko zmešalo, da je trud opustil. V zidnih luknjah za zračenje na hišah rad gnezdi pogorelček in zgodilo se je, da je v več luknjah poleg gnezda znesel tudi jajca, kar mu je bilo preveč in je leženje opustil.
Če bi to bilo pri galebih, ki gnezdijo v kolonijah — na stotine tesno skupaj — bi nastala nepopisna zmešnjava. Toda galeb pozna svoje gnezdo in okolico, ki jo tudi proti vsiljivcem brani. Izgleda, da je narava, kjer ni potrebe, skopa z darovi instinktivnih sposobnosti.
Podobno je s prepoznanjem jajc, za kar se ne da reči — razen v posameznih primerih — ne tako in ne drugače. Tem teže, ker tedaj, ko je ptič v razpoloženju leženja, lega naravnost strastno na vse, kar koli je v gnezdu. Znano je, da so labodke
sedele na steklenicah; kokoši izvale tuja jajca kakor ptiči kukavičja jajca sprejemajo za svoja. S tem pa ni rečeno, da ptiči jajc ne prepoznajo, temveč bi mogli reči, da jim strast leženja zastre razum. Saj ptič sedi tako trdno na gnezdu, da ga drug v zamenjavi, ko pride njegova ura, komaj potisne raz gnezdo.
V zavzetju leženja smatra torej ptica vse, kar je v gnezdu za zalego in za svoje in vse izven gnezdne jamice — četudi lastno jajce — za tuje, sovražno. Zato se za lastno jajce na robu gnezda niti ne zmeni, ozir. kot tuje poje, kar koli je v gnezdu pa skuša valiti. (Primer za vpliv okoliškega sveta.)
Koehler je s spretnimi poskusi z malimi martinci dokazal, da ptica prepozna lastna jajca in loči tako barvo kakor tudi obliko, a jo obsedenost valjenja vendarle premaga, da sprejme — simbolično rečeno — kukavičja jajca. Da ptice tuja podložena jajca včasih izvrže j o, je vzrok vznemirjanje pri tem poslu. Nesmisel pa je mnenje, da ptice po tujem dahu poznajo, če je kdo prijel jajca.
Ptica si mora gotovo na kak način in do neke mere zapomniti podobo zalege, zlasti če ta ni številna. Vendar lahko podtaknemo galebom, ki imajo navadno po troje jajc, precejšnje število tujih, ne da bi ukano zapazili. Celo na kupu školjk vale dalje.
Pri vznemirjanju gnezda skušajo nekatere ptičje vrste kalilce miru speljati in varati s posebnim manevrom (pretvarjanjem). Na lepem na pr. skače pred nami strnad, namršen in bolan s slabotnim frfotanjem. Če ga hočemo prijeti, živo odleti, da v bližini igro ponovi.
Pri prizemnih (talnih) pticah (kokoših) so ukane s poškodovano perutjo gotovo namenjene roparicam, da odvrnejo nevarnost od gnezda in zaroda. Ker se ptice, ki prvič vale in so brez izkušenj, tudi tako obrtašajo, moramo sklepati, da jim je to prirojeno. Čudovita pa je morala biti razvojna pot te lastnosti, če ne verjamemo na dednost pridobljenih načinov obnašanja.
III.
Ko so jajca znesena, začne valitev. Ali ta začne šele, ko je število jajc dopolnjeno ali gre valitev sproti že od prvega jajca dalje? Kakor koli, je neugodno. V prvem primeru jajca preveč omrznejo ali postanejo lahko plen roparic, če niso pokrita; v drugem primeru bi se pa mladiči izvalili preveč različne starosti in bi bili mlajši pri krmljenju gotovo prikrajšani. Narava
je ubrala srednjo pot. Valitev pri številnih jajcih začne šele proti koncu nesenja. Ptice, ki zneso manj jajc, začno valiti takoj pri prvem. K drugim spadajo na pr. krokarji, krivokljuni, smrdokavre, sove, hudourniki, ujede, papige, galebi, čaplje, štorklje, golobi in še druge vrste. Pri sovah se najdejo često zelo različno stari mladiči. Od orlov je znano, da sicer zneso 2—3 jajca, da se pa izredi le en mladič, ker najmočnejši vodi proti slabejšima neizprosen boj do ugonobitve. Tudi ponirki se izlegajo zaporedno in tako se zgodi, da čopasti ponirek, ki nosi v svojem perju nebogljene mladiče s seboj, in je, recimo, za prva dva, ki jih ima pri sebi, po nagonu za vodstvo in pitanje, tako zavzet, da pozabi še ostala dva v gnezdu izvaliti.
Od ptičjih vrst, od katerih imajo samci lepo obleko, izvale navadno samice, s preprosto talno, prsteno barvo perja, same jajca. Pri mnogih vrstah pa se valjenja udeležujeta oba druga. Pri golobih, vsaj pri skalnem in tudi domačem golobu, sedi samica nepretrgoma od pol 3 popoldne do nekako 10. ure drugega dne dopoldne. Ostali čas samec. Izgleda, da je splošna navada, da nočno delo opravlja samica. Le pri noju je narobe, najbrž zato, ker je peščenosiva samica manj opazljiva in se samec s svojim črnobelim pernatim lišpom bolj zaupa temi. Tudi pri žolnah, ki sicer gnezdijo v duplih, kjer je tema, samec prevzema nočni posad in se sploh živo udeležuje valitve — a zna vedno tako napeljati, da se samici izmuzne. Heinroth piše, da izgleda, kakor bi bilo žolnam neznosno, da je za valitev treba dveh.
Natančen urnik valitve je pri pticah mogoč, ker imajo tudi brez ure in zunanjih znamenj fin občutek za čas. Večina živali ima to, le človek se je z uro razvadil in si je pokvaril občutek za dnevni čas. Lorenz pripoveduje o golobih, kako trdno je pri njih zasidran občutek časa za valitveno izmeno. Domačo golobico, kateri so se ravno izvalili mladiči in bi bilo treba še na njih sedeti zaradi gretja, je ugrabila mačka. Golob je sedel na gnezdu do svoje ure ter potem odletel na pašo, čeprav golobice ni bilo k izmeni. Zvečer ni sedel na gnezdo, da bi grel zmrzujoče mladiče, ampak zraven na svoje navadno prenočevališče. Zaradi mrzle noči so mladiči poginili. Navzlic temu je ob desetih golob legel na gnezdo in sedel na mrtvih mladičih do svoje ure popoldne, ko je zopet odletel na pašo. To je ponavljal še dva dni, iz česar bi sklepali, da si je bil sicer v svesti potrebe valjenja, ne pa nadomestka izginule družice. Pri čopasti prepelici pa izgleda, da ta prirojen način obnašanja ni tako okostenel in nespremenljiv, ker je samec odvzeto samico popolnoma nadomestil, čeprav sam sicer nikoli ne vali.
Izmena se pri golobih in pri mnogih drugih pticah izvrši tako, da se nastopajoči drug vrine na gnezdo in skuša sedečega izpodriniti. Ni torej tako kakor bi se zamenjani golob oddahnil — kajti ptica je ob tem času od valjenja obsedena. In ravno na tej obsedenosti za graditev gnezda in za vse faze gnezditve, kakor tudi za paritev, spoznamo bistvo dela po nagonu, ki z našim, po razumu vodenim ravnanjem, nima dosti opravka — čeprav izgleda uspeh dejanja tako smotrn in »logičen«, ko da bi ptič ravnal in delal preudarno. Saj je tudi izmena pametno dejanje, ki ga tudi ljudje poznamo — le da mi iz preudarka, ki je narekoval tudi čas izmene — medtem ko ptič to dela po notranjem občutku časa ali pa na podlagi zunanjih mikov ali dražljajev.
Pelikani imajo posebno izmembeno ceremonijo, pravi Chap-man: vračajoči se ptič sede tik ob gnezdo in se z navpično dvignjenim kljunom bliža počasnih korakov, zibajoč glavo levo in desno. Hkrati vtakne valeči ptič kljun navpično v gnezdo, trza z na pol razprtimi perutmi in se oglaša z nizkim, hrapavim, hropečim glasom, edinim, ki ga je ta raziskovalec kdaj pri tej vrsti odraslih pelikanov čul. Petkrat, šestkrat kljune približujoči se ptič s privzdignjeno glavo, nakar se ustavi in oba druga pričneta z navidezno brezbrižnostjo snažiti perje; trenutek nato zapusti valeči ptič gnezdo in prišlec ga takoj nadomesti.
Čaplje navadno pred sedenjem na gnezdo vravnavajo vejice ali zgrade majhen nasip. Lorenz trdi, da se n. pr. kvakači brez tega sploh ne znajo uleči. Neke vrste tkalcev prineso kot nekak znak izmenjave v kljunu bilko, pero ali sploh kak predmet.
Težavnost, zriniti valečo ptico z gnezda ali jo z raznimi ceremonijami pripraviti do tega, da vstane, kaže na vztrajnost, s katero ptice vale. Pri tem zgube včasih docela ves strah in bojazljivost in se puste prijeti — kakor bi jih nevidna spona držala na gnezdu. Na splošno izgleda, da ptič ne ve, koliko časa traja valilna doba ter ga na izvalitev enostavno opozore šele izleženi mladiči. Zato je možno, da mnoge vrste sede dokaj čez valilni čas na kakem klopotcu. Tako je kivi sedel štiri mesece na klopotcu, sokol selec 61 dni, namesto 29 dni (na mrtvih jajcih). Ptičje vrste, ki za prvim gnezdom izvale še drugo ali tretje, ne čakajo in ne sede dosti čez čas in zapuste klopotce že po nekaj dneh, ker se jim pač mudi. Pleinroth piše, da golobi zapuste jajca celo tedaj, če se mladi sicer že izlegajo, a za en dan prepozno — ker je bil za en dan jajca odvzel. Vsi domači golobi pa ne ravnajo tako, ker so si svoj pristen nagon že deloma pokvarili kakor vse domače živali.
Izleganje samo se vrši tako, da se v sunkih drobi vedno več lupine, dokler se mladič ves moker in včasih z ostankom lupine na sebi, ne znajde v gnezdu. Mladič predere lupino s posebnim zobom na konici zgornjega kljuna. Pomoč staršev je pri izle-ganju, ki to zavzeto gledajo, nepotrebna, čeprav sem in tja s kljunom pomagajo. Pri goličih, mladičih, ki ostajajo po izvolitvi v gnezdu, starši takoj odstranijo lupine, oziroma jih navadno pojedo. Pri plamencih in nekaterih drugih pojedo lupine kar mladiči. Kjer mladiči takoj ali kmalu zapuste gnezdo, ostajajo lupine na gnezdu (mahovci). Mladiči se oglašajo že v jajcih pred izvolitvijo. To pomeni, da morajo dihati in da je neka rezerva zraka, v kolikor ne prihaja skozi lupino, v zračnem mehurju jajca, navadno na peti, t. j. širšem koncu jajca, kjer jajca praktično tudi odpiramo.
Čivkanje mladičev je že v jajcu spoznavalni znak. Tako omenja Heinroth, da je dropljino jajce podvalil koklji, ki ga je skrbno valila. Ko se pa pri izleganju mladič ni oglasil s čivkanjem, ampak z zateglim dropljinskim piskanjem, ga je koklja takoj do smrti skljuvala. S tem pa ni rečeno, da vsi ptiči prepoznajo svoje mladiče že pri izleganju. Seveda, če pritlikavi kokoški n. pr. podvalimo vranje jajce in potem mladič zeva kakor vsi mladiči ptic pevk, bo to kokoški tuje in mladiča izkljuje.
Na splošno moremo reči, da ptiči svoje mladiče vsaj do neke meje prepoznajo, če se le ti tako odzivajo, reagirajo, kakor je pri njih navada. Osupljivo pa je razločevanje in prepoznavanje mladičev n. pr. pri čigrali, ki gnezdijo v velikih kolonijah in ob času valjenja mladičev kar mrgoli. Tedaj pitajo in se brigajo le za lastne otroke, dokler ob morebitni izgubi lastnega zaroda
—	da svojemu nagonu po pitanju zadoste — niso adoptirali tujih otrok.
Sicer je znano, da so ravno čigre individualno različno ozna-menjene, in da to služi za prepoznavo, kakor n. pr. različna pisanost glav, pri kebčkih kur in fazanov — vsaj po raznih vrstah
—	tako da n. pr. fazan-grivač svoje mlade lahko ločuje od mladih navadnega fazana, če že morda ne razločuje med mladiči lastne vrste. Tako je spočetka navadna fazanka, pravi Lorenz, vedno kljuvala kebčka grivača, ki ga je izvalila, in je šele s časom zmagala materina ljubezen, da je le še prav nežno pikala po tujčku.
Debelokljuni, izgleda, da imajo take prepoznavalne znake v žrelu, ker je očividno, kako različno pisana in barvana so žrela zevačev. Vendar je znano, da goliči, kamor spadajo tudi
debelokljuni, izležejo in vzgoje tuje ptičje vrste. Saj je vsem poznana zgodba s kukavico.
Med mahovci je izjema le siva gos. Izgleda, da tej podoba o mladičih sploh ni prirojena, tako da brez nadaljnjega vodi tudi druge mladiče, v kolikor je njih življenje vsaj približno podobno gosjemu. Tudi mlade goske nimajo nobenega pojma o starših. Če izvalimo gosja jajca v valilniku, tako da goske nikoli niso videle prave gosi, sprejmejo kot »mater« vse, kar koli naj prvo srečajo. To pomeni, da dobe predstavo o materi šele po izleženju, medtem ko drugi ptičji otroci bolj ali manj jasno to prineso že s seboj na svet. Zato je razumljivo, da tudi človek postane »gosja mati«, če kot prvi pride h goskam, in kako težko je take goske potem navaditi na pravo mater. V tem primeru te v pravi gosi ne vidijo nič sebi sorodnega ali celo materinskega ter beže k »svoji materi«-človeku, če jim preti nevarnost. Drže se le njega, jokajo po njem in so zadovoljne, če morejo čepeti pod njegovim stolom. Naravno, da slehernega predmeta vendarle ne sprejmejo za »mater«. Ni pa treba, da je »mati« živa. Glavno je premikanje, čeprav pozneje zahtevajo, da se vsaj približno po gosje oglaša. Tako so si ob priliki izbrale čoln za mater.
Nasprotje temu je mlad škurh. Kakor hitro zleze iz lupine (v valilniku), beži pred človekom kot sovražnikom in pripozna zgolj škurha za svojo mater. Podoba matere mu je torej prirojena, ki jo nosi v sebi, medtem ko si goska to podobo prisvoji šele v prvih urah po rojstvu. Ko pa tisti čas mine, zapomnitev ni več mogoča, kakor je enkrat dojeta podoba nepozabljiva, neizbrisna. Iz tega sledi, da tukaj ne nastopa primer navadnega naučen j a, temveč edinstveni primer, kako postane živali nekaj — prirojeno!
Pri nekaterih ptičjih vrstah je preusmeritev nagonov na drugega starša tudi še malo pozneje mogoča, tako pri kavki, ki svoja »otroška čustva« prenese na človeka. Če se to zgodi, pa tudi nazaj ni poti in kavka postane prava »človeška kavka«.
Debelokljuni, ki so vsi zevači, že zaradi tega nimajo spočetka, ko so mladiči nad vse betežni, izrazite podobe oziroma predstave staršev, ker so skraja povrhu tudi slepi. Zato je sluh tem važnejši in gotovo je, da se more zevanje mladičev sprostiti po glasovih staršev, kar pa nikakor ni treba, da je. Heinroth je dognal, da na nižje glasove krepkeje zevajo ko na visoke, da je prirojena le neka prav splošna shema in je sploh zelo dvomljivo, če ptičji mladiči starše osebno prepoznajo. Za posamič gnezdeče vrste bi vsekakor tudi ne bilo potrebno ter ne
škoduje, če mladiči tuje, mimo leteče ptice moledujejo za hrano. Drugače je v ptičjih kolonijah, kjer mnogi starši tuje mladiče obravnavajo kot plen, tako da bi bilo ustrezno, če bi mladiči take vsiljence razločevali od svojih staršev in bi se mogli ubraniti ali rešiti. Lorenz poroča, da to kvakači delajo, čeprav ne moremo govoriti o osebnem prepoznavanju staršev. V to svrho so kvakači, ki prihajajo k mladičem na gnezdo, izoblikovali posebno pozdravno metodo. Stari namreč povesijo kljun in mladi jim pomole svojo, z beločrnim perjem okičeno glavo. Ta znak ali gib prepreči pri mladih čapljah sicer samo po sebi nastopajočo obrambno reakcijo. Če bi starši enkrat na ta ustanovljeni znak (s poskusi so to dognali) pozabili, bi jih mladiči takoj togotno s kljuni napadli kot tujo čapljo. To dokazuje, da ne gre pri tem za osebno prepoznanje. Sicer pa opisano zadržanje velja le za prav mlade čaplje. Pozneje se mladiči ne zmenijo za znak in moledujejo vsako odraslo čapljo za hrano.
Mnoge račke in piščeta izmenjajo mater brez nadaljnjega. Vendar se zdi, da prav mlada piščeta ločujejo svojo mater od drugih kokelj in sicer po glasu, kakor je dognal Briickner. Brezdvomno je, da je pri mnogih mabovcih podoba matere spočetka medla, pa se sčasom izpopolni s priučenjem do precej natančne individualne podobe. To velja tudi za odrasle ptice, ki svojega gospodarja prepoznajo po natančno določenih znakih in ga razločijo od drugih. Zato nastane pri ptičih v kletkah preplah, če se jim približamo v njim neznani obleki, plašču ali pokrivalu, ker nove prikazni ne poznajo in je niso navajeni.
(Sledi konec.)
Medved Jakob, Pišece
O zajcu
Ako sem se danes namenil pisati o zajcu, ne mislim lovskim tovarišem podati znanstveno razpravo o našem toli osovraženem dolgouhcu, ampak le kratko navesti svoje lovske doživljaje in opazovanja, pri katerih pa je, kakor pri vsakem mojem dopisu, izključena vsaka lovska latinščina.
Nastavljen sem bil pred 40. leti v Št. Petru pod Sveto Goro, idealno lepem in prijetnem kraju ob Sotli, kjer je bilo takrat že zelo razvito lovsko življenje.
Nisem noben zagovornik zajca. Prepričan sem iz lastne skušnje, da zajec iz same objestnosti napravi več škode, kakor mu je za življenje potrebno, posebno po vinogradih. Žalibog, da vinograda pred škodo ne moremo tako obvarovati kakor sadno drevje! Vinogradi trpe največ v večjem snegu in če ima sneg skorjo. »Takrat je zajec gospod,« pravijo lovci na Pohorju. Takrat poškoduje mnogo rodnih oči tako, da je dostikrat težko trs pravilno obrezati.
Po tem uvodu moram pribiti, da nisem noben rekordavzar in sem si svoja opazovanja in doživljaje pridobil navadno samcat, »klatež« s puško po poljih, travnikih ob Sotli in Bistrici, po vinogradih v zimskem času ob novem snegu, ki je zelo zanimiva knjiga, kdor jo zna čitati! Divil sem se često prefriganemu zajcu, kako je znal prikriti svoj lolož. Prišel sem nehote do zaključka, da je Bog kakor pri ljudeh tako tudi pri zajcih neenakomerno razdelil talente, tako da so nekateri pravi mojstri v obvarovanju svojega kožuščka, medtem ko so drugi enostavni tepci, ki navadno pri prvili lovih zaglavijo. Potemtakem so vsakoletni lovi nekakšna selekcija zajčjega rodu.
Kolikor mi je prosti čas dopuščal, sem bil v revirju, kjer sem s stikanjem za zajci in v opazovanju zajčjih kljuk imel marsikak izreden užitek. Ako ima zajec čas, se zna izborno ogniti vsaki nevarnosti in nesreči. To nam priča tale dogodek.
Bilo je v prvi polovici januarja, ko me moja žena nekega jutra opozori, češ, ali si pozabil, da imaš dati v to in to hišo še enega zajca? Šolo smo imeli zaradi neke nalezljive bolezni zaprto. Zunaj nov, za štiri prste debel sneg, južno, mehko vreme s snegom in dežjem. Vzel sem puško in ha j d v vinogradsko gričevje iskat zajce! Šel sem pogledat k »Vrbi«, kjer se stekajo tri doline. Vedel sem, kjer bom danes našel zajčji sled, da zajček ne bo daleč proč. In res, takoj najdem svež zajčji sled, ki je kazal, da je zajec šel v gornje vinograde.
Skušnja me je izučila, da kdor hoče najti in ustreliti zajca, ne sme hoditi po njegovi sledi, ampak naj ga skuša presenetiti od nasprotne strani. Zato sem krenil po pešpoti navkreber in takoj ugotovil, da je zajec samo prečkal vinograd in šel dalje po poti, kjer je tisti dan šlo že več ljudi, proti neki hiši s hudim psom. Zato ni šel preblizu hiše, ampak se obrnil nazaj po poti.
Nad potom je bil vinograd z vrsto kosmatih bek (vrb), posajenih po dolgem. Pod potom večji travnik, nagnjen proti hribu z ostanki hrastovega gozda in rebro v polkrogu proti jugu z vinogradom, priljubljenim bivališčem zajcev. Danes pa je topel studenec napravil na travniku veliko trikotno »kopnino« proti spodnjemu koncu travnika. Kaj je bilo bolj naravno ko to, da sem bil prepričan, zajec je porabil kopnino in se potegnil v tamošnji vinograd. Zajec je res preskakal vso kopnino. Prišedši na konec, je samo prve tačke pomolil v sneg, pa se vrnil.
Zdaj mi je bilo jasno, da mora tičati zajček v vinogradu nad potom in ždeti pod eno ali drugo kosmato bekvo. Obstal sem na poti in pregledoval bekve, morda ga na ložu kje opazim. Moj načrt je bil, zajca zgoraj obiti in nagnati zavoljo lažjega streljanja nizdol. Ha j d tedaj nazaj in daleč okoli nad vinograd. Toda napravil sem račun brez krčmarja. Ko sem namreč dospel na vrh vinograda in nekoliko nizdol, da pridem pred zajca, sem v svoje nemalo presenečenje našel, da jo je zajček že odkuril iz vinograda. Moralo se mu je zelo sumljivo zdeti, češ, kaj ta človek »s črnim kolom na hrbtu« toliko strmi v te vrbe.
Zajec jo je potegnil v precej široko jamo, pokrito z redkim hrastovim grmovjem, med dvema vinogradoma. Da bi mu prestregel pot, jo mahnem na vrh; kajti na severni strani teh vinogradov je bil gozd z gostim grmovjem in če mi zajček vanj uide, je rešen mojega zasledovanja. Na vrhu sem ugotovil, da zajček ni šel prek, ampak mora tičati še ali v jami ali v sosednjem vinogradu.
Šel sem nazaj in začel preiskovati jamo, katero je zajec med tem že vso prepredel, tako da se nisem spoznal. Ko sem po neuspešnem gledanju šel na nasprotno stran jame, hoteč od kraja preiskati vsak grm, zapazim zajca, da jo maha od mene v nasprotno smer. Četudi je bilo sto korakov, se nisem mogel zdržati in sem dvakrat upalil po njem, seve brezuspešno.
Radoveden, kje je tičal v jami, da ga nisem zapazil, sem našel, da sem stal v jami tik njega, kjer ga je suho hrastovo listje izborno krilo. Toda on ni bil tako bedast, da bi bil takrat skočil, kar bi bilo najbrž pogubno zanj. Ali ni bil to prefriganec? A lepše šele pride.
Zajec je po strelih bežal mimo bližnje zidanice. Navzoči gospodar ga je videl in povabil mene v klet, češ, zajec vam je ušel, pridite rajši na kupico vina. Pri kupici vina je hitro minil čas, da je gospodar moral domov. Meni pa žilica ni dala miru, da ne bi pogledal za zajcem.
Koj za zidanico je bila čez travnik pod vinogradom s plugom potegnjena brazda proti dolini. Brazda je bila polna vode. In po tej brazdi in vodi jo je ubiral zajec. Ko pa je prišel v dolino, se ni potegnil v gornje gozdove, kjer bi bil varen, ampak se po pešpoti obrnil proti vasi, kar je tudi meni sodilo, ker sem bil namenjen itak domov. V bližini manjše, na hribu ležeče hoste je zasukal vanjo.
No, zdaj boš moj, si mislim in poiščem v bližnji hiši svojega šolarja ter mu povem, kako in kaj, sam pa se postavim na stojišče. Čakam in čakam. Končno pride dečko in pove, da je tekel zajec pod hosto po poti proti bližnji hiši. Odslovivši dečka sam pogledam, kaj je na stvari. Res se zajcu v tem gozdu ni zdelo dosti varno in je napravil nekaj skokov proti hiši. Zajček, kam si jo pa zdaj potegnil, sem se nehote vprašal?
Gozd, hiša in travniki leže na položnem svetu, nagnjenem proti Bistrici in izlivu Trebčice* v Bistrico. Oba potoka sta bila zaradi deževja precej narastla, posebno še Bistrica. Od te poti, po kateri je zajček navidezno skakal proti hiši, je bila zaradi tople vode velika »kopnina« proti Trebčici. Aha, si mislim, zajček, ti si jo pa odkuril čez Bistrico v Vrbine in tam se bova sešla.
In res, v bližini izliva Trebčice v Bistrico najdem zajčjo sled naravnost v Trebčico na mestu, kjer je bila voda zaradi močno narastle Bistrice gotovo preko metra globoka. Kaj je bilo bolj prirodno, kakor da sem bil uverjen, zajec je preplaval Bistrico in me čaka v Vrbini.
Ker ni bilo mogoče preko Trebčice, še manj pa prek zelo narastle Bistrice, mi ni preostalo drugega kakor da sem prečkal prvo po preko sto korakov oddaljeni brvi, drugo pa po preko četrt ure oddaljenem mostu. V Vrbini ni bilo ne duha ne sluha od zajčka. Rad bi bil videl svoj razočarani obraz po tej ugotovitvi! Toda to me je še bolj podžgalo, da sem hotel na vsak način dognati, kam je izginil ta prekljuvani zajček!
Prišedši na kraj sem šel do prvega večjega ovinka za Bistrico nizdol, domnevajoč, da je morda zajca »zgrevalo«, ali
* Trebčica je neznaten pritok Bistrice v št. Petru, ki pa ob hudih nalivih tako naraste, da še po brvi ni vsekdar prehodna.
pa da ni mogel preplavati deročo Bistrico, pa je ostal na tem bregu. Pa zopet nič. Zdaj sem šel zopet na brv in po drugem bregu do izliva Trebčice. O zajcu ničesar. Zopet sem se vrnil na mesto, kjer je zajec skočil v Trebčico. Drugega mi zdaj ni preostajalo kakor preiskati Trebčico, če se zajček ni obrnil v vodi in plaval proti vodi. Nekje te bom vendar našel!
In res, ko sem šel dobrih 20 korakov ob stoječi vodi, sem v svoje začudenje našel, da je veja, ležeča preko vode, ovirala zajca pri plavanju, da je bil primoran napraviti nekaj skokov po suhem, potem pa se je skobacal zopet v vodo. Pripravljen sem bil zdaj, da bo zajček kmalu skočil, kar se je tudi zgodilo.
Skoraj mi je očitala vest, da sem upihnil življenje takšnemu inteligentnemu zajčku! Tudi takrat sem šel tik mimo njega po nasprotnem bregu Trebčice. Skrit je bil med koreninami starega panja v nabrežnem grmovju, pa ni skočil, tako je bil uverjen o svoji varnosti. Šele ko sem našel in prišel po sledu, je bil prepričan, da je odkrit. In tako je tudi bilo!
Nehote bo marsikateri lovski tovariš mislil, da je moral to biti orjaški starina z bogatimi zajčjimi izkušnjami. Pa ni bilo tako. Bil je čisto navaden zajček, kakor jih na prvih lovih uplenimo. Zato ga je bilo še bolj škoda, ker bi bil gotovo kot samec zaplodil še kakšnega inteligentnega potomca.
S. K.
Letošnji lov na divje svinje v Postojnski loži
Bilo je prvo nedeljo po Sv. Treh kraljih na društveni lovski seji pri Štefinu. Predelavah so ravno došle, na novo pečene lovske zakone in raznoterosti. Družba je bila pestra, razpoloženje je pa še posebno dozorelo, ko je Minka jela donašati okusno pečenko mladega divjega prašička, katerega je prejšnje dni na lovu iznenadil matenjski Tone in mu ob velikem presenečenju za oba, upihnil trpko življenje. V dokazilo te velike trofeje ter da bi stvar postala bolj znana in slavna, je podaril kos te zverine udeležencem tega sestanka. Vsem se je seveda prav prileglo, zlasti ker so povrhu vse zalili z dobro vipavsko kapljico. Po vsem tem razkošnem užitku ni čudno, da se je kmalu znašla modra glava z nasvetom in predlogom, da bi šli na prasce! Torej v torek zjutraj ob 7. uri zbirališče »Pri Romanu«!
Vreme je bilo mrzlo, po malem je snežilo in huda burja je brila. Zato so nedeljski lovci ostali v zapečkih. Prišla pa sta Francelj in Zoro, ki sta predihala noč »Pri smrekcah«. Zato sta bila opravljena in ubrana bolj za ženitovanje kakor pa za burjo in sneg. Po poldrugourni, kri osvežujoči vožnji smo prišli v Sajevče, v gostilno »k Janezu«, kjer smo se sešli z lovci iz Razdrtega, Landola, Senožeč in drugih vetrov. Razdrški Binče je pridrdral s kolesljem. Ko smo drug drugega dodobra ogledali, smo jo mahnili proti Loži, kjer naj bi bil hlev ščetincev. Janez in Miha kot poznavalca kraja sta vodila. Vsak sled v snegu je bil nemogoč vsled vednega meteža in burje. Zato je bilo težavno presledovati prašiče. Zavoljo tega smo kar na slepo srečo napravili tri pogone s psi in gonjači. Tako smo obkolili z lovci hrib, v katerem smo domnevali prašiče. Nekateri strelci so si izbirali čakališča ob drevesih z nizkimi vejami. To so gotovo brali v novem lovskem vodiču, ki še ni izšel. Toda o prašičih ni bilo ne duha ne sluha. Padla je samo lisica in vrnili smo se že kmalu po poldnevu v vas. Lovska družba ni obupala, temveč je vztrajala čez noč, da poskusi srečo drugi dan, ko bo vreme boljše in nov sled v snegu. Slabša polovica — po številu namreč — se je z izgovorom, da jim bo pot pozneje s snegom zaprta, poslovila. Za ostale junake je pa Janez takoj preskrbel razvedrilo in okrepčilo. Znašel se je stari Jože iz Rakulka s svojim škripalom ter je sviral najmodernejše iz 18. stoletja, ki so vrteli pare pozno v noč.
Drugi dan je bilo vreme še slabše. Snežna vihra je divjala naprej. Poskusni pogon je dal dve lisici, toda dolgo ni zdržal nihče. Umaknili smo se v našo prvotno postojanko — k Janezu, ki nas je hitel navduševati za tretji dan, opisujoč nam črede divjih svinj, težkih po 200 kg. Vino je gladko teklo kar iz zajemalke, potem iz lonca, tako da je Janez moral posnemati čudež iz Kane Galileje, dokler ni vse kakor snop je pospalo na slami.
Tretji dan je vstal ves v soncu nasmejan. Lovski junaki so se znebili nočne megle in zastavili tretjič na srečo. Res so obkolili tropič treh prašičev. Kmalu so bili v pogonu in begunci so najprej obiskali Bernarda. Ta se je po vseh lovskih pravilih stisnil k deblu, ker kvišku ni utegnil, tako da ga prasci niso opazili. Ker jim je pa zaudarjalo preveč po človeku, so se obrnili k Janezu, potem k Franceljnu in Romanu. Ti so jih sprejeli z gromom, bliskom in krikom, tako da sta sosednja tovariša — da bi bolje videla, kaj se godi — brž splezala na drevje. V bojnem hrupu je podlegel eden izmed prascev. K Tonetu iz Stran je na umiku po kolovozu pridirjal star prašič. Pek, pek, sta kavsnila petelinčka od vzmeti preslabo gnana — ker jih Tone ni dal prekaliti kovaču, kakor je pozneje zatrjeval — in prašič je poražen nadaljeval svoj beg. Resnica o slabih vzmeteh se je izkazala, ko je pozneje Tone »streljal« na lisico. Zanimivo je, da na takih pogonih postanejo poleg lovskih kolen rade tudi vzmeti mehke. Končno, ko se je razvedela zmaga, je zavladalo veselje in vsi so si hiteli ogledovat ubito mrcino. Zmagoslavno smo prenesli plen do Janeza, kjer se je pričelo ponovno rajanje do večera. Nadaljevanje doma si lahko vsak lovec misli ali pa se ga kar sam udeleži.
Mikec Rudolf
Lastnosti kanje
(Napisano 1941.)
V krog podnevnih roparic spada tudi kanja ali mišar. Ime sicer res pravi, da se hrani z mišmi, kar ji daje poseben sloves in zaupanje med kmečkim prebivalstvom. So namreč živali, ki so v nekih pogledih res človeku koristne in mu služijo s tem, da uničujejo razno golazen; so pa na drugi strani veliki škodljivci. Tak primer je mačka, ki zasluži svoj sloves in pomeni vrednost le tedaj, če se suče okrog doma. A ko pa stopi v gozd in na polje, izgubi zaupanje pri lovcu in kmalu na kratko obračunata.
Tako se zgodi, da nekateri ljudje preveč cenijo kanjo, ker jo ne gledajo s povsem kritičnim očesom. Vidijo le njene dobre lastnosti, ne poznajo pa slabih. Poleg tega, da pridno uničuje miši, žabe, razne kuščarje in dr., ima na sebi neštevilno grehov, za katere ji da lahko odvezo samo lovec s puško.
Posebno trpijo zaradi te roparice ona lovišča, ki so bogata z zajci. Kanje uničujejo in mesarijo uboge zajce neusmiljeno ter si dajejo duška na njih svoji krvoločnosti in požrešnosti. V kanji nimajo sovražnika samo mladiči, ampak ves zajčji rod. Za dokaz naj navedem primer, ki ga je videl letošnjo jesen neki moj tovariš. Dne 8. oktobra je šel s psičkom na lov. Kar zapazi kanjo, ki je letela nad planjavo in nesla v krempljih že odraslega zajca. Držala ga je za zadnje noge in ker je bil težak, je letela z njim tako nizko, da se je vlekla glava ponekod po tleh. Da bi jo oplašil, da bi spustila zajca, je začel najprej kričati in nato streljati. Toda kanja ni hotela pustiti dobre južine, hitro je zavila v gozd in se mu izgubila izpred oči. Posebno krvoločne so te živali spomladi, ko odgajajo svoj zarod. Takrat pride kanji vse prav. Ni tako ostudne žabe, da je ne bi prinesla v gnezdo; ni pa tudi takega zajca, da se ga ne bi lotila. Le to je sreča, da ji marsikateri dolgouh ec odnese pete. Beg se mu posreči le tedaj, ako je v njegovi bližini kakšna goščava, da se v njej hitro skrije. Ako pa te ni in je zajec prepuščen le svojini dolgim nogam, je pa kmalu po njem. Svoje krvoločno delo opravi kanja zelo vešče in hitro. Ko ga zagleda, se hipoma spusti nanj ter ga začne udrihati s perutmi. Zajec, ves zbegan, začne bežati, a kanja mu hitro sledi in ga znova udarja. Tako se zajec kmalu onesvesti od udarcev in krempljev in je izgubljen. Če je žrtev mladič, mnogo prej obračunata. Tega kar zgrabi s kremplji, ga nekaj-
krat udari, da se onesvesti in nato ga odnese. Podoben prizor je videl pred leti drugi moj tovariš. Ko je šel po košenici med grmovjem, je nenadoma opazil kanjo, ki se je srdito zaganjala v grm. Zanimalo ga je, kaj neki se je moglo skriti v tisti grm. Šel je tja, prepodil kanjo in v grmu zagledal vsega prestrašenega zajčka, ki se je tiščal med leščevjem. Ker ga ni mogla drugače ven spraviti, ga je hotela z ropotom in šumom, ki ga je delala s perutmi. To je zopet dokaz, kako krvoločna je ta ptica in nam priča, kakšnih načinov se vse posluži, da pride do svojega plena.
Kjer spomladi kanja gnezdi, tam okoli je prava klavnica. Tam uničuje na debelo. Mladiča zreta neprestano: a stara neprestano donašata. Zelo sta takrat predrzna in skrbita za nenasitna želodca svojih mladičev. Pred dvemi leti sem slučajno našel tako gnezdo. Bil sem ga vesel, ker sem mogel opazovati, kaj vse se dogaja na njem. Ko sem šel prvikrat gledat, sta bila mladiča še gola. Videl sem pa že ostanke žuželk, drobne koščice miši in žab in zelenčev rep. Nato sem jih pustil 14 dni pri miru, da sta mladiča porastla. Ko sem šel zopet gledat, sta me sprejela že z močnim puhanjem in šopirjenjem. Tokrat sem našel že več sledov njihovega razbojništva. Bilo je precej zajčje dlake razmetane po gnezdu, razno perje in veveričji rep. To, da se mastita z zajci in vevericami, me je tako pogrelo, da sem oba zagnal ob tla.
Hudega sovražnika imajo v kanji veverice,* ki dajejo s svojo ljubkostjo in živahnostjo gozdu poseben čar. Človek se nehote ustavi in opazuje veselo živalco, ki igraje skače od drevesa do drevesa in jo spremlja z očmi tako dolgo, dokler mu ne izgine izpred oči. Če jo zagleda kanja, ji je gorje. Toda veverica se ne vda, ampak se skuša braniti s svojimi ostrimi zobmi. Kanja jo toliko časa draži, obletava in od časa do časa udarja s perutmi, da jo upeha in omami. Takrat, ko lovi veverico, dela s svojimi perutmi tak ropot po vejah, da bi človek mislil, češ drvarji podirajo drevje.
Tako vidimo, da imamo poleg mnogih drugih lovskih ne-poklicnežev tudi kanjo, ki pridno redči med divjadjo in skrbi, da se ne bi kje preveč zaredila. Zato bi morali lovci polagati večjo pažnjo na te roparice in jih preganjati.** Najprimernejši čas za pobijanje te roparice je spomladi, ko gnezdi, kajti takrat ji je najlaže priti do živega. Drugače jo je težko zalesti, ker je nad vse čuječa in kar njeno mirno, nekoliko na sovo spominjajoče zadržanje na videz ne izdaja.
* Tudi veverice niso pri ptičjih gnezdih ravno nedolžne. Ur.
** Kanja je stalno zaščitena ptica. Ur.
P O V E S T
Ivan Matičič
Na Itazrvanem
(Nadaljevanje.)
To vam je bila gostija! Štrukljev in vsakovrstnega pečenja so mu nudili pri vsaki hiši, potem pa sadjevca in vina. Začetek in konec vsemu zgovornemu čebljanju pa je bil preljubi Rjavs in pa njegova krviželjnost. Seveda ga ljudje niso nazivali s tako prijaznim priimkom, temveč tako, da Tilnu kar ni bilo prav. Vedno pa so napeljali govor na nezaslišano osebno borbo z zverino, in ko jim jo je razložil, bi hoteli poslušati še in še.
»Ja, pa povejte, Tilen, kako je mogoče, da ste mrcino ugnali? Saj bi vam po moči nihče tega ne prisodil.«
»Ja, veste, z mojim Rjavsom sva pa stara znanca.«
»S katerim Rjavsom?«
»Nu, z medvedom.«
»Z mrcino sta znana? Ja, kaj se poznata?«
»O, pa še dobro! Že nekaj let sem dobrodošel gost na Razrvanem.«
»Tega vam že nihče ne verjame.«
»Ako ga zasačim na krivem potu, samo zakričim, pa se vam na mestu obrne in jo ucvre nazaj.«
»Bežite no, zverina naj bi pred kom^bežala!«
V naslednji hiši se je sukal pogovor tudi nekako podobno.
»Ne, gospod oskrbnik, pastir nam je vendar pravil, da vas je kosmatinec objel z obema šapama in vas hotel na mestu zmleti.«
»Objel ja, kje si pa upa!«
»Ha, upa! Mar mislite, da zato ne, ker ste oskrbnik in ga preskrbujete s hrano?«
»Da, prav zato.«
»Bežite no, zver je zver, ona pozna samo sebe in pa svoj golt. Da niste bili dovolj spretni ali da niste imeli puške, gladko bi vas zlomek raztrgal, potem pa še pastirja, našo telico in vso čredo. Res, junaško ste se držali, le pijte in štrukljev si vzemite! Pravijo, da je bežal, da se je kar kadilo za njim. Škoda, da mu jih niste v zadnjo nasmodili, da bi pomnil.«
»Ne, škoda, da nisem imel harmonike, bi mu eno zaigral. Plesal bi po eni taci.«
»Hehelie, saj res. No, lahko se smejemo, zdaj ga menda lep čas ne bo k čredi.«
»Bomo videli.«
Tilen se je polagoma le najedel dobrih drenuljskih štrukljev, še bolj pa objedanja ubogega njegovega Rjavsa. Končno ga je v krčmi neki vinskoginjen kmet celo objel, rekoč:
»Tele vaše roke so bile v objemu zverine, naj jih objamem še jaz!«
»Prav je tako!« so vpili zbrani pivci.
»Čredo nam je rešil!«
»Drenulje obvaroval nesreče!«
»Kletega roparja ugnal v kozji rog!«
»Pijte in pri nas ostanite!«
Neki kmet se je preril do njega in ga prijel za roko: »Nate, Tilen, tu je moja prava roka, zares. Hčer vam dam in kos zemlje, samo da ostanete pri nas in nas varujete pred goltom zverine! Veste, v večnem strahu živeti je hudo! Rajši dam kos zemlje, da v miru živim!«
»Tri sto medvedov!« vzklikne Tilen. »Saj jih ni tri sto, samo dva sta, niti ne, samo eden prihaja, in tega bomo že ugnali, ni zlomek!«
»Niti eden, ne, cela zalega jih je tam na Razrvanem. Dokler jih ne pobijete, ne bomo imeli miru!«
Tilen jih je tolažil, kolikor je le mogel. Da pride še večkrat na stražo, naj bodo le brez skrbi, Rjavs jim ne bo nobene več ugrabil.
Pod noč se je končno le poslovil od prijaznega žegnanja, čeprav s težavo. Vedre volje se je vračal s hribov, mislil pa je venomer le na tega- preklicanega Rjavsa, dognati pa pri svoji najboljši volji ni mogel, kaj še vse mu ta trdobučeš napravi.
In res, komaj nekaj dni nato so Drenuljci zagnali nov vik in krik. Kaj neki se je zopet dogodilo? Oskrbnik naj pride, on naj se prepriča na lastne oči!
Tilna je kar neprijetno dimilo, ko je zaslišal, da ga kličejo Drenuljci. Nemudoma se je odpravil, misleč, da bo mogel nevarnost še odvrniti. Toda ko je prišel gor, je uvidel, da je nevarnost že mimo, njeni sledovi so pa ostali. Da, ropar je bil zopet tu, a to pot ga ni mogel nihče zavrniti. Eno telico je pobil na tla, eno ovco pa je odnesel. Tilen je sicer takoj zagotovil razjarjenim kmetom, da bo škoda prizadetim gladko poravnana. Kmetov seveda s tem še dolgo ni pomiril, ker jim ni bilo več samo za poravnavo škode, ampak odločno so zahtevali, naj se enkrat za vselej to zlo odpravi. Saj končno, ako se pomisli, tudi
kmetu ni baš na tem, da vnovči prav tisto živinče, v katero zapiči medvedja mrcina svoje kremplje. Je lahko breja ovca, breja telica ali kaka druga žival, ki je nihče ne namerava prodati in tudi ne kupiti. Razen tega so pa še druge okolnosti, ki upravičujejo kmete, da se končno temu zlu upro.
Tilen se je spričo vsega tega vračal kaj slabe volje v dolino. Še slabše volje je pa bil njegov gospodar. Ko je iztresel nevoljo, je rekel, da ne more več prenašati takih stroškov. To škodo bo sicer še poravnal, ali on hoče imeti tudi enkrat nekaj od tega.
»Kaj nameravate, gospodar?« ga vpraša Tilen z nekim prikritim strahom.
»Starega bom podrl,« reče kratko in pogleda oskrbnika.
Tilen povesi glavo. »Ah, kaka škoda!« vzdihne.
»Kaj naj pa napravim?«
»Tako lepa žival!«
»E, lepa žival, če mi pa dela tako škodo. Ta šport je zame predrag, razen tega sem pa sit teh večnih tožb. Naj gre k vragu, meni pa naj da kožo! V kratkem bom razglasil nadenj lov.«
Konec. Tilen je bil brez moči, da bi mogel še nadalje vplivati na gospodarja. Skušal je le čim bolj zavleči usodni oklic lova. Sicer pa čemu javen lov? Saj gospod lahko veli samo Tilnu, in Tilen ga podere kadar hoče. Toda Tilen Rjavsa ubiti ne bi hotel, to je ena, druga je pa ta, da hoče dati gospodar temu lovu značaj velike slovesnosti in sredi velike brakade on sam osebno pogoditi mogočno zver, tako, da bo to ogromna lovska senzacija.
Za Tilna ni bilo nobenega izhoda več. Vzel je svojo Lijo — in krenila sta v gozd.
»Veš, Tilen, da ljudje že vedo, kaj namerava graščak?«
»A, ni mogoče!« se začudi Tilen.
»O, taka reč ti pride skozi najmanjšo špranjo, pa se ti na mah razbobna. Slišala sem ljudi, kako z velikim navdušenjem so govorili o tem. Revež, ti si pa ves bled! Pusti, kaj se boš gnal za te bučmane!«
»Če je pa že razbobnano, potem pa kakor da je že obsodba izvršena,« reče žalosten. »Medvedja družina postane s tem brezpravna raja, izročena splošnemu preganjanju.«
»Kar splošnemu menda tudi ne, vsakdo vendar ne bo imel pravico pobijati jih.«
»Tisto ne, toda naj se Rjavs zopet spozabi in napravi kmetom škodo, vse bo drlo nadenj, ker ljudje dobro vedo, kaj se pravi, ako zver nima več zaščite od gospodarja. S tem bodo namreč prisilili gospodarja, da pospeši nadenj brakado. Dotlej bo on zavlačeval, sem prepričan, in to samo meni na ljubo, ne Rjavsu.«
Ko sta končno dospela na Razrvano, nista bila razburjena kakor navadno, vsaj Tilen ne. Občutil je še celo nekaj prikrite jeze, tako da bi najrajši planil pred brlog ter s kamenjem nažgal medvedjo zalego. Kleti golt goltavi, nikoli ni imel zadosti! Zdaj si je pa sam sebi izkopal jamo!
Prišla sta do krmišča. Lija se je z zanimanjem ozirala okrog. Tilen je pa malomarno zamahnil z roko, češ, kaj me briga! Naj se hranijo kakor se hočejo, Tilen se ne bo več pretegoval zanje, nič več jim vlačil hrane.
»Staruh me je dovolj izigral, staruha pa venomer revsala vame!« je rekel nekam užaljen. »Zdaj jih bo pa teplo, naj jih le tepe!«
>Bodo vsaj spoznali, kaj si jim bil.«
Krenila sta v grič. Od tu sta opazovala brlog. Vse tiho, ničesar ni videti, Razrvano je izumrlo. Tilen ni bil niti najmanj razpoložen, vse ga je minilo. Lija je čebljala, skušala ga je obo-driti s spomini na prijetne in burne ure, ki sta jih tu preživela. Da, lepo je bilo, ji je pritrdil. Na nobenem žegnanju ni bilo lepše, nihče mu ni mogel dati tega, kar mu je dalo Razrvano.
»Sicer pa, saj bodo ubili samo starega,« je pomislilo dekle. »Medvedka z mladičema ti še vedno ostane, Razrvano bo torej kakor je bilo.«
»Seveda bo, ali on je le glava. Če pa družina nima glave, je klavrna, nima pravega življenja.«
»Veš, meni sta pa le kosmatinčka všeč, samo z njima bi imela veselje. Donašala jima bova sadja, ju pestovala — in prav tako bo veselo tu ali pa še bolj.«
»Stara naju bo pa gledala, misliš. Še bolj bo nataknjena kakor doslej.«
Tilen se je ozrl zopet k brlogu. Slednjič je pa hotel le vedeti, kako je, pa je zakričal:
»Rjavs, — grmavs!«
Nič se ni zganilo, le odmev klica je bobnel po globanji.
Tilen je pobral zdajci kamen pa ga z jezo zalučal na brlog. Zatem je zalučal drugega, tretjega, četrtega, da se je kar kresalo po skalovju. Tedaj šele se je zaslišalo rahlo renčanje, ven se pa ni prikazala nobena šapa.
Ne, trdovratno je ždel medvedji rod v dolbu. Stari je dremavo nekaj momljal, stara renčala, ko so padali udarci ob dolb, sama mladiča si pa tudi nista upala ven. Družina je bila sita. Zadnji obilni plen jim je utešil golt, za enkrat jim ni bilo mar nobenih priboljškov. Dobro je vedel stari, kdo ga zove, slutil je tudi, da je natrosil oskrbnik na krmišču polno sladkih dobrot,
vendar ni maral ven. Ni občutil sicer nič več jeze do oskrbnika, pač pa ga je bilo nekaj sram stopiti predenj. Dobro se je zavedal, kaj je napravil in koliko nove jeze si je naprtil od strani prebivalcev. Tega si sicer ni jemal kaj posebno k srcu, za oskrbnika mu je pa bilo deloma žal, ne bi hotel pasti pri njem v trajno nemilost. Zato je najbolje, da se mu za nekaj časa ne prikaže pred oči; polagoma bo pa pozabil — in zopet bo vse dobro. Rjavs ne more zato, stara je kar naprej revsala in ga ujedala, dokler ni šel ponovno na rop. Zdaj je staruha sita, ljudje naj pa njega nikar prekruto ne sodijo. On si lahko misli, kako so razkačeni, in najrajši bi nagnal kleto staruho prednje, da bo občutila na lastni koži, kaj se pravi podpihovati na rop.
Ne, nasprotno, kleta starka renči, ko pada kamenje, pa hoče njega izbezati ven pogledat, kaj je. Ne, kar sama naj pogleda, stara kocina! On jo jezen odrine pa poriva ven: na, kar pojdi, stari gobec, če hočeš vohati smodnik! Jaz sem ga že zadosti vohal.
Nazadnje začne še on renčati. Le čakaj, goltava kost, ti sama me boš imela na vesti, če se meni kaj primeri! — Kakor iz neke kljubovalnosti se splazi stari ven — in seveda, ozre se naravnost v grič med debla, češ: na, človek božji, tu me imaš! Kar upali, naj se zvrnem vpričo svoje nenasitne družice, da bo končno enkrat sita! — Rjavs gleda, gleda, a nikogar ni več tam gori. Tilen in Lija sta bila medtem že odšla.
Zdajci je dobila pogum seveda tudi Rjavha, da se je priplazila ven. In je že pričela zopet ujedati njega: kako da si ne upa mahedravec na krmišče? Naj gre mar ona zopet v ogenj za mladiče? — V kakšen ogenj? — se zadere stari. Saj ji vendar nihče nič noče! Sama začenja vedno revsati! — Da se že končno izogne njenemu ujedljivemu gobcu, jo ubere na krmišče. Seveda mu je ona kmalu za petami.
No, kaj je? Nič? — Nič. Vohata, iščeta: vse prazno, niti trohice ni položil oskrbnik. Na, niti ene same hruške ni prinesel skopuh skopuški! No, go d rn javka je že zopet nabrusila gobec! Tak lizun ta dvonožni lisjak, pa ne prinese ene same hruške! No, tu ga imaš tepec stari, svojega miljenca! Še enkrat naj mi pride, zvodnik lizunski, tisto polizano butico mu odgriznem in jo vržem volkovom! — Kar naprej je brusila Rjavha gobec, tako da je Rjavs ni mogel več prenašati in se je pogreznil rajši v globanjo. Staruha mu postaja zadnje čase že neznosna.
Res je, da je prišel Tilen praznih rok na obisk, a bilo je pozneje njemu samemu žal. Zato je sklenil to v dvojni meri nadoknaditi. Šel je naokrog tja daleč do ciganskega taborišča pa za svoje lastne novce kupil zanikrno konjsko kljuse. In cigan
in kljuse sta morala z njim prav na Razrvano. Tu je moral cigan kljuse zaklati, Tilen mu je zdajci odštel novce — in hajdi zbogom!
No, to je bila gostija! Tilen je kar užival, ko je opazoval z griča. Zverini sta goltali in se metali po konjskem trupu. Še mala dva sta se kotalila okrog in mlaskala toplo kri. Medtem ko se je Rjavs nekajkrat! hvaležen ozrl gor k Tilnu, se Rjavha ni marala niti enkrat ozreti. Toliko je bila staruha zakrknjena, da mu ni hotela pokloniti niti enega hvaležnega pogleda. Tistega dvoboja mu ni marala odpustiti. A ne samo to, gojila je sploh trajen srd do dvonožcev. Tilen ji tega končno niti zameril ni.
Rjavsu je pa pridušeno zavpil, ko sta se srečala s pogledom:
»Rjavs moj, to sem pripravil tebi — za odhodnico...«
Resasti jazbečar
Doživljaj, ki očita. Bilo je v sredini januarja 1946, ko sva šla z bratrancem na zajce. Na Virtih spustiva psa Tigra, pa zaradi suhega vremena ni našel ničesar. Ze blizu 12. ure zajavka pes in takoj sem skočil na stečino 300 m više. Pes je gonil približno četrt ure, ko začne lajati kar na mestu. Bratranec, ki je ostal malo niže in bliže pasjemu laježu, pogleda, kaj ima pes. Zoperstavljala se mu je lisica, ki je imela samo tri noge. Levo sprednjo si je pred tednom odgriznila sama, ko jo je nek domači lovec ujel v past (volka). Lisico sem odrl in kožo poslal v Ljubljano.
Ta dogodek omenjam samo zato, da bo spoznal vsak pošten slovenski lovec, kako neplemenito, še manj pa lovsko je loviti divjad v pasti, pa čeprav lisice. Pri vsem tem se ti lahko ujame zajček, ki je danes že itak preganjan na vseh koncih in krajih.
Nekaj dni pred zgoraj omenjenim dogodkom pa sem se vozil iz St. Jurija ob Taboru proti bivši graščini Ojstrici, kjer so v 14. stoletju utopili Veroniko
Deseniško. Pri kamnolomu v bližini Lok sem nazaj grede videl lisico, ki je skočila 50 m globoko in se ubila. Ko jo na cesti preobračam, sem ugotovil, da je bila pred nekoliko časa ranjena s tremi streli od brzostrelke. Na ranjenih mestih so se že zaredili črvi
Tovariši lovci, takšnih primerov je več, o čemer se lahko prepričaš, če greš v gozd tudi danes, ko ni čas za lov. Bolje je, da ne streljaš, kakor pa da nepremišljeno raniš divjad, ki mora potem v mukah poginjati.
Šmit Ivan, Sv. Jurij ob Taboru.
Prve golobe smo opazili na teritoriju lovišča Sv. Jurij ob Taboru 19. II. 1946, škorce pa 1. III. t. 1. Šmit Ivan.
Dober sklep. Lovska sezona je — vsaj za nižinske lovce pri kraju. Vsak posamezni lovec naj obračuna s samim seboj, s svojo lovsko vestjo. Natančno naj pregleda račune pretekle lovske sezone, izpraša se naj, kaj je v pretekli sezoni napravil dobrega in kaj slabega za izgradnjo lova v naši mladi državi.
Da, potreben je tak obračun za vsakega posameznika in za skupnost.
Ti, ki imaš morda lastno lovišče, vi, ki ste člani lovskih družin, ali ste se zavedali, da moramo graditi? Ali niste morda rušili še to, kar je od okupatorja ostalo?
Ko so lansko jesen zarumeneli gozdovi, se je zganilo lovčevo srce v veselem pričakovanju. Zopet bo smel slovenski lovec svobodno v gozd z lovskimi prijatelji, v kolikor jih ni vzela vojna — bodo prišli domači lovski običaji, iz temnega kota podstrešja bo prišla na svetlo puška, ki je bila skrita pred okupatorjem.
In ptičar je postal nemiren...
Toda, gozd so napolnili pobijači-mrharji, polje in vinograd klavci. Marsikje je dvocevko zamenjala brzostrelka — lovskega psa — volčjak. Divjad je zavekala.
Staremu lovcu je stopil pot na čelo, mladi začetnik poštenjak je bil razočaran, ogoljufan za svojo lovsko vero. Tak je bil — vsaj tu ob severni meji — začetek pretekle lovske sezone; odličen pa je bil konec, ko je oblastvo odvzelo lovsko orožje.
Toda ne le začetniki, tudi »stari« so grešili.
S svojo večletno lovsko prakso so poedinci izigravali zakon o odstrelu divjadi. Začasno ureditev so tolmačili vsak po svoje in ubijali vse vprek.
Omejen odstrel divjadi kakor fazanov in' srn jih ni brigal in če je bilo v lovišču le pet srn, so že nekatere lov. zadruge imele »dovoljen« odstrel.
Zadruge so dajale ponekod žalosten zgled sistematičnega ubijanja divjadi.
Primer: Naše sosednje lovišče ima menda okoli 2000 ha. Cela vrsta članov te zadruge si je lovišče medsebojno razdelila. »Uspeh« ni izostal, ko je skoraj do zadnjega vse bilo položeno »na dlako«, so nekateri člani-lovci prišli k nam »v posete«, seveda na nedovoljen način.
Drugi primer: Srne so bile tu pri nas v Slov. goricah ob severni meji
redkost. V lepem lovišču ob drž. meji so se pojavile pred leti in se razširile po Slov. goricah med severno mejo in Mariborom v kar lepem številu. Tu pa seveda še ni govora o potrebnem odstrelu.
Tu, ravno v lovišču, kjer je bilo izhodišče srnjadi v ostale revirje, so letos zelo grešili. Člani te lovske zadruge so si baje izposlovali od oblast-va odstrel. Ne morem verjeti, da je oblastvo to dovoljenje izdalo, če ga pa je, potem na podlagi nepravilnih podatkov.
Dejstvo je, da so srne v omenjenem predelu streljali; saj mi je član te nesodobne zadruge sam rekel, da je »štiri« ...
Ali je mogoče, da se takega lovca še sploh more imenovati lovca?!
Velika divjad, torej tudi srne, se streljajo s kroglo, tu pa so vse vprek sipali po njih s šibrami. Taki ubijalci pač ne bi smeli več imeti pravice, da s svojo omadeževano nogo še stopijo v kraljestvo divjadi s puško...!
To so nekateri naših grehov.
Vsak, kdor ima veselje do lova, naj postane lovec! Lov danes na več priboljšek bogataša; dan je ljudstvu. Vsak bo lahko lovil, ki bo tega vreden; vreden pa je, če je poštenjak!
Starejši lovci se hočemo izpopolniti, mlajšim hočemo biti vzgled, vsi skupaj pa pod okriljem zelene bratovščine ponos svoji mladi domovini!
Lovec, pojdi vase! Napravi dober sklep!	Lovec od meje.
Društvene vesti_______________
Lovsko tekmovanje. Vsak dan čitamo v časopisih obširne članke o velikih uspehih prvomajskega tekmovanja sindikatov, mladine, raznih ustanov, odborov itd. bodisi v političnem, produktivnem, prosvetnem ali katerem drugem oziru. Mi lovci stojimo ob strani.
Večina nas lovcev, ki opravljamo svojo službo v tovarnah, je že vkjuče-na v to tekmovanje. Toda res pri vsem tem pa je, da ne tekmujemo kot lovci.
Po pogrebu našega najstarejšega lovca tov. Prelesnika Karla iz Stranj pri Kamniku smo se lovci zbrali in se tovariško pomenili o vseh zadevah našega lova. Istočasno smo sprejeli predlog tajnika našega društva tov. Cvetka ter sklenili tole:
Lovci kamniškega okraja bomo v času od 15. marca t. 1. do junija tekmovali v pokončevanju škodljivih ptic (vrane, srake, ujede, šoje itd.). V tekmovanju bomo sodelovali vsi. Zlasti naj se naši lovski čuvaji v tem tekmovanju prav posebno izkažejo. V ta namen jim bo društvo preskrbelo lovsko municijo, ki jo bo nakazal okr. LO (odsek za gozdarstvo) iz denarja, pobranega za lovske dovolilnice (začasni Lovski sklad).
Kot dokaz za število ustreljenih škodljivih ptic bo treba komisiji oddati kremplje teli ptic. Tovariš, ki bo prinesel komisiji največje število krempljev, ki pa morajo biti sveži, to je zbrani v času tega tekmovanja, bo proglašen za lovskega udarnika našega društva.
Želimo, da nas ostala društva v Sloveniji posnemajo in tekmujejo z nami, ker bomo na ta način vsaj delno uničili roparice, ki ogrožajo ptice pevke in njihova gnezda, mlade zajčke, divjo kuretino, piščance kmetu in življenje ostali divjadi.	L. d. Kamnik.
Kinološke vesti______________
Jugoslovenski klub ljubiteljev športnih psov. Občni zbor sc je vršil 9. marca 1946. Podpredsednik Ivan Rostan se spominja med vojno umrlih in pogrešanih članov. Z vzklikom se izvoli za predsednika prof. ing. Stane Premelč. za podpredsednika Ivan Rostan, za tajnika in vodjo rodovne knjige Teodor T. Drcnig, za blagajnika Ciril Vaši, za gospodarja Ivan Klemenčič, za odbornike pa Drago in Marija Antolek-Ore-šek, Alojzij Možina, Franjo Rcpše in Alojzij Smerknl. Za pregledovalca računov dr. Robert Blumauer in Julij Pahor.
Sodniški pripravniki. Društvo ljubiteljev ptičarjev Jugoslavije je prijavilo
kot sodniške pripravnike za vse vrste ptičarjev Jožeta Škofiča, nameščenca pri FZ za socialno zavarovanje, Ljubana Zadnika, pomočnika načelnika za kataster, in Gabrijela Zupančiča, trgovca, vsi v Ljubljani.
Nove psarnc: JKS prijavlja v zaščito sledeče psarne:
»Bežigrad«, psarna za športne pse, lastnik Franjo Repše v Ljubljani; »Gaberje«, psarna za ptičarje, lastnik Viktor Vrenjak v Ljubljani; »Gorjanska«, psarna za terijerje, lastnik Gustav Barle v Novem mestu; »Jarše«, psarna za ptičarje, lastnik Jože Škofič v Ljubljani;
»Lipa«, psarna za športne pse, lastnik ing. Franc Živec v Ljubljani; »Kočevje«, psarna za brake, lastnik Ferdinand Tschinkel v Kočevju; »Podrožnik«, psarna za športne pse in terijerje, lastnik Ivan Verbič v Ljubljani;
»Selca«, psarna za športne pse, lastnik Matej Fajfar v Ljubljani;
»Tezno«, psarna za terijerje, lastnik Josip Reich v Mariboru;
»Trojane«, psarna za športne pse, lastnica Justina Pušnikova v Ljubljani; »Uskovnica«, psarna za španijele in terijerje, lastnica Slavka Roethcljeva-Kavčičeva v Ljubljani.
Zaščita teh psarn postane pravomoč-na, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov.	Savezni tajnik.
______________Oglas__________________
Braka jazbečarja, psico, oplojeno ali mladiče spomladanskega legla, čistokrvne in prvovrstnih staršev, kupi SLD Maribor, odsek Slovenj gradeč.
Lovski koledar za april
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	- 5.41	18.29
15.	5.17	18.48
Mesec je 1. v mlaju, 16. v ščipu.
Tovariši lovci!
V teh dneh praznujemo tri pomembne praznike, svete za naš slovenski narod, za jugoslovanske narode in za vse delovno ljudstvo širom sveta. Niso ti prazniki zapovedani od cerkvene ali svetne gosposke; ne, pač pa so narodni, ljudski prazniki, ki nam jih narekuje naše srce, naša zavest.
Dne 27. aprila obhajamo peto obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Vsi se še dobro spominjamo onih časov, ko se je v nekaj dneh, tako rekoč v hipu, razsula vojska nekdanje Jugoslavije; vlada, narodni voditelji, ljudski tribuni, ki so imeli prej polna usta obljub, so zbežali iz države in prepustili ljudstvo na milost in nemilost okupator jem-fašistom. Ali se še spominjate, kako težko smo se tedaj ločili od svojih pušk, katere smo morali že prvi dan oddati okupatorjem? In še isti dan so si te naše puške izbirali oficirji in podoficirji okupatorske vojske in jih odnašali na svoje domove kot »vojni plen«, ali pa so barantali z njimi med brezvestnimi ljudmi. Kje so bili tedaj prejšnji narodni voditelji, da bi dali nam vsaj migljaj, naj orožje poskrijemo, da ga bomo porabili za odpor proti okupatorju? Ob najtežji uri ni bilo onih, ki bi morali biti med nami in nam pokazati pravo pot.
Pravega prijatelja spoznaš v nesreči, pravi narodni pregovor. In prišel je pravi prijatelj našega naroda. Na pobudo do tedaj
preganjane in kot protinarodne, protidržavne označene stranke — Komunistične partije — so se zbrali dne 27. aprila 1941 v Ljubljani oni, katerim je bil obstoj slovenskega naroda, Jugoslavije, na srcu in ne na jeziku. TJstanovili so Osvobodilno fronto slovenskega naroda, ki si je zastavila nalogo, da bo vodila svoj narod v borbo za obstoj, za svobodo, in da z borbo ne bo prenehala, dokler poslednji fašist ne bo izgnan s slovenske zemlje. Ustanovitelji Osvobodilne fronte so se torej izkazali kot največji nacionalisti, najčistejši patrioti, Osvobodilna fronta pa je s svojim programom dobila legitimacijo, da stopi na čelo svojega naroda.
Osvobodilna fronta je svojo nalogo, program osvoboditve slovenskega naroda in vseh jugoslovanskih narodov izpod okupatorjevega suženjskega jarma, tudi dosledno izvajala in ga izvedla do zmagoslavnega konca. Ustanovila je lastno slovensko Narodno osvobodilno vojsko in jo povezala z narodno osvobodilnimi vojskami ostalih jugoslovanskih narodov; na ta način je nastala mogočna Jugoslovanska armada pod vodstvom ustvari tel ja nove Jugoslavije, maršala Tita. Ta vojska je častno izvršila svojo nalogo; prizadejala je okupatorjem težke izgube, doprinesla je velik delež k skupnim zavezniškim naporom za uničenje fašizma, priborila je slovenskemu in ,vsem jugoslovanskim narodom svobodo in s tem utrla pot za boljšo bodočnost Jugoslavije. Niso vodili te vojske šolani oficirji, temveč bivši delavci, kmetje in izobraženci, ki so se v vojaških vedah izobrazili na bojnem polju kot partizani med narodno osvobodilno borbo.
Jugoslovanska armada je pred letom dni z bliskovito naglico osvobodila vse naše ozemlje s Trstom, Gorico in Ljubljano, tako da je 9. maja 1945 bila vsa jugoslovanska zemlja očiščena sovražnika — fašističnega okupatorja. Zato praznujemo 9. maj kot praznik zmage, one velike zmage, ki si jo je stavila za svojo-nalogo Osvobodilna fronta ob svoji ustanovitvi.
Boj za obstanek in svobodo naroda je bil zvezan z žrtvami, nadčloveškim naporom in delom. Vodstvo Osvobodilne fronte se je že ob ustanovitvi zavedalo, da narod svojega cilja — svobode — ne bo dosegel brez žrtev, brez dela. Zato je vodstvo vseskozi bičalo ne samo one, ki so se okupatorjem udinjali, temveč tudi tiste, ki so stali križem rok ob strani, ki niso hoteli prevzeti nase žrtev, napora in dela. In ravno v neprestanem delu je bila rešitev in dosežena svoboda.
Prvega maja obhajamo praznik dela. Prepovedovali so nam v stari Jugoslaviji praznovanje tega praznika, češ da je praznik s političnimi nameni, da je samo praznik politične stranke ročnih delavcev. Danes vemo, da to ni res, ampak da je 1. maj praznik
vsega delovnega ljudstva. Ta dan proslavljamo vsako pošteno delo, torej delo ročnega delavca, delo kmeta, kakor tudi delo duševnega delavca.
Zato bomo tudi ta praznik praznovali s srcem vsi, prav vsi, ki pošteno delamo.
Tovariši lovci! Tudi mi smo sodelovali v osvobodilni borbi, vsak po svojih močeh, doživeli smo tudi prvi praznik zmage, ki nam ga je pripravila Osvobodilna fronta. Zato smo dolžni Osvo-, bodilni fronti zvestobo tudi. v miru, pri obnovi dežele, pri izgradnji države, čeprav je za tega ali onega to zvezano z naporom in morebiti tudi z žrtvami. Sodelujmo vsi, vsak po svojih najboljših močeh, in na ta način bomo najlepše praznovali vse tri praznike teh dni.
Lovski zdravo!
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Dr. Janko Lavrič.
Dr. Stanko Bevk
Živalstvo Rusije
Prirodopisca Wallace in Sclater sta z ozirom na dejstvo, da živi po raznih pokrajinah različno živalstvo, razdelila površje zemlje v šest kopninskih in šest morskih živalskih okrožij, tako imenovanih oblasti. Pri kopninskih oblastih sta se predvsem' ozirala na tam živeče sesalce kot najbolj vidne in naj večje reprezentante živali. Te oblasti so: palearktična, etiopska, orientalska, avstralska, neotropslca in neoarktična oblast. Oblasti sta razdelila v 24 podoblasti. Morske oblasti so: severna polarna, severno atlantska, atlantska, indijsko-pacifiška, avstralska in južna polarna oblast. (Glej skico!)
Ogromna ruska država ZSSR leži v palearktični oblasti, in sicer evropska do Kaspiškega morja in preko Urala skoraj do Oba v tako imenovani evropski podoblasti, najbolj južni del pa v sredozemski podoblasti (Krim). Azijska Rusija zavzema osrednjo azijsko podoblast z izjemo najbolj vzhodno južni h pokrajin, ki segajo v mandžursko podoblast. Otok Sahalin in vzhodno obrežje proti severu do Kamčatke obliva morje japonske morske podoblasti, v tem ko vse ostalo neizmerno in zelo členovito obrežje Rusije rine v severno polarno morsko oblast.
Kakšne živali žive v kaki pokrajini, je odvisno od njene zemljepisne lege, podnebja in geološke sestave tal. Ti činitelji
so tudi odločilni za kakovost rastlinja, ki posredno ali neposredno omogoča obstoj živalim. Kjer ni rastlin, tudi živali ni.
Razen skrajnih pokrajin podnebje v ZSSR ni zelo različno od podnebja Severne in Srednje Evrope, zato se tudi njeno živalstvo v glavnih zastopnikih ne razlikuje mnogo od evropskega živalstva. Vendar ima Rusija tudi nekaj vrst živali, ki v Evropi ne žive ali ne žive več, pa tudi nekaj svojih značilnih, kar je z ozirom na velikansko teritorialno razsežnost in posebnosti tal nekih pokrajinskih predelov popolnoma razumljivo.
Glavna razlika v podnebju je ta, da ima Rusija po večjem kontinentalno podnebje, ki je v smeri od zahoda proti vzhodu vedno bolj izrazito. V evropskem delu Rusije vejejo še večinoma severni in južnozahodni vlažni vetrovi, ki prihajajo od Atlantskega oceana, v jugovzhodni del pa pihajo vzhodni suhi vetrovi, ki povzročajo poletne in zimske viharje, burane. Zima traja na skrajnem severu 7—8 mesecev, na jugu 3 mesece, v najjužnejših predelih pa zime ne poznajo. Razlika temperature pozimi in poleti znaša v evropskem delu Rusije 25°—30°, postaja pa s strožjo kontinentalno klimo proti vzhodu vedno večja. V zahodni Sibiriji* znaša razlika 36°—40°, ob Jenisejn 45°, v Jakutskn 52°, v Verhojansku, kjer opažamo najnižje temperature na zemlji sploh (—70°), pa celo 60°. Ker vlada v Sibiriji v splošnem brezvetrje, se mraz laže prenaša. Poletja so razmeroma topla; celo severno od 60. vzporednika je poleti do 20° toplote. Zaradi nizke temperature pozimi so v severnih predelili in po večjem tudi v vzhodnih tla tudi poleti globlje v zemlji zamrzla in se otajajo le privršno.
Padavine so v glavnem poletne. Največ j o mero (600 mm) dosežejo v Altaju, najmanjšo v Tundri (55 mm). Vobče je v zahodnih deželah več padavin kakor v vzhodnih z izjemo vzhodnih obrežnih pokrajin, kjer dosežejo celo 1000 mm.
Kakor ločimo v Rusiji več vzporednih rastlinskih pasov, ki se vlečejo v smeri od zahoda proti vzhodu drug pod drugim, tako moramo tudi živalstvo razporediti po teh pasovih, odnosno še po morskem pasu, ležečem v Severnem ledenem morju.
Od živali, ki žive v tem morju, nas zanimajo predvsem povodni sesalci. Te delimo po telesni obliki in načinu življenja v dve skupini: v ribake in plavutonožce. Ribaki so dvoje rodov: vosarji in zobači. Prvi imajo namesto zob vose, to so kožne gube. ki porožene in se razrešijo. Skozi nje precejajo vosarji vodo. ki so z njo zajeli hrano iz morja. Najbolj znan zastopnik vosar-
* Ime Sibirija za večji del azijske Rusije prihaja od nekdanjega mesta Siibir, ki so ga Rusi vzeli Tatarom 1. 1590. in ga porušili.
jev je grenlandski kit (balaena mysticetus), ki doseže dolžino 24 m in je vel jal za največjo žival, dokler niso v Južnem ledenem morju zalotili sinjega kita (balaenoptera sibboldi), ki zraste do 30 m. Od zobačev so znani razni delfini ali pliskavke, največji zobač pa je kašelot ali glavač (plyseter macro-cephalus), ki skoraj doseza velikost grenlandskega kita. Glavač pa ne živi samo v mrzlih morjih, ampak potuje tudi v topla morja; je pravi svetovljan (kozmopolit). Do 5 m dolg zraste n a r v a 1 ali samorog (monodon monoceros); samca je lahko poznati po 2—3 m dolgem oklu, ki mu vodoravno moli iz ust. Njegovo meso, pa tudi kožo in tolščo severnjaki jedo. Često se pojavlja narval v velikih množinah. — Prava zver med zobatimi ribaki je k o s a r (orca orea), ki je dorasel sicer le 6 m dolg, toda napada in ustrahuje tudi največje morske živali. Kosarji love navadno v družbi prav kakor volkovi in obvladajo tudi glavača ali kita, ko mu z ostrimi zobmi trgajo kos za kosom iz telesa.
Nekaki prehodniki med povodnimi sesalci in med kopnin-skimi so plavutonožci. Hrano si iščejo v morju, počivat in parit pa se hodijo na kopno, odnosno na obrežni led. Najbolj znani plavutonožci so tjulnji. Žive po vseh morjih, nekaj vrst pa je, ki ljubijo le mrzlo vodo. Neka vrsta tjulnjev živi tudi v Bajkalskem jezeru, ki je moralo svoj čas imeti zvezo z morjem. To jezero, ki mu Rusi pravijo tudi Svjatoje more, je najgloblje jezero na svetu. Tjidnji so važni in skoraj odločilni za obstoj severnih prebivalcev ter glavna hrana severnim medvedom. Tudi krzno tjulnjev je uporabno. Najbolj dragoceno krzno med plavutonožci daje morski medved (arctocephalus ursinus), ki živi zlasti v Beringovem morju. Na tamošnja obrežja in otoke, ki spadajo deloma k Rusiji, se hodijo parit. Najprej se zbero na kopnem samci, močne, do 300 kg težke živali, ki si v medsebojnem ruvanju in z rjovenjem izbirajo prikladnejša mesta ter tamkaj nestrpno čakajo, često po več tednov, na samice. Med tem čakanjem ne uživajo nobene lirane. Ko prispo samice in povržejo mladiče, zanošene v preteklem letu, si vsak samec zbere po 10—15 samic in jih precej grobo strahuje, da ostanejo pri njem. Samice so mnogo manjše od samcev (100 kg). Morske medvede največ pobijajo s kiji, redkeje jih streljajo. Ker se je bilo bati, da jih iztrebijo, zdaj lov nanje prizadete države nadzirajo in omejujejo. Na črno pobarvano krzno morskega medveda prihaja na trg pod imenom sil, silskin (seal) in se rabi za ženske kožuhe.
Največji plavutonožec Severnega ledenega morja je mrož (odobenus rosmarus), ki doseže težo do 1000 kg. Truplo doraslega
mroža je skoraj golo, mladič pa je še rjavo kosmat. Šobasti gobec je porasel z debelimi tipalnimi ščetinami. Značilna za mroža sta okla v zgornji čeljusti, ki zrasteta samcu do 75 cm dolga. Z okli si pomagajo mroži iz vode na kopno ali na ledene plošče, sicer pa trgajo z njimi s skal školjke, ki so jim pretežna hrana. Lov na mrože ni brez nevarnosti. Domačini jih love še tu pa tam s harpunami, vobče pa jih dandanes streljajo s puškami. Doeim so drugi plavutonožci plašljive živali, se mrož postavi v nevarnosti v bran. Severni medved (ursus maritimus), ki tudi živi po teh ledenih pokrajinah, se ne loti mroža, dasi je orjak med zvermi (2,7 m dolg). Njegova domovina je obširna; sega od tečaja do 55° sev. šir., torej precej globoko v celino. Hojo po gladkem ledu mu omogočajo kosmati podplati, za uspešno plavanje pa ima med prsti plovno kožo. Še večji medved (3 m) in obenem največja zver na zemlji je kadi j ak na Alaski, pa je že skoraj zatrt.
Enaka usoda je tudi pretila na ruski strani Beringovega preliva živeči morski vidri (latax lutris), katere krzno je zelo cenjeno. Ta vidra je temnor java, 120 cm dolga in ima 50 cm dolg rep. Z dogovori med teritorialno prizadetimi državami je zdaj lov na morsko vidro urejen in zelo omejen.
S severnim medvedom in morsko vidro prehajamo na kop-ninske živali.
Najsevernejši pas ruske kopnine je tako imenovana tundra. Sneg in led izgineta v teh obširnih pokrajinah le v kratkem poletju, toda globlje v tla je zemlja tudi takrat zamrznjena. Površje pokrivajo razni lišaji in mahovi, skoraj prav tisti, ki rastejo tudi pri nas. Tam pa, kjer je več zemlje, raste tudi nekaj grmičja, kakor sibirska in pritlikava breza, nekaj vrst prav nizkih vrb, borovničje, sleč, gornik, opojnica. Tu pa tam ozeleni •vlažna zemlja liki travnik z ostričinami, šašem in med njimi zacvete nekaj očitnih cvetnic, kakor velesa, resa, zlatica, krvo-močnica, špajka in še nekaj drugih. Najglavnejši zastopniki sesalcev v tundri so postrušniki, pešec ali obtečajna lisica, severni jelen, snežni zajec, rosomah, kepen, podlasica, volk in severni voluhar. Kopna obrežja in vode oživljajo ogromne jate ptic, gosi, race, potapljalci, martinci, deževniki. Tu je domovina belke, severnega strnada, močvirske in snežne sove ter več drugih ujed.
Kepen, podlasica in volk žive tudi pri nas in so lovcem znane živali. Prav tako se tudi severni voluhar in pa snežni zajec ne ločita mnogo od naših voluharjev, odnosno od našega planinskega zajca; morebiti sta ta dva celo le lokalni varieteti, na kar kažeta tudi znanstveni imeni novejše sistematike. Snežni zajec
je Linnejev lep us timidus, planincu pa dostavljamo zvrstno ime varronis.
. Postrušniki (lemmus) so maj lini glodalci iz rodu vo-luharic. V glavnem razlikujemo štiri vrste postrušnikov. Sibirski živi v tundrah, gozdni prebiva samo v iglastem gozdu, liribski nad črnim lesom v pasu pritlikave breze in belovrati nad tem pasom, kjer uspevajo samo še maliovci in lišaji. Vsi ti postrušniki se v nekem času dvignejo v velikanskem številu na pot. Potujejo vedno le v eno in isto smer; ne ustavi jih ne strmina, ne voda.
1	evropska podoblast
2	osr. azijska podoblast 5 sredozemska podoblast ■4 etiopska oblast
( palearktična ( oblast
3 orientalska oblast
6	avstralska oblast
7	neotropska oblast
8	neoarktična oblast
Po poti poginjajo in končno jih ni več. Le o sibirskem postruš-niku pravijo, da se jih nekaj vrne v rodni kraj. Potujoče po-strušnike spremljajo razne ujede in zveri, med njimi pešec ali obtečajna lisica (canis lagopus). Ta lisica je precej manjša od naše zvitorepke. Poleti je pešec prsteno rjav, jeseni sinjesiv, pozimi pa snežno bel. Včasih na zimo ne pobeli, ampak še nekoliko bolj pomodri. Tak kožuh da potem cenjeno, »sinjo lisico«.
Severni jelen (rangifer tarandus) je v tem pogledu nekaka izjema v rodu jelenov, da nosita oba, samec in samica, rogovje, ki ga pa prav tako omlajata vsako leto kakor drugi jeleni. Zato je bosa trditev, da razkopavajo severni jeleni z .rogovjem sneg, da pridejo do paše. To opravljajo s parklji. Velika važnost, ki jo ima severni jelen za tamošnje prebivalce kot lovna"
divjad ali kot udomačena živina za prehrano, obleko, vožnjo itd., je znana.
Rosomah (gulo borealis) je zver kunjega rodu. Dolg je kakih 85 cm in ima zelo košat, 15 cm dolg rep. Dlake je zelo dolge, goste, rjavočrne. Po tundri zalezuje razne živali, največ glodalce, zahaja pa tudi na jug v gozd, kjer po risje napada z dreves večje živali; celo severnega jelena obvlada. Zelo je požrešen in pravijo, da ni nikdar sit. Love ga zaradi krzna. V zadregi se postavi človeku v bran.
Po tundri starega sveta se je še nedavno pasel v čredah moškatni bik (ovibos moschatus), 2K> m dolga in 1 m visoka, trščata žival z dolgo, gosto dlako, segajočo na vratu in ozadju skoraj do tal. Po telesni obliki spominja na ovco. V Evropi in Aziji so ga popolnoma iztrebili in tudi v Ameriki, odnosno v Grenlandiji, bi ga bili že, da ni zaščiten z zakonom.
Tundra prehaja z brezo v pas črnega gozda (smreka, bor), v tako imenovano t a j go. Taki gozdovi se širijo do 60° sev. šir. in ponekod tudi čez, potem pa se vriva vanje listnato drevje (lipa, hrast, trepetlika, jelša), ki prevladuje nekako do 50. vzporednika. Te gozde oživljajo v velikem številu poleg nekaterih živali iz tundre zlasti še navadna lisica, volk, ris, divja mačka, rjavi medved, kune, veverice, los, divja svinja, od ptičev pa ruševec, jereb in v južnejših legah veliki- petelin.
Navadni ris (lynx lynx) je ponočna zver in spada v rod mačk. V Rusiji, zlasti v azijskem delu, je še precej pogosten, sicer pa je v Evropi postal redek. Nekaj jih je še v Skandinaviji, v Karpatih in severovzhodnem Balkanu. V vzhodni Aziji živi še druge vrste ris, namreč pustinjski ris ali karakal (lynx caracal).
Med kunami ima največjo vrednost s oboi (martes zibelli-na). Zaradi odličnega, posebno cenjenega krzna so ga strastno lovili in zelo razredčili. Danes se nahaja sobol v večjem številu le še v vzhodni Sibiriji, od reke Lene dalje. Tam se lov nanj še izplača, kdor se ne plaši zimskih viharjev in drugih nevarnosti v neprodirnih gozdih. Na splošno prodajo pride le malo kož; večino jih porabijo v Rusiji sami. Sobol je 50 cm dolga kuna s 17 cm dolgim repom. Vobče je rdečkasto kostanjeve barve, po hrbtu temnejši, po trebuhu svetlejši. Prehranja se največ z vevericami.
Iz rodu kun žive v Rusiji tudi naše kune (kuna zlatica, belica, delior, kepen, podlasica), in sicer v mnogo večjem številu kakor pri nas, poleg teh pa še nor k a (mustela lutreola), ki pa je omejena na evropsko Rusijo. V Sibiriji jo nadomeščajo so-
/
rodne vrste. — Hermelin ali kepen je pozimi bel, poleti rjav. Zanimivo je pri njem to, da na zimo dlaka ne pobeli kakor drugim pozimi belim živalim, ampak mu zraste nova bela dlaka, spomladi pa spet nova rjava. Kepen menja torej dlako dvakrat v letu, kar je redka izjema.
Veveric živi v Rusiji troje vrst: navadna veverica (sciurus vulgaris), ki pa je tam modrikasto siva, potem burun-duk (eutamias asiaticus), ki ima po hrbtu pet temnili prog, in pa polet uša (sciuropterus russicus) s kožno gubo ob bokih, razpeto med sprednjimi in zadnjimi nogami, ki služi kot padalo.
Ob rekah, ki tečejo skozi gozdove, prebivajo družbe bobrov (castor liber). Svoj čas so take družbe oživljale tudi naše vode, a odlično krzno in čislana bobrovina sta bili poleg drugih činiteljev vzrok, da je bober iz Evrope skoraj izginil. Danes žive bobri popolnoma prosto le še v Rusiji in na Norveškem, pod strogo zaščito pa jih je nekaj malega v Franciji in Nemčiji, če zadnja vojska tudi teh ni uničila.
Gozdnati svet preide proti jugu v travnate stepi, deloma v napol puščavski svet in se potem polagoma ali pa strmo dvigne v hribovje in gorovje. Zlasti ob obeh straneh Urala, ki deli ta svet v vzhodni in zahodni del, sega ravnina daleč proti jugu, med Črnim in Kaspiškim morjem do Kavkaza, ob Aralskein jezeru pa do Iranske visoke planote.
V	teh pokrajinah žive razen volkov, šakalov in divjih svinj, ki se še drže obližja rek, stepski glodalci, zlasti razne vrste t e k u n i c (rusko suslik, citellus celobates) in pa peščenik ali bajbak (marmota bobec). Oboji kopljejo globoke, jezdecem nevarne rove, kamor hodijo počivat ali se skrivat. Love jih zaradi krzna.
Po višjih legah je doma mali zajec ali ž v i ž g a č (ochotona pusillus), 15 cm dolga, ponočna živalca rumenkaste barve. Živi v družbah in si koplje rove kakor naš kunec. Tam je doma tudi posebna vrsta lisice, stepna lisica ali k o r -z a k (canis corsac), ki zastopa v azijskih pustinjah našo rjavko.
V	Džungariji živi še divji azijski konj (equus prze-valskii), v tem ko je evropski divji konj tar pan (equus gme-lini), ki je še nedavno živel v evropski Rusiji, izumrl. Baš letos poteka 70 let, ko je končala zadnja kobila te divje vrste. Tarpan je zarodnik našega lahkega konja, težke konjske pasme pa izvirajo od drugega divjega evropskega konja, ki se je držal v prosti naravi do začetka 17. stoletja.
V	južni Sibiriji, Turkestanu in Mongoliji so še divji osli k u 1 a n (equus hemionus), ki so nekako v sredi med konji in
Lovec 1946
133
pravimi osli. Osli, ki jih vidimo pri nas in niže na jugu, pa ne izvirajo od kulana, marveč od dveh afriških oslov, od somalskega in abesinskega divjega osla.
Po južnejših stepah Rusije se dobi še redka antilopa s a j g a (saiga tatarica) s čudno nabreklim nosom, ki sega čez usta, in s prav kratkimi koničastimi rogovi. Sorodni gams ali divja koza (rupicapra rupicapra) se nahaja tudi na Kavkaza, tam živeči kozorog pa je druge vrste kakor alpski. Tudi več vrst ovac, med njimi največja pamirska ovca ali argali, prebivajo v zahodno južnem delu. Nekatere vrste goje kot domačo žival zaradi mesa in volne, druge dajejo prvovrstno krzno. Med domačimi živalmi je za stepe poleg konja zelo velikega pomena dvogrba baktrijanska kamela (camelus bactrianus), ki je ondotnim prebivalcem prav tolikega pomena kakor enogrbi velblod Afričanom. Posebno dobro prenaša baktrijanec zimo; saj ima pa tudi dolgo in gosto dlako.
Tu pa tam se dobi v gorovju južne Sibirije tibetanski domačin pižrnar (moschus moschiferus), najstarejši živeči tip jelenov, ki so bili v pradavnini kakor ta tudi brez rogovja. Samcu štrlita iz ust precej dolga podočnjaka gornje čeljusti. Pižrnar je strastno love zaradi pižma, ki se mu nabira v posebni mošnji na trebuhu.
Od zveri južnih pokrajin Rusije je največja sibirski tiger (felis tigris mongolica). Zaradi ostrejšega podnebja ima ta tiger mnogo daljšo in gostejšo dlako kakor južnejši brat in krznarji njegovo kožo tudi dražje plačujejo.
Zelo mnogolika je v Rusiji ptičja favna. Tipični pokrajinski predeli imajo svoje vrste ptičev, kakršnih pri nas ni. Ruski ornitolog M. A. Menzbir opisuje v svojem delu okoli 450 ptičjih vrst, ki žive v Rusiji, torej za 165 v'eč, kakor jih imamo ugotovljenih v Sloveniji. Plazilcev v severnih pokrajinah ni; njihovo število pa se veča proti jugu; zlasti kuščaričje in kačje vrste so precej številne. Bolj bogata kakor na plazilcih je Rusija na ribah. Posebno ribate so reke v krajih, ki niso gosto obljudeni.
Ing. Mirko Šušteršič
Ptičje šege in navade
(Ethologia), po dr. II. Frielingu.
(Predavanje izpred vojne)
(Nadaljevanje)
IV.
Vsaka ptičja Vrsta varuje in vodi mladiče na svoj način. Poglejmo raco, ki plava s številno družino čez ribnik. Sem in tje nekoliko zaostanejo nekatere račke, ko kljujejo nekaj nevidnega po vodni gladini, da potem hite za vakajočo raco. Pa sta, recimo, dve rački močno zaostali. Mati je s sledečo ji tropo kar zadovoljna in se nikoli ne ozira, če je vsa družina zbrana, ker ji sploh manjka zavest, da bi moralo biti toliko in toliko otrok. Zato imajo pa mladiči sredstvo v joku (v čivkanju, klicanju), da opozore mater nase, kar navadno vpliva nanjo, da počaka ali da se vrne. Medtem ko torej glasno vakajoča in iščoča mati hiti k izgubljencema, ne more obrniti za sabo glavne trope otročičev, ki v tako ostrem loku niti ne znajo menjati smeri, če so v tropi. Posledica je, da začne jokati glavna tropa, medtem ko raca veselo pozdravlja zgubijenca ter ju vodi dalje, in sicer v smeri jokajoče trope. Ker je pa mati hitrejša, zaženeta zaostala znova jok in tako gre sem in tje, dokler ni ves trop zopet zbran.
Ljudje bi glavno tropo najbrž počasi vodili nazaj do zaostalih in bi se potem znova skupaj napotili dalje. Toda raci je prirojeno le tako, da na »jok« reagira kakor da je izgubljena vsa tropa. Dr. Frieling pripoveduje, da je nekoč zaostal trop račk pod bregom, katerega sta zmagali za staro samo dve. Na klice mladih, se je stara sicer ozrla, a ker jih v jarku ni mogla videti, je samo divje vakala, ni ji pa nikakor prišlo na misel, da bi se vrnila. Končno bi se bila zadovoljila tudi z dvema in jih dalje vodila. Raca tudi ne zna rešiti mladih iz očitne nevarnosti. Roparici, ki pograbi mladiča, ga skuša pogumno izbiti iz krempljev ali kljuna in motilca obdeluje s perutnicami. Toda ne izdere se iz boba, če ji mladiči padejo na pr. v kako luknjo, da bi jim s kljunom ali z glavo pomagala iz nje , kar druge ptice pod okoliščinami store. Ravno tako pravi Frieling, raca ne pomaga mladim z visokega gnezda na tla ali v vodo, da bi jih v kljunu ali kako prenesla.
Zvonec, ki gnezdi v duplih, se zanese na plezalne zmožnosti mladih, da z gnezda splezajo do izhoda. Če je stena pregladka.
kar je rado pri umetnih valilnicah, poginejo mladiči enostavno v duplu. Samo žagar, ki gnezdi tudi v duplih, znosi mladiče posamič na prosto. Mormoni, pingvinom podobni potapljalci, ki gnezdijo po visokih navpičnih in še raje previsnih stenah, poskačejo z gnezda do 50 m in več metrov globoko v mor je, ko so godni za plavanje, a še dolgo ne za letanje. Stari jih čakajo v vodi in vabijo k skoku. Toda ob oseki se mladiči tudi na skalovju, ki sicer ne moli iz vode, pobijejo, kajti stari jih ne glede na upalo vodo in smrtonosno skalovje vabijo in pozivajo k skoku. Razsodnosti torej tudi mormonom ne moremo pripisovati, čeprav izbirajo za gnezdišča previsne stene, da morejo mladiči skakati v vodo.
Kako se ptičji starši obnašajo ob izgubi otrok, se ne da na splošno in za vselej reči. Brezdvomno se zdi, da večina ptičjih staršev (mater) zgubo otrok občuti kot nekako motnjo številčne predstave, ne pa kot osebno izgubo. O žalovanju ni govora, čeprav je znano toliko primerov »žalujočih« ptic. To sloni na nezmožnosti vzbuditi za izgubljenimi socialne nagone, ki bi imeli za posledico nek način zadržanja, ki bi bil s človeškim žalovanjem sicer primerljiv, a nikakor skladen. Niti predstavo o številu nima večina ptic. Zdi se, da koklji, če ji ostala piščeta odvzamemo, zadostuje, da zgolj enega vodi in akcija iskanja povsem izostane, kakor se sicer včasih pojavi ob izgubi druga.
Lorenz piše, kako se je po ropu račk. z izjemo ene, raca borila zanje in se je potem z eno povsem zadovoljila — celo »mislila je« tako rekoč, da je z obrambo uspela, zato ker ji je ostala sploh kaka račka, pri kateri je mogla razvijati svoje roditeljske nagone. In kaj naj bi raca tudi sicer? Ali naj od jeze ali žalosti zanemari še edino dete? Narava že modro ravna, če varčuje za raznimi nagoni. Domači koklji moremo odvzeti celo vsa piščeta, ne da bi se njeno obnašanje bistveno spremenilo. Ona celo dalje »vodi«, kloče in nakazuje hrano, najmanj pa misli na iskanje piščet. Vodenje pač ptico enostavno prevzame, ko so jajca izvaljena — ali tudi ko je določen čas zaman sedela na klopotcih. Val en j e se avtomatično izključi, kar kaže, da pri vodenju mladičev ne gre za namero, z oskrbo in varovanjem utemeljeno dejanje, temveč za neizprosen »moraš«, s katerim narava kakor na vrvici vodi svoje otroke.
Če kosom odvzamemo mladiče, stari sede še dan, dva na praznem gnezdu. Kavke so na pr. skrbno odstranile mrtve mladiče, pa so nato sedle na prazno gnezdo, da bi jih grele. Nagon!
Temu nasprotno občutijo mladiči izgubo v svojem tropu, vsaj mahovci. Raci v visokem gnezdu so podtaknili osem tujih
mladičev, ki jih je poleg lastnih vzela za svoje. Tu pa je nastal ljut boj med pravimi otroci in »vsiljenci«. Domači so morali spoznati tujce. Ali je ta boj, ki se je končal čez čas s spravo, temeljil na osebnem prepoznanju bratov in sester (na čem naj bi se bili med seboj spoznali) ali na domnevi, da race vohajo in bi se bili pa dahu spoznali?
Vodenje mladičev se omejuje največ na mahovce, ki znajo že ob rojstvu sami jesti, pa še vodenje ni vedno potrebno, kakor pri nekaterih tropskih kokoših, ki svojo valilno kopo zapuste že precej samostojni. Drugače je z goliči, ki se rode nebogljeni, čisto ali delno goli, deloma slepi, le z ogromno lakoto, ki jim neprestano dviga debele glave in odpira nenasitna žrela. Gibe za prosjačenje pa ne vodi zgolj lakota, marveč morajo biti še neki zunanji miki, zlasti pri nekoliko starejših, ki sproščajo prosjačenje. Mladiči se tudi medsebojno vzpodbujajo k prosjačenju in zevanju. Te reakcije sprosti tudi glas, klic staršev, stre-senje gnezda, včasih celo zasenčenje dupla.
Krmljenje pri štorkljah se vrši po nekem pozdravnem klopotanju in tudi pri čapljah po določenih formalnostih. Mnoge pevce starši vzpodbude k zevanju, z dotikom na glavo ali na hrbet.
Načini in navade krmljenja so pri ptičih dokaj različne. Mladi capovozniki (mokož), h katerim spadajo tudi tukalice, odkljlijejo starim krmo iz kljuna, galebi jo izbi ju je jo mladičem na gnezdo, medtem ko tem sorodne čigre krmijo hrano iz kljuna. Pelikan, o katerem pravijo, da žre svoje mladiče, pusti male glave in vratove globoko v svojo vrečo pod kljunom in jim potisne hrano v odprte kljune. Mladi hudournik prime za kljun starili in čaka na obrok. Štorklje izbij ujejo zopet na rob gnezda in skrbe tudi za pitno vodo. Iz žrela jo izlijejo mladim v kljun ali na glavo. Mlade čaplje drže starše za kljun v korenu in jih tako prisilijo, da jim predajo hrano. Golobi pripravljajo za mladiče v golši neko mlečno tekočino. Zato morajo po glavi goli mladiči seči globoko v golšo po tečno hrano. Samo ptice pevke, žolne, kukavice in smrdokavre (udebi) zevajo in pri tem različna pisanost žrel služi staršem za prepoznavanje. Pevci imajo večkrat pri krmljenju strogo delitev dela med starši. Kos na pr. prinese kosovki del deževnika za krmljenje, dokler je treba mladiče še greti. Pozneje krmita izmenoma. Pogorelčka iščeta vsak na svojo pest hrano in krmita tudi vsak zase. Če se slučajno hkrati vrneta, počaka eden, da drugi opravi. Pri ogromnem zevanju mladiči nekako grče. Konopeljščice (repniki) in grilčki pitajo hkrati in starša gresta tudi hkrati iskat hrano. Kakor vidimo iz teh primerov, so metode krmljenja ali pitanja zelo raznovrstne.
Nekaj posebnega je to pri skobcu. Samec (manjši) prinaša plen na gnezdo, kjer ga, kakor izgleda, samica že pričakuje ali mu večkrat leti nasproti, ako ji raje ne vrže plena zviška na gnezdo. S takim nerazkosanim plenom (na pr. vrabcem) se pa mladiči ne morejo okoristiti. Zato razkosanje izvrši na prav strokovnjaški način samica ter potem podaja poedine koščke mladičem. Skobec-samec se za krmljenje zaroda ne briga, tako da mladiči v gnezdu brez matere poginejo od mraza ali lakote, ker skobcu ne pade v glavo, da bi otrokom razkosal plen, kakor zanje treba. Vsekakor pa so že opazovali, da se je vdoveli skobec sčasom tudi tega lotil — znamenje, da so instinkti do neke mere spremenljivi.
Zevanje mladičev ptic pevk starše neodoljivo draži, da po-lože nekaj v odprte kljune. Za čas pitanja jih nagon sili, da svoj plen nekam vtaknejo. Pri ujetih drozgih ih rdečih taščicah na pr. opazujemo, da ponujene jim močne črve vračajo ali jih skušajo vtakniti v špranjo. Dr. Frieling je imel kavko, ki je z vso ljubeznijo pitala zevajočo poljsko vrano. A ko se je ta osamosvojila in je mogla do krmilnega korita, se je pokazalo, kako malo pozna kavka šale ob zavisti za hrano. Ni čutila torej potrebe »ubogo mlado vrano pitati, ker bi sicer poginila od gladu«, temveč je to delala le iz egoističnega nagona do pitanja. To kaže požrtvovalnost ptičev do tujih mladičev pač v nekoliko drugačni luči. Zato je povsem napačno pomilovati male pevce, ki morajo pitati »zlobno« kukavico. Nasprotno jim je v največjo zabavo in ne vedeli bi za kaj prijetnejšega. Kajti krmljenje, pitanje, je ravno tako nagon kakor valenje, ki zahteva svojo zadostitev. Zato vidimo često, da ptice, ki so zgubile svoj zarod, pitajo tuje, celo tujevrstne mladiče. Prav tako kakor je zrelim pticam nuja pitanja nagonska zapoved, tako imajo mladiči nujno potrebo, sprejemati ponujeno hrano na njim lasten način. Pri vzgoji mladih golobov bi zastonj čakali, da bi zevali. Pač pa bodo skušali vtikati kljun v špranje, med prste, pa tudi v naša usta, ker so tako vajeni dobivati hrano od staršev.
Izgleda, da starši od svojih pernatih otrok pričakujejo natančno, dedno določene obrede. Lorenz popisuje redek značilen primer s penico. V ujetništvu imajo namreč ptice večkrat priliko, da zaradi obile hrane tako izpita j o svoje mladiče, da nič več ne zevajo. To se pa starim zdi vsekakor čudno in nenaravno, celo za znak, da mladiči niso več živi, ter jih izvlečejo in vržejo »kot mrtve« iz gnezda! Z mladiči, ki ne kažejo normalnih gibov in običajnega golčanja ali cvrčanja, ki so torej bolni ali leže izven gnezdove jamice, postopajo starši kot s tujimi stvarmi,
ki jih večkrat vržejo »čez plot« ali jih umore. Grozovito je to — a moder način izbire.
V prostosti je izpitanost (preobilost hrane) redek primer: raje je narobe. Dr. Frieling je pri kmečki lastavici opazoval, da je največji zevač dobil največ hrane, ker je vzbujal največji dražljaj na pitajoče. Seveda potem lakota prisili ostale, da silne-je zevajo in pridejo tudi na vrsto. Čisto po pravici pa ne gre nikoli, in prav je tako; kajti slabiči so na ta način avtomatično zapostavljeni ter se končno s smrtjo izločijo od razploda.
Je pa še nekaj, kar izravnava preveliko krivico pri pitanju. Če je namreč mladič pogoltnil svoj grižljaj, se nekoliko odmakne od mesta prileta, da se more iztrebiti preko roba gnezda. Praznino zasede takoj njegov večno lačni drug, tako da je najbliže mestu, kamor priletajo stari. Tak ustroj je posebno važen pri duplarjih. Mladi vodomci sede na pr. na grmadi ribjih ogrodij v rovu, ki je razširjen liki krušna peč. Zgolj na enem mestu je izhod v svet. Če torej pride stari po ozkem hodniku v duplino gnezda, ali bolje do vhoda vanjo, povsem zatemni gnezdo in bi bilo pri tej ureditvi nemogoče držati pameten vrstni red pitanja. Narava je v tem kočljivem položaju razporedila v duplini šest ali osem mladičev radialno v krogu tako, da samo eden moli kljun k hodniku. Če je bil ta nakrmljen, se odmakne v smeri kazalca ure in naslednji se primakne k vhodu. Tako tvori vo-domčeva družina živ vrtiljak in mladičem že zadostuje mik ali dražljaj zatemnitve, da se pripravijo na sprejem hrane.
Razne ptice krmijo svoje mladiče dnevno različnokrat. Albatrosi in tropski ptiči, ki imajo po enega mladiča, pitajo pedantno ob določeni uri dneva. Vsekakor dobi tak lakotnik pošten kos ribe, ki želodec dolgo zaposli. Drugi ptiči, zlasti žužkojedi pevci, ki ne prinašajo velikega plena kakor ujede, krmijo pogostokrat. Male ptice potrebujejo razmeroma več hrane kakor velike.
Slavec pita v teku 12 ur po Wemerju in Zimmermannu 196 krat, pogorelček v 11 urah 275 krat itd. Male ptice krmijo povprečno 19 krat na dnevno uro, vrane 10 krat, srake in šoje le 4 krat. Kanja krmi na uro povprečno le enkrat do dvakrat. Čuk kot nočna ptiča krmi zopet 16 krat na uro. Število pitanj je pa kaj različno, celo pri isti vrsti ptic in je zlasti veliko v jutranjih urah, pojema proti poldnevu in narašča zopet proti večeru. Tako navaja Zimmermann, da je krmil par modrih sinic svoje napol odrastle mladiče: zjutraj od 7 do 8 17 krat, od 9 do 10 58 krat, od 11 do 12 52 krat, od 12 do 13 28 krat, od 13 do 14 34 krat in pod noč od 17 do 18 53 krat, od 18 do 19 58 krat ter končno od 19 do 20 31 krat.
Pri tako pogostem pitanju bi mogli misliti, da mladiči morajo prestradati, če ne bi kako uro dobili hrane. Nič takega. Več ur, tudi pol dneva ali morda ves dan, če izostane slučajno pitanje, mladičem najbrž ne škoduje. Velike ptice vzdrže mnogo daljše poste. Mladič hudournika je vzdržal mučilno poskušnjo posta 21 dni in je shujšal od 57 g na 21 g, preden je poginil. Te ptice ne morejo hrane pobirati s tal, temveč love žuželke le med letom v zraku. Če trajajo del j časa nevihte in žuželke ne letajo, se posti staro in mlado.
Vzporedno vprašanje pitanja in negovanja mladičev je čistoča (snaga) gnezda. Takoj se pri tem spomnimo na smrdo-kavro, ki je prišla v slabo ime. Če bi bilo po ljudskem mnenju, bi bilo kmalu vse duplo eno samo gnojišče. Toda slabo ime oz. slab duh in nesnažnost pri tej divni ptici nimata nič skupnega. Mlada smrdolcavra (udeb, bud) res da prve dni ob vznemirjanju izloča iz privzdignjene repne žleze črn, smrdljiv sok, toda blato stari odnese in ga, kakor kaže, tudi pogoltne. Starejši mladiči se iztrebljajo ven iz dupla. Nesnažna gnezdišča smrdokaver izvirajo največ od predhodnih gnezdilcev golobov-duplarjev, ki kakor vsi golobi — kot izjema v ptičjem svetu — ne odstranjujejo blata mladičev iz gnezd. Tudi vijeglavka je bila v tem oziru večkrat po krivem osumljena. Morda se onesnaženje sem in tja res dogodi ob kaki posebni legi in zgradbi gnezda, vendar stari po pravilih skrbno odnašajo blato. Celo vodomci, ki tiče v globokem rovu in ob ribji hrani, izločajo redko tekoče blato, se nikoli ne iztrebljajo v duplino, temveč tisti, ki sedi pri v stopu, brizga iztrebke v velikem loku v hodnik proti izhodu, kjer tekočino vpije zemlja. Znano je, da se čaplje, štorklje in ujede iztrebljajo v dolgih curkih čez rob gnezda. Sicer ta metoda ne obvaruje okolice onesnaženja, zalege muh in smradu, vendar gnezdo ostane čisto. Mnogo redne j e se čiščenje gnezda vrši pri večini ptic pevk in žolnah. Pri teh je precej mehko blato obdano z mrenico, ki se hitro strdi in je tako trdna, da zdrži prijem s prsti. To kepico starši v kljunu odneso iz gnezda in jo prve dni večkrat tudi pogoltnejo. Pri sinicah, ki gnezdijo v duplih in je ob 12 gla-vem zarodu navadno kaj tesno, se čiščenje gnezda vrši na prav svojevrsten način. Po pitanju počaka stari še nekaj časa pri vhodu gnezda. Kar privzdigne eden mladičev zadnjico in okrog ritnice se odpre široko zevajoč venec perja, ki naznanja, da se bo nekaj zgodilo. Če stara sinica ne vzame takoj izstopivšega osvaljka blata, ga drži mladič na zadnjici, dokler mu breme ni odvzeto.	(Sledi konec.)
Ivan Dolinar
Dobra gonjiča
V spomin svojemu najboljšemu lovskemu tovarišu Atelšku Janezu — Brložniku.
»Ivan, takšnili psov še nisem imel. Ne dal bi j ib za nič! Tri jazbec j e kože sem uplenil že ta teden. Ena je še čisto sveža; njenega lastnika sem dobil šele v petek zvečer. Takole je bilo!
Po večerji je hotela moja stara začeti kar z rožnim vencem. S hlapcema smo se malo spogledali in se hitro zmuznili na sveži zrak — prelep večer za jazbečji lov. Malo megleno je bilo in temno, ker je bil mlaj. Na tak večer pride jazbec zgodaj iz jazbine. Vzeli smo svetilke, svedre, vile in odrinili. Dobrih dve sto metrov od hiše sta psa že zalajala in se ko j nato jela pretepati z jazbecem. Četudi sta psa težka, sta ga s težavo ustrahovala, da jima ni ušel v grmovje. Mrha se prav junaško brani in treba je srčnih psov, da se ga lotijo. Le redek pes je, ki sam ustavi jazbeca. Rožnega venca bi še ne bili odmolili, ko smo jazbeca že prinesli. Ali bi kateri lovec izbiral med rožnim vencem in takim plenom?
Letos jih mislim še nekaj dobiti. Hiteti bo treba, ker se bo jazbec kmalu za lizal, jutri zvečer kan im v Bele vode. Tam je jazbec bojda grdo razkožuhal koruzo.«
»Kje si vendar dobil psa, saj pred tednom ju še nisi imel,« ga vprašam.
»Lh. neki pastir iz luških hribov mi jih je privedel. Imel jih je gospodar, ki ga komaj poznam. Ko je zvedel, da iščem težke pse za jazbece, mi jih je kar poslal. Čisto sta se me že privadila in rad mu jih pošteno plačam.«
Med pripovedovanjem te pasje hvale si je moj dragi Janez odpenjal gumbe na telovniku, ker je šele prisopihal od prve maše domov, kjer sem ga že čakal. Lepa nedelja prve dni oktobra je bila, pa smo se zmenili in namenili, da stopimo za rogači v vrhe. Čez vrh pa bi naj prišel še brat L ranče z braki.
Rad sem prihajal k Janezu na lov v hribe, kjer sta imela z bratom vsak svoje, drugo na drugo meječe lovišče. Rad sem imel Janeza, ki ga je bila sama dobrota. Pri njem ni bilo svetohlinstva, ni bilo lovske nevoščljivosti. Ko me je na široko pozdravljal z vihtečim klobukom, nato pa stisnil na svoja kosmata prša, mi ni bilo nič manj ugodno kakor na prsih najsočnejšega dekleta. Jaz mlad, on pri osemdesetih, sva se vendar razumela kakor vrstnika. On se je včasih čudil moji smrkavi lovski učenosti,
jaz pa sem občudoval njegove lovske dogodbice in izvežbanost pri lovu na roparice. Četudi že močno gluh, da ni več slišal gonečih psov, je bil še vendar najraje v gozdu pri lovu ali v planini pri živini. Nepozabni so mi dnevi, katere sem prebil okrog Smrekovca kot lovec, ali pa sem šel k Janezu samo v vas. Nepozabna mi je Roma pod Smrekovcem, kjer sem neštetokrat čakal na kljunače ali pa počival pri potikanju po gozdovih. Ko pa se je vgnezdila na Romo šaleška planinska koča, me je za vedno pregnala od tega idiličnega kraja. Pa ne koča, odgnali so me obiskovalci koče, ki ne znajo ceniti narave. Trušč, vik in krik vse naokrog mora pregnati najkrvoločnejšo zver. kaj šele oboževatelja narave.
»Bom koj zopet prišel, samo malce počakajte, da se preoblečem, pa bomo šli. Da bi le že France prišel. Nas je premalo in tudi psov imamo premalo.«
Kar spotoma v hišo se je slačil, da bi bilo čim manj zamude. Medtem je že tudi France prikoračil čez vrh s svojimi braki in lovci. Nismo kaj čakali, ko nas je pozdravil Janez že s puško na rami.
»France, ti še nisi videl moja težka psa! To sta gonjiča, to!« je takoj zopet povzel Janez.
»Mislim, da sem jili že videl,« de suho France. »Ali sta bila včeraj prosta?«
»Seveda sta bila. Se morata malo sprehoditi in utrditi. Se me bosta bolj držala, če jima dam malo prostosti. Za drugo itak nista kakor za varuha in za jazbeca. Veš, moja stara je sicer malo revkala, da ji nakopljem toliko psov, pa se bo že potolažila.«
»Prav, prav,« odvrne France. »Od gladu že še ne boste pomrli. Ampak dobra gonjiča sta ta dva psa.«
»Ne bodi! Saj druge divjadi kakor jazbeca vendar ne znata goniti,« se začudi Janez.
»Bo že res, kar sem rekel,« odvrne France. »Res nisem vedel za tvoja psa. Ko pa sem šel včeraj popoldne pogledat za ovcami, ki so sedaj po vrh eh brez pastirjev, sta tvoja psa prav imenitno gonila po Smrekovcu. Sem še premišljeval, kam naj se obrnem zaradi njih. Boš moral poslati koga, da preišče pasje sledi.«
Bil ie v Francetovem govoru čuden prizvok in Janez je kar zastrmel vanj.
»Ti, France, pa bo res?«
»Res, res, Janez!«
Zagledal se je Janez nekam v daljavo, nato se je počasi zaokrenil in zavil okrog hiše. Brez besede je prignal svoja lovca na jazbece mimo nas, ne da bi koga pogledal. Začuden sem ga
opazoval, ker tako hudo resnega ga še nisem videl. Od teli lakoničnih pogovorov Gorjanov nisem prav nič razumel. Od parobka pri lipi sta butnila dva strela!
»Ne bosta več gonila in trgala ovc,« je pripomnil France in tiho smo se razgubili vsak na svojo stran.
Srce se je trgalo Janezu pri njegovi odločitvi, da obvaruje sebe in druge škode, srce je pokalo premnogokateremu v sedanji vojni, ko je moral žrtvovati najdražje — svojce — za svobodo celote!
Ivan Jug
Smola divjega lovca in avstrijskega orožnika
(Napisano 1941.)
Hrenov Polde je bil divji lovec. Za ta njegov nepošten posel sta vedela samo njegova tatinska tovariša in Poldetova sestra Verona, čedno dekle, tam nekje na koroški meji. — Sicer pa Polde nikoli ni kaj prinesel, ker mu ni bila naklonjena lovska sreča.
Zato Polde proda puško ter si kupi klarinet v domnevi, da je mnogo lepše življenje pri godbi kakor na lovu. Hkrati se je Polde sveto zaobljubil, da svojih tatinskih tovarišev ne bo nikoli izdal, se včlanil pri domači godbi in začel pridno muzicirati.
Takrat so se pripravljali farani na redko svečanost nove maše domačega novomašnika. Vsa župnija je bila pokonci. Čevljarji in krojači so šivali cele noči, dekleta so pripravljala vence in druge okraske, fantje belili visoke mlaje, povabljenci pa v raznih pogovorih svoje glave, s kakšnimi darovi bi počastili novomašnika.
V sosednji vasi ima godba na pihala vsak večer vaje. Kapelnik J ustnik dirigira, piha in krili po zraku z rokami kakor da išče nebeška vrata. — »Ena, dve, tri,« vse mora iti gladko, kakor po loju. »Ponovi vse koračnice,« ukazuje kapelnik, »radeckija, rokitanskega dopeladlerja. Ti, Polde, pa pazi, tvoj klarinet tu in tam nekam divje hrešči.« Godbene vaje so se v soboto večer končale. Kapelnik je svečano zahteval, da morajo biti drugi dan vsi instrumenti čisti in svetli kakor sonce, godci pa čedno opravljeni in točno ob deveti uri pripravljeni pred župno cerkvijo. Poldetu je pa dejal: »Ti pa, kakor vidiš, ne moreš nastopiti s klarinetom, sicer nam vse pokvariš!« Polde
prebledi, stisne zobe, da so zaškripali, in že mu šine misel v glavo: proč klarinet, nazaj k puški in v divji svet. Justnik je opazil Poldetovo nevoljo, zato mu pomirljivo reče: »Da boš pa tudi ti deležen vseh dobrot, kar jih nudi miza primiciantova, imam zate drug posel. Nosil boš na hrbtu veliki boben, pritrjen z jermeni, da bo Smonkar laže korakal in udarjal po njem.« Polde je ta posel bolj z nevoljo sprejel. Sam je uvidel, da mu klarinet nagaja ter da zna edino le avstrijsko himno »Bog ohrani«.
Dan slavja vstaja. Ob zori počijo možnarji. Kakor mravljišče oživi fara v mrzličnih pripravah. Hlapci čistijo zapravljivčke, konjsko opremo, konje, da čim lepše pripeljejo svoje povabljene gospodarje pred župno cerkev. Tudi naš Polde, precej oddaljen od vasi, je bil zgodaj na nogah in z doma. Skozi gozd čez bor in štor jo maha po bližnjici h krojaču po nove hlače. V grmovju pa naleti na svojega bivšega lovskega tovariša, ki je ravno iztrebljal čednega srnjaka. Ves srečen in zadovoljen mu tovariš pripoveduje, da je ravno, ko je v dolini počil prvi možnar, skočil srnjak na plan. Drugi pok je bil iz moje puške in srnjak že tudi moj, pa tudi dober zaslužek. Vse skupaj ni Poldeta prav nič zbegalo. Na kratko je odločil: »Tudi pri godbi bo zaslužek in veselje. Zdravstvu j!«
Ob deveti uri stoji godba pripravljena na sejmišču. Streli iz sosednje vasi, kjer je novomašnikov dom, naznanjajo, da se je svečanost s sprevodom začela. V dolini se prikažejo kot prvi fantje jezdeci v narodnih nošah in v oblaku cestnega prahu, za njim povabljenci na okrašenih vozovih. V majhnem presledku so ropotali vozovi z belo oblečenimi dekleti, sijočih obrazov in razigrane volje. Na koncu sprevoda je par vrancev v gosposki graščakovi kočiji, v lahkem drncu vozilo novomašnika, ob njem presrečno njegovo mater, nasproti pa njegovi sestri.
Tedaj stopi kapelnik v krog godcev, stegne svoj dolgi vrat in reče: »Radeckija!« Pustinek pritisne svoje obširne ustnice na ustnik basa in čaka. »Ena, dve, tri« in godba zagrmi, da odmeva nekje daleč od Plešivca.
Sprevod se ustavi pred cerkvijo. Novomašnik se v spremstvu sester poda v cerkev. Organist odpre vse registre, da prvi pozdravi s preludijem »Ecce sacerdos magnus« novega gospoda.
Medtem utihne godba na pihala. Kapelnik da povelje: »Fantje, vsi za menoj. Po naročilu novomašnikove matere nas čaka v gostilni pri Času poza j trk.« To vabilo je ugajalo našemu Poldetu, da se vsaj za nekaj časa reši na hrbet pripetega bobna, po
katerem je stari Smonkar ravnokar neusmiljeno udrihal, tako da so se Poldetu krivile noge.
Tukaj pa so se ubogemu nosaču bobna zmešali računi. Ker z bobnom ne more skozi množico, stopi nekoliko vstran med voznike ter nevede z bobnom poščegeta po zadnji plati srborito kobilo, ki vrže tisti trenutek zadnji del v zrak in ritne ter z brco predere napeto kožo bobna. Pri izd i ran ju kopita iz bobna položi kobila Poldeta z bobnom na tla. Še ena brca in lesen obod bobna je strt in nove Poldetove hlače raztrgane. Pobirajočemu se Poldetu od jeze in sramu bledi obraz, da sikne: »Preklet klarinet in ves svet!«
Ob občem smehu je ponižani in razžaljeni Polde odhajal in pri tem kazal na pol golo zadnjo plat, ki je pričala o njegovi nezgodi.
Pri preobloženi mizi z jedačo in pijačo primicije sta manjkala dva člana godbe. Zaradi polomljenega bobna sta bila »brezposelna«. Ko jo je mahal Polde ves osramočen skozi Lešje proti domu, so mu po glavi rojile uporne misli. Odločil se je, da proda klarinet in se vrne med divje lovce. Saj za ta posel ni treba vaje, si je mislil, ne obrti, tam ni posmehovanja, če zgrešim, in tudi župnik v spovednici ni prestrog glede lovske tatvine.
Prišla je jesen, za njo prvi sneg, najlepši čas za divje lovce, pa tudi za pravične. Orožniki iz bližnjega mesta so imeli dovolj opravka tudi v kraju Poldetovega doma. Da bi kateri sumil Poldeta krivolovstva, je bilo izključeno. Sicer bi pa znala sestra Verona svojega brata najbolj zagovarjati in ščititi. Verona je bila pri orožnikih dobro zapisana. Predvsem se je pobliže spoznala z mladim orožnikom Pijovnikom. Kdo pa je imel pravico braniti mlademu dekletu, če se zaljubi v tega ali onega? Moj Bog, ko pa je že obleka mladega orožnika imela tako opojen »duh« po naftalinu, da je dekleta vleklo v bližino in da je moralo nasloniti svojo glavico na prsi, preprežene z raznimi vrvicami in okraski.
Meseca decembra 1. 1900, ko je divjala snežna burja okrog podružnice Sv. Urše, dobi Pijovnik nalog, da pogleda za divjimi lovci v hribe na levo, drugi orožnik na desno, naslednji dan da se snideta pri »starem rudniku«. Ta pohod je bil kakor nalašč za Pijovnika, saj je bila v tistem kraju njegova ljubica. Okoli polnoči se oglasi pod okencem Veronine kamrice mlad orožnik, ves premražen in upehan. Verona stopi prestrašena k oknu. Ko vidi, da je Pijovnik in celo sam, ki jo milo prosi, da bi se vsaj nekoliko ogrel, odpre fantu. Dobro je vedela, da je ta večer
Polde na lovu in zato da je treba spretno ravnati, da ga orožniki ne ujamejo.
Pa se je mladi orožnik skorajda sam ujel, zlasti če »na slanici se pozna, da sta ležala dva«. Toda mlada kri, saj nič ne stri. Verona, ki je skrbno ščitila svojega brata, je takoj naredila znak o nevarnosti, ki je pretila bratu. Čez vrata njegove sobice je prepregla volneno nit, ko se je utrujen Pijovnik zibal v spanju pravičnega tam nekje nad Razborjem.
Ob dveh po polnoči se Polde vrne s težkim srnjakom. Ko opazi vrata svoje sobice preprežena z nitjo, takoj razume, da mora s plenom čimprej na varno. Naglo smukne v sosedov sado-riosnik, kjer skrije puško in srnjaka v terilnico za lan.
Da mu je vrata prepletla Verona, si je bil na jasnem, a hotel je še vedeti, zakaj? Tiho je premaknil skriven zapali in že je stal ob postelji Verone. Svit mesečine mu je pokazal, da ima Verona pomočnika v spanju. Po lepo zavihanih črnih brkih je spoznal mladega orožnika, ki mu pa še nikoli ni križal poti. Zato je bil tudi Polde do spečega vljuden ter se je speči sestri na ljubo tiho odstranil.
Ta večer sta bila Poldetova tovariša nevoljna, ker je imel samo Polde srečo. Sklenila sta, da ob svitu lune počakata na lisico, ko se je Polde s srnjakom poslovil. Ko je Polde doma vse uredil, mu šine poredna misel v glavo, da bi tovariša, ki se mora kmalu vrniti, nekoliko prestrašil. Obleče si uniformo spečega Pijovnika, si opaše sabljo in pokrije klobuk s perjanico, zadene puško in Polde je bil pravcati orožnik. Po bližnjici jo ubere, da bi mu tovariša ne ušla. Dolgočasno čakanje bi bilo kmalu spravilo našemljenega orožnika nazaj domov, ko le zasliši korake svojih tovarišev. Debel oblak je zakril luno. V tej temi se pomakne Polde v mlado gosto smrečje ter tam preži na prihajajoča, da se z njima malo pošali. Škripanje snega se približa. Ko sta tovariša nekako vštric, skoči Polde na plan in zakriči: »Puške dol, roke gor!« Po teh besedah Polde ostolbi in široko zazija, kakor bi hotel konja požreti. Njegova tovariša stojita pred njim s povešenima glavama, brez pušk, za njima pa dva orožnika nosita razen vojaške puške še po eno lovsko. Polde opazi, da sta divja lovca vklenjena.
»Kakšno presenečenje si nam pa naredil, tovariš,« nagovori okrajni stražmojster Poldeta; »pri kateri orožniški postaji pa služiš? Zelo energično nastopaš.« Polde molči ko grob. Tedaj raztegne stražmojster okroglo zložljivo svetilko ter posveti Poldetu v obraz. Glava mu klone na prsi, z orožniškim klobukom si zastira oči. Uide mu tiha kletvica: »Prekleta puška, klarinet
in celi svet.« Na zahtevo stražmojstra, naj se legitimira, reče: Nisem orožnik, sem, sem samo Hrenov Polde.« Ves poparjen pove, da je hotel samo malo postrašiti tale dva, ki sta tukaj vkljenja. Končno tudi pove, od kod ima orožniško obleko. Govoril je resnico in z njo se je začel nov križev pot.
Stražmojster iz bližnjega mesta se na pol v smehu obrne k drugemu orožniku s pripombo: »Kjer sta dva divja lovca, tam je tudi tretji, sicer bi Hren ne vedel za prva dva.« Tudi Poldeta vkleneta z zahtevo, da pokaže, kje prenočuje mladi Pijovnik. Čudna petorica koraka skozi gozd, spredaj vklenjen orožnik, za njim dva civilista, zadaj dva orožnika!
Ko so zapustili gozd, so se oblaki razgrnili in bleda luna je opazila, da je tudi Polde bled od sramu in polomije, ki jo je ravnokar uprizoril. Na tihem premišljuje in si želi nadnaravne moči, da bi se vzdignil v zračne višave tja do lune in jo vprašal, če je v svojem stotisočletnem potovanju že kdaj videla enak pripetljaj na zemlji.
»A ona se za oblake skriva in odgovora ne da ...«
Prišli so pred Hrenovo hišo. Tukaj razrešijo Poldeta verig, nakar stražmojster zahteva, da tiho pokaže, kje spi Pijovnik. Ko sta oba v kamrici, raztegne komandir svetilko in jo pomoli Pijovniku pod nos. Svit goreče sveče mu odpre oči. Ves zmeden gleda topoglavo. Prej tako lepo urejeni brki mu vise čez zobe, ponovno si pomane oči ter še natančneje pogleda. »Hudič naj ve, ali se mi sanja, ali sem nor, ali slabo vidim, gospod komandir, ali ste vi?« »Sem,« mu odgovori, »tukaj v kamri dva, trije, zunaj tudi dva, trije, toda sedaj, dragi Pijovnik, takoj v uniformo.« Kakor strela skoči k mizi, toda nikjer obleke. Verona, ki je ves čas tiščala glavo pod odejo, pokuka z enim očesom in vidi, da stoji pri vratih Polde v polni orožniški opravi. Sedaj zakriči komandir: »Polde,« ki je za Pijovnika neznana prikazen, »takoj se sleci!«
Žal, da zgodopisec ni ovekovečil v podobi prizora, ko je Pijovnik stoje v srajci pred svojim komandirjem in v zbeganosti gologlav salutiral, in nadalje Verono, ki od jeze grize odejo, in Poldeta kakor zgubljenega sina, ki dobi povelje, da mora z ostalimi v bližnje mesto. Istočasno stopi že četrti orožnik v kamro s pripombo: »Polde Hren, da ne boš šel praznih rok v mesto, stopi z menoj v sosedno terilnico po puško in srnjaka.« To je zlomilo Veronino samozatajevanjc. V kratkih rokavcih poklekne pred komandirja in prosi za brata, češ on je nedolžen, vsemu je kriva slaba tovarišija, naj bi ostal Polde doma.
Komandir je lepo Verono potolažil, naj se pomiri in potrpi, saj bo oba, tudi Pijovnika, imela čez nekaj tednov doma. Jok in krik Verone je privabil starega Hrena iz sosednje izbe. Ko izve vso zadevo, mu zdrkne solza po obrazu. Pove komandirju, da v tej hiši že nad dve sto let gospodari zdrav, pošten slovenski rod Hrenov; ta hiša ni zaslužila in ni doživela sramote, kakršno mu je s tem pripravil lastni sin. Saj je vendar vsega zadosti pri hiši in nam ni treba krasti divjadi. Tudi za starega Hrena je imel komandir tolažilne besede, saj ga je poznal kot poštenjaka.
Po odsluženi kazni se je skrivaj ponoči vrnil Polde domov ter se dolgo časa izogibal sosedov zaradi povzročene sramote.
Danes pridno gospodari na koroški grudi svojih prednikov. Na divji lov ne misli več, v zakupu ima obširno lovišče. —- Kaj pa Pijovnik? Tudi on je prišel čez nekaj časa v civilu k Hrenovim, poročil Verono ter prav dobro gospodari na svoji žagi in ml inu.
Ko sem pokazal rokopis te lovske dogodivščine Poldetovemu sinu, ki je »plačilni« tam v beli Ljubljani, so se mu prsi razširile s pripombo: »stari spomini vredni belega dneva«...
POVEST
'Ivan Matičič
Na Razrvanem
(Nadaljevanje.)
V.
Tilen je naslednje dni kar nekam zbegan kolovratil okrog. Nikomur ni hotel razodevati svoje tegobe, saj ga razen Lije tudi nihče ne bi razumel. Nasprotno, smejali bi se mu ter ga smatrali za tepca. Kajti kje na božjem svetu bi se še našel kdo, ki bi se tako gnal za te bedaste kocinarje? Še celo na Drenulje, kjer je še pred kratkimi tedni užival Tilen toliko nesmrtne slave, si zdaj ni upal več. Saj prav Drenuljci so mu poraz najbolj privoščili. Če bi prišel zdaj gor, bi ga naravnost zasmehovali ali ga celo nagnali. O, njihovo zasmehovanje je prišlo z dnevi tudi Tilnu na uho. Le čemu toliko groženj in zdražb, bi rad vedel Tilen. Jim mar kaj dolguje? Niso prejeli mar povračila za vso škodo, ki so jo utrpeli? Seveda so prejeli, ali ljudje hočejo, da se izkorenini enkrat ta roparska nadloga, potlej bodo imeli Tilna zopet v čislih. Dotlej je pa bolje, da se jim ne prikaže več pred oči.
Saj se jim ni prikazal. Slutil pa je, da dolgo ne bo trajalo, ko bo zopet završalo. Dokler si bodo zverine tešile golt na krmišču, dotlej bo dobro, ko bo pa konj pospravljen, potem bo pa zopet joj. Neki kmet mu je hudomušno pripomnil, ko ga je srečal: »Ljubi oskrbnik, cigani imajo še dosti garjevili kljuset.« — »Ja, kar kupite jih!« mu je odvrnil Tilen. Vsak svoje sta spravila in sta šla narazen. Eh, Tilen si je želel mošnjo denarja. Pokupil bi vsa kljuseta in vse cigane — in mir bi bil trajno zasiguran. Želel si je, da bi postale vse skale okrog Razr-vanega sama konjska mrhovina; da, še celo tista stara debla naj bi se izpremenila v same neskončne konjske vratove in stegna. Potem bi bil ljudem dodobra zavezan jezik.
Ali vse to so bili samo fantastični Tilnovi prividi in bujne želje, ker ni našel nobenega drugega izhoda. Dnevi so potekali, in ko je minil dober teden, odkar je bil položil Rjavsu odhod-nico, tedaj je pa že pričakoval, da utegne kmalu zopet završati. Gospodar se je pa tudi obotavljal in se še ni odločil.
Naj se zgodi, kar se hoče, si je mislil končno Tilen ter je vse skupaj prepustil usodi. On se je dovolj trudil, v tem oziru
si nima kaj očitati. Zdaj naj se potrudijo še drugi, če se hočejo, in tudi kocinarji sami naj si pomagajo. Saj vedo, da Tilen nima denarja in jih ne more venomer zalagati s priboljškom. Naj žro gozdna zelišča, gob ne manjka, lesnik je dovolj, divjih hrušk, sladkili korenin in vseh raznih sladkih sadežev je v preobilju. S tem naj se zadovoljijo. Nekajkrat v letu, recimo za praznike, jim bo že priskrbel kako cigansko kost za priboljšek. Da bi pa nenasitni goltanci žrli kar naprej samo meso, ne, te razvade je zdaj konec!
Žal, nespametni kocinarji pa niso slušali modrih naukov svojega varuha. Nekega lepega dne je na Drenulju silno završalo.
Eno junico jim je zopet odnesel ropar! Bilo pa kljub temu ni nikakega tarnanja, ne joka.
Naslednji dan pa prihiti Lija k Tilnu:
»Drenuljci so se oborožili in odšli v gozd!«
Tilen je pobledel, tega ni pričakoval.
»Nemudoma za njimi!«
»Ne pustim te samega!«
Ko je on četrt ure nato odhajal, mu je že prišla Lija nasproti, obuta v škornje, v roki pa debelo gorsko palico.
»Evo me, Tilen, s teboj do konca.«
Stisnil ji je roko.
Medtem so drenuljski puntarji zavzemali na Razrvanem svoje bojne položaje. Spotoma so se bili namreč natanko dogovorili, kako bodo napadli roparje, kajti zdaj ali pa nikoli! Zelo odločno so vzeli stvar v roke, na posledice ni nihče pomislil. Bili so oboroženi s sekirami in debelimi koli in se spričo tega seveda niso nikogar bali.
Obkolili so Razrvano, da bi zaprli roparjem beg. in izbrana gruča najpogumnejših je prodirala k brlogom. Res je, da so si bili podprli pogum z žganjem, ali vendar jim je bilo precej tesno pri srcu, ko jih je prešinil duh po mrhovini in so zapazili po skalovju in grmovju medvedje sledi in dlako. Že to je nekaterim jemalo pogum, vendar so se drug pred drugim sramovali in niso hoteli kazati malodušja. Vodja, vsekakor najpogumnejši med njimi, se je plazil naprej, pa ostalim venomer namigaval, naj mu sledijo. No, saj so mu sledili, toda brundali so pa tudi. češ čemu jim je treba segati v roparsko gnezdo. Dalje je zopet kdo bleknil, da se mu zdi, da ne gredo prav. Preklicano dobro so poznali Drenuljci Razrvano in vso njegovo tajno, Tilen bi ne mogel tega niti slutiti. In vendar, ako bi v tem trenutku prišel in jih zavrnil, pri priči bi vsi do zadnjega zbežali, z vodnikom
vred. Kajti vsi so si to zdaj po tihem želeli, posebno pa prednja straža, ki je šla drezat v gnezdo. Če bi se mu hotel morda vodnik kaj ustavljati, Drenuljci sami bi ga namakali!
Mnogim je pričel strah rojiti po glavi, tako da so se komaj še vlekli naprej. A nihče si ni upal ziniti drugemu, da bi ne pokazal strahopetnosti.
Priplazili so se končno v neposredno bližino brloga. Plaho so se oslonili ob skale m v prsih jim je burkalo, da jih je kar privzdigovalo. Zdaj so torej tu, naj se zgodi kar se hoče. Vodja narahlo zaluči kamenček pred dolb. Napeto prisluškujejo. Nič se ne gane. Mnogi se oddahnejo: hvala Bogu, zverin ni v brlogu! Bile so vendar toliko pametne, da so pobegnile. Bog z njimi, kar naj gredo, jutri se lahko vrnejo, brez skrbi, Drenidjci jih ne bodo nikoli več nadlegovali.
Vodja porine zdajci močnejši kamen.
»Ni jih notri, kar vrnimo se,« reče nestrpnež, ki je komaj čakal, da pride na varno.
»Na, zverina, pridi ven!« zavpije vodja, ko zavali celo skalo na dolb.
»Saj jih ni, čemu delati zdražbo!« se obregne zopet drugi.
»Bomo videli,« reče vodja ter izpuli enemu kol iz rok, se odžene preko skale — in že stoji pred samim vhodom v dolb. Skloni se in pogleda noter, a ko se mu zdi. da nič ne vidi, gre in podreza s kolom v jamo.
»Auuu!«
Strašno renčanje ga vrže nazaj, zdi se mu, kakor bi se gora stresla. Naglo hoče pobegniti s kolom, ali kola ne more izvleči, nekaj ga drži: medvedji zobje so ga zgrabili. Zato se mož pač brez kola požene naglo nazaj na skalo, kjer s strahom opazi, da vsa njegova zvesta četa beži.
»Stojte!« zakriči. »Prekleti zajci!«
No, precej čednih priimkov jim je moral našteti, preden jih je pridobil, da so se vrnili na svoja mesta. Brlogarji pa seveda tudi niso bili voljni poslušati prerekanja dvonožcev.
Nenadoma plane medvedka iz brloga, izpodmolato pogleda okrog, pa se s strahotnim renčanjem dvigne na zadnje noge.
»Udri mrcino, udari!« kriči vodja in že dvigne sekiro.
»Sekiro sem zgubil!« vpije nekdo z jokavim glasom.
»Pomagajte!« vikne skozi šklopotajoče zobe tretji.
»Pazite, držite se!« jih bodri vodja.
»Auuu!« zatuli zver in se vrže baš proti temu, kakor bi vedela, da se je prav ta drznil drezati v njeno gnezdo. Daši je drzno zamahnil s sekiro, je ona samo otresla z glavo, oplazila
s šapo, pa gladko pomela s skale njega in njegovo sekiro. Nato je planila nad soseda. Ta je sicer tudi dvignil sekiro, hkrati se pa sesedel za skalo in bil kakor mrtev. Izza tretje skale jo izziva nesramen kol. S posebno jezo se vrže zverina nadenj, in ker ne more zgrabiti dvonožca, zgrabi pač njegov kol.
»Pomagajte!«
»Bežimo!«
Ne, bežati ni mogel nihče več. Od groze niso mogli stati, kaj da bi še bežali. O, vsi svetniki božji, pomagajte! Medvedka neusmiljeno razsaja.
Prednja straža je onemela, poražena leži na tleh, kakor bi bila mrtva. Edini vodja si je še upal nekajkrat zakričati ter skušal obodriti tovariše.
Kadar koli je zaslišala vpiti vodnika, jo je medvedka mahnila nadenj in ga hotela na vsak način napraviti neškodljivega, njega edinega še. Toda mož je bil tako čudovito zasidran med skalami, da mu ni mogla do živega ter je iz skalne reče uspešno odbijal grize in šape s sekiro. Seveda je imel že močne sledi krempljev na rokah in na glavi, toda tudi ona je imela že okrvavljene šape in gobec.
Končno se je pa vrgla na zunanjo stražo. Dobro jih je videla, kako so stali za debli v kolobarju, dasi so ždeli vsi krotki in plahi. Imeli so edino vročo željo, da bi se zverina ne približala in raje prvim malo premikastila rebra —- za duše v vicah. Da bi mu šli na pomoč? Saj morajo stati tu, kakor je bil ukazal, naj pride kar hoče.
In kakor da zverina vse to natanko sluti, se vrže proti njim. O, vsi svetniki pomagajte! Presune jih sicer neizrečena groza, ne zbeži pa nihče. Pri svojem obupnem položaju so bili še toliko razsodni, da niso pobegnili iz kritja ter napravili s tem še večjo neumnost. Le enega je prešinila odrešilna misel: splezati na drevo! Da, edina rešitev! Res da zna medvedka tudi plezati, toda saj ne bo utegnila, preveč bo imela opravka z drugimi. Naj bo torej kar hoče. — Mož objame hojo z drhtečimi rokami ter se naglo odžene od tal. Roke se mu tresejo, noge se mu šibijo, vendar se z največjim naporom le dviga na hojo. Medvedka pa, rjoveča zver, ki išče žrtev, jo v svojem besu maha naravnost nad plezalca. To pa iz povsem razumljivih vzrokov: on je namreč dvignil sam sebe za najlepši cilj, medtem ko vsi drugi ždijo pohuljeni za debli.
Tovariši lovci, ali ne vidite nobenih dogajanj v naravi ali ste slepi za živalstvo, za divjad — če nimate na rami puške — ker >Lovec« ne dobi nič za oprtnik?! Kako da pet ali deset tisoč slovenskih lovcev ves mesec ne vidi ali ne doživi nič, kar bi bilo za ljubitelja narave, naravoslovca, lovca, gojitelja divjadi omembe in zabelež-be vredno? Ptičja selitev je minila, živali gredo po plemenu, divjad se posveča zarodu in odkriva tajne svoje narave. Ali smo lovci pismeni, če izmed tisočev ni peščice, ki bi v kratkih mesečnih poročilih preko našega glasila podajala lovsko zanimiva dogajanja iz raznih krajev osvobojene domovine? Če ne zmoremo takih opazovanj v naravi, ali če ne znamo o njih kaj povedati, nismo dobri gojitelji in lovci, pa se me smemo pritoževati, če bi nam ljudska oblast ne zaupala orožja in lova.	Ur.
Kako bo šele poleti! Kragulj in lisica: Okrog 1. marca si je kragulj privoščil prav pri hiši kokoško. Zavlekel jo je malo od hiše na njivo, kamor se
je s kakšnih 200m oddaljenega gozdnatega griča dobro videlo. Komaj je začel kragulj kokoško puliti in trgati, je pritekla iz gozda lisica ter mu kokoško odvzela. Gospodinja je sicer slišala kokodajskanje kokoši, a ker je bila le napo1! obuta, je pritekla na prizorišče šele, ko je lisica kokoš ravno odnašala. Na njen krik in vik sta jo oba roparja pobrisala —• kragulj s hruške, lisica pa nerada nazaj v gozd brez kokoške.
Namesto kure — mačko: Tudi okrog 1. marca. Po planoti navzdol pripodi lisica kure prav do hiše. Gospodar pograbi krepelce, pa v dir nad lisico. Lisica je za hip obstala, nato pa zamahnila z repom v pozdrav ter jo po-lahko mahnila čez njivo v drugo smer. Pri tem je spodila prihuljeno mačko, ki mi bila mad 50 m od hiše. Nekaj dobrih skokov in že je tičala mucka v lisičinih zobeh. Lisica jo je s plenom hitro odkurila nazaj v hrib. Gospodar mi je razočaram priznal, da bi raje dal pet kur za pridno mimco.
Obe dogodbici sta se odigrali sredi dneva .in v času, ko si navadno lisice ne upajo podnevi iz gozda. Upajmo, da se bo do junija lov že uredil in se bo lahko marsikatera lisica še pihnila na njenih dnevnih pohodih. Vendar sem mnenja, da bo prišla letos poleg prave, še lisičja kuga nad kokoši. Sem načelen nasprotnik vsakemu ubijanju doječih živalskih mater, vendar lisicam zaenkrat ne bomo smeli prizanašati, četudi se bo mleko mešalo s krvjo.
Ivan Dolinar.
Uredništvu »Lovca«. Z okrožnico Zveze lovskih društev v Ljubljani z dne 12. marca 1946, štev. 93/45 in sklepom ožjega odbora se nas poziva, da poročamo uredništvu našega glasila »Lovec« o razmerah v lovišču, stanju divjadi in stanju članstva.
Lovišča okraja Trbovlje niso za časa vojne preveč trpela na odstrelu srnjadi, niti po okupatorju, niti po narodno osvobodilni vojski, več pa so trpela zaradi zankarstva, ki se je občutno razpaslo. Takoj po osvoboditvi je pričelo pokati po loviščih, kakor na največjih brakadah. Da pa se naredi konec nadaljnjemu zverinskemu početju v škodo naše lepe divjadi, je začasni društveni odbor kmalu dosegel pri oblastvu dovoljenje za vzpostavitev lovsko varstvene službe. To osebje je v kratkem času doseglo precejšnje uspehe na zaviranju krivolovstva in ugotovilo približno stanje lovne in roparske divjadi. Srnjad se je napram 1. 1940 znižala za približno 7°/o, zajec pa za 10%. Slednji je do konca 1. 1945 nazadoval za približno 80%, to pa ne zaradi odstrela, marveč zaradi prevelikega porasta lisic, katerih je okrog 500% več, kot jih je bilo 1. 1940. Po še nepotrjenih dokazih je prišla med zajce kužna bolezen, ki je tudi občutno zredčila zajčji rod. L. 1945 je bilo ustreljenih za 75% manj zajcev kakor leta 1940. Zato je ta upad zelo občuten. Gozdni jereb je padel na 30% predvojnega staleža, medtem ko sta fazan in poljska jerebica, ki sta bila v ne-
katerih loviščih že prav dobro zastopana, danes nepoznana iin ni bil odstreljen v letošnjem lovnem času niti en kos. Dasiravno so v letu 1945 na-pram 1. 1940 ustrelili 75% manj zajcev in 90% manj srnjadi ter 50% več lisic, se nam to ne zdi po štiriletnem odmoru tako pustošenje lovišč, kakor nas javno žigosajo v našem glasilu »Lovec«, na strani 15, kjer zahtevajo nekatera društva takojšnjo ustavitev izvrševanja lova v vsej Sloveniji, ker bi bila sicer iztrebljena vsa divjad.
Nepoznane so nam razmere v loviščih imenovanih društev. Čudimo pa se, da je med imenovanimi društvi tudi trboveljsko, kajti temu društvu ni ničesar znanega o taki zahtevi. Taka zahteva v našem kraju tudi ni potrebna že iz razloga, ker so se naša lovišča v tako kratkem času razmeroma dobro uredila. Odvzem orožja in orožnih listov vsem brez razlike občutijo sedaj naša lovišča zelo občutno. Po izdanju odloka, da se morajo vse lovske puške in orožni listi oddati Narodni milici, so vsa lovišča, katera so bila že dobro očuvana, ostala brez vsakega nadzorstva. Vse prošnje društva, da bi smeli obdržati orožje vsaj oni, ki varujejo lovišča, so naletele na gluha ušesa. Danes je vsa ta lepa divjad zopet prepuščena sama sebi, izpostavljena je vsem roparicam in divjim lovcem. Naše puške čuva Narodna milica, po loviščih pa se čujejo streli divjih lovcev. Niso redki primeri, da gre lovec kot ljubitelj narave in divjadi brez vsakega orožja po loviščih, pa mu priženo psi vseh pasem nasproti smo, ki se ji pozna izmučenost. Pes dobi za kazen kamen namesto strela, ker ni drugega pri roki- To seveda prav malo zaleže, ker se v malem ovinku povrne na sled in gonja se nadaljuje. Istočasno se oglasi v drugem delu lovišča kmečko ščene, ki tudi goni bogve kakšno divjad in to se nadaljuje iz dneva v dan. Ako greš po kolovozni poti, najdeš polno iztrebkov klatečih se psov in lisic, v katerih lah-
ko opaziš dlako srnjadi in zajcev. Zopet drugi mi povedo, da so opazili v zanki poginulo srno. Ko pridem tja, vidim, da je meso že nerabno in da zankarju najbrž ni toliko za meso, kakor da uničuje najlepšo divjad. Po lovišču naletiš na nešteto krajev, kjer leži perje razne gozdne perjadi, ki je bili a uničena po kraguljih in drugih roparjih, katerih tudi ne manjka v lovišču, o čemer pričajo obrizgana tla pod smrekami. Seveda ni to nič čudnega, ker se lahko plode in spreletajo nemoteno. Niso tudi redki primeri, da ti lisica kar pri belem dnevu odnese kokoš z dvorišča. Njena predrznost se bo seveda še povečala, ko bo dobila naraščaj.
Tako je stanje danes v naših loviščih. Površna nastavitev varstvenega osebja ne bo tega stanja mnogo izboljšala. Stanje se bo izboljšalo šele, ko bomo dobili lovski zakon, ki bo dal lovišča zopet v roke pravim lovcem, ti pa bodo postavili res preizkušene in zanesljive čuvaje. Brez teh si smotrne gojitve divjadi ne moremo predstavljati. Zavoljo tega želimo, da se čim-prej uzakoni naš novi zakon o lovu.
Društvo šteje danes 241 članov. Zaradi zmanjšanja okoliša in zaradi mnogih žrtev, ki jih je zahtevala 4 letna vojna med našimi člani, se je zmanjšalo število za 127 članov. Novih članov je bilo sprejetih 49, med katerimi pa je najbrž nekaj plevela. Ta plevel bo očistil s svojimi predpisi novi lovski zakon, ki ga lovci težko pričakujemo.
Zasavsko lovsko društvo Trbovlje.
Sladkosnedna kuna zlatica! V Selovcu tik ob koroški meji živi Št. Jože, ki se bavi med drugim tudi s čebelarstvom. Že dalj časa je opažal v zimi 1945/46, da mu hodi nepoznan in nezaželen gost v njegov čebelnjak krast čebele in med. Da napravi enkrat za vselej temu tatinskemu početju konec, se odloči za prežo in res se mu po daljši in zaporedni preži tudi posreči, da je zasačil sladkosnedeža pri tatinskem poslu.
Kako pa se začudi, ko zagleda namesto domnevanega dvonožnega tatu, štirinožno kuno zlatico, ki se je po njegovem vstopu v čebelnjak, pritisnila v kot v notranjosti čebelnjaka. Ker ni imel kaj pripravnega pri rokah, je slekel suknjič, ga vrgel na sladkosnedo tatico in jo tako živo in nepoškodovano zanesel v svojo sobo. Ker ga je pa sladkosnedna tatica pri tem ugriznila v prst, se je tako razsrdil, da jo je s pletilno iglo takoj usmrtil, saj mu je uničila tri panje čebel z medom vred.
Bilo bi zanimivo vedeti, če se tudi v drugih krajih pojavljajo take sladkosnede, ali samo na štajersko-koroški meji.	J. F.
Kljunač. Od 5. na 6. februar 1941 je na Vrh eh pri Slovenjem Gradcu zapadlo precej novega snega, tako da ga je bilo vsega okrog 70 cm. Lep, jasen, deloma sončen dan je sledil in moj sosed, zelo delaven kmet, je takoj navozil gnoj na njivo. Kakor nalašč, da nastavim lisici, ki rada obišče mlad gnoj. Sosed je napravil dva kupa. Ko ob mraku čepim ob enem iin nastavljam, završi mimo mene precej velika ptica in sede na drugi kup gnoja, oddaljen kakih 50 m. Mislil sem, da je najbrž sova. Po nastavitvi grem počasi proti drugemu kupu gnoja in ko sem bil že tik njega, se dvigne navpično v zrak — velik kljunač! Natančno sem videl dolgi kljun ter slišal ob vzletu svojstveno rahlo žvižganje peruti. Gotovo redka prikazen v začetku februarja pri nas. M. Č., lovski čuvaj.
Kako je treba ravnati z usmrčeno živaljo, ki je namenjena za nagačenje. Takoj po strelu naj se nosi ptič za noge, tako da kri, ki prihaja iz kljuna in tudi ona iz rane, ne teče po perju, ampak le po koži. Kri, ki je pa le na perju, naj se takoj odstrani z vodo ali se pa potrosi z žagoviino, peskom ali sploh s snovjo, ki kri popije.
Enako je ravnati z dlakasto živaljo. Ko se je kri strdila, oziroma, ko ne teče več, se zamaši kljun ali gobec in
rane z vato, volno, senom, suho travo ali sličnim. Nato se žival obda z isto snovjo, nikakor pa se ne sme zaviti le v papir, ker se na ta način kri, ki še naknadno prihaja iz ran, le bolj razmaže po perju, oziroma dlaki. Omenjeno pa bodi, da se dlaka lažje osnaži kakor perje. Žival se nato dene v škatlo ali zaboj in tako odpošlje — čim prej, tem bolje.
Sedaj, ko se bliža odstrel divjih petelinov je umestno, da se lovci ravnajo po teh navodilih.
Josip Pajtler, gačitelj živali, Maribor, Komenskega trg 3 (Magdalensiko predmestje.)
Društvene vesti * V
t Karel Prelesnik. Dne 8. marca t. 1. se je preselil v večna lovišča daleč znani »Kori Prelesnikov«, potem ko je lanske jeseni dosegel nad vse častitljivo starost 88 let. Rodil se je 6. februarja 1857. leta v Stahovici ob vznožju divnih Kamniških planin, ki so v njem že v mladosti vzbudile zanimanje za veliki lov. Lovil je že od mladih nog, večinoma po višinskih in gorskih loviščih.
V dolgih letih izvrševanja lova si je pridobil tolika izkustva, predvsem v velikem lovu, da so ga pred prvo svetovno vojno vabili kot gosta takratni avstrijski dostojanstveniki ob prirejanju pogonov na gamse v Kamniških planinah in se ga posluževali kot izkušenega lovca na ruševce. Prijetno ga je bilo poslušati, ko je na njemu svojstven način pripovedoval v družbi lovskih tovarišev svoje pestre lovske doživljaje, ob katerih spominu je živel potem, ko mu visoka leta niso več dopuščala vršiti lova. Sam je pravil, da ima najlepše spomine na love na Menini planini, kamor je v mlajših letih pogosto zahajal s svojim stricem, župnikom v Špitaliču, ki je bil tudi sam lovec.
Lani 6. februarja smo ga stari lovski tovariši ob njegovi 88 letnici v večjem številu obiskali na domu v znani go-
stilni »Pri Korlnu« in mu čestitali k tako redki obletnici. Bil je zaradi visoke starosti sicer telesno oslabel, toda še vedno bistrega in vedrega duha!
Dne 11. marca t. 1. smo ga spremili lovski tovariši k zadnjemu počitku na pokopališče v Stranjah. Potem ko smo pred leti pokopali starega Bosa iz Kamniške Bistrice, Miho Anžlokarja iz Sidraža in starega Gamsa iz Mekinj, nas je zapustil tudi »Kori Prelesnikov« kot zadnji predstavnik klasične dobe slovenskega lovstva.	K. P.
*
Posvetovanje odposlancev lovskih zvez v Beogradu.
V	letu obnove smo, v dobi prvomajskega tekmovanja; vsak državljan nove, Titove Jugoslavije, stremi za tem, da čim največ doprinese k vsestranski obnovi države, katera naj bo zgrajena na trdnih temeljih, ki naj zraste v mogočno stavbo in naj bo prijeten dom vsem jugoslovanskim narodom.
V	tem znamenju smo se 14. aprila t. 1. zbrali v »Lovačkem domu« v Beogradu odposlanci vseh lovskih zvez Jugoslavije na konferenco z namenom, da se pogovorimo o bodoči organizaciji, ki naj predstavlja vse jugoslovanske lovce, ki naj bo pomočnik najvišjim ljudskim oblastem pri izdajanju in izvajanju lovske zakonodaje ter skrbi za potrebe lovstva sploh.
Na konferenci je zastopal ministra za kmetijstvo dn gozdarstvo pri vladi FLRJ referent za lovstvo ing. Jovetič, vlado LR Srbije minister za pravosodje Milan Carevič, navzoč je bil tudi referent za lovstvo pri vladi LR Srbije. Svoje odposlance so poslale vse zveze ljudskih republik, in sicer: Savez fo-vačkih udruženja Srbije, Savez lovač-kih društava NR Hrvatske, Zveza lovskih društev Slovenije, Savez lovačkih udruženja Bosne in Hercegovine, Sojuz na lovnite družestva na Makedonija in Savez lovačkih udruženja Črne gore. Lovci avtonomne pokrajine Vojvodine
so sicer organizirani, vendar le kot podzveza pri sribski zvezi, in na konferenci niso bili zastopani, dočim lovci avtonomne kosovsko-metohijske oblasti nimajo posebne organizacije, temveč so včlanjeni v društvih srbske zveze.
Konferenco je odprl in vodil generalni poročnik Milosavljevič, duša srbske zveze. Po uvodnem pozdravu se je spomnil vseh onih lovcev, ki v časih največje preizkušnje jugoslovanskih narodov, v narodno osvobodilni borbi, niso odložili puške, ampak so stopili v vrste Titovih borcev in, bolj kot prej divjad, pobijali okupator ja-vsiljivca ter vzdržali v teh vrstah do junaške smrti za domovino. — Navzoči so počastili njihov spomin. — Predsedujoči je govoril iz src vseh jugoslovanskih lovcev, ko je predlagal brzojaven pozdrav tvorcu nove Jugoslavije, aktivnemu lovcu in članu lovske organizacije, maršalu Titu; navdušeno so delegati sprejeli ta predlog, kakor tudi odobrili pozdravno brzojavko ministru za kmetijstvo in gozdarstvo pri vladi FLRJ dr. V. Čubriloviču.
Delegati so nato začeli razmotrivati vprašanje ustanovitve Saveza lovskih udruženj FLRJ. Srbski lovci so predlagali, naj se Savez takoj ustanovi; pripravili so načrt pravil, katere naj bi delegati prediskutirali, jih dokončno redigirali ter sprejeli in takoj izvolili odbor tako, da bi bil Savez takoj ustanovljen. Delegat iz Slovenije, za njim tudi delegati iz Hrvatske in Makedonije pa so izrazili mnenje, da je ustanovitev Saveza zaenkrat še preura-njena; kakor je dala naša vlada načrt ustave pred sprejetjem v diskusijo vsemu ljudstvu, splošno«ti, ki je na njej interesirana, tako naj dobe na vpogled načrt pravil vsi oni, ki so in-teresirani, to so lovci. Na ta način bi bil postopek povsem demokratičen.
Ta predlog je podprl tudi zastopnik ministrstva ing. Jovetič, nakar so se mu pridružili vsi ostali delegati. Izvoljen je bil pripravljalni odbor za
ustanovitev Saveza, kateremu načeluje minister Miloš Carevič, ki je navdušen lovec; odbor ima nalogo zbrati mnenja vseli lovcev širom naše države o načrtu pravil; posamezne zveze morajo poslati odboru mnenja lovcev svojega področja do konca maja t. L, nakar bo odbor izdelal definitiven načrt pravil in sklical ustanovni zbor.
Delegati so nato proučili in deloma spremenili načrt pravil Saveza; podajamo slovenskim lovcem glavne obrise načrta pravil, celoten načrt pa so prejela posamezna društva. Lovci naj pošljejo izpreminjevalne predloge svojim društvom, sredi maja meseca pa bo seja Zvezinega odbora, na kateri bodo delegati vseli društev mogli povedati stališče svojih članov do načrta ter tolmačiti njihove želje in izpreminje-valne predloge.
Savez lovačkih udruženja FLRJ je po načrtu pravil naj višja reprezentativna in posvetovalna lovska organizacija v državi. Sedež ima v Beogradu in obsega teritorij vse Jugoslavije. Naloge Saveza naprsni naj višjim ljudskim oblastem so, da izvršuje smernice ljudskih oblasti, ki se nanašajo na lovstvo, dalje predlaga odredbe, ki so v k<yist lovstvu ter ščiti lovsko zadružništvo. Nadaljnja naloga Saveza se nanaša na odnose do posameznih zvez, katero nalogo izvršuje Savez s tem, da združuje lovno politiko vseli zvez po smernicah Zakona o lovu, da pomaga posameznim zvezam pri izvršitvi posebnih nalog za povzdigo lovstva, da uveljavlja stališče posameznih zvez pred ljudskimi oblastmi in rešuje spore med posameznimi zvezami. Organi Saveza so: zbor delegatov vseli zvez, upravni odbor in .predsedništvo ter nadzorni odbor. Na zbor delegatov, ki se vrši vsako tretje leto, pošlje vsaka zveza po dva do tri delegate, ki pa imajo vsi skupaj le po en glas. Glavna naloga rednega zbora so volitve upravnega odbora in predsedništva, ki se volita za tri leta. Upravni odbor tvorijo člani predsedništva (predsednik,
dva podpredsednika, tajnik in blagajnik) ter člani odbora — po en delegat iz vsake zveze. Poleg zgoraj naštetih nalog Saveza napram ljudskim oblastem in napram posameznim zvezam spada v delokrog upravnega odbora sprejem vsakoletnega proračuna in odobritev letnega obračuna, izdajanje načelnih odločb splošnega značaja glede lovstva, pri čemer je odbor vezan na poprejšnje zaslišanje vseh zvez; pred sklicanjem zbora delegatov mora odbor javiti zvezam vse predloge in vprašanja, o katerih naj se na zboru sklepa. Predsedništvo je administrativni in izvršilni organ upravnega odbora. V nadzornem odboru so trije člani, od katerih morata biti dva izven sedeža Saveza. Izredni zbor se mora sklicati na zahtevo upravnega odbora ali najmanj ene tretjine zvez. Za 'kritje stroškov Saveza prispeva vsaka zveza po 2 din od člana letno. Premoženje Saveza je skupno premoženje vseh zvez in če Savez preneha, se premoženje razdeli med zveze po njihovem doprinosu za financiranje Saveza.
Nadaljnja točka dnevnega reda je bil razgovor o načrtu zakona o lovu, ki ga je izdelalo ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo pri vladi FLRJ in katerega prav tako, kakor načrt pravil Saveza, dajemo v diskusijo našim lovcem, da na podoben način vsaj do seje odbora naše zveze podajo svoje mnenje in izpreminjevalne predloge. Načrt zakona se glasi:
1.	čl. Pravica lova na področju FLRJ pripada državi, izvaja pa se po odredbah tega zakona, kakor tudi zakonov o lovu, ki jih izdajo ljudske republike, avtonomne pokrajine in oblasti (LR, Ap. in o.), vsaka za svoje področje.
2.	čl. Zakoni o lovu LR, Ap. in o. predpišejo za svoje področje odredbe o načinu izvrševanja lova, posebno o gojitvi, čuvanju in odstrelu divjadi ter odredbe o pospeševanju in organizaciji lovstva.
Stroški za izvedbo poslov, predvidenih v I. odstavku tega člena, se krijejo iz državnega proračuna vsake LR, Ap. in o.
5.	čl. Za pokritje onih izdatkov za vodstvo in urejevanje lovskega gospodarstva, ki bi ne mogli biti pokriti iz državnih proračunov LR, Ap. in o., se pri vsaki LR, Ap. in o. ustanovi lovski fond, iz čigar dohodkov se podpira lovsko gospodarstvo.
4.	čl. Lov se izvršuje po krajevnih (občinskih), okrajnih in okrožnih lovskih organizacijah.
Zakoni o lovu LR, Ap. in o. predpisujejo obliko organizacije, upoštevajoč predpise I. odstaka tega člena.
5.	čl. Lovska organizacija lahko izvršuje lov samo na področju, za katerega je ustanovljena.
Zakoni o lovu LR, Ap. in o. predpisujejo število članov lovske organizacije, upoštevajoč racionalno izvrševanje lova.
Posameznik je lahko član več organizacij, ako njegov sprejem v članstvo ni v nasprotju s predpisom II. odstavka tega člena.
6.	čl. Področje lovske organizacije obsega vso privatno posest, od državnega in zadružnega sektorja pa enklave in polenklave, manjše od 500 do 2000 ha.
7.	čl. Površine državne in zadružne posesti, večje od 500 do 2000 ha, ki niso izločene kot državna rezervatna lovišča, se lahko dajo v izkoriščanje posameznim lovskim organizacijam.
Način, kako se dajo te površine v izkoriščanje, predpisujejo zakoni o lovu LR, Ap. in o., pri čemer se prvenstveno upoštevajo potrebe lovskih organizacij večjih mest, ki nimajo zadosti lastnega ozemlja.
8.	čl. Za pospeševanje in zaščito lova ustanove LR, Ap. in o. za svoje področje tudi pokrajinske lovske organizacije na podlagi 4. člena tega zakona.
Zastopnik pokrajinskih lovskih organizacij LR, Ap. in o. je Lovski Savez FLRJ.
9.	61. Za pospeševanje lova, vzgojo redkih vrst divjadi, kakor tudi zaradi državne reprezentance, se ustanove državna rezervatna lovišča.
10.	čl. Ministrstva LR ter izvršilni odbori Ap. in o., v katerih delokrog spada gozdarstvo, izvedejo izločitev teh lovišč in predpišejo pravilnik o njihovem gospodarstvu in izkoriščanju.
11.	čl. Izločitev rezervatnih lovišč se praviloma izvede na državni posesti, po potrebi pa se lahko porabijo tudi posesti ostalih vrst lastnikov.
12.	čl. Nadzorstvo nad izvrševanjem lova in pospeševanjem lovstva vrše ministrstva LR in izvršilni odbori Ap. in o., v katerih delokrog spada gozdarstvo, po oddelku za gozdarstvo.
Vrhovno nadzorstvo vrši minister za kmetijstvo in gozdarstvo FLRJ.
13.	čl. Za varstvo in zaščito redkih vrst divjadi se prepoveduje lov na jelene, muflone, srne, kozoroge in gamse brez ozira na spol do 31. 12. 1947.
14.	čl. Izjemoma lahko ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo FLRJ dovoli za poučna raziskovanja ali zaradi ureditve pravilnega razmerja spolov kakor tudi zaradi racionalne gojitve te divjadi odstrel posameznih kosov te divjadi.
Prestopki te odredbe se kaznujejo z odvzemom svobode s prisilnim dellom do enega leta, ali z denarno kaznijo do 50.000 din.
15.	čl. Izdajanje dovoljenj za gojitveni odstrel divjadi, naštete v 13. členu, minister za kmetijstvo in gozdarstvo FLRJ lahko prenese na ministrstva LR oziroma izvršne odbore Ap. in o., v katerih delokrog spada gozdarstvo.
16.	čl. V enem letu od dne, ko stopi v veljavo ta zakon, morajo LR, Ap. in o. izdati zakone o lovu za svoje področje.
17.	čl. Za izdajanje avtentičnih tolmačenj tega zakona je pristojen minister za kmet. in gozdarstvo FLRJ.
18.. čl. Ta zakon stopi v veljavo, ko se objavi v Službenem listu FLRJ.
Z dnem, ko stopi ta zakon v. veljavo, prenehajo veljati vsi dosedanji predpisi o lovu, katerih odredbe so v nasprotju s tem zakonom.
Zakon o lovu v FLRJ bo splošni (okvirni) zakon, ki prenese težišče ureditve lovstva na republike, pokrajine in oblasti.
Delegati so se na konferenci tudi po-razgovorili o tem, kako naj se v bodoče preskrbe lovcem vse lovske potrebščine. Ugotovili so, da moramo iti tudi lovci z duhom časa in si ustanoviti lovske zadruge, ki bodo za lovce preskrbele orožje, ves lovski pribor in katere pa bodo tudi vnovčevale ustreljeno divjad in kože divjadi. Prav posebej smo se zanimali za to, da preskrbimo lovcem smodnik in vse drugo za bodočo lovsko sezono. Oblasti bodo podpirale zadružništvo in po zadružništvu dajale lovcem vse lovske potrebščine; zaradi tega je naša dolžnost, da poživimo Lovsko zadrugo, ki v Sloveniji obstoja že dolgo časa. Srbski lovci so si zadrugo ustanovili šele lansko leto im so letos že prejeli dva vagona šiber in za vsakega člana po 2 kg smodnika. Delegat naše zveze je dobil zagotovilo, da bodo dobili podobno količino tudi naši lovci, vendar le po Lovski zadrugi.
Tudi na zavarovanje lovcev delegati niso pozabili; odbor srbske zveze se je informiral, kako bi se dalo to urediti in je dobil zagotovilo, da bi stalo zavarovanje letno 39.65 din in bi bil lovec zavarovan za 50.000 din za primer invaliditete ter za 25.000 din za primer Smrti, in sicer za nezgode, ki se pripete na lovu.
O vprašanju Lovske zadruge in zavarovanja naj naši lovci razmišljajo in sporeče svoje predloge lovskim društvom, da bodo mogli odposlanci društev na seji Zvezinega odbora pravilno tolmačiti njihove želje in predloge.
Konferenca je trajala od 9. do 20. ure z opoldanskim dveurnim odmorom. Čeprav smo se delegati videli prvič in se
nismo poznali, in čeprav imamo pri nas različne sisteme lova, smo se vseeno dobro sporazumeli in je bil vsak dober predlog sprejet soglasno, čeprav je mogoče ta ali oni imel poprej drugačne želje ali drugačno gledanje za rešitev tega ali onega vprašanja. Kar čudno se zdi človeku, da smo bili tako soglasni, da v teku vsega dneva mi niti enkrat prišlo do nesoglasja, ker smo po raz motrit vi vsakega vprašanja prišli do popolne soglasnosti. Z željo, da bi vladala taka soglasnost tudi pri nas, končavam to poročilo.
Poslevodeči predsednik Zveze L. D. dr. Janko Lavrič.
Kinološke vesli
SMOTRA IN TEKMA PSOV PTIČARJEV V LJUBLJANI IN MARIBORU
Po dolgih petih letih zopet razveseljiv utrip šibkega srca naše osirotele kinologije, pa ne morda rahel utrip, marveč kar čvrst. Društvo ljubiteljev ptičarjev Jugoslavije (DLPJ) se je na pobudo novoizvoljenega predsednika Jožeta Škofiča odločilo, da priredi v nedeljo dne 7. aprila t.1. smotro psov ptičarjev vseh vrst in smotri priključiti poizkusno tekmo. Namen smotre in tekme je bil predvsem: zbrati material, kar ga je vojna vihra pustila pri življenju, ga pregledati in oceniti v pasemskem in lovskem pogledu. Zamisel je bila prav posrečena. Sploh je pokazal predsednik Jože Škofič do sedaj.dokaj zdravega čuta za kinološko gibanje in hvalevredno vnemo za obnovo naše kinologije. Le tako dalje! Zgledi vlečejo. Maribor ni hotel zaostati za Ljubljano in naslednjo nedeljo dne 14. t. m. so priredili v Mariboru enako smotro in tekmo.
Vreme ima pri takih prireditvah precej veliko besedo, zato ga ne smemo prezreti. V Ljubljani je bilo, recimo nekoliko premokro, v Mariboru pa baš nasprotno, presuho in vetrov-
no. Kaj se hoče, vreme je velik gospod, ki si ne da dosti dopovedati. No, pa je šlo.
Ko smo se zjutraj dne Z. t. m. zbirali v Ljubljani na dvorišču gostilne Kačič na Tyrševi cesti, je za tekmo kar slabo kazalo. Cele tedne prej zdržema lepi sončni dnevi, v nedeljo pa kakor navkljub — dež. Ni sicer lilo, vendarle rosilo in tudi udeleženci so le počasi z dežniki »kapljali« na sestanek. Pisana družba: stari kinološki veterani, pa mladi, navdušeni novaki. Da, celo iz »štajerske dežele« jih je nekaj prihitelo v Ljubljano, med njimi veteran Dragotin Klobučar, ki sem se ga posebno razveselil. Nekaj časa smo se držali na dvorišču podstreška kakor mokre kokoši in ugibali, kaj bi Končno smo pričeli s smotro privedenih psov, potem ko je bil vrstni red z žrebanjem ugotovljen. Ker bi bila smotra vzela preveč časa, če bi vse pse v enem ocenili, in se nas je nebo medtem malo usmililo ter s svojim mokrim blagoslovom prejenjalo, so bili ocenjeni le tisti psi, ki niso bili prijavljeni za tekmo, dočim smo si ostale pse ogledali med opoldanskim odmorom v gostilni pri Urbančku.
Okrog devetih smo smotro prekinili in odšli v lovišče proti Ježici.
Zaradi preglednosti naj mi bo dovoljeno smotro obravnavati skupno. Kaj naj rečem v splošnem? Bil sem prijetno, da, zelo prijetno iznenaden, ko sem videl ta material. Nismo tako »na psu«, kakor bi mislili.
Prednjačili so seveda nemški krat-kodlakci, sedem psov in pet psic. Dalje so bili privedeni na smotro še: ena koker-španijelfka, en angleški in en irski seter.
Pri Nemcih nosi zastavo temnorjavi »TIP«, JRP 199 A, ki dela res čast svojemu imenu. Pes je model nemškega ptičarja, kakor bi ga ulil ali sklesal. Če bi na njem kaj popravljal, bi ga za spoznanje povišal, toda če bi pes stal na višjih nogah, bi bilo treba višini prilagoditi celo zgrajo,
sicer bi izgubil somernosit, ki je danes njegova glavna odlika. Ker ima pes po izjavi sodnikov — jaz ga žal nisem videl pri delu — prav dober nos, bi ga toplo priporočal za plemenjaika. Pes se je polegel 29. III. 1941 iz matere Oke-Rrške, JRP 149 B, po očetu Tipu-Cemšeniškem, JRP 187 A, in je sedaj last Adolfa Zora, Ljubljana. Na smotri je dobil telesno oceno: odlično.
Po zunanjosti pride za Tipom nemški kratkodlakec rjavotigrasti »ARAB«, JRP 200 A, pol. 15. IV. 1941 iz matere Stele-Podpreske, JRP 158 B, po očetu Canonu-Ortneškem, JRP 194 A, lastnik Ljuban Zadnik, Ljubljana. Arab je prav dobro zgrajen pes brez bistvenih hib, krepkih mišic, vendar ne zavaljen. Glava bi morala biti v temenu ožja. Prsi bi mogle biti za spoznanje globlje. Baje je bila psu v mladosti prsnica vtisnjena, od tod ta prsni malenkostni nedostatek. Ker je pes tudi lovsko prav dober, je zelo priporočljiv plemenjak, zlasti za psice s prelahko glavo in šil j as tim gobcem. Ocena: plus prav dobro.
Sledi mu Nemec »BODO«, JRP 197 A, pol. 5. VII. 1945, enake barve ko prejšnji, iz matere Sonje v. Fuchs-pass, JRP 95 B in JtiJP 5, po očetu Alko v. Gildeberg, JRP 179 A, vzreditelj in lastnik Bogdan Sežun, Ljubljana. Bodo je prav lep ptičar, krepkega ogrodja, lepo oblikovane glave, nekoliko višje ko Arab, žal stoja zadnjih nog nagiblje na strmo. Ocena: prav dobro. V lovskem pogledu je tudi Bodo vreden vse pohvale, zato tudi on velja v sedanjih prilikah za dragocenega plemenjaka, predvsem za lahke psice.
Ostale pse samce naj omenim le z navedbo sedanje ocene, ker so še premladi in telesno še nerazviti, tako da ta ocena ne more veljati za dokončno. To so: a) ŠAR CEMŠENISKI, JRP 201 A, pol. 22. VI. 1945 iz matere Chic Ortneške, JRP 151 B, po očetu Bodo. JRP 197 A, lastnik Jože Justin, Ljubljana. Ocena: dobro, b) BEG GA-
BERŠKI, JRP 202 A, pol. 50. VIL 1945, iz matere JRP 165 B, po očetu Bojarju Kolinu, JRP 185 A, lastnik Tone Kovač, Slovenska Bistrica. Ocena: plus dobro, c) BOB GABERŠKI, JRP 205 A, rodni brat prejšnjega, lastnik Rado Lenard, Maribor. Ocena: prav dobro, d) BOJ GABERŠKI, JRP 204 A, rodni brat prejšnjega, lastnik Anton Vreli jak, Zagreb. Ocena: prav dobro.
Nemške kratkodlake psice niso dosegle psov samcev. Ocena odlično ni bila nobeni priznana. Oceno prav dobro so dobile: ADA, JRP 164 B, rodna sestra Araba, JRP 200 A, last Viktorja Vrenjaika, Ljubljana; BONIE, JRP 168 B, rodna sestra Bodova, JRP 197 A, last podpolkovnika Jana Lokovška, Ljubljana, in ŠUMA ČEMŠENIŠKA. JRP 169 B. rodna sestra Šara Čemše-niškega, JRP 201 A, last Benona Gregoriča, Ljubljana. Ocena plus dobro je bila priznana psicama: SILVI POBREŠKI, JRP 167 B, pol. 25. IV. 1945 iz Aste Metliške, JRP 119 B, po očetu Niitu Krškem, JRP 175 A, last Gabrijela Zupančiča, Ljubljana, in BISTRI GABERŠKI, JRP 170 B, rodna sestra gori navedenih psov Bega, Boba in Boja, last Ivana Petelina, Ljubljana.
S tem so bili nemški ptičarji odpravljeni in na vrsto so prišli Angleži, in sicer:
a)	TORY, JRP 28 M, pes, bel s črno masko, pol. 17. III. 1944 iz matere Diane Aste, VRP 485, po očetu Kingu, JRP 24 M, lastnik Stane Bizjak, Ljubljana. Pes nima znatnejših pasemskih hib, toda celoten vtis je manj ugoden, ker angleški seter je elegan, dočim je Tory rob ust. Ocena: prav dobro.
b)	Slabše je odrezal RUNO, JRP 18 Š, irski seter, pol. 5. V. 1958 iz matere Lavice, JRP 5 T, po očetu Tapsu Bistriškem, JRP 14 Š, lastnik Janko Jovan, Ljubljana. Tudi o njem se ne more trditi, da predstavlja elegantnega psa, kakršen bodi irski seter. Pes je bolj mesnat kakor mišičast. Na prsih in na šapah udarja belina, kar pri irskem setru z ozirom na njegovo poreklo --
pred 50 leti je bil irski se ter še belo-rdeč — sicer ni težak greli, vendar belina ni zaželena. Ker se je pes predstavil sodnikom ves moker, tudi njegova odlakanost ni napravila najboljšega vtisa, saj se je dlaka vila in mršila, dočim bodi dlaka pri irskem setru priležna, niti valovita, niti kodrasta. Pes je dober in utegne v boljši kondiciji doseči oceno prav dobro; za sedaj se je pa moral zadovoljiti samo z: dobro.
Zato si je pa koker-španijelka ZAM-PA P1RY (Najina), JRŠ 22 V, poležena 15. VI. 1943 iz matere Kiki Piry, JRŠ 17 V, po očetu Skady Piry, VRŠ 49, lastnik Milko Dobravec, Ljubljana, na prvi mah pridobila oceno:	odlično.
Somerna zgraja, melirana barva, svilena valovita dlaka, živahne kretnje, skratka cel pojav kaže visokokvali-tetnega psa. Res je spodnja veka očesa nekoliko ohlapna, vendar ne kaže rdeče sluznice.
Sodnikom je predstavil Maks Turk, Ljubljana, svojo kratkodlako rjavo tigrasto Nemko ASTO, neznanega porekla. Psica ima tipično glavo, brezhibno ogrodje, je pa že visoko v letih. Vendar zasluži še vedno telesno oceno: prav dobro.
Toliko o smotri, ki so ji prisostvovali razen mene še Ivan Caf, Dragotin Klobučar, Julij Koder in Bogdan Sežun kot sodniki, Jože Škofič in Lju-ban Zadnik kot pripravnika, in izmenjaje ocenjevali posamezne pse.
Razumljivo je, da to ni bila tekma po predpisih pravilnika, saj je že z ozirom na različnost starosti bilo potrebno pse presojati predvsem individualno. Da se prihrani čas, smo pse razdelili v dve skupini, - in sicer v skupino A s sodniki: Ivan Caf in Bogdan Sežun, pripravnik Jože Škofič: v skupino B s sodniki Julij Koder, Dragotin Klobučar in dr. Ivan Lovrenčič, pripravnik Ljuban Zadnik. Skupina A je krenila proti Klečam, skupina B proti Tomačevem. Kakor je bilo pričakovati. je tekma najbolj trpela na
pomanjkanju divjadi. Zajcev sta obe skupini skupaj dvignili kakih 12, jerebic pa samo dva parčka in enega samca. Razumljivo je, da je v takem lovišču težko pravilno oceniti glavno lastnost dobrega ptičarja, njegov nos.
Nadejati se je, da se zamisel predsednika Jožeta Škofiča uresniči in da oblastvo nakaže društvu kot lastno lovišče vse ozemlje severno Ljubljane od šmartinske do Celovške ceste.
To bi bila idealna rešitev problema, ki nam je že, odkar se je pričelo kinološko gibanje, povzročal vsako leto precej skrbi.
Kako so se psi vedli na tekmi, bo objavljeno v junijski številki :-> Lovca«.
S kinološkim pozdravom
Dr. Ivan Lovrenčič, 1. r.
SMOTRA IN PREIZKUŠNJA PSOV PTIČARJEV V MARIBORU
Po isto taki prireditvi v Ljubljani 7. aprila 1946 je sledila 14. aprila 1946 prireditev v Mariboru, v naši severni metropoli.
Mesto je po štirih letih okupacije in razdejanja v obnovi.
Tudi prireditev DLPj je v znamenju obnove, obnove kinologije v zeleni štajerski. Organizacija je bila zaupana SLD, odseku za kinologijo v Mariboru, ki je dano nalogo izvršil popolno. Na prireditev naj bi bili prišli vsaj vsi ptičarji mariborskega okrožja.
Na smotro za telesno oceno je bilo pripeljanih pred sodniško komisijo, v kateri so bili tov. Klobučar, Caf in Škofič, 14 psov ptičarjev. Od vseh sta imela rodovnik samo dva, ostali so bili deloma ali popolnoma nepoznanega porekla. Osem jih je bilo zaradi slabše-ocene kakor prav dobro in neznanega porekla ali pasemskih hib, od nadaljnje preizkušnje izločenih. Oni tovariši, ki imajo take pse, naj si čimprej omislijo psa ptičarja čistokrvnega porekla, ker s takim jim bo trud stotero poplačaj). Danes se vse slabo izloča in tako naj bo tudi v ki-
nologiji, da bodo temelji dobri in trdili. Mogoče je kdo vzljubil svojega spremljevalca in tudi lovsko ni slab. Toda, tovariš, tudi ti obnavljaj in bodi eden od stebrov naše kinologije. Med izločenimi psi bi omenil samo Žuka in Drena, ki sta simpatična psa, žal neznanega porekla, in sta pri telesni oceni dobila manj kakor prav dobro, torej za nadaljnjo vzrejo nepriporočljiva.
V oko pa je padel vsem nemški kratkodlakar Ali Valburgishof, ki je dobil zasluženo telesno oceno odlično, in nemška kratkodlaka psica A n n e von Hellerau, ki pa je zaradi svetlega očesa in male rasti (54 cm) dobila telesno oceno prav dobro. Prav dobro so dobili še nemški kratkodlakarji Jeta, Dijana in Blisk ter irski seter Džim. Šuma Čemšeniška in Arab sta bila ocenjena že v Ljubljani.
Po smotri fotografiranje, obvezno renčanje in spopadi psov, pa hajdi v revir.
Pse so preizkušali po izžrebanem vrstnem redu, kakor sledi:
1.	Džim, irski seter, star 20 mesecev, tipičen zastopnik svoje pasme, ki je dobil telesno oceno »prav dobro«. Vodil ga je tov. Boltavzer iz Maribora, toda pes ni pokazal tega, kar bi moral. Sodniki niso dobili prave predstave o nosu, kar je otežkočal suh, vetroven dan. Spuščen je bil trikrat, prišel tudi na divjad, toda "ni prišel do stoje ali jo drugače nakazal. Jeseni pri boljšem vremenu bo verjetno več pokazal.
2.	Arab, nemški kratkodlakar, telesno ocenjen v Ljubljani z oceno »prav dobro«. Potrdil je svoj uspeh v Ljubljani, prišel na jerebice, zajca in fazane. Po mnenju sodnikov je priporočljiv za plemenjaka. Vodnik in lastnik Zadnik Ljuban iz Ljubljane.
3.	Dijana, nemška kratkodlakarica, neznanega porekla, stara približno 7 let. Simpatična psica z lepo suho glavo in je zasluženo dobila telesno oceno »prav dobro«. Lastnik in vodnik tov.
Lorber Mirko iz Maribora. Pri preizkušnji ni mogla pokazati vseh svojih vrlin, ker jii dopoldne ni bila dana prilika (pomanjkanje divjadi), dočim je popoldne ni bilo, ker je odšla z drugim vodnikom v drugo smer. To je bil disciplinski prekršek, ki se ne sme ponoviti. O njenem nosu si sodniki niso bili na jasnem.
4.	Ali Valburgishof, kratkodlaki ne-mec, star 2'A leta. Tipičen zastopnik svoje pasme z lepo glavo in celotno elegantno pojavo. Barve je temiio-seraste in je opravičeno dobil telesno oceno »odlično«. Vodil ga je lastnik tov. Holzman iz Maribora. Išče lepo, toda pes je bil za svojo starost še premalo v polju, ker drugače bi lahko več pokazal. Sodniki se .niso mogli odločiti za oceno glede nosu, ker so smatrali, da mu je boljši kakor samo dober, toda za prav dobro ni pokazal. Z vajo in dobrim vodstvom bo lahko na jesen pokazal vse svoje zmožnosti, kar bi bilo želeti glede na njegovo telesno oceno in bi bil eden od priporočljivih plemenjakov.
5.	Jeta, nemška kratkodlaka psica, s tipično suho glavo. Rodovnika še nima, ga bo pa dobila po izjavi lastnika in vodnika tov. Cafa. Če bi imela malo globoikejša prša, bi bil cel izgled še boljši: kazi jo pa tudi brejost (peti teden), je pa telesna ocena »prav dobro« zaslužena. V polju je zelo dobra in zanesljiva s prav dobrim nosom. Zaradi brejosti je malo počasnejša. Stoja ji je trdna in tudi lepo nateza. Lastnik bo imel z njo še lepe lovske urice.
6.	Šuma Čemšeniška, nemška kratkodlaka psica, telesno ocenjena v Ljubljani z oceno »prav dobro«. Vodil jo je lastnik tov. Gregorič ml. S pridnostjo in vztrajnostjo vodnika bo to še prav dobra psica. Sedaj ji je še slaba stran hitrost, iskanje in ubogljivost. Vzeti pa moramo v obzir njeno mladost, saj je stara komaj devet mesecev. Na zajca je stala trdno, lepo natezala in zopet trdno stala. Ker pa
zajec ni bil dovzeten za fotografiranje, jo je pobrisal iz loža in seveda Šuma za njim. Gomila je tiho. Potrdila pa je kvaliteto svojega nosu. Psica je mehka in je potrebna previdnost pri njeni vzgoji.
7.	Blisk, nemški kratkodlaki pes, star 4 'leta, neznanega porekla. Tipičen uporabnosten pes, ki je sedaj v slabi kondiciji in daje slab vtis, je pa telesno oceno »prav dobro« zaslužil. Vodil ga je tov. Mazlu, ki ga pes ni poznal. S svojim delom je pa pes zadovoljil tako sodnike kakor gledalce. S stalnim vodnikom bo na jesen verjetno še boljši.
8.	Anne von Hellerau, kratkodlaka nemška psica, stara 2 leti. Barve je svetloseraste z rjavo glavo. Kvadra-tična psica, majhne rasti (54 cm), s pravilno glavo, brezhibnim telesom, toda zaradi svetlega očesa, ki jo pa glede na njeno barvo manj kazi, in majhne rasti, je dobila telesno oceno le »prav dobro«. Vodil jo je lastnik Rakuša Ivan iz Obreža. Že po rodovniku je bilo pričakovati, da bo psica dobra in je to tudi dokazala. Nos ji je prav dober, isto tako stoja in natezanje. Išče vztrajno in za njeno velikost zelo hitro. Ta simpatična psička bo dobro zastopala svoje prednike in s smotrno izbiro plemenjaka nam bo dala dobro in lepo potomstvo-
To bi bil v glavnih črtah opis smotre in preizkušnje psov ptičarjev v Mariboru.
Pohvaliti moram organizacijo vse prireditve s tov. Cafom na čelu. Videli smo, da je bila taka prireditev zelo potrebna in kličem vsem tovarišem kinologom zelene Štajerske: »Na veselo svidenje v jeseni; do takrat pa na delo!«	Z. L.
Jugoslovenski klub jazbečarjev in terijerjev. Občni zbor se je vršil 26. marca 1946. Predsednik Bruno Hugo Stare se spominja med vojno umrlih in pogrešanih članov. On in tajnik sta dala poročilo o klubovem delovanju ob dvajsetletnici na dan 4. mar-
ca leta 1946. Z vzklikom se izvoli za predsednika Bruno Hugo Stare, za podpredsednika dr. Teodor Sporni, za tajnika in vodjo rodovne knjige Teodor T. Drenig, za blagajnika Ivan Klemenčič, za gospodarja Alojzij Sekula, za odbornike pa Vladimir Arko, dr. Alojz Boh, Ivan Caf, Benon Gregorič in Vida Vončina. Za pregledovalca računov Ivan Bahovec in Anton Verbič.
Sodniški pripravniki. Društvo ljubiteljev ptičarjev Jugoslavije je preklicalo kot sodniška pripravnika za vse vrste ptičarjev dr. Mitja Krejčija in Gabrijela Zupančiča, in to na željo pripravnikov.
Novi psarni: J KS prijavlja v zaščito sledeči psarni:
»Bloke«, psarna za ptičarje, lastnica Denise Lušiokyjeva v Ljubljani, in
»Vrtača«, psarna za terijerje, lastnica Mirjana Bohova v Ljubljani.
Zaščita teh psarn postane pravo-močna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov.
Evidenca psov. Pozivamo vse lastnike psov brakov in brakov-jazbečarje v, da sporoče, kateri psi se nahajajo še v njihovi posesti ter katere pse in komu so jih oddali ali če so psi poginili. Navedejo naj pasmo, spol, čas poleženja, ime, barvo in znake ter vpisno številko. Dopise na naslov: Jugoslovanski kinološki savez v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino 56.
Savezni tajnik.
______________Oglas
Franc Kumer, preparator, Sv. Jurij ob Taboru, preparira vse živali. Montiranje rogovja in okostja v solidni izdelavi, strogo naravno in vendar po najnižji ceni.
Lovski koledar za maj
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	4.56	19.09
15.	4.30	19.27
Mesec je 1. v mlaju, 16. v ščipu.
Ing. Mirko Šušteršič
Ptičje šege In navade
(Ethologia), po dir. H. Frielingu.
(Predavanje izpred vojne)
(Konec.)
Mnogo in različnega dela je z mladino, preden je godna. Pa tndi ko goliči gnezdo zapuste, potrebujejo še vedno starše, zlasti ujede, katerih skoraj dorastli otroci posedajo po vejah okrog gnezda. Stari mečejo izpeljanim mladičem plen večkrat zviška, da ga vlove, kar je gotovo zanje koristna vaja. Tudi zevajoči izpeljani pevci, žolne in kukavice se dajo od starih še nekaj časa pitati — večkrat iz komodnosti — preden si samostojno iščejo hrano. Zlasti vrabiči in pogorelčki si puste dolgo s prosjačenjem streči, tako da se od starih ločijo le še po rumenem robu kljuna. Sicer je pa napačno mnenje, da bi moral biti goden mladič
manjši od starega ptiča. To velja samo za kure, ne pa za ujede, ptice pevke, race, galebe itd.
Tudi glede učenja ptičev v letenju vlada ponajveč napačno mnenje, ker primerjajo to z učenjem vožnje na kolesu ali s plavanjem. Ptiču je vendar letanje prirojeno in je gibanje po zraku zanj naravno kakor človeku hoja. Otrok shodi kakor hitro je dotično mišičevje in okostje dovolj razvito in je pomoč pri tem le navodilo za vajo dozorevajočih organov. Isto je pri pticah, pri katerih dozori potrebna zmožnost uporabe peruti obenem ali nekoliko prej ali pozneje, kakor dorastejo peruti.
Mlade race uporabljajo v bojih krne svojih še nedorastlih peruti enako kakor odrastli racaki, čeprav pri tem krni ne morejo doseči uspehov. Pri večjih pticah, ki se navidezno dolgo uče letanja, so peruti že zdavnaj godne, ko se še niso izoblikovali potrebni dejavni instinkti. Zato je let negotov, potoglav. Toda starši nikoli ne uče mladičev letati, da bi jim to sami kazali, predvajali. Nagon oponašanja je pri ptičih izredno slab in bi se na ta način nič ne naučili. Vsekakor pa je treba, da si ptice svoje prirojeno znanje letanja izpopolnijo z osebnimi izkušnjami, tako da se razvitju tozadevnih instinktov pridruži še neka vrsta osebne dresure. To je podobno kakor pri srakoperju, ki se mora »naučiti« plen nabadati kakor predpisuje šega plemena. Mlad srakoper začne s plenom v kljunu izvajati gibe nabadanja ter si briše na tem ali onem parobku svoj kljun; če je pri brisanju naletel na kak odpor, tudi sune in potegne kakor bi hotel kosati plen. Če pa pri tem njegov plen slučajno obvisi na kakem trnu, dobi to ponašanje oz. ravnanje mahoma svoj pomen in ptič se potem sam od sebe privadi, da v bodoče takoj poišče trnje.
Podobno je z drozgom, ki se mora naučiti, da razbije polževo hišico, da pride do užitne vsebine. Spočetka tolče s kakršnimi koli trdimi predmeti (kamenčki in podobnim) ob kamenje in izvaja do tedaj še brezmiselno dejanje »razbijanja«. Ko pa enkrat res zatrne pravega polža, rodi dejanje uspeh: hišica se razbije in drozg lahko poje vsebino. Lorenz imenuje take primere, križanje naravnega nagona z osebno dresuro. In tu je ravno — kakor povsod v naravi — smiselnost celote, bistveno. Vse, kar vemo o zmožnostih in dejanjih ptic pri gnezditvi, je le dokaz več, kako narava varčuje s sredstvi — brez uporabe sebi odgovornega razuma — a vseeno doseže neko zadržanje, ki ga lahko mirno zaznamujemo za pametno.
In tako je tudi ono v najboljšem smislu pametno, kar sledi po izvršeni gnezditvi, t. j. razid staršev in otrok, čeprav ljudje s svojega stališča na to ne gledajo vedno simpatično. Pa razidu
(ločitvi) postanejo ptiči prosti, da si lahko poiščejo nova gnezdišča ter tako služijo razmnoževanju plemena. Mnoge ptice celo preženo svoje otroke, kakor hitro so docela godni, iz področja svojih gnezdišč in paše. Tudi to je dobro, ker končno je na zemlji za vse živali dovolj prostora, ki naj se izkoristi.
Mladina se klati potem v samskih družbah naokrog, dokler jih spolna dozorelost spomladi ne uklene v čudoviti kolobar zakonskega življenja.
V.
Edino kukavičji rod se ne pokori vsem postavam opisanega ptičjega življenjskega kolobarja. Saj je kukavica prislovična s svojim kukavičjim jajcem in pri ljudeh zapisana za zlobno ptico, ki pomeče iz gole samopašnosti mačehine otroke iz gnezda, se pozimi izpremeni v skobca in spomladi s svojim kukanjem odmerja ljudem leta življenja ali napoveduje denar ali sušo v žepu. Čarodejka in goljufivka hkrati! Čudežna ptica — a ne zato, ker čara, temveč zavoljo tega, ker narava na nji odkriva skrivnost svoje metode za urejanje obnašanja in zadržanja ptic po prirojenih nagonih.
Povest kukavice že takoj začenja z izjemo: Kukavica ne živi v zakonu! Samec in samica tudi nimata skupnega revirja, ki bi ga branila, temveč imata vsak svojega. Parjenje, izgleda, se vrši čisto slučajno, kakor pač nanese. Samec pri tem obišče več revirjev, a tudi samica si privošči več mož, ki sicer strogo drže meje svojih revirjev. Za področja samic je najvažnejše, da tam prebiva dovolj rednikov za njene otroke. Kukavica rednika pogosto opazuje pri spletanju gnezd. Pri izvidnih poletih jo večkrat spremlja samec, ki obrača nase pozornost razburjenih ptic-pevk, medtem ko si samica ogleda in zapomni, kje ptiči grade gnezda, da se ob času vrne. Tedaj je gnezdo že zgrajeno in v njem leži dvoje, troje jajčec. Od teh eno vrže kukavica iz gnezda in na njegovo mesto znese svoje. Čeprav se ptice silno razburjajo, se največkrat sprijaznijo s kukavičjim jajcem in ležejo dalje. Če gre vse prav, more kukavica vsak drugi ali tretji dan podvaliti eno jajce in jih v eni dobi valjenja znesti morda kakih 10—20. Pri prevzetem riziku je število potrebno, ker so ugotovili, da je prišlo od 273 kukavičjih jajc do valitve le 62%. Pri tem je bilo v 14% primerov gnezdo od rednikov zapuščeno, v 12% je kukavica znesla jajce v zapuščeno gnezdo in v 7% je ležalo njeno jajce izven roba gnezda in podobno. Prav mnoga celo niso bila položena v izbrano gnezdo, ki je bilo medtem razdrto ali zapuščeno. Kam torej hitro z jajcem? V takih primerih jih pod-
vali pticam, ki navadno nikoli ne vzgajajo kukavic ali jajce zaide med že močno navaljene, tako da mnogo starejši mačeliini otroci kukavico premagajo. To je v sili, ker sicer, in to je čudovito, znese kukavica vedno v gnezda, kjer je nesenje jajc ravno začelo. To daje kukavičjemu jajcu važno prednost, ker se zaradi svoje kratke valilne dobe kukavica izleže prej ali vsaj hkrati z mačehinimi otroci. Te potem v vseh ozirih nadvlada in jih lažje izrine iz gnezda.
Za svoje rednike se kukavica najraje poslužuje: trtnic, rjavega srakoperja, bele pastirice, raznih vrst cip, penic, muharjev, pogorelčka, sive pevke, stržka, rdeče taščice in drugih vrst; ob priložnosti tudi sinic ter ščinkavcev, repnikov (konopljenk) in strnadov kot semenojedcev, ki svojo zalego pitajo tudi z žuželkami. Na severu se kukavica posebno specializira na pinože. Seznam rednikov pa s tem še ni izčrpan. Zanimivo je, da se poslužuje tudi ptic, ki imajo bolj ali manj zaprto gnezdo (stržek) ali gnezdijo v duplih (sinice). Jajce podvali kukavica navadno takole: ko si je 4, 5 dni prej ogledala gnezdo, prileti kukavica v popoldanskih urah, ko navadno nobena ptica ne vali, ter kot bi trenil, v skopih sekundah znese jajce, vzame eno jajce rednika v kljun in — zgine. Kukavica se heheče kakor bi se rogala ukanjenim rednikom. V gnezdo z ozkimi vhodi porine jajce s kljunom, katero prej znese kjer koli na tleh, in ga v žrelu odnese do vhoda. Lupina je izredno trdna, da prenese tako ravnanje.
Kukavičje jajce je, primerjano s kosjim, prav majhno. Kos tehta natančno toliko ko kukavica, čeprav ta v perju izgleda večja, a njeno jajce je trikrat lažje. Tako se po velikosti skoraj ne razlikuje od jajc svojih rediteljev. Ker pa to ni edino odločilno, da ptice sprejmejo kukavičje jajce, je tudi barva prilagojena barvi rednikovih jajc. Med modrimi jajčeci pogorelčka se kukavičje ob površnem pogledu niti ne opazi in zato ni čudno, če ga ptički brez nadaljnjega sprejmejo, čeprav so morda pred tem imeli boj s kukavico. V gnezdu žvrljuge, stržka ali pastirice bi se tako enobarvno modro jajce vsekakor ostro odražalo od ostalih marogastih. Prav redko se zgodi, da bi kukavica pod-valila v gnezda, v katerih bi jajce vzbudilo prevelik sum in bi padlo preveč v oči. In to je ravno skrivnost, da kukavica z modrimi jajci podvaljuje le pogorelčku ali drugim pticam z modrimi ali modrozelenimi jajci (kupčar-plašica, rjava taščica). Kukavica z marogastimi jajci podvali navadno le penicam, ščin-kavcem in drugim, katerih jajca so podobno marogasta. Značilno je zlasti, da na pr. »srakoperske« kukavice neso jajca s pikastim vencem okrog pete kakor ga imajo srakoperja in da imajo jajca
»strnadje« kukavice na lupini ravno tako zarisane dlačice kakor prava strnadja jajca.
Ta čuden pojav si moramo razlagati le na podlagi raznih kukavičjih ras, tako da bi obstajale na pr. pogorelčje kukavice, peničje kukavice itd., ki vedno in le tem ptičjim vrstam zaupajo svoja jajca — kar je pa težko razložiti z navadno plemensko izbiro od strani ptic-rednic. Kukavičja jajca so morala do neke meje že imeti podobne (posnemajoče) barve. Verjeti moremo vsaj toliko, da je narava smotrno zasledovala cilj prilagoditve in da si kukavice brez te imitacije (ponareditve) jajc pri njenem valilnem poslu ne moremo predstavljati. Potrebna se nam pa ta okolnost nikakor ne dozdeva, saj ni nobenega nujnega razloga, da bi morala kukavica valiti po rednikih.
Sicer pa na splošno z učinkom izbire po pticah-rednicah ni tako hudo, saj se zdi, da mnoge vrste nepodobnega kukavičjega jajca sploh ne opazijo ali vsaj mirno vale dalje. Siva pevka na pr. prevzame brez izbire vsako, še tako nepodobno kukavičje jajce in stržek v temi legla pač ne razločuje. Listnice, ki se vsaki podvalitvi do skrajnosti upirajo, zapuste gnezdo tudi, če jim kukavica podvali precej podobna jajca. Ptice pevke gotovo razločujejo razna jajca, a je kaj dvomljivo, če vedo, kako ravno bi morala izgledati lastna. Rensch je vrtni penici zamenjal jajca z jajci brolice (njene sorodnice). Ko je vrtna penica k pod-valjenim znesla še svoje in zadnje jajčece, je najbrž opazila, da nekaj ni v redu: eno jajce in to njeno lastno, se ni prilegalo ostalim (od brolice) ter ga je enostavno vrgla iz gnezda!
Ptica-rednica zapusti po natančnih ugotovitvah v 15 do 20% primerov gnezdo, v katero je bilo podvaljeno kukavičje jajce, ali vrže tuje jajce iz gnezda ali zgradi novo dno gnezda čez tuje jajce — ali ga končno prevzame. Na račun teh ptic se razmnožuje kukavica. Pri tem se lahko zgodi, da srpična trstnica leto za letom vzgaja same kukavice namesto svojega zaroda, pri čemer stalež peša. V neki pokrajini so ugotovili, da je bilo 42% gnezd rdeče taščice od kukavic podvaljenih.
Ravno izvaljena kukavica je zelo grda, docela gola, slepa in le krni perutnic dajejo znake življenja; sicer giblje le z glavo z ogromnim žrelom. Ubogi redniki se z vso vnemo zavzamejo za pitanje; saj je mladič požrešen za šest pastiričjih otrok. Zato pa ta sicer nebogljen požeruh že prve dni, gonjen po svojem instinktu, poskrbi, da se znebi zajedal cev. Ta nestvor skloni glavo kakor bi se hotel nanjo postaviti, potisne kljun med noge in skuša tako natovoriti enega od tovarišev ali jajčece na svoj izredno širok in plosk hrbet. Ko se mu to posreči, se z nogami
in glavo privzdiguje vedno višje ob robu gnezda, tako da mora paziti, da se sam ne prevali, ter končno strese živi tovor raz hrbet čez rob gnezda. Tako se zaporedoma znebi vsega, kar je v gnezdu. Včasih obtiči kak nebogljenček na robu gnezda. Toda kukavičji požerun s svojim silnim zevanjem tako zamami roditelja, da se starša za lastnega otroka niti ne zmenita —• ker ga izven gnezdne jamice navadno smatrata tudi za nekaj tujega — in tako nebogljenček pogine od mraza in gladu ali ga starša še za živa vržeta čez rob. Starši se namreč ne zavedajo, da hočejo vzgojiti ravno svoje lastne otroke in zato si narava lahko z njimi dovoli take šale.
Mlada kukavica že po štirih dneh zgubi instinkt za izrivanje (ven metanje); izrazita preobčutljivost hrbtne kože proti dotikom splahne in kmalu zrastejo tudi prva peresca. Prve dni je nestvor popolnoma nem, kar je tudi ukana matere narave; kajti če bi redniki tudi sicer nič ne opazili, bi jih zmotil kak nenavaden glas otroka, da bi krmljenje ustavili in vsiljenca zapustili. Tako pa mali grešnik raje molči.
Če bi se v enem gnezdu znašla dva kukavičja mladiča (more se zgoditi, če dve kukavici zneseta v isto gnezdo), bi prvorojenec s svojim mlajšim sorodnikom prav isto storil kakor s tujimi mladiči. Le v duplu se takemu nepridipravu ne posreči druge pometati iz gnezda, ker zdrknejo vedno nazaj v duplo. Morda jih v tem primeru s svojo telesno veličino potlači ali ne odole preveliki konkurenci v hrani. O tem še ni natančnih opazovanj.
Po treh tednih mlada kukavica že izleti. Tembolj pa kriči in prosjači izletela mlada kukavica, tako da se jo usmilijo celo tuji ptiči z dobrim grižljajem. Komično je videti, kako pritlikav rednik pita mladega goliata, ki gleda na vse strani čez gnezdo. Zato pa kaj mirno sedi na tesni posteljici, da se vse skupaj ne zruši in obrača le glavo. Navdušeni krmilci pri pitanju vtikajo vso svojo glavico v ogromno kukavičje žrelo, da bi se skoraj bali, da požeruh ne pogoltne še rednika zraven. Taka je naravoslovna zgodba o kukavici.
A tudi ta samo potrjuje, da vse življenje in nehanje ptičjega sveta sloni na prirojenih instinktih in daleč od dobrega in slabega ravnajo ptice po svojem nagonu tako, kakor je prav in dobro za ohranitev njihovega rodu. One ne ravnajo modro in razumno po lastni moči, temveč se le iz njihovih dejanj zrcali razumnost in smotrnost naravnih zakonov.
Andrej Trkman
Jerebice
(Napisano 1959.)
Tri dni je snežilo v velikih kosmih, ki so neslišno brez prestanka padali na zemljo. Vse, kar je bilo živega, se je poskrilo v varna zavetja. Le vrane so se približale tihim kmetiškim dvorom. Tam so potem brskale po zasneženih gnojiščih ali pa kljuvale v pesek ob podstenjih.
Zdelo se ti je, da je razen teh ptic vse drugo izumrlo, se pogreznilo v globoko zimsko spanje. Umolknilo je zapuščeno polje, umolknili so gozdovi, oživele pa so tople izbe bogatih kmečkih poslopij in čumnate s slamo kritih ubornih bajt. Življenje se je preselilo v te tople domove in je začelo tam teči dalje po svoji začrtani poti, ne meneč se za dogodke velikega sveta.
Pod našo hišo, ki leži nekoliko v bregu, je takrat rasla orjaška hruška s široko razraslo obršo. Svet, kolikor ga je zakrivala, je ostal nezasnežen in je s svojo živozeleno barvo motil prostrano belo morje.
Ko sem nekega dne pogledal skozi okno proti hruški, sem uzrl na tisti zeleni krpi sedem nepremično čepečih rjavih kep. Nanje so padale redke snežinke in napravljale na njihovih površjih bele gomile. Kepe so ostale slej ko prej nepremične, le od časa do časa so stresle raz sebe sneženo težo. Takrat sem dognal, da so to živi stvori, bržkone kake divje ptice. Poznal jih seveda še nisem, ker sem hodil šele v peti razred ljudske šole. Vedi Bog, od kje jih je pregnala huda zima ravno v naš sadovnjak.
Da bi jih laže opazoval, sem pritisnil obraz na šipo. »Oče, poglej no tele piške!« sem poklical očeta, ki je sedel ob peči in zrl brezciljno v mračni zimski dan. »Ali jih vidiš?«
>1, kajpada,« je rekel oče, ko je prišel bliže. »Jerebice so, pa kar sedem. Janezu bom povedal, da jih bo postreljal, sicer bodo še zmrznile.«
Temu smo se otroci z materjo uprli, češ: skozi naše okno ne bo jerebic nihče streljal. Na polju naj si jih poišče. Oče je moral odnehati, če ni hotel biti tiran.
Med našim prerekanjem so se jerebice zbudile v življenje. Stopicale so sem in tje, noge so privzdigovale visoko pod telo in s kljuni marljivo obirale ostanke jesenske trave. Živočrna očesca so neprestano mežikala in se ozirala le v tla, iščoč hrane lačnim želodcem. Od časa do časa so se pa rjave glavice vendarle vzdignile, zanihale na levo in desno, pa zopet obstale negibno ter se zagledale nekam v megleno daljavo. Kdo ve, na kaj so tačas mislile? Morda na prejšnje tiho gozdno zavetje, ali pa morda na boljšo hrano, gotovo ne takšno kakor je bila tista poležana jesenska trava. V pričakovanju nečesa posebnega, jim je minil kratek dan in že so po samotnih hišah zagorele prve lučice. Takrat so se jerebice stisnile druga k drugi v tesno gručo, da bi se s toploto svojih teles grele skozi dolgo zimsko noč.
Po nekaj dneh se je nebo očistilo, postalo jasno in modro ko gorsko jezero. Ljudje so zopet prišli iz hiš, toplo oblečeni, s kučmami preko ušes in toplimi rokavicami na rokah. Odhajali so vsak na svoje delo.
Jerebice so ostale na zeleni krpi, ki se je zdaj spremenila v trdo zmrzlo skorjo. Zaman so kljuvale po tej skorji — trave, ki je ždela pod njo, niso mogle izkljuvati. Žalostno so pogledovale z nagnjenimi glavami v naša okna. Gotovo so tačas mislile na srečno življenje, ki biva za temi okni.
Pa se je spomnil oče, nabral pod streho zvrhan jerbas senenega zdroba ter ga na debelo raztrosil po ledeni skorji okrog hruške. Jerebice so medtem odletele daleč na rob sadovnjaka in od tam kukale, kaj bo napravil mož s tistim velikanskim jerbasom. Ko je bila nevarnost odstranjena, so si zopet upale bliže. Od kraja so se previdno ozirale na vse strani, dvigale male glave v zrak, prisluškovale najtanjšim zvokom, ki so prihajali od bog ve kje, in ki jih človeško uho ne bi čulo, kaj šele razumelo.
Pozneje so si na rjavkasti plasti segrele premrle nožiče in se veselo čebljajoč vrgle na ponudeno jim hrano. Nekatere so postale zdaj celo bahave in oblastne do svojih tovarišic, podobno kakor se to dogaja v življenju ljudi, ako jih nenadoma obišče sreča.
Potem se nekaj časa nisem brigal za jerebičjo družino. Šele proli koncu tedna sem zopet pogledal skozi okno. Čudo božje! Kakšen prizor se je nudil mojim očem! Tam je kar mrgolelo jerebic, blizu trideset po številu. Sam Bog znaj, kdo jim je pokazal pot v vas. Morda jih je katera izmed prvotne družine priklicala v gostoljubno zatišje ali pa so same našle smer do svojih srečnih tovarišic. Vse so bile nenavadno živahne, si prikimavale z glavami in se po cele ure pomenkovale.
Lepega dne mi je srce nenadoma poželelo, da bi eno izmed njih ujel, jo v rokah nekoliko potežkal in si od blizu ogledal to plaho, a navidez tako krotko ptico. Zdelo se mi je, da bi bil potem srečen kakor je srečen ribič, kadar po dolgem trudu ulovi ribo. Bolj ko sem odlašal in okleval v izbi, večje je bilo koprne-nje po lovu na jerebico. Naposled se je razvilo v neizmerno, težko zadržano strast, ki me je toliko časa preganjala, da sem se ji moral pokoriti. Neopaženo sem smuknil iz sobe.
Natresel sem semenja od hruške mimo podstenja do hlevnih vrat, jih odprl, se previdno skril zanje in čakal, napeto čakal. Kljub hudpmu mrazu mi je kri živahno plala po žilah in so mi lica žarela ko v ognju.
V	opaženem prostoru ob žlebu sta sopla dva jesenska prašička. Naenkrat sta skočila kvišku in začela na vse pretege kruliti. Ali bosta tiho! — hudička! Takoj bom zaprl vrata. O, sam Bog me obvaruj, da zdajle ne pride mati! Potem —? Zbogom jerebice, nikdar več ne bo take prilike.
Pa so začele prihajati ena za drugo, plaho gledajoč na vse strani. V tem je stopila prva čez prag, srce mi je začelo burneje utripati. Prišla je druga, za njo tretja. Zvedavo so škilile na vse strani, skrbno motrile temačni prostor in obšle z očesci najskritejše kotičke praznega hleva.
Z bliskovito naglico sem zaprl vrata, — in jerebice so postale moje ujetnice.
V	nepopisnem strahu so zbežale pod žleb, kamor sem se jim prav počasi bližal. Čim bliže sem prihajal, tem bolj so se stiskale v kot pod žlebom. Že sem mislil, da bom prvo prijel, kar so vse tri odletele v nasprotno stran, od tam na jarem, z jarma na pograd, s pograda na tla. Blazno sem tekal za njimi, krilil z rokami, kričal: »ho-pa-a, ho-pa,« potem pa pridušeno mrmral: >Le počakajte, pošteno mi boste plačale, tičice!«
Še prašiča je vznemiril nenavadni direndaj. Zvedavo sta kukala skozi špranje v opažu, medtem ko sem jaz kakor obseden norel za jerebicami. Popadla me je divja jeza, ker sem se med dirjanjem dvakrat zaletel z glavo v žleb. Naposled se mi je le
posrečilo, da sem zgrabil najbližjo, najbolj upehano. Ko sem jo držal v rokah, mi je mahoma prešlo tisto namišljeno zadovoljstvo, ki me je tiralo, naj jerebico ujamem. Naenkrat se mi je zagrizla v dušo misel, naj se tejle, v mojih rokah trepetajoči živalci, maščujem za vso prejšnjo borbo. Pod prsti sem natanko občutil utripe malega ptičjega srca, ki me niso niti malo ganili. Tudi hitro mežikajoča črna očesca me niso omečila. Zlobna misel je glodala dalje. Polagoma se je moja desnica oklenila kratkega jerebičjega vratu, počasi, prav počasi stisnila mehko snov pod perjem, pa zopet hitro popustila. Tačas nisem gledal v jerebico, pač pa v svetlo glavico nekega žeblja nad jarmom. Zdi se mi, da je tista glavica nihala sem in tja kakor nihalo stenske ure. V hlevu je postalo strahotno tiho; še prašička sta onemela, ker sta najbrž zaslutila mojo namero.
Tedaj so se nenadoma odprla vrata, meni pa je vsa kri bušila v glavo. Obenem sem začutil, da mi polzi po hrbtu nekaj mrzlega, ledeno mrzlega. V okviru vrat je stal oče in me opazoval s široko odprtimi očmi.
»Kaj pa počenjaš, fant?« je vprašal in zrl nepremično v mojo desnico, ki je zdaj sama od sebe spustila jerebico na tla. Ta se je hitro pobrala, prhnila nekolikokrat s perutmi ter zbežala k onima dvema pod žleb.
Oče je uganil mojo namero, bil v skoku pri meni, me zgrabil za ovratnik in dvignil do višine svojega obraza.
Zdaj mi je izginila izpred oči glavica tistega žeblja, pred obrazom so mi zamigljali temnorjavi očetovi brki in belina njegovih jeklenosivih oči. Očetov grozni pogled me je spremenil v popolno cunjo. "V duhu sem se že, videl, kako ležim v žlebu, kamor me bo zdaj zdaj zagnala močna roka. Zdi se mi, da sem si tega celo želel, da bi bilo vse skupaj čimprej končano. Kake pol minute sem tako visel v zraku ter čakal očetovo obsodbo. Nato mi je kakor grom udaril na uho glas: »Ti, ali si moj sin, ali nisi?« Nič odgovora.
»Odgovori!« je skoraj zarjul. — »Sem.«
»Lažeš,« je siknil skozi zobe, »ciganom si ušel, ti seme. Fe j! da te le sram ni!« Potem me je spustil na tla. »Da, da,« je še pristavil, »škoda palice zate.«
Kakor ostra britev so mi te besede rezale dušo. Stokrat ljubše bi mi bilo, da bi me oče pošteno našeškal. Zopet bi bilo vse v redu, vsaj očitanj ne bi več poslušal. Neprestani očitki zoper neko slabo dejanje, ki si ga že zdavnaj zagrešil, so pa sami po sebi že najhujša kazen, ki te more doleteti, posebno še, če si se grešnega dejanja medtem že tisočkrat pokesal.
Tiho sem se splazil iz hleva na prosto. Ves naslednji teden sem presedel ob šolskih knjigah, da se je mati čudila moji pridnosti, Oče je na dogodek kmalu pozabil, dasiravno me je pri vsakem obedu mrko motril izpod čela. Bratje, sestre in mati pa niso nikdar zvedeli za dogodek, ker moj oče ni brbljač.
V notranjosti mi je polagoma začelo tleti kesanje; spomin na hlev in jerebice je postajal od dne do dne neznosnejši. Da bi nekako popravil to krivico, sem začel skrbno hraniti divje ptice. Ob neki priliki sem vzel očetu skledico in mu rekel, da bom odslej sam skrbel za jerebice.
»No, prav,« je odgovoril, »ampak glej, da ne boš katere zadavil, mrhar, koklja te pikni!«
Čeravno je dobro vedel, da se to ne bo več zgodilo, me je vendar uščipnil z besedo.
Odslej mi je bil hlev druga izba. Tu sem preždel vse proste ure in opazoval ujete ptice. Ker je bilo zunaj še zelo mrzlo, se jim ni tožilo po prostosti. Privadile so se novega življenja in mislim, da ni bilo nobeni žal bivati v taki ječi. Čemu neki? Bile so na toplem in dobro sem jih hranil. Postajale so iz dneva v dan krotkejše. Moja navzočnost jih ni več vznemirjala. Bile so kakor domače kokoši, vedno ob tisti skledici. Prav tako so si po jedi brisale in drgnile kljunčke ob betonski tlak. Če pa so pile vodo, so se zahvaljevale stvarniku za poslani dar. In navsezadnje so bile čisto navadne grahaste kokoške s sivkastorjavimi trebuščki. Časih sem jim prinesel tudi zdrobljene jajčne lupine, ker v hlevu ni bilo peska. Ko je prišel dan sv. Neže, ki kokošim zadke odveže, sem nekoliko natančneje pregledal jerebičje ležišče pod žlebom. Uspeh ni izostal. Med listjem (sem uzrl majceno jajčece, nekoliko večje od golobjega, kolikor sem mogel v hipu presoditi. Zakaj, to je bilo — pri moji veri — nekaj čudovitega. To je bila skrivnost, ki je dolgo nisem izdal nobenemu izmed domačih. Čez nekaj dni sem zagledal v gnezdu zopet novo jajčece. Ne, to pa je bilo že preveč! Ali nori tale kokoška ali kaj? Če bo šlo tako naprej, bo postalo gnezdo premajhno za vsa jajčeca.
Nekaj dni sem hodil kar napihnjen od te skrivnosti. Držal sem se kolikor mogoče napeto kakor struna »e« na goslih. Ko sem naposled zagledal še tretje jajčece, sem bil že ves iz sebe. No, če zdaj ni znorela, potem ne bo nikoli. Saj ne bo mogla imeti mladičev v hlevu, ko jo bo vendar prehitela pomlad.
Ni šlo drugače, moral sem izdati skrivnost tudi bratom in sestram. Kmalu smo se sklanjali nad gnezdom in občudovali mala jajčeca.
»Salamenski drobiž!« je vzkliknil oče, ko smo izginili iz sobe. »Že zopet nekaj prikrivajo.«
V hlevu sem budno pazil, da ne bi kateri teli malih ljudi stegnil roko po jajčecih. Najbolj sem se bal starejšega brata Ivana, ki je v pomladnih in poletnih dneh živel čisto svoje potepuško življenje. Po navadi je hodil okrog hiše, po sadovnjaku in po vasi s postrani poveznjeno čepico in z rokami, potisnjenimi globoko v hlačne žepe. Kadar se je hotel pred nami prav posebno postaviti, je čiknil skozi zarezo med gornjimi sekalci visoko v zrak. V tem je bil velik mojster. Bil pa je tudi neizprosen sovražnik mladih mačk, ki so se ga v velikih lokih ogibale. Torej sem se tega ptička po pravici bal.
Dočim sta sestri z mlajšim bratom gledali gnezdo bolj od daleč, je Ivan s kratko šibo strkljal jajčeca izpod žleba na betonski tlak, jih pobral in spravil v žep.
>No, kaj me pa tako zijate?« nas je vprašal. »Ali me niste še nikoli videli?« Čiknil je prav do stropa.
Zadrhtele so mi vse žile in žilice. Sprevidel sem, da sem napravil veliko neumnost, ker sem izdal svojo skrivnost. Seveda, kar je bilo, je bilo, pomagati nisem mogel več.
Ivan se je nameril proti vratom.
>Stoj, fant!« sem zaklical, »položi jajčeca na svoje mesto, sicer bom očetu povedal!«
»No, koliko pa hočeš za ta jajca?« je silil v me. »Dinar, dva. Več itak nista vredna.« Rad je barantal in kupčeval z gumbi, žeblji, vrvicami, frnikulami (to so bile male barvaste kroglice) in naposled z »nežicami«, to je: petdesetparskimi novci.
Nisem se vdal, pač pa zahteval, naj položi jajčeca nazaj pod žleb. Z jezo jih je vrgel v gnezdo in odšel iz hleva. Odleglo nam je.
Od takrat sem se še rajši zadrževal v hlevu ter pazil na jajčeca in jerebice. A kljub temu sem nekega dne zagledal gnezdo prazno. Jajčec nikjer. Kam neki so se pogreznila? Bridko sem zajokal.
»Gotovo je imel dehor kremplje vmes,« mi je rekel oče pri kosilu. Ivan je gledal nekam čez mizo proti štedilniku. Imel je slabo vest. Nisem se dal potolažiti.
»Tale jih je pobil,« sem s prstom pokazal na Ivana.
»Kaj si rekel? Boš tiho, mulec!« je siknil Ivan proti meni.
»Mir!« je zarentačil oče. »Ali je bil dehor ali Ivan, se bo že še izkazalo.« Pomignil je Ivanu, naj mu sledi v sobo.
Ko sem šel popoldne mimo svinjaka, mi je udarilo na uho neko škrebljanje. Stopil sem bliže. Sonce se je z vso močjo
upiralo v trdno zapahnjena vrata svinjaka. Na sredi vrat pa je neki pipec vztrajno vrtal precejšnjo luknjo, iz katere je bila že davno poprej odletela grča. Pipec je bil Ivanov, poznal sem ga po klini. Nemirna slutnja mi je zbegala srce. Za tistimi vrati je torej tičal moj brat Ivan.
S pestjo sem pobunkal po vratih. »Ivan, ali si ti?<
»Tiho! podlasica! To ti bom že poplačal,« je renčal glas za vrati. Čez čas je že mehkeje poprosil: »Daj, odpri nekoliko zapah!«
Rad bi mu ustregel, ali vedel sem, da jo bo Ivan, ko bo na svobodi, takoj pobrisal na vas. Mesto njega bo pa oče mene zaprl. Zato sem se s tihimi koraki odstranil, medtem ko je pipec še vedno vršil svoje pogubonosno delo.
Tudi to je minilo. Dnevi so bežali in se daljšali, sneg je skopnel in zadišalo je po pomladi. Zemlja je postala za čuda topla in ob vlažnih jarkih so vzklili tisoči in tisoči rumenih kalužnic. Kmetje so začeli voziti gnoj na njive; mehko so tekali vozovi po osušeni cesti, iz njiv pa je puhtel duh po razorani prsti. Vse ozračje se je napolnilo z najrazličnejšimi pomladnimi vonji, ki tako vznemirljivo vplivajo na človeški in živalski organizem.
In ko so okrog hruške zaščebetali prvi škorci, so tudi moje jerebice planile na okno opazovat velike spremembe v božji prirodi. Njihove tovarišice so že davno odletele izpod hruške. Ujetnice so zdaj po cele dneve prečepele na oknu in trmasto kljuvale v šipo — edino oviro, ki jim je zapirala odlet pod svobodno nebo. Gledale so mlado žametno travo, regrat, ki se je poganjal kvišku ob plotu, in milijone brstičev, poganjajočih na sadnem drevju. Ah! Kako čudovito je bilo tam zunaj! Svet je žarel v prelepih barvah in sonce je milo obsevalo prebujajoče se stvarstvo.
Jerebice so postale nemirne in so šele zdaj živo občutile bridkost svoje ječe. V očescih se jim je zrcalilo neko otožje, neko daljno koprnenje po gozdu, po svobodi. Dva dni se niso pritaknile hrane, tretji dan pa sem jim pustil vrata odprta, da so lahko neovirano zbežale v zlato prostost.
Hudo mi je bilo, ko sem zrl za njimi. »Bog ve,« sem si mislil, »ali se bodo še kdaj vrnile ali nikoli?« In zopet so se vrnile naslednjo zimo, morda ne prav tiste, sorodnice pa gotovo. Zdaj se pač ne vračajo več, ker smo tisto staro hruško posekali, hruško, ki je nekdaj nudila prezeblim živalcam varno zavetje.
Peček Dušan
Štiri zamujene
Po štirih dolgih letih smo se vrnili v našo lepo in pred vojno z divjadjo tako bogato Štajersko. Raztepeni po svetu smo le v mislih obnavljali naše doživljaje in nestrpno pričakovali povratka v prleško metropolo, dokler si ga v vojnih letih, trdih dela in težkih bojev, tudi nismo priborili.
Kakor v vseh loviščih, tako smo tudi pri nas na žalost ugotovili, da je stalež divjadi zelo padel, to posebno zadnje mesece pred osvoboditvijo, ko so poslednje fašistične drhali, ki so zapuščale naše kraje, brezobzirno pobijale vse, kar jim je prišlo pred cev. Valeče fazanke so jim bile prav tako dober plen kakor dolgouhci, za katerimi so sipali cele šaržerje iz brzostrelk in strojnic. Fazani so se deloma poskrili po zaraslih otokih Drave. Kmalu po osvoboditvi pa so tudi zanje nastopili črni dnevi, ko so se stari divji lovci zopet opogumili in šli na svoj nečasten posel lovske tatvine. Tako je število divjadi padlo na minimum, z izjemo lisic, ki so se pojavile v do sedaj neznani množini, medtem ko si jih pred vojno srečal le malo kje.
Pravijo, da je lisica zvita zver, bolj kakor vse druge. To sem v pretekli jeseni, ko sem se štirikrat srečal z njo, temeljito sam izkusil. Velikih gozdov v naših loviščih ni. Tu in tam so v nižini le večji kompleksi, porasli s hrasti, borovci, jelšami in drugim manjvrednim grmovjem, v katerih so po nekaj desetin kvadratnih metrov veliki otoki robidovja. Ko sva jeseni po teh gozdičih s Tonetom iskala kljunače, sva prišla do enega izmed mnogih takih otokov. Ker je psica šarila v bližnjem grmovju, sem sam usmeril korak skozi robidovje, medtem ko je Tone na drugem koncu, kakih petnajst metrov oddaljen, čakal, kaj bo. Nisem prišel še do sredine robidovja, mi skoraj izpod nog plane nekaj rjavega. Trenutek kasneje že vidim lisico na izstopu iz trnja. Puško hitro k licu, toda bil sem prepozen, ker jo je videl tudi Tone in jo s prvim strelom položil, ko je stopila na piano. Bilo je to moje prvo srečanje z zvitorepko in tudi prva Tonetova lisica. Vsekakor naju je zelo začudilo dejstvo, da je tako dolgo zdržala v grmovju in se že prej ni dvignila.
Ker se je kmetica, pri kateri sva shranila kolesi, pritoževala nad lisicami, da njej in sosedom odnašajo kure, razen tega pa vzpodbujena po prvem uspehu, sva kmalu zopet v tej okolici iskala sicer kljunače, drugače pa naju je le bolj zanimala lisica. Z malo upanja, da jo srečava na istem mestu kakor prvič, sva se približala robidovju, le s to razliko, da je Tone pstal precej
bolj na levi, sam pa sem previdno in počasi stopal preko trnja. Ko me je ločilo le še nekaj korakov, da pustim grmovje za sabo, sem se instinktivno ozrl in zagledal zadaj desno lisico, ki se je potuhnila, ko sem šel mimo nje, in videl, kako že kakih petdeset korakov oddaljena, išče brez hitrice drugo zavetje. Hiter obrat, razen tega bežna misel na zamujeno priliko in strel je zgrešil svoj cilj. Gozd, kamor je smuknila, se je kmalu končeval, zato sem vedel, da se bo morala obrniti levo ali desno. Ker je že v začetku krenila bolj na desno, sem stekel, kolikor sem mogel, da bi ji presekal pot. Na žalost sem jo le še na kakih sto metrov videl, kako je izginila v drugi goščavi. Jezen sam nase zaradi zamujene priložnosti, sem se vrnil do Toneta, kateremu je moral že moj kisel obraz povedati, kako se je stvar končala. Po toči zvoniti pa ne pomaga in tudi nadaljnje iskanje kljunačev sva opustila, ker so to jesen pozno prišli in še to v skromnem številu.
November se je bližal s hitrimi koraki in s tem tudi najin odhod na zagrebško univerzo. Ker je bil odstrel fazanov omejen, sva zadnje proste dni posvetila le iskanju dolgokljunov. Že v začetku oktobra sva našla prvega, katerega sem tudi pobral, in šele proti koncu istega meseca drugega, ki pa je s svojo preselitvijo v večna lovišča rešil lisico. Bilo je ob majhnem potoku v grmovju, ko sva ga prvič dvignila, in po brezuspešnem Tonetovem strelu se je ne daleč spustil na tla. Obkolila sva gosto zarasel del vsak z ene strani, ko me Tone pokliče, naj pridem bliže, ker psica stoji. Sam se res približam Besi, ki je kakih trideset korakov od mene stala, v nadi, da bo plen. Nekako na pol pota sem se podzavestno ozrl in ravno toliko, da sem še videl lisico, ki je izstopila na istem mestu, ki sem ga na Tonetov poziv zapustil. Tudi ta lisica je izredno dolgo zdržala, čeprav sva v najbližji okolici glasno govorila in je Tone celo streljal. Brezuspešen bi bil vsak korak za njo, zato sem stopil proti psici, da vidim, kaj bo. Res se je dvignil kljunač, po mojem strelu spustil šop perja in odletel naprej. Ko mi je psica ponovno naznačila mesto, kjer se je spustil, sem se približal in ga zagledal med trnjem. Hotel sem ga pobrati, toda s poslednjimi močmi se je dvignil še kakega pol metra visoko in nato omahnil na zemljo. Bil je to drugi kljunač, ki sem ga to jesen videl in tudi pobral. Vsekakor sem imel pri njih več uspeha kakor pri lisici, ki me je čez deset dni zopet prevarila in to na način, ki ga človek le redko doživi.
V začetku novembra sem odšel v Zagreb, toda 11. in 12. sem bil zopet doma. Nekaj ur pred povratkom v Zagreb sem bolj
zaradi sprehoda samega pogledal ob Dravi, kaj je ob njej novega. Ker je niže Ptuja Drava hotela precej spremeniti svoj tok, so otok, ki je nastal sredi reke, zvezali na gornjem koncu z nasipom z levim bregom, tako da je za nasipom nastal velik zaliv. Ko sem se približal spodnjemu delu zaliva, sem zagledal precej daleč od brega, da plava pet vodnih ptic, kakršnih še nikoli nisem videl. Race, ki so na Dravi, so manjše, za goske pa so se mi zopet zdele premajhne. Iskal sem ugodnega kritja, da sem prišel v strelno bližino, in na moje veliko začudenje se je po strelu kar vseh pet potopilo pod vodo in šele sto metrov više sem jih zagledal, ko so se prikazale na površju. Kljub temu, da sem na vodi točno videl, kako so šibre, imel sem brezpete-linko kal. 12 s šibrami št. 8, padle okoli in okoli potapljača, nisem imel uspeha. Ker so potapljači ostali v zalivu, sem jih ponovno zalezel in enega pogodil, medtem ko so ostali zopet izginili pod vodo. Dober ptičar je eden glavnih pogojev za uspešen lov v naših loviščih. To se je izkazalo tudi sedaj, ko mi je psica prinesla ustreljeno ptico. Še trikrat se je to, za mene nenavadno zalezovanje ponovilo in s še enim strelom sem dosegel uspeh. Tudi sedaj je Besi lepo prinesla plen iz vode. Ko sem natančno preiskoval uplenjeni ptici, sem ugotovil, da sta obe zadeti v vrat oziroma v glavo, sicer pa sta po trupu na debelo pokriti s perjem, ki ga šibre težko prebijejo. Tako sem razumel neuspeh, kajti s tremi streli od petih zgrešiti na vodi plavajoče ptice, bi bilo le prehudo.
Kar zadovoljen z nepoznanim plenom, sem pogledal še na otok, ki je na gornjem delu porastel z nizkim grmovjem, dolnji kakih dve sto metrov dolg konec pa prodnat. Ko s psico šarim proti dolnjemu delu otoka, sem na koncu grmovja zagledal, kar sem najmanj pričakoval. Po sredini proda je skakala lisica sem in tja. Kakor ukopan prvi trenutek nisem vedel, kaj naj naredim: ali naj stečem za njo in v primeru, da plane v vodo, streljam za njo, ali naj počakam, da se bo vrnila v grmovje. Ker je otok tukaj že tako ozek, da bi lahko streljal, če bi se vrnila po levi ali desni strani, in ker je bila psica pri meni, sem počakal, da bi se vrnila. Lisica pa bi ne bila lisica, če bi to naredila, ampak je planila v Dravo in mi na drugem bregu v slovo pomahala z repom. Tako sem to jesen zamudil četrto priložnost, da uplenim prvo lisico.
Na poti proti domu sem srečal enega izmed starejših lovcev, ki mi je razen očeta dajal in še daje nasvete o lovu ter mi rešil uganko nepoznanega plena. Bila sta polarna potapljača, ki v redkih primerih zaidejo v naše vode.
Koman jože
Lovski spomini in obnova
Lovsko se izživljam na našem lepem Gorenjskem. Poznan mi je tar zalaza po zelenili rovtih, na rdečega srnjaka. Med veličastnimi kamnitimi skladi gora divnih Karavank sem oprezoval za gamsi. Pomladi sem motil s svojo navzočnostjo rastitev ruševca in velikega petelina. Marsikatera lepa trofeja teh zastopnikov naše favne krasi steno v moji lovski sobi. Pa tudi lovskih pogonov z braki sem se z veseljem udeleževal. Rad se spominjam časov, ko so bile zasnežene Karavanke potresene z gamsi ko božične potice z rozinami. Z največjim veseljem sem pa iztikal po senčni Jelovici za jerebi. Prve korake v jereb j e domove sem napravil še v otroški dobi s pokojnim očetom. Bil je dober jerebar ter klical jerebe na piščal z zarezo za med zobe. Po naravi šaljiv in hudomušen, se je pri moduliranju tonov s spodnjo ustnico, pri klicanju ob dneh, ko so jerebi slabo pristajali, kaj grdo pačil. Ko sem ga pobaral zakaj to dela, mi je odgovoril: »Veš, bolj se pačiš, raje pride.« Piščalko na zarezo sem podedoval po očetu ter me spremlja na vseh jerebarskili pohodih. Če se pa pri klicanju tudi poslužujem mimike obraznih mišic pokojnega očeta, pa ne vem, ker se ob takih prilikah ne opazujem v zrcalu. Starejši mladiček mojega gnezda pa tega tudi ne more ugotoviti, ker je še premajhen, da bi sledil očetu po zelenih poljanah. Lepi spomini...
Od tedaj je preteklo nekaj let. Vojna vihra je z brezobzirno slo po uničevanju pogospodarila po naši deželi in loviščih. Sicer strog in dovršen nemški lovski zakon se od strani švabskih okupatorjev v naših krajih ni izvajal. Gorje tropiču gamsov, katerega so dosegle gestapovske in policijske brzostrelke. Kar ni obležalo na mestu, je bilo zastreljeno ter usojeno počasnemu umiranju po meliščih in robeli, v gostijo krokarjem in lisicam. Usode gamsov, čeprav v manjši meri, je bila deležna tudi srnjad, da ne govorim o zajcih, ki so vsled vojnih razmer v naših krajih postali prava redkost. Tudi zadnje kite jerebic so izginile z našega polja v nikdar polne nemške vampe. Seveda so pripomogli do obupnega staleža divjadi v teh krajih tudi domači zankarji in mrharji. Da se je jereb ohranil do danes v naših loviščih še v dokaj primernem številu, se moramo jerebar ji zahvaliti njegovi plahosti in modrosti Stvarnika, ki mu je le pičlo obložil nežne koščice z mesom.
Vojna je končana, naši domovi osvobojeni. Domovina vrši gigantsko in odgovorno delo obnove. Tudi zelena bratovščina
se prebuja. Vroča želja vseli poštenih lovcev je, da pride nov, na demokratičnih- načelih zgrajen lovski zakon čimprej do veljave. Vsa čast in priznanje odgovornim krogom za dosedaj izgotovljeno delo na polju lovske obnove. Odlok o začasnem izvrševanju lova nam je omogočil'skoraj po petih letih zopet lovsko udejstvovanje. Organizirani v lovskih zadrugah (lovsko društvo takrat še ni bilo obnovljeno), smo lovci z mrzlično nestrpnostjo segli po težko pričakovanih začasnih lovnih dovolilnicah. Upoštevajoč obupni stalež srnjadi in gamsarije, smo dosegli sporazumno z našim okrajnim lovskim referentom zaporo lovnih dovolilnic za veliko divjad. Na tukajšnjem okraju so se izdajale lovne dovolilnice le za lovljenje male divjadi iz čl. 2 b, odloka o začasnem izvrševanju lova. Želeti pa bi bilo, da se odlok o začasnem izvrševanju lova na noben način ne podaljša še za eno leto, ker bi izvajanje lova na podlagi tega odloka, kakor je pokazala praksa, popolnoma upropastilo že itak slaba nižinska lovišča.
Iz tega razloga hvaležno pozdravljamo vsi pošteni in uvidevni lovci odlok Zveznega ministrstva za gozdarstvo o prepovedi lova na jelenjad, muflone in srnjad do konca leta 1947. Upravičeno se pa čudimo, zakaj ta odredba ne zadene tudi najbolj zaščite potrebne in zdecimirane divjadi — gamsov. Po verodostojnih poročilih zapriseženih lovskih čuvajev, ki nadzirajo zadružne gamsove revirje (del Karavank), razpolagamo z zanesljivimi podatki o stanju te divjadi. Dejstva so porazna. Povprečje predvojnega staleža gamsarije znaša v najboljšem primeru 25 odstotkov. Pa še ta ostanek nudi opazovalcu kaj žalostno sliko. Le redko vidiš popolnoma zdravo žival. Zdi se mi, da bo pri natančni preiskavi preostalih zastopnikov gamsovega rodu našel pod kožuhi kompletno kolekcijo raznih izstrelkov in zrn vseh mogočih kalibrov in fabrikatov. Vsled navedenih dejstev apeliramo na odgovorne kroge, da zaščitijo tudi gamse, to pa z ozirom na počasno rast, za dobo petih let.
Osnutek novega lovskega zakona predvideva zaokroženje lovišč, katere bi prevzele lovske družine. Za vsako lovišče je predpisan lovski čuvaj, kateri pa ne bo po stari priljubljeni navadi nekaterih predvojnih lovozakupnikov vršil svojih čuvajskih dolžnosti le. na papirju — brezplačno. Bodoči lovski čuvaj mora biti strokovno usposobljen za svoj poklic, pošten in srčen. Za svoje delo pa naj prejema zadostno plačo, da mu bo mogoče od svojega poklica tudi dostojno živeti. Če prištejemo k stroškom za lovskega čuvaja itd. še ceno zakupnine, pridemo do zaključka, da bo vzdrževanje skoraj praznih lovišč v bilžnji bodočnosti
precej drag šport. Marsikdo izmed lovcev bo vrgel puško v koruzo, češ saj se ne izplača več loviti. Odstrel gamsov in srnjadi je prepovedan, na lovskih pogonih z braki bo pa taka zadrega, da bomo lovci drug drugemu v napotje. Takim nergačem in omahljivcem naj bo povedano, da zahteva obnova našega lovstva od vsakega člana lovske družbe požrtvovalno sodelovanje, ki naj se pa izraža to pot v naporih za zopetno povzdigo naših, po vojni uničenih lovišč, ne pa v tekmah za najboljša stojišča na brakadah. Lovski tovariši, zavedajte se, da se nam bo le z nesebičnim sodelovanjem nas vseh posrečilo ohraniti dediščino naših lovskih očetov tudi bodočim pokolenjem.
Praznik Vstajenja je tu. Po dolgih letih robstva ga slovenski lovci praznujemo zopet v svobodi. Slava borcem-loveem, ki so poklonili svoja življenja na oltar domovine. Narava se prebuja, zemlja že izpareva opojni pomladanski vonj. Na prisojnih straneh odganja podlesek, vrba je svatovsko odeta s srebrom, iz leščevja se pa usiplje cvetni prah. Preko logov odmeva pesem drozga in vabljenje goloba. Skoraj bo podrobil svojim ljubicam tudi gozdni trubadur. Tovariš lovec, otresi se zaspanosti in pojdi doživljat ta večno enak, pa vendar neskončno lep proces vstajenja narave. Prilike za lovsko izživljanje boš našel dovolj, kljub prepovedi odstrela velike divjadi. Če si srečen posestnik psa fermača, poglej za kljunači, ako pa tega nimaš, jih pa pričakaj na večernem spreletu. Užitek svoje vrste je, kadar se ti izlušči z glasnim prhutom dol golči junec izpod grmovja. Ako si priročen, ga boš sklatil, če ne mu pa vošči srečno pot in na svidenje v jeseni. Veliki in mali petelini so po poročilih lovskih čuvajev kar dobro pretolkli vojno dobo. Marsikalc operjen pretepač, ki je bil potreben odstrela že pred leti, pride letos na vrsto. Za izpremembo se oboroži z risanico ter preglej rovte in poseke, kjer se rada zadržuje srnjad. Skoraj gotovo se boš srečal s teto zvitorepko, katera pa v tako obilnem številu ni dobrodošel gost v naših loviščih. Nič ne premišljuj in jo kresni brez obzira na ničvreden kožuh, ker bi se ti utegnila popustljivost v tem oziru maščevati v škodo srnjadi. Mimogrede se pa pozabavaj še malo z golobi in dočakal boš sezijo jesfenskih bra-kad. Če ti bo dana možnost udeleževati se organiziranih lovskih pogonov v vsaj povprečno dobrih revirjih, v družbi umerjenih in nesebičnih lovskih tovarišev, bodi zadovoljen, pa četudi ni tvoj trud A*edno kronan v obliki dolgouhca ali zvitorepke.
Samotarsko nastrojen se kaj rad ognem hrupnim brakadam. Ko se lovski tovariši v potu svojega obraza prerivajo na pogonih za stojišča, koračim ugodno in zadovoljno, oborožen s piščalko
na »zarezo« po skritih stezicah in poteh lepe Jelovice. Največkrat ne srečam na jerebarskih pohodih ves božji dan žive duše. Če se pa primeri, da priropoče po kolovozu baš v trenutku, ko mi šumot listja že naznanja bližino jereba, v voz vprežen voli-ček, po navadi vzpodbujan z glasnim voznikovim gejsa, me pa ne moti, še manj pa jereba. Ko potihne ropot vprege za prvim ovinkom, sežem zopet po piščalki in zabava se nadaljuje. Ako pokuka izza štora ljubka glavica s črnim podbradkom, urno pritisnem, sicer se poslovi s svarilnim pi-pi-pi-pi — in ni ga več. Z uspehom jerebarim že dokaj let, pa mi vendar vedno znova prhut prihajajočega jereba vzvalovi sicer že mirno lovsko kri. Če ga premaknem iz strmega brega, se spusti večkrat neslišno ko duh v mojo bližino, na bukovo vejo. Ako sem v dobrem kritju, mirno počakam in ga opazujem. Po navadi kmalu skloni glavico in z nasršenim podbradkom zapoje svoj ciceri. Njegov srebrni glasek mi kaj blagodejno boža razbičana ušesa. Ob dneh, ko pravijo jerebi zapik, pa lepo odneham in usmerim svoje napore nabiranju jurčkov, ki kaj zapeljivo ponujajo baš v tem letnem času svoje žametasto temne glavice iz mahu. Hvaležen Stvarniku za stvarstvo narave, pokojnemu očetu pa za lovsko vzgojo, se vračam po končanem jerebarskem pohodu spočit in veder zopet v naročje svoje družinice.
Dragi bralec, tudi ti bodi zadovoljen in hvaležen, da ti je bilo dano preživeti leta vojnih strahot in dočakati Vstajenje. Ne godrnjaj, bodi skromen v lovskih zahtevah ter prisluhni naravi, katera ti nudi še neštevilne možnosti lovskega udejstvovanja. Odloži zalaz srnjaka, gamsa in jelena za nekaj let, stisni pest, pa korajžno na delo za lovsko obnovo ...
V Zaloški gori (Tolsti vrli)
Foto : Rajko Marenčič, Križe
Matic
Lisica
Nekega zimskega dne smo šli na lov. Tudi jaz sem bil kot gost med njimi. Lov se je vršil v Dobrunjškili hribih pri Ljubljani, v Lipoglavju. Zbrali smo se v omenjenem lovišču pod nekim hribom. Srne so bile že pod zaporo, tako da je bilo dovoljeno streljati le lisice in dol gon lice. Razporejal nas je po stojiščih lovski tovariš, ki je seveda vsakemu in tako tudi meni zaupljivo zatrdil, češ tukaj je dobro stojišče, bodi pazljiv, da ti kaj ne uide — in dober pogled! Pa naj bo kakor že hoče, priznati moram, da je bilo res. Komaj sem odložil nahrbtnik in si pod nogami odstranil sneg, ki ga je bilo okrog 50 cm, ter si pripravil tisto smrtonosno orožje, že ugledam pred seboj na kakih 140m, da se pomika navzgor proti meni, kakor sem si že vnaprej zatrdil, nič drugega in nič manj kakor lep lisjak. Sam pri sebi sem mrmral in se na tihem zahvaljeval tovarišu, ki mi je dodelil to mesto. Pritisnem se k smreki in si mislim: sedaj mi ne uideš. Kar naprej, le korajžo, tetka, brez skrbi. Približevala se je počasi, tako da sem ji odmerjal razdaljo 80 m, le bliže, sem si rekel, 60 m, še malo, no še nekaj, potem bo pa počilo in moja boš... Za vraga, naenkrat spremeni smer in moj up je šel skoraj po vodi. V presenečenju mi šine skozi glavo, če me ta spaka le ne skuša. In res me je še enkrat prišla pogledat, če sem pravi, ali če ne stoji pri smreki neka druga nepremična pošast. Prav na rob hriba se postavi in pogleda iznad mene v dolino, kaj se godi tam doli. od koder je prišla. Mogoče se ji je kolcalo po kakšnem dobrem grižljaju, ki ga je pustila v dolini. Najmanj sem jaz hrepenel toliko po njenem kožuhu in zato nisem pomišljal. Malo sem pomežiknil na levo oko in trdno sem bil prepričan, da je po njej in tudi njenili skrbeh za svoj želodček. Samo po njo bo še treba kakih 50 korakov, si zadovoljno brundam. Za vse slučaje sem vzel tudi nahrbtnik in puško s seboj, da bi se, ko poberem plen, prestavil kam drugam. A na žalost nisem imel kaj pobrati; pustila je le močno povaljan in okrvavljen sled, iz česar sem se tolažil, da se bova kmalu videla. Ha j d, tovariš, za njo! Tako sem prevzel posel psa barvarja. Sled ji je bil močno krvav in posel lahek. V snegu je bila prava gaz, po kateri sem dognal, da je vsakih sto korakov počivala, ker je bil tam močneje okrvavljen sneg. To mi je vrnilo z upanjem dobro voljo in mislil sem si, ako more ona naprej, bom mogel tudi jaz za njo. Toda za vraga ni hotelo biti te gonje konec. Napravil sem gotovo že preko 1 km
težkega gaženja in uverjen sem bil, da jo moram v najkrajšem času dohiteti. In res jo opazim v nekem kamnolomu, kako se drgne ob skalo, kakor da jo prav močno nekaj srbi.
»Sedaj sva skupaj,« si rečem, »ne uideš več.« A preden sem pritisnil, sem se na srečo spomnil, kako sem se med zasledovanjem večkrat pogrnil po snegu in si do polnega nabasal puškine cevi s snegom. Premišljeval sem, kaj mi je storiti, ker nisem smel streljati. Že sva se lovila po kamnolomu ter sem jo dobil v neki kot. Premišljati nisem utegnil. Medtem sem se ji docela približal. Videl sem, da se v njeni otožnosti nekaj utrinja iz oči in da se pripravlja za napad. Pognala se je naravnost vame. Spoznal sem, da ji gre za življenje, ker je pri napadu močno zarenčala. Branil sem se s puško, malo pa sem se tudi ustrašil. Pa ni treba tega raznašati, da pie ne bo — lovskega junaka — sram. Puška se mi sproži kar sama od sebe. Kako, ne morem povedati, ker sam ne vem. V tisti zmedenosti sem ji dal s puško po glavi, jo pograbim brž za zadnje noge, pa lop z njo nekajkrat ob skalo. Bil sem prepričan, da je za vedno po njej — pa tudi z mojo puško. Na veliko začudenje je bila puška cela. Rekel sem si, Matic, poberi sedaj to spako in ha j d po sledi nazaj, od koder si prišel. Zakaj ravno po isti sledi, vam zaupam, ker sem v svoji veliki požrtvovalnosti za lisico zgubil med potjo nahrbtnik, vrhnji suknjič in klobuk, pa sem hotel spotoma vse to pobrati. Glavno, da je bil plen v mojih rokah! Toda končano še ni bilo. Sneg se je vdiral, hoja je bila težka in tudi lisica. Vendar ko sem bil že tako daleč, sedaj menda ne bom obupal. Kar sem zapazil, da mi leva roka, v kateri sem nosil to lisičjo spako, postaja vse lažja. Toda če sem hotel rešiti to uganko, sem si moral obrisati pot s čela in oči. Ko sem to za silo opravil kar z desnim rokavom, sem na svoje presenečenje ugotovil, da ne nosim več lisice, temveč da koraka sama s privzdignjeno glavo poleg mene. Skoraj sem jo spustil iz roke. Toda skoraj je nisem več zmagoval, pa sem si rekel, ako je tako zate boljše, je tudi zame! In tako sva se kar dobro razumela in krepko korakala, dokler nisem prišel do pomisleka, kaj pa, če se ji vse to početje ne zazdi preneumno, da si naenkrat premisli in poskusi svoje zobe nad mojo kračo! Da ne bi bilo prepozno, sem ta pohod končal s krepkim udarcem lisičje glave ob bližnje drevo. Rekel sem si, tu imaš vraga, sedaj te je le konec! Poti pa ni hotelo biti konec, kajti bil sem že močno utrujen in pot mi je kar curkoma lil s čela. Leva roka, s katero sem nosil, mi je že popolnoma otrpnila, ker je ta zver postajala od hipa do hipa težja, da sem mislil, da nosim celega
voia in ne lisico. Pešal sem že, ko sem naenkrat zopet imel občutek, da je postalo vse laže v roki. Ozrem se in res kakor prvič, lisica hodi poleg mene s prednjimi nogami in privzdignjeno glavo! Bes te plentaj, pasja dlaka, sem zagodrnjal — morda pa sem se ji zasmilil v težavah, pa me je hotela razbremeniti. Opazoval sem jo, kako ponosno je korakala poleg mene, kakor da se ji ni prav nič hudega zgodilo, kakor da so bile zanjo to le nekakšne težje sanje. Ponovil sem z njo kakor prvič, a ona z menoj isto! Še nekajkrat sva ponovila in lasje so se mi ježili. To je bil peklenšček, ne lisica.
Končno sem prišel s svojim plenom — če nisem bil plen bolj sam — do prvega tovariša, ki je zvesto čakal na odkaza-nem stojišču, da pride lisica. Res je prišla, a ne tako, kakor si je zamišljal, temveč ob moji strani s povzdignjeno glavo. Nisem mu utegnil razlagati mojega lisičjega tovarištva, le poprosil sem ga, da s kolčem brž pokonča vražjo mrcino. Njegov predlog, da bi jaz lisico izpustil in jo on streljal, sem gladko odbil, ker sem bil odločen, da živega plena ne dam iz roke. Preden je ustregel moji želji, ga je radovednost gnala, da se je malo preveč približal lisičjim zobem. Gotovo se je tovarišici lisici zazdelo nekaj preveč tega ogledovanja, in ker verjetno ni bil njena simpatija, ga je čavsnila za čevelj in ga pregrizla. S tem mu je jasno povedala, da sva prijatelja le midva, ki sva si drug drugemu pomagala na težki poti. Zavoljo take odklonitve se je tovariš takoj maščeval in lisica je obvisela za vedno nepremična v mojih rokah . .. Položil sem jo na sneg in si obrisal potno čelo. To je bil dvajsetih lovcev edini plen tistega dne.
Take, tovariši, so bile lisice pred to vojno!
r'r-Ti—	uni... -
Gornik
Ob Donavi
»Oj Dunave, tiha votla ladna!«
1.
Širna ravnina, daljna obzorja vse naokrog. Na obzorja griči, daljni hribi, svetlomodri, v sinje nebo kipeči. Po ravnini se vije od severa proti jugu svetel trak, Donava.
Jasno nebo; jutrnje sonce, žareče in veselo zlati zgodnje zimsko pokrajino. Snega še ni, a v barab ob Donavi se svetlika led. V nižinah ob reki vrbe in logi, goli, temni, med njimi velike svetle krpe trstičja, pa loke in močvirja. Na planjavi širna polja, proge in krpe zelene ozimine, strnišč in temnih brazd. Med njimi vasi in naselja v vencih drevja, bela in pisana, s svetlimi zvoniki. Po pobočju griča pa vinogradi z vinskimi hrami vse do vrha.
Po ravnini hiti vlak. Svetel dim se vije za njim, dviga se vedno više in se zgublja v nebesni modrini. V višavah plava orel, lagodno se ziblje, zakroži nad nami in izgine pod drobnimi belimi oblački. Na reki zatuli parnik, ostro in zategnjeno. Nenadno prihrume zvoki do nas na griču, zmotijo zamaknjenost in zamro v lahnem vetru.
Takšne slike sem videl okoli sebe, ko sem na dan pred Božičem leta 1921. stal na vrhu baranjskega gričevja v družbi tovariša Šumija in zrl v novo pokrajino. To položno vinorodno gričevje, imenovano Baranja, se vleče v lahnem loku severozahodno nad Osijekom. Po njem je dobil ime ves obsežen trikotnik med Dravo in Donavo. Verjetno je nastala ta beseda iz slovenske »branje«, ker zapira to gričevje sicer ravno krajino. Madžari pa izvajajo to ime od besede »bor«, ki pomeni v njihovem jeziku vino. Gričevje ni visoko, saj ima najvišji vrh Kamenjak komaj 243 m nadmorske višine. V tej pokrajini se nahaja obširno državno veleposestvo Bel j e, kjer sem imel takrat strokovne tovariše in rojake v raznih panogah gospodarstva. Šumi, gorenjski rojak in velik lovec, je bil gozdni upravitelj v Zmajevcu, tik pod baranjskimi griči. Rici, rojak iz Šiške, je bil gozdni pristav pri sosednji gozdni upravi v Tikvešu. Drejček, ožji rojak iz Bizeljskega, pa je gojil vinske gorice in skrbel za vince v kleteh.
Šumi me je bil povabil na lov in prišel sem iz Bohinja, kjer sem takrat služboval, da prebijem pri njem kratek dopust.
Pozno zvečer sem se znašel sam na železniški postaji v Zmajevem Napotil sem se skozi dolgo blatno vas iskat gozdnega »zmaja«. Po dolgem povpraševanju sem našel visoko zaplankano šumarijo. Začel sem razbijati po zaklenjenih vratih ograje, kar je povzročilo na dvorišču divji lajež, v gozdarski hiši pa premikanje luči. Vrata »zmajevine« so se mi odprla in sprejela me je presenečena družinica v toplo zavetje. Dopisnica, s katero sem bil najavil svoj prihod, je prispela naslednji dan.
Drugo jutro me je popeljal tovariš na vrh griča in mi od tod pokazal obljubljeno deželo. Za skromnega Slovenca in lovca je Baranja zares deveta dežela. Plodna polja, reka, bogata vsakovrstnih rib, v gozdovih polno divjadi: jelenov, divjih svinj, pa vse do pohlevnega zajca. In zlata vinska trta, tista domača iz starih dobrih časov, ko trtna uš v večjem delu Evrope še ni bila uničila domače trte, ko še niso poznali ameriških cepljenk. Gostoljubni ljudje, ljubeči belo pogačo, hudo papriko v mastnih klobasah ter rujno vince. Vesela dekleta, lepa in razkošna. Kako bi duša lovca ne drhtela!
Čez baranjsko gričevje vodi cesta, imenovana »Turški pot«, že od pamtiveka. Po tej cesti so se valile pred stoletji turške vojske proti Sigetu, Mohaču, Budapešti in Dunaju. Divji krvo-loki so verjetno čestokrat s tega brda zrli v širno pokrajino in sinje daljave ter prisegali pri Alahovi bradi smrt džavrom.
Midva pa tega dne nisva imela nobenih krvoločnih namenov, temveč sva bila na miroljubnem pohodu. Napotila sva se v sosednja naselja, da obiščeva tovariše in znance ter na »čašico razgovora«.
Tako sem prve božične dni obhajal »veselo svidenje«, sklepal nova znanja ter opazoval zanimive božične običaje Bunjev-cev ali Šokcev in Madžarov, ki so po vaseh pomešani med domačim bunjevskim prebivalstvom. Na Štefanovo smo jih zaključili z Drejčkom Bizeljancem v njegovem kraljestvu, vinski kleti v goricah pri Kneževih vinogradih. Tam so v peščeni breg izdolbeni rovi, podolgovate dvorane. Po sredi vodi širok hodnik, ob stenah pa stojijo po vrsti kakor vojaki vinski sodi, enaki po velikosti, a dokaj različni po vsebini. V sodih je rahlo vzdihovalo in se pogovarjalo novo vino.
Blagodišeč vonj nas je sprejel in nas spravil v pravo na-strojenje. Z visokimi mislimi nas je navdal, blesteč dar govora nam je podaril, srce nam je napolnil z veseljem in upanjem. Pa smo romali od soda do soda, pokušali žlahtno kapljico in se pogovarjali z vinskimi duhovi pozno v noč.
2.
Naslednjega dne smo začeli z lovskimi pohodi. Pri Batini smo se prepeljali prek Donave v revir Karapanča. Ta gozdni predel leži v nižavju ob levem bregu reke in meji na vzhodu na poljedelska oziroma tuja zemljišča, proti severu pa ga je omejevala tedanja državna meja proti Madžarski. Zalo je bil revir s teh strani ograjen z visokim plotom. V tej prostorni ograji je živela, se ljubila in plodila jelenjad, srnjad in divje svinje v varstvu logarjev in postav.
Na zunanji strani ograje so bile napravljene ob plotu posebne brežine, po katerih je divjad lahko zložno prišla na vrh plotu in lagodno skočila v ograjo, če jo je mamila ljubezen ali radovednost iz zlate svobode v varno zavetje. Na notranji strani plota pa takšnih brežin ni bilo. Zato je bilo večji divjadi mogoče uiti tod iz revirja le tedaj, če se je plot polomil, ali pa če se je posebno velikemu in korajžnemu jelenu ali košuti posrečil tvegan skok čez plot, kakor v svetem zakonu. Notri je lahko priti, ker vodijo vanj zložne poti, iz njega izmotati se je pa dokaj težko in skoki čez zakonski plot so tvegani. Pri pogledu na te naprave sem se spomnil na tisto opozorilo, napisano na lepo okrašenem lesenem srčku, ki sem ga kupil nekoč v Kranjski gori in podaril v >dober namen«:
»Pazite dekleta, ker cesta v Rim je vedno glih gladka, polet’ al’ pozim’!«
Z isto upravičenostjo bi se ta nasvet glasil lahko tudi:
»Pazite fantiči...!«
Takšne misli so me obhajale, ko smo se pomikali ob plotu in oprezali za jeleni in drugo divjadjo, ki bi morda hotela napraviti ali izrabiti kakšno vrzel v plotu ali imela kakšne druge slabe namene. Tako smo ob notranji strani plota obkrožali revir kot ovčarski pes svojo čredo, toda zalezli nismo ničesar, kar bi bilo umestno odstreliti. Tu in tam se nam je pokazal v daljavi jelenji drobiž, ki se je pa previdno izgubil med drevjem ali se umaknil v goščavo.
Tako je šlo vse dopoldne. Po opoldanskem odmoru smo pa šli nad divje svinje.
Divje svinje so se držale v goščavah, bičevju, najrajši pa v trstju. Trstika v nižavah in močvarah ob reki dobro uspeva in pokriva ponekod prav velike površine. Zraste okoli pet metrov visoka in na gosto ko konoplja. Pozimi, ko prenehajo poljska dela, jo ob ugodnem vremenu režejo in odvažajo. Uporablja se ponajveč za oboje stropov in sten v hišah.
Postavili so me včasih na ozko preseko v trstju, navadno pa na rob, kjer prehaja to v drugo goščavo. Sonce je prijetno grelo, po nebu so plavali beli oblački, trstje je šelestelo v lahnem vetru. Iz močvar je vel težek, omamen vonj po trohnobi. Od daleč so se slišali vzkliki in udarci logarjev, ki so poganjali z nasprotne strani, lomasteč skozi goščavo.
Napeto sem sprva prisluškoval in vedno pripravljen na strel čakal, da se pojavi v bližini temna postava divje svinje. Pa se ni. Časih sem zaslišal v bližini lomastenje, ki se je pa zopet oddaljilo. Zahreščalo je nekje drugje, logar je celo ustrelil sredi ločja, da postraši svinjad, toda ven se ni prikazalo nič.
Motiv z Donave Vodenice (mlin) Foto: F. S. Vukovar
Napetost je počasi ponehavala, lotevala se me je utrujenost. Pojavljati so se začele posledice praznovanja zadnjih dni. Vinski duhovi iz baranjskih kleti so mi poslali svoj pozdrav. Vse se mi je odmikalo nekam v na pol resničen svet. Časih se mi je zazdelo, da je hušknilo nekaj temnega čez preseko, ne mogel bi pa z gotovostjo trditi, da je bilo res tako. Morda je bil le privid.
Zimski popoldan se je hitro nagibal h koncu. Napotili smo se proti domu. Poti, zjutraj močno zamrznjene, so se na prisojnih mestih čez dan odtajale in čez mero smo se naužili blata. Vračali smo se utrujeni in nezadovoljni. Tovariš je po večini molčal, časih jezno zabrundal in zaklel. Gostu bi bil privoščil uspeh, pa ga ni bilo.
Znesel se je nad jastrebom, ki jih je tam vse živo vseh vrst. Eden je sedel na veji topola ter nas predrzno in zasmehljivo ogledoval, ko smo šli blizu mimo. Njegovo obnašanje, ki je kazalo vse premalo spoštovanja, je zbodlo Šumija. Dvignil je puško in kljunil po njem. Dobro ga je zadel in ošabni ptič se nam je globoko priklonil. Zavrtel se je na veji v polkrogu, obvisel za trenutek z glavo navzdol, potem pa padel ko kamen na tla.
3.
Prihodnje jutro smo se zarana podali v nižavje ob desnem bregu reke južno od Zmajevca. Z vožnjo nismo zgubili mnogo časa, pa smo zato obšli več sveta.
Dokler je bilo zmrznjeno, smo lazili prek livad in močvar, prebrskali trstja, potem pa pohajali po vrbinah in logih. Gozdov v našem pomenu tam prav za prav ni. Uprava si tudi ni posebno prizadevala, da bi jih vzgojila. Lov ji je bil važnejši od umnega gospodarstva z gozdom samim, pa so ga gojili z "vso vnemo.
Posebnega uspeha pa tudi tokrat ni bilo. Redke divje svinje ali jeleni, ki jih je tu in tam zajel pogon, so največkrat ostali v goščavi, ali pa so se umaknili predaleč od nas v gozd.
Proti poldnevu, ko smo se že vračali proti domu, smo na široki preseki v trstikovju opazili tropič jelenjadi v strelni daljavi. Bile so pa le košute in mladež. Tropič je stal in nas radovedno gledal. Šumi je skozi daljnogled ugotovil, da stoji ob strani tropiča košuta, ki je bila po vsem videzu brez mladiča in bolna.
»Dobro bo, če tisto kilavo damo tamle odstrelimo. Streljaj!c je dejal.
Prislonil sem puško k dolgi palici, pomeril in sprožil. Košuta se je sunkoma vzpela in po nekaj obupnih skokih izginila v goščavo.
>Dobra je, že leži,« je rekel čez nekaj časa Šumi. »Logar pojde ponjo, mi pa ha j d domov!«
Pri kosilu je zabrnel telefon. Oglasil se je tovariš Rici in vprašal po uspehu lovskih podvigov. »Slabo,« se je glasil odgovor. »Oblazili smo dva revirja, a padla je le ena zanikrna košuta. Sploh je pa malo jelenov. Hudič jih je nekam odgnal.«
»Seveda, ubogi, vedno odgovorni slovenski hudič, ki tu sploh nobene oblasti nima, je zopet kriv,« se je rogal tovariš Ciril. »Nerodnost, nerodnost, prijateljčki! Pridita dol, da tu poskusimo!«
Šumi se je izgovoril, jaz sem pa obljubil. Domenili smo se, da pojdem kmalu po kosilu na pot in pridem tako pod večer na cilj.
Pot je vodila proti jugu po velikem nasipu ob Donavi, skozi predele, kjer smo predpoldne lovili. Vzdolž reke, v nižavju na obeh straneh, so zgrajeni visoki nasipi, da branijo plodno zemljo pred poplavami. Ti nasipi se ne nahajajo tik ob bregovih, temveč dokaj proč, tako da imajo narasle vode dovolj prostora tudi potem, ko so se dvignile iz stare struge. Razširjeno korito je preračunano tako, da voda tudi pri največjem običajnem deževju ne doseže vrha nasipov. Gorje pa pokrajini, če vode porušijo nasip!
Velike vode prihajajo spomladi, ko se topi sneg v daljnih porečjih Donave in pa po dolgotrajnem jesenskem deževju. Poleti in pozimi pa teče reka pohlevno po svoji glavni strugi. Ta struga se pa med obema nasipoma često prestavlja zdaj sem, zdaj tja, kakor si pač glavni tok izkoplje ob času narasle vode novo korito. Ko vode upadejo, se pojavijo novi rokavi, prelivi, bare in močvare. Ob poletni suši voda tam stoji, počasi izhlapeva in razširja težek vonj po trohnobi. Nešteti roji komarjev, muka ljudi in živali, se izležejo v teh stoječih in smrdečih vodah.
Pozimi pa teh muk ni. Zato je lov v pozni jeseni in pozimi, posebno če zmrzuje, tod dokaj ugoden. Divjad se rada zadržuje v varnih skrivališčih ob reki. Če začne voda naraščati, se pa polagoma pomika čez nasip v višje lege.
Na zunanji strani glavnega nasipa, ne daleč od tega in vzporedno z njim, je zgrajen mali nasip. Šele potem se začne poljedelski svet.
Vode, ki tečejo proti Donavi oziroma se nabirajo na zunanji strani nasipa, spuščajo v reko skozi velike zatvornice v nasipu. Razen tega so zgrajene ob nasipih velike črpalne naprave na parni pogon, ki črpajo nabrano vodo z zunanje strani nasipa v reko. To so dokaj velike stavbe in njih tovarniški dimniki štrlijo visoko v nebo.
Poškodbe po vodi in raznovrstne druge okvare na nasipih je treba sproti in vestno popravljati. Za to skrbijo posebne državne nadzorovalne postaje ob nasipih.
Bil je dokaj mrzel zimski dan. Sonce se je že počasi nagibalo proti zapadu. Lovski voz je brzel po visokem nasipu. Slika pokrajine pod njim se je naglo spreminjala.
Na ovinku se je pokazala bara, pokrita z ledom. Na ledu, ob temni lisi, je sedel velik ptič. Njegova temnorjava, od sonca obžarjena podoba se je od svetlega, lesketajočega se ledu ostro
odražala. Pred bližajočim se vozom se ni dvignil, niti zganil se ni, nepremično je zrl v temno liso. Pogledal sem skozi daljnogled. Bil je velik ribji orel, ki je pri luknji v ledu oprezoval za ribami.
Kočijaž je polagoma zadrževal konje in korakoma smo prišli vštric ptiča. Podoba je bila, da je tako zaverovan v svoje opravilo, da se za nič drugega ne meni.
Potihoma sem velel kočijažu, ki je sedel na prvem sedežu, da ustavi konje. Sam sem pa medtem že pripravil puško, porinil hitro kroglo v cev, precenil strelno daljavo na okoli 100 korakov, sedeč na zadnjem sedežu postavil dolgo palico predse na dno voza pokonci in prislonil puško k njej. Ptič se še vedno ni ganil, kakor da se njega vse to prav nič ne tiče. Dobro sem pomeril in sprožil. Počilo je, da se je kočijaž kar zdrznil in konji so divje trznili. Ptiča na ledu je pa v hipu vrglo kvišku, v zagonu je razpel peruti, toda v naslednjem hipu je omahnil na tla, za-. krilil nekajkrat krčevito s perutnicami, potem pa obležal z razpetimi krili negibno na ledu. Zahajajoče sonce je pošiljalo junaku višav zadnje pozdrave.
Skočil sem z voza in stekel po nasipu doli do ledu. Stopil sem na led, da grem po ptiča, toda led je bil pretanek, začel je pokati. »Ne hodite dalje,« je zaklical kočijaž, »nevarno je! Voda je globoka. Po ledu ne morete do ptiča. Pojdimo dalje, kmalu bomo pri logarnici!«
Pognali smo in res kmalu prispeli do logarske hiše, ki je stala ob nasipu. Imeli smo srečo, logar je bil doma. Povedala sva mu, kje leži ptič in takoj se je napotil s čolnom ponj.
Ko smo dospeli do šumarije, nam je prišel naproti tovariš Rici. Smeje mi je mahal v pozdrav.
»Čestitam! Logar mi je že telefoniral, da je dobil orla, ki si ga spotoma ustrelil. Baje je izredno velik. Me veseli. Naj ti bo v lep spomin na ta dan.«	(Se nadaljuje.)
POVEST
Ivan Matičič
Na Razrvanem
(Nadaljevanje.)
»Jezes, pomagajte!« se zgrozi plezalec in malone da ni zdrsnil zopet na tla, kajti od strahu so ga vse moči zapustile. — S strahom so kukali tovariši izza debel, a nihče si ni upal niti kihniti, kaj še, da bi šel na pomoč in se spoprijemal z medvedko. Pomagaj si, preljubi bojni tovariš, kakor veš in znaš! Čemu pa plezaš na hojo, ko ti je bilo ukazano, da ostani za deblom, vse drugo bo samo od sebe prišlo.
Medvedka se je z vso jezo vrgla nad plezalca, ki je v zadnjem trenutku povlekel svoje težke cempeti kvišku, da mu jih ni medvedka izpodbila s šapo. Sicer je nji malenkost, preplezati takole deblo, toda Rjavili ne diši ta reč kaj posebno, ker jo je danes nekajkrat že skupila. Razen tega je pa zapazila nekoga za sosednim deblom, ki se ji je zdel mikavnejši.
Zavihti se okrog sosedne hoje in požene stražarja okrog debla, da ne bo tako lesen.
>Jezes, pomagajte!« zakriči napadeni in kar stemni se mu pred očmi od groze. Zdaj je sosed na hoji počival, češ pa bi bil še ti splezal na hojo! Spodnji maha s sekiro tjavendan in se umika, dokler ga medvedka ne potiplje s šapo. Tedaj se zvrne kakor snop in nepremično obleži. Rjavha se s tem milostno zadovolji ter plane k naslednjemu deblu. Obupni klic na pomoč, kakor pri vseh, se ponovi in junak se sesede brez obrambe. Tedaj zagleda nekoga, da pleza na hojo! Nadenj! Ta je pa bolj prožen, seveda, ker je mlajši. Popne se do sredine debla za njim, potem si ga natančneje ogleda, preden si ga privošči. Z močnim zagonom pleza za njim, kakor da jo žeja po krvi žene kvišku. On se v grozi umika, in vpije. Še celo od spodaj se oglašajo svarilni klici. A preden ga zgrabijo šape, se požene na konec veje, skoči v globino in beži, beži, kar ga noge neso. Užaljena se zverina spusti po deblu na tla in zdaj se šele prav razvname. Od debla do debla preganja dvonožce in nemilostno mlati in tuli. Vse Razrvano je ena sama groza in v njeno rjovenje se meša vpitje in kričanje ljudi, ki drugega več ne zmorejo.
Ni pa bila še niti na pol pota, ko plane izza neke skale dvo-nožec, glavar; tisti, ki se ji je bil pred brlogom najbolj drzno stavil po robu in jo useka s sekiro po glavi ter odskoči. Med-
vedka zatuli, se postavi na zadnje noge in gleda po sovražniku. Po močnem udarcu omamljena se ziblje in ne ve, kam naj šavs-ne, pa ji pade dvonožec zopet v hrbet in jo znova useka po glavi.
Rjavka se težko ranjena zamaje, obrača se na zadnjih nogah in se še enkrat vrže nad dvonožca. Toda njeni zamahi so negotovi, njeni obrati vrtoglavi. Pretresljivo rjove in v njenem rjovenju je jok in neizmerna bolečina. Ne more več, omaguje, udarci so bili pretežki. Toda dvonožec še vedno skače okrog nje in neusmiljeno vihti sekiro.
»Ubij jo!« se oglašajo zdajci bojni tovariši in prihajajo izza debel in skal.
Rjavha omahne, ne more več; poražena je, zahrbtno premagana ...
Zdaj planejo od vseh strani nadnjo, da ves svoj bes izlijejo nanjo. Neusmiljeno mlatijo po nji. Ona se zdaj pa zdaj dvigne pa otrese z glavo, da brizgne kri naokoli.
»Kaj pa počenjate?«
Rezek glas udari med nje. Ozrejo se: Tilen stoji tu in jih presunljivo gleda.
Drenuljci so sicer odnehali, ali s prav tako togoto so se vrgli zdaj nadenj.
»Kaj te briga, prekleti graščinski hlapec!«
»Zdaj prideš, kje si bil pa prej, ko nas je mrcina podila tod kakor obsedena!«
»Živali nimate pravice pobijati, pravim,« sd postavi Tilen.
»Kdo ima pa pravico mesariti naše črede?«
»To, to, črede, črede!« — »Dajali boste odgovor!«
»Na, tu imaš odgovor!« in udari Tilna s pestjo po obrazu.
Nekdo oplazi Tilna s kolom po hrbtu. Tilen se pri priči zvije in sesede na kolena. Drenuljci so okusili kri — in zdaj se jim hoče še krvi. V njih nabrana togota mora ven na ta ali oni način. Posebno zdaj, po tej težki zmagi, ko je zverina na tleh, pa naj bi jih še kdo žalil! Ne, žalitve ne prenesejo nobene več.
Medtem se Rjavha s poslednjimi močmi plazi proti brlogu. K ljubim svojim si želi, k mladičem, da še poslednjič objame svoje otroke ...
Kar se ji zavali Rjavs naproti. Ko je zaslišal njen ranjeni glas, se je slednjič le zganil in kar obstal od osupnjenja, ko je zavohal njeno kri. Ona je milo ječala in še stari je sočutno zabrundal.
Prične ji lizati rane in pri tem vedno bolj jezno godrnja. Končno ga zgrabi srd, da plane proti ubijalcem.
Rjavila se ne zmeni za nastali trušč, zanjo je borba končana. Z veliko bolečino se plazi k svojemu zavetju, da bi dosegla ljubljene svoje. Moči ji naglo pojemajo, kri ji odteka, vsak gib ji je neznanska muka. Rjavila milo stoka, glej in mladiča sta spoznala glas matere. Ušesa napenjata pred brlogom pa cvilita in jokata kakor zapuščeni siroti. Slutita, da se je materi nekaj hudega pripetilo, zato se ji kobacata naproti.
Medtem se razvija borba z Rjavsom.
Strahovito razsajajo Drenuljci, cele skale valijo nadenj, kolikor ga ne morejo doseči s kolom in sekiro. Toda Rjavs ne odneha. Daši že okrvavljen se bije na vse strani in na vse krip-lje; on se hoče maščevati za uboj svoje Rjavhe. Ves je že omamljen od udarcev, toda on vrača udarce v dvojni meri, kar doseže, vse podere. Zdaj pa zdaj se kdo ranjen odmika iz bojnega meteža, nihče noče popustiti. Slednjič napravi konec Tilen.
Nenadoma je namreč zagrmelo, tako da je borba v hipu prestala. Tilen je stal z dvignjeno puško. Ni si še povsem opomogel od udarcev, a že se je znova pripravil na borbo, toda to pot na bolj odločno.
»Izgubite se — če ne, vas pobijem!< je kričal in se jim bližal.
Drenuljci, ki so si bili svesti skorajšnje zmage, ne bi hoteli zlepa popustiti, vendar srditi Tilnov izraz jih je opominjal. Spričo njihove popustljivosti je pa zdajci tem srditeje nastopil Rjavs. Imel pa najbrž ni več mnogo volje, ker se je po dveh, treh sunkih naglo umaknil v globanjo.
Tilen se je oddahnil, ko je to videl, verjetno pa so se oddahnili tudi Drenuljci, ker končno le niso bili prepričani, da bi se boj zanje gladko končal. Tilen jih je prav za prav nekako častno rešil iz boja. Zavedli so se pa tudi nekoliko posledic te svoje puntarije. Pričeli so se nekako dobrikati Tilnu in opravičevati svoje dejanje, češ: bili so v silobranu.
Nekateri pa so bili nepomirljivi in bilo jim je glavno, da se ta medvedji zarod do temeljev iztrebi. Splazili so se k brlogu. Tu sta cvilila in javkala mladiča, kobacala se, pa skušala preko skal priti do matere... Ona je namreč še vedno stokala ter umirajoča vabila k sebi svoja dva ljubljenca ... Tu so ju zgrabile trde roke in z njima neusmiljeno udarile ob skale...
Drenuljci so odhajali. Tilen in Lija sta šla po sledi krvi proti brlogu. Tam je ležala mrtva medvedka in Lija se zgrozi nad strašnimi ranami, ki so jih zadale sekire.
Tilen kar naprej gladi medvedko in roka mu drhti od sočutja. Bridko je bilo Tilnu ob izgubi Rjavhe. Saj ona je bila srce na Razrvanem, medtem ko mu je Rjavs glava. Glava je
sicer ostala, ali srce je mrtvo ... Tu pred veliko skalo je zastalo, ni moglo več dalje v toplo zavetje...
Stikajoč za mladičema, sta jih Tilen in Lija našla mrtva.
Bolestno zastoka Tilen in solze se udero obema... Razrva-nega je konec...
»Pojdiva, tu nimava več kaj iskati!«
Tiha sta se vračala, kakor od pogreba. Ko sta šla mimo glo-banje, je Tilen poslušal, potlej pa zavpil: »Rjavs, na, na, Rjavs!«
»Uuu-uu ...«
»Slišiš, kako joka, da, on joka...«
V resnici je bil slišati nekak daljni odmev tugovanja iz doline. »Rjavs dobro ve in razume, kaj se je dogodilo na Razr-vanem,« je tiho govoril Tilen. »Glava je še živa, glava na Razr-vanem, srce pa je onemelo ...«
Anton Debeljak
Kužek in orel
(Solčavska prigoda.)
Savinjske Alpe je svoj čas ovladal orel,
Premnoge skalpe zajcem je raztvoril, no tudi kmetu vrhu brd bil cesto gost je trd.
Kraljevski ptič jemal je zase desetino, prišel po janjčka, kozka, prasetino.
Posebno še na kurji dvor se rad je spustil kakor nor.
Tako višavski knez nekoč obišče »Kneza«, popade psa, ki tam okrog opreza, ga nese s kremplji na drevo, da z njim uteši si črevo.
Baš orel hoče za obed si plen zaklati, ko ta prezre mu vrat, na tla ga sklati, a sam predivni. prepeljuh na jelki laja — ptič j el u h.
Opomba. Prepet juh = golob, ki rad druge golobe z doma zvabi in drugam prepelje; klatež. — Jel uh = čudovita ptica, za Pohorje omenjena v Novicah. Ker živa na jeli? Češka bajka govori o hylu (hejlu), ki pozimi zmrzne; ko se spomladi otaja, mu zdržema vro pesmi iz kljuna. — Je kaj soroden ruski izraz oluh (neroda) ?
Nekaj resnih besed o današnjem stanju lovišča Gameljne—Rašica. Kot dober poznavalec tukajšnjega lovišča, sem si vzel precej časa, da bi ugotovil njegovo dejansko stanje. Po svoji dolgoletni lovski praksi sem dognal, da je to lovišče prav tako potrebno smotrne obnove, kakor jo je potrebna najbližja požgana vas Rašica. Kakor se načrtno izpopolnjuje naše gospodarstvo po novih načelih, prav tako je potrebno, da se načrtno izboljšajo naša lovišča, ki jih je okupator vsa leta vojne samo izkoriščal. Njemu pa so prav uspešno pomagale roparice, za katere se ni nihče brigal. Poleg vsega tega so se v prvem letu svobode masovno izdajala lovska dovoljenja. Tako so imeli priložnost, da so se med lovske tovariše vrinili taki, ki so se brezčutno okoriščali s temi častnimi dovoljenji. Tudi ti škodljivci so mnogo pripomogli k opustošenju naših lovišč. Nerazumevanje za lov in divjad je bilo spočetka tudi med pripadniki posameznih vojaških enot. Prepričan sem, da se bodo v bodoče izdajala
lovska dovoljenja res samo lovcem, ki bodo z ljubeznijo in lovskim čutom do divjadi gojili to nadvse lepo razvedrilo, ki je hkrati del narodnega premoženja, katerega je treba dvigniti na pravo stopnjo.
Opozarjam vse lovske tovariše, ki se zanimajo za lovišče Gameljne—Rašica, da je tu nujna potreba nekaj let žlahtno divjad z vso skrbnostjo gojiti, ne pa loviti. Predvsem velja to za srnjad. Na mojih zadnjih lovskih sprehodih sem imel redko priliko videti ta okras naših gozdov. Nič manj redki so zajci, da o fazanih, jerebih in jerebicah sploh ne govorim.
Prav tako nujno je, da oblastvo to lovsko vprašanje kar najhitreje reši. Kajti roparice ne gospodarijo samo po gozdovih, temveč že pridno zahajajo v vasi, kjer povzročajo kurjerej-cem prav občutno škodo.
Koderman Anton,
Sp. Gameljne 29, p. Št. Vid n. L j.
Pogoni na divje svinje v Postojnski loži. Ponovili smo lov v nedeljo 31. III. v isti bosti. Dan je bil krasen, družba
obilna. Lova se je udeležil tudi višji častnik zavezniške armade s svojim spremstvom. Tem prijetneje je bilo, ker se je vsa narava počela oživljati pod toplimi žarki pomladanskega sonca. Dobrodejno je tudi nas ogrevalo sonce na čakališčih.
V prvem pogonu je padla 2 letna svinja, težka 82 kg. Pri drugem pogonu je podlegla samo — lisica. V zadnjem pogonu pa nas je napadel .trop šestih divjih svinj. Na njihovo srečo so jo ubrale večinoma na stojišča novopečenih lovcev, ki so bili prvič v takih borbah. Zato ni čudno, ako so jim roke in noge odrevenele ob pogledu na te pošasti. Čreda je šla mimo devetih strelcev, ki so ponajveč streljali kar za strah. Uspeh je bil: mlada svinja lanskega legla, trije prašiči ranjeni. Težko ranjenega merjasca, ker nismo imeli za tak lov primernih psov, so drugi dan pobrali vaščani in se z njim pogostili.
Pri pogonih so gonjači našli v dveh zankah okostje srnjakov z lepo razvitim rogovjem šesterakov. Istotako nam je prišel pri drugem pogonu najboljši pes v zanko, ki je bila nastavljena za srne. Ob rahlem sunku se zanka sproži in upognjeno drevo skoči kvišku v prvotno raščo in tako potegne žrtev v zanki od tal. Izgubili bi bili psa, da ga ni slučajno videl gonjač in ga rešil. Take zanke so nevarne tudi ljudem in živini. Prekleti zankarji! Dveletna svinja je imela 6 popolnoma donošenih odlakanih prašičkov, 5 žeskega, 1 moškega spola. Ta bi gotovo povrgla v 8 dneh. Bila je vsled ugodne zame še precej debela in je imela prst debelo slanino pod kožo. Okusno meso smo razdelili med udeležence lova, katerim je dobro teknilo.
S. K.
Kako je lovski čuvaj lovil kune. Naš
lovski čuvaj D. J. je dober tovariš, pa še boljši lovec. Precej dobro obvlada tudi lovsko latinščino. Svojo hišo ima na meji med šentjurskim in trbovskim loviščem.
Leta 1940 o božiču, ko je fašizem že razprostiral svoje zverinske kremplje po vsem svetu, smo bili Štjurčami še vedno veseli, kakor običajno. Saj smo vsi, ne samo lovci, ampak tudi nelovci tesno povezani z naravo, z našim zelenim gozdom, ki nam je nudil zadnja štiri leta toliko lepih doživljajev in, ki je bil tudi španskim borcem za resnično svobodo najzvestejši zaveznik.
Tisto leto smo lovili razmeroma malo. Neko nedeljo smo bili na lovu za zajci v kapeljskih gozdovih. Bilo je tega dne tako mrzlo, da je enemu tovarišev zamrznila dobro namazana puška in ni mogel ubiti lisjaka, ki mu je prišel čisto na blizu. Lova se je udeležil tudi naš zvesti lovski čuvaj D. J., ki je lovec že od 1916. leta in je uplenil že 12 kun zlatic, od teh pa dve na istem drevesu. Ta dan nismo dolgo lovili, ker vsiled mraza tudi psi niso imeli prave volje. Dan je bil že kratek in ob treh popoldne smo se znašli vsi lovci pri tovarišu predsedniku, ki nas je vsled slabega uspeha še bolje sprejel ko običajno. Naš uspeh smo zalili z dobro domačo kapljico. Proti polnoči se dvigne naš tovariš D. J. in odide kar po francosko, saj ima do doma še uro in pol. Že je prehodil tričetrt poti, ko zagleda preko poti usmerjeno kunino sled. Noč je bila sicer čarobno lepa, toda tovariš D. J. kot star prebrisan lisjak, skoči k sosedu Puberju, ga naprosi za vetrno svetilko in odide s to lučjo kar po ku-nini sledi. Sled je peljala dve sto metrov v hrib in nato v smrečje, kjer jo je izgubil. Malo se mu je že dremalo, pa kune ni hotel pustiti, kajti njemu še ni ušla nobena. Nenadoma zagleda sled v drevo. Postavi luč k drevesu, sam pa jo mahne domov k ženi, ki ga je kot vedno z veseljem pričakovala, saj lovca ima vse rado. Ženi je naročil, naj ga ob svitu zbudi. Na vse zgodaj je vstal, vzel puško in šel na kunino sled do luči, ki je še vedno gorela in svetila kuni. Kuna se je luči bala in si ni upala skočiti z drevesa, ali iti po drev-
ju naprej ter ga je tako lepo čakala. Ponoči pa je požrla veverico, rep pa spustila na tia. Tovariš D. J. jo je z dobrim strelom brž sklatil z drevesa ter iz veseljem nesel proti domu.
Naš zvesti D. J., ki čuva gozdove dan in noč, je n. pr. ulovil kuno tudi tako, da je prej živo držal, potem šele ustrelil. Vračal se je z dela domov in našel sled do preperelega štora. Skočil je domov po puško in sina, ki je vzel motiko, da bi jo izkopal. Ko sin koplje, pazi oče pri odprtini s suknjičem, da bi ujel živo. Res jo ujame, a kuna ga ugrizne, da vrže vse iz rok, pograbi puško in jo ustreli.
Neko drugo zimo je imel podoben primer. Dve kuni, samec in samica, sta bili pod polomljeno smreko. Ena mu uide, druga pa jame kopati pod snegom rov. Pa jo je prehitro opazil čuvaj in naredil z njo zapik.
Naš tovariš D. J. je pač lovec z dušo in telesom. Dobro se je z njim poznati, saj on ti ne postreže samo z živahno lovsko besedo, ampak tudi s kozarcem onega izza zida.
Šmit Ivan, stud. iur.,
Sv. Jurij ob Taboru.
Moja Liza. Že v zgodnji mladosti so naši rejenki zahrbtneži ubili mater in tako je po čudnem naključju prišla v našo družino. Že prve dni smo ji na slovesen način pridjali ime »Lizika« in jo lepo negovali in vzgajali. Od početka je bila vsa zbegana in je žalovala za materjo, a kmalu se je privadila nove okolice in mene posebno upoštevala, tako sva postala neraz-družljiva prijatelja. »Liza« je rastla, zgubila vse znake otroka in postala res brhko, čedno — dekle, kar je še danes, in tako je hotelo, da je iz prijateljstva vzplamtela na mojo starost ta prešmentana ljubezen, da drug brez drugega ne moreva več biti — —?
Seveda je v družini nastalo lahko ljubosumnje in često moramo slišati: »Liza lahko vse naredi, čeravno je najlepši že cvetoči grm obtrgala.« Tako je pač, če je ljubezen pod zaščito!
Iz dnevnika bi še lahko posnel, da je zjutraj, ko »Liza« vstane, telovadba po gotovi metodi, skakanje, hoja po stopnicah, vzpenjanje itd. Za tem pride telesno čiščenje od možic do glave, po takšni proceduri pa vedno izdatnejši zajtrk. Seveda bi naši sirotki še s kakšnim posebkom postregel, pa saj veste, da so težave z živilskimi nakaz-
nicami. Včasih se mi posreči, da ulovim kakšen poboljšek. Če naju pa zaloti kdo od domačih, je seveda ogenj v strehi in Liza žalostno gleda, če se nad mano razgrinja vihar. Pa ljubezen vse pretrpi — — —1
Tudi Liza mora marsikrat kako pikro slišati, posebno če pride v kuhinjo in niso možice osnažene kakor je to v navadi. Takrat seveda pomagam, da ni prehudo, in za plačilo je vedno lep, zaupljiv pogled iz bistrih »očk«. Pri hrani Liza ni ravno izbirčna, pač pa snažna v vseh ozirih. Pije le čisto in najrajši tekočo vodo; če je posoda zanemarjena ali ima duh, jo kratkomalo z možico preobrne. Kaj pa mi? Če je vino ali bodisi kar koli, da le malo po alkoholu diši, vse popijemo. Zato pa je tudi zdravje vedno na kocki.
Kakor nežni spol vobče, je tudi Liza zelo radovedna, drugače pa plašljiva.
Če čuti zaščitnika v bližini, je pa pogumna ter pokaže svoj ponos in tudi moč. Če jo pokličem, se nežno oglasi in priskaklja, da se malo posrčkava. Sedaj bo težko zimsko odelo zamenjala s poletnim in kmalu se bo pokazala v mikaven čaru in krasoti.
Tako je sedaj stanje z nama. Seveda se Liza zaveda svoje mladosti, pa tudi lepote, in ni izključeno, da si bo poželela pravega in mladega ženina in mene zapustila. Slovo bo težko in mogoče rosno oko. Toda zavedam se, da mladost terja svoje. Želel bi le, da jo ne ujamejo v zanke ali drugače ne mučijo. Meni in prijateljem narave pa naj ostane slika v spomin na mojo srnico »LizoV Fr. G., Trbovlje.
_______Društvene Testi______________
Izvleček iz zapisnika seje širšega odbora Zveze lovskih društev v Ljubljani, dne 19. maja 1946.
Od 14 L. d. je bilo zastopanih 12.
Poslevodeči predsednik tov. dr. Janko Lavrič poroča, da je 15. II. t. I. odstopil dotedanji predsednik in da je bil sporazumno s predsednikom tov. B. Pogačnikom, ki je stalno v Mariboru, in ožjim odborom Zveze, poverjen s posli predsednika. Isto tako je zavoljo preselitve odložil tov. nadsvetnik Mladič funkcijo blagajnika in tajnika, pa je prevzel posle ravnatelj tov. Ivan Zupan, ki je v tej strdki veščak.
Poročilo o sestanku Lovskega saveza FNRJ je v 5. številki »Lovca«.
Zvezni tajnik poroča, da so prve številke »Lovca« pošle in da se razmotriva vprašanje ponatisa. Hkrati poda blagajniško poročilo: ročna blagajna in Poštna hranilnica sta 18. V. izkazovali 6080.25 din, naložbe v denarnih zavodih pa 293.370.— din, skupaj 299.450.25 din.
Na seji je bil načrt osnutka za okvirni lovski zakon FNRJ nekoliko izpopolnjen zlasti s predlogom, da bi zapriseženi lovski čuvaji uživali pri izvrševanju svoje službe zaščito javnih organov in naj bi pri legitimiranju sumljivih oseb v lovišču imeli enake pravice ka-
kor Narodna milica ter da bi se krivo-lovstvo kaznovalo enako kakor tatvina.
Tudi o načrtu za pravila »Zveznega lovskega saveza« FNRJ je odbor podal svoje dopolnitvene predloge s težnjo, da naj bo Osrednja zveza predvsem reprezentativni organ in posrednik med republiškimi lovskimi zvezami.
Pri preučevanju osnutka za lovsko organizacijo in lovski zakon LRS je bila najživahnejša razprava o vprašanju lovskih gostov in njihovo članstvo v lovskih družinah. Končno se je sklenilo, da naj določba v osnutku ostane nespremenjena in naj praksa pokaže, če bo treba izpremembe, ker to vprašanje bistveno posega v zgradbo nove lovske organizacije.
Vsi člani odbora se tudi strinjajo z mnenjem predsednika, da bodo morali vsi novi člani iti prej skozi strokovno vejališče lovske organizacije in politično sito oblastva; kajti doseči hočemo to, da bo članska izkaznica že neka legitimacija za podelitev orožnega lista in lovske karte. Zato se soglasno sklene, da se pri vseh društvih, podobno kakor imata to že Maribor in Ljubljana, uvedejo prijavne pole v treh izvodih. Zvezni odbor je nadalje sklenil, naj se čimprej poživi in reorganizira lovska zadruga, ki bo prevzela vso gospodarsko stran lovske organizacije, ikar se tiče materialnih nabavk in razdeljevanja (orožje, municija, lovski pribor, blago za lovske kroje in podobno). Vsak član družine naj postane avtomatično član lovske zadruge z deležem 100 din in vpisnino 50 din, kar plača v treh obrokih.
Odbor naroči, da se za nezgodno in jamstveno zavarovanje lovcev dobijo ponudbe vseh zavarovalnih zavodov.
Končno se sklene, da Zveza pošlje Predsedstvu vlade LRS, ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo LRS in Pre-zidiju Nar. osvobod. sveta v Ljubljani resolucijo, da bi se osnutek novega lovskega zakona in lovske organizacije v interesu lova čimprej uveljavil, kar bi naredilo konec sedanji anarhiji.
LOVSKA STRELSKA DRUŽINA
Prešli so časi, minula je vojna in svetovno klanje ljudi. Ruševine domov. ruševine naše prekrasne zemlje, znak fašističnega nasilja, vpijejo po pridnih delovnih rokah. Tisoč, sto tisoč rok se je zganilo kakor gigantski stroj in je zaoralo v ledino novega življenja. Tudi lovstvo se je znašlo tam, kjer se obnavlja in gradi. Lovci smo razumeli dih močne volje po novem družabnem življenju, zavihali smo si rokave in začeli graditi. Vse to je prišlo samo po sebi umevno in kaj bi ne, saj je vendar bila potreba, ustvariti novo družabno življenje lovcev, tovarišev istih idealov in ciljev. Prav nič se ne čudim, ko mi je nekega jesenskega dne rekel stari lovski tovariš B.: »Tovariš, pridi tudi ti! Iz razvalin bomo dvignili stari Lovsko-strelski klub, obnovili ga bomo, predrugačili in mu dali pečat sedanjosti.« Prišel sem, z menoj še drugi in sprva nas ni bilo dosti, vendar toliko, da smo postavili začasni odbor s predsednikom. Bilo je vse potrebno urejeno, tako da nam je oblastvo dovolilo delovanje. Ta lovski strelski klub je imel že v samem začetku srečno roko. Izbrali smo izmed tovarišev predsednika, ki bi si ga zaradi njegovega jeklenega značaja, močne volje po novem življenju in pravega lovskega tovarištva, umnega in pravičnega lovca z neštevilnimi drugimi vrlinami prav gotovo želela vsaka lovska družina za svojega vodnika^ Ribničan je naš predsednik in prav nič ne skriva, da je od ondod, kjer delajo najboljše lesene žlice. Lesenih žlic pa on ni delal in jih najbrž tudi ne zna, temveč je v Ribnici svoj čas vrtil paragrafe. Ko je pa izbruhnila vojna in začel okupator svoj krvavi ples v znamenju sekirice, je pustil paragrafarsko delavnico in jo popihal z vso rodbino od najmlajšega do najstarejšega v Veliko goro med partizane. Kako je bilo tam, vam sam gotovo rad pove, če ga vprašate.
Ta naš predsednik tov. dr. Lavrič Janko je kar v začetku dejal: »Tovariši, mnenja sem, da bo pravilno, če prekrstimo svoj klub in ga imenujemo od sedaj naprej Lovska strelska družina.« Umevno, da je bil predlog tovariša predsednika z odobravanjem sprejet in dan oblasti v odobritev, kar je brez ugovora tudi storila. Tako se je rodila prva Lovska družina v Ljubljani z vsemi predpisi, ki so sedaj navedeni v lovskem osnutku za lovske družine. Ker pa ima ta naša Lovska družina tudi namen, svoje člane vež-bati v lovskem streljanju, ji je pritaknjen pridevek »strelska«.
En večer v tednu je naš. Pravi lovski večer je to in če je le mogoče, se odtrgamo od dela in se zberemo k nadvse prijetnemu sestanku. Rešetamo lovske zadeve in vse, kar je za lovstvo važnega in nujnega. Marsikatera dobra lovska pade. Tudi v lovski mrzlici družina ne pozabi pomembnih dni, ki se ne tičejo samo nas lovcev, temveč vseh nas Slovencev. Tako smo imeli v počastitev našega velikega mojstra Prešerna »Prešernov večer«. Tudi dan zmage in druge pomembne dneve smo praznovali. Skratka, družina je na tekočem in se zaveda, kakšne dolžnosti ima. Ko pa bomo imeli lovišče, smo uverjeni, da bo to lovišče vzor lovcem in kažipot k cilju, kakršnega si vsak pošten lovec želi.
S. J.
Kinološke vesti____________
Smotra in tekma psov ptičarjev v Ljubljani (ocena psov po delu). Tekma sama ni bila v smislu pravil — pomladanska vzrejna tekma, katere se smejo udeležiti samo psi, poleženi v preteklem letu — torej psi v prvem polju — temveč združena s hor de concours ne glede na starost. Pripustili so se tudi psi neznanega porekla — če so na predhodni smotri dosegli telesno oceno najmanj prav dobro.
Vreme za tekmo, posebno za presojo nosu, je bilo ugodno — le vetra je bilo precej.
Zaradi pomanjkanja jerebic — glavne in za mene edine divjadi, na kateri se nos ptičarja pravilno oceni — je bila ocena in presoja psov izredno otežkočena in so se morali sodniki posluževati tudi zajčjega sledu, da so si ustvarili vsaj približno sliko o kakovosti nosu nekaterih psov, ki na jerebice ali divjad sploh niso prišli. Zaradi tega je odpadla ocenitev po točkah in smo pse ocenili z ozirom na splošen vtis pri delu in po zasnovi.
Kot prve omenim mladiče iz psarne »Gaberška«. Psi so prišli na tekmo stari 8 in pol meseca. Večina njih še ni bila v lovišču in divjadi sploh še ni poznala. Take pse je pravilno oceniti nemogoče. Vodnikom svetujem, da jih pridno in vztrajno vodijo na polja in v gozd, da bodo psički sploh vedeli, da je na polju tudi kakšna jerebica ali zajec in ne samo škrjan-ček ali miš. Vsekakor pa so psi vredni skrbnega vodstva, ker kažejo, da bodo dobri lovski tovariši, če ne letos, pa drugo leto. Vzreditelj je napravil dve pogreški: za precej nizko psico je izbral neprimernega plemenjaka-niz-kega psa in psici je pustil preveč mladičev, ki so vsled premalo kvalitetne hrane v prvi mladosti telesno zaostali.
Sledita pes in psica iz psarne »Cem-šenik«. Oba sta pokazala lepo, temperamentno in vztrajno iskanje z visokim nosom in sploh lepe manire dobro zasnovanega ptičarja. Psica še ni v rokah mladega, toda ambicioznega vodnika, pač pa pes; vendar svetujem ne pretiravati in tako psu vzeti voljo do dela, temveč si jo samo podrediti!
Od starejših, vendar še ne izvežba-nih psov sta tekmovala brat in sestra Bodo in Bonie, katerih mati je psica s fenomenalnim nosom — Sonja v. Fuchspass JRP 93 B JUP 5. Ker sem avtor teh vrstic vzreditelj, lastnik in vodnik prvega, podajam mnenje sodnikov dr. Lovrenčiča, D. Klobučarja in J. Kodra: »Zelo temperamenten pes s hitrim, vztrajnim in načrtnim iskanjem, izvrstnega nosu, z lepo stojo
in natezanjem ter izvrstno zasnovo za delo po sledu. Ubogljivost prav dobra. Bonie ne zaostaja mnogo za svojim bratom, vendar je bila psica na polju premalo vodena.«
Silva-Pobreška je temperamentna psica z lepim, vztrajnim in hitrim iskanjem; glede nosu si pa sodniki niso na jasnem, ker ni imela prilike kakovost nosa pokazati. Psica bi morala biti bolj v rokah svojega vodnika.
Tip — po zasnovi in obliki izvrsten pes — za bodočnost naše lovske kinologije velikega pomena. Želeti bi bilo, da bi dobili od njega in ustrezne psice potomce, ker bi bila škoda, če bi se kri »Gazelle Schornbusch« in »Mir Siidwest« za nas izgubila.
Arab — dobro voden in dresiran ptičar — izvrstne zasnove, z lepim, mirnim in načrtnim iskanjem, prav dobro v rokah svojega vodnika, kateremu čestitam k uspehu. Pes, sin »Jupp Canon Ortneškega«, je visoko kvaliteten po zasnovi in popoln v dresuri.
Psica M. Turka ni imela prilike, da bi pokazala kakovost nosu — vidi se ji pa, da je dosti lovila — ima mirno, načrtno iskanje z visokim nosom in naredi vtis dobro zasnovane psice. Dokončna ocena ni mogoča, ker ni prišla na jerebice.
Omenim še Cocker-spanielko Najno — ki se na polju, kjer je bila premalo vodena — kar tudi ni njena domena — ni znašla. Razočarala pa me je na svežem zajčjem sledu, kjer je pokazala premalo zanimanja.
Tekma je bila lep uspeh Društva ljubiteljev ptičarjev, da smo videli, kaj imamo in da vemo, kako bo treba gojiti, da bomo to, kar imamo, kvalitativno obdržali. Pasji material je bil dober, v nekaterih primerih celo izvrsten. Vodniki se bodo pa morali bolj potruditi, če bodo hoteli ustvariti iz svojih psov dobre, uporabne lovske tovariše. Vzrediteljem svetujem, da se zaradi vzreje obračajo na društvo pri izbiri plemenjaka.
Bogdan Sežun, sodnik.
Ing. Mirko Šušteršič
Gozd in divjad
I.
Gozdarju lovcu ali, če hočete, lovcu gozdarju je oboje pri srcu. Zase si težko predstavljam gozdarja, ki ne bi bil lovec, pa tudi ne lovca, ki bi ne imel smisla in razumevanja za gozd. Vendar je treba razmerje med gozdom in divjadjo pravilno postaviti, zato da je gojitev obojega smiselna. Najti je treba za sožitje gozda z divjadjo ustrezen kompromis, ki ni nobenemu na škodo. Še več, pravilno sožitje dviga vrednost, lepoto in zanimivost narave. Vsak ljubitelj narave ve, kako strahotna samota vlada v gozdovih, kjer manjka divjadi, da ne govorim o nasprotnem, ker mnogih in najlepših vrst divjadi brez gozda sploh ni.
Zato gojitev gozda in divjadi, ne narobe.
Kakor sem že omenil, je gojitev večine divjadi brez gozda, zlasti velike divjadi, domala nemogoča. Saj je ravno gozd njeno prebivališče, njen varen in naraven dom. Gozd ima tudi iz gospodarskih ozirov prvenstvo. Čeprav nam je torej gozd nad vse, vendar ne smemo zavoljo njega divjad zatreti. Ker vemo, da velika divjad (prežvekovalci, rastlinojedi) gozdu pa tudi polju lahko do uničenja škoduje, mora biti stalež divjadi skladen z zahtevami gozdarstva in poljedelstva. Napačno je misliti, da maloštevilna divjad gozdu ne more škodovati. To je mnogo odvisno od oblike in zgradbe gozda. Če je gozd tak, da nudi premalo paše, divjad ogroža vzgojo gozdov s tem, da popase in uniči pomladek, zlasti nasade in tudi okoliško polje. Zato je treba s pravilnim gospodarstvom v gozdu nuditi divjadi kolikor le mogoče ustrezno prehrano, da ostane škoda v znosnih mejah.
Najodpornejšo in najustreznejšo obliko gozdov nudijo mešani sestoji, različne starosti in zgradbe. Pri tem je mešanost razumeti v najširšem pomenu za iglavce in listavce. Prebiralni gozdovi tako v pogledu zavetja kakor prehrane nudijo divjadi največ. Po obliki so to najbolj naravni gozdovi z drevjem vseh debelin in starosti, pa hkrati s čim več vrstami. V takih gozdovih vedno in povsod raste do neke mere tudi drugo gozdno rastlinje, ki je važno za prehrano divjadi. V teh gozdovih je tudi najlaže gojiti in držati posebne drevesne vrste, ki divjadi za prehrano godijo. Pozimi najbolje opažamo, komu gre gospodarstvo v škodo.
Koder so gozdi bolj čisti, nemešani, bolj enomerni, enolični, mora gozdar skrbeti za življenja zmožen podrastek in postranski sestoj. Tako naj bo n. pr. v borovem glavnem sestoju smrekov postranski sestoj — podrastek hkrati vzgojni sestoj, ki varuje rastišče (tla) pred žego in zapleveljenjem pri izkoriščanju glavnega sestoja, in ki sili glavni sestoj k visoki, gladki in ravni vzrasti. Podobno in še boljše je za divjad, če postranski sestoj, podrastek, tvorita bukev in gaber. Čeprav glavni sestoj morda močno sekamo in redčimo, ostaja zarast nezmanjšana, oziroma se zaradi zgornje presvetlitve spodaj bukova gošča veča, tako da ima divjad dobra zaklonišča, je bolj prikrita, teže opazljiva. Tega se divjad tudi zaveda ter je bolj zaupljiva in bolj mirna. To ji je v korist. Po drugi strani je pa v korist gozdu, če je dosti takih goščav, po katerih se divjad bolj porazdeli in razkropi ter tako na posameznih mestih škoda zaradi popaše ni preobčutna.
Podstojnega drevja, ki je sicer brez gospodarske vrednosti, torej ne izsekajmo zgolj zato, da bi bil n. pr. izvoz lesa ali
stelje nekoliko olajšan, da na lahek način dobimo opornike za skladovnice drv, da »povečamo« prirastek glavnega sestoja — ali ker podstojno drevje izčrpava zemljo. Ne pozabimo, da pri čiščenju, izsekanju takega podrastka pod svetlobnim glavnim drevjem (bor, hrast) ter preredkim sestojem senčnega drevja (smreka, bukev, jelka) požene tako bujna trava, večkrat z močno rušo, da odpade vsako postransko izkoriščanje, tla podivjajo, postanejo trda, zbita in sonce jih prežge. Naravni pomladek se ne more prijeti, ker kaliči gozdnega semenja ne morejo doseči zemlje, usahnejo. Mnogokje je bilo tako nepremišljeno početje pogubno predvsem za jelkov pomladek, ki je bil hkrati s »čiščenjem« iztrebljen ali pa je, oropan potrebne zaščite in zasenčenja, shiral v premočni svetlobi in žegi.
Ni pa vsa divjad kakor prežvekovalci v škodo gozdu. Lisica ugonablja miši, jazbec gosenice, kuna zlatica redči šoje in predvsem veverice, ki so uničevalke gozdov, ker jedo popje in semenje. Pri srnjadi je kuna zlatica kar koristna koder ni divje kuretine, ker skrbi za zdrav in krepek rod, čeprav pri tem pospravi nekaj zajcev, ki so sicer škodljivi glodalci. Tudi v pogledu gozdne kuretine, ki zlasti pozimi obira popje, ni zlatogrli kuni od strani gozdarja kaj očitati. Jazbec za korist ne pomeni dosti, ker je pri količkaj znatni razmnožitvi le bolj škodljiv, posebno za mlado divjad in gnezda.
Vsem je znano nevšečno in škodljivo majenje in trganje lubja po jelenjadi. Morda je temu vzrok pomanjkanje vlage (vode), zelene krme ali mineralnih soli. S pokladanjem korenja se ta razvada omili. K zeleni sveži krmi spada tudi zelje, trajne lupine, popje listavcev i. p.
V poljedelske šole bi bilo treba uvesti pouk o gojenju divjadi.
II.
Divjadi je treba preskrbeti pašo.
Za pašo služi vejevje gozdnih dreves z listjem in sadeži, vejevje gozdnega grmovja, trave, zelišča in stebličnice, ki so v gozdu ali jih je treba zarediti. Naravna paša je najboljša. Če ima divjad dovolj ustrezne naravne paše, manj objeda mlado gozdno drevje, zlasti gozdne nasade, pomladek se brez občutne škode razvija in gozd se popravi in obraste. Najboljša zimska paša so enoletni poganjki listavcev. Od iglavcev sta zlasti jelka, ki ima mehkejše igle, in mlada borovina dobra zimska paša.
Če v gozdovih na več krajih izvedemo nekaj preredčenja in letnega čiščenja na zimo, v novembru in še kasneje, je glavno delo za zimsko pašo opravljeno. V tem času poderemo tudi nekaj
jelk in listavcev v ta namen, čeprav jih šele kasneje izdelamo. Za varstvo ptic je zimska sečnja oktober—februar važna zavoljo gnezd, ki se pri letni sečnji neogibno pokončajo. Če ne moremo na zimo posekati nekaj drevja, ga obsekamo, zlasti košato drevje. S tem priskrbimo divjadi z vejami zimsko krmo, debla pa otre-bimo in s tem poboljšamo tehnično uporabnost lesa. Vejevje pripravimo na obhodih, na katere vzamemo priročno sekiro ali žago. Zlasti poderemo drobnejše listavce. Pri redčenju, čiščenju in presvetlitvah pustimo zamorjeni podrastek za pašo. S tem si prihranimo nepotrebno delo in koristimo divjadi v stiskah za hrano. Redčimo in negujmo le glavni sestoj, ki nam z večjim prirastkom da večjo gospodarsko korist. Mlada debla listavcev obrežimo na kratko, to je, veje odstrižemo na 10—20 cm dolžine, da potem odženo, ali pa iz štorov, če smo debla posekali, krepke sočne poganjke, ki služijo za pašo.
Če od junija do konca julija sekamo listavce, napravimo vejnike, to so povezi, butare svežega dračja z listjem. Vejnike na soncu in vetru le malo posušimo, jih postavimo na prostem v kope in s čreslom (lubjem) pokrijemo. Na ta način ostane v sredini listje olivnozeleno do spomladi. Vejnike delajo pri nas S kresanjem, obsekovanjem drevja za drobnico, zlasti za koze. Krmišč ne pokrivajmo s čreslom, ker taka streha vedno zamaka in kvari krmo, da gnije. Če že delamo krmišča, jih dobro po-krijmo z deskami ali krajniki, kar drži več let. Temu delu se pa domala ognemo, če gojimo mešane gozde. Odpornejši so iz gozdnovzgojnega vidika (zoper ujme, mrčes in bolezni), hkrati pa nudijo dovolj paše divjadi, ki jo gojimo, če smo ljubitelji narave, lovci in dovzetni za lepoto.
Divjad ne je listje vsega drevja enako rada. Glede tega bi navedel tale vrstni red: jablana, hruška, hrast, akacija, javor, jerebika, trepetlika, beka, breza, brest, lipa, divji kostanj, bukev, vrba. Malo sta priljubljeni n. pr. siva jelša in pozno cvetoča grozdna češnja (Prunus serotina). Ogiblje pa se divjad za pašo rdeče jelše in češnje (Cerasus). Po krajih in razmerah se vrstni red tudi tukaj izpremeni.
III.
Oglejmo si gozdno drevje glede na prehrano divjadi. V tem pogledu prvači hrast, predvsem z deli, ki rastejo v svetlobi (poganjki, listje, pop je). Za krmo izberemo v prvi vrsti slaborastla rogovilasta, debelovejnata drevesa, ki pri gojitvi gozda itak padejo. Pozabiti ne smemo, da vej, na katerih se drži še suho listje, divjad ne vzame, ker je popje majhno kakor bi
rastlo v senci. Pop je z enoletnimi poganjki in želodom je redilna krma, zlasti za rogovje.
Želod za prezimovanje je treba čim kasneje nabrati in ga samo nekoliko na zraku posušiti, da ne postane kamenotrd. Zmešanega s peskom, šotnim drobirjem ali kopiščno prstjo na-sujemo v kupe ter ga pokrijemo s slamo in prstjo. Lahko pa primerno plast želoda zakopljemo ped globoko v zemljo. Skozi prst moramo narediti odprtine za zračenje. Pozimi si srnjad tako shranjen želod sama odkopava, sami pa si prihranimo včasih prav nevšečno donašanje na krmišča. Podobno se shranjuje tudi kostanj, ki se v šotnem drobirju, zmešan z apnencem in djanim pod streho, najbolje drži. Šotni drobir z apnencem da tudi izvrsten kompost, pa tudi za posipanje gozdnih drevesnic kake 2 cm na debelo zoper plevel, se bolje obnese kakor žaganje.
Shranjevanje sadežev za divjad v zemlji ima slabo stran, da so sadeži izpostavljeni škodi po miših in da pozimi V'febru-arju zemlja zmrzne, da ne moremo vsak čas, kadar je treba, do sadežev in tudi ne divjad. Poleg tega se želod ali kostanj tako shranjena, rada vnameta. Pri tem poudarjam, da moramo suh kostanj brezpogojno zdrobiti, da si divjad ne poškoduje zob, ako nezdrobljen suh kostanj sploh vzame. Svež kostanj je za krmljenje mnogo boljši in se tak ohrani v šotnem drobirju, v kleti.
Bukev daje olja bogat žir, ki ga radi pobirajo ljudje in skoraj vse gozdne živali. Bukovi kaliči so živalim to, kar ljudem beluši. Na splošno je mlado bukovje za rastlinojedo divjad dobra paša. Če v bukovih gozdovih nastanejo luknje v sestoju, vnesemo javor, jesen, rdeči hrast, lipo, akacijo. Tudi gaber, ki je kot varovalen sestoj posebno primeren, ker ne pozebe tako kakor bukev, divjad rada je.
Javor daje priljubljeno pašo v popju, enoletnih poganjkih in semenju. V gorah jelenjad je tudi odpadlo javorjevo listje. Seme gorskega javora je okroglo in se preko zime napne do velikosti lešnika ter tako nudi krepko zeleno hrano. V napetem semenju so namreč že razviti zeleni kaliči.
Za lepšo vzrast porežemo veje tik ob deblu, na »tvornem obroču«. Pri dvojnem vrhu enega odrežemo, in sicer poševno. Vej preko 7 cm debeline ne režimo, ker se rana prepočasi zapira, v les se pa vgnezdijo glive (gniloba). Če javor mislimo v doglednem času posekati, je dobro, če pri vejah pustimo primerne krne, ki ohranijo grčo zeleno, svežo. Tik ob deblu odsekani veji, zlasti močnejši, se grča ne zapre, ne zaraste, pač pa izsuši in tako dobi deblo suhe, črne grče. Pri čiščenju vedno pustimo kak poganjek
ali vsaj pop, ki krepko odžene in nudi za nekaj let zopet pašo. Če nam n. pr. v pomladitvah in mladju ni za trajen obstanek listavcev, jim obsekamo veje na daljše krne, da poganjajo in tako dajejo dobro pašo. Treba je pazno preredčevati, da nam mladje ne poleže ali ga ne potlači sneg. Sicer je pa pravilna in skrbna gojitev gozda stvar gozdarja, kakor je gojitev divjadi lovčeva skrb. Zato naj delata gozdar in lovec složno. Najbolje je, če sta oba poklica v eni roki.
Akacija daje s svojim listjem v nekaterih okoliščinah neprecenljivo pašo. Je nezahtevno drevo, ki raste povsod, le na močvirnih in mokrih tleh ne. Za pašo posadimo 1—2 letne rastline, ne da bi korenine kaj krajšali, močno poševno (ne navpično). Pri saditvi zemljo sprva rahlo pritisnemo, po vrhu pa krepko. Za slaba tla borovih sestojev je akacija najboljša primes. Brez obrezovanja in redčenja ne dobimo lepih debel. Obrša, ki postane pretežka, rada nagne drevo. Odrezane veje so za divjad (jelenjad, srnjad, zajce) odlična zimska krma. Kako rada divjad pojeda akacijo, je dokaz v tem, da treba pri dobrem staležu akacijevo mladje ograditi, sicer ga divjad docela popase in uniči. Semenje dobro služi za pičo fazanom. Podobno je z nagnojem, ki ga je treba za krmo gojiti in varovati.
Trepetliki n e poganjke iz korenin pojeda divjad vse leto. Zajec gloda lubje, srnjad grize popje in vejice pa tudi lubje gloje. Za pašo so zlasti pomembni cvetni popi, katere pa trepetlika dobi šele pri starosti 20—30 let. Ne preganjajmo trepetliko z izsekavanjem, marveč jo samo obsekavajmo. Odrezanih vej ne tlačimo k tlom, zato da v snegu mole iz njega. Trepetlika je važna paša, zlasti za zimo.
Podobno vlogo igra vrba beka. Rada raste v smrekovih, malo svetlejših sestojih. Obsekajmo jo na krne, ki znova poženo. Beka z listjem in lesom gnoji zemljo, korenine jo pa zraven še rahljajo. Cvetje nudi pašo čebelam; šibe z mačicami so za poganice (velikonočne butare).
Mlade breze ter poganjke in popje, zlasti pa mačice starega drevja, divjad rada pojeda. Breza se rada sama zaseje. Sicer pa oberemo seme z drevja in ga sejemo čez zimo. Siva (kosmata) breza uspeva na mokrih, morastastih tleh, medtem ko bela (bradavičasta) breza na suhih tleh. Nikoli ne narobe. Les uporabljajo kolarji in za klopke (špule). Iz brezovih šib delajo metle.
Jerebika je gozdarsko prehodno drevo za mešanje. V smrekovih sestojih se s časom zaduši in zgine. Divjad jo rada pojeda. Zaseje se z raztrosenjem jagod spomladi. Jagode shranimo v šotnem drobirju ali prosto pod streho in so najzdravejša
zimska krma. Ker jerebikovih jagod ni v izobilju, jih šele na spomlad pokladamo — kot zdravilo. V kobuljah nabrane in shranjene jagode so najboljša ptičja hrana. Zato jih gojimo. Nasajamo jih ob potih in jarkih. Na splošno je jerebike pri nas še precej. Iz jagod kuhajo tudi žganje.
Od brestov sta maklen in gorski brest vredna gojitve. Druge vrste so bolj plevel, ki kvarijo gozd. Srnjad pojeda rada popje in poganjke.
Divji kostanj so svoj čas mnogo uporabljali za drevorede in parke. Vejevje in smolnato popje divjad rada grize. Kostanj je jelenjad in srnjad. Če kostanja ne pozna, se nanj privadi šele po dolgem času. Shranjujemo ga kakor želod. Če se kostanj preveč ne izsuši in ne postane trd, ga je treba pred krmljenjem le toliko stisniti, da poči trda luščina. Trdega je treba zdrobiti, zmečkati, sicer si divjad poškoduje zobovje. Za krmljenje ga je najbolje raztresti po tleh, kjer ga divjad najraje vzame, zraven se pa navlaži in postane mehkejši.
Poznocvetoča gozdna češnja raste na peščenih tleh in je poldrevo. Pravijo, da divjad njenega listja ne je ali le izjemoma. Zaradi tega je za peščeni svet važna drevesna vrsta, ki zboljšuje tla, pa je varna pred objedanjem.
Koder divjad močno goje, je treba gozdno mladje mnogokrat ograditi. Najboljše so mreže iz 2 mm debele žice z okenci 8 cm na kvadrat, ki se od daleč ne vidijo in ne kvarijo estetike. Pri nas zavoljo skromnega staleža divjadi ograde skoraj ne pridejo v poštev. Zato jih pobliže ne bom opisoval.
Za prehrano divjadi služi tudi iglasto drevje, pozimi zlasti ono z mehkimi iglami, kakor jelka. Divjad objeda in grize predvsem enoletne poganjke, igle in popje. Za zimsko krmo posekamo v jeseni, a ne pred novembrom, slabo razvita, krivenčasta in košata drevesa in tako postopoma in po potrebi skozi vso zimo sproti, da ostanejo sveža. Spomladi moramo podrta debla odrezati in izdelati, oziroma jih spraviti iz gozda, da se ne zaredi lubadar. Pri nas je navadno dovolj listnatega drevja, tako da iglavci pridejo v poštev le bolj v gorskih krajih, kjer goje čiste iglaste gozdove.
T i č j i 1 i m , ki ga je ponekod na gozdnem drevju dovolj, je za divjad, zlasti za srnjad slaščica, kakor za nas pečenka. Pri posekih vrzimo grme tičjega lima v poseko, ne pa v kupe vejevja, kjer divjad ne more do njega. Podobno je z bršlinom.
V sadovnjakih pustimo tičji lini ležati čez zimo pod drevjem — za zajce.	(Konec sledi.)
Viktor Herfort
Lovčev izprehod po muzeju
Ko hodim takole po dvoranah narodnega prirodoslovnega muzeja in vidim tu jelena, tam kozoroga in gamsa, tu zopet divjega petelina, gozdnega jereba, belko itd., mi pridejo na misel današnji časi in naši lovci. Koliko zanimivega zanje je v muzeju, kako velik kos narave v zmanjšani obliki se ti tukaj nudi na ogled; seveda ne živ in ne v pestri okolici kakor na lovu. Vendar pa ti ve tudi muzej mnogo, mnogo povedati. Pod vsako živaljo stoji napis z njenim imenom, z označbo časa in kraja, kdaj in kje je bila dobljena. Često je na njem tudi ime darovalca, večkrat berem na teh listkih imena po večini že umrlih nimrodov.
Mislim, tovariš zelene bratovščine, da mi ne zameriš, če ti malo osvežim spomin na naš muzej, saj ga gotovo že dolgo nisi videl od znotraj. Lovskih predavanj ali sestankov, kjer bi se lovci porazgovorili o negi divjadi in njenih boleznih, zaščiti, krmljenju itd., dasi vedno govorimo, kako važna panoga v narodnem gospodarstvu je lov, ni. Poglejmo malo okrog sebe, poglejmo druge organizacije, kako so agilne in vztrajne! Pri zeleni bratovščini pa tega žal pogrešamo. Enaki pojavi pri njej so le kometni, pa še takrat ne vzbude pravega zanimanja.
Zavozil sem malo na drug tir. No, pa se vrnimo in pojdimo malo po muzeju, čeprav bo kdo rekel, da je tu vse mrtvo in naj se lovec uči spoznavanja živali v naravi. To je gotovo, da je stokrat lepša in poučnejša narava, vendar samo za onega, ki ima za to oči in ušesa. V muzeju pa je vse lepo zbrano, tako blizu skupaj, česar mogoče tam zunaj niti dolga leta nimaš prilike videti. Tu imaš zbrano planinsko, nižinsko in močvirsko favno; ne stane te ne truda, ne denarja in ne časa, če si jo malo ogledaš. Mnoge združbe, kot n. pr. naši »Skalaši«, so izpopolnili svoja predavanja s poseti v narodnem muzeju kljub temu, da so imeli pestra epidiaskopska predavanja. Kaj podobnega bi od lovcev bolj upravičeno zahtevali oz. vsaj pričakovali, če ne drugače, vsaj ob zaključku tečajev, ki so jih imeli svoj čas naši lovci.
Koliko že redkih ali celo izumrlih živali in ptic vidiš v muzeju in koliko je lovcev, ki niso bog ve kako podkovani v živalo-slovju.
Prva, ki bo pritegnila naše zanimanje, ko vstopimo v oddelek zooloških zbirk, bo brez dvoma planinska skupina z ozadjem Jalovca. Na skalnem previsu vidimo dobrega gamsa, kako opreza za divjo kozo, ki počiva niže doli ob krivenčastem ruš ju.
Nekoliko v ozadju opazimo belko v prehodni obleki in v njeni bližini ruš j a planinskega zajca. Tudi prebivalki planinskih predelov, kramparčica in planinska pevka, tu ne manjkata. Kdor se zanima za manjšo favno, opazi tudi planinskega močerada, po razpokah skal pa tudi nekatere zastopnice planinske flore.
K srednjegorski favni bi prištevali drugo skupino, ki predstavlja družino naj večjih tetraonidov v pomladnem okolju. To so vsem lovcem znani divji petelini. Eden se kaže v petju, drugi, ko dvori divjim kokošim.
V tej sobi je razstavljena tudi skupina gorskim lovcem poznanega planinskega plezavčka, nadalje podzemno gnezdo vodomca in gnezdo vodnega kosa. Tudi žoltega kobilarja vidimo ob njegovem umetno spletenem in na veje pripletenem gnezdu. Redkost, ki je tu razstavljena, je posebno plašica ali remec, neke vrste sinica, z njenim gnezdom, katero obeša na konec šibke veje kakega grma. Od močvirnikov imamo na ogled zelenonogo tukalico z njenimi črnimi mladiči in pa kosca z njegovimi zamorčki. Še več drugih bioloških skupin je tu, kakor skupina belorepca, stržka, lastavic in kukavice v taščičinem gnezdu. Tudi skupin manjših sesalcev, zlasti glodalcev tu ne manjka. Tako vidimo tu male in velike voluharje in krte v zemlji.
Celo del našega skoraj izginulega barja, ki počasi prehaja v plodna polja in tako izpodriva močvirsko živano in cvetano, se nam tukaj predstavlja s svojskimi pticami in rastlinami. Ne bo dolgo, ko razen tega spomina na pravo barsko zemljo ne bomo imeli ničesar več. Ne bo več barskih tal tam za Babno gorico okrog Grmeza, Skoraj ne bomo več videli tolikanj značilnih šotnih kopic. Močvirni kolobar ob izvirkih ali oknih pri Iški Loki postaja vse ožji. Le redko bičje še pošumeva v vetru kot skromen spomin na prošle čase. V neskončnost pa drže in se križajo temni jarki, ki so zarezani v črno barsko prst. I ih je v njih tok voda; med gostim rastlinjem še opazi bistro oko tu in tam mirno stoječo ščuko. Po bregeh je vse polno drobnih polžjih lupin, ki so jih nanesle vode. Če hodiš na pomlad čez barje in vidiš, kako žare v večernem soncu grive nizkih borov in debla vitkih belih brez tam v smeri na Podpeč in se zazreš v črne dolge razore, ti je žal lepote našega barja, ki je bilo in ga skoraj ne bo več.
Glej, vsa ta izumirajoča lepota se ti predstavlja v tem malem kosu barske zemlje, ki smo jo postavili v muzej in oteli pozabi. In če je nekoč tam zunaj ne bo več, bo povedla nazaj naš spomin tja pod mogočni, mrki Krim in v mračno tesen Iške. V ospredju vidimo tipično barsko ravan z okni in jarkom, ki na-
stane pri rezanju šote. Jarek sam je obraščen z robido, vresjem in mahom; ob oknih pa stoji bičje. Tam stoji boječi skuril, stoje razne čaplje in mala bobnarica. Na vodi, ki raste in cvete v njej beli lokvanj, se vozi ponirek. Seveda tu ne manjka ne šote ne raznih žab. Ptice kakor da čakajo, kdaj zopet zaveje jug in priplovejo iz daljin na lahnih perutih še nove tovarišice, da še bolj ožive naše barje. Saj ob selitvi je barje najbolj živahno. Zato se tudi ti, lovec, spomni našega muzejskega barja, kadar bo ptičja selitev.
V naslednji veliki dvorani zoološkega oddelka je zbirka jajc vseh vrst ptic. Ta je gotovo za marsikoga privlačna zanimivost in zlasti za lovca poučna.
Tu je zbrana vsa pisana družba ptic in sesalcev od največ jih do najmanjših. Še enkrat vidimo tu vse planinske živali, še bolj popolno zastopane. Poleg gamsa, ruševca, belke, skalno-sive kotorne in planinskega zajca, vidimo še mnogo drugih prebivalcev planin. Marsikdo bi prištel k planinski favni mogoče le še kozoroga, katerega kolonija se nahaja pod Ljubeljem pri Sv. Ani, in morda še planinskega orla, pa bi si mislil: to je vse. Veliko pa je še malih ptic, ki oživljajo naše gore in bi jih lovec prav tako moral poznati.
Dve ptici, ki ju skoraj vsak bolj ali manj pozna in sta značilni za višje predele, sta krokar in kramparica. Nadalje so tu še slegur, puščavec in komatar. Vsi trije spadajo k drozgom in jih imamo v planinah pogosto priliko videti. Posebno komatar j a vidimo često, pa naj bo to v Karavankah ali v obširnih predelih Pohorja in to celo ne daleč od planinskih koč. Komatar se drži ali v rušju, kjer tudi gnezdi, ali pa v gostih smrekah, ki jim veje segajo do tal. Seveda nas hoče speljati proč, čim opazi, da smo v bližini gnezda. Planinskega plezavčka, tega krasnega ptička, sivega kot skala z živordečimi komolci, ki se spušča ko metulj od ene skalne razpoke do druge, kjer išče s svojini tankim, ukrivljenim kljunom ličink in žuželk, smo že omenili. Drugi planinci so še: že omenjena planinska pevka, mala pevka, planinski ščinkavec in snežni strnad, ki je poleti pogost v Alpah. V nižjih planinskih legah prebivajo: mali strnad, gorski škrjanec, krivokljun, lešnikar, ki je doma po Karavankah in Kamniških planinah. Poleti gnezdijo ob planinskih pašnikih cipe, pogorelčki, belorepci in črne taščice. V približno isti višini, t. j. okrog 1500 m živita že tudi divji petelin in gozdni jereb. Redkost, katero hrani naš muzej od tetraoni-dov, sta dva spačka (Tetrao medius Mey.), križanca ruševca in divje kure. Prvi je bil ustreljen na Črni gori pri Mojstrani
1. 1884, drugi v Polhograjskih dolomitih 1.1912. Prvega je podaril Viktor Galle, drugega Franc Klemenc iz Rakovnika pri Medvodah.
Med redke ptice iz rodu tetraonidov spada tudi sadža, ki živi v stepah. Pri nas so dobili le nekaj zastopnic in to: eno na Mengeškem polju 1. 1863, drugo v Prestranku 1. 1908, tretjo v Mirni peči na Dolenjskem 1. 1888. Vse tri meseca junija.
Ko tako prehajamo od planinske k nižinski favni, imamo nešteto vrst in med njimi precej redkih, ki se pri nas pojavijo le tu in tam. Tako n. pr. droplje, velika in mala; nadalje je pri nas že tudi redek skalni golob. Tudi grivarjev je od leta do leta manj, isto tako duplarjev.
Po naših poljih sicer nimamo veliko ptic, razen poljskih jerebic, prepelic, nekaj koscev, pa malo fazanov, ki se pa drže bolj grmovja. Tako smo s temi pticami hitro pri kraju. Pa saj ni čudno! Naša polja imajo med njivami po mejah vedno manj grmovja ali ga pa sploh nič ni. V njem so včasih gnezdile razne penice in rjavi srakoperji, pa tudi jerebice so imele v grmovju po mejah pozimi varna skrivališča pred ujedami. V teh mejah so lovci lahko napravili krmišča s tem, da so nekoliko odmetali sneg in nametali na tako grmovje smrekovih vej, pa je bil prostor za krmišče urejen. Na golih, praznih poljih pa so jerebice izpostavljene na milost in nemilost ujedam, predvsem skobcem in kraguljem. Kjer pa se ti navadijo, pospravijo pozimi docela vse jerebice. Polovijo jih dnevno pet do deset, če jih namreč toliko je. Posebno na Dolenjskem, kjer so ponekod res lepa polja, bi se dalo tako urediti, da bi postala dobra poljska lovišča, če bi le malo za to poskrbeli. To so sicer lepa Lovišča za jerebice, toda nihče jih ne krmi in skobci gospodarijo po njih po svoje. Sam sem videl v snegu raztrgane jerebice in to ob gozdih po grmovju, kamor se zatekajo ob hudih zimah in visokem snegu. Tudi ob skednjih jih ljudje mnogo polove ali pa jih pospravijo »nedolžni« domači muci. Pod kozolci je itak vse prazno. Sicer pa tam zanje sploh ni več varno zaradi zank, ki so prečesto ob njih nastavljene.
Muzejska zbirka ima tudi bogato zbirko ujed in med njimi nekaj redkih kakor je orlovska kanja, koconoga kanja, ki je le naš redki gost s severa; pa se je v zadnjem času spet pojavila v znatnem številu. Tudi ribji orel je pri nas redek in nič manj že skoro ne planinski orel. V zbirki vidimo tudi lep eksemplar gologlavega jastreba, ki je bil ustreljen za manevrov pred nekaj leti v Stopičah pri Novem mestu. Navadne ujede pa so kragulj, skobec, kanja in sršenar. Poslednji je pri nas le od pomladi do
jeseni in je še najmanj nevaren našim pticam, saj ne nosi zastonj imena sršenar. Večinoma živi ob osjih in sršenjih gnezdih, pa pridno pobira celo kače. Tudi kačar je pri nas bolj redek. Gnezdi sem in tja v Kočevskih gozdovih, dalje proti Nanosu, Planini in okolici Starega trga. Poleg omenjenih imamo tu zastopane tudi sokole in sicer pri nas ob spomladanski in jesenski selitvi naj pogostne jšega sokola selca. Tudi ta nam pobira po poljih kaj rad jerebice. Videl sem ga pa že, ko je ujel v jeseni sivo vrano, kar povem v njegov zagovor. Škodljivi za naša nižinska lovišča so ob selitvah lunji vseh vrst. Tedaj jih lahko vidiš, kako letijo čisto nizko nad poljem, dva ali trije lepo v vrsti, da jim jerebica skoraj ne more uiti. Če je ne ujame desni, jo ujame pač levi ali srednji. Popolnoma organiziran lov je to. Pred njimi niso varni niti škrjanci, niti gnezda, ker so jim dobrodošla tudi jajca. V njihovi golši sem že našel cela škrjančeva jajca. To bi bile naše dnevne ujede.	/
Nočnih ujed nimamo toliko in so razen velike uharice naši divjadi dosti manj nevarne. Uharic je pri nas že malo in so tudi z zakonom zaščitene, a ne povsod.
Ptice pevke so v muzejskih zbirkah posebno dobro zastopane. Tu vidimo drozge, škorce, rožaste škorce, katerih domovina so sicer ruske stepe, a so bili ustreljeni pri nas, potem kobilarja, zeleno vrano, ki izgleda kot nekak eksot, in znano kukavico. Precej je vrst penic, sinic in srakoperjev. Redek za naše kraje je mali srakoper. Redka je tudi modra taščica, brkata sinica pa je sploh že izumrla pri nas.
Ni odveč, če lovec pozna tudi naše male krilate prijatelje. Saj gre potem v naravo s povsem drugim zanimanjem, če pozna vsa ta mala, vesela bitja, ki ga pozdravljajo s svojimi ubranimi pesmicami, ko sedi ob poseki na večer ali ob zori in čaka srnjaka. Z daljnogledom jih lahko opazuje, saj ima časa dovolj, in kako je to kratkočasno, k^o gledaš zdaj to, zdaj ono ptico in jo skušaš spoznati po barvi, po značilnih potezah, po glasu. Ko se zabavaš z njimi, skoraj pozabiš, da si prišel prav za prav na srnjaka.	(Sledi konec.)
T. Črn.
Smučarsko tekmovanje za divjimi svinjami
(Doživljaji iz Makedonije izpred vojne)
Sneži že teden dni brez prestanka. Droben sneg spremljajo močni viharji, ki ne dajo miru, da bi se usedel, ko ga že zopet dvignejo in zaneso v drugo zatišje k večji družbi, ki tam leži in bo ležala do meseca maja. Mraz pritiska, da po gozdu poka drevje, da se sliši kakor bi bile vojaške vaje. Vse se je poskrilo kamor se je le moglo. Še divje svinje, ki imajo debelo kožo, v takem kar leže, ne da bi šle na pašo. Volkovi se umaknejo s planin v nižino okoli človeških bivališč.
Moj šef ing. 1 iho J. pa tudi ni mislil, ko mi je poslal vabilo na skupni gozdarski sestanek, da bo ravno na tisti dan, ki mu je napisal datum, najbolj obupno vreme.
Ko gledam skozi okno, si mislim, služba je služba in točnost mora biti. Nataknem pilotsko kapo na glavo, smuči na noge in puško preko rame. Na pragu hiše še rečem ženi, jutri se vidimo, ako bodo divje gosi na Lepencu, ako jih pa ne bo, bom še danes večerjal doma, in se spustim v sneg.
Za prvim ovinkom v zatišju že vidim pred seboj dve ubogi srnici, mater in hčerko. Ko me ugledata, poskusita beg, pa ne gre, ker ju pršič docela zakriva, samo vratova in glavi gledata iz snega kakor iz puha. Stara poskuša naprej, hči skače za njo, ker v celo ni niti za poizkusiti. Da ju pa ne bom preveč mučil, napravim krog in se jima tako izognem. Takoj naprej se srečam z močnim srnjakom, ki mu krasi glavo lepo rogovje, seveda v mahu. Stoji pri bukvi in grize lišaj z debla, da si tako napolni prazni želodec. Ko me ugleda, poskuša tudi on z begom v strmino, a takoj pade nazaj in se spusti v potoček, iz katerega pa ne more ne naprej ne nazaj. Prepustim ga njegovim lastnim močem in nadaljujem pot, kakor da bi ga sploh ne videl.
Ko se prebijem skozi državni gozd in se pričnem spuščati v nižino, tudi sneg ni več tako obupno visok, samo vihar in mraz sta skoraj ista.
Javim se šefu v pisarni, ki se zelo začudi, da sem v takem vremenu sploh prišel. Takoj me predstavi najvišjima oficirjema, ki sta pri komisiji za prevzemanje drv s temle pretiranim slavospevom: »To je moj gozdar Slovenec, ki živi v višini 1500 m in edini, ki se je odzval pozivu; je športnik in lovec, da ga mu v direkciji ni para. Kot lovec strelja zmaje iz oblakov, ima izborne lovske puške, kot turist in smučar ti obrede vse
grebene po Šar-planini.« Takoj mu seže v besedo poročnik, češ, kakor da bi ne bilo drugih športnikov na svetu kakor Slovenci, da prav povsod morajo biti Slovenci prvi, kar pa, da ni res. Sam se nisem mešal, ker mogoče bi bilo, da stoji pred menoj kak novo pečeni prvak v vseh športnih panogah. Namesto mene odgovori z vprašanjem šef, kakšen da sem imel lov pretekli teden. Odgovorim mu, da sem položil dve svinji in kuno, snamem nahrbtnik in mu izročim koline. Šef se zasmeje: »Sedaj boste pa le verjeli, da imate lovca pred seboj, kakor sem vam ga predstavil, ko vidite tu kranjske klobase iz mesa divje svinje.« Takoj sta postala bolj prijazna ter me pričela spraševati o lovu in smučanju. Najbolj ju je zanimalo, kaj počnem z mesom divjih svinj. Povedal sem jima, da delani klobase, salame in da sušim tudi gnjati. Ženi pa ne pustim, da bi se mučila s pitanjem, ker je v gozdu dovolj divjih in pošteno rejenih.
Sedaj sem jaz gledal bolj z viška. In na kraju se dogovorimo, da prideta na lov na divje svinje, tisti poročnik, ki je tako omalovaževal Slovence in nek kapetan. Poročnik mi prične takoj pripovedovati, da je bil na smuških tekmah v Sloveniji in da je odnesel kot zmagovalec par smučk. Kapetan mi pa pove, da je kupil od mojega prednika, ki je bil premeščen na Hrvaško, psa, balkanskega braka »Sokol« po imenu. Pes izborno išče, lepo goni, kadar pa poči prvi strel, jo takoj pobere domov. Sedaj sem dal psa Arnavtu, mu kupil naboje, ter mu velel, naj psa priklene in strelja okoli njega, da se bo pes privadil streljanja. Jaz sem molčal ter mislil svoje o mojem predniku in psu.
Naj povem, zakaj je imel pes strah pred strelom. Ko sem bil na lastno prošnjo premeščen iz pisarne v direkciji na teren, sva. s prejšnjim lastnikom psa nekaj časa skupaj službovala. On je psa puščal, da je po cele dneve preganjal divjad, in to v spomladanskem času, ko divjad potrebuje največ miru. Vedno sem ga opominjal, naj psa priklene, a vse zaman. Nekoč prižene pes vso spehano srno. Nisem se mogel več zdržati; ker pa nisem imel drobnejšega zrna, sem ustrelil po psu s št. 10. Psa ni bilo ves dan domov. Ko je drugi dan prišel, je gospodar opazil, da je pes ves pobit. Preklinjal je ovčarske pse, da so mu ga tako zdelali. Od takrat je bil pes vedno priklenjen, divjad pa je imela zopet mir. Ko je bil premeščen, mi ga je ponujal. Ker pa nikoli nisem bil prijatelj brakov, ga tudi sedaj nisem maral.
Ko končam službeno, se poslovim, češ da moram pogledati za divjimi gosmi. Za Lepenco opazim polno divjih gosi. Nekatere letajo, druge se pasejo po mlakužah; posebno mnogo jih je na toplih vrelcih, ker je trava tam zelena in dosegljiva, ker je voda
stopila sneg. Tukaj je pravi lovski eldorado za divje gosi, race in sploh na ptice selilke, ako je vreme ugodno. Na tisoče in tisoče gosi. Kamor oko okreneš, vidiš verigo divjih gosi. Počasi pričnem pokati po gosakih, ker ti so bolj veliki in stoje vedno na straži. Kadar opazi nevarnost, da znak in takoj se jata dvigne. Med zalezovanjem zapazim dva smučarja, ki se mučita in iščeta prehod preko reke. Vedel sem, da gresta k meni v Šar-planino. Ko se jima približam, ju vprašam, kam sta namenjena. Odgovorita mi, da sta dopotovala iz Beograda in da ju je turistovsko društvo v Skoplju napotilo na Črni kamen h gozdarju, ki ima turistovske sobe. Povedal sem jima, da gozdar stoji pred njima in da ni nocoj namenjen domov, ker je že pozno in snega v planini obilo. Predlagal sem jima, da gremo do vasi Kamenice k tovarišu in dobremu prijatelju Protiču, kjer vem, da bo tudi za n ju dobil prenočišče. Takoj sta bila s predlogom zadovoljna. Ko pridem do Protiča, izročim par gosakov gospe, da napravi skupno večerjo. Turista privlečeta na dan slivovko, ki je bila Protiču vedno najljubša pijača. Protič vzame gusli v roke ter nam zapoje o raznih majicah in junakih. Ko smo šli spat, sem jima svetoval, naj zjutraj malo poležita, ker sta namenjena za dalj časa v planine in se j ima nikamor ne mudi. Sam da bom šel na gosi, ker imam zopet priložnost, da potolčeni stare naboje. Zjutraj sem zarana šel na lov in ni bilo dolgo, ko vprašam nosača, koliko jih ima že v vreči, ker sem videl, da je že polna. Ko jih našteje trinajst in dva racaka, mu dam dve in zaključim lov. Lov na divje gosi sem vedno izvajal s karabinko, ker se jim za šibre težko približaš. S kroglo na 150 do 200 m je pa zelo uspešen lov, ker na to razdaljo drže človeka.
Naprtim si gosi, kolikor jih morem nositi, ostale poklonim in jo mahnemo z novima znancema počasi proti domu. Naslednji dan imamo počitek s tem, da pomagamo ženi čistiti gosi in seveda tudi jesti.
Ko se dobro odpočijemo in se vreme dodobra umiri, kreneva z juristom Radivojem v vznožje Ljubotina in obideva Mali in Veliki Tupan, vse tik za gozdno mejo, da mogoče kje izslediva divje svinje, ker to leto je obilno rodila bukev in svinje so se zadrževale pod starimi bukovimi drevesi na višinah, kjer so imele mir in obilno pašo. Ko pa le nisva našla sledov, sva pričela ukati, da je odmevalo po planinah ter tekmovati iz grebena na greben proti domu, vesela, da imava tako krasno smuko. Ko prideva v bližino doma, naletiva na svinjsko gaz. Po sledovih takoj ugotoviva, da je več svinj in da sva jih z likanjem pregnala. Ker pa je bil sneg preveč globok, niso šle daleč, pač pa
so se v isti gazi vrnile v planino. Takoj skleneva, da greva drugi dan zjutraj nadnje, on kot gonjač, jaz kot strelec. Drugi dan kreneva na pot. Med potjo pa poskuša vaje s smučmi in zlomi smučko. Zato krene domov, da popravi smučko, jaz pa nadaljujem sam po sledovih svinj pot v planino. Pozno popoldne previdno zalezujem, samo veter mi nagaja, ker vleče ravno od mene v smeri sledov. Ko pridem prav do reke Bele vode, vidim, da je tu vse prerito in sledovi se križajo na vse strani. Ravno pomislim, da bi tu morale biti, opazim, kako beže po grebenu, ki jih zdaj zdaj prikrije mojim kroglam. Že imam karabinko pri licu in na muhi najtežjo vodnico. Po strelu se obrne in hiti naravnost proti meni. Ne gledam na njo, ker vem, da se ta že suši v moji sušilnici, pač pa iščem drugo. Samo še hrbet mi kaže zadnja, toda december je bil poprej, kakor sem jo jaz ulovil na muho karabinke. Pogledam za vodnico in vidim, kako ji je dlaka naježena, ji z odprtega rilca prihaja krvava pena ter divje hiti proti meni. Pustim jo na dva metra, ko ji pošljem kroglo v čelo. Takoj se strese in obleži negibna. Ker pa je nisem zmogel, ji spustim kri, jo iztrebim ter pustim na mestu.
Ko potrkam doma na vrata, je bila že trda tema. Ko mi smučar Radivoj odpre, me takoj vpraša po plenu. Povedal sem mu, da imam težko svinjo in zato me skrbi, kako jo bom spravil domov, ko je toliko snega in tako daleč. On je odločil, da gremo vsi trije, čeprav je njegov kolega bolan; bo pa bolj malo nosil. Drugi dan gremo po njo. Jaz se lotim dela okoli svinje, Radivoj pa kuri ogenj in peče »ražnjiče« za vse tri, da bomo bolj krepki pri nošenju.
Z Radivojem se zopet dogovoriva, da greva pogledat za svinjami. Vsaj tako sva naročila doma in da se za kosilo povrneva. Ne daleč od doma se popnem na grebenu na prikladno bukev in z daljnogledom preiščem vso reko za sledovi svinj tam, kjer sem prejšnjo zimo položil najtežjega merjasca v svojem življenju. Ko zapazim gazi, takoj napravim bojni načrt. Tu so doma in nimajo kam, sem zatrjeval Radivoju. Najprej ga pustim na mestu, da počaka, dokler se ne vrnem. Spustim se v reko in obkrožim sledove, da bi me le ne prevarilo. Ko obkrožim, napravim na snegu puščico, znamenje, kje naj Radivoj krene v mladi gozd, da jih požene pred mojo cev. Po vseh navodilih se posloviva in jaz krenem s poti, da se previdno približam jasi, od koder bom obvladal obe pobočji. Na drevju je sren in pobočje poraščeno, da ni nikakega razgleda. Ko pa previdno tiho stopim proti jasi, zapazim nekaj črnega pod polomljeno bukvo in ko bolje ogledujem, vidim, da je več črnih pik. In te črne
pike kar naenkrat skočijo in druga za drugo mi izginjajo iz vida. Namerim enkrat na bežečo črno žival in spustim kroglo iz karabinke, da gre iskat cilj v eno smer, nato v drugo; za tretjo ni bilo več časa. Takoj se spustim v dir, da bi našel mesto, od koder bi videl v nasprotni breg. Ko tako tečem, se skoraj spotaknem na divji svinji, ki ni ležala pač pa sedela in mi pokazala zobovje v obrambo, da bi je ne pohodil. Kar v teku sem ji pognal smrtni strel v glavo na razdaljo enega metra. Videl sem samo, kako ji je omahnila glava in tekel sem naprej. Ko pa ugledam ostalih pet, kako beže v nasprotnem bregu, pomerim na vodnico. Takoj po strelu obstane in druga prevzame vodstvo; pomerim na novo vodnico. Toda ona vodi naprej in tudi prva vodnica gre za njimi. Tako mi izginejo iz vida vse svinje.
Spustim se v reko in tam dobim Borivoja s palico v roki in ves prepaden mi jame pripovedovati, da so nekaj metrov od njega defilirale in je mislil, da je že po njem. Rekel sem mu, da vsaka zver beži pred človekom. Samo enkrat je padlo v glavo staremu merjascu, odkar jih lovim, da je šel zdrav na mene. To je bilo v Dubravski reki, kjer smo lovili brez uspeha. Zato smo šli z našim manipulantom na dom, da se malo odpočijemo. Pričel sem priganjati, da bi šla pogledat na sled, ki sem ga videl prav blizu manipulantovega doma, ko sem šel davi k njim na lov. Nista hotela, pač pa sta pričela pri topli peči igrati karte. Rekel sem jima, da grem sam, ker imam itak smer proti domu. Ko pa krenem iz poti za sledovi, kmalu opazim, kako je svinja rila na izviru studenca. To je bil znak, da v bližini nekje spi. Snamem smuči z nog, puško v roke in pričnem z zalezovanjem. Niti petdeset korakov ne napravim, ko se izpod ležečega bukovega vrha spusti težak merjasec naravnost proti meni. Pomerim mu v čelo in ko puška poči, on naprej v mene, pomerim s še večjo natančnostjo in ko drugič poči, se tudi on prevrne. Ko pogledam proti hiši vidim, da oba lovca-kvartača stojita na pragu. Pokličem ju in še dva delavca, ki sta bila ravno tam in jima rečem, da ga spravijo domov in da ga razdelimo po »slamici«. Meso smo namreč podelili na enake kose in potem vlekli daljše in krajše bilke, ki sem jih razen koncev skrival v pesti. Uplenitelj je po vrhu dobil še kožo, drobovje in trofeje, ako so bile.
Kreneva z Radivojem za svinjami in ko opaziva krvave sledove, pohitiva še bolj v upanju, da katero najdeva. Ko pa le uvidim, da predobro gredo, se z Radivojem vrneva na prva dva strela, kjer ena leži in jo iztrebiva. Prihodnji dan bova pa poiskala ranjeno. Spotoma mi ponudi lovski nož, ker sem ga jaz
Lovec 1046
221
pozabil doma. Ko prideva na mesto, kjer naj bi ležala ubita svinja, je ni nikjer. Očem nisem mogel verjeti, ko je vendar tukaj ležala in sem ji poslal še en strel v glavo in vendar je ni. Ko pa opazim, da je kri in sled po moji gazi, me je jezilo, kdo jo bo nosil iz reke. Radivoju rečeni, naj gre počasi po mojem sledu, sam se bom požuril, da mi ranjena svinja-ne bi šla po potoku predaleč. Na kakšen kilometer poti izstopi iz vode in gre v serpentinah v breg, poraščen z mladim drevjem; kar verjeti nisem mogel, treba je bilo pohiteti, da ne bi prišla v nižino in mi tam sled zamešajo koze, ki jih pasejo nad vasjo. Svinja gre počasi, zdržema naprej. Ko pa zaslišim pred seboj lajanje pastirskili psov, še bolj pohitim in pastir mi pokaže pse, ki so vsi krvavi in mi pove, da je ravnokar šla mimo svinja, ki ji teče kri na hrbtu in na glavi. Še bolj pohitim, da vse teče po meni. Svinja pa skozi vse potoke in največje goščave. To dirko nadaljujem do mraka. Ko pa uvidim, da je svinja krenila nazaj in celo na one sledove ostalih svinj, opustim zasledovanje. Utrujen sem bil tako, da niti hoditi nisem več mogel; obleka, poprej vsa premočena od vročine, je sedaj pričela na meni zmrzovati. To je bilo prvič v mojem življenju, da sem bil popolnoma izčrpan in prepričan, da je konec mojih lovskih pohodov. Ko pokličem Radivoja, misleč da je gotovo že doma, se na moje presenečenje oglasi in celo blizu mene. Ko pride do mene, se začudi in vpraša, kaj mi je, ker sem tak, kakor bi bil vstal iz groba. Povedal sem mu, da sem tako utrujen, da niti domov ne morem. Sklenila sva, da se spustiva v prvo vas v nižino. Ker se nisem mogel niti pripogniti, mi on natakne smučke na noge in spustiva se po poti v vas Kovečevec, naravnost proti prijatelju Ramadama. Poprosim ga za malo koruznega kruha in čaja, ker nisva ves dan nič užila. Ramadani se pa samo smeje in napaja naju s turško kavo ter tolaži, da bo za naju večerja kmalu pripravljena. Šele ko nama postreže z vso izbrano arnavtsko kuhinjsko umetnostjo od fižola, pečene kokoši pa do slaščic, prideva do besede. Ramadam pokliče vse sosede od veselja, da ima obiske. Jurist Radivoj prične razne pogovore o filozofiji in politiki ter o ljubicah. Jaz sem pa zaspal kakor klada do drugega dne. Drugo jutro nadaljujeva z zasledovanjem, tako da jo ravno za kosilo primahava po sledu do doma, ker je svinja šla po gazi tik moje hiše. Pri kosilu se Radivoj norčuje, da sem hotel pobiti vseh šest svinj, pa na konec koncev niti ene nisem. Zgrabim puško in takoj zopet nad njo. Radivoj vpije za menoj, da gre tudi on, a jaz ga ne utegnem čakati. Ko jo zasledim, da je šla zopet po potoku navzgor v planine, vem da daleč ni šla, ker zgoraj je
sneg debel. In res na izvirku mi skoči; a tokrat nima kam, ker je gozd redek in visok. Po dobro pomerjenem strelu se zavali v sneg. Takoj pride Radivoj in smeje pripomni, da je mnogo bolje tako, ker tu je blizu doma, ker sicer bi jo bilo muka nositi, ako bi jo včeraj ustrelil v reki.
Ravno se pogovarjamo doma, da je za enkrat dovolj mesa, čeprav ga bom nekaj poslal v Skoplje in Slovenijo, ko prideta onadva oficirja v spremstvu Arnavtov-lovcev iz Kačanika. Rekel sem jima, da ne vem natanko, kje bi se sedaj zadrževale svinje. Takoj sem zapazil, da mi ne zaupata. Spremljajoči ju Arnavti so takoj pričeli zatrjevati, kje so svinje in tja naj gremo. Odvrnil sem, da je meni vseeno, kamor želijo, fn tako so sklenili, da gredo v nekaj gozdnih oddelkov, kjer je najbolj zaraščeno z mladim drevjem in najgrši teren. Jaz sem bil posebno zadovoljen, ker sem vedel, da bodo svinje za enkrat imele mir, ker jih tam ni. Drugo jutro pridejo še moji prijatelji lovci-Arnavti iz okoliških vasi. Ko pa krenemo na lov, mi oni samo pomežika j o in se smejejo, ker so prav tako dobro vedeli, kje so svinje, kakor jaz, samo da tam, kamor gremo, ni nobene.
Predlagal sem, naj oni krenejo vsi skupaj na določeno mesto in tam naj zakurijo ogenj in se grejejo toliko časa, da prideva midva s poročnikom in javiva, v katerem kraju sva zasledila svinje, da bi jih pozneje skupaj obkrožili in seveda tudi postrelili. Vsi so navdušeno sprejeli moj predlog, češ da jih bova midva s smučmi kmalu zasledila, ker lahko naglo hodiva. Kapetanu, ki ni imel smuči, dam krpi je, tako da je laže šel za utrjenimi Arnavti. S poročnikom sva se skupno podala na pot, jaz naprej, ker sem poznal teren, on za menoj.
Pomislil sem, sedaj si mi prišel, salonski ptiček, v roke. da te naučim smučanja, niti po slovensko ali srbsko, pač pa po lovsko, ne greš po lepo odprtem terenu in je potrebno, da se zvijaš ko jegulja, sicer podiraš drevje ali pa drevje tebe. Da bo pošteno šiban, nisem dvomil.
Tekmovanje se je pričelo skozi najbolj porasle predele, najbolj strme terene. Zdelo se mi je, kakor bi samega vraga lovil, ne pa SArinje. Ko sem videl, da zaostaja, sem vedno počakal, da me je došel vedno ves pokrit s snegom. Pa sem ko j nadaljeval, da se ne bi odpočil, ker bi se lahko prehladil. Ko pa le ni hotelo biti konca tekmovanja, me je že ves raztrgan in utrujen prosil, naj prestaneva z iskanjem svinj, ker bo šel sicer nag domov.
Ko sva prišla do ostale družbe, ki se je prijetno grela pri ognju in kramljala o lovu, vpraša kapetan, če sva zasledila svinje. Poročnik pa mu odgovori, da je on lova do grla sit in da
naj gredo domov, ker on ne bo nikoli več tekmoval s Slovencem, ki gre skozi gozd kakor kača.
Ko sva se pozneje s šefom sestala, mi je smeje pripovedoval, kako se je poročnik pritoževal, češ da sem ga samo mučil, da svinj sploh tam bilo ni. Pripomnil je, da sem ga dobro sparil, tega salonskega leva ...
Dolinar Ivan
Zajčje
O zajcu je toliko zabavnih, poučnih, smešnih in tudi neumnih prigod, da bi lahko popisali in napolnili s tem gradivom nebroj knjig velikega formata. Vsak lovec jih je gotovo nekaj doživel, vsak jih rad pripoveduje svojim tovarišem, pa tudi tistim, ki ga poslušajo le iz obzirnosti, ker nimajo nikakega zanimanja za lov in njegove mike. Gotovo bi imeli mnogi polno torbo lovskih posebnosti, malo pa jili je, ki bi jih stresali v »Lovca«, ker se jim zdi, da niso za objavo, saj so vsakodnevne. Res je eno in drugo. Pa čemu vedno resni obrazi, čeravno so resni časi. Če se hočem razvedriti, vzamem lahko čtivo in bom nato po trdem dnevnem delu lahko zaspal. Včasih se rajši ravnajmo po pesmi: Kdo bi vedno vince (vodo) pil, to ne more biti ...
Dvakrat isto
Oprostite, tovariši, naslovu! Pravijo namreč tudi dubleta. Jaz pa, ki v mirnem času nisem kuhar, imam rajši obaro ko ajmohc (spoštujem ga), rajši pečenjak ko šmorn (spoštujem ga), rajši rezance na juhi ko nudelne na župi — spoštujem litanije sv. tujk in nemčizmov. In razpasla se je grdobija popačenk med narodom in mladina jih moli in kliče na pomoč. Branim se jih, seveda ne ubranim. Plačeval bi gotovo še dandanes kazen po vinarju za vsak nemčizem, za vsako tujko, kakor smo jo plačevali študentje nekdaj. In če si v duplo ustrelil, si pač netopirja ali smrdokavro v duplu zadel in to smrdi.
Že v 11. številki »Lovca« iz leta 1955. sem opisal, kako me je zvodil ranjen zajec na lož zdravega in sem gonil nato zdravega naprej. Isto in vendar ne čisto isto se mi je dogodilo jeseni.
Prav zaželel sem si zajca, zato odidem v majhen gozdiček ob Savinji, kjer je redno kateri ždel. Že po nekaj korakih v gozdu skoči zajec ter se vrže čez rob in po strmem bregu na-
vzdol. Tik pred robom še zagrmim s pušo za njim. Ko pridem na rob, ni zajca seveda nikjer. Na streln ni bilo dlake. Ko pa preiščem v približni smeri sled za zajcem po tleh, prekritih z listjem, najdem po kakšnih dvajsetih metrih krvav sled. (Po listju in travi je sleditev prav težka.) Krvav sled me je vodil po bič j n, močvirju in grmovju za nasip Savinje v prav gosto šibovje. Ker sem pričakoval, da bo zajec kmalu počival in najbrž v tem šibovju. sem sled zapustil ter stopil največ deset metrov proč na nasip, da od tam pogledam, kje bi zajec čepel. Takoj, ko sem prišel na nasip ter pogledal v smeri, kjer sem zajca pričakoval, sem ga že tudi zagledal, da čepi med šibovjem.
V	tem pa je zajec že tudi skočil, pa po nekaj skokih in po hitro oddanem strelu tudi obležal.
Bil sem radoveden, kako je njegova začasna postelj krvava.
V	svoje začudenje pa sem našel, da si je lož celo malo in na videz čisto sveže napraskal. O krvi ni bilo sledu in tudi po-skušnja z belim robcem je bila brezuspešna. Odkimaval sem, pa v dvomu le še razgrebal šibovje, da bi le našel kje krvavi sled. Toda zajcu so se rane oči vidno zaprle. Šel sem v smeri nasipa, koder naj bi šel tudi zajec. Pri tem sem spodil kljunača. Pričakoval sem tu več črnookih ptic, pa sem vtaknil v eno cev naboj s šibrami št. 10. Ker pa je bilo prav gosto grmovje, nisem hotel imeti puške napete. Že po nekaj korakih se zmotovili iz šibovja zajec. Da zavarovana puška ne strelja, me je hitro poučila, in da zajec šibre št. 10 na 30 m v zadnji plati prav mirno nese, sem dobil kot drugi pouk. Saj jo je brez vsakega krvavega sledu ubiral čez polja v varnejše gozdnate griče. Malo tobaka za nosljan j e bi mi tedaj prav prišlo in obrnil sem se nazaj v gozdiček. Ko sem prehodil že skoraj ves z gozdom zarasel predel. zapazim čudno rdeče rjav odpadel list. Gromska strela! Moj ranjeni zajec! Da bi stanje natančno ugotovil, odbrzim po krvavem sledu nazaj in tedaj šele sem spoznal, kako me je zajec zvodil. Komaj nekaj metrov od čepečega zdravega zajca se je obrnil po svoji sledi nazaj, ostro odskočil na naši]), nato pa jo je odkuril na drugem koncu gozdiča čez polje v više ležeče gozdove.
Ne mislite, da sem se s tem dejstvom zadovoljil! Še drugi dan sem se šel prepričat, če le ni omagal kje ob potočku, kar na smrt ranjeni zajec rad napravi. Oči vi d no pa je bil tudi ta — kakor tisti pred leti — še življenja zmožen. Naj me kdo ne zafrkne, češ v pičli pol uri streljati po treh zajcih, pa samo enega pobrati — nak! Daj še ti, če se ti bo posrečilo.
Štiri in dvajset strelov težak zajec
Kar dobre volje smo se vračali proti zadnjemu pogonu — gostilni. Pešpot je dovoljevala le gosji red. Nemarnost lovcev, da ne oprčijo cuckov po končanem lovu, je že kar ustaljena. Saj so psi dovolj ugnani, nikamor več ne bodo šli, je odgovor na opomin, naj pse navežejo, ko prehajajo skozi lovišče.
Na gladkem travniškem pobočju, dve sto metrov pred in nad nami, prižene pes zajca iz gozda po travniku navzdol. Zapeljiva reč to! Vsa gosja vrsta obstane kakor na povelje. Proti vsem pravilom, prvi lovec baše puško. Če ti, še jaz in tretji in četrti tudi. (Puške smo obdržali mirno le trije zadnji.) Zajec prihaja poševno navzdol ter je že pod prvim lovcem v razdalji kakih sedemdeset metrov. Prvemu lovcu ni dala kri miru, pa pihne vkljub preveliki razdalji za zajcem. Kakor začaran se obrne zajec navzgor proti lovcem ter jo reže počasi v ostrem kotu proti dvanajstemu lovcu v vrsti. Padal je strel za strelom tako enakomerno (vsak lovec je izstrelil obe cevi), da bi se na povelje ne dalo tako točno izvršiti. Sicer že ranjen poprej, je padel zajec šele po štiriindvajsetem strelu na razdaljo približno štiridesetih korakov.
Nisem ne jaz in ne smejo biti drugi za takšen način streljanja po končanem lovu. Toda to je bil film, ki ga ne moreš doživeti vsak dan. Vsem tem »ostrostrelcem« prav rad odpustim prestopek, saj je bil edinstven užitek in pa zajec, zajec je bil težak! ?	(Sledi konec.)
Foto : Rajko Marenčič, Križe
J. Teržan
Najboljši strelci
O slabili, dobrih in najboljših strelcih je bilo že veliko debat. Posebno pri polnem litru se mladim in starim lovcem razveže jezik.
Izkušnje pa uče, da tudi najboljši strelci včasih zgreše. Navadno se potem na vse mogoče načine izgovarjajo, da jim je bil na poti kak grm ali drevo. Po večini pa privoščijo drug drugemu, da se potem lahko iz dobrih in slabih strelcev nekoliko ponorčujejo, bodisi kar vpričo ali za njihovimi hrbti.
Tako se je zgodilo nekoč meni in mojemu dobremu lovskemu tovarišu Satenšku, ki ga pa že krije zelena ruša. Odšel je v večna lovišča in morda se še tam spominja tiste nedelje, ko se je bila zbrala prav čedna lovska družba v gostilni pri Kranerju. Takratni lovonajemnik Hauck, daleč naokrog znana lovska dobričina, je bil povabil svoje lovske tovariše, da bi lovili Tabor. Posvetovali in modrovali so pri požirku droženke, kako bi zastavili, da bi bil uspeh izdatnejši. Prvo besedo je seveda imel lovonajemnik in njegov lovovodja Joža. Po daljšem posvetovanju sta se zedinila. Tovariši! zakliče Jože, dva najboljša strelca bosta morala iti na vrh v skalovje, da dobimo tistega starega lisjaka. Že tri leta se trudimo, da naredimo konec njegovemu tatinskemu življenju. Marsikatero kuro je že odnesel iz Kleka in bližnje okolice. Na vrh Tabora namreč ni bilo prijetno iti. Pot je bila težavna in pihala je dokaj ostra zimska sapica. Kar ukaži, Jože, kdo naj gre na vrh. Tako so debatirali lovci in svetovali Jožetu. Saj smo vsi dobri, so se slišali glasovi izmed precej živahne družbe.
Torej, izbral bom sam. Ne sme pa biti nobeden užaljen, ako ga ne bom določil za stojišče na lisico. Saj vem, da ste vsi dobri. Toda povsod je med dobrimi nekaj najboljših. Določil sem za na vrh — malo je pomislil ter si pogladil svojo kozjo bradico — na vrh naj gresta tov. Teržan in Satenšek. Ta dva, se mi zdi, sta najbolj pripravna. Oba sta dobra strelca in tudi mirno se zadržita na stojišču, kar je najbolj važno. Kar pojdita. Teržan, ti pokaži Satenšku na tej strani skalovja, kje naj počaka. Ti pa se postavi na ono stran skalovja, tam, saj veš, pri tisti visoki skali. Podvizajta se, ob osmih bomo spustili pse, da bosta takrat že na stojiščih. S Satenškom sva se čutila nekoliko počaščena. Še vsak požirek in šla sva. Najboljša dva že gresta, je nekako pikro pripomnil nekdo za nama.
Pohitela sva tako, da sva bila Še pred osmo uro na Saten-škovem stojišču. Povedal sem mu, od katere strani najrajši pride lisjak. Sam sem jo ubral na Plečki strani med grmovjem in bolj ali manj drobnim in redkim drevjem na odkazano mi mesto. Takoj pa, ko sem dospel na svoje stojišče, že poči strel na Satenškovem stojišču. Takoj za njim drugi strel. Hudiča! Ali ga že ima? Brž vržem nahrbtnik raz hrbet in puško v roke. Že sem bil pripravljen za strel. Zopet slišim dva zaporedna strela. Izstrelil jih je bil tov. Pust na lisjaka, ki ga je bil Satenšek zgrešil. Čakal sem že več kakor četrt ure. Pričelo me je tresti. Mrzla sapa, ki je pihala od Planinske vasi, mi je šla skoraj do kosti. Prislonil sem puško k visoki skali. Razvežem urno in kolikor mogoče tiho nahrbtnik. Slečem suknjič, da bi oblekel volnen jopič, katerega sem imel v nahrbtniku. Komaj sem vtaknil levo roko v rokav suknjiča, že zagledam lisjaka, ki jo je prav potuhnjeno mahal proti skali, za katero sem stal. Brž puško v roke. Suknjič je visel od moje leve roke. Toda bil sem prepozen, da bi streljal. Lisjak je bil urnejši in že se je skril za skalo. Naperim puško na drugo stran skale, kjer sem upal, da pride izza skale. Takoj na to pokaže gobček izza skale. Videl sem samo ušesa in dvoje svetlih oči, ki so bile nepremično uprte v mene. RaRzdalja ni bila večja kakor 25 korakov. Pomeril sem na dotično mesto trdno odločen, da stisnem, kakor hitro se potegne naprej in lisjak bo sigurno moj. Toda zviti lisjak se ni premaknil. Menda je občudoval mojo čudno postavo z na pol oblečenim suknjičem. Od mraza in razburjenja sem se začel tresti. Pogledam z enim očesom po puškinih ceveh. Nič ni bilo videti za skalo. Zopet pogledam z oberni očesi. Še je tam. Ali bi, ali ne bi? Od trenutka do trenutka je rastla v meni razburjenost. Ko bi vsaj izginil tam izza skale! Cevi na moji dvocevki so se začele sumljivo premikati. Burja je močno potegnila. Suknjič na moji levici je zavihral kakor težko cerkveno bandero. Cevi na moji puški so se vidno zamajale. Naravnal sem za hip puškine cevi. Pritisnem. Dim se je razkadil, lisjaka ni bilo nikjer. Zgrešil. Prekleta smola! Pa zakaj je prišel ravno takrat, ko sem se preoblačil? Zakaj ne malo prej ali malo pozneje? Tako sem na tihem robantil, oblekel suknjič in čakal dalje. Nič ni več prišlo. Pogon se je bližal koncu. Odšel sem proti Kleku, da si pri Kranerju brž privežem dušo. Vedel sem, da bom za ta dan s Saten-škom tarča, kamor bodo streljale jezične puščice. No, Jože, kje pa imaš tiste svoje najboljše, je bilo prvo vprašanje lovonajem-nika, ki se je bil namenoma nekoliko zakasnil. Tisto popoldne sva pač bila s tov. Satenškom junaka dneva, tako rekoč tarča
vseh pri Kranerju zbranih lovcev. Od vseh strani so nama napivali in trkali s kozarci med seboj in z nama, vse na zdravje najboljših strelcev. Užaljenega se sicer nisem čutil in ostal sem hladnokrven tudi pozneje, ko mi je že vino stopilo v glavo.
Sramota pa, pravijo, da ne gre dlje kakor iz ust v ned rij e. To se je pokazalo pol leta pozneje.
Lepega junijskega jutra me je bil povabil lovonajemnik ldauck, da greva na srnjaka. V tihi, jasni noči sva lagodno prikorakala do Lize. Zvezde so bile že obledavale in vsak čas naj bi se jelo daniti. Še dobre četrt ure, pa sva bila na vrlin Štar-kovega hriba.
Noč se je že umaknila dnevu, ko sva se ločila. Moj gospodar se je podal na desno, jaz sem pa šel na vrh k Luži. Tam sem že podrl dva srnjaka in tudi kakega zajčka sem že na tem mestu položil na dlako. Sedel sem že približno eno uro. Nekaj se je onstran poseke med grmovjem premaknilo. Dremota, ki se me je lotevala, me je tisti hip pustila in že me je držala tako imenovana lovska mrzlica. Kmalu je stopil na poseko srnjak. Bil je majhen in še ne docela rdeč; imel je še sivo zimsko dlako. Spak, sem si mislil, kje si se pa ti vzel? Počasnih korakov je prišel v sredino poseke. Obstal je pri drobni smreki ter si pričel čistiti rogovje. Majhen, šibek šesterak s slabim in kratkim, še ne očiščenim rogovjem. Že sem pomeril. Toda nek notranji glas mi je dejal, pusti ga. Norca bodo brili iz tebe, da streljaš take mačke. Naj ga ustreli Hauck. Saj je namenjen na tisto stran, kjer sedi on. A ko boš pa krenil na drugo stran, pa pritisnem; naj bo kar hoče.
Tako sem premišljeval in tudi storil. Srnjak je odšel v smeri proti Haucku. Pustil sem mu življenje v nadi, da samo za kratek čas. Toda na moji desni ni počil strel. Že sem se začel kesati, zakaj sem ga prepustil. V tem premišljevanju, že pride Hauck do mene. Na očeh se mu je poznalo, da je spal. Na vprašanje, če sem kaj videl, sem mu razložil svoj doživljaj s pripombo, da sem ga privoščil njemu. Škoda, da si ga pustil. Ta ni bil normalen, potreben za odstrel. Pravijo, da po toči zvoniti ne pomaga. Tako nama vse žalovanje in kesanje mojega gospodarja ni nič pomagalo.
Nadaljevala sva pot proti Sv. Planini. Preden pa sva stopila na Medvednico, sem pripomnil, da bi šla kolikor mogoče tiho, ker se na Medvednici rad pozno v jutro pase srnjak. Po mačje sva se približevala Medvednici. Pogledam skozi grmovje. Sapa mi je zastala. Ne daleč od mene sredi travnika se je pasel močan šesterak. Razdalja 80 korakov. Naj lepši strel. Lepše priložnosti
ne bo nikdar več, sem si mislil. Danes, tov. Hauck, ti bom prvič čestital k izredni lovski sreči in krasni trofeji. Za trdno sem bil prepričan, da ga že imava. Kajti Hauck ste je tudi rad pobahal, da malo kdaj zgreši. Rad se je norčeval iz svojih lovcev, kadar so zgrešili, češ, Štefan vina boš plačal, ker si zgrešil. Marsikateri Štefan je na ta račun priromal na mizo.
Takrat sem pa delal račun brez krčmarja. Dal sem znamenje, da nekaj vidim. Moj tovariš pogleda skozi grmovje. Kar izbulil je oči. Celo minuto je strmel v krasno žival, ki se je tako brezskrbno pasla in niti malo ni slutila, da je obsojena na smrt. Samo justifikacijo je treba še izvršiti. Časa je bilo dovolj. Počasi se je moj tovariš pripravil za strel. Naslonil je puško ob drevo in pomeril... jaz sem imel oči uprte v srnjaka, da bi videl, kako in kdaj bo zadet. Ček... se je slišalo na moji desni. Naboj ni užgal. S tresočo roko je izmenjal naboj. Ček... naboj zopet ni užgal; srnjak je dvignil glavo. Midva sva ostala mirno v grmovju. Srnjak se prične zopet pasti v smeri proti nama. Stal je neugodno za strel. Nervoznost se naju je lotevala. Komaj je moj tovariš našel luknjo v puškini cevi, kamor je vtaknil že tretji naboj. Malo sva počakala. Srnjak se je okrenil nekoliko na levo stran. Figura je bila malo večja in tedaj odjekne strel, ki je pretrgal mirno tišino krasnega poletnega jutra. Srnjak je počasi dvignil glavo, kakor bi hotel reči, kdo si upa motiti to tihoto mirnega gozda. Napravil je nekaj kratkih skokov ter obstal 40 korakov pred nama in nama kazal celo desno stran. Nekaj časa je oprezoval na vse strani. Nič se mu ni več sumljivo zdelo. Utrgal si je cvet ter ga mirno ter brezskrbno použil. Nato drugega in tako dalje. Midva sva se šele zavedla. Z veliko nervoznostjo in bled od jeze je tovariš ponovno nabasal. Pripravi se, je šepnil meni, ako še zdaj zgrešim, sproži ti. Pripravil sem se. Ček. .. zopet nič. Počakal sem, ker srnjak se ni niti ozrl. Ko je izmenjal že peti naboj in pomeril, sem videl, da se je ves tresel. Cevi njegove trocevke niso mirovale niti takrat, ko je sprožil. Že naprej sem vedel, da bo zgrešil. Takoj po strehi je srnjak visoko dvignil glavo. Še je stal nepremično na svojem mestu. Glasno je ukazal Hauck, daj ga ti. Že sem ubogal, pomeril in sprožil. Bil sem do skrajnosti razburjen in tresel sem se po vsem životu. Tudi jaz sem zgrešil. Tedaj se je pa srnjaku menda zdelo preneumno, da bi še čakal in je v elegantnih skokih odnesel zdravo kožo. Mazač! To je bila prva beseda mojega razburjenega tovariša. Hvala, enako, sem mu odgovoril, ter mu s šaljivim poklonom podal roko. Tisti dan sva pri vsakem kozarcu čestitala mazaču, ki je zamazal tako lepega srnjaka.
Gornik
Ob Donavi
(Nadaljevanje.)
Drugo jutro sem bil zarana pokonci, kmalu potem, ko se je sonce dvignilo iznad gozdov onkraj Donave. Šel sem ven na nasip in se razgledoval po okolici.
Samarija Tikveš se nahaja na samoti sredi prostranega gozda, blizu nasipa, ob malem potoku, ki se zliva tam v Donavo. Ob nasipu pa stoji hiša nadzorne uprave za nasip. V tej hiši je stanoval tovariš Rici s svojo mlado ženo. Bil je pomočnik gozdnega upravitelja, poleg tega pa je vršil tudi posle nadzornika bližnjega pasu nasipa. Često mu je narasla Donava šumela prav pod hišo svojo veličastno monotono pesem.
Po zajtrku sem začel priganjati tovariša, da bi se že skoraj odpravila na lov. On pa se je smejal moji nestrpnosti, češ da bova itak še pred poldnem zopet doma. Vendar je dal kmalu zapreči in krenili smo.
Pot nas je vodila mimo šumarije, sprva pod stoletnim mogočnim drevjem, potem skozi goste raznovrstne mlajše sestoje, kmalu pa se je začel gozd redčiti. Spraševal sem tovariša to in ono glede gozda in lova. Spočetka mi je rad odgovarjal, potem pa zamahnil z roko in na kratko opozoril:
»Pazi!«
Motril sem okolico z obeh strani poti. Visoki gozd je prehajal v nizek hrastov nasad. Vrste so potekale navpično na cesto, med njimi je rastla visoka, obledela trava. Nenadoma me je prešinilo, da mi je kar sapo zaprlo. Potihoma sem vzkliknil:
»Jelen!«
Med dvema vrstama sem opazil, na daljavo komaj 80 korakov, jelenjo glavo z ogromnim temnim rogovjem. Spodnji del telesa mu je zakrivala trava, glava se mu je pa med rjavim hrastovim listjem in temnim steblovjem le nejasno odražala. Le toliko sem opazil, da je zrla v nas, in že je minila vrsta.
V prvem hipu sem pograbil za puško, toda tovariš je le mirno dejal:
»Poglej tamle!«
Ozrl sem se na drugo stran. Zopet velika rogata glava, potem še ena, prva bliže, druga dlje. Tam na robu visokega gozda pa še posamezne temne postave, nejasno se odražajoč na motnem ozadju, kakor prikazni. Nekatere so stale počez, mirne, izvrsten cilj za strel, da sem kar trepetal.
Tovariš pa je potihoma pravil:
»Tod te peljem zato, da boš videl naj svetejši predel naše uprave. Sem se zatečejo najmočnejši jeleni potem, ko je zunaj koruza pobrana, polje prazno in ko začnejo rezati trstje. Tu imajo mir in varno zavetje. Določeni so za dvorske ljudi, za diplomate, politike in druge velikaše. Tebi pa je upravitelj dovolil odstreliti le enega šesteraka. Tega pa morava poiskati tam na meji področja naše uprave. Zato ostani kar lepo miren, čeprav boš videl še lepe reči in te bo še večkrat zasrbelo!«
Pomiril sem se. Skromnost je naj lepša čednost Slovenca. Če mu je niso vcepili pohlevni starši že v mladosti, mu jo vtepejo pozneje drugi ljudje v trdo butico.
Plen na Belju	Foto : F. S.
Pot se je vila dalje skozi jelševje, čez livade, mimo ločja in goščav. Nenadoma me je spet streslo. Pod topoli, na robu bičevja, je stal trop jelenjadi. Bilo je vse pomešano, od telet pa vse do močnih jelenov in košut. Prav velikih rogovilarjev pa ni bilo med njimi. Naštel sem okoli trideset kosov. Morali so nas že od daleč opaziti. Negibno so stali, z visoko dvignjenimi glavami, in nas zvedavo opazovali. Bil je krasen pogled.
Ko smo se le preveč približali, so začeli nemirno stresati glave, prestopati in se obračati, dokler se ni nazadnje ves trop spustil v curek in odbrzel med drevjem. V razdalji okoli tri sto korakov se je zopet ustavil, zbral in z dvignjenimi glavami zrl za oddaljujočim se vozom.
Pot se je vila dalje, ura je potekala. Še nekaj takšnih čudovitih slik se nam je nudilo. Užival sem, ko sem jih opazoval
skozi daljnogled- Postajal pa sem že nestrpen. Naposled se je tovariš odločil:
»V tistemle tropu ga bova poiskala. Samo preveč se držijo vsi skupaj, treba jih bo razgnati.«
Zavili smo proti tropu kar vprek po vrbovju. Bilo je nad dvajset kosov razne velikosti in starosti. Tovariš je velel ustaviti. Takoj nato se je trop spustil v dir. Napravil se je dolg curek, ki se je pa takoj zopet ustavil, ko je kočijaž konje pognal.
»Jelene zanimajo najbolj konji, ljudje na premikajočem se " vozu se jim ne zde nevarni,« je pravil tovariš Rici. »Če se pa voz ustavi, zaslutijo takoj nevarnost in zbeže. Pripravi se! Pri tistih dveh vrbah bova kar med vožnjo hitro skočila dol in k drevesom, voz pa pojde dalje.«
Rečeno, storjeno. Ko smo bili blizu vrb, tako da so stala drevesa med tropom in nami, sva bila v trenutku na tleh in vsak pri svoji vrbi. Voz se je pa počasi oddaljeval.
Trop, ves razpotegnjen, je še vedno nepremično stal in zrl za vozom. Zadnje živali v curku so stale počez in nam kazale pleča, le glave so bile obrnjene proti nama oziroma proti konjem.
Hitro sem se pripravil na strel, ocenil daljavo na 150 korakov in prislonil puško k drevesu. Tovariš je med tem skozi daljnogled opazoval trop.
»Med zadnjimi je en šesterak. Ali ga vidiš?« me je vprašal. »Vidim.«
»Streljaj torej!-Jaz bom pa pazil, če bo kaj naznapih«
Ko je počilo, se je ves trop bliskovito pognal v dir. Na dobrih petdeset korakov pa se je spet ustavil in znova ozrl za konji.
»Nisi ga,« je dejal tovariš.
Skušal sem ugovarjati, češ da je jelen vendar nakazal, da je zadet.
»Ne, ne, za gotovo ga nisi. Nič ni naznačil, dobro sem pazil nanj. Ampak med zadnjimi jeleni sem opazil tudi vilarja, ki je gotovo bolan. Tega moram odstreliti.«
Trop se je medtem že umiril. Rici je prislonil puško in ustrelil. Jelen je napravil nekaj skokov in se zgrudil.
Trop je oddirjal. Tovariš je zažvižgal vozniku in podali smo se k padlemu jelenu. Bil je res dokaj suh in zakrnel. Ni pa bil še mrtev, krčevito se je stegoval in sunkovito dihal. Nismo pristopili čisto k njemu, dokler ni izdihnil. Ranjen jelen je lahko zelo nevaren. Časih se zgodi, da v zadnjih trenutkih zbere svoje moči in lovca, ki se mu je neprevidno preveč približal, z rogovjem hudo poškoduje.
Tovariš in kočijaž sta začela jelena takoj iztrebljati. Nekaj časa sem ju opazoval, dokaj zlovoljen in zavisten. Medtem pa sem zagledal nad nami dva orla, ki sta se spuščala v velikih kolobarjih vedno niže in niže. Opazila sta bila, da se pripravlja zanju pojedina in bližala sta se na preži, da ju drugi ne prehiti. Eden se je spustil celo na jaso, sedel v oddaljenosti okoli 200 korakov na malo vzpetino na zemlji in oprezoval. Ta predrznost me je zbodla. Legel sem v travo in mu poslal kroglo. Nekaj časa je še obsedel, potem se je pa počasi dvignil in odletel. Nisem ga sicer zadel, toda njemu za takšne šale očividno ni bilo. Kmalu je zopet krožil s svojim tovarišem v varni višini nad nami.
Dvom, da sem bil morda vendarle zadel jelena, saj sem bil dobro meril in mirno streljal, mi ni dal miru. Napotil sem se nazaj k vrbi, od koder sem bil streljal, ugotovil približno smer strela in korakal v tej smeri proti mestu, kjer je takrat približno moj jelen stal. Prišedši na ocenjeno strelno daljavo, sem zaokrenil proti tovarišem, ki so iztrebljenega jelena že nalagali na voz. Nisem napravil še deset korakov v tej smeri, ko me je nenadoma veselo prešinilo. Tam je ležal moj jelen med pomendrano suho travo.
Veselo sem vzkliknil in poklical tovariša. Pritekel je in se prvi hip začudil. Potem se je pa zasmejal: »A tako! Sedaj razumem. Jaz sem ti pokazal šesteraka, ti si pa streljal na tega osme-raka. Seveda ni mogel oni nič naznačiti. Pa naj ti bo; vidim, da se nisva razumela. Čestitam! To je za začetnika na jelene lep uspeh, dobro si streljal,« je strokovnjaško ugotovil.
»Po nekaj skokih je jelen padel, kar nisva opazila, ker so ga medtem zakrili bežeči jeleni.«
Takoj smo se spravili na delo, da ga iztrebimo. Tudi na fotografiranje nisem pozabil, kakor se to pač spodobi za ovekovečenje prvega uplenjenega jelena. Potem smo ga naložili na voz in se odpeljali vsi zadovoljni domov.
Popoldne mi je razkazoval tovariš še druge zanimivosti na upravi. Ogledali smo si tudi krasen lovski dvorec z mnogimi lepimi lovskimi trofejami in spominki. Potem smo se prepeljali na levi breg Donave. Pri tej priliki sem se tudi naučil voditi čikljo, kakor imenujejo tam doli čoln na eno veslo.
Zvečer smo telefonirali tovarišu Šumiju in mu sporočili uspeh. Omenil sem mu tudi, da mi je upravitelj dovolil le enega šesteraka.
»Kakor vidim, ti je bila Diana malo bolj naklonjena od njega,« je pripomnil. »Nima smisla, da ostaneš še dalje tam dol. Vrni se jutri zjutraj! Čakal te bom ob desetih pri logarnici.«
POVEST
Ivan Matičič
\a Razrvanem
(Nadaljevanje.)
VI.
V dolini je bilo mnogo hrupa po teh dogodkih, kajti svet se je zgražal nad tem dejanjem. Vendar vsi niso bili soglasni v sodbi, da so vsega krivi zgolj Drenuljci. Nekateri so Drenuljce celo zagovarjali in glavni del krivde zvračali na lastnika lovišča, oziroma Razrvanega. Po sodbi teh bi moralo biti Razrvano kratkomalo ograjeno z močno in visoko žično mrežo ali s pali-sadami. Seveda so prihajali tudi Tilnovi napori in brige v poštev, vendar Tilen ni bil gospodar, temveč le uslužbenec, zato pri ljudeh vsi njegovi napori le niso imeli prave veljave.
Na zahtevo gospodarja je na Razrvano prišla uradna komisija, ki je na mestu ugotovila dejansko stanje. In ko so nato žrtve odpeljali, se je pričelo zasliševanje Drennljcev. Da so prebrisani, je Tilen vedel, tako velike iznajdljivosti jim pa le ne bi prisodil. Iz svoje zamotanosti so se namreč skušali rezati na take načine, da je bil Tilen kar presenečen. Temeljito so se pripravili in so se spretno in skladno zagovarjali. Soglasno so izpovedali, da je bil to silobran v pravem pomenu besede. Zverina je bila namreč planila v čredo ter popadla telico. Drenuljci so hoteli telico rešiti, pa so zverino preganjali. Ta pa je pobegnila s plenom v gozd, kjer so jo šele dohiteli in se spopadli z njo za plen. Tako so izpovedovali in še marsikaj sebi v prilog, zraven pa kazali praske, rane in raztrgana oblačila ter se zaklinjali, kako neusmiljeno jih je gonila zverina, da niti na drevju niso bili več varni pred njenimi šapami. Nekaj udarcev so ji Drenuljci res prizadeli, a to v silobranu, ker bi sicer medvedka ubila nekaj tovarišev.
Na vprašanje, kako so poginili mladiči, so se Drenuljci skušali izmotati z izgovorom, da ne vedo, da pa menijo, da jih je medvedka v svoji besnosti sama pokončala, saj se je spoprijela celo z medvedom, ko se je privalil iz brloga.
Možje postave so pa bili navzlic spretnim zagovorom drugega naziranja in jih vse pripovedovanje niti malo ni ganilo. Oblast je prisodila udeležencem razbojstva občutno kazen. Glavni med njimi so pa morali celo za zapahe.
Tilen je bil za vso to burno pravdo povsem brezbrižen. Njemu je bilo kaj malo mar, koliko je bil obsojen ta Drenuljec, koliko zapora je dobil oni; končno je spravil še vse tiste psovke in bunke, ki so mu jih nametali surovači na Razrvanem, in jih ni maral vlačiti v pravdo. Kaj to Tilnu koristi, četudi gredo vsi Drenuljci v zapor, Razrvanega ne poživi niliče več. Dan za dnem se je vračal na Razrvano, klical svojega Rjavsa, toda nikakega odmeva ni bilo več. Razrvano je torej popolnoma izumrlo. Tilen se je pa le hotel prepričati, ker ni mogel verjeti, da bi tudi Rjavs vzel konec. Bezal je s kolom v brlog in moral priznati, da je res prazen. Potem se je spustil v globan jo, kjer je pretipal vse kotanje, prelezel vso divjo dolino, o Rjavsu ni bilo sledu. Tilen je slednjič pomišljal, da li ni žival morda poginila spričo dobljenih ran ali pa spričo žalosti, zato je 1 ilen znova vse prebredel ter se od tedna do tedna vračal klicat osamelega samotarja.
Po mnogih mesecih je posvetil prvi žarek v zagonetko. V časopisu je stala tale vest:
»V kamniških gozdovih se je pojavil velik medved, ki se je bržčas priklatil nekje iz kočevskih gozdov. Raztrgal je že nekaj drobnice in vsa okolica je vznemirjena ter živi v silnem strahu. Zato oblast razpisuje dva tisoč dinarjev nagrade tistemu, ki nevarno zverino ubije.«
Tilnu se je takoj posvetilo. Zanj ni bilo dvoma, da je to Rjavs, ki mu je bilo nevzdržno na Razrvanem, pa je od žalosti pobegnil v druge kraje. Tudi Drenuljci so to brali, pa so rekli: »Vidite ga, roparja! Toda mi smo morali zavoljo njega v zapor, tam pa bodo dobili nagrado, če ga ubijejo. To naj bo pravica!...« Spričo tega je nastal na Drenulju pravcati punt. Ljudje so namreč zahtevali zadoščenja za prestane kazni in globe ter se odpravili kar na oblast. Toda dobili so odgovor, naj se potrudijo v kamniške gozdove, kjer si lahko prislužijo nagrado. Res so pričeli nekateri premišljevati o tem, nekaj pa tudi zato, da bi se brez skrbi znesli nad kosmatincem, ki jim je prizadel toliko strahu in jeze. Vendar je ostalo le pri premišljevanju.
Medtem ko so Drenuljci mnogo razpravljali o tem, je Tilen delal. Posestnik Razrvanega mu ni prav nič branil, da bi Tilen šel lovit Rjavsa, ker se mu je zdelo oskrbnikovo podjetje brezglavo. Po vseh slabih in dragih izkušnjah ga je končno tudi veselje do medvedjereje minilo, le oskrbnika ni maral še bolj žalostiti.
Tilen se je pa odpravil na pot in Liji, ki ga je hotela na vsak način spremljati, ni hotel kratiti veselja, sebi pa ne jemati
družbe. Kar vesel je bil njene ponudbe. Kako se bosta opravila, po lovsko, ka-li? Lija si svojega fanta skoraj ni mogla misliti brez puške, a on ji je pojasnil, da v tuje revirje nima pravice hoditi s puško. Tilen ni mogel preko tega, kadar koli je šel z doma, sadje in slaščice za Rjavsa niso smele manjkati v oprtniku; in tudi sedaj, ko se odpravlja na Kamniške planine, ne more iti brez tega.
Neizrečeno se jima je mudilo. Tilen je bil nemiren in vlak se je premikal mnogo prepočasi. Tista nesrečna tisočaka sta mu neprestano plesala po glavi. Ljudje se bodo polakomnili nagrade pa se bodo pehali noč in dan po gozdovju, da pridejo čimprej do plena. Saj jim tudi nihče ne more zameriti, nagrade se ne pobirajo kar tako na cesti, na Tilna pa tudi nihče ne bo čakal, da pride in nagrado odnese. Ljudje vendar niso padli na glavo, da bi odstopali zaslužek drugim!
Bolj ko je Tilen razmišljal, bolj je bil nestrpen. Od katere koli strani si je položaj ogledal, vedno je zadel na nove ovire — in končno je bil že na tem, da se vrne.
»Ne izplača se hoditi dalje, ne, vse naj vrag vzame!«
»Poslušaj, Tilen, saj je vseeno, midva greva na hribe — in konec,« ga je pogovarjala Lija.
»Seveda greva, a kaj meni hribi? Vrag naj jih vzame!«
»Meni pa hribi,« mu prigovarja Lija. »Nikoli še nisem bila tam.«
»No, saj boš, brez skrbi. Da bi le ta prekleti pihavnik že kam pripihal!«
Kakor je pa vsake stvari enkrat konec, tako je bilo tudi te vožnje. Konec koncev je bila kamniška postaja tu — in Tilen je planil ven, da mu je Lija komaj sledila.
Najprej na oblast, kjer je Tilen predložil svoja izkazila, ki mu jih je dal gospodar, potem pa je kar stresel na uradno mizo svojo tegobo.
»Prihajam v zadevi tistega medveda, na katerega glavo ste razpisali dva tisoč nagrade.«
»Ali ste ga mar ubili?«
»Ne tisto. Nisem ga še niti videl, niti izsledil, toda to ni važno. Tudi za nagrado se ne potegujem.«
»Kaj pa potem?« se začudi uradnik.
»Hotel bi, da nagrado prekličete, če je mogoče. Medved je namreč moj, se pravi, od našega posestnika, pa bi želel, da ga spravim živega zopet tje, od koder je prišel.« (Se nadaljuje.)
Vse so trudu ike in dopisnike prosimo, da zaradi stavljenja v tiskarni pišejo samo na eno stran lista in da ne pišejo na prosojen papir. Ur.
Lastnosti kanje. V 4. številki letošnjega »Lovca« je izšel izpod peresa tov. Mikeca Rudolfa članek o lastnostih kanje. Članek je glede škodljivosti kanje (buteo buteo) vsekakor zelo pretiram in sloni ali na napačnem opazovanju ali na kakšnem osamljenem primeru.
O koristi iin škodljivosti kanje je bilo porabljenega že dosti črnila. S tem vprašanjem so se ukvarjali znameniti opazovalci-ornitologi in tudi lovci. Pri nas na primer rajnki dr. Janko Ponebšek, izvrsten ornitolog in opazovalec, in drugi, dalje Brehm, Martin, Lenz, William Baer itd. Vsi so se po temeljitem in vestnem opazovanju prepričali, da je kanja bolj koristna ko škodljiva iin bi je ne smeli preganjati kakor ostale ujede.
Pisec pravi v svojem članku, »da kanje uničujejo in mesarijo uboge
zajce neusmiljeno ter si dajejo duška na njih po svoji krvoločnosti in požrešnosti«. Navede nato dva primera, ki sta ju videla njegova lovska tovariša. Potem omenja še »klavnico«, kadar kanja gnezdi, im zato mora dati odvezo edino lovec s puško ...
Vsebina tega članka mi je potisnila pero v roko in sicer v obrambo kanje. Tako kakor ena lastovka ne prinese pomladi, tako tudi kak posamezen primer roparskega podviga kanje ne more biti vzrok za uničenje te ujede. Preden izrečemo končno sodbo, moramo pač imeti malo več dokaznega gradiva ko dva ali tri primere, za katere tudi mi stoodstotno ugotovljeno, da je šlo dejansko za kanjo. Če bomo zbrali v teku let vestna opazovanja, bomo prišli do istega zaključka, kakor že drugi pred nami, da je namreč kanja veliko bolj koristna ko škodljiva, to se pravi, da je škoda, ki jo povzroči kanja lovcu, le malenkostna in še daleč ne odtehta koristi, ki jo nudi tekmovalcu!
Foto: J. Koder
Gnezdo kanj
Trditev, da kanja ujame zajca, če ni kake goščave v bližini, spada v svet pravljic. Dokaz temu je, da kanja absolutno ni uporabna za lov kakor sokoli. Njen let je pretežek in okoren, nima tiste gibčnosti kakor sokoli in kragulji, skratka, po naravi ni niti ustvarjena, niti obdarovana s takimi lastnostmi, da bi mogla upleniti zdravo letečo perutnino ali zdravega bežečega zajca. Za lov so dresirali razni narodi le orle, sokole in kragulje, nikdar pa nobene kanje! Ne trdim, da ne bi ujela bolnega ali ranjenega zajca; v takem primeru opravlja kanja pač sanitetno službo. Zdravega odraslega zajca bo kanja zelo, zelo težko ali samo slučajno ujela in bi bil tak primer prava izjema.
Kakor sem že prej omenil, je treba večletnega potrpežljivega opazovanja. V svoji mladosti sem bil tudi mnenja, da je kanja škodljiva. Če ni nič drugega, sem si mislil, jo že kriv kljun označuje za roparico. Toda temu ni taiko! Veliko let sem izvrševal lov v kolibi in to včasih že od meseca februarja do pozne jeseni, kakor so pač vremenske prilike to dopuščale; ob
vsakem dnevnem času in v raznih krajih, v nižinah kakor v hribih. Videl sem v teku let na stotine in stotine kanj in drugih ujed, kajti živa uharica (bubo bubo) je tako privlačen magnet za vse ujede, da malokatera roparica mirno nadaljuje svojo zračno pot, kadar zagleda uharico. Najbolj, skoraj bi rekel, neumna je pa v tem pogledu ravno kanja. Čim zagleda uharico, se že zaganja v njo. To ponavlja večkrat in se potlej navadno usede na kakoi bližnje drevo. Ob takih prilikah sem ustrelil precej kanj. Da sem se prepričal o neškodljivosti, sem ustreljene kanje odprl in preiskal vsebino želodcev 84 kanj. In kaj mislite, kakšna je bila vsebina? Za nas lovce absolutno nedolžna! Našel sem v želodcih neprebavljene ali na pol prebavljene miši, podgane, kače, hrošče, martinčke, slepce, kobilice in razne druge žuželke, nikdar pa nobene dlake divjadi, niti perja kakega ptička! Tako sem imel priliko prepričati se o veliki koristi kanje. Od tega časa dalje nisem ustrelil nobene več. Kanja je bila medtem tudi po vsej pravici zaščitena z zakonsko odredbo.
Opozoriti pa moram na neko zelo važno okolnost, katera marsikaterega
lovca zapelje. Dogodi se namreč neštetokrat, da se kanja zamenjuje s kraguljem (Accipiiter gentilis — Astur palumbarius). Za grehe, ki jih je napravil kragulj, se potem kratko malo obsodi kanja. Dočim se odrasel nad leto star kragulj bistveno razlikuje od kanje, ni med enoletnim kraguljem (zlasti samico) im kanjo na prvi bežen pogled, skoraj bi rekel, nobene razlike. Mlad kragulj ima prav tako kakor kanja na prsih temne lise navzdol in ne počez kakor star eksem-plar in se v velikosti in barvi od kanje skoraj ne razlikuje, tako da je zamenjava res prav lahko mogoča. Šele natančen pregled mam kaže razliko v barvi oči in obliki krempljev, kot najbolj izrazitih znakov, poleg ostalih manj opaznih. Take zamenjave so se pripetile že marsikateremu lovcu. Šele po večletnem opazovanju in študiju tozadevne literature, natančnemu ogledu ter primerjavi mrtvih ptic, se pridobi potrebna praksa in znanje.
Kot vnet opazovalec in lovec ne smem zamolčati, da se tudi med kanjami najde, sicer zelo redkokdaj, kak eksemplar, ki se specializira z večjim ali manjšim uspehom na divjad. Takih roparic — ta izraz mi ne
gre pri kanjah prav iz srca — sem v svoji nad 40 letni lovski praksi ugotovil le dvoje. Imeli sta svoj stalni rajon. Ni jima bilo toliko za miši in žuželke, pač pa za mlade fazaine in mlade jerebice. Po večtedenskem potrpežljivem prizanašanju je končno spregovorila moja puška. Da hi se pa kanje lotile starega zajca, nisem mogel nikoli ugotoviti, dasi sem sedel včasih ure in ure na svojem opazo-vališču. Marsikateri dolgouhec se je mirno pasel v moji bližina, ko je prejadrala kanja nebo nad nami. Ni se pa zmenila za zajca, katerega je morala ma vsak način videti, pa tudi zajec se ni vznemirjal.
Neštetokrat sem opazoval kainje ob gnezditvi. S svojim teleobjektivom sem jih večkrat slikal, kar pričajo priobčene slike. Pregledal sem gnezda ob vsakem dnevnem času in opazoval, kaj donašajo stare kanje svojim mladičem. Nikdar nisem ugotovil kot plen kake lovne živali, niti veverice, pač pa miši, belouške, gade, slepce, žuželke itd., enkrat tudi na pol odraslo šojo.
Tako sem po svojem opazovanju prišel do zaključka, da je od raznih lovskih nepoklicancev, kanja še najmanj škodljiva. Memim pa tudi, da
krivi kljun, ali kak posamezen primer škodljivosti, ne moreta hiti razlog, da 'bi to lepo in veličastno ptico kratko malo kot roparico preganjali in uničevali.
Vsakega prijatelja narave, v prvi vrsti lovca, mora razveseliti, kadar kanja riše svoje kroge na sinjem nebu in se oglaša s svojim značilnim »fiii-u« ...	J. K. Korotanski.
Bil sem babica gamsovi kozi. Včasih je bilo pri nas mnogo gamsov, kajti do naših planin je le nekaj ur hoda južneje od kraljestva Zlatoroga v Trenti. Včasih so se pasli v celih čredah, danes jih je pa veliko manj. Tudi nje so vojne razmere razredčile. Vsako jesen pridejo s severne gorenjske strani preko gorskih slemen na našo južno tolminsko in trentarsko stran. Tu si pozimi, med snegom, poiščejo borno hrano in se sončijo. Ko pa nastopi toplejše vreme ter priženejo na planinske pašnike živino, se gamsi pred hrupom in vročino zopet umaknejo preko grebenov na severno, bolj hladno, gorenjsko stran. To preseljevanje traja že od nekdaj dn nihče ne bo mogel od tega odvrniti teh naših dragih rogatih nomadov. Še preden pa se odsele nazaj na drugo stran Škrbine, Bogatina in Mojstrovke, se njihove črede pomnože za nekaj najmlajših članov, ki se spomladi rodijo ria naši, primorski strani. Kozliček shodi že prvi dan, čez pet dni pa je že tako uren, da ga človek ne more več ujeti. Mati ga nikoli ne zapusti in budno čuva nad njim.
Star sem 62 let in ne dosti manj let se udejstvujem pod okriljem boginje Artemide v njenem športu — lovu. Nisem pa ubijalec divjadi, temveč ljubitelj prirode in njenega živega okrasa — divjadi. Gams je naša najelitnejša divja žival in že od mladih nog sem ga strastno zalezoval in opazoval njegovo življenje; vendar pa se mi ni nikoli nudila taka dogodivščina, kakor sem jo doživel letos 8. maja.
Od oktobra 1945 sem zaposlen pri odseku za gozdarstvo v Tolminu kot gozdni in lovski čuvaj. Omenjenega dne zjutraj sem šel mimo Migovca in Velikega Kuka proti Bogatinu, kjer je bil manjši gozdni požar in sem moral pregledati škodo. Približeval sem se že južnemu pobočju Velikega Kuka, ko sem se ustavil in se malo razgledal po okolici. Na moji levi se je kopičila grmada Migovca s svojimi značilnimi terasami in zelenimi pasovi grmičastega alpskega bora (Pinus mu-ghus). Vrh se je še kopal v rahli jutru ji megli. Malo dlje se je že košatil v soncu Mali Kuk, še naprej pa Kobilja glava s svojimi serpentinami cest. Vse v bujni zeleni barvi pomladanskih planinskih pašnikov. Še naprej globoko v dolini se je budilo Po-ljubinsko polje, še malo naprej pa sam Tolmin v varnem zavetju stožčastega grajskega griča. Vso to prelestno krasoto je kot deviški pas obvijala temnomodra Soča. Dalje naprej so se vrstili Mrzli vrh, strmi Rdeči Rob in nekje v ozadju desno v megli grmada Krna. S Krna mi je pogled zablodil na Bogatin. Ko sem se še nekaj časa divil tej krasoti, zapazim na majhni planotici 150 m pred seboj neko sumljivo sivo pego. Vzamem daljnogled in ugotovim, da je gamsova koza. Mrtvo so ji visela ušesa navzdol in v začetku sem mislil, da je zares mrtva. Ko pa sem jo dalj časa opazoval, sem ugotovil, da rahlo dviga boke. Pri še natančnejšem opazovanju sem dognal, da je ravno pri porodu. Ni me opazila. Nisem je hotel motiti in sem obšel tisto mesto ter nadaljeval svojo pot.
Tri ure pozneje sem se vračal po isti poti. Zelo me je zanimalo, kaj je z mladičem, kaj je z mlado materjo. Ko sem se približeval tistemu mestu, sem opazil, da še vedno leži tam gamsova koza s povešenimi ušesi. Bila je še živa. Nisem mogel več krotiti svoje radovednosti. Hotel sem ugotoviti, kaj je vzrok tako dolgotrajnemu porodu.
Zato sem se približal. Ko sem bil še kakih 20 m od nje, je vzdignila ušesa in me kalno pogledala z velikimi očmi. Ko sem se ji čisto približal, je plašno zaprla oči. Pobožal sem jo po vratu, nakar je vztrepetala. Iz maternice je molel le en parkelj, drugega pa ni bilo videti nikjer. Rahlo sem poskušal najti gobček. Našel sem ga. Prijel sem ga bolj od zgoraj, da ne zadušim mladiča, ter ga začel vleči ven. Ni šlo-Precej časa sem se mučil. Nazadnje sem že hotel rešiti samo mater, četudi bi mladič poginil. Končno sem le našel tudi drugi parkeljček ter sem no žico izravnal. Sedaj je šlo bolje. 20 minut je trajala moja vloga babice, preden se mi je posrečilo spraviti mladiča na svet. Porod je ovirala okolnost, da je bila leva noga zavita nazaj, desna pa naprej. Zaradi tega se je mladič s plečem zataknil in ni mogel naprej. Mladič je bil velik in sicer samček, koza pa je bila triletna, torej pri prvem porodu. Da me ni naključje prineslo mimo, verjetno porod ne bi mogel uspeti in bi mlada koza poginila. Kozliček je bil živ. Malo sem ga očistil in ga položil materi pred gobček, ki je nato odprla oči. Ker je bilo že popoldne in se mi je zaradi noči mudilo nazaj, sem jo moral prepustiti nadaljnji usodi in nadaljevati svojo pot domov.
Drugi dan je padal dež. Tudi tretji dan je lilo ko iz škafa. Četrti dan pa nisem mogel več brzdati svoje radovednosti ter sem šel gledat, če sta ostala mlada mati in kozliček pri življenju, ali pa je morda kateri poginil. Kljub svojim starim nogam, sem se naglo vzpenjal po strmih stezah k tistemu mestu, kjer sem pred tremi dnevi pustil kozo in mladiča. Z zadoščenjem sem opazil, da ju ni več tam. Ko sem še nekaj časa brskal tam okoli, sem našel izmečke, iz katerih sem ugotovil, da se je mati izčistila. Začel sem gledati okoli in sem končno le ugledal mamico, ki se je 200 m od mene v pobočju pasla. Ni me opa-
zila. Nastavil sem daljnogled, nato pa sem rahlo zažvižgal. Sunkoma je dvignila glavo, dvignila ušesa in se razgledala. Ko me je opazila, je hitro smuknila za grm in čez nekaj trenutkov sem že videl, kako je z gobčkom vzpodbujala mladega samčka k umiku. Sicer pa je bil kozliček že tako živahen in okreten, da ga ni bilo treba dosti priganjati. Kmalu sta mi izginila izpred oči. Nekaj časa sem še v 'tihi sreči sedel na tistem kraju, nato pa sem se vrnil domov.
Miha Leban, Tolmin (priredil ing. Klanjšček).
Veselimo se! Kakor je že gotovo vsem lovcem znano, je bil dan osnutek našega lovskega zakona v javen pretres. Kakšni »lovsko koristni« predlogi so bili dani od raznih strani, nam priča na primer predlog iz Celjskega okraja:
K čl. 16. »Ker lovci nimajo pušk risank in jih v doglednem času ne bo mogoče dobiti ter naši lovci tudi niso sposobni z njimi streljati, se naj dovoli streljanje srnjadi z lovsko puško s šibrami, razen državnih lovišč in strnjenih gozdov. Tudi škoda srn naj se omeji na ta način, da se dovoli odstrel srnjadi na »barikadah«, kajti vsakemu lovcu je znano, da lovski pes, kakor hitro pride na sled srne, ne bo 'iste izpustil in prepodil zajca. Iz tega stališča je lov na zajce v »letoviščih«, kjer se nahajajo tudi srne, nemogoč. To zaradi tega, ker se je srnjad po naših loviščih tako razmnožila, da prihaja iz gozdov na dolinske njive in v vasi in to celo podnevi.« —
Iz tega predloga, ki ga podajam z vsemi slovničnimi in smiselnimi »odlikami«, se vidi čisto jasno, da je tisti, ki je to predlagal, mislil le na korist po edinca, me pa na korist skupnosti, na državno gospodarstvo in na gojenje divjadi. Človek se nehote vprašuje, če hočejo ti ljudje priklicati nazaj čase in navade stare Jugoslavije, ko so lahko s šibrami »frkali« po srnah
in uničevali, kar jim je prišlo na bra-kadi pred cev.
Če si lovec ne upa zadeti smrtno mirno pasoče se srnjadi, ki jo je zalezel, kako bo pa potem pogodil divje bežečo srino, ki jo gonijo visokonogi braki!
Kar se tiče »risank« sem prepričan, da jih danes laže dobite, kakor šibre-nice.
Kako je z »barikadami« vedo gotovo vsi lovci. Koliko nedorasle srnjadi se pobije na brakadah in kakšni žalostni prizori se nam nudijo, ako ujamejo psi upehano srno. Mislim, da ni več poštenega lovca med namii, ki bi si želel nazaj brakade na srne. Zakaj bi bil lov na zajce v loviščih, kjer se nahaja nekaj srnjadi nemogoč? Treba bo pač opustiti visokonoge brake in nabaviti brake-jazbečarje, ki ne gonijo srn daleč in še to zelo počasi. Sicer pa tam, kjer je srnjadi več, to je pri nas samo v višinskih loviščih, ne najdemo več zajca ali pa zelo redko. Dosti bi še bilo treba pripomniti k temu predlogu, toda mislim, da sem se brakadam že zameril. Vse kaže, da bo gotovo še več takšnih predlogov in da bomo morali lovci napeti vse sile, da se ubranimo takih nazadnjaških predlogov.
Lovski zdravo!
Kovač Slavko.
Volkovi v Št. Petrskih gozdovih. V petek 18. aprila tega leta je šel gozdni čuvaj Zorec Anton iz Št. Petra na Krasu službeno v gozd ter se okrog 10. ure vsedel, da se malo okrepča. Naenkrat zasliši rahel šum za seboj ter zagleda volka, ki jo ubira po svojem roparskem pohodu. Z dobro umerjenim strelom ga podere. Bila je samica, dve leti stara, težka 38 kg, debela in z mastjo zalita. Pri pregledu je našel v nji še nedorasla dva mladiča. Razen na divjadi je delala škodo tudi ovčarjem. Samca so ubili na društveni brakadi v mesecu decembru nad Št. Petrom. Pri pogonu je prišel
pred cev nekemu lovcu iz Klenika, ki ga je posmodil v mehko. Sledili so po krvavi sledi, a ga niso dobili. Kakih 10 dni pozneje so ga našli ne daleč od nastrela, na pol požrtega od lisic. Dobro delo je bilo storjeno s tem, posebno ob tem času, ko bi mesarili srne, katere imajo v kratkem povreči mladiče.	S. K.
Da so šoje malim pticam nevarne, sem se že nekajkrat prepričal. Leta 1940 sem počival na koncu vrta, kjer je stalo nekaj češpljevih dreves. Na enem izmed njih so si spletle gnezdo taščice. Naenkrat čujem prodiren glas mladičev; ozrem se, kaj bi to pomenilo. Dve šoji sta napadli gnezdo, vsaka je zgrabila po enega mladiča ter se pripravila na odlet. V tem hipu prifrfotata starša in se junaško vržeta na sovražnika, da bi ubranila svoj dom in svoje potomce. Zapazivši ta obupni boj, skočim po puško ter ustrelim epe-ga izmed zlodejev. Drugi je s plenom
pobegnil. Naslednjega dne grem prežat še na drugo šojo in ustrelil sem jo, ko je pravkar nameravala ponoviti zločin prejšnjega dne. Nekoliko dni za tem zaslišim iz grmovja zopet presunljivo čivkanje in borbo penic. Zopet uzrem šojo, ki je planila na mladiče v gnezdu v času, ko sta starša prihajala z živežem. Mene opazivši, zgrabi šoja najbližjega mladiča in ga odnese. Starša sta nekaj časa sledila vreščanju, toda zločinka je izginila v hosti. Sedem za grm v radovednosti, se li nemara šoja vrne še po drugega mladiča. In glej. ni minilo niti četrt ure in bila je tu, hoteč v drugič naskočiti gnezdo. Razume se, da ji je moja dvocevka nakano prestregla. Ta dva primera pričata, da so šoje pticam pevkam kakor tudi manjšim štirinožcem nevarne. Zato, lovci, pozor na šojo! C. M.
Društvene vesti
t Maks Ašič, Ljutomer. 24. marca t. 1. je zatisnil oči in se preselil v večna lovišča, daleč naokrog znani kaplan iz Križevcev pri Ljutomeru, Maks Ašič. Kdo pa ni j>oznal Maksa Ašiča, ki je bil tak dušni pastir, kakršne si ljudstvo želi. Živel je z ljudstvom in za ljudstvo. Starčki, berači, sirote, dijaki, vsi ti so se radi zatekali h kaplanu Ašiču, ki jih je vedno obdaril ne z enim ali dvema dinarjema, temveč najmanj z 10 do 20 dinarji. Kaplan Ašič je živel kot pravi dušni pastir, ki je ves svoj zaslužek dal v pomoč tistim, ki so bili pomoči potrebni, zaradi česar ob smrti ni zapustil nobenega premoženja.
Kaplana Ašiča si srečal vedno nasmejanega, bil je poln humorja. Bil je odličen prosvetni delavec. Igre, ki jih je on režiral dn njegov pevski zbor, so uživali sloves Murskega polja. Vzgojil je lep kader podeželskih diletantov in pevcev, ki bodo še s svojimi nastopi dolgo1 delali sloves pokojnemu, vedno neutrudnemu Maksu Ašiču.
Pokojni Ašič je bil velik prijatelj otrok ter se kjer koli rad z njimi pozabaval in jih obdaroval.
Kakor je bil pokojni Ašič ljubitelj vsega dobrega in plemenitega, ker je bil tudi takega srca, tako je ljubil tudi naravo in njeno lepoto. Ljubil je lovski šport. Bil je plemenit lovec, ki je ljubil divjad, jo gojil in jo ob lovu kot odličen strelec tudi sijajno streljal. V lovski družbi je bil vedno vesel ter vedel tudi mnogo lovske latinščine.
Kaplan Ašič nas je zapustil za vedno. Da je svojo življenjsko pot tako naglo v 72. letu starosti končal, je iskati vzrok v dobi okupacije, saj je bil izgnan ter se za časa okupacije s težavo prerival skozi življenje.
Ob njegovem grobu v Križevcih se je ob pogrebu zbrala velika množica ljudi, med njimi mnogo lovcev. Ni ga bilo skoraj očesa, ki bi ne oroselo za tako dobrim dušnim pastirjem in lovcem, ki mu je bil lov plemeniti šport. Lovci, ki smo bili s pokojnim Ašičem na mnogih skupnih pogonih, smo se težko poslovili od našega tovariša Maksa Ašiča. Lovski rog pa mu bo v jeseni pri našem prvem pogonu zapel v poslednji pozdrav.	ec.
Vse ustanovljene lovske družine opozarjamo, da si naroče svoj žig pri Zvezi lovskih društev v Ljubljani, da bodo stroški manjši in vsi žigi enaki.
Oglas
Franc Kumer, preparator, Sv. Jurij ob Taboru, preparira vse živali. Montiranje rogovja in okostja v solidni izdelavi, strogo naravno in vendar po najnižji ceni.
Lovski koledar za julij
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	4.14	19.57
15.	4.25	19.50
Mesec je 14. v ščipu, 28. v mlaju.
Te dni se na mirovni konferenci o Parizu določa meja med našo državo in Italijo, pri čemer se odloča o usodi Trsta, Slovenskega Primorja in Istre.
Vsi jugoslovanski narodi smo šli v drugi svetovni vojni v boj proti fašizmu na strani naših zaveznikov Sovjetske zveze, Anglije in Amerike v trdnem prepričanju, da bodo po vojni odločali o svoji usodi narodi sami, kakor je bilo svečano obljubljeno v Atlantski karti ter potrjeno na konferencah v Teheranu, Jalti in Moskvi.
Plebiscit o tem, kam spadajo, so izvedli Tržačani, Primorci in Istrani sami s tem, da so žrtvovali skoraj 50.000 borcev za svobodo.
Istro, Trst in Slovensko Primorje je v letu 1945. osvobodila naša junaška Jugoslovanska armada pod vodstvom voditelja, narodnega heroja, maršala Tita.
Toda kmalu po končani vojni proti fašizmu je prišlo razočaranje; del krajev, ki jih je osvobodila naša vojska, je morala zapustiti in prepustiti v upravo angleške in ameriške vojske. Narodi Jugoslavije so bili prepričani, da se je to zgodilo le začasno, do sklenitve miru.
Pri pripravah za sklenitev mirovne pogodbe z Italijo so zavezniki sklenili, naj posebna komisija strokovnjakov ugotovi narodnostno mejo med Jugoslavijo in Italijo. Naša delegacija s
tovarišem Kardeljem na čelu je pristala na to, ker je bila prepričana, da bodo strokovnjaki ugotovili resnično stanje. In resnica je samo ena! Toda ti strokovnjaki so ugotovili štiri resnice in podali štiri različna poročila o narodnostni meji. Resnico, objektivno stanje, vsebuje le eno poročilo, ki so ga izdelali strokovnjaki Sovjetske zveze, pri vseh drugih pa je resnica potvorjena.
Volja ljudstva, za katerega usodo gre, se pri tem sploh ni upoštevala.
Gotovo je, da so vse to uvideli tudi zunanji ministri štirih zavezniških držav in izdelali kompromisni predlog, po katerem naj postane Trst z okolico samostojna mednarodna država, velik del naših krajev z Gorico, Tržičem in Trbižem pa naj pripade Italiji, čeprav je večina prebivalcev v teh krajih slovenske narodnosti, pa tudi večji del Italijanov se je izrekel za Jugoslavijo. Po tem kompromisnem predlogu bi slovenski narod ne imel pristopa do morja po slovenskem ozemlju.
Odklanjamo vsak posredovalen predlog, s katerim bi bile po-gažene naše narodne pravice in zahtevamo samo to, da zavezniki izpolnijo svoje obljube, svečano podane na raznih konferencah, da se upošteva svobodno odločanje narodov o svoji usodi. Če se bo to zgodilo, bo Trst, bo Slovensko Primorje, bo Istra jugoslovanska.
Zato podpiramo naše sonarodnjake v njihovi borbi za upoštevanje najosnovnejših človečanskih pravic, podpiramo pa tudi jiašo vlado, zlasti vodjo naše delegacije na mirovni konferenci v Parizu, tovariša Kardelja, kateremu je Zveza lovskih društev ob odhodu v Pariz v imenu vseh lovcev poslala sledeče pismo:
»Zveza lovskih društev Slovenije se Vam in Vašim sodelavcem v imejiu vseh v Sloveniji organiziranih lovcev zahvaljuje za Vašo odločno obrambo upravičenih in človečanskih zahtev narodov Jugoslavije za priključitev Trsta, Primorja in Istre k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji; prosimo Vas, da še nadalje vztrajate na pravični zahtevi Jugoslavije do teh krajev tako odločno, kakor doslej. Z Vami smo v Vaših prizadeva7ijili, kakor tudi v borbi proti svetovni reakciji.
Zahtevamo, da zavezniki Jugoslavije v vojni ostanejo zvesti svojim obljubam tudi v miru.
Lovski rog slovenskih in jugoslovanskih lovcev naj se razlega po Primorju in Istri, da ga sliši jugoslovanski Trst.
Živel Trst, Slovensko Primorje in Istra, združeni v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji!
Živeli borci za spoštovanje resnice pri določanju meje med Jugoslavijo in Italijo!
Živel tovariš Kardelj! Živel tovariš maršal Tito!
Dr. Stanko Bevk
Beseda o lovopustih
Dolgo časa divjad ni imela za človeka skoraj drugega pomena, kakor da jo je lovil za svojo prehrano, oziroma pobijal, če mn je hodila v škodo. Pri tem se je okoristil še z njeno kožo za obleko in ležišče. Lovil je brez ozira na čas, spol in starost, lovil pač, kadar mu je zmanjkalo mesne hrane, pobijal pa prav tako, kadar je bila potreba ali se mu je za to nudila priložnost. Čim večjo žival je uplenil, tem dalj je bil preskrbljen z živežem. Tiste čase so živeli poleg današnje divjadi v Evropi, da navedem le največje, še divji konj (približno do 1. 1600 po Kr.), evropski tur (še v 16. stoletju) in pa zober. Divji konj je zarodnik našega težkega konja, tur pa našega goveda; tur je bil črne barve z belkasto progo po hrbtu, zober pa kostanjeve. Ta se je držal gozdov in obdržal na Poljskem v bjaloviškem gozdu še do prve svetovne vojne. Nekaj malega jih je še po živalskih vrtovih, pa menda niso več čiste krvi.
V starem veku, oziroma tam, kjer so nastale urejene države s poljedelstvom in živinorejo, je lov prenehal biti življenjska potreba. Postal je šport, telesno vzgojno sredstvo in vaja za hrabrost. Polagoma so se iz tega razvila nekaka pravila za lov. Lov ni bil več prost, omejen je bil na neke ljudi, pa tudi po času in krajih. Rimljani so že imeli poklicne lovce in lovne predpise, ki so bili v prid tudi divjadi. V njih korenini jo pričetki lovopustov in gojitve divjadi. Žal pa so se te osnove v neurejenem in dogodkov polnem srednjem veku povsem pozabile. Pa še nekaj je prišlo zraven. Že v 9. stoletju prično vladarji lov zahtevati za izključno pravico svoje osebe in kmalu je postal lov povlastica najvišje gospode, plemičev, obenem pa nam neumljiva in razkošna zabava pobijanja in morije. Šele cesar Maksimilijan L* (1459—1519) — če govorim le o naših krajih — je prav ob koncu srednjega veka izdal lovne predpise, ki vsebujejo občasno prepoved lova, krmljenje divjadi, napravo solnic, nasajanje divjadi v lovsko opustošene kraje in podobno, torej nekake osnove za gojitev divjadi in za lovopuste. Ti predpisi so nekako držali in veljali do lovske in ribarske naredbe iz 1. 1614, ki je potem točneje predpisala lovopuste. Po njej so se n. pr. smeli lovni jeleni streljati od 27. maja do 1. septembra, oziroma do sv. Mihaela (29. IX.), če so bili še tolsti in še ne v rukanju; košute se niso smele v revirjih s slabim staležem stre-
* Mimogrede povedano, si je pred 435 leti osvojil Trst.
] j ati vse leto, sicer pa so bile v lovopustu od božiča do sv. Mihaela; gamsove koze v nekaterih pokrajinah sploh niso bile proste za lov, po drugih pa od sv. Jakoba (25. VII.) do božiča. Zanimivo je, da so tudi divje svinje imele svoj lovopustni čas. Seveda je pri vsem tem ostal lov priboljšek gospode in navaden zemljan je bil pri lovih udeležen kvečjemu kot gonjač ali nosač, slabše obrajtan kakor lovski pes.
To je tako z majhnimi izpremembami trpelo do Jožefa 11., ki je vse predpise o lovopustih razveljavil in njihovo novo določitev prepustil kronovinam. Kako je potem bilo z lovom pri nas, posebej v bivši Kranjski, je obče znano in starejšim lovcem so še v osebnem spominu dolgovezna prerekanja v deželnem zboru kranjskem, zlasti glede zajca, ki je bil tudi vzrok, da cesar predloženega zakona o lovu ni sankcioniral. Naše glasilo »Lovec« prinaša o tem v svojem prvem letniku kratke zapiske. V predaprilski Jugoslaviji je potem dobil državni zakon o lovu iz 1. 1931 v bivši Dravski banovini veljavo 13. marca 1935, ko je bila dne 14. februarja i. 1. sprejeta banovinska uredba k temu zakonu. Z zakonom samim in z dvema poznejšima banskima uredbama so bili določeni lovopusti in zaščite posameznih vrst divjadi, ki veljajo v glavnem še danes.
Lovopusti imajo namen, oskrbeti divjadi neobhodno potrebni mir, so torej občasja, v katerih se neka divjad ne sme loviti. Nastali so, kakor je razvidno iz že povedanega, z raznimi popravki iz starodavnih predpisov, ko je z lovom zabavajoča se gospoda imela drugačne pojme o lovu, kakor jih ima, oziroma mora imeti sodobni lovec. Ti popravki so se tikali v glavnem vprašanja časovne dobe za lovopuste, včasih tudi z ozirom na krajevne razmere, manj pa načel in vidikov, po katerih naj se lovopusti določajo. Vsakomur je jasno, da lovopusti za posamezne vrste divjadi ne morejo biti nekaj stalnega, nespremenljivega, da se morajo prilagoj e vati krajevnemu staležu divjadi, razmerju spolov in sploh nazorom o razumni, pravilni gojitvi divjadi. Ta pa sloni danes na povsem drugačnem načelu kakor svoje čase. Ne številčnost, ampak v prvi vrsti kakovost divjadi je danes odločilna. Zdrava, močna, divjad, kakor je bila, ko še ni človek izredno vplival nanjo, v številu, primernem za lovišče tako glede dobre in dovolj ne prehrane kakor glede škode, ki jo utegne povzročati, je namen sodobne gojitve divjadi.
Če si ogledamo lovopuste, kakršni so danes v veljavi, oziroma predlagani za novi lovski zakon FLR Slovenije (tabela I.), pa se vprašamo, kakšno načelo jim je za podlago, ne moremo dati prav jasnega odgovora. Vodilo, da naj se divjad ne strelja,
kadar gre po plemenu, je uveljavljeno pač le za nekatere vrste, za druge, zlasti njih samce, pa je vprav čas plemenitve prost za odstrel. Tudi ni vsa divjad zaščitena z lovopustom v časti, ko vodi mladiče ali še gnezdi, saj so n. pr. oktobra meseca mladiči še pri srni in golobje pitajo mladiče druge gnezditve še julija meseca. Še najbolj se ujemajo sedaj veljavni lovopusti s tem, da veljajo za čas, ko divjad koti ali leže, dasi tudi to ne drži za prav vse vrste, kajti grlice n. pr. gnezdijo v drugo meseca julija, pa je že v tem mesecu dovoljen lov nanje. Sicer pa je divjad za kotitve skrita, teže dosegljiva in bolj ali manj neužitna, kar je morebiti svoje čase tudi pripomoglo k tem lovopustom.
Zdi se, da je vsaj neposredno na določitev lovopustov vplivalo v prvi vrsti vprašanje, kdaj je divjad laže upleniti, laže zalesti in prekaniti, n. pr. črno kurjad, kadar se rasti in je za vse drugo gluha, jelena, srnjaka, ko gresta po plemenu in ju premotiš s školjko ali pivkalico, gamsa, ko je ves zaverovan v iskanje koze itd.
Pa še nekaj povsem sebičnega je nemara imelo vlogo pri določanju lovopustov. Če pogledamo tabelo II., kjer je divjad navedena v drugačnem vrstnem redu kakor običajno, nam pade v oči, kako se bela polja lepo vrste in naraščajo od aprila tja v december in še čez. Takoj prvi dan lovskega leta se prične lov na velikega petelina, petnajst dni pozneje na ruševca. Ta lov še traja, ko se 1. junija že odpre srnjak. Mesec dni pozneje pridejo na vrsto golobi in povodni ptiči, v avgustu pa že gamsi in jeleni. Dva tedna kasneje neha lovopust za jereba in poljsko perjad, s septembrom že za gamsove koze, zajce, fazane in kljunače, z oktobrom za košute in srne ter njihove mladiče. Lepo Ido vrsti se odpira lov za posamezne vrste divjadi, tako da ni meseca, v katerem bi lovec ne mogel streljati divjadi. Ali se ne vsiljuje misel, da si je hotel svoječasni lovec vse leto privoščiti zabave in lovskega užitka in morebiti tudi divjačine? Ali ni morda vprav to bilo odločilno za določitev lovopustov, torej bolj skrb zase kakor za divjad? Stvar je vredna premisleka in morebiti tudi dejanj. Doslej je bila v pogledu lovopustov sama krparija stotine let starili predpisov in prelikovanje obnošenih navad. Vtem pa so se nazori o lovu bistveno izpremenili: lov ni več zabava mogotcev in denarnikov, ampak je postal del narodnega gospodarstva, ki ga naj upravlja tisti, čigar je divjad. Zato mora ves lov temeljiti na kolikor mogoče gospodarskih načelih.
TABELA I.
Meseci
Vrsta divjadi
i!
1= o a
P
U a
■h
5 a
r
januar
Februar
Marec
April
S?-'
Maj
Junij
Julij
Avgust
September
Oktober
November
December
TABELA II.
Meseci
Vrsta divjadi
h
n
-•=
k.5
II
5
il
i
|i
Č-5
April

Maj
Junij
Julij
Avgust
September
Oktober
November
December
Januar
Februar
Marec
Glavno tako načelo bi bilo, da se divjad vkoristi takrat, kadar je največ vredna v mesu in koži, pa naj je to pri tej vrsti pred plemenitvijo, pri oni po njej. Za plemenitve je divjad navadno manj vredna, mršava in morebiti tudi kot živilo ne popolnoma neoporečna. Še v večji meri velja to za samice, kadar kote ali vale. Drugo vodilo za določanje lovopustov naj bi bila racionalna gojitev divjadi. Lovopusti naj se določijo tako, da bo čim laže doseči njen smoter: zdrava divjad v pravilnem, t. j. v naravno številčnem spolnem razmerju. Lovopusti naj ne ovirajo odstrela tistega, kar mora iz lovišča. Čim piej, tem bolje. Ozkosrčnost v tem pogledu ni na mestu. Lovopustne določbe naj bi bile bolj »okvirnega« značaja in dopuščale za posebnosti posameznih lovišč tem primerne ukrepe. Seveda se da to zagovarjati le za one lovce, ki vedo, kaj je prav in res razumejo lov. Taki pa moramo postati vsi, ki nosimo lovsko puško. To je prvi pogoj za to, da postane lov tak, kakršnega si želimo.
Če bi po teli vodilih prirejeni lovopusti izpadli tako, da lovec ne bi mogel kakor doslej vse leto loviti in bi morala puška občasno molčati, nič zato. Pravi lovec ne hodi v lovišče samo streljat, ampak še bolj opazovat in ugotavljat, saj so vprav le take ugotovitve tisto, kar vodi do odstrela.
Skale Janko
Veliki on
Pismo, da naj pridem drugi dan na »velikega«, mi je prinesel nek fantič četrtega dne avgusta leta 1937. Ni me presenetilo. Že junija meseca sem sklenil, takrat, ko je zginil ta »Veliki on«, oče srnjakov, kakor sva ga z lovcem krstila, da mu bom v pravem času lepo zapiskal in nežno zabrenkal na struno ljubezni. Čas je prišel: avgust z dnevi vročine, sopare in vroče ljubezni med rdečo srnjadjo.
Vendar takoj »jutri« nisem bil v lovišču, pač pa sem po dveh dneh pihal v neznosni vročini preko senožeti proti lovčevemu domu. Vsa okolica je bila kakor izumrla in daleč naokoli sem bil edini, ki se ni zmenil ne za soparico, ne za žgoče sonce. Srečen, presrečen sem bil sam v tej božanski naravi, dehteči po polju in gozdu, zaviti v zlate žarke. V meni ni bilo utrujenosti, noge so bile prožne in srce lahko, polno neizrekljive hvaležnosti do usode, ki usmerja vsa pota. Skozi naravo je hodil srečen človek.
V prijazni in čisti lovčevi hišici je bil kmalu narejen lovski načrt. Da bi'šel še isto popoldne na srnjaka, temu sem se uprl. Jutrnji mrak, ko ugašajo zvezde, je bil moj čas za lov, tudi za
klic. Lovil s eni pač po svojem preudarku, tako kakor dela vsak lovec, ki se je prepričal v praksi, da je dobro in prav.
Kure so še spale, bil je komaj prvi svit, ko sva z lovcem odrinila proti V. Grabnu, tja, kjer ima Veliki on ženitovanje. Ko so v oddaljeni vasi petelini oznanjali jutro, sva bila že v mraku dreves ob robu V. Grabna. Gumijasti škornji, ki sva jih obula tudi zaradi kač, so nama omogočili tilio hojo in docela se je že zdanilo, ko sva dospela na rob grebena, ki se je strmo spuščal v V. Graben. Temne sence so splahnele in pod drevjem je bil že tudi dan. Le redko je kanila rosa raz drevje in tudi lahna meglica se je kmalu posušila. Od roba grebena je bil dokaj dober razgled v globel in pripraven prostor, da nalahko potipam s piščal j o. Za vsak primer. Lepo in udobno se zasidrava ob skali, tako da sva imela odprt razgled precej daleč v dolino, pač kolikor je dopuščal bukov gozd. Preden sem zapiskal na piščal, me je lovec opozoril, naj še nikar s »ta hudo«, ker je »on« po njegovem mnenju še dokaj daleč in bi bilo škoda lovišče vznemiriti. Preko kolen položim risanico z daljnogledom, odprem zaklopko in se pripravim. Morda, morda, kdo ve, če ga ni kaka ljubezen speljala v ta predel Grabna. Pripominjam, da si ni predstavljati »Grabna« po pomenu besede. To fe globoka, strma in divja soteska, dolga kake tri kilometre, če ne še več. V tej soteski imajo divje svinje izborno skrivališče in tudi jelenjad ima tu svoja pota. Večji del Grabna je poraščen z bukvijo, nekateri predeli so pa s podrastjo tako zagačeni, da se človek le s težavo prerine skozi njo. Le redkokdaj so me lovski pohodi zanesli v ta del lovišča.
Nežno se oglasi piščal: piv, piv — piv, še in še, v presledkih... Pod mano v hosti se zadere gozdni policaj — šoja in lovec, ki je sedel tik za mojim hrbtom, me na lahko dregne. »Že gre, pazite!« dahne. »Ob tisti svetli bukvi stoji.« Pokimam, a rdeča lisa je bila precej daleč, tako da sem lahko dvignil puško in pogledal skozi daljnogled. Bil je v resnici srnjak s srno. Toda to ni »on«, rečem lovcu. »Ne, ni ,ta veliki", a vendar je tudi čeden. Zapivkajte še, bova bolje videla, če se premakne.« Zapivkam. Prva se premakne srna, za njo pa srnjak. Oba sta imela žametasta gobčka odprta, znak, da je srnjak gnal srno. Pod mano nastane šum in lomšst. Rdeči lisi hitita med bukovjem, ko bi jih gnal veter. Šum se oddaljuje in zgubi v goščavi. Ponovni trušč, pokanje suhljadi, to pot ne daleč od naju. Trdi skoki in gonja se ustavi. Kakih petdeset korakov od naju zapazim srnjaka. Visoko močno rogovje je nosil na lepi, vitki glavi. Boki so se mu burno dvigali in ljubezen ga je mršila.
Kaj bi ga ne pri tej vročini in v taki strmini! Toda Veliki on ni bil in voščil sem mn srečno pot in mnogo potomcev. Kakor da bi vedel, kaj mu želim, iztisne iz odprtega gobčka prečuden meket, dregne s svojim okrasjem srno pod trebuh, da milo zajavka, in že sta vihrala v globino Grabna, kjer mu bo morebiti pogasila žejo vroče ljubezni...
Ura je kazala osem in imela sva še dosti vabišč, kjer bova poskušala srečo. Tiho se dvigneva ter lezeva oprezno v globino soteske. To je bilo težavno, kajti strma reber je bila nastlana s suhim listjem, tako da je bilo zdaj in zdaj pričakovati, da se ta ali oni popelje po zadnjici čez kak prag v globel ali vsaj do prvega drevesa, imela sva srečo in zgodilo se ni nič takega, kar bi dalo povod, da bi klicala vse peklenščke na pomoč. Oddahnila sva se, ko sva se povzpela na nekak nos v rebri. »Tu bo dober prostor,« rečem lovcu in se zagozdim za star bukov štor. Razgled še kar dober, le sapa je vlekla v globel. Ni bilo pomoči, je pač vedno kaj, kar trdne račune spreminja v majavo srečo... Iz piščali iztisnem nekaj pivkov, ki nmro v globeli. Nebo je jasno in sonce pripeka brez usmiljenja. Težko vzdušje leži pod drevjem in zdi se mi, ko da bi bil zaprt v zelenem zaboju. Nobenega šuma, ne znaka življenja. Celo pticam so se grla v tej pripeki posušila. Težko sva premagovala dremavico. Vse nama je odpovedalo, roke, noge in glava je bila brez misli. Z muko sva zapustila prostor in zlezla niže, upajoč, da bo spodaj, kjer teče skromen potoček, hladneje. Ta potoček se ob nalivih razbesni v divji hudournik. Zadosti tiho sva pridrsala od drevesa do drevesa na dno. »Naprej ne grem več,« rečem lovcu, ki je začel razkomatati nahrbtnik. »Počivala bova, se malo podprla, da ne omagava, in se skušala ohladiti.« Toda žeja je bila tolikšna, da obema ni bilo do jedi. Lovec toži, da umira od žeje, ter se vleže na skalo ob potoku in vleče vodo vase. Pa takoj izpljune. Voda je bila sparjena, neužitna, smrdeča po žabah. Milo se ozre po nahrbtniku, kjer je bila termovka in v njej najbrž kaj hladnega. Nezaupno jo gleda. Bila je tako majhna, komaj od pol litra. Kaj naj bo to za dva žejna lovca! Tudi ni bila najina navada, da bi s seboj vlačila jedačo in pijačo, kadar sva lovila le od jutra do večera. Žep je bil zadosti velik za najine potrebe. Vse to mu ni budilo zaupanja v termovko. Tudi zapljunkalo ni v njej, ko jo je potresel. V meni se je vse smejalo in v suhih ustih se je jela zbirati slina. Vedel sem, kakšen blagodar skriva tista mala srebrna steklenica. Ko je lovec prevrnil nahrbtnik, sem jaz iz palice izrezal nekako lopatico ter začel iz termovke brskati v nastavljena kozarca — sladoled,
pravi pravcati citrono v sladoled. Božanska iznajdba, toda le za tiste, ki sede v kavarni s polno čašo sveže vode pred seboj. Kmalu sva občutila blagoslov te »hladilne jedi«. Kaj se pravi biti žejen, sva šele sedaj okusila. Huje nama je postalo, kakor da sva jedla papriko. Ne glede na to, da je v potoku voda gorka in da ima okus po žabah, nisva več zdržala, da bi se je ne na-pljunkala do grla, četudi bi nama zadnjici raztrgalo. Dobra šola to in svetujem vsakemu tovarišu v zeleni suknji, če hoče vedeti na lovu, kaj je žeja, naj je sladoled!
Po tej bridki šoli se zlekneva tik vode, sezujeva gumijaste škornje in kmalu sva oba hrkala in sladko spala. Kakor sem že omenil, sva imela z lovcem gumijaste škornje, nekaj, kar je vse bolj ko priporočljivo za vročino. Vendar takrat še ni bilo druge primerne obutve za lov, v kateri bi se hodilo tiho, kar je poglavitno. Spanec je bil težak. Če se mi je takrat kaj sanjalo, ne vem. Vem le, da sem divje skočil kvišku, z glavo kakor čeber in sprva ne vedoč, kje sem. Tudi lovec je preplašeno dvignil glavo in povprašal za čas. Počasi sva se znebila omotice in ugotovila, da je minila četrta ura. Zamudila nisva nič. Ko hočem obuti škornje, ki sem jih pred spanjem postavil tik ob vodo, jih ni bilo. Enostavno jih ni bilo, čeprav skozi listje razen najinega sledu ni bilo nobenega, da bi si jih kdo med spanjem »izposodil«. V tem primeru bi si bil najbrž izposodil tudi lovčeve in še nahrbtnik, da bi bil laže nosil. Pa nič takega. Torej, Veliki on, tebe ščiti višja sila. Obutev tistega, ki te zalezuje, izgine, da sedi tu bos in ne ve kaj in kako. Ko se bo vračal v samih nogavicah domov ali pa bi celo tak skušal priti »njemu« pred obličje, bi ga pičila kača, modras, ki varuje njega in njegov dom. Lovec na Velikega njega bi klavrno poginil. Očitna zagonetka s škornji! »Jih že imam,« zavpije lovec in vleče moje izginule škornje iz potoka ter izliva iz njih vodo. Skrivnost se je na mah razblinila. Ko sem spal, sem jih namreč prevrnil v potok, ki jih je odplavil precej daleč po strugi. Čisto naraven pojav, a nekoliko nenavaden, ker sem moral gumijaste škornje zoper mokroto, obuti znotraj mokre, da bi me nazadnje morda res ne pičil kak modras. Po spanju sva se počutila bolj sveža in tudi žeja ni bila več tako silna. Po najdbi škornjev sva postala kar dobre volje in upanje na lovski uspeh je zrastlo. Prav na dnu srca sem pa čutil mali dvom. V tretje gre rado, mi je nekaj pravilo. Prvič sladoled, drugič škornji, tretjič še kaj. Kaj vraga neki naj bo to, sem si mislil, a končno vse skupaj potlačil in nisem hotel več misliti na tretjič. Odpravila sva se v osrčje domovine, kjer se ženi Veliki on. Ker sva domnevala,
da se srnjad zadržuje v globeli ob vodi, sva se držala roba jarka. Še na dveh, treh mestih sem klical, ne da bi priskočilo kaj vrednega. Dva srednja šesteraka in Šilar so prišli pred cev, vendar se s tako drobnjadjo nisem hotel pečati in v miru smo se razšli.
Barometer upanja se je dvigal, ker je sonce padalo v zaton in stala sva na istem mestu, od koder je lovec drugega dne avgusta videl tistega, katerega danes iščeva. To mesto sva pustila iz previdnosti, ne da bi zapiskala. V velikem loku zapustiva jarek in se vrneva precej daleč od tod na rob. Na livadici ob hosti se ustaviva. Nisva si upala dalje, kajti tak kakor je on, ima čudna pota in bilo bi prav mogoče, da ni v jarku, temveč da si je izbral bolj položen svet za svoje ženitovanje. Ob robu hoste se lepo pripraviva; ob nama je bila majhna senožet, za njo pa liosta, v katero si nisva upala stopiti. Kaj prida nisva bila krita. Za hrbtom je bila gošča in slabo bi bilo, če bi prinesla gospa smola srnjaka od te strani. Seveda, vprašanje je bilo, če je »on« sploh še v Grabnu. Vse sva stavila na karto sreče. Nežno dahnem v piščal, ki sem jo tiščal v pest, da je bil glas kolikor mogoče mehak. Da, še piščal naj omenim. Bil sem in sem še srečen lastnik piščali, ki tako mehko pivka, da bi bila vsaka srna zadovoljna, če bi imela tak prikupen glasek. Vsaka piščal pivka, toda malo jih prav pivka. Tudi piščal za javkanje ni od muh. Z obema piščalima sem marsikaterega srnjaka premotil, da je priskočil v smrt. Neomajno zaupanje sem imel in ga še imam v svoje »orodje« in za morebitni neuspeh nisem nikdar krivil piščali. Če je bilo kaj narobe, sem bil tisti narobe samo jaz. Toliko o mojih čarobnih piščalih.
Zadnji žarki zahajajočega sonca so se lomili med debli bukev, majhna senožet, ob kateri sem sedel, se je kopala še v polni luči. Mehko pivkanje pošiljam v hosto, za rob v Graben. Nič se ni zganilo. Le daleč nekje so zvonili zvonovi. Počasi vleče lovec svoj daljnogled k očem in dolgo gleda preko moje rame na neko točko. Puško stisnem čvrsteje in levi komolec oprem ob levo koleno. Piv-piv zaplava brez odmeva ko baržun mehko med prsti sladki in hrepeneči glas preko majhne senožeti med bukovje. Da, tam, tiste rdeče lise prej ni bilo. Lovec še vedno nepremično gleda skozi daljnogled. Tla v hosti so rjava, polna suhega listja in zmota je kaj lahka. Še vedno je tista rdeča lisa tam, kjer sem jo prvotno zapazil. »Kaj je?« zašepečem lovcu. Samo z ramo zmigne in ne odgovori. Tudi skozi puškin daljnogled nisem mogel ugotoviti, kaj bi naj bila tista svetlorjavo-rdeča lisa v labirintu svetlobe in senc. Lovec odmakne daljno-
gl e d od oči. »Res ne vem, kaj je tisto v liosti, vendar pazite; če.je »on«, bo poskusil vse, da naju prekani,« mi šepeče lovec. »Le še piskajte, bova videla, če se bo tista lisa premaknila. Če se ne bo, pa urežite na ,ta liudo\« Zopet zapiskam, lovec pa pobrska po listju ter ponaredi skoke srne. Minulo je več ko deset minut, a o kakem srnjaku ali srni ni ne duha ne sluha. »Lise ni več, le poglejte in pazite, to bo, če ne ,on‘, pa kak drug njegove vrste. Ta vrag ga nama bo zagodel,« zamrmra lovec in bulji z daljnogledom preko senožeti v bukovje. Zadnji žarki padajo na senožet, Graben se zavija v modrino, od koder zaveje topel val kakor iz krušne peči. V meni je ogenj, v zraku je ogenj in najbrž tudi še v večji meri v tistem, katerega čakam in mu brenkam na strune ljubezni. Navijam mu jih kar se da, on pa meni strune potrpežljivosti, da brni v meni lovska žilica. Oba, vse tri grabi strast, enega strast ljubezni, druga dva strast lova ... »Mrak bo,« me opozori lovec, »dajte kar na ,ta hudo*, sicer bo prej tema.« V imenu vseh lovskih svetnikov in svetnic! lije ,— iiije ije pretrga soparno tišino. Levo pod mano zašumi suho listje. Nekaj bo. Dva, trije skoki in zopet se vse umiri. Živci zvene od napetosti, diham težko, vendar ni drgeta v rokah. Bodi kar koli že, ne dam ti časa za premišljevanje. Ljubosumje ti mora spodriniti opreznost in sila po ljubezni mora zmagati! Iiije — skok, iije — lomast po suhem listju in dračju in rdeča črta se potegne hropeč med sivimi bukvami naravnost od spodnje strani senožeti preko nje proti nama. »On je,« vzdihne lovec in Veliki on že stoji na nekaj korakov prosto pred nama v vsej svoji krasoti. Ves »on« je bil. Krasna, iztegnjena postava s trdo uprtimi prednjimi nogami v zemljo, zadnji pa pripravljeni, da sproži vsak trenutek prožno telo za njo ali pa proti tekmecu, ki bi mu križal pot ljubezni. Venci, bože moj, čudoviti, temni in grbičavi, odrastki dolgi, svetli ko slonova kost. Prodirno je upiral pogled v klobčič, ki je čepel ob robu hoste. Telo mu je drgetalo, predano mi na milost in nemilost. Igla v daljnogledu je mirno in sigurno sedela za srnjakovim plečem. Samo še rahel pritisk na sprožilo in to mogočno praživljenje bi bilo uničeno. Trenutki so bili ure. Čutil sem njegov pogled in vedel, da je že spoznal prevaro. Le še drobec tiste uničujoče strasti ga priklepa za trenutke na mesto, kjer je upal najti tisto, kar mu je ohromilo previdnost. Počasi pobesim puško in gledava se prosto iz oči v oči. Kako lepe oči imaš, »Veliki Ti«! Glej še ta krasni svet, ki je tvoj in moj. Nisem ti dal življenja in tudi vzel ti ga ne bom. — Za spoznanje se skloni in vrže prožno telo v levo, kakor da bi bilo na vzmeti. Zrcalo se belo zasveti.
Bav, bev, zabevka. Preko senožeti v bukovje, v V. Graben mu je bila prosta in svobodna pot. —
>Hudiča, kaj je to?« zajeclja lovec od napetosti in lovske strasti ves zlomljen.
»Nisem mogel.«
»Kaj niste mogli, saj ste ga vendar imeli pred seboj prosto kakor kozolec. In nič žal vam ni? Ves ljubi dan po tem jarku in v tej vročini, na koncu pa, ko je treba samo še pritisniti — pa saj ne moreni verjeti — ne razumem. Nak, nikdar več, nikoli več, večna škoda.«
»Ravno to, da bi ga nikoli več ne bilo, če bi bil ukrivil prst, zato nisem mogel. Ne bilo bi ga več v mojem lovišču, kjer bo zaplodil veliki svoj rod v veselje srečnikom, ki bodo hodili tod, po istih zelenih potih kakor danes midva, in ki bodo — podobno
ravnali. Če bi bil-------bi res da imel v svoji zbirki zavidljivo-
trofejo, na katero bi padal prah časa in pozabljenja, ,on‘ bi bil pa za vedno mrtev. Tako bo pa živel v svojih potomcih, kakor bo živel ves živ in mogočen v meni — lovcu, ta — ,Veliki on\«
Trudna sva se vlekla skozi zvezdnato noč, pri duši pa mi je bilo lepo ...
Ing. Mirko Šušteršič
Gozd in divjad
(Konec.)
IV.
Treba je še nekaj pripomb glede vej e v j a (dračja, hoste), ki ostane od sečenj. Navada je bila in tudi šolske strokovne knjige so učile, da je treba dračje zložiti v kupe ali dolge redi, predvsem zavoljo estetike. V alpskih predelih dračje celo požigajo, če vejevja ne spravijo domov.
Če vejevja, dračja ne potrebujemo, naj ostane razmetano na poseki ali ga še sami bolj enakomerno raztrosimo. Tako raztreseno vejevje ščiti kaliče in mladičje pred žego in pripeko, pred izsušitvijo in vetrom, da ne odnaša listja, pred prehudo travo in plevelom, pred divjadjo in živino, ki ne sili v težko prehodne zapreke, pa tudi pred nabiralci jagod, ker ne morejo zlahka blizu. Posebno se kot prepreka obnese bukovo vejevje, ki je rogovilasto in na vse strani razvejeno, da stoji od tal, ter neokresani vrhovi iglavcev. Poleg tega pa razpalo dračje gnoji zemljo. Lep pogled resda ni na tako »ježevo kožo«,’ki je pa
prav koristna. Tem lepši pa je potem pogled na gozdni pomladek, ki je uspel v varstvu takega estetičnega nestvora.
Požiganje dračja je pa naravnost škodljivo, ker ogenj osmodi bližnje drevje, debla, vejice, listje, igle, zaide v tla, kjer zgori humus, po vrhu pa stelja. Pepel se na posameznih krajih nakopiči, drugod ga pa odnese veter tako, da gredo rudninske snovi v izgubo.
Omenim naj še drevorede sadnega in gozdnega drevja. Napaka teh je, da košato vejevje sega navadno prenizko nad cesto in tako ovira promet, visoko naložena vozila pa posnemajo z vej sadje in poškodujejo veje. Ranjeno vejevje postane rado rakasto, močne obrše zasenču je jo polja in zadržujejo izsušitev cest. Sadno drevje v obcestnih drevoredih je treba drugače oskrbovati kakor v sadovnjakih že zato, ker morajo biti v drevoredih obrše visoko od tal. Poglejmo, kako dejansko izgleda najdaljši naš sadni drevored ob cesti Trst—Maribor—državna meja ter naprej! Če v jeseni čistimo drevorede, pustimo vejevje čez zimo na tleh za hrano zajcem in srnam.
Podobno velja v drevoredih z gozdnim drevjem, ki naj ima visoko nastavljene, normalno razvite, ne sploščene obrše. Zato moramo pravilno, tik ob deblu, gladko rezati (ne sekati) prenizko nastavljene veje. S tem pridobi tudi vrednost debla.
Od sadnega drevja pridejo za drevored v poštev jablane in hruške, od gozdnega pa lipe, hrasti, javori, kanadske topole, smreke. Drevoredna debla so pa spodaj navadno po vozilih poškodovana. Drevoredi poleg koristi služijo krajevni lepoti, pa tudi orientaciji.
V.
Poleg drevja služijo divjadi za pašo in krmo tudi razna grmovja, trave in zelišča.
Brinje, ki raste po gmajnah in pašnikih in nam je znano po svojih bodečih iglah, vendarle služi za pašo divjadi, ki objeda grme, ptice pa zobljejo jagode. Jagode dajejo tudi znamenito' žganje — brinjevec in dišavo za jedi.
Brinjevo grmovje varuje tudi tla in jih zboljšuje. Gozdno-vzgojno služi zlasti kot podrast v borovih sestojih. Brinje je — oče stelje.
Črni bezeg pri divjadi ni priljubljen, pač pa ptiči (divja lcuretina) radi zobljejo jagode. Bezgove jagode so tudi za žganje.
Bolj priljubljen kot paša je gorski bezeg, ki ima rdeče jagode. Njegovo popje je debelo kakor lešniki.
Divje vrtnice — šipek — poživljajo gozd in koristijo divjadi.
Leska, njene mačice so slaščica za srnjad. Manj priljubljene so brezove mačice, še manj pa one rdeče jelše. Leska da tudi vejnike, vendar jo zavoljo lešnikov ne posekamo preveč.
Žoltovina — košeničica, bodičevje.
Zajčji lakotnik (Spartium scoparium, Sarothamnus scoparius), je temnozelen grm in gozdarsko in lovsko važen. Je skromnejši in odpornejši kakor lupina, ne zasenčuje preveč gozdnega mladja, daje zaščito proti zmrzali, je poraben za steljo in pojedanje ga ne uniči. Steblika traja več let (perenira), zato lahko varuje gozdno mladje pred pozebo. Če mladje preveč zasenčuje, ga pravočasno porežemo. V avgustu porezane šibe hitro sprhne in gnoj e zemljo. Svetlobe ne potrebuje mnogo kakor jo lupina in se da podsejati. Treba pa je steljo odstraniti. Sicer se tudi sam pomlajuje. Žene eno samo globoko korenino, za katero rade rastejo korenine smreke in bora v globino, kjer dobe dušik.
Gost zajčji lakotnik ukroti gmajno in služi kot vzgojni sestoj, ker žene smrekovo in borovo mladje kvišku. Uspeva tudi na surovem humusu in duši borovničje. Kaljivost njegovega semenja je močno različna in semenja, ki je v strokih, ostane mnogo nerazvitega. Za dobro seme je treba spomladi pred rastjo grme porezati na posamezne poganjke, ki tako dobe vso življenjsko moč korenine. Divjad ga je rada.
Žoltovina divjadi ni kaj priljubljena paša in kot polnilni sestoj more borovino zadušiti. Smreka, mecesen in gladki bor se pred njo boljše branijo. Ta grm zdrži tudi čez 20 let, sicer pa različno dolgo. Občutljiv je za mraz, ki ga vzame zlasti v novembru in decembru. Prezračuje tla in medi za čebele.
Zimzelena žoltovina, ki smrdi po mačjem blatu, je dobra za požarne pasove ob železnicah.
Bodeča žoltovina (Ulex europaeus) je brez duha, le korenine diše kakor surov krompir. Pozimi rada zmrzne, pa iz korena znova požene. Grm je poln majhnih in velikih trnjev, a manj mori gozdno drevje kakor navadna žoltovina.
Nemška žoltovina (genista germanica) je travno zelena in trnjasta ter jo divjad rada pojeda.
Za gozdarstvo in lovstvo sta važna le zajčji lakotnik in bodeča žoltovina.
Gozdno vzgojno je treba paziti, da žoltovina ne nadvlada mladja.
Lupine imamo tri vrste. Ime ji je od volka (lupus), ker korenina kakor volkovi zemljo prežro.
Modra, trajna lupina, doma v Ameriki, pravijo, na slabih tleh, kjer bi jo potrebovali, ne uspeva, na boljših je treba ni. Na surovem humusu in peščenih tleh ne uspeva, ker ljubi apnenec. Objedanje prenese le enkrat, sicer v tretjem letu zgine. Vendar raste še na takih tleh, kjer bor že poginja in se tla spreminjajo v gmajno. Na takih »prehodnih« tleh je važna. Lupina je tvorec tal — prsti, gnoji. Borov pomladek lahko zastre. Takrat jo je treba porezati, in sicer v času, ko so stroki zreli. Po lupini najbolj trpi gladki bor, ker ne pride takoj v polno rast in zaradi zastrtja poganjki ne olesene tako zgodaj kakor na prostem. Zato jih divjad močno pojeda. V jeseni stebla lupine poležejo in gozdni pomladek dobi zopet svetlobo in zrak.
Čim bolj je svet gmajnast, tem gosteje sejemo lupino, da varuje tla. Trajna lupina cvete že v drugem letu, prežene gmajno, zmanjša rast trave, rahlja in gnoji zemljo, varuje sadike, da jih zmrzal ne dviga ter izredno pospešuje rast smreke in bora. Korenine bora rastejo za lupino in delajo kolasto obliko. Divjad rada je lupino in pušča smreko in bor. Na gozdnem rastlinju in grmičevju žive zajedalci borovega prelca. Zato je podrast (lupina) važen za »biološko« pobijanje »železnega sta-leža« prelca. Za nižja bitja, ki vzdržujejo plodnost tal, je važen humus, v katerem žive. Zato ga je treba varovati in ohranjati (omejevati steljarjenje).
Za zimsko krmo lahko lupino pokosimo in kakor vejnike na zraku rahlo posušimo — ali pa naredimo kompost za gnoj.
Srnjad silno rada je lupino in objeda tudi cvete. Lupina vzdrži mnogo let in se sama pomlaja. Baje je doma v Severni Ameriki, kjer seme jedo (juha je pregrenka). Za vzgoj čistih smrekovih sestojev je lupina važna kot varovalna rastlina.
Rumena, enoletna lupina je doma na Pirenejskem polotoku, Korziki, Sardiniji in Siciliji. Zboljšuje zemljo in gnoji. Zlasti je porabna v drevesnicah in za kompost. Za smrekove in borove nasade izvršimo predsetev lupine. Podorjemo jo, ko pordeči, ne ko cvete, in potem sadimo. Sejemo jo do srede aprila s primesjo vsaj ene tretjine enoletne modre lupine. Na hektar je treba okrog 150 kg semenja. V maju lahko posejemo še nekaj strniščne repe (repice). Semenje lupine pokladamo divjadi v strokih.
Suho seme je pa treba zmečkati, ker ga mlada divjad ne more zgristi, stara si pa preveč obrabi in tudi poškoduje zobe, a celo semenje gre neprebavljeno skozi žival.
Enostavneje je, da semenje namočimo,-da se napne, in sicer osem dni v mrzli vodi ali poldrugo do dve uri v 30° topli vodi. Od vlage nabreklo seme se pa na toplem hitro izsuši in je v nekaj dneh zopet trdo kakor prej. Zato ga je napojenega treba takoj spraviti na krmišča, rta prosto. Lupina je za krmo mnogo boljša kakor koruza.
Enoletna lupina je dobra za rastline z enoletno obliodnjo.
Modra, enoletna lupina, doma po vsej južni Evropi, je najboljša za kompost, ne diši kakor rumena lupina, a ji je po vrednosti precej enaka.
Za vzgojo gozdnega pomladka je važno tudi gozdno žito, to je v prvi vrsti rž, ki ji popaša ne škoduje in še bolje rodi. Za varstvo kaličev in pomladka sejemo tudi oves,ki z rž jo služita tudi za pašo divjadi, ki tako manj ogroža pomladek.
Borovničj e je s svojim zimzelenjem dobra zimska paša . za divjad. Srnjad je mlade liste tudi poleti in jagode kot delikateso (poslastico). Gozdar se mora boriti proti borovničju, ki se naseli na krajih, kjer se umakne gmajna oziroma resje zavoljo zasenčenja po drevju. Resje, ki dela za rast drevja neustrezen humus, je škodljivejše za gozd kakor borovničevje, ki zahteva posebno sestavo vrhnje plasti tal.
Stel j ar j enj e prežene borovnico in pospešuje resje. Borovnica da na 100 m2 6—7 kg jagod.
Po drugi strani je pa borovničje važno zlasti za borov gozd zato, ker se na njem redi borovničev pedic, na katerem živi zajedavec (parasit), ki napada borovega prelca. Isto velja za resovega pedica.
Brusnica ima kot hrana za divjad podoben pomen kakor borovnica. Jagode drugega cvetja (v avgustu) so za perjad zimska hrana.
Malin j e večkrat duši gozdni pomladek. V takih primerih ga je treba izrezati in služi potem podobno kakor vejniki za zimsko krmo. Malinice obirajo radi tudi ljudje, ki pri tem pohodijo pomladek. Malinje je dobra krma in paša.
Robida (k o p i n j e) s svojimi debelimi črnimi robidnicami služi podobno kakor malina.
Topinambur z raznimi zvrstmi je s svojimi krompirju podobnimi gomolji kakor rastlina sama dobra paša in hrana divjadi. Gomolje sadimo posamič. Po vrtovih zdrži rastlina 8 do 10 let.
S a h a 1 inski d resen raste silno hitro do 4 m visoko, tako da v njem najde divjad zaklon, a rastline same ne je.
Steblo odmre vsako leto in sleherno leto požene iz korenine znova; slana dresna ne vzame.
Gozdarsko je kot varovalna rastlina važen, zlasti za bukove kaliče za zasenčitev in za vzgoj bukve na velikih posekah.
Kot prednasad zanj leto prej posejemo lupino.
Volčina, ki v ustih podobno peče kakor poper, divjad ne je.
Tiso, čeprav je strupena, divjad rada objeda kakor tudi grmasto japonsko kutino, ki ima rdeč cvet.
VI.
Za gozd kakor za divjad je važna tudi voda, vlaga. Opazovati moramo ob nalivih in topljenju snega, kako se voda giblje, teče in kje in kako se zbira, ponika ali nastopa.
Z jarki, zagradami, nasipi, prekopi uredimo vodno gospodarstvo v gozdu tako, da zlasti na osupnem svetu zadržimo čim več vode in čim dlje, da le počasi in smotrno odteka ter pri tem namaka in vlaži okolico, posredno pa tudi poljedelsko zemljo okolice, za katero je gozd nepogrešljiva shramba za vodo.
Z namakanjem dosežemo lahko večkratni pridelek, kar v gozdu velja tudi za les, to je za prirastek.
Včasih pokladamo divjadi tudi umetna krmila, od katerih je gotovo oves najboljši. Neomlačene snope ovsa privežemo na debla močno košatih in gostih jelk ali smrek, da krme ne zamete sneg in da se zaradi vlage, dežja ne skvari; kajti plesniva in gnila hrana pomeni za divjad bolezen in smrt.
Izvrstna klaja so tudi fižolove rastline z listjem in neobra-nimi stroki. Pomembno je tudi belo zelje. Slabet a ne gnile zeljnate glave položimo v gozd, na polju pa pustimo stremi j e in uhance porezanega zelja. Tudi kislo zelje vzame divjad.
Poleg tega sta dobra tudi detelja in seno kot suha krma. Od sena je najboljša tretja košnja (otavič), ker je seno mehko in posebno če je obilo mešano s travniško deteljo.
Ne pokladajmo pa umetnih krmil prepozno, ko je stiska že tu. Divjad se mora prej privaditi, da vzame hrano ob pravem času.
K umetnim krmilom bi pridjal še sesam-pogače', ki vsebujejo zlasti kalcij in fosfor kot najvažnejši sestavini kosti in rogovja. S temi solmi zlasti jeleni okrepe svoje rogovje.
Solnice z navadno soljo, kameno ali živinsko soljo so za divjad bolj začimba pri hrani kakor potreba, in z njo divjad, ki rada liže sol, privežemo bolj na kraj.
Sol v zabojčkih zakopljemo v zemljo ali zmešano z ilovico nabijemo v korita, štorove, kameno sol pa v kosih zagvozdimo v precepljena debla in podobno.
Umetno krmljenje naj pa ima zgolj pomen in je le tedaj na mestu, kadar izredna zima ogroža obstoj divjadi. Nikakor ne smemo z umetnim krmljenjem pomehkužiti divjad in jo odvaditi, da bi samostojno ne mogla kljubovati življenjskim tegobam. To ne bi bila več divjad — odraz naravne, prasilne stvaritve, temveč pomehkužena na pol domača žival, kar gotovo ni namen gojitve in še manj ideal lovca in gozdarja. Pomagajmo divjadi le toliko, da se prebije skozi zimo in da ostane odporna in zdrava. Slabiče, namesto da jih krmimo ali da jili podavijo zima in roparice, raje odstrelimo. S tem imamo dvojno korist, da namreč izboljšamo rod in da se okoristimo z divjačino, ki sicer propade. Zdravi divjadi mraz sam tudi ne škoduje in je ne ugonobi. Ugonobi jo največkrat — človek — nelovec s svojo samopašnostjo in nepoznanjem narave.
Viktor Herfort
Lovčev izprehod po muzeju
(Konec.) V
V jeseni, ko se gozd odene v pestre barvne odtenke zlato-rumene do rdeče in temnozelene, takrat gremo na nam naj ljubšo divjad in naj lepši lov — na našega malega tetraohida, na gozdnega jereba, ki ga v naši zbirki tudi ne manjka. Takrat je te vrste lov na višku. Lov na jereba, zlasti če si sam, je najlepši. Pohajaš po gozdnih stezah in kolovozih, sedeš zdaj tu, zdaj tam in kličeš jerebe. Tudi tedaj lahko opaziš, da te iz radovednosti pridejo pogledat razne ptice, seveda ne tako različne kakor poleti, kajti marsikatere so se že selile na jug. Pri lovu na jerebe se ti včasih še celo pripeti, da ustreliš srnjaka. Tudi on včasih pristopica do tebe. Ne vem, ali tudi iz radovednosti ali samo slučajno na svojem izpreliodu. Ustrelil sem že dva srnjaka, ko sem klical jerebe. Včasih ti pride na klic celo kak nepoklicani gost, kak domači ali podivjani muc, lisica, kuna, kragulj, pa tudi divjega lovca sem že priklical. Na žalost se je lov na gozdnega jereba zelo razpasel, da ima jerebjo piščal že skoraj vsak pastir. Pa tudi nekateri lovci jerebarji jih preveč postrele. Če jih kdo na enem pohodu, v enem dnevu ustreli pet do osem, je to po mojem preveč. In ob koncu jerebjega lova jih ima tak
lovec na vesti najmanj trideset ali celo petdeset. Pomisliti moramo, da to niso poljske jerebice. Že spomladi, zlasti če je deževno, pogine precej mladičev. Tudi skobci, kragulji in lisice jih nekaj pobero; svoj delež doprinese tudi še lovci sami, ker pri lovu na jerebe pade včasih po nesreči tudi kaka samica. Največ gozdnih jerebov pade pač na Dolenjskem; precej zaradi tega, ker so poljska lovišča slaba ali sploh brez jerebic. Fazanov tudi ni, psov za poljski lov pa skoraj nikjer nimajo. Poljski lov komaj da poznajo, dasi imajo dovolj polja. In tako lovijo, preden se prične lov na zajca, samo jerebe. Potem se prično brakade, največ na zajce, kajti srnjadi je že malo; posebno od Grosupelj dalje proti Novemu mestu. V smeri proti Kočevju je v tem pogledu nekoliko boljše. Dobro se pa drže in še celo množe po Dolenjskem nezaželjeni gostje zakupnikov lovišč — divje svinje. Lov nanje je težaven, zato ker imajo predober nos in tanek sluh. Lovci pa imajo po večini le puške na šibre — zato je največ pogonov na te ščetinarje deležnih neuspeha ali pa zelo majhnega uspeha.
Pa se s svojimi mislimi vrnimo spet v muzej. Ko gremo dalje po dvorani, se znajdemo znova pri močvirnikih, katere smo deloma omenili že prej, govoreč o našem barju. Poleg labodov in divjih gosi so tu mnoge divje race vseh vrst, od naše navadne velike divje race (mlakarice) do raznih selivk, kakor so dolgorepka, kostanjeva raca, čopasta črnica, sivka, rjavka, žvižgavka, krehelc, regelc itd. Poleg njih so razni martinci, togotniki, deževniki, sabljarka, kljunači, kozice, že skoraj zatrte čokete; precej vrst raznih kokošk, kot črna liska, zeleno-noga tukalica, čapovoznik, kosec, mokož itd. Vse tu naštete ptice so se dobile in se po večini še dobe na našem Barju ob Lj idil junici, Išči in njunih' pritokih. Posebno živahno je Barje ob selitvah spomladi in jeseni. Seveda je tudi pozimi po barskih vodah dosti rac, in sicer mnogokrat v prav pestri izbiri.
Lov na divje race izvršujejo na razne načine: peš, s čolni, pozimi pa, če je velik sneg, pridejo v poštev tudi smuči. Lov na Barju je zelo zanimiv, vendar precej naporen, čeprav je ravnina. V nekaterih krajih je celo nevaren, namreč v toliko, da se kje nenadoma lahko pogrezneš v močvirje, če si po neprevidnosti zašel, kakor n. pr. na barskih Oknih, kjer ni rešitve. Včasih se je tam pogreznilo kako govedo. Tudi iz močvirnih jarkov samih ne prideš tako zlahka. Pozoren moraš biti zlasti pozimi, da ločiš zasnežene in zamrznjene jarke od trdne zemlje, da se ne greš sredi zime kopat. Sicer pa, lovec mora biti sploh previden! Kakor sem že omenil, se Barje postopoma izsušuje,
plodna zemlja ga izpodriva vedno bolj in s tem se manjša nevarnost za lovca. V zvezi s tem je pa tudi vedno manj zanimive živane, ki bi ga tja vabila. Bo pač tako, kakor mi je rekel ta-mošnji kmet, ko sem hodil po Barju, da bo Barje postalo Banat — seveda v malem.
Tudi živali najvišje razvojne stopnje so v naši muzejski zbirki zastopane. Od prežvekovalcev vidimo prav lep jelenji par iz lovišča pri Sv. Katarini pod Košuto, in tudi vitkih srnic ne manjka. So pa tu tudi lovcem manj priljubljene živali, namreč divje svinje. Ti, lovcem navadno neljubi gostje, žive preradi na njihove stroške.
Pri nas že izumrla žival, ki so jo naše zbirke otele pozabi, je ris. Zadnji so bili ubiti pri nas v začetku druge polovice preteklega stoletja (1855, 1869). Tudi divja mačka je v tej dvorani razstavljena. Ta ni še ravno tako zelo redka, vendar je že zdavnaj ni toliko, ko podivjanih domačih muco v. Jazbec in jež sta tudi tu, čeprav ju zdaj pozimi ne moreš srečati na njunih lovskih pohodih, ki pa ju prebudi pomlad. V tej pisani druščini so tudi vidre, zbrane iz vseh koncev naše lepe dežele. To je zelo ljubka živalca, zlasti če jo imaš udomačeno; seveda ribičem ni ljuba, ker jim napravlja preveč škode na ribah, s katerimi se hrani. Hermelin, podlasica in dihur so tudi tu. Ne manjka krvoločne kune, prebivalke strnjenih gozdnih predelov.
Še en zastopnik svojega, ne preveč pogostega rodu je tu. namreč rjavi medved. Kočevski gozdi so še njegovo bivališče in zatočišče, pa tudi v kamniškem okraju in celo po Gorenjskem se še tu in tam pojavi. Tudi volk pri nas ni bil ravno pogost, dasi se je v zadnjem času zopet pojavil v večjem številu. Mnogo več je lisic, zlasti zdaj po vojni.
Omeniti moramo še razne voluharje in polhe, kot drevesnega polha, navadnega polha in gozdno miško — mičnega pod-leska. Od glodavcev je tu še košatorepa veverica, poljski zajec in njegov planinski tovariš v belem zimskem kožuhu. l ega imamo priliko opaziti po vseh naših planinah, v Alpah, Kamniških planinah in Karavankah. Prezreti ne smemo nadalje še gozdne in obvodne rovke.
Preden se poslovimo od tega pisanega sveta, zapazimo pred vstopom v naslednjo dvorano še zbirko nekaterih zaščitenih rastlin; pa saj tem lovec ni ravno nevaren. On si vse raje odtrga svojo naj ljubšo cvetko, ki prav za prav ni cvetka — zeleno vejico.
Manj zanimivosti za lovca, a še vedno dovolj za slehernega opazovalca narave nam nudijo zbirke v naslednji dvorani. Tu
so lepe zbirke rib in kač, katere je tudi dobro, da jih vsak lovec pozna. Seveda tega zanimajo bolj, drugega manj. Vredna naše pozornosti pa je še zbirka raznih okostij, predvsem sesalcev. Tu je n. pr. okostje gamsa, srnjaka, divjega prašiča, lisice, zajca, mačke, prav tako nekaj okostnjakov psov, ptic in rib. V tej dvorani imamo še pelikane in kormorane (morske vrane), poleg več vrst ponirkov, eksotov in severnih ptic. Skoraj bi pozabil na — odprto knjigo narave — to so sledovi.
V veliki dvorani sta na steni dve tabli narisanih sledov našili ptic in sesalcev v snegu, pesku ali v mehkih tleh. Potrebno je, da tudi te lovec pozna. Nič ni bolj zanimivega ko to, da poznaš sledove, ko greš ob prvem snegu v lovišče, na polje ali v gozd. Pred seboj imaš odprto knjigo, iz katere lahko čitaš, kaj vse imaš v lovišču. Tu prideš na sled zajca, tam lisice, drugje zopet srne; tu slediš veverico, kuno, psa, mačko ali še celo merjasca, volka ali medveda; pa tudi divjega lovca in zanknrja boš lahko zasledil, ako skrbno pregledaš lovišče. Tak izprehod po lovišču je zelo zanimiv, poučen in koristen za te in za tvoje tovariše.
Ko gremo dalje po dvoranah, bodo morda pritegnile naše zanimanje še najdbe z ljubljanskega Barja, v kolikor se tičejo lovstva. Takratni lovci sicer niso lovili samo na jezeru, kjer je današnje barje, ampak so hodili na lov tudi daleč v okolico mostišč. Muzej hrani razno jelenje rogovje, kakor tudi mnogo orodja, narejenega iz jelenjega rogovja, kakor n. pr. bodala, dleta, sekire itd. Tudi nekaj lobanj barskega prašiča hrani muzej; del turovega roga, nadalje roge barske govedi, ostanke losovega in srnjačjega rogovja. Precej je jazbečjih lobanj, najdeš pa bobrove, kakor tudi kosti nog. V teh zbirkah hrani muzej tri vrste pasjih lobanj. To so lobanje barskega psa, čigar potomci so sedanji pinči in terijerji. Nadalje so tu ostanki prednika lovskih psov z visečimi uhlji in prednika raznih sedanjih pasem ovčarskega psa. Torej že takratni lovci, t. j. mostiščarji, niso hodili na lov brez psov. Čudno pa je, da med vsemi temi izkopaninami ni nobene lisičje lobanje, niti kakih drugih lisičjih ostankov. Poleg nešteto posod in ribiških predmetov sta bili izkopani dve zelo zanimivi leseni pasti, ki ju hrani muzej. Torej tudi iz kamene dobe je za lovca ohranjenega marsikaj zanimivega.
Iz rimske dobe hrani muzej dosti zanimivosti za lovca. Pu je bronast askos (vrč), ki ima na ročaju Diano, boginjo lova, z diademom na glavi. Z rokami drži od sebe obrnjenega psa. Ta izkopanina je iz Polhovega Gradca. Tam so mi pripovedovali, da je bil tempelj boginje Diane na gori sv. Lovrenca, ki leži tik za Polhovim Gradcem. Ne vem pa, v koliko je to res, ker
arheologi tega nikjer ne omenjajo. Da je pa bila na gori sv. Lovrenca rimska naselbina, je res, ker se še tu in tam pozna, kje je stalo obzidje. Tudi cerkovnik Logar je izkopal na svojih njivah razne železne predmete, ročne mlinske kamne, orodje in celo zlatnike. Če greš k Sv. Lovrencu, vprašaj o tem tamkajšnjega cerkovnika, nekdanjega mojega najboljšega lovskega čuvaja, ki bo rad pokazal, kje je bilo obzidje. Prav tako, kje je izkopal rimske predmete; mogoče ti še katere pokaže, če jih je še kaj dobil pri obdelovanju svojih njiv.
Tudi iz srednjega veka lahko vidiš kaj zanimivega v muzeju. Tu je razno orodje, od francoskih topov do lovskih pušk vseh vrst. In sicer vidiš tu še puško na lunto, kremen j ače, do pušk z naboji. Na hodniku najdeš še samostrele in druge stare puške kakor tudi razen lovski pribor, kakor rogove za smodnik, pasti, vivčke, pipe, čutare in nože. Ne bo ti dolgčas, ko si boš vse to ogledoval.
V dvorani geološkega oddelka v pritličju pa nas bo morda zanimalo še okostje jamskega medveda, dobljenega v Zijavki na Mokrici v kamniškem predgorju. Prav tako vidimo tu lep primer losovega okostja, ki je bilo najdeno pri Glažuti, ne daleč od Ribnice na Dolenjskem. Poslednja pridobitev geološkega oddelka je sicer nepopolno, a kljub temu zanimivo okostje mamuta, izkopano v Nevljah pri Kamniku. Mamut je živel proti koncu ledene dobe in spada v vrsto slonov. Bil je orjaška žival, saj je tehtal kot pravijo znanstveniki tak velikan do 50 stotov. Okostje meri na višino 550—400 cm, na dolžino pa skoraj pet in pol metra. Lovci ledene dobe so lovili te orjake v jame in jih nato pobili.
Če končno obiščemo še dvorano narodopisnega muzeja, najdemo tudi tam za lovca zanimive predmete, n. pr. končnice panjev, na katerih so naslikani tudi lovski prizori, kakor si jih je zamislil slovenski čebelar. V kmečki sobi je mnogo slik na steklo in razni kipi domačega izdelka, med njimi tudi lesena podoba lovskega zaščitnika — sv. Evstahija z jelenom.
Gornik
Ob
Donavi
(Nadaljevanje.)
Drugo jutro sem se hvaležnega srca poslovil od tovariševega doma. Dan je bil lep in dokaj topel. Ponoči se je bilo vreme spremenilo, zapihale so mehke južne sape. Na nebu so se zbirali drobni oblački, sonce je prijazno grelo. Grel me je pa tudi žar veselja nad lovskim uspehom in prisrčnimi uricami, ki sem jih prebil v gozdarski hiši ob Donavi. Visoko nad nami je rezal ribji orel kroge v nebo, pod njim so pa divje race v dolgih črtali trepetale skozi zimsko tihoto pokrajine. Med drevjem je pobliskavala svetla gladina reke. Ves svet je bil lep in prijazen.
Pri logarski hiši je že čakal Šumi. Prisedla sta z logarjem in krenili smo z nasipa v nižavo proti reki. Kmalu smo zavili s kolovoza med vrbovje in jelševje ter se previjali skozi goščave, po livadah, ob prelivih in barab.
Ostro smo oprezovali na vse strani. Nenadoma me tovariš dregne in pokaže na velik grm. Sledil sem njegovi roki in opazil nad grmom veliko rogato glavo. Vroče me je spreletelo. Za grmom je stal močan jelen in zrl čez grm na nas. Bil je s celini telesom obrnjen proti nam in spodnji del trupa mu je zakrivalo grmovje.
»Daleč sicer ni, niti osemdeset korakov ne bo, vendar ne kaže streljati od tod, ni dober cilj,« je dejal tovariš potihoma. »Zavili bomo tako, da nam bo stal počez.«
Zavijali smo z vozom sem in tja skozi grmovje, vedno po strani oprezujoč za jelenom. On pa je pazno obračal glavo za nami in nam sledil z očmi.
»Pripravi se, tamle pri onem grmu bomo ustavili! Razdalja 100 korakov. Ostani kar na sedežu, puško prisloni k palici! Streljal boš mimo mene. Jaz se bom nagnil na stran in opazoval.
Bodi miren! Je še več jelenov tu v bližini.« Tako mi je pomirljivo govoril tovariš.
Komaj je velel kočijažu »stoj!«, sem že bil pripravljen na strel. Jelen je stal negibno, med redkim vrbovim šibjem so se lepo videla njegova pleča. Strmo je gledal naše početje.
Voz se je umiril, globoko sem izdihnil in sprožil. Ko je počilo, se je jelen sunkoma odgnal in v naslednjem hipu izginil za visokim grmovjem.
»Sijajno! Dober je,« je vzkliknil tovariš. »Počakajmo malo, da izdihne.«
Pa ni bilo tako sijajno. Ko smo prišli čez nekaj časa za dotični grm, ni bilo jelena nikjer. Kmalu smo pa našli krvavi sled. Svetlordeča, malo penasta kri se je rdečila na suhem listju in travi.
»Strel v pljuča z ekspanzivnim nabojem. Jelen ne bo daleč,« je ugotovil Šumi. »Ti pojdi po sledu, previdno, ne približaj se rim preveč, če še ni mrtev. Močan je in nevaren. Jaz se bom pa pritisnil k oni debeli topoli tamle na bregu preliva.«
Krvavi sled se je vil po gostem jelševju proti vodi. Nenadoma je počil strel. Takoj nato me je poklical tovariš. Pohitel sem k njemu. Stal je na bregu preliva in zrl v vodo.
Čudovita slika se mi je pokazala. Med visokim gozdom dokaj širok preliv, na bregu mogočna rogovilasta drevesa, svetlo-sive topole in temne jelše, čudno zverižene prepletajoče se sence, pod visokim bregom motno zelenkasta tiha voda, sredi vode kot majhen otok podolgovata sipina. Na otočku pa je ležal velik jelen. Zadnje noge so mu bile še malo v vodi, 'glava z ogromnim temnim rogovjem mu je pa počivala na vrhu sipine. Tam je ležal gozdni orjak, negibno, in sonce ga je obsevalo. Bilo je kakor podoba iz pravljic.
Vprašujoče sem pogledal tovariša. On pa je začel potihoma, kakor bi se bal zbuditi spečega orjaka, pripovedovati:
»Komaj prispem do drevesa, že zaslišim v vodi nekakšno čofotanje. Pogledam izza drevesa in opazim ranjenega jelena, ki se je počasi, trudoma, z negotovimi koraki vlekel proti otočku. Ob sipini je postal, kakor bi težko premišljeval, ali bo še zmogel pot do onega brega ali morda ne. Videl sem, da se žival muči, in da se ne zgrudi morebiti v vodi, sem oddal milostni strel. Iz teh razlogov in pa ker je na oni strani že lovišče druge državne uprave, sem streljal. Sicer pa je trofeja tvoja, kajti velika divjad pripade kot plen tistemu, ki je prvi streljal in primerno zadel.«
Kaj sedaj; kako priti do jelena in ga spraviti na breg? Zbrali smo se k posvetu in kočijaž je našel izhod. Izpregel je konja, vzel z voza dolgo vrv, ki jo je imel vedno s seboj za povezovanje divjadi, zajahal konja in ga pognal v vodo. Voda je na najglobljem mestu segala konju komaj do trebuha. Na sipini je skočil s sedla, navezal jelenu vrv okrog glave in jo pritrdil konju za komat. Potem je konja zopet zajahal in pognal nazaj. Konj je potegnil in res je šlo. Privlekel je jelena do brega in tu smo ga vsi pomagali spraviti na breg.
Foto: F. S.
Bil je lep štirinajsterak. Po ogledovanju in merjenju smo ga iztrebili in dvignili na voz. Šele tedaj sem se spomnil na fotografiranje. Žal mi je pa bilo, da sem pozabil posneti na ploščo tisto čudovito sliko z jelenom na otočku sredi tihe vode.
Sedli smo zopet na voz in počasi nadaljevali pot. Podoba kraja se ni mnogo spreminjala, ure so hitro potekale, naša pozornost je popuščala. Nenadejano smo zopet naleteli na jelena. Stal je v temnem lesovju, v oddaljenosti okoli sto korakov, lepo počez, le glavo obrnjeno proti nam in gledal konje.
»Pripravi se, spet boš streljal!« je dejal tovariš.
»Hvala, ne bom! Imam dovolj.« Ta odgovor mi je narekovala skromnost, ki so mi jo bili obudili prejšnjega dne v Tik-vešu.
»Kakor hočeš. Ga bom pa jaz.«

Ustaviti konje, pripraviti puško, pomeriti in sprožiti, je bilo zanj posel nekaj sekund, jelen se je sesedel kar na mestu. Izvrstna puška Manlieher-Schonauer repetirka kal. 6.5 mm in odličen strelec. Zadel je orjaka, močnega dvanajsteraka, naravnost v srce.
»Preskromen si,« je potem pojasnjeval. V zimskem času moramo odstreliti okoli 80 kosov jelenjadi. Mislim, da jih je doslej padla šele komaj polovica. Torej za nas ni važno, če ustreliš ti enega več ali manj.«
To me je dokaj začudilo. Eni ti skušajo vliti skromnost, drugi ti jo pa izganjajo. Pa mi je pojasnil, da je vodila upravitelja tujca zavist in nenaklonjenost, rojaka pa tovariška dobrohotnost. Sklenil sem, da pri njem opustim skromnost in ustrelim še več jelenov.
Pa je ostalo le pri sklepu. Ni bilo več priložnosti. Prevozili smo še dokaj poti, oblazili še prenekatero goščavo in trstičje, a zalezli nismo nobenega jelena več.
6.
Naslednja dva dni smo zopet slavili. Posloviti se je bilo treba od starega leta in primerno pozdraviti novo leto.
Silvestrovo smo obhajali v zidanici na brdu nad Zmajev-cem, kamor nas je bil povabil prijazen sosed. Bilo je mnogo, preveč dobrot, da nazadnje nismo vedeli ne kam, ne kod. Vendar smo tudi to pot zajadrali brez večjih nezgod v novo leto.
Tega dne so mi napravili tovariši tudi odhodnico. Moj dopust se je bližal h koncu, prihodnji dan sem nameraval odpotovati. Drejček Bizeljanec nas je zopet zbral v goricah v vinski kleti, v bajnih dvoranah, kjer stoluje Veliki vinski duh med svojimi sodi ko kralj Matjaž med svojo vojsko. Vzdramili smo jih in se spet prijazno pogovarjali z njimi. Podoba je bila, da so nam naklonjeni. Prigovarjali so nam, naj junaško pijemo sladko vince, pojemo lepe pesmi, gojimo tovarištvo in bratsko ljubezen. Čim dlje so nam govorili, tem veselejša so postajala naša srca, tem bolj vneta za vse lepo in dobro. Vedno češče, bolj ginjeno in zasanjano smo peli tisto zdravico, ki pravi, da je treba skrbno užiti vse lepe trenutke, ker ».. . ne traja život naš hiljadu godina«, ali ».. . najlepša je mladost, mladost ne pride več...«.
Zadnji dan svojega bivanja v Baranji sem še vendar skušal izrabiti za lov. Rad bi bil namreč ustrelil še divjo svinjo. Moj vlak je odhajal pozno popoldne, zato smo dopoldne še lahko obšli bližnja lovišča.
Dan je bil mrzel, oblačen in pust; pripravljalo se je na sneg. Zgodaj smo odšli z doma, z veliko voljo in prizadevnostjo. Tovariš je zbral vso svojo veliko lovsko veščino. Pa ni bilo sreče zame, v Bel j n nisem dobil divje svinje. Pretaknili smo vse goščave in trstičje, kjer smo slutili divje svinje, a vse zastonj. Večkrat so bile zajete v pogonu, a ušle so iz goščave daleč od mene in tovariša. Včasih so prišle do roba goščave, da smo jih slišali nemirno kruliti, a ven jih ni bilo. Obrnile so se in udarile nazaj mimo gonjačev. Na enega teh prebežnikov je streljal logar, ki je bil med gonjači, in ga zadel. Bil je križanec med divjo in domačo svinjo.
Povezal sem svoje lovske trofeje, s hvaležnim srcem vzel slovo od gozdnih zmajev in tople zmajevi ne v Zmajevcu ter odpotoval. Začelo je snežiti; snežinke so hitele v divjem plesu mimo oken vlaka, Baranja je tonila v daljni mrak.
V Osijeku sem dobil ugodno mesto v direktnem vlaku za Zagreb. Rogovja nisem mogel shraniti na polici v kupeju, ker je bilo preveliko. K sreči je imel vagon na hodniku sedež oziroma stolpič za zavirača. Tam gor sem z dovoljenjem sprevodnika spravil in privezal rogovje.
Vlak se je polnil, tudi na hodniku je bilo vse živo. Vračali so se namreč dijaki po božičnih počitnicah v Zagreb. Radovedno so opazovali rogovje in zvedavo motrili mene, ugibaje, kdo da neki sem in če mi je prisoditi, da bi bil sam uplenil te trofeje. Pa so se skoraj prepustili zopet svojim pogovorom in zabavi. Čebljanje in smeh je postajal vse živahnejši in kmalu se je oglasilo petje. Posebno veselost je zbujala kitica pastirske pesmi:
»Od čega su gaj de?*
One su od drveta samo koža od jareta.
Odavde do D imava Nemož’ dalje, voda je!«
Prvi stih, vprašanje, so večkrat, vedno hitreje, izmenično ponovili, fantje z nizkim, dekleta pa z višjim glasom. Odgovor so peli monotono vsi skupaj. Predzadnji stih je bil zopet izmeničen kot prvi, toda že v višji legi. Zaključni stih pa so nena-dejno izpeli odsekano, počasi, z izredno visokim, jasnim, vriskajočim glasom.
* Gaj de = godalo dude (eiški meh).
Komaj je pesem izzvenela, že so bušili vsi v prešeren smeli. Podoba je bila, da jim dela ta kitica veliko zabave, ker so jo v presledkih večkrat ponovili in vselej s smehom zaključili.
Sedel sem v kupeju v kotu pri oknu; bilo mi je toplo in udobno. Vlak je hitel v temno noč skozi snežni metež. Svetilka je skozi okno sipala luč na ples snežink, na šipah se je začel nabirati sneg. Kolesa so uspavajoče drdrala svojo pesem, v enakomernih presledkih udarjajoč takt na sklepe tračnic.
Pogovor sopotnikov je polagoma zamiral. S hodnika je zdaj pa zdaj udaril k nam bučen smeh, vesel vzklik ali ubrano petje. Pa sem začel loviti ritem pesmi ter ga skušal spraviti v sozvočje z drdranjem in udarjanjem koles. Enkrat je šlo prehitro, drugič prepočasi. Končno se je pa le zlilo vse v sozvočje. Pelo in udarjajoče pripevalo je v istem ritmu venomer: »od čega su gajde, od čega su gajde? —«; vlak je brzel skozi noč in žvižgal, moje misli so pa hitele nazaj in se zasanjale v minule lepe dni.
Zbudil sem se šele v Zagrebu. Tam sem dal nagačiti orla, tako da stoji na štoru z razpetimi krili, kakor da ravno kani vzleteti. Pri pogledu nanj čestokrat zakrilijo tudi moje misli, dvignejo se in zaplavajo tam dol nad Donavo, v zlate višave in sinje daljave...
POVEST
Ivan Matičič
Na Razrvanem
(Konec)
»Hm, to je pa težavna zadeva; kako morete trditi, da je medved vaš?«
»Poznam ga in vem, da drug biti ne more. Krmili smo ga več let in mnogo nas je veljal. Ujel bi ga namreč in spravil domov.«
»Lahko poskusite, mi vam ne branimo, le pismeno vlogo, kolkovano in podprto z dokazili morate napraviti,« se mu je neverjetno nasmihal uradnik.
»Hm, kako dolgo bo pa to trajalo?«
»Bo takoj rešeno, v enem tednu.«
»Pa bi medtem vsaj razglasili, da medveda nihče ne sme streljati.«
»Brez skrbi, to napravimo takoj, ko bo vloga rešena.«
Nič ni pomagalo Tilnu, moral se je vdati in napisati prošnjo. Potem se je odpravil z Lijo na planine. Nakupil si je pa še nekaj sveže govedine in kosti, ker kamor koli se je odpravljal, vedno je mislil na svojega Rjavsa.
Na Veliki planini sta se mudila nekaj dni, poizvedovala po kosmatincu ter si ogledovala divno in divje okolje. Marsikaj je zvedel Tilen iz ust pastirjev in gozdarjev. Vsi so bili vzhičeni nad redkim lovom, ki jih čaka, in vsi so govorili samo o nagradi. Le ta razgovor je bil na dnevnem redu, o čem drugem ni bilo vredno govoriti. Pri tem so zabavljali na zverino, ki jim prizadeva toliko strahu in škode.
»Hudič naj ga vzame!« je klel neki gozdar. »Skoraj si ne upam več v gozd in preudarjam, kako bi zverini prišel do živega.«
»Ali ste ga že videli?« vpraša Tilen.
»Jaz še ne, drugi pa.«
»Kje?«
»V Mokrem grabnu, pravijo, to je daleč tam notri.«
»Zakaj ne greste tja?«
»Me ne mika preveč.«
»Kako ga pa potem mislite dobiti?«
»Tu na obronkih, ko hodi na rop.«
»Kaj, če bi ga ujeli?« vpraša Tilen.
»Ujeli, kako?«
»Živega, mislim, pa bi ga kdo kupil.«
»Čemu? Nagrada je razpisana za mrtvega, ne za živega.«
Tilen ni maral nič več o tem govoriti, kajti nagrada in vse, kar se je okrog nje sukalo, mu je presedalo. Hotel je samo še podrobneje vedeti, kje je Mokri graben in kod se pride tja. To mu je gozdar prav rad pojasnil ter mu pokazal smer. Bil je pa malce nezaupen ali celo ljubosumen na turista, ki se toliko zanimata za Mokri graben.
»Rajtata nadenj, ka-li?« ju je nezaupno pogledal.
»Ne, samo videla bi ga rada,« je rekla Lija. »Jaz nisem namreč še nikoli videla medveda.«
»To je pa nekaj drugega. Le pazita, da vama katero ne zagode.«
»Brez skrbi, oče. Midva bova godla, on bo pa plesal.«
»He-he-he, tisto pa že! Želim vama srečno pot. Če ga bosta srečala, pa pridita pome!«
»Da boste šli lovit nagrado.«
»Se razume, he-he-he!«
Turista sta torej krenila v smeri proti Mokremu grabnu in Lija je pokazala svoj pogum, ko je Tilnu rekla:
»Tako mi je, kakor da bi šla na obisk k staremu stricu.«
»Saj res,« je pritrdil Tilen veselo in privil dekleta k sebi. Bil je zadovoljen, da jo je imel poleg sebe za prijetno tovarišico na tej radostni ali pa žalostni poti.
»Kaj pa če sploh ni Rjavs, ampak kak pravi divjak?«
»Potlej bova pa tekla, da bo joj. Toda niti malo ne dvomim, da ne bi bil Rjavs.«
»Jaz tudi ne, sicer ne bi šla s tabo.«
Ko sta po gozdarjevem opisu dognala, da sta v Mokrem grabnu, sta stopala previdneje ter postala tihotna. Tilen je ko j uganil po divjem okolju, da utegne biti res tu medvedje bivališče. Zato se je ustavil pa zaklical: »Rjavs!« — Tišina. Le odmev se je razlomil ob skalnate stene.
»Rjavs, na, na, Rjavs!«
Še močneje se je lomil odmev, potem pa je zopet vse utihnilo. Tilen pa ni odnehal, temveč je znova in znova zaklical.
»Slišiš?« je hlastnila Lija. »Nekaj sem slišala!«
Tilen napeto posluša. »Da, renčanje!« hlastne veselo. »Rjavs, na, na!« Zopet napeto posluša. »Da, da, on je, poznam njegovo renčanje. Vedel sem, da se bo oglasil.« Zmagoslavno govori Tilen in vzhičen vleče dekleta za roko v smer renčanja. Svet je divji,
grd, ali to Tilna ni malo ne ovira. Prične se sukati in gledati pod skale in parobke — in res zapazi kup kocin pod nekim previsom.
»Glej ga, tu je,« dregne Tilen Lij o, na kar skloni glavo pod previs ruševja in skal. »Rjavs, tukaj si torej ? Pridi, pridi, pokaži se, da te vidim!« Prijazno, kakor prijatelj prijatelju govori Tilen. In res se prične premikati grmada kocin — in iz temot-nega dolba pokuka čokata glava. — »Saj si ti, Rjavs, seveda si ti, še vedno se ti poznajo rane na glavi. Ti ubogi moj Rjavs, kam si zašel v tako daljo? Potep potepinski!«
Kakor bi razumel smisel besed in nenadno svidenje s svojim dobrim gospodarjem, vse to je Rjavsa premagalo. Glavo je položil med prednje šape pa pričel presunljivo jadovati. Bolestno je javkal in pogrkaval, da se je stresal ogromni njegov trup ...
»Ti ubogi moj, kam si zašel tu sem pod te strahotne stene! Glej, in jaz sem te našel. Pridi nazaj, ljubi moj Rjavs, vrni se, na Razrvanem je tako pusto, ker te ni. Veš, nikogar ni več tam, tvoje ljubo zatišje je prazno, na krmišču nikogar ni več, le studenec tiho žubori in čaka, da znova napoji žejne... Pridi, Rjavs, spravili te bomo v graščino, oskrbeli ti udobno in prijetno bivališče. Vrni se, tu je nevarno zate, ker si na tujih tleh, ubili te bodo ...«
Ginljivo govori Tilen, pod previsom drhti ogromni trup kakor v mrzlici. Tilen se ozre na Lij o in vidi, da je tudi ona vsa prevzeta.
Tilen si sname oprtnik z ram. »Ali si lačen, siromak, gotovo si lačen? Na, tu sva ti nekaj prinesla, dosti ni, ravno toliko, da nisva prišla praznih rok. Na. kar jej!« Tilen mu vrže kos mesa. Žival ga hvaležno pogleda, potem pa popade meso. Daši je založaj le obilen, vendar kaj kmalu izgine v ogromnem žrelu. Tilen mu vrže kosti. Strašno jih meljejo močni zobje, tako da je obiskovalcev kar strah. Potem se pa vsuje na kosmatinca sadje. S šapami ga grebe skupaj, in kar ga ne more sproti po-hlastati, ga spravlja podse, za jutri.
Dobra obiskovalca sta se pa morala končno posloviti. Sonce se je namreč nagibalo, pa sta se bala, da bi ju ne zasegla v gozdu noč. Tu pri starem stricu bi pa tudi nekam nerada prenočila, ker stric ima pač svoje muhe, ki so včasih sila nevarne...
Žival je renčala in grmavsala pa s svojini glasom daleč spremljala dobra obiskovalca.
Drugi dan se je napotil Tilen zopet do oblasti ter izjavil, da se je prepričal o pravilnosti svojih trditev, navedenih v vlogi,
ter ponovno zatrdil, da je medved njegov, zato naj mu dovolijo, da ga spravi od tod. Kako je torej s tozadevno vlogo?
Toda Tilen je moral vseeno čakati. Dnevi so minevali in Lija je že silila domov. Kajti tudi planine, četudi še tako mikavne, izgubijo na svojem miku, če se človek ne čuti popolnoma svobodnega.
Ob tem mučnem in nestrpnem čakanju je pa udarilo kakor strela iz jasnega: »Medveda imajo! Roparja so dobili, na Stahovico ga peljejo!«
Vse je vrelo vkup, vse hotelo natanko vedeti, kako, kdo in kje, ter si končno napasti radovedne oči.
Tudi Tilen in Lija sta hitela na Stahovico. Tilen je bil poražen. Nekoliko je še vseeno upal, da so ga morda le ujeli, ne ubili.
V vasi je' Tilen odrival ljudi, da bi se čimprej prepričal, a končno je klonil. Na tleh je ležal ogromen trup, privezan z vrvmi na debelem kolu. Tilen si ga naglo ogleda, in ko ga spozna, izusti žalosten:
»Rjavs, na, na, Rjavs!«
Ljudje odstopijo, gledajo Tilna; ta se pa za nikogar ne meni, temveč venomer gleda na povezani trup, ki leži negiben na tleh. — »Rjavs, ljubi moj Rjavs! Ali ti nisem pravil, da pojdi domov, ker tu ti strežejo po življenju.«
»Kdo ga je ubil?« je nazadnje vprašal.
Pokazali so na dva srečna lovca, ki so jima žarele oči.
»Kje sta ga? Mar v Mokrem grabnu?«
»Ne, tu gori, uro od tod, ko je zopet nameraval k čredi!«
»Žival je bila namreč moja,« je končno poudaril Tilen ter se užaljen ozrl po ljudeh.
»Vaša?« Začudeni so ga gledali ljudje.
»Da, mi smo ga krmili, mi plačevali za njim škodo kmetom ter se brigali zanj,« je pojasnila Lija.
»Pa si ga vzemita, le razpisano nagrado naj nam oblast odrajta.«
»Hvala,« odkloni Tilen. »Potegoval sem se za živega, kaj naj mi bo mrtev. Privoščim vam nagrado in želim, da nobenega medveda več ne ubijete ...«
Mimogrede sta se zglasila še pri oblasti, kjer je hotel Tilen svojo vlogo preklicati. Toda tu so mu sporočili veselo vest, da je vloga rešena, in sicer prosilcu v prid. Takoj bo uradno razglašeno, da je lov na medveda začasno preklican.
Tilen ni rekel nič, samo zamahnil je z roko in krenil z Lij o na postajo .. .
Na Razrvanem je umolknila divja melodija. Vse njegovo okolje je umiralo v puščobi, postajalo je nezanimivo, neprivlačno. Odkar je odšel medvedji rod, je češče in češče prihajala tod mimo srnjad in druga divjad, ki pa ni mogla dati zapuščenemu kraju več tiste privlačnosti, kakor jo daje bližina živega medvedjega rodu. Kaj ti nudi srna? Je sicer po svoje zanimiva, čedna, srčkana, toda preplaha je, na večnem begu je pred človekom in pred vso drugo divjadjo. Kaj ti nudi lisica? Ukani te, kjer te le more. Niti te ne mika, da bi jo opazoval; zaželiš si le njenega dragocenega kožuha. Jelen bo vsekakor zanimivejši, da bi le tolikanj ne begal. Kakor je lev kralj vroče stepe, tiger kralj džungle, tako je jelen gozdni kralj, le žal prevelik plaš-ljivec. Divji merjasec ti zdivja le, kadar ga raniš, sicer ti ne nudi nikakih posebnih užitkov.
Medved je pa divja zver, a hkrati krotka gozdna žival. Danes te divje napade, jutri se ti plaho izogne. Spričo tega se ne more niti trditi, da je zahrbten. Ne, ni zahrbten, niti lokav, dasi je njegova glava podobna lisičji, vendar ni prav nič zvito-rep. Volk je neizmerno požrešen in krvoločen; napada v tolpah vse od kraja in ves plen sproti požre. O medvedu se ne more reči, da je krvolok, niti ni goltav ko volk. Res je mesožer, a je prav tako rastlinojed. Medtem ko se druge zverine kakor tudi divjad selijo iz kraja v kraj, ostaja medved v svojem brlogu leta in leta, dokler ga sila ne prežene. Dobrodušen samotar je, zaspane, dremuh, ki se za ves svet ne briga, ki napada le v obrambi ali pa gladen. Mesožer in rastlinojed, rjoveča zver in plah mendrač, po eni plati butec, po drugi preprost modrec. Vse to dela našega rjavca zanimivega. Da, privlači te groza njegovega rjovenja, mami te tišina njegovega zimskega spanja.
Mlad nebogljenec muli travo, se prekopicava, potem zadremlje na maternih seskih. Mar ni ljubko to mladiče? Stari si liže tace, se sladka z medom, z mednimi hruškami in suhim sadjem. Potem se dolgo, dolgo pozibava s prednjim životom, nakar malo zapleše, popleza na deblo, nazadnje se zlekne v duplo, kjer zadremuha. Dremlje, dremuha noč in dan, dremuha vso zimo, samotari, spi in lenari. Je-li mar to zver? Ne, bogrne, zver ne stika za mravljinčjimi jajci, za hruškami in medom, temveč venomer preži na plen in zalezuje svojo žrtev.
Tilen se je hotel posloviti še od Razrvanega. Povabil je Lijo, naj ga spremlja. Poslednjikrat hoče v kraj, kamor ga je bilo toliko let vleklo in mikalo.
Vso pot sta srečavala divjad, a Tilen se ni dosti zmenil zanjo. Imel je dopadenje nad eno edino divjadjo; le-ta je bila zanj
privlačna in zanimiva. Nad jeleni in košutami bi še imel dopa-denje, a jih ni več. Na Razrvanem, tam je bilo življenje za Tilna.
Zdaj je pa mrtvo tu, življenje je odšlo, ostala je sama divja puščoba, ki je le toliko zanimiva, kolikor je divja in kolikor še spominja na svoje dolgoletne prebivalce. Na krmišču se ustavi Tilen in se zatopi v minule čase. Molče zre na parobek, kjer je krmil svoje varovance, kakor da je tu pokopana njegova sreča. Potem se ozira po okolju, ki je bilo nekdaj tako burno, a danes visi vsevdilj sam molk.
S krmišča krene Tilen gor k smrekam, od koder je tolikokrat z užitkom opazoval burno in veselo življenje brlogarjev. Od tu se spusti znova na krmišče, kjer tava zdaj okrog studenca, zdaj ob parobku: bega in brodi kakor da ga zapušča pamet.
Nazadnje krene Tilen k skalam. Lije niti ne povabi tja, saj niti ne bi šla med tiste zloglasne skale, dasi niso danes nič več nevarne. Tilna pa vleče tja. Tja noter mora, kjer so prebivali njegovi ljubljenci, kjer so spali, se sladkali in igrali.
Dospevši pred brlog, skloni Tilen glavo kakor v spoštovanju; malo da se ne odkrije in ne reče: »Zdravo! Je-li kdo doma?« Ves prostor pred brlogom si natanko ogleduje, otipava medvedje kocine na skalah, gleda lise krvi, ki so vidne med skalami, dasi so že obledele. Tu na tleh je še nekaj oglodanih kosti od poslednje gostitve. Nazadnje se Tilen nizko pripogne in se skloni v duplo.
Dolgo ga ni bilo ven. Lija je v svojem čakanju postala že nestrpna in ga pričela klicati.
Nazadnje se je privlekel iz dolba pa se nevoljen ozrl v beli dan. Kakor da je bil v gosteh pri brlogarjih, a ga je nekdo izvabil ven.
»Čas je, da se vrneva...« Pomirjena se Lija vdano stisne k Tilnu. Nič ne govorita, niti ne šepečeta, kakor da se bojita motiti tišino, ki počasi zajema oba v spokojno ubranost. V Tilno-vem srcu se grenka zavest, da je zgubil medvedjo družino, vedno bolj umika neki sladki drhtavici, ki ga prevzema ob dotiku roke dekleta, ki mu hodi ob strani. Ne ustavlja se čustvom kakor se je prej, dokler je ves gorel za prebivalce Razrvanega.
Noč je že bila, ko sta stopila iz gozda pod zvezdnato jesensko nebo. Tedaj se Tilen ustavi, prime dekle za obe roki in šepne: »Lija, zgubil sem svoje varovance, sedaj bi želel varovati le še tebe in — najino družino, ali hočeš?«
Prestregel je dekle v naročje in nad njima se je utrnila zvezda ter zarisala čez nebo svetlo pot njunega skupnega življenja . ..
Tej številki je priložen sešitek z »Začasnim zakonom o lovu LR Slovenije«.
Prebudimo se. Ko sem v peti številki »Lovca« prebral upravičeno grajo urednika nad nami lovci, me je skoraj obšel občutek sramu v spoznanju, da smo v pogledu dopisovanja v naše glasilo res skrajno brezbrižni in malomarni.
Opazimo lahko kar mimogrede, da se bavi z dopisovanjem v »Lovca« izmed nas tisočev slovenskih lovcev le peščica marljivih lovskih sotrudnikov, ki mam polnijo naše glasilo.
Da težko pričakujemo vsako številko »Lovca«, da jo potegnemo iz kupa dospele pošte ter jo z zanimanjem in posebnim užitkom preberemo, nam mi treba posebej omenjati. Da bi pa prispevali tudi sami s kakšnim zanimivim, poučnim, četudi preprostim člankom, nam niti malo mi mar. Saj je vendar vsak navdušen lovec tudi dober opazovalec prirode in posebej živalstva ter doživi marsikak omembe vreden dogodek v kraljestvu divjadi.
Le naša malomarnost in zaspanost sta krivi, da vse to pustimo v nemar in pozabljenje.
Ne smemo se ustrašiti dejstva, da nismo vsi nadarjeni pisatelji. Saj ne bo zaman, četudi v preprosti obliki popišemo lovske doživljaje in zanimivosti.
Če se ne predramimo iz naše zaspanosti in lenobnosti v jjogledu dopisovanja, se ne bi smeli čuditi, če bi nas nekega lepega dne »Lovec« presenetil namesto z zanimivo vsebino z nepopisanimi listi ter nas ožigosal ž — analfabeti.
Zato, tovariši lovci, odvrnimo to sramoto od sebe, zbirajmo naša opazovanja in dogodivščine v prirodi in jih skušajmo prenesti na papir našega glasila.	Jože Cvetko.
Lovišča v območju odseka SLD v Slovenjgradcu niso za časa okupacije preveč trpela na odstrelu srnjadi, ker se strahopetci in naši sovražniki-hiit-lerjanci zaradi partizanov, ki so stalno delovali v višinskih predelih, in
pred katerimi so se jim tresle hlače, niso upali v višinska lovišča, kjer se je držala pretežna večina srnjadi. S strani narodno osvobodilne vojske pa je zadnja leta izšla prepoved lovljenja divjadi. Največ so trpela lovišča zaradi divjega lovstva, ki se je zlasti po osvoboditvi močno razpaslo. Takoj po osvoboditvi naših krajev je pričelo po loviščih pokati iz vseh vrst orožja kakor bi šlo za stavo, kdo bo največ pokončal. Zadnji čas je tukajšnji odsek SLD dosegel pri oblastvu dovoljenje za postavitev lovskih paznikov. To je rodilo že lv toliko uspeh, da si lovski tatovi ne upajo očitno nastopati.
Srnjad se je v primeri z letom 1940 skrčila za približno 10°/o, zajec pa za kakih 15%, a seveda največ zaradi lisic, ki jih je mnogo preveč. Res je, da je srnjadi v nižinskih loviščih, ki so gosto naseljena s kmeti, skoraj preveč, kakor to trdijo, so pa za to višinska lovišča s srnjadjo zelo revna, ker se je srnjad zaradi stalnega vznemirjanja, zlasti zavoljo pogonov na partizane, izselila v nižje, mirnejše lege. Opaža pa se, da se deloma že vrača v višinske predele.
Po dosedanjih ugotovitvah boleha srnjad v loviščih Podgorje, Sele in Pameče za nosnim obadom, vendar na srečo le posamezne živali, tako da v tem pogledu ne bo občutne škode.
Stalež gamsov na Pohorju, t. j. na naši strani in na Urški gori, je zadovoljiv.
Tudi velika kuretina ni prizadeta. Po nekaterih loviščih je celo bolje zastopana ko v predvojnem času in to zlasti v Pamečah, kar sem sam ugotovil.
Jerebice so pa pri nas bele vrane in bi bilo priporočljivo, da bi bile vsaj nekaj let zaščitene s prepovedjo odstrela.
Gozdni jerebi so padli izpod 50% predvojnega staleža. Temu pa bodo najbrž krive ujede in lisice, ki so se v vojnih letih zelo razmnožile.
Tudi vsakemu dobro znana in živahna veverica je postala zelo redka v naših gozdovih in jo zelo pogrešam.*
Ker cenimo, da je lisic za najmanj 4—5 krat toilko kakor pred vojno, smo pozvali lovce, da predvsem uničujejo lisice, kar je imelo zadovoljive uspehe. Upoštevati moramo, da je imelo le malo starih in izkušenih lovcev lovsko orožje, ker ga je po večini Slovencem odvzel okupator in odnesel, dočiim strupa nismo mogli dobiti, V območju tukajšnjega odseka SLD je bilo lansko jesen in zimo, kakor smo ugotovili pri trgovcu za nakup divje kože, uplenjenih 80 lisic in 9 kun zlatic. Pri uničevanju lisic nosi rekord naš dobro znani lovec iz Mislinje, Rozman, ki jih je sam dobil 29. Tudi Mlekuš Viktor iz Starega trga, drugi najboljši, je spravil na drugi svet 11 grešnih lisičjih duš. Z izkopavanjem lisičjega zaroda v letošnji spomladi iin z jamar j en jem so tukajšnji lovci uničili preko 60 mladih in starih lisic. Pri tem poslu je prvak tov. Marzel Maks iz Golavabuke, ki je s pomočjo svojih prvovrstnih psic uničil 26 mladih in nekaj starih lisic, dočim jih je podavil brak jazbečar, last Apaškega Fikana iz Vrh, dvanajst.
Naš na novo pristopivši član zelene bratovščine »Žarko« pa se specializira v pokončavanju ujed.
Naj bi bili imenovani uničevalci roparic vzgled ostalim tovarišem lovcem, ki naj bi tekmovali v tem koristnem poslu. Predvsem bi jim bile hvaležne naše gospodinje, ki zdihujejo zavoljo zdesetkanega staleža domače perutnine.	J- F.
Iz Radomelj. Nekoč navadnim zemljanom ni bilo mogoče biti lovec, ako tudi je Bog oče rekel: Bodi lovec! Po dolgem čakanju so se izpolnile njegove besede, in sedaj smo lovci tudi
* Navadno jo lovci, gozdarji in kmetje ne pogrešajo. — Ur.
mi. Zakaj prej nismo mogli biti, ve vsakdo. Samo kaj bomo lovili? Saj nam je okupator zapustil samo lisice, vsaj največ je teh.
Lisica j’ ena kunštna zvir, v gozdu ima svoj kvantir... pravi naša narodna. Pa vam povem, da lisica ni vedno taka. Seveda je to precej odvisno od njenega »osebnega« stanja. Konec maja sem m a svojem lovskem obhodu, sredi jasnega nedeljskega popoldneva, ob gozdni cesti na njivici opazil lisico, ki se je ravno potuhnila k tlom v deteljo. Takoj sem pomislil' na njeno zvitost in da me je na oddaljenosti okrog 70 m* zaznala. V naslednjem hipu sem spoznal, da je vsa njena pozornost obrnjena na ropotajoči voz, ki je peljal po cesti komaj 30 m za menoj. Tatica, mi šine skozi možgane, ko sem se spomnil jadikovanja gospodinj, ki sem ga čul idoč skozi bližnjo vasico. Voz mi je bil medtem skoraj za hrbtom, ko dvignem svojo lahko »bokarico« in lisica se je samo enkrat prekopicnila ter ostala na mestu mrtva. Vsi potniki na vozu so bili tako rekoč priča, zato sem moral čuti dosti odobravanja in začudenja nad mojo puško, pa tudi nad lisico, ker je bila tako neumna, da je — čakala.
Ko pa dvignem mrtvo zvitorepko, opazim, da ima seske na svojem telovniku vse mlečne. Zato sem si očital, da sem ustrelil mater! Drugi glas pa se je takoj postavil na mojo stran, češ zaslužila je. Tako je, sem skoraj na glas pritrdil, saj sem s tem rešil mnogo kokošk, po katere je hodila. Pošteno sem ji zmedel štreno.
Ko sem domov grede nesel lisico skozi že omenjeno vas, so od vseh strani vrele ženske skupaj, karale že mrtvo grešnico, pa hvalile mene kot
* Če je bilo na 70 m = 100 korakov s kroglo, lepo; če s šibramii, čast za naključje puški, ne pa lovcu, ki niti na 70 korakov ne strelja — ako ni bilo dejansko le 50 korakov. Ur.
»junaka« dneva. Toda ko sem rekel, da pridem za nagrado po jajca, kakor je bila nekdaj ponekod navada, se n.i prav nobena več oglasila. Gospodinje imajo prav, da je pokonče-vamje lisic in drugih roparic lovska dolžnost.	K. Janez.
Krokar. Kakor vse druge ujede in mrhojede, se je tudi pri nas krokar v zadnjih letih precej razmnožil, kar pa ni čuda, saj je imel hrane in posla dovolj. Kakor se je prej zadovoljil z višjimi predeli, ni sedaj redek njegov obisk v dolinah. Videl sem jih n. pr. v bližini ubitega konja deset. Imel sem priliko opazovati njihov izredni vid ali voh. V višini nekaj sto metrov se peljejo trije čez dolino, tik nad mojo vabo za lisice. Čeprav je to bilo tsarno nekaj manjših koščkov in to na kopnem, zaokroži eden krokarjev nekoliko in takoj pade naravnost ma vabo. Drugič, ko sem imel nastavljeno vabo za lisice, se je ujel krokar. Zgodilo se mu je pa, ko je prijel za vabo in zakrilil s perutmi, da ga je precej veliko železo (berlinsko železo) tako rekoč preskočilo, prijelo samo zgoraj nad životom na koncu obeh peruti, tako da je ostal popolnoma nepoškodovan. Ko sem ga doma oprostil, je kakih 50 m še skakljal po tleh, se ozrl po nas in kakor bi rekel zbogom zakrilil, nekajkrat zakrožil in zginil v planine. Pri zalazu na gamse se ti zdi, da se ti že kar nekam iz daljave pri-klada, kakor bi računal na plen. Po uplenjenem gamsu n. pr. se nisem oddaljil 200 m, ko se je že spustil na drobovino iztrebljenega gamsa. Ker baje dočaka precej visoko starost, ni nemogoče, da bi po svojih izkušnjah lovca ne poznal.	F. V.
Lisičje leto. Radoveden, kako je letos s srnjadjo, sem šel prve dni junija na jutru ji pregled v svoje nekdanje zakupno lovišče. Seveda le s palico in torbo. Že pet ‘let je minilo, odkar nisem mogel tja in ni se mi čuditi, če me je vleklo, da pogledam na znane robove in v goščave.
Jutra ji svit se je izza vrhov Stola in Begunjščice šele naznanjal, ko sem stopil čez strmino na prvo ravninico, porastlo z redkim brinjem in praprotjo. Vsepovsod je vladala sveta tišina in božji mir. Izza gozdnega roba opazim rdečo liso med zelenjem. Ko se premakne, se mi namesto rogov pokaže ši lasti smrček. Ker je lisjak našel neko zanimanje na tleh, je pričel tam brskati. Opazil sem, da je napet in nažrt. Privabim ga prav blizu k sebi, da ga morem še bolje opazovati. Ker je plaznik vlekel k meni, se mi je to lahko posrečilo. Končno sva se spoznala oba dodobra in tedaj je odskočil, od koder je prišel, včasih postavajoč in ozirajoč se name, kakor bi ne verjel prav prikazni.
Razpoložen po prvem pogledu krenem naprej čez ravninico in goščo do bližnjega laza. Tam pa me že na robu gozda sprejme čudno vreščanje. Prvi hip mislim, da me je odkrila zgodaj prebudivša se šoja. Toda nič podobnega, kakor kmalu ugotovim. Iz brega nasproti jo namreč predrzno maha lisjak. Sredi laza obstoji in sede. Moram se premakniti, da vidim, kaj ima na tleh. Liže, grabi s tačkama in trga. Oprezno se prestavim nekaj više. Od tam pa se mi pokaže divna in redka idila lisičje rodbine. Stara leži v travi po dolgem in par drobnih lisičk se gnete med njenimi sprednjimi in zadnjimi nogami. Prav kakor to vidimo pri psici ali domači svinji. Oče lisjak sedi zraven, se poigrava, oblizuje in laskajoč grize lisico. Zaupna družinica je popolnoma brez skrbi in oči-vidno je take brezskrbnosti navajena. Stara se občasno dere vzdigujoč glavo. Očitno mi je, da opozarja in svari še ostalo mladino, ki brska kje v bližnjem grmičju, ali da to dela iz prešernega občutka razposajenosti in ugodja. Ker se mi mudi naprej, moram končno prekiniti to zanimivo lovsko slišico. V tistem trenutku se vse razbeži, in sicer vsak v svojo stran.
Tedaj vidim poleg obeli starih in dveh mladic pri njih še par lisičk, ki blazno beže iz grmovja sredi laza.
Čez dobro četrt ure naletim više zopet na novo lisico, ki jo po stezi reže počasi proti gošči. Ko se pa spustim čez rob onstran na senožeti, mi preteče pot še ena lisica tega dne. Če povzamem: takole v pičli uri mi je prišlo na spregled ali bolje rečeno na strel pet odraslih in štiri do pet mladih lisic. Če bi to pred vojno napisal, bi lahko rekli, da latiniziram, danes pa je to res. Sicer nisem to jutro videl nobene druge divjadi. V razgovoru s pastirji pa sem potem slišal, da vidijo vsako jutro, če gredo zgodaj ven, vsaj po nekaj lisic. Ta pojav je nepobitno znamenje, da se je med vojno lisičjad res prav pošteno zaredila, poleg tega pa, da so v prvem lovskem letu svobode tam islrali in lovili predvsem zajca in srno. Če hočemo regulirati lov na pravilno raven, je neobhodno potrebno, da bodoča lovišča pridejo v roke takih lovcev, ki bodo znali in imeli tudi interes na tem, da reducirajo lisice na ono mero, ki jim gre po postavi zdravega lovskega gospodarstva. Sicer, zbogom jerebi in zajci, pa tudi srnji naraščaj, ki ga rada lisica napada, kar opišem prihodnjič. Tudi kmetovalcu ne bo treba zapirati kokoši podnevi, kar danes ponekod mora.
Poklukar.
Društvene vesti
Tov. Franc Mohor, Gledališka ul. 12, je poklonil »Zelenemu križu« 300 din (tri sto). Lovska hvala!
Lovski koledar za avgust
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	4.43	19.33
15.	5.00	19.12
Mesec je 12. v ščipu, 26. v mlaju.
Z objavo začasnega zakona o lovu, predpisov za izvrševanje zakona in pravilnika za lovsko organizacijo je postavljeno izvrševan, j e lova in vsega, kar je s tem v zvezi, na zakonito podlago.
Dolžnost nas lovcev je, da pravilno razumemo duha zakonitih predpisov in lov v tem duhu izvajamo. O teh predpisih lahko rečemo, da spadajo med najmodernejšo in najbolj napredno zakonodajo o lovstvu. Že način uzakonjenja govori za to. Načrt so najprej proučili odbori naših ljudskih oblasti, nato kmetijski in gospodarski strokovnjaki in potem je bil objavljen v časopisju, vsa javnost je bila poklicana, da pove svoje mnenje o načrtu. Vsi utemeljeni iz-preminjevalni predlogi so bili upoštevani, kar kaže razlika med načrtom in zakonom z ostalimi predpisi. Zakon bodo izvajale ljudske oblasti, s čimer je upoštevana ena največjih pridobitev narodnoosvobodilne borbe; lova samega pa ne bodo več izvajali poedinci, temveč lovski kolektivi, to so lovske družine, osnovne celice nove lovske organizacije. Dražbe pri oddaji lovišč v zakup so odpravljene, sicer bi zopet prišel do lova le bogatejši, ne pa ljudje iz širših množic, ki so doslej morali gledati od strani in čakati, kdaj
bo padla drobtina z bogatinove mize, ali pa so se lovsko udejstvovali na protizakonit način.
Nova lovska organizacija je tudi posvetovalni organ ljudskih oblasti; lovci se moramo zato tesno povezati z ljudskimi oblastmi, lovska družina s krajevnimi ljudskimi odbori, okrajni lovski sveti z okrajnimi odbori, lovski svet LR Slovenije z ministrstvom za kmetijstvo in gozdarstvo. Pri tem naj nam vsem lebdi pred očrni določilo 21. člena pravilnika za lovsko organizacijo, po katerem morajo vse lovske organizacije vedno in povsod skrbeti, za pravilne odnošaje med delovnim ljudstvom in lovci. Mi ne smemo biti zaprti sami vase, temveč moramo iti med ljudi, prisluhniti njihovim željam in se z njimi posvetovati o načinu izvajanja zakonitih predpisov o lovu in lova samega. Le na tak način bomo ustvarili pravilno sožitje med delovnim ljudstvom in lovci ter ne tako, kot doslej, ko smo clrug drugemu stavljali prazne nasvete ali se celo zmerjali med seboj po strokovnih časopisih, kakor da bi ne imeli drugega koristnejšega dela, ali bi ne imeli strokovno važnih razprav, ki naj bi bile objavljene namesto praznih plev. Priznati moramo, da nekatere živali delajo delovnemu ljudstvu škodo, katero mi včasih vidimo, velikokrat je pa videti nočemo. Zato ne čakajmo, da nam ljudstvo odpira oči, temveč kjer je mogoče, dajmo sami pobudo, cla se škodljivec odpravi, poslušajmo pa tudi nasvete ljudstva, da se škoda prepreči ali vsaj zniža. Kolikor pa je škode, mora biti v pravični meri povrnjena. Ako bomo uvidevni mi, bodo tudi delovni ljudje napravili vse, da se škoda po divjadi prepreči, in tako bo odpadlo povsem nepotrebno trenje, ki je bilo v škodo enemu in drugemu.
Zakon z vsemi predpisi je začasen, iz 5. člena razberemo, da bo veljal začasno za pet let. Zakaj to? Tovariši, tudi pri lovstvu moramo misliti na obnovo, in sicer obnovo na zunaj — v loviščih — in na znotraj — pri nas samih. Stalež nekatere divjadi je nizek, druge pa previsok, zato bodi ta doba prva petletka obnove lovišč, da stalež divjadi uravnovesimo tako, da ne bo na škodo kmetijskemu in gozdnemu gospodarstvu, a v taki meri, da bo uspeh obnove tudi na zunaj viden. Pri izvajanju novih zakonitih predpisov pa moramo obnavljati tudi same sebe, svojo miselnost glede na novi čas in svoje poglede do lova. Z zakonitimi predpisi je dalje uvedenih veliko novih določil, ki v življenju še niso preizkušena ih bo doba petih let zadostovala, da se bomo mogli prepričati, kaj je dobrega in naj še v bodoče ostane, kaj pa je potrebnega dopohutve ali spremembe, kar bi bilo v korist lovstva in skupnosti.
Uspet petletke lovske obnove na zunaj in na znotraj pa je odvisen od nas vseh.	Dr. Janko Lavrič.
Ksenofon
Lov
Ksenofon (okoli 450—554 pr. Kr.), potomec atenske plemiške rodbine. Športnik, agrarec, oficir. V mladosti učenec Sokratov. Ker mu demokratske Atene kot aristokratu niso bile pogodu, je 401. odpotoval v Sarde. Tu se je pridružil Kirn mlajšemu in se udeležil njegovega pohoda proti bratu Arta-kserksu. Po Kirovi smrti (bitka pri Kunaksih 401.) se je kot simpatizer Šparte pridružil kralju Agesilaju. Zato so ga izgnali iz Aten. Nato je živci na posestvu pri Olimpiji v Elidi. Tu je pisal. Po bitki pri Leuktrih (571.) je živel v Korintu, kjer je najbrž tudi umrl.
Mnogostranski pisec. Predvsem zgodovinar: Anabasis, popis Kitovega pohoda; Hellenika, zgodovina Grkov, nadaljevanje Tukidida do 562; Kiropedija, pedagoško-politični tendenčni roman, prvi roman zahodnoevropske literature; Spomini na Sokrata.
Strokovni spisi: Domače gospodarstvo, Konjereja, Lov.
Lov je hvalnica lovu, ki ni bil v starem veku podvržen pravnim omejitvam. Praktična navodila za vzgojo lovskih psov in za izvajanje lova. Lov predšola za vojno.
Jezikovno in stilistično se spis po preobloženem izrazu loči od preprosto pisanih zgodovinski!; Ksenofontovih spisov, pač ker je strokoven in pisan z ljubeznijo vnetega lovca, ki je poznal lovsko besedje in izrazje svojega jezika. Skoraj gotovo mu manjka tudi poslednja pila, ker spada spis v konec Kseno-fontovega življenja.
Prevod je napravljen v glavnem po drugi, popravljeni izdaji Ksenofontovih manjših spisov, ki jo je priredil L. Dindorf in je izšla pri Teubnerju v Lipskem 1. 1873.; kjer sc mi je zdelo besedilo dvomljivo, sem segel po G. Pier-leonijevi izdaji Ksenofontovih manjših del (Rim. l‘)55).
Spis je zanimiv predvsem za psoslovca, pa tudi za lovca sploh, saj spada med najstarejša poznana dela o lovu. Preveden je na mnoge jezike in se čita tudi v srednjih šolah, zlasti pri narodih z živim športnim in domoljubnim duhom.	—ar.
I.
Lov s psi — božanska iznajdba Apolona in Artemide! Obdarila in počastila sta z njo Hirona1 zaradi njegove pravičnosti. Ta je vesel sprejel darilo ter ga uporabljal. Njegovi učenci v lovu in drugih umetelnostih so postali: Kefalos, Asklepios, Melanion, Nestor, Amfiaraos, Pelej, Telamon, Meleagros, Tezej, Hipolitos, Palamedes, Odisej, Menestej, Diomedes, Kastor, Polideukes, Ma-haon, Podaleirios, Antilolios, Enej, Ahil, ki so jih bogovi vsakega ob svojem času počastili.
1 Hiron (po naše: bog z bolečine lajšajočo roko), sin Kronosa in vile Filire, najpravičnejši od kentaurov (štirinožna bitja: pol ljudje, pol konji). Odlikoval se je po dobroti, pobožnosti in modrosti. Svoje učence je poučeval v vsem, kar je v čast junakom, zlasti v zdravilstvu, lovu, jahanju, glasbi in boju. V visoki starosti je sam zaprosil očeta, naj ga pusti umreti.
Nihče pa se naj ne čudi, da je večina teh, čeprav so bili bogovom ljubi, vendarle umrla — saj je to naravno. Toda njihova slava je postala velika. Tudi naj se nihče ne čudi, da niso živeli v isti dobi. Kajti Hironovo življenje je bilo zadosti dolgo za vse te. Zevs in lliron sta bila namreč brata, imela sta istega očeta, mati pa je bila prvemu Rea, drugemu vila Naida, tako da je bil rojen pred onimi, umrl pa je potem, ko je vzgojil Ahila.
Občudovali so jili, ker so se po gorečnosti za pse in lov ter po ostali odgoji zelo odlikovali s svojo sposobnostjo. Kefala je celo ugrabila boginja,2 Asklepios pa je dosegel še več: obujal je mrtve in zdravil bolne. Zato uživa pri ljudeh večno slavo kakor bog. Melanion se je tako zelo odlikoval po športnem duhu, da je bil med naj plemenitejšimi tekmeci, ki so nastopili pri tedaj najslavnejši snubitvi, on tisti, ki je dobil Atalanto.3 Nestor se je tako odlikoval med Grki, da bi bilo odveč o tem govoriti. Ko je šel Amfiaraos z vojsko proti Tebam, si je pridobil največjo slavo in je dosegel pri bogovih večno življenje ter češčenje. Pelej pa je pripravil same bogove do tega, da so mu dali Tetido4 za ženo in da so praznovali svatbo pri Hironu. Telamon je postal tako mogočen, da je vzel iz največjega mesta po lastni volji za ženo Alkatovo5 6 Peribojo. Ko je prvak Grkov, Zevsov sin Heraklej, osvojil Trojo in delil nagrade za hrabrost, mu je dal oče Hesiono.” Časti, ki jih je dosegel Meleagros,7 so znane. V nesrečo je zabredel ne po lastni, ampak po krivdi očeta, ki je v starosti pozabil na boginjo. Tezej je sam uničil sovražnike vse Grčije; ker je svojo domovino mnogo povečal, je še sedaj občudovan. Hipo-litos je bil pri Artemidi v časteh in se je razgovarjal z njo; umrl pa je blagrovan zavoljo svoje nravnosti in pobožnosti. Palamedes je v življenju svoje sodobnike visoko nadkriljeval v modrosti,
2 Ugrabila ga je na lovu Eos, boginja zarje.
2 Atalanto (arkadsko) je zavrgel njen oče Jasios, ki je pričakoval sina, na pogorju Partenion. Tu jo je dojila medvedka, dokler je niso našli pastirji. Dorasla se je ogibala ljudi in se klatila kot drzna lovka po arkadskih gorah kot tovarišica Artemide, boginje živalstva in lova.
* Morska vila.
5	Kralj Megare: nekdaj pomembnega pomorskega mesta na jeziku med srednjo Grčijo in Peloponezom. Prištevali so Megaro k Atenam, ki so veljale za največje mesto.
6	Hčerka trojanskega kralja Laomedonta.
7	Meleagros je ubil ogromnega merjasca, katerega je poslala nad kali-donska polja Artemis, ker je pozabil nanjo pri žrtvovanju po trgatvi kali-donski kralj Oineus (čuvar vina), Meleagrov oče. Zaradi plena je nastal spor. Vzplamteli so boji, v katerih je, preklet od lastne matere, našel smrt Meleagros (t. j. nesrečni lovec).
po krivični smrti pa je dosegel od bogov tolikšno slavo, kolikršne ni noben drug človek. Končal pa ni kot žrtev tistih, ki jih nekateri mislijo,8 kajti sicer ne bi bil eden od teh skoraj najboljši, drugi pa dobrini enak. Hudobneži so izvršili zločin. Menestej se je iz zanimanja za lov tako odlikoval v prizadevnosti, da so po soglasnem mnenju, kar se boja tiče, prvi izmed Grkov v primeri z njim zadnji razen Nestorja, pa še ta ga, kot se govori, ne prekaša, ampak se kosa z njim. Odisej in Diomedes sta bila odlična junaka že vsak zase, v celem pa vzrok Trojinega padca. Kastor in Polideukes sta nesmrtna zaradi časti, ki sta jo dosegla po tem, kar sta pridobila pri Hironu in s čimer sta se izkazala v Grčiji. Mahaon in Podaleirios, izučena v vsem tem,9 sta postala mojstra v umetnosti, govoru in borbi. Antilohos, ki je umrl za svojega očeta, je dosegel toliko slavo, da se je pri Grkih edini imenoval očetoljub. Enej, ki je rešil ocetne in materne bogove, rešil pa tudi očeta samega, si je pridobil ime pobožni, tako da niso celo sovražniki med vsemi, kar so jih zajeli v Troji, oropali edino njega. Ahili.pa, ki je bil v tej šoli vzgojen, je zapustil tako lepe in veličastne spomine, da se nihče ne naveliča niti govoriti niti poslušati o njem.
Ti so postali taki zaradi veščine,10 ki so se je naučili pri Hironu in ki jo dobri še sedaj ljubijo, slabi jo pa gledajo po strani. Če se je v Grčiji kakemu mestu ali kralju kaj pripetilo, so jih ti reševali. Kadar je pa proti vsem barbarom širom Grčije vzplamtela sovražna borba, so Grki zmagovali z njihovo pomočjo, tako da so naredili Grčijo nepremagljivo.
jaz torej priporočani mladeničem, naj de omalovažujejo lova, pa tudi druge izobrazbe ne, kajti s tem se dobro usposobijo za borbo in za drugo, iz česar nujno sledi pravilno mišljenje, govorjenje in delovanje.
II.
Za začetek tole: z lovom se naj začne baviti oni, ki ima za seboj že deško dobo, nato pa še z ostalimi izobraznimi sredstvi, ozirajoč se na premoženjske razmere. Kdor dovolj premore, naj se posveti lovu, kakor zasluži njegova osebna korist; kdor pa ni
8	Palamedes je slovel kot iznajditelj. Pripisovali so mu iznajdbo črk, številk, štetja s prsti, šaha in drugih odkritij. Agamemnona in Odiseja so dolžili, da sta bila kriva njegove smrti s kamenjanjem. Slave ni užival samo med življenjem, ampak še večjo po smrti.
0 Kar je učil Hiron.
10	Mišljen je lov.
premožen, naj pokaže vsaj dobro voljo, v kolikor mu razmere dopuščajo.
Povedati hočem, koliko in kakšnih stvari si je treba pripraviti, da se more kdo lotiti lova, opisati hočem lov in znanje za vsako posamezno vrsto, da bo šel bralec na delo z zadostnim znanjem opremljen. Nihče pa naj ne misli, da so taka navodila brezpomembna, kajti brez njih ne bi bilo uspeha.
Mrežar mora biti za svoj posel vnet, po jeziku Grk,11 star okrog 20 let, gibke in močne postave ter okretnega duha, da bo tako kos naporom in ga bo delo veselilo.
Mreže zaklopnice kakor tudi potnjače in stavnice11 12 13 naj bodo iz fine faziške15 16 ali kartažanske preje. Zaklopnice naj bodo spletene iz devetero pramenov (iz troje vrvic, vsaka vrvica iz troje pramenov). Visoke naj bodo pet pedi,14 okna naj merijo dve dlani,15 napenjače10 naj se jim vdevajo brez vozlov, da bodo gladko tekle.
Potnjače naj bodo iz dvanajstero in stavnice iz šestnajstero pramenov, potnjače po dva, štiri, pet, stavnice po deset, dvajset, trideset sežnjev17 dolge. Če so večje, niso priročne. Oboje naj imajo po trideset vozlov, velikost oken bodi enaka oni pri za-klopnicah. Na krajih naj imajo potnjače petlje, stavnice obročke, napenjače naj bodo iz pletene vrvi.
Podporniki za zaklopnice naj bodo dolgi po deset dlani, pri roki pa morajo biti tudi krajši: neenaki za neravna tla, da izravnajo višino, enaki za ravno zemljo. Bodo pa naj lahko pre-takljivi18 in od vrha do konca gladki. Pri potnjačali naj bodo dvakrat toliki, pri stavnicah pet pedi visoki, z majhnimi rogovilami in z ne globokimi zarezami. Vsi pa morajo biti čvrsti in njihova debelost sorazmerna z dolžino. Kar se tiče števila podpornikov, jih moremo pri stavnicah uporabiti več ali manj: manj,
11	Stražarji mrež so bili sužnji. Če bi ne znali grško, bi se gospodar ne mogel sporazumeti z njimi.
12	Vse tri vrste mrež so prav za prav zaklopnice, t. j. da padejo s podpirajočih jih kolov na žival, jo zaklopijo in tako ujamejo. Razlikujejo se po velikosti in jakosti, za kakršno divjad so pač namenjene (torej zajčarke, svinjevke). Potnjače so postavljali na poteh, stavnice na ravnem.
13	Phasis, mesto ob izlivu istoimenske vode v nekdanji Kolhidi na južno-zahodnem pobočju Kavkaza. Fazan n. pr. ima po tem kraju ime.
14	Ped 231 mm, torej pet pedi 1 m 1514 cm.
15	Dlan okroglo 8 cm, torej 16 cm.
16	To je vrvi, napeljane na obeh straneh zgoraj in spodaj skozi najskrajnejše petlje. Z njimi so se mreže zategovale in raztegovale.
17	Seženj 1 m 83 cm.
18	To je: skozi njihove rogovile naj teče napenjalna vrv gladko.
če mreže pri nastavljanju močno napnemo, več, če jih rahlo nategnemo.
Na razpolago naj ho za oboje telečja usnjača, da spravimo vanjo zaklopniee in stavnice, in pa klestivnik, da lahko nasečeš mladja in zadelaš luknje, kjer je treba.
III.
Sta pa dve pasmi psov: kastorjevci in lisičarji. Kastorjevci imajo svoje ime po tem, ker jih je Kastor18 *, ki je imel z lovom veselje, ohranil čiste, lisičarji pa, ker izvirajo od psov in lisic.20 V dolgi dobi se je njihova kri pomešala.
Manj vredni, a številnejši so taki: majhni, krivonosi (z orlovskim nosom), taki, ki se jim oči svetijo,21 brljavi, grdi, mršavi, slabotni, slabo odlakani, sloki, nesomerni, malodušni, slabega nosu in slabih nog.
Mali se zavoljo svoje neznatnosti po navadi ne morejo na lovu uveljaviti. Krivonosi imajo slabo zobovje in zato ne obdrže zajca. Brljavi in oni, ki se jim oči svetijo, imajo bolj slabe oči. Grdi že za oko niso prave oblike. Mršavi se dajo težko od lova odpoklicati.22 Slabotni in slabo odlakani ne morejo prenašati naporov. Sloke in nesemerne ovira pri gonji to, da imajo slabo zgrajeno telo. Malodušni zapuščajo lovsko delo, se umaknejo s sonca v senco in se uležejo. Oni, ki imajo slab nos, izvohajo težko in malokdaj zajca. Slabonožci, najsi so^živabni, niso kos naporom, ampak odpovedo zaradi slabih nog.
Načinov sledenja je mnogo pri isti vrsti psov. Nekateri gredo po sledu, kakor hitro ga poprimejo, brez vsakega znamenja, tako da se ne pozna, da slede. Drugi samo migajo z uhlji, rep pa drže pri miru. Tretji drže uhlje nepremično, mahi j a jo pa s koncem repa. Eni pritegnejo uhlje in drve po sledu mrko gledajoč in
10 Kastor in Polideukes (Poluks), splošno znana božja dvojčka, sta pred-
stavljala vzor viteškega življenja. Kastor je veljal za najbolj izkušenega lovca. Naši Kastorji imajo po njem ime.
20	Kastorjevci so torej čisti psi z vsemi znaki, ki so jih zahtevali Grki od plemenitega psa, lisičarji pa križanci ali nečisti psi.
21	Grška beseda se glasi liaropos. Prevajalci jo kratko in malo prevajajo s sinjeok ali podobno in zavajajo s tem psoslovce, ker pozabljajo, da stoji beseda v poglavju, ki govori o slabih pseh, da pomeni torej napako.
Stephanov veliki Slovar grškega jezika (Pariz) pravi: to je nebesno-modra barva, kakršna je ona morja ali neba. Od svetlomodre je bolj nasičena, krepkejša in svetlejša, ležeč že na meji rdečerumenega.
Svetle oči ima Ksenofon za napako, kakor jih imamo tudi mi.
22	Od glada love zase.
povešenega ter stisnjenega repa. Mnogo jih ne počne nič takega, ampak divje podeč se bevskajo okrog sledu. Kadar pridejo nanj, ga zahodijo po neumnosti. Nekateri se vrte blodeč v krogu, povzamejo sled od spredaj in puste tako zajca mimo. Kadar so na sledu, so negotovi. Če zagledajo zajca pred seboj, se rahlo tresejo"’3 in se ne zaženejo, dokler ne opazijo, da se premika. Kar jih pri sledenju in gonji drvi naprej in se pogosto ozira po tem, kar so drugi psi našli, ti sami sebi ne zaupajo. Objestni so tisti, ki ne puste svojih izkušenih tovarišev naprej, ampak jih hrupno zadržujejo. Tisti, ki se radi lažejo in se hočejo prekomerno izkazati ob poljubnem povodu, hočejo potegniti lov za seboj, čeprav se zavedajo, da lažejo. Drugi psi delajo pod njihovim vplivom isto. Brez vrednosti so tisti, ki se ne morejo ločiti od izhojenih stezic, pravega sledu pa ne spoznajo. Psi, ki se na ložnih sledeh ne znajdejo, bežne pa naglo preskočijo, niso pravi. Gonijo pa eni od začetka strastno, a zaradi mehkobe ne držijo. Drugi se sicer zaženejo, nato pa sled izgube. Nekateri zaidejo brezglavo na shojena pota in zgreše sled, ker se nič kaj ne brigajo za klic.23 24 Mnogo jih opusti zasledovanje in se obrnejo, ker ne marajo za lov, mnogi pa, ker se radi drže človeka. Eni dajejo na sledu glas in skušajo varati s tem, da izdajajo nekaj, kar ni, kakor da bi bilo. Pa tudi taki so, ki tega sicer ne delajo, pač pa puste svoj posel sredi gonje, če zaslišijo od kod vpitje, in drve brez pomisleka tja. Za sledom tečejo eni psi brez jasnega občutka, druge vodijo mnoge domneve, odločijo se pa čisto drugače, tretji slede navidezno, drugi zopet iz gole zavisti, neprestano se vrteč okoli sledi med ostalo tropo.
Večina teh napak jim je prirojena, nekaj jih imajo od neveščega vodstva, zato so neporabni. Taki psi bi mogli človeku zagreniti navdušenje za lov. Kakšni pa morajo biti psi iste pasme i po postavi i v ostalem, hočem razložiti.
IV.
Da začnem: psi morajo biti veliki, imeti morajo lahke glave s topim nosom in lepo razčlenjene. Podčelje bodi mišičasto, oči velike, temne, bistre. Čelo naj bo široko, z globoko poševico, uhlji majhni, tanki, zadaj goli, vrat močen, gibčen in okrogel, prsi široke, ne mršave, od pleč le malo vsaksebi stoječi lopatici, podlakti majhni, ravni, okrogli in čvrsti, nadlakti ravni, podrebrje
23	To za psoslovce važno mesto se ne glasi v rokopisih enako. Eni pišejo: atremusi (t. j. obstoje mirno), drugi: tremusi (t. j. rahlo se tresejo). Bistvo je isto: pes se v zajca, četudi ga vidi, ne zažene, dokler se ta ne zgane.
24	Zahtevalo se je torej od psov, da so se dali odpoklicati.
v splošnem ne globoko,"" ampak poševno zleknjeno, ledje mesnato, srednje veliko, niti premehko niti togo, lakotnici srednje veliki, kolki okrogli, zadaj mesnati, zgoraj ne sklenjeni, na znotraj pa priveznjeni. Deli pod lakotnicami morajo biti majhni kakor tudi lakotnici sami. Rep bodi dolg, raven in špičast, stegna krepka, krače velike, okrogle, čvrste, zadnji nogi mnogo večji kakor sprednji ter nekoliko ukrivljeni, stopala okrogla.
Če so psi taki, bodo krepke postave, čili, somerno zgrajeni, brzonogi, vedrega obličja in dobrega zobovja.
Slede naj hitro se oddaljujoč od stečin, držeč glavo poševno k tlom, veseleč se sledi, povešajoč uhlje, z očmi venomer tja in sem švigajoč, krožeč in mahajoč z repom proti rebrom naj udarijo vsi skupaj naprej po sledi. Ko so blizu zajca samega, naj to lovcu jasno pokažejo s tem, da se hitreje sučejo, naznanjajoč s svojo ognjevitostjo, z glavo, z očmi, z menjavo kretenj, zdaj obračajoč oči na lovca, zdaj v grmovje in obračajoč se proti ložu zajca ter s skoki naprej in nazaj ter v stran, dalje z že zaresnim notranjim razvnetjem in z neizmernim veseljem, da so zajcu blizu. Zasledujejo naj ga na vso moč in nenehno z glasnim vriskanjem in lajanjem, prebijajoč se vsepovsod skupno z njim. Gonijo naj hitro in odločno, tesno za petami, pri tem pa paj krepko lajajo. Sledu naj ne zapuščajo in se k lovcu ne vračajo.
Poleg take zunanjosti in pri takem delu naj bodo živahni, imajo naj oster nos, dobre noge in dobro dlako. Živahni bodo, če ne puste lova, kadar je huda vročina. Dober nos imajo, če izvohajo zajca na goleni, suhem in prisojnem svetu, ko je sonce nad nami.56 Dobronogi so, če jim ob istem času pri teku po goratem svetu ne razpokajo noge. Dobre dlake so, ako jim je dlaka fina, gosta in mehka.
Barva psov ne sme biti niti čisto rdeča niti čisto črna ali bela, kajti taka barva ni znak plemenitosti, ampak preproščine in divjine. Zato naj požene rdečkarjem in črncem bela, belcem pa rdeča dlaka okrog obličja, na robu stegen pa ravna in dolga, prav tako okoli ledja in pod repom, zgoraj pa primerna.
Bolje je voditi pse večkrat v planine, manj na njive, kajti po planinah lahko slede in pošteno gonijo, po njivah pa ne eno ne drugo zaradi izhojenih poti. Dobro je, tudi če ne najdeš zajca, voditi pse po grapah. Tako si utrdijo noge, sploh imajo korist od tega, ker si na takem svetu učvrstijo telo. Voditi jih je pa treba poleti dopoldne, pozimi ves dan, v jeseni popoldne, spomladi pa pod večer. Tako je primerno.	(Se nadaljuje.) 25 26
25	Pierleonijeva izdaja pravi: podrebrje ne do zemlje globoko.
26	Torej ob največji vročini.
T. Črnač
Klical volkove — dočakal gozdne tatove
(Iz doživljajev v Makedoniji)
Bil je predvečer Mitrovega dne, to je 7. novembra, ko pride prijatelj Čahil k meni z novico, da so mi gozdni tatovi posekali ob meji mnogo mladega drevja in če sem to zapazil. Zaupal sem mu, da sem držal zasedo teden dni, noč in dan, samo h kosilu sem skrivaj prišel, dokler nisem enega dobil, ki je vozil. Ta pa se je izgovarjal, da je kupil od nekih ljudi, katerih imena ne sme povedati, ker bi ga stalo glavo. Seveda sem njega obtožil povzročene škode, ker moja plača je bila premajhna, da bi jaz plačeval.
Čahil se je zelo začudil, da sam hodim lovit tatove, ki so zelo nevarni. Povedal mi je, da so iz vasi Boba, kjer so poklicni tatovi, ne samo za gozd, temveč za vse, tako na državni železnici kakor v sosednjih vaseh, in da ne izbirajo; dobrodošla da jim je tudi goveja živina in da imajo že več umorov na vesti, posebno za časa vojne, ko so se avstro-ogrski vojaki umikali, katere so pobijali zgolj za čevlje ali puško. Zaupno je celo zvedel, da so sklenili umoriti tudi mene in me zavleči v goščavo, kjer naj bi bil za hrano volkovom.
Ponudil se mi je, da kadar grem v zasedo, posebno ponoči, naj ga obvestim, da gre z menoj, in sicer v moji obleki, da ga ne bi prepoznali, ker on ne mara, da bi jaz zgubil glavo.
Moram tu opozoriti na arnavtsko krvno maščevanje. Pri Ar-navtih je najsvetejše dejanje, da maščujejo človeka, ki je postal žrtev napada, ne samo svoje sorodnike, pač pa celo tujca. Dovolj je, da se oglasim v hiši in da mi gospodar ponudi kos koruznega kruha. Dokler imam jaz njegov kruh v želodcu, naj me ubije kdor koli, tudi njegov prijatelj, on ga mora ubiti, da tako maščuje mene. Če se sam ni mogel maščevati, se bo čez dvajset let njegov sin, ki se je šele rodil. To je njih vera, ki ji do danes ni mogel noben zakon do živega. Naj navedem primer, ki se je pripetil 14 dni pred mojim odhodom s Šar-planine.
Zaradi nekega mlina so se sprli na eni strani liodža, muslimanski duhovnik, in njegov brat, na drugi strani pa bratje, od katerih je bil eden lovec in seveda kot tak moj prijatelj, Sadik po imenu. Med prerekanjem je prišlo do tepeža med hodžinim bratom in enim Sadikovim bratom. Med pretepom priteče hodža s samokresom in ustreli Sadikovega brata. Ko to opazita Sadik in brat, se zapodita v hodžo, ki s ponovnim strelom ubije drugega brata. Toda istočasno zgrabi Sadik od zadaj hodžo za roko. Ko
hodža uvidi, da je v nevarnosti, spusti samokres in zbeži. Sadik pobere samokres in izstreli na hodžo zadnje naboje, ki ranjen v vrat pobegne v planine. Drugi dan je Sadik s puško in v spremstvu svojih prijateljev že pri meni in mi naroči, da kot njegov prijatelj moram hodžo in hodžinega brata ustreliti, ako ju le vidim. Seveda sem mu moral obljubiti. Mislil sem si pa le, saj sem še vedno pravi Kranjec, ne pa musliman, čeprav sem vedno med njimi na veseli svatbi ali v žalovanju, da jim obvezujem rane in jih lečim. Imel sem namreč državno ročno lekarno in kadar so se potolkli ali oboleli, so bili takoj pri »brezplačnem zdravniku«.
Na svatbo nisem šel rad, ker sem moral preveč smodnika pokuriti v zrak, ker streljanja jim ni bilo nikoli dovolj.
Namesto vabila za svatbo so prignali tri konje, enega za ženo, drugega za sina edinca, ki ga je držal Arnavt, jezdeč za njim, tretjega pa za »gazdo«. Tako smo romali na svatbo. Ko smo dospeli do vasi, smo se ločili. Žena s sinom v tisti kraj vasi, kjer so bile same ženske, jaz pa k moškim, tako da po dveh dneh svatovanja nisem videl niti ene ženske. Za ženo se nisem bal, da bi mi jo zapeljali, ker sem vedel, da ne bo videla nobenega moškega.
Strah sem imel samo, da mi ne napravijo tako kakor v poletju, ko smo jezdili z županom Abasom na vabilo pastirjev v Lju-botin. Žena je tokrat vzela s seboj v aktovki nočno posodo za sinka, ki je bil majhen. Ko so nas dobro pogostili in smo si nagledali bele oblake-ovce, ki so se pasle po Ljubotinu, smo se vračali proti domu. Sonce je peklo, da je bilo kar prijetno sedeti na konju, namesto naporno hoditi. Ko pridemo domov in snamem aktovko izza konja, opazim, da je vsa mastna. Ko jo pa odprem, pričnem kleti. Žena gleda in vpraša, zakaj se jezim. Pod nos ji pomolim vso zamaščeno aktovko, v njej pa nočno posodo, zvrhano surovega masla. Žena se smeji in reče, da je škoda masla, ki bo pač za pse, meni pa aktovke.
Pastirji tam pač ne poznajo te »priprave«, pa so nas hoteli razveseliti in postreči s surovim maslom.
Če je žena n. pr. pustila na koritu nočno posodo, da jo je voda izplakovala, se je je vedno kdo poslužil, da je pil, misleč, da je korec. Nekoč sem opazoval, ko je eden hotel piti, da mu je drugi odsvetoval, češ ko je bil v bolnici, je imel vsak svojo pod posteljo ...
Ker sem že začel, naj opišem celo njihovo svatovanje od po-četka. Živijo skoraj vsi v zadrugah, od katerih so nekatere zelo močne, s šestdesetimi in več člani. Zadrugo oziroma starešinstvo nad zadrugo prevzame najbolj podjeten in razumen moški v zadrugi, ki ga določi zavoljo starosti ali smrti odstopivši starešina
za naslednika, lav večjih zadrugah kot starešina nima drugega dela, kakor da sprejema goste, daje vsak dan posebej navodila za vsakega člana, kakšno delo ima opraviti, opravlja pri oblasteh vse posle, kolikor zadevajo njegovo gospodarstvo, in skrbi za nabavo obleke, živeža in sploh vsega, kar potrebujejo člani. Kupiti mora tudi žene za vse moške v zadrugi. Ko doraste moški član zadruge za ženitev, t. j. njegov brat, sin ali nečak, prične starešina poizvedovati pri svojih znancih za deklico. Ko dobi posredovalca, mu po starem običaju plača eno zlato turško liro, ki je veljala takrat okoli 1000 dinarjev. Ud tistega časa dalje je njegov brat, sin ali nečak zaročen. Bodoča žena pa ne sme biti nikoli iz vasi ženina, niti iz bližnje vasi. Sploh ne sme ženin od tistega časa dalje niti v vas, v kateri živi njegova nevesta. Koliko časa čaka na nevesto, ni določeno, ker je to odvisno od staroste-prodajalca, koliko denarja potrebuje, oziroma kakšen možak je. Za nevesto tudi cena ni določena; pač pa vsakih nekaj mesecev prinese starešina, kolikor pač more, en, dva, tri tisočake. To se nadaljuje, dokler staro-sta-prodajalec ne javi, da naj prinese blago za obleko, šminko in čevlje za nevesto. Navadno so bili Batini čevlji, gumijasti, veliki moški škornji, dostikrat tolikšni, da bi lahko celo nevesto vanje zbasal. Ko je vse to prinesel, in sicer posebno obilo svile, ker to je bila njena bala za vse življenje, je prodajalec določil dan, kdaj naj pride po nevesto. Ako je pripomnil, da naj pride z muziko, je bil to zopet nov velik izdatek za kupca. Moral je namreč najeti arnavtske cigane z bobni in piščalmi. To bi ne bilo še tako hudo, ako bi ne bilo hujše to, da je imel dostop na svatbo vsakdo, če je bila muzika, in ne samo iz domače vasi, temveč tudi iz sosednjih. Vse te ljudi je bilo treba nasititi. Zato je bilo potrebno nekaj govedi, ovc, riža, kave, sladkorja, tobaka itd.
Na določeni dan so se zbrali vsi moški iz vasi ženina s staro-sto-kupcem na čelu in so šli po nevesto. Samo ženin je ostal v hiši, določeni za moško svatovanje. Nevesto so počakali nad vasjo, kamor jim jo je pripeljal na konju, vso pokrito z živordečo kapuco na glavi, prodajalec in jo izročil enemu od sorodnikov oziroma ženinemu bratu. Drugega nisi videl ko Batine gumijaste škornje in rdečo kapuco, ki je pokrivala kup cunj, potem pa enega ali dva konja, kakor je bil kupec premožen, natovorjena s skrinjami, pogrnjenimi s krasnimi domačimi preprogami. Iz spremstva je vsakdo hitel, kolikor je pač mogel, da javi vasi, da peljejo nevesto, vsakdo seveda oborožen s palico. Nevesta z balo je bila zadnja. Nevesta ne vidi popolnoma nič skozi kapuco, pač pa sedi mirno na konju in molči. Pripetilo se je, da so ji zmrznile roke in noge, pa ni spregovorila, in celo, da se je zgrudila mrtva s konja. Pred svojo
vasjo napravijo tekmovanje, tek, metanje kamenja in skakanje v dolžino in višino. Tisti, ki si pribori prvo mesto, dobi za nagrado od neveste srajco, spodnje hlače, ruto in podobno. V vasi zapustijo nevesto, da jo odnesejo v hišo ženina. Sami pa gredo nadaljevat svatovanje v hišo, ki so jo prej zapustili. Na pragu hiše sname raz konja nevesto brat ali oče ženina ter jo odnese v sobo, določeno njej. Tu jo postavi v tepšijo, t. j. okrogla bakrena posoda, ki služi za pečenje mesa in slaščic. Ko pa stoji v tepšiji, ji odstranijo kapuco z glave. Nevesta stoji tu kot kip z zaprtimi očmi in ne gane niti s trepalnicami. Zraven lije pa ravno tako vse mlade žene iz vasi, ki so se isto leto poročile. Vsa ženska svatba pa vpije in tolče po nekem predmetu, podobnem našemu situ, in ogleduje in ocenjuje, katera je najlepša prišla tisto leto v vas, pri tem pa ji poravnavajo lase in ji na vse grlo vpijejo vrline njenega ženina.
Ko se stemni, se pojavi v hiši, okopan in ves obrit tudi po nevidnih delih telesa, ženin. Isto je storila ona doma pred odhodom. Ko ga zapazijo ostale ženske, se razbeže na vse vetrove, kakor bi planil jastreb med kokoši. Tudi domači se umaknejo iz sobe; zato pa ju zaklenejo sama. Šele takrat se prvič vidita v življenju.
Vprašal sem prijatelja Čahila, kaj je potem počel, ko sta bila sama. Povedal mi je, da ji je najprej ukazal, naj mu prižge cigareto. Ker pa ni hotela, je zavpil, in takoj je ubogala. Potem ji je ukazal, naj mu sezuje čevlje, ki sem mu jih jaz poklonil. Zopet ni hotela. Šele ko ji je hrupno zagrozil, da jo bo pretepel, je pristopila. Ker pa še nikoli ni videla čevljev, se je poprej mnogo mučila, da ga je sezula. Za tem da je nastalo dirkanje. Vprašam ga, kakšno dirkanje, pa mi odgovori, da je bežala po sobi, on pa za njo toliko časa, da je padla oziroma da jo je ujel kakor petelin jarico.
Če ne dobi nedolžne, jo takoj vrne na dom, kjer jo ponovno prodajo, pač za manjšo ceno.
Če postane vdova, jo prevzame eden od pokojnikovih bratov ali nečakov in tako ima potem dve ženi. A ko pa teh ni, jo vrne jo na dom, kjer jo takoj ponovno prodajo, ker kupcev je vedno dovolj, tako starih, ki bi radi imeli po dve ženi, ali pa mladeničev, ki jim je vsaka dobrodošla, da je le žensko bitje.
So pa tudi primeri, da se ljubijo med seboj in skrivoma občujejo. Toda tu je treba dolgoletnega zaupanja, da zveš razmere v vasi, ker gre pri tem za glavo. Moj lovski znanec jo je tako skupil pri tuji ženi, da ga je mož nezveste žene razsekal na drobne kosce in to sredi vasi, pri tem pa vpil, kdo si želi kupiti meso. Tu se ni imel nihče maščevati nad morilcem, ker je pokojni imel samo enega sina, ki mu ga je na lovu ubil medved. Pri tej tragediji je nezvesta
žena odnesla pete, z enim udarcem s sekiro, sicer bi jo zadela ista usoda kakor njenega ljubčka.
Meni so zaupali vse. Zato sem poznal razmere po vaseh. Vedel sem za vsak star samokres, za katerega lastnika ni vedel niti sosed niti prijatelj. Pri njih je glavno, da znaš držati »reč«, t. j. da si mož in znaš molčati.
Tudi vaške lepotice so se mi nalašč kazale, ko sem klical brate in ni bilo teh doma. Toda kaj mi je pomagalo, ko nisem znal jezika, razen nekaj besedi. Ko sem izrabil teh nekaj besedi, so hitele govoriti in mahati z rokami, kakor znajo ženske povsod.
Nekoč se je zastrupila na roki mati mojega prijatelja in si je na zastrupljeno roko polagala razparane krastače in jih toliko časa držala na roki, da so poginile, v veri, da ji to prežene bolečine. Ko sem se ponudil, da ji dam v roko injekcijo proti tetanusu, je prijatelj odklonil, češ da je ne smem videti.
Čez dva dni je zopet prišel in me prosil, naj mu napravim potrdilo, da dvigne denar pri gozdni upravi, ki ga je imel prislu-ženega z delom pri meni, za pogreb matere.
Dostikrat sem sedel in poslušal pastirja, kako brezskrbno in veselo prepeva, ali pa piska na frulo (piščalko). In vsakikrat sem ga zavidal za srečo, ki jo uživa.	(Sledi konec.)
Foto: Rajko Marenčič, Krize
C. Poklukar
Lot na volka v stepi
Izmed raznih bolj ali manj živopisnih spominov iz Rusije v prvi svetovni vojni ni najmanj zanimiv prav oni o lovu na volka v stepi.
V mislih mi je lov, kakor ga verjetno vodi še danes in ga je tedaj vodilo avtohtono tamkajšnje prebivalstvo. Tak način lova mora biti vsakemu lovcu na zahodu zanimiv zlasti zaradi tega, ker je podoben nekemu, še danes na zahodu modernemu lovu. V Angliji lovijo tako lisico, lov pa nazivajo par force lov. Prirejajo ga nekako svečano in celo v posebnih jahalnih dresih ob množični uporabi psov in konj. V prejšnjih stoletjih pa so na podoben način lovili tudi plemenito divjad v srednji Evropi. Jelen, ki je do smrti gonjen in utrujen končno obstal pred svojimi preganjalci ter v svojo usodo vdan počakal na milostni sunek s kopjem ah mečem, je bil »hal-lali«, kakor so rekli. Šlo je za lovski užitek neke posebne vrste, ki je moral za pravega lovca obstajati v uspešni izsleditvi in vztrajnem zasledovanju določenega kosa divjadi, povezanem z dovršeno obvladano ježo čez drn in strn. Sam uboj popolnoma omagane • živali pa je bil manj lovski in bolj mesarski posel.
Suh, rahel pršič, debel komaj dobršno ped, je pokrival širno plan sibirske stepe. V to brezmejstvo se je liki v morje počasi pogrezalo ogromno žareče-rdeče sonce že več večerov zaporedoma. Veličastna vesoljnost te je prevzemala vedno znova in zamolklo zavijanje volka te je pretresalo, da bi si poiskal varen kotiček. Čudil si se, kako si upa sredi tega stepnega morja in vsiljivega mraza tako mirno in flegmatično počivati naša, sicer široka a lesena vasica Rjedka. Bilo je nekaj sto vrst jugovzhodno od mesta Tjumena. Njeni dobrodušni prebivalci so bili z izjemo nekega Latiša prav pristni Rusi, mogočnih kostanjevih, redko črnih brad in krepkih belih zob. Toda nič podobnega o kaki negotovosti ali strahu pri teh samoniklih stepakih. Široka narava matere zemlje in široko čelo in srce teh bratov. Pred mrazom 50 in več stopinj so se zavili v debele kožuhe, na glavo posadili kučmo, na noge obuli dolge škornje iz klobučevine, imenovane »vahnke«, ter hajdi na ribo in, če treba, tudi na volka. Omeniti moram, da je bilo v bližini več barij in jezer, kamor so poleti in pozimi hodili »na ribo«.
Ko smo v takem vremenu in družbi nekega februarskega popoldne obsedeli v izbi ter se za dobro s krpami in mahom zamašenimi okni greh ob nenehnih čašicah čaja, plane med nas pretresljiv krik iz vasi. Gotovo ogenj ah kaj. Res je bil prvi vtis na nas Nesibirjake, da je že vsa vas v ognju. Toda gospodar hiše, v kateri
smo, Jefim Fjodorovič Lipin, takoj hladnokrvno ugane: eto volk. Že odredi na volčji pogon sina in hlapce, nas vojne ujetnike pa na hišno streho na razgled lova. Vaške strehe so tam namreč bolj ali manj ravne in nudijo najboljšo orientacijo v stepo. Kmalu ožive vse strehe v vasi in živžav otrok, starcev in ženščin je velik. Po nepisanem zakonu stepe mora vsak sposoben moški takoj na konja, če je dan alarm za volka. Zato, kakor da hi šlo za požar, vsi moški poskačejo v trenutku na konje in že odvihrajo v stepo z dolgim čepom v roki. Prav po kozaško. Saj tudi konj je v vasi na pretek, kmetija jih šteje 50 do 100 grl. In to žilavih sibirskih, pozimi dolgodlakih begunov, ki skoraj ne poznajo meje zdržljivosti. Z lahkoto in veseljem dirjajo ti konji tudi 50 in več vrst brez oddiha.
Na obzorju stepe nam Lipin pokaže vrsto črnih točk. To so gonjači na konjih iz sosednje vasi Kotinoje, ki je okoli 20 vrst od nas. Gonijo volka v rjedkovsko stepo. Šele po dolgem iskanju zaznamo na snežnem morju prav majhno črno točko, ki nam jo gospodar pokaže kot bežečega volka. Ta točka pa je še daleč od preganjalcev. Tedaj se je naša lovna ekipa iz Rjedke v diru že pred vasjo razvrstila, da bo volka prijela in ga pritisnila k vasi. Vedno gonijo proti seliščem. Povedali so nam, da bo volk skušal bežati naravnost v vas, če je že dovolj ugnan, če ne, pa da bo šel pogon do druge vasi. Močan volk zdrži baje čez 70 vrst nenehnega dirjanja in tako lovci na konjih včasih opešajo prej kakor volk. Vendar si pomagajo s tem, da vsaka bližnja vas tedaj že pripravi in prevzame pogon, čim ga kdo opazi, ali pa na dogovorjene načine prejme znak za zameno. Na tak način se pogon po potrebi nekajkrat preda svežim lovcem in konjem, dolker volk končno omagan in izčrpan sam ne počaka nanje v prvi jami ali selišču. Gotovo zavije tedaj med ljudska selišča, če so v bližini. Stepa nima gozda in v smrtni stiski mu je dobro vsako skrivališče, če ni drugače, tudi vsaka vaška stavba. In tako se je zgodilo tokrat.
Val rjedkovskih jezdecev je že poprijel pogon daleč zunaj v stepi. Volk večkrat izginja našim očem, ker se odpočiva in zariva v sneg. toda nikoli ne za dolgo, kmalu rine zopet naprej. To skrivanje je dobro znamenje, prav verjetno postaja, da pribeži k nam. Napetost je tudi na strehah vedno večja. Kmalu nam ga nekdo pokaže pri lanišču pred vasjo. Toda preganjalci se mu bližajo in moral bo tudi od tam. Res, zver se kmalu požene s ponarejeno silo kar naravnost proti vasi. Vidno omaguje in spreminja taktiko. K prvini stavbam na kraju selišča se že kar plazi. Toda ne more več, ali pa se huli, da bi bil manj opažen. Vsekakor si ni več svest svoje moči, ker išče vsak zaklon. Vidimo, da gonjačev
nikakor neče počakati, sluteč smrtnega sovražnika za seboj. Instinktivno čuti pogin. Niti indijanski krik »galerije«, ki pozdravlja in bodri prvega domačega jezdeca, ki so ga prepoznali za Grišo Terentjiča, ne more preusmeriti volka, da bi se vrnil v stepo. Preganjalcu se izmika v vas ter se zavleče v ozko špranjo pod nekimi svinjaki. Na mah je bil obkoljen in tudi dokaj »galerije« se je znašlo tam. Slišimo, kako se lomijo les in podnice svinjakov. Kmalu, zmagoslaven krik in volk, strah stepe, živali in človeka, je ujet. Pobili so ga v luknji, dočim je on, ves oslinjen in drhteč, zelenih oči, prosil milosti, ki je sam ni poznal.
Povedati je treba, da vaški psi, čeprav orjaki, pri lovu niso sodelovali. To je popolnoma razumljivo, ker bi v pogojni zdavnaj omagali. Ko se je kmalu zatem v bližino pritepel še drugi volk, smo bili tudi mi na konju, loda lovski blagor nam rjedkovskim ni bil mil, ker nismo prišli na cilj volčjega »hallali«. Poprijeti so morali drugi sveži lovci, ki so volka pobili nekje v stepi. Prijeten in zanimiv spomin na tedanje burno lovsko veselje pa nam je ostal neizbrisen.
1. slika
Kapitalna srnjaka, ustreljena v okolišu Slovenjgradca.
Prva slika: 5leten srnjak, levo steblo rogovja 23 cm visoko, 7.5 cm de-	2. slika
belo, s 5 in 9 cm dolgima odrastkoma.
Desno steblo, 17 cm visoko, je spodaj deljeno v dva pokončna in v dva ploščata, navzdol obrnjena krajša odrastka. Obseg venca 15 cm.
Druga slika kaže srnjaka s Pohorja. Starost tega srnjaka mi ni več v spominu, ker od njega ne posedujem spodnje čeljusti. — Juvan Fortunat, Slovenjgradec,
Od začetnika do prvega srnjaka
Se kot učencu mi je bilo v največje veselje, kadar sem zagledal lovca s puško na rami. Še večje pa, kadar so se vračali od skupnega lova domov, nbseč dolgouhca in tudi kako dolgorepko. Zato sem po takem srečanju več dni sanjal, da bom, ko bom dorasel, tudi jaz tako srečen im bom ponosno korakal s puško .na rami med tovariši lovci. Kmalu po 'končani svetovni vojni sem se začel zanimati, kje in kako bi dobil lovske listine. Ko pa me je stara lovska korenina, zdaj že v večnih loviščih, predsednik Lovskega društva J. spoznal, da želim postati res 'lovec, mi je priskrbel lovske listine lin sem postal gost v loviščih, katere je imelo društvo v zakupu. Tedaj se je začelo moje pravo lovsko veselje, ko sem se lahko udeleževal jesenskih lovov. Ko so pa minuli, sem moral obesiti puško na klin i:n samo še sanjati o lepi divjadi. Društvo se je strogo držalo pravila, da potrebuje divjad miru, ko se pripravlja za nov naraščaj. V lovišče tedaj ni smel drug kakor čuvaji in zakupniki. Ko sem posedal v družbi starih lovcev im poslušal o njihovih doživljajih po loviščih v lovopustu, se mi je zazdelo, da je tudi gojitev 'lepa in ne zaostaja za brakaidami, ki so mi postajale vedno manj mikavne. Bavil sem se čedalje bolj z mislijo, kako priti do tega, da Iti lahko tudi sam v lovopustu po loviščih opazoval divjad in spoznaval injene tajnosti. Mnogo lepši od brakad sem si predstavljali posamezni odstrel. Želja se mi je izpolnila leta 1924., ko me je društvo sprejelo kot sozakupnika. Od takrat naprej sem se čutil precej vzvišenega, 'ker sem lahko tudi jaz s puško gonil in za plačilo smel odstreliti kakšnega srnjaka, katerega sem si najbolj želel. Čeprav sem vedel, da nekaj let še ne bom priseli do odlstrelai, sem se že začel pripravljati! im raziskovati srnje tajnosti. Vse, kar so me učili .stari lovci o zalazu, klicu in čakanju, sem smatral za latinščino in sem ostali neverjeten Tomaž. O vsem sem se hotel sam prepričati, zlasti kateri izmed glavnih načinov lova :na srnjaka bom kot začetnik uspešneje uporabljali. Kot najmlajši član društva sem bil deležen te sreče šele leta 1929. Prišel je 1. junij, ki sem ga težko pričakoval, kajti imel sem srnjaka že privezanega. In tisti dan, ki ga bom določil za odstrel, bo ležal moj prvi srnjak. O kakšni morebitni smoli mi niti na misel ni prišlo, saj sem prejšnja, leta opazoval, kako redno je prihajal na .pašo. vsako jutro iin skoraj ob isti' uri mi travnik. Tudi to leto. je obiskoval pašnik isti srnjak s še močnejšim rogovjem. Ni bil pa tako stalen, kair me pa ni vznemirjalo. Dne 14. junija se dogovoriva is čuvajem K., da bo drugo jutro srnjaku odbila zadnja ura. Tako sva že pred svitom sedela na kraju, katerega sem že prejšnja ileta izbral za opazovanje. Ko se počasi zdani, opaizdm na. travniku divjad, kii je pa še nisem mogel razločiti.. V mislih je že ležal, z velikim rogovjem, tako da me je jelo nekako tresti, česar do 'takrat pri. prejšnjih opazovanjih nisem občutil. Ko se pa dodobra zdani, sem skozi daljnogled spoznal, da je srna. Čas je potekal, ali zaželenega ni bilo. Prišli sta pa še dve srni in sc milimo pasli. Ko je že zdavnaj vzšlo sonce, so se razšle počivat. S čuvajem sva odrinila po lovišču pogledat za roparicami in sem še tisti dan ustrelil 'lisico, ki je nosila v gobcu prednji del mladega sr,niča. Čez štiri dni se zopet odločim in kakor vedno najrajši sam, ker sem veroval, 'da mi bo sreča, morda bolj naklonjena. Počasi se je začelo daniti in kmalu vidim nekaj gibajočega se na travniku in čez nekaj časa spoznam srno. Ne dolgo zatem se oglasi globoko v gozdu — on . •. Misleč, da je predaleč, da bi še. to jutro izstopil,
da sem za to jutro opravil, vstanem, prislonim puško k deblu, raztegnem zastale ude, naredim k alke 'tri 'korake im si prižgem cigareto.
Ko opazujem srno, ki -nič hudega sluteč mirno leži in prebavlja sredi travnika, katerega že greje j utrrnje sonce, poči na levi sit rami suha vejica. Počasi oklenem .glavo in že zagledam, da gre po stari zapuščeni kolovozni poti, ki je vodila kakih pet korakov pod menoj na 'travnik, srnjak, počasi im previdno kakor mačka, kadar zasleduje plen. Puška -tri korake proč prislonjena ob deblo1, jaz prosto s prižgano cigareto v moki, iiz katere se je kadilo, vsaj zdelo se mi je, kakor iz tovarniškega dimnika. Srnjak, čeravno previden starima, nič hudega sluteč, pa kar naprej po poiti 'ter gleda skozi, redko bukovje v planino. Pri pogledu na rogovje, ki je molelo mnogo čez ušesa, in ko sem že razločeval hoden c e na njem in ko sem se zavedel, da je tako zaželeni za danes izgubljen, me je olbšla mrzlica, kakršne še v svojem življenju nisem imel, in zdelo se mi je, da me guga, kakor vihar samotno drevo. Vse to pa ni srnjaka nič motilo im se je počasnih korakov, kakor vojaški novinec, ena — dve, približeval, dokler ni pred menoj, oddaljen pet korakov, obstal. Čez nekaj sekund je obrnil glavo proti meni, se strašno zadrl, tako da takšnega glasu še nisem slišal, se prevrgel po bregu in izginil. Zginila pa je z mojega telesa tudi mrzlica, ki je zapustila vidno sled... Po dogodku je nastala popolna tišina in, ko pogledam na travnik, tudi srne nikjer. Ves utrujen, kakor da bi nosil Log ve k alko težko breme že kilometre daleč, sem sedel k nahrbtniku, naredil nekaj dobrih 'požirkov iz .termovke in zaporedoma pokadil tri cigarete. Medtem sem se umiril in začel premišljevati dogodek od kraja, saj je trajal komaj nekaj minut, meni pa se je zdel cela večnost, in se uverit, da smola res ipogosto spremlja lovca. Mislim pa, da je to srečanje tudi srnjaka iznena-dito, ko je tako na blizu ugledal ali začutil zanj sumljivo prikazen. Kajti šele čez kake četrt ure je začel na vse grlo zmerjati, in to tako neprestano, da ga je drugi dan gotovo kaj ščegetalo v grlu. Ker sem za tisti dam opravil, Som se, vesel dogodka, odpraMil proti domu, trdno prepričan, da ga prihodnjič položim na dlako.
Po nekaj dnevih odmora sem se zopet odločil, da ga grem obiskat, in sem vzel s seboj čuvaja, dia bi mi ga pomagal nositi. Da bi me ne iznenadil, sem se med potjo odločil, da se usedem malo vstran k orjaški ležeči bukvi, na katero lahko pri strelu oslonim tudi puško, da Ido. bolj gotovo'. Čuvaju odkažem mesto, od koder 'bo imel razgled po delu travnika, katerega sam nisem mogel videti. Ko dodobra zasedeva čakal išče, se že tudi prične daniti. Boilj ko na travnik sem bil pozoren v smer, iz katere je zadnjikrat prišel. Dobro se je že videlo, a živega 'nikjer, da sem se čudil, ker tudi srne mii. na spregled. Kazalec ure se je bližal šesti in namesto srnjaka priskaklja po Mi poti zajček... Sonce me obsije in prijetno mi postane, tako da sem pozabil na srnjaka, za katerega sem prepričam, da ga ne bo. Ne vem kdaj so se mi zaprle oči in že sem sanjal, da sem ustrelil srnjaka. Medtem sem se že tudi prebudil in bil nekoliko potrt, ko vidim, da nimam srnjaka. Pogledam v smer, od koder je zadnjikrat prišel, nič. Obrnem glavo proti travniku, pa zagledam kakih 80 korakov oddaljeno’ žival, ki je bila videti v soncu ognjeno rdeča. Hitro daljnogled na oči in že spoznam svojega starega znanca. Še o če naš lahko zmoliš, si mislim, in pasel se boš v večnih loviščih. Trocevka, ki je bila že na deblu orjaške bukve, je imela smer naravnost na srnjaka, in ko iKigledam skozi zarezo, je tudi' muha sedela tna rdečem pleču. Namesto lovske mrzlice sem imel že smeh na ustili din sprožil sem. Kratek pok, iz doline odmev, srnjak -pa stoji kakor kip in posluša. Ko se odmev poleže, se jame srnjak
zopet mirno pasti. Kako je to mogoče, mi buri po glavi! Trocevka izvrstno strelja, zlasti ikroglu, in pri strelu nič me sune; tokrat sem pa dobil pošteno klofuto. Nič zato, saj me še čaka, sem si mislil, izmenjal naboj, položil puško po deblu, pomenil in sprožil. Zopet klofuta! Kakor da bi .nekdo stal za mano im čakal, kdaj bom sprožil. A srnjak odskoči za dober 'korak in zopet posluša odmev. Namesto 'prejšnjega nasmeha je postal obraz -precej kisel in že mi je šinilo v misel, da je to tisti pravljični srnjak, o katerem sem malo prej sanjal. V skrbi, kaj narediti, ko srnjak noče pasti ne bežati, v žepu poslednji naboj, sem že preklinjal puškarja, pri 'katerem sem si nabavil patrdne, in zamenjal poslednji naboj. Položim zopet puško po deblu in si mislim, četudi si sam sv. Hubert, sedaj boš obležal! Strel zagrmi, klofuta zopet prileti, srnjak malo odiskoči in zopet posluša. Pograbim puško- iin jo vržem ob tla, češ, toliko let sem si želel, da bi med pernate trofeje obesil tudi rogovje srnjaka^ in sedaj takole- Rajši ne grem več na lov. Medtem se je srnjak umaknil z odprtega travnika in se ob gozdu paS-eil dalje, kakor da: že več dni ni zaužit nobene bilke. Hoteč ga pogledati bolj od blizu, kakšno nadnaravno bitje je. da: se ga ne prime krogla, oddirja v gozd. Na nastrelih sem pa ugotovili, da so krogle padale previsoko in desno, -ter začel premišljevati, kaj bi bilo temu vzrok, ko puška sicer dobro pese. Ko tako premišljujem, se oglasi1 čuvaj, a na čisto drugem kraju, kakor sem mu velel, da sem se začudil, kaj ga je tja zameslo, namesto da bi bal že po prvem Strelu pri meni. Kmalu je bil pri meni, ves bled, in me vpraša, če me je 'nekdo obstrelil. Na moje začudenje mi odvrne, da sem vendar ves krvav po desnem licu. Tega nisem vedel, čeravno me je bolelo , od sunkov -puškinega kopitu. Pa mi začne pripovedovati, da je že dolgo pred prvim strelom srnjak izstopili in se pasel, da sem se čudil1, zakaj me streljaš. Ko pa pade prvi strel in vidim, da se srnjak prav nič ne /mani, mi postane sumljivo, ker sem vedel, da zlepa: ne zgrešiš. Po drugem strelu, ko vidim, da srnjak ne zbeži, temveč samo posluša, sem oprtal nahrbtnik im -samo čakal tvojega glasu. Po tretjem sltredu, ko srnjak ne beži in no pade, sem bil trdno prepričan, da imaš opravka z divjim lovcem, in sem se odločili, 'da ga obkrožim. Ker pa je ostalo vse -mirno, sem se oglasil, misleč, če si še živ, se mi odzoveš. Ko talko 'stojiva na odprtem travniku in mu pripovedujem, kako sem streljal, se zadere srnjak kakšnih 100 korakov pod nama sredi -planine in gleda te čudne postave. Nekajkrat še zaboka in se v elegantnih skokih, kakor konj sv. Jurija, poslovi v gozd. Kar hitro sva jo odkurila s travnika, da hi naju ne videl znova ali ne poslal samega vragu nad naju. Med potjo sva prišla do zaključka, da najbrž ne bo kriv puškar, da je krogla šla po svoje, temveč to, ker so cevi ležale ‘brez prožne podlage na deblu. Odločil sem se, preden vržem puško v koruzo1, da se prepričam. Še tisti dan sem preizkusil puško in se uveril, da je teinu res tako, in se tudi odločil, da srnjaka v 'kratkem zopet obiščem. Ko neke temne noči korakam proti njegovemu kraljestvu, mi pride spoznanje, da najbrž na teli čakališčih sedi lovska smola; zato se ognem obeh in se usedem bolj am prosto im nekoliko viša čeravno je bilo precelj oblla-čmo; sem toliko zakasnil, da se je že precej dobro videlo. Kolikor bolj se je danilo, toliko bolj se je tudi oblačilo in kazalo je, da se vsak čas ulije- in bo treba poiskati zavetja. Tako so imi bile misli -bolj pri vremenu kakor pri srnjaku. Prižgem si cigareto, ker sem si mislil, da tudi žival čuti nevihto in je ne bo na piano. Ko o tem premišljujem, se zadere za hrbtom, da sem se skoraj na glavo postavil in pri tem preklčl cigareto, (ki me je izdala. Kmalu pa se umiri in vse postane tiho in mimo. Misleč, da je odšel, se previdno obrnem in res nič ne
vidim. Ležeč na trebuhu s pripravljeno puško, zagledam čez nekaj časa, kako odskoči iz redkega malim ja, zaimka, napravi še nekaj skokov, obstane za debelo bukvijo in neprestano boka. Takoj mi je bilo jasno, da ga ni vznemiril dim cigarete, temveč sled, po (kateri sem prišel. Akoravno pripravljen na strel, nisem mogel streljati, ker mi je kazal le zadnji del izza bukve. Ko se počasi umiri, se obrne in vohajoč po tleh gre izopet iskat ta, za njega tako zoprn dah. Ker pa je bilo zavoljo oblačnosti precej mračno, mi daljnogled 'ni mič pokazal, tako da nisem mogel prav nič spoznati. Zdel se mi je nekoliko šibkejši kakor prejšnjikrat. Saj drugi ne more biti, si mislim, vržem puško k licu, muho za pleče in skrivim prst... Srnjak odskoči in pade, se pobere, po nekaj skokih zopet pade in se premetava po bregu, naravnost proti meni. Jaz ležim mirno na trebuhu, dokler se z vso' težo ne zvrne na mene in potem, ko poleg uduirca po glavi in životu pusti na metni še dobršen delež krvi, obleži kakih 15 korakov niže — mrtev.
Ko ga primem iza rogovje, da -se poiradujem nad trofejo prvega srnjaka, se mi zategne obraz. Kajti na rogovju spoznam, da to ni — tisti, katerega je vodno spremljala sreča, temveč zanemarjen pol vilar pol šesterak, sicer potreben za odstrel. S starino sva obračunala prihodnjo leto, ko sva. zamenjala lovsko smolo s srečo. V gostem smrečju goneč srno, jo je na moj klic zapustil, hoteč izpremembe. Ta nezvestoba ga je pogubila.
e
Dolinar Ivan
Zajčje
Na verne duše ne gre več na lov
Je že tako! Bolj ko govoriš proti babjeveri, več je je in še druge spraviš v dvome.
Miha ni bil nikdar vražjeveren, na verne duše pa ga ne spraviš več na lov, četudi smo hodili in še hodimo lovci ravno na ta dan v lovišča, češ danes bo padalo. Opazovalca desno in levo od Mihe pripovedujeta:
Na vernih duš dan torej priteče lagodno zajček pred Miho. Prvi in drugi strel — nič! Zajec jo mirno briše dalje. To ni mogoče! Počakajmo drugega. Tudi drugi je prišel v kar pravšno razdaljo. Nič! Miha ogleduje puško, jo odpre, pogleda skozi cevi, vzame naboje, jih potežka, odkimaj e z glavo, pa baše znova. Tretji zajec! Ni liudimana, da ne bi padel! Po prvem dobro pomerjenem strelu je zajec mirno migal naprej in šele po drugem strelu je pospešil skok. Miha gleda zavzet za njim. Pa je bil Miha strelec, ki nikdar ne zgreši! To pot je vrgel puško sunkoma na ramo in jo jadrno popihal domov, da ne bi bilo še večje nesreče. Na verne duše ga ne spraviš več na lov.
Naj ti povem bratec, da sem že mnogokrat zgrešil, res zgrešil, ker se po vsakem tako imenovanem zgrešenem strelu s temeljito preiskavo prepričam, da divjad res ni ranjena. In ko sem nekoč zgrešil srnjaka ter bil ves nesrečen kot mlad lovec nad zgubljeno trofejo, mi je rekel moj Janez: »Kdor še nikdar ni zgrešil, ni še nikdar streljal.«
Obkoljeni zajci ,
Niso redki primeri, da obkolijo lovci majhen predel, kjer upajo na zajca ali dva, tako na gosto, da smejo streljati le proti sredini ali nazaj, da ni nesreč.
Pri eni takšnih obkolitev docela na prostem brez vsakega grma ali kakšnih drugih ovir za strel, jo je zajec odkuril skozi obroč v bližnji gozd. Pa še poznalo se mu ni, da bi mu kdo skrivil kak »las«.
V krasnem decembrskem dnevu nas leži osem »gromovnikov« leno na mehki jesenski travi na Romi pod Smrekovcem. Lov je bil do tedaj čisto jalov, pa smo si tu pripovedovali svoje doživljaje. Prosti psi so govorili po svoje, v bližnjem Črnem vrhu pa je delal bel planinski zajec načrte, kako bi teh osem lenuhov pripravil ob pamet.
Ravnokar sem skončal gornjo zgodbico o obkoljenem zajcu, ki je bila sprejeta le kot lovska latinščina, ko je treščil v sredino med nas beli mucek — planinski zajec, ki je z naslednjim skokom nam preplašenim prežvekovalcem ženskih dobrin že tudi pokazal svojo zadnjo plat. Osem lovcev, osem pušk je basalo in grmelo! Šibre in krogle so švigale za zajcem. Pravijo, veliko grmenja, malo...
Pa so mi verjeli zgodbo o obkoljenih zajcih.
V predpasnik
Marsikaterega nhljača je Franče že pihnil po tihem, dokler se le ni zavedel, da bo moral nekoč dajati odgovor za svojo ljubezen do mrtvih zajcev v predpasniku. Pa saj je nosil v predpasniku le jabolka in druge sadeže, zato ni bil predpasnik (po želiti seveda) nikdar krvav. On je ljubil zajce, zajci pa njega.
Na Savinji je naložil težek voz prodca. Zbit od dela korači pred konji in kima z glavo kakor njegovi sotrpini. »Kiv, k iv, kiv,« se oglasi nekje pred njim psiček. V hipu so vse Francetove dlake in dlačice oko in uho. Že naslednji trenutek priteče zajček kakor iz puške izstreljen naravnost proti Francetu. Zadrega huda! Ogniti se zajčku je bilo nemogoče, če pa bo zbrzel dalje, bo prišel konjem pod noge. Prestrežimo ga torej v predpasnik, da ne bo nesreče. In zajček je dobromislečega Franceta razumel ter mu skočil v predpasnik. Le škoda, da je pri tem vzbudil pri Francetu stare spomine, da je hitro zgrnil predpasnik ter zajca tako neusmiljeno stisnil, da se je še isti dan pekel pri Francetu.
Ko odkrivam ta greh, me bo France pri prihodnjem srečanju gotovo nahrulil, ker sedaj lahko nosi puško brezskrbno po lovišču in je lovec, »kot se šika«.
Tepen zajec
Bilo je, pa še v času zajčje ženitve je bilo in še sv. Florjana dan povrhu. Lovec tega svetnika ne časti posebej, moj Janez ga pa je. Zato je šel zgodaj od doma, da ne bi zakasnil prve maše v Belih vodah, kamor je imel uro hoda.
Brezbrižen za pse, kadar je lovska zapora, je tudi Janez pozabil privezati psa. Ko se mu je pa Karo zapletel med noge, ga je nagnal nazaj, pa še s palico mu je zagrozil. Vse pa s tisto hudo jezo, kateri se prav dobro pozna, da je narejena. Karo je pogledal malo postrani, pa poskočil naprej, da bi gospodarju čim p rej kaj prignal in si zaslužil košček klobase in kruha. Saj ga je gospodar vedno pohvalil, če je pridno gonil. Ni se mu bilo
treba truditi, zajci so se mu kar ponujali, da jim malo ohladi svatovsko kri.
Moj Janez je bil že močno gluh, zato ni slišal, da bevska Karo pred njim in goni proti njemu po gorski poti z globokimi, strmimi vrezi. Na precej ostrem ovinku skoči pred Janeza pošast v zajčji koži. Hipna osuplost od obeh strani! Vendar je bil zajec v prevelikem zaletu, zato je- šinil mimo Janeza. Janezova roka s palico pa se je v tistem trenutku že tudi kar nehote dvignila in lopnila zajca po zadnji plati. Še en skok in zajec postoji, se obrne in postavi možica, kakor bi se hotel z Janezom pomeriti. Ker pa je Karo le že preblizu bevskal, jo je z velikanskim skokom odkuril čez rob ceste.
Janez se je bebljal in mi pri prvem srečanju rekel: »Rajtam. da še ta zajec ni bil nikdar tepen; zapomnil si bo, kdaj je bil na sv. Florjana tepen.«
Imam jih še v zalogi. Toda tovariši, oprostite, latinski ne znam »gučati« in zato so tudi te zgodbice brez neresnice. Pa še drugi zinite in povejte katero. Zlasti mlajši, ker starejšim se morda ne zde več pikantne, pa se jim ne ljubi pisati. Kar napišite jih, četudi ne bo urednik vseh objavil.
Franc Sicherl
Pasja latinščina
V nekem štajerskem malem mestecu so sedeli nekoč številni lovci v gostilni »Pri zeleni jelki«. Pri sladkem vincu, kateremu so bili vsi zelo vdani, so obujali lovske pripetljaje, hvalili svoje pse, svoja lovišča, kjer je baje toliko zajcev kakor kobilic, toliko fazanov in jerebic kakor obadov in muh. Vsak mora vzeti s seboj neštevilno nabojev vsake vrste, da mu jih ne zmanjka. Tako je prišel ugleden gospod v zagato. Res ni bilo toliko zajcev, fazanov in jerebic, kakor so se hvalili, a njegov pas za naboje je bil prazen, pa tudi puška. Kaj je storiti? Pa pokliče svojega dobrega psa Stoja, dene pas v nahrbtnik ter mu veli, naj nese to hitro domov. Ženka bo že vedela, kaj to pomeni. Potem hitro prinesi — meni nazaj! Ako bo še kaj za zobe ostalo, dobiš tudi ti svoj delež. Srečno se je vrnil Stoj s polnim pasom. Tudi pol kranjske klobase je bilo priložene zanj. Plen je bil zadovoljiv. Med potjo domov so se domenili, da se drevi sestanejo v znani gostilni. Prišli so vsi, le onega, ki mu je zmanjkalo nabojev, ni bilo. Pogrešali so ga, saj je vedno kaj zanimivega povedal iz svojega
lovskega življenja. Vzrok je bila njegova ljuba ženka. Povedala mu je tole: »Dragec, lepo in zdravo je zate, da si lovec in da ne prideš nikoli prazen domov. Kaj je boljšega kakor lepo rumeno zapečena jerebica, fazan, ki ga imam jaz z brusnicami tako rada. Samo vaša pogosta zborovanja mi ne dopadejo. Da greš zvečer za kako uro v kavarno, da prečitaš dnevnik, ali vržeš malo tarok, ne ugovarjam. Točno ob 10. uri prideš domov. Dobro se naspiš in počiješ. Zadovoljen greš v urad, da vršiš svoje odgovorno delo. Ako pa greš v gostilno k »Zeleni jelki« med prijatelje lovce in se vrneš zameglen o polnoči ali še pozneje, mi ni všeč, ker se bojim za tvoje zdravje, nekoliko pa tudi za tvoj mošnjiček.«
Pri »Zeleni jelki« so se praznili kozarčki rujnega vinca. Vsa zelena bratovščina je bila Židane volje. Hišni gospodar je povedal tovarišem, da je prišel pred dnevi gozdar, ki bo več dni službeno v mestu. Nastanil se je tu. Gotovo bo rad prišel med vas lovce pravega kalibra. Pa je res prišel k večerji, sedel v kot k okrogli mizi in z zanimanjem poslušal lovske govorice. Predstavil se je in na povabilo prisedel. Vživel se je takoj in hišni gospodar ga je prosil, da pove kako latinsko, čeravno se je morda v šolah ni učil. Izpraznili so čaše.
Gozdar je napovedal, da bo govoril o psih-ptičarjih, ki da na vsako divjad drugače stoje. »Poznal sem kratkodlakarja, Jelenčka po imenu. Ako je stal na prepelico, je dvignil levo zadnjo nogo, na fazana levo sprednjo nogo in desno zadnjo, na zajca pa obe sprednji. Na srno vse štiri, na srnjaka — za razliko od srne — da se je postavil na glavo.
Drugi pes je bil Puciga. Ta je stal celo uro na jerebico, katero je pa lovec zgrešil. Puciga je prišel k lovcu, dvignil obe zadnji nogi in poškropil nerodnega lovca po novih gamašah.
Tretji pes Primiga je izgubil življenje, ker je predolgo stal na zajca v detelji. Lovec je namreč pozabil na psa, ko je stal na zajca, ker je moral nenadoma na 8 dnevno potovanje. Ko se je vrnil, Primiga ni bilo nikjer. Spomnil se je detelje in psa. Hitro gre tja. Kaj vidi? Pes in zajec oba mrtva. Pes je še vedno držal sprednjo nogo kvišku.
Sedaj še od mojega jazbečarja. Smuk mu je bilo ime. Takih psov ni več. Nos izboren in vse dobre lastnosti. Ko je bil star 12 let, se je prehladil ter podlegel hripi. Ker sem ga tako rad imel, da bi ga ne mogel pozabiti, sem dal njegovo kožo v stroj. Krojač mi je naredil telovnik, podložen s Smukovo kožo. Ko sem pozneje hodil pozimi na lov, sem za gorkoto vedno oblekel ta telovnik. Pa glejte! Ako sem prišel na 20 korakov h kakemu
zajcu, je oživel ta telovnik. Dlaka na njem se je ježila, še bolj gorko mi je bilo. Ali se morda komu od vas tudi lasje ježe?«
Vsa družba je ploskajoč bušnila v krohot. Ko se je smeh malo polegel, je med drugimi tudi hišni gospodar prišel zopet do sape in je gozdarju izrazil željo, da bi rad videl, kako se pasja dlaka na telovniku ježi, ker ne verjame in da stavi, da to ni res. Gozdar je sprejel stavo sodec pravega pilzenca.
Jutrnje slane so bile mrzle. Gozdar je oblekel svoj čudoviti telovnik. Hišni gospodar, dva lovca ter oštir »Zelene jelke« so šli v lovišče, da bi videli, kako se ježi pasja dlaka na telovniku.
Niso še dolgo hodili, ko gozdar telovnik odpne, da bi vsi natančno videli, kaj se bo zgodilo. Še nekaj korakov, pa reče gozdar: »Pozor! Dlaka se ježi in na 15 korakov pred njimi skoči iz detelje velik zajec, za njim pa črn maček. Vsi so ostrmeli. Čudoviti telovnik in gozdar sta dobila stavo, sodček pa tovariša. Še drugo jutro so se tako smejali, da jih celo pridige zaskrbljenih ženic niso mogle potešiti.
Foto: Rajko Marenčič, Križe
Gornik
Ob Donavi
(Nadaljevanje)
»Ko pije vodo iz Vuke i jede iz Dunava štuke, neče zabit Vukovara.« Tako pravi vukovarski pregovor. Da mu pa morda kdo ne nasede, moram takoj pojasniti, da jei ta pregovor šaljiv in ga ni resno jemati. Voda iz Vuke je smrdljiva, ker se steka vanjo dokaj mestne umazanije, ščuke so pa v vrsti donavskih ribjih dobrot precej na zadnjem koncu. Tisti, ki bi moral uživati takšne blagodati, bi pa zares ne pozabil tega mesta.
Vukovar leži ob Vuki, tam, kjer se ta rečica izliva v Donavo. Od tod tudi njegovo ime. Vuka deli mesto v dva dela. Gornji del, na desnem bregu rečice, leži na brdu, spodnji pa na ravnini. Tu prehajajo zadnji vinorodni bregovi Fruške gore po eni strani v širno, plodno sremsko ravnino, po drugi pa padajo dokaj strmo proti Donavi. Usojeno mi je bilo, da preživim tam dve leti. Leta 1924 sem sprejel pri vukovarskem vlastelinstvu mesto gozdarskega kontrolorja. Moja glavna naloga je bila, da sestavim novo gospodarsko osnovo za vlastelinske gozdove. Gozdovi so raztreseni v večjih in manjših ploskvah daleč po fruškogorskih obronkih, po sremski ravnini, v nižinah, poplavnem področju ob Donavi in na donavskih otokih, imenovanih »ade«.
Po večkrat sem obšel vse te gozdove, najčešče zaradi svojega gozdarskega dela, časih po drugih poslih in na lovu; navadno sem pa skušal združiti potrebno s prijetnim. Tako me veže skoro na vsakega teh gozdov kakšen spomin, bolj ali manj lep, nekaj pa je tudi malo prijetnih. Izmed teh omenim le dogodek, ko sem moral prisostvovati sodnemu izvidu v Tompojevcih, kjer je bil tolovaj Čaruga s svojimi razbojniki izvršil roparski napad na vlastelinsko šumarijo. Pri tem je ustrelil vlastelinskega nadgozdarja Pirkmajerja, njegovo ženo pa hudo ranil. Pirkmajer Franjo je bil naš rojak, izvrsten gozdar, dober lovec in odličen gospodarstvenik. Njegova nasilna smrt je globoko odjeknila in zelo pospešila Čaru-gov konec. Sodni izvid je bil v zvezi z obravnavo proti zloglasnemu roparju. Tako sem zvedel za mnoge zanimive podrobnosti iz njegovega življenja in delovanja.
Prijetni spomini so pa po večini povezani z lovom. Ni jih mnogo in tudi posebno blesteči niso. Kakor redke zvezde so, ki migljajo časih na motnem nebu. Tudi te niso posebno žareče, a zdi se, da tako tolažilno in prijazno mežikajo iz sivine. Le redkim je dano, da je njih nebo jasno in bogato posuto s svetlimi zvezdami.
Sicer pa tudi niso bila takrat vlastelinska lovišča nič kaj posebnega. Še pod konec prejšnjega stoletja so bili ti kraji polni vsakovrstne divjadi in zverjadi. Zaradi vedno večjega krčenja gozdov pa so se dobra lovišča postopoma manjšala. Ob času prve svetovne vojne, posebno pa še v prvih povojnih letih, ko je vse vprek divje streljalo in lovilo, so bila tudi ta lovišča tako rekoč brez zaščite in so zelo trpela. Sicer so se sčasoma razmere zopet nekako uredile ter so začeli zopet smotrno gojiti divjad, vendar se je njen stalež le počasi dvigal. Za gojitev pa tudi ni bilo več prejšnje vneme. Agrarna reforma je zelo obrezala vlastelinsko posest in je visela ko Damoklejev meč še nad onim, kar je vlasteli ostalo. V
zvezi z agrarno reformo je bilo tudi dokaj gozdov izsekanih. Zato si je vlastelinstvo prizadevalo, da predvsem izkoristi one gozdove, za katere je obstajala nevarnost razlastitve; one gozdne predele, za katere je domnevalo, da mu bodo ostali, je pa tembolj gojilo. Skrbna nega in smotrno gozdno gospodarstvo pa ovirata lov.
Ob času mojega bivanja tam doli so bila vlastelinska lovišča precej revna. Jelenjad, divje svinje in deloma tudi druga divjad se je bila umaknila v bližnje Posavje:, kjer je našla v velikih gozdih varno zavetje. Srnjadi je bilo kaj malo, pač pa se je bilo število zajcev že zelo dvignilo. Zajce so tudi lovili in jih prodajali v severne kraje za razplod, od ondod so pa uvažali tamošnjo vrsto za osvežitev krvi. Tudi fazani in poljske jerebice so se postopama množile. V zvezi s tem je bil občuten porast lisic v vseh loviščih. Glede povodnih ptic ni bilo posebnih sprememb. Natančna opazovanja so pa dognala, da je tudi število povodnih ptic padalo. To je pa bolj v zvezi z regulacijo Donave in pritokov, kajti z izsuševanjem močvirij nastaja ponekod pomanjkanje hrane zanje.
’ Blizu Vukovara, pod Borovom, se nahaja vlastelinski gozd Gjergaj. Nekega jutra, v začetku februarja, mi javi gozdni pristav,
da je prišel logar tega revirja in med drugim sporočil, da je obkrožil v gozdu več lisic. Ponoči je bilo padlo namreč nekaj snega in zjutraj je zasledil, da jih je šlo več v goščavo, ven pa ni vodil noben sled. Biti morajo torej tam in jih bo kaj lahko dobiti. Pristav mi je prigovarjal, da naj poskusimo. Naročil sem logarju, naj priskrbi gonjače, kolikor pač misli, da jih bo treba, mi pa da bomo takoj po kosilu pri njem.
Ko smo se pripeljali na rob gozda, pristav, moja žena in jaz, nas je logar že čakal. Z njim sta bila pa le dva gonjača. Eden od teh je nosil dolgo tanko vrv, kakor jo uporabljajo pri sajenju gozdnih sadik, da označujejo z njo vrste. Začudil sem se, zakaj da ni najel več gonjačev.
»Ne skrbite,« mi je odgovoril logar. »Lisice so se zatekle zjutraj v trstičje ob Vuki. Sneg je sicer medtem skopnel in ni mogoče ugotoviti, če so šle ven ali ne. Vendar domnevam, da so še notri. Za tam bo gonjačev dovolj. Če pa lisic tam ni več, oziroma če jih ne dobimo, nam pa tudi večje število gonjačev nič ne pomaga.«
»In čemu vam bo vrv?«
»Imam tudi zvonec v žepu,« je odgovoril logar. »Bomo lisicam malo pozvonili za zadnjo uro. Boste že videli.«
Neverno in začudeno smo ga gledali, on se je pa skrivnostno smehljal.
»Prepustimo se kar mirno njegovemu vodstvu,« je nasvetoval gozdni pristav. »Vem, da je dober in prebrisan lovec.«
Vdal sem se in odrinili smo. Ob severnem delu gozda Gjergaja napravi Vuka velik ovinek v obliki polkroga. Na notranji strani loka, med reko in gozdom, tvori pas trstičja in bičevja podobo polu-meseca, pravilneje povedano prvega in zadnjega luninega krajca, še bolje srpa. Zgornji rogelj tega krajca je bil od visokega gozda malo odmaknjen, dolnji rogelj pa je prehajal v grmičevje in mlad gozd. V sredini je bil krajec širok 40 do 50 korakov in se je potem na obe strani zoževal; dolg pa je bil okoli štiri sto korakov.
Ko smo bili na mestu, nam je logar razložil svoj načrt:
»V sredini te vrvi, ki je daljša, kakor je trstičje na sredi široko, bomo navezali zvonec. Oba gonjača bosta potem vlekla vrv, vsak na svojem koncu, nad trstičjem in se pomikala ob njegovih robovih počasi naprej, eden ob vodi, drugi na notranji strani. Zvonec bo pa zvonil in lisice bodo bežale pred njim. Čez reko ne bodo šle, temveč proti gozdu. Najverjetneje bodo udarile ven na spodnjem koncu in skozi grmovje v gozd. Zastaviti moramo torej le notranjo stran trstičja. Ker ni dovolj strelcev, se bo treba enkrat prestaviti. Lisice tičijo najbrž kje v sredini ali bolj na spodnjem koncu
trstičja. Treba bo torej posebno paziti tam, kjer trstičje preide v bičevje in gozd.
Razpostavili smo se ob trstičju po vrsti: logar blizu gonjačev, potem moja žena, nato pristav in na koncu jaz. Ko smo bili pripravljeni, je dal logar gonjačema znak.
Gonjača sta se premaknila, vrv se je napela, zvonec je zapel. Sprevod se je pomikal počasi dalje. Trstičje se je pod pritiskom vrvi vdajalo, pripogibalo in zopet vstajalo, ko se je potegnila vrv naprej na druga stebla, zvonec je skakal, veselo pozvanjal in zamiral. Popoldansko sonce se je temu prijazno smehljalo. Sveža sapa je vlekla v smeri pogona, trstičje je rahlo pošumevalo. Ko so se bližali gonjači sredini, se je razlegal logarjev klic:
»Pazi, lisica naprej!«
Pogon se je ustavil; dolgo smo vsi napeto čakali, ostro zroč v trstičje. Lisice pa ni bilo ven, niti ni bilo opaziti, da bi bežala dalje po goščavi. Potuhnila se je bila nekje v trstičju. Strelci smo se prestavili. S pristavom sva odšla čisto na spodnji konec trstičja, on na zunanjo stran k reki, da ne bi lisica udarila ob vodi v gozd, jaz pa na notranji strani v kot med trstičjem in gozdom. Stisnil sem se k drevesu in budno pazil.
Pogon se je nadaljeval, sprevod se je polagoma približeval. Nenadoma je jeknil strel. Takoj nato še drugi. Streljal je pristav. Je li zadel ali ne? Če si strela naglo sledita, sklepamo, čestokrat upravičeno, da prvi ni zadel. Drugi je pa potem že itak bolj negotov, posebno v goščavi. Napeto sem čakal.
Ni še dobro zamrl v gozdu odmev drugega poka, ko poblisne za hip dokaj daleč v bičevju rjava lisa. Je li morda lisica, na katero je tovariš streljal? Po smeri sodeč bi že lahko bila. Čez nekaj trenutkov se je pojavila zopet, že bliže. Previdno se je vila med grmičevjem, sprva naravnost proti meni, potem pa je spremenila smer. Za košatim hrastom je malo postala in poslušala Takrat sem previdno dvignil puško in jo prislonil. Ko se je lisica pognala izza hrasta in v lahnem drncu med redkim drevjem mimo mene, sem sprožil. Ko je počilo, se je kar povlekla in obležala za grmičkom. S pripravljeno puško sem se previdno približal, za primer, da bi se bila zvitorepka potuhnila. Ni se ganila, vendar sem jo zaradi gotovosti udaril z glavo ob drevo.
Medtem je zvonec utihnil in tovarišija se mi je začela približevati. Prikazal se je tuši pristav in nosil je veliko lisico. Dve sta bili padli. Tam sta ležala, lepa, svetlorjava, na temnem mahu, drug poleg drugega, lisica in lisjak. Hitro sta padla, brez dolgih muk. Zvonec v logarjevih rokah je pozvanjal, pel je tovarišema pesem žalostinko v zadnje slovo.
Lovišča postojnskega okraja. Med vojno je največ trpela srnjad in jelenjad, ker je meja potekala ravno čez najboljša lovišča, in to od Novega Sveta proti Hrušici, ter preko Javornika naprej do Sv. Trojice in Snežnika. Ves čas italijanske zasedbe, t. j- doba 25 let, so te meje stražili italijanski finančni in fašistični stražniki in vojaki, kateri so večji del svoje službe opravili s čakanjem v zasedah po gozdnih križiščih, to je glavnih stečinah velike divjadi1. Vedno se je slišalo v teh predelih streljanje, iin z mesom so kupčevali kar na debelo. Ni čudno', da je žival gine-vala iz leta v leto, in kakor si prejšnja leta naletel na trope srnjadi ali jelenjadi, tako moraš danes hoditi ves dan, da po naključju kaj vidiš. Upamo, da se bo s skrbnim čuvanjem opomogla divjad ter da pridemo v dogledni dobi na prvotni stalež. Največjo skrb moramo posvetiti preganjanju zankarjev, katerih je še veliko, in celo nekaterim lovcem novincem ne pusti vražja žilica, da bi nehali s tem podlim in brezsrčnim načinom lova.
Toda tudi ta plevel borno v kratkem izruvali.
Druga ovira so volkovi, ki se še vedno pojavljajo v Hrušici', Javorniku in pri Sv. Trojici ter delajo škodo tudi med ovcami. Preteklo zimo so dva ubili v šentpetrskih gozdovih. Tudi te roparje bo treba temeljito preganjati. Razmnožile so se v zadnjih letih še divje svinje, katerih je največ od Javornika do Sv. Trojice, potem v seno-žejiski, laženški, sajevški in slavinski loži. Delajo občutno škodo kmetu po žitnih in s krompirjem posajenih njivah v bližini gozdov. Preteklo zimo so jih 15 ubili', posamezno oziroma na skupnih pogonih. Opažati je že zopet polno novega zaroda.
Priklatil se je to pomlad v gozde Javornika kosmatinec medved, katerega pa čuvamo, da se ohrani še ostanek te redke, neškodljive zverine. Dobro bi bilo, da bi dala tudi vojaška poveljstva prepoved tam službujočim edini-cam, da ne uničijo še tega rjavca. Saj se že sliši glas: »Medved, je v gozdu.«
Lisic je bolj malo im v krajih, kjer so jih prejšnja leta ubili po pet do šest na eimi braikadi, to zimo ni bilo nobene; tudi sled v snegu je to potrdil. Več so sledili v snegu kun zlatic, kair bo slabo vplivalo na jerebe, katerih je še precej. Več lisic opažajo v pogorju Nanosa, kjer zato trpi število skalnih jerebov, katerih ni ravno obilo.
V pretekli sezoini smo imeli ponekod še precej zajcev, predvsem v kraljih, kjer je bilo pred leti križano pleme z uvoženimi češkimi zajci. To so 4 do 414 kg težki, z mastjo zaliti zajci1, da jih je lepo videti. Tako smo samo na eni braikadi v treh pogonih do dveh popoldne dvignili 42 zajcev, od katerih jih je 16 počakalo pri nas. So pa lovišča, kakor šamtpetrsko, kjer so imeli pri pogonih preštete zajce, za kar je iskati vzroka največ v zankah.
Roparice so se močno razvile v času te vojne, predvsem kragulji, pa 'tudi sive vrane. Zalo smo zelo revni na jerebicah, katere bi bilo treba nekaj let docela varovati. Tudi kmetje se zelo pritožujejo glede kraguljev, ki so v nekaterih vaseh odnesli vse piščance. Obvezno bi bilo zahtevati od vsakega člana, da odstreli letno določeno število vran in kraguljev. Posebno spomladi je to delo uspešno iin obenem zabavno. Lovci se za enkrat samo sprašujejo, kje bi si nabavili vsaj frače alli fičafaje, ker se roparice nemoteno množijo. Pred tremi leti sta se pozimi k nam zatekli dve sraki. Ta škodi ji vka je bila do takrat pri nas .nepoznana. Keir ini bito orožja, da bi ju uničili, so se razmnožile že na dvanajst. Skrbeti bo treba, da se la nepridiprav čiimprej iztrebi, sicer bo prepozno.
Kosi in drugi krilati pevci po parkih in vrtovih, posebno v smrekah parka Graind hotela v Postojni, v Soviču iin drugod, so popolnoma izginili; že nekaj let je vse mrtvo- Večino so postrelili in pomalicali južni potentarji, ostale je pa pregnala 'in uničila vranja
sodrga, ki se je sedaj vgnezdila v teh krajih.
Poleg preganjam ja roparic bi morali lovci s psi ptičarji — ako hočemo, da se bodo pomnožile jerebice ■— poiskati ob času valjenja jerebičja gnezda. Gnezda naj bi v velikem krogu zaznamovali s potaknjenimi vejami in okrog njih pustili najmanj 100 m2 trave ob košnji. To travo bi lastnik pokosil kasneje, ko bi ga obvestili, da so se jerebice izpeljale. Naj dobi zato kako odškodnino, Premajhen košček puščene trave je preveč vpadljiv roparicam, ki z lahkoto izsledijo gnezdo. Znano je, da več ko polovica jerebič-jega zaroda pogine pod koso. Lovsko društvo bi se moralo dogovoriti z lastniki mlatilnic itn mlinov, da jim prihranijo vse odpadke žita, graščico im drug plevel za zimsko krmljenje jerebic.
Pritožbe so od vseh sitrami; da je v polju polno mačk in psov klatežev, ki uničujejo zajčji zarod in srnjad. Nekateri psi so tako naučeni; da nosijo mlade zajčke domov. Lovci in čuvaji pa morajo to gledati križem rok.
V prostem času lovci me zahajajo v prosto naravo, ako nimajo »polena« čez ramo; rajši po gostilni a: h kvairtajo ali balincajo. Izgovarjajo se, češ kjer bi morali poseči po orožju, pa morajo samo gledati, kako se uničujejo lovišča, jih to spravlja za ves teden v slabo volijo, zato ostaja jo1 rajši — doma ...
S. K.
Na območju lovišča »Sv. Jurij ob Taboru« in v državnih gozdovih »Ojstrica« smo v zadnjem času opazili pri srnjadi ušivost iin grižavost. V tukajšnjih državnih gozdovih, kjer se za po-pletm-en-itenje divjadi resno zanimajo, je našel lesni manipulant tov. Flere srnjakovo glavo z lepim rogovjem, na kateri je bilo opaziti po strokovnjakovem pregledu grižavost. Gozdni delavci so ujeli srno, ki je bila od uši vsa onemogla. Vsega skupaj so bile ujete štiri bolehne in za življenje -nesposobne srne. Bolezen je že nekoliko popustila.
Pereče vprašanje pa so še vedno psi volčjaki1, ki kljub strogemu pasjemu kontumacu preganjajo in uničujejo že itak od divijih Jo v cev dovolj preganjano divjad. Psi volčjaki, pa lahko to delo nemoteno vršijo, saj čuva lovske puške NM, lovski paznik pa hodi po terenu s pastirsko palico. Po Veliki planini, Kozici, Zaplanfini in Četmšeniku divji lovci še vedno ne mirujejo. Ona imajo lovske in vojaške puške, s katerimi uničujejo zlasti srnjad. Ti ljudje enostavno izigravajo našo ljudsko oblast in za te bi bili potrebni ukrepi starih žandarjev, ki hi jim pokazali, kako se je treba vključiti v človeško družbo in delati tako, da bo v korist skupnosti. Naše ljudstvo se sprašuje, zakaj se tem divjakom ne odvzame orožje, s katerim uničujejo naše gospodarstvo.
Vprašujemo- se tudi, aili je dovoljeno, da ima pri nas toliko ljudi, med njimi tudi lovcev, mlade srne priklenjene ko pse. Ali ni to v7 nasprotju s kulturnimi pridobitvami, ki si jih je človeštvo ustvarilo v svoji zgodovini? Mati narava 'nam je dala srnjad za to, da nam ho nudila pestrejše življenje, ne pa za to,, da jo bomo uničevali na tako nekulturen način.
Lovski zdravo!
Šmit Ivan, Sv. Jurij ob Taboru.
Beseda o italijanski kulturi. Ko so
v aprilu in maju 1941 hinavski italijanski priliznjenci okupirali našo lepo domovino, sem bil uslužben pri nekem lesnem 'trgovcu, pri katerem se je nastanil štab polka kraljeve vojske. Med »štabovci« je 'bilo tudi nekaj lovcev — tako so vsaj sami zatrjevali. Zanimali so se, če je tu kaj lovcev in ko smo jim bili predstavljeni, so nas stalno nadlegovali, da bi šli z njimi na srnjake v eno naših lepih belokranjskih lovišč. Pristali smo pod pogojem, da nam izposlujejo vrnitev naših lovskih pušk, katere so nam bile že prej odvzete. Ti naivneži so nam to res izposlovali. (Gotovo so to potem bridko obžalovali.)
No, nekega lepega jutra se pripeljejo 'trije oficirji in tolmač v vas, od koder smo krenili, vsak čuvaj z enim oficirjem na zalaz srnjakov. Z mano je šel nek poročnik, baje v oi-vilu advokat, in ker nisem znal niti besedice po laško, sva se sporazumevala s kretnjami. Imela sva srečo. Takoj na prvi jasi zagledava srnjaka, ki se kakih 50 korakov od naju pase za redkim grmom. Pokažem ga s precej glasno kretnjo svojemu »gostu«. Ta ne 'bodi len takoj pomeri s svojo vojaško karabinko in tresk — srnjak pa, seveda cel in zdrav poskoči v majhno- dolinico, pa se takoj vrne, se postavi na čistini, kaižoč nama svojo zadnjo plat z -glavo obrnjeno nazaj kakor bi hotel reči: »Na, norec, sedaj streljaj, saj vem, da ne boš zadel!« In Lah res pomeri vdrugič in ustreli z enakim uspehom. Srnjaku se je zdelo dovolj im jo je odkrn-il, glasno zabavljajoč nad motilci zajtrka. Takoj malo više se je oglasil drugi in še više -tretji srnjak. Vedel sem, da je vsako nadaljnje zalezovanje brezpredmetno. Ko bi videli takrat razočarani.obraz mojega »gosta«. Najrajši bi se bil vdrl v zemljo o>d sramote. Ker mu nisem znal povedati, da je nesmiselno dalje zalezovati, sva krenila naprej in prišla v sotesko, kjer so rasle majhne smreke. Iz gnezda na nizki smreki je zletela večja temnorjava ptica. To je opazil Lah, takoj vzel suho vejo, z njo sklatil gnezdo na tla ter z hajvečjim sadizmom z nogo strl drugo za drugim vseh pet zelemopikastih jajčec, ki so bila v gnezdu, gnezdo samo pa razdrl na kose. Zakaj je to napravil in s takim užitkom, mi je še danes uganka. Bil sem tako razočaran nad takim početjem, da sem takoj krenil domov, Lah pa je cokljal za mano in nekaj brundal za sebe. — Ta dogodek mi je ostal v neizbrisnem -spominu, prav posebno pa mi stopi pred oči, kadar slišim besedo o »visoki italijanski kulturi«.	Ro mamic P.
Pričetek srnjega prska v vznožju Pohorja. Med drugimi sem se tudi jaz prostovoljno in brezplačno javil za nadzorovanje okrajnega zakupnega lovišča Pameče, čigar lovske družine sem tudi član. Dne 20. julija t. 1. sem se podal navsezgodaj v precej hribovito lovišče v vznožju zelenega Pohorja. Ko sem se povzpel ob pol 9. uri na sleme nad Dobnikom, ob katerem so na vsaki strani poseke, me je ustavil rahel šum z leve strani in koj nato pivkanje srne. Ker pa sem imel s seboj moja psička spomladanskega legla Črta in Rigota, sta psička na ta, za n ju nepoznan pojav, postala nemirna in se pričela oglašati, zaradi česar se je srna začela umikati v goščavo in koj nato srnjak bokati, sem se tudi sam pomaknil naprej.
Nekako 300 korakov od prvotnega mesta zaslišim desno pod menoj enako pivkanje srne. Seveda sem imel takoj daljnogled pri očeh in preiskal prostor v smeri glasov. Kakih 150 korakov pod seboj zagledam v poseki srno, ki stoji in striže z ušesi. Za poskusu jo vzamem vabilo, katere instrumente nosim navadno pri sebi, ter trikrat rahlo in nežno zapivkam kakor srna, ki kliče srnjaka. Srna striže z ušesi in napravi nekaj skokov proti meni. Ker pa sta se moja mlada in še povsem otročja spremljevalca zopet oglasila, je srna pobegnila. Pri tem ni bilo videti in tudi ne slišati srnjaka. Vsekakor pa iz vsega tega sklepam, da se je prsk tukaj pričel. J. F.
Lisičja predrznost ali omejenost. Lepega februarskega dne t. 1. sedim pred hišo in uživam prve blagodejne žarke toplega sonca, ko me iz prijetne dremavosti prebudi krik, za hišo igrajočih se otrok. Malo nejevoljen zaradi motnje svojega ugodja vendarle pogledam, kaj vznemirja otroke, ko , mi naproti prihajajoč najstarejši. sin hiti pripovedovati, da se v neposredni bližini za hišo nahaja lisica.
Misleč, da je otrok zamenjal psa za lisico, toda za vsak primer oborožen
z bližnjo palico, brž pohitim na označeni kraj.
V svoje nemalo presenečenje nres zagledam nekaj korakov od hiše pravo pravcato zvitorepko.
Ne meneč se za našo navzočnost, stika mirno po bližnji njivi, da bi zadostila praznemu želodcu. Nekoliko trenutkov stojim vkopan in opazujem nenavadno obnašanje lisice, ko mi žilica proti vsem lovskim škodljivcem ne da, da bi mi roke podzavestno ne potisnile palico k licu in ne bi v mislih gledal lisice, ležeče v zadnjih smrtnih tresljajih.
Medtem je lisica pobrala na njivi najdeno miš ali nekaj podobnega in to nesla v bližnji kup, tik glavne ceste ležečega komposta ter tam mirno zagrebla. Po tem opravku se je vrnila na njivo.
Jaz sem pri tem imel občutek, da me bo razneslo od jeze, ker si s palico nisem mogel pomagati, puške pa tedaj nisem imel, ker smo jih vsi lovci morali začasno oddati. Ni mi pre-ostajalo drugo, kakor z vsemi ljudmi, ki so se medtem nabrali, gledati, kako se lisica vsem nam v brk sprehaja po njivi.
Končno se izd er cm iz boba, ukažem okoli stoječim, da naj mirujejo, sam pa skočim v bližnjo hišo, kjer stanujejo stražniki ,da bi prišel kateri s puško na pomoč. Trajalo je precej časa, preden sem se vrnil s stražnikom k njivi, kjer maju je tetka še vedno čakala.
Na vprašanje, če je dober strelec, mi je vojak pritrdil. Brez vsakega kritja se je vojak približal lisici na kakih trideset korakov. Lisica stoji kakor pribita in mirno opazuje, kako vojak meri. V tem zagrmi strel in zgreši; krogla se zarije tik pod trebuhom lisice v zemljo. Komaj opazno vznemirjena poskoči lisica po strelu nekaj korakov, nakar spet obstoji in opazuje strelca, kako menja naboj. Mirno stoječ čaka drugega strela, ki spet zgreši, to pot nad cilj, kar se
je dobro videlo na prazni in zorani njivi. Tudi po drugem strelu se ji ni nič kaj mudilo, saj se je oddaljevala, kakor da bi šla na sprehod.
Vojak znova menja naboj in ji v razdalji kakih 35—40 korakov sledi. Tedaj se lisica pred malim potočkom, gosto zaraščenim z vrbovim grmičevjem, ponovno ustavi in čaka tretjega, tokrat smrtonosnega strela. Kakor jaz, tako so vsi ostali zijali nad svojevrstnim obnašanjem te lisice.
Sila radoveden hitim pobirat to čudo lisičjega rodu. Medtem je že tudi strelec pri njej in ko jo skuša pobrati, se zakadi proti njemu, grozeč mu z ostrimi zobmi. Vojak brž odskoči in jo končno s strelom v glavo podere, ker je -bila s prejšnjim samo močno ranjena v zadnjo plat.
Po natančnem ogledu ugotovim, da je sicer malo bolj shujšan, kakor ob tem času navadno, drugače pa povsem normalen enoleten lisjak. Ker si ga je vojak brezpogojno vzel kot trofejo, kar mu nisem branil, žal nisem mogel pregledati lisjakovega (drobovja, na kakšne morebitne posebnosti, ki bi morda pojasnjevale to obnašanje, ki se s prebrisanostjo lisice kaj malo sklada in kar še nisem doživel.
Ta dogodek me je spomnil na mojo prvo lisico, ki sem jo prav za prav tudi po njeni neumnosti dobil. Kopina j je pričel pogon, mi je lisica prečkala pot, na kateri je nekaj trenutkov postala, menda zato, da so se moje malo drhteče roke s puško pri licu spet umirile. Naravnost v mene je gledala, češ, saj mi ti, novinček, ne boš preluknjal mojega kožuščka. Toda temeljito se je zmotila. Vsekakor -mi je bila tokrat Diana izredno naklonjena, da mi je poslala pred cev nekoliko »omejeno« lisico.
Da je inteligenca tudi pri živalih različno razvita, je znano, posebno nam lovcem, ki smo se bavili že z dresuro lovskih psov. Navada pa ni, da bi prišla omejenost zlasti v lisičjem rodu tako do izraza, kakor v na-
vedenih primerih. Neverjetni Tomaži bodo seveda zmajevali, pa nič zato.
Jože Cvetko.
Kotorne v Iški. Dne 1. maja t. 1. je bil na izletu v Iški ljubljanski lovec tov. G. in mi povedal, da je gredoč skozi tesen nenadno opazil, kako se je iz bližnje gošče nepričakovano dvignil kragulj. Lovca je zanimalo, kak plen je ugrabil kragulj, ker poznavajoč njegove lastnosti, je bilo jasno, da ga je mogel samo kak plen privabiti, da se je zadrževal v tako nizki gošči in je pustil človeka tako na blizu.
Hodeč okrog goščave, je opazil večjo ptico, ki se je skrivala in tekala okrog. Na njegovo veliko začudenje je ugotovil, da gre za ranjeno kotor-no. Čeprav je poskušal, da bi jo pobil že videl, koliko je ranjena in če more leteti, se mu ni posrečilo, ker se je kotoma, bežeča po tleh, izgubila v goščavi. Na mestu v grmovju je našel precej izpuljenega perja, večina iz prsi, katere mi je pokazal in ki brez suma dokazujejo, da je bila to kotoma.
Kot večletnemu zakupniku enega dela Iške tesni v letih tik pred vojno, vem zagotovo, da tedaj ni bilo tam kotom in prav tako zagotovo vem, da jih moji starejši lovski čuvaji niso nikoli videih
Zanimivo bi bilo, če bi se kateri tovarišev lovcev, zlasti starejših, oglasil ter sporočil, če mu je kaj znano, da bi se bile morda prej v Iški držale kotorne, ali da jih je moirda kateri tam opazil v novejšem času.	V.
Nesreče z lovskimi puškami. V zadnjem času se je pripetilo več nesreč z lovskimi puškami, in sicer je pri streljanju puške razneslo- Strelci so bili bolj ali manj ranjeni, lovske puške pa uničene.
Vzroki v nekaterih primerih so bili naboji, kupljeni pod roko in polnjeni ali s preveliko količino smodnika ali celo s smodnikom neznanega izvora in izdelanega za povsem drugačno upo-
rabo. Tudi so bili vzroki v tem, da so streljali dz nepreizkušenih pušk, ki niso bile uporabne za brezdimni smodnik. Uporaba brezdimnega smodnika v takih puškah predstavlja vedno veliko nevarnost za strelca. V nekaterih primerih so strelci polnili patrone z brezdimnim smodnikom sami, in sicer kar z merico in da bi bil strel bolj učinkovit, nasuli še nekaj povrh. Brezdimni smodnik mora biti brezpogojno tehtan po tozadevnih navodilih tovarn. Polnjenje z merico na »okoc pomeni vselej riziko za strelca in tudi okolico, kajti brezdimni smodnik ni vedno enak niti po svoji specifični teži niti po zunanjosti (velikosti in obliki zrn). Če pa kak prodajalec (ne mislim pri tem naših vestnih poklicnih puškarjev) prodaja patrom«), ki so polnjeni z brezdimnim lovskim smodnikom na merico, je to milo rečeno, skrajno brezvestno! V takem primeru nosi prodajalec polno odgovornost za nastalo škodo in je kazensko odgovoren za nesrečo.
Nadaljnji vzrok takih nesreč je večkrat površnost pri lovcih, ki so premalo pazljivi, da cevi puške niso zamašene s prstjo ali s snegom, kar se na lovu neredko zgodi, bodisi da lovec pade, da se povzpne na kako strmino ali se o trn e z veje sneg v cevi itd. Bodimo torej previdni z lovskim orožjem in pri nakupu lovskih nabojev dvomljivega izvora ter ne polnimo nabojev sami, če tega nismo vešči. To najbolj zanesljivo opravlja izkušen puškar.	J. K. Korotanski.
Kragulj. Rezek piš, na dvorišču se nekaj prekopicne. Perutnina plane v najbližja skrivališča, že zakrili v zrak naš sivi ropar z zateglim krikom svoje izbrane žrtve. Izpred vrat pa zabavlja gospodinja. Naposled jih čuješ še ti, češ da imaš puško in da sploh to dopustiš. In nam lovcem dela ta pernati ropar po loviščih neprecenljivo škodo. In ni skoraj ujede, proti kateri M bili toliko brez moči, kakor proti kragulju. Naj bo lisica, dehor
ali kuna, če si 'količkaj spreten, prej ali slej jih dobiš. Pri kragulju pa, moram reči, precej dolgo se že klatim po naših gozdovih, a zelo malo sem jih še dobil na muho. Da nekatere ptice izginjajo ali se le s težavo držijo, bo poleg nekaterih drugih vzrokov šlo le največ na račun te ujede. To pričajo številni ostanki raztrganih ptic, divje perutnine in to večkrat v predelih, kjer se -sploh ta perjad ne drži. Seveda gre v takih primerih za pripo-dene žrtve, bog ve od kod. Pri sosedu se je prigodilo, da je pripodil divjo kokoš naravnost v vežo. Sosed jo je na moje prigovarjanje izpustil. Zgodilo se mi je tudi, da mi je kragulj naravnost pred noge pripodil veliko kokoš, ki pa je imela že iztaknjeno eno oko. Zanimivo je, da je ta kokoš ponoči znesla jajce, ki pa se pozneje, podloženo domači kokoši, ni izvalilo. Neko pomlad pri lovu na ruševca pa se mi je zgodilo tole: Tiščala je precej gosta megla. Po strelu se je petelin nekoliko preletel, pustivši nekaj peres. Čez čas je pričel zopet peti. Ko se mu polagoma približam na kakih 30 korakov (moram omeniti, da je ta ptič v 'gosta megli precej nebogljen) in se pripravljal že na drugi strel, naenkrat završi v zraku, na mestu, kjer je bil petelin, pa se nek klobčič potoči navzdol. Že mi je skoraj glasno ušla neka beseda, ko ta trenutek že s strašansko silo zavijeta okoli mene in se spustita naravnost v dolino. Ali je bil to tekmec? Ne, videl sem že nekaj takih spopadov, toda tako silovitega še ne. Kragulj bo, in ali mu jo je odnesel, sem nejevoljno mislil, ko sem se spuščal v dolino. A glej skoraj čudovit primer. Ko sem bil že v dolini, zagledam ob poti perje ruševca in takoj še raztrganega petelina. Ravno ta je, sem si mislil. Pobral sem krivec in se odločil za strihnin. Talko j sem se vrnil od doma s steki eničico smrti. Drugo jutro je poleg raztrganega petelina ležal mrtev velik kragulj. Bil
pa je ta petelin le bržčas nekoliko obstreljen in je tako laže postal plen-
Najlaže zatiraš kragulje in skobce, če poznaš njihove glasove, podobne srmjačkovemu pivkam ju, le nekoliko više. Maja ali junija se 'te ujede, ko gnezdijo, še drugače oglašajo. Po teh jiih pri količkaj vztrajnem iskanju ni težko najti v gozdu, kjer gnezdijo navadno na ne preveč visokem drevesu. Pričakaš ga v jutrnjih urah. Po strelu navadno še mrtev ropar drži v krempljih ptico pevko. Pa tudi večje ptice so mu dobrodošle. Zgodilo se mi je, da je prinesel mladega jereba.
Naj bo to kragulj, sokol ali skobec, vse te ujede delajo precejšnjo škodo in hi jih kazalo lovcem vsekakor zatirati.	F. V.
Šoje. Prav blizu Ljubljane jih je dovolj iin neumorno kričijo od jutra do večera. Mladiči so se že izpeljali iin se dero v hliiižini rojstnega gnezda. Odpeljal sem se nekega jutra zgodaj s kolesom po Večni poti in zavil levo v gozd. Imel sem fllobent i;n raznovrstno strelivo. Ob petih sem bil že v sredi šoj, ki so se spreletavale v nek eni redu; najprej je priletela eina, za njo dve, tri, potem spet ena in tako naprej. Naštel sem jih čez petdeset. Spočetka se nisem storil. Opaizil sem pa, da so se dvignile takoj v najvišje obrše jelk, ko so me zagledale, im so utihnile. Šele ko sem našel dobro kritje v grmu, je nadaljnja jata priletela niže, tako da sem mogel streljati. To se mora zgoditi naglo, ker oprezni ptiči ne sedijo dolgo na enem mestu. Imel sem vtis, ko da podi druga drugo, naprej, naprej... Ko je prva šoja padla, so njej najbližje za-vreščaile, ena se je celo spustila za padajočo skoraj do ital; bila je menda starka. Druge so bile hitro v vrhovih tam precej visokih jelk iin prelet se je nadaljeval čez cesto ma Rožnik. Padla je še ena, tudi mlada, letošnja. Stopil sem hitro za odlet elitni in jih čakal ob neki jasi, 'ki' jo obrobljajo vb šoke bukve im kostanji. Prišle so v
istem redu kakor prej. Morale so preleteti jaso in pogled ma njih nespretni, zibajoči se let je bil nekaj posebnega. Ko se je 'tik pred menoj ena zadnjih šoj zazibala preko te jase, se je z vb šoke jelke imad menoj zakadil za njo kragulj in že je 'bila v njegovih krempljih. Hreščeče se je enkrat, dvakrat poslovila iin ropar jo je odnesel v goščo nad Rožnikom. Videl sem mladega zajca, ko je prečkal stezo, im kmalu za njim jo je primahala po sledu, s smrčkom na zemlji — lisica. Zal nisem bil pripravljen... V avgustu grem šoje klicat in bom poročal o uspehu.	A. S. P.
Gatilec živali. Praslovanska beseda gat živi v vseh slovanskih govoricah, ruško gat’ = pot .iz protja, vejevja, tak opaž in ograja; (na-, za-, pere-)gatrt, = delati po mehkem svetu pot iz šibja, pobru.ncati, potlaikati; poljsko gač, ga-čič, češko bat’, hatiti = zajeziti, z dračjem zadelati; sli gat = jez, nasiip, plot, gata — mostič od pletera, tuidi krajevna imena, gatiiti — zagraditi, zajeziti, enako v slovenščini gat iin gaita, zagata, zagat, (za)gaitna jed, ki te hitro nasiti; glagol (na-, pre-, za-)ga:titi ima trpni deležnik nagačen. Mestni človek, vajen poprej rabiti tujko: naišopati živalski meh, je iiz »nagačen< naredil napačen sedanjik nagačiti, ki ga rabi celo pesnik B. Vodušek (Odčarani svet, 1939, 51). Spoštovanje do svoje materinščine in ozir na ostale slovanske jezike pa nam narekuje, naj govorimo im pišemo: gatilec, gativec, ne »gači-telj«, kakor pravimo krotilec, a me »kročitelj« (Lovec 1946, 156). — Opravičen je seveda glas č v izvedenih priimkih: Gač(ar), Pogač(air), Gačnik, Pogačnik, nastanjeni prvotno ma koncu soteške. Podrobnejši razvoj o spri j e-nju glagola gatiti je prikazal prof. Ko-štial, ŽiS 27. VI. 1958. A. Debeljak.
Mladi zajčki v ruševinah. V pretekli zimi sem okrog ruševin carinskih poslopij na Vilharjevi cesti ugotovil številne sledove zajcev lin večkrat so delavcii, pospravljajoč ruševine, pre-
plašili zajca na enem koncu skladišč, ki je pa kmalu zginili zopet na drugem koncu t ruševinah. Pred nekaj dnevi pa so našli v I. nadstropju bivšega upravnega poslopja carinarnice dva zajoka, stara komaj nekaj dni, toda izredno živahna. Stiskala sta se med razbito opeko in prahom ometa ter se le s težavo dala ujeti. Ko so ju delavci in ujetniki primerno Občudovali, so sklenili, da ju porneso na bližnjo njivo' in jima poklonijo svobodo v upanju, da ju mati najde. V ruševinah nista mogla ostati, ker tam pospravljajo. Dohod v I. nadstropje je izredno, težaven za ljudi, zajka-mati pa se ni ustrašila truda, samo da zagotovi svojim otrokom za prve dni življenja mirno zavetje. Upam, da jim bo letos usoda mila.	A. S. P.
Društvene vesti
Izvleček iz zapisnika seje ožjega odbora Zveze lovskih društev 3. VIII. t. 1.
Predsednik poroča, da je začasni lovski zakoin izšel dne 24 julija 1946, Pravilnik o lovski organizaciji in predpis o izvrševanju lova sta podpisana in izideta v prihodnji številki Službenega lista.
Tajnik poroča: Od zadnje seje dne 19. V. t. 1. je došlo in je biilo rešeno 238 dopisov nasproti 218 do 19. V. t. 1.
Z ve zrno vodstvo je imelo 41 sej in posvetovanj v času od 19. maja 1946 do 1. avgusta 1946.
Osnutek začasnega lovskega zakona se je obravnaval na štirih sestankih z zastopniki oblasti in na 12 ožjih posvetili.
Štiri seje so bile posvečene reorganizaciji lovske zadruge, tri pa društvu » Ostrostrelcev«.
Poroča o važnejših dospelih dopisih in rešitvah. Predvsem o prestavki gle- I de lovskega orožja, shranjenega v Sla-viji. Vloge so šle na Komando mesta j in na Kontrolno komisijo pri LR Slovenije.
Prečita odgovor k tej zadevi, ki je dospel od Kontrolne komisije.
Poroča o dopisu na ministra tov. Janeza Hribarja, v katerem se prikazuje brezupno stanje v loviščih. V tem pismu prosi Zveza, da stori vse, da se čiinprej uzakoni lovski zakon.
Zveza se je obrnila z dopisom na ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo za radii zlili posledic, ki jih ustvarja nadaljnje izdajanje lovnih dovolilnic, in za pravno pravilno tolmačenje v tej zadevi na javno tožilstvo, da razsodi. Federalni zbirni center je izdal odločbo, s katero se trofeje na razlaščenih veleposestvih odstopijo Zvezi za bodoči Lovski muzej.
Zveza je odposlala tovarišu Kardelju spomenico za Slovensko Primorje, Istro in Trst.
Blagajniško poročilo glej v izvlečku zapisnika širšega odbora.
Za ponatis ediine domače knjige »Naš lov«, ki jo je okupator v Celju sežgal, se predvidi od 500 novih članskih prispevkov že v tekočem letu 50.000 din.
Za kritje stroškov za ponatis prvih številk »Lovca«, ki so pošle, se predlaga od nadaljnjih 500 novih članov v ta namen 50.000 dinarjev.
Razpravljalo se je tudi o novih mejah lovišč, o višini zakupnin ter o odstrelu jerebic v letu 1946.
Storjen je bil sklep, da ožji odbor predlaga širšemu odboru Zveze, da se v letu 1946 poljske jerebice docela zaščitijo.
Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je poslalo Zvezi v izjavo sklep okrajnega izvršilnega odbora Ljutomer, da bi se proglasil zajec za nezaščitenega.
Izvleček iz zapisnika seje širšega odbora Zveze lovskih društev 4. avgusta 1946. Na seji je manjkal samo zastopnik LD Murska Sobota.
Predsednik dr. Janko Lavrič pozdravi častnega predsednika Zveze lovskih društev dr. Ivana Lovrenčiča in se mu zahvali na pozornosti za lovsko stvar. Poudarja, da je ravno dr. Lovrenčič bij tisti slovenski lovec, ki je pred štiridesetimi leti iztrgal v Sloveniji
lovstvo iz rok Nemcev ter pričel orati ledino po po/lju slovenske loviske organizacije v bivši Kranjski in Štajerski Vsa leta je delal in skrbel za lovstvo, kakor le more skrbeti skrbni oče za svojega sina-edinca.
Ves odbor se navdušeno pridruži iskrenim predsednikovim besedam.
Podpredsednik SLD Ljubljana se zahvali predsedniku za skrbno in plodo-nosno dello v prid lovstva ne le v Slo-
veniji, temveč za lovstvo vse FLR Jugoslavije, kar priča novi lovski zakon.
Poslevodeči tajnik poroča (glej poročilo na seji ožjega odbora ZLD).
Blagajnik poroča, da za tekoče leto Zveza nima pravega proračuna, ker se ni vršil redni občni zbor, zato pa tudi nima obračuna za leto 1945.
Poudarja, da je na podlagi salda 31. XII. 1945 prejel gotovino in naložbe Zveze v redu.
Po sklepu seje ožjega odbora po roča blagajnik:
I.	Gotovina in obveze društev nasproti Zvezi:
1.	Ročna blagajna 3. VIII. 1946 ........................Din 4.877.16
2.	P. h. priznanica št. 9............................... „	27.236.—
3.	Obveze društev na članarini 1946 ........................ 43.700.—
4.	Naložbe:
Hran. knj.	Kmetske	hranilu,	št. 70.675	Din	5.000,—
Hran. knj.	Mestne	hranilu,	št. 10.963	„	6.470.—
Hran. knj.	Mestne	hranilu,	št. 193.689	„	238.900.—	„	295.370.—
II.	Predvidenih 500 članarin v letu 1946 .................. „	50.000.—
III.	Predvidenih nadaljnjih 500 članov v letu 1946 ............. 50.000.—
Skupaj . . . Din 469.183.16
I.	Redni obvezni izdatki v letu t946:
1.	Šest številk Lovca aprok. št. 30.000.— = Din 180.000.—
2.	Urednikov honorar za pet številk .	.	.	„	12.500.—
3.	Uprava, najemnina, kurivo itd. . .	.	.	„	34.000.—	„	226.500.—
II.	Za priprave in organizacijo lovskega muzeja:
Din 50.000,—
Popularizacija lovskega z alko n a 1946	.	.	„	12.000.—
Zastopstvo v Zveznem svetu v Beogradu	.	„	15.000.—	„	77.000.—
III.	Kinologija:
1.	Jugosl.	kinološki	savez ................Din
2.	DL P.....................................„
3.	KLB......................................„
4.	Kin. sekcija	Maribor	SLD Maribor .	. „
IV.	Nepredvideni izdatki v letu 1946:
Za izdajo knjige »Naš lov« v letu 1946 ....
V.	Tekoči nepredvideni izdatki..................
VI.	Za ponatis prvih številk Lovca leta 1946 . . .
Za izdatke pod točko V. in VI. je predvideno kritje iz dohodkov II. in III.
Saldo nasproti dohodkom .	...........................
Torej kakoir dohodki . . .
„	50.000,—
„	20.000.—
„	50.000,—
„	10.683.16
Din	469.183.16
10.000.— 10.000,— 10.000,— 5.000—
35.000,—
Zveza namerava založiti platnice za vezavo Lovca <1. 1946 in kdor je v posesti 4 številk Lovca iz 1. 1941, naj jih da vezati skupno z letnikom 1946. Naročila za platnice bodo sprejemala lovska društva in jih oddala Zvezi.
Blagajnik poda k posameznim postavkam dohodkov in izdatkov izčrpna poročila in utemeljitve.
Novi Začasni lovski zakon prepisuje 'lov le s čistokrvnimi psi, zato naj društva popišejo v svojem okolišu pse vseh vrst in pasem ter sezname odpošljejo IKAS.
Predsednik se tov. Ivanu Zupanu in njegovi pomočnici zahvali za požrtvovalno delo v pisarni Zveze.
Pozovejo maj se vsi lastniki n osvojili trofej in raznih vrednosti in zamimi-visti, da jih poklonijo lovskemu muzeju, ker zainje nimajo važnosti.
Zastopnik ministrstva pojasni izdajanje lovnih dovolilnic za to leto. Razna divjad dela namreč občutno škodo.
Tov dr. Bavdek poda svoje vtise, ki jih je dobil na 'terenu glede varstva lova od straini Narodne milice. Mnenja je, da bi bila vsekakor potrebna intenzivnejša kontrola na terenu.
O vprašanju, ali ima lovska družina v primeru procesa aktivno legitimacijo,, so bili navzoči pravniki pritrdilnega menja.
Zaloga lovskega znaka naj se v sedanji obliki obnovi, ker znak in črke ustrezajo novi organizaciji (Slovenska lovska družina =■ SLD).
Soglasno se potrdi sklep ožjega odbora Zveze lovskih društev, da se na ozemlju LR Slovenije v letu 1946 poljske jerebice docela zaščitijo.
Novi lovski zakon predpisuje zgolj •izprašane nepoklicne lovske čuvaje.
Rok za predloge o razmejitvi lovišč je postavljen do 20. avgusta.
Predsednik predlaga, da se odpoš-ljeta nastopni zahvalni izjavi: Prezidiju slovenskega narodno-osvObo-dilmega sveta
Ljubljana.
Z objavo začasnega zakona o lovu je postavljeno izvrševanje lova v Ljud-
ski republiki Sloveniji na zakonito podlago.
Širši odbor Zveze lovskih društev Slovenije, zbran na seji dne 4. Vlil. 1946, se Vam najtopleje zahvaljuje za pažnjo, kil ste jo posvetili lovstvu, in v imenu vseh v Sloveniji doslej organiziranih lovcev v celoti pozdravlja zakon, v katerem je uzakonjeno dejansko stanje, ustvarjeno s pridobitvami marodno-osvobodilne borbe.
Obljubljamo, da bomo zakon izvajali v korist Ljudske republike Slovenije in Federativne ljudske republike Jugoslavije.
Tovarišu
Hribarju Janezu, ministru za kmetijstvo in gozdarstvo
Lj ubljama.
Ob objavi začasnega zakona o lovu in predpisa za izvajanje zakona v zvezi s pravilnikom o lovski organizaciji, se Vam širši odbor Zveze lovskih društev, Zbran na seji dne 4. VIII. 1946, najtopleje zahvaljuje za vse Vaše delo, ki ste ga posvetili lovstvu in uzakonitvi predpisov o lovu. Pozdravljamo zakon, predpise in pravilnik in obljubljamo, da jih bomo izvajali v korist Ljudske republike Slovenije in Federativne ljudske republike Jugoslavije.
_____________Oglasi_________________
Proda se popolnoma nova puška brez-peteliinka kal. 12. Pojasnila v pisarni Zveze lovskih društev, Trdinova 8.
Srnjačka, udomačenega, prodam ali zamenjam za lovskega psa pasme »pre-peličarc. Ponudbe na: Sfiligoj A., Sv. Jurij ob Taboru.
Lovski koledar za september
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	5.22	18.41
15.	5.59	18T5
Mesec je 10. v ščipu, 25. v mlaju.
Foto A. Šušteršič, atelier Tičar
Dr. Stanko Bevk
Jazbec
Marsikak lovec, ki že več let nosi puško, še ni videl jazbeca v prosti naravi, dasi je nemara redko lovišče pri nas, v katerem bi jazbeca ne bilo. 1 o ni čudno in povsem razložljivo, kajti jazbec je ponočna žival in šari po loviščih ob času, ko lovca navadno ni več tamkaj. Čez dan počiva jazbec in dremlje v svoji jazbini ter jo zapušča šele v trdem mraku. Le kadar se mu zbudi gon po plemenitvi, zleze iz svojega stana često že, preden se zmrači. Sonca jazbec ne vidi; kvečjemu takrat, če je iz katerega koli vzroka prebil dan v kaki gošči in ga skrb za telesno varnost pred zatonom sonca spravi iz nje. Le v zelo mirnih loviščih so ga že videli v poznem popoldnevu pohajati po gozdu, na planem pa menda še ne.
Jazbec je samotarec. Živi sam zase, za družbo ne mara. Če se nameri tako, da je v kaki obširni jazbini več jazbecev, je
Lovec 1946
525
to naključje, da so pač blizu drug poleg drugega, družba pa to ni. Vsak živi povsem zase, ravna po svoje in se stalno drži le svojega kotla. Na opazovalca napravlja jazbec vtis čemernega godrnjavca, nergača, ki mu ni nič po volji in ki mu je dobro razpoloženje popolnoma tuje. Ta vtis povečava tudi njegovo oglašanje, ki je podobno človeškemu godrnjanju, stokanju in puhanj u. Kadar je, mlaska in stoka ter slišno udarja s spodnjo čeljustjo ob zgornjo kakor pravi požeruh in nenasit.
Jazbečeva hrana je mnogovrstna. Spomladi in poleti si išče žuželke, zlasti njihove ličinke, ki jih po potrebi izgreba z dolgimi kremplji sprednjih nog. Rahlo zemljo dviga z gobcem in orje po njej kakor prašič. Tudi polže, kuščarice in celo kače si privošči, lovi male sesalce in pojeda ptičje mladiče iz pri-talnih gnezd: ptičja jajca so mu poslastica. Jeseni to izživalsko hrano skoraj docela izprevrže v izrastlinsko: pobira sadje, hodi zlasti prav rad pod češpljevo drevje, se masti z repo, korenjem, žirom, želodom in jagodami, pase tudi žito, obira grozdje, posebno rad pa ima turščico, dokler še ni zrela.
Taki različni hrani je primerno tudi jazbečevo zobovje, ki je sicer zversko, pa vendar prikrojeno tudi za drobljenje plodov in korenin. Jazbec ima v vsaki čeljusti po 6 sekalcev, po 2 podočnjaka, po 8 predmel jakov in v zgornji čeljusti 2,
v spodnji pa 4 meljake. Zobni obrazec je torej J'Dorasel
jazbec navadno izgubi prvi predmel jak, ki je drobna palčica v zgornji čeljusti, včasih tudi v spodnji, tako da štejemo potem pri jazbecu le 36 ali 34 zob namesto 38. Meljaki so sicer grbasti, toda ploščati; zlasti meljak v zgornji čeljusti je na široko raztegnjen. Taki zobje lahko mečkajo in drobe tudi trše plodove in druge dele rastlin. Žvečiti pa jazbec ne more, kajti sklepna glavica spodnje čeljusti je valjasta in globoko vgreznjena v sklepni žleb na lobanji; zato se more spodnja čeljust gibati samo navzdol in navzgor, prav nič pa ne v stran ali naprej in nazaj. Zelo značilno za jazbečevo lobanjo je tudi to, da so lobanjske kosti trdno zrasle druga z drugo, tako da ni videti nobenih šivov in se zdi lobanja kakor iz celega. Po temenu lobanje se vleče koščen greben, ki je pri starcu v zadnjem koncu do 1 cm visok; nad zatilnim otvorom se cepi v stranska grebena, ki se lokasto vijeta do ušesne odprtine. Ti grebeni omogočajo nastavek izredno močnim mišicam na glavi in zlasti v tilniku. Kakor pa je glava zaradi zraslih lobanjskih kosti trdna in močna in vse telo jako odporno proti poškodbam, upihne vendar jazbecu življenje že en sam krepak udarec po nosu.
Na mešano hrano jazbeca kaže tndi njegovo črevo. V tem ko je črevo zveri, ki se hranijo samo z mesom, le štirikrat daljše kakor truplo, ima jazbec osemkrat daljše črevo. Za prebavo mesa namreč ni treba velike površine črevesa; večino ga prebavi želodec in že kratko črevo more posrkati prebavino. Izrast-linska hrana pa vsebuje snovi (celulozo), ki se teže prebavljajo in sicer ne samo v želodcu, ampak tudi v črevesu. Zato mora biti črevo rastlinojedca dolgo, to se pravi, imeti mora veliko površino, ki omogoči izrabo vse použite hrane.
Jazbečevi iztrebki so po letnem času različni, vendar vobče mehki, podolgovati kupčki, včasih kakih 5 cm dolgi in 1—1 'A cm debeli, nagubani svaljki, ki pa jih je lahko razločiti od lisičjih, kajti so skoz in skoz enake debeline, v tem ko so lisičji glad-kejši in na zadnjem koncu koničasti. Kadar se hrani jazbec pretežno z mesom, so iztrebki temni, skoraj črni, ob rastlinski hrani pa svetlejši in često od použitih jagod rdečkasti ali modrikasti. Kakor v lisičjih iztrebkih so tudi v jazbečjih često ne-prebavne koščice sadežev ali drobci žuželčjih pokrovk, zlasti kovinsko modrih -govnačev. Iztrebke odlaga jazbec navadno na posebnem kraju, ki je dostikrat tudi 100 m in več oddaljen od jazbine, in sicer v sproti izkopane jamice, ki jih pa potem ne zagreba. Le če ima odlagališče za svoje iztrebke v svojem stanu, kar pa je redko in le takrat, če je stan zelo obširen, v tem primeru jih zasiplje s prstjo. Za tako stranišče porabi kak navpičen, slep rov, ki je, kar se da, oddaljen od kotla.
Jazbino si jazbec izkoplje skoraj vedno sam, le redko kdaj se vseli v zapuščeno lisičino. Če najde primerno naravno votlino, recimo v skalnatem svetu, mu je ta dobrodošla in si jo priredi za svoje bivališče, vendar samo v tem primeru, če je mogoče napraviti več izhodov. Jazbec je namreč silno previdna žival in ima, bi rekel, kar neprestano v mislih svojo osebno varnost. To nam baš priča ureditev njegovega stanovanja, fz obširnega kotla, v katerem navadno ždi, pelje po več rovov na vse strani, v zemljo in na prosto. Deloma služijo zračenju, sicer pa so varnostne naprave, da skozi nje pobegne ob nevarnosti ali pa se vanje skrije in zagrebe s prstjo, če se ne more izmuzniti. Včasih je stan narejen v dveh etažah; vežejo jih navpični jaški na več mestih. Dočim je kotel še dokaj obširen, so rovi, zlasti vhodni in izhodni, prav tesni, da se je čuditi, kako se more ta dokaj velika in zatrpana žival pretegniti skozi nje.
V nasprotju z lisico skrbi jazbec za čistočo v svojem domu. Iz obljudene lisičine smrdi, iz jazbine pa ne; dober nos ovoha kvečjemu vonj po nekoliko sladkem. Jeseni navleče jazbec v
kotel suhega listja in trave za zimsko ležišče. Tudi majhno zalogo hrane si neredko pripravi za prvi čas, vendar samo rastlinskega izvora, ki ne zakuži stanovanja. Na zalogo nanošene živali bi mu dom zasmradile, zato jih nikoli ne znaša vanj, dasi se sicer v sili za prehrano loteva tudi mrhovine kakor lisica. Travo in listje nosi zadenjsko v jamo, stiskajoč nabrane šope med zadnjimi in sprednjimi nogami. Na tem ležišču prespi in predremlje potem zimski čas. Glavo ukloni med sprednje noge, se stisne skupaj in zaspi. To pa ni pravo zimsko spanje, kakor ga imajo n. pr. polh, jež in netopirji, kajti jazbec se večkrat prebudi in zapusti tudi jazbino, če je za čas nastopilo milejše vreme. Spomladi izstelje svoj brlog in prične zopet svoje navadno življenje. Po razstlani travi in zdrobljenem listju, ki leži okoli jazbine, se v tem času na mah razpozna jazbina od lisičine.
Spomladi je jazbec mršav, kajti vso tolščo, ki se mu je jeseni nabrala pod kožo, je porabil v dolgi zimi. Jeseni tehta dobro rejen starec tudi do 20 kg, spomladi pa ga je v teži manj za 4, včasih tudi za 5 kg. Za 75—90 (redko 100) cm dolgo žival, kakršen je jazbec, je ta telesna teža izredno obilna, saj tehta lisica, ki je skoraj enako velika, komaj 12 kg in vidra, ki je precej daljša od jazbeca, tudi toliko ali kak kg več. Sploh je jazbec nekaka izjema med zastopniki svojega rodu. Spada v kun ji rod. Druge kune hodijo po prstih in po stopalu, jazbec pa po vsem podplatu in je podoben v tem pogledu medvedom (podplatarjem). V trupu so druge kune vitke, zleknjene, jazbec pa zatrpan in zlasti v zadnjem delu širok. Tudi jazbečeve kon-čine so razmerno precej krajše od končin drugih kun, v barvi pa je pravo nasprotje drugim kunam: po trebuhu je temnejši kakor ob straneh in po hrbtu. V zobovju, okostju, telesnem ustroju in načinu življenja pa je prava kuna. kakor so zlatica, belica, dihur, podlasica in vidra. Tudi samotarstvo je lastnost kunjega rodu, saj vemo, da se kune nikdar ne družijo, razen za pojavice, ko za kake dni živita samec in samica družno. Kakor hitro pa je samec do dobrega opravil svoj posel, zapusti samico ter se zanjo ne zmeni več.
Po plemenu gredo jazbeci v času od zadnjih dni julija tja do prvih dni oktobra meseca, različno po tem, kdaj dozore samcu semenčice, kar ga požene na svatbo. Oploditev se izvrši hitro; jazbeci ne vise tako kakor zastopniki pasjega rodu. Sam sem imel samo enkrat priliko opazovati jazbečji zaskok. Na povratku s čakališča na srnjaka sem proti koncu avgusta meseca na poseki zagledal dva jazbeca, ki sta se motovilila okrog pa-robka. Nekajkrat sta parobek obšla, nato pa sta postala in —
očividno — samec se je skobalil na samico, pa je bil v nekaj trenutkih raz njo. Na samca sem potem streljal, pa sem ga zgrešil, saj je bilo postalo že prav temačno. Pozneje sem še večkrat prišel na to poseko, pa jazbeca nisem nobenega več videl in tudi jazbine nobene našel, dasi sem daleč okrog stikal za njimi. Kdo ve, od kod sta bila in se na svojih ljubezenskih potovanjih našla takrat prav na tej poseki.
Mladiče skoti jazbica šele februarja ali marca meseca, nekako 33—35 tednov po oploditvi. To dolgo nosečnost si moremo razložiti podobno kakor za srno, namreč tako, da se razvoj zarodka v jesenskem času, ko gre jazbica močneje za hrano, prekine in šele s pričetkom zime nadaljuje. V tem pogledu je podoben jazbec kuni zlatici in belici, ki imata tudi podaljšano nosečnost na 36 tednov z mirovanjem zarodka skoraj 30 tednov. Mladiči, ki jih ima jazbica povprečno 3—5, so majhni, nebogljeni, 12—15 cm, z repkom do 19 cm dolgi in na redko porasli z belo dlako. Tam pa, kjer bo pozneje temna dlaka, to je preko oči in na trebuhu, koža prav kmalu potemni. Mladiči izpregle-dajo šele po treh tednih. Pri stari ostanejo do poletja, nato pa se razidejo in po jazbečje prebijajo življenje vsak zase. Ujeti mladiči se človeku privadijo, doraslega pa ne boš privadil sebi; plah in nezaupljiv ostane, pa če se še tako pečaš z njim in ga najbolje krmiš.
Kakor ljubi jazbec čistočo v svojem stanu, prav tako skrbi tudi za telesno snago: rad se umiva in čoha s sprednjimi nogami po sebi, tudi koplje se in se sploh vode ne boji. Vode jazbec ne pije loka je kakor psi, ampak vtakne gobec precej globoko vanjo in jo zajema s spodnjo čeljustjo.
Jazbec teče navadno v drncu, le tam, kjer išče hrano, hodi v korak; preganjan dirja in sicer kljub kratkim končinam dokaj uspešno. Hitrosti teka v diru ne poznam iz lastnega opazovanja, v strokovnem slovstvu pa so avtorji različnih trditev. Nekateri pravijo, da ga dohiti dober pešec, drugi, da ga doteče komaj pes. Kolikor poznam jazbeca, bi nagibal bolj k prvi trditvi, tudi iz razloga, ker se jazbec psu navadno postavi po robu, kar bi se najbrž ne, če bi mu mogel uteči. Saj tudi druge živali jazbečje moči rajši utekajo nevarnostim, kakor da bi se spuščale v negotovo borbo.
Jazbečev sled prav lahko spoznamo in ločimo od sledov drugih živali, kajti vtisnjenih je vseh pet prstov, ker je palec v isti višini z ostalimi štirimi prsti. Značilni so za jazbečev sled tudi dolgi kremplji zlasti sprednjih nog, katerih vtiski so navadno dobro vidni.
Od čutov ima jazbec zelo dobro razvit voh in sluh. Dober voh mu je zlasti potreben za iskanje hrane, sluh pa za telesno varnost. Dognali so, da more jazbec znanim glasovom spoznati njihovo oddaljenost. Oči ima majhne in slabe.
Jazbec je na videz lena, počasna žival, pa je le zelo previdna, nezaupljiva. Že če ga opazuješ, kako previdno, bi rekel, bojazljivo zapušča v mraku svojo jazbino, se prepričaš o njegovi silni opreznosti. Najprej pomoli samo smrček iz rova, voha na vse strani in se zopet skrije. To tako večkrat ponovi, preden iztegne vso glavo na dan. Zdaj zopet voha in posluša in šele potem, če ne čuti nič nenavadnega, zleze polagoma venkaj. Kadar se vrača v svoj stan, hitro zleze v rov, jeseni, ko je tolst, med slišnim stokanjem. Saj mora biti res pravo trpljenje za debeluha, pretegniti se skozi ozki vhod v kotlino.
Jazbec učaka 10—12 let. Če ima mir, ostane vse svoje življenje v prvi svoji jazbini, ob vznemirjanju pa jo kaj hitro zapusti in si v mirnejšem kraju izkoplje novo. V zapuščeno jazbino se rada naseli lisica in nemara je zaradi tega nastala nedokazana trditev, da prežene lisica jazbeca iz njegovega stana s tem, da mu ga zasmradi s svojim sečem. Napačna je tudi trditev, da se jazbec pozimi hrani z izločkom žleze smradnice, ki jo ima ob zadnjici, češ da vanjo vtakne glavo, preden zaspi. Res je le, da ima jazbec kakor vse kune tako žlezo, ki ima svoj pomen za pojavice, toda smrčka ne potisne nikdar vanjo. Če se mu žleza smradnica napolni z žlezovino, jo izprazni tako, da podrsne z zadnjico po travi. Doslej tudi še nisem mogel dobiti dokaza za precej razširjeno mnenje, da jazbečeva mast obeli človeku lase, če pride z njimi v dotiko.
Domovina jazbeca je razen Sardinije vsa Evropa, na sever tja do 60" zemeljske širine in približno enako širok pas Azije tja do Japonske, v Sibiriji do reke Lene. Če ni gozdov, se naseli tudi v stepah, d asi so mu gozdovi v obliž ju obdelanega sveta najljubše bivališče.
Vprašanje, če je jazbec koristna ali škodljiva žival, je kakor za druge živali tudi za našega strica treba izpopolniti z vprašanjem, komu naj je koristen ali škodljiv. Vsaka žival komu koristi, drugemu škodi. Gozdarju — lahko rečemo — jazbec koristi, ker uniči mnogo gozdu škodljivega mrčeša, miši itd., do jajc in mladičev gozdu koristnih ptičev pa itak ne more, kajti skoraj nobeden ne gnezdi na tleli. Glede lovca je vprašanje že bolj kočljivo, kajti jazbec si rad privošči kakega zajčka, precej hudo pa gospodari z gnezdi in mladiči jerebic, fazanov, črne kuretine in drugih pritalnih gnezdilcev. Tudi so ga že zalotili, ko se je
polotil srnjega mladička. Po drugi strani pa pozoblje jazbec mnogo bub in ličink nosnega obada in podkožnega zolja in je skoraj 'edini uničevalec teli zajedalcev jelenjadi in srnjadi. Dobiček od uplenjenega jazbeca tudi ni bog zna kako velik, dasi je meso užitno in tudi koža nekaj vrže. Še teže bi bilo zagovarjati jazbeca pred poljedelcem. Skoraj vso jesensko tolščo si nabere jazbec na škodo kmetovalca. Repa, korenje in drugi sadeži, zlasti pa koruza ga hranijo v tej letni dobi. V koruzi ravna kaj oblastno in več polomi kakor poje. Tudi polju in sadovnjakom koristnih ptičev mnogo pokonča in prav tako kuščaric, ki so za polje koristne. Nasprotno pa spomladi in poleti uniči mnogo škodljivcev, žuželk, črvov, polžev, miši in voluharjev. Ker mnogi od teh žive v zemlji, n. pr. ogrci rjavega hrošča, koplje za njimi po travnikih jamice, po krompirju pa izrije kar cele jarke, s čimer nemara več škoduje kakor koristi. Kač, ki so tudi na jazbečevem jedilnem listu, mu ne moremo šteti v zagovor, kajti kače koristijo poljedelstvu z uničevanjem miši. Tudi v vinogradih, če se navadi na grozdje, povzroča jazbec mnogo škode. Menim, da mu ne delam krivice, če ga obsodim za škodljivca poljedelstvu.
Jazbeca je po vsem tem treba držati prav na kratko, zlasti tam, kjer je polje. Nikakor pa ne morem priporočati, da bi ga zatrli. To bi bilo nasilno poseganje v naravni red, ki se prej ali slej na kak način maščuje. Če presoja človek živali samo s svojega sebičnega stališča in po taki presoji ravna, škoduje sam sebi in skupnosti. — Jazbeca lovimo na razne načine, prav za prav pa lov nanj ne nudi posebne zanimivosti in lovskega užitka. Čakati nanj ob mesečini pred jazbino, ko odhaja iz nje ali se vanjo vrača, je precej dolgočasen posel in navadno brez uspeha. Če le količkaj sluti nevarnost, ostane rajši lačen v svojem stanu in ga čakaš zaman. Če pa si iz vetra, dobro krit in pravočasno na mestu in jazbec le prileze iz rova, streljaj nanj, ko se je že precej oddaljil od izhoda, kajti sicer ti smukne tudi dobro pogojen nazaj v rov in imaš potem križe in težave s kopanjem, da ga dobiš, če ga sploh dobiš. Nekoliko laže je zjutraj, toda biti moraš uren in ga z vsem strelom zadeti. Jazbec je trden in ne pade rad. — Čakanje v polju, navadno pred koruzo, je nekoliko zabavneje, zlasti če je njiva blizu gozda, kajti tam imaš priliko za opazovanje tudi drugih mračnikov, kakor dihurja, ježa, lisice, če morebiti ne celo srnjadi, ako je v bližini zanjo paša. Seveda, uspeh tudi tu ni nič bolj gotov kakor ob jazbini. Največkrat ga ne vidiš, kje in kako je prišel v njivo, le lomast po koruzi ti pove, da je že tam. — Najlaže dobiš jazbeca s psom,
ki jazbeca ustavi. Moj lovski tovariš Andrej izpod Žirovskega vrha je imel takega psa in z njim nalovil jazbecev, da bi z njihovimi kožami mogel pokriti streho svojemu vezanemu kozolcu. Kadar se je kdo pritožil, da mu hodi jazbec v turščico, je bil jazbec tako rekoč že njegov. S psom, vilami in krepelcem je šel prijatelj Andrej nadenj. Pes mu ga je prignal iz koruze in ga tam z napadom zadržal, dokler mu Andrej ni zasadil vil v vrat in ga s krepelcem po smrčku za vedno odvadil koruze. Nekoč se mu je sunek z vilami v toliko ponesrečil, da ni zadel v vrat, ampak samo za kožo ob zadnjem koncu. Iz nekake objestnosti sta potem s psom prignala živega jazbeca, zapetega na vilah, domov. Prijatelj Andrej pa je mnogo jazbecev ujel tudi v razne pasti, v skalnatem svetu največ na pah, ki ga je nastavljal pred izhod, potem ko je dobro zabil in zaklinil vse druge, na prosto vodeče rove. Često se je ujel jazbec šele po 6—8 dneh; tako dolgo je vzdržal brez hrane v jami pred nevarnostjo. Iz svojih koruznih njiv Andrej ni dobil nobenega jazbeca, ker vanje — niso zahajali. Polagal je namreč na njihove robe koščke karbida, ki so proizvajali na vlažni zemlji ali v rosi smrdljivi acetiien, ki ga jazbec, kakor se je izkazalo, ne prenaša.
Poseben način lova na jazbece je jamar jen je. Za tak lov je potreben pes jamar, ki mora biti oster, kajti jazbec je v stiski hud in srčen nasprotnik. Kako pravilno in z uspehom jamarimo, je obširno in mojstrsko opisano v knjigi »Naš lov«.
Razen človeka in psa se jazbecu pri nas ni bati nikogar. Preko dneva ga itak ni na spregled, ponočnih zveri pa v naših krajih ni, ki bi se upale nadenj. Pač pa ga nadlegujejo nekateri zajedalci (gliste, trihine), vendar pri uplenjenih jazbecih ni bilo nikoli videti, da bi jim povzročili posebno škodo. Od bolezni je edino znana pasja steklina, ki se kakor lisice in volka kdaj poloti tudi jazbeca.
Jazbečeva lobanja
Ksenofon
Lov
(Nadaljevanje.)
V.
Zajčja sled je pozimi dobra zaradi dolgih noči, poleti pa nasprotno slaba. Pozimi zarana ni sledi, kadar je slana ali mraz. Slana namreč vpija z njej svojstveno silo topli dali in ga obdrži v sebi, mraz ga pa prižema k tlom. V takem stanju ne morejo zavoljo zamrzlih nozdrvi psi vohati sledi, dokler je sonce ali naraščajoč dan ne otaja. Tedaj jo psi dobe v nos, dah se namreč širi in diši. Uniči in zbije sled tudi obilna rosa in dež, ki pada nekaj časa ter zatopi na zemlji vonje, jo napravlja manj dišečo, dokler se ne osuši. Tudi jug jo slabi, kajti od vlage se razblini, sever jo pa zgosti in ohrani, če še ni razkrojena. Plohe in škropci jo izperejo. Luna, zlasti polna, oslabi toploto sledi. Takrat je posebno slaba.27 Od veselja nad svetlobo poskakujejo namreč zajci visoko in razvedejo v medsebojni igri sled na široko. Zmešana pa postane sled, kadar so prej šle tod skozi lisice.
Pomladanski čas s svojo zmerno toplino napravi sled odlično, razen če razcvetajoča se zemlja ne ovira psov, ko pomeša dah s cvetličnim vonjem. Slaba in nejasna je sled v poletni vročini, ker uniči razbeljena zemlja toplino, ki jo oddajajo zajci. Ta je namreč neznatna. Tudi imajo psi takrat slabši nos, ker jim je telo onemoglo. V jeseni je sled čista, ker so izmed rastlin, ki jih rodi zemlja, udomačene pospravljene, divje pa od starosti usahle, tako da ji vonjave sadežev, ki bi se primešale sledi, ne škodujejo.
Pozimi, poleti in v jeseni je sled večidel raven, pomladi pa zapleten. Živalca se namreč sicer vedno pari, najbolj pa v tem letnem času, tako da sled nujno zamotavajo, ko se vkup okrog pode.
Dah obdrži ložna sled dalj časa ko bežna. Ložno sled pušča namreč zajec postajaj oč, bežno pa hitro bežeč. Zemlja se torej s prvo prepoji, druga pa vanjo ne pronikne. Na poraslih tleh je sled močnejša ko na goličavah, kajti ko teče zajec po onih in poseda, se dotakne mnogih stvari.
Ulegajo se zajci v vse stvari, kar jih zemlja rodi ali nosi na svoji površini: podnje, nanje, vanje, zraven njih, daleč stran,
Moj oče je lovil vse življenje z braki. Vedno je trdil, da ob polni i ne morejo kaj prida niti najti niti goniti. Naši stari lovci so sploh polni luni sled slaba. S svoje strani potrjuje to naziranje ivrenčič v študiji Istrski brak (Lovski zbornik 1944).
blizu, vmes. Včasih, če mogoče, plane tudi v morje in v vodo, če kaj moli iz nje ali je zraslo v njej.
Stalni zajec si poišče lož, kadar je mraz, večinoma na gorkem kraju, kadar je vroče, v gosti senci, spomladi in v pozni jeseni pa na prisojnih mestih. Zajci —- prehajači pa ne tako, ker jih begajo psi.
Uleže se zajec tako, da si podloži krači pod lakotnici, prednji nogi položi navadno drugo ob drugo in iztegne, na šape nasloni brado, uhlja pa razpne nad lopaticama. Okretne dele telesa torej pokrije.28 Ima tudi dobro krijočo dlako, gosta je in mehka.
Kadar bedi, rneže zapira veke; kadar spi, ima veke nepremično odprte, oči pa mirujejo. Smrček giblje venomer, kadar spi, kadar ne, pa bolj poredko. Ko je zemlja v bujni rasti, se drži bolj na polju ko po planinah. Ostane tudi, najsi ga povsod zasledujejo, če ga ponoči kaj preveč ne plaši. Ako se mu to dogaja, se preseli.
Rodovitna je pa živalca tako, da hkrati doji, rodi in se goni. Majhni zajčki puščajo boljšo sled ko veliki. Ker imajo še nežne ude, se plazijo v celem pri tleh. Zato ljubitelji lova prepuščajo premlade boginji.29 Enoletni že kar hitro tečejo prvi pot, v drugo ne več. Sicer so urni, a še slabotni.
Iskati pa je treba zajčjo sled, da vodiš pse z obdelanega polja ven. Kolikor zajcev ne prihaja na njive, so po travnikih, globelih, ob studencih, v skalovju in gozdovih. Če se zajec nekoliko premakne, ne zavpij, da psi ne podivjajo in sled težko izvrtajo. Dogodi se, da od psov izsledeni in gonjeni zajci preplavajo vode, zavijejo v stran ter se skrijejo v jarke in zakotja. Boje se namreč ne le psov, ampak tudi orlov. Ko jo brišejo prek strmcev in lazov, jih ti odneso v višine, dokler so še mladi, večje jim odvzamejo pritekli psi.
Najbolj urnih nog so planinski zajci, poljski manj, najpočasnejši so močvirni. Onim, ki prehajajo iz kraja v kraj, je na njihovem teku težko slediti, kajti ti poznajo bližnjice. Najbolje jo ubirajo navkreber ali po ravnem, po neenakem svetu neenakomerno, navzdol naj slabše. Pri zasledovanju se jih najbolje vidi na zorani zemlji, če so rdečkasti, in na strniščih zaradi odsevanja. Lahko jih je opaziti tudi na stezah in poteh, če so
28	Grki so mislili, da žival tem bolj teče, čim več toplote imajo telesni udi, ki ji služijo pri teku.
29	Artemidi, da zrastejo pod njenim varstvom. Stari Grki niso, kakor se za pravega lovca spodobi, pobijali zaroda.
ravne, ker se njim lastna svetlost od teh odbija. Neopazni pa so zaradi podobne barve, kadar beže prek kamenja, hribov, pečevja ter skozi goščave.
Če so dovolj pred psi, se ustavijo, stoje kozolec ter poslušajo, ali se čuje kje v bližini pasji lajež ali vrisk. Od koder ga zaslišijo, od tam jo popihajo proč. Včasih pa beže ob istem sledu ali po njem, ne da bi kaj slišali, ampak ker se jim samo dozdeva ali so sami od sebe o tem uverjeni, zaskakujejo in puščajo sled na sledi. Najbolj daleč tečejo tisti, ki jih najdejo na planiščih, ker jih je lahko videti, najmanj daleč pa oni iz goščav, kajti tu jim je v oviro temačnost.
Tudi pri zajcili imamo dve vrsti30: eni so veliki, temno-progasti in imajo na čelu veliko liso, drugi so manjši, rjavkasti, z majhno liso. Rep imajo eni okrog in okrog pisan, drugi s progami ob straneh. Eni imajo svetle oči, drugi sinje. Črni rob na koncu uhljev je pri enih širok, pri drugih ozek.
Na večini otokov, obljudenih in neobljudenih, žive manjši. Njihovo število je tu večje kakor na celini, kajti na večini otokov ni niti lisic, ki bi nje same in mladiče zalezovale ter odnašale, niti orlov. Ti žive rajši na visokih kakor na nizkih gorah. Nižje pa so večidel na otokih. Dalje zahajajo na samotne otoke lovci redko, na obljudenih je pa malo prebivalcev in večini ni za lov. Na svete otoke ni niti dovoljeno prevažati pse. Ker jih torej od teh, kar jih je in kar jih dorašča, le malo polove, se morajo razmnožiti.
Zajec ne vidi ostro iz mnogih vzrokov: oči ima ob strani in veke prekratke, da ne nudijo varstva pred svetlobnimi žarki. Vid mu je torej zato slab in neosredotočen. Vrh tega živalca tudi večinoma spi, kar ni dobro za njen vid. Tudi brzonožnost mnogo pripomore k njeni slabovidnosti, ker z očesom kar na hitro ujame sleherni predmet, preden spozna, kaj je. K temu se pridruži še strah pred psi, kadar jo zasledujejo, in ji onemogoča opreznost. Tako trči, ne da bi to opazila, ob marsikaj in zaide tudi v mreže. Ko bi jo potegnila naravnost, bi jo to le redko doletelo. Tako jo pa ujamejo, ker se po ovinkih vrača iz ljubezni do krajev, kjer se je rodila in odgojila. Daši so ji za petami, je psi ne uženejo dokajkrat s hitrostjo. Kar jih ulove, jih dobe v nasprotju z njihovo telesno zgrajo po naključju, saj jim nobeno bitje enake velikosti ni enako v teku.
Telo zajca je namreč sestavljeno iz teli sestavin: ima lahko, drobno, navzdol nagnjeno, spredaj ozko glavo, velike uhlje,
30	To je: kakor pri psih.
tenek, okrogel, ne suh, dosti velik vrat, ravni, zgoraj ne sklenjeni lopatici, ob njima lahki, ne razhodni nogi, prsi ne ozke, lahko in somerno podrebrje, povito ledje, mesnate krače, lakot-nice gibke in precej majhne, oble, okrog in okrog polne, zgoraj, kakor je primerno, ne stikajoče se kolke, majhna, čvrsta stegna, mišice navzven napete, navznoter ne nabuhle, spodnji deli stegen dolgi, krepki, prednji nogi zelo prožni, drobni, ravni, zadnji močni, široki — vse tu našteto ne kaže nič neprožnega. Zadnji nogi sta od prednjih mnogo daljši in malo navzven obrnjeni. Dlaka je kratka, lahka.
Nemogoče je zato, da bi iz takih sestavin zgrajena žival ne bila čvrsta, gibčna in zelo lahka. Dokaz, kako lahka je: kadar se mirno naprej pomika, skaklja —- korakati je še ni videl nihče in je ne bo videl —, postavljajoč zadnji nogi pred in izven prednjih, ter tako teče. To se vidi na snegu. Repa pa nima pripravnega za tek, kajti zaradi njegove kratkosti ne more z njim krmariti telesa, ampak dela to z obema uhljema. Kadar ga psi zajamejo, pobesi in na pošev obrne uhelj na ono stran, kjer je v stiski, se opre na nogo, naglo okrene ter pusti v kratkem daleč za seboj zasledovalce.
Živalca je tako ljubka, da ni nikogar, ki je videl, kako jo izslede, najdejo, gonijo in ujamejo, da ne bi pozabil vse, kar je sicer vzljubil.
Kdor lovi po obdelanem polju, naj prizanaša temu, kar rode letni časi, in pusti vrelce in studence na miru.31 Kajti skruniti jih je sramotno in grdo, pa tudi zato, da ne bodo tisti, ki bi to videli, nasprotovali postavni odredbi.®2 V času, ko se ne lovi, je treba pospraviti vse, kar je v zvezi z lovom.33
VI.
Opremo psov tvorijo ogrljak, jermen in prsnik. Ogrljak bodi mehak in širok, da ne bo gulil psom dlake, jermen naj ima zanko za roko, drugega nič. Ne gledajo namreč dobro na pse tisti, ki uporabljajo jermen za ogrljak. Prsnik naj bo iz širokega jermenja, da ne bo drgnil psom bokov, všite naj mu bodo bodice, da se očuva rod.34
31	Ti so bili sveti.
33 Lovcem je bilo dovoljeno loviti tudi po ob delanem polju. Ks e no fon jim svetuje, naj ne delajo na polju škode, da ne bodo poljedelci nastopili zavoljo škode proti temu dovoljenju. — Svet, ki velja tudi za nas.
33	Lovili niso predvsem na prazniške dneve in v času najboljše rasti na polju. Lovopusta, kakršnega imamo mi, stari Grki niso poznali.
34	Grebenice ali trnjače so varovale psa pred zvermi.
Na lov ne smemo voditi psov, kadar neradi sprejemajo ponujeno jim hrano. To je znamenje, da jim ni dobro. Tudi jih naj ne vodimo, kadar piha močan veter. Ta spiha namreč sled in ne morejo psi vohati, enako pa tudi ne stati zaklopnice in stavnice. Kadar ni nobene take ovire, jih jemlji ven vsak tretji dan. Ne smemo jih pa navajati, da bi gonili lisice. To jih najbolj kvari in jih ni nikoli tam, kjer bi morali biti.35 Voditi jih je treba v raznovrstna lovišča, da se izvežbajo v lovu, sam se pa spoznaš s pokrajino. Oditi je treba zarana, da se jim ne krati sledenje, kakor jemljejo pozniki psom priložnost najti zajca, sebi pa dobiček. Sled namreč, ki je po naravi rahla, ne traja ves dan.
Mrežar naj gre na lov v ne težki opravi. Zaklopnice naj nastavi ob stečinah, ob skalnatih, strmih, ozkih in temačnih poteh, ob vodah, globelih in neusahljivih tokih — sem se namreč zajec najrajši zateka. Kam se še, ni mogoče vsega našteti. Ogne pa naj se širokih poti in svetlih, ozkih prehodov. Delo naj prične ob prvem svitu in ne prej, da se zajec ne preplaši, ko bi zaslišal šum, če je nastavišče mreže v bližini kraja, kjer iščemo žival. Ako sta pa kraja daleč narazen, je manj vzroka, da ne bi že zgodaj pripravili in postavili mrež. Kjer ni nobene zapreke, zabij kole, nagnjene nazaj, da vzdrže napetost pri natezanju. Ob obodu mreže naj mrežar okna enakomerno natakne in podpre, pri tem naj dvigne mrežo proti sredini. Na napenjačo naj priveže debel in velik kamen, da ima zaklopnica, kadar drži zajca, protiutež. Opornike naj razvrsti na široko ter visoko, da jih zajec ne preskoči. Pri zasledovanju se ne smemo obotavljati, ker je za lov bistveno, dasi naporno, priti do plena na vsak način hitro.
Mreže stavnice naj napenja mrežar na ravnem, mreže pot-njače pa naj postavlja ob potih in prikladnih sopotjih, pritrdi naj k zemlji spodnjo napenjačo, nabere kraje, vtakne kole v obrobna okna, vdene na vrhu gornjo napenjačo in zadela stranske poti. Pa straži naj, hodeč zunaj naokrog. Če nagne vrsto podpornikov zaklopnica, naj stvar poravna. Kadar pode psi zajca proti zaklopnici, naj skoči mrežar v ospredje in tekoč za zajcem naj vpije. Ko je zašel zajec v mrežo, naj miri mrežar jare pse, ne da bi se jih dotikal, temveč le z besedo ter naj razodene lovcu glasno kličoč, da je zajec ujet ali da je na tej ali oni strani zbežal mimo ali da ga nima več pred očmi ali da ga sploh ni zagledal. 33 *
33 Pes, ki se navadi goniti lisice, se kaj rad ne zmeni za drugo divjad
in stika samo za lisicami.
Lovec se naj odpravi na lov v vsakdanji, lahki obleki in obutvi, s palico v roki, mrežar naj mu sledi. Mestu lova se naj bliža tiho, da jo zajec, če tiči kje v bližini, ne pobere, ko zasliši glas. Ko je privezal pse k drevju vsakega zase, da jih bo lahko odvezal, postavi zaklopnice in potnjače, kakor sem povedal. Nato se naj postavi mrežar na stražo, lovec pa naj vzame pse in se poda na naganjanje divjadi. Ko je obljubil Apolonu in Artemidi Agroteri30 delež lovi, naj odveže v sledenju naj-spretnejšega psa, in sicer, če je zima, hkrati s sončnim vzhodom, če je poletje, pred dnem, ob drugih letnih časih pa sredi med obema. Ko najde pes med zapletenimi pravo sled, naj odveže še drugega. Pri pravilnem nadaljevanju sledenja naj v kratkih presledkih izpusti posamič tudi ostale pse in jim sledi, ne da bi jih priganjal, kličoč vsakega po imenu, pa ne prevečkrat, da se ne razvnamejo pred časom.
Psi se poženejo z veseljem in s strastjo v tek, hite ob sledu in po njem dalje ter ga razmetavajo, kakršne je pač narave: dvojen, trojen, zapleten, krožen, raven, zavit, pogosten, redek, jasen, nejasen. Preteka j o drug drugega, repka j o živahno, povešajo uhlje in bliskajo z očmi. Da so blizu zajca, pokažejo lovcu s tem, da previjajo hkrati z repom vse telo, da j arijo vneto proti zajcu, da tekmujoč brze drug mimo drugega, da neumorno drve vkup, da se hitro zberejo, razidejo pa zopet hitijo proti zajcu. Končno pridejo do zajčjega loža in navale na zajca. Ta prhne nenadoma kvišku in jo ucvre — za njim pa pasji lajež in vrisk. Med gonjo je treba vzklikati: Hoj, psi, ah, slabo! Prav, psi, lepo, psi!
Ko si ovije lovec obleko okrog roke* * 37 in pobere palico, mora teči38 s psi za zajcem, ne njemu nasproti. To bi bilo kočljivo. Zajec beži, izgine naglo izpred oči in se vrne večinoma spet tja, kjer so ga vzdignili. Zdaj naj lovec kliče: Za njim, dečko, za njim, dečko! Hej, dečko, hej, dečko!
Lovec da znamenje, če je zajec ujet ali ne. Ako so ga ujeli pri prvem pogonu, naj prikliče pse in išče drugega zajca. Če ga niso ujeli, naj teče s psi kar najhitreje in naj ne odneha, ampak naj neutrudno vztraja do konca. Če pri zasledovanju zopet trčijo nanj, naj kliče: Dobro, dobro, psi! Sledite, psi! — Ako so
16 Poljski. Kot boginja lova ima Artemis poleg mnogih drugih tudi ta
priimek. — Naši lovci odvezujejo brake z besedami: Sveti križ božji!
37	Obleko so si ovijali okoli leve roke, da jih ni ovirala pri teku in da jih je varovala pred zvermi.
38	Grki so sloveli kot tekači.
psi lovca zelo prehiteli in jih ne more hiteč za njimi dohajati, temveč je zgrešil njihov tir ali jih ne more videti, četudi tečejo kje v bližini in lajajoč drže sled, tedaj naj med tekom glasno vpraša vsakogar, ki se mu približa: Hej, ali si videl pse?
Ko to izve, mora, ako so še na sledu, tja in jih izpodbu jati s tem, da zove vsakega psa drugače, izpreminjajoč besedam glas: visoko, nizko, tiho, glasno. Ako se vrši zasledovanje v dogledu, naj drugim izpodbudam doda še tole: Dobro, psi, dobro, psi! — Kadar pa niso prav na sledu, ampak prek njega, naj jim kliče: Ne, nazaj! Ne, nazaj, psi!
Ko so pred sledom, naj jih vodi okrog v mnogih krogih. Kjer jim je sled nejasen, naj si postavi za znamenje kol ček. Od tega dalje naj drži pse vkup, priganjajoč jih in se jim dobrikajoč, dokler ne spoznajo sledu jasno. Brž ko postane psom sled jasen, se bodo zagnali po njem, bodo v stran skakali, se bodo opozarjali med seboj, bodo vohali, si dajali znamenja in si pojasnjevali sled ter hitro tekli za zajcem. Kadar gonijo natanko po sledu, naj jim lovec ne sledi tik za petami, da iz tekmovalnosti ne preskočijo sledu. Ko so blizu zajca in to lovcu jasno pokažejo, mora ta paziti, da se zajec ne izgubi naspred iz strahu pred psi.30 Ti pa migajo z repi, se zaganjajo drug proti drugemu, se preskakujejo, lajajo, dvigajo glave, gledajoč lovca, in mu kažejo s svojimi znaki, da gre zares. Sami spode zajca in jo užgejo lajajoč za njim. Če zaide v zaklopnico ali steče naprej bodisi iz nje ali izven nje, vsak tak primer naj mrežar oglasi. Ako je zajec ujet, išči drugega, če ni, teci za prvim in uporabljaj že navedene izpodbu de. Ko so goniči od pogona že malo utru jeni in se je dan že nagnil, tedaj mora lovec upehanega zajca poiskati, ne da bi se čemu ognil, kar zemlja rodi ali se na njej nahaja. Pretakniti mora vse, da ga ne preide, kajti živalca zavzema le malo prostora in od utrujenosti ter strahu ne skoči. Pripelje naj pse ter jih podžiga, prigovarjajoč priljudnemu bolj, samoglavemu manj, srednjemu srednje, dokler zajca ali pred nogami ne pobije ali ne nažene v zaklopnico. Potem pobere za-klopnice in stavnice, odrgne pse40 in odide iz lovišča, ob poletnem poldnevu pa še počaka, da psov na poti ne peče v noge.
(Se nadaljuje.)
30 Potem bi imel mrežo za hrbtom.
40 Zgledna skrb za pse skoraj 2500 let pred nami.
Ljubenski
Povesi iz naših gozdov
Tisti poletni dan je France spet stal sredi domačih gozdov. Odsev vsemogočih zelenih barv, ki so se topile v žarki popoldanski svetlobi, je blestel v njegovih očeh in budil prijetne nemire v globini njegove duše. Vse bolj in bolj je čutil, kako utrujeno in ubito misel preplavlja svežost in razgibanost. Kar ga je napolnjevalo ta trenutek kot veliko doživetje po dolgih letih, ni mogel kar tako pustiti mimo sebe. Objemal je z dušo in srcem domače lioste in se nemo pogovarjal z njimi. Kot izgubljeni sin se je vračal mednje, na pot svojih očetov. Postal je spet in spet. Pisane goličave, šumenje potoka, gorenjske gore in modro nebo nad njimi — vse to je postajalo spet last in del njegovega bistva. V prsih in krvi je čutil utripe taktov tiste davne pesmi, ki se je rodila v gozdovih in od takrat dalje polje po žilah nekaterih kot neizbrisen spomin na davnino.
Visoko nad poseko je krožila kanja. V veličastnih lokih se je vzpenjala više in više ter tonila v svetlobi in modrini. France je mežikal v soncu in gledal za njo... Dolge kolone izgnancev. Z ugaslimi pogledi in razbičano dušo se opotekajo skozi Furlansko nižino. Sklonjeni hrbti/verige režejo v zapestja in plot laških bajonetov se blešči v soncu. Pešajo, toda nič ne pomaga, avanti, vedno avanti! Tedaj pa se je kolona naenkrat ustavila. Niti udarci s kopiti je ne spravijo naprej. Obrazi prekletih so se zagledali kvišku. Iz višin so prihajali kriki orla, ki je mogočno meril sinjo prostost. Izgnanci so gledali in gledali. Od bolesti izpite oči so se tedaj nasmehnile. Kakor vzdih se je izvilo iz suhih grl: Svoboda... Potem je zavladal strašen molk. Orel je meril prostost in se kosal z višino gora. Kolona izgnancev pa je tavala naprej, vedno naprej, s prividom orla v sinjini v svojih dušah.. . France je še gledal za kanjo, ki je plavala tako visoko. Pritajen vzdih se mu je izvil iz prsi, kot izraz prijetne utrujenosti po zmagi. Danes se je on kosal z njo. Gozdovi pa so nemo poslušali misli in spomine na ječe, zapore in taborišča.
Skrivnostna svečanost je vladala v drevesnih vrhovih. Le žuželke so brenčale skozi sparjeno ozračje, ki je dišalo po smoli, l oda Fedi se je naveličal. Vroče mu je bilo, jezik je molil iz gobca in natezal jermen. France je stopil za njim. Svetle in temne sence so ga božale po licih in rokah. Stopala sta vedno globlje v gozd. Brenčanja žuželk niti ni več slišal, samo Fedi. ki je stopal ob njegovih nogah, je hitro in glasno dihal. Vtisi so postajali vse bolj mogočni. Vnašali so v njegovo dušo nekako
spoštovanje do tega prostora. Naenkrat se mu gozd ni zdel nič več tak, kakršnega je poznal pred leti. Vse bolj mogočen je bil, vse bolj veličasten. Ponosno poglavje naše zgodovine se je vendar odigralo v njem. Prav zato je morda France začutil, da je ponos in samozavest tisto, kar nujno izhaja iz mogočnih debel in vrhov. Da, v nedrja gora in gozdov se je zatekel naš človek pred tujci, ki so nam hoteli vzeti našo zemljo in gozdove. Tej deželi in človeku tod je grozila ista nevarnost, zato sta si gozd in človek tako krepko segla v roke.
Na robu skrite, zaraščene globeli, ki se je pod njima ugrezala v skrivnostne sence, sta se ustavila. Studenec, kakor da bi umiral, se je tajinstveno solzil po ilovnatih kotanjah. France na ta mrki in zapuščeni kraj danes niti ni mislil. V duši so mu vstali težki spomini, ko je zagledal leseni križ sredi skromne jase: »Saj sem vedel, da Janez in Joža, dva prava lovca, nikdar ne bosta služila nemško vojsko, ko pa so z domačih gora in gozdov zaorile partizanske pesmi.« Glej, tam je komaj vidna steza, ki vodi med košatimi smrekami prav do partizanskega zaklonišča. ..
... Nemirno, soparno vzdušje je takrat objemalo gozdove. Mrtvaška tišina je ležala nad globeljo. Partizansko zaklonišče je bilo skoraj prazno. Joža je težko bolan ležal na pogradu, njegov brat Janez pa se je pravkar vrnil s pohoda. Izredno dobre volje je bil. Saj je to jutro spet srečal srno z mladičema. Sedaj se ga sploh nič več ne boji, čeprav nosi puško. Pa velik jazbec, ki se je nekje predolgo zakasnil, bi se zjutraj kmalu zaletel vanj. Tako živo je Janez znal pripovedovati bratu, da so mu bolečine kar odlegle.
Stražar na položaju je nenadoma prislušknil. Zazdelo se mu je, da se je suha veja prelomila pod škornjem. V naslednjem trenutku je zapazil sklonjene postave, zelene obleke .. .
Nemci... obkoljeni... izdajstvo, mu je šinilo skozi možgane. Pritisnil je puško k licu in pomeril. Strel je jeknil v grobno tišino julijskega dne.
Janez je planil pred zaklon. Krogle iz sovražnih brzostrelk in pušk so že zasikale mimo njega in se jezno zapikale v tramovje.
»Nemogoča obramba ... umik ... brat,« —. V istem hipu ga je že pograbil.
»Janez, saj ne boš mogel, reši samega sebe, prosim —.«
Janez je držal brata v naročju in čutil, kako močno bije njegovo srce in Joža je čutil, kako močno bije Janezovo srce. Oba sta bila eno.
»V življenje oba ali nobeden!« — Mir pred viharjem. Janez se je pognal skozi vhod. Tišino so spet pretrgali streli. Divji
golobi so preplašeni sfrfotali z debele jelke. Potem je grmelo in dolino je napolnil vonj po smodniku. Janez je napravil prvi skok, potem je obstal. Velika sraga krvi mu je pobarvala hlače nad škornji. Noge so mu postajale težke in trudne. Zapeklo ga je više in više. Čutil je, kako mu streli prebadajo drobovje, kako grizejo vedno bliže srca. Zgubljal je zavest, omahoval je — z bratom v naročju.
»Joža ... brat... ne morem več —.«
V dolini je grmelo. Kriki orožnikov so se mešali s streli. Janez pa je padal, padal. Še enkrat je pritisnil brata na srce, potem se je zgrudil v temo. Ležal je z obrazom na tleh: ... Brat, drži se dobro. Kmalu bova rešena. Naše gore in gozdovi so z nama. Še nekaj skokov, pa boš videl, da bo vse dobro. O, potem bo lepše, kakor je bilo nekoč. Nemci ne bodo nikdar gospodarji naših gozdov, zemlje naših očetov. .. Ležal je v mlaki svoje krvi in čutil njeno prijetno toploto. Toda življenje se vedno znova upira smrti. Začutil je, kako mu bolečine trgajo zadnje moči iz telesa. S težavo je dvignil obraz. Skaljene oči so se mu zazrle v postave, ki so rjovele mimo njega. Zdelo se mu je, da tam daleč, daleč nekje sliši udarce puškinih kopit na meso in kosti. Čutil je obupne bratove klice na pomoč. Gledal je v te zelene postave in življenje, ki odgovarja na sovraštvo vsaj z obrambo, je sovražno stemnilo njegov pogled, kakor se zmrači nebo ob nevihtah okoli Triglava. Tedaj je zagledal poleg sebe na tleh samokres. Zbral je vse poslednje sile. Še malo pa ga bo držal v roki in bo maščeval brata in gozdove. Motijo se, če mislijo, da bodo kot baroni lovili po naših gozdovih!
Toda roka ni dosegla samokresa. Borila se je s smrtjo in omagala. Janez je čutil, kako gozdne sence ugašajo v temo, slišal je, kako se jelke pogovarjajo s smrekami. Prsti so se mu krčevito zarili v kri in zemljo. Še enkrat je vztrepetal in se privil k njej kakor k materi. Glava mu je omahnila. Mlad, od krvi in prsti umazan obraz je spreletel nasmeh, kakor takrat, ko je srečal srno z mladičema. Oči pa so se mu široko razprte zazrle mimo drevesnih vrhov v nebo, kjer je krožil sokol...
»Veš, Fedi, tako je umiral tvoj gospodar,« se je France otresal težkih misli. Pobožal je psa po glavi in dolgih ušesih. Brak ga je vprašujoče pogledal in se pritisnil k njemu. Potem sta še dolgo sedela nad požganim zakloniščem in molče poslušala žalostno povest svobodnih gozdov.
Opomba: 29. VIL 1944 so nemški orožniki v ljubenskem gozdu nečloveško pobili brata Janeza in Joža Cvenkla.
Gornik
Ob Donavi
(Nadaljevanje.)
8.
Z vsem tem pogonom smo se zamudili komaj eno uro. vaša je bilo še dovolj, razpoloženje je bilo dobro. Gonjača sta odnesla plen k logarnici, kjer je čakal naš voz, mi pa smo se napotili okoli po gozdu.
Gozd G j er ga j je meril takrat okoli 300 ha. V prejšnjih časih je bil seveda večji. Višje ležeče predele so bili postopoma izkrčili in napravili prvovrstna polja, na nižjih predelih pa je ostal gozd. V davnini so bili to pretežno hrastovi gozdi, mešanica nižinskega hrasta ali doba ter raznih drugih listavcev: cera, gabra, bresta, javorja, lipe, topola, jelše in še nekaterih drugih vrst drevja. Vse to se je plodilo, rastlo in se borilo za obstanek pod popustljivo roko matere narave. Človek je le prišel in užil, kar mu je prijalo. V življenje gozda ni posegal z veščo roko, da bi pomagal in urejeval. Mnoge gozdove je celo grdo izmaličil in uničil. Pa nekdaj je bilo gozda še povsod dovolj in preveč. Od takrat izvira tudi tolažilni kmečki pregovor: »Gozd raste ko človek spi.« To je seveda le slab izgovor za uničevanje oziroma grdo ravnanje z gozdom.
Pri tem bi pa ne mogel reči, da kmet gozda ne ljubi. Nasprotno. Dobro ve, da mu daje ves potrebni les za stavbe, kurjavo, žirovino in pašo ter še dokaj drugih dobrot, v nevarnosti tudi zaščito. Zato mu je ljub in ga še v pesmih opeva. Samo njegovi nazori o gozdu niso čisto pravilni. On misli, da mu mora gozd le dajati, a da ga ni treba gojiti in posebno skrbeti zanj. Ne zna ga dovolj ceniti. Njegovo razmerje do gozda je nekako takšno kakor čestokrat do žene. Zanjo velja pregovor: »Ljubi jo ko svoje oko, a tresi jo ko hruško!« Ona mu da vse kar ima, rodi
mu otroke in gara, a on jo trese in trese, da ji prekmalu dušo iztrese. Potem pa javka za njo.
Ko se je v zadnji tretjini prejšnjega stoletja pomirila Bosna, so se polagoma uredile razmere tudi v Slavoniji in Sremu. Prebivalstvo se je v miru hitro množilo, začeli so bolje obdelovati zemljo in tudi z gozdom skrbneje gospodariti, da ne bi zmanjkalo lesa. Država, občine, zemljiške skupnosti in vlastelinstva so začeli urejati gozde po novodobnih gospodarskih načelih. Ureditev gozdnega gospodarstva stremi v glavnem za tem, da se spravi gozd v najboljše stanje glede množine, porazdelbe in vrednosti drevja. Pod temi pogoji je potem umestno posekati vsako leto toliko lesa, kolikor ga priraste. Tako bo živel gozd iz vekov v veke.
Zakaj da govorim toliko o gozdu, medtem ko opisujem lovske doživljaje?
Moj gozdarski poklic je povezan z gozdom in lovom. Gozd je pa domovanje večine lovnih živali. Njih življenje je ozko spojeno z življenjem gozda. V davnih časih, ko je bilo mnogo in preveč gozdov, se je ureditev gozda in gospodarstvo z gozdom podrejalo skrbi za lov, ki je bil njegov glavni smoter. Gozdar je bil predvsem lovec, šele v drugi vrsti gospodarstvenik. Sčasoma se je pa to razmerje spremenilo. Les je postajal vedno dragocenejši, čimbolj je napredovala civilizacija. V novejšem času je pridobivanje lesa skoraj povsod stopilo na prvo mesto, lov pa je izgubljal na pomenu, postal je le postranska veja gozdnega gospodarstva. Izjeme so kaj redke. Privoščili so si jih lahko le bogataši ali javne ustanove, ki so imele posebne interese ali namene za gojitev divjadi in lova.
Umno gozdno gospodarstvo bolj ali manj ovira smotrno gojitev lova. Gozdna dela vznemirjajo in preganjajo divjad, redčenje goščav in sekanje starih dreves ji krati varno zavetje, čiščenje gozda od raznega grmovja odvzema divjadi hrano, uvajanje novih vrst drevja spreminja čestokrat njene navade in bistvene pogoje življenja. Gozdar lovec bo skušal ugoditi zahtevani lova kolikor bo mogoče brez večje škode za gozd. Zanimal se bo za življenje gozdnih živali, kakor se mora zanimati tudi pravi lovec za gozd, domovanje divjadi, ki jo je treba tudi gojiti, a ne samo streljati.
Gozd Gjergaj so bili tudi že pred desetletji uredili. Prepregli so ga s pravokotno mrežo presekov, da so dobili približno enako velike gozdne oddelke. To je bilo potrebno zaradi lažjega gospodarstva. Preseki so služili tudi kot izvozne poti. Ker so bili obrasli s travo, se je po njih pasla divjad, če po okoliških poljih
ni bilo paše; sploh pa je tam le malo travnikov. Ob priliki lovov so bila na presekah stojišča za lovce.
Prastare hrastove sestoje so sekali. Čudoviti orjaki so bili med njimi, visoki in debeli, stari po več stoletij. Kaj vse je počelo človeštvo, med tem ko so oni v božjem miru rasli! Drevesa so podirali s štori vred. Krog in krog so korenine odkopali in jih globoko prisekali. Tako se je primerilo, da so drvarji našli med koreninami zakopan lonec raznega starega denarja. Zaklad! Kdo in kdaj in zakaj ga je zaupal varstvu starega hrasta? Morda ga je spravil sem miren prebivalec iz soseščine, ko se je bližal sovražnik naselju in je moral bežati pred njim, a vrnil se ni. Zakaj ne? Morda pa ga je zakopal ropar, ki je oropal naselje in na poti zakopal blago, a ko se je vrnil, ga ni mogel več najti. Kdo ve! Ali pa ga je nastavil gozdni škrat v prepričanju, da se bodo nekoč pohlepni ljudje sporekli zanj.
Takšna vprašanja so vstajala, domišljija se je bujno razbohotila. Orjaški hrast je bil sprejel zaklad v svoje varstvo, dobro ga je čuval, do svoje smrti. Ko so ga smrtno zadeli, se je lonec zdrobil, novci so se razsuli. Pa so se drvarji sporekli in tako sem zvedel za stvar tudi jaz. Moral sem se malo zanimati za njeno pravno stran. Izkazalo se je, da so novci iz davnih turških časov, srebrni in bakreni, iz raznih držav. Zlatnikov ni bilo med njimi, če so jih pa bili morda le našli, so jih drvarji že varno spravili. Kar so pokazali, je imelo le še malo vrednost kot starina. Pa je vzel vsak po nekaj novčičev v spomin na star mogočen hrast, ki je hranil zaklad iz davnih dni.
Starih, večstoletnih hrastovih sestojev je bila takrat v Gjer-gaju komaj še polovica. Druga polovica gozda je bila pa kaj pestra: srednje stari hrastovi sestoji, mlajši nasadi raznih vrst topolov, potem pa prav mlada mešanica črnega oreha, hrasta, jesena, javorja in bresta, celo poskusni nasadi virginskega borovca in smreke; smreka, visokogorsko drevo, na sremski ravnini! Gozdar, Čeh, je imel domotožje po njej in jo je zasadil. Hirala je in počasi umirala. Tudi nekatere druge vrste drevja niso dobro uspevale, pretežna večina pa izborno. Skoraj vsi novi nasadi so bili sajeni v ravnih vrstah. Bilo je lepo videti to raznolikost.
V mladih nasadih so našli varno zavetje zajci in fazani. Spomladi in jeseni so se tu kljunači radi in dolgo zadrževali. Srnjad pa se je držala bolj starega gozda; dela v mladem gozdu so jo zelo vznemirjala.
Sredi Gjergaja, na križišču dveh presek, je stala logarnica. Pred njo novi poseki, bostanišča in mladi nasadi, za njo pa visok
hrastov gozd. Vsako leto je padlo pod sekiro dokaj veliko število starih orjakov. Na visokem hrastu ob robu preseke je čestokrat pod noč posedal krokar in turobno krakal. Pel je smrt. Strahotno je odmevala njegova pesem po temnem gozdu. Rahlo je vzdrhte-valo v vrhovih; ali je bil to vzdih starih orjakov, ali dih večernega vetra?
V starem gozdu, bol j na robn ob Vuki, je bila naselbina sivih čapelj. Že od nekdaj je domovala tam na vrhovih stoletnih hrastov in nihče je ni preganjal. Saj siva čaplja človeku ni za nobeno rabo. Nima dragocenega perja kakor srebrna čaplja, njeno meso ni užitno. Škode pa tudi ne dela takšne, da bi jo lovec zaradi tega posebno zasledoval. Sicer lovi ribe ter mladiče močvirnih in povodnih ptic, vendar uniči tudi veliko kač in druge golazni. Zato v življenje te naselbine ni posegala kruta roka človeka oziroma lovca. Tako je lahko ta naselbina živela in se plodila iz leta v leto. V oktobru je odletela na jug, v marcu se je vračala in gnezdila. Štela je več sto ptic. Ni kazalo, da bi se bila naselbina množila. Verjetno se je v zadnjem času celo zmanjšala, ker ni bilo več toliko hrane zanjo. Z regulacijo reke in pritokov se je zelo skrčil obseg močvirij in plitvin, kjer so našle čaplje, kakor tudi druge močvirne in povodne ptice, svojo hrano.
Naneslo je, da smo zopet pohajali po Gjergaju. Lepo je bilo tam in logarka je znala izvrstno pripravljati paprikaš ter druge sremske dobrote, h katerim se je čudovito prilegalo sremsko vino ružica. Po teh užitkih smo se zabavali tudi s tem, da smo streljali na tarčo. Moja žena je prav dobro zadevala. Tudi drugače je dobro streljala s svojo puškico na kroglo. To pot ji tekma z nami ni bfla pretežka, ker smo bili mi od ružice bolj »v rožicah« od nje. Pa jo spomni logar na čaplje in svetuje, da poskusi streljati tudi na nje. Takoj je bila navdušena in šli smo tja.
Naselbina je bila vsa živa. Vreščalo in prhutalo je v vrhovih mogočnih dreves, se spreletavalo, priletalo in odletalo, sedalo in poskakovalo z vrha na vrh, z veje na vejo. Pod drevesi pa ni bilo nič kaj prijetno. Rastlinje in grmičje je bilo belo poštrcano od ptičjih iztrebkov, po tleh so ležali ostanki rib, mrtve ptice in drugi odpadki iz gnezd. Zato je v zadušljivem ozračju krepko zaudarjalo.
Streljanje ni bilo lahko. Hrasti so bili zelo visoki, gosto sklenjeni, med vejevjem le redki presledki in listje na drevju. Vse to je močno otežkočalo merjenje. Žena je prislonila puško k deblu in pomerila v vrh sosednjega drevesa. Jaz sem stal zraven nje in opazoval skozi daljnogled. Počilo je, toda čaplja na
drevesu je le prestrašeno kriknila: »Ka!« Zopet je ustrelila, toda tokrat je ptič zaprhutal in odletel. Pomerila je na drugega, a zopet z istim uspehom. Postajala je vedno gorečnejša in nestrpne jša, pri tem pa je vedno hitreje in površneje streljala, moje pomirjevalne besede niso nič zalegle. Spet je hitro porinila kroglo v cev in dvignila puško k licu. V tem trenutku pa je padel z drevesa sivobel ptičji iztrebek ravno na cev. Razletel se je in domnevam, da jo je poprskal tudi po obrazu, kajti jezno je zagodla:
»Nesnaga!«
Ne vem, če je bilo to znamenje ali čarovnija. Ustrelila ni takrat nobene čaplje in tudi pozneje so bili njeni lovski uspehi zelo, zelo pičli. Zato se je pa začela na lovih rajši drugače udejstvovati. Naučila se je peči prašička na ražnju, klobase na žaru, pa ražljiče, čevapčiče in druge dobrote, ki jih ceni lovski okus. Pri tem je dosegla odlične uspehe ter je bila deležna obilne in iskrene »lovske hvale«.
Foto Rajko Marenčič. Križe
T. Črn
Klical volkove — dočakal gozdne tatove
(Konec.)
Srečni vi ljudje, ki ste krstili avto za tramafil. Daleč je od vas napredek, tehnika in kultura, ki človeštvu prinese vedno več gorja kakor pa sreče. Nihče ni vedel, kdaj je rojen. Celo zelo redki so oni, ki vedo, kako je njegovi ženi ime, s katero je živel leta in leta. Nekoč sem vprašal delavca, koliko je star. Odgovoril mi je, da se je rodil, ko je oče zidal hišo. Vprašam ga, kdaj je pa oče hišo zidal. Odgovoril mi je, da je bila gotova, ko je bilo žito zrelo. Pozneje sem jim kar po izrabljenih zobeh ocenjeval starost.
Vprašal sem občinskega tajnika, kako vodi spiske. Povedal mi je, da to ni tako važno, samo da odsluži kadrovski rok. Takrat je na spisku rojstva vedno star 21 let, čeprav jih je v resnici dvakrat toliko.
Rekel mi je, da se mu pripeti, ko vpraša za hišno številko, da mu odgovore, naj malo počaka, ter hiti domov. Ko se povrne, mi pokaže tablico s hišno številko, ki jo je snel s stene svoje hiše.
Tudi k vojakom je starešina hiše zelo rad poslal lenuha iz hiše, da je odslužil rok tudi za pridnega brata. Ako so pa oblasti zasledile prevaro, je moral pridni nastopiti svoj rok in sicer za kazen podaljšan od 18 mesecev na 5 leta.
Čaliilu povem, da sem namenjen iti klicat volkove na Haj-duško livado in sicer s kravjim zvoncem, da bom mogoče le prevaril to najbolj zvito divjad, ker bodo volkovi mislili, da se je zgubila pastirju kaka krava.
Kdor se je ukvarjal z lovom na volkove, ta že ve, da ga pred cev zelo težko dobiš, ker ima izredno razvit vid in sluh, povrhu pa je vseli zvijač poln. Pravilno bi mu morali reči »zvitorep« in se mi ne zdi pametno, da nosi lisica ta zdevek, ker jo volk v vsakem pogledu prekaša. Mnogo sem jih lovil na vse mogoče načine. Uspeha sem pa imel zelo malo. S streli smo se srečali le slučajno in vedno v takih okoliščinah, da so šle krogle vedno zastonj. Kakor topovske krogle so poskakali v največjo goščo ali pa za prvi greben. Ob takem srečanju sem nekoč enemu odstrelil rep.
Le s strupom sem jim bolj prišel do živega in še to zelo težko. Ker sem imel kredit od banovine, sem si zgodaj jeseni nabavil mrhovine in nezastrupljeno pokladal na volčje prehode.
Trajalo je po nekaj mesecev, da so se je lotili. S tem sem jih hotel le priučiti, da ni nevarno jesti ovce, koze, pse in teleta, ki leže po gozdu. Kadar je pričel pritiskati mraz in sneg, sem jim položil nove ovce le na mesta, kjer so nezastrupljene pojedli. Te sem sedaj v bedrih in vratovih napolnil s strihninovimi pilulami, ki sem jih zavil v vosek, da ni strupa pokvarila mokrota in je bil tudi okus po grenkobi odstranjen.
Volkovi so pričeli obkroževati mrhovino. Vsak dan se je bolj ožil krog, ki sem ga le od daleč opazoval, oziroma sledove na snegu. Ako je bil moj sled blizu vode, so volkovi pustili obkroževanje in vodo v miru, ker se jim je zdelo sumljivo. V takem primeru so se približali vodi na pol metra in jo vso noč ogledovali. Koliko samopremagovan j a ko so lačni, da žro zem-. 1 jo in živinske odpadke, tam pa leži že mesec dni ovca, ne da bi se je dotaknili! Kadar sem opazil, da je sneg stlačen, kakor bi ga vse naokoli in tik do vode pritisnil s cestnim valjarjem, sem vedel, da bom prihodnje jutro pobral mrtvega, ki bo pokusil toliko dišeče meso, če mi ne bo zastrupljen odnesel kožuh in poginil daleč v goščavah in tako postal vaba svojim sobratom. Kadar zastrupljeni volk obleži mrtev, ga takoj drugi volkovi požro in seveda tudi poginejo. Zato se tako mnogi pokončajo, malo pa jih dobimo celih. Spomladi sem po gozdu vedno našel šope dlake od požrtih sobratov. Tako sem jih uničil v svojem revirju do poslednjega. Pastirji so bili veseli, da se vse poletje niti en volk ni pojavil med čredami.
Še bolj sem bil sam vesel, ko sem opazoval srnjad, ki se je jela naseljevati v tako imenovanih volčjih predelih. Moje veselje je bilo kratko, ko se mi zopet pojavi tolpa desetih krvnikov moje ljube divjadi. Zopet so v nevarnosti srne, jazbeci, lisice, zajci in celo mlade divje svinje. Znova se prične lov za temi potepuhi, ki so se priklatili morda petdeset kilometrov daleč.
Zadnjega od te novodošle tolpe sem zastrupil, ko so na Kosovem polju že bobneli topovi in motorji nemških tankov. Pustil sem ga na mestu, ker ni bilo več časa, da bi mu vzel kožuh in lobanjo za beograjski muzej.
Ko greva s Čahilom proti Shajduški livadi — jaz na čakanje oziroma klicanje volkov — se mi Čahil ponuja, da gre z menoj. Rekel sem mu, da gotovo ne bo gozdnih tatov, ker sem enega obtožil, so pač drugi zvedeli in si ne bodo upali. Tudi Čahil je menil, da jih prav gotovo ne bo, a vseeno bi rad šel z menoj. Ko pa ga le pregovorim, da gre domov, se podam na prežo v kopo sena, ki je bila na livadi. Počakal sem mesec, ki je pravkar
pričel vzhajati, da se malo dvigne in mi da več svetlobe za streljanje. Noč je bila mirna, jasna, le zvezde so migljale in dajale znak, da so visoko hudi viharji. Počasi pričnem zvoniti, kakor da bi bil zvonček na kravjem vratu, ne v moji roki. Po nekaj minutah preneham zvoniti in prisluškujem. Sedim mirno, krit s hrbtom v kopo, samo z očmi iščem po okolici zaželenega volka. Naenkrat zatuli v kotu gozda, kakih dvajset korakov od mene, nato zatulita še dva, medtem ko eden zavija. Ko mi tako zagodejo tri napeve stare volčje koračnice, da mi je šlo skozi mozeg kakor ob bučanju tovarniške sirene, se poslove kakor so prišli, ne da bi le enega opazil. Še nekaj časa nepremično sedim in napenjam oči, da bi le morda kaj opazil. Uvidim, da sem ga tudi s to zvijačo polomil. Zvonec bi bil moral pritrditi h kopi ter s pomočjo vrvice zvoniti z drevesa v gozdu. Tako bi obvladal gozd, ko bi volkovi ogledovali oziroma poslušali zvonec pri kopi sena na travniku, ter z drevesa od zadaj streljal nanje.
Ker je pa lepa noč, svetla kakor dan, se mi noče domov, pač pa premen jam naboje v puški in nadaljujem s čakanjem zajca, ki se bo gotovo prišel past iz gozda na travnik.
Nisem čakal dolgo, ko se pod menoj v potoku oglasi sekira, nato druga, tretja. Mlado drevje pada drugo za drugim kakor nezrela pšenica, da odmeva daleč naokrog. Zasmejem se bolj, kakor če bi ustrelil dva volka, ker tatove sem večkrat čakal kakor pa volkove. In sedaj smo skupaj!
Ker sem pa vedel, da jim bom v gozdu teže prišel do živega, sem stekel okoli travnika, ki loči državni gozd od občinskega, in se postavil v zasedo, v puški zopet z naboji za volka.
Nisem čakal dolgo, ko zapazim pet natovorjenih konj, ki gredo proti meni. V gozdu pa poje sekira mrtvaško pesem mlademu drevju. Ker sem imel izrecno dovoljenje od šefa gozdne uprave, da naj v takem primeru streljam kar konje, sem že pomeril v prvega, a samo za trenutek, ko se premislim in ustrelim nad konja v zrak. Isto ponovim z drugim strelom.
Ko tatovi opazijo, da so padli v zasedo, udarijo po konjih, da bi jih rešili z begom. Konji težko obloženi beže v najhujšem diru čez travnike na vse strani. Ker sem pa vedel, da težko natovorjeni konji ne bodo bežali daleč v takem diru, sem tekel za njimi, da sem zgubil celo klobuk.
Med tekom ponovno nabašem puško ne glede s kakšnim zrnjem. Ko pa pritečem na kraj travnika, že vidim, da stojita tam dva konja, ker ne moreta naprej skozi mladi gozd. Pomislim, da mi je dovolj eden, da s pomočjo njega najdem go-
spodarja in ostale, se takoj približam prvemu. Takoj nato je že Arnavt pri konju in hoče odložiti tovor. Jaz mu ne dovolim, ker vem, da mi bo s praznim konjem laže pobegnil; nato prideta še dva z drugim konjem. Ukažem jim, naj ženejo konje naprej vse po travnikih in senožetih do Kačanika. Da bi jih gnal domov, si nisem upal, ker skozi gozd je bilo dovolj nevarno, ker so bili še drugi tatovi v gozdu in bi me lahko napadli iz zasede. Ko tako korakamo, oni pod menoj po stezi, jaz nad njimi oddaljen vedno kakih deset korakov s puško v rokah, za vsak primer obrambe. Kar zapazim, da nas zasledujeta dva ob robu gozda in se v senci drevja krijeta kakor risa. Zavpijem, naj gresta domov, ker noč je noč, sicer bom streljal, ker so mi dovolj trije. Nista me ubogala. Ko sta zapazila, da ju vidim, sta stopila na piano in se pridružila ostalim. Tako smo nadaljevali pot, a ne dolgo. Zadnji namreč se naredi, kakor da je starec in me jame prositi, naj jih pustim, da me bodo dobro plačali. Povedal sem mu, da mene plača država in da jih tudi za zlate turške lire ne izpustim. Kolikor škode ste pač napravili, toliko boste plačali državi. Ako se boste pa protivili, vam bom pripisal še ono drevje, ki ga boste pokradli čez leta, ko mene ne bo več tu.
Ko uvidi, da na ta način ne doseže ničesar, poskusi drugo zvijačo, ki mu je pa uspela. Odcepi se namreč od ostalih in se mi prične približevati od zgoraj ter me vabi, naj grem k njemu, da se pomeniva sama. Rekel sem, da nočem nobenih tajnosti, da lahko slišijo vsi vse in da naj mi ne hodi preveč blizu, sicer bom streljal. On pa se mi le počasi približuje in iz razdalje kakih štirih metrov se požene proti meni, sedaj mladenič, ne več starček. Nisem utegnil upreti puške v ramo, pa mu kar v rokah nastavim cevi na prša in pritisnem na sprožilnik. Ker pa je bila puška brezpetelinka in sem jo nosil po prvih dveh strelih v rokah, uverjen, da je gotova za strel, kar pa ni bila, puška ni počila in ubila napadalca, jo že zgrabi za cevi. Ko mu jo z vso silo izrujem, me on že objame. V objemu dvignem puško nad glavo in jo skušam odkleniti in streljati, držeč cevi na njegova prša. Nisem uspel. Pričela se je borba na življenje in smrt, ki pa ni trajala dolgo, ker so priskočili ostali štirje na pomoč. Takoj sem se znašel poražen na zemlji. Dva sta mi sedela na rokah, na vsaki roki po eden. Vodja pa me je držal za lase, da nisem mogel okreniti niti glave. Samo turška bodala sem videl, ko so se lesketala v mesečini.
Prepričan sem bil, da je z menoj končano. Medtem ko tako ležim, oni polglasno govore med seboj, a jezika nisem razumel.
Moji možgani so delovali z vso močjo, kako bi se rešil s kako ukano. Sklenil sem, da poskusim, pa naj me stane, kar hoče. Več kakor glavo me itak ne more veljati. Ker sem vedel, da so arnavti zelo ponosni borci, sem udaril po tej struni z besedami: »Vi niste junaki, ki hočete človeka zaklati kakor ovco in pet na enega s prevaro. Ker ste pa že zmagali, vas pustim v miru z obtožbo in tako pustite vi mene. Ako me pa zakoljete, ne boste imeli drugega kakor to, da boste jutri viseli, ker oblast vas bo našla. Torej čisti računi, vi po vaši poti, jaz pa po svoji.« Ko jim to povem, se prično med seboj prerekati. Ker jih pa nisem razumel, sem sklepal, da se eni strinjajo z mojim predlogom, medtem ko drugi ne.
Ko pa mi vodja prične groziti, da mi bo glavo odsekal, in mi nastavlja rezilo na tilnik, sem se oddahnil, ker sem vedel, da so sprejeli moj predlog in da me samo strašijo. Vodja mi je rekel, da jih hočem samo prevariti, ko me spuste, da jih bom postreljal s samokresom. Povedal sem mu, da samokresa sploh nimam pri sebi, ker sem ga pustil doma, sicer pa naj me preiščejo. Končno mi reče, da me bodo spustili pod pogojem, da bom držal dano besedo. Ako jo bom prelomil, me bodo čakali v zasedi tudi mesec dni; sicer pa tudi vedo, kje stanuje žena in sin.
Potem so mi hoteli vzeti puško. Rekel sem jim, da jim nima kaj koristiti, kvečjemu jim bo škodovala. Ko me bodo namreč oblasti vprašale po puški, jim bom moral povedati, da so mi jo vzeli. Pogodili smo se tako, da mi jo puste na tem mestu, a da šele drugo jutro smem priti po njo. Nato so me preiskali. Vzeli mi niso nič, niti nabojev, ki so bili v lovski torbi.
Ko so mi pustili, da sem se dvignil, so bili na moje presenečenje samo trije, dva, ki sta me držala za roki in tretji s puško. Kmalu sem pa uvidel, da sta ostala dva raztovorila drva in vse konje odgnala med tem, ko sem jaz ležal na zemlji. Ko sta me še poslednja dva izpustila in mi rekla, naj grem domov, sem jo mahnil in z veseljem prižgal cigareto. Nisem šel daleč in jih opazoval, oni pa vpili, naj le grem naprej. Naenkrat pa vržejo puško proč in se spuste v beg. Takoj skočim po puško in ko opazim, da je prazna, jo ponovno nabijem.
Pričnem premišljevati, kaj naj ukrenem, ali naj se spustim za njimi in jih postreljam? Ne! Ker se v razburjenosti in jezi ni dobro prenagliti, sem jo zavil proti domu z mislijo, da vse preudarim, za kar naj bi se odločil pozneje.
Ko sem pa vse podrobno premislil, sem bil vesel, da me puška ni ubogala, ker drugače bi bil gotovo pobil vse za tistih
nekaj dreves. Bil bi takoj premeščen, da bi ušel maščevanju in poti po sodiščih.
Tako se je vse dobro izteklo.
Ko sem Čahilu pozneje to pripovedoval, mi je rekel, če bi bil on zraven, bi jih bil s kolom, ako bi ne imel drugega pri sebi. Rekel mi je, da mu je zelo žal, da jih nisem pobil, da bi se oddahnile vse sosednje vasi.
Ni pa mogel verjeti, da so me imeli v rokah in da so me izpustili.
Pozneje je tudi on zvedel po svojih zaupnikih, kdo so bili, in mi jih je točno opisal.
Jaz sem pa miroval, ker sem hotel držati dano besedo — »beso«.
Manj grobih šiber
I.
Marsikateri lovski pogovor glede debeline šiber se konča s tem, češ te debeline sem najbolj navajen in pri tem tudi ostanem!
Večina dobrih lovcev, ki jih poznam, pa trde, da tri debeline šiber popolnoma zadostujejo, to naj bi bile 12, 10 in S. Sam sem že poskušal z najrazličnejšimi debelinami šiber, na najrazličnejše načine, pa sem te poskuse kaj hitro opustil, ter se vrnil na tisto debelino, pri kateri je največ uspeha. Poskušal sem pa že tudi samo z eno debelino šiber. To pot sem vzel št. 8, ki naj bi bila vmesna med debelim in drobnim. Šlo je kar dobro, toda streljal sem največ do svojih 35 metrov. Posebno se mi je obneslo na gozdnih lovih, kjer se daljši strelni prostor že težko najde- Pri poljskih in vodnih lovih sem si pa to razdaljo celo večkrat podaljšal. Saj raco doseže dobra puška z zrnjem št. 8 tudi na 40 do 50 metrov tako, da jo spravi k tlom. To sem že sam večkrat poskusil in bil večkrat tudi priča neštetim takim primerom. Poznam lovca, odličnega strelca, ki se pri racali poslužuje še drobnejših šiber, pa ima izredno lepe uspehe. Seveda zahteva to tudi neko spretnost, bodisi glede streljanja ali pa zalezovanja. Toda na zimskih lovih na zajce, sem prišel do spoznanja, da šibre št. 8 ne zadostujejo vedno v vseh primerih, zlasti na razdaljo 40 do 50 metrov ne. Pri mnogih primerih se pokadi le dlaka, a pričakovanega uspeha ni, ker dlaka šibre hitro zaustavi, da izgube na prebojni moči. Tu se sila zrnja tako oslabi, da skoro v nobenem primeru ne zdrobi kosti, kar pa je pri dolgih strelih na zajce velikega pomena. Številko 8 sem nadomestil s št. 6. Kazali so se boljši in vedno dovolj močni streli na isto razdaljo. Seveda je bila puška tej debelini zrna primerna, kar je treba upoštevati. V splošnem sem se pa odločil za št. 12 in št. 8, ki popolnoma in skoraj vedno zadostujeta. Levo št. 12, desno št. 8! Drobnejših šiber od št. 12 pa tudi na bekazine ne uporabljam, ker gre s št. 12 izvrstno; seveda spet zavisi minogo od puške!
Nikdar pa ne uporabljam in ne priporočam tiste grobe, ali celo najnižje številke šiber! Sam sem videl, ko je nek lovec s št. 0 streljal na zajca ter
ga popolnoma razmesaril. Streljal ga je seveda v Iožu, za izgovor pa pripomnil, da ga v teku, na daleč pa sploh ne zadene, češ da ima slabo puško. Čez nekaj časa sem mu z njegovo puško, a z zrnjem št. 8 dokazal nasprotno. Razložil sem mu tudi, da puška temu ni kriva, temveč šibre. Jasno je, da je na neko razdaljo pri tako majhnem številu šiber res težko pogoditi. Če pa že šibre zadenejo, posebno če je blizu, pa žival tako razmesarijo, da izgleda kakor natrgana od psov. Dotičnemu strelcu sem priporočal drobnejše šibre. Dolgo je trajalo, da je sploh rekel: »Bom poizkusil.« Toda ti poizkusi so mu bili potem največkrat lepi zadetki, nad katerimi je bil sam večkrat presenečen. Odslej prekorači le v izjemnih primerih št. 6, pa tudi zajca v ložu več ne strelja.
Drug primer, ki sem ga doživel, je bil neko jesen. Na lovu preleti slučajno jereb neko jaso in sede v bližnje grmovje. Nek zeleni bratec (lovec) me pokliče in šla sva poskusit. Strel je bil njegov. Kaj kmalu vidiva jereba za gozdno stezo pe daleč pred nama. Vprašam ga, s katero številko šiber bo streljal. Seveda zaverovan v moč debelih in sigurnih šiber, mi ni odgovoril, temveč streljal. Po strelu pa takoj reče: »Mi ga boš nagačil!« Stopila sva do plena, ki pa je izgleda! kakor povožen. Takoj mu je bilo žal in zaklel se je, da ne bo streljal nikdar več s tako grobim zrnjem.
Prepričan sem, da je večina lovcev glede prave debeline šiber že itak na pravi poti. Od ostalih pa pričakujem, da bodo vsaj poskusili, če že ne bodo sploh opustili grobih šiber. Vsak bo videl znatno večji uspeli, večje veselje in kar je predvsem važno — mnogo večji lovski užitek. Bo-tex
II.
O debelini šiber z ozirom na daljavo strela, o čemer razpravlja Bo-tex v zgornjem članku pod naslovom »Manj grobih šiber«, najdemo lepo in nazorno izpopolnitev v članku lovskega tovariša Emila Slulie v 1. številki Lovačkega glasnika, ki izhaja v Subotici, pod naslovom »Nekoliko reči o našim lovačkim puškama i patronama«. Med drugimi zanimivimi in koristnimi ugotovitvami za lovsko prakso, navaja tudi razpredelnico zadetkov iz 80 odstotne puške, kalibra 12, prvovrstnega izdelka po preizkušnji strokovnih puškarjev-balistikov.
Poskusi, izvršeni ob najugodnejših vremenskih okoliščinah, s strel jan jem dobrega strelca na bežečega zajca s šibrami št. 8 so pokazali, da je mogoče doseči tele najboljše uspehe:
Na razdaljo je zajec zadet s številom šiber št. 8 (3/4 mm)
25 m	..	40—45
55 „	„	25—50
45 „	„	14—16
55 „	„	7—8
65 „	„	3-4
75 „	„	'	1—2
Za lažjo primerjavo in boljše razumevanje v korist praktičnega lovca dodajam:
»80% puška« pomeni, da taka puška na 35 m razdalje doseže v krogu s 75 cm premerom 80% zadetkov, to je, da od števila šiber pade v ta krog 80 odstotkov. To so odlične puške. Prav dobre puške dosegajo 60 do 70%.
V naboju kal. je pri teži šiber in debeline (premer)				število zrn	
12	55 g	št. 12	2 35 mm		575
12	55 g	št. 10	5 mm		219
12	55 g	št. 8	5 35 mm		158
12	55 g	št. 6	4 mm		94
12	55 g	št. 4	4 35 m m	-	58
12	55 g	št. 2	4 35 mm		42
12	35 g	št. 0	5 mm		55
12	35 g	št. 00	5 35 mm		50
16	30 g	št. 12	2 35 mm		521
16	30 g	št. 10	5 mm		188
16	30 g	št. 8	5 35 mm		118
16	30 g	št. 6	4 mm		80
16	30 g	št. 4	435 m m		49
16	30 g	št. 2	4% mm		56
16	30 g	št. 0	5 mm		29
16	30 g	št. 00	535 mm		21
20	25 g	št. 12	235 mm		268
20	25 g	št. 10	5 mm		156
20	25 g	št. 8	535 mm		98
20	25 g	št. 6	4 mm		67
20	25 g	št. 4	435 mm		42
20	25 g	št. 2	4% mm		50
20	25 g	št. 0	5 mm		25
20	25 g	št. 00	535 mm		re
Če bi streljali na zajca z		80% puško kal. 12 mm in		šibrami št. 2, bi bil	
na razdaljo zajec zadel s številom šiber			št. 2 (43A nun)		
25 m		15—15			
35 „	„	8—10			
45 „	,,	5— 6			
35 „	„	2— 5			
65 „	„	2— 5			
75 „		0			
Če vzamemo	v poštev, da so povprečne puške 50-			-60%,	si lahko živo
predstavljamo, kakšen je njihov učinek			na daljavo čez	50 m	in z debelimi
šibrami. Zato ne	streljajmo	na zajca a	t nobenem primeru preko razdalje		
45 m, t. j. 60 korakov, in pozimi s šibrami največ št. 6, v				jeseni pa št. 10 in 8,	
če imamo kaj lovske vesti in		nismo mrharji.			
Za druge, manjše živali,		si lahko	iz teh navedb	vsak	sani približno
izračuna, do katere razdalje		sme pošten lovec streljati. Praktično to lahko			
ugotovimo n. pr.	za jerebico,	po tarči, v	katero smo ustrelili s		šibrami št. 12
ali največ 10 in so zadetki v		ožjem krogu (premeru) 5735 cm			tako gosti, da
nikjer ne moremo položiti velikost in			obliko jerebičjega telesa, ne da bi		
pokrili vsaj 4—5	zadetkov.				
Iz svoje prakse s puško kal. 16 in kal. 20 sem mnenja, da za naš povprečen lov v vseh primerih lahko shajamo s šibrami št. 10 in 6. M. Š.
Iz lovskega oprtnika
Iz Lukan je na Pohorju. Že od meseca novembra preteklega leta dalje sem večkrat metal na sneg pred svojo stanovanjsko hišo, ki stoji ob samem robu gozda, koščke mesa, loja in tudi kakšen ocvirk. Redno so ti odpadki preko noči izginjali in po vsakem novem snegu sem opazil svežo lisičjo sled, ki je vodila okrog hiše.
Dne 4. februarja t. 1. sem zalil cyani-novo kroglico v loj in to lojeno kepico z nevarno vsebino položil na lisicam znano krmišče pred hišo. Do jutra sledečega dne je lojena kepica izginila, na starem snegu pa je bil viden sveži lisičji sled. Ker je mestoma pod drevjem že sneg skopnel, je bilo iskanje zastrupljene lisice težavno. Pri tem delu mi je pomagal logar o skrbništva Lukanja, Vranjelc. Po daljšem iskanju sva našla v gostem smrečju okrog 60 m od mesta, kjer je lisica pobrala strup, sneg sveže okrvavljen, sveže lisičje črevo in dlako.
Ker nama primer, da bi zastrupljeno lisico takoj po poginu še toplo druge lisice raztrgale, kakor je to pri volkovih, iz lovske prakse ni bil znan, sva celo zadevo z logarjem še enkrat temeljito preiskala. Šla sva za sledjo obeh lisic, ki sta se gostili z mesom zastrupljene lisice ter ugotovila, da sta šli lisici okrog 100 m skupaj navkreber in se tam ločili. Na mestu ločitve sita imeli, kolikor je bilo razvidno iz sledu, še mal prepirček za ostanek nočne pojedine, pri k at en e m je pa močnejša zmagala. Ena od obeh lisic je šla v breg in vlekla s seboj kos mesa, verjetno kračo, druga pa se je obrnila proti potoku. Po tej ugotovitvi sva se vrnila na mesto nočne lisičje pojedine. Še enkrat sva pregledala ves prostor, razparala lisičje črevo, pregledala iztrebek in našla še košček lisičje kože. Po vsem tern sva ugotovila, da je najina domneva pravilna.
Po poročilu logarja sosednega revirja Rožiča Mihaela iz Hudega vrha, je v njegovem revirju prišel na strup potepajoči se pes in na mestu poginil. Lisice so ga še tisti noč pospravile.
II gornjemu bi bilo pripomniti, da so lisice imele zadnja leta okupacije v tukajšnjih revirjih zmeraj pogrnjeno mizo (drob, goveje kože, ubite konje in drugo), kar pa je sedaj odpadlo. Vse uplenjene lisice na teritoriju tukajšnjega ©skrbništva so bile silno izstradane in pod normalno težo.
Gozdni oskrbnik Koren
O stanju lovstva 1945—1946. 1. Bivši lovski zakon, ki je stopil v Sloveniji v veljavo spomladi 1955, se ni skladal z duhom novega časa, s pridobitvami narodnoosvobodilnega pokreta in borbe. Prilagoditev novemu času se je skušala doseči z odlokom o začasnem izvajanju lova z dne 5. nov. 1945, ki je uvedel via faoti regatni sistem lova.
Na podlagi lovnih dovolilnic se je lov pričel izvajati sredi meseca oktobra 1945 in je sezija trajala dobra dva meseca, ker je bilo s 17. decembrom 1945 dobršnemu delu lovcev od upravno oblastvenih organov (N. M.) odvzeto lovsko in drugo orožje in so zaradi tega lovi v večjem obsegu prenehali.
Ker je bil prehod iz prejšnjega, sistema v regalni prenagel — začasna uredba o izvajanju lova ni dosegla zamišljenega uspeha. Pobilo se je sicer nebroj divjadi, a splošnost od lovskega plena ni imela prave koristi, ker prodaja divjadi ni bila smotrno organizirana.
Prejšnji zbiralni centri v Mariboru ali v Čakovcu niso prejeli one količine divjadi, kakor v letih pred vojno. Kam je šlo veliko število zajcev, uplenjenih v Prekmurju, še danes ne vemo.
Divjačina se je konsumirala na gospodarsko npracionalen način doma,
bolj ali manj skrivoma prodajala pod roko —■ večinoma po zasebnih hišah (neke vrste krošnjarstvo!), nekaj malega po hotelih, gostilnah, vse po črnoborzijanskih cenah, ker je bilo ostalo meso racionirano in se je dobilo tedensko ali 14-dnevno le enkrat v zelo pičli količini in ker se stari predpisi o izvoru divjačine niso izvajali.
V dobršnem delu naših lovišč je bila tudi organizacija lovskih pogonov pomanjkljiva, ker je večina novih lovcev lovila vsak za svoj račun in je vsak gledal zase.
Tako se je moglo zgoditi, da so bila lovišča ponekod opustošenja s prekomernim lovljenjem, zlasti zajcev, na občutno škodo sosednih lovišč.
Mnogo fazanov je bilo ustreljenih na nelovski način — v večernih urah, ko so sedeli na drevesih in se tam oglašali.
Zaradi odvzema lovskih pušk v drugi polovici meseca decembra 1945 pa se organizirani pogoni na lisice niso mogli vršiti, čeprav je bilo to iz lovsko vzgojnih in narodno gospodarskih razlogov absolutno potrebno spričo velikega števila teh roparic. Letošnja zelo mila zima z malo snega pa je onemogočila zastrupljanje lisic s strihninom ali cijankapsulami.
Kvarne posledice so se pokazale letos, ko prihajajo od vseh strani podeželja pritožbe, da delajo lisice kmečkim posestnikom na perutnini ogromno škodo.
2.	Zaradi ugodne zime 1945-46 in letošnje s pomladne suše se je stanje divjadi — zajcev in perjadi — povsod znatno popravilo.
Dolga doba priprave novega lovskega zakona in odvzem orožja prejšnjim lovskim paznikom pa je imela to kvarno posledico, da so ostala lovišča brez gospodarja in brez nadzorstva. Lovski škodljivci in roparice šo se silno razpasle.
Niso redki primeri, da je bilo pri eni hiši odnešenih 20—30 in še več doraščenih piščet in kokoši.
Ker vrane (srake) že več let niso bile zastrupljene s fosfiginom in ker je bila tudi zadnja zima zanje zelo ugodna, so se vrane, srake, šoje, skobci, kragulji in druge roparice zelo razmnožile in so naredile zlasti pri piščetih veliko škodo. Jasno je, da te roparice niso prizanašale niti fazanjemu in jerebičjemu zarodu, čeprav nimamo o tem podrobnih podatkov.
Tudi v tem oziru so prihajale na Lovsko društvo stalne pritožbe in prošnje za posredovanje, da se odvzete puške lastnikom vrnejo in izdajo orožni listi.
Poleg tega se je zelo razpaslo krivo-lovstvo. Za časa nemške okupacije je prišlo na podeželje veliko lovskih pušk, ki so se dobavljale s pomočjo izmenjalnega blagovnega prometa. Za mast so spravljali iz Avstrije in Nemčije mnogo lovskih pušk na Spodnje Štajersko.
Večina pušk je prišla v roke ljudem, ki poprej niso bili lovci — vsaj zgrajeni lovci ne!
V gorskih predelih (Pohorju — Kozjaku) je pa še dosti vojaških pušk — celo brzostrelk. S Pohorja in Kozjaka nam prihajajo stalne pritožbe, da se srnjad, gamsi in jeleni ubijajo z vojaškim orožjem, skritim po gozdovih.
3.	Pri srnah in gamsih so se na Pohorju pojavile garje, ponekod tudi nosni obad.
Ker legitimni gozdarji (lovski čuvaji) ne posedujejo lovskih pušk, da bi obolele živali odstrelili in tako omejili širjenje teh bolezni, če že ne povsem zatrli — se je bati, da se te kužne bolezni razširijo in povzročijo občutno narodnogospodarsko škodo.
4.	Potrebna je takojšnja postavitev začasnih lovskih paznikov, še preden se zaprisežejo stalni lovski čuvaji, tako da se aktivira prepotrebno nadzorstvo nad okrajnimi zakupnimi lovišči, iztrebijo vsaj v omejenem obsegu roparice, omeji krivo lovstvo in tako pokaže podeželskemu ljudstvu
skrb ljudske oblasti za njegove koristi.
Pospešiti je izdajanje orožnih listov, ki je v zadnjih mesecih povsem zastalo.
Proceduro za potrjevanje lovskih družin je vsaj letos — čim bolj poenostaviti, da se ognemo očitku ozkosrčnosti in zavlačevanja. -
Iz lovsko vzgojnih razlogov nam je tudi potrebna čim prejšnja dobava kamene soli.
Pripomba! Ob tej priliki opozarjamo, da razpolaga naše SLD z obsežno strokovno knjižnico, ki jo stav-Ijamo na razpolago vsem članom, ki se interesirajo za lovsko strokovno in be-letristično čtivo.
Slov. lov. društvo - Maribor
Je li treba pticam zakonov? Na Angleškem je bilo že v začetku 16. stol. zabranjeno uničevati ga vrane zaradi njihovih zdravstvenih posebnosti, ker pobirajo mrhovino poginulih živali. Znan prirodoslovec 18. stoletja piše o tem:
»V Angliji je prepovedano pobijati krokarje, ker oni žro na kopnem in na bregu mrhovino, ki širi smrad.«
V	starem Egiptu se je uboj ibisa, svete ptice, kaznoval s smrtjo. Korist tega ptiča, ki zatira kobilice, so zapazili že davno. Da se bolje ohrani in množi, so postavili nanj »veto«. Po vsej priliki je to prvo človeško opazovanje nasproti ptici in prva skrb za njo. Pa še mnogi drugi narodi poleg Egipčanov so skrbeli za ptice.
V	Sovjetski Rusiji se zakonodaja o varstvu ptic stalno razvija. Iz leta v leto se določa rok in red lova po vsej državi. Obširni predeli se stavijo pod posebni nadzor, a poglavitno kraji, koder se ptice zbirajo zaradi selitve. Izredno koristne ptice, kakršna je raca, stoje pod budnim nadzorom in zaščito zakona. Vendar ni še objavljen zakon, s katerim bi se vzele v obrambo vse vrste koristnih krilatcev. (Redili je to napisal pred veliko domovinsko vojno. Op. prired.)
Pogosto se ne samo otroci, marveč tudi odrasli »zabavajo« s streljanjem najkoristnejših prijateljev kmetskega gospodarstva -— sinic, škrjancev itn srakoperjev. Razdirajo jim gnezda in tro jajca. (Tudi pri nas se gode take stvari. V ljubljanskem Tivoliju so na primer letos vojaki zamašili duplo ter udušili starko-siničko s številnimi goliči vred.)
O veliki škodi takega »razvedrila« večinoma že vemo. Vendar obnovimo še to. Gnezdo s petimi mladiči kake ptice pevke reši propasti na kakem vrtu 225.000 raznih plodov v enem letu. To ni gola izmišljotina, temveč natančen račun, zasnovan na opazovanjih raziskovalcev.
V moskovskem področju, koder je bil zabranjen vsak lov na ptice ter so se ljudje ne samo držali zapovedi, ampak so pozimi ptice celo krmili, je število pevcev v 2—5 letih silno naraslo. Ta obzirnost je bila v kratkem obilo poplačana. Druge bližnje pokrajine so trpele spričo množine škodljivih črvov in žužkov. Moskovska oblast pa je zavoljo kljunatih pomočnikov ostala domala nedotaknjena.
Gosta mreža šol in drugih mladinskih organizacij naj drži v svojih rokah čuvanje in varstvo ptic: Tu sc razodevajo največje možnosti za organizacijo družbenega vpliva na prirodo in treba jih je dodobra izrabiti.
Po E. Redinu — A. Debeljak
Lovske opazke. Ko sem čital ". številko Lovca, sem naletel na str. 213 ...in kukavica v taščičnem gnezdu. Na str. 245.: Na enem izmed njih so si spletle gnezdo taščice.
K temu pripominjam: Naše ptičke opazujem izza svojih abecedarskih let. Prvo gnezdo taščic sva našla šolarja v globokem kolovozu pohorskega gozda v previsni, s koreninami prepleteni zemlji, v majhni dolbini, torej na zemlji. V svojem dolgem življenju kot lovec sem našel potem še mnogo taščič-nih gnezd. Toda vse na zemlji, nobeno na drevesu. Nekoč eno v preperelem
parobku v dolbini, ki jo je menda napravila žolna. To je bilo kakih 50 cm nad zemljo. In prav v to je kukavica odložila svoje jajce. Vsaka pomota je pri meni izključena, ker le predobro poznam taščico (Erithacus rubecula). In kdo ne pozna tega nežnega sivega ptička z rjastordečim grlom in trebuhom, ki s svojim otožnim petjem spomladi in poleti tako prijetno oživlja naše gaje. V jeseni se kot selilec le počasi umika pred zimo, da ga cesto zasači! Takrat se ta ljubi ptiček rad zateče v hiše. Tako smo jih imeli neko zimo več po hišah. Sam sem imel taščico v gajbici do tople pomladi. Prišel sem do prepričanja, da je kot žužkojedec zelo požrešna, kakor kos. Navadil sem jo kmalu na kosovo hrano — zmečkan kuhan krompir, vmesen s koruzno moko. Samo dosti je moralo biti. Taščica tudi ne spleta tako trdnega gnezda kakor kos ali drozg, da bi ga bilo mogoče vzeti celo iz zemlje in razstaviti v njem mlado kukavico. Takega gnezda ji tudi treba ni. Kotanja ali primerna jamica v zemlji ji nudi dosti opore, da napravi iz mahu in preperelega listja lično gnezdo, ki ga zavoljo zaščitne barve težko opaziš. Jajčeca so temnorumene barve, na peti na gosto posuta z rjavimi lisami. Mladiči so temnorjavi s svetlejšimi pikicami. Podobni so po barvi mladim kosom. Gnezdi po večkrat na leto.
To je taščica, ki jo poznam po naravi in iz prirodopisnih knjig in ki si nikoli po drevju gnezda ne spleta, ampak gnezdi samo in vsekdar le na zemlji. Mogoče je, da se ta naša taščica zamenjuje z vrtno penico (Sylvia hortensis) ali z vrtno črnoglavko iz mnogoštevilnega sorodstva penic.	J. Medved, Pišece.
Race ob Iški. Pred vojno sem cesto hodili na race ob Iško i;n v pretekli sezoni po dolgem času spet. Rac je bilo kakor vsako zimo dovolj in uspehi bi gotovo bili izredni, če bi se ne bila naredila ona famozna ledena plošča na Barju, iki je onemogočila vsako pri-
bližanje. Kolikokrat smo poskušali, pa je bilo vse zaman. Kakor v posmeh nam vnetim racarjem je bil led načičkam s temnimi preprogami samih rac in zopet rac. Če si pa stopil s poiti na sineg, je jelo pokati, da se je slišalo kilometer daleč. Le enkrat sva se s tovarišem ojunačila im sva že ob štirih zjutraj bila tam, kjer sva videla prejšnji dan največ rac. Sneg je bili daleč okrog pomazan z iztrebki. Naredila sva si ob redkem grmovju zaisillno zaklonišče, belo srajco čez pleča in sva čakala natančno do pol devetih, ko je priletela močna jata in se spustila prav okrog naju. Štirje streli so dali sedem rac in pozabljeno je bilo zmrzovanje skozi pet ur. Pcztern je pa bil tudi konec za ta dan. Ko se je sneg nekaj dni pozneje naglo stopil, je bil pristop k Iški skoraj nemogoč. Opazila sva mnogo lisičjih sledov od Iga seim. Drugače je pa Barje v lovskem pogledu skoraj popolnoma prazno.	A. S. P.
Utopljene divje svinje. 20. julija tega leta je našel gozdni čuvaj Zorec Anton iz Št. Petra na Krasu, v senožeti pod gozdom v nabiralniku za vodo utopljene tri mlade divje svinje. Ta nabiralnik je napravljen iz cementa, okrogle, lijakaste oblike, pol metra globok ter dva metra v premeru, in služi za napajanje živine voznikom. Mladički so tehtali po S kg ter so prišli pit vodo, ali se hladit vanjo najbrž skupaj s staro svinjo, ven pa niso mogli več, ker je bilo gladko- Dva sta bila še v vodi, eden pa je ležal približno 200 korakov proč od te vode, kar bi se dalo sklepati, da se mu je posrečilo izvleči se iz tega lijaka ter se je zavlekel naprej, kjer je poginil od preveč napite vode.	S. K.
Bokan je srnjaka. V opisih lovskih doživljajev in v posameznih lovskih časopisih ter v pogovoru s posameznimi lovskimi tovariši sem naletel večkrat na mnenje, da se more smatrati kot siguren znak, da je srnjak zgrešen, ako neposredno po strelu boka.
Gornje mnenje ni pravilno in tako bo kanje ne more in ne mora biti znak, da je srnjak zgrešen.
V dokaz te moje trditve, naj služi tale lovski doživljaj:
Nekaj let pred vojno, bilo je 2. avgusta, ko sem bil v lovišču M. v spremstvu logarja K. in mojim lovskim psoin-resavcem. Bilo je okrog sedmih zjutraj, jasen in topel dan in srnji prsk v polnem jeku. Logar mi je pripomnil, da se v neki gošči pet sto do šest sto korakov od lovske hiše drži že vse leto srnjak, katerega pod večer večkrat sliši, da boka in zato naj bi najprej tam poskusila srečo.
Rečeno, storjeno. Izbereva si primeren pregleden kraj, poleg mene logar, a ob nogah pes.
Čez nekaj časa se oglasim s pivka-njem in že slišim levo od mene, da v daljavi kakih sto korakov poka suho dračje. Kmalu za tem opaziva hkrati z logarjem, kako se oprezno bliža srnjak. Skozi daljnogled vidim šestera-ka, s temnim, precej debelim rogovjem, a s slabimi odrastki. Izgledal mi je premlad in nisem hotel streljati, toda na mojo tiho pripombo, mi logar odvrne, da tega srnjaka pozna že več let, ker se vedno drži v tem predelu gozda ter da mu je rogovje vedno enako, to je, da ne postaja močnejše. Zato sem se odločil za strel. Medtem se je srnjak približal na kakih petdeset korakov in stal.
Oprezno sem dvignil puško in imel sem vtis, da je bil medtem, ko sem meril na pleče in sprožil, srnjak že v skoku. Očitno nas je opazil ali zavohal.
Srnjak odskoči v grm, toda opaziti nisem mogel, če je ranjen, ter neko-likokrat zaporedoma zaboka.
Bolj iz zavesti lovske dolžnosti kakor pa v upanju na uspeh, grem na nastrel, da vidim, če je kaj dlake ali krvi. Po kratkem iskanju mi pes z nosom pokaže nekoliko kapljic svetlo-rdeče, penaste krvi, tako da sem na prvi pogled sklepal, da je iz pljuč.
Krvi je bilo malo, dlake ali kosti nisem mogel najti.
Priznavam, da sem se močno čudil najdbi, ker sem tudi sam, z ozirom na bokanje srnjaka, bil popolnoma siguren, da je zgrešen.
Hotel bi posebej poudariti, da je pri tem šlo za bokanje, a ne za plakanje srnjaka.
Pc obligatni cigareti in prepričan, da je dobil srnjak strel skozi pljuča (v tem primeru ni treba dolgo čakati), grem čez kakih 10 minut za srnjakom s psom, oprčenim na dolg jermen, sigurno pričakujoč, da bom skoraj našel srnjaka mrtvega. Prvih petdeset korakov je pes pokazal tu in tam kako kapljo krvi, a ta je kmalu na sledu prenehala, kar je bilo že nekoliko sumljivo. Ko sem prešel približno 25l) korakov, naenkrat skoči srnjak iz bližnjega grma, ponovno dvakrat zaboka ter se v begu zgubi v gošči, tako da ga nisem niti videl.
Bil sem precej zmeden in nisem vedel, kaj naj o vsej stvari mislim. Našel sem srnjakovo posteljico, v nji nekaj krvi, toda ne iz pljuč, temveč navadne, iz mišic.
Sedem in začnem premišljevati, toda niti sam, niti logar nisva prišla do smotrnega zaključka, na katerem mestu naj bi bil srnjak ranjen. Končno se odločim, da počakam eno uro in potem nadaljujem s presledovanjem. Vsak lovec ve, da taka ura dolgo traja in da prižiga cigareto za cigareto. Pa tudi ta čas je minil. Psa sem vodil pred seboj na jermenu. Krvi ni. Po kakih tri sto korakih zaidem v goščavo mladega bukovja, pes se je nekajkrat z jermenom zapletel, a po njegovem obnašanju sem opazil, da je izgubil sled. Vrnem se na mesto zadnjega sledu in s presledovanjem začnemo znova. Uspeh je bil prav isti, čeprav sem to še dvakrat ponovil. In čeprav je bil pes mlad, star poldrugo leto in šele tretjikrat na jermenu na sledu ranjenega srnjaka, mi ni preostalo drugega, kakor da sem se po-
no v no vrnil do srnjakove posteljice, kjer sem odvzel psu ovratnik ter ga spustil na svobodno presledovanje.
Pes povzame sled im po nekaj časa tišine zaslišim v oddaljenosti tri sto do štiri sto korakov najprej gonjo, a takoj za tem srnjaka, da veka. Kolikor so naju nesle noge, sva tekla z logarjem v smer, v katero je šla gonja in od 'koder se je oglasil pes. Dvakratno kratko vekanje srnjaka nam je pomoglo, da sva se bolje orientirala in kmalu sem nedaleč v praproti opazil gibanje. Ko priskočiva, ugledava na tleh srnjaka in psa, ki se je zagrizel srnjaku v vrat.
Hitro sem storil kraj tej borbi. Ko sem pohvalili psa za dobro delo, sem ugotovil (pozneje po zobovju), da ima 6—7 let star srnjak rogovje kakor sem ga ocenil skozi daljnogled in razbit členk v pleču. Krogla je vstopila visoko na desni strani prednje noge, razbila členk in na drugi strani noge izstopila. Noga je visela samo na ostankih mesa in kože. Po tem torej, kar sem našel na nastrelu, ni bila kri iz pljuč, temveč mozeg nožne kosti, pomešan s 'krvjo, tako da me je ta videz premotil, ker nisem našel kosti in sem mislil, da je to penasta svetla kri iz pljuč.
Gledajoč danes rogovje tega srnjaka na steni, sem ga jako vesel — čeprav je neznatno, toda mnogo več kakor rogovje tudi kakega močnejšega srnjaka, ustreljenega brez trpljenja in truda, je končno na lovu glaven sam doživljaj, a ne zgolj kost z X točkami, ki se obesi na zid.
Vsekakor opisani doživljaj kaže, da bokanje srnjaka ni dokaz, da ne bi bil ranjen, čeprav je to brez dvoma redkost. Pri tem opisanem primeru mislim, da sem naletel ina prav posebno rado oglašajočega se srnjaka, kar bi sklepal iz tega, da ga je logar mnogokrat čul, kakor sem v uvodu omenil, da je brez razloga bokal.
Ta doživljaj naj pa razen tega tudi služi zlasti mladim lovcem kot pouk
v dveh smereh. Prvič, po vsakem strelu s kroglo je treba na nastrelu naj-vestneje in najnatančneje preiskati ter se prepričati, če je divjad zgrešena ali pogojena. To je treba narediti tudi tedaj, če povsem sigurno mislimo, da smo zgrešili. Drugič, ni lova brez psa, najzvestejšega in najboljšega našega pomočnika na lovu. Sleherni, pa tudi najboljši lovec brez psa je komaj pol lovca in to slabša polovica. V.
Na srnji klic prišel gams.* Lovski tovariš Apačnik iz Sel pri Slovenjem Gradcu mi je povedal, da je 11. avgusta t. 1. 'klical v Plazeh nad Seli in po kratkem klicanju sta v večji razdalji prišla vsa razburjena mimo njega srna in srnjak. Klical je še naprej in namesto srnjaka je prišel na klic star gams.
Vprašal me je, če sem jaz že kdaj slišal ali mogoče kje črtal, da gre tudi gams na srnji klic. Morda je bilo le naključje, toda zanimalo bi naju oba in morda tudi druge lovce, kako je s to stvarjo.	E. Ozmec, Kotlje
Lovska latinščina. Nemški naziv Jagerlatein tolmači angleški slovar Muret-Sanders:	1. športna govorica
(spontsman’s slang), 2. zlagane lovske zgodbe. Za drugi pojem hi preprosti Slovenci rajši dejali: laščina, naslo-niivši se na »laže. A jaz imam na umu srednjeveško latinščino, ki je prevzela od tujcev neke strokovne izraze, spadajoče v lovstvo.
* Živali v sožitju svoje glasove in klice razumejo in kažejo neko povezanost zlasti v sili. Odzovejo pa se klicem tudi iz radovednosti ali na-sprotstva. Znano je, da pride včasih na jerebji klic ali zajčji vek pogledat srnjad. Iz obnašanja gamsa bi se bilo morda dalo sklepati, iz kakšnega nagiba je prišel, ker se gamsi in srnjad medsebojno navadno ne trpe. Srnji klic pa za gamsa prav gotovo ni spolno mamilo. Kvečjemu je starega samotarja prignal nemir v njegovem domu, da bi pogledal in napravil red v hiši — če ni bilo golo naključje, kakor domnevate. — Ur.
V	Kosovem Gradivu IV. n. pr. utegnete citati latinsko besedilo darovnice, kjer leta 1075 kralj Henrik IV. podeljuje briksenškemii škofu Altwinu lovsko pravico na posestvih njegove cerkve od Dobrega potoka nad Tržičem do reke Bistrice ter od najvišjega vrha pri Kranjski gori pa do srede korita reke Save. Latinski tekst imenuje to pravico z germanskim izrazom: wild-pannum (wild — divjad, bann = območje, od indevr. korena bha = bajati, govoriti).
V	istem zgodovinskem zborniku stoji iz 1. 1160 Noticia bonorum de Lonka, zaznamek freisinških posestev v Loki, kjer srečamo stavek: screccharii dant tres modios avenae, na štirih kmetijah gospodarijo lovci, ki dajejo po 5 mere ovsa. Brskaje po slovarjih sem našel pri Schmellerju bavarsko Schrick = hrastar, hrestač, krač, škrget, trcavka, lat. crex, zvokosličnico, ki v anglo-saksonščini pomeni škorca (scric), a slov. skrika = sinji sokol. Takim lovcem bi Ljubljančan rekel: ciparji. Kos opozarja pri tej priliki na lat. sozinač-nico iz Zahna: wiltwerchar schrotar. V prvem čutim nem. W;ildwerker, v drugem pa po Schmellerju: Schrader, Schroder, Schroer, dunajsko Zueschro-ter = mesair, dobavitelj živine.
Pripomnimo, da se v srednjem veku oves večkrat omenja kot gozdno in lovsko pravo: avena quae vulgo vo-catur ius foreste et venatorum (Kos, listina iz 1. 1228), drugod jus vena-torium.
Lovci se v srednjeveških listinah večkrat v misel jemljejo, zlasti kadar se jim prepoveduje šariti po samostanskih zemljiščih.
Tudi njih pomočnik ima v latinščini tu pa tam naziv, prevzet iz sosednih jezikov. Od 22 izrazov za psa je na primer alanus posnet po klateškem ljudstvu Alanov, vertragus »veliki lovski pest iz galščine, žagar us iz grščine, bald »čilež« in hwelp »kuže« iz frankovščine, brakko in morda raffon iz germanščine, tsakur alli čakur iz
baskovščine, potincus »slednik« pač iz iberščine, kuč ali kos je zvočnica, gal-licus je le po krvi iz sosedne dežele; domače novinke so: barba, caneolus (manjšalka za canis), mansuetinus, li-gamen, segusius, vitium, dalje liipus in petrus, a iz klasične dobe catulus in catellus.
Tudi lovina se kdaj zaznamenjuje z izposojenko. Med četveronožci sluje langobardski in frankovski martar »kuna«, razprostranjena po krznarstvu preko Iberskega polotoka, Francije in Italije. Pleteršnik navaja štajersko madro iz nem. Marder.
Miklošič sodi, da je lat. viverra prišla s severa od Slovanov po trgovskem potu:	veverica. Nezmanjšana
oblika Vevera predstavlja žensko osebno ime med Slovenci v 11. stoletju.
Germanski taxo si koplje jazbine po laškem škornju, po bivši Galiji ter Iberiji.
Med ujedami je daleč poletel gotski sparwareis, nem. Sperber (sparw =z vrabec) ari r= orel, skobec je torej »orel, ki se hrani z vrabiči«), saj izraz živi v Italiji, Franciji, Kataloniji in stari Španiji.
S sokola,rstvom se je nadalje razširil po romanskih pokrajinah staronem. naziv smeri »škr jančar«, frc. emeril, emerillon, it. smeniglio(ne), šp. esme-rejon, port. esmerilhao in dr. Špansko esmeriil in it. smeriglio pomeni celo puško dvocevko.
• Dolgo so se jezikoslovci lasali, je li falco romanskega ali germanskega porekla. Ker pa izraz Falke ni znan severnim Nemcem im ker ga prvič omenja Firmicus Maternus 1. 300, se je med drugim finski učenjak Suolahti odločil za romanski izvor: falx = srp, po srpastih krempljih (od istega debla slovenski folč »krivec«).
Arabskega pokolenja pa je drugi sokol, mazvan it. sagro, frc., šp., ptg. sacre, angil. saker, n. Sackerfalke (iz sakr).
Napačno tolmačenje arabskega sakr kot »svet, posvečen« je rodilo baje
Društvene vesti
poznolat. hierofaloo, drugi domnevajo gero-, gyro-falco zaradi krožnega letanja, tretji staronordijsko geirfalki, kot podlago za frc. gerfaut »belkasti sokok i. dr.
Gotskega porekla je sumljiv naziv gabilane (vrabljinjak, skobec), živeč kot šp. gavilan, ptg. gaviao>, in v raznih oblikah po severni in srednji Italiji: gavineil, ganivel, ganavielle. Koren je nemara nem. Gabel, nekaj ukrivljenega.
Velika bela podlasica, v Beli Krajini sopelica, po Freyerju kepen (zdi se podobno izrazu za plašč, kepenjek, madj. kopenyeg), v Pleteršniku tudi rus. gornostaj, se je prvotno v cice-ronščini nazivala črnomorska miš, mus ponticuis, a pozneje po Armeniji: mus armenius. To je zaplodilo šp. armi-no, ptg. arminho, frc. hermine, it. ar-mellino. Na prvi pogled bi vsakdo sklepal, da mora biti nem. Hermelin jezikovno istoveten z it. in frc. obliko, toda modri Kluge vas uči, da je tu podstava germ. harme, harmili. Idrijski priimek Harmel zveni kaj podobno temu korenu.
Klasični feles se po 4. stol. nadomešča s caitus, razprostranjenim po vsej Evropi. Zdi se keltskega izvora. Sicer pa mačka ni toliko lovina kolikor tekmec lovcu.
Lat. lovsko izrazje, prirejeno po tujih podstavah, bi se dalo nemara še razširiti. Zanimivo pa je tudi drugo besedišče listini, nastalih v naši bližini: drusinia iz slov. družina, pristal-dus iz pristav in langob. gastaldus = oskrbnik, supania in supanus (župan), carmula = upor, od bav. korena, po katerem imamo v sitari slovenščini naziv kramola. Pomen se je omilil: kra-melj, kramljanje. Hrvaško moško ime iz 14. stol. Kramolj in koroški priimek Kramolc ali Kramljak imata v dobi kmetskih vstaj tekmeca: Puntar.
A. Debeljak
t Tovariša Jenka Cirila iz Hrastnika,
odbornika Zasavskega lovskega društva, smo dne 8. septembra položili k večnemu počitku na trboveljskem pokopališču. Kot lovec se je zelo veselil osvoboditve in se nadejal, da bo zopet lahko zahajal v svoja lovišča, katera je imel mnogo let v zakupu. Želje se mu niso izpolnile. Z izgubo svojega brata in dobrega lovca so tudi njemu začele pešati moči. Vse nade, da se mu bo zdravje zopet povrnilo, so bile zaman. Dne 6. septembra 1946 se je preselil v večna lovišča. Kot dobrega lovca in zvestega člana ga bomo lovci lovskega društva Trbovlje ohranili v trajnem spominu.
Zasavsko lovsko društvo, Trbovlje.
Poslovanje lovskih zadrug. Lovska zadruga ne obstoja samo pri nas, podobne zadruge prav pridno delujejo tudi po drugih republikah. Delegati, ki so zastopali posamezne Zveze lovskih društev na občnem zboru Glavnega saveza, ki je bil I. septembra t. L, so se pogovarjali tudi o skupnem poslovanju lovskih zadrug. Prva je poživila svoje delovanje -zadruga v Beogradu, ki je svojim članom oskrbela že precej mu niči je in drugih lovskih potrebščin. Tudi naša zadruga bo dobivala vsak mesec primerno število že polnjenih patron, preskrbela bo članom smodnik in vžigalne kapice, zato je dolžnost vsakega lovca, da čim prej plača delež s pristopnino in tako omogoči poslovanje zadruge, zadruga pa bo na drugi strani mogla preskrbeti le svojim članom, kar potrebujejo.
Vse zadruge v državi se bodo združile in ustanovile osrednjo zadrugo, po kateri bodo posamezne zadruge dobile potrebščine za svoje člane in vnovčevale vse, kar imajo lovci naprodaj, zlasti kože. Poskrbele bodo, da se primer vnovčevanja kož, kakor je bil lansko leto, ne ponovi več. L.
Kinološke vesti
Kinološko udruženje za L. R. Slovenijo. Na pobudo Jugoslovanskega kinološkega saveza se je vršil 19. septembra 1946 ustanovni občni zbor Kinološkega udruženja za L. R. Slovenijo v Ljubljani. Namen udruženja je pospeševanje kinološko pravilne vzreje in vzgoje čistokrvnih psov vseh vrst in pasem.
Občni zbor je otvoril in vodil predsednik JKS tov. dr. Lovrenčič. Referent je bil pa tov. dr. Lavrič Janko, poslovodeči predsednik Zveze lovskih društev. Obrazložil je, da se zaradi reorganizacije kinologije na vsem področju FLRJ ustanavlja to udruženje. ki bo povezalo vse kinološke klube, društva in odseke na področju L. R. Slovenije. Nadalje je predlagal pravila novega udruženja, ki so bila soglasno sprejeta. Nato so se vršile volitve novega odbora, v katerega so bili izvoljeni: za predsednika tov. Zadnik Ljuban, za podpredsednika tov. Bulc Franjo, za tajnika tov. Zupan Svato-pluk, za blagajnika tov. Zupančič, za gospodarja tov. Klemenčič, za strokovnega poročevalca tov. Sežun Bogdan; za odbornike pa tov.: Škofič Jože, Turk Stane, Ivanc, Plaznik in Caf; v nadzorni odbor pa tov. dr. Lovrenčič Ivan, Drenik Teodor in Zupan Ivan.
Kinologi so zborovali. Ministrstvo za notranje zadeve pri vladi FLRJ je dovolilo delovanje Jugosl. kinološkega saveza, vendar je obenem naročilo, naj Savez organizira kinologe v vsej državi, in sicer na ta način, da da pobudo za ustanovitev kinoloških društev v vseh ljudskih republikah, njihov reprezentant v vsej državi pa bodi Savez. Ker so bili dne 1. septembra t. 1. zbrani delegati vseh lovskih združenj iz vse države, da ustanove Glavni lovski savez, je JKS porabil to priliko za to, da je v istih dneh povabil na konferenco tudi kinologe. Dne 51. avgusta t. 1. popoldne so se v Lovskem
domu v Beogradu zbrali delegati — manjkal je delegat Črne gore — in se dogovorili, da bodo v vsaki ljudski republiki ustanovili samostojno kinološko udruženje, proučili so pravila teh udruženj, ki bodo po vsej državi približno enaka. Ugotoviti je bilo mogoče, da dobrih, čistokrvnih psov povsod primanjkuje, zato so pa tudi sklenili, da bodo redili in vzgajali v bodoče le čistokrvne pse. Iniciativo za ustanovitev kinoloških udruženj po posameznih republikah bodo vzela v roko Lovska udruženja, pomagali pa jim bodo pri tem lovski referenti pri vladah posameznih republik. Dočim bodo po drugih republikah, kjer kinološka organizacija še ni toliko razvita, člani kinoloških udruženj poedinci, pa bo stvar v Sloveniji nekoliko drugačna, kjer obstojajo tu za vsako posamezno pasmo ločena društva in klubi-
Da bo mogoče izvesti nakup in vzrejo čistokrvnih psov vseh pasem, bodo lovske organizacije gmotno podprle kinološka udruženja s podporami; po vsej državi bodo lovci plačali nekaj dinarjev več članarine v korist kinologiji.	L.
Oglasi
Gojitev srnjadi, poljudna razprava avtorja ing. Šušteršiča, potrebna za lovski izpit, se dobi pri Zvezi lovskih društev v Ljubljani.
Franc Kumer, preparator, Sv. Jurij ob Taboru, preparira vse živali. Montiranje rogovja in okostja v solidni izdelavi, strogo naravno in vendar po najnižji ceni.
Lovski koledar za oktober
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	6.00	17.44
15.	6.18	17.17
Mesec je 10. v ščipu, 25. v mlaju.
J. K. Korotanski
Španijel — kot pes za vse
Koker ali špringer-špani j el je pes za vse v malem. Značaj vseli Špani jelov je čudovit, njihova zunanjost kaže lepoto m plemenitost. Če ima španijel enkrat vzgojo kot mladič za seboj, postane nadvse ljubezniv in prijeten hišni družabnik in spremljevalec. V hiši je miren, ne laja po nepotrebnem, na cesti je mičen in pozoren spremljevalec. Njegova vdanost in privrženost ter njegova ukaželjnost ga sili povsod v bližino vodnika, da sliši kako pohvalo ali da najde s svojim bistrim očesom kako zaposlitev. V njegovem majhnem telesu je nakopičena ogromna delovna kvaliteta. Španijel združuje v sebi spretnost terijerja m vztrajnost pointer ja. Noben pes ni tako spreten pri premagan ju raznih zaprek, pa naj bo to trnjeva goščava, ograja ali zicna
mreža; skozi ali čez pride s skokom, s plazenjem ali plezanjem. Za vodno delo, za neumorno šarenje v ločku in bičevju ima posebno strast in njegova ognjevitost za donašanje izgubljene div-
Vse te lastnosti so španijelu prirojene, združene so z osupljivo zgodnjo zrelostjo za dresuro, kar je zlasti za lovca, prebivajočega v mestu, neprecenljive vrednosti. Mnogo je vzrokov, kateri branijo lovcu V mestu imeti velikega upo-rabnostnega psa, zato lahko trdimo, da je veliko lovcev, ki so zaradi različnih težkoč rajši brez psa. Marsikateri lovec v mestu bi si pa vendar rad nabavil psa, ampak manjšega, ki pa kljub temu ni izgubil nič na uporabnosti. Za tak primer je pa Špani j el kakor nalašč. Zlasti špringer-špani j el opravlja razen iskanja in stoje delo kakor ptičar. Španijeli so skromni in malozahtevni, njihova oskrba ni draga in težka, ker jih lahko hranimo s tem, kar nam ostaja od mize.
Kakor smo že omenili, hočemo to še enkrat ponoviti: Špani jel prinese vse s seboj, kar povprečen lovec — pri stalni vežbi in vodstvu tudi poklicni lovec — potrebuje in kar lahko zahteva od psa za vse. Energija, nos, vztrajnost, spretnost, telesna moč in neobčutljivost nasproti težavam v lovišču in neugodnostim vremena ga posebno odlikujejo. Vse te odlike ga kvalificirajo, da nastopi kot enakopraven poleg vsakega lovskega psa.
Špani jel je nasprotno brakom — šarivec. Od šarivca lahko zahtevamo dve glavni lastnosti, in sicer: šarivec mora v naglem, neumornem tempu preiskati goščave, vzdigniti divjad, obstreljeno iskati in donašati. Pri tem delu je potrebno, da išče šarivec enako kakor ptičar z visokim in ne kakor brak z nizkim nosom. 1 o pa zaradi tega, ker bi potreboval drugače veliko preveč časa za posamezno divjad. To bi bila velika napaka, če gre za fazane, zajce ali kunce. Pes bi gonil le eno žival, druga divjad bi pa ostala v goščavi. Šarivec mora vso divjad dvigniti. Španijelu je ta, prva lastnost prirojena. Njegov način iskanja je smotrn in živ, ne pusti niti koščka goščave nepreiskanega, najde s svojim občutljivim nosom hitro in sigurno, vzdigne, goni nekaj korakov
jadi ne pozna nobene meje.
Foto: J. K. Korotanski
glasno, toda samo po gorkem sledu in išče potem marljivo naprej. Daljša gonja po sledu z globokim nosom bi bila napačna in delo brakov. Španijel sme divjad samo dvigniti, ne da bi dlje časa gonil, vendar ne sme pustiti, da se divjad zopet skrije v goščavi. Grmarjenje po goščavah, ki je polno divjadi, je njegova največja strast. Španijel je izvrsten šarivec in rojen barvar.
Po strelu se pokaže pri špauijelu druga prirojena lastnost, donašanje plena in poiskanje ter donašanje obstreljene, še bežeče divjadi. Za pravilno strokovno izvežbanost v teh panogah je potrebno samo pametno ravnanje in veliko vaj po umetnem in kasneje po naravnem krvnem sledu.
Španijel ne stoji in to tudi ni potrebno, ker išče na kratko, tako rekoč pod puško. Brž ko najde, to s svojim obnašanjem na kratko označi, dvigne divjad, napravi »dol« in čaka na nadaljnje povelje. Pri gozdnih brakadah na zajce, fazane, kljunače je najboljši pomočnik. Nadomešča deloma gonjače, dvigne vsak kos divjadi in nič ne prezre.
Njegova ostrost zadošča za ustavitev roparic in hudi davilci niso pri Španijelih redki; zlasti špringer-španijeli so — če so bili količkaj vežbani in si pridobili nekaj izkušenj —- prav dobri.
Španijel ni samo strasten šarivec in donašalec ter izvrsten barvar, njega odlikuje še nadaljnja strast, in sicer za vodno delo. Tudi v tej stroki ni potrebno veliko dresure, ker gre španijel že kot mladič treh, štirih mesecev brez nadaljnjega v vodo. Pozneje ga z delom v vodi komaj zadovoljiš. Plava tiho, kljub temu zadostno hitro, uporabljajoč vedno nos in oči, preišče vsako bičevje, kupe ločka iu vsako luknjo ob bregu, tako da ne pusti ničesar nepregledanega, ne kaže nobene utrujenosti in njegova vnetost ne popušča do konca lova.
Kljub tej strasti in vnetosti ne izgubi svojega vodnika iz vidika (če je pravilno vzgojen in dresiran), uboga na vsak klic, migljaj in znak.
To je španijel kot pes za vse iz dobrega legla lovskih Špani jelo v in samo o teh razpravljamo; kajti veliko je število takih psov, ki jih goje le za razstave in so svoje lovske lastnosti deloma že izgubili.1
0	uporabnosti španijelov naj navedem samo nekaj primerov iz svoje lovske prakse.
Bilo je konec meseca oktobra. S svojim mladim špringer-španijelom — star je bil komaj štiri in pol meseca — sem napravil majhen sprehod po polju. Bil sem brez puške. Ponavljal
1	Dr. v. Muralt, Curih: Lovski španijel.
sem s psom, kakor sem to storil slehern dan, razne vaje. Pustil sem ga kratko goniti kakega zajca ali iskati in dvigniti jerebice. Ko je ponovno prišel na jerebice, mi na žvižg ni napravil »dol«, dasi je drugače to vajo brezpogojno izpolnil. Iskal je z največjo brzino križem kražem in z globokim nosom. Postal sem skoraj nejevoljen, ker se tudi za ponovni žvižg ni zmenil. Naenkrat zagledam pred psom jerebico, ki je tekla in frfotala, a se ni mogla dvigniti, bila je ranjena. Španjelček jo je ujel in lepo prinesel. Seveda je bil temu primerno pohvaljen. Pes ni - ubogal, ker je dobil v nos ranjeno jerebico, katero je — vajen po dotedanjih vajah — hotel na vsak način dobiti in donesti svojemu vodniku. Moje veselje je bilo upravičeno nad delom tega mladiča in moj trud za vežbanje po umetnem krvnem sledu je bil poplačan.
Nekaj dni pred božičnimi prazniki sem napravil s tremi prijatelji majhen pohod na dolgouhce. Razen mojega španijela nismo imeli nobenega psa. Sneg je bil visok pol metra in poleg tega je nastopil jug. Vreme je bilo torej vse prej kakor idealno za lov. Uspeh je bil tudi temu primeren. Zastavili smo več majhnih hribčkov, a ves trud je bil zaman. Spoznavši, da nam Diana ne bo naklonjena, smo se odločili, da se obrnemo proti_domu. Tudi španijelu ni bilo vse po godu, ker je le težko oral sneg in počasi napredoval. Prišedši v dolino sem pustil španijela, da je iskal ob robu poti v gostem grmovju. Pes se je kmalu na kratko oglasil in izginil v goščavi. Čakal sem nekoliko minut, psa pa ni bilo od nikoder. Postal sem skoraj nemiren, kajti ni bila njegova navada, da bi se daleč odstranil od mene. Žvižgal sem ponovno, pes se ni odzval. Skoraj sem se že odločil, da ga grem iskat, če se je morda ujel v kako zanko, ko ga zagledam na vrh roba. Zapazil sem, da nekaj vleče in od časa do časa počiva. Sneg ga je zelo oviral. Po težkem trudu je prinesel zajca, ki je bil še gorak. Pri takojšnjem pregledu nismo mogli ugotoviti nobene vidne rane. Nisem mogel verjeti, da bi španijel ujel zdravega zajca. Zadeva pa je postala kmalu jasna. V sosednjem lovišču se je vršila isti dan brakada. Zajec je bil tam obstreljen, se je brakom izmuznil in pobegnil čez dolinico v naše lovišče, kjer se je skril v podrašču ob gozdni poti. Španijel ga je tam iztaknil, pognal čez rob in na sredi travnika pod vznožjem hribčka ujel in zadavil. Pozneje smo ugotovili, da je bil zajec zadet v pljuča od ene same šibre št. 6.
Konec junija se je bližal in ni se mi še posrečilo dobiti »privezanega« srnjaka. Kolikokrat sem ga opazoval meseca maja in neštetokrat imel na lepo strelno daljavo. Imel sem občutek, da je srnjak kar vedel, da mu v tem času ne smem do živega. Lepo
se je pasel, zgodaj izstopil in v poznem jutru se zopet umaknil. Meseca junija je pa spremenil svojo navado. Izstopil je na pašo šele v mraku in komaj se je začelo svitati, že se mu je mudilo nazaj v goščavo. Tako sem ga zalezoval ves teden svojega dopusta. Podnevi sem spal v lovski koči, zvečer presedel po cele ure in zjutraj bil že ob pol treh na svojem čakališču. Videl sem ga skoraj sleherni dan, a vselej v polmraku tako, da na kak siguren strel ni bilo računati. Napočil je zadnji dan mojega dopusta. Ponoči se je vlila močna ploha, goste megle so se vlekle' po hribovju in bilo je kar malo izgleda, da bom prišel do strela. Ura je bila tri četrt na štiri, ko zagledam srnjaka v nasprotnem bregu, oddaljen kakih 180 korakov. Po navadi se je srnjak pasel pod mojim čakališčem na poseki. Danes se je že umaknil v na-
Foto: J. K. Korotanski
Špringer - španijel pri delu v vodi
sprotni breg. Videl sem, da se mu že kar mudi nazaj v varno zavetje goščave. Brž se pripravim na strel in v zadnjem trenutku ga še ujamem v daljnogled. Po strelu sem videl le toliko, da je skrivil hrbet in zginil v goščavo. Streljal sem sede z oslonom na koleno. Pogoditi sem ga moral v mehko. Prižgal sem si cigareto in se boril z mačkom, ki se me je jel oprijemati. Žal mi je bilo strela, pa zopet ne in tako sem se boril z nasprotujočimi si občutki. Po polurnem čakanju sem šel na nastrel. Ničesar nisem našel, nobenega znaka, le v rosi sem dobil sled, ko se je srnjak potegnil navzdol v goščavo proti jarku, v katerem je tekel bister potoček. Domneval sem, da mora ležati srnjak v strugi potoka. Breg je bil zelo strm in le počasi sem se spustil navzdol. Ko sem prišel do potočka, sem ga pregledal nekaj sto korakov naprej, a srnjaka ni bilo nikjer. Žal mi je bilo, ker sem streljal v neugodnih okoliščinah in žival obstrelil. Svojega špringer-španijela sem imel v eno uro oddaljeni lovski koči. Mudilo se mi je tudi že na odhod,
imel sem dobre tri ure hoda do železnice. Brž sem tekel v lovsko kočo po Špani jela. Ko sem ga pripeljal na nastrel, mi je takoj pokazal v travi majhno kepico vsebine iz želodca. Pes, privezan na dolgem jermenu, je močno vlekel po sledu naprej, tako da sem ga komaj dohajal. Na prostem je šlo, a ko sva prišla v goščavo, se je pričel križev pot. Jermen se je zapletal, v zaraščeni goščavi nisem mogel več naprej, povrh tega je pes začel vleči navzgor v hrib. Potegnil sem ga nazaj — kar je bila velika napaka od moje strani — a on je venomer silil v hrib. Priznam, da sem se po lastni neumnosti raztogotil, kajti po svojem prepričanju beži obstreljena divjad navzdol in ne v hrib in vendar ni vselej tako! Psa sem potegnil nazaj in ga ponovno peljal na nastrel. Ker sem uvidel, da mu itak ne morem v goščavi slediti, sem ga spustil. Takoj jo je ubral po sledu v goščo in obrnil v hrib. Po kratkem času se je že oglasil in oblajal srnjaka, ki je ležal za smrekovim deblom, glavo pokonci, a drugače ni bil več sposoben za beg. Strel je imel — kakor sem pravilno domneval — v mehko. Opravil sem zadnji lovski posel, pohvalil in nagradil svojega španijela, ki je bil pametnejši od mene in brez katerega bi bil srnjak brezpogojno izgubljen.
Tako dela lovski španijel kot donašalec in siguren barvar, zlasti špringer donaša brez posebnih težav vsakega zajca in tudi lisico. Od kokerja ne bomo zahtevali, da donaša težke živali, dasi je drugače v vsakem pogledu ravno tako uporaben kakor špringer.
Ksenofon
Lov
(Nadaljevanje.)
VIL
Parijo naj se psi pozimi, ko si jim dal odmora od naporov, da bodo v miru dali na pomlad plemenit zarod. To je namreč najboljši letni čas za razplod psov.11 Traja pa brest štirinajst dni. Ko popušča, je treba voditi psice k dobrim psom, da se hitreje obrejijo. Kadar so breje, jili ne smemo trajno voditi na lov, ampak je treba z njim prenehati, da z neutrudljivostjo ne oškodujejo zaroda. Nosijo šestdeset dni. Ko se skote mladiči, jih pusti pri materi in jih ne daj drugi psici, kajti tuja nega ni uspešna, pri materi je pa i mleko dobro i dih, tudi je materina nežnost pogodu.
Ko psički že okoli lazijo, jim dajaj do enega leta mleka in tega, s čimer se bodo ves čas hranili, drugega pa nič. Težka, preobilna hrana habi psičkom noge, povzroča telesno obolenje in rodi notranje motnje.
Imena jim dajaj kratka, da bodo dobro zovna. Takale naj bodo: Dušica, Hrabreč, Držič, Kopka, Sulica, Prežač, Stražec, Čuvaj, Nared, Sablja, Davež, Žarko, Močni (a), Stavko, Hostar, Briga, Ropar. Gonič, Ljuti(a), Grom, Smelec, Cvetič, Jak, Cveto (a), Mladec, Veselko, Radost, Vid(a), Svetlin, Silni(a), Sila, Stop, Brzi (Hitra), Brstič, Trta, Trdko, Vriskač (Tajka), Ubijač, Motež. Čvrsti (a), Sapa, Žarek, Bodež, Bistri (a), Umež, Sledar, Vihar (Vihra).
Mladiče vodi na lov, in sicer psice12 po osmih, samce po desetih mesecih. Na ložni sledi jih ne izpuščaj, ampak jih imej privezane na dolgem jermenu. Tako naj gredo za zasledujočimi (starejšimi) psi. Pri tem jih puščaj, da se sučejo po sledu. Tudi ko je zajec izsleden, jih ne izpuščaj takoj, če so za tek prikladne postave. Ko pa je zajec že precej naprej, da ga ne vidijo več, izpusti mladiče. Kajti če so pripravne postave in vneti za tek ter jih izpustiš na malo razdaljo, napnejo, ko vidijo zajca, vse sile in se pretegnejo, ker še nimajo utrjenega telesa. Tega jih mora lovec obvarovati. Če so pa za pogon manj sposobni, ni ovire, da jih ne bi izpustili. Ker ne bodo že od začetka upali, da ujamejo 41 42
41	Staro spoznanje, da so pomladanci boljši kot jesenci ali celo ozimci.
42	Psice so imeli stari Grki za boljše za lov kakor pse. Enakega mnenja so naši kmečki lovci še sedaj. Tudi Arabec ceni kobilo više kot žrebca.
zajca, jih prej omenjeno ne bo doletelo. Da pa tečejo po bežnem sledu, dokler ne ujamejo zajca, jih le pusti. Ko je zajec ujet, jim ga daj, da ga raztrgajo.43
Kadar nočejo več ostati na sledu, ampak se razgubljajo, jih je treba zadrževati, dokler se ne navadijo najti zajca in teči za njim, da ne bodo, če ga ne iščejo vedno pravilno, končno podivjali — slaba šola!
Dokler so še mladi, jim dajaj hrano pri mrežah, ko jih pospravljaš, da se bodo k njim vračali in se ne bodo izgubili, če zablodijo v lovišču zaradi neizkušenosti. S tem bodo pa prenehali, ko bodo do divjadi že divji in se bodo bolj brigali zanjo ko pa mislili na hrano. Potrebno je tudi, da daješ čim večkrat hrano psom sam. Kadar jim je namreč manjka, ne vedo vzroka temu; ko si je pa zažele in jo dobe, vzljubijo tistega, ki jim jo daje.
Vlil.
Zajce iščimo, kadar siplje stvarnik sneg, tako da je zemlja pokrita. Če so pa kopnice, ga bo težko najti. Kadar sneži in piha sever, je sled izven kopnic dolgo časa viden, ker se sneg ne staja hitro; če je južno in sije sonce, pa le malo časa, ker se topi naglo. Kadar sneži kar naprej, ne išči, ker zamete sneg sled, tudi ne, ko piha jak veter, ker nanaša sneg in zagrinja sled.
S psi torej ne smeš hoditi na tak lov, ker reže sneg psom v nozdrvi in noge ter razkraja dah po zajcu zaradi prehude zmrzali, ampak vzemi stavnice, odrini s tovarišem ter jo zavij z obdelanega polja v planine. Ko prideš na sled, hodi za njim. Ako je zapleten in se povrača vedno tja, od koder izhaja, ga obkrožaj in išči, kje pelje ven. Zajec bega mnogo okoli v zadregi, kam naj se pritisne, obenem se je pa tudi že naučil zvito snovati svoje premikanje, ker ga vedno zasledujejo. Potemtakem idi kar naprej, ko postane sled jasen. Vodil bo ali v senčnat kraj ali v strmino, ker odpiha veter sneg s takih mest. Tako ostane mnogo za ležišča pripravnih prostorov. Take išče zajec. Če vodi sled na taka mesta, ne hodi blizu, da zajec ne odskoči, ampak kroži. Upanje je, da je tu. To se bo pokazalo. Sled ne vodi od tega prostora nikamor. Ko je očito, da je zajec tu, ga pusti. Počakal bo. Nato išči drugega, preden postane sled slaba, uvažujoč dnevni čas, da bo ostanek zadoščal za obkrožitev, če najdeš še druge. Ako pride do tega, je treba za vsakega na isti način kakor na prekopali napeti stavnice s tem, da v krogu zajameš mesto, kjer
43	Tudi pri nas je na deželi navada, da puščajo prvega zajca psu, da se omrsi.
leži zajec. Ko so postavljene, stopiš tja in ga prepodiš. Če se iz mreže izmota, teci po sledu. Zajec bo prišel do drugih takih mest, ako se ne bo že kar v snegu pritisnil. Poglej tedaj, kje tiči, in ga obkroži. Če ne obstane, teci za njim. Ujel ga boš tudi brez stavnic, ker se hitro upeha zavoljo visokega snega in ker se mu spodaj na kosmatih šapah nabira mnogo teže.
IX.
Za jelenčeta in košute so potrebni indijski psi. Močni, veliki, urni in srčni so namreč. Ker imajo te lastnosti, so pripravni za naporno delo.
Mlada jelenčeta moramo loviti poleti. V tem času se namreč poležejo.44 Prej pa je treba iti gledat po livadah, kjer je največ košut. Tja, kjer so, se naj lovec pred dnem napoti s psi in z metalnim kopjem, priveže naj pse daleč proč k drevju, da ne bodo lajali, ko bi zagledali košute, sam pa naj gre na prežo. Ob prvi zori bo opazil, da vodijo košute jelenčeta na kraj, kjer bi vsaka rada, da bi se njen mladič ulegel. Potem ko so jih spravile na ležišča, jih nadojile in se ogledale, da jih ni kdo opazoval, odide vsaka na nasprotno stran in čuva svojega. Kakor hitro to lovec vidi, naj odveže pse. vzame kopje in jo mahne proti prvemu je-lenčetu, kjer je videl, da se je uleglo. Pri tem naj pozorno motri kraj, da ne bo zašel. Mnogo drugače se namreč vidi okolica, ko se ji približaš, kakor pa se ti je zdela od daleč.
Ko zagleda jelenče, se mu naj približa. Ne bo se ganilo, ampak se bo k tlom prihulilo in se bo dalo, glasno blečeč, pobrati, ako ni od dežja premočeno. Če se je to zgodilo, ne bo držalo, kajti vlaga, ki jo ima v sebi, se zavoljo hlada hitro zgosti in naredi, da jo popiha.45 Psi ga bodo pa ujeli, če ga bodo neutrudno zasledovali. Ko ga jim lovec odvzame, naj ga da mrežarju. Pla-kalo bo. Jelenka bo jelenče videla in ga slišala, pritekla bo k tistemu, ki ga drži, in ga skušala rešiti. V tem trenutku naj lovec naščuva pse in uporabi kopje. Ko je tu opravil, naj gre še nad druge in pri njih prav tako izvrši lovski posel.
Tako se torej love mlada jelenčeta, že velika pa s težavo. Pasejo se namreč skupaj z materami in z jeleni ter se umikajo, ko jih preganjajo, v sredi med njimi, včasih spredaj, zadaj le redko. Košute pa odganjajo od njih pse in jih teptajo, tako da jih ni lahko ujeti, ako se takoj ne pomeša kdo mednje in jih
44	To je: konec maja ali v začetku junija.
45	Mokrota povečava po naziranju starih Grkov plašljivost živali, ker hladi kri. Mrzlo kri so namreč smatrali za vzrok plašljivosti.
razžene, tako da ostane kak mladič sam. Po sili osamljen pusti sicer pri prvem begu pse za seboj, kajti ne le odsotnost košut ga spravlja v silen strah, ampak tudi hitrost jelenčetov v tej starosti se ne da primerjati z nobeno drugo. Pri drugem in tretjem diru jih psi hitro dotečejo, ker ne morejo biti njihova telesa v tej mladosti naporu kos.
Nastavljajo pa košutam tudi kambe po planinah, okoli pašnikov, ob vodah in v globelih, na prehodiščih ter na obdelanih njivah, kamor prihajajo. Kambe morajo biti spletene iz tisovine, brez skorje, da ne trohne, imeti morajo lepo zaokrožene locne in v pletež pričvrščene izmenoma železne žeblje in lesene kline. Večji naj bodo žeblji, da se bodo klini vdajali nogi, oni jo pa zagrabili. Zanka vrvi, pritrjena na locen, naj bo spletena iz zlatega ježina46, prav tako vrv sama. Zlati ježin namreč najmanj i rohni. Zanka bodi močna, enako vrv, bakla pa, ki jo navežemo, od doba ali adraša,47 dolga tri pedi, neolupljena in dlan debela.
Nastaviti je treba kambo tako, da se izkoplje zemlja pet dlani globoko, in sicer na okroglo, zgoraj enako široko z vencem kambe, navzdol pa sorazmerno na ožje. Odgrebsti je treba tudi za vrv in baklo toliko prsti, kolikor je potrebno za položitev obeh. Ko je to nared, položi kambo v jamo globlje, kakor je rob zemlje, okrog locna pa zanko vrvi. Tega in baklo pogrezni na določeno jima mesto, na locen pa naloži stoglaveževih48 stebelc tako, da ne mole navzven, nanje pa drobnega listja, kakršnega pač nudi letni čas. Na vse to nasuj zemlje, in sicer najprej tiste, ki smo jo od vrha izkopali iz jame, nanjo pa rušaste zemlje od daleč, da ostane nastava košuti čim bolj prikrita. Ostalo prst je treba spraviti daleč proč od nastave. Če namreč žival ovoha, da je sveže nakopana, se plaši. To pa stori kaj hitro.
Pogledati moramo s psi k tistim kambam, ki smo jih nastavili v gorah, predvsem zjutraj, a tudi sicer čez dan, na obdelanem polju pa zarana. Po gorah love namreč košute ne le ponoči, ampak zaradi samote tudi podnevi, po njivah le ponoči, ker se podnevi boje ljudi.
Kakor hitro najdeš kambo prevrnjeno, odveži pse ter jih izpodbodi in teci po vlaku bakle, preiskujoč, kam je bila od-
46	Zlati ježin ali zanovet (Calycotome infesta) raste kot grm ali drevesce od Dubrovnika prek Albanije na Grško in dalje na jug in vzhod. Iz njegovega ličja so delali vrvi in druge življenjske potrebščine, pastirji n. pr. obleko, ribiči vsakovrsten pletež. Tudi ladijske vrvi so pletli iz tega ličja.
47	Adraš ali zeleni hrast (Quercus ilex) raste bolj na jugu Evrope.
48	Stoglavež ali moška milost (Eryngium ametystinum) raste na suhih kraških tleh.
vlečena. To večinoma ne bo težko opazno, ker bo kamenje premaknjeno in so sledovi vlečene bakle na njivah lahko vidni. Če beži žival skozi grapaste kraje, visi po skalah od bakle od-drgnjena skorja. Zato bo zasledovanje lažje. Ako se ujame žival za prednjo nogo, bo hitro v rokah, ker tolče pri teku bakla ob vse telo in obličje. Če se pa ujame za zadnjo nogo, je bakla, ki jo vleče za seboj, vsemu telesu v napotje. Včasih se bakla na vlaku zatakne v rogovile drevja. Če žival ne pretrga vrvi, se ustavi na mestu. Kadar se ujame tako ali je upehana od napora, ne hodi blizu, če je samec, kajti bije z rogovjem in z nogami, če je samica, pa otepa z nogami. Kopje meči tedaj iz daljave.
Love jih tudi brez kamb s pogonom, kadar je poletni čas. Utrudijo se namreč močno, tako da jih stoječe podirajo s kopjem. Zaženejo se tudi v morje, kadar ne vidijo drugega izhoda, in v tekoče vode. Tu in tam počepajo od zasopljenosti.
X.
Za lov merjasca moramo imeti indijske, kretske, lokriške in lakonske pse, dalje zaklopnice, metalno kopje, ostna in kambe. Najprej morajo biti torej psi ene teh pasem, ne kakršni bodi, da bodo pripravljeni zgrabiti se z zverjo. Zaklopnice naj bodo iz enake preje kakor one za zajce, sestoje pa naj iz pet in štirideset pramenov v treh vrveh, vsaka vrv iz petnajst pramenov, od vrha naj bodo visoke deset oken, visokost oken naj meri en komolec40, napenjače naj imajo poldrugo debelino zaklopničinih. Na robovih morajo imeti mreže obroče, napenjače naj se vdevajo v petlje, njihov konec pa naj gre zunaj skozi obroče. Zadostuje petnajst mrež. Metalno kopje bodi raznovrstno49 50 in naj ima široke ter priostrene konice pa čvrsta kopjišča. Ostna naj imajo v prvi vrsti pet dlani dolgo konico, proti sredini tuljave pa privarjene, močne zazobke in drenova kopjišča od debelosti kopja. Kambe naj sličijo onim za jelene. Imeti pa moraš lovske pomagače, ker se zver le težko ujame, tudi če je mnogo lovcev.
Kako je treba vse te posamezne predmete na lovu uporabljati, hočem pojasniti.
Kadar pridejo lovci s tropom psov tja, kjer mislijo, da je merjasec, morajo najprej odvezati enega od lakoncev, druge pa obdržati privezane ter iskati s psom okrog. Ko poprime sled, naj gredo lovci drug za drugim za slednim psom, ki vodi lovsko
49	40 cm.
'r,° To je: različne dolžine, težine in jakosti.
družbo. Tudi lovcem postane tu o merjascu marsikaj jasno: na mehkih tleh sledovi, v gošči drobci lesa, kjer je drevje, pa udarci čekanov.
Pes pride po sledu navadno do goščave. Zver si poišče namreč večinoma na takih krajih ležišče: pozimi je toplo, poleti hladno. Ko pride pes do ležišča, se oglasi. Merjasec se največkrat ne vzdigne. Zato naj se pes odvzame in priveže z drugimi vred daleč proč od ležišča, nakar se naj postavijo zaklopnice na ste-čino in pritrdijo okna na male rogovile vej. Na zaklopnici sami se naj napravi močna, naprej štrleča štula, potem ko smo od znotraj podstavili na obeh straneh mreže za opornike veje, da bodo svetlobni žarki skozi okna v štulo čim bolj prodirali, da bo nasproti drvečemu merjascu notranjost mreže kar mogoče svetla. Napenjaca se naj priveže na močno drevo, ne na grm, na lazih se pa drže grmi skupaj.51 Ob vsaki mreži naj se zadelajo z dračjem mesta, koder sicer merjasec ne prehaja, da bo tekel v za-klopnico in ne bo krenil drugam.
Ko so mreže postavljene, naj gredo lovci k psom, jih odvežejo in s kopjem ter z ostni prodirajo dalje. Pse mora nadrestiti eden, in to najbolj izkušeni lovec, drugi naj v redu slede v precejšnji medsebojni razdalji, da bo imel merjasec dovolj prostora za predor. Kajti če prilomasti pri umiku na skupino, je nevarnost, da jo pobije. Na kogar naleti, nadenj strese svojo jezo.
Ko so psi blizu ležišča, napadejo. Rohneč plane merjasec pokoncu in vrže v zrak tistega od psov, ki mu pride pred rilec. Bežeč bo zašel v mrežo, če pa ne zaide, je treba teči za njim. Ako je prostor, kjer ga je zaklopnica ujela, položen, se hitro' zravna, če je pa raven, se naglo ustavi, ker čuti, da mu gre za kožo. V tem trenutku bodo psi pri njem, lovci naj ga pa oprezno napadajo s kopjem in mečejo kamenje vanj, stoječ daleč zadaj naokrog, dokler ne napne zaklopničine napenjače naprej tiščeči merjasec. Tedaj naj najbolj izkušeni in najmočnejši izmed navzočih priteče od spredaj nadenj in ga usmrti z ostuom. Če pa kljub temu, da ga obmetavajo s kopjem in s kamenjem, napenjače ne napne, ampak popušča in krožeč meri na napadalca, je treba, kadar je položaj tak, vzeti ostno in iti nad merjasca. Ostno se mora držati spredaj z levico, zadaj z drugo roko. Leva namreč naravnava ostno, desnica ga porine. Spred naj sledi leva noga istoimenski roki, desna pa drugi. Ko gre lovec naprej, naj
51 Smisel je ta: v gozdu privežeš napenjačo na drevo, na lazih pa, kjer ni močnih dreves, so zraščeni grmi v grmačine, ki so dovolj jake, da drže napenjačo.
drži ostno pred seboj, ne da bi se mnogo bolj razkoračil kot pri rokoborbi, obrnjen z levo stranjo k levi roki naj, gledajoč zveri v oči, pazi na kretnje njene glave. Ostno je treba oprezno približati, da ti ga izmikajoč se z glavo ne izbije iz rok, kajti sunek z glavo zadostuje za to. Komur se to primeri, se mora vreči na obraz in se držati drevesa pri korenini. Če se namreč zver na človeka v takem položaju zavali, ne more zaradi ukrivljenih čekanov zagrabiti telesa od spodaj; ako pa navali na stoječega, ga nujno pobije. Zato ga poskuša dvigniti; če ga ne more, ga obkroža j e in tepta po njem. Kadar si v taki stiski, je edina rešitev iz nje, da se kdo od lovskili tovarišev merjascu z ostnom približa in ga draži, kakor da hoče ostno vanj zagnati. Vreči ga pa ne sme, da ne zadene ležečega. Ko merjasec to vidi, pusti onega, ki ga ima pod seboj, ter se z gnevom in besom obrne proti tistemu, ki ga draži. Ležeči mora hitro skočiti pokoncu ter ne sme pozabiti, da se pobere z ostnom. Zanj ni namreč častne rešitve drugače, kakor da zmaga. Zato se mu mora zopet na isti način približati z ostnom, ga naperiti proti prsnemu košu pod jabolčkom in ga upirajoč se krepko držati. Besneč tišči merjasec naprej. Če ga ne bi zadržali zazobki na konici, se bi prerinil ob kopjišču in prišel do onega, ki drži ostno.
Tako silna je merjaščeva moč, da ima tudi lastnosti, ki bi mu jih človek ne prisojal. Če mu namreč takoj, ko je mrtev, položiš na čekan kocine, se zvijejo, tako vroči so čekani. Pri živem pa žare, če je razdražen, ker bi sicer psom, če zgreši z udarcem njihovo telo, ne osmodil kocin na koncu.52
Toliko torej in še več da opraviti merjasec, ko ga love.
Če je zašla v mrežo svinja, hiti tja in jo ubij, varuj se pa, da te ne sune in da ne padeš. Ako se ti to primeri, je neizogibno, da te pohodi in ogrize. Nalašč ne smeš torej pasti na tla; če pa prideš proti volji v tak položaj, se dvigni prav tako kakor pri samcu. Ko si vstal, obdeluj svinjo z ostnom. dokler je ne potolčeš.
Love jih pa tudi takole: nastavljajo jim zaklopnice pri prehodih skozi globeli, v lesje, doline, grape ter tam. kjer so dohodi na travnike, blata in k vodam. Zato določeni stražar čuva z ostnom zaklopnice, drugi dovedejo pse ter preiščejo najboljša mesta. Ko preslede zver, jo poženejo. Če zaide v zaklopnico, naj stražar pograbi ostno, stopi tja in ravna z ostnom, kakor sem povedal. Ako ne zaide, naj teče za zverjo.
52 Pri tem ne smemo misliti na Ksenofontovo lovsko latinščino, kakor si nekateri to mesto razlagajo, ampak na prazno vero, kakor je je še danes dosti med lovci.
Ujame se prašič zasledovan od psov tudi, kadar je dušeča soparica. Čeprav namreč prekaša zverina pse po telesni moči, odpove prekomerno zasopi j ena. Pogine pa pri takem lovu mnogo psov, a tudi lovci niso brez nevarnosti. Kadar so ti pri pogonih prisiljeni iti nad upehanega prašiča z ostni, če je ali v vodi ali se je ustavil na strmini ali se noče umakniti iz gošče — ne ovira ga namreč niti zaklopnica niti kaj drugega, da se ne bi pognal na tistega, ki se mu bliža — mu morajo, kadar je položaj tak, kljub temu iti naproti in pokazati pogum, zaradi katerega so se odločili za napor, ki je zvezan s to strastjo. Uporabiti pa morajo ostno in telesno obrambo, kakor je povedano. Kajti četudi te utegne kaj doleteti, te vsaj ne doleti zato, ker si pravilno ravnal.
Karnbe se jim nastavljajo kakor jelenom na enakih krajih, enaka je preža, enako zasledovanje, približanje in uporaba ostna.
Kadar love njihove mladiče, jim je težko priti do živega. Dokler so majhni, niso sami. Če jih psi najdejo ali mladiči sami kaj zaslutijo, izginejo hitro v loži. Sledita jim večinoma stara oba, ki jima pripadajo. Tedaj sta nevarna in se borita bolj zanje kakor zase.	(Pride konec.)
Foto Rajko Marenčič. Križe
Cene Kranjc
Kamenje se proži
L
Ves sem zamišljen. Toži se mi po gorah in gozdovih. Tam so dozoreli zajci, posrebrila se je dlaka gamsom in lisicam, tam so trope srn v rjavi praproti. Strma pota vodijo na visoke zelenice in pod neprehodne stene, mehke steze drže na senožet in gozdno jaso. Tam so orli in krokarji, skobci in kanje. Težke megle se privale z vrhov, da nre in ure ne vidiš nikamor, pred bučečim vetrom poiščeš zavetja pod skalo, sneg te pobeli, sonce osuši — burja in sever te zapneta do vratu. Ti pa hodiš in ne veš, kaj je utrujenost, postojiš, opazuješ, poslušaš. Tam si s svojo dobro puško.
Nič ne pomaga, preveliko moč ima oktobrsko sonce. Sredi dela zagledam jesenski bukov gozd, sredi mestnega vrvenja se znajdem med pospravljenimi njivami, sredi pogovora se zalotim, da prisluškujem odmevu kamenja, ki se proži z gora. Spomini.
it
Greva, France in jaz. Greva in moje staro lovsko hrepenenje se uresničuje. Več ko deset let sem gledal iz ravnine v te gore. Tam so stale v jutrih, v opoldanskem soncu, v večerih in v jasnih nočeh. Tam so stale v poletnem večeru 1944. leta. Gledal sem jih z Bloške planote. Med menoj in njimi je bila potegnjena čudna meja iz bodeče žice, več metrov široka, z minami posejana. Takrat so mi bile te gore bližje ko kdaj koli. Tudi zanje se je bila bitka, v naših mestih in vaseh in po vsem svetu, bitka, ki ni mogla propasti, bitka našega ljudstva in prebujenega ljudstva vsega sveta proti največjemu doslej znanemu nasilju.
Sedaj pa greva, od lovske koče v Kamniški Bistrici greva med gore, ki sem jih po imenu že prej poznal, in v kraje, ki jih sedaj slišim prvič: tam je Kurja dolina, zgoraj na desno so Kalce, tam je Kot, nad Kotom je Trata, na desni je Kogelj, tam je Veliki hudi graben, tam je Mali hudi graben, vsaka skala in vsaka zelenica ima svoje ime!
Midva pa greva. Z velikim spoštovanjem in zaupanjem gledam v svojega lovskega vodnika. Prvič sem na lovu v gorah in vse mi je novo. Brez Franceta bi nič ne vedel, kako in kaj. France pa ve vse. V začetku govori na glas, potem je vedno bolj redkobeseden, potem samo še šepeta. Tiho stopam za njim.
Pod Kurjo dolino sva zlezla na visoko skalo. V polkrogu sva imela pred seboj venec gora, da si je lepšega težko misliti. Na-
penjal sem oči, toda ničesar nisem mogel opaziti. France pa že po nekaj minutah: »Jih že imam!« In je štel: pet, šest, sedem. Jaz kot da sem slep! Z roko mi kaže in šele po daljšem času zagledam obris, ki bi bil lahko žival. Končno priznam, da vidim tudi sam, čeprav nisem nič trden. »Sedaj pa kar hitro!« In že lezeva s skale. Veter lovcu ni všeč, zato hiti, da ga komaj dohajam. Srce mi razbija, da bi ga lahko v roke prijel. Greva komaj nekaj minut in že slišim novo povelje: »Kar pripravite se!« Seveda ubogam. »Še okrog tegale grebena in streljali boste!« Tisti greben pa je bil komaj deset metrov dolg. Pogledam po puški in prav nič ne verjamem, da bi mogel zadeti. Znoj mi teče po obrazu, roke se mi tresejo. France vse razume. »Malo se pomirite!« Skušam se pomiriti! Še meter in tegale grebena bo konec! Skloniva se k tlom in pogledava izza skale. »Stoji!« Res stoji. Na skali stoji gams in gleda, kaj se godi v dolini pod njim. »Hitro, naslonite na tistole skalo!« Gledam gamsa in seveda stopim k »tisti skali«. »Pripravite se!« Že ležim ob skali in merim. »Nič se ne mudi! Pomirite se malo!« Teh besedi sem zelo vesel. Gams res gleda v dolino, toda ne v najino smer. »Ne bo še skočil! — Ali ste pripravljeni? Sedaj streljajte!«
S skale je omahnil moj prvi gams in obležal pod njo.
*
Zvečer je prišlo v lovsko kočo naročilo, naj odstrele za neke potrebe gamsa. France, ki je bil navdušen nad mojim prvim uspehom, pa je bil naslednji dan zadržan in ni mogel v gore.
»Pa pojdite še enkrat poizkusit srečo! Saj ga boste dobili!«
Ni mi mogel povedati lepše novice!
Z njegovim bratom Tinetom sva se odpravila naslednji dan ob prvem svitu. Sedaj sem hodil že bolj samozavestno. Sedaj sem že poznal kos lovišča, v katerega sem se neprestano oziral z občutkom velikega veselja, pa tudi z lovskim ponosom. Bil sem res srečen. Vso noč sem mislil na svojega prvega gamsa, na njegove sicer nekoliko nizke, pa močne roglje, ki se bodo pridružili mojim lovskim trofejam.
S Tinetom sva zavila proti Kamniškemu sedlu, kakor smo že zvečer naredili načrt, »Po lovski stezi do studenca, potem poglejta, če bo kaj pod Brano, pri pastirjih malo počijta. morda bo kaj pod sedlom, če ne, pojdita v Mecesnovec, tam pa ni brez kozla,« tako nama je naročil France.
Tako sva s Tinetom tisto jutro pregledala vso vzhodno stran Brane nad in pod lovsko stezo. Vedno znova so se nama odpirale nove zelenice, ki so bile prav rahlo pokrite s snegom. Polno sle-
(lov! Veliko živali se je moralo tod držati, toda midva dolgo časa nisva ničesar opazila. Kar me Tine prime za roko! Sedaj sem pa tudi jaz takoj videl! Siv gams se je pasel pod peskom globoko pod nama. Kaj je? Kozel ali koza? Nisva mogla dobro ugotoviti, zato sva ga pustila za seboj. »Bova nazaj grede pogledala, kaj je!« je odločil Tine.
Pred studencem nama je skočil čez stezo močan kozel, ki je stekel proti najinemu prvemu znancu. Po hrbtu je bil ves bel. Tine je trdil, da ga je nekoliko obletel sneg.
Nad studencem se je pasla manjša tropa, ki pa naju je kmalu zapazila in se umaknila v Brano. Pri pastirjih je bilo že dobro ped snega. Sem pa tja je bil razkopan. »Kozel se je pasel,« je razložil Tine. Na pesku pod Meteesnovcem so se pasli štirje. Seveda so naju opazili že na veliko daljavo, lepo zažvižgali in od-skakali čez rob. Tako. »Kar je bilo v Mecesnovcu, so potegnili s seboj,« je spet ugotovil Tine. To je bilo res. Ko sva prišla čez rob, sva jih videla, kako so naju opazovali z višin. Gazila sva sneg in jaz sem bil zelo zadovoljen, saj sem videl toliko gamsov, Tine pa manj, ker nisva še nič dobila.
Nazaj grede sva pri pastirjih nekoliko počivala, ker je taka navada. Potem sva zdrsnila do studenca in stopila na stezo, po kateri sva prišla. Kmalu pa zavije Tine meni nič tebi nič s steze in naravnost v dolino. Jaz za njim. tila sva po sledi kozla, ki nama je skočil čez stezo.
Bil sem že prepričan, da greva po bližnjici domov, kar me Tine opozori, naj pazim.
Med visokim bukovjem je bilo res nekaj sledov, toda v uspeh nisem več posebno verjel, ker je bil ta lov le precej drugačen kakor prvi. Vendar sem Tineta ubogal in pripravil puško.
Še nekajkrat sva se na precejšni strmini ujela z rokami ob debla, kar mi pokaže Tine: »Glejte jih!«
Res, gamsi! Stekli so v ravni črti pred nama. Navajen že od prejšnjega dne, skočim hitro k neki skali in naslonim puško. Pred seboj zagledam med drevjem obris močnega kozla.
Po strelu se je lahno stresel in skočil čez strm plaz.
Čez nekaj minut mi je Tine krepko stisnil roko in mi zataknil za klobuk novo vejico borovca, orošeno s kozlovo krvjo.
*
Spomini. Nič ne pomaga, preveliko moč ima oktobrsko sonce. Sredi dela zagledam jesenski bukov gozd, sredi mestnega vrvenja se znajdem med pospravljenimi njivami, sredi pogovora se zalotim, da prisluškujem odmevu kamenja, ki se proži z gora.
Gosti so tu
Polagoma izgublja sonce svojo moč. V mraku se dvigne tanka meglica kakor da hoče zemlja prikriti svojo goloto pred zasmehljivo luno. Temnozelen gozd preminja svojo barvo. Tu pa tam so vidne rjave lise. Nekaterim listavcem že odpada listje, v gozdu pa diši po gobah in vlagi. Z dreves padajo velike kaplje kakor solze po minulem poletju, ki se posuše šele, ko prisije sonce s svojo prijetno toploto. Narava se pripravlja k počitku. Celo kralj gozda, ki je pred nekaj tedni s svojim mogočnim glasom pretresal ozračje mirnega gozda, je utihnil. Njegov »booah«, ki je pred kratkim oznanjal izvoljenkam, da je njegovo srce polno hrepenenja in izzival tekmece na boj, je zamrl v hladni jeseni. Srce, hrepenenja in boja polno, se je ohladilo.
Lovca pa priklepa gozd še z večjo silo nase. Že nekajkrat ga je dohitel mrak v goščavi. Oprezno je stopal po posekah. Gledal v poslavljajoče sc sonce in prižigajoče se zvezde, da li ni švignila tajinstvena senca čez poseko.
Naslednji dan je bil vetroven; jugozahod je pihal in razmetaval rumenorjavo listje, ki ga je trgal raz drevje. Proti večeru se je nebo pooblačilo in jelo je deževati. V drobnih kapljicah je padalo vso noč. Zemlja se je napojila z vodo in ceste so bile blatne. Ob robu gozda je pognal v medli barvi pod-lesek. Lovca ni zadržalo vreme. Neka neznana sila ga je vlekla ven. Z blatne ceste je krenil čez pašnik proti gozdu. Ob robu je obstal in se razveselil nad cvetočim podleskom. Utrgal je nekaj cvetov ter si jih pritaknil za klobuk.
V kravjeku, ki ga je razmočil dež, je opazil globoke luknjice v premeru slabega centimetra. Vidno se je razveselil te najdbe. »Kdaj so neki prišli?«: je modroval sam pri sebi. »Skoraj ves teden jih iščem, pričakujem, pazim, a nobenega sledu o njih. Včeraj nisem bil zunaj in danes že toliko znakov, da so tu, kakor da so že davno prišli.«: Previdno je preiskal tla in našel še več takih luknjic. Vesel je krenil v gozd, izbral si na preseki mesto, od koder je imel približno dober razgled in čakal. Medtem se je proti zahodu zjasnilo. Z zadnjimi žarki je posijalo sonce na jesensko pokrajino. Polagoma je utonilo za horizontom. Večernica je že pomežikala, nastal je polmrak. Gozd. prej tako miren, je oživel. »Kekek, kekek!« se je oglasil fazan, z votlim ropotom se je povzpel na gred. Temu so sledili drugi. Povsod so se oglašali fn polnili lovčevo srce z radostjo.
Kakih sto korakov pod njim se je oglasil kos: »Trr, čok, čok, čok.« Lovec je obrnil pogled v ono smer. Na preseki je stal močan šesterak, kateremu je poleti tako milo piskal, pa ga ni mogel privabiti. Mirno se je pasel, kakor bi vedel, da mu letos ne preti nobena nevarnost več. Lovec je bil vesel, da ima takega rogača v lovišču, in pogled nanj ga je napajal z užitkom. Medtem je v lagodnem letu v lepih vijugah prešla poseko ptica. Preden je bila puška pri licu, je že izginila med drevjem. Burno mu je jelo utripati srce. Nejevoljen je bil na srnjaka, ki ga je zmotil, da ptice ni prej opazil. »Ti šmentani srnjak, še sedaj mi nagajaš!« Motril je pazno okrog sebe. Tam prihaja senca naravnost nanj. Dvignil je puško in lovil ptico na muho, ki je letela proti njemu. »Pok, pok!« Ptica se je spustila nizko, kakor da pada, nato se je dvignila in izginila. »Kaj pa je to?« nervozno menjava naboje. Na njegovi desni zopet ptica. Hitro pomeri in sproži. Ptica pade skoraj njemu pred noge...
Mračilo se je bolj in bolj. spreleta je bilo konec. Pobral je tajinstveno ptico, ji izdrl drobni peresci, si jih zataknil za klobuk pa zadovoljno zamrmral: »Prvi kljunač te jeseni!«
Dobrila Peter
Prvič v kraljestvu Zlatoroga
(Ta članek je bil napisan pred vojno.)
I.
Ko se včasih vrnem z mislijo v davno minule dni, mi nekateri dogodki tako živo stopijo pred oči, kakor da sem jili preživel včeraj. In vendar je zdrknilo v preteklost 33 let od tistega dne, ko mi je poštni sel dostavil drobno pismo, s katerim me prijatelj Matevž vabi na lov v kraljestvo Zlatoroga. Od veselja sem zaplesal in zavriskal, objemal očeta in mater, da sta me kar preplašeno pogledovala, če se mi ni morda zmešalo. Ne, kar preberita! Matevž je izpolnil svojo davno obljubo in na lov grem prvič v planinski raj, v kraljestvo Zlatoroga.
Doma mi ni bilo več obstanka. Skoraj zbežal sem od hiše in zdirjal za vas na vrh Videza, kjer sem večkrat posedel kako urico na kamnitem mejniku, ki deli pokrajino v Istro in Goriško, ter sem ob zori ali čudovitem sončnem zatonu v Jadranskem morju opazoval okolico, ki nudi ob vsakem vremenu in v vseh letnih časih svoj poseben čar. Lovcu je pomenil Videz še poseben užitek. Hrib sam je poraščen na eni strani s stoletnim borovim gozdom, na drugi strani pa skriva svoja kamnita rebra pod skromno odejo vedno zelenega brinja. Ob vznožju pa je poraščen deloma z nizko gabro-vino, brestjem ali hrastjem ter okrog in okrog obdan s skrbno obdelanimi njivicami in ogradami.
Na vrhu Videža si v vseh letnih časih lahko opazoval, kako je divjad izstopala iz gozda, pretekala goličave in oprezno stopala na pašo na poseke v nižjih poraščenih delih, njivah in ogradah, od koder se je v ranih jutranjih urah zopet vračala v varstvo borovega gozda. Tistega dne pa so bile moje oči slepe za vso to lepoto, moj pogled je bežal le k očaku Triglavu, ki s svojo belo glavo zre prek gora na sinji slovanski Jadran. Vse moje mlade misli in želje so takrat romale tja pod sive triglavske stene. V duhu sem gledal zlatoroga...
Po slabo prespani noči me je drugo jutro zapeljal vlak skozi romantično črnogoriško dolino proti Trstu.
II.
Na postaji v Trstu me je pričakoval prijatelj Matevž. Po kratkem, prisrčnem pozdravu sva vstopila v vlak, ki naju je po nekaj minutah potegnil v velikem ovinku okrog Trsta preko kraške planote ob bistri Soči skozi sončno Gorico, mimo Sv. Lucije. Podbrda, Bohinjske Bistrice in Bleda do Jesenic. Prelepa gorska pokrajina je bežala mimo nas. Na Jesenicah sva prestopila na vlak, ki naju je potegnil v Mojstrano. Trda tema je že zagrnila gorske velikane, ko sva prispela tja.
Lovec Gašper, ki naju je čakal v Mojstrani, je bil majhne postave, na prvi pogled šibek človek. Po videzu bi mu prisodil kakih štirideset let. Njegov suhljati obraz z lepim orlovskim nosom, pod katerim so se košatili krepki brki, se je prijazno smejal, izpod čela so mu veselo pobliskavale črne oči. V levem uhlju je nosil zlat obroček. Majhen zelen klobuček, okrašen z. gamsovim čopom, kratke, doma pletene dokolenke in težko okovani gorski čevlji so pričali, da je zrastel v planinah.
»To so najbrž mladi tovariš, o katerem ste mi pisali,« je zvedavo vpraševal Gašper Matevža, ko je ponudil roko tudi meni v pozdrav. »No, bodite pozdravljeni v naših planinah!« Odvzel je Matevžu kovčeg in nahrbtnik, pa smo odrinili.
V	svitu gorske svetilke smo ubrali pot v temno noč skozi dovško kotlino, vklenjeno v verige gorskih velikanov, ki so se kakor črne pošasti tajinstveno dvigali nad nami v zračne višave. Po dveurnem napornem pešačenju smo slednjič zavili na stezo in po njej koračili k osamljeni, borni Gašperjevi domačiji, potisnjeni pod vznožje 1700 m visokega Jerebikovca. Že od daleč nas je pozdravljal z živahnim bevskanjem krivonogi jazbečar ter javil domačim naš prihod. V malem hišnem oknu se je takoj nato zasvetila medla svetloba petrolejke.
V	vratih zaškriplje ključ in na pragu se pojavi krepka ženska postava z lučjo v roki. Smehljaje in skoraj v zadregi nam vošči dober večer ter nas prijazno povabi. Ob vstopu v hišo udari v nos težki vzduh neprezračene, lesene kmečke hiše. Petrolejka z ubitim steklom visi na tenki žici pod stropom in medlo razsvetljuje izbo. Pod lučjo stoji velika kmečka miza, pogrnjena s čistim, skrbno zlikanim belordečim prtom. Na mizi dehti velik hleb svežega domačega kruha, poleg pa leži kratek lovski nož. Sredi mize stoji zelenka s sadjevcem. V kotu ob obeli stenah je postavljena klop, ob mizi pa dva kmečka stola z visokim naslonjalom, v katero so vrezane podobe gamsje in srnje glave. V desnem kotu izbe izza vhodnih vrat stoji kmečka peč s klopjo, nad pečjo pa visi v strop pritrjena lesena naprava za sušenje perila, koruze ali česa drugega, ki ji po domače pravijo »rajželj«. V levem kotu sta začasno postavljeni dve skromni, kratki in nenavadno tesni postelji, pregrnjeni s čistimi, belimi rjuhami iz domačega platna. V kotu nad mizo je na trikotnem lesenem podstavku postavljena podoba sv. družine, okrašena s svežim poznojesenskim cvetjem, med katerim se šopiri tudi raznobarvno papirnato cvetje. Večna luč v rdečem steklenem lončku, ki visi nad oltarčkom, osvetljuje podobo, na levo in desno od kota so razvrščene podobe svetnikov in svetnic; nad nizkim oknom opaziš porumenele fotografije, ki predstavljajo svojce. Poleg vrat visi starinska ura z dolgim nihalom in k njej pripadajoče uteži. Nad vratmi so pritrjeni roglji gamsov, ki so bog vedi kdaj poginili v hudi zimi ali pod plazom. Tudi nekaj parov srnjačjih rogov je vmes. Na polici pod stropom pa leži lovčeva polrisanica.
Ko odložimo težko prtljago, se udobno usedemo k mizi. Lovčeva žena nam prijazno ponudi kruha in natoči sadjevca. Brezskrbno se prepustiva Gašperjevemu poročanju: »Stari ,gošar‘ je še vedno živ in prav tako muhast kakor prejšnja leta. Nikjer se za del j časa ne mudi.« Tu prekinem Gašperja s prošnjo, da mi pojasni, kaj pomeni beseda ,gošar‘? In le-ta mi na kratko razloži: »Pri nas imenujemo gamsa-samotarja vsi lovci ,gošarja‘ zato, ker se najrajši sam potika po bosti (gošči). Slišal pa sem, da ga ponekod imenujejo tudi .ruševec* ali .samotar*.« Nato nadaljuje Gašper: »Ta preklemani kozel se samski potika po planini. V poletju se je nekatere dni zadrževal čudno nizko v bukovju nad mojo bajto. Zgodaj v jeseni pa ga je videl nadlovec Prešeren nad Megušarjevo pečjo v sosednjem lovišču, kjer ga tudi dobro poznajo in mu marljivo strežejo po življenju, a do sedaj mu še niso posneli dlake. Pred nekaj dnevi,« je nadaljeval Gašper, »sem ga videl v ruševju pod .kanclom*. Hrbtna dlaka mu še ni dobro porastla, roglji so pa visoki in močnejši. Da bi ga le dobili!«
Med našim pogovorom je lovčeva žena skoraj neopaženo postavila pred nas skodelico toplega čaja, ki se nam je še mnogo bolj prilegel, ko smo mu dodali še nekoliko »korajže« iz zelenke. Utrujenost je hitro minila in jezik se nam je docela otajal. Če bi starina na steni ne odbila dvanajste ure, bi prav gotovo pozabili na počitek. Preden sva legla, je Matevž pritrdil na svojo risanico daljnogled in si pripravil nahrbtnik za naslednji dan. Posebno skrbno je spravil vanj vitko steklenico s prozorno tekočino. Tudi jaz sem iz svojega nahrbtnika izvlekel vse, kar bi mi drugi dan le v napoto hodilo, v njem sem pustil le nekaj hrane in daljnogled.
Zarila sva se pod odejo na ozkih, mnogo prekratkih ležiščih, postlanih s koruznim ličkanjem. Spanec mi je silil v oči, zaspati pa le nisem mogel. Moje predolge noge so se zadevale v posteljno končnico in če sem se le premaknil, je ličkanje zašunrelo. Muziki v »štibeljcu« se je pridružilo še smrčanje mojega prijatelja, tiktakanje ure in predenje mačka na peči. Ko sem slednjič malone obupal, pobegnil iz prekratke postelje in zleknil kosti svojega rojstva na klop ob peči, sem šele zaspal.
Kar zaropoče budilka in me vrže s klopi. Prisluhnem v temo, a na steni odbije komaj četrto uro. Bolj izmučen kakor spočit s težavo pretegnem svoje utrujene ude. Tedaj vstane tudi Matevž, se ozre po meni ter se začudi moji marljivosti. Iz »štibeljca« pride lovec bos in nama vošči dobro jutro. Ko srebava mleko, nama pripoveduje o vremenu, ki ne obeta dneva brez dežja ali celo snega.
Iz pogovora sem posnel, da bo pot dolga in naporna. Lovec si je oprtal Matevžev nahrbtnik, jaz svojega, onadva še vsak svojo puško čez rame. Mimogrede smo si v kotu izbrali vsak svojo okovano gorsko palico ter stopili skozi temno vežo na prosto.
III.
Temna noč je še ležala v dovški kotlini, zvezde pa so že bledele. Pogled na vrh Triglava, ki je ves žarel v jutranji zarji, je bil veličasten.
Pot nas je vodila nekaj časa po dolini, kmalu pa smo krenili na kravjo stezo, ki se je nekaj časa še precej položno vila med bukovjem, pa se slednjič v njem izgubila. Kmalu je bilo treba odložiti jopiče ter jih zatakniti za nahrbtnike in po kozjih ridah nadaljevati pot po vedno bolj strmem grebenu proti vrhu. Dolina pod nami je začela bledeti. Med potjo smo morali večkrat obiti nevarne pečine. V takih trenutkih sem jaz, ubogi novinec, vedno malo pomislil, preden sem stopil dalje. Čeprav je po grebenu vlekla sicer rahla, vendar ostra jutrnja sapa, nam je pot curkoma lil s čela.
Previdno se dvigamo vedno više. Ko pa prispemo do velikanske navpičri*e stene, zabrenči nad nami po zraku kamen. Na lovčev poziv se urno stisnemo k steni in že hip nato zažvižga po zraku prek nas drugi in tretji kamen. Brenčanje posameznih kamnov pa se kmalu spremeni v pravcato bučanje; po zraku leti že cel plaz kamenja, ki pada niže doli na skalo, se tam razbija in v manjših drobcih brni dalje v prepad. Na nas pa se vsuje cel oblak prahu.
Matevž in lovec Gašper sta bila že vajena takih planinskih pripetljajev, kajti mirno sta čakala, da se je plaz iztekel. Toda meni je bilo tesno pri srcu. Imel sem občutek, kakor da se nad nami podira planina, ki nas bo vsak čas zgrabila in potegnila v prepad. Brenčanje po zraku je končno utihnilo. Vprašal sem, zakaj je preko nas letelo kamenje? Lovec, videč moj preplašeni obraz, mi je pojasnil, da je v planinah tak plaz kamenja nekaj navadnega. Lovci imajo take plazove za dobro znamenje, ker jih večkrat povzročajo gamsi.
Kazalec na uri se je pomaknil že na deseto, sonce se je dvignilo in močno žgalo v hrbet. Po želodcu pa mi je krulilo. Ko smo po velikem ovinku prispeli do »kanclja«, lepe razgledne točke na ogromni skali ob globokem prepadu, sva z Matevžem sedla in takoj segla po grižljaju. Lovec Gašper je medtem splezal še nekoliko više, od koder je skrbno opazoval okolico. A kmalu se je vrnil in nama smehljaje namignil, naj mu slediva. Ni bilo težko uganiti, kaj pomeni Gašperjev nasmejani obraz. Matevž vzame v roko risanico. porine vanjo pet nabojev, iz previdnosti pregleda merilne naprave in spleza z lovcem na opazovališče. Tudi jaz plezam previdno za njima.
Srce mi je utripalo kot še nikdar prej, dihati si nisem upal ob misli, da bom morda že čez hip gledal tisto planinsko bitje, ki sem si ga tako srčno želel videti v prosti naravi in zaradi katerega sem bil danes tukaj. Ker sem se kot novinec bal, da bi ne napravil kake neumnosti, sem v vsem posnemal lovca. Kot mačka sem se plazil do roba skale. Lovec je nekaj bistro opazoval. Skušal sem za njegovim pogledom opazovati, a moje planin nevajene oči so le nemirno švigale gor in dol po planini, od skale do skale, ne da bi kaj opazile. Matevž, videč mojo zadrego, se nagne k meni in mi pokaže smer. Vse zaman, videl nisem drugega kakor gole skale. Šele s pomočjo risanice, ki jo je Matevž nameril na pasočega se gamsa, se mi je posrečilo, da skozi steklo opazim črno žival, ki se je kakih 300—400 korakov pod nami brezskrbno vzpenjala po skalah in mulila redko, morda že ovenelo listje planinskih rastlin.
Kar spreletelo me je in srce je bilo kot za stavo. Tedaj mi Matevž po-šepeče: »Zdi se mi, da je to naš stari znanec.« »Pst,« sikne Gašper, »nemara je starina že nekaj dobila v nos.« Res je kozel obstal in se pozorno oziral okrog. Matevž pa se je pripravil na strel, z Gašperjem pa sva skrbno opazovala.
Matevž je s klobukom podložil puško, kopito pa pritisnil k licu. Čim je kozel pokazal svojo lopatico, dvignil lepo svojo glavo in se s pogledom uprl naravnost proti nam, se je skrčil kazalec Matevževe desnice, iz risanice je planil rezek pok, ki se je glušeče odbijal od skale do skale. Globoko pod nami pa je jekleno zrno udarilo skozi telo samotnega kozla in se razpršilo ob sivi skali. Črno telo se je streslo, hrbtenica pa ukrivila od bolečin. Ranjena žival je napravila nekaj skokov v strmino, se hipno okrenila in zdrvela navzdol. Z očmi smo ji sledili, dokler ni utonila v gošči.
Kazalec na uri se je premaknil na enajsto. Sonce se je medtem skoraj neopaženo skrilo za sive oblake, ki so se nič dobrega obetajoč podili od juga. Težke megle so zagrnile vrh Triglava. Sapa je potegnila po grebenu in nam skozi obleko silila v kosti. Oblekli smo se ter se zatekli v zatišje stene. Po-užili smo še nekaj malega ter se podrobno domenili, kako naj poiščemo ranjenca.
Po velikem ovinku smo sc prek skalovja, grušča in plazov spustili nizdol in srečno prispeli tja, kjer se je gams pasel, preden je Matevž sprožil strel. V skali ni bilo težko najti udarca jeklenega zrna, tudi drobec mesa, ki se ga je držala dlaka, in kaplje z.blatom pomešane krvi smo našli tam. Vse to nam je dokazovalo, da je žival zadeta ter da je krogla predrla mehki del telesa. Nekaj metrov od nastrela v smeri gamsovega bega smo spet naleteli na kapljico črne krvi. Upali smo, da bomo do večera gotovo našli in pobrali težko ranjeno žival.
Zatopljeni v iskanju krvavega sledu, nismo niti opazili, da so se nad nami nakopičili temni oblaki. Nekje daleč za gorami je po nebu švignila strela, grozeči grom nas je predramil. V hipu se je vsul dež in v njem pomešana ledena zrna so nam bičala obraz. V upanju, da bo nevihte kmalu konec, smo
vztrajali v skalah. Naši lepi upi pa so kaj kmalu splavali po vodi. Dež je izpral krvave sledove in jalovo je bilo vse naše iskanje. Pozno popoldne je že bilo in, da nas noč ne zasači v takem vremenu v skalah, smo prekinili presledovanje in odhiteli v dolino. Črna noč je že objemala vso dolino, ko smo do kože premočeni prispeli v lovčev dom. Ah, kako dobro de človeku, ki se zbit in do kože premočen zateče v toplo zakurjeno sobo!
Skrbna in postrežljiva lovčeva žena je dobro poznala vse tegobe lovcev in še preden smo zlezli iz premočenih cunj, nam je postregla s toplim čajem. Krivonogi jazbečar pa nas je ob vstopu nekoliko čudno ogledoval in se nas dotaknil s smrčkom. Ker pa smo dišali le po deževnici, se je umaknil, stresel kožo, kot da je tudi on moker ter se skobacal na peč k dremajočemu mucku.
Na steklo v oknih so udarjala ledena zrna. Matevž je molčal. Njegov resni obraz je pričal, da mu misli uhajajo nazaj v planino, pod sive skale v gosto ruševje, kjer se težko ranjeni gams s prestreljenim drobovjem bori s smrtjo. Lovec Gašper, videč potrtost svojega gospodarja, ga ni hotel motiti. Dal si je opravka s snaženjem pušk, mene je pa mikalo ležišče. Lovčeva žena je postavila na mizo večerjo. Šele potem sta Matevž in Gašper spregovorila in sklenila, da bomo — če treba — ves prihodnji dan porabili za iskanje ranjene živali. Po večerji smo se hitro spravili spat. To pot pa me ni motila ne prekratka postelja, ne ura, ne mačka ali ličkanje. Zaspal sem kakor ubit.
(Konec pride.)
Poklukar Ciril
Nekaj o lisičjih vrstah
Lisica je pri nas najbolj izrazit štirinožni zastopnik onih mesojedih sesalcev, ki jim pravimo zveri. Poleg njene rjaste barve sta ji koničasti smrček in košati rep najbolj tipična telesna, ljubezen do ptičjega lova in lova na drobne sesalce pa najbolj karakterna duševna prilastka. Preroda se pozimi in poleti lenobno sonči in le na pol sita se bo še poigravala z ujeto živo žrtvijo. Kaže torej neko igravo krvoločnost. Njena zvitost je pri vseh narodih prišla v pregovor, čeprav je znano, da se da od lovca pošteno ukaniti. Morebiti, da ni tako hudo zvita, kakor pravijo, saj basen o ježu in lisici to postavlja nekoliko v dvom; vendar govori znana basen o krokarju in lisici drugače. Vsekakor pa drži, da ne pobira kokoši pri svojem sosedu in ne zajcev iz svojega ožjega domovja.
Lisičja vrsta, ki živi pri nas, je znana pod imenom navadna lisica (camis vulpes). Razširjena je zlasti po vsej severni polobli zemlje, nima je Južna Amerika. Pozna jo vsak. Vsi slovanski narodi jo imenujejo enako ali pa vsaj podobno z istim besednim korenom. Čeprav je lisica nočna žival, se vendar ob jasnem vremenu kaže rada tudi podnevi. Mojster v skoku in švigu nikomur ne zaostaja v teku, plazenju in plavanju. Zanimiv za lovca je njen vrtilni ples in njeni švigi okoli drobne srnice, ki jo brani stara s svojimi brcami. Pretresljivo je obupno ječanje žrtve, če lisici naskok uspe. Lisičice (4 do 10) so zelo nebogljene ob rojstvu, niti oči niti ušesa jim še ne služijo. Zato se šele po šestih tednih pokažejo iz rojstne jame. Pri treh mesecih pa že uganjajo svoje male lovske mojstrovine, vse po šoli izkušenih starih in spočetka na donošenih živih, izdelanih žrtvah. Gorje mlademu zajčku, ki ga stara postavi med nje za vajo! Pravijo, da jim je maiti zelo požrtvovalna in da jim postreže z lepimi in mastnimi zalogaji, ne da bi si jih sama privoščila, čeprav ima včasih eno samo miško v želodcu. Če v zgodnjem jutru
najdeš debelo kuro ali načetega zajca kje med grmičjem, tedaj vedi, da si prišel neoprezno in da si pravkar razpodil malo druščino od njene pojedine.
Med našimi lisicami so svetlejše, zlatice, in temnejše, ogljarke. Kot redkost veljajo tudi križarke, ki na kožuhu pokažejo podobo križa, ker nosijo temno progo čez pleča, kombinirano z navadnim hrbtnim pasom v križ.
Stepna lisica (canis corsac) se veseli življenja v stepah onstran Urala. Razen v gozdovih in po gorah se množi in mori vse od Hvali nskega morja pa notri v Mongolijo. Je znatno manjša od naše rjavke. V celotni dolžini meri največ 90 cm. Ima okrogle očesne zenice za razliko od naše, ki ima podolgaste. Poleti je rdečkasta, pozimi pa obledi od zadnjice navzgor. Grlo, vamp in notranja plat tačk postanejo tedaj rumenkasto beli, nad očmi pa se ji izrazijo temnosive, trikotne lise. Rep ji je zgoraj temen, konica je pa črna. Njene navade in lastnosti so enake kakor pri naši lisici. Stepni narodi, Kirgizi in Turkmenci jo zavoljo krzna živo zasledujejo na vse mogoče načine. Tudi kragulje vadijo na njen lov ter jo vlačijo iz jam z nekimi posebnimi, velikim svedrom podobnimi pripravami. So leta, ko stepa postavi na trg tudi 50.000 njenih kožuhov.
Pešec ali o b t e č a j na lisica (cauis lagopus) oživlja polarne kraje starega in novega sveta. Od Kamčatke do Grenlandije In nazaj do Aljaske in po vseh obtečajnih otočjih je prav navadna, J akutom in Eskimom nadležna zver. Nosi okrogle uhlje in kratek, top smrček. Ima krajše noge, prste pa tudi spodaj poraščene z dlako. Poleti je kožuh ob straneh in po hrbtu sivkaste ali rjavkaste barve, spodaj pa bel. Preden pozimi popolnoma snežno pobeli, dobi kot nekako prehodnico sivosinjo barvo. Nekatere lisice pa te premene ne izpeljejo do konca, to je do popolnega pobeljenja in ostanejo v prehodni barvi ali pa celo še bolj posinjijo. Te dajejo sinjo lisico, ki torej ni posebna živalska vrsta, temveč le posamezen, redek izrodek obtečajne lisice. Obtečajna lisica žre prav vse," kar najde. V stiski za hrano nadležno sili celo v jurie in brloge Eskimov, kjer krade vse, užitno in neužitno. Kjer je zaznala zaloge hrane, tja se v sili vedno znova vrača. O voh uje speče ljudi in živali ter ljudem krade iz malh, ki jih puli celo izpod njih. Čeprav so tovarišice pobite, še vedno sili naprej. Glede značaja jo opisujejo, da je toliko po naravi zvita, kolikor po sili nesramna in predrzna. Črevesne žleze zaudarjajo kakor pri drugih lisičjih vrstah. Na trgu, če ni sinja, nima nobene posebne cene.
Pešcu v najbližjem sorodstvu je azijska stepska lisica (canis corsac), ki je dobila svoje znanstveno ime po ruskem nazivu korzak. — V Tibetu sta doma še dve lisičji vrsti, namreč žolta lisica (canis flave-scens) in rjasta lisica (canis ferrilatus), ki pa obe nimata vloge v krznarstvu. Isto velja za bengalsko lisico (canis bengalensis), ki živi v Indiji.
Rdeča lisica (canis fulvus) v Severni Ameriki je prav podobna naši navadni lisici. Je pa manj utrjena od nje in zelo občutljiva. Znana srebrna lisica je Je zvrst rdeče amerikanke. Gojijo jo tam in tukaj, kakor znano, v farmah.
Siva lisica (Canis cinereo-argentatus) je tudi amerikanka. Živi pa le v južnih državah U. S. A. Manjša je od naše navadne lisice, ki ima relativno višje noge in tudi krajši rep. Barve je nabrizgano sive ter od zadaj namešanih belih in črnih krogov. Je precej neokretna in manj hitra kakor druge vrste lisic, toda zato je zelo boječa in skrajno previdna.
V severozahodnih predelih je precej pogosta hrza lisica (canis velox), ki je po načinu življenja prav podobna evropski sorodnici.
Po vsej Južni Ameriki je najti a taro v o lisico (canis azarae), velika ali m a g e 1 j a m o v a lisica (canis magellanicus), z repom dolga 130 cm, jia se drži pokrajin od Ognjene dežele ob Kordilijerih do Ekvadorja.
Za kožuh neprimerna sivorumena, dolgouha puščavska lisica ali kam a (canis chama) stika po južnoafriških puščavjih in je do pol manjša od naše navadne lisice. Pobira tudi nojem jajca, ki jih vali do svoje jame, kjer trka z njimi ob skale in jih tako razbija in popi j a. — Podobna nilska lisica (canis aegyptiacus) živi ob Nilu, abesinska lisica (canis simensis) pa v Abesiniji.
Če omenim še tako imenovano afriško lisico (canis zerda), ki se klati po puščavah severne Afrike, sem zaradi popolnosti menda omenil vse vrste lisic, ki niso preveč na meji šakalov, hijen in volkov. Ti sorodniki sc od lisic na splošno razlikujejo že po velikih očeh in dolgih uhljih in nimajo tiste cene kakor lisice zaradi svojega bolj ali manj dragocenega kožuha.
T. P.
Ob lisini
V	rudnih jamah, kjer so pred davnimi Jeti kopali železno rudo, stanuje že več let jazbečev rod. Ker ima udobne prostore, se jih včasih za daljši ali krajši čas posluži tudi ciganska lisica, seveda brez dovoljenja pravega gospodarja.1 Pod kopana drevesa pred jazbino so podlegla viharju in nastala je mala jasa, preraščena z brinjem in trnjem ter obdana z bezgovim grmovjem, ki že od daleč označuje jaso.
Ob lisičji svatbi v svečnici je bilo še vse golo in gosta plast odpalega listja je čez polovico zakrivala posamezne vhode v jazbino, iz katere je zavdajalo po trohnobi. Da ni bilo opaziti v snegu lisičjih sledov, ki pa so se na jasi v listju izgubili, bi bilo v prihodnjih tednih vsako iskanje po vidnih dokazih lisičjega legla, brezuspešno. Sicer je bilo tudi v jeseni in o božiču sem in tja, a zelo poredko videti po sledu, da je močna lisica kakšno noč prebila v gostih pri jazbečevih; ni pa imela tu stalnega bivališča.1 2
Sneg je začel kopneti in prav počasi, komaj opazno se je menjala zunanjost jazbine. Pri nekih vhodih je v temnih nočeh stari samotar nasipal zemljo, druge je razširil in izgladil in plast listja pred vhodi je bila bolj in bolj steptana.
Ob sv. Juriju so gospodinje vedno huje tarnale zaradi ukradene perutnine. Okoli rudnih jam je bilo sem in tje raztreseno perje kokoši, rac in drugih različnih ptic. Prostovoljno putke in račke niso’ zašle v ta samoten kraj.
V	rudnih jamah je doraščal nov lisičji rod. Muti je začela odvajati mladiče od mleka in jim je začela donašati naropane živali. Težke čase je doživljala. Se nekaj dni pred sv. Jurijem je zapuščala leglo samo ponoči, da je kolikor toliko potolažila lakoto, čeprav ni mogla s hrano nadomestiti porabljeni življenjski vir mladičev, mleko. Vsa shujšana, upadenih lakotnic, v zmršenem kožuhu je bila prav žalostna prikazen materinske požrtvovalnosti.
1	Lisice nimajo razen ob času legla stalne lisinc. Uporabljajo jazbine pa tudi druga prirodna ali napravljena skrivališča. Lisičje leglo so že našli tudi pod podom svisli, v kanalih in celo že v kleti zapuščene hiše.
2	Lisica navadno poleže v kraju, kjer je sprejela. Ali se sprimeta samec in samica samo v kakšnem rovu, jazbini pod zemljo ali se sparita tudi kakor psi pri belem dnevu, obstoje različna mnenja.
Oče lisjak se niso zmenili za potomce. Ženitovanjski maček je bil pozabljen in prav po grofovsko so si polnili trebuh z vsemi dobrotami, ki jih nudijo gozd, polje in kmečka dvorišča.
Sem in tja stari lisjak, privabljen po cviljenju lačnih mladičev, priskoči na pomoč in jim donaša hrano. V nekem primeru so dognali, da je lisjak znosil mladičem v treh dneh okoli dvajset mladih zajcev.3
Po štirih tednih, od katerih so bili štirinajst dni slepi, so zamenjali mladiči črnosiv otroški kožušček, prikrojen za življenje v lisini z rumenkasto-rjavim, ki pa je s časom postajal vedno bolj rdečkast ter sta se na njem odražale orna barva nog in uhljev in belina pod trebuhom, ob gobcu in na koncu repa. Sedaj so bile mlade lisice pripravljene za življenje na zemlji. Preganjale so se pred lisino in njeni okolici in si v otroških igrah prisvajale znanje, ki jim je odraslim orožje in obramba v trdem življenjskem boju. Y lisino sta jih spravila samo spanec in nevarnost.
Mati je bila z mlekom pri kraju, tudi narava sama je poskrbela za to, da ni več dojila mladičev, ker so jim bili zobje postali že preostri. Skrbeti je morala, da je z ropom prehranila nestrpljiv in vedno lačen kup otrok in še sama se je morala vsaj kolikor toliko popraviti in pridobiti novih moči.
Listna je postala prava klavnica. Zajčki, podgane, miši, polhi, veverice, domača in divja perutnina, slabotne srne, vse je moralo prispevati k hrani tatinske zalege.
Na jasi pa je bilo veselo. Ob sončnem zahodu, ko je srnjad šla na pašo in je gozdna miška hitela skozi mah, so se mladiči redno pojavili, navadno več skupaj v različnih posebno priljubljenih izhodih. Pošteno so se pretegnili, otresli iz kožuščkov prah in zemljo, povohali po zraku in ob tleh, potem pa pričeli prešerno igranje. Dva sta se pretepala kakor mlada psa, druga dva sta za stavo vlačila staro zajčjo kožo, da je frčalo listje. Neki je sedel s komično resnim obrazom in prenehali s stoičnim opazovanjem samo takrat, ko so postali mučitelji v koži le preveč vsiljivi. Večerni metulji, brenčeči govnjači in mrhovinarji, ki jih je bilo posebno mnogo, so bili dobrodošla igrača, po kateri so lisičke hlastale in se poganjale v nerodnih skokih. Ob nekem izhodu je sedela mlada lisička, vtikala glavo v luknjo, se potuhnila, odskočila in skušala na vse načine izvabiti iz luknje v njej čepečo mater. Toda stara je bila preveč previdna, da bi zapustila skrivališče pred nočjo. Ko je bila že tema, je previdno vohajoč po zraku prilezla iz luknje, si iztresla pesek iz kožuha in se pred odhodom na rop še poigrala z mladiči.
Ako stara lisica opazi nevarnost, zabevska in takoj izgine v luknjo in to je tudi znak za mladiče, da se poskrijejo. Le če je lakota preveč huda, ne-kolikokrat zakekeče in odskoči v grmovje. Pri dobrem plenu se stara večkrat v noči vrne in prinese hrane mladičem, vsekakor pa se vrne ob zori. Redko se dogodi, da tudi pri belem dnevu ropa, ko ima mlade in jo k temu prisili le hudo pomanjkanje. Tudi pri donašanju ropa stara skrbno pazi, preden se vrne k lisini. Ako preti nevarnost, skrije rop in zakekeče in opozori s tem mladiče. Navadno ostane lisičja družina v skupnem domu do sredine poletja, potem pa gredo mlade lisice v prakso. Mati jih poučuje v pod les ju, po njivah med žitom in koruzo, kako se zaleze mlad zajček ali ujame brezskrbna miš, kako se je treba priplaziti do jate jerebic ali zaskočiti jereba. Na jesen je praksa končana in mladiči se osamosvoje.
3	Tudi vprašanje, če lisjak pomaga prehraniti leglo, še ni dokončno rešeno. Lisjak, 'kakor vsi psi, si ob času parjenja izbere več družic in ako bi moral skrbeti za vse svoje potomstvo, bi bila pač prehuda za njega.
Gornik
Ob Donavi
(Nadaljevanje.)
9.
V bližini mesteca Šarengrad, na vznožju Fruške gore, leži na strmem bregu Donave vas Moliovo. Tik pod vasjo napravi reka oster ovinek in se odmakne v ravnino. Raven nižinski in podvodni svet med reko in višjim robom imenujejo »rit«. Beseda zveni sicer domače, ne pomeni pa tisto, na kar bi naš človek morda pomislil v prvem hipu. »Rit« je v tem primeru moškega spola, kajti ujema se z besedico tisti, ne tista. Sremci se niti najmanj ne obotavljajo izgovoriti to besedo tudi v »najboljši družbi«, kajti dotični del telesa imenujejo oni čisto drugače, izposodili so si jo od sremskih oziroma banatskih Švabov. Izhaja od nemške besede »das Ried«, kar pomeni v slovenščini močvirje, poraščeno z bičevjem ali ločjem.
To pojasnilo sem moral dati že zaradi tega, da ne bi morda kdo zaradi imena gledal na kraj dogajanja z manjšim do-padenjem. Znano je, da so lovci zelo rahločutni in ljubijo fino izražanje.
Oster rečni ovinek je bil zelo neugoden za plovbo, ker so nastale nevarne plitvine in sipine. Zato so napravili čez Mohovski rit širok prekop. Tako je nastal pod Mohovim precej velik otok.
Ves ta svet je bil poraščen večinoma z vrbjem, jelševjem in raznovrstnimi topolami. Gozdovi pod Mohovim in niže pod Šaren-gradom, na adi Hagel, so bili, z malimi izjemami, last vukovarskega vlastelinstva. Za ugotovitev zaloge lesa v teh gozdovih je bilo treba izvršiti različna merjenja. To delo, ki je bilo preračun j eno na teden dni, sem moral opraviti jaz z gozdnim pri-stavom in logarjem. Nastanili smo se v Mohovu, kjer je logar stalno bival.
Moliovo je srbsko selo, prijazno, čisto in gostoljubno. Gostoljubnost slovanskega, v prvi vrsti srbskega prebivalstva v Sremu je tako rekoč prislovična. Plodna zemlja mu omogoča lagodno življenje, ki ga zna veselo uživati. Verno se drži starih običajev, ki se pa zde sodobnemu treznemu in hladnejšemu človeku, predvsem tujcu, čestokrat prav lahkomiselni in potratni. Tam mnogo gostijo in včasih kar tekmujejo, kdo bo koga lepše pogostil ali počastil. Tako so mnogokrat preveč »častili« sebe in druge, pa so prišli tujci in to njihovo lastnost temeljito, pretemeljito izkoristili. Švabi in Madžari, podjetni, marljivi in trezni, podprti z
denarjem in kruto osvajalno politiko, so vneto kupovali njih svet. Vas za vasjo je prehajala v njih roke, domači živelj je pa propadal in se izseljeval. Ta proces je bilo opažati vse do zloma Avstroogrske; v Jugoslaviji je bil pa počasi zaustavljen.
Težki življenjski pogoji so tudi povzročili, da se ljudstvo ni več tako hitro množilo. Omejevali so porode in vedno bolj se je širila tako imenovana »bela kuga«. Morda so bili tega krivi tudi drugi vzroki, vendar je verjetno, da je bil glavni vzrok težnja po lažjem življenju, oziroma bojazen pred težjim, kajti tudi pri bogatih Švabih in Madžarih je bilo vse češče opažati pojemanje rojstev.
Te in podobne okolnosti sem spoznaval in jih imel priliko proučevati za časa svojega bivanja v Mohovem. Gostoljubno so nas sprejemali in se zaupljivo pogovarjali z nami, čeprav niso bili z vlastelinstvom v nič kaj dobrih odnošajili. Moliovljani so trdili — kakor tudi mnogi drugi sremski prebivalci — da je »spaliiluk« njih prednike oeiganil za zemljo in da zdaj oni zaradi tega trpe. V tem so imeli v veliki meri prav. Stare grehe je nova oblast sicer popravljala, vedno jih pa le ni mogla ali hotela.
Spričo teh razmer so imeli vlastelinski nameščenci težko službo. Osebje, ki je nadzorovalo in varovalo državne ali javne gozdove, love in ribolove, se je moralo boriti ponajveč le proti napačni miselnosti prebivalstva, ki je bilo po večini mnenja, da so ti last ne vseh skupaj, temveč vsakogar, da lahko vsakdo le jemlje od njih, dolžnosti do skupnosti se pa otepa. Tako nekako, kakor če bi skupno kravo lahko vsakdo le molzel po mili volji, branil bi se jo pa oskrbovati in hraniti. Zaradi takšne napačne miselnosti so propadli mnogi javni gozdovi, skupni pašniki in druge ustanove. Gozdarjem ter drugemu nadzornemu in varstvenemu osebju na privatnih veleposestvih pa je bilo v tem pogledu še teže. Na svoji koži so občutili zavist revnih nasproti bogatašu, češ da ima ta že na tem svetu raj, sovraštvo ponižanih in razžaljenih, ki jih izkorišča mogočnež. Veleposestniki so bili po večini tudi tujci, ki so omalovaževali ali celo zatirali narodno čustvo prebivalstva, nameščali tuje osebje, ki ni moglo ali hotelo razumeti naroda in njegove miselnosti ter je zato prehitro in preostro sodilo in obsodilo. Zategadelj je tudi ono gozdarsko in lovsko osebje, ki je izšlo iz našega naroda in delalo iskreno zanj, čestokrat zadelo na nezaupanje, nerazumevanje ali odpor med ljudstvom.
Glede gozda na Mohovskem ritu so bili okoličani mnenja, da je prav za prav njihov, ne vlastelinski. Zahtevali so ga nazaj, a takrat niso uspeli. Pa je bil tako nekako skupna last. Vlastelin-
stvo ga je gojilo, čuvalo in seveda sekalo, v veliki meri so ga pa samovoljno uživali tudi okoličani.
Ko sem prišel z logarjem v gozd pod vasjo, sem se začudil, ker je bilo mnogo dreves čudno posekanih, tako da so ostali skoraj dva metra visoki štori. Logar se je pa kislo nasmehnil in pojasnil:
Pri poplavah pridejo neznanci v čolnih, posekajo drevesa nad vodo in jih odpeljejo brez sledu. Ti štori kažejo približno višino poplave. Nisem jih dal posekati, da ne nastanejo prevelike goljave, ker bodo večinoma odgnali.«
Logarnica na otoku Vukovarska ada — zidana na obokih zaradi poplav
Foto F. S.
Imeli smo tople, lepe dneve sredi marca. Javljati se je pričela pomlad, v zraku je že dišalo po njej. Nekje daleč na severu se je topil na Donavi led. Široka reka je bila čez in čez pokrita s »santami«, ledenimi ploščami vseh velikosti. Prihajale so izza ovinka neprestano, neštevilne in brzele mimo. Šumelo in pelo je venomer kakor brezkončna enolična pesem.
Stali smo na konici otoka pod Mohovim, kjer se odcepi prekop reke, in opazovali veličastno igro. Vse je valovalo, migotalo in pobliskavalo v soncu! Nad reko je krožil velik orel. na drugi strani, v vrhu visoke topole je sedel in oprezoval njegov tovariš. Na ledenih ploščah, blizu brega, so se spreletavale in vozile divje race. Na manjših sta bili po dve, na večjih jih je bilo pa tudi po več skupaj. Pri razcepu se je en del sant usmeril skozi prekop. Večji del rac je s teh plošč vzletel in se spustil niže doli zopet na reko, nekatere so se pa mirno peljale na ploščah dalje po prekopu. Morda so bile manj plašne ali pa bolj zaljubljene in zatopljene v svojo igro, da niso toliko pazile na nevarnosti.
To je bilo kaj mikavno. Napravili smo načrt in se razmestili. Na konici otoka, tik nad vodo, smo napravili zaklon iz vrbovih vej. Tu sem se namestil jaz. Niže, blizu mene ob prekopu, si je postavil takšno zaklonišče pristav, še niže doli pa je logar s čolnom čakal na plen.
Sedel sem v zaklonišču, na suhem panjičku, in oprezal med vejami. Od tod je bila reka še vse širša, vse večja, njena živa sila vse mogočnejša. Na obeh straneh je ledovje brzelo mimo mene in v lahni omotici mi je bilo, kakor da sedim na kljunu velike ladje, ki težko pluje proti toku. Kako nebogljen je človek spričo takšne grozljive ogromnosti.
Daleč na ovinku sem opazil temne pikice na ledovju. Zopet je prihajala jata divjih rac. Večina se je vozila na santah, nekaj se jih je pa spreletavalo v zraku nad njimi. Pripravil sem puško in čakal. Pred razcepom je večina rac odprhnila s plošč, nekaj jih je pa mirno obsedelo in zaplulo v prekop.
Sante s ptičjimi potniki so se naglo približevale. Na prvi plošči, ki je merila v premeru nekaj metrov, sta se peljala racak in raca. Sedela sta na sredi, tesno drug pri drugem. Pomeril sem in ko sta bila vštric mene, sprožil. Racak je kar vztrepetal in obležal na mestu, raca je pa prestrašeno zavreščala in šinila v zrak. Moj drugi strel jo je le malo odbil kvišku. Toda že je počila pristavova puška in raca je omahnila v vodo. Plošča z mrtvim racakom jo je kmalu dohitela in malo niže ju je pobral logar v čoln. Tako sta bila v smrti zopet združena.
Lov se je nadaljeval z malimi spremembami in različnim uspehom, dokler naš ni zopet poklicalo delo.
Otok Hagel doli pod Šarengradom ima obliko korena. Skoraj ves je porasel z gozdom. Na dolnjem, južnem delu prehaja visoki gozd proti konici v nizko vrbovo grmičevje. Konica sama pa je peščena sipina kakor dolg prodnat klin na vodni površini.
Naše opravilo smo bili končali na spodnjem robu gozda, ko se je bilo sonce nagnilo že globoko na zahod. Stali smo pod drevjem in zrli prek grmičevja na konico otoka. Tam je posedal velik trop divjih gosi. Nekatere so stale ali čepele, druge počasi stopicale sem ter tja, nekaj pa jih je bilo v vodi tik pri bregu. Od nas so bile oddaljene okoli tri sto korakov.
Ugibali smo, kako bi jim mogli priti do živega. Divje gosi so izredno plašne, sila oprezne in vedno čuječe. Zato jih ni lahko zalesti. Na to, da bi se jim približali po suhem na strelno daljavo puške za šibre, ni bilo misliti. Med njimi in grmovjem je bilo nad sto korakov golega proda, bliže bi nas pa gotovo ne pustile. Če bi se spustili v čolnu mirno po reki navzdol, kakor to lovci često
delajo, bi se jim morda le dovolj približali. Toda tudi to nam ni kazalo. Bilo je že pozno in naš čoln daleč. Še važneje pa je bilo, da je na Donavi kar mrgolelo ledenih plošč. Poskus s čolnom bi bil zamuden in preveč tvegan.
Gosi torej ni bilo mogoče prelisičiti. Lovska žilica pa nam ni dala, da bi jih pustili kar na miru, ko so se nam kazale tako lepo kakor na dlani. Imeli smo pa s seboj puško risanico in odločil sem se, da poskusim strel s kroglo.
Previdno sem se vil skozi grmovje. Tako sem jim prišel na kakih sto petdeset korakov. Pred mano, na približno trideset korakov, je bil še osamljen grmiček. Spustil sem se na tla in po-trebuško počasi lezel proti cilju. Dolgo sem se plazil, končno sem pa le srečno dosegel grmiček. Ko sem previdno dvignil glavo med vejami, je bil trop še vedno tam na mestu.
Počakal sem nekoliko, da se odpočijem in pripravim na miren strel. Obšlo me je čudovito občutje. Mogočna reka je rahlo šumela v motno daljavo. Večerno sonce je zlatilo drevje na obeh bregovih. Za gozdnim robom, na levem bregu, se je širila prostrana ravnina, ki se je kazala le v redkih presledkih med drevjem. Nad desnim svetlini robom gozda pa se je svet visoko dvigal. Bil je že v senci; gornja črta gričevja, kjer se začne planota, se je ostro odražala od jasnega neba. Nikjer ni bilo videti človeškega bivališča, nikjer človeških sledov. Bilo mi je, kakor da sem sam daleč nekje v divji pokrajini. Spomnil sem se na amerikanske povesti indijanaric, ki smo jih s tako slastjo požirali v deških letih.
Toda ni kazalo dolgo sanjariti; sonce je že zahajalo. Pomeril sem skozi daljnogled na veliko gos, ki je mirno stala sredi konice.
Ko je odjeknil 'strel, je ves trop presunljivo kriknil in šinil nad reko. Naglo se je dvigal kvišku. Ena gos pa je omahovala, čudno zakrilila in z žalostnim krikom padla na vodo med ledene skrili. Hitro jo je odnašala reka. Jata se je medtem dvignila visoko nad sredino reke, tam zakrožila in se usmerila s tokom. Ena gos pa se je ločila od jate, spustila se polagoma niže nad vodo in zateglo klicala. Njen klic je hitro zamrl v daljavi in jata je kmalu utonila v daljni mrak. Obšla me je rahla potrtost in otožnost. Ne samo zaradi neuspelega lova. Spomnil sem se na trditev živaloslovca Brehma, da je gosji zakon naj zvestejši izmed vseh zakonov, ki ga more le smrt ločiti. S kruto roko sem bil posegel v življenje dveh dobrih tovarišev.
Kadar koli sem pozneje ob tihih večerih zaslišal v zraku klic divjih gosi, so zaplule moje misli nad širno Donavo, v tiste nepozabne kraje, v one lepe mlade dni...	(Sledi konec.)
Iz lovskega oprtnika
Tovarišem lovcem in sodelavcem!
Leto dni bo skoraj, odkar se zopet lahko učimo in zabavamo iz čtiva našega strokovnega glasila. Če to želite ter bolj in boljše tudi za prihodnje leto, pišite članke, razprave, povesti, poročila, kritike — pišite in zopet pišite. Zlasti je zimski čas primeren, da napišemo svoja opazovanja in doživetja v naravi, na lovu, v lovski organizaciji iz preteklega leta in iz tega nove zamisli. Najmanj deset tisoč lovcev nas je, a požrtvovalnih lovcev, ki s peresom grade nastajajoče domače lovstvo, neznatna peščica — komaj četrtina odstotka! V družbi kulturnih narodov se bomo slovenski lovci uveljavili zgolj s peresom, ne s puško.
Zato prosi uredništvo, da ga tovariši brez odlašanja založe z gradivom, sicer januarska številka 1948 ne bo izšla.
Kliše, vinjeta za »Oprtnik« (Žmitkov lovec z rogom) je izrabljen. Ako lovci želite, da bo »Oprtnik« imel v bodoče vinjeto, pošljite osnutke zanjo (pero-risbe). Uporabne vinjete bodo nagrajene.
*
Jelenji ruk — volkovi. V soboto, dne 21. septembra 1946, zvečer sem šel z dvema tovarišema v Veliko goro nad Ribnico obujat spomine iz partizanskih časov. Popoldne je malce deževalo, kar je poživilo naravo, saj tod že nad mesec dni ni bilo niti rose; suhe so vse luže, studencev pa na kraškem svetu itak ni. Pozno zvečer smo lezli po kolovozu strmo navzgor brez luči kakor včasih v partizanih. Po dolini so se vlačile megle, na vrhu pa je bilo povsem jasno. Dospeli smo do Travne gore; nekdaj ponosna dr. Lovrenčičeva hiša je v razvalinah; tam, kjer so bila včasih gospodarska poslopja, so danes samo ostanki cementnih stebrov. Žalosten spomin na fašistične osvajalce!
Komaj smo se malo razgledali, že za-čujemo znane glasove jelenov, ki so
rukali. Prvi, najmočnejši, se je glasil na Marinovcu, drugi pri Jelenjih stajah, tretji okrog Pristave, četrti pa daleč nekje proti Jelenovemu žlebu. Ti, za lovca tako prijetni glasovi so se razlegali po prostranih gozdovih dolgo časa in ko smo okrog polnoči polegli, jih še ni bilo konec.
Naslednji petek popoldne sem bil v Jelenovem žlebu. Oskrbel sem si oblastno dovoljenje za odstrel jelena. Proti večeru sem šel poslušat na Malo steno, če se bo kje oglasil gospodar naših godov in klical na boj za neveste. Komaj sem se dobro usedel na parobek, že se je oglasil prav v bližini srnjak, ki me je dobil v nos in me pozdravil s prešernim bokanjem. Malo pred mrakom pa sem začul iz smeri Adamovega laza jelena, ki se je bližal malemu Marinovem Trdno prepričan, da se zjutraj tu v bližini srečava, sem s spremljevalcem odšel kmalu po tretji uri v to smer. Pod vrhom sva se ustavila in prisluškovala kihanju polhov, a jelen se zlepa ni hotel oglasiti. Bližala se je že četrta ura, ko je mogočno zarukal in kmalu sta se mu odzvala dva v smeri pod Malimi stenami. Napotila sva se proti jelenu še kar v temi. Po polurni hoji sva se ustavila z namenom, da poča-
kava dneva, kajti jelen se je glasil kakih 200 metrov od naju. Postala sva in poslušala jutrnje življenje gozda, ko sc je naenkrat v bližini kakih 50 metrov oglasil — starejši volk. kateremu so pritegnili najmanj še trije mlajši; tuljenje kljub temu, da imaš puško v roki, vseeno nekoliko pretrese, zlasti ko je muzika trajala najmanj deset minut. Brž ko so se oglasili volkovi, so jeleni utihnili, gozd pa je oživel. Po travi in listju se je začel beg živali stran od volkov. Mimo naju sva slišala, zaradi teme videti nisva mogla, kako beže polhi in mala divjad v smrtnem strahu pred volkovi, komaj nekaj metrov od mene je brzel zajec ali lisica. Končno je le prenehala volčja glasba, po listju pa sva slišala, da se zverine oddaljujejo od naju. V tem se je polagoma začelo daniti in šla sva v smer, od koder so prihajali glasovi. Kmalu sva našla v listju sled. kar se je v dolini še dvakrat oglasil jelen. Po sledi sva ugotovila, da so volkovi takoj ubrali smer naravnost proti temu jelenu, ki je utihnil. Iz sledov v listju sva razbrala, da so volkovi tik pred nama in da jih je najmanj pet. Skušala sva jih obkrožiti in po približno poldrugour-nem zasledovanju so se zopet oglasili, to pot dva starejša, ostali pa mlajši. V tem je potegnil veter, volkovi so utihnili in slišala sva, kako se naglo umikajo pred nama. Prav v bližini mesta, kjer so 26. III. 1943 partizanske brigade pošteno naklestile italijanske vsiljivce, so volkovi spremenili smer proti Jelen-dolu. Nadaljnje najino zasledovanje bi bilo brezuspešno, zato sva ga opustila.
Poizvedoval sem pri ljudeh, ki so že prejšnji dan videli pet volkov. Tožili so, da so volkovi že napadli črede, ki se pasejo okrog Loškega potoka, voznik je s kolom odgnal volka, ki je napadel konja. Zato je nujno potrebno, da se lovci na Kočevskem in Ribniškem organizirajo, da uničijo volkove, ki so nevarni i divjadi i domačim živalim, pozimi pa lahko postanejo nevarni tudi človeku.	L. J.
Primer življenjske žilavosti naj poostri čut za lovsko pravičnost! »Stanko, pojdi, boš lisico ustrelil,« je poklical Jože s travnika blizu Praproč, kjer je kosil otavo.
»Vraga, kakšno lisico?« sva z bratom neverjetno skomignila z rameni, pa vseeno hitela k Jožetu.
»Res, prava lisica! Preko travnika je šla. Naš pes se je seveda pognal vanjo, ker pa ni hotela bežati, jo je pustil pri miru. Vidita, sedaj je pa tukaj pod seneno kolibo.«
Točno, v mlaki umazane vode, v temni luknji pod bajto je ležalo nekaj kosmatega. Ali je to sploh lisica? To je nekaj mrtvega in mora v tej luži ležati že več dni. Izpod bajte je namreč zasmrdelo po gnilem mesu in roji velikih mesarskih in bog ve kakšnih muh še, so lezli po tem nestvoru.
»Poglej vendar, da še diha, saj se ji dviga trebušna koža!« me je opozoril brat Stanko. Potem je pa zakričal, da mi je šlo skozi ušesa. Lisica je tedaj počasi obrnila glavo proti nam. Iz mraka se je motno posvetilo samo eno oko. Drugo je bilo zaprto, koža ob njem pa je bila gnusno gola, pokrita s stotinami rumenkastih mušjili jajčec. Topo mi je strmela prav v oči. Nič več ni bilo tistega lokavo zvitega leska v tem edinem očesu. Gledala me je mirno in očitajoče, da me je presunilo.
»Gnusno, strašno! Takoj jo moramo rešiti trpljenja.«
Jože, ki lisičje navade bolj malo pozna, je takoj stegnil roko v jarek in privlekel lisico za rep na prosto. Ko jo je spustil predme, se je pobrala ter se opotekajoče pognala mimo naju. Prvi skok je bil še nekam krepak, potem pa je začela stopicati vedno počasneje, neokretno, nerodno, ko tele prvi dan po rojstvu. Puške nismo imeli, zato jo je brat kar na hitro pomeril z roko in odlični zadetek s kamnom v prša jo je vrgel na tla. Toda še se je pobrala in skočila za prvi grm. Drugi »strel« v glavo je zaključil njeno resnično mučeništvo.
Pred več leti sem čital v neki nemški lovski reviji o lisici, ki se je ujela okoli prs v zanko. Žica se ji je zajedla globoko v meso. Posrečilo pa se ji je odtrgati zanko, ki jo je seveda do svojega skorajšnjega pogina nosila s seboj. Priobčena je bila tudi fotografija. To poročilo o borbi s smrtjo se mi je tedaj zdelo pretirano. • Ko pa sem to lisico gledal mrtvo pred seboj, se mi je ono zdelo nekaj nedolžnega.
Lisica je bila mladica, torej žival, ki še nima tolike življenjske sile kakor starejše lisice. Najmanj pred desetimi dnevi je bila zastreljena. Dve šibri sta jo iz prevelike daljave zadeli v desno zgornjo čeljust ter sta bili toliko močni, da je ena izmed njih prebila očesni živec. Žival je takoj oslepela na eno oko. Zadetek ji je najbrž povzročil tudi možganski pretres, da si žival po ranitvi ni znala prav nič pomagati. Različne muhe so zalegle jajčeca v rane, iz katerih so se razvijali črvi. Bilo jih je na stotine in največ že dolgih čez en centimeter. Videlo se je, da ti gospodarijo pod kožno površino vse zgornje desne čeljusti prav do slepega očesa, iz katerega, so tudi lezli. Koža ob ranah je bila že čisto segnila in bila brez dlake. Če si se je s kolom dotaknil v neposredni bližini, ki je bila posuta s tisoči jajčec, se je dlaka posnela v ogabnih kosmih. Poleg tega so jo muhe napadle na najnežnejših telesnih mestih. Tudi med zadnji nogi so zalegle ogromne množine jajčec, iz katerih se je razvilo večje število črvov-ličink. Ti so glodali kožo, da je bila površina ene pedi popolnoma gola, vse skupaj pa seveda spet gnusna rana. Isto je bilo opaziti pod pazduhama prednjih nog. Uganko mi je zastavljala rana ob zadnjici pod repom, ki je bil tudi ob korenu objeden do mesa. Morda je žival pri streljanju tako stala, da je poleg dveh šiber v glavo dobila tudi eno v zadnjico in so potem rano črvi tako obglodali, da je imela skoraj premer enega centimetra. Zelo verjetno pa je, da so mušje ličinke-črvi, ki jih je bilo
tod ogromno, na najnežnejšem delu kože okoli ženskega spolovila sami napravili rano, ki je vodila prav v telesno duplino. Poleg tega je bila žival tako shujšana, da je je bila resnično sama kost in — del kože — pa še z življenjem v sebi. Bila je dobesedno živ mrlič!
Tovariši lovci! Kakor se je meni, tako bi se tudi vam ob pogledu na tako strahotno trpečo žival zganilo nekaj v srcu. Da, lovec še ni tisti, ki zna streljati v tarčo, pa nima pravega odnosa do slehernega življenja, ki je velika in sveta stvar. Lov večkrat ni samo sladek šport; včasih nalaga tudi zvrhano mero nekomodnih obveznosti, ki jih bo pravi lovec tudi izvršil. Ob vsaki priliki se moramo zavedati, da nimamo pravice z malomarnim strelom ločiti škodljive divjadi od koristne. So namreč nekateri, ki gojijo do lisic nekako nepravilno maščevalnost, ko da bi bile one krive, da so lisice. V vsakem primeru, ko razpolagamo z življenjem tega ali. onega živega bitja, je naša sveta dolžnost, da se obnašamo kot lovci-ljudje. Posebno v času brakad naj vsakdo pri strelu pazi na lovsko pravično daljavo, vsakdo naj tudi ve, kakšno municijo ima v puški. Če pa se še primeri, da kljub izpolnitvi vseh pisanih in nepisanih lovskih zakonov žival ranjena beži z nastrela, naj bo vsak po lovski vesti dolžan, da jo išče in poišče. Komur pa se zdi to preveč, naj se mu pa prepove vstop v svetišče Diane. Vsaka lovska družina naj pazi na primere nediscipliniranosti in naj take mrharje prijavi na pristojno mesto. Naša oblast pa, ki je pri izdajanju orožnih listov poudarjala, da more in sme lovsko orožje nositi le pravi lovec, ga bo takim znala tudi odvzeti.
France Cvenkel.
E. Redin, Kako loviti brez puške. Pri lastovici in hudourniku smo na primeru videli, da je samo pazljivo in globoko proučevanje njunih posebnosti omogočilo dognati vzrok raznih dob njunega doletanja v naše kraje. To je bila težka
naloga za znanstvenike, ki je bila rešena šele nedavno. Podobnih nalog imamo še prav obilo in one zahtevajo ne samo opazovanja, marveč tudi popolno poznavanje anatomije ptic, ki ni dostopna vsakemu opazovalcu ptičjega življenja zaradi svoje zamotanosti.
Tu še drug primer, pri katerem so opazovanja in točni zaključki iz njih pomagali rešiti vprašanje, ki se takisto ni moglo dolgo rešiti. Daleč je znano propadanje mnogih ptic ob svetilnikih, in sicer ob času njihove selitve. 7,lasti mnogo jih gine ob gibljivih majakili ali stolpih svetilnikih. Ptice vidijo luč, ki jih privlači, a sila svetlobe jih obenem slepi: zaletavajoč se z vso močjo udarjajo ob stolpne stene in stekla ter propadajo. Poskušali so to s posebno mrežo, ki naj bi selivke zadrževala, pa vendar so ptice ob svojem preletanju trumoma ginile pri teh stolpih. Šele nedavno je bil odkrit pravi vzrok tega pojava. Podrobna opazovanja so pokazala, da okoli teh vrtilnih svetilnikov ptice letajo kakor vešče okoli sveče. Dospevši v val svetlobe, jamejo stalno z njim krožiti okrog preluke vse dotlej, da povsem izčrpane počepajo v morje ali na zidove. Po takih izkustvih so na svetilnikih namestili svojske naprave, kjer bi se utrujene ptice mogle odpočiti; tako se je znatno zmanjšalo število žrtev.
Ta primer kaže, kako važno je, ne le spoznati to ali ono dejstvo, marveč najti mu tudi pravilno pojasnilo, ki zahteva včasih pozorno in ponovno opazovanje. A ptice nudijo spričo velikanske raznolikosti vrst in obenem raznoterih šeg ogromno gradivo za proučevanje.
Malokdo od prebivalcev velemest, kakršno je Moskva, hodeč vsak dan po ulicah, hiteč po svojem poklicu, se zaveda, da v Moskvi na primer živi najmanj 80, a po nekih računih celo nad 120 raznih ptičjih vrst. Malokdo teh stanovalcev se je — odšedši na letovišče ali v kopališče — poskušal pri-
bližati svojim tovarišicam pticam, da bi jih spoznal in jih vzljubil.
Mnogi vprašujejo: kako in kaj je treba opazovati pri pticah? Popolnoma približati kajpada se nihče ne more, da bi videl, kaj ptica zoblje ali kaj počenja. Rcdkokaiera ptica dovoljuje, da se ji približa človek, a še taka se varuje in oprezovalec ne dobi podatkov, ki ga mičejo. Toda človek ima pri roki naj raznovrstnejša sredstva, da more videti ptico v njenem prirodnem življenju. Vsak lovec pozna zvijače in načine, kako se približa živali. Šotori, obleka kakijeve (žolte) barve, umeten grm, korakoma nošen pred seboj — omogočajo opazovalcu približanje. Razen tega je treba potrpljenja, umirjenosti, znanja, da se okoristiš s prikrivanjem in ne obupaš zaradi neuspeha.
Ako se mora lovec bližati divjadi, si pa opazovalec utegne približati ptici z daljnogledom. Kdorkoli želi resno opazovati življenje ptic, mora imeti pri sebi daljnovid. Pri odhodu na oprezo-vanje za ptičjim življenjem je treba za to imeti neobhodno opremo.
Če vzamemo s seboj uro, dnevnik, svinčnik, peresni nožek, dvozor ali kukalo, torbo in fotografski aparat — bomo ne samo mogli izvršiti niz opazovanj, ampak tudi prinesti domov »divjad«, namreč opombe o svojem ogledovanju iz dnevnika, posnetke in razne predmete, gnezda, »kovačnice detlov«, izbljuvke neprebavljive hrane i. dr. Na ta način moremo loviti brez puške. A če želite, se more izkoristiti tudi puška, seveda vedno z mislijo, da nam je smoter proučevati, ne pa uničevati ptice.
Na kaj naj pazimo v življenju krilatih stvorov? Na to vprašanje odgovarja do nekod vsa naša knjiga »Pticy«: od začetka v jajcu pa do smrti — vse v življenju ptice zasluži pažnjo. Lahko pa se označi načrt preiskovanja in zasledovanja. Za to ni potreba jemati velikega prostora, zlasti pri prvem raziskovanju. Rajši malo pa dobro. Dosti koristneje je korenito premotriti majh-
no področje — kakor pa površno velik okoliš.
Pri raziskovanju kaže najprej pregledati sam prostor, pretresti njegove značilnosti: grmičje ali šibovje, gozd, rob gozda, travnik, polje. Z vsako vrsto zemljišča se ujema posebno ptičje prebivalstvo. Treba je dognati, katere ptice so nastanjene na poedinem odseku tega prostora.
Ako se lotite raziskav v rani pomladi, morete takoj ugotoviti, katere ptice vašega območja so stalno naseljene, a katere so selivke; kake so dobe doletanja, po kakem redu se dolet vrši, to je ali prilete vse hkrati ali pa morda najprej samci, letajo li v jatah ali posamič itd. Jako važno je primerjati čas doleta in
vobče vsa opazovanja nad pticami s tako imenovanimi fenološkimi opazovanji, to je z opazovanjem vremenske izpremembe, rastlinstva in živalstva.
Jako zanimivo je opazovati petje: kdaj se loti peti, takoj po doletu ali ne, ob katerem dnevnem času. značilne posebnosti petja, namen: zavzemanje gnezdišča, vabljenje ženke i. dr. Ves niz opazovanj je vezan na gnezdišče in prehrambeni okraj: obseg tega odseka, čas- zavzemanja, zaščita, ponašanje samice in samca itd.
Znašanje gnezda, parjenje, nesenje jajc, valjenje, pitanje žoltokljuncev, polet godenčičev iz gnezda in zjatova-nje, drugo in tretje gnezdenje, priprava za odlet in sam odlet — vse to v naj-
Zadružni izlet ljubljanske Ribarske zadruge. Ribarska zadruga v Ljubljani je priredila v nedeljo, 25. avgusta t. 1., svoj prvi zadružni izlet v Podpeč. Ta dan je lahko vsak ribič po mili volji ribaril v podpeškem in sosednjem revirju. Izleta se je udeležilo lepo število zadružnikov in po njih vpeljanih gostov. Ugodno vreme in prijetna okolica sta ustvarila veselo razpoloženje med izletniki. V splošnem je družba ribarila do 15. ure, nakar se je zbrala na prijaznem vrtu gostilne Lukman v Podpeči. Uspeh ribolova je bil prav povoljen. Povabilu zadruge se je odzvalo tudi zastopstvo našega lovstva s častnim predsednikom Zveze lovskih društev tov. dr. I. Lovrenčičem, tov. Bogdanom Žiličem in ravnateljem tov. Ivanom Zupanom. Slednji je v pozdravnem nagovoru čestital zadrugi k doseženim uspehom pri obnovi naših voda, omenil in poudaril pa je tudi važnost tesnega sodelovanja ribarskih zadrug z Lovskimi družinami. Za pozdrav se je zahvalil predsednik zadruge tov. Stane Letnar in je v svojem govoru prav tako poudarjal nujnost sodelovanja. Tov. dr. Lovrenčič pa je v kratkih besedah povedal, kako tesno je bilo sodelovanje ribištva z lovstvom za časa pokojnega nestorja slovenskega ribištva profesorja Franketa.
Izražena je bila želja, da bi Ribarska zadruga priredila več podobnih izletov v združbi z lovci, da se medsebojno spoznamo in na ta način ustvarimo podlago za stvarno sodelovanje.
različnejših pojavih in odnosih mora biti predmet opazovanju.
V zapisniku rabimo kratice: pp = prav pogosto, p = pogosto, pr = prav redko itd. Pri nadrobnem študiju območja beležimo s številkami smrt in rojstvo ptic. Pri najresnejšem pojmovanju posla je treba obvladati široko razprostranjeno navado — obročkanje ptic. O tem pa drugič.
Priredil A. Debeljak.
Vrane — koristne ptice. Vsak učenec v Rusiji pozna koristi ptic v kmet-ske-m gospodarstvu, a prav tako ve o tem, da so na svetu poleg koristnih tudi škodljive ptice. Pri tem nadalje vemo, da učenjaki vse do danes ne morejo dokončno odločiti, katere ptice so prav za prav škodljive, a katere koristne. Razvpita je pri mnogih raziskovalcih na pr. sraka, vendar nekateri trdijo, da z uničevanjem škodljivih žuželk sraka donaša večjo korist, nego je škoda, ki jo povzroča s tem, da ruši gnezda ter odnaša jajca in goliče koristnih operjencev. Eni štejejo brezpogojno med škodljivce sivo vrano, kajti ta kazi poseve- ter uničuje jajca koristnih ptičev. Drugi se ne zlagajo s tako oceno vrane: kot »bolničarka«, ki po koncu j e raznotero nesnago, je po njihovem prej koristna ko škodljiva. Za mnoge ptice je natanko dognano, da so človeku v prid, ali za prav malo njih se more s popolnim prepričanjem reči, da so nepridiprav.
Slučaj, ki se je primeril z vrano, spominja na zgodbo norveških grab-ljivk. Samo so tam uničili tako imenovane škodljivke, nesluteč, da utegnejo biti koristne, a tukaj so pripravljali pogubo ptici, katere koristnost je bila dobro znana, pa se je spričo krajevnih pogojev zdela nevšečna.
Stvar je stala tako. Na Po vo lož ju so vrane jako prizadevale in ponekod docela ničile koruzno setev. Skubile so mlade stroke in kljuvale napeta zrna. Pomagala niso nikaka strašila — pametne živali se jih niso plašile.
Tudi čuvaji niso mogli vran spraviti v strah. Ptice so se pol a h ko dvigale v zrak z onega mesta, odkoder so jih gonili, in se spuščale za nekoliko desetin korakov, ne da bi se potrudile kam dalje.
Leta 1931 so na posebno odredbo priredili skozi vse leto pazljive raziskave, ki naj bi dognale, je li treba iztrebiti vrane kot nebodijihtreba ali pa je človeku hasek od njihove strani večji nego škoda, ki jo delajo. Ko bi bile vrane vedele, da njih bitek ali nebitek visi na niti, bi se bile nemara prizadevale, pokazati se z najboljše strani. Toda ponašale so sc kakor vselej. Zato so bili izsledki seveda popolnoma nepristranski. Pri tem je del vran poginil. Bili so jih, da bi po vsebini želodca ugotovili, s čim se hranijo.
V	tretji desetini marca, ko so se pričele preiskave, so pregledali osem vranjih želodcev. V vseh so večinoma najdene žuželke — škodljivke Selškega gospodarstva. V petih želodcih so se našla razen tega zrna, raztresena ob lanski žetvi. Nesumljivo je bilo, da je vrana v tej dobi koristna.
V	prvi tretjini aprila so premotrili 19 želodcev. Slika je bila skoraj ista.
V	16 želodcih — škodljiv mrčes, v 14 želodcih — neznatna količina zrn. Vrani so zopet dali dobro spričevalo.
V	drugi tretjini maja se je število pregledanih želodcev povečalo na 53.
V	52 so se pokazali najnevarnejši sovražniki za človeka, največji škodljivci podeželskega gospodarstva, in le v 29 želodcih — čisto malo zrnja. Po šolski oceni bi za to razdobje morali dati vranam »odlično«.
Po desetkrat so na ta način proučevali vsebino vranjih trebuhov in prišli do soglasne odločitve: vrana je koristna, toda človek mora znati zavarovati pred njo mlade turščične storže: Kako to napraviti?
Preskušali so patentirana sredstva — potapljanje semena pred setvijo v svojstvene dišeče sestavine. Medtem so pa vrane odišavljene storže prav
tako rade kavsale kakor navadne. Tedaj je eden od opazovalcev opozoril na to, da debeliača toliko manj trpi, kolikor bolj je oddaljena od vranjih gnezd. Izkazalo se je, da vrane nerade letajo daleč od svojih gnezdišč niti za hrano in da rajši nabirajo krmo bliže svojim naselbinam.
Zaščita mlade koruze se je pokazala pr a/V preprosta. Sejati je treba na razdaljo pol do enega kilometra od vranjih selišč.
A korist, ki jo daje človeku ta splošno znana ptica, je velikanska. Po raziskavah, izvršenih nedavno v Sibiriji, je tri milijone vran v enem letu zatrlo 24 in pol milijona ličink »tankega črva«, enega od najpogubnejših škodljivcev naših polj.
Pa to ni čudno. Muhar, kakor je znano, ugonobi v dveh mesecih nič manj ko 50.000 muh, a v 105 želodcih sinice so našli 4666 žuželk, od katerih 4120 — malopridnih za človeka. Zamisliti si morete, kako silno količino škodljivcev pokončajo sinice v enem letu, zlasti če se upošteva, da pitajo Š svoje mladiče od 550 do 590krat na dan.
Niti za ptice, ki jim je glavna hrana zrno, ne smemo naravnost trditi, da so škodljive; saj je nemogoče izračunati ono korist, ki nam jo nudijo, uživajoč ogromno množino človeku škodljivih rastlin, ki dušijo njegove njive in manjšajo letino, hkrati pa pitajo svoje goliče z golaznijo. Da ni sinic in drugih žužkojedcev, bi na koncu koncev mogli vsi naši gozdovi in vrtovi propasti in polja ne bi dajala plodov. — Po E. Redinu —
A. Debeljak.
Društvene vesti
Izvleček iz zapisnika izrednega občnega zbora Lovske zadruge, r. z. z o. j. v Ljubljani, ki je bil dne 4. avgusta 1946 ob 9 dopoldne v prostorih Zveze lovskih društev v Ljubljani, Trdinova ulica 8. — Izredni občni zbor
je sklical tov. dr. Milan Dular na podlagi pooblastila Iniciativnega zadružnega odbora za Slovenijo v Ljubljani, št. 18.577 od 19. junija 1946 z namenom, da se izvoli nov upravni in nadzorni odbor in sprejme nova pravila.
Od 61 starih zadružnikov Lovske zadruge jih je med okupacijo in po osvoboditvi umrlo devet, pobeglih, izseljenih in razlaščenih pa je bilo pet zadružnikov, tako da je ostalo od starih zadružnikov 47 s 150 deleži. Od teh se je izrednega občnega zbora udeležilo 17 zadružnikov z 49 deleži. Poleg teh se je izrednega občnega zbora udeležilo 32 novopristopivših zadružnikov s po enim deležem, tako da je bilo od 79 zadružnikov Lovske zadruge, r. z. z
o.	j., na izrednem občnem zboru navzočih 49 zadružnikov in je bil izredni občni zbor sklepčen.
Od IZOS-a pooblaščeni tov. dr. Milan Dular je otvoril občni zbor, ki je izvolil tov. Zupana Ivana za zapisnikarja, za overovatelja zapisnika pa tov. Ančika Jožo in tov. inž. Šušteršiča Mirka.
Predsedujoči tov. dr. Milan Dular je med drugim omenil, da je bila Lovska zadruga, r. z. z o. j., ustanovljena dne 15. maja 1924. Zadnji občni zbor je bil opravljen 5. marca 1940 za leto 1939. in zadnja seja upravnega odbora dne 17. marca 1941. Med okupacijo Lovska zadruga ni delovala. Pojasnil je delokrog in naloge zadruge v novih razmerah in po preosnovanih pravilih.
Dr. Lavrič Janko pozdravi zborovalce v imenu Zveze lovskih društev in prikaže novi Lovski zakon kot moderen in idealen lovski zakon, ki je v skladu s pridobitvami narodnoosvobodilne borbe.
Inž. Mirko Šušteršič pozdravi zborovalce v imenu Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo ter želi oživljenemu delovanju Lovske zadruge mnogo uspehov v korist lovcem in lovstvu.
Za tem je izredni občni zbor sprejel z nekaterimi izpremembami oz. dopolnitvami predlagana pravila (glej prilogo v tej številki »Lovca«),
Višino pristopnine določi zbor na 50 din in upravni odbor pooblasti, da sme zadrugo finančno obremeniti do zneska en milijon dinarjev.
Prvi upravni odbor je bil za funkcijsko dobo enega leta takole izvoljen: predsednik: dr. Dular Milan, njegov namestnik: Fabiani Pavel, tajnik: Janežič Matko, blagajnik: Ančik Jože, upravnik: Šifrer Albin, člani: Herfort Viktor, LD Ljubljana, Bremec Tone, LD Celje, Rajh Mirko, LD Ljutomer, Groznik Jože, LD Trbovlje, dr. Kova-čcc Janko, LD Maribor, dr. Šalamun Franjo, LD Ptuj, Pestotnik Janko, LD Kamnik. Podkrižnik Martin, LD Kranj, Klun Ivan, LD Ribnica, dr. Furlan Tone, LD Novo mesto, dr. Tusolin Rasto, LD Črnomelj, Medved Branko, LD Krško, Lavrenčič Alojzij, LD Stari trg, Jezov-šek Vladimir, LD Murska Sobota; namestniki: dr. Senekovič Ivo. Cvirn Otmar, dr. Mravljak Franc, Hafner Ivo, Verovšek Milan, Lutman Milan. Nadzorni odbor: predsednik: Pogačnik Bogdan, člana: Zupan Ivan, Paškulin Jože; namestniki:	dr. Majaron Ferdinand.
Vagner Janko, Ivanc Adolf.
Končno zbor sprejme predlog dr. Lavriča Janka, da se Lovska zadruga zahvali Predsedstvu SNOS-a in Ministru za kmetijstvo in gozdarstvo za uveljavljenje novega federalnega Lovskega zakona. Lovski zakon in pravilnik naj prouče vsi člani Lovske zadruge in ga popularizirajo med ljudstvom. Tako bodo onemogočena trenja in odstranjena morebitna nasprotstva. Lovski kolektivi morajo sodelovati z ljudstvom v soglasju.
Kinološke vesti
Smotra in tekma psov ptičarjev pri Ljutomeru. Na pobudo in z organiziranjem po kinološki sekciji v Mariboru in s sodelovanjem Lovskega društva v Ljutomeru se je vršila dne 13. oktobra 1946 v osrčju prelepe Prlekije smotra in jesenska tekma psov ptičarjev. Ta prireditev je bila prva te vrste na
skrajnem severu naše domovine. Lovsko društvo Ljutomer je dalo lovišča Bunčani, Ljutomer in Veržej na razpolago in je vsestransko skrbelo, da je bil uspeh dosežen. Zanimanje za delo našega zvestega štirinožnega tovariša je bilo res veliko. Od blizu in daleč je bilo pripeljanih lepo število ptičarjev in to skoraj samih nemških kratko-dlakarjev. Razveseljiva je bila zlasti lepa udeležba gledalcev (korona). Kljub temu, da je prav v Prlekiji divjala vojna, je bilo dokaj divjadi, zlasti fazanov. Zato ni bilo posebno težko preizkusiti prav vsakega kandidata.
Predvidena je bila jesenska vzrej na in poljska tekma. Od stroge izvedbe teh tekem po predpisih smo morali odstopiti, ker vodnikom ni bilo mogoče svoje pse pravilno pripraviti. Izvedla se je zato po večini le preizkušnja na zasnovo, tako da bo omogočeno s pičlim dobrim materialom naprej graditi in obnoviti, kar nam je okupator uničil.
Tekmo sta vodila Bogdan Pogačnik in Vekoslav Španger, sodniki so bili Ivan Caf, Dragotin Klobučar in Julij Koder, sodniška pripravnika pa Radomir Ribar iz Zagreba in Dragotin Ristič iz Beograda.
Pri smotri v Veržeju je nastopilo 27 psov, od teh devet z rodovnikom; dva sta vpisana v začasni register in 16 brez rodovnikov. Od teh je bila ena psica prav dobro ocenjena, a ker je bila premlada, se ni mogla udeležiti tekme. Tako je nastopilo pri tekmi 12 psov.
Vrstni red psov, ki so tekmovali, je bil ta-le (v oklepaju ocena pri smotri):
1.	nem. kdl., pes, »ARAB«, JRP 200 A, * 12. 4. 1941 od Stele Podpreske, JRB 158 B, po Canonu Ortneškim (Jupp), JRB 184 A; vzreditelj Janko Dovč, Sto-žice, lastnik in vodnik Ljuban Zadnik, Ljubljana (prav dobro).
2.	nem. žimavec, pes, »ROl v. d. BIE-NE«, JRP 21 E, * 13. 1. 1942 od Alfe v. Fh. Orth a. d. Donau, OeHZB DD 633, po Tellu v. d. Fischa, 14.480; vzreditelj Johann Knodler, Dunaj, lastnik in vodnik7 Martin Klemenčič, Ptuj (dobro).
3.	nem. kdl., pes, A-PAN v. HELLER-AU, JRP 205 A, * 4. 3. 1944 od Patte v. Hellerau, 222 q, po Lassu v. Hernbaum-garten, DK 988; vzreditelj W. Kruse, Hildesheim, lastnik Josip Dermastja. Maribor, vodnik Konrad, Maribor (prav dobro).
4.	nem. kdl., psica, »ŠOBA ČEMŠE-NIŠKA«, JRP 174 B, * 22. 6. 1945 od Chic Ortneške, JRP 151 B, po Bodotu, JRP 197 A; vzreditelj psarna Čemše-niška, lastnik in vodnik Janez Gederer, Marenberg (prav dobro).
5.	nem. kdl., pes, »ALI v. WALBUR-GISHOF«, JRP 198 A, * 14. 6. 1944 od Adde v. Forsterschloss, 569 p. po Odinu v. Weinbachu. Gr. S. 1558 n; vzreditelj Michael Horn, Elsheim/Rli., lastnik in vodnik Viktor Holcman, Kamnica pri Mariboru (odlično).
6.	nem. kdl., psica, »DIJANA«, ZČR 3 P, neznanega porekla, lastnik in vodnik Mirko Lorber, Maribor (prav dobro).
7.	nem. kdl., pes, »PIK«, ZČR 6 P, neznanega porekla, lastnik in vodnik Mirko Leskošek, Maribor (prav dobro).
8.	nem. kdl., pes, »BATOR«, JRP 207 A, * 14. 8. 1937 od Ade Podpreske, JRP 120 B, po Azoru Kriškem, JRP 132 A, vzreditelj dr. Stanko Bevk, Ljubljana, lastnik in vodnik Vekoslav Španger, Maribor (glede na starost: dobro).
9.	nem. kdl., pes, »BEG GABERŠKI«, JRP 202 A, * 30. 7. 1945 od Ade, JRP 164 B, po Bojanu Kolinem, JRP 185 A, vzreditelj Viktor Vrenjak, Ljubljana, lastnik Anton Kovač, Slovenska Bistrica, vodnik Blažič (dobro plus).
10.	nem. kdl., pes, »BLISK«, ZČR 2 P, neznanega porekla, lastnik Angelo Žigon, Ptuj. vodnik Alfonz Mazlu, Ptuj (prav dobro).
11.	nem. kdl., pes, »ARNO v. HELLERAU«, JRP 206 A, brat pod tek. št. 3, lastnik in vodnik Franc Rakuša, Obrež pri Mariboru (prav dobro).
12.	nem. kdl., psica, »ANNE v. HELLERAU«, JRP 171 B, sestra pod tek. št. 3 in 11, lastnik in vodnik Franc Rakuša, Obrež pri Mariboru (prav dobro).
Po tekmah so bili v Ljutomeru razglašeni izidi. Lastniki oziroma vodniki, ki se niso mogli udeležiti tekem zaradi nezadostne ocene psov pri smotri, so prejeli knjigo dr. Janka Lokarja »Ptičarji, njihova odreja in vzgoja« od Društva ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani, da bi se poučili, kaj moremo zahtevati od čistokrvnega, pravilno šolanega psa.
Pri smotri je bilo ocenjenih 16 psov brez rodovnika sledeče: 1 prav dobro, 10 dobro, 4 zadostno in 1 brez ocene.
Kaj sledi iz tega? Tovariši lovci! Začasni zakon o lovu. k 7. členu zahteva: »Loviti se sme le s čistokrvnimi lovskimi psi, kar velja za vse pasme lovskih psov in vse vrste lova: čistokrvnost izpričuje rodovnik, ki ga izda ali potrdi pristojna kinološka organizacija. Izjeme so dopustne do konca lovskega leta 1950.« Torej nabavite si psa samo z rodovnikom. Rodovnik pa morate prej videti, potem šele sklenite nakup. V tem oziru dobite pri vodji rodovne knjige DTP vsa pojasnila oziroma nasvete.
Spremembe psarn. Psarna brakov jazbečarjev »HRASTNIK« Karla Mihalo-viča, bivšega prokurista v Hrastniku, je prešla v last Josipa Plaznika v Hrastniku; zaščita je bila objavljena v »Lovcu« 1939, str. 486.
Psarna poenterjev »RIBNICA« pokojnega Miroslava Pogorelca v Beogradu preide v last Lovske družine Ribnica -— Velika in Mala gora, predstavnik predsednik Ivan Klun v Ribnici, in sicer za vse vrste brakov; zaščita je bila objavljena v »Lovcu« 1939, str. 253.
Zaščita teh psarn postane pravomoč-na, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov.	Savezni tajnik.
Lovski koledar za november
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	6.42	16.50
15.	7.02	16.51
Mesec je 9. v ščipu, 23. v mlaju.
Dr. Janko Lavrič
Pogled nazaj
S to številko »Lovca« zaključujemo prvi letnik po osvoboditvi in obenem prvo leto naše splošne obnove ter lovske obnove še posebej. Prav je, da s kritičnim očesom premotrimo, kaj smo storili v tem letu, da ugotovimo, ali je bilo naše delo pravilno ali ne, in če ni bilo, da poiščemo napake ter jih v bodoče odpravimo.
To leto nam je prineslo nov lovski zakon s pravilnikom za izvrševanje zakona, dobili smo tudi pravilnik za lovsko organizacijo. Pri sestavljanju načrta za zakonite predpise o lovstvu smo sodelovali tudi lovci in v tem svojem delu smo imeli pred očmi interese skupnosti, katerim se morajo podrediti koristi posameznikov. Tako imamo n. pr. lovske kolektive (družine) kot zakupnike lovišč, okrajne kolektivne lovske blagajne za plačevanje škode po divjadi (okrajni lovski sklad), kolektivno jamstvo za plačevanje take škode in podobno. — Če in koliko je zakon z
izvršilnimi predpisi dober ali ne, naj pokaže življenje, saj je zakon le začasen in velja za zakupno dobo petih let. Po preteku te dobe se more dobro obdržati, slabo pa spremeniti.
V predpisih za lovsko organizacijo smo dobili namesto dosedanjih društvenih pravil pravilnik, ki ga je izdal minister na osnovi zakona. Posameznike povezuje v lovsko organizacijo lovska družina, v kateri se rešujejo vsa važnejša vprašanja glede lovišča in lova tovariško in po domače na družinskem posvetu in ne mogoče na občnem zboru vpričo policaja, ki je prej pazil, da je občni zbor potekal natančno po mrtvi črki, zapisani v dnevnem redu, preko katerega spričo strogega očesa postave ni mogel niti smel nihče. Prej strogi formalizem, danes pa življenje in to, kar v življenju rabiš. — Širši krog v sestavu nove lovske organizacije je okrajni lovski svet kot izvršilni organ okrajnega lovskega zbora, . ki rešuje splošna vprašanja o lovu v okraju in posvet starešin lovskih družin, ki obravnava v glavnem organizacijska vprašanja. Lovske družine z okrajnimi lovskimi sveti so združene v republikanski lovski organizaciji po zboru starešin lovskih družin in predsednikov v Lovski svet LR Slovenije, ki je izvršilni organ zbora. Na la način je izražen demokratični princip, ker o lovstvu soodločajo vsi lovci v okrajnih lovskih svetih, starešine osnovnih celic in predsedniki okrajnih lovskih svetov pa na republiškem lovskem zboru in ne kakor je bilo prej, zgolj maloštevilni predstavniki lovskih društev, ki so bila zastopana v centrali. — Lovske družine in sveti pa so poleg tega tudi posvetovalni organi ljudskih oblasti, katerim so v lovskih vprašanjih svetovalci in pomočniki, da tako pomagajo pri obnovi naše domovine in utrditvi ljudske oblasti.
Lovski zakon se je začel izvajati z ustanovitvijo lovišč, ki pa niso vezana na upravne ali zgodovinske meje, temveč ustvarjajo samostojne lovske gospodarske enote. Kakor pa je zakon kot osnova začasen, tako je začasno tudi zamejičenje lovišč in je treba tudi meje še preizkusiti. Vendar moramo ugotoviti pri tem nepravilno kritiko mnogih lovcev in družin; gledali so namreč na svoje lastne koristi, primerjali nove meje s starimi občinskimi, pri tem pa izpustili z vida gospodarske interese v lovu. Ti naj si zapomnijo, da starih občinskih mej ni več in da so osnova priborjene ljudske oblasti kraji s krajevnimi odbori in tudi njihove meje, kakor meje lovišč, se ne skladajo z nekdanjimi občinskimi mejami. Meje novih lovišč so začrtali okrajni ljudski odbori, upoštevaje zakonita določila in predloge lovskih strokovnjakov; meje je pregledalo, morebiti tudi popravilo, ministrstvo po zaslišanju strokovnjakov. Kar so nam dale naše ljudske oblasti na podlagi
mnenja izvedencev, bomo spoštovali in moramo spoštovati v tej zakupni dobi, pozneje pa se lahko meje popravijo, če bi se izkazalo, da je potreba, kajti razmejitve lovišč ponekod kažejo, da lovci, če so sodelovali, niso docela dojeli duha časa in načel modernega lovstva in da so jim pri tem še tradicije zastirale čist pogled v perspektivo bodočnosti. — Po ustvaritvi lovišč so bile ustanovljene lovske družine in lovišča oddana v zakup in danes v okrajnih zakupnih loviščih že love lovske družine, ne samo love, temveč tudi uničujejo škodljivce, poleg tega pa negujejo koristno divjad, ki je posebno po nekaterih krajih naše republike med okupacijo veliko trpela. — Na ta način se ustvarja v naših loviščih red in zakonitost in tako lovci izpolnjujemo naročilo našega državnika, podpredsednika Zvezne vlade tov. Kardelja, da moramo čimprej na vseh poljih preiti o zakonitost.
Lovstvo je za skupnost gospodarsko donosna panoga, zaradi česar je bilo treba ustvariti tudi lovsko gospodarsko organizacijo. Pa čemu naj jo ustanavljamo, ko smo jo že imeli, le delovala ni. Zato smo poklicali v življenje lovsko zadrugo, ki je bila mrtva. Pravilnik predpisuje, naj bo vsak član lovskihydružiti včlanjen v lovski zadrugi; potrebno je to, kajti vs^-khr lovci rabimo za lov, si nabavljajmo pri gospodarski enoti, ki je naša in v kateri odločamo mi sami, pa tudi vse, k ar Pnam lov koristnega prinese, vnovčujmo po svoji zadrugi. Da je ta naša pot pravilna, so uvidele ljudske oblasti in država je zadrugo pooblastila za edinega upravičenega nakupovalca kož divjadi, ji dovolila nabavo lovskih potrebščin v inozemstvu in delo zadruge splošno podpira. Komaj je zadruga zaživela, že se je to pokazalo na trgu, zlasti pri cenah lovskih potrebščin, katere si mogel prej nabaviti le za črnoborzijanske cene, po nastopu zadruge pa cene lovskim potrebščinam dnevno padajo. — Niso pa uvideli potrebe po lovski zadrugi doslej še nekateri lovci, katerim zadruga ni po godu zaradi tega, ker je treba plačati enkratni delež s pristopnino. Zopet stara napaka, da se marsikdo brani malenkostnih žrtev poedinca o korist skupnosti.
Lovci Slovenije imamo že svojo zgodovino, zgodovino lovstva naše dežele. Mnogo je bilo že predlogov, da naj se zbero vsi za razvoj lovstva v Sloveniji važni predmeti. Toda tudi tu je bilo doslej prav tako kakor na drugih ^poljih v predaprilski Jugoslaviji: mnogo grmenja, bore malo dežja7'Lelos pa je ta zamisel začela postajati resnica. Na pobudo Zveze lovskih društev Slovenije je minister za kmetijstvo in gozdarstvo tov. Janez Hribar odredil, naj clobi vse za lovstvo in lovsko zgodovino važne predmete v hrambo Lovski svet LR Slovenije ali njegova predhodnica
Zveza, da ustanovi lovski muzej. V ta namen je imenoval posebno komisijo strokovnjakov z nalogo, da pregledajo v ljudski imovini vse za lovstvo važne predmete in jih razdele 1. v take, ki so za lovski muzej; 2. v take, ki bodo služili prosveti (v naših šolah); 3. v predmete za okras in 4. vse ostalo naj porabi industrija n. pr. za izdelovanje raznih podstavkov, svetilk, gumbov in podobno. Po Sloveniji je mnogo predmetov take vrste, n. pr. trofej, starinskih lovskih pušk, sulic, lovskih nožev in drugih lovskih potrebščin, gobelinov itd. Treba je le zanje izvedeti in opozoriti Zvezo lovskih društev oziroma Lovski svet LR Slovenije ali Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo, ki bodo na nje opozorili komisijo, da si jih ogleda in oceni.
Gledali smo tudi na to, da dobimo za lovski muzej streho; ne samo to, iskali smo hišo, kjer naj bo lovski dom, v katerem bodo nastanjene vse lovske organizacije z muzejem vred. Primerno hišo smo že poiskali in zaprosili oblasti, da nam jo dajo v uživanje. Priznati moramo, da smo pri ljudskih oblasteh naleteli povsod na odobravanje te naše zamisli. Žal se letos še ni uresničila naša želja, da bi mogli biti v svojem lovskem domu, lahko pa imamo trdno upanje, da se bo to zgodilo v bližnji bodočnosti.
V zadovoljstvo vseh lovcev je začel v začetku tega leta zopet izhajati »Lovec« kot glasilo lovcev in kinologov. Priznati moramo, da letošnji letnik tako po obsegu kakor po vsebini ni bil najboljši, temveč da je urednik moral priobčiti še precej člankov iz časa pred vojno. Premalo je bilo spisov iz lovske teorije, iz kinologije pa skoraj nič. Poročevalci so še dokaj pridno polnili lovski oprtnik in je bil mogoče naj pridnejši dopisnik iz Postojne; priznati moramo, da smo njegova poročila brali s posebnimi občutki zato, ker so iz Postojne. Novost pri letošnjem »Lovcu« so bile štiri priloge in vsak lovec bo hvaležen zanje Zvezi. Je pa bilo v »Lovcu« precej poučnih člankov, ki so večinoma nastali že po osvoboditvi, n. pr. o živalstvu Rusije, o ptičjih šegah, o lovopustih, o gozdu in divjadi, o vlogi voha pri divjadi; zares veseli pa moramo biti, da nam je dr. Janko Lokar v lepi prevedbi podaril opis lova od grškega pisatelja Ksenofona, ki je bil napisan več stoletij pred našim štetjem. »Lovec« se je spominjal tudi vseh za naše ljudstvo politično važnih dogodkov in bi ne bilo prav, če bi tega ne storil, saj smo tudi lovci ljudje, ki se hočemo vzgojiti v dobre državljane. Pogrešili pa smo dopisov onih lovcev, ki so kot partizani posegli v narodno osvobodilno borbo in doživeli tedaj marsikaj, kar bi zanimalo vse lovce.
Tudi v lovski literaturi nismo bili razen »Lovca« popolnoma praznih rok. Priznani naši lovski pisatelj in urednik tov. inž. Šu-
šteršič je spisal knjižico »Gojitev srnjadi«. Poučna knjižica je to za vsakega lovca, posebno še, ker tvarino razlaga veliko število lepih slik. Tem bolj hvalevredno pa je delo zato, ker ga je pisatelj založil sam in se moramo skoraj sramovati, da ga ni založJla lovska organizacija. Pomanjkanje lovske literature je občutno posebno sedaj, ko bo treba polagati lovske izpite in nimamo učnih pripomočkov. »Naš lov« se redkokje dobi, kajti okupatorji in njihovi pomagači so uničili lepo število knjiž?iic z lovsko literaturo vred, že leta 1941. pa so toliko slavljeni lovski mojstri javno zažgali okoli 1500 izvodov knjige »Naš lov«. Potreba po drugi izdaji je velika iti ni prav, da že letos ni izšla. Prav nam je prišla knjižica o srnjadi, najštevilnejšega zastopnika naše velike divjadi pri nas; enako dobrodošla pa bi nam bila poučna razprava o gojitvi perjadi, zlasti fazana in jerebice, in priznati moramo napako, da še nismo napisali in izdali tudi to. — V letošnjem »Lovcu« je bilo premalo člankov o naših lovskih pseh, tako da je skoraj odveč napisati, da je »Lovec« tudi glasilo »za kinologijo«. Zakoniti predpisi določajo, da bo v bodoče izvrševanje lova dopustno le s čistokrvnimi psi. Kateri psi so čistokrvni, kako jih je treba vzgajati, o tem v letošnjem »Lovcu« ni bilo govora. A ko pa hočemo doseči, da se bodo tudi oni lovci, ki se prej iz lega ali onega razloga niso mogli redno udejstvovati v lovstvu in zato tudi ne pri vzreji in pouku lovskih psov, jim moramo nudili osnovo za to, za kar naj služi glasilo »za kinologijo«. Priznajmo, da smo v lem pogledu zanemarili svojo dolžnost, zlasti kinologi.
Zveza lovskih društev Slovenije je bila v tovariških stikih z vsemi lovskimi organizacijami ostalih ljudskih republik FLR Jugoslavije ter je aktivno sodelovala pri ustanovitvi »Glavnega saveza lovačkili udruženja FNR Jugoslavije«. Spomladi je bilo prvo posvetovanje jugoslovanskih lovcev v Beogradu glede ustanovitve Glavne zveze. Tedaj so bili položeni temelji zvezinih pravil in na predlog našega zastopnika je bilo sprejeto demokratično načelo, po katerem naj se osnutek pravil predloži v pretres vsem lovcem, da podajo svoje mnenje. »Lovec« je prinesel ostiutek pravil, članstvo je stavilo svoje izpreminjevalne predloge, ki jih je pregledala seja širšega odbora naše Zveze ter svoje sklepe glede izpremembe načrta pravil sporočila pripravljalnemu odboru za ustanovitev Glavne zveze in lovskim organizacijam ostalih ljudskih republik. Naši izpreminjevalni predlogi so bili sprejeti in dne 1. septembra t. I. so bila odobrena pravila ter ustanovljen »Glavni savez« in izvoljena uprava s tov. generalom Velebitom, pomočnikom ministra za zunanje zadeve, na čelu.
Zvezino vodstvo je bilo v stalnih stikih z vsemi lovskimi društvi in jih obiskovalo, posebno ob priliki popularizacije novega lovskega zakona in ob ustanavljanju okrajnih lovskih svetov. Prav tako je sodelovalo s Kinološkim savezom in skupno z njim dalo pobudo za ustanovitev Kinološkega udruženja za LR Slovenijo, katerega je zato, da je moglo uspešno pričeti z delom, tudi gmotno podprlo.
Tako sliko nam nudi pogled nazaj v preteklo leto. Čeprav nismo izpolnili svojih dolžnosti povsod in v polni meri, kljub temu gledamo nazaj z zadovoljstvom, da smo v glavnem izvršili svoje naloge tako kot lovci in kot državljani, cla na poziv lovskega tovariša maršala Tita v letu obnove tudi mi tekmujemo pri vsestranski obnovi naše države.
Naj žive prvi lovski kolektivi pri delu za obnovo države na lovskem polju — slovenske lovske družine!
Naj živi Ljudska republika Slovenija ?> močni Federativni Ljudski republiki Jugoslaviji!
Naj živi 7iaš voditelj in lovski tovariš Tito!
Foto Rajko Marenčič, Križe
Dr. Stanko Bevk
Po strelu
Pred strelom ravna lovec navadno popolnoma .po svoji volji m svojem preudarku razen na skupnih lovih, kjer se mu je vestno držati navodil lovskega vodje. Sicer je tudi tu toliko samostojen, da strelja ali ne strelja na kak kos divjadi, ki je nanjo lov, da sam presoja pravilno strelno razdaljo, odloča po svojem prepričanju glede izbire šiber in podobno.
Po strelu pa nastopijo za lovca dolžnosti, ki ga vežejo na nadaljnje ravnanje. Te dolžnosti so dvojne: prve so osebne, to so take, ki jih mora izpolnjevati zase kot pošten lovec, druge pa so one, ki jih nalaga vsakemu lovcu potrebna zavest, da je član lovske organizacije, ki ji je poverjena uprava skupne ljudske dobrine — lova.
Kot pošten lovec mora gledati v prvi vrsti na to, da se streljana divjad po nepotrebnem ne muči, če je strel ni ubil. Čimprej jo mora dokončati, najbolje s ponovnim strelom. Usmr-čenje z nožem, pa naj bo lovec za to stvar še tako ročen in izvežban, povzroča divjadi strahotno bolest, ko se ji približaš, jo zagrabiš in obračaš, da ti je pripravna za vbod. Na malo perjad sicer ne boš oddajal odrešilnega strela, pač pa ji takoj, ko jo dobiš v roke, stisni oprsje, kar jo najprej usmrti. Tolči jo z glavo ob drevo, kamen ali puškino kopito, še bolj pa zatikanje letalnega peresa v zatilno rupo, kar je veljalo svoj čas za pravilno lovsko usmrčenje perjadi, ni drugega kakor pove-čavanje in podaljševanje muk, ki jih žival že itak dosti trpi od strela in iz strahu pred psom, ki jo zagrabi, da jo donese gospodarju. Brez psa ptičarja bi ne smeli loviti perjadi. Izvzet bi bil edino lov na petelina, pa še tu je prav in često potrebno, da imaš ptičarja pri roki. Mnogo zastreljene perjadi gre v izgubo brez takega njuhača in plavača!
Če je streljana divjad dobro zadeta padla, pusti jo, da dokonča smrtni boj na nastrelu sama. To velja zlasti za veliko divjad. Po petelina pa skoči takoj, ko je zropotal z drevesa ali se prevrnil na perje, kajti često je od strela bolj omamljen kakor mrtev in ti utegne uiti, ko pride k zavesti.
Ko greš z mesta, kjer si streljal, k ustreljeni divjadi, pojdi tja polagoma in vedno s puško, pripravljeno za strel. Ni posebno redek primer, da si žival, ugledavši lovca, pomaga na noge in skuša uteči ali tudi res uteče. Če se moraš obrniti, da skočiš po puško, niti ne vidiš ne, kam se je žival potegnila. Iskanje zastreljene divjadi brez psa pa je najbolj neprijeten opravek
na lovu, zlasti če si ga zakrivil sam. More ti vzeti za daljši čas veselje do lova.
Dospevši do mrtvega kosa, si ga najprej dobro oglej: preglej, kje je zadet, ugotovi spol, pri srnjaku, jelenu si dobro vtisni v spomin obliko rogovja, da se izogneš kaki poznejši zamenjavi; preišči spolovilo, ki je često v zvezi s kakovostjo trofeje; ugotovi približno starost po zobovju in preglej nosno duplino in žrelo glede morebitnih zajedalcev. Če jih najdeš, pokončaj jih takoj ali spravi za nadaljnji študij v stekleničico. Ličinke nosnega obada rade zlezejo iz mrtvega gostitelja, če so dorasle, in se potem v tleh zabubijo ter izgode v leteče obade, ki spet zasajajo jajčeca v divjad.
Jelenu izlušči prodnika (okljiča), da jih pri nerodnem transportu morda ne izgubi ali da si jih ne prilasti nepoklicanec. Tudi to se je že zgodilo. Tudi pri srnjaku dobro poglej, če nima morebiti prodnikov. So sicer prav redki, ki jih imajo, zato pa je tem bolj potrebno, da se na to lovci opozore.
Kljunaču izderi vodilno peresce, preden ga obesiš v zanko. Na to lovci kaj radi pozabijo. Pred leti se je čudil lovec iz inozemstva, ko je kupil v Ljubljani nekaj kljunačev, da so vsi imeli to čedno trofej ico v perutih, češ, ali to peresce pri Slovencih ne velja za lovski spominek.
Ako je dana prilika za to, v prvi vrsti čas, in to tudi znaš, populi gamsu reso za čop kar na mestu, kjer je obležal. Pri prenašanju, zlasti pri spuščanju po strmini se rada naj lepša pokvari, pa tudi nerada puli, če je žival že mrzla.
Ko si je strelec plen ogledal in vse nujno opravil, nastopi skrb za to, da se spravi divjad domov v takem stanju, da je največ vredna za trg. Močno okrvavljena mesta je treba obrisati vsaj z mahom, če ne s krpo, ki naj jo ima vsak lovec s seboj v oprtniku. Čista, najbolje bela, dovolj velika krpa služi za marsikaj, ne samo za brisanje krvi. Slab krvni sled poiščeš z njo, nadomešča ti vrvico, obvezo, ročaj, podlogo itd. Pri tej .priliki naj omenim še to, da si more lovec često pomagati tudi s trto, ako jo zna zviti. Še nekako bolj lovsko je videti z lepo trto povezana divjad kakor z zvozljano vrvico. Zlasti petelinu spada drobna brezova trta skozi kljun, da ga na njej pravilno neseš domov, ne pa tako kakor kuharica kuro s trga. Kdor ne zna, naj se priuči trto pravilno zviti, da res drži in se ne razveže sama od sebe.
Pri spravljanju divjadi s kraja v kraj je paziti, da se ne odrgne dlaka ali koža, zato naj se ne vleče po tleh, ampak nese. Če že ne gre drugače, kakor da se mora vleči, podloži zadostno
vej. Večjo žival neseta dva na drogu pod zvezanimi nogami. Pretikanje nog, tako da se naredi zareza za vzadnjo nožno kito, ni več v navadi in tudi znižuje tržno ceno. To velja tudi za zajce, ki gredo razen tega samo neiztrebljeni v prodaj. Seč pa je treba zajcu iztisniti. Za prenos ali prevoz se zajcem zvežeta zadnji nogi, da se viseči na drogili prenesejo ali prepeljejo iz lovišča. Nametati morebiti še ne popolnoma ohlajeno divjad v koš ali zabojni voz in jo tako prevažati, jev očeh pravega lovca sramotno početje. Na kupu divjačina zadahne, se onesnaži in dobi izgled, kakor da je bila pravkar izvlečena iz greznice. Spravljanje divjadi je tudi še lov — ne pa konjederstvo.
V vročem letnem času ustreljenega srnjaka je treba po strelu čimprej odpreti, če ne iztrebiti. Poletna vročina je divjačini najbolj nevarna. Trebušni razporek mora ostati za dostop zraka odprt, kar dosežemo s tem, da opremo oba roba s primernimi paličicami. Muham, ki so takoj pri mrtvem srnjaku, čim ga odpremo, zastavimo dohod v notranjščino z gostimi vejicami, praprotjo in podobnim rastlinjem, ki ga precej na debelo križema naložimo na odprtino. Sicer pa naj zna vsak lovec, predvsem tisti, ki samostojno lovi, divjad sam pravilno iztrebiti, si jo naložiti in odnesti. Puščanje srnjaka ali gamsa na mestu, kjer je bil ustreljen, in iskanje lovskega čuvaja ali kakega drugega nosača je že marsikomu odneslo trofejo in pečenko.
Dolge so moje litanije, kaj in kako je ravnati lovcu po strelu, pa konec jih še ni. Še nekaj imam v torbi, kar bi rad iztresel. Vse preglede in ugotovitve, dan, uro strela pa tudi podatke o vremenu ter druge okoliščine naj si lovec po strelu ali kmalu potem zabeleži, oziroma vsaj tako dobro vtisne v spomin, da jih po lovu doma vnese v lovski dnevnik. Še vsakemu lovcu je na starost bilo žal, če si ni zapisoval podatkov o vsem tem, kar je uplenil na svojih lovskih pohodih ali na skupnih lovih. Taki zapiski ne služijo samo lovcu samemu, da si na stara leta oživlja spomin na prelepe čase svojega lovskega udejstvovanja, ampak pomagajo često ugotoviti kako važno dogodivščino in imajo neredko tudi znanstveno vrednost. Po takih podatkih se da marsikaj dognati, n. pr. glede selitve ptičev, razširjenosti živalskih vrst, bolezni med divjadjo, vpliva izpremembe tal na živalstvo itd. itd. Seveda imajo taki zapiski za znanost pomen le tedaj, če se važnejši objavijo, in vprav naš »Lovec« je primeren za take objave in si jih tudi želi. Znanstveniki, ki vse prebrskajo, jih bodo tam našli in uporabili za svoje namene. Tudi take objave opazovanj in dogodkov so delo za skupnost, kakršno stremljenje mora biti vedno živo v naši zavesti.
Prav ta zavest za skupnost dela nam nalaga tudi dolžnost pažnje na to, da se uplenjena divjad kar najbolj koristno uporabi. To pa se more le, če je tako v mesu kakor v koži dobra, na oko in na nos nepokvarjena. Zato jo imej, dokler je ne oddaš Zadrugi ali drugam, v hladnem, zračnem prostoru, kjer ni podgan in kamor ne morejo mačke ali psi. Jelenu, srnjaku ali gamsu odreži rogovje, oziroma roglje tako, da si prej podolžno prerezal kožo po sredi glave do smrčka in jo odrinil do črte, kjer bo tekla žaga. Ko je trofeja odrezana, poravnaj kožo nazaj čez odprto lobanjo in jo — če treba — z dvema, tremi šivi sešij. Prav tako zasij razdrapane rane in prišij kose kože, ki morda vise od trupla. Če molijo kosti iz telesa, jih porini nazaj in jih uravnaj v pravo lego. Obriši nesnago, pogladi dlako in končno izmenjaj »zadnji zalogaj«, če ni snažen, s svežo vejico. Estetika mora veljati tudi pri lovu. — Perjad iztrebi skozi stok s kljukico, če tega nisi opravil že prej.
Kožuharje oderi čimprej; kolikor dlje odlašaš s tem, tem teže gre koža š trupla. Lisice, kune odiramo na meh, zajce, srnjad s celim rezom od ritnice po trebuhu do ust. Kožo sušimo z dlako na deski, ki jo, pravilno urezano in dosti veliko potisnemo v meh, oziroma jo nanjo nategnemo in pribijemo ob robeh.
Kako se vse to pravilno naredi, najdeš v knjigi »Naš lov«.* Žal je knjiga postala redka in je ni več na zalogi, kajti okupator tudi njej ni prizanesel. Kakor pa čujemo, izide v doglednem času v drugi izdaji.
* Lovska zadruga ima knjižico »Pravilno ravnanje in poslovanje s surovimi kožami divjadi«, ki jo je založil KOTEPS.
L...
Foto Rajko Alarenčič, Križe
Ksenofon
Lov
(Konec)
XI.
Leve, leoparde, rise, panterje, medvede in kar je drugih takih zveri, love v tujih deželah okrog Pangajskega gorstva63 in Kitosa54 v Makedoniji, deloma na mizijskeni Olimpu63 in Pindu* 54 * 56, deloma po Nizi v Siriji in po drugih gorah, kolikor jih more rediti take zveri.
Nekatere love po gorah zaradi neugodnega sveta s strupom preobjede57 58. Nastavljajo jim ga lovci, ko mu primešajo to, kar ima katera zver rada, ob vodah in kamor še drugam zahajajo.
Tiste, ki zahajajo ponoči v ravnino, odrežejo in ujamejo s konji in z orožjem, pri čemer preti lovcem nevarnost.
Nekateri jim izkopljejo okrogle, velike, globoke jame, v katerih puste v sredi steber prsti. K temu postavijo in privežejo ponoči kozo ter ograde naokrog jamo z vejami, tako da je ni videti, vhoda pa ne puste. Ko slišijo zveri ponoči meketanje, tekajo v krogu okoli ograde in, ker ne najdejo vhoda, skočijo vprek in se ujamejo.
O lovskem postopku samem sem govoril. Imeli pa bodo tisti, ki imajo veselje s tem poslom, od njega veliko korist: pospešuje namreč telesno zdravje, ostri vid in sluh, staranje pa zavira. Najbolj pa usposablja za vojno službo.68 Prvič se ne bodo utru -
63 Dviga se v Bolgariji. Danes Piri n planina med Strumo in Mesto, znana od nekdaj po rudnikih srebra in zlata.
54 V starem veku gozdov in divjadi bogato, 1200 m visoko, strmo gorovje ra ho d no od Soluna, danes Peristeri (po naše Golobinjek) na Ortač planini.
65 Nad Bruso v Mali Aziji, danes Ulu dag.
58 Mejno gorovje med Tesalijo in Epirom na Grškem.
57	Preobjeda ali omej (Aconitum). Preobjed je več vrst. Uporabljali so za strupljenje rigo (A. vulparia), najbrž pa največ zlatičnolistno preobjedo (A. ranunculifolium), ki je vsa strupena, posebno pa, kadar cvete. Plinij pravi v svoji Historia naturalis (Dogajanje v prirodi), da deluje ta strup zelo hitro in da ga imenujejo tudi pantersko smrt.
58	V vsem grškem starem veku je veljal lov kot najboljša predšola za vojaško službo in zavoljo tega kot najprimernejša zaposlitev mladine. Imeli niso namreč še stalnih vojsk z izvežbanimi vojaki. Zato nam je n. pr. jasno, zakaj je zavzemal lov tako odlično mesto v Likurgovi zakonodaji.
Domoljubni Ksenofon je videl, kako se vdajajo njegovi rojaki, dasi oslabljeni od peloponeških vojn, udobnemu življenju ter kako izpodkopava sofistična šola nravnost mladine pod videzom praktične modrosti in političnega usposobljen ja. Zato kaže v obravnavanem spisu pot, ki lahko varuje mladino pred zablodami in jo odgoji v krepak, za domovino koristen rod.
dili, ko bodo oboroženi korakali na težavnih pohodih. Prenašali bodo napore, ker so navajeni tako loviti zveri. Dalje bodo lahko ležali na trdem ležišču in bodo dobri stražarji tega, kar jim bo odkazano. Na pohodih proti sovražniku bodo sposobni hkrati napadati in izvrševati ukaze, ker tako tudi sami love divjad. Postavljeni na čelo ne bodo zapuščali svojih odredov, ker morejo pogumno vztrajati. Pri begu sovražnikov bodo prav in varno zasledovali nasprotnike na vsakih tleh zaradi privajenosti. Če bo lastna vojska izgubila bitko v gozdnatih, strmovitih ali drugače neugodnih krajih, bodo znali rešiti častno sebe in oteti druge, kajti navajenost na tako delo jim bo dajala večjo izkušenost. Saj so že marsikateri taki možje, ko je bila velika četa sobojevnikov pognana v beg, s svojo disciplino in neustra-šenostjo v obnovljenem boju zavrnili sovražnika, ki je, čeprav je bil že zmagal, zaradi neugodnega sveta pokazal slabo stran. Vedno se namreč tistim, ki so telesno in duševno dobro usposobljeni, sreča smehlja.
Ker so naši predniki vedeli, da so proti sovražnikom zato uspeli, so posvetili skrb mladini. Čeprav so od vsega začetka trpeli pomanjkanje poljskih pridelkov, so vendar odredili, da se lovci ne smejo ovirati, da ne bi lovili po vsem, kar na zemlji raste, poleg tega pa še, da se ponoči ne sme loviti v okolišu mnogo stadijev, da ne bi lovcem odjemali divjadi ljudje, ki obrtno love.58 Videli so namreč, da sama ta zabava mladeničev pripravlja prav mnogo dobrega. Dela jih namreč razsodne in pravične, ker se praktično vzgajajo. Vedeli so, da so v vojni zaradi takih mož uspeli. Tudi drugih poštenih opravil, ako hočejo katero gojiti, jim ta šport nič ne krati kakor druge grde naslade, ki se jih ne smemo navaditi. Iz takih mladeničev zrastejo dobri vojaki in poveljniki. Tisti so namreč najboljši, iz katerih duha in telesa iztrebijo napori vse, kar je grdega in razuzdanega, in v katerih povišajo ljubezen do kreposti. Ti ne bodo dopustili niti, da njihovo mesto trpi krivico, niti, da se slabo godi deželi.
Nekateri pravijo, da lova ne smemo strastno ljubiti, da ne bomo zanemarjali gospodarstva60, ne vedo pa, da vsi, ki izkazu- 50 * * * * * *
50 To je: v okolišu Aten. Stadij je 192 naših metrov. — Prepoved se ne
nanaša na ljudi, ki so vešči nočnega lova, ampak na pečenkarje, t. j. na ljudi,
ki so lovili ponoči zaradi svojega žepa ali želodca. Ti so delali s svojim
nočnim početjem pravim lovcem škodo.
00 Prim. prigovore našega naroda: Jaga je spredaj in zadaj naga. —
Kmet na strelu, polje v plevelu. — Kateri ribarijo in love, večkrat pri prazni
skledi sede.
jejo dobro državi in prijateljem, za svoj dom bolje skrbe. Če si torej ljubitelji lova prizadevajo, da bodo domovini koristili v najvažnejših stvareh, pač tudi lastnih zadev ne bodo zanemarjali, kajti z državo i prospeva i propade gospodarstvo vsakogar, tako da vzdržujejo taki možje poleg svoje tudi lastnino poedincev. Mnogi pa, ki tako govore, zaslepljeni od zavisti, bi imeli rajši, da jih upropasti lastna zloba, kakor pa da jili reši krepost drugih.
Večina naslad je pogubnih. Kogar imajo v oblasti, tega zapeljejo k slabšemu v besedah in dejanjih. Tako si nakopljejo z nespametnimi besedami sovraštvo, s slabimi dejanji pa sebi, otrokom ter prijateljem bolezni, kazni in smrt, ko nimajo za zlo nikakega čuta, za naslade so pa dostopnejši od drugih. Kdo bi se mogel zanašati na take pri reševanju domovine?
Gotovo pa ni nikogar, ki bi se temu zlu ne izognil, če vzljubi to, kar jaz priporočam. Kajti dobra vzgoja uči, ravnati se po zakonih in govoriti ter poslušati, kar je prav. Tisti torej, ki hočejo, da vedno kaj marljivo snujejo in se uče, naprtijo sicer sebi naporno učenje in prizadevanje, lastni državi pa pripravljajo srečo. Oni pa, ki se nočejo dati poučiti, ker je to trudapolno, ampak bi radi zapravljali čas z neprimernimi zabavami, so naravno najslabši. Ne pokoravajo se niti zakonom niti tehtnim razlogom. Ker se ne potrudijo, ne pridejo na to, kakšen mora biti vrl človek, tako da ne morejo biti niti pobožni niti modri. V svoji neizobraženosti grajajo na dobro vzgojenih mnogo. Ti torej ne prispevajo k občemu napredku ničesar, temveč izhajajo za človeštvo vsi koristni napotki od boljših. Boljši so pa tisti, ki se radovoljno trudijo.
To nam izpričuje velik zgled: Davni predniki v Hironovem krogu, ki sem jih omenil, so se v mladosti, začenši z lovom, naučili mnogo lepega;' iz česar jim je vzklila velika vrlina, zaradi katere jih še danes občudujemo.
Da ljubijo krepost vsi, je čisto jasno. Ker jo je pa mogoče doseči le z naporom, se ji premnogi izneverijo. Da si jo pridobil, ni vidno, napori pa, ki si jih pretrpel zaradi nje, so na dlani. Zato bi bili ljudje napram kreposti najbrž manj brezbrižni, ko bi bila njena pojava vidna, ker bi vedeli, da tako, kakor je ona zanje vidna, tudi ona njih same vidi. Kadar se kdo opazuje od ljubljenega, je ves boljši, kakor je, ter niti ne govori niti ne dela nič sramotnega ali slabega, da ne bi oni tega zapazil. V veri, da jih krepost ne vidi, zagreše ljudje vpričo nje mnogo zla in grdobij, ker je sami ne vidijo. Ta je pa povsod navzoča, ker je nesmrtna, in poveličuje tiste, ki so do nje dobri, hudobneže pa
prezira. Ko bi torej ljudje vedeli, da zre krepost nanje, bi zahrepeneli po naporih in izobrazbi, s čimer se pribori, dasi s težavo, in pridobili bi si jo.
XIII.
Čudim se tako imenovanim sofistom61, ker jih večina trdi, da navajajo mladino h kreposti, zavajajo jo pa v nasprotno. Kajti nikjer še nismo videli niti moža, ki bi ga bili sedanji sofisti napravili dobrega, niti ne nudijo spisov, po katerih moraš postati dober, ampak mnogo so pisali o ničevih stvareh, iz katerih izhajajo za mlade ljudi puhle naslade, kreposti pa ni pri njih. Drugače nudijo jalovo zabavo tistim, ki so zaman upali, da se bodo pri njih česa naučili, odvračajo jih od drugih koristnih stvari in jih učijo zla.
Grajam jih tedaj zaradi važnejših stvari ostreje, glede njihovega pisanja pa jim očitam, da jim je izraz sicer izbran, da pa ni nikjer pravilnih misli, ki naj bi vzgajale mladce h kreposti. Jaz sem sicer nestrokovnjak, vem pa, da je najbolje, učiti se dobrega pri naravi sami, za tem pa rajši pri tistih, ki v resnici kaj dobrega vedo, kakor pa pri veščakih v slepljenju. Mogoče se ne izražam umetno, saj za to mi niti ni. Povedal bi pa rad, kaj potrebujejo za krepost tisti, ki so dobro vzgojeni, kajti to sem pravilno spoznal. Besede namreč ne vzgajajo človeka, ampak misli, če so lepe. Grajajo pa še mnogi drugi sodobne sofiste in ne filozofov, da modrujejo v besedah in ne z mislimi. Ni mi prikrito, da bo morda kdo od takšnih trdil, da to, kar je lepo in v redu napisano, ni lepo in v redu napisano. Lahko jim bo namreč na hitro grajati, četudi ne po pravici. Vendar je to napisano tako, da bi bilo prav in da ne bi ustvarjalo lažimodrih, ampak modre in dobre. Želim namreč, da bi to ne bilo koristno bolj na videz kakor v resnici, da bo neizpodbitno za vedno. Sofisti govore zato, da varajo, in pišejo za lasten dobiček ter niso nikomur v korist, kajti med njimi ni bil moder nihče in ni, ampak vsakemu že zadošča, da ga zovejo sofista, kar je psovka, vsaj pri razumnih. Zato priporočam, da se naukov sofistov varujete, misli filozofov pa ne cenite slabo. Sofisti namreč love bogate in mlade ljudi, filozofi so pa vsem tovariši in prijatelji, slučajnih uspehov ljudi niti ne cenijo niti ne zaničujejo.
61 Sofisti so v 5. in 4. stoletju pr. Kr. za denar poučevali mladino, potujoč iz kraja v kraj. Predvsem so delovali v Atenah. Povzročili so duhoven prevrat in prišli navzkriž z drugimi filozofskimi šolami. Očitali so jim, da vplivajo na življenje razjedajoče in da prikrivajo svojo slabost z zavijanjem besed (sofizmi). Njihova huda nasprotnika sta bila Sokrat in Platon.
Ne zavidajmo pa tudi ne tistim, ki se na slepo ženejo za bogastvom, bodisi za osebnim, bodisi za občnim, in pomislimo, da so najboljši med njimi na dobrem glasu in prizadevni, hudobneži pa so nesrečni in na slabem glasu. Ker kradejo premoženje zasebnikom in državno last, so za obči blagor škodljivejši od navadnih državljanov, za vojno pa telesno najslabši in popolnoma nesposobni, ker ne zmorejo naporov. Lovci pa stavi j a jo sodržavljanom za skupni blagor na razpolago i telo i premoženje v dobrem stanju. Eni hodijo nad zveri, drugi k prijateljem. Tisti, ki zahajajo k prijateljem, žanjejo povsod sramoto, lovci pa, ki preganjajo divjad, uživajo ugled. Kajti, ako jo ulove, premagajo sovražna bitja, ako je pa ne ujamejo, so deležni pohvale, prvič, ker napadajo sovražnike vse dežele, potem pa, ker ne nastopajo niti komu v škodo niti iz koristoljubja. Zatem postanejo s samim tem delovanjem za mnoge stvari sposobnejši in .modrejši, kot bom razložil. Kajti če se ne odlikujejo v napornem prizadevanju, premišljenih načrtih in v mnogoteri podjetnosti, divjadi ne bodo ujeli. Njihovi nasprotniki, boreč se za življenje, in to v lastnih bivališčih, razvijajo silno moč, tako da se lovec zaman trudi, ako jih ne obvlada z jačjo vztrajnostjo in veliko preudarnostjo.
Tisti torej, ki hočejo na račun države obogateti, se trudijo, da bi zmagali prijatelje, lovci pa skupne sovražnike. Te naredi ta posel sam nasproti drugim sovražnikom sposobnejše, one pa mnogo slabše. Prvi postanejo plena deležni z modro preudarnostjo. drugi pa z nesramno drznostjo. Zlobnost in grdo lakomnost eni lahko prezirajo, drugi je ne morejo, besede govore eni lepe, drugi grde, grešiti proti božanstvu ne ovira enih nič, drugi so nadvse pobožni.
Prav stara je govorica, da se tudi bogovi razveseljujejo z lovskim opravilom, bodisi da se sami z njim ukvarjajo ali pa da druge gledajo. Tako obstoji zadosten razlog, da so mladeniči, ki lov vneto goje, bogovom dragi in da so pobožni, če izvršujejo, kar jaz priporočam, ko mislijo, da kdo izmed bogov to gleda. Ti bodo dobri tudi za svoje roditelje in za vso svojo državo ter za vsakega poedinega prijatelja in državljana.
Pa ne samo vsi možje, ki so vzljubili lov, so postali dobri, ampak tudi žene, ki jim je naklonila ta dar boginja Artemis, namreč Atalanta ter Prokris62 in druge.
62 Prokris je bila hči heroja Erehteja. Imela je prczvanega psa Lelapsa (Vihar), kateremu ni ušla nobena žival, in kopje, ki ni nikdar zgrešilo cilja ter se je zagnano vedno povračalo v njene roke.
T. Črn:
Čakal medveda, ustrelil risa
Bilo je prvi dan jeseni leta 1940, ko pride ing. M. K. z ženo Milko k meni na kratek oddih. Jaz se vedno oziram proti Lju-botinu, ako bo lepo vreme. Po večerji vpraša ing. M., v kateri sobi bo prenočil. Odstopil sem mu mojo zakonsko sobico in mu predlagal, naj kar leže med obe ženi, namreč med mojo in njegovo. On seveda zaradi svoje ni bil z mojim predlogom zadovoljen, pač pa je pristal, da bo ležal sam, ženi pa skupaj. Med tem pride Rusten, Arnavt, ki se vrača s Kosovega polja, kamor je šel s konjem po koruzo, da bo pekel prejo — koruzni kruh. Z Rustenom sva si bila dobra prijatelja. Je že tako na svetu, da so si lovci, mislim, pravi, vedno iskreni prijatelji. Ali ste morda že videli, kako lovski psi takoj sklenejo prijateljstvo z lovci ali pa s svojimi sotrpini? In tako sva se tudi z Rustenom >povohala« in postala prav iskrena prijatelja. Posebno rad mi je pripovedoval o svojih doživljajih na lovu na medvede in divje svinje, ker je vedel, da sem se posebno zanimal za medvede. Tako inu tudi ta večer povem, da grem čakat medveda nad njegovo vas Stražo, kjer prav pridno obiskuje na njivi koruzo, akoravno je tam že marsikateri kosmatinec pustil svoj kožuh za odškodnino. Tako mi je bil Rusten povedal, da skoraj vsako jesen pade tamkaj kakšen pod težo svinca. Ko popijeva »kafo«, sežem takoj po moji terenski postelji, ki je obstojala iz usnjenega površnika in »Tivar«-površnika. Prvi mi je služil za »blazino«, drugi za odejo, nahrbtnik pa za pod-zglavje. Seveda je bila »terenska postelja« vedno pripravljena v nahrbtniku, ki je visel vedno pri puškah. Vržem še mojo ljubo karabinko, s pritrjeno električno svetilko na njej, preko rame in voščim ženi in ostalima lahko noč. Žena mi, seveda v najlepšem tonu, odvrne: »Že mesec je minil, ko niti enkrat ni doma prenočil. Vsak večer gre na čakanje in če bo šlo tako naprej, bom šla v Slovenijo. Čez dan je na delu, zvečer pride, povečerja in hajdi na čakanje; zjutraj pride in hajdi v službo. Jaz pa sama v tej pustinji.« Res, prav je imela, a ko sva se poročila, je bil moj pogoj, da hočem glede lova imeti popolno svobodo.
Zato pa pozor, zaročenke zelenih bratcev, pred takimi pogoji!
Ljubezen do lova je nepremagljiva. Samo poglejmo, kako potrpežljivo čaka lovec na stojišču v mrazu, viharju in snegu
cele ure. Kako pa zaročenko, recimo pol urice? Kako hiti na vse zgodaj ali celo ponoči na planine za gamsi in koliko takili poti naredi zastonj, ne da bi se potem le malo pritoževal. Kaj še! Kakšnega obraza pa ga boste videli, če spremlja svojo bodočo ženko po ulicah, prepuščam v razmišljanje bodočim lovskim ženkam in mladim zelnim pobratimom.
Z Rustenom jo pa le svobodno mahneva proti koruzni njivi. Ko dospeva na cilj, me Rasten takoj prične pregovarjati, da bi šel s konjem domov in da bi se takoj vrnil s puško, češ, medveda ni da bi čakal sam. Takoj mu odsvetujem iz razloga, da bi se rad sam srečal z medvedom in pa, ker je bil Rasten res utrujen, naj počiva. Ako pa bo slišal strel, pa naj le pride pogledat. S tem sva se tudi poslovila.
Sredi njive sem našel primeren kraj, kjer sem si pripravil »posteljo«. Zažgem si cigareto, in to zadnjo, da ne bi pozneje zasmradil vse okolice. Tobačnico postavim na odprto mesto, da mi rosa malo omehča tobak. Nato sezujem čevlje in s puško v roki napenjam ušesa v lepo, tiho noč... Vse mirno, le v skalovju pod Ljubotinom nočna kraljica uharica s svojim glasom od časa do časa vznemirja nočno tišino. Iznenada na nasprotni strani zatuli volk, nato drugi, tretji, četrti. Oho, ti se tudi kličejo na posvet, kje bo kakšna kost, ali pes, mogoče ovca, koza ali krava, ki jo je pastir zgubil, za njih veselje oziroma želodec. Če ne bo, bo pa tudi k ra v j ek dober, samo da bo želodec poln. Morda bodo napravili kakor zadnjič, ko sem prenočil v pisarni na skladišču in me je zjutraj poklical nočni čuvaj Miter, da naj pogledam, kako so ponoči volkovi izpraznili stranišče. Eh, mi reče Miter, da bi bilo malo snega, bi videli po sledovih, kako široko stopajo, ko odhajajo, kar zapletajo se, tako so siti.
Naj sklenejo na večernem sestanku kar koli, povem odkrito, kadar koli so zavijali volkovi v bližini, nisem nikoli zadremal, ker sicer sem večkrat zaspal, in še prav trdno, pri čakanju medveda. Medved ima namreč navado, da prej ko stopi na koruzno ali ovseno njivo (drugih poljskih pridelkov ne je), se vzpne na zadnji nogi in pregleda, če je varno. Večkrat pa, da se še bolj prepriča o varnosti, bije z nogo ob tla, da se trese zemlja, ali pa »bombardira«, t. j., meče kamenje do 5 kg težko v njivo. In na to sem se zanašal, da me zbudi. Pa me je stric tudi večkrat potegnil. Naj navedem samo dva primera:
Pride Rustenov sosed, Fait po imenu, in mi ves obupan pripoveduje, da je priklenil psa, močnega ilirskega ovčarja, sredi njive, da bi odganjal divje svinje in medvede, ker sam
ne utegne, da bi stražil vse njive. In glej, zjutraj ni našel ne psa, ne verige, niti kola, ki ga je močno zabil v zemljo. Pač pa je našel sledove medveda in ko je dobro preiskal gozd okoli njive, je našel zakopanega psa z verigo vred. Pes je namreč lajal na strica medveda, ta pa, ne bodi len, prime psa pod pazduho, ga stisne k sebi ne preveč ljubeznivo ter ga odnese v gozd k večnemu počitku. Kar se pa večkrat pripeti arnavtskim psom, še raje pa goveji živini, da mrtvo dobro obloži s kladami in kamenjem, in ko prične smrdeti, pride mrhovino večerjat. Kar ostane, prenese na drugo mesto in zopet dobro obloži, da bi mu volkovi in pastirski psi ne pojedli ostalo. Samo v zadnjem poletju sem naštel 18 krav in volov v svojem takratnem revirju, ki jih je doletela usoda Faitovega psa.
Moram pripomniti, da v bivši vardarski banovini ni bil medved zaščiten, kakor je bil v bivši dravski z bansko naredbo. V dravski je za odstrel medveda izdal dovoljenje edino le ban. Za škodo, povzročeno po medvedih, je plačala banovina. Za divje svinje, ki so povzročile škodo, pa zakupnik lova, in če so se zadrževale v sosednem lovišču, pa oba zakupnika lova. Medtem se v vardarski banovini nihče ni zmenil za škodo, povzročeno po medvedih in divjih svinjah. Zato so ti ubogi ljudje polna dva meseca kurili ogenj, tolkli po železnih škatlah, da so odganjali medvede in svinje. In ako ni prav dobro čuval, mu je vdrlo na njivo po 10 svinj, kar niso pojedle, so uničile, tako da je naslednji dan izgledalo obupno kakor po bitki.
Faitu sem rekel, naj bo brez skrbi, mu bom že jaz čuval koruzo. Zvečer vzamem vso svojo pripravo in se vležem v sredino njive. Noč je bila zelo temna in viharna. Nekaj časa poslušam, a nič nisem mogel slišati, ker je tako šumela suha koruzovina, ki me je pa lepo zazibala v sladko spanje. Ko se zjutraj prebudim, je sonce že pokukalo čez Kajmakčelan. Dvignem se, da zbašem v nahrbtnik površnika, ko zagledam Faita, ki se mi približuje. Ko me ugleda, zavpije: »Nije bilo mečke, Antone?« Odgovorim mu: »Nije.« Ko pa pride bliže, se mu skremži obraz in mi pokaže levo in desno. Spoznal sem, da je bil en medved levo in drugi desno, vso noč v razdalji nekaj metrov od mene, da sta skoraj po meni hodila in uničila dober del koruze. Zardel sem od sramu in niti besedice zinil, le klavrno sem jo ubral domov.
Drugič pride Čahil iz vasi Ivaje, ki je bil močan, res kakor pravi medved. S Čahilom sva si bila nerazdružna prijatelja, posebno kadar je šlo za gamse. Težkega gamsa iz Ljubo ti na je za šalo prinesel ali pa mi je na en dan trikrat pognal vse pre-
pade Ljubotina. Za divje svinje je bil pa neuporaben, ker ga nobena zapoved, pa če bi ga z verigo priklenil, ni zdržala, ako je le zapazil sledove svinj. Kakor naš brak-istrijan je bil, ko dobi v nos zajca, skoči in gre čez devet gora. Tak je bil Čahil na divje svinje.
Kolikor je bil strasten lovec, toliko je bil slab strelec. Bil je zelo premožen kmet in, kar ga je najbolj odlikovalo, poštenjak, da mu ga ni para. Brez skrbi mu je žena dala denar, in to redno vsak mesec, za živila. On je nakupil vse, kar smo potrebovali. Spominjam se, ko je prinesel kvas, metlo, krtačo za ribanje itd., ne da bi mu kaj naročili. Samo rekel je: »Bil sem v mestu, pa sem se spomnil, da to potrebujete.« Tako sem bil vedno v tekočem računu z njim. Ako je potreboval kak denar, sem mu posodil do zadnjega beliča. Od vseli Arnavtov mi je bil najdražji. V mojem dnevniku bo vedno zavzemal mesto, tam z uplenjenim gamsom, tu z volkom. V srcu pa mu bom ohranil naj dražji spomin.
Pride torej, kakor večkrat, s kakšno novico, ki me je zanimala. A tokrat, da mu medved uhaja v oves, ki ga ima blizu pastirske bačile, t. j. staje. Rekel sem mu, naj malo počaka, da bom takoj dovršil neke spiske in da jo mahneva skupaj. Toda delo se je zavleklo v noč. Ko pa končam, mu dam svojo lovsko puško-dvocevko ter krogle »idealke« in »brenekarice«, sam pa vržem karabinko na ramo in odrineva. Ko prideva kakšen kilometer po gozdni poti do križpotja, skoči Čahil naenkrat v mene, toliko da me ne podere, in v isti sapi zavpije: »Mečka«, medved! Jaz se samo obrnem in avtomatsko, s puško v rami, že vidim nekaj, kar beži preko poti. Tisto sekundo že blisne ogenj iz ustja karabinke, spremljan z reskim pokom, in nato se sliši samo večanje ranjene živali, ki se oddaljuje po isti poti, po kateri sva midva pravkar prišla. Kaj pa to, se oba naenkrat vprašava. Medved ni, volk tudi ne. Da bi sam pes hodil ponoči po gozdovih tudi ne, ker se boji volkov. Po glasu je pes, sem rekel, in nič drugega, pa naj bo kar koli, jutri zjutraj, ko se bom vračal, bom že pogledal za to zverjo, kje bo obstala. Midva pa kreneva na mesto, kamor zahaja medved v oves. Ker je ponoči začel nekoliko rositi dež, sva se pa umaknila z njive pod grmovje ob meji in tam oba udobno zaspala. Iznad meje je bila majhna strmina, po kateri je šla vozna pot. Ko se zjutraj prebudiva in hočeva na pot, glej čudo, niti deset metrov iznad naju ob poti je bila sliva vsa polomljena in obrana od medveda. Ko bolje pregledava, kar sva z lahkoto, ker so bila tla namočena, opaziva ne samo, da je vse veje polomil medved, pač
pa da je celo padel nekaj krati s slive po pobočju skoraj na naju, ne da bi naju zbudil.
Ko se zjutraj po taki lovski smoli vračam domov, pogledam na nočni nastrel in najdem tam cel čop dlake, ki pa je bila pasja. Malo pogledam naokrog, pa nič ne vidim, ker je kri spral dež. Gredoč proti domu pa zapazim pred svojo hišo cel zbor ljudi. Bili so inženirji iz tehničnega odseka in dva kolega, ki so službeno prenočevali pri meni in delali neke načrte v noč. Sedaj so stali pred hišo in ogledovali — psa, ki sem ga ponoči pomotoma obstrelil. Krogla mu je šla na levi strani tik za plečem in na desni izstopila. Ker je bila ekspanzivna krogla, mu je pri izstopu napravila grozno rano, tako da mu je bilo videti pljuča, ko je dihal. Inženirji so se čudili, da sem v taki temi tako natančno zadel, ker so ponoči slišali strel in zdaj ogledovali psa. Moja žena pa, ker se ji je pes smilil, me je prosila, naj ga pokončam, da se ne bo mučil. Nisem ga hotel, z upanjem, da bo ozdravil, ker je bil res lep pes. In res, pes je ležal in si lizal rano ter odganjal nadležne muhe. Žena mu je nosila mleko in vodo. Čez dva dni je že vstal in sam se je premaknil z žgočega sonca v senco. Čez 14 dni je bil že popolnoma zdrav; rano je imel sicer še odprto, a se mu je tudi kmalu zaprla.
Nastalo je vprašanje, čigav je pes. Toliko delavcev in voznikov je hodilo gor iz okolišnih vasi, pa nobeden tega lepega, močnega ilirskega ovčarja ni poznal. In kakšno naključje! Jaz ga obstrelim in ranjen pride prav pred mojo hišo in hoče prav od mene, da ga zdravim. Tako je postal moj dobri čuvaj in prijatelj »Muro«.
Čuval je odlično. Tudi na lov je šel, seveda samo kot spremljevalec male jazbečarke »Fife«. Ko sem pozneje prvič streljal na kotorne — skalne jerebice — v njegovi prisotnosti, je zacvilil kakor oni večer. Ko pa je videl, da jazbečarka pridno lovi zastreljeno kotorno, je tudi on pozabil na preteklost.
Zanimivo je bilo pri tem psu, da Arnavta ni mogel videti, tako da je vsak, ki je prišel k meni, prinesel kol s seboj. Na turista sploh ni zalajal. Bil pa je prav gotovo arnavtski pes. Zakaj so se mu zamerili ? Mogoče zato, ker ga je Čahil zamenjal za »mečko«.
Izbral si je čuvajsko ležišče na najvišji točki nad hišo in od tam se ni premaknil niti v naj hujših snežnih viharjih, tako da je bil zjutraj večkrat ves pokrit s snegom.
Zastrupili so mi ga tihotapci, ki so tihotapili domač tobak iz Tetovske doline na Kosovo polje, ker jih je vedno napadal.
Žal nam je bilo za njim.
Dragi čitatelj, oprostil mi boš, da sem zašel predaleč od dogodka, ki sem ga namenil opisati. Zato nazaj na sredino njive, posajene s koruzo.
Volkovi so ponehali z zavijanjem, jaz pa še bolj oprezno motrim svojo okolico. Kar zaslišim kraj sebe, da po koruzovini nekaj šumi. Dvignem puško k licu in jo namerim v smer šumenja: istočasno pritisnem na gumb električne svetilke in že vidim, kako nekaj beži. Namerim v bežečo divjad in že sikne ogenj iz karabinke in rezek pok odjekne v tiho noč. Nato zopet vse mirno, niti list se ne gane. Nekaj časa sedim, mirujem in samo poslušani. Potem si prižgem cigareto in si počasi obuvam čevlje. Pripominjam, da se mi na nastrel nikoli ne mudi, posebno kadar gre za večjo žival, kakor je n. pr. jelen, svinja, srnjak. Pustim, da izdihne, ali pa da se tako razboli, da jo z lahkoto ponovno zalezem in jo s ponovnim strelom rešim nadaljnjih muk.
Ko sem imel 18 let, sem težko obstrelil močnega jelena in sem ves dan slep in gluh divjal za njim. Puščal mi je vsakih sto korakov samo krvava ležišča. Ko se je znočilo, sem se šele zavedel, da sem zelo utrujen in da sem zelo daleč od doma. Ponoči je zapadel nov sneg, ki je rešil jelena mojega zasledovanja. To mi je bila prva šola, ki je pozneje nisem nikoli pozabil. Edino za gamsa, lisico in divjo raco to ni držalo. Pri teh streljaj, dokler drže glavo pokonci, ker sicer jih ne boš imel v lovski malhi.	f'
Ko se obujem, že zagledam, kako nekdo hiti iz vasi s svetilko proti meni. Počakam z iskanjem in evo Rustena, ki je že od daleč vpil, če sem ubil medveda. Šele ko pride do mene, greva tokrat skupaj pogledat, kaj je bilo. Vedel sem, da medved, volk ali svinja niso bili. Ko pa Rusten posveti, kamor mu pokažem smer pobegle živali, zavpije: »Alaj ti vera, pogodio si!« (čast ti, zadel si). In res ugledam, da je vsa koruzovina tam okrog obrizgana s krvjo. Nato že zaslišiva v plotu, ki je bil narejen iz podrtih, neokleščenih bukovih dreves, širok do 5 m, neko čudno stokanje, ki je bilo podobno bolj človeškemu kakor živalskemu. Oba sva se vprašala, kaj bi bilo, ker svinja ni, niti medved, še manj volk.
Posvetiva oba v plot, od koder prihaja vedno enakomerno stokanje, pa nič ne vidiva. Greva na spodnji kraj plotu, da mogoče od tam kaj ugledava, pa zastonj. Zato rečem Rustenu, naj pazi spodaj in naj bo pripravljen za strel, ko sam grem nazaj, da ponovno pregledam plot od zgoraj. Ko pa pridem gor, zopet vse tiho. Natančno pričnem z električno svetilko
in s puško, pripravljeno za strel, preiskovati plot, ko pade žarek svetlobe na nekaj rjavega s temnimi lisami. Kar nehote sem zavpil: »Ris!«
Ko ga potegnem mrtvega iz plota, mi zaigra srce, kakor more samo lovcu, ki popolnjuje zbirko lovskih trofej. Rusten, ki sem mu rekel, da sem bolj srečen, kakor če bi bil položil petdeset divjih merjascev na ščetine, se je samo smejal in pristavil, da take zverjadi še ni videl.
Doma sem napravil poplah in vrgel vse iz postelje, da so kar strmeli in občudovali plen. Gospa Milka je pridala: »Zastonj ti ne pravijo po Skoplju .Tarzan6 in res se mi zdi, da sem v džungli.«
Celo uro sem sedel s »Fifico« in občudoval to krasno krvoločno zver, dokler me ni žena nagnala spat, češ da sem se zaljubil v risa. Tudi ona je bila navdušena kakor prava lovčeva žena, ki deli z možem veselje.
Danes mi je ta lobanja najdražje, ker mi popolnjuje lovsko zbirko srnjakovih, jelenovih in gamsovih rogov, medvedje lobanje in merjaščevih čekanov.
Zaman me je prosil upravitelj skopljanskega muzeja dr. K., zaman lovski prijatelj Boris P., jurist belgrajskega muzeja, češ da nima ne prvi ne drugi te redkosti.
V mojem lovskem dnevniku pa stoji zapisano z debelimi črkami: »Edina želja se mi je izpolnila, prvi dan jeseni 1. 1940.«
Moja pokojna mati, ki je bila rojena v družini divjih lovcev, mi je kot otroku pripovedovala, kako so njeni strici in stari dedje lovili rise po Javorniku, Kožljeku in snežniških gozdovih.
Boginja lova Diana mi je bila naklonjena kot potomcu te družine strastnih lovcev, da sem uplenil risa in ga še pozneje občudoval v prirodi, ko se je sončil. ..
Dobrila Peter
Prvič v kraljestvu Zlatoroga
(Ta članek je bil napisan pred vojno.)
(Konec.)
IV.
Skoraj hud sem bil na lovca Gašperja, ko me je zjutraj zbudil. Zdelo se mi je, da sem šele pred nekaj hipi zaspal. To mi je potrjevala tudi stara stenska ura, ki je kazala sedmo, ob sedmih smo pa vendar šli spat. Le s težavo me je Matevž prepričal, da ima lovec prav in da sva spala nepretrgoma celili dvanajst ur.
Komaj sem premaknil noge, meča in stegna so me zabolela, ko sem prestopil bruno hišnega praga. Dež je ponoči prenehal, dovško kotlino pa je zagrnila tako gosta megla, da bi jo lahko kar rezal. Bilo je pozno v jutro, a v dolini je še vedno kraljeval mrak, da si videl le nekaj metrov poti pred seboj. Zrak je bil mrzel. Lovec je menil, da se nam obeta lep sončen jesenski dan.
Počasi smo lezli v strmino. Kmalu so se nam kosti razgibale in šlo je zopet kakor bi bilo namazano. Čim više smo se vzpenjali, tem redkejše so bile megle, skozi katere so prodirali sončni žarki. Končno smo se znašli v najlepšem jesenskem soncu. Veličasten je bil pogled na megleno morje, iz katerega so se kakor otoki dvigali s svežim snegom pobeljeni vrhovi.
Previdnih korakov stopamo drug za drugim po gamsovi stezi skozi ruševje in se ustavimo šele na oni točki, kjer smo prejšnji dan prekinili presledo-vanje. Tam začnemo znova. Na ozkem prehodu pod previsno steno se Gašper nenadoma pripogne, okrene glavo in nama smeje se namigne, naj pristopiva bliže ter pokaže na kapljo že strjene krvi, ki jo naliv pod previsom ni spral. Ranjeni kozel je torej bežal po tej poti. Stopili smo še za korak dalje, kjer smo sedli k malici. Po odmoru svetuje lovec, da bi gamsa pritisnili. Rečeno, storjeno. Z Matevžem sva čakala na prehodu nad sotesko.
Sonca se je pomaknilo že do polovice svoje dnevne poti, o lovcu Gašperju pa ni bilo ne duha ne sluha. Malo naju je začelo skrbeti in sklenila sva še malo počakati in, ako ga med tem časom še ne bi bilo, bova morala namesto kozla iskati Gašperja, meni Matevž. Tedaj pa nekaj zaropoče pod nama. Matevž dvigne puško. A glej! Izza skale se ves upehan, pa veselega obraza prikaže lovec in razigrano namigne, češ trud le ni bil zaman. Počasi se okrene in pokaže približno na mesto, kjer da leži kozel — mrtev. Dobre pol ure kasneje obstojimo ob truplu plena: na begu preko golega plazu je omagal, legel in končal. Hrbtna dlaka ni kaj prida. Roglji so kar se da lepi. »Kakih enajst let mu bo,c pravi Gašper in na klobuku ponudi rušev vršiček gospodarju.
Lovec Gašper je nosil mrtvega kozla pred nama skozi sotesko s tolikšno spretnostjo, da sem se mu čudil. Zdelo se je, da truplo sploh nima teže. Le potne srage, ki so lovcu curkoma lile s čela, so izdajale, da breme ni baš lahko. Po precejšnem oklevanju sem se ojunačil ter se ponudil lovcu v pomoč. Lovec se je sicer malo začudil, me nekoliko premotril in z očmi premeril od glave do peta ter preložil breme s svojih ramen na moja, ki so se pa takoj pobesila.
Moji prvi koraki z bremenom so bili podobni hoji vrvohodca. Lovec Gašper in Matevž sta se pri tem neznansko zabavala, a oba molčala. Toda ko sem moral preko grušča, je kamenje pod nogami nenadoma oživelo in mi spodneslo korak. Široko sem sedel na grušč, da mi je kozel odletel s pleč in se pred menoj speljal po grušču navzdol. Lovec, videč mojo nezgodo, je hitro zajahal palico in se popeljal za menoj. Najprej je ustavil mene, nato pa še mrtvega begunca in si ga spet oprtal. Ko sva s prijateljem ugotovila, da so moje kosti še cele, mi je izročil ubeglo palico in šla sva za lovcem ter smo še ob belem dnevu prispeli do lovčeve domačije. Tam smo odžagali kozlu roglje. Že v mraku pa smo veseli prisedli k večerji.
V.
Lovec Gašper je naslednji dan že v ranem jutru stopil nekam po gonjače, z Matevžem pa sva vse dopoldne brezuspešno piskala jerebom. Po kosilu sva zastavila lepo stojišče v bukovju in ob določeni uri so se oglasili gonjači z redkim trkanjem po drevesnih deblih. Kmalu je v bukovju zašumelo suho listje in kamen je kresnil ob kamen. Med drevjem pa se je premikala siva lisa srnjaka, ki se je skokoma odmikal gonjačem in se nama približeval.
Obstal je kakih 150 korakov od naju na skalni polici in obračal svojo lepo glavo. Nenadoma pa postane pozoren in se požene navzgor. Tisti trenutek pa se že skrivi kazalec Matevževe desnice. Po bukovju odjekne rezek pok, srnjak se vzpne in omahne.
Doma nas je pričakoval nadlovec iz sosednjega lovišča, da bo naslednji dan pomagal pri velikem zaključnem pogonu. Kakor je bilo domenjeno, sta proti večeru prispela še dva gosta: Matevžev brat Grga in njegov prijatelj Tinček. Iz Tinčkovega obsežnega nahrbtnika je tisti večer večkrat priromala na dan steklenica z žlahtno kapljico, ki je vse prav kmalu spravila v židano voljo.
Naslednjega jutra me je živahno vrvenje po hiši vrglo iz spanja. Pred odhodom v lovišče je prijatelj Matevž razložil lovski družbi načrt pogona. Segli smo si v roke ter se odpravili vsak na svojo določeno stran. Skoraj po treh urah naporne hoje sva z Matevžem končno zasedla tretje stojišče »nad Kozjim lazom«. S te točke se mi je nudil čudovit razgled na gorske velikane, pokrite z belo odejo, ki so po soncu osvetljeni izgledali ko kristalni gradovi.
Prav ko je sonce dopotovalo do polovice svoje dnevne poti, me je Matevž opozoril na črno točko, ki se je pojavila v prelazu na steni v višini prvega stojišča pod nama. Za trenutek je postala in se spet premaknila dalje, za njo se je na istem mestu pojavila še druga, tretja in celo četrta. Matevž šepne: »Škoda, sama kozarija.« Ali njegov brat Grga, ki stoji na prvem stojišču, je menda drugačnega mnenja. Že dvigne puško in zaporedoma treska v živali, ki se prikazujejo na skali, tako da se tri strkljajo v globino. Ves togoten robanti Matevž nad bratom: »Ne morem in ne morem ga razumeti!« Matevžu se obraz še bolj zresni in čelo se mu nagubanči. »A kaj, če se je mojemu bratu pripetila morda nesreča? Ali ne stoji na njegovem mestu morda nepoklicani strelec? Saj svojega brata vendar dobro poznam. Prenatahčen je, da bi kaj takega...!« V svoji naivnosti omenim Matevžu prečuto noč in izpraznjene steklenice. Matevž se zamisli in komaj razumljivo zamrmra sam vase: »Utegneš imeti prav, zdaj mi je jasno...«
Preveč resnice je v moji pripombi, zato se Matevž izogne nadaljnjemu razgovoru. V roke vzame daljnogled, ga nekam razburjeno pristavi k očem
in ga upre v Megušarjevo steno. Kmalu ga odloži ter me potegne za rokav in s prstom pokaže na žival, ki se je pojavila med skalami v strelni razdalji srednjega stojišča, na katerem stoji Tinček. »Zdi se mi, da stoji na skali zelo močan kozel, le čudim se, čemu naš vrli Tinček še ne strelja.«
V	skalah se pojavita prva dva gonjača. Na skali stoječi gams se premakne in previdno umika. Z vsakim skokom je bliže drugemu stojišču, na katerem se strelec sploh ne zgane. Še nekaj skokov in močnega kozla sprejme gosto ruševje v svoje varstvo.
VI.
Pogon je končan. Gonjači se že zbirajo na določenem mestu, z Matevžem se odpraviva navzdol do sosednjega lovišča, kjer najdeva našega vrlega Tinčeta v sladkem spanju. Ko ga prebudiva, ugotoviva, da lahko še stoji na lastnih nogah, celo brez tuje pomoči. Tedaj odrinemo vsi trije dalje proti prvemu stojišču. Med potjo Matevž zabavlja, ker je Tinček tako lepo zaspal »kapital- ' nega« kozla. A Tinček si zato ne dela skrbi in odgovarja: »Bo pa drugič prišel pred cev.«
Ko prispemo do prvega stojišča, naletimo na obupanega strelca, ki ves nesrečen opravičuje zgodbo današnjega dne. »Videl sem, kako se je izza skale prikazovala posamezna žival; šele ko je preko skale omahnila že tretja koza. se je v moji glavi posvetilo in mrzla zona me je oblila. Greh, ki sem ga napravil, je zame, ki sem vedno obsojal mrharstvo, neoprostljiv. In prav meni se je moralo kaj takega pripetiti! Nikdar več ne bom streljal. Danes sem zadnjikrat dvignil svojo puško.«
V	svoji silni potrtosti odkloni, da bi šel z nami in bi se tudi sam prepričal, kaj je s kozami. V spremstvu svojega prijatelja Tinčka se napoti v dolino k lovčevi koči, Matevž in jaz odideva nazaj v ruševje pod sive skale. Brez besedi stopava med skalovjem, pravkaršnji dogodek nama ne gre iz misli.
Kmalu najdeva prvo kozo mrtvo. Nekaj korakov v stran naletiva na močno krvavo sled, ki vodi v gosto ruševje. Tu se nama pridružijo nadlovec Prešeren, lovec Gašper in gonjači. Iz previdnosti, da bi ranjena žival ne pobegnila dalje, obstopijo goščo Matevž, Prešeren in Gašper, gonjači in jaz pa se zarinemo po krvavi sledi v ruševje. Nenadoma mi na uho udari čuden šum. Ustavimo se in prisluhnemo: kakor bi se nekaj težkega vleklo po tleh. Stopimo še nekaj korakov dalje. Slučaj je nanesel, da prav jaz kot prvi zagledam strašni prizor. Za hip mi zastane kri. Na tleh, tik pred menoj rdi mlaka krvi. Tu, prav tu se je iz nje pognala stara koza in spet padla. Vnovič se je pognala in se zavlekla nekaj metrov dalje. S prednjimi nogami je vlekla telo za seboj, zadnji ji nista mogli več služiti. In spet se je onemogla zrušila. Obupno je napenjala vse svoje moči, iztegovala glavo ter se skušala postaviti na prednji nogi. Pa ni šlo več — omagala je.
Na naše opozorilo pristopi Matevž, dvigne puško, da bi sprožil milostni strel. Tedaj pa zagledamo ljubka kozlička, ki se izmotata iz gošče k svoji onemogli in umirajoči materi. In kakor bi jo hotela tolažiti ali opozoriti na nevarnost, jo ljubeče ližeta. Ob pogledu na ta prizor omahne prijatelju roka s puško. Obrne se k pristopivšemu nadlovcu Prešernu, ta ga razume. Z roko ploskne, da oba mladička odskočita, v tem že poči strel in reši ubogo kozo-mater nadaljnjega trpljenja, a osirotela kozlička se ne zmenita mnogo ne za strel, niti za našo navzočnost. Po strelu, ki ju je zbegal le za trenutek, se že naslednji hip hkrati zaletita nazaj k svoji — sedaj že mrtvi materi, kakor bi jo hotela opozoriti: »Beži, beži, kaj ležiš in se za naju ne zmeniš,
ali ne vidiš, kakšna nevarnost nama preti!« Kozlička pa najbrž ne razumeta tragedije, ne zavedata se, da sta osirotela. Videč, da se njih mati no zgane in ne glede na našo navzočnost se uležeta k materi in oblizujeta njeno mrtvo truplo.
V srcu me zaskeli in nehote mi stopi solza v oči ob pogledu na ta prizor. Gonjači pristopijo, da bi pobrali mrtvo kozo. Tedaj pa odskočita oba kozlička, plaho odbežita, a se že v naslednjem trenutku skokoma vrneta in se ne dasta več odpoditi. Neprenehoma tiščita nazaj k truplu svoje mrtve matere...
Mučen je ta prizor in bog ve, koliko časa bi še trajal, da nismo ujeli obeh kozličkov, ki sta ju gonjača odnesla nekaj streljajev v stran ter ju v gostem ruševju prepustila lastni usodi. Ta čas je gonjač pobral mrtvo kozo ter jo odnesel v dolino. Ko sta se prva dva gonjača vrnila, smo začeli z iskanjem tretje žrtve. Kmalu se oglasi eden izmed gonjačev in pokaže pod košat ruše v grm. kjer je nepremično ležala ustreljena koza. Živ kozliček je ležal poleg nje in plaho zrl zdaj na nas, zdaj na svojo mrtvo mater. Šele ko sem se sklonil, da bi ga prijel, se je urno spravil na noge ter odskočil. Ker se je tudi ta vračal in ga ni bilo odpoditi, smo tudi njega ujeli in odnesli v ruševje k njegovim prav tako osirotelim tovarišem.
Na zemljo je padal mrak. Skozi dovško kotlino je potegnil veter in nam od bog ve kje prinesel na uho zategli pisk sirene, ki je odmeval od planine kot krik užaljene narave. Težak občutek krivde je legel na nas, občutek krivde, da smo ljudje.
R. M.
Irm cop
Ne spominjam se več natančno, ravno kateri dan je bil, tako nekako sredi decembra. Že skoraj 14 dni sem se pripravljal,' da pogledam med rogate, pa me je vedno kaj zadržalo. Odsvatovali so že zdavnaj in bodo stari kozli sedaj že posamič kje v kakih težko pristopnih krajih premišljevali pravkar preživelo ljubezen ter leno pretegovali svoje za tako stvar že kar pretrde ude.
Ko sem se zgodaj zjutraj prebudil, je bila še popolna tema. Ko pogledam v goro, nisem vedel, ali je še toliko temno ali megleno. Nisem dolgo premišljeval, ker me ravno tako nujno ta dan niso doma potrebovali. Brž sem bil gotov, še malo toplega mleka zame in za mojega zvestega spremljevalca »Bora«, brez katerega ni nobena moja pot, če imam puško na rami. V nahrbtniku je vedno vse potrebno pripravljeno, kakor naboji, daljnogled in drugo, le za lakoto sem še malo priložil ter stekleničico, ki prav nič ne škodi, če malo urneje stopiš v goro.
In že sva korakala z Borom skozi vas, ki je še vsa počivala, le nekaj najpridnejših gospodinj je imelo že luč. Ko sva bila že nad vasjo, sem se šele prav razgledal in na žalost ugotovil, da za nameravani lov ne bo najbolje; stala je trda megla, vendar ne prav nizko. Če jo ne bo z dnem pritisnilo niže, bo zalaz po srednji stezi še vedno mogoč, sem sam sebi prepričeval in spešil korake.
Po približno uri hoda, pravkar se je pričelo svitati, sva prišla z Borom v gorsko vas, kjer je domoval Janče — kmet, v prostem času pa pomagal pri nadzorstvu lovišča. Bil je sin gora ter se ni bal še bolj grde stene in tudi ne najtežjega gamsa. Vedno sva si bila najboljša tovariša. Za časa okupacije je kmalu stopil v vrste borcev za svobodo, enako vsi fantje te gorske vasice.
Ker se jim okupator ni mogel drugače maščevati, je pograbil za najsramot-nejši način in požgal vsem domove. Prav Janče ima danes najvažnejšo nalogo pri obnovi te vasice in zato sta se najini poti začasno cepili
Tisto jutro je pravkar zaklal prašiča. Ker je videl, da sem namenjen v goro, je bil kmalu s puško na rami v veži, češ, ta čas ko se vrneva, bodo domači za nadaljnje delo vse pripravili. In že smo se trije spenjali strmo v goro. Ker se je megla pomikala vse niže in niže, smo se odločili, da bomo zalezovali po spodnji stezi. Malo sem imel upanja, da ne rečem prav nič. Ko smo prišli iz bukovja na spodnjo stezo, smo se toliko ustavili, da sem nabil puško in namestil strelni daljnogled, ker tu si že vsak čas lahko naletel na gamse. Steza, po kateri smo nameravali zalezovati, vodi malo nad ■gozdnimi predeli, tako da imaš ves čas pod stezo 200 do 300 m razgleda do roba gozda, navzgor pa v goličavje. Takoj v začetku je moj spremljevalec opazil nad stezo dva kosa srnjadi, ki sta se pasla — potem smo prešli pet robov in dolin, pa prav ničesar videli. Še celo Bor ni proti svoji navadi kazal prav nobenega zanimanja za okolico. Megla je medtem pritisnila še niže In razgleda nad stezjo je ostalo komaj še za 200 korakov. Hotela sva se že vrniti, ko je menil Janče, da bi pogledala še v strmo globel, do katere ni bilo daleč, in kjer se vedno zadržuje kak samotar. Res sva stopila- Šel sem naprej. Previdno sva zavila okrog zadnjega robu in pred nama se je odprl nov svet, prej imenovana globel. Je to prostor med dvema zelo strmima skalnaitima robovima, ki sita porasla sem in tje s starimi mecesni, bukvami in smrekami, ki so zavoljo nemogočega spravila brez vrednosti. Idealen pa je tu svet za divjad, zlasti za gamse. Brž sem pregledal z daljnogledom ves teren. Pa kakor da je danes vse izumrlo. Šla sva še dobrih 100 korakov naprej ter sedla na pripraven lcucelj, da bi malo pojužinala in se potem vrnila.
Komaj sva jo dobro zastavila, ko v nasprotnem robu zapiska gams. Nisem mogel verjeti, ker sem malo prej vse natančno pregledal. 2e pregledujeva zopet svet z daljnogledi, ker razdalja do druge strani je 250, ponekod pa tudi 500 metrov. Janče ga opazi, prav na čeričku pri debelem mecesnu stoji. Brž se potegnem nazaj, nahrbtnik podložim pod puško in se pripravim na strel. Prej še ocenim razdaljo — in edina sva si z Jančetom, da je okrog 300 metrov -— manj gotovo ne. Kar predaleč bo, si mislim. S seboj sem imel risanico za kroglo 6.5X70, ki sicer strelja izredno natančno, vendar je krogla nekoliko prelahka za gamsa, zlasti v času, ko ima največ življenjske sile v sebi. Jančku še naročim, naj ostro opazuje ob strelu gamsa —■ in že je bil odmev od nasprotne stene tu, še enkrat tje pa zopet nazaj. Prva beseda Jančetova je bila, da sem imenitno zadel. Takoj, ko je počilo, se je gams čez glavo prevrgel ter obležal za smrečicama, ki rasteta kaka dva sežnja od debelega mecesna. Zato sva mirne duše nadaljevala z malico.
Ko sva tako že kake pol ure sedela in sem ves čas pogledoval v nasprotno stran, na mesto, kjer je ležal gams, sem pripomnil: »Janče, ne vem, ali prav vidim, gams drži glavo pokonci.c Tudi Janče ugotovi isto. Ta je lepa! Ležal je pa na tako nerodnem kraju, da nisem mogel še enkrat streljati, bliže k njemu pa sploh ni bilo mogoče priti. V tem pa, ko sva midva delala načrte, pa je pritisnila megla in nama sploh zaprla pogled v nasprotno stran. Lahko si mislite, kakšne občutke sva imela. Janče je trdil, da je mogoče, da drži glavo še pokonci, a uiti gotovo ne more več. In kar pripravil se je, da ga gre iskat. Vse je odložil, ker je teren, kjer je gams obležal, zelo težaven in bi ga vse oviralo — puška pa še celo. Šel pa je z
njim Bor, na katerega sem se docela zanesel. Kmalu mi ju je zagrnila megla in sem le še od časa do časa slišal kamenje, ki sta ga prožila. Preteklo je tri četrt ure in sem sodil, da morata biti skoraj na mestu. In res se je kmalu za tem oglasil Janče, da vidi gamsa — 10 korakov pred seboj, tam, kjer je ležal prej. Da je imel puško, bi bila stvar enostavna. Zato je velel psu, naprej. Vendar je'bil v tem trenutku gams urnejši. Z moje strani nisem videl prav nič, le slišal sem, kako se je valilo vse skupaj v dolino. In res sem za trenutek videl tudi gamsa, ki je prešel dolino, ker tam megla še ni bila tako gosta. Vendar na strel ni bilo misliti. Pripravil sem se pa takoj, ker je gams prešel na mojo stran in se mi bo moral nekje pokazati. Bor je namreč glasno goneč sledil tik za njim, vendar ga zaradi gladkih sten .ni mogel doiti. Pomaknil sem se brž kakih 400 korakov niže na plaz, kjer sem videl prav do dna doline. In že vidim psa, ki precej nizko prečka ta plaz. Kdaj mi je gams ušel čez, mi ni bilo jasno. Pa ni bilo časa za taka razmišljanja. Brž daljnogled k očem; k sreči je bil teren na desno od mene precej pregleden in kmalu sem opazil gamsa, ko se je pravkar vzpenjal ,po strmem žlebu navzgor in hotel zaviti okrog stene. Verjetno, da so mu pri tem pošle moči, da mu je spodletelo In se ni mogel več ujeti. Dvakrat se je odbil od stene, potem sem slišal samo še zamolkel padec pod steno v plazu, kamor pa nisem več videl.. Čakal sem na mestu, kaj da bo naredil pes. Videl sem ga, kako je šel po sledu, goneč do mesta v steni, kjer je gamsu spodrsnilo, potem se je pa po isti poti vrnil ter zavil pod steno čez plaz. Vsak trenutek sem čakal, da bo tam našel gamsa in mrtvega oblajal. Toda v moje veliko iznenadenje je šel spet glasno po sledu pod steno naprej. Kar po zadnji plati sem se dričal, da je šlo hitreje po plazu v dolino. Ko pridem v plaz, kamor je moral prej pasti gams, ni bilo ne o njem ne o psu ne duha ne sluha. Za preiskovanje ni bilo časa.
Hitel sem po tem žlebu navzdol, sodeč, da gams drugam ni mogel.
Kmalu zaslišim zopet psa, ki pa ni več gonil, temveč lajal v nizkem tonu, znak, da sta že skupaj. Sedaj šele sem se malo pomiril. Ker je bil teren, kjer je Bor gamsa ustavil, iz te grape popolnoma nepregleden, sem zlezel v nasprotni rob, kjer sem mogel vse lepo videti. In res sem kmalu ugledal gamsa, ki se je tiščal ob steno, z globoko sklonjeno glavo proti Boru. Ta pa niti za sekundo ni odjenjal z nizkim basom, da je kar zvonilo med stenami. — Brž nov naboj v cev in rešen je bil smrtnih muk.
Vtem je prihitel za menoj Janče ves zasopljen ter me zaskrbljeno vprašal, če ga imam. Poglej ga, tamle v onemle plazu je — Bor ga ima. In res, prav takrat je prišel spet do njega, ker se je gams po strelu zopet prevrgel čez skale, da pes ni mogel za njim in je teren obšel, tako da je od spodaj prišel do njega.
Brž sva bila tudi midva tam. Prvo je dobil Bor, kar je tudi pošteno zaslužil. Ugotovila sva, da je 7 do 8 letni kozel ne z izredno dolgo dlako, pač pa črno kakor oglje, in krasnim belim cvetom. Pregledala sva oba strela in ugotovila, da je bil prvi strel pravilen po širini — pač pa prenizek. Prestreljena so bila jetra. Čeprav sem meril precej visoko, in to v višini hrbta, bi bil moral zaradi tolike razdalje vzeti še višje.
Brž sem poruvat dlako ter jo skrbno zavil, Janče pa mi je medtem pomolil okrvavljen vršič. Lovca sva si stisnila prijateljski roki in Bor kot tretji je pritrdilno pomahljal z repom .. .
Cvenkel Fr.
Zgodba o racah
Mrak leži po dolinah. Vse je mirno* le tu in tam zapiha jug, zmaje veje dreves, da se vsuje z njih sneg, ki rahlo pade v debelo snežno odejo. Vas na hribčku je utihnila. Zgane se kladivo in udarja pozno uro. Nikdo ni slišal več udarcev, le Pirc, ki snaži ob petrolejki puško. Sedaj se je vzdignil, potlačil krpe v žep in dejal: »Hvala Bogu, spet je v redu, še bomo pokali.«
Stopil je skozi vežo na hišni prag, se razkoračil, potisnil roki v žep in gledal na nebo, po katerem so hiteli oblaki. Zadovoljno se je obrnil in sam pri sebi dejal: »Jutri bo snežilo, na race bom šel, saj lovca itak ne bo nobenega v Sredek, kajti jutri je praznik sv. Treh kraljev. Pa tistega Janeza bom vzel s seboj, ker ima fant veselje do teh reči. Bo vsaj enkrat videl, kako se od race perje vsuje, če jo nekdo dobro potiplje.«
Z mize je vzel puško, jo potlačil v posteljo pod blazino in legel spat. Zavladal je mir vsenaokoli, le redke kaplje so pritajeno padale od streh-
*	z
V zvoniku je zapel zvon. Drhtečenežno je pel, nič trdo in hreščeče, kakor v poletnih dneh. Glasovi, ki so hiteli preko polja, so se sanjavo vtapljali v mehko zasnežene okoliške rebri; nobenega odmeva nikjer. — Maše je konec. — Dva pa nista čakala konca, Pirc in Janez. 2e po obhajilu sta se izmuznila iz množice mož tam zadaj ob vratih in odšla na prepovedano pot proti Sredku. Ti ho m a sta se izmaknila iz Pirčeve bajte in odhitela med hišami v Klanec in potem naprej. Nihče ju ni videl, le sosedova Mica, ki je, opiraje se na palico, pometala sneg izpred vrat, ju je zapazila.
»Vidva pa gotovo nista čakala konca, da sta že doma,« je zavpila za njima, ta dva pa sta že izginila. Še pomislila nista na Mico, hitela sta naprej; mislila sta samo na race. Zavita v debela kožuha, pod katerima sta stiskala vsak svoj pihalnik, sta jo že mahala po stezi nad Brčicami. Bilo je čuti le njiju globoko dihanje, le nekajkrat se je oglasil Pirc in poučeval mladega Janeza, kako naj se vede, vmes pa se je včasih »spotaknil« ob snegu in se jezil na »belega hudirja«, ki se je čez noč naletel. Srečno sta prekoračila cesto in jo urezala kar »na celo« v Sredek in potem naprej k »zalivu«, kjer imajo race svoj dom v zimskih dneh. Potegnila sta puški izpod plaščev ter lezla sklonjena, ogibajo se skrbno vsake vrbove veje, proti vodi; Pirc spredaj, Janez za njim. Iz »zaliva« sta že cula, kako se »pogovarjajo« race. Zastal jima je za hip korak: mislila sta, da so ju že zaslutile. Toda ne!... »Saj sem ti rekel, da jih bova dobila doma,« je še-petnil Pirc tiho Janezu na uho.
Spet sta šla počasi dalje... Pirc je že zraven! V rokah mu tiči stara prednjaoa, oko pa nemirno bega po vodni gladini, da bi že skoraj ugledalo kako pernato kepo. — Nič! — A sedaj sta vzleteli dve s preplašenim krikom izpred tiste korenine — spet dve! Pirc je vzdignil puško in sprožil. Janez, ki je medtem čakal zadaj z odprtimi usti, kaj bo, je zavpil: »Zadeta!« in tekel v smer, kamor je padla... »Jaz tudi mislim, da je,« je dodal še Pirc.
Pri znamenju pod Gobovcami pa je stal orožnik. Slišal je strel in videl race, ki so vzletele, nekajkrat zakrožile nad Sredkom in zarezale pot proti severu. Ker ni navada, vsaj takrat je ni bilo, da bi lovci lovili ob
velikih praznikih, je orožnik takoj zaslutil, da je počila »nenaznanjena« puška. Odšel je hitrih korakov za tatovi.
Pirc je vstal	s štora. Pravkar je napolnil izpraznjeno	cev... »Kaj pa,
da	še Janeza ni,«	se je poltiho jezil, >,per mej kuš‘, raca	ni	letela daleč,
saj	nisem streljal	z mivko.« ... Sedaj se je zganilo vejevje	za	njim ... Pirc
je	mislil, da je Janez, pa ga je že mislil ošteti, toda hudo	se	je razočaral,
ko je zapazil kapo s petelinjimi peresi. Orožniku je igral nasmeh na ustnih, rekel pa ni nič... Pirc se je hipoma izpremenil. Postava se mu je vzravnala. Stal je na mestu z razkoračenimi nogami. Čelo se mu je zmračilo, čeljusti je stisnil, da je par zob, ki jih je imel še tam ob strani, kar zaškripalo. Prsti so nemirno stiskali jeklo stare prednjače in roka je že hotela dvigniti puško k licu. Tako je nekaj časa stal; spet je postal za hip tak, kakršen je bil nekdaj... Naenkrat pa se je obrnil in stekel. Spomnil se jena Janeza in na posledice, katere bi ga utegnile zadeti. Njemu itak ne bi mogel kdo kaj vzeti; razen stare petrolejke in puške ni bilo nič njegovega. Tekel je, kar je mogel. Oviralo ga ni grmovje, ne jarki. Orožnik ni hotel, da bi mu plen kar tako ušel; ni dolgo čakal in že je stekel za njim.
Po stezi ob Savi je prihitel Pircu naproti Janez. V roki je držal mrtvo raco. Na Pirčevo povelje jo je vrgel v grmovje in bežal pred njim, ne vedoč, kaj je. Pirc je počasi pešal, kljub mrazu je že nekajkrat obrisal pot.
»Dolgo ne bova več tekla,« je ves zasopljen hlipal Pirc. »Ta hudir gre za nama!... Kar v Savo, saj tukaj ni preveč globoka — in v Zaloše. Puške ne dam pa ne dam!« Janez se je za hip ustavil pred njim in ga vprašujoče pogledal, toda močna starčeva roka ga je že potegnila za seboj v vodo... Led je zahreščal in voda je pljusknila... Že sta do pasu v vodi! Bistro, valovje se je močno uprlo vanju. S puškama sta se morala opirati; ni šlo drugače.
Na Zaloškem bregu se je medtem nabrala cela kopica otrok, ki so • prihiteli z bližnjega hriba, kjer so se sankali, gledat čuden prizor... Ni bilo dolgo in orožnik je bil tudi na bregu, begal sem in tja, robantil ter ni vedel, kaj naj bi naredil... Ko so fantiči opazili še tretjega na nasprotnem bregu, so začeli od samega veselja klicati: »Tisti na drugi strani pa ne upa čez!«... Orožnika je vse to tako pogrelo, da se je pognal v vodo in zavpil: »Prekleta zijala, upam, upam! Čakajte, hudirji, vsi, kar vas je!«... Otroci so pogledali bolje na prišleca in ko so zapazili .bajonet' na puški, so se razbežali.
Pirc in Janez sta stala že na bregu. Trepetala sta od mraza, se opirala na puški in gledala v vodo, kjer se je boril z valovi orožnik.
»Ta hudir nama pa res ne da miru! Janez,« pravi Pirc, upehan sem, da ne morem več. Ta preklemana voda mi je zmrznila na koži in obleki, da se ml zdi, kakor bi tičal v bikovi koži. Veš kaj, kar k Žamarju greva na peč. Ni drugače; puški bova najbrž morala dati. Če bi bil jaz sam, vedi, da bi sedajle orožnika že nesla voda naprej.« Janez je verno poslušal, rekel pa ni ne bev, ne mev, le kimal je in z rokavom brisal nos, od katerega je teklo kakor od listja ob dežju.
Komaj sta zlezla pri Žamarju na peč, je že prisopihal ves razjarjen orožnik. Oddati sta morala puški. Prijetna toplota je zvabila tudi njega na peč. In konec koncev je bil, da so za pečjo molče sedeli trije in po treh straneh je teklo od peči na sredo »hiše«, kjer je stala že cela mlaka...
V sveti tišini, ki je vladala v sobi, se je spomnil Pirc na Mico. Odslej je veroval, da takšno srečanje ne prinese nesreče samo lovcu, ampak tudi »divjemu lovcu«.
Anton S. Pirc
Lot na prašiče nekdaj
Na nedavnem sestanku lovcev je nekdo povabil navzoče na lov na prašiče, nekje ne daleč od Ljubljane, ker delajo prašiči tam občutno škodo na polju. Izkušeni lovci so izrazili dvom za uspeh sredi poletja v gozdnatem svetu, kar se je tudi med pogonom izkazalo za pravilno. Lovci so se vrnili utrujeni in razočarani. Ni bilo organizacije, to je bil glavni očitek. Še pri najskromnejši brakadi je pogoj za uspeh dobro vodstvo in tega ni bilo.
Morda bo tovariše lovce zanimalo, če opišem iz svojih bosanskih spominov lov na prašiče, ki je bil dobro organiziran, o pravem času izveden in zato tudi uspešen. Bosna-IIercegovina je imela regalni lovni sistem. Na podlagi orožnega lista si dobil lovsko karto, ki ti je dovoljevala lov v vsej pokrajini, razen v rezervatih, ki so bili dostopni samo izbranim. Zaradi gorovitega sveta in redko naseljenih dolin se je kljub mnogim lovcem in divjim lovcem divjad precej dobro razvijala, razen zajcev, fazanov, jerebic in jelenov, ki jim volkovi in lisice niso prizanašali. To ne velja za okraje Tuzla-Brčko in za banja-luško okrožje, kjer je bilo te divjadi, razen jelenov, dovolj. Res pa je, da nikjer	nisem streljal tako krepkih zajcev in	srnjakov kakor prav	v Bosni,
kar je	posledica naravnega izbora in izbora	po	roparicah. Kar je	bilo ne-
sposobnega, so pobrali volk, lisica, ujeda, pes-potepuh in mačka.
Prašičev je bilo mnogo okoli Rogatice, okrog Romani je, ob Vrbasu in Drini, ponekod toliko, da je bila škoda zelo občutna. Kaj to pomeni za borne bosanske njivice, ve vsak, ki pozna Bosno. Največkrat so zajavkali kmetovalci okrog Rogatice, ob Drini in Limu. Navajeni siromaštva in trpljenja so glasno zavpili šele, ko je škoda po prašičih bila že neznosna. Avgusta 1911 je bilo tako stanje. Prašiči so naredili ogromno škodo v okrajih Višegrad-Rogatica-Prača. Prav gotovo so sodelovali tudi medvedje in jazbec. Okrajni glavar	v Rogatici je živo opisal škodo in priložil	črtež. Po temeljiti	razpravi
so na	podlagi narisa situacije določili lov	za	november. Vreme	je bilo
ugodno med 10. in 15. novembrom. Snega je bilo malo prej zapadlo kakih 50 cm, ki je zmrznil in nanj se je vsulo 20 cm pršiča. Na svinje!
Državni uradniki-lovci so dobili dopust. Odhod po volji, zbirno mesto postaja Mesiči-Rogatica. Iz Sarajeva nas je bilo 80 lovcev, iz drugih krajev približno enako število, domačih lovcev okrog 120, seveda med njimi tudi takih, ki so se oborožili s starimi arabkami in handžarji. Oškodovane vasi so dale vse razpoložljive sposobne moške za gonjo in vse pse, od ovčarja in vaških zaplotnikov do balkanskega braka. Lov je bil določen za dva dni, po dva pogona za vsako skupino, toda istočasno v treh, štirih okoliših. Vse skupaj se je gibalo od zunaj proti sredini, kamor so tako pritiskali divjad in kjer naj bi bil drugi dan glavni pogon. To središče je bila gmota gosto obraslega gorovja v smeri Romanije planine, razritega po hudournikih na vse vetrove. V višjih legah je bilo med redkim grmovjem z grapami nekaj pašnikov, ki so se spuščali proti divjim predelom Romanije.
Geslo je bilo, da strel veljaj zgolj svinjam in roparicam. Ob določeni uri se je pogon pričel. Kmalu so jele pokati prve puške, iz grap in globeli se je razlegalo divje kričanje gonjačev, tu in tam presekano po strelu iz »malih pušk«. Stal sem vrh globoke tesni, ki je bila zelo gosto poraščena z grmovjem in lesko, na dnu je tekel potoček, globoko zajeden v skalovje. Tja doli sem prav posebno oprezoval prepričan, da se bo tam najprej kaj pokazalo. Gonjači so bili še kaka dva kilometra oddaljeni, vidci sem njihove
temne obrise na belem snegu. Po dobri uri — mraz ni hudo nagajal — se mi je zdelo, da nekaj šviga ob potočku proti meni. Bila pa je le lisica in zaradi nje nisem maral pokvariti lova na prašiče. Vrsta gonjačev je medtem zginila za hribom pred menoj. Okrepčal sem se in opazil, da isto delata soseda-lovca, oddaljena do 200 metrov od mene. Pričel sem kaditi, ker je bil veter ugoden in je vlekel v hrib. Bilo je okrog devete ure, ko opazim, da iz dna moje grape rije nekaj prašičev naglo navkreber. Bil sem nared. Ugotovim dva večja kosa in nekaj manjših. Brzeli so ob levi strani grape med menoj in sosedom, ki je pozorno gledal v globel s puško pri licu. Prašiči so se bližali skozi nizko grmovje med neredno razmetanimi skalami. Zdaj se je pokazal kak rilec, zaoral po snegu, da se je kadilo, in spet izginil. Že je prvi na 200 metrov, še malo... Da bi le postal; pa hiti naprej, odskakuje niže, više. Zdaj se ustavi pred ogromno polomljeno bukvijo, trenutek stoji, da bi zavil na levo. Naglo pomerim in pritisnem. Prašič zgine, ko da ga je zemlja požrla. Drugi se prikaže že bolj levo in više. Ustrelim skoraj istočasno ko moj sosed. Toda prašič hiti naprej, strela ni nakazal. Repetiram naglo, manliherica, pomagaj zdaj! Mladina se je prevrgla in brzi nazaj v grapo. Predaleč! Sosed strelja še dvakrat, potem je tiho. Le daleč na levi poka zaporedoma. Gonjači se bližajo. Že od daleč kriči stasiti Risto: »Evo svinje!« Bil je moj štiriletni merjasec od 170kg s krasnimi čekani, dobro rejen. To je bilo veselje! Padlo je šest močnih svinj, štirje letniki, dva volka, osem lisic ter jazbec.
Prav razburljiv doživljaj so imeli tik nad vasico Hasiči pod Romani jo. Na stojišču je bil davkar M. iz Rogatice, okrogel, majhen možic, toda velik nimrod. Stal je ob značilni kozji poti, ki je držala križem kražem iz doline proti gozdu za njegovim hrbtom. Pa prilomasti skozi sneg nekaj ogromnega, črnega, prečkajoč vijugasto pot. Na 50 metrov spozna M. medveda, ki se vali naravnost proti njemu. Bog ve, kje so ga zvohali psi. Pod kako korenino prastarih podrtih gozdnih velikanov si je bil postlal za zimsko spanje. M. se je hitro znašel in naglo, prenaglo ustrelil. Za drugi strel ni bilo časa, ker se je »medo« bliskovito vrgel vznak in izginil v leskovju. Zato pa je M. v pol dnevu streljal s svojo trocevko na štiri lisice in tri pobral — v »besu«, kakor je pozneje rekel. Kmalu je padla noč in lovci in gonjači s psi so se pripravljali za zadnji napor, pogon na osrednji masiv. Vse je bilo natančno izvedeno, tako da je bil masiv zares z vseh strani dobro obkoljen. To noč smo morali prebdeti ob ognjih, ki so veselo plapolali in žareli krog in krog gorske gmote, obenem zastrašujoč divjad, da ne bi predrla obroča. Noč je kar hitro minila. Ognji so širili prijetno toploto, da je marsikdo zakimal; pekli so ovce in perutnino na žaru, steklenka z »rakijo-mučenico« je pridno krožila in tudi nekaj vina se je pojavilo. Že ob treh zjutraj so lovci krenili na stojišča. Treba je bilo hoditi dve, tri ure po hudem terenu v hrib. Poklicni lovci so vodili. Točno ob šestih zjutraj se je pogon pričel; gonjači so krenili navzgor in proti sredini. Obkoljenih je bilo kakih 40 kvadratnih kilometrov. Že uro poprej sta padla blizu vrha dva strela, kakor smo pozneje izvedeli, uspešna. Padla je jalova svinja, težka 120 kg, in to čisto slučajno, ko je preskočila pot tik pred lovci. V pogonu je bilo: dvoje jelenov, sedem košut, nekaj mladine, večje število srnjadi in nad štirideset svinj. Razen tega je bilo več volkov (dva sta padla) in lisic, od katerih jih je ob samem koncu pogona padlo enajst. Ob eni popoldne so na vrhu zatrobili konec. Po kratkem odmoru je vsa pojezda pri najlepšem zimskem soncu krenila proti postaji Mesiči-Rogatica, kjer je bil razhod. Tako se je končal lep in uspešen zimski lov na prašiče, ki je prinesel vsem udeležencem obilo pravega lovskega užitka.
Gornik
Ob Donavi
(Konec)
Širok Dunav, ravan Sreni. Zbogom diko, ja idem!... (Sremska narodna.)
10.
Teče reka, teče življenje, čas beži iz vekov v veke.
Odide človek v daljni svet kakor val na reki.
Zapustili smo kraje ob Donavi in odšli za srečo: Šumi in Rici iz Bel ja, potem še jaz iz Srema. Ostal pa je v baranjskih vinogradih Drejček Bizeljanec. Priklenile so ga bile vinske gorice, priklenile in nič več izpustile.
»Kuferaši« pravijo tam doli posmehljivo tistim, ki se s kovčegi selijo po svetu. S tem mislijo izraziti svoje negodovanje nad nemaniči in nad onimi, ki nočejo ali ne morejo nikjer pognati globoko svojih korenin. Res je prijetno biti varno zasidran nekje na dobri zemlji, v lepem rojstnem kraju, med ljudmi, ki so človeku že od rojstva znani in mili; od tod pa zahajati v širni svet kakor na izlete in se zadovoljen vračati v mirni pristan. Mnogim pa to ni dano. Hodijo po svetu bodisi za kruhom, bodisi iz drugih nagibov. Na vsaki življenjski postaji pa pustijo en del svoje duše. Ni jim važno, da ostanejo vedno v istem kraju. Polagoma spoznajo, da je njih domovanje vse prostranejše, zavejo se, da so na tem svetu le začasno, da bodo — kuferaši — morali odpotovati nekoč neznanokam. Pri tem spoznanju jim je verjetno laže pri duši kakor onim, ki so globoko in varno zasidrani v svojem kraju, čim se ti zavedo, da jim bodo nekoč čvrste korenine kruto posekane. V enoličnosti vsakdanjega življenja pa se njihove misli vedno in vedno vračajo na postaje, kjer so bili lepi kraji in dobri ljudje, naj-češče pa sanjajo nazaj v rojstni kraj. In lepo jim je takrat.
Hudi časi so prišli nad znane kraje ob Donavi.
Reka je venomer valovala, naraščala in upadala, včasih divje in grozeče zahrumela. Grizla je bregove, spodjedala, vrtala in trgala nasipe. Neprestano bi bilo treba paziti na njeno razdiralno delo, popravljati poškodbe, po velikih vodah učvr-ščevati nasipe, redno vzdrževati vse naprave.
Ljudje so pa začeli popuščati v svoji čuječnosti, postajali so vse bolj lahkomiselni in zanikrni. Strankarski boji so bohotno
divjali in hromili gospodarsko življenje. Denarni viri za gradbo nasipov in obrambnih naprav so usihali. Pa še z nakazili teh sredstev so odlašali, vse preveč se zanašajoč na dobro srečo. Svarila razsodnih ljudi in nadzornega osebja niso zalegla. Pa je prišlo do poplavnih katastrof zdaj tu, zdaj tam.
Sredi julija leta 1926. je nastala strašna poplava v Bel ju. Donava je po. dolgotrajnem deževju zelo narasla, raztrgala nasipe in besneči valovi so naglo preplavili vse nižav j e daleč naokoli. Rjave, blatne vode so pokrile gozdove, loke, travnike in plodna polja. Ponekod, na nižjih mestih, so moleli iz kalne vode le vrhovi drevja, brzojavnih drogov in dimniki hiš, za katere so privezovali ljudje čolne. Voda je opustošila svetoča gospodarstva, poškodovala hiše in tovarne, pokvarila ribarske naprave in odnesla ribolovne priprave ter silno prizadela divjad.
V teh loviščih je bilo okoli dva tisoč kosov jelenjadi, nad tisoč kosov srnjadi, na tisoče zajcev in fazanov, na stotine divjih svinj ter mnogo razne druge divjadi in perjadi. Nesreča je bila še hujša zategadelj, ker je voda udarila ponoči in nenadoma v gozdove ter izredno hitro naraščala. Divjad, vsa prestrašena in obupana, je begala na vse strani, da si reši življenje. Slišati je bilo divje tuljenje jelenov, ki niso mogli uiti potopu. Najhujše je bilo v osrednjem delu lovišča, za visoko ograjo. Jelenjad in srnjad ni mogla čez plot, pa je tam potonila. Tu je doletela smrt tudi najlepšega jelena, starega, krasnega štiriin-dvajseteraka.
Divje valovanje in uničevanje, spremljano z obupnimi kriki in tuljenjem, strašna borba za življenje, je trajala nad štiri ure. Smrtni viki so polagoma zamrli. V strahu in grozi so onemeli tudi tisti, ki so ostali kakor koli živi sredi klokotajočih, silnih, kalnih voda.
Trop jelenov se je rešil na neko vzpetino, holm, kjer je stal tri dni do trebuha v vodi. Ko so jim zbeganim in izčrpanim pripeljali v čolnih hrano, so jo sprejemali željno in brez strahu.
Divjad je v nevarnosti izgubila strah pred ljudmi. Plaho, vendar nemo in udano, se jim je prepuščala pri reševanju. Nagonsko je čutila, da so si živa bitja, čeprav sovražna drug drugemu, vendarle blizu, da so usodno povezana v očigled besnenju vsem grozeče, krute naravne sile. Ponekod je prihajala divjad sama k ljudem, pričakujoč od njih, ki so umnejši in močnejši, rešitve in zavetja. Ljudje so čestokrat ob lastni nevarnosti reševali tonečo divjad, tako so jih ganili nešteti pretresljivi prizori.
Pretežna večina jelenjadi je potonila, še več je poginilo srnjadi, zajci skoraj vsi. Fazani so odleteli ven na polja, na strnišča in senožeti, kjer pa ni bilo zavetišč. Zato so jih ujede mnogo pobrale.
Minila je poplava, vode so upadle, Donava je zopet udano tekla po svoji strugi. Popravili so nasipe, obnovili hiše, tovarne in razne naprave. Na pognojenih poljili, travnikili in lokah je vzbrstelo novo, še bujnejše rastlinje. Pod skrbnim varstvom in nego se je zopet zaplodila in množila divjad. Novo življenje je radostno vzklilo vsepovsod. Čas je zabrisal sledove strašnega uničevanja, ostal je le spomin na grozne dni, spomin in opomin.
Tam pod Borovim, v gozdu Gjergaju ob Vuki, so padli medtem pod sekiro zadnji hrastovi orjaki. Črni vran je do-krakal tudi naselbini sivih čapelj. Preselila se je bog ve kam ali pa se je raztepla po svetu. Novo življenje klije tam v novih nasadih. Novo življenje je zaplalo tudi onstran Borova. Tam so zgradili velike, moderne tovarne, ki brnijo dan in noč.
Doli pod Šarengradom Donava polagoma trga bregove in odnaša zemljo: a ustvarja nove sipine, porajajo se nove oblike. Na peščenih sipinah pa posedajo in se radujejo življenja novi rodovi divjih gosi, divjih rac in drugih povodnih ptic.
Hudi časi so prišli nad človeštvo.
Tok človeškega življenja je venomer valoval, vedno ne-mirneje naraščal, grozeče butal ob meje in pregraje. Netile so ga človeške strasti, sebičnost, krivice, zloba, zavist in sovraštvo. Zdaj tu, zdaj tam je vzplamtela vojna. Svarila in vneta prizadevanja jasnejših glav, ljudi širših obzorij in človekoljubnih čustev, da se napravijo sporazumi na osnovah pravičnosti, vzajemnega razumevanja in dobrote, niso zalegla. Preveč se je bilo nagrmadilo krivic, nezaupanja in maščevalnosti. Pa je prišla katastrofa.
Razbesneli valovi silnih strasti so preplavili vse celine, krvave zarje so zažarele vsepovsod, vojna je zajela ves svet. Začelo se je divje pustošenje in pokončevanje ljudi, krajev, naprav, vseh stvaritev človeškega duha v dolgih tisočletjih, vseh človeških telesnih in duševnih vrednot. Kri je tekla v potokih, na obzorjih so gorele krvave zarje vsepovsod. In v tem groznem metežu človeških strasti je šlo vse čez mero. Strašni udarci usode so napravili slabe ljudi slabše, dobre boljše.
Ko to pišem, sredi leta 1943., besnijo vsenaokoli valovi divje vojne, boji orožja, boji duhov. In v tem krvavem plesu so vse človeške lastnosti silno povečane. Plahost je postala strahopetnost, neznačajnost podlost, zloba krutost; po drugi
strani pa pogum junaštvo, dobrota požrtvovalnost, naklonjenost topla ljubezen. V žarki luči so se pokazale vse človeške slabosti in vrline.
V tem dolgotrajnem, divjem in krvavem plesu se človek silno izčrpava, telesno in duševno. Utrujeni duh zbeži včasih v preteklost in išče tam svetlih mest, da se na njih odpočije. Tako so nastale te sličice iz časov, o katerih se mi dozdeva, da so že davno, davno minuli.
Čestokrat pa pohiti duh naprej, v prihodnost, zasanja se v bodočnost. Minila bo vojna vihra, strasti se bodo polegle, tok človeškega življenja se bo pomiril. Odstranili bodo ruševine, obnovili človeška domovanja, na novo obdelali opustošena polja; sledovi divjega uničevanja bodo polagoma izbrisani, novi rodovi bodo prišli, novo življenje bo vzklilo. Lepše življenje bo to, polnejše, več bo razumevanja, pravičnosti, dobrote in bratske ljubezni. Svet nekoč ne bo več taka solzna dolina, kakor je bil doslej za uboge in zatirane. Kri mnogih milijonov ljudi ni bila zastonj prelita.
Dozdeva se mi, da smo kakor tisti trop jelenjadi na holmu sredi nepreglednih divjih in kalnih donavskih voda. Čutimo, da valov j e že upada, vidimo rešilne roke in z vso silo stremimo k njim, a vse je še tako daljno, kakor v meglo zavito; le globoko v srcu slutimo zarjo novih časov. V dušah nam gori tiha nada, da bi doživeli srečnejše dni, da bi pomagali na novo graditi, da bi videli vsaj, da vzbrsteva novo, lepše življenje.
Iz lovskega oprtnika
OPOZORILO! Vesti in oglasi, katerih uredništvo ne prejme do 20. v mesecu, ne morejo biti priobčeni v številki sledečega meseca.
»Na srnji klic prišel gams«. V 10. številki »Lovca« poroča o tem lovski tovariš Apačnik iz Sel pri Slovenjem Gradcu. Enak primer sem doživel v Kokri na pobočju Grebena. Klical sem v sredini pobočja, tam, kjer že visoki les ponehava. Za klicanje sem uporabil Uhlenhutov klic za vekanje. Ko sem to klicanje drugič pričel, pridrvi od vrha dol močna gamsova koza, 10 korakov levo mimo mene in se kakih 40 korakov pod menoj ustavi. Nekaj trenutkov opazuje mene in okolico. Videti je bila razburjena in borbena, ker je nekajkrat udarila z nogo ob tla. Ko sem se premaknil, je v polkrogu desno od mene oddirjala proti vrhu, od koder je prišla. Kolikor se spominjam, je bilo to v začetku avgusta leta 1931.
Mnenja sem, da je koza izgubila svojega mladiča in ga je prišla branit, misleč, da je to krik izgubljenega mladiča, ki je v nevarnosti.
Mogoče je, da Apačniku ni prišel na srnji klic gams, ampak tudi gamsova koza. Ta se je odzvala klicu iz istega, zgoraj navedenega vzroka.
Korošec Anton, veterin, inšpektor v p., Kranj.
Moj lov na divje svinje. V jeseni leta 1943. je bila na Notranjskem požgana od okupatorjev in njegovih pomagačev domobrancev samotna kmetija, od katere je ostalo samo zapuščeno polje. Naslednjo pomlad so preostali ljudje prišli iz soseščine in obdelali polje. Posadili so zlasti krompir, ki so ga v jeseni shranili v velike izkopane jame, ker niso imeli živine in ne shrambe, da bi krompir spravili na varno. V tem kraju je mnogo divjih prašičev in pozimi, ko je primanjko-
valo hrane, so ti črni divjaki hodili odkopavat zasuti krompir. Ko sem to opazil, čeprav nisem bil lovec, sem se odločil, da bom čakal prašiče. Obvestil sem svojega tovariša in napravila sva si vsak na svojem drevesu čakališče. Mnogo noči sva presedela. Neke noči okrog desete ure se prikaže divji prašič kakih dve sto korakov od mene. Nekaj časa stoji, nato jo pa ubere proti tovarišu. Spotoma se prašič ustavi, malo oprezuje in se nato počasi pomika v smer tovariša. Na kakih trideset korakov upali tovariš po prašiču. Z vso brzino jo ubere prašič v gozd, kjer je od jeze kruleč izginil. Ko je prašič utihnil, sem skočil z drevesa in povprašal tovariša, če je kaj zadel. Menil je, da je dobro pomeril. Toda kaj bi on s tisto pištolo. Če bi bil jaz, sem odgovoril, ko sem imel italijansko karabinko, on pa le staro lovsko pokalico, bi bilo drugače. Drugi dan sva vse pregledala, pa ni bilo niti dlake, niti kaplje krvi, čeprav je po gozdu v krpah še ležal sneg.
Hodila sva dalje na čakanje. Neko noč pride na njivo svinja s šestimi mladiči, ki so tekali po njivi sem in tje in iskali hrane, svinja pa je gledala. Za strel sem se nekoliko okrc-nil. Tedaj je sedež malo zaškripal in takoj je stara zakrulila in mladiči so bili brž pripravljeni za beg. Nato svinja še enkrat zakruli in vsa družina je planila proti gozdu, stara zadnja.
V začetku aprila, v ne prida svetli noči, se zopet odpravim na čakanje, in sicer sam, ker moj tovariš za to noč ni bil pri volji, češ da je noč pre-temna. Okrog 11. ure, ko sem sedel s puško čez kolena na drevesu, se prikaže merjasec. Takoj namerim puško na počasi se 'bližajočega prašiča in ko pride na kakih trideset korakov, dobro pomerim in sprožim. Merjasec po-
skoči in se zažene z vso silo v beg. Toda po kakih petdesetih metrih se unese in gre počasi dalje. Pred gozdom napravi krog in izgine v gošči. Skupil si jo, si mislim, skočim z drevesa in grem domov. Naslednje jutro sem" ga našel že mrtvega, nedaleč v gozdu. Dobro sem ga bil pogodil. Merjasec je bil težak kakih sto kilogramov. To je bil za n e lov ca lep plen.
B. T., Begunje pri Cerknici.
V vasi Kožljek so nekateri posestniki imeli po nekaj ovac, a so jim do ene uničili volkovi. V teh krajih so volkovi pobrali 14 psov. Zato je nujno, da bi oblast podprla lovsko družino z orožjem in municijo. Lovci nimajo orožja, nekateri pa ne orožnih listov. Na ta način si še drugi elani ne upajo nabaviti orožja, ker se boje, da ne bi dobili orožnega lista.
Predvsem naj bi oblast odobrila članstvo, pa bi se stvar laže razvijala. Naša družina je štela ob vpisu 21 članov, sedaj pa jih ima le še h. Pritožb, da delajo škodo po poljih divje svinje, na živalih pa volkovi, je vedno več.
Lovska družina Begunje, starešina Ivan Korošec.
Volčja nadloga. V Žerovnici. okraj Rakek, je volk prišel v svinjski hlev im pokončal enega prašiča. Na cviljenje prašiča so pritekli domačini, ki so bili pravkar piri večerji. Pred njimi je bil lovski pes brak, ki ga je volk pograbil in pobegnil. — V Cajnarjih je snel volk psa z verige in ga odnesel. Nadloga je že taka, da si ljudje v mraku ne upajo več iz vasi v vas.
Kljunači so bili letos v precejšnem številu naši gosti, preden so nadaljevali svojo pot proti toplemu, sončnemu jugu. Za časa svojega dopusta od 13. do 27. oktobra t. h, ko sem se lahko stalno mudil v lovišču naše lovske družine v Ihanu (kamniški okraj), sem ugotovil, da ni bilo dneva brez njih. Po stari praksi vemo, da je največ kljunačev od sredine proti koncu oktobra, zlasti se pojavijo v večjem šte-
vilu pri vpadu deževnega vremena. Prva jasna noč jih po navadi zopet vzame. Letos sva pa z lovskim čuva-vajem dvakrat zaporedoma dognala, da je bil en dan skoraj v vsakem grmu kljunač, drugi dan pa le sem in tja kak posamezen in to kljub temu, da je bilo zelo oblačno vreme in je ponoči celo nekoliko deževalo. Mnenja sem bil, da jih bo zato morda v hribih na pobočjih ali v dolinah več; toda tam sem našel tisti dan tudi le sem pa tja kakega dolgokljuna. Kam so neki izginili tisto noč? Ali so nadaljevali svojo pot tudi v slabem vremenu? Čudno se je nama pa zdelo, da sva jih naslednji dan zopet našla v večjem številu na običajnih mestih v produ ob Kamniški Bistrici.
Ker se pa iz takega opazovanja v enem samem lovišču ne da ničesar sklepati, bi bilo zanimivo zvedeti tudi dognanja lovskih tovarišev iz drugih krajev naše domovine.
J. K. Korotanski.
Gosi na Ljubljanskem polju. Nekaj dni pred Božičem 1945 sva se nekega popoldneva odločila s tov. Z., da pregledava Ljubljansko polje prav od Vilharjeve ceste pa do Save v smeri Smart-no-Ježica. Vodila sva odlično psico pti-čarko. Do rižarne nič, za rižarno ena suma jerebica, ki sva jo seveda pustila. Mimo pokopališča sva preiskala gramozne jame; vse prazno, čeprav sva našla nekoliko ložev, pred kratkim streljanih zajcev. Vrane so se podile po gnojiščih. Snega je bilo toliko, ko da so polja potresena s sladkorjem kakor sodobna potica. Naenkrat zaslišiva visoko nad nama jasen ga-ga. Gosi. Bilo jih je okrog trideset, visoko so krožile in se polagoma spuščale. Čez nekaj minut so veliki ptiči sedeli na zelenem žitnem polju, kakih 400 metrov od glavne ceste proti Stožicam. Spogledala sva se; ne bo nič! Kritja nikjer. 300 metrov sva oddaljena od oprezne divjadi. Čakava nekaj minut. Gosi se začno pasti, medtem ko nekatere pazljivo motre okolico. Bliže ne moreva. Odločiva sc.
Moj tovariš bo s psico poskusil obiti jato. Če vzletijo, morda bo priložnost za strel. Stojiva na savski strani in sva prepričana, da se ne bodo dvigale proti Ljubljani, temveč proti Savi, kjer ni hiš. Tovariš gre s psico ob nogi, nervozna je ko njen gospodar. Gosi obračajo vratove proti njemu, druge se pasejo na videz brezskrbno, saj imajo čuvarje. Čudim se, da ga pustijo na 150 korakov, zdaj jih je še samo 120 — pa še jaz krenem proti njim. Tovariš stoji, odloži psico. Jaz korakam prav proti njim, puško skrivam za hrbtom. Ko sem še kakih 150 korakov od gosi, se dvignejo in natančno med nama proti Savi. Oba sva vzela 0 in 2 in ustreliva. Jata se vznemiri, ena gos pade, ostale se dvigajo više in više. Tedaj pa zaropota brzostrelka, še ena in potem je pokalo, pokalo. Zasledujeva s pogledi oddaljujočo se jato in dobro opaziva, kako se je nad bivšim hrastovim gozdom levo od Šmartnega ena gos naglo spustila in padla. Ali je bila zadeta od naju ali od krogel iz brzostrelk, nisva mogla dognati, ker je bilo pred mrakom in za iskanje prepozno. -— Gosi so prihajale skozi 14 dni skoraj vsak dan na opisane njive in le redko se je mogel lovec približati na strelno daljavo.	A. S. P.
Ruski car nehote zatrl kljunača v Ameriki. Sovjetski znanstvenik E. Re-din ima v svoji knjigi Pticy tudi tole poglavje:
V tundri Severne Amerike je do konca preteklega stoletja živel kljunaček, tako imenovani obtečajni pelikan ali eskimski nesit. Lovcev ni mikal, saj je bil premajhen nasproti drugemu boljšemu plenu — drugim vrstam pelikanov. Ta mali kljunač je prebil poletje na severu in ondi gnezdil, na zimo pa je odletel v Južno Ameriko, koder se je v Argentini na širokih prostorih prvobitnih step in travnikov La Plate hranil z jagodami, žužki in polži.
Na kraju 19. stoletja je ta kljunaček izginil. Uničil ga je, kakor se to na prvi pogled zdi nemogoče, z ukazom
ruski car Aleksander III. Sicer se v tem ukazu nikjer ne omenja ameriški kljunaček, pa tudi samemu carju in njegovim ministrom se o njem še sanjalo ni. Navzlic temu je bil vendar vzrok po-gibcli tega ptiča, nastanjenega v Ameriki, ukaz, objavljen v carski Rusiji.
Zgodilo se je pa takole. Leta 1891. je bila v Povolžju slaba letina. Ko se je ugotovilo, da je beda velika, je vlada zabranila izvoz žita v tujino. O tem je izšel carski ukaz. Ta ukaz je izzval poplah na zamejskih borzah, kjer so se navadno sklepale pogodbe za odkup ruskega zrnja, čeprav je bil ukaz po nekaj mesecih preklican.
Komaj je bil ta razglas objavljen, so z naglico in odločnostjo, značilno za Amerikance, argentinski veleposestniki jeli obdelovati ogromne prostore črne ledine, postavili dvigala, napravili potrebne poti in na ta način je bil urejen izvoz žita za Evropo. Kot posledica zoranih step in travnikov je bila tun-drska ptica — nekak škurh — oropana svojega zimovišča. Ni se znala hitro prilagoditi novim pogojem, a drugega prikladnega zimovišča ni našla ter je tako postopoma izumrla. V sedanjem času ni niti enega polarnega pelikana več na zemski obli.
Ta zgodba dokazuje, kako tesno je povezano med seboj poljedelstvo z živalstvom, kako težko je predvideti posledice nekega na videz nedolžnega postopka za ptice. Ako želi človek umno vplivati na prirodo, mu je treba mnogo podrobnega opazovanja, opreznosti in globine.
Velikanski napredek omike, narodne po obliki in socialne po jedru v Sovjetski Rusiji in nagli razvoj kmetskega gospodarstva, ki skuša izkoristiti vse možnosti za povečanje pridelka, bo nedvomno mnogo vplival na proučevanje ptic in njih koristnosti. Nekdaj je neki ornitolog tožil o slabem razvitku ptiče-slovja, češ: »Ako bi v vsaki deželi živel Linne, tedaj bi ta del naravoslovja, podobno drugim, kaj hitro dosegel svoj vrhunec.«	Priredil A. Debeljak.
Društvene vesti
Okrajni lovski svet Kamnik. Na dan 5. novembra 1946 je okrajni lovski zbor za kamniški okraj izvolil za predsednika okrajnega lovskega sveta dosedanjega predsednika LD Kamnik, tov. Zajca Ivana in še 11 članov sveta, dva preglednika in delegata za lovsko zadrugo. Funkcionarji lovskega sveta so: tajnik, blagajnik, poročevalci za lovsko gospodarstvo, za lovski sklad, za ocenjevanje lovske škode, za lovske pse, za prosveto in tisk in poročevalci za lokalne zadeve lovišč Črnega grabna, Moravske doline, Tuhinjske doline in za lovišča Mengeš, Moste, Komendo, Zalog in Vodice.
Okrajni lovski svet za mesto Ljubljana in za okraj Ljubijana-okolica je bil izvoljen na okrajnem zboru lovcev dne 24. novembra 1946. Predsednik sveta je tov. Simčič Marjan, pomočnik javnega tožilca v Ljubljani, in njegov namestnik Dobrila Peter, knjigovodja v Ljubljani. Poleg tega je bilo izvoljenih iz raznih lovskih družin 11 članov sveta, 5 namestnikov, 2 preglednika računov in 2 namestnika, delegat in namestnik za Lovski svet LR Slovenije in delegat ter njegov namestnik za Lovsko zadrugo.
Lovska zadruga
Lovci! Lovska zadruga oskrbuje kot edini posrednik med državo kot dobaviteljico lovske municije in svojimi zadružniki slovenske lovce z dobro in ceneno m uniči jo. Tako imajo lovci od svoje Lovske zadruge posredni im neposredni dobiček. Vzemimo na primer samo lovske naboje. Lovska Zadruga bo do konca novembra razdelila med svoje zadružnike-lovce okoli 52.000 na-lrojev po ceni od din 4.23 do dim 6.35. Preden je pričela zadruga z 'razdeljevanjem nabojev, so tihotapci večinoma tihotapili te iz inozemstva in jih prou dajali na črni borzi po ceni do din 15 za naboj. Pri 52.000 nabojih znaša raz-
lika med sedanjimi cenami in bivšimi cenami na črni borzi pol milijona dinarjev, ki je ostal prihranjen našim lovcem. Podobno je tudi z ostalim lovskim priborom.
Lovska zadruga ima na zalogi lovske patrone, smodnik, kapsulje za zastrupljevanje lisic in šibre. V kiratkem pa bo založena tudi z drugim lovskim priborom. Naročajte!
Kinološke vesti
Ocenjevalec. Na predlog Društva ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani se je priznal Zadniku L j uhanu značaj ocenjevalca za vse pasme ptičarjev.
Po plačilu predpisanih pristojbin 150 din mu bo izstavljena tozadevna legitimacija.
Nova psarna. J KS prijavlja v zaščito p s ar no »Cerknica« za vse pasme brakov; lastnik dr. Stanko Pušenjak, krajevni zdravnik v Cerknici.
Zaščita psarne postane pravomočna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov.
Zdravljenje psov. Veterinarski znanstveni zavod Slovenije ima svoje prostore v Ljubljani, Cesta v Mestni log 47, tel. 28-88; ordinacija je od 8. do 12. ure. Kdor je član kinoloških organizacij naj se legitimira s člansko izkaznico.	Savezni tajnik.
Oglasi
Zaradi preselitve prodam psa, čistokrvnega, kratkodlakega nemškega ptičarja, starega 15 mesecev, z dobro oceno na spomladanskih in jesenskih tekmah. — Tone Kovač, tovarna kovin, Slov. Bistrica.
Lovski koledar za december
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	7.23	16.19
15.	7.36	16.17
Mesec je 8. v ščipu, 23. v mlaju.