ZIMA, ZIMSKE NEVARNOSTI IN ZIMSKO VREME V GORAH PREVIDNO V ZASNEŽENE ALPE TOMAŽ VRHOVEC Sezona hoje v gore se pri slovenskih gornikih podaljšuje. Če je včasih veljalo, da se gojzarice in pumparice spravi v omaro, ko se začne jesenski dež in se jih spet prezrači za Veliko noč ali za 1 maj, ko se gre na Šmarno goro, pa v zadnjih letih — hvalevredno — vse več in več gornikov tudi jeseni, pozimi in zgodaj spomladi hodi v gore. K temu so precej prispevale s snegom revne zime, ko se je dalo brez pretiranih naporov tudi peš priti visoko v visokogorje, precej pa tudi prizadevanja Planinske zveze Slovenije, nekaterih planinskih društev in njihovih odsekov za ponovno popularizacijo turnega smučanja po zasneženih gorah. Seveda pa zimske gore in zimsko vreme v gorah niso mačji kašelj: vse je seveda krasno in lepo, če ves dan sije sonce, ko sežejo razgledi sto kilometrov in več daleč, ko sneg drži in ne piha; ko pa vreme pokaže svojo muhavost, se prelepa tura lahko spremeni v boj za preživetje. Kakšne so torej nevarnosti in posebne zahteve, ki jih pred gornika postavljata zima In zimsko vreme v gorah? KRATKI ZIMSKI DNEVI Prva težava, ki nas prizadene že pri načrtovanju ture, je kratek dan. Decembra in januarja je pri nas še ob jasnem vremenu svetlo le borih devet ur, ob petih popoldne je že tema, ob slabem vremenu pa še prej. Naslednja težava so seveda zaprte koče v visokogorju. Precej planinskih koč in domov ima sicer zimske sobe, ponekod so prav prijetne in suhe (npr. pri Zasavski koči na Prehodavcih, pri Pogačnikovem domu na Kriških podih, pri Krnskih Jezerih, ob Tržaški koči na Doliču, na Planini pri Jezeru, bivaki I—IV in še druge), nekatere pa so neznosno vlažne, slabo oskrbljene in skoraj neuporabne {na primer neznosno slaba zimska soba ob Vodnikovem domu nad Velim poljem, pa v Koči na Kamniškem sedlu, pri Triglavskih jezerih, v Vratih in na žalost še druge). Nekatere koče zimske sobe pač nimajo, na srečo pa so nekatere koče odprte in oskrbovane tudi pozimi (na Vršiču Koča na Gozdu in Erjavčeva koča. Dom na Komnl, Triglavski dom na Kredarici, Tamar, morda še katera). Omejena možnost prenočevanja in krajši dan narekujeta natančno načrtovanje umika hoje (krajše ture in dnevne etape) že tedaj, ko po gorah se ni predirajoče se snežne odeje, ki bi podaljševala čas hoje. V poletni sezoni, ko so koče odprte, so v visokogorju večinoma opremljene s telefoni, tako da je v primeru nesreče mogoče hitro poklicati GRS, pozimi, ko so koče zaprte, pa so seveda telefoni nedosegljivi in ob nesrečah je potrebno po pomoč odriniti ure daleč v dolino ali pa do redkih odprtih postojank. Poletne poti, dobro pobarvane z markacijami, so nad gozdno mejo pozimi neopazne in hoja po zasneženem visokogorju zahteva dobro poznavanje terena in orientacije. Le redke poti v visokogorju so opremljene z zimskimi markacijami (z Zadnjega Vogla pod Podrto goro na Kom no, pa naprej do Triglavskih jezer, po dolini do Prehodavcev in do sedla Hribarice, deloma s Komne do Krnskih jezer, pa s planine Blato proti Triglavskim jezerom, pa od tam do vrha Komarče, deloma tudi v Zgornji Krmi ter pod Kredarico). Velika večina tur po zasneženih gorah je torej prava hoja po brezpotju, pogosto smeri letnih poti tudi niso najbolj varne. NIZKE TEMPERATURE Pozimi je hoja v gore napomejša od poletne hoje. Ko gore žamete debel sneg, je naraven način gibanja po gorah hoja s smučmi in smučanje. Nekateri zagnanci sicer še vedno gazijo do kolen, do pasu, do prsi, in potem pripovedujejo junaške zgodbe o nečloveških naporih vzpona in sestopa, drugi pa prisegajo na krplje. Krplje sicer zmanjšajo udiranje, vendar so pri prečenju pobočij nevarne, pri sestopu pa se je treba truditi ravno toliko kot pri vzponu. Smuči s psi In gibljivim okovjem omogočajo udobno hojo navzgor po površini snežne odeje, ne da bi se bilo pri tem treba bati udiranja, in hiter sestop. Hoja s smučmi od vseh načinov zimskega gibanja po gorah najmanj utrudi, razmeroma spočit gornik lahko v primeru izjemnega dogodka učinkoviteje ukrepa. Nevarnosti, ki se lahko pojavijo zaradi izčrpanosti (zasilno prenočevanje na prostem, podhladitev, omrzli-ne ipd.), so pri turnem smučanju redke. Če se pri hoji s smučmi res začnemo izčrpavati, se še vedno lahko obrnemo, snamemo pse in od-smučamo po smučini; pri hoji peš pa moramo tudi navzdol gazili sneg. Čas, potreben za zimsko turo, kf jo opravimo s smučmi, je v normalnih snežnih razmerah komaj kaj daljši od časa za turo v kopnem; podaljšan čas vzpona nadomestimo s hitrejšim sestopom, snežna tura peš pa je — razen v izrazito ledenem in trdem snegu — bistveno daljša. PLANINSKI VESTNIK Zimske temperature so po gorah ponavadi nižje od tistih v dolini. To seveda ne velja za obdobja anticiklonalnega vremena (visok zračni pritisk) z izrazitimi inverzijami, ko je po kotlinah in dolinah megla ali nizka oblačnost, višje pa je jasno in sončno. Seveda pa temperatura sama ne pove, kako mraz ali kako toplo je. Občutek mraza je razen od temperature zraka odvisen še od direktnega sončnega obsevanja, hitrosti vetra, vlažnosti zraka, stanja kože, stanja organizma (koliko toplote telo proizvaja) in obleke — zaščite pred mrazom, vetrom in močo. Mrazu so najbolj izpostavljeni neobleče-ni deli telesa (obraz, roke) in deli telesa s slabo prekrvavitvijo (stopala). Telo se povečanemu ohlajanju prilagaja s povečano proizvodnjo toplote (kurja polt, drgetanje), pomaga pa seveda vsakršna telesna aktivnost. Posebno učinkovito je ohlajanje, povezano z izhlapevanjem vode s kože ali iz mokrih oblačil. Nevarno se lahko ohladijo potne roke, zanohta se: površina toplih vlažnih rok lahko ob stiku z mrzlo kovino cepina, derez, jeklenice v hipu nanje primrzne. Učinkovit ohlajevalec je tudi veter; vsak meter na sekundo hitrosti vetra zmanjša občuteno temperaturo za stopinjo (—10 C + 10 m/s