razredčila. Glede na sulfate magnezija in kalcija v analiziranih vzorcih ter glede na razmerje klora do elektroprevodnostl v njih nista računala, da bi Imela opravka s koncentracijo morske vode. Nadaljnje analize vzrocev so opravili na univerzi v Liverpoolu in v Nacionalnem oceanografske« institutu. Že »ed proučevanjem so ugotovili, da ni verjetno, da bi tako koncentrirana morska voda nastala z izpareva- nje» površinske vode v plitvinah, kot so sprva domne- vali. Vse kaže, da je ta voda nastala zaradi ponovnega raz- tapljanja soli na dnu morja. Veliko gostoto in visoko koncentracijo raztopine pripisujejo konvekcijskim to- kovom. Predvsem pa gre za učinke geotermične energije, k1 doteka iz notranjosti zemlje in dviga temperaturo globinske morske vode. Temperaturni gradient, ki so ga opazovali v prehodni plasti z vrednostjo 0,5°C na 10 cm (!), kaže na to, da znaša izguba toplote v sme- ri navzgor približno 6 mikrokalorij na 1 cm2/sek. To ustreza toplotnim tokovom, kakršni se uveljavljajo v tistih delih morskega dna, ki so znani po veliki tek- tonski aktivnosti. Taki primeri so tudi v osrednjem delu Rdečega morja. Temperaturna in slanostna anomali- ja globinske morske vode, kakršno so ugotovili v juž- nem delu Rdečega morja, na svojstven način opozarja na precej aktivne geološke procese v tem delu litosfe- re. d. radinja planetologija in geografija V diskusiji o tem, kako je zgrajena Luna, sodelujejo razen astronomov tudi kemiki, fiziki, geologi, geofi- ziki, meteorologi pa tudi geografi. Manj znano je, da je prvi model o zgradbi Lune podal naš Mohorovičič, ki je Luno razdelil na zunanjo sele- nosfero do globine 400 km in notranjo sfero do globi- ne 1 340 km. Po kemičnem sestavu in zgradbi naj bi bila zunanja sfera Lune (z gostoto 2,75) analogna si- alskemu delu Zemlje (litosferi). Notranja sfera pa naj bi ustrezala simi in bi imela gostoto /,4. Drugi model je postavil poljski znanstvenik Kvirlng. Pod selenosfero iz sime je po njegovem mnenju razvita piroksenska sfera, ki je bogata z železom, aluminijem, titanom in natrijem. Še globlje naj bi bila tzv. dunit- na sfera. Jedro Lune pa naj bi bilo 1z hortonolitne sfere, ki je sestavlja zmes forsterita in z železo« bogatega fajallta. Na ta način sta dve najbolj globo- ki sferi Lune obogateni z «inerall iz skupine olivina. Podobno strukturo je postavil tudi znani češkoslovaški planetolog Konrad Beneš. Najbolj Intenzivno pa se s proučevanje« Lune ukvarjajo v ZDA in SZ. Z razvoje« koznonavtike dobivajo prouče- vanja Lune čedalje bolj trche predstave, ki temeljijo na številnih fizikalnih in drugih merjenjih. S tem v zvezi se je začela čedalje bolj razvijati planetologi- ja in z njo vred seveda tudi selenologija, ki pa še zdaleč nI več sa«o domena astronomov. Nasprotno, pri tea je čedalje bolj aktivna cela vrsta znanstvenikov najrazličnejših disciplin. Pri tem je zanimivo - in Zaiu pravzaprav pišemo to informacijo - da so se v pro- učevanje Lune, posebno njenega površja, vključili tudi geografi. Pri tem sta dva aspekta proučevanja. Prvič gre za proučevanje Lune kot skorajšnjega novega okolja človeka. Orugič pa gre za proučevanje Lune, zaradi boljšega razumevanja same Zemlje. Pri tem se veliko go- vori o tzv. komparacijski planetologij1. S tega vidika se ukvarja s proučevanjem Lune tudi leningrajski geo- morfolog Katterfeld. 0 tem je objavil že precej študij. Več let pa predava kurs "Primerjalna rorfologija Zemlje in drugih plane- tov".Po stroki je Katterfeld matematik, kasneje pa je študiral geografijo (geomorfologijo). To je pri«er, kako v SZ prihaja do čedalje ožje delitve znanstvenega dela. Tovrstna usmeritev nas zanima predvsem zato, ker je nastala v okviru geografske znanosti, in ker so s te« v zvezi «arsikje žive diskusije o smiselnosti ta- kih "geografskih" specializacij. Karakteristično, da so leta 1955 prav v okviru zveznega geografskega dru- štva in ustreznih geografskih institucij akademije zna- nosti SZ ustanovili posebno komisijo za planetologijo, ki združuje predstavnike različnih znanosti. Leta 1965 je bil o planetologiji tudi že prvi zvezni simpozij. Zani«ivo, da je Katterfeld enega izmed svojih člankov objavil tudi v jugoslovanski geografski literaturi (Planetologija - alada nauka, Glasnik Srpskog geograf- skog društva, Beograd, 1967). 25