Revija za družbena vprašanja iz vsebine • STANE KRANJC: Kako smo pripravljeni? • JOVAN DORBEVIČ: Znanost in nacionalno vprašanje v sodobnem svetu • FRANCE ČERNE: John Maynard Keynes in problemi socializma • PETER KLINAR: Vzroki študentskih nemirov in protestov • ŽIVKO PREGL: Politična organizacija v republiki • JOŽE GORIČAR: Samoupravnost in (ali) državnost • LADO RUPNIK-PETER SUVOROV: Nejasnosti okoli kompenzacij • DAVID EASTON: Nova revolucija v politični znanosti Teorija in praksa, Ljubljana 1971, letnik 8, št. 3, str. 353—528 I971 3 IZDAJA: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR: Vlado Benko, Adolf Bibič, Rudi Crnkovič, Zvone Dragan, Lojze Filipič, Mitja Gor-jup, France Hočevar, Peter Klinar, Jože Knez, Božo Kovač, Stane Kranjc, Milan Kučan, Boris Majer, Boštjan Markič, Zdravko Mlinar, Mojca Murko-Drčar, Milan Osredkar, Zdenko Roter, Lojze Skok, Majda Strobl, Mitja Švab, Zvonimir Tanko, Ivo Tavčar, Niko Toš, Franc Urevc, France Vreg, Boris Ziherl GLAVNI UREDNIK: Stane Kranjc ODGOVORNI UREDNIK: Zdenko Roter SEKRETARIAT UREDNIŠTVA: Adolf Bibič, Zvone Dragan, Albin Mah-kovec, Boštjan Markič, Mojca Murko-Drčar, Zdenko Roter, Ivo Tavčar, Ruža Tekavec NAROČNINA: Letna naročnina za posameznike 30 din, polletna 15 din, posamezen izvod 3 din, za organizacije letna naročnina 40 din, posamezen izvod 4 din. Cena dvojne številke za nenaročnike je 6 din. Celoletna naročnina za tujino je 80 din, za posamezen izvod 8 din. TEKOČI RAČUN: 501-3-386/2, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo — za revijo Teorija in praksa; devizni račun FSPN: 501-620-7-3204-10-646 — za revijo Teorija in praksa ROKOPISI: Rokopise sprejema uredništvo do 20. v mesecu. Maksimalni obseg uvodniških člankov je do 10 novinarskih strani, za članke in razprave do 20 strani, za poglede, giose, komentarje do 10 strani, za prispevke v rubriki »Brez ovinkov« do 5 strani; rokopisov ne vračamo TISK: CGP »Delo«, Ljubljana, Titova cesta 35, februar 1971 OBLIKOVALEC: Jure Cihlaf LEKTORJA: Mojca Močnik, Jože Snoj UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Ljubljana, Titova cesta 102, tel. 311-039 in 311-377 int. 232 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vprašanja, let. 8, št. 3 str. 353—528, Ljubljana, marec 1971 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vprašanja, let. 8# št. 3, str. 353—528, Ljubljana, marec 1971 vsebina STANE KRANJC: Kako smo pripavljeni? 355 ČLANKI, RAZPRAVE: JOVAN DORDEVIC: Znanost in nacionalno vprašanje v sodobnem svetu 361 FRANCE CERNE: John Maynard Key-nes in problemi socializma 370 PETER KLINAR: Vzroki študentskih nemirov in protestov 381 AKTUALNI INTERVJU: ŽIVKO PREGL: Politična organizacija v republiki 397 AKTUALNA TEMA: JOŽE GORICAR: Samoupravnost in (ali) državnost ^ 403 POGLEDI, KOMENTARJI: LADO RUPNIK-PETER SUVOROV: Nejasnosti okoli kompenzacij 410 ROMAN OBERLINTNER: Izredni študij učiteljev na pedagoških akademijah 420 JOŽE ŠTER: Štipendiranje znanstvenih kadrov 428 MNENJA: MARIJA VOGELNIK: v prostem teku Samoupravljanje 432 MEDNARODNI ODNOSI: RADOVAN VUKADINOVIč: Kako je Lenin pojmoval koeksistenco 479 BREZ OVINKOV: M. MERCUN: Odgovor RTV 488 L. VEZOČNIK: Različna pričakovanja 488 I. RAVNIKAR: Na predzadnjem mestu v Evropi 491 M. MARKIC: Politika in znanost 493 S. PREGL: Aktualiziran spomin na Miko špiljka 495 J. CESNIK: Na temo: enotnost načel brez enotnosti organizacije 498 Z. ROTER: Obeti po govoru 500 NAGRAJENI TEKSTI: RAJKO PAGON: Mir, velika želja ljudi 20. stoletja 504 PRIKAZI, RECENZIJE: NAJDAN PAŠIC: Politično organiziranje samoupravne družbe (A. Perenič) 507 BOR1SLAV DUROVIč: Transformacija boljševiške partije po Oktobru 1917—1924 (M. Miljanovič) 510 MIROSLAV PEČUJLIC: Prihodnost, ki se je začela (F. Žagar) 512 Kronika 516 Iz domačih revij 518 DRUŽBA IN RELIGIJA: ESAD CIMIC: Aktualnost Leninovega odnosa do religije 438 DRUŽBA IN ARMADA: DRAGIŠA KOCIČ: Polemika o odnosih v JLA 448 BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLANKOV 519 Avtorski sinopsisi 525 GOSPODARSKE ORGANIZACIJE: DUŠAN REBOLJ: Vsebina glasil delov- nih organizacij 452 DRUŽBA IN ZNANOST: DAVID E ASTON: Nova revolucija v politični znanosti 464 CONTENTS STANE KRANJC: How Are We Pre-pared? 355 ARTICLES, STUDIES: JOVAN DORDEVIČ: Science and the National Question in the Contemporary Worid 361 FRANCE CERNE: John Maynard Keyns and the Problems of Socialism 370 PETER KLINAR: The Reasons for Študent Unrests and Protests 381 TOPICAL INTERVIEW: ŽIVKO PREGL: Political Organization in Repubiic 397 TOPICAL THEME: JOŽE GORIČAR: Self-government and (or) Statehood 403 VIEWS, COMMENTS: L. RUPNIK-P. SUVOROV: Lack of Cle-arncss concerning Compensation 410 ROMAN OBERLINTNER: Extraordina-ry Study of Teachers at Pedagogical Aca-demies 420 JOŽE ŠTER: Scholarships for Scientific Cadres 428 MARIJA VOGELNIK: Self-Government in Neutral Gear 432 RELIGION AND SOCIETY: ESAD CIMIC: Topicality of Lenin's At- titude to Religion 438 SOCIETY AND ARMY: DRAGISA KOCIČ: Polemic concerning the Relations in Yugoslav Peoples Army 448 ECONOMIC ORGANIZATION: DUŠAN REBOLJ: Contents of the Peri-odicals of Working Organization 452 SCIENCE AND SOCIETY: DAVID EASTON: The Ney Revolution in Political Science 464 INTERNATIONAL RELATIONS: RADOVAN VUKADINOVIČ: Lenin's Concept of Coexistence 479 STRAIGHT AWAY: M. MERČUN: RTV's Answer 488 L. VEZOCNIK: Various Expectations 488 I. RAVNIKAR: The Last but one in Eu-rope 491 B. MARKIČ: Politics and Science 493 S. PREGL: Memory of Mika špiljak on-ce more Topical 495 J. ČESNIK: To the Theme: Unity of Principles without Unity of Organization 498 Z. ROTER: Promises after a Speech 500 TEXTS GIVEN AWARDS: RAJ KO PAGON: Peace the Great Wish of 20th Century People 507 REVIEWS, NOTES: NAJDAN PASIČ: Political Organizing of Self-government Society (A. Perenič) 507 BORISLAV DUROVIČ: The Transfor-mation of the Bolshevik Party Following October 1917—1924 (M. Miljanovič) 510 Chronicle 516 From domestic reviews 518 C0AEP2CAHHE CTAHE KPAHbU: B KaKOii CTeneim mu TOTOBbi? 355 CTATbH, OECVKAEHHfl: HOBAH A>IKEBHH: Havna h Ha-ITOHHaAbHblfi Bonpoc B COBpe.UeHHOM MHpe 361 0>PAHU3 1EPH3: A>koh MefiHapA Keilnc h npoSAeMbi coi|HaAji3Ma 370 IIETEP KAHHAP: npHMHHu CTVACHT-ckiix boahchhh h npOTeCTOB 381 AKTVAABHOE HHTEPBblO: 3KHBKO IlPErA: noAHTHHecicaa opraHH-3amiH b pecny6AHKe 397 AKTVAABHAH TEMA: E2KE rOPH^AP: Iipnimunu ca.Movnpa- BAeHiia h (hah) rocyAapcTBeHHOcTH 403 B3rAHAW, KOMMEHTAPHH: A. PVIIHHK — n. CVBOPOB: HeHCHOCTb b cba3ii c B03MemeHHeM 410 POMAH OEEPAHHTHEP: 3aoKHAaHHH488 H. PABHHKAP: Ha npeAnocAeAHeM Me-CTe b EBpone 491 B. MAPKH1!: noahthka h HayKa 493 C. nPETA: AKTyaAiHoe BocnoMiiHaHHe o MHKe IIInHAHKe 495 H. MECHHK: Ha temy: cahhctbo npHH-unnoB 6e3 eAHHCTBa opraHH3auHH 498 3. POTEP: OeemaHHH nocAe pemi 500 nPEMHPOBAHHblE CTATbH: PAHKO IIArOH: Mnp, BeAHKaa Mena aioaeft 20 beka 504 0E03PEHHJJ, PEHEH3HH: HAHAAH nAIIIHM: IIoAHTHMecKHe opra-HH3amiH b caMoynpaBAaiomeMca o6iue-CTBe (A. nepemre) 507 BOPHCAAB A^KVPOBHM: TpanctJjopMa-hhs 6oAbineBHCTCKoS napTHH nocAe Oi<-TaSpa 1917—1924 (M. MHAaHOBK«) 510 MHPOCAAB IIEIVHAHH: ByAywee, ko-Topoe Ha^aAocb (KypHaA0B 518 Stane Kranjc Kako smo pripravljeni ? Živimo v času, ko postopoma in ne brez zamude in odporov spoznavamo in sprejemamo misel o nujnosti, da tudi k nam prodre znanstveno-tehnološka revolucija v vsej svoji širini in z vsemi posledicami — tehničnimi, družbenimi, kulturnimi in drugimi. Ta spoznanja se počasi uveljavljajo v naši zavesti in tudi v naših dejanjih. V embrionalni obliki, včasih tudi kot modni okras, so navzoča v političnih in drugih dokumentih. Vprašamo se lahko, ali smo z intenzivnostjo tega procesa lahko zadovoljni, ali smo pripravljeni in sposobni — vsak na svojem področju in vsi skupaj — za velike naloge, ki nas čakajo. Človeštvo, narodi, gibanja so se od časa do časa znašli na raznih razpotjih, pogosto tudi na usodnih razpotjih, ki jih lahko imenujemo razpotja civilizacije. To je bila in je zakonitost razvoja. V preteklosti je bilo marsikdaj težko ali celo nemogoče predvideti vlogo različnih znanstvenih, tehničnih in drugih odkritij ter njihovih družbenih in drugih posledic. Znanost je bila manj razvita in njene spoznavne možnosti so bile bistveno manjše, kot so danes. Kdor je v teh znanstveno-tehničnih, ekonomskih, kulturnih in splošnih družbenih razkrižjih imel sposobnost in možnost, tako tehnično, materialno, znanstveno, je napredoval hitreje kot drugi in si s tem pridobil znatne komparativne prednosti v različnih oblikah. Drugi so zaostajali in stalno plačevali davek za to zaostalost. Sedanji svet z raznimi nasprotji, neenakostmi, krivicami, izkoriščanji in ostrimi socialnimi, političnimi konflikti in nasprotji je med drugim tudi plod takšnega razvoja. Današnji čas daje veliko večje možnosti za znanstveno predvidevanje, spoznavanje in programiranje prihodnosti. Zato vedno pogosteje v obliki znanstvenih spoznanj, javnih opozoril, kritike obstoječega, delno tudi v strahu pred prihodnjim, govorimo o novih razpotjih civilizacije, razpotjih, ki jih nosi s sabo nagel prodor znanosti in s tem revolucija v raznih sferah človekovega življenja od proizvodnje, organizacije dela, proizvodnih odnosov, vloge in funkcije izobraževanja do načina življenja itd. V zgodovinskem razvoju, v daljšem časovnem zaporedju se nam to kaže kot resnično veliko razpotje, kot zgodovinska alternativa. V vsakdanjem življenju se nam ta nasprotja, te dileme, vzroki in posledice zde marsikdaj nekaj vsakdanjega, sprejemamo jih kot številne druge spremembe v načinu življenja, ki jih določa napredek proizvajalnih sil. Sprejemamo jih kot nekaj samo po sebi umevnega, kot nekaj, kar nas ne vznemirja posebej in ob čemer si na žalost premnogi ne belimo preveč glave. Neopazno in pogosto z veliko zamudo se ta spoznanja vključujejo v našo zavest in še to pogosto bolj kot sprejemanje posledic, ki jih tak razvoj prinaša. Manj pa se izražajo kot ostra in usodna dilema, kako, s kakšnim tempom naj se razvijamo, kdo so glavni nosilci razvoja, katere dileme ta razvoj prinaša, kako povezati tehnični in splošni socialni razvoj, kako doseči višjo raven humanizacije odnosov in kulture nasploh. Ob tem sta zaznavni dve ne vedno dovolj izostreni kritiki. Na eni strani primerjajo naš razvoj z razvojem drugih in ob tem zgolj tarnajo o našem zaostajanju, na drugi strani pa pogosto enostransko kritizirajo negativne pojave, ki jih nosi s sabo tehnični in družbeni razvoj v obliki raznih oblik dehumanizacije. Vsaka izmed teh kritik izraža del občutja in razmišljanja ob sedanjem trenutku in pri iska,-nju možnih poti prihodnjega razvoja. Pogosto pa nobeni ne uspe, da bi pokazala na prelomnost in razpotnost, na zgodovinsko usodnost časa, v katerem živimo. Zato smemo in moramo z vso ostrino in odgovornostjo zastaviti vprašanje, kako smo pripravljeni na ta razpotja, na velike možnosti, pred katerimi stojimo. Ali bomo v razmerah, ko postajajo znanost, znanje, nova tehnika temeljna gibala, glavne proizvajalne sile, šli v korak z razvitimi gospodarstvi, družbami in narodi ali pa bomo tako znanstveno, tehnološko, gospodarsko in s tem tudi družbeno civilizacijsko ter kulturno postajali provinca z vsemi posledicami. To ni in ne sme biti retorično vprašanje, ampak je velika dilema in odgovornost vseh, posebej še vseh vodilnih družbenih sil■ Z odgovori na ta vprašanja je usodno povezan razvoj samoupravne družbe, razvoj naroda, človeške blaginje, možnosti za bogatejše življenje posameznika in vseh. Marsikdaj se zdi, da v času, ko smo vse preveč ujeti v težka vprašanja sedanjosti, pogosto tudi preteklosti, in razpeti med vzpostavljanje novih političnih in samoupravnih odnosov na vseh ravneh družbe in velikokrat težaven proces sporazumevanja ter praktična operativna gospodarska vprašanja sedanjega trenutka, da v tej nujni razpetosti nismo vselej in dovolj sposobni, da zaznamo bistvena splošna razkrižja, ki jih prinaša tehnološki in civilizacijski razvoj. Danes je bolj kot kdajkoli v preteklosti potrebno, da povežemo sedanjost in prihodnost, prihodnost, ki se je že začela. Sposobnost treznega analiziranja sedanjosti, njenih odprtih vprašanj ter njihovo razreševanje moramo povezati z vizijo prihodnosti, s svetom, ki je pred nami, z jutrišnjim »planetarnim vekom«. Nič ni dano samo od sebe, svet je in bo takšen, kakršnega ustvarjamo sami. Ne Želje, sposobnost in delo mu dajeta temeljni pečat. Včerajšnja utopija se danes spreminja v stvarnost. Del te utopije je že tu. Pogosto še v začetni razvojni obliki, vendar deluje, učinkuje, pred našimi očmi postaja del širše sedanjosti in tudi del naše zavesti. Razvoj znanosti, posebej še računalniško-informacijske dejavnosti, tehnološke novosti, hitrost in obsežnost sprememb v proizvodnji, nove strukture kadrov, vse to nas napeljuje k spoznanju, da doživljamo procese, ki ne le, da že spreminjajo in bodo še bolj spreminjali strukturo proizvajalnih sil in materialnih temeljev človekovega življenja, ampak bodo nasploh odločilno posegli v družbeni razvoj. Specifičnost teh procesov — lahko bi rekli tega gibanja — specifičnost, ki si utira pot, tisto, kar temu gibanju daje razsežnosti, ki jih z vso upravičenostjo imenujemo znanstveno-tehno-loška revolucija, je v dejstvu, da to gibanje vodi k celoviti spremembi proizvajalnih sil in s tem tudi odpira možnosti za nov položaj človeka, za višjo, bolj humano vsebino družbenih odnosov. Dejali smo, da odpira možnosti. Ali bodo in v kakšni meri bodo te možnosti izkoriščene? V kakšni smeri, s kakšno kvaliteto? To je seveda novo vprašanje. Ali bo gigantski razvoj proizvajalnih sil pripeljal do novih dominacij, do novih odtujitev človeka, novih oblik manipuliranja z ljudmi, do povečevanja moči birokratsko-tehnokrat-skih struktur? Ali pa bo ta prodor in tehnični in materialni napredek povzročil obči socialni razvoj, višjo raven proizvodnih, političnih in drugih odnosov, zarisal nov obraz politike, omogočil višjo in bogatejšo kulturo, odprl večje možnosti za preseganje individualističnih teženj in raznih oblik individualnega in skupinskega egoizma in drugega? Vsa ta vprašanja so seveda že del današnjih razmišljanj in delovanj. Toda prav je, da jim damo v izhodišču razsežnost pomembnosti, ki ni ujeta le v trenutek sedanjosti. Od ljudi, naprednih sil, njihove usmeritve, spoznanj in razumevanj je odvisen razvoj. In če se spet vrnemo k zastavljenemu vprašanju, kje smo mi, kako smo pripravljeni na velike možnosti, ki nam jih daje tak razvoj, kakšen bo naš jutrišnji dan, kakšen bo naš delež v tej gigantski bitki s časom, Z napredkom? Ali bomo dosegali in uresničevali družbeno najnaprednejše usmeritve in rešitve ali se bomo zadovoljili s poprečjem in se nanj že vnaprej obsodili ali pa bomo celo postajali znanstveno-tehnološka in s tem bolj ali manj tudi civilizacijska provinca. Vse te možnosti v mnogoterih različicah so pred nami. Ali smo dovolj pripravljeni, organizirani za velike spopade in naloge, ki nas čakajo? Da te bitke ne bodo lahke, je jasno že danes. Takšno vprašanje velja posebej temeljnim družbenim strukturam in družbenim institucijam. Posebej pa velja trem sferam ali družbenim institucijam: politiki, gospodarstvu in znanosti. Vsaka zase in vse skupaj stoje pred zelo odgovornimi nalogami. Stopnja njihove medsebojne odvisnosti in potreba koordiniranega dela in usmerjanja je izredno velika. Vsaka sfera zase pa ima veliko posebnosti in tudi velik delež avtonomne odgovornosti. Kako bodo vsaka zase in vse skupaj izvršile postavljene naloge? Ali nekatere zadrege, zakasnitve ob izdelavi konceptov dolgoročnega razvoja od delovnih organizacij> republike, do federacije ne govore o določeni nemoči vseh skupaj in tudi vsakega izmed teh dejavnikov posebej? Verjetno nismo daleč od resnice, če rečemo, da vsi ti dejavniki skupaj in tudi vsak zase bolj vemo (ali pa tudi ne), da stojimo pred pomembnimi odločitvami, kot pa znamo kvalitativno in kvantitativno opredeliti glavne smeri in naloge. In ravno tu mora vizija in »utopija« prehajati v sposobnost znanstvenega in političnega predvidevanja in načrtovanja, kar pa zahteva, da imamo ustrezno metodologijo in da načrtujemo realne kategorije, razmerja, trende. Tu se morajo združiti vse glavne komponente celovitega ekonomskega, socialnega in kulturnega razvoja. To je velik izpit za vse in vsakogar. In vse to v razmerah, ko menimo, da je normalno, da se izražajo različni interesi in težnje, ki izvirajo iz različnih družbenih skupin, sfer združenega dela, regij ali se oblikujejo na drugih temeljih. Zato se ob tem z vso odgovornostjo zastavlja vprašanje znanstvene, idejnopolitične in akcijske sinteze. V ospredje stopa potreba, da smo sposobni biti hkrati realisti in vizionarji. Vprašanja prihodnosti so del sedanjosti, postajajo merilo za današnja ravnanja in dejanja. To še posebej velja za družbene sile, ki subjektivno žele biti nosilke napredka, ki žele biti •idejnopolitična vodilna sila. Razumevanje narave zakonitosti, ki jih prinaša znanstveno-tehnološka revolucija, socialnih implikacij, ki jih nosi s sabo, možnosti in dilem, ki jih odpira, postaja vse bolj eden glavnih kriterijev za resnično naprednost. In ker je družbena praksa, gledano v zgodovinski razsežnosti, tisti nezmotljivi razsodnik in merilo, nam ta praksa že danes ponuja elemente za ocene. Ne v številu resolucij in referatov, velikih besed, v smelosti in širokopoteznosti dejanj, akcij, ravnanj, seveda tudi projektov, ambicij, moramo iskati ključ prihodnosti. To je čas — kot so zapisali že mnogi — ko je treba misliti in ukrepati pogumno, zavedajoč se ob tem tudi številnih nevarnosti in enostranosti, ki jih ta razvoj nosi s seboj. Znanje, vitalnost, pogum, odločnost, razumevanje povezanosti tehničnega in družbenega (samoupravnega) napredka in razvoja družbe postajajo glavne vzmeti. Hitrejši razvoj bo marsikod neposredno odvisen od učinkovite kadrovske preosnove proizvodnih, gospodarskih, znanstvenih, šolskih ter drugih družbenih ustanov. Mlačnost, neodločnost, neznanje, enostranska zamaknjenost v preteklost, omejeni pragmatizem vse bolj postajajo bistvena ovira. Brez odločnega spopada z njimi ne bo hitrejšega in skladnega razvoja. Znanstveno-tehnološki napredek daje nepričakovane možnosti tudi za razvijanje in spreminjanje proizvodnih odnosov, za počlovečenje družbe. To je velika dilema, to je kvalitativna možnost procesa znanstveno-tehnološke revolucije. Lahko pritrdimo trditvi, da ima znanost — kolikor je prava znanost — univerzalen pomen in da je zato težko govoriti o socialistični ali kapitalistični različici znanstveno-tehnološke revolucije, posebej še, če govorimo o njiju v ožjem pomenu besede. Temeljni pogoji, gibalne sile, tehnični sistemi in tudi nasprotja, ki jih poraja, ter ekonomske in družbene posledice so v glavnih značilnostih enaki, jo velja poudariti zato, ker mnogi zaradi ozkih kulturnih in ideoloških obzorij s prevelikim in neutemeljenim strahom in staro idejno aparaturo spremljajo zakonitosti sodobnega razvoja in zato ne le ne morejo biti nosilci najnaprednejših konceptov in smeri razvoja, ampak pogosto tudi vsebino procesov in sprememb ocenjujejo le po nekaterih obrobnih spremljajočih pojavih. Seveda ima razvoj in prodor znanstveno-tehnološke revolucije poleg marsičesa univerzalnega tudi specifičnosti, predvsem glede na družbene posledice, ki jih povzroča. Razumeti in spoznati moramo obče, univerzalne zakonitosti na eni strani, hkrati pa v okviru naših razmer in možnosti ter samoupravnega koncepta socializma razvijati tiste specifičnosti, takšne odnose, ki so dani kot možnost in so v skladu z občimi značilnostmi našega socialističnega projekta. Kadar govorimo o tehnološkem in znanstvenem razvoju, o tem, da znanost postaja glavna sila razvoja, glavno gibalo, se pogosto srečujemo z dvema ocenama, dvema težnjama, ki smo ju že omenili. Ena se kaže v obliki neomejene vere v vsemogočnost, v univerzalno sposobnost tehnologije in tehničnega napredka, kot neomejena vera in slepo podrejanje tehnološkim zakonitostim, ki da bodo same po sebi neodvisno od naše volje in usmeritve presegale tako ekonomsko, socialno in kulturno zaostalost, gospodarsko avtarkičnost, neracionalno proizvodnjo in razvijale tudi nove družbene odnose. To mnenje zanemarja človeške interese, vrednote in družbene odnose, socialno podobo velikih proizvodno-tehničnih sistemov, ne postavlja vprašanja novih proizvodnih odnosov, sredstvo zamenjuje s ciljem, tehnični progres enači z obče človeškim in kulturnim napredkom. Pogosto pa se srečamo s tej težnji nasprotno oceno, ki izraža velik strah pred tehnologijo, velik strah pred posledicami znanstveno-tehnološke revolucije. Takšen strah se pogosto sublimira v pesimistični viziji prihodnjega sveta. Delno ga povzročajo podobe razvitih potrošniških družb zahoda, delno pa odseva enostranske ali celo primitivne predstave o socializmu. Če smo omenili ti skrajnostni težnji, ki sta navzoči, potem je treba še dodati, da nosi vsaka v sebi nekaj racionalnega, prinaša opozorila, spoznanja, ki jih velja upoštevati. Vsaka zase pa je skrajnost, ki bi — če bi jo sprejeli — nujno vodila v slepo ulico. Prodor novih proizvajalnih sil je povezan tudi z mnogimi spremembami v sistemu vrednot, v ideologiji, teoriji. Marsikaj, kar se nam je še včeraj kazalo kot bistveno, sveto, neodtujljivo, se danes kaže v drugi luči, kot razmeroma omejeno, celo kot konservativno. Del naše miselne, politične in idejne aparature je še vedno zelo enostransko prilagojen in ostaja navezan na sistem vrednot in odnosov, ki so izhajali iz zgodnjega obdobja, zgodnje faze socializma, ali še začetnega obdobja družbene transformacije v samoupravni socializem. To od nas zahteva, da hkrati s prodori v tehnološko-proiz-vodni, znanstveni in gospodarski sferi gradimo nov obogaten sistem vrednot. To je še posebej velika naloga zveze komunistov, drugih subjektivnih sil, družbene znanosti, naprednega gibanja kot celote. Če in kolikor zveza komunistov in druge napredne sile ne bodo sposobne, da opredelijo glavna vprašanja, bistvene tokove sedanjosti in prihodnosti, toliko tudi ne bodo mogle biti nosilec najnaprednejših teženj in vrednot v družbeni praksi. Veliko znakov govori za to, da zveza komunistov kot tudi drugi dejavniki niso vedno in povsod sposobni, da te prodore na idejni teoretični fronti izpeljejo. Marsikdaj zveza komunistov izraža bolj družbeno poprečje, poprečje družbene zavesti. Daje, nudi poprečne rešitve, ki so bolj ali manj enako sprejemljive za različne strukture. Toda če hoče biti zveza komunistov na ravni svojih zgodovinskih nalog, potem mora biti — tako politični, idejni kot teoretični — izraz najnaprednejših sil, teženj, smeri v sferi proizvodnje, družbenih odnosov, kulture in znanosti. Napredna gibanja pa je treba ocenjevati ne le z ozkih regionalnih, nacionalnih in državnih vidikov, ampak jih moramo povezovati, primerjati s tokovi v svetu nasploh. Kolikor zvezi komunistov ne bo tudi na tem področju uspelo, da je nosilka novega, kolikor se ne bo v vsej svoji širini zavedala razpotij, pred katerimi stojimo, dilem, ki se nam ponujajo, kolikor ne bo odgovarjala na vprašanja, ki jih terja čas, toliko bo nujno ostajala v sferi preteklega in se naslanjala na oblike delovanja, ki bolj sodijo v preteklost kot v sedanjost. Jovan flordevič udk 323.1 Znanost in nacionalno vprašanje v sodobnem svetu Narod je proizvod sodobne zgodovine. Časovno je nastajal pozneje © kot socialno vprašanje, ki spremlja celotno človekovo zgodovino, jg Od začetka 19. stoletja do danes sta se ta problema med seboj pogojevala, prepletala in zaradi tega ju je človeška misel nezadostno jj* izražala, znanost pa nepopolno in pogosto dvoumno postavljala in Cit. delo, str. 397. • Cit. delo, str. 254. <• Cit. delo, str. 396. " K. Mara, cit. delo, str. 394. 18 F. Engels, »Anti-Diihring«, Cankarjeva založba, Ljubljana 1948, str. 321. " J. Sumpeter, »Kapitalizam, socijalizam i demokratija«, (prevod) »Kultura«, Beograd 1960, str. 195 in 209. " Keynes, cit. delo, str. 398. » Cit. delo, str. 399. '« Cit. delo, str. 398. prispevalo k pospešenemu akumuliranju, ob predpostavki, da bo dobršen del akumulacije »vrnjen« lastnikom z visoko obrestno mero; 3. kako je s centralnim uravnavanjem nagiba k investiranju, k potrošnji, obrestne mere ter s tem z oblikovanjem ustreznega obsega investiranja ter efektivnega povpraševanja; 4. kako je z evidentiranjem in obdavčevanjem rentnih dohodkov vseh vrst ter z dednimi taksami pri nas? Skratka, ali ni Keynes »v analitičnem boju« z rentništvom bolj napreden, kot pa postaja naša uradna ideologija? Doseganje polne zaposlenosti ob ravnotežju — eden glavnih ciljev ekonomskega sistema Če prištejemo trenutno vse naše delavce, zaposlene v inozemstvu (okrog en milijon) kot potencialno doma nezaposlene — k doma registriranim brezposelnim (približno 330.000), potem bi trenutno ob danih sredstvih in organizaciji dela ne našlo zaposlitve približno 33% povprašujočih po delu. To pa je porazna številka, in ne le v nasprotju z enim vsebinskih postulatov socializma (vsakdo ima pravico do dela), ampak že zaostajanje za Keynesovim moderniziranim (reformiranim) kapitalizmom. Saj Keynes sam pravi, da je brezposelnost »javna sramota«, da so »očitne pomanjkljivosti ekonomike družbe, v kateri živimo: njen neuspeh, da bi zagotovila polno zaposlenost.. ,«17 Keynesova ideja je, da potrošnja ne gre v korak z dohodkom. Zaradi zaostajanja nagiba k potrošnji ob večanju dohodka nastaja vse večji razmik med potrošnjo in dohodkom. Od tod potreba po vse večjem investiranju, da bi le-to zapolnilo ta razmik ter tako omogočilo polno zaposlenost. Toda tako Keynes kot Schumpeter prihajata do sklepa, da gre za vse slabše induciranje k investiranju, da izginjajo možnosti za profitonosne investicije, tudi zaradi visokih obresti kot stroškov (Keynesova ideja). Keynes postavlja tele funkcijske odvisnosti: polna zaposlenost je funkcija zadostnega efektivnega povpraševanja, efektivno povpraševanje je funkcija zadostnega investiranja, zadostno investiranje pa je funkcija zadosti nizke obrestne mere. Zato po Keynesu dosežemo polno zaposlenost samo v enem ravnotežju, ko je varčevanje (denarna akumulacija) enako investiranju. Če je varčevanje večje kakor investicije, dosežemo sicer lahko tudi ravnotežje, toda ne polne zaposlenosti (dosežemo t.i. podzapo-sleno ravnotežje). Po njegovem mnenju tega ekonomisti pred njim niso razumeli. In sicer zaradi tega ne, ker so verjeli v laissez faire sistem. K.eynes pa meni, da sile laissez faire sistema zahtevajo preveč časa in sredstev, da bi zagotovo dosegli takšno stanje. Zato mora nastopiti država, ki manipulira: a) agregatne investicije, b) nagib k potrošnji (s tem pa tudi nagib k varčevanju) ter c) obrestno mero. Ker pa meni, da bo državna intervencija malo učinkovita, če bo skušala regulirati omenjene kategorije, ohranjajoč pri tem laissez faire sistem, bo morala najprej odpraviti sam laissez faire sistem. Keynes takole govori v t.ii. pogrebnem govoru nad laissez faire sistemom: »Ni res, da imajo posamezniki predpisano ,naravno svobodo' v svojih gospodarskih dejavnostih. Svet ni upravljan od zgoraj tako, da bi se privatni in družbeni interes vedno ujemala. Ni pravilen sklep iz ,Načel ekonomike' (Ricarda — op. pisca), da prosvetljeni samointeres vedno deluje v javnem interesu. Tudi ni res, da je samo-interes sploh prosvetljen ...«" Glede na našo decentralizacijo vseh odločitev, tudi glede akumulacije oziroma investiranja (razširjene reprodukcije), ter nasprotovanje vsaki državni manipulaciji nagiba k potrošnji, k varčevanju, agregatnega investiranja (kot etatizem) se zastavlja tole vprašanje: mar te Keynesove besede niso namenjene tudi nekaterim našim idejam, pa čeprav kolektivnemu tipu laissez faire sistema. In dalje, ali je možno brez centralne (demokratsko organizirane) avtoritete, imenujmo jo najvišji organ združenega (družbenega) dela, zagotoviti polno zaposlenost delovne sile in sredstev? Gremo še dalje in se sprašujemo, mar ne velja za nas že tale Marxova ugotovitev: »Združene tovarne samih delavcev so v okviru stare oblike naravni preboj stare oblike, čeprav naravno povsod reproducirajo in morajo reproducirati v svoji dejanski organizaciji vse pomanjkljivosti danega (to je kapitalističnega — op. pisca) sistema«.19 Keynes pa meni, da je ena velikih pomanjkljivosti »danega sistema« prav gotovo nepolna zaposlenost ali brezposelnost, odkrita ali prikrita, ki je že državni kapitalizem ne sme več trpeti. Socializacija investiranja K. Marx je prav na procesu kapitalistične reprodukcije pokazal, kako in zakaj sam kapitalistični blagovni sistem nujno proizvaja takšna protislovja, ki ga končno pripeljejo v uničenje. J. M. Keynes samo drugače prikazuje (ne pa želi), kot smo videli, prav isti problem z odvisnostjo potrošnje (efektivnega povpraševanja) od investicij. Kot Marx tako tudi Keynes ni privrženec vulgarne teorije nezadostne potrošnje, ampak veže krize (depresije) s stalno nezaposlenostjo na specifičen način oblikovanja akumulacije, kjer sta varčevanje in investiranje igra profitno-tržnih sil. 18 »Essays in Persuasion«, str. 312—313. " »Kapital«, III, str. 396. Nezaupnica, ki jo je dal Keynes tržnim silam, predvsem na področju razširjene reprodukcije, je očitno minimalno spoznanje, da se kapitalizem, kaj šele socializem, ne more nič več normalno razširjeno reproducirati na temelju laissez faire sistema. Čeprav Keynes predlaga reguliranje obrestne mere kot regulatorja razširjene reprodukcije, pa tudi meni, da dvomi »o uspehu izključno denarne politike, ki je preračunana le na to, da vpliva na obrestno mero«.20 Ogreva se za »neposredno organiziranje investicijske dejavnosti«.21 Lahko pa se pokaže, »da je precej obsežna socializacija investiranja (podčrtal pisec) edino sredstvo, da zagotovimo približno polno zaposlenost.. .«22 V čem pa naj bi bila socializacija investiranja? V tem, »da državi uspe določiti skupni znesek virov, namenjenih za povečanje sredstev«23, torej, da določi denarno akumulacijo. Le tako bi centralna oblast zagotovila skupni obseg proizvodnje, ki bi čimbolj ustrezal polni zaposlenosti. Šele v okviru tako zagotovljene razširjene reprodukcije bi lahko dopustili »široko področje za izvajanje zasebne inciative in odgovornosti«.24 Seveda je Keynes s tem predlogom nedosleden. Problem je v tem, kako socializirati denarno akumulacijo (in tako izločiti kapitalista — rentnika), toda še naprej ohraniti inventivnega industrijskega podjetnika. Ali ne bi takšna socializacija investiranja ekspropriirala tudi industrialce — podjetnike (kar je napovedal J. Schumpeter) ter jih tako spremenila v navadne plačane uradnike — direktorje, o čemer je govoril že Mara. Pustimo zdaj ob strani to Keynesovo nedorečenost. Za naše razmišljanje je vendar pomembna ugotovitev, da Keynes mora ugotoviti, da je tržni oziroma zasebni finančni mehanizem odpovedal na področju razširjene reprodukcije. Pa se vprašujemo, ali pri nas ne razvijamo z decentralizacijo akumulacije, z baziranjem razširjene reprodukcije na tržnem mehanizmu, ne glede na proklamirano družbeno lastnino proizvajalnih sredstev, sistema, ki bo zelo podoben tistemu, ki ga kritizira Keynes? Keynesov odločni »ne« nas lahko spodbudi vsaj k razmišljanju. Toda razvijmo ta argument podrobneje. Nasprotovanje laissez faire sistemu ter bojazen pred avtoritarnim državnim sistemom Za Maraom je bil Keynes eden velikih in redkih ekonomistov, ki je tako odločno govoril na pogrebu laissez faire sistema, to je " Keynes, cit. delo, str. 202. " Prav tam. » Cit. delo, str. 399. " Prav tam. prostega tržnega sistema. Pa čeprav je skušal ohraniti njegov podjetniški značaj. Schumpeter je nehote pokopal še tega. Po Keynesovem mnenju avtonomno delujoči tržni mehanizem ne pripelje družbe niti do polne zaposlenosti niti do pravične razdelitve bogastva in dohodka. Celotna njegova teorija je usmerjena k temu, da je potrebno, da se marsikje obrzda »prosto delovanje gospodarskih sil ali pa se podvržejo nadzoru«.25 Čeprav državna kontrola gospodarskih procesov, socializacija investiranja itd. za Key-nesa ne pomeni, da je treba iti k državnemu socializmu, ki bi že obsegal dobršen del gospodarskega življenja; ali pa da je potrebno, da država prevzame vsa proizvajalna sredstva v svoje roke. Še več, omenjeni »nujni ukrepi socializacije«26 bi se lahko uvajali postopno, ne da bi pretrgali splošne družbene tradicije. Pri tem se Keynes, kot angleški liberalec, očitno ustraši konsek-ventaosti svoje lastne dolgoročne kritične analize ter poskuša z reformo ohraniti kapitalistični sistem kot tak, ko pravi: »Medtem ko bi se torej zdela publicistu 19. stoletja ali sodobnemu ameriškemu finančniku razširjena funkcija vlade strašen napad na individualizem — jaz jo, nasprotno branim kot edino možno sredstvo, da bi se izognili uničenju danih gospodarskih oblik v njihovi celoti, in kot pogoj uspešnega delovanja iniciative posameznika«.27 Ne glede na takšen njegov socialnofilozofski sklep pa vendar ostane dejstvo, da je reguliranje razširjene reprodukcije tudi mimo tržnega mehanizma zgodovinska nujnost ter da prosto delujoči tržni mehanizem na podlagi podjetniškega samointeresa po njegovem mnenju ne more voditi k optimalnim rezultatom gospodarjenja. Pa odtod za nas zopet pomembno vprašanje: ali natančno vemo, kakšne posledice nam bo prinesel »popolnoma razvit tržni mehanizem« v razvijanju vseh gospodarskih procesov? Nevarnost stagnacije ter tendenca h quasi stacionarnemu stanju Če Keynes ni uporabljal besede stagnacija tako kot kasneje nekateri njegovi učenci (predvsem A. Hansen), je pa vendar menil, da je sistem, kakršen je bil pred 1. 1930, lahko zagotavljal le nepopolno zaposlitveno ravnotežje in da bo gospodarstvo postopoma stagniralo na tej ravni nezaposlenosti. Rekli bi, da je po Keynesu stagnacija bazična tendenca (klasičnega) kapitalističnega sistema. Pri tem meni, da je bil kapitalizem 19. stoletja v izjemnem položaju hitrega razvoja zaradi zunanjih sil, ki so inducirale investiranje (hitra rast prebivalstva, izumi, odkritje novih dežel, stanje zaupanja, po- » Cit. delo, str. 401. !« Cit. delo, str. 399. goste vojne), ne pa zaradi kapitalističnega načina gospodarjenja. V 20. stoletju so te sile po njegovem mnenju izginile.28 Izhod iz stagnacije je po Keynesu a) ali v tem, da se porodijo sile zunaj tržnega mehanizma, tako kot npr. v 19. stoletju, b) ali pa državna intervenoija ter manipuliranje z nagibom k potrošnji in varčevanju, z agregatnim investiranjem ter z obrestno mero. Keynes je za drugi izhod. Pri tem pa Keynes razlikuje stagnacijo od quasi stacionarnega stanja, ki ga tudi napoveduje. To zadnje je po njegovem mnenju tisto, kjer dolgoročna zgodovinska dinamika ne bo več prisotna (to je obdobje t.i. zrele ekonomije). Prebivalstvo se bo še večalo ter tako širilo proizvodnjo. Toda sile, kot so neto investicije, varčevanje, mejna efikasnost kapitala, obrestna mera, ki povzročajo spremembe, bodo po vrednosti enake nič. Če se je po Keynesu stagnaciji moč izogniti (čeprav ne lahko), pa se quasi stacionarnemu stanju ne bo mogoče. Keynes celo meni, da na le-to ni treba gledati kot na neko nezaželeno stanje. V nekem pogledu bo stacionarno stanje dejansko cilj dolgoročnega gospodarskega razvoja, ki ga bomo dosegli v času ene ali dveh generacij. S tega vidika bi lahko rekli, da je za Keynesa stacionarno stanje že neka nova kvaliteta družbenoekonomske ureditve, imenujmo jo sramežljivo socializem29 ali celo komunizem (ne s Keynesovimi besedami), ali pa ne. Zakaj in kako naj bi dosegli stacionarno stanje? Če po Keynesu želja po potrošnji ne more biti nikoli popolnoma zadovoljena, pa je želja po diferencirani potrošnji lahko. Če bi bilo varčevanje reducirano na nič, bi dosegli polno investiranje. To pa pomeni, da bi bila celotna akumulacija zmožna zadovoljiti agregatno povpraševanje po diferencirani potrošnji. Kakorkoli, dana družba išče vedno končni obseg diferencirane potrošnje. In ko akumulira kapital, se približuje tej končni točki in jo bo morda sčasoma tudi dosegla. To pa bi pomenilo, da bi se proizvodnja tako rekoč avtomatsko širila, ob veliki monotoni saturaciji potrošnje, ob obilju standardnih dobrin. Dasiravno npr. J. Schumpeter meni, da je »takšno stanje zelo daleč«,30 ali da je sploh nemogoče, pa vendar predpostavlja takšno stanje tudi kot možnost. V tem stanju bi se po njegovem mnenju »socializem zelo razumnega tipa avtomatsko uresničil«.31 89 Ce danes dejansko niso ali pa so se pojavile nove, npr. s povojno konjunkturo po 1. 1950, bi prav tako lahko rekli, da ta novi gospodarski vzpon ni rezultat samih sil, na katerih temelji celotni kapitalistični sistem, ampak predvsem rezultat drugih, zunajsistemskih sil, kot so npr. nova znanstveno-tehnična revolucija, svetovne socialnoekonomske strukturalne spremembe, hladne in vroče vojne itd. " In tako tudi razumejo socializem nekateri ekonomisti, kot npr. japonski ekonomist-marksist Shigeto Tsuru. » J. gumpeter, cit. delo, str. 195. Ne glede na to, da bi bila potrebna diskusija, ali je socializem stacionarno stanje ali ne, pa vendar lahko ugotovimo (po naši interpretaciji), da Keynes: 1. popolnoma jasno vidi stagnacijo kapitalizma kot sistema, ki leži v sami njegovi naravi, sloneči na avtomatiki sil tržnega mehanizma, zaradi česar ga je treba zavestno ozdravljati z državno intervencijo; 2. napoveduje za eno ali dve generaciji quasi stacionarno stanje kot pozitiven zgodovinski dosežek, to je, kot neko novo družbeno stanje, in 3. — to je moja dopolnilna misel — nas sili k razmišljanju o nekem novem tipu gospodarske ureditve kot velikega organizacijskega sistema. Za naše razmere bi ta hipotetični izziv lahko pomenil troje vprašanj: a) ali ni v našem sistemu tudi prisotna stalna tendenca k stagnaciji, zaradi česar se mora kdaj pa kdaj pojaviti država, kljub temu da se odreka intervencije, b) ali je sam tržni mehanizem sposoben v naših okoliščinah organizirati zadovoljive inovacijske procese, da bi ostal sistem dinamičen, c) ali ni poskus oživiti klasično tržno podjetništvo v nasprotju z logiko institucij, na katerih temelji institucionalni del sistema (npr. to dejstvo, da so vsi delavci v delovnem razmerju itd.). Dokler ne odgovorimo na ta temeljna vprašanja, ki jih je postavil že Keynes, bo tudi vsaka gospodarska politika polovičarska ali deloma netočna. Vsekakor so dokazi, da je Keynes, — kot vsi veliki misleci (podobno tudi Mara) — »zbezal« daleč naprej od sodobnikov in neučakano, zaradi kritike anomalij danega sistema, zanikal tudi ekonomske kategorije kot prezrele, kar se je pozneje pokazalo za nepravilno. Toda pustimo ob strani to zgodovinsko, vsaj do zdaj neuresničeno Keynesovo predvidevanje. Končno ni bil namen te razprave, da tako oceni Keynesovo generalno teorijo. Namen je bil skromnejši. Pobuditi k razmišljanju, v čem je šel Keynes dalje od naše teorije in prakse glede nekaterih kategorij, neposredno vsekakor povezanih s problemi graditve socializma pri nas. Tako Maraa kot Keynesa, vsaj videz je tak, zgodovina razvoja tržnega gospodarstva zanikuje. Toda ali nas ta videz ne vara, gledano dlje v prihodnost? Peter Klinar udk 378.18 (497.1) Vzroki študentskih nemirov in protestov 1. Uvod Ko so pred nekaj leti izbruhnili množični študentski protesti na vseh koncih sveta, so bili družboslovci malce presenečeni. Silovitost študentskega gibanja ni bila namreč prav nič skladna z ocenami mlade intelektualne generacije, ki so jo označevali kot nezaintere-sirano za ideologijo in kot nepolitizirano. Ker pa je študentsko gibanje nedvomno pokazalo na interes in zahtevo študentov, da se vključijo v politično dogajanje kot vpliven političen subjekt, so se začele mrzlične raziskave vzrokov, ki so povzročili študentske proteste in spodbudili njihovo gibanje. Razglabljanja o vzrokih študentskega gibanja so bila pomembna tudi zaradi tega, ker pomenijo izhodišče za sklepanje o perspektivah tega gibanja. Ker je večina raziskav vendarle iskala vzroke za študentsko gibanje v temeljnih družbenih nasprotij in konfliktov, kar je ne nazadnje povezano z na-ter v hipokriziji, je bilo spričo tega mogoče sklepati o permanentnejši naravi študentskega gibanja. Študentsko gibanje je nedvomno dokaj heterogeno in spremenljivo v prizadevanjih za reševanje temeljnih družbenih nasprotij in konfliktov, kar je nenazadnje povezano z naravo in intenzivnostjo teh konfliktov v posameznem nacionalnem ali širšem družbenem prostoru. Tako nakazuje reševanje konfliktov po nesistemski poti, v obliki parcialnejših akcij ali širših radikalnih sprememb, manj pa po reformski poti v okviru sistema v obliki pozitivnih funkcionalnih rešitev. Vendar ta heterogenost v načinih reševanja temeljnih družbenih konfliktov, ki temelji na različnih ideologijah študentskega gibanja, dinamika študentske populacije ter pogosto elitni značaj študenskega gibanja po našem mnenju niso usodni za obstoj študentskega gibanja, ker gradi svojo dejavnost ravno na temeljnih konfliktih sodobne družbe. Spričo tega ne moremo pritegniti tistim stališčem, po katerih je študentsko gibanje, s tem ko so prenehali nemiri, že zamrlo. Kolikor bodo nadaljne študentske akcije, ki pa ni nujno, da bodo tako silovite in množične, kot so bile na vseh koncih sveta 1968. leta, verificirale hipotezo, da je vir gibanja v temeljnih družbenih konfliktih, in kolikor bo študentom uspelo revolucionirati številne podrejene sloje in še posebej delavski razred, bo postopno mogoče opaziti posledice, ki se bodo kazale v spreminjanju družbene strukture in v delovanju družbenih institucij. Verifikacije omenjene hipoteze o vzrokih študentskega gibanja je potemtakem povezana z razvojem organiziranih in spontanih oblik ter spodbud, usmerjenih v razreševanje temeljnih družbenih konfliktov, in spreminjanje obstoječih institucij. Na splošno lahko ugotovimo, da se kot vzroki študentskega gibanja omenjajo pravzaprav vsi problemi globalnih družb oziroma dejavniki, ki povzročajo najbolj izrazite konflikte. Očitno je, da je v zadnjem obdobju prišlo do interakcije več dejavnikov in da so se konflikti zaostrili, kar z drugimi besedami pomeni, da so družbe ustvarjale le malo možnosti za njihovo razreševanje. Komulacija tenzij in zaviranje reševanja konfliktov sta pripeljala družbe do eksplozivnih situacij študentskih revoltov. Med vzroki študentskega gibanja, ki izvirajo iz splošnih družbenih konfliktov, zasledimo predvsem tele: koncentracija politične moči, nedemokratični politični sistemi, neustreznost in nemoč političnih strank, omejevanje osebnih in političnih pravic in svoboščin, manipuliranje vodilnih političnih struktur z državljani in neučinkovita kontrola. Politično neenakopravnost in hipokrizijo dopolnjujejo še različni drugi vidiki socialne — predvsem ekonomske — neenakosti, bede in revščine na svetu. Sodobnega sveta pa ne spremlja le ekonomska beda, marveč tudi duhovna revščina, ki je proizvod enosmerno — relativno ekonomsko — razvite potrošniške družbe. Deklarirane norme so v nasprotju z obstoječo prakso, to pa pomeni, da je med viri študentskega gibanja mogoče iskati tudi pomanjkanje etičnih norm in vrednot, ki bi uravnavale družbeno življenje na izhodiščih resnice in poštenja. Vsi ti koncentrirano našteti družbeni konflikti so večne teme človeške družbe. Njihovo zaostritev ter medsebojno interakcijo pa so povzročili številni dogodki mednarodnih razsežnosti, ki so pričali o tem, da so kanali za razreševanje temeljnih konfliktov zaprti, in ki so hkrati bili povod za izbruh študentskih revoltov. Mednje štejemo nedvomno vietnamsko vojno, neustavljivo tekmo v oboroževanju in nerešeni kompleks nerazvitega sveta, intervencijo v Češkoslovaški in druge podobne mednarodne dogodke, ki odmevajo v vseh družbenih sistemih. Mimo vzrokov študentskega gibanja, ki izvirajo iz temeljnih družbenih konfliktov, se pojavlja še vrsta vzrokov, ki so povezani s statusom študentov. Le-ti so seveda tesno povezani s prej naštetimi vzroki, ker demokratična univerza ne more obstajati v nedemokratični družbi. Status študenta je marginalen, malo sodelujejo v procesih odločanja in njihova delovna prizadevanja v obliki študija se neustrezno vrednotijo. Spričo tega so v materialno odvisnem ali neurejenem položaju. Univerze odsevajo splošno družbeno krizo in so večinoma dokaj konservativne ter neustrezno družbeno vplivne institucije. Hkrati pa so notranji odnosi na univerzi, predvsem med profesorji in študenti — izrazito hierarhični in avtoritativni. Mimo tega univerze zgubljajo svojo avtonomijo in prispevajo k temu, da se znanost podreja državi oziroma določeni politiki. Ko univerze vzgajajo predvsem specialiste, pa hkrati zanemarjajo svojo kulturno-humanistično vlogo pri vzgoji kritične, razmišljajoče odgovorne inteligence. Diplomanti so preveč specialistično orientirani, ne vidijo celote, spričo tega se čutijo osebno neodgovorne, so nevtralistično pasivno in konformno orientirani, kar pomeni, da niso nosilci globljih družbenih sprememb. Akcije študentskega gibanja so prispevale k temu, da so se zamajale iluzije in miti o urejenosti sodobnih družb. Ideologije o brezrazrednosti so zgubile svoj pomen. Sooialna diferenciacija in hierarhična družbena struktura z odnosi nadrejenosti in podrejenosti sta prodrli v zavest kot temeljna nerešena družbena problema. Represivni značaj obstoječih institucij je bil ponovno obujen, ker je že nekoliko tonil v pozabo. Aktivirala se je ideja o vsestranskem pluralizmu in odprti — dinamični družbi, kot reakcija zoper različne vidike uniformnosti, zaprtosti, standardizacije in centralizacije. Nasprotovanje hierarhiji, represivnim institucijam in centralizmu hkrati odseva zahtevo in interes za vsestransko družbeno participacijo. Odveč je posebej poudarjati, da slonijo kritike obstoječih družbenih struktur in zahteve po spremembah, izražene predvsem na ravni destrukcije, na novi etiki medsebojnih družbenih odnosov.1 2. Vzroki študentskega gibanja v Jugoslaviji Hipotetično lahko trdimo, da je treba izvore študentskega gibanja v Jugoslaviji iskati predvsem v problemih globalne družbe. Spričo tega postavljamo hipotezo, da lahko med vzroke študentskega gibanja štejemo koncentracijo politične moči in nedemokratične odnose, različne oblike socialne neenakopravnosti, ekonomske in duhovne revščine, neustrezne etične norme, skratka, vse tiste družbene probleme in konflikte, ki smo jih prej označili kot večne teme človeške družbe. Problemi različnih vrst neenakosti in nedemokratičnosti so v Jugoslaviji postajali še posebej pereči spričo tega, ker gre za socialistično družbo, ki je proklamirala odpravljanje neenakosti, demokratično samoupravo in humanistične odnose. Zaradi tega so bila pričakovanja velika, verjetno večja kot drugje, in razočaranja nad obstoječimi institucijami, ki jim ni uspel uresničiti deklarirane politike v praksi, bolj globoka. Hočemo reči, da je prepad med 1 X. Kuvačič: »Študentski pokret i nova ljevica«, »Praxis«, 3—4/69. Razprava: »Uzroci, značenje i domašaji savremenog studentskog pokreta«, »Gledišta«, 1969, str. 901—976. Glej R. Supek: »Uloga inteligencije i neke pretpostavke reforme univerziteta, »Praxis«, 3—4/69. N. Smailagič: »Vidiki ideologije nove levice dec. 69«, CDPI pri VSSPN, Ljubljana. P. Klinar: »Zapis o študentskem gibanju«, »Teorija in praksa«, št. 8—9/1969. deklaracijami in prakso puščal izrazite posledice v razpoloženju in prizadetosti ljudi. Pri tem je zanimivo, da študentsko gibanje ni slonelo na ideji destrukcije sistema, kar velja za gibanja na Zahodu, marveč je gradilo svojo akcijo na zahtevah po energičnem in kratkoročnejšem odpravljanju vsega tistega, kar nasprotuje demokratičnemu samoupravljanju, podrejenosti političnega sistema človeku, humanizmu, odpravi različnih vrst neenakopravnosti itd. Izbruh študentskega gibanja pri nas sovpada s socialno situacijo, v kateri narašča število konfliktov ob hkratnem sproščanju družbenih napetosti. Obdobju prevladujočih občih interesov, katerim so bili podrejeni posebni interesi, je sledilo obdobje, ko so se pojavljali številni posebni interesi, kar je pripeljalo do interakcij med posebnimi interesi in seveda tudi do konfliktov, za reševanje katerih pa ni bilo vedno na voljo dovolj demokratičnih sredstev in drugih ustreznih možnosti. Sproščanje posebnih interesov je hkrati vodilo v dizinte-gracijo. Navrglo je probleme učinkovitejše integracije, ki se seveda z administrativnimi centralističnimi sredstvi ni bilo mogoče doseči. Jugoslavija se je znašla v težavah, ki spremljajo zaostale družbe, ko se pričnejo razvijati. Socialne razlike so postajale očitne, ker so posamezni sloji ostajali na nizki ravni življenjskega standarda, drugim pa je uspelo relativno hitro dvigniti svojo raven standarda z različnimi — tudi neupravičenimi — oblikami bogatenja. Na eni strani so objektivni ekonomski zakoni trga začeli učinkovati brez kakršne koli sentimentalnosti, na drugi strani pa je državna intervencija pogosto neupravičeno enim odvzemala in ne dovolj pretehtano dajala drugim. Učinkovati so pričele posledice potrošniške družbe, za katero velja, da sta rast materialne in rast duhovne kulture v obratnem sorazmerju, in te se kažejo v kulturni revščini oziroma različnih pojavnih oblikah socialne patologije. Ne nazadnje ni mogoče prezreti še velikih razlik v stopnji razvitosti med posameznimi jugoslovanskimi narodi in narodnostmi, ki so največkrat bile vir mednacionalnih konfliktov; ti so z omejevanjem administrativnega centralizma postajali bolj očitni in vidni. Te razlike so odsevale v različni orientaciji jugoslovanskega študentskega gibanja, ki je imelo svoja specifična nacionalna obeležja. Beograjski študenti so bili na primer predvsem orientirani pri svojih zahtevah v probleme zaposlovanja, odpravljanje brezposelnosti, revščine, v probleme investiranja — skratka, v tiste probleme, ki so bili značilni za razmere v Srbiji. Po drugi strani so hrvaški študentje zanemarjali zahteve po novih investicijah, zanimala jih je predvsem modernizacija obstoječe proizvodnje in gospodarskega potenciala. V Sloveniji so npr. študentje podpirali reformski pogram svoje administracije, napadali so neupravičene bogatitve in zahtevali določitev pravil igre.2 ! Glej F. Pivec: »Beograjski, zagrebški ali ljubljanski študentski nemiri«, »Problemi«, 80'69. Splošni družbeni problemi in posebni jugoslovanski problemi, ki smo jih omenili kot vzroke študentskega gibanja, so odsevali v svojih specifičnih manifestacijah tudi v odnosih, v katere so vključeni študenti. Stvarno samoupravljanje na univerzi vendarle ni razvito, posebno kar zadeva udeležbo študentov, in njihov status je družbeno nizko ovrednoten. Socialna struktura študentov je neustrezna, kar pomeni, da je študij privilegij srednjih in višjih socialnih slojev. Materialni položaj študentov ni ustrezno urejen. Študente defektna distribucija kadrov, kot posledica neustreznega vrednotenja znanja in sposobnosti, še prav posebej prizadeva, ker zapira njihove perspektive. Z odprtostjo meja so jugoslovanski strokovnjaki množično pričeli emigrirati v tujino. Kolikor odtok možganov strokovnjakom vendarle zagotavlja možnosti za njihovo specializacijo in poklicno promocijo, pa vendarle mlado generacijo ta problem zadeva v dveh smereh. Prvič, z emigracijo se pričnejo številni osebni problemi in težave, povezane z imigrantskim bivanjem v tujem socialnem okolju. Drugič pa, pojavlja se skrb, kakšne so sploh možnosti razvoja jugoslovanske ali ožje nacionalne skupnosti ob tako intenzivnem odtekanju tistih, ki so nosilci razvoja, in kakšne so sploh možnosti lastnega individualnega razvoja v tako okrnjenem domačem okolju. Številne že omenjene pomanjkljivosti univerz kot najvišjih znanstvenih in pedagoških institucij poznamo tudi v Jugoslaviji. Zanje prav gotovo ni mogoče trditi, da so postale dovolj pomembne in vplivne družbene institucije, ki jim je uspelo organizirati pedagoško in raziskovalno delo s študenti tako, da so le-ti aktivni udeleženci pedagoškega in raziskovalnega procesa ter manj pasivni sprejemniki informacij. Pedagoški proces je sicer venomer podvržen spreminjanju, toda ni še uravnovešen v smeri izpolnjevanja dveh temeljnih funkcij: usposabljanja specializiranih strokovnjakov in vsestransko široko kulturno izobraženih kritičnih intelektualcev. Ekstenzivni razvoj visokošolskih institucij v Jugoslaviji je povezan s kvaliteto študija, ki se kaže v neustrezno velikem številu študentov in v majhnem številu diplomantov, v neugodnem razmerju med učitelji in študenti, v materialnih problemih univerzitetnih institucij itd. Odnosi med znanostjo in politiko so zapleteni, v zvezi z njimi lahko opazimo nekaj aktualnih problemov. Prevelika specializacija znanosti povzroča zgubi j an je sintetičnih pogledov in ciljev, kar pospešuje dejavnost birokratskih slojev, ki spričo tega utrjujejo monopol na upravljanje, vštevši monopol na upravljanje znanstvenih ustanov. Uporaba rezultatov znanstvenih ekspertiz je družbena nujnost, ki se pri nas le postopoma prebija. Takšna interakcija med politiko in znanostjo ima dve plati. Pozitivno, če rezultati humanistično orientiranega znanstvenega dela rabijo demokratični politiki, in negativno, če rezultati tehnokratsko orientiranega znanstvenega dela služijo avtoritarni politiki. V prvem primeru znanost ne zgublja svojih sintetičnih pogledov, kar velja za drugi primer, ko znanosti spričo njene specialistične orientacije uhaja celota. Po vsem tem se zastavlja vprašanje, koliko je univerzi uspelo razviti se do tiste stopnje, da nastopa kot varuh svobode znanstvenega dela pred zunanjimi intervencijami in kot varuh kvalitete znanosti pred monopolom znanosti in njenim ekstenzivnim razvojem.3 3. Ocena vzrokov študentskih protestov v Jugoslaviji Naša prejšnja hipotetična razmišljanja bomo poskušali nekoliko osvetliti s pomočjo rezultatov iz raziskovanja javnega mnenja. Pri tem opozarjamo, da gre le za subjektivno posredno vrednotenje hipotez. V raziskavi »Slovensko javno mnenje 1969«4 smo spraševali reprezentativno slovensko populacijo, kaj sodi o vzrokih študentskih nemirov in protestov pri nas. Struktura odgovorov je takšnale: Rang Vzroki v °/o 1 Majhne možnosti zaposlovanja, nezadostno vrednotenje in izvoz strokovnjakov 37,2 2 Slab materialni položaj študentov, omejene možnosti za študij 26,8 3 Posnemanje študentovskih protestov po svetu (moda) 25,2 4 Predobro jim gre, sami ne vedo, kaj hočejo 24,0 5 Izkoriščajo demokracijo, družba je preveč popustljiva 14,4 6 Protest proti razlikam med obljubami, deklaracijami in prakso 10,4 7 To sploh niso gibanja, ampak dejanja prenapetih posameznikov 8,5 8 Majhne možnosti samoupravljanja na univerzi 6,1 9 Kaj drugega 6,0 10 Neenakosti v družbi 4,9 11 Nasprotje med generacijami 4,0 12 Protest proti birokratizmu in nedemokratičnemu ravnanju z ljudmi 3,8 13 Brez odgovora 3,6 a) Majhne možnosti zaposlovanja, nezadostno vrednotenje in izvoz strokovnjakov Anketiranci z izrazito največjo frekvenco odgovorov sodijo, da je treba iskati vzroke študentskih protestov v majhnih možnostih zaposlovanja, v nezadostnem vrednotenju strokovnjakov in v njihovem emigriranju. Gre torej za splošen družbeni problem, ki neposredno prizadeva tudi študente oziroma diplomante. Akcent tega stališča je v problemih zaposlovanja nasploh in zaposlovanja strokovnjakov še posebej. Očitno je, da slovensko javno mnenje najbolj prizadeva brezposelnost in zaposlovanje strokovnjakov na neustreznih delovnih mestih, kar seveda ni naključje, saj poklicni status ' Glej R. Supek: »Uloga inteligencije i neke predpostavke reforme Univer-ziteta«, »Praxis«, 3—4/69. 4 Raziskava »Slovensko javno mnenje 69« centra za raziskovanje javnega mnenja pri fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani je bila opravljena maja 1969 na temelju reprezentativnega vzorca polnoletnih Slovencev. v marsičem določa človekov družbeni status. Intenzifikacijo gospodarjenja spremljajo problemi zaposlitvenih možnosti, kajti ekstenzivno zaposlovanje je mogoče le v administrativnem ekstenzivnem gospodarjenju. Vendarle pa so možnosti zaposlitve premalo znane številnim učencem in študentom, kar z drugimi besedami pomeni, da ni ustrezne usklajenosti med vpisi na posameznih šolah različnih stopenj in predvidenimi kapacitetami za zaposlitev. Poseben problem, ki je povezan z vrednotenjem strokovnjakov, pa je zaposlovanje strokovnjakov. Sedanja struktura zaposlenih v Sloveniji je kritična, saj je glede na višjo in visoko izobrazbo celo slabša v primerjavi z jugoslovanskim poprečjem. V Jugoslaviji ima 4,5 °/o zaposlenih visoko izobrazbo in 2,6 % višjo izobrazbo. V Sloveniji pa je zaposlenih z visoko izobrazbo 3,3 %, z višjo izobrazbo pa 2 "/o. Po podatkih iz leta 1966 je bilo v Sloveniji kar 62 «/0 strokovnjakov z visoko in višjo izobrazbo podrejenih osebam z manjšo stopnjo izobrazbe.5 Ob teh ugotovitvah se vsiljuje vprašanje, kako je z vrednotenjem strokovnjakov v Sloveniji in kakšne so njihove možnosti v procesih vertikalne socialne mobilnosti. Odgovore na zastavljeno vprašanje lahko iščemo v naslednjem. Poglavitni dejavniki mobilnosti, znanje, delo, prizadevanje, sposobnosti itd., niso uveljavljeni dovolj izrazito. Socialni vzpon se neredko doseže z osebnimi zvezami in znanstvom, s pomočjo prejšnje politične dejavnosti itd. Spričo tega lahko upravičeno sodimo, da v naši dobi še premalo gojimo kulturo dela, da neustrezno vrednotimo izobraževanje in da premalo učinkovito delujejo kontrolni mehanizmi selekcije. Pretok iz hierarhije politične moči v strokovno vodilno hierarhijo je pogost pojav, posebno še spričo tega, ker ugled političnega dela pojema. Spojitev politične in strokovne hierarhije vpliva na procese selekcije, v katerih igrajo prevladujočo vlogo ravno omenjeni nadrejeni vodilni kadri. Le-ti si izbirajo v nižjih stopnjah hierarhije kadre z lastnostmi, ki ustrezajo njihovim interesom. Nedvomno vpliva opisani selekcijski proces destimulativno na promocijo strokovnjakov, ker je za njihovo rast potrebna postopnost in kontrola strokovne selekcije. Tej neučinkoviti selekciji v delovnem procesu je treba dodati še zaprtost promocijskih kanalov za kmečke in delavske sloje in še nekatere druge sloje spričo omejenih možnosti za njihovo šolanje na višjih in visokih šolah, kar povzroča neustrezno selekcijo še med izobraževanjem, ko se zgubi veliko talentov. Posledice vsega tega so očitne: prihaja do defektne distribucije kadrov, neustreznega vrednotenja ustvarjalnih sposobnosti ter do premajhne uporabe kadrov s takšnimi sposobnostmi v strokovni hierarhiji. Spričo spojitve politične moči s strokovno hierarhijo je prišlo do skokovitega vzpona nekaterih socialnih kategorij. Posledice tega se kažejo v pojavih konservativizma pri socialnih kategorijah, ki so pridobile položaj s pomočjo takšne » Glej M. Kos: »Izobrazba in narodna prihodnost«, »Naši razgledi«, 9/69. 387 Teorija In praksa, let. 8, št. 3, Ljubljana 1971 skokovite mobilnosti, pri drugih, ki so bile zaradi tega blokirane, pa se kažejo znamenja ravnodušnosti in nezadovoljstva. Seveda pa ni mogoče šteti le nezadovoljstva strokovnjakov zaradi defektne distribucije kadrov in ovir za promocijo, ki zaradi tega nastajajo, med vzroke njihove emigracije. Prevzeti seveda ni mogoče dejstva, da slovenski nacionalni sistem zaradi svoje majhnosti vendarle omejuje možnosti za vsestranski razvoj strokovnjakov v smislu zagotavljanja širših možnosti glede kumulacije identitet, komplementarnosti razlik in kompetitivnosti alternativ, ki te možnosti iščejo v razvitejših širših sistemih. Ne nazadnje je treba še omeniti, da so migracijski procesi, ki jih Slovenija danes doživlja z odtokom svojih »možganov« v razvitejše družbe, del svetovnih tovrstnih procesov, ki jih povzročajo razrešitve komunikacije, odprtost sistemov in številni drugi razlogi. Manj razvita območja potemtakem izobražujejo kadre za bolj razvite družbe. Ko slovensko javno mnenje ocenjuje vzroke študentskih protestov pri nas in med njimi potencira probleme zaposlovanja, vrednotenja strokovnjakov in njihovo emigracijo, potem s tem predvsem opozarja na probleme zaposlovanja, še posebej strokovnjakov, na neustrezno vrednotenje strokovnjakov, ki se kaže predvsem v opisanih zavorah njihove socialne promocije, in na premalo usmerjano migracijo, ki vse preveč postaja stalna, ne pa občasna. Migracije strokovnjakov namreč ni mogoče več dopuščati kot enosmerno izseljevanje strokovnjakov, marveč jo kaže obravnavati in usmerjati tudi kot remigracijo, kar pomeni načrtovati pogoje, ki zagotavljajo možnosti za to, da se bodo emigranti iz tujega vrnili v domače okolje. Pri tem gre za kompleksen problem, ki je tesno povezan s promocijskimi možnostmi strokovnjakov in z družbeno ustreznim vrednotenjem njihove vloge. Probleme zaposlovanja občutijo tudi študenti. V raziskavi »študentske vrednote«6 so jih anketirani študenti uvrstili med glavne notranje probleme, s katerimi se srečuje Jugoslavija. Možnosti zaposlovanja so ne nazadnje povezane tudi s procesi tekmovanja, medsebojne konkurence med strokovno usposobljenimi kadri. Če so ti procesi sestavine vertikalnega gibanja navzgor, zahtevajo odprto demokratično družbo, v kateri kandidati konkurirajo pod enakimi pogoji za razpisana mesta, kar pomeni izločitev vseh tistih elementov promocije, ke ne spadajo med delovne sposobnosti. Konkurenca pa je učinkovit način spodbujanja družbenega napredka — kot to sodijo tudi študenti v ravnokar omenjeni raziskavi.7 ' Mednarodna raziskava: »študentske vrednote«, Center za raziskovanje javnega mnenja pri FSPN, opravljena maja 1969. Zajela je 179 študentov pravne, filozofske in ekonomske fakultete ter VŠSPN. ' Popolnoma se strinjam, da je konkurenca učinkovit način spodbujanja družbenega napredka — 38,54 % Zelo se strinjam, da je konkurenca učinkovit način spodbujanja družbenega napredka — 32,40 «/o b) Slab gmotni položaj študentov, omejene možnosti za študij Tudi za ta vzrok študentskih nemirov se anketiranci odločajo z dokaj visokim odstotkom odgovorov. Povezan je s prejšnjim vzrokom. Pri njegovi interpretaciji smo omenili, da je med vzroke neustrezne selekcije treba uvrstiti tudi dejstvo, da se številni sloji ne morejo šolati na višjih in visokih šolah in da zaradi takšne neustrezne selekcije med šolanjem prihaja do izgube številnih talentov. Omejene možnosti za šolanje prizadevajo otroke gmotno slabše preskrbljenih socialnih slojev, kot so kmetje, delavci in drugi. Očitno je, da je družba dolžna pomagati in skrbeti za otroke, ki izhajajo iz teh slojev, in jim zagotoviti enake startne možnosti. Socialno krivično je namreč, če družba že v zgodnji mladosti determinira status posameznika spričo neugodnega materialnega statusa družine, ker mu ne omogoča enakih možnosti za izobraževanje, saj je izobrazbo mogoče šteti med osnovne kazalce vertikalne mobilnosti. Podatki o vpisu študentov na visoke šole v Sloveniji niso spodbudni — opozarjajo, da Slovenija zaostaja za drugimi republikami, mimo tega, da je njena struktura zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo — kot smo že omenili — pod jugoslovanskim poprečjem. Kritično kadrovsko stanje v Sloveniji je povezano z intenzivnim upadanjem štipendij na visokih in višjih šolah, ki je izrazito za obdobje zadnjih petih let. V Sloveniji potemtakem z dosedanjo štipendijsko politiko ni mogoče spremeniti minimalnega dotoka študentov na visoke in višje šole in spremenili kritične kvalifikacijske strukture zaposlenih.8 Ta vzrok za pojav študentskega gibanja spada med trajne štu-denske zahteve, ki so bile bolj rigorozno postavljene tudi v obdobju študentskih protestov. Je odsev občega neustreznega vrednotenja strokovnjakov pri nas, kar je naša posebnost. Neustrezen gmotni položaj študentov prispeva tudi k temu, da je njihov socialni status marginalen. Spričo iskanja honorarnih zaposlitev in drugih možnosti za preživljanje je njihova participacija v družbenem življenju manjša, razcepljeni so med zaposlitev in študij, tako da igrajo dve vlogi, o nobeni ne bi mogli trditi, da ima značaj temeljne vloge. Ko se sprašujemo, kaj so vzroki dolgotrajnega študija študentov oziroma nesorazmerja med vpisanimi študenti in diplomanti, ni mogoče mimo analize njihovega gmotnega položaja. Velik del študentov se tako pridružuje tistim socialnim slojem, ki so v podrejenem položaju brez ustreznega družbenega vpliva, ker se znajdejo v odtujenih mezdnih odnosih tako na fakulteti kot na začasnem delovnem mestu. Neurejen materialni položaj podaljšuje obdobje študentskega marginal-nega statusa, ker pripelje do novih konfliktnih situacij. Študentje namreč čedalje hitreje zorijo, ker razpolagajo z relevantnimi informacijami, hkrati pa se podaljšuje obdobje njihovega marginalnega statusa. 8 2. šifrer: »študij in Štipendije«, »Naši razgledi«, 19/69. P. Kogejt »Izgubljeni talenti«, »Delo«, 6. in 7. X. 1969. Ekonomska nepreskrbljenost študentov nastopa, tako kaže, kot vzrok študentskega gibanja bolj izrazito v manj razvitih družbah oziroma v družbah, ki tega problema niso uredile, med katere sodi tudi Jugoslavija. V razvitih družbah je bil nosilec gibanja sloj študentov, ki ga lahko uvrščamo med ekonomsko preskrbljene sloje. Ocene slovenskega javnega mnenja o slabem materialnem položaju študentov kot vzrok študentskih protestov, katerega študentje neredko omenjajo, nas navajajo k sodbi, da je v slovenski javnosti močno prisotno stališče, da obstoječi izobraževalni sistem prispeva k neupravičeni socialni diferenciaciji. c) Posnemanje študentskih protestov po svetu Anketiranci z dokaj visokim deležem odgovorov sodijo, da je vzroke študentskih protestov pri nas treba iskati v posnemanju tega gibanja po svetu. Čeprav ne izključujemo spodbude, ki je izhajala iz množičnih in intenzivnih gibanj po vsem svetu, se ne moremo strinjati, da je posnemanje drugih vzrok za razvoj študentskega gibanja pri nas. Če bi se strinjali s takšno oceno slovenskega javnega mnenja, potem bi zanikali specifične družbene vzroke, spričo katerih se je razvilo jugoslovansko gibanje oziroma jugoslovanska gibanja. Ne nazadnje so se študentska gibanja razvila v različnih družbenih sistemih, v različnih razmerah in z različnimi zahtevami. Skupni temelj vsem tem gibanjem je mogoče le izrazito antiavtoritarna kritika. Kot smo že omenili, so bile tudi zahteve študentskega gibanja v posameznih jugoslovanskih nacionalnih središčih različne, kar nas hkrati utrjuje v prepričanju, da so nastale na temelju različnih družbenih konfliktov. S teorijo posnemanja potemtakem ni mogoče obrazložiti vzrokov študentskih protestov pri nas. Anketiranci, ki se odločajo za to modaliteto, ne priznavajo študentom zrelosti samostojnega političnega subjekta in verjetno ocenjujejo gibanje bolj kot ne-gibanje, ki caplja na repu svetovnih dogodkov. Da bi študenti vendarle opozorili nase in na svoje puntar-stvo, se zapoznelo pričnejo zgledovati pri drugih študentskih gibanjih in jih posnemajo. d) Predobro jim gre, sami ne vedo, kaj hočejo Kako obrazložiti to izrazito prisotno oceno slovenskega javnega mnenja o vzrokih študentskega gibanja, ki ima prizvok odklonilnega stališča. Anketiranci, ki se odločajo za ta vzrok, nedvomno sodijo, da je za študente danes dobro poskrbljeno in da nimajo velikih problemov. Verjetno neutemeljeno primerjajo sedanji položaj študentov s predvojnim in spričo tega ugotavljajo napredek. Pri takšnih ocenah gre mogoče tudi za nepoznavanje študentskih problemov, saj je očitno, da so le-ti številni in neustrezno rešeni. Domnevamo tudi lahko, da se v teh stališčih skriva določeno nerazpoloženje do štu- dentov oziroma da pomenijo določeno pojavno obliko antiintelektu-alizma. Ko anketiranci hkrati sodijo, da študentje s svojimi protesti ne vedo, kaj hočejo, potem imajo najbrž v mislih to, da so zahteve študentov preveč usmerjene na kritiko obstoječega stanja in da premalo ponujajo pozitivnih rešitev. Seveda so takšne ocene površne, ker izhajajo vendarle iz kritike študentskega gibanja tudi zahteve, ki so izhodišče za progresivni razvoj. e) Izkoriščajo demokracijo, družba je preveč popustljiva Na petem mestu po zaporedju vzrokov je s 14,4 °/o odgovorov vzrok, ki krivi družbo zaradi njene popustljivosti, spričo katere se izrablja demokracija, da je dopustila protestno dejavnost študentov. Pri tolmačenju tega vzroka bi dejali, da bi sile, ki si prizadevajo za nedemokratično politiko močne roke, dobile nekaj opore med posameznimi sloji slovenske populacije. Ta stališča zavračajo spontano in organizirano gibanje, ki se odvija deloma zunaj obstoječih institucij, in ga ne ocenjujejo kot demokratično gibanje. Po našem mnenju celotnega družbenega dogojanja ni mogoče vključiti v obstoječe institucije, ki se le počasi prilagajajo družbenim spremembam. Spričo dinamike družbenega življenja in pospeševanja kritične iniciativnosti sodimo, da so spontane dejavnosti — dejavnosti zunaj institucij, koristne za družbeni razvoj. Zaradi tega in pa zato, ker sodimo, da v naši družbi nismo še dosegli zadovoljive stopnje demokratizacije in vplivanja občanov na družbene odločitve, zavračamo takšne ocene javnega mnenja, ki jih tolmačimo pod naslovom izkoriščanja demokracije. Hkrati pa tudi sodimo, da s prisilnimi ukrepi ni mogoče omejevati študentskih protestov in še manj razreševati globljih družbenih vzrokov, zaradi katerih so se le-ti razvili. f) To sploh niso gibanja, ampak dejanja prenapetih posameznikov Zadnji izmed negativnih vzrokov študentskih protestov odreka le-tem značaj gibanja. Po zaporedju vzrokov so ga anketiranci z 8,5 o/o odgovorov uvrstili na sedmo mesto. Pod gibanjem največkrat razumemo organizirano politično dejavnost, ki skuša doseči določene politične cilje. Če pogledamo dejavnost študentov pri nas, potem lahko ugotovimo, da je bilo njihovo protestno delovanje političnega značaja, da je šlo za spontano in organizirano delovanje, ki je težilo k temu, da študentje postanejo politični subjekt. Iz zahtev študentskega gibanja pa je razvidno, da si je zastavilo določene politične cilje, katerim so tudi vodilni politični organi priznali upravičenost in s tem ustrezno zrelost študentskega gibanja. Politično razpoloženje in njihove cilje nekoliko ponazarja odnos študentov do temeljev, na katerih je družba organizirana. V že omenjeni raziskavi9 o »študentskih vrednotah« se večina študentov ne strinja s tem, da bi bilo treba temelje organizacije naše družbe v celoti spremeniti. Iz tega je videti, da cilji študentskega gibanja niso bili le rušilnega značaja, marveč da je v zavesti študentov predvsem prisotna težnja po uresničitvi temeljnih ciljev stvarno socialistične, demokratične in učinkovite družbe. Študentski protesti tudi niso bili sami sebi namen, marveč so si študentje prizadevali revolucionirati družbo, razgibati druge socialne sloje in tiste sloje delavskega razreda, ki so v podrejenih odnosih". Spričo povedanega sodimo, da je treba študentske proteste pri nas ocenjevati kot gibanje. Če poskušamo razložiti stališča, ki odrekajo študentskim protestom značaj gibanja, potem se nam dozdeva, da so anketiranci, ki so se zanje odločali, predvsem imeli pred očmi sorazmerno kratkotrajnost intenzivnih protestov ter dinamiko študentske populacije, znotraj katere se v kratkem obdobju nekaj let zamenjajo generacije. K tej ugotovitvi jih je napeljevala mogoče tudi ugotovitev o tem, da velik del študentov ostaja politično neaktiven. Hkrati so verjetno tudi sodili, da bolj ali manj spontanih dejavnosti, dejavnosti zunaj institucij in ne dovolj čvrsto organiziranih dejavnosti ni mogoče označiti kot gibanje. Končno lahko tudi domnevamo, da v zahtevah študentskega gibanja, predvsem pa v načinu izražanja teh zahtev v obliki protestov in nemirov, ta kategorija anketirancev ni videla takšne politične dejavnosti in ciljev, ki bi lahko bili temelj za trajnejše in množično aktiviranje študentov in za revolucioniranje drugih socialnih slojev. g) Protest proti razlikam med obljubami, deklaracijami in prakso V skupino političnih vzrokov lahko uvrstimo proteste zaradi razlik med deklaracijami in prakso. Ta vzrok se uvršča glede na frekvenco odgovorov po zaporedju vseh vzrokov na 6. mesto z 10,4 o/o odgovorov. Slovensko javno mnenje tedaj političnim vzrokom, ki naj bi spodbudili študentsko gibanje, ne pripisuje posebnega pomena. Težišče sodb je osredotočeno — kot je razvidno iz prejšnjih skupin odgovorov — na skupino materialno-zaposlitvenih vzrokov in na skupino zavračajočih ocen tega, iz česar izvira študentsko gibanje. Naša predhodna hipoteza, da so razlike med deklaracijami in prakso pomemben specifično jugoslovanski vir študentskega gibanja, se z raziskavo slovenskega javnega mnenja ni bolj izrazito verificirala. Spričo deleža odgovorov lahko sklepamo, da velik del sloven- ' Vprašanje 52 raziskave »študentske vrednote«; opravljena je bila v Ljubljani maja 1969; CJM pri FSPN v Ljubljani. " Glej »Revolucioniranje družbe in univerze — vendar kako?«, Komunist«, 26/6—70. ske javnosti tem razlikam ne pripisuje ustreznega pomena in značaja pobudnika študentskih protestov. Da ne bi ponavljali, kar smo o tem vzroku že prej omenili, dodajamo k temu le to, da so vizije razvoja naše družbe precejkrat preveč daljnosežne in nerealne, skratka, da ne temeljijo dovolj na realnih družbenih odnosih in da ne upoštevajo dovolj vseh obstoječih družbenih nasprotij. Mimo tega pa je naš politični sistem velikokrat premalo učinkovit. Politični organi se pritožujejo, da nimajo dovolj pristojnosti, sprejemajo veliko število različnih deklaracij in resolucij, ki pa se v praksi ne uresničujejo. Ker se deklarirana politika ne uresničuje, se sformulirajo nove deklaracije, ne da bi poprej podrobno analizirali vzroke, zakaj prejšnje deklaracije niso zaživele, in ugotovili odgovorne krivce, ki so bili tvorci nestvarnih deklaracij ali ki so odgovorni za neuresniče-vanje deklaracij in njihovo kršenje. Spričo tega seveda ne obstaja odgovornost političnih organov za formuliranje politike in za njeno uresničevanje. h) Majhne možnosti samoupravljanja na univerzi Ker le 6,1 % odgovorov anketirancev tej modaliteti priznava značaj vzroka študentskih nemirov in ker je uvrščen po zaporedju vzrokov ta šele na osmo mesto, lahko sodimo, da slovensko javno mnenje samoupravljanju na univerzi večidel ne posveča večje pozornosti oziroma da ne pozna njegovih problemov. Samoupravljanje na univerzi spričo najrazličnejših organov precej zaposluje učitelje, ki razpravljajo in sklepajo o celi vrsti manj pomembnih vprašanj, ki bi jih lahko reševala strokovno usposobljena univerzitetna uprava. Sveti kot družbeni organi, sestavljeni tudi iz predstavnikov zainteresirane javnosti, povečini ne opravljajo svojih predvidenih funkcij, ker predstavniki javnosti ne kažejo posebnega zanimanja za reševanje univerzitetne problematike. Študentom ni priznan status članov delovne skupnosti, zaradi tega so njihove pristojnosti v samoupravljanju okrnjene. Bolj formalna participacija študentov v samoupravljanju univerze izhaja iz hierarhično organiziranega pedagoškega procesa, v katerem igrajo študentje bolj ali manj podrejeno pasivno vlogo. Učitelji in študentje igrajo v pedagoškem procesu različne vloge — prvi nadrejene in drugi podrejene, pa je spričo tega težko pričakovati, da bi lahko študentje pri upravljanju fakultet sodelovali kot popolnoma enakopravni subjekti. Končno ni mogoče prezreti v zvezi s samoupravnimi problemi na univerzi tudi tega, da le-ta ni finančno neodvisna ustanova, kar daje samoupravljanju na teh ustanovah specifično obeležje. i) Protest proti birokratizmu in nedemokratičnemu ravnanju z ljudmi Temu obče političnemu vzroku, če ocenjujemo frekvenco odgovorov, anketiranci ne pripisujejo skorajda nikakršnega pomena. Po zaporedju je na zadnjem mestu med vzorki — to je 12. mesto s 3,8 % odgovorov. Takšna stališča lahko pojasnimo s tem, da slovensko javno mnenje ne daje študentskim protestom pristojnosti, da bi presojali o problemih birokratizma in nedemokracije. Lahko tudi sodimo, da slovenska javnost problemov birokratizma ne občuti v takšni ostrini, da bi jih lahko uvrščala med dejavnike občih družbenih konfliktov. Zaradi takšne porazdelitve odgovorov pri presojanju o tem vzroku študentskih protestov lahko rečemo, da se naša prejšnja hipoteza o koncentraciji politične moči in o nedemokratičnem ravnanju z ljudmi, ki ima za posledico omejevanje pravic in svoboščin, kot občimi družbenimi problemi, ki so spodbujali študentsko gibanje, prek stališč slovenskega javnega mnenja ni verificirala. j) Neenakost v družbi Čeprav imamo vrsto družbenih neenakosti, običajno pod tem pojmom razumemo predvsem ekonomske neenakosti, ki so posledica različnega družbenega statusa. Presenetljivo je, da tej modaliteti slovensko javno mnenje spričo majhne frekvence odgovorov ne daje ustreznega značaja dejavnika študentskih protestov. Sklepamo lahko, da problemi diferenciacije, ki ne nastaja le na temelju dela, marveč tudi s pomočjo različnih deviacij, kot smo že omenili, slovenske javnosti ne razburjajo do takšne mere, da bi jim priznavala značaj pobudnika protestnega gibanja. Verjetno ne bomo delali preveč samovoljnih sklepov, če ob tem zapišemo, da je potrošniška men-taliteta slovensko javnost že tako preoblikovala, da je ne skrbijo problemi neenakosti, ki vsebujejo tudi pojave revščine in bede. Ko tako posredno opozarjamo na neprizadetost slovenskega javnega mnenja do pojavov neenakosti, s tem kažemo tudi na stopnjo solidarnosti in obče človeške kulture. Seveda so možne tudi drugačne razlage tega raziskovalnega podatka. Domnevamo lahko, da slovensko javno mnenje sodi, da študentske populacije ne prizadevajo neenakosti v družbi do takšne mere, da bi zaradi njih lahko javno protestirala. S takšno možno razlago se ni mogoče strinjati. Študente različni vidiki neenakosti prizadevajo, kot intelektualci lahko občutijo prizadetost drugih. Zaradi svojega študentskega statusa so lahko nekonformni in opozarjajo na različne vidike neenakosti, ker s takšnim nastopanjem ne tvegajo, da bi se jim zaradi tega poslabšal njihov lastni ekonomski status. k) Nasprotja med generacijami Odstotek odgovorov pri tej modaliteti je neznaten, tako da slovensko javno mnenje torej sodi, da nasprotja med generacijami povečini ni mogoče šteti med vzroke študentskih nemirov in protestov. Iz takšne ocene izhaja, da anketiranci tega nasprotja ne ocenjujejo kot zaostreno ali pa ga sploh ne občutijo kot nasprotje. Čeprav ne zanikamo nasprotja med generacijami, ki se kaže v različ- nih medsebojnih vrednotah, pa vendarle sodimo, da je spopadanje med generacijami bolj posledica drugih globljih sprememb, ki jih po svoje doživlja mlada generacija, kot pa vzrok mladostnega nemira in študentskih revoltov. 1) Sklepi ob koncu razlage sumarnih podatkov 1. Porazdelitev podatkov o deležih odgovorov kaže na to, da anketiranci predvsem poudarjajo zaposlitveno-ekonomske vzroke kot tisto, iz česar izvira študentsko gibanje. 2. Političnim in drugim vzrokom pripisuje slovensko javno mnenje manjši pomen. 3. Anketiranci potencirajo različne modalitete, iz katerih so razvidne zavrnilne, negativne ocene študentskega gibanja nasploh in še posebej njegovih vzrokov. 4. Na splošno lahko iz zaporedja vzrokov ugotovimo tudi to, da anketiranci dajejo močnejši značaj vzrokov študentskih nemirov tistim, ki neposredno prizadevajo študente in njihove interese. (Zaposlovanje in vrednotenje strokovnjakov ter slab materialni položaj študentov.) Drugi vzroki, ki imajo širši družbeni značaj in ki predstavljajo probleme globalne družbe, pa po sodbah anketirancev nimajo odločilnega pomena za študentske protestne dejavnosti (razlike med deklaracijami in prakso, neenakosti v družbi, birokratizem in nedemokratično ravnanje z ljudmi). Iz tega sledi, da slovenska javnost študentske nemire ocenjuje bolj kot posebne slojevske akcije in manj kot dejavnost, ki naj bi revolucionirala tudi druge družbene sloje. 5. Spričo vrste dokaj potenciranih negativnih ocen in pa koncentracije odgovorov okrog specifičnih posebnih študentskih vzrokov sodimo, da anketiranci študentskemu gibanju povečini ne priznavajo vloge kritičnega odkrivanja nekaterih temeljnih konfliktov globalne družbe, povezane z zahtevami za njihovo razreševanje. m) Sklepi ob interpretaciji stališč različnih kategorij anketirancev o vzrokih študentskih protestov in nemirov 1. Zaposlitveno-ekonomske vzroke študentskih protestov potencirajo tiste kvalificirane kategorije anketirancev, ki lahko presojajo te probleme, in pa tiste kategorije anketirancev, ki jih ti problemi neposredno prizadevajo. Spričo tega tudi takšna porazdelitev deležev odgovorov posameznih kategorij anketirancev potrjuje pomen teh vzrokov za študentske proteste. 2. Glede skupine političnih vzrokov študentskih protestov lahko ugotovimo, da so ti vzroki, kljub temu, da so deleži sumarnih podatkov nižji, vendarle bolj pomembni zaradi tega, ker se zanje odločajo z višjimi deleži od poprečja ustrezno kvalificirane in neposredno prizadete kategorije anketirancev. 3. V zvezi s skupino modalitet, ki zavračajo in negativno ocenjujejo študentsko gibanje nasploh, lahko poudarimo, da se ustrezno kvalificirane in prizadete kategorije anketirancev večinoma odločajo zanje z nižjimi odstotki od poprečja, kar daje tem modalite-tam manjšo vrednost, kljub temu da so v poprečju odgovorov dovolj izrazito poudarjene. Samo modaliteto, da je študentsko gibanje pri nas posnemanje podobnih pojavov po svetu, ocenjujejo ustrezno kvalificirane in prizadete kategorije anketirancev v okviru poprečja sumarnega podatka. 4. Bolj izobraženi in kvalificirani anketiranci ter mladi anketiranci dajejo s svojim deležem, večjim od poprečja odgovorov, večjo težo dvema vzrokoma protestov: razlikam med deklaracijo in prakso ter birokraciji in nedemokratičnemu ravnanju z ljudmi, ki pomenita probleme globalne družbe. Ta ugotovitev nekoliko omili prejšno ugotovitev, navedeno v sklepih o sumarnih podatkih, da študentske nemire slovensko javno mnenje ocenjuje bolj kot posebne slojevske akcije, ki jih spodbujajo specifični študetski vzroki, in manj kot akcije, ki bi jih spodbujali konflikti globalne družbe. 5. Končno lahko še ugotovimo, da je delež odgovorov delavcev različnih kvalifikacij takšen, da niti ne potencirajo niti ne zapostavljajo posameznih vzrokov študentskih protestov, to pa pomeni, da jih ocenjujejo povečini tako, kot to izhaja iz sumarnih podatkov slovenskega javnega mnenja. Živko Pregl Politična organizacija v republiki Uredništvo je povabilo nekaj vodilnih družbenih in političnih 3 delavcev, da bi odgovorili na nekatera vprašanja o "S* »politični organizaciji v republiki«. V tej številki objavljamo gj odgovore, ki nam jih je poslal Živko Pregl, predsednik +* republiške konference Zveze mladine Slovenije. ,5 Odgovore drugih bomo objavili, ko jih bomo prejeli. ... C TiP: Iz nove vloge narodov in narodnosti, organiziranih v suverenih g republikah in pokrajinah, izhaja tudi njihova pravica in dolžnost, da ob upoštevanju temeljnih načel skupnega političnega sistema jj v federaciji grade v svojih republikah lastno politično (državno in samoupravno) organizacijo v skladu s posebnimi pogoji. Kateri so po tvojem mnenju takšni pogoji v Sloveniji, ki bi jih morali pri graditvi politične organizacije v SR Sloveniji upoštevati? 2. PREGL: Seveda je že zdaj, ko komaj začenjamo široko razpravo o ustavnih spremembah, mogoče razmišljati o posebnih pogojih, ki bi jih morali v Sloveniji upoštevati pri oblikovanju naše lastne, samosvoje politične organizacije v skupnosti držav jugoslovanskih narodov in narodnosti. Toda še preden se tega lotim, naj ugotovim, da si ni mogoče delati nobenih utvar o tem, kako hitro se bomo kot slovenski narod oziroma občani Slovenije dokopali do novih spoznanj o tem. Jugoslavija sicer doslej ni bila izključno centralizirana država, omogočala je (in dobesedno omogočala, kajti proces delitve in razprševanja političnih pristojnosti in moči do danes poteka od federacije k republikam) določeno stopnjo samostojnosti republikam. Vseeno menim, da šele s sedanjimi načrti o državnosti republik, ki bodo določena opravila prenesle na skupne, paritetne organe v federaciji, ko bomo torej jugoslovansko skupnost gradili na medsebojnih dogovorih republik, nastajajo razmere, v katerih bodo lahko naše, slovenske posebnosti popolnoma »udarile na dan«. Izhodišča za razmišljanje o naši državnosti se torej še oblikujejo. V celoti postajamo odgovorni (krivi) za vse, kar se bo v republiki dogajalo. Graditev republiške državnosti ne bo preprosta niti lahka. Pri tem bo neizogibno upoštevati ne zgolj slovenske »posebnosti«, kajti v tem primeru bi bilo čisto dovolj, če bi v republikah oblikovali neke »diferencialne« organe. Slovensko državnost bomo morali graditi na vsem, kar v Sloveniji je, in ni rečeno, da je vse naša »posebnost«. To konec koncev obeta tudi perspektivo jugoslovanskim integracijam na novih temeljih. Mislim, da že zdaj, še preden se nam pokaže čista podoba republike (brez sedanjih federativnih primesi v naših temeljnih družbenih odnosih), lahko naštejemo nekatere značilnosti, ki se jim ob koncipiranju slovenske politične organiziranosti ne bomo smeli izogniti. Delim jih v dve glavni skupini: nekatere bi morali upoštevati, jim v političnem sistemu omogočiti čim širši razmah in čim hitrejši razvoj, druge bi kazalo »aktivno neupoštevati«. Stvar analitikov naj bo, v čem smo po vsem tem izvirni, kajti geslo: »Izvirnost po vsi sili!« ne more biti uspešno vodilo. Družbena, kulturna in gospodarska razvitost, tradicija in stopnja preobrazbe našega delavskega razreda, kakršno smo v Sloveniji dosegli, naša odprtost in izpostavljenost svetu, prisotnost naprednih družbenih, kulturnih in gospodarskih razvojnih jeder ter razvijajoča se nacionalna zavest morajo dobiti svoje mesto v naših snovanjih. Verjetno so to temelji, na katerih bodo morala sloneti naša prizadevanja, ko bomo oblikovali našo pot in odpravljali značilnosti v naši družbi, ki jih štejem za negativne; družbena, kulturna in gospodarska razdrobljenost, ki povzroča protislovja in konflikte čisto posebne narave, ter nerazčiščena in tudi premalo iskana vloga subjektivnega dejavnika, ki je zanj ravnanje spričo trga v socializmu še posebno trd oreh. TiP: Kakšna naj bi bila po tvojem mnenju posebnost politične organizacije v SR Sloveniji (kot npr. vloga integrativnega dejavnika, skupščine, izvršnega sveta, uprave itd.)? Ž. PREGL: Vseskozi bomo morali težiti k večjemu neposrednemu vplivu občana in združenega proizvajalca na družbene odločitve. Priznati moram, da me bolj kot možnost republiškega etatizma skrbi naša razcefranost, ki se je razvijala in se ohranja pod vidikom večjega neposrednega vpliva delovnih ljudi. Morda zapiranje v ozke okvire politično-teritorialnih, delovnih in interesnih skupnosti res omogoča ponazoritev reprezentativnega vzorca naših samoupravljavcev, vseeno po imam dva pomisleka: tisto, zaradi česar včasih pravimo našemu komunalnemu sistemu predsedniški in težnjam nekaterih naših delovnih organizacij liberalno kapitalistična tendenca, ne dopušča, da bi naša razdrobljenost omogočala res zvesto podobo palete naših mišljenj; verujem, da nam ni do političnega sistema, ki bo le odsev stvarnosti, ki bo nevtralen, nepristranski posredovalec in katalizator obstoječih mnenj in interesov. Potrebujemo v idejnem smislu opredeljeno, usmerjeno in selektivno politično organiziranost. Politični sistem v ožjem pomenu (tu izključujem družbenopolitične in družbene organizacije) mora spodbujati k napredni poti našega razvoja, kar v naših konkretnih razmerah pomeni, da mora omogočiti razcvet vsemu, kar je v naši družbi naprednega, kajti že so se oblikovale in še se rojevajo družbene, kulturne in gospodarske sile, bolj ali manj sklenjene v jedra napredka, katerih dejanskim izkušnjam in uspehom moremo zaupati. Ne gre za to, da jih je treba sistemsko obvarovati pred pritiski konservativizma iz okolice — zdrava so, varuštva ne potrebujejo — doseči pa je treba, da bodo izvajala nenehen in silovit pritisk na vse, kar ni kos sodobnosti. Takšna diferenciacija nastaja na zelo različnih ravneh, v raznolikih razsežnostih in na vseh področjih združenega dela. Kot načelo bi morali v sistem vgraditi teorijo in prakso prodorov, klinov, ki naj s svojo napredno ostjo pretresejo zastarele misli in dejanja in v njihovem lastnem ozadju prebude napredne sile. Neposredne demokracije, ki je naša vizija, nikdar nisem pojmoval kot šopek delavcev, šolnikov, uslužbencev, zdravnikov itd., v recimo, republiški vazi. Zelo resno spoštujem kategorijo združenega proizvajalca in zato mislim, da bo »napredne družbene prodore« spodbujal sistem, če bomo še naprej intenzivno razvijali samoupravne odnose v osnovnih delovnih, krajevnih in interesnih skupnostih. Le tako bodo občani imeli možnost ugotavljati, kje je mogoče njihove interese najbolje uresničevati. Objektivno postajamo družba, čeprav subjektivno tega še nismo popolnoma dojeli, ko se moramo povezovati, združevati. Danes so to nekateri dojeli napol, začutili so, da je to moderno, in ponujajo povezovanje subjektov različnih sfer združenega dela (npr. izobraževanje in gospodarstvo), ne da bi bili pri tem pripravljeni razmišljati o morebitnih potrebnih korekturah in preobrazbah v samih osnovnih celicah povezovanja. Stvari ostajajo na ravni kvantitete, nova kvaliteta se počasi prebija. Potrebe občanov in napredka so še zmerom nezadovoljene. Povezovanje dela udarja ob omejitve, še vedno so pogoji, ki porajajo aspiracije in prakso predstavniškega sistema, kajti še vedno ne prevladuje stvaren interes večine, ki je dinamična kategorija (interes) in ga torej ni mogoče štiri leta a priori zastopati, prevladujejo oblike, institucije, ki terjajo svoje priznanje in predstavništvo. Prepričan sem potemtakem, da je uresničevanje celotnega interesa združenega dela bistveno odvisno od premikov v temeljnih okoljih našega družbenega življenja. Odtod poteka proces ustvarjalne sinteze različnih, ožje utemeljenih interesov, ki se v določeni meri na dani ravni realizirajo, deloma pa v širšem okviru soustvarjajo sestavino nove, višje, širše sinteze, ne nazadnje, kar je nujno in edino mogoče, bolj abstraktne, vendar v vsakem primeru nedvoumne in razredno opredeljene. V takšnih odnosih so dani pogoji za napredne »prodore«: gre za preseganje tistih institucionalnih, formalnih ovir, ki se osamosvojijo in prično fungirati kot interes, ki mu včasih uspe prikriti in prekriti dejanskega. Seveda so tudi interesi institucij kot takšnih, interesi ljudi; tistih, ki jim je uspelo zaseči »škarje in platno« pred večino in v imenu večine. Predvidena krepitev materialne osnove samoupravljanja je zame ključni vzvod za krepitev vpliva delovnih ljudi. Naj nanizam še nekaj kratkih misli. Zelo se bomo morali poglobiti v iskanje in uresničevanje vloge subjektivnega dejavnika. Tudi v razmerah družbene, kulturne in gospodarske svobode je nujno potreben. Njegova najpomembnejša aktualna funkcija je brez dvoma integrativna. Seveda, ne zgolj njegova; boriti se mora, da bo vgrajena v sam politični sistem. Subjektivne sile se nikakor ne smejo podrediti stihiji neštetih dnevnih, drobnih in velikih protislovij družbenega razvoja. V razmerah vse večje duhovne in materialne blaginje se bodo vse bolj morale usmeriti v sfero napredne zavesti, ki se v čedalje večji meri oblikuje pod vplivom zbliževanja dolgoročnega in kratkoročnega, družbenega in individualnega interesa. Še nikdar si zgodovinski in aktualni interes delavskega razreda nista bila tako blizu. Izkoristiti je treba nove možnosti in na temeljih vizije, ki tiči v naši zavesti, graditi praktično akcijo. Mislim, da smo doslej s kategorijo »objektivni faktor družbenega razvoja« vse preveč razumeli predvsem ekonomske pojave, ki smo se jim vdano podrejali, zanemarjali pa smo objektivne dejavnike, ki nastanejo s čvrsto voljo in dogovorom prepričanih ljudi. Izraz tega vidim v tem, da se ZK, SZDL, ZS in ZM prepogosto kot organizacije spuščajo v operativo, delujejo resorsko (komisija za gospodarstvo, komisija za izobraževanje, itd.), premalo »interdisciplinarno«, in to postaja cokla. Doseči moramo, da bodo v vsakem našem dogovoru — bolj ali manj »strnjen« v institucijo — jasno porazdeljene naloge, pristojnosti in odgovornosti. Naša vsesplošna odgovornost za vse in nič postaja resnično že tako obsežna, da utegne ogroziti naše poti. Postati moramo bolj pravna država, ob tem pa, kar se morda zdi protislovno, ne smemo računati zgolj z normativnimi akti, kadar bomo hoteli zaostriti odgovornost, kajti ni zakona, ki bi ne imel lukenj. Vprašanje odgovornosti torej ni stvar stoodstotnega sankcioniranja vseh naših odnosov s pravnimi normami, temveč je tudi problem naše pripravljenosti, da komu kdaj pa kdaj povemo kaj v obraz, našega spoznanja, da ne moremo biti kratko malo z vsakomer prijatelji, čeprav je kdaj storil kaj koristnega, vemo pa, da na primer hudo zavira prodor samouprave. Zakoni torej niso tisti rešitelji, ki bodo namesto nas opravili neprijetno delo zaostrovanja odgovornosti. Na žalost in k sreči je to prepuščeno nam, ljudem. Perspektive našega političnega organiziranja bodo zahtevale modernizacijo našega političnega poslovanja. Javne razprave, denimo, so čisto koristna stvar, nismo pa jih še obvarovali pred subjektivnimi mnenji in pred subjektivno izbiro pogledov, ki so se pojavljali. Mnenjske raziskave bo treba bolj vključevati v procese samoupravnega dogovarjanja, čeprav ne izključujem možnosti, da bo potrebno še veliko razpravljati o njihovi konkretni ustreznosti na temelju doseženih izkušenj. TiP: Pogosto se omenja, da vsebuje naš sedanji skupščinski sistem še elemente klasičnega parlamentarizma. V čem vidiš te elemente, kako naj bi jih po tvojem mnenju v prihodnje presegli? Ž. PREGL: Da ne bi na to vprašanje odgovarjal še enkrat — mislim namreč, da sem to storil hkrati z odgovorom na prejšnje — naj se osredotočim zgolj na njegov prvi del. RK ZMS dobro sodeluje s skupščino SRS. Tako zožujemo vrzel, ki je nastala leta 1969 in ki ji pravimo: odsotnost mladih v skupščini. Kljub temu tudi z vidika medgeneracijskih odnosov (ne mislim, da je le-ta najpomembnejši) izzveni absurdno, da zaradi volilnega neuspeha mladih na volitvah pred dvema letoma le-teh ni v skupščini, ko razpravlja v pripravah na program dolgoročnega razvoja Slovenije, o izobraževanju, o socialnem zavarovanju, ko bo v njej tekla beseda o telesni kulturi, itd. itd. Jasno je, da republiška skupščina ni edini medij samoupravne uveljavitve mladih. Vendarle pa vemo, kaj je skupščina, in kaže, da bi v njej moralo biti več mladih. Skupščina republike je predvsem odraz razmer v občinah. Nič boljše ni tam. Klasični parlamentarizem je v našem okolju dobil svojo specifično podobo predvsem v pojmovanju poslanca kot »močnega človeka« in skupščine kot »matere, ki reže kruh«. Normalno, človeško je, da nam je vsem veliko do čim večjega kosa, malo manj normalno pa je, da vidimo vsak samo svoj kos in to v imenu istega — socializma. Naš »parlamentarizem« je tako pogojen z dejstvom, da združenemu delu ogromen del njegovih rezultatov odvzemamo in nekaj od tega se vrača po takšnih in drugačnih kriterijih prek skupščine nazaj. Sicer pa, proces je odprt: v najbližji prihodnosti bodo sprejeti ukrepi, ki naj okrepijo materialno osnovo samouprave in dane bodo možnosti, da bodo skupščine politično-teritorialnih skupnosti (poleg delovnih in interesnih) postale medij političnega dogovarjanja občanov in samoupravnega združevanja sredstev kot materializacije sprejetih dogovorov. Jože Goričar Samoupravnost in (ali) državnost Razgovor za okroglo mizo na temo »Demokratizacija političnega CB sistema« (Teorija in praksa, št. 1/1971) smo sklenili z dogovorom, £ da bo redakcija čimprej organizirala podoben razgovor na temo ® »Država in samoupravljanje«. Zato v tej številki objavljamo prispe-vek profesorja Jožeta Goričarja, ki naj bi bil spodbuda in podlaga g za ta razgovor. Vse zainteresirane vabimo, da pošljejo prispevke na ~ to temo ter da se tudi udeleže razgovora za »okroglo mizo«, h g kateri jih bo redakcija še posebej povabila. G 1. Problem, ki ga izraža naslov tega zapisa, kaze na zadnjo pojavno obliko »večnega« vprašanja politične znanosti, tistega o razmerju med (civilno) družbo in (politično) državo; na zadnjo obliko zaradi tega, ker v socializmu po marksistični teoriji država odmira. Ko bo enkrat odmrla, ne bo več nasprotnega pola razmerja, o katerem govorimo. V ospredju razmišljanja o zastavljenem vprašanju je tedaj odmiranje države v socializmu. Vendar — spet v skladu z marksistično misijo — država ni nikdar bila in ni samo »organizacija v rokah vladajočega razreda«, marveč zdaj v večji zdaj v manjši meri izraža interese družbe v celoti. Le-te izraža in tudi varuje z institucionaliziranimi sistemi socialne kontrole, se pravi s pravnimi sistemi in ustreznimi (pozitivnimi in negativnimi) sankcijami. Prav tako kakor države tedaj tudi pravni sistemi niso zgolj »orodje v rokah razreda«, marveč v večji ali manjši meri varujejo koristi družbe v celoti, nered-kokdaj tudi proti neposrednim koristim vladajočih razredov, kar velja zlasti za novejši čas. Problem, o katerem razmišljamo, vsebuje tedaj tudi vprašanje o pravu in pravnem redu, oziroma — ker odmira pravo po marksistični doktrini skupaj z državo — vprašanje, kakšen sistem institucionalizirane socialne kontrole naj stopi na mesto »odmrlega« prava. Mišljenje, da bodo ljudje v socializmu rešeni vsakršnih alienacij in drugih tegob delitve dela in razredne razklanosti, živeli in urejali svoja razmerja samo po nekakšnih obče sprejetih moralnih normah, ki jih bodo prav vsi spoštovali in se jih držali, je seveda čista utopija. Še celo pa, dokler bo družba primorana živeti v eko- nomskem sistemu blagovno-tržnega gospodarstva. Takšen sistem (socialističnega) gospodarjenja, tudi če je le-to samoupravno, ne more porajati drugačnih družbenih razmerij kakor konkurenčna in kon-fliktna razmerja na vseh ravninah družbenega dogajanja. In ravno ta razmerja ter iz njih izvirajoče ekscese — mora držati družba »v šahu« s sistemom institucionalizirane socialne kontrole, če se hoče obdržati in razvijati. Tako nam je vsaj sklepati, če hočemo ostati na tleh marksistične znanstvene misli. In končno, ker se vse to, o čemer govorimo (odmiranje države in prava, vprašanje praznine, ki nastaja ob »odmirajočem« pravu, vprašanje morebitne drugačne, ne-pravne socialne kontrole, ki naj zapolni to praznino itn.), dogaja v razvijajočih in utrujajočih se samoupravnih strukturah, smo dolžni pri našem razmišljanju izhajati ravno iz teh struktur. Zaradi tega tudi menimo, da je problem, kakor smo ga nakazali v naslovu, med najpomembnejšimi problemi naše politične teorije in prakse danes. . 2- Znano je, da je štel Marx državo za politično organizacijo družbe, s pojmom »politični« je v tej zvezi označeval organizirano moč (oblast) enega razreda nad drugim, moč, ki se je dvignila nad družbo in je postala tako »sila nad družbo«. Država, ki naj v socializmu odmre, je prav takšna politična država, prav takšna sila nad družbo. S tem pa seveda ni rečeno, da naj v socializmu odmre vsaka organiziranost družbe, zakaj takšno »odmiranje« bi vodilo v družbeni razkroj. Očitno je na to okoliščino mislil tudi Marx, ko je pisal, da je svoboda (družbe) v tem, da se spremeni država iz organa, ki je družbi nadrejen, v takšen organ, ki bi bil družbi popolnoma podrejen, in da so celo danes (v Marxovem času, op. J. G.) državne oblike v tolikšni meri bolj ali manj svobodne, kolikor bolj ali manj omejujejo »svobodo države« (Kritika Gothskega programa, CZ, 1962, str. 22, 23). To pa se pravi, da bo družba najsvobodnejša takrat, ko bo svoboda države najbolj omejena, torej takrat, ko bo prenehala obstajati kot politična država, kot organ, ki je družbi nadrejen, ali drugače povedano, kot monopol samo enega dela družbe nad družbeno močjo. Družba pa bo ostala seveda še naprej organizirana. S tem v zvezi se velja spomniti tudi še na to, da Marx celo enači državo z družbo: »Država, to je organizacija družbe«. (MEGA I, 2, str. 14.) Čeprav je navedena trditev mišljenja s političnega zornega kota, bi vseeno lahko v skladu z Marxom označili tudi organizacijo prihodnje brezrazredne družbe s pojmom država, kolikor tega pojma ne bi ohranili samo za označevanje »klasične« razredne države. 3. Najbolj močno se kaže narava države kot politične sile nad družbo na področju ekonomskih odnosov. To velja prav gotovo za države današnjega zahodnega sveta z bolj ali manj poudarjenimi državnokapitalističnimi značilnostmi, velja pa tudi za vse tiste socialistične države, pri katerih je lastnina produkcijskih sredstev v bistvu državna lastnina. Za te ekonomske strukture je značilno, da odtujujejo presežno delo producentom, ali, drugače povedano, v njih producenti ne odločajo o pogojih in rezultatih svojega dela. O le-teh v imenu države odloča neka posebna družbena plast, birokracija. Seveda se kaže »nad družbo stoječa« politična moč države tudi na vseh drugih družbenih ravninah, vse do kulture, kar velja zlasti za socialistične dežele z državno lastnino produkcijskih sredstev. Takšna politična stanja upravičeno označujemo za etatistična. »Upravičeno« poudarjamo zategadelj, ker naši aktivisti (sam bog vedi zakaj) ne razlikujejo med etatizmom in državnostjo. Tako vsaj sklepamo iz njihovih izjav in govorov. Za etatistične pa je šteti edinole takšne politične strukture, v katerih država prek birokracije odtujuje od producentov presežno delo in posega z regulativnimi ukrepi (po večini ideološke narave) tudi na druga družbena področja. Gre tedaj — če se vrnemo nazaj k Marxu — za takšna stanja, v katerih je svoboda države dejansko neomejena, ustrezno temu pa je seveda svoboda družbe močno omejena, oziroma je sploh ni. Razvijanje samoupravnosti odpravlja takšno etatistično politično strukturo, ne odpravlja pa — trditev je morda nekoliko drzna — državnosti. Z odpravo državnosti bi namreč prenehala vsakršna organizacija družbe. Če po vsem tem poskusimo dati delovno definicijo državnosti, bi se glasila takole: Državnost je neetatistična organiziranost socialistične družbe. Tudi takšno neetatistično organizacijo družbe lahko, celo v skladu s K. Marxom, označimo za državo. Iz tega pa — tako vsaj upamo — nikakor ni mogoče sklepati, da se, ko odpiramo vprašanje o razmerju med samoupravnostjo in državnostjo na naši današnji razvojni stopnji, zavzamemo za etatizem in »močno roko«, oziroma da ne razumemo bistva samoupravljanja. 4. jKoliko je državnost, kakor smo jo pravkar opredelili, že identična z našo samoupravnostjo, je drugo vprašanje. Ko je Marx enačil organizacijo družbe z državo, je to storil — kakor smo omenili — s političnega zornega kota. To pa se pravi, da smo upravičeni označevati tudi organizacijo socialistične družbe z državo vsaj tako dolgo, dokler je v njej še navzoča politika kot monopol (razreda, kakšne družbene plasti ali skupine) nad družbeno močjo. O tem, da takšen monopol pri nas še obstaja, ni dvoma. Razmišljanje o tem, kdaj v naši družbi ne bo več politike (pred leti smo v rahlo romantičnem zanosu govorili o odpravljanju politike kot monopola in politikov kot poklica, vendar je poznejša praksa to pričakovanje demantirala in ga še zmeraj demantira), takšno razmišljanje bi nas pripeljalo do socialne filozofije, ki se je izogibamo. Izogibamo se je zato, ker se njenih izjav ne da empirično preskusiti. Dejstva očitno kažejo, da obstajata v naši družbi dve strukturi, državna in samoupravna. Obe obstajata deloma ločeni druga od druge, zlasti na temeljni družbeni ravnini, v bazi, deloma pa sta med seboj prepleteni, zlasti na .-višjih ravninah družbene organizacije. Ta prepletenost pa je po našem mnenju prej deklarativne kakor pa dejanske narave, na kar smo že opozorili (Naši razgledi, 11. decembra 1970). Na področju družbene organizacije je poglavitna naloga danes v tem, da vertikalno izgrajujemo samoupravni sistem, naloga, ki je izredno težka in zapletena, o čemer priča tudi to, da je doslej kljub mnogim poskusom in naporom še nismo mogli rešiti. Trdimo celo — in ta trditev bo spet malce drzna — da te naloge sploh ni mogoče rešiti vse dotlej, dokler bo v družbi navzoča politika. Bistvo politike je, kakor smo dejali, monopol (nekoga) nad vsaj nekaterimi (bistvenimi) podočji družbenega dogajanja, bistvo samoupravljanja pa je v tem, da je (dialektična) negacija vsakršnega monopola, tedaj tudi politike kot monopola. Razvija in razrašča se lahko le v družbi, kjer ni nikakršnega monopola nad družbenim dejanjem in nehanjem. Monopola in ne-monopola ni mogoče uskladiti, lahko se samo spopadata, o čemer pričajo ponavljajoče se konfliktne situacije pri nas in iz njih nastajajoči (začasni) kompromisi na najrazličnejših družbenih področjih. v 5J Ko označujemo politiko za monopol družbene moči, ji s tem nikakor ne pritikamo kakršnegakoli negativnega vrednostnega predznaka, marveč samo ugotavljamo dejansko stanje. Menimo celo, da je tako definirana politika sleherni organizirani družbi potrebna, zakaj sleherna organizacija mora živeti in delati po načelih družbene delitve dela, zato da je uspešna. Procesi družbene delitve dela pa funkcionalno diferenciacijo pripadnike organizacije, porazdeljujejo jih — če nekoliko poenostavimo — na takšne, ki opravljajo vodilna opravila, in na takšne, ki opravljajo izvršilna opravila. V organizirani globalni družbi, kakršna je država in kakršna naj bi bila razvita samoupravna družba (tu ne gre za naziv), so potrebna tudi takšna vodilna opravila, ki skrbe za koristi družbe kot celote, za njeno učinkovitost in za njen skladen razvoj, skratka, potrebna so politična opravila v tradicionalnem pomenu besede. Vsako vodilno opravilo terja večjo količino družbene moči od tiste, ki gre drugim, izvršujo-čim pripadnikom organizacije. Vodilnim v organizaciji gre tedaj neki določen monopol moči na področjih, ki jih imajo na skrbi. To velja za sleherno organizacijo, od najmanjše pa do organizirane globalne družbe. Iz tega izhaja, da politike kot monopola družbene moči ni mogoče preprosto odpraviti, likvidirati. Gre pa za to, da se zmeraj bolj demokratizira in racionalizira; da je postavljanje kandidatov za vse vodilne položaje, od »najnižjih« do »najvišjih« čimbolj neposredno in široko (seveda ob upoštevanju strokovnih in idejnih kvalitet kandidatov), da je pri volitvah za vsak vodilni položaj več enakovrednih kandidatov, da so vse volitve splošne, neposredne in tajne, da se uvede in dosledno spoštuje omejena funkcijska doba na vseh vodilnih položajih, da se dosledno izvaja načelo politične, materialne in kazenske odgovornosti na vseh področjih odločanja, da se spoštuje načelo rotacije, vendar ne kot horizontalno kroženje na isti ravnini funkcionalne hierarhije, marveč kot vertikalna socialna mobilnost, tako da bo slehernemu državljanu ob enakih pogojih dejansko omogočen dostop do vseh vodilnih položajev ter da so mu ob strogem upoštevanju časovne omejitve vodilnih političnih funkcij in pa načela vertikalne rotacije ti položaji tudi dejansko odprti. Pou- darek na strokovnih pogojih kaže na potrebo po racionalizaciji ter intelektualizaciji političnih funkcij, kar vodi neposredno k nuji izobraževanja, ki mu bržčas posvečamo še vse premalo skrbi. Takšna racionalizacija in demokratizacija političnega življenja je po našem mnenju tudi edina pot za vertikalno graditev samoupravnega sistema, o katerem smo dejali, da vidimo njegovo bistvo v dialektični negaciji politike kot monopola družbene moči. Zakaj ko bo enkrat v družbi ustvarjeno takšno stanje, da bo slehernemu ob enakih pogojih dejansko odprta pot do vseh vodilnih položajev in se bo večina državljanov zaradi dosledno izvajane vertikalne rotacije dejansko tudi zvrstila na teh položajih, bo postala politika monopol vseh, s čimer se bo spremenila v svoje nasprotje, v ne-monopol. Šele takšna družba se bo upravičeno označevala za samoupravno. Obči pogoj, da do nje sploh lahko pride, je mimo intenzivnega in permanentnega izobraževanja, ki naj zajame čim širše plasti, tudi takšno »kulturno ozračje«, v katerem bo delo kot ustvarjalno samouresničevanje človeka obče priznana in sprejeta družbena vrednota. (Spet smo se znašli na meji s socialno filozofijo. Včasih, posebno kadar razmišljamo o dalj nji prihodnosti, je to skoraj neizogibno). (S) Če hočemo ostati na tleh družbene realnosti, moramo tedaj računati s hkratnim obstojem državnosti in samoupravnosti. To stanje ni statično, marveč je dinamično: država naj bi v skladu z objektivnimi možnostmi zgubljala etatistično naravo, samoupravljanje pa naj bi se, prav tako v skladu z objektivnim možnostmi, vertikalno gradilo z zmeraj širšo demokratizacijo in zmeraj temeljitejšo racionalizacijo političnega življenja. »V skladu z objektivnimi možnostmi« pravimo zavoljo tega, ker praksa kaže, da se od časa do časa po sili razmer vendarle vračamo k etatističnemu ukrepanju. To se dogaja zlasti v periodično se ponavljajočih kriznih obdobjih, ki bi jih naj presegle gospodarske in družbene reforme. Vprašanje je seveda, koliko so takšna krizna obdobja objektivna ekonomska nujnost socializma? Tako se sprašujemo zgolj hipotetično, zakaj kolikor bi bil odgovor pozitiven, se država že zaradi koristi družbe kot celote ne bi mogla odreči nekaterih etatističnih elementov in se ne bi mogla spremeniti v »državnost«, kakor smo jo opredelili. Bla-govno-tržno gospodarstvo namreč nujno poraja neko določeno mero »laissez-faire« odnosov in iz njih izvirajoče poslovne »morale«, kar seveda terja ustrezne regulativne ukrepe etatistične narave na ravni nacionalnega gospodarstva. Ukrepi takšne narave so, med drugimi, tudi zdajšnji stabilizacijski ukrepi. Začaran krog? Kakor smo dejali, postavljamo ta vprašanja zgolj hipotetično. J) Naposled je tu še vprašanje o institucionalizirani sooialni kontroli. To vprašanje se postavlja zategadelj, ker po teoriji pravo odmira hkrati z državo. Kaj naj tedaj pride na mesto »odmirajočega prava«? Vprašanje je upravičeno, zakaj nobena družba ne more živeti brez kakršnegakoli normativnega sistema, še več, brez družbeno sankcioniranih norm. Mislimo, da o tej preprosti resnici ne kaže zgubljati besed. Hkrati z obstojem dveh sistemov, samoupravnega in državnega, obstajata v naši družbi tudi dva normativna sistema: državni kot tradicionalni pravni sistem in pa samoupravni kot tako imenovana notranja zakonodaja delovnih organizacij. Praksa zadnjih let kaže, da ne enega ne drugega naši ljudje ne jemljejo preveč resno. Raziskovanje, kje so vzroki tega nerazveseljivega pojava, ki kaže že znake anomičnosti, bi nas odvedlo predaleč od poglavitne tematike našega razmišljanja. Če pa bi na primer raziskali, koliko gospodarskih organizacij in njihovih vodilnih organov spoštuje veljavne stabilizacijske ukrepe in druge predpise, ki so po svoji pravni naravi akti državnega normativnega sistema, bi bržčas prišli do poraznih rezultatov, ki bi našo hipotezo o anomiji potrdili. Zaradi tega imamo za zelo razumne in nujne predloge, o katerih smo zadnji čas brali v časopisih, da naj bi vse, ki ne spoštujejo stabilizacijskih ukrepov, zadele ostre kazenske sankcije, tedaj sankcije državnega pravnega sistema. Tudi vsako resnično reševanje vprašanja odgovornosti — individualne prav tako kakor kolektivne — se ujema z vprašanjem o učinkovitem sistemu družbenih sankcij. Vsako drugo zgolj verbalno »reševanje« tega vprašanja s tem, da se sklicujemo na zavest in podobne okoliščine, ne pelje do cilja, o čemer v zadostni meri govori praksa nekaj zadnjih let. Kar pa zadeva tako imenovano notranjo zakonodajo delovnih organizacij, le-ta doslej ni prav zaživela. Medtem ko naj bi bila ta zakonodaja mimo drugega tudi "sredstvo, s katerim naj bi se človek osvobodil fetiša države, kažejo podatki empiričnih raziskav, da se komaj četrtina zaposlenih zares identificira s samoupravnimi akti, 39,4 %> se obnaša do njih indife-rentno, 34,7 °/o zaposlenih pa želi, da se restavrira državna normativna intervencija. Medtem ko naj bi notranja zakonodaja izražala čimbolj avtonomno hotenje samoupravljavcev, pa državni predpisi nenehno posegajo v to avtonomijo in nalagajo delovnim organizacijam, da svoje splošne akte spreminjajo, dopolnjujejo ali izdajajo nove, s čimer se tudi krepko manifestira navzočnost države v naši družbi. Skratka, realni domet notranje zakonodaje je precej omejen, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker so sankcije državnih norm učinkovitejše od sankcij, ki jih predvidevajo samoupravne norme, katerih izvajanje je povrhu odvisno še od delovnega mesta kršitelja (Vlado Vodopivec, Reforma in »mitologizacija« samoupravnosti, Teorija in praksa, št. 5, 1968, str. 726 in 730). (8} Spregovoriti nam je še nekaj besed o samoupravnem in družbenem dogovarjanju kot novi obliki ustanavljanja pravic in prevzemanja obveznosti. Če želimo, da bo to dogovarjanje učinkovito, nam je predvsem rešiti vprašanje resničnega spoštovanja sklenjenih dogovorov oziroma njihovega sankcioniranja, o čemer smo pred časom že nekaj pisali (Naši razgledi, 5. junij 1970). V družbi, kakršno imamo in v kateri se križajo najrazličnejši, mnogokrat tudi hudo nasprotujoči si interesi, lahko zagotovi veljavo družbenim oziroma samoupravnim dogovorom po našem mnenju edinole sankcija državnosti. S pravnega stališča postane s tem družbeni dogovor v večini primerov obvezen normativni akt tega ali onega državnega organa, samoupravni dogovor pa pogodba, ki navezuje svojo učinkovitost bodisi na ustrezen državni normativni akt ali pa na državno pogodbeno pravo. Če se po vsem tem povrnemo k naslovu tega razmišljanja, kjer smo alternativni veznik »ali« postavili v oklepaj, nam je skleniti z ugotovitvijo, da bo ta besedica še dolgo v oklepaju, če bomo hoteli ostati na tleh političnega realizma (le-ta naj bi upošteval tudi ugotovitve in pomisleke znanosti) in če bomo računali z okoliščinami in možnostmi, kakršne v naši družbi resnično so. Lado Rupnik — Peter Suvorov Nejasnosti okoli kompenzacij Izraz »kompenzacija« izvira iz latinščine in v slovenskem prevodu pomeni »nadomestilo, poravnavo, zamenjavo, odškodnino«. V ekonomski terminologiji izraz ni nov in tudi ni specifično jugoslovanski; v politični terminologiji pa je pri nas dokaj nov: na VIII. kongresu ZKJ je o njem tekla razprava, na IX. kongresu pa je že dobil ustrezno mesto v resoluciji. Čeprav kakšne posebno natančne definicije kompenzacij nismo zasledili, naj bi kompenzacija v prevladujoči jugoslovanski ekonomskopolitični interpretaciji pomenila ekonomski instrument ali skupino instrumentov, s katerimi se priznava in plačuje neko finančno nadomestilo tistim panogam, predvsem pa tistim regijam, ki so prizadete bodisi zaradi enotnega trga, enotnega gospodarskega sistema ali diskriminacijskih ekonomsko-političnih instrumentov države, zlasti federacije. Takoj je treba povedati, da se za kompenzacije zavzemajo predvsem manj razvite republike, zaradi česar so kompenzacije tudi dobile pomembno mesto v razpravah o prihodnji ureditvi mednacionalnih ekonomskih odnosov v naši državi. Razprave o kompenzacijah so postale še posebno živahne po odločitvi, da se tudi dejansko občutno zožijo ekonomske funkcije federacije, zlasti na investicijskem področju. Na manj razvitih območjih je bilo zlasti v zadnjem desetletju razmeroma veliko federalnih investicij (poleg investicij iz sklada za razvoj) in zaradi tega je razumljiva njihova zaskrbljenost spričo tega, da je omejen pomemben dotok dodatnega kapitala. To naj bi nadomestile kompenzacije, ki jih utemeljujejo s hipotezo, da po raznih osnovah z manj razvitih območij odteka v korist razvitih pomemben del dohodka. To odtekanje kljub nekaterim poskusom1 še vedno ni dokazano in 1 Prvi poskus praktično opredeliti in izračunati kompenzacije je bila Študija ekonomskega inštituta iz Beograda »Meduregionalno prekrivanje dohotka i sistem kompenzacija u uslovima sistema samoupravljanja«, Beograd, maja 1970, ki v tem dokazovanju nikakor ni uspela, pač pa je prispevala k razčiščevanju dejstev o medrepubliških odnosih in vlogi federacije pri enotnosti trga in v razvojni politiki. kvantitativno opredeljeno, tako da je vprašanje kompenzacij teoretično in praktično še zmerom docela nerazjasnjeno. Poglavitni spor se suče okoli vprašanja, ali naj se kompenzacije priznavajo panogam ali območjem. Prva verzija ustavnih amandmajev je v tem pogledu svojevrsten kompromis, saj poleg kompenzacij panogam uvaja tudi regionalne kompenzacije. Pri tem pa tudi ustavni amandmaji niso veliko bolj jasni kakor resolucija IX. kongresa, ki je v zadnjem odstavku 9. točke takole opredelila kompenzacije: »S pogoji gospodarjenja je treba zagotoviti pravico narodov oz. delovnih ljudi v socialističnih republikah, da razpolagajo z rezultati svojega dela. V okviru enotnega jugoslovanskega trga je treba razviti vse instrumente gospodarskega sistema tako, da zagotavljajo uresničitev tega načela. Če ukrepi ekonomske politike rušijo to načelo, je treba razviti sistem kompenzacij, s katerimi bodo omiljeni negativni učinki različnega delovanja enotnih instrumen-tov in ukrepov ekonomske politike, ki jih sprejema federacija, pj Praviloma je treba taka razmerja določiti za srednjeročne obdobje, da ne bi kompenzacije vnašale nestabilnosti in negotovosti v pogoje q gospodarjenja.« g Ker večina sedanjih idej o kompenzacijah izhaja prav iz te for- q mulacije, bo za nadaljnje razglabljanje o kompenzacijah najbrž ko- ^ ristno, če bomo posvetili nekaj več pozornosti malo podrobnejši « analizi navedene formulacije. Pri tem moramo izhajati iz besedila, kakršno je bilo objavljeno, in torej ne smemo upoštevati morebitnih pojasnil, da gre pač za formulacije, sprejete v redakcijski naglici, £S5 ko so usklajevali različna stališča na kongresu. Iz navedene formu- O lacije lahko izluščimo: a. Namen kompenzacij naj bi bil uresničiti načela, da narodi oziroma socialistične republike razpolagajo z rezultati svojega dela. Na prvi pogled je jasno, da gre pri navedenem načelu za ohlapno politično, ne pa za precizno političnoekonomsko formulacijo. Izraz »razpolagati z rezultati svojega dela« namreč skriva celo vrsto fenomenoloških vprašanj, katerih razjasnitev še zdaleč ni akademski sofizem, ampak je odločilnega pomena za idejno utemeljitev in praktično izvedbo sistema kompenzacij. Za ponazoritev jih bomo skušali nekaj navesti: — ali naj z »delom« razumemo individualno vloženo delo proizvajalcev neke republike ali družbeno potrebno, tj. na enotnem jugoslovanskem trgu priznano delo; — kako ugotoviti »rezultat dela« — kateri tip »normalne cene« je imel v mislih kongres; — dejanska vsebina načela »razpolagati z rezultati svojega dela« je odvisna od razjasnitve prvega vprašanja. Če je »delo« indi- Vse druge razprave o kompenzacijah v dnevnem tisku in skupščinskih organih pa temeljijo zgolj na ocenah in osebni prepričanosti njihovih zagovornikov. Napovedane obsežne študije skopskega ekonomskega inštituta pa vsaj doslej strokovna javnost še ni dobila v roke. vidualno vloženo delo, bi morali priznati republikam z manjšo produktivnostjo del rezultata, ki so ga dosegle republike z večjo produktivnostjo. Če pa je mišljeno družbeno potrebno delo, naj bolj produktivne republike tudi razpolagajo z rezultati svojega bolj produktivnega dela. Ohlapnost formulacije seveda dopušča najrazličnejše arbitrarne ali celo voluntaristične razlage. Morda je formulacija namenoma ohlapna. O navedenih vprašanjih namreč v Jugoslaviji doslej še nikoli nismo dosegli ne teoretičnega ne praktičnega soglasja.2 Takega soglasja tudi kongres ne bi dosegel. b. Delovanje kompenzacij: sistem kompenzacij naj omili negativne učinke različnega delovanja enotnih instrumentov in ukrepov ekonomske politike federacije. — Temeljna izhodišča za delovanje kompenzacij so torej tale: — enoten sistemski in ekonomskopolitični instrumentarij v Jugoslaviji baje ustvarja privilegije za nekatera in diskriminacije za druga območja. Vzrok za to so statično različne strukture in dinamično različne razvojne potrebe in možnosti posameznih nacionalnih gospodarstev. Samo tako si namreč lahko logično razlagamo tezo o negativnih posledicah različnega delovanja enotnih instrumentov; — izhod je ali v neenotnem instrumentariju federacije ali pa v kompenzacijah. Kongres se je zavzel za delne kompenzacije, ki naj omilijo negativne učinke »diskriminacij«, ne pa za neenoten instrumentarij. Seveda pa je tudi ta formulacija kongresnih sklepov dokaj ne-precizna in dopušča najrazličnejše razlage. Tudi ob njej je treba navesti vsaj nekaj spornih vprašanj. 1. Kakšen potemtakem sploh je ekonomski »ratio« enotnega gospodarskega sistema in ekonomskopolitičnega instrumentarij a? Odločitev za neki enoten sistemski oziroma ekonomskopolitični instrument mora biti v vsaki racionalni družbi rezultat spoznanja, da bo njegovo delovanje zagotovilo bolj smotrno ravnanje ekonomskih subjektov in s tem večji narodnogospodarski ekonomski učinek kot pa delovanje kakega drugega enotnega instrumenta. Če pa bomo rezultate delovanja takega instrumenta kompenzirali, se bomo lahko upravičeno vprašali, zakaj smo se sploh odločili zanj. Vzpostavljati prejšnje stanje, ko smo neki cilj že dosegli, nedvomno pomeni, da je naše vrednotenje ciljev pri družbenih odločitvah zmedeno. 2. Kje so meje tega, da se »negativni učinki« pripisujejo različnemu delovanju enotnih instrumentov? Takšna metafizika nas ' Prim. razprave o »ekstra dobičku« in »medrepubliškem izkoriščanju« v preteklih letih. Strokovna in politična publicistika je bila v zadnjem desetletju z njimi preplavljena. V slovenščini med drugim: čeme, »O nekaterih odprtih vprašanjih neenakomernega razvoja in delitve dohodka med republikami«, »Ekonomska revija«, 4/66, in Bukovec-Rupnik, »Izredni dohodek v našem gospodarskem sistemu«, »Ekonomska revija«, 1/67. namreč kaj lahko pripelje do ekonomskih absurdov. Poglejmo si stimuliranje izvoza in diskriminiranje uvoza, kar mora biti nedvomno vedno ena izmed pomembnih sestavin enotnega instrumentarija federacije. Ali naj npr. območju, ki je zaradi svoje gospodarske strukture izvozno »siromašno« in uvozno »bogato«, priznamo kompenzacijo zaradi uvozne diskriminacije in manjše možnosti, da bi dobivalo izvozne stimulacije? 3. Kako naj struktura gospodarstev posameznih regij vpliva na enoten gospodarski sistem? Ali je struktura gospodarstva neke republike nekaj absolutno objektivnega, nekaj danega, kar moramo vzeti takšno, kakršno je? Ali pa je gospodarska struktura republik ne samo posledica objektivnih okoliščin, ampak hkrati tudi rezultat neke razvojne politike? Ali naj odgovornost samega območja za takšno razvojno politiko docela zanikamo? Ali bi bili potemtakem sploh še smiselni napori za to, da se zboljša neugodna gospodarska struktura, da se preusmeri gospodarstvo in da se poiščejo resnične »komparativne prednosti«? In nazadnje: nekoliko tehnici-stično, pa vendar zelo pomembno vprašanje: kako sploh ugotavljati regionalno gospodarsko strukturo? Ali po produkcijskih tvorcih, s katerimi republika razpolaga (delovna sila, kapital, tehnologija), ali pa po rezultatih, ki jih z danimi tvorci dosega (produkt, dohodek, dobiček)? Če bi bile uvedene regionalne kompenzacije, katera od teh dveh skrajno različnih opredelitev strukture gospodarstva naj bo odločilna za višino kompenzacij? Kongresnim formulacijam torej teh vprašanj o kompenzacijah ni uspelo razjasniti. To naj bi bila naloga znanstvenoraziskovalnih študij in družbenopolitične presoje, ali je tak instrument sploh v skladu z našim gospodarskim sistemom in razvojno politiko. 1. Regionalne kompenzacije ali kompenzacije po panogah Glavni zagovorniki kompenzacij so v sedanjih razpravah predvsem predstavniki nerazvitih območij. Pri tem se zavzemajo skoraj izključno za regionalne kompenzacije, medtem ko kompenzacije po panogah bolj ali manj kategorično zavračajo. V prid regionalnim kompenzacijam navajajo, da se dohodek z nerazvitih na razvita območja preliva v glavnem po dveh osnovah: — zaradi ekstra dohodka podjetij na razvitih območjih in — zaradi diskriminacije, ki prizadeva nerazvita območja zaradi instrumentarija federacije. Zagovorniki prelivanja na osnovi ekstra dohodka ugotavljajo, da podjetja na razvitih območjih dosegajo ugodnejše poslovne rezultate, s čimer argumentirajo, da so pogoji poslovanja na razvitih območjih ugodnejši.3 S tem skušajo dokazati, da so večja produk- 3 M. Trklja npr. dobesedno ugotavlja: »Privredne organizacije sa privredno raz-vijenih područja zemlje po pravilu se nalaze u povoljnijim uslovima privredivanja nego privredne organizacije sa privredno nerazvijenih područja, što uslovljava pre- tivnost dela in vloženega kapitala ter organizacijske sposobnosti v istih panogah nekakšna »nezaslužena« prednost razvitih območij. Zagovorniki prelivanja na osnovi diskriminatorskega instru-mentarija federacije pa trdijo, da federacija predvsem s politiko cen in zunanjetrgovinskim instrumentarijem izvaja diskriminacijo nasproti nerazvitim območjem, na katerih so pretežno locirane surovinske panoge, ki imajo depresirane cene, nizko carinsko zaščito in nezadostno izvozno stimulacijo. Nasprotno pa so na razvitih območjih locirane predvsem predelovalne panoge, ki imajo proste cene, visoko carinsko zaščito in zadovoljivo izvozno stimulacijo.4 Tako diskriminacijo je treba kompenzirati, vendar ne v korist prizadetih panog, ampak v korist regij, kjer so locirane. V sedanjih razpravah poskušajo regionalne kompenzacije argumentirati predvsem z diskriminatorskim instrumentarijem federacije, medtem ko so teze o ekstra dohodku začasno utihnile, ker so preveč absurdne za sedanje ekonomskopolitično ozračje. Zato bomo v nadaljevanju problem kompenzacij tudi v tem članku obravnavali samo z vidika diskriminatorskega instrumentarija federacije. Po naši sodbi je v zvezi s tem treba upoštevati tale dejstva: 1) v enotnem sistemu in na enotnem trgu mora biti temeljni sistemski in ekonomskopolitični instrumentarij federacije praviloma enoten. Če zaradi razvojnih ali kakšnih drugih potreb federacija v svoj instrumentarij vgradi posamezne privilegije ali diskriminacije za nekatere ekonomske subjekte, morajo biti take izjeme predvidene za vse ekonomske subjekte, ki se srečujejo na istem trgu. Isti trg v tem smislu je jugoslovanski trg proizvodov in storitev iste vrste. Zato bi bil regionalno različen instrumentarij federacije nesmiseln in škodljiv za enotnost trga, saj bi spravljal proizvajalce istega blaga ali storitev samo zaradi njihove lokacije v konkurenčno neenakopraven položaj; 2) če se bomo odločili za kompenzacije, moramo najprej doseči popolno soglasje o vprašanju, kateri federalni sistemski oziroma ekonomskopolitični privilegij oziroma diskriminacije terjajo eliminiranje pozitivnih oziroma kompenziranje negativnih učinkov. Očitno je namreč, da v vseh primerih neenakega obravnavanja posameznih panog kompenzacija ne pride v poštev, saj bi v tem primeru postala nesmiselna kakršnakoli razvojna ali druga politika, zaradi katere smo se odločili za privilegije oziroma diskriminacije v instrumentarij u; 3) ko bi bilo doseženo soglasje o tem vprašanju, bi bilo treba popolnoma nedvoumno ugotoviti nepretrgano vzročno zvezo med neenakim federalnim instrumentarijem ter negativnimi in pozitivnimi livanje dohotka sa privredno nerazvijenih na privredno razvijenija područja u obliku ekstradohotka.« (M. Trklja, »Prelivanje dohotka i poreski sistem«, »Gledišta«, Beograd, št. 2/1969, str. 357.) 1 Prim. »Borba«, 23/12-1970, str. 4, »Sistem kompenzacija zaustavit če produblji-vanje razlika« (stališča makedonskog sobranja). učinki takih instrumentov v prizadetih panogah. Če namreč kompenzacije definiramo kot delno nadomestitev negativnih učinkov diskriminatorskega instumentarija federacije, je treba dokazati, kateri del poslovnih rezultatov prizadetih proizvajalcev je ali bo slabši zaradi takega posega federacije. Popolnoma jasno je, da lokacija in različne organizacijske sposobnosti proizvajalcev istega blaga niso v vzročni zvezi z diskriminatorskim instrumentarijem federacije in zato ne smejo imeti nobenega vpliva na višino kompenzacije; 4) iz vsega povedanega tudi nedvomno izhaja, da morajo morebitne kompenzacije dobiti vsi ekonomski subjekti brez izjeme in ne glede na lokacijo: a. če so bili z diskriminatorskim instrumentarijem federacije prizadeti, b. če je bilo doseženo soglasje, da se v njihovem primeru negativni učinki instrumentarija federacije sploh kompenzirajo, in c. če so dokazali, kolikšen del slabših poslovnih rezultatov je ali bo posledica ukrepov federacije; 5) tako koncipirane kompenzacije so primarno kompenzacije po panogah, šele posredno tudi regionalne, in sicer toliko, kolikor so v posameznih republikah bolj kot v drugih locirani proizvajalci panog, ki so prizadete zaradi diskriminacije federacije. V zvezi s tem se tudi nikakor ni mogoče strinjati s tezo zaovornikov regionalnih kompenzacij, naj bi kompenzacije v imenu svojih zaradi diskriminacije prizadetih proizvajalcev pobrale republike. S tem bi kompenzacijam vzeli vsak smisel: kar je zaradi diskriminacije prizadetim proizvajalcem s svojim instrumentarijem pobrala federacija, pa bi jih morale s kompenzacijami nadomestiti, se steka v korist republik, proizvajalci pa ostajajo enako prizadeti kot v primeru, če kompenzacij sploh ne bi bilo; 6) v tako koncipiranem sistemu kompenzacij seveda tudi ni nobenih vnaprej določenih republik-prejemnic kompenzacij in re-publik-dajalk kompenzacij. Kdo bo neto prejemal in kdo bo neto dajal, je odvisno od konkretne konstelacije in usmeritve federalnega instrumentarija ter dogovora o tem, katere diskriminacije instrumentarija bo sploh treba kompenzirati v danem obdobju; 7) ker so tako zasnovane kompenzacije po panogah vezane na obstoječe gospodarstvo in njegove poslovne pogoje, ki mu jih določa federacija, seveda tudi sklada za nerazvita območja ni moči šteti za tako kompenzacijo. Ta sklad je pomoč za hitrejši razvoj, torej »kompenzacija« zaradi neenotnega starta v razvoju, ne pa nadomestilo za nekaj, kar naj bi ta območja izgubila. Izgubila namreč niso ničesar, ker je sklad za razvoj sam zelo tipična oblika teritorialnega favoriziranja nerazvitih območij in kot tak s svojimi ugodnejšimi pogoji kreditiranja ruši enotnost trga, saj posredno izvaja diskriminacijo nasproti konkurenčnim podjetjem z razvitih območij; 8) decentralizacija ekonomskih funkcij federacije, prenos sredstev, obveznosti in odgovornosti na republike ter gospodarstvo in soodgovornost republik za sistemski in ekonomskopolitični instru-mentarij federacije pa bodo verjetno sprožili sploh vprašanje smiselnosti kompenzacij na ravni federacije. Kolikor manj bo namreč di-skriminatorskih instrumentov federacije5 — z zožitvijo njenih funkcij pa jih bo prav gotovo moralo biti manj — toliko manj bo razlogov za uvedbo kompenzacij. Prav zato se zavzemamo, da bi čimbolj »očistili« federalni instrumentarij diskriminacij in priviligijev, saj bo samo tako možno res zagotoviti popolno enotnost trga, odpraviti sumničenja o možnih mednacionalnih prelivanjih in sprejemati kar najmanj kompromisnih rešitev v gospodarskem sistemu. V taki koncepciji sistema so kompenzacije kvečjemu lahko le skrajno redke izjeme, nikakor pa ne — kot bi radi dosegli in izsilili njihovi zagovorniki — trajna oblika dopolnilnega financiranja nekaterih panog ali celo območij. 2. Objektivnost osnov za kompenzacije po panogah Ko se zavzemamo za koncept kompenzacij po panogah, se zavedamo zelo velikih težav, ki bodo nastale pri njegovi uveljavitvi v praksi. Naloga pričujočega članka seveda ni podrobno analizirati vprašanja, ki v dosedanjih razpravah o kompenzacijah sploh še niso bila načeta, želimo pa opozoriti na nekatera vprašanja, ki jih bo treba rešiti ob uveljavljanju sistema kompenzacij po panogah. Po naši sodbi so namreč tudi ta vprašanja v praksi tako težko rešljiva, da bodo kompenzacije po panogah v našem gospodarskem sistemu lahko le skrajno izjemen instrument. a) Kdaj uporabiti kompenzacijo za panogo? Ze v prejšnjem poglavju smo bežno opozorili, da kompenziranje ne prihaja v poštev pri vseh instrumentih federacije, ki izvajajo diskriminacijo nasproti posameznim panogam. Argument je bil razmeroma preprost: kompenzacije bi povzročile, da ne bi dosegli ciljev, zaradi katerih smo sprejeli diskriminatorski instrumentarij. 1 Dosedanji sistem gospodarskih intervencij federacije je verjetno prav zato zašel v slepo ulico, ker je obsegal toliko raziičnih favorizacijskih in diskriminatorskih ukrepov. Po vsebini bi namreč lahko med kompenzacije po panogah ali teritorialne »kompenzacije« uvrstili celo vrsto dosedanjih instrumentov federacije, kot npr.: — zvezne investicije brez obveznosti vračanja, — dotacije iz zveznega proračuna, — odstopanja prispevkov in davkov, — regresi, premije in refakcije, — beneficirane in anticipirane obresti, — ugodnejše pogoje dobivanja domačih in tujih kreditov, — privilegije v zunanjetrgovinskem in deviznem režimu itd. Odkrito moramo priznati, da seznama federalnih instrumentov, ki bi jih bilo treba kompenzirati, nismo sposobni sestaviti. Zdi pa se nam, da bi moral biti tak seznam omejen samo na nekatere poglavitne instrumente federacije, nadalje, omejen samo na najbolj grobe primere diskriminacije do posameznih panog in končno — kot smo že poudarili -— temeljito pretehtan ne samo z vidika pravičnosti do posameznih panog, ampak predvsem z vidika širših družbenih ekonomskih interesov. Ne glede na to, da je večina nakazanih vprašanj v zvezi s kompenzacijami po panogah še odprta, pa se vendarle zdi, da kljub obstoju zveznih diskriminatorskih instrumentov kompenzacije po panogah očitno ne prihajajo v poštev v tehle primerih: — federalna kontrola monopolnih panog. Popolnoma očitno je namerč, da bo treba v primeru monopolov podrediti ožje interese proizvajalcev monopolne panoge interesom uporabnikov njihovih proizvodov in storitev, zaradi česar kompenzacije ne prihajajo v poštev; — federalne diskriminacije nasproti posameznim vrstam potrošnje; npr. davčna diskriminacija nasproti zdravju škodljivi porabi, katere namen je tudi omejiti tovrstno produkcijo (alkohol, tobak), davčna diskriminacija nasproti pornografiji, luksuznim in manj potrebnim proizvodom (zlatnina, kozmetika itd.), carinske diskriminacije nasproti tovrstnim proizvodom (kava, dišave, tekoča goriva itd.); — uvozne diskriminacije. Carinska politika bo še nadalje v pristojnosti federacije. Visoke carine na posamezne vrste proizvodov pomenijo tudi visoke reprodukcijske ali investicijske stroške pri uporabnikih, pa naj gre za blago, ki ga proizvajamo doma ali ne (če ga proizvajamo, so visoke carine vzrok za visoke cene domačega blaga). Če želimo izvajati smotrno politiko uvoza, mora carina odigrati svojo vlogo; kompenziranje visoke carine posameznim panogam bi seveda diskriminacijo izločilo in kompenzirane panoge bi še toliko bolj težile k uvozu; — »propadajoče panoge«. Nekatere panoge se bodo, tudi če neposredne federalne instrumentalne diskriminacije ne bo, znašle v težavnem položaju zaradi zastarelosti tehnologije, konkurence substitutov, sprememb v porabi itd. Vendar pa si je treba v takih primerih biti popolnoma na jasnem, da kompenzacije rabijo za nadomestitev federalnih diskriminacij, nikakor pa ne kot neka splošna solidarnost za vse primere nezadovoljivega ekonomskega položaja posameznih panog. Priznavanje kompenzacij po panogah bo torej nujno moralo biti zelo restriktivno. Vzrok za restriktivnost tega navidezno novega instrumenta mora biti prav gotovo tudi v tem, da ne ustvarimo v gospodarstvu neupravičenih pričakovanj, da je federacija še vedno glavni odgovorni dejavnik za ekonomski položaj posameznih panog. b) Kaj je panoga? Če se bomo odločili za kompenzacije po panogah, bo treba razjasniti tudi vrsto vprašanj, povezanih s pripadnostjo podjetij posamezni panogi, ki naj bi bila upravičena do kompenzacije. V politični ekonomiji se »panoga« razmeroma pogosto uporablja za oznako proizvodnje istovrstnih izdelkov. Panoga iz našega dnevnega ekonomskopolitičnega žargona pa seveda nima vsebine, ampak pomeni največkrat oznako za statistično konvencijo o klasifikaciji podjetij. Večina federalnih instrumentov (carine, cene, prometni davki, devizni instrumenti itd.) je določena po proizvodih ali vsaj skupinah proizvodov. 2e samo to dejstvo pomeni, da je za praktično uporabo »po panogah« brez pomena konvencionalna razporeditev podjetij v statistične panoge. Vse dosedanje analize »prizadetosti« posameznih »panog« so praviloma izdelovali na podlagi podatkov statističnih panog, ki so zlivali v en sam rezultat veliko pisano mešanico diskriminiranih, nediskriminiranih in včasih tudi favoriziranih proizvodov. Zato so rezultati vseh takih proučevanj vse prej kot zadovoljiva in zanesljiva osnova za kakršnokoli kompenzacijo. Analiza po proizvodih tudi edino ustreza položaju v praksi. Ne samo izvedene integracije, ampak čisto normalna poslovna logika samostojnih podjetij je ustvarila v gospodarstvu organizme, ki so že zdavnaj prerasli konvencionalno statistično klasifikacijo v panoge. Vse kaže, da v našem poznavanju gospodarstva precej zaostajamo za prakso oziroma se preveč oklepamo nekaterih že preživelih dogem. Ena takih dogem je npr. zahteva po čim večji specializaciji. Izkušnje razvitih gospodarstev, pa tudi naših naprednejših podjetij, pa nedvomno kažejo, da ta zahteva izraža samo polovico naloge sodobnega podjetja. Velika specializacija je nedvomno tehnološka nujnost sodobne proizvodnje, a v realnem življenju lahko ob nezanesljivem trgu in instrumentih povzroči ekonomsko katastrofo podjetja. Sodobno podjetje ima pogoje za uspeh, če tehnološko specializacijo posameznih proizvodno zelo diverzifi-ciranih obratov poveže v poslovno enotnost podjetja. Tako podjetje je tvorba, ki združuje specializirane obrate najrazličnejših proizvodnih usmeritev na temelju enotnega tržno-razvojnega koncepta in politike. Popolnoma jasno je, da vsakršna analiza rezultatov takih podjetij pomeni samo analizo uspešnosti izvajanja koncepta podjetja, nikakor pa ne daje zanesljive osnove za kakršnokoli analizo »panoge«. To bi lahko zagotovila samo analiza po proizvodih, za katero se zavzemamo tudi pri kompenzacijah. Tudi po proizvodih definirane panoge skrivajo z vidika kompenzacij vrsto notranjih protislovij. Če bi se odločili za kompenzacije proizvajalcem nekaterih najbolj diskriminiranih proizvodov, bi ob praktični analizi, ki naj pokaže, kolikšna naj bo kompenzacija, kaj lahko ugotovili, da dosegajo proizvajalci teh proizvodov kaj raz- lične ekonomske rezultate, pa čeprav proizvajajo iste oziroma skoraj iste izdelke.6 V zvezi s tem takoj nastane vprašanje, kaj je resnična posledica diskriminatorskih ukrepov in kaj posledica drugih okoliščin, ki z instrumenti federacije nimajo zveze in zato tudi ne smejo biti relevantne za kompenzacije. Vsa ta in podobna vprašanja, ki so celo dokaj nesistematično zastavljena, nedvomno terjajo bolj eksakten odgovor, kot lahko z njim postrežejo zagovorniki kompenzacij. Čeprav smo kompenzacije tudi v našem konceptu opredelili razmeroma restriktivno in jih omejili samo na kompenzacije med panogami (tj. po proizvodih), ostajajo, še vedno zelo nejasne, še zlasti, ko je praktično težko določiti, kako jih uvesti, in njihovo višino. Še posebej pa ostaja odprto temeljno vprašanje: ali je instrument, ki je povezan še s tolikšnimi nejasnostmi, kot so kompenzacije, res že toliko »zrel«, da ga lahko uvrstimo med ustavne amandmaje? • Za primer navajamo troje panog. Bombažna panoga velja v Jugoslaviji za sistemsko diskriminirano (nabava dragih surovin, nizka zaščita, vezava uvoza z izvozom itd.). Vendar na Gorenjskem nekaj kilometrov vsaksebi dosegajo podjetja, ki proizvajajo kolikor toliko iste izdelke, tudi diametralno različne rezultate (nekatera visok dobiček, druga so na meji rentabilnosti). Kaj bi bilo v tem primeru merilo za višino kompenzacje? Železniški transport je nedvomno sistemsko diskriminiran zaradi politike cen. Vsa ZZTP v Jugoslaviji — razen Ljubljane in Skopja — poslujejo z visokimi izgubami. ZZTP Ljubljana dosega skromen, toda konstanten dobiček, čeprav je prav na njegovem območju največja konkurenca cestnega transporta. Spričo zelo različnih stroškov po posameznih podjetjih je dokaj nejasno, kateri stroški naj se upoštevajo pri določitvi »normalne cene« železniškega prevoza, če bo tudi v prihodnje federacija to ceno držala na nizki ravni, bi morala priznati kompenzacijo. Vendar v kakšni višini? Po stroških ZŽTP Ljubljana? Industrija pohištva velja v Jugoslaviji za panogo, ki je v težavnem položaju; zato bi se morda našel kakšen razlog za kompenzacijo. Vendar kako meriti višino kompenzacije? V Hrvatski dosega ta industrija dvakrat nižjo akumulacijo kot v Sloveniji ob enaki izrabljenosti osnovnih sredstev in enakih drugih sistemskih in tržnih pogojih. Roman Oberlintner Izredni študij učiteljev na pedagoških akademijah Pomen izrednega študija Nobenega dvoma ni, da moramo našo celotno družbeno pozornost še bolj usmeriti k vsebinskim problemom vzgoje in izobraževanja, ker smo si dali doslej nekoliko preveč opraviti z nerešenimi materialnimi vprašanji šolstva. Zato je potrebno, da se intenzivneje lotevamo izpopolnjevanja našega šolskega sistema, modernizacije pouka in njegove vsebine, uvajanja sodobnih metod, načinov ter oblik vzgojno-izobraževalnega dela. Teh problemov pa ni mogoče uspešno reševati brez strokovno, pedagoško in družbenopolitično dobro usposobljenih učiteljev. Že pedagoški klasiki so opozarjali, da šola stoji in pade z učiteljem! Zato je razumljivo, da si moramo vsi skupaj nadvse prizadevati, da bi izboljšali raven učiteljeve izobrazbe ter ga usposobili za kvalitetno pedagoško delo. Zato tolikšni napori samoupravnih skupnosti, pedagoške službe, kadrovskih šol in učiteljev samih, da se izboljša nezadovoljiva kadrovska struktura pedagoških delavcev na vseh stopnjah izobraževanja. To je med drugim tudi namen tistih določb zakonov, ki zahtevajo, da si morajo učitelji pridobiti ustrezno izobrazbo. 1. Učitelji osnovne šole (učitelji za razredni pouk in predmetni učitelji) si morajo pridobiti zahtevano izobrazbo do 27. decembra 1972 — po prvem odstavku 97. člena zakona o osnovni šoli (»Uradni list SRS«, št. 9-51/68 in št. 14-108/69). 2. Učitelji in vzgojitelji v srednjih šolah in domovih za učence teh šol (učitelji za praktični pouk, predmetni učitelji in profesorji) si morajo pridobiti zahtevano izobrazbo do 16. maja 1972 — po 60. členu zakona o srednjem šolstvu (»Uradni list SRS«, št. 18-138/67 in št. 20-113/70). 3. Strokovni delavci zavodov za usposabljanje (učitelji, vzgojitelji in drugi strokovni delavci) si morajo pridobiti ustrezno pedagoško, strokovno in dopolnilno izobrazbo do 6. avgusta 1975 — po 11. členu pravilnika o pogojih glede vrste in stopnje izobrazbe ter glede osebnostnih in moralno-političnih kvalitet, ki jih morajo iz- polnjevati strokovni delavci zavodov za usposabljanje (»Uradni list SRS«, št. 27-186/70), in v zvezi z drugim odstavkom 21. člena zakona o usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (»Uradni list SRS«, št. 5-26/68 in št. 20-114/70). 4. Učitelji srednjih šol in vzgojitelji v domovih za učence teh šol si morajo pridobiti pedagoško izobrazbo po pravilniku o načinu pridobitve pedagoške izobrazbe za učitelje srednjih šol in vzgojitelje v domovih za učence teh šol (»Uradni list SRS«, št. 40-311/69 in št. 24-137/70) — najpozneje v treh letih, potem ko so stopili na delo v srednjo šolo oziroma v dom za učence srednjih šol. Ni dvoma, da zahtevajo navedena zakonska določila tako od učiteljev kakor tudi od šol, v katerih delajo, velike napore. Hkrati pa seveda obvezujejo zlasti kadrovske šole, strokovne službe, samoupravne in upravne organe na področju šolstva, da posvetijo usposabljanju učiteljev ob delu res vso potrebno skrb. Ustrezna izobrazba učiteljev je gotovo eden izmed temeljnih pogojev za napredek naše šole. Poleg tega ne moremo tudi mimo dejstva, da je vse več učiteljev, ki se žele prostovoljno izpopolniti v svojem poklicu, pa čeprav jih predpisi v tem pogledu ne zavezujejo. To nam nazorno dokazuje veliko število izrednih slušateljev na razrednem oddelku pedagoških akademij. Posledica tega je, da se je izredni študij na pedagoških akademijah (PA) nasploh zelo razširil, saj zajema že okoli 2.800 učiteljev, ki so zaposleni v osnovnih šolah. Vpisanih izrednih slušateljev je sicer še veliko več, to je le število tistih, ki tudi opravljajo izpite. Zaradi izjemnega pomena, ki ga ima v naši sedanji situaciji izredni študij učiteljev, in pa zaradi tolikšnega števila študirajočih je prav, da temu vprašanju posvetimo posebno pozornost. Nasploh moramo ugotoviti, da ima izredni študij na višjih šolah neprimerno večji obseg kot na visokih šolah in fakultetah. Kot primer naj navedem letošnje prijave izrednih slušateljev: na vseh 10 fakultetah ljubljanske univerze se je prijavilo samo 420 izrednih študentov, na 10 višjih šolah — kolikor jih imamo v naši republiki — pa se je prijavilo kar 2.427 izrednih slušateljev, ki se bodo izobraževali ob delu. Ali druga primerjava: na 16 oddelkov filozofske faklultete v Ljubljani se je lansko leto vpisalo le 28, letos pa se je prijavilo 40 izrednih slušateljev; na pedagoško akademijo v Ljubljani pa se je lansko leto vpisalo 340 izrednih slušateljev in letos 192. Kaže, da so višje šole na Slovenskem v mnogo večji meri in ustrezneje razvile sistem izrednega študija oziroma so se bolj posvetile izobraževanju zaposlenih ob delu. Res pa je, da daje izredni študij na višjih šolah glede na trajanje zaposlenim realnejše možnosti, da študij dokončajo, in večje možnosti za hitrejše napredovanje na delovnem mestu. Poudariti želim — da me ne bi kdo napačno razumel — tole: s tem ko poudarjam pomen izrednega študija na PA, ga ne želim precenjevati, saj se zavedam, da je naša prva naloga širiti redni vpis slušateljev na PA skladno s potrebami po posameznih vrstah učiteljev za osnovno šolo. Ker pa je položaj za učitelje, ki izredno študirajo, glede na bližajoče se leto 1972 zelo občutljiv in težaven, je treba vendarle nekoliko bolj podrobno opozoriti na nekatera neurejena vprašanja izrednega študija na PA. Poleg tega moramo upoštevati, da ima izredni študij ob delu še več problemov kot redni študij. Zaradi vsega navedenega želim v svojem prispevku: 1. spregovoriti o stanju in poteku izrednega študija na obeh PA, 2. prikazati potencialne možnosti, v kolikšni meri bomo lahko zadovoljili zahteve zakona do leta 1972, 3. opozoriti na nekatere nerešene probleme učiteljev, ki se izobražujejo ob delu, in 4. predlagati nekatere ukrepe za še bolj učinkovit izredni študij na PA. Izredni študij z vidika kadrovskih potreb osnovne šole Vsem šolam in domovom je republiški sekretariat za prosveto in kulturo poslal v juniju lani (1970) vprašalnike, iz katerih sem povzel podatke o številu učiteljev, ki študirajo, o šoli oziroma oddelku, na katerem študirajo, ter o pomoči, ki jo pri študiju dobivajo. Hkrati je poslal vprašalnik tudi pedagoškima akademijama in vsem temeljnim izobraževalnim skupnostim. Zbrani so bili tudi podatki o učiteljih osnovnih in srednjih šol, ki nimajo predpisane izobrazbe, so pa v delovnem razmerju za nedoločen oziroma določen delovni čas s polno delovno obveznostjo. Tako lahko uporabim najnovejše podatke. Zbrani podatki so dali takole podobo: Na obeh PA je vpisanih skupaj kar 4.222 izrednih študentov — učiteljev na predmetnem oddelku, od tega 2.099 na PA v Ljubljani in 2.123 na PA v Mariboru. Tem številkam je treba dodati še število izrednih slušateljev na oddelku za razredni pouk, kjer je vpisanih doslej skupaj 1.978 učiteljev. To je nenavadno veliko število izrednih študentov! Ker pa je zelo veliko število učiteljev samo vpisanih in ne opravljajo izpitov, jih dejansko ne moremo šteti med tiste, ki bodo študij dokončali. Bodisi da študija sploh ne bodo končali bodisi da ga ne bodo končali do roka, predpisanega z zakonom. Zato so seveda mnogo realnejši podatki o tistih izrednih študentih, ki imajo opravljen vsaj en izpit ali več. Naprej bomo v našem prikazu upoštevali samo to skupino izrednih slušateljev. Iz podatkov, ki sta jih dali pedagoški akademiji, opravlja izpite na pedagoški akademiji v Ljubljani 1.745 učiteljev — izrednih slušateljev, na pedagoški akademiji v Mariboru pa 1.046 izrednih sluša- teljev, skupaj 2.791; od tega na oddelku za razredni pouk 897 učiteljev, na oddelku za predmetni pouk 1.554 učiteljev, na oddelku za domsko vzgojo 37 učiteljev in na oddelkih za defektologe 303 učitelji. Poleg tega študira na filozofski fakulteti v Ljubljani še 118 učiteljev, na visoki šoli za telesno kulturo 87 učiteljev in na drugih višjih in visokih šolah 74 učiteljev osnovne šole. Če primerjamo študij učiteljev po regijah, opazimo, da študira sorazmerno veliko učiteljev v podeželskih občinah, kar je razveseljivo glede na to, da je za podeželje zelo težko dobiti ustrezen kvalificiran kader (na primer: občina Lendava 77, občina Šmarje pri Jelšah 71, občina Lenart 43 itd.). Na oddelku za razredni pouk izredno študira in dejansko opravlja izpite 897 učiteljev. To je zelo lepo število glede na to, da te učitelje zakon v ničemer ne zavezuje, da bi si morali pridobiti višjo izobrazbo. Učitelji študirajo iz svojih lastnih nagibov, da bi se izpopolnili v pedagoškem poklicu in dosegli tudi v formalnem pogledu višjo stopnjo izobrazbe. Na ta način pa si upravičeno pridobe tudi nekoliko višje osebne dohodke. To pozitivno dejstvo, da se ob delu izobražuje tolikšno število učiteljev, je dokaj izjemen primer ne le v družbenih službah, temveč sploh v našem družbenem življenju. Brez dvoma študij učitelja na razrednem oddelku veliko prispeva k zboljšanju kvalitete vzgojno-izobraževalnega dela na stopnji razrednega pouka. Žal pa moramo hkrati ugotoviti, da tako v Ljubljani kot v Mariboru ni ustreznega vpisa rednih slušateljev na oddelku za razredni pouk. Sedanje število redno vpisanih študentov nikakor ne more zadovoljiti potreb po razrednih učiteljih. Odkar je PA prevzela usposabljanje razrednih učiteljev, je diplomiralo na razrednem oddelku v Ljubljani 164, v Mariboru pa 182 rednih in izrednih slušateljev. Med temi diplomanti je zelo malo rednih slušateljev, tako da je dotok novih razrednih učiteljev v osnovno šolo izredno majhen in ne zadovoljuje niti sedanjih potreb na Slovenskem, saj je na obeh PA diplomiralo doslej v vseh letih le 69 rednih študentov. Upoštevati namreč moramo, da se vse bolj razvija podaljšano bivanje v osnovnih šolah in da uvajamo male šole. Izredni slušatelji na oddelku za razredni pouk že poučujejo kot učitelji in zato ne pomenijo novega dotoka v osnovno šolo. Sicer pa nima predpisane izobrazbe samo 28 učiteljev (srednje pedagoške izobrazbe), ki poučujejo v osnovnih šolah in si jo bodo pridobili do predpisanega roka. Na stopnji predmetnega pouka je trenutno položaj zelo pereč, saj manjka okoli 44 % učiteljev z ustrezno izobrazbo. Največje pomanjkanje predmetnih učiteljev je zdaj pri matematiki, pri slovenskem jeziku, pri tujih jezikih (zlasti pri nemščini), pri tehničnem pouku in telesni vzgoji. Najslabše stanje je na območju Murske Sobote, Novega mesta, Dravograda, najboljše pa na območju Nove Gorice, Kranja in Ljubljane. Kadrovska analiza za šolsko leto 1969/70, ki jo je pripravil republiški sekretariat za prosveto in kulturo SRS, je pokazala tole: 2.074 učiteljev osnovnih šol, ki so bili v delovnem razmerju za nedoločen in določen delovni čas (na dan 30. junija 1970) in imajo polno delovno obveznost, ni imelo predpisane izobrazbe. Med temi je največ učiteljev matematike — 464, sledijo pa učitelji slovenskega jezika 354, telesne vzgoje — 245, tujih jezikov — 223, zgodovine — 112, tehničnega pouka — 149, glasbenega pouka — 132, biologije in kemije — 108, zemljepisa — 70, likovnega pouka — 61 itd. Glede na to, da imamo na predmetni stopnji osnovnih šol v delovnem razmerju za določen in nedoločen delovni čas 2.074 učiteljev, ki nimajo predpisane izobrazbe, izredno pa jih študira in opravlja izpite na oddelku za predmetni pouk obeh akademij, na filozofski fakulteti in drugih visokošolskih zavodih le 1.542, lahko rečemo, da si do konca 1. 1972 precejšen del učiteljev ne bo pridobil predpisane izobrazbe. Če primerjamo število učiteljev matematike in fizike, slovenskega jezika in tujih jezikov, ki nimajo ustrezne izobrazbe, s številom teh učiteljev, ki izredno študirajo, lahko ugotovimo tole: učiteljev matematike in fizike, ki nimajo predpisane izobrazbe, je 464, izredno pa jih študira le 203; učiteljev slovenskega jezika, ki nimajo predpisane izobrazbe, je 354, izredno pa jih študira 293; učiteljev tujih jezikov, ki nimajo predpisane izobrazbe, je 223, izredno pa jih študira 120. Iz te primerjave podatkov izhaja, da je položaj najslabši pri matematiki, pri tujih jezikih in deloma pri slovenskem jeziku, to je, pri osrednjih učnih predmetih, kjer je učni uspeh najslabši. Pri drugih predmetnih skupinah bo po predvidevanjih večidel zadoščeno zakonskim določilom glede ustrezne izobrazbe do kraja leta 1972. Hkrati je treba dodati še to, da je tudi vpis rednih študentov pri teh predmetnih skupinah premajhen. Upoštevati pa moramo še to, da bodo tisti izredni slušatelji, ki so doslej naredili le 1 do 2 izpita, stežka diplomirali do konca leta 1972. Tudi v zavodih za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem in telesnem razvoju je vprašanje kvalificiranega kadra zelo pereče, saj je bilo v šolskem letu 1969/70 543 učiteljev in vzgojiteljev, ki niso imeli predpisane izobrazbe. Okoli 62% teh učiteljev nima ustrezne izobrazbe. Glede na to, da izredno študira le 351 učiteljev in vzgojiteljev, je pri sedanjem obsegu izrednega študija videti, da tudi do 1. 1975 še del učiteljev in vzgojiteljev ne bo imel predpisane izobrazbe. Pomanjkanje učiteljev v posebnih šolah bo čutiti vse do leta 1980, čeprav se bo stanje glede na dotok diplomantov precej izboljšalo do leta 1975, tj. do predpisanega zakonskega roka. Na poklicnih šolah stanje prav tako ni zadovoljivo, saj je okoli 65 »/o učnih mest zasedenih z učitelji, ki nimajo ustrezne izobrazbe. Izredno pa študira razmeroma zelo malo učiteljev. Ugotovili smo, da je v poklicnih šolah 345 učiteljev, ki so v delovnem razmerju za določen in nedoločen čas, pa nimajo predpisane izobrazbe. Mnogim med njimi manjka predpisana pedagoška izobrazba, imajo pa sicer strokovno izobrazbo. Ker jih izredno študira le 198, bo leta 1972 na teh šolah nastal problem, ker bodo morali odpovedati delovno razmerje za nedoločen čas precejšnjemu številu učiteljev, ki si izobrazbe ne bodo pridobili. Na tehniških in drugih strokovnih šolah pa je stanje veliko boljše. V lanskem šolskem letu je opravljalo vzgojno delo v dijaških domovih 81 vzgojiteljev brez predpisane izobrazbe. Glede na to, da izredno študira 80 vzgojiteljev, bodo zahteve glede stopnje izobrazbe do 1. 1972 povečini izpolnjene. Iz navedenih podatkov izhaja splošen sklep, da je treba obseg izrednega študija v nekaterih skupinah še precej povečati, usmerjati učitelje v izreden študij tistih strok, ki so najbolj deficitarne, in sprejeti ukrepe, ki bodo zlasti omogočali intenzivnejši in uspešnejši študij. Hkrati s tem pa seveda pridobiti tudi več rednih študentov za razredni pouk in tiste predmetne skupine, kjer so potrebe največje. Pomoč pri izrednem študiju učiteljev Učiteljem, ki izredno študirajo, pomagajo matične šole, temeljne izobraževalne skupnosti in pedagoške akademije. Pomoč matičnih šol je v tem, da učiteljem omogočajo obiskovati seminarje in vaje ob sobotah, da poskrbe za nadomestila,, kadar so izpiti, da dajejo izredne dopuste in da jih oprostijo izvenšolskega dela. Kolikor jim dopuščajo možnosti, tudi denarno podpirajo učitelje, tako da jim plačujejo dnevne in potne stroške. Večina šolskih kolektivov podpira izredni študij svojih kolegov, so pa tudi šole, kjer za to ni dovolj razumevanja. Odnos šolskih kolektivov je precej odvisen od stališč, ki jih imajo glede tega ravnatelji šol. Čim nižjo izobrazbo ima ravnatelj, tem manj je seveda razumevanja za izredni študij učiteljev. To je ravno tako kot v podjetjih. Temeljne izobraževalne skupnosti pomagajo učiteljem oziroma šolam predvsem z denarjem. Oblike podpiranja učiteljev so zelo različne, zelo neenotne. Nekatere temeljne izobraževalne skupnosti plačujejo šolnine, nekatere celotne stroške prevoza in dnevnice, nekatere plačujejo suplence. Skoraj vse temeljne izobraževalne skupnosti pa se trudijo, da bi učitelja med študijem nagrajevale, vendar je višina denarne pomoči učiteljem dokaj različna. Nasploh bi bilo treba denarno pomoč nekoliko povečati. Pomoč pedagoških akademij je predvsem v organizaciji študija za izredne študente (seminarji in vaje ob sobotah in nedeljah), v organizaciji cikličnih predavanj zunaj centrov, kjer sta akademiji, v organiziranju seminarjev med počitnicami in podobnem. Priznati je treba, da so predavatelji PA zelo požrtvovalno sprejeli hude dodatne obveznosti v svojem prostem času na terenu, kjer potekajo predavanja in seminarji. To še zlasti velja za tiste, ki predavajo splošne predmete. Hkrati pa je vendarle treba poudariti, da je vse premalo učbenikov, skript in drugih pripomočkov za samostojen študij, kar še posebej občutijo izredni slušatelji. Nerazumljivo je, da ni ustreznih učbenikov ali skript celo pri nekaterih predmetih, ki jih predavatelji poučujejo že 10 let. Glede tega bi resnično morali več narediti. Sicer je treba ugotoviti, da je uspeh izrednih slušateljev na PA v primerjavi z drugimi visokimi šolami in fakultetami večji; terja pa poprečno 3 V2 do 4 leta. Precejšnje težave so le pri nekaterih predmetnih skupinah, kjer poprečno traja študij tudi do 5 let in še več. Tam, kjer je osip študentov izjemoma in nenormalno visok pri posameznih strokovnih ali pedagoško-psiholoških predmetih ali pa v predmetni skupini kot celoti, bi bilo nujno potrebno, da bi študijske komisije zelo pozorno in natančno proučile sedanje predmetnike, učne programe, izpitne režime ter odnos asistentov in predavateljev do študentov. Nekateri problemi izrednega študija učiteljev Na splošno lahko delimo probleme, ki nastajajo ob izrednem študiju, na: 1. probleme, ki jih imajo zaradi tega šole, na katerih učitelji poučujejo; 2. probleme, ki tarejo učitelje ob študiju. Mnenje vseh šol je, da izredni študij učiteljev precej ovira organizacijo pouka. Nadomeščanje učiteljev ob dnevih, ko so seminarji in vaje, v bistvu ni tolikšen problem, nastajajo pa problemi ob izpitih, zlasti če na šoli študira več učiteljev in če PA nenapovedano menjavata razporede izpitov. Obremenjenost učitelja z izrednim študijem se kaže tudi v načinu podajanja učne snovi, ki postaja bolj verbalno, priprave za pouk so površne, uporaba modernih metod pouka, ki terja več časa, pa nezadostna. Z obremenjenostjo učitelja usiha njegov izvenšolski vpliv, njegovo delovanje v izvenšolski dejavnosti in družbenopolitičnem delu. Večina šol meni, da povzroča izredni študij neprijetno ozračje v šolskem kolektivu. Kolektiv je močno obremenjen z nadomeščanji študirajočih, z nenadnimi spremembami urnikov, s plačevanjem nadomestil za potne in druge stroške. Menim, da so to v bistvu prehodni pojavi in jim zato ne bi smeli pripisovati prevelike teže. Poleg teh problemov pa se večina podeželskih šol boji tega, da bodo učitelji po uspešno končanem študiju zapustili šolo in odšli na druga delovna mesta v večja središča. Najhujši problemi, ki se porajajo ob izrednem študiju, tarejo vendarle učitelja samega. Dvojna obremenitev, zlasti pri učiteljicah materah, ki imajo pri tem še skrb za družino, ima brez dvoma hude posledice za učitelja, družino in šolo. Poleg dela na šoli, študija in dela v družini je za učitelje, po mnenju večine šol, največja obremenitev negotovost in strah pred prihodnostjo, kar se brez dvoma zrcali pri delu v šoli, pa tudi v družini. Problemi, ki tarejo učitelje, so še: pomanjkanje literature in s tem velika odvisnost od predavanj, kar sem že omenil; velika oddaljenost od središč, kjer so predavanja; slabe prometne zveze in s tem izguba časa. Poleg tega je iz odgovorov številnih šol in pro-svetno-pedagoške službe moč sklepati, da na PA mnogo premalo upoštevajo pedagoško znanje učiteljev, ki imajo vendarle za seboj že učiteljišče in precejšnjo vzgojno-izobraževalno prakso v razredih. To je brez dvoma zelo pomembno pri študiju na PA. Še posebej pa je treba priporočiti predavateljem, da bi bolj upoštevali, da so izredni slušatelji vendarle odrasli ljudje, ki imajo že mnogo življenjskih izkušenj in zato z njimi ne moremo ravnati tako kot z razvijajočimi se dijaki. Vsem, ki imajo opraviti z odraslimi študenti, bi bilo nujno potrebno temeljno znanje iz andragogike. Ne smemo posplošiti, je pa vendarle res, da nekateri predavatelji tudi na PA ravnajo nepedagoško s študenti, zlasti pri preverjanju in ocenjevanju znanja, kar še zlasti boleče odmeva med izrednimi slušatelji — učitelji na terenu. Največjo živčno obremenitev starejših učiteljev pomeni zahteva, da si morajo po toliko letih dela pridobiti predpisano izobrazbo. Tudi sindikat družbenih dejavnosti bi moral več storiti za tisto svoje članstvo, ki ima probleme in težave pri obveznem izrednem študiju. Nekateri ukrepi za pospešitev izrednega študija učiteljev Ker je rok, ki ga predpisujejo zakoni za dokončanje študija, sorazmerno kratek, nerešenih problemov pa je precej, je treba takoj rešiti tole: — Temeljne izobraževalne skupnosti in republiška izobraževalna skupnost naj poenotijo financiranje izrednega študija in učitelja čimbolj spodbudijo k učenju. Nagrajujejo naj zlasti uspešnost študija ter študij v deficitnih predmetnih skupinah. Temeljne izobraževalne skupnosti in republiška izobraževalna skupnost naj zagotovijo sredstva za šolnine, potne stroške in dnevnice, hkrati pa materialno nagrajujejo uspeh izpitov. — Uresničiti je treba predloge pedagoških akademij in šol, naj se omogoči izrednim študentom v II. letniku, potem ko opravijo več kot polovico vseh izpitov, plačan dopust za redni študij oziroma krajši dopust za pripravo na izpite. V ta namen naj bi pedagoške akademije skupaj z izobraževalno skupnostjo SRS vsako leto pripravile poimenske predloge za učitelje, ki naj bi v naslednjem šolskem letu redno študirali na pedagoških akademijah, seveda glede na že dosežene učne uspehe. — Šole naj organizirajo pouk tako, da bodo imeli učitelji, ki študirajo v predmetnih skupinah, proste sobote za obisk predavanj, vaj in seminarjev. S tem bi se zmanjšalo nadomeščanje in motenje pouka. Pri tem naj več kot doslej pomaga tudi prosvetno pedagoška služba. — Pedagoški akademiji naj intenzivirata izredni študij in v večji meri zagotovita učne pripomočke za samostojni študij (učbenike, skripta, zbirke vaj in podobno). Hkrati naj proučita skupaj z republiškimi strokovnimi službami predmetnike, učne programe in izpitne režime v tistih predmetnih skupinah in posameznih predmetih, kjer so učni uspehi študentov nenormalno slabi oziroma je osip pretirano velik. — Šole, na katerih učitelji poučujejo, naj učitelje bolj spodbujajo in jim pomagajo pri njihovem študiju tako, da jih razbremenijo pri izvenšolski dejavnosti in s prostimi dnevi. — Tistim učiteljem, ki so kot redni študenti absolvirali študij, naj dajo šole v sporazumu z izobraževalno skupnostjo 2 do 4 mesece študijskega dopusta, da bodo lahko končali študij. — Zavod za šolstvo SRS naj skupaj s svojimi organizacijskimi enotami ugotovi, zakaj konkretno učitelji osnovnih šol, ki nimajo predpisane izobrazbe, ne študirajo, in jih ponovno opozori na posledice. — Republiški sekretariat za prosveto in kulturo naj v sodelovanju z zavodom za šolstvo SRS, izobraževalno skupnostjo SRS in visokošolskimi zavodi, ki izobražujejo učitelje, kontinuirano spremlja učinkovitost izrednega študija učiteljev in daje ustrezne predloge za ukrepe. Jože Šter Štipendiranje znanstvenih kadrov Nedvomno so kadri danes v narodnem gospodarstvu eden najpomembnejših dejavnikov razvoja in napredka. Kadrom in znanju, ki ga prinašajo ti kadri, pripisujejo nekateri celo odločilno vlogo pri rasti nacionalnega dohodka. Seveda vse to še toliko bolj velja, če govorimo o znanstvenoraziskovalnem kadru, zakaj znanje in inovacije postajajo danes vse bolj bistven dejavnik celotnega družbenega razvoja v vseh razvitih deželah. Velikokrat slišimo, da za vzgojo in izobraževanje raziskovalnih kadrov dajemo odločno premalo sredstev. Nekateri trdijo, da bi prav z večjimi in smotrnimi naložbami v mlade perspektivne raziskovalne kadre — in pri tem omenjajo kot zgled Japonsko — najlaže in najhitreje dohiteli razvite dežele tako na področju znanosti kot v gospodarstvu. Majhna dežela, kot je naša, bi prav gotovo morala dajati precej več sredstev za izpopolnjevanje raziskovalnega kadra kakor pa razvite velike dežele, ki so v znanosti na svetovnem vrhu. Ob tej ugotovitvi lahko nedvomno rečemo, da so bila sredstva za vzgojo in izobraževanje znanstvenih kadrov odločno preskromna. To še zlasti velja za obdobje pred 1970. letom. (V šolskem letu 1969/70 je namreč zvezni svet za koordinacijo znanstvenih dejavnosti na tem področju interveniral s precejšnjimi sredstvi.) K temu problemu pomanjkanja sredstev se pridružuje še ena bistvena pomanjkljivost. Štipendije za izpopolnjevanje znanstvenega kadra so dajale številne ustanove (republiški sekretariat za prosveto in kulturo, sklad Borisa Kidriča, univerza in zdaj se jim pridružuje še republiška izobraževalna skupnost). To je seveda imelo za posledico dokaj različne kriterije in politiko podeljevanja teh štipendij. Ta neusklajenost seveda nikakor ni zgolj posledica različnih namenov, ki so si jih posamezne institucije zastavljale ob podeljevanju teh raznovrstnih štipendij. Nezadostna sredstva in neenotna temeljna izhodišča pri štipendiranju znanstvenega kadra razločno kažejo, da nismo imeli jasne kadrovske politike, iz katere bi potem izhajala tudi določena politika štipendiranja. Z zadostnimi sredstvi in jasno štipendijsko politiko bi lahko prav gotovo naredili marsikateri potreben premik na tem področju. Treba je torej natančno določiti, katere kadre potrebujemo in koliko, kje jih bomo izšolali in kako in pa kje bo njihovo mesto v družbi. Treba se je torej nedvomno odločiti, ali bomo vzgajali fizike in hidrobiologe, ali strokovnjake za elektroniko in energetiko, ali predvsem ene ali druge ali pa kar vse počez. Treba se je odločiti, ali jih bomo šolali doma ali v tujini, ali potrebujemo magistre ali specialiste ali doktorante itn. Le iz takih temeljev lahko izhaja jasna in enotna politika štipendiranja, ko se ne bo več postavljala dilema, ali naj bo bistven kriterij pri izbiri štipendista višina osebnega dohodka ali poprečna ocena na fakulteti, ali naj damo sredstva predvsem za stažiste ali magistre, ali naj imajo prednost kadri z univerze ali iz gospodarstva, mladi ali že formirani raziskovalci ipd. To je seveda samo en pol, ena stran medalje. Je pa še druga. Pogledati je treba tudi, kako ravnajo uporabniki teh družbenih sredstev. Ne gre toliko za to, da bi ponavljali znane stvari o neresnem in brezbrižnem ravnanju posameznikov, ki se prijavljajo na razpise (ne da bi predložili tudi zahtevanih štiri, pet dokumentov, medtem ko, recimo, za ameriške štipendije kaj hitro prinesejo vseh 33 potrdil), ampak predvsem za stališča ustanov do posameznih oblik štipendiranja oziroma financiranja raziskovalnih kadrov. Da bi ne bila stvar preveč abstraktna, si ta odnos poglejmo ob štipendijah, ki jih je dajal nekdanji zvezni svet za koordinacijo znanstvenih dejavnosti in zdaj prehodno prevzel republiški sekretariat za prosveto in kulturo SRS. Ta sredstva pomenijo večino družbenih sredstev, ki jih Slovenija vlaga v raziskovalne kadre, saj je samo v šolskem letu 1970/71 iz tega vira namenjenih dobrih 300 milijonov starih dinarjev. Poglejmo nekatere vsekakor zelo zanimive izkušnje pri tem financiranju. Stvari se začno zapletati že kar pri razpisu. Velikokrat slišimo očitke, da do raznih štipendij lahko pridejo le tisti, ki so jim znani viri teh štipendij, torej tisti, ki vedo, kdo daje štipendije, pod kakšnimi pogoji in kdaj. To vsekakor popolnoma drži, saj je kaj drugega trditi sploh nesmiselno. Pri omenjenem financiranju zveznega sveta je razpis izšel v »Uradnem listu« oziroma v »Delu«. Poleg tega pa je republiški sekretariat za prosveto in kulturo SRS kopijo razpisa poslal tudi vsem raziskovalnim inštitutom in vsem visokošolskim zavodom. Tudi z razpisom za šolsko leto 1970/71 se je zgodilo tako, s to razliko, da je poleg tega pozneje tudi še tajništvo univerze poslalo vsem fakultetam več izvodov prepisa razpisa. In rezultat te, za podobne razpise pri nas vsekakor nenavadne akcije? Prav s fakultet so še dolgo po razpisnem roku prihajale prijave z utemeljitvijo, da so pač šele pozneje zvedeli za razpis. Ob vsem prej omenjenem se vsekakor zastavlja vprašanje, kako je urejeno obveščanje na samih fakultetah? Na čigavi strani se skriva malomarnost in neodgovornost? Po omenjenem razpisu so bile možne tri oblike financiranja: štipendije za podiplomski študij, štipendije za doktorske disertacije in sredstva za stažiste (nekakšni znanstveni vajenci). Splošna ugotovitev, ki jo lahko naredimo ob tem, je, da gospodarske in druge družbene organizacije (skratka, vse neraziskovalne ustanove) ne kažejo nikakršnega zanimanja za nobeno izmed navedenih treh kategorij. Če so že bili nekateri posamezni kandidati s tega področja, potem to ni bil interes ustanove, ampak izključno ambicija posameznikov. Še več, tudi v raziskovalnih institucijah, ki delujejo pri gospodarskih oranizaoijah, se niso zanimali za tovrstno finančno pomoč kadrom. Gospodarske organizacije svojo nezainteresiranost za tako izpopolnjevanje svojih kadrov pogosto utemeljujejo z argumentom, češ če bo naredil magistraturo ali doktorat, bo za nas izgubljen. To gotovo drži. Kaže pa to na dve stvari. Na eni strani na pomanjkanje kadrov na raziskovalnem področju v Sloveniji, in drugič, da morda gospodarstvo le ni tako nezainteresirano za znanstveno izobražene kadre, kot velikokrat trdimo. Morda je prav ta zavest — da bo človek, ki je dosegel doktorat znanosti ali naziv magistra, odšel na univerzo ali kakšno visoko šolo — tudi vzrok, da so v raziskovalnih enotah pri gospodarskih organizacijah skoraj vsi raziskovalci le inženirji? Kandidati, ki so se prijavili na omenjeni razpis, so torej predvsem z univerze, višjih in visokih šol ter samostojnih raziskovalnih inštitutov. Pri tem pa lahko pridemo še do nekaterih zanimivih ugotovitev, če pogledamo nekoliko pobliže strukturo po »področjih«, s katerih prihajajo prosilci. Fakultete in visoke šole so na razpis za šolsko leto 1970/71 prijavile precej kandidatov, in sicer: od vseh prijav za štipendije za doktorske disertacije jih je bilo kar 67 %> s fakultet in visokih šol, od vseh prijav za podiplomski študij jih je bilo 55 o/o s fakultet in visokih šol, od vseh prijav za stažiranje pa je bilo s fakultet in visokih šol le 29 % prijav. Zdi se, da tu visoko šolstvo zamuja zelo obetajočo možnost, mislim namreč na stažiranje. To obliko bi morali na tem področju v današnjem položaju — ko je edini asistent bolj ali manj že vnaprej določen za profesorjevega naslednika — še posebej uporabljati, ker daje možnost, da si vsak učitelj izmed dveh, treh stažistov po dveh letih (kolikor stažiranje traja) res izbere za asistenta najprimernejšega. Seveda je s temi stažisti dodatno delo in tudi nova odgovornost. Ali je to razlog, da je sorazmerno tako majhen odstotek prijav za stažiranje s fakultet in višjih šol? Lahko sicer predpostavljamo, da je razlog v tem, da je zelo težko dobiti mlade ljudi, ki bi bili pripravljeni sprejeti takšne ponudbe. To je sicer res, pa vendar so te šole v enakem položaju kot inštituti, ki pa jim je vendarle uspelo dobiti precej več kandidatov za stažiranje (čeprav tudi ne toliko, kot so želeli). Podatek o majhnem odstotku prijav za stražiranje s fakultet in visokih šol je zanimiv zato, ker je pri drugih dveh kategorijah nasprotno odstotek zelo visok. Seveda nekateri ribarijo tudi v kalnem, kar je seveda možno le v razmerah, kakršne na tem področju v Sloveniji so. Tako se npr. lahko zgodi, da asistent, ki je za podiplomski študij že dobil na univerzi dva milijona starih dinarjev, zaprosi še za štipendijo za podiplomski študij (fakulteta za strojništvo). Toda ne gre le za tega asistenta, ampak tudi za učitelja (ali učitelje), ker je danes vendarle treba imeti priporočilo za takšne štipendije. Tako se zgodi tudi, da nekdo, ki je že dobil odobreno štipendijo za podiplomski študij v tujini, prosi še za štipendijo za podiplomski študij v Ljubljani (fakulteta za strojništvo). Tako se zgodi, da podiplomanti, ki so se vpisali v prvi letnik podiplomskega študija že pred več leti, prinesejo potrdilo, da so prav to leto vpisani v prvi letnik (FAGG). Itn. Očitno je torej nujno dvoje: Pri štipenditorjih enotnejši kriteriji in jasna kadrovska politika ter na tem temelju ustrezna diferenciacija štipendij; pri prosilcih pa več odgovornosti in pri raziskovalnih ustanovah več zavzetosti za vzgojo kvalitetnega raziskovalnega naraščaja. Marija Vogelnik Samoupravljanje v prostem teku Namesto uvoda ugotovitev, da so sporadične krize na področju nematerialne proizvodnje značilne za stopnjo samoupravnega razvoja in da so navzoče v bolj ali manj vidni obliki predvsem v insti-tucionirani kulturi monopolnega položaja. Kot vsak pojav ima svojo dvojnost; lahko prožijo demokratične samoupravne mehanizme in jih sproščajo; prav tako pa tudi lahko podlegajo pritiskom organizirane birokracije in etatizma in se izrojevajo v deformacijo demokracije in samoupravljanja. Ker take deformacije, ki so bolj pogoste, kot se zavedamo, ogrožajo razvoj samoupravne humanizirane družbe, ker so sposobne, da se prilagajajo terminologiji in mehanizmom samoupravne prav-nosti do take mere, da so videti formalno tako rekoč pravne in celo samoupravne, jih je s poprečnimi postopki težko razkrivati. Zato je vsaka analiza takih deformacijskih jeder tembolj koristna, čimbolj je konkretna. Čim bolj je tipična v svoji konkretnosti. Samoupravni mehanizem je, kot vemo, zgrajen na povezanosti dveh samoupravnih procesov. Na neposrednem upravljanju članov delovnega kolektiva kot temelju, in na njegovem podaljšku — na samoupravnih organih s posrednim upravljanjem voljenih in pooblaščenih. Če se povezanost razrahlja in deluje posredni del mehanizma bolj ali manj neodvisno, se začne posredno samoupravljanje odtu-jevati od svoje neposredne proizvajalske samoupravne baze. Kadar in kjer se povezanost pretrga, posredno samoupravljanje pa si porazdeli kompetence neposrednega in proces upravljanja in odločanja zapre v svoj sklenjen krogotok, lahko govorimo o prostem teku samoupravnega mehanizma brez samoupravljalcev. Kolikor bolj je sklenjenost obdana s formalizmom statutarnih določil, toliko za-nesliveje je orodje v rokah administracije za birokratizacijo samoupravnega procesa; za utrjevanje najemnega položaja neposrednih proizvajalcev v delovnem kolektivu. Kolikor deluje prosti tek kot stalna samoupravna praksa, lahko govorimo o sistemu prostega teka. Konkretni primer prostega teka jemljem iz samoupravne prakse zavoda RTV Ljubljana, ki je nedvomno podobna mnogim drugim. Primer izbiram, ker ga dobro poznam; pa tudi zato, ker je RTV javna ustanova in jo dobro poznajo. Samoupravno prakso v RTV Ljubljana izvajajo tako, da predloge za sklepe in odločitve, ki so v samoupravni pravnosti neodtujljivo vezani na soglasje članstva delovnega kolektiva, predlagajo in diskutirajo in sprejemajo na ravni vodstva zavoda, upravnega odbora in sveta zavoda. V nekaterih primerih pritegnejo še posamezen svet organizacijskih enot; medtem ko neposredni proizvajalci v delovnih enotah zaradi pomanjkljive samoupravne organiziranosti nimajo nobene možnosti za izvajanje svojih samoupravnih pravic. Neodtujljive odločitve ostajajo ne le brez kakršnegakoli soglasja, ampak tudi brez vednosti neposrednega samoupravljanja. Sistem prostega teka v RTV Ljubljana deluje v dvofaznem ritmu. Prva faza obsega vrsto delnih odločb. Vsaka od njih je majhna kršitev neposrednega samoupravljanja; vsota vrste pa vsebuje velike in temeljne odločitve, ki bistveno spreminjajo delovne razmere, prerazporejajo dohodek in menjajo finančni položaj članom kolektiva. Navajam primer prve faze in izbiram med mnogimi značilnej-šega. Na seji upravnega odbora dne 2. IX. 1969 je bil sprejet in na seji sveta dne 30. IX. 1969 uzakonjen nov Pravilnik o ugotavljanju in delitvi dohodka zavoda RTV Ljubljana: z njim se med drugim spreminja zlasti »ekonomski variabilni del dohodka, ki ga je kot ekonomski učinek doslej delila vsaka delovna enota, ki ga je ustvarila; v novem pravilniku pa se vsi ekonomski učinki posameznih enot zlijejo v skupni dohodek in se posameznim delovnim enotam vrnejo v enakem odstotku na osebne dohodke, kot so izplačani za redni delovni čas« (Obvestila RTV 1969/11). Niti o novem pravilniku niti o očitnem odtujevanju ekonomskega variabilnega dela iz rok delovnih enot v sistem fiksnih mesečnih dohodkov članstvo delovne skupnosti niso ne obvestili ali opozorili, pa tudi ne vprašali za soglasje in pristanek. Ker določilo ni učinkovalo niti takoj niti javno, ampak šele diskretno in šele ob polletnem obračunskem terminu, je ostalo neopaženo in nevznemirljivo. Kadar prva faza kot trajen proces spreminjanja pravnosti v delovni organizaciji povzroči v zavodovi dokumentaciji zadosti nereda, pride na vrsto druga faza. Pristojna administrativna služba izdela nov splošen akt. Vanj vključi vse sprejete delne sklepe kot zapis obstoječega stanja, s čimer odpade potreba po sklicevanju in soglasja zborov članstva delovnega kolektiva. Z novim splošnim aktom se ustvari spet čist teren za prvo fazo. Navajam primer druge faze. V 1969. letu so izdelali, v decembru v telegrafskem času pa predložili novo sistemizacijo in kategorizacijo delovnih mest zavoda za 1970, ki so jo posredni samo- upravni organi zavoda sprejeli in potrdili kot zavodov splošni akt. Po navodilih upravnega odbora seveda kot zapis obstoječega stanja. Na ta račun niso obvestili članstva delovne skupnosti in niso sklicali zborov, kar je sicer obvezno. Naj dodam, da se zavodova administraoija, ki je pripravila splošni akt, to pot ni zadovoljila z obstoječim stanjem, ampak je uporabila priložnost za vrsto novih bistvenih sprememb in odredb; seveda prav tako ne da bi kogarkoli obvestili, zadevo pretresli in sklicali zbore. In lani jeseni se je ponovila podobna igra; na pritisk ustavnega sodišča je zavodovo vodstvo moralo svoji sistemizaciji, ki so jo sprejeli protistatuterno, preskrbeli soglasje članstva delovnega kolektiva. Sredi poletja so sklicali zbor delovne skupnosti. Sistemizacijo so zboru predložili brez pismene obrazložitve in tudi brez odgovorov na vložene ugovore in pripombe nekaterih članov kolektiva proti vsebini sistemizacije. Zbor delovne skupnosti se je s sistemizacijo strinjal; zaradi pomanjkanja rutine v izvajanju samoupravnih pravic kakor tudi zaradi nepoznavanja statutarnih določil — isto velja za vodstvo zavoda, ki je zboru svetovalo, naj se strinja — je kot organ delovne skupnosti presegel svoje kompetence na škodo parcialnih zborov organizacijskih enot skupnosti. Ta potrditev in z njo pravnost sistemizacije ostajata sporni. Medtem je zavodov svet na svoji oktobrski seji na podlagi prejšnje potrditve članstva delovnega kolektiva ponovno potrjeval decembrsko sistemizacijo; in tudi ob tej priložnosti se ni mogel vzdržati, da ne bi dodal stari-novi sistemizaciji »korektur«, ki jih zbor ni pretresel in sprejemal, čeprav nista majhni, ampak bistveno posegata v organizacijo kulturno-umetniškega T V programskega sektorja. Uredništvo glasbenih oddaj prejšnje sistemizacije se spreminja v uredništvo glasbenega in baletnega programa. Dve bistveni »korekturi«, ki naj mimogrede prikrijeta nekdanjo nekulturno likvidacijo samostojnega uredništva plesnobaletnega programa. In spet začenja prva faza prostega teka. II Niti samoupravljanje niti njegova zakonodajna pravnost nista sama sebi namen; ampak sta sredstvo za napredek socialistične družbe. Če prosti tek samoupravljanja služi razvoju, potem ni deformacija, ampak specifična prehodna formacija razvoja. Če pa obrača kolo razvoja nazaj v centralizem in najemne odnose, zgrajene na disciplinskih ukrepih in kaznovalni taktiki, če krepi etatistične hierarhične oblasti, potem je jasno, da gre za negativen deformacijski pojav v razvoju. Vračam se k uporabljenemu primeru in skušam razčleniti razvojno smer. Zdi se mi, da je nova sistemizacija zelo primerna v ta namen, saj vsebuje tri temeljne kategorije, s katerimi se določa organizacijska struktura delovnega kolektiva. Vsaka teh kategorij je med novo sistemizacijo doživela spremembe; njihov vplivni krog pa ima različne dimenzije in ni omejen samo na obseg delovne organizacije. Najširša je brez dvoma radiacija kategorije izobrazbene zahtevnosti in njenega zniževanja; dosega namreč interese šolskega sistema in mlade inteligence na univerzi. Z novo sistemizacijo se izobrazbena zahtevnost v nasprotju s potrebami časa tako rekoč generalno in zelo pomembno znižuje. Naj v ilustracijo in oceno obsega pojava navedem položaj v delovni enoti kulturno umetniškega programa. Po dosedanji sistemizacijski praksi so za sleherno delovno mesto v uredništvih zahtevali obvezno visoko izobrazbo in kulturno repu-tacijo na posameznem kulturnem področju. Nova sistemizacija zahteva univerzitetno diplomo kot obvezen prvi pogoj za eno samo delovno mesto v celi delovni enoti. Kulturno reputacijo, ki so jo prej zahtevali, so zdaj izpustili; visoko izobrazbo na vseh delovnih mestih (razen enega) nadomesti višja ali srednja izobrazba, pomnožena z leti »predpisane« prakse na delovnem mestu. Posledica take kadrovske politike je negativna selekcija ob vse prej kot zadovoljivi kadrovski izobrazbeni strukturi obstoječega kadra; prav tako je posledica zapiranje strokovnih odgovornih delovnih mest pred mladimi strokovnjaki, ker jih zasedajo ljudje s pomanjkljivo izobrazbo in zadostnim številom let na delovnem mestu. Kategorija plačanih skupin, ki deluje znotraj delovne organizacije, razkriva prav tako vznemirljive tendence. Skoznjo se namreč favorizira hierarhično vodstvena in administrativna plast v zavodu. V celoti ji pripada prvih pet in večji del šeste plačilne skupine. Plačilne skupine so vezane na strmo točkovalno dohodkovno lestvico. Visoko kvalificiran strokovni kader iz neposredne proizvodnje kulturnega področja, ki ustreza po rangu inženirjem in visoko kvalificiranim delavcem v gospodarstvu, po izobrazbi pa bistveno prekaša prvo plast, participira z redkimi izjemami šele od sedme plačilne skupine dalje. Ker sistem plačilnih skupin določa med drugim tudi prelivanje ekonomskega učinka med delovne enote, pomeni favoriziranje posameznih kategorij delovne skupnosti favoriziranje delovnih enot, ki jih kumulirajo. To v našem primeru seveda niso enote neposredne proizvodnje. Temeljna kategorija vsake sistemizacije je kategorija delovnih mest, ki odraža ureditev delovne skupnosti. Spremembe, ki jih v RTV Ljubljana uveljavlja nova sistemizacija in kategorizacija brez kakršnekoli pismene argumentacije in poprejšnje razprave v delovnih enotah, so prav zato v celoti nepregledne in jih ni mogoče odgovorno oceniti. Zato se omejujem na delovno enoto kulturno umetniškega programa, ki jo poznam. Po rezultatih sodeč je reorganizacija po njej segla najbolj radikalno; verjetno tudi najbolj zgrešeno, diletantsko in škodljivo. Izhajam iz stališča, da mora biti kulturno umetniška programska delovna enota organizirana kot zrcalna podoba svojega kulturnega zaledja: pri čemer je nujno, da upoštevamo dejstvo, da je TV vizualno sredstvo komuniciranja, ki vpliva na svojo publiko skoz podobe. Zanemarjanje prve ali druge postavke povzroča programsko sterilnost, izpad invencije in radosti ustvarjanja, upad kvalitete in krizo programa. Razvoj, ki ga sugerira nova sistemizacija RTV Ljubljana, greši v obe smeri. S tem, da so plesnobaletnemu in zabavnoglasbenemu (estradnemu) programu vzeli samostojnost, s tem da so ju degradirali na redakcije glasbenih oddaj in ju podredili pod uredništvo glasbenih oddaj, so povzročili razkroj celovitosti zrcalne podobe KUP TV proti kulturnemu zaledju, namesto da bi jima omogočili, da se dopolnjujeta. V kulturo pa se protisistemsko vrača nesprejemljiv odnos podrejenosti in nadrejenosti ali z drugimi besedami kolonialni odnos tam, kjer in odkoder je bil odstranjen in ga je delo demantiralo in preraslo. Elementarno televizijske panoge, ki delujejo z vizualnimi sredstvi, pa so zapostavljene v TV za slušnimi. Korak po rakovo smo stopili tudi v samoupravnosti. Programski uredniki plesnobaletnega in zabavnoglasbenega in resnoglasbene-ga področja so poprej neposredno sodelovali v vodstvenem kolegiju kulturnoumetniškega odgovornega uredništva, po novi sistemizaciji pa se vriva mednje kot strokovnjake neposredne proizvodnje in starešino kulturno umetniškega programa plast dodatnih šefov kot vmesnih administrativnih managerjev. Strokovni programski delavci pa so s tem še bolj odrinjeni od programskega in samoupravnega odločanja in so v svojem najemnem položaju zdrknili iz kleti — v bunker. Da je to korak nazaj v iskanju novih oblik pritegovanja ustvarjalcev iz kulturnega zaledja v prostor, ki v njem ustvarjajo svojo presežno vrednost, pa se jim ta odtujuje zaradi nedognanosti samoupravnega sistema na kulturnem področju, ni treba posebej poudarjati. Rezultati takega nasilja, birokratskega urejanja in neznanja se proti pričakovanju kažejo v razmeroma kratkem času, kar se izvaja reorganizacija; kulturnoumetniški program TV je izsušen, brez poleta in brez sreče ustvarjanja, provincialen in parazitski. Izjem je malo. In vendar je igranje s takimi stvarmi lahko nevarno, ker smo Slovenci majhen narod in majhna skupnost, ki se lahko obdrži in živi samo, če je sposobna vsak čas in povsod ustvarjati si znotraj svojih okvirov veliko skupnost. S tem da se odpira in posega na ven in s tem da si ustvarja svobodo velike skupnosti na znotraj. Zato je za nas spoštovanja kulture in samoupravljanja na kulturnem področju življenjsko pomembno; proces osvobajanja ustvarjalnih moči je za nas čisto drugače tehten, kot to velja za manj razvite sredine, ki imajo zaveznike v času, ker niso nestrpne; ali za velike sredine, ki se vedno lahko porazdelijo v posamezne eksperimentalne kroge. Pri nas je eksperimentalen in kritičen krog vedno cela skupnost. Izgubljene perspektive in vrednosti so zguba za celo skupnost in za njeno prihodnost. Eksperiment prostega teka samoupravnega mehanizma brez samoupravljanja v monopolnih situacijah, ki nastajajo zaradi fizikalnih ožin in lahko igrajo vlogo centralnih in mamutskih, je zelo škodljiv. Spoznati ga, razkrivati, omejevati ga, da se ne razraste, in zdraviti ga. Esad Čimič UDK 301 : 291 Aktualnost Leninovega odnosa do religije Obravnavanje Zdi se nam posebno pomembno stališče iz Marxa, ki bi ga — svobodno parafrazirano — lahko izrazili takole: ni se treba postavljati po robu religiji, temveč je treba spreminjati družbeno stanje, ki terja religijo. S tem ko si človek pridobiva humanistično vednost, postaja sposoben, da kvalificirano in konstruktivno spreminja tiste družbene odnose, v katerih, poleg drugega, brez religije ne gre.1 Če smo sklenili, da bomo sledili Marxovi misli in ostali v okviru njenega koncepta, potem moramo religijo pogojno obravnavati primarno kot odnos, sekundarno pa kot zavest (sekundarna, izvedena iluzija), ki — konec koncev — kljub temu da deluje avtonomno, postane, potem ko se je pojavila, determinirana s tem odnosom. Vsi vplivi, ki niso usmerjeni v spremembo odnosov, imajo za rezultat transformacijo religije: opuščanje enih in sprejemanje drugih oblik religioznosti, kar je v bistvu gibanje v okviru iste kvalitete. V družbi okamnelih odnosov zadovoljuje potrebo po iskanju boga pri najširših slojih fenomen religije, ki se kaže kot emotivno, spoznavno, etično, kulturno, etnično, nacionalno, obredno, intelektualno dejstvo. V kakšni obliki se bo pokazal, kateri elementi bodo prevladovali v njegovi strukturi, ni odvisno izključno niti primarno samo od tradicije, strukture religiozne zavesti in smeri delovanja duhovnikov (čeprav tega v nobenem trenutku ne gre podcenjevati), temveč zelo veliko od tega, kakšen je socialni status človeka. Zato je religija tudi s stališča dnevne in dolgotrajno programirane politične akcije zelo indikativna: z njenim doživljanjem in s specifičnostjo njenega izražanja poudarjajo nosilci religiozne zavesti, tudi nezavedno, naravo svoje odtujenosti in stopnjo njene intenzivnosti. V družbi, »ki je odpravila razredno eksistenco človeka, je mnogo laže dokazati, da je človek gospodar in ustvarjalec svojega življenja«. Družbeni odnosi v razmerah razredne družbe utemelju- 1 Temeljne misli iz tega članka sem podal v obliki tez na mednarodnem simpoziju Lenin in sodobnost, ki je bil v Zagrebu. jejo potrebo po religiji, ker zatirani skušajo gospostvo socialnih sil po naravi stvari premagati — če je to nemogoče stvarno, potem je mogoče imaginarno. Postvarjenje človeškega in počlovečenje stvarnega imenuje Marx religijo vsakdanjega življenja. Marxova koncepcija vsebuje imanentno zahtevo po prevladovanju religije s spreminjanjem resničnih odnosov. Pri tem gre za dve predpostavki transformacije in izginjanja religije: po eni strani morajo biti odnosi v vsakdanjem življenju razumni (to se doseže s podružbljenjem proizvajalnih sredstev, vendar ne le s tem!), kar pomeni na določeni osnovi — kot predpostavki — bolj etični; po drugi strani mora biti tudi človekov odnos do narave razumen. Torej ne le racionalno dojeti družba in narava, temveč tudi tako oblikovani sta pogoj ateizma kot osvobajajoče prakse. Toliko prej, ker religija — kot je pisal Mara — »ne živi od nebes, temveč od zemlje, in z razrešitvijo nasprotne realnosti, katere teorija je, se sama po sebi podre«. No- ,2, bena družba ne more težiti k temu, da bi prevladala bistvene pred- "gj postavke religije, če ne odpravlja odtujujočih posrednikov med člo- S vekom in človekom. © V procesu prisvajanja sveta obstaja po Marau več oblik družbene prakse. To priča po eni strani o zamotanosti sveta, po drugi .E strani pa o človekovi odločenosti, da bo svet osvojil v celoti, ne pa ^ »po koščkih«. Ali je te različne oblike prakse mogoče združiti v o pojem prakse v primarnih ekonomskih skupnostih? Ali jih je mogoče razložiti s pojmom vsakdanje politične prakse glede na prevladujoči vpliv političnih struktur v sodobni družbi? Maraov koncept zahteva ^ vztrajanje na celotni človeški praksi, ki jo resda sestavljajo različne oblike družbene prakse, te pa ustrezajo različnim ravnem družbenega življenja, ki pa jih — vsako zase — nikoli ne bi smeli obravnavati kot družbeno prakso nasploh, razen če zavestno privolimo v metodo zamenjave pars pro toto. Vsem tem oblikam prakse pa je skupno to, da se razlikujejo po svoji strukturi, ki je vedno — glede na objekt, h kateremu so usmerjene, na sredstva, ki jih uporabljajo, in na odnose, v katerih proizvajajo — struktura proizvodnje. V skladu s tem se tudi religija podreja zakonom proizvodnje, tudi ona je človekov proizvod. V religiji zajema človek tisto področje sveta, ki ga ne more zajeti v drugih oblikah dejavnosti. Človek v religiji uveljavlja tuje sile, to je sile, ki so mu v danem trenutku nedostopne, tako da jih s temi in drugimi oblikami svoje dejavnosti »dosega«, »dojema«: človek se v religiji ne počuti le podrejenega tem silam, temveč si jih hkrati na specifičen (religiozni) način podreja. V eks-tremnih položajih izvira religija iz stanja frustracije in eksaltacije. Z njo skuša človek omiliti svoje človeške neuspehe in dati smisel svojim uspehom. To pa je pot ne le za premagovanje nečesa zunanjega — temveč tudi pot, da se vrneta notranji mir in ravnotežje. Odtujitev se v religiji, kot je znano, kaže v zamenjavi imanent-nega s transcendentnim, v uveljavitvi delitve, cepitve na golo eksistenco bitja in usposobljenega telesa, tako da se utrjuje dvojno bivanje vsega obstoječega: fizično in duhovno. Taka splošna razcepljenost, negativni dualizem v religiji — in to na socialnem področju —- se kaže v utrjevanju dveh svetov, med katerima ima drugi kompenzacijsko vlogo. Toda s to kompenzacijo ostaja nedotaknjen, če se že ne utrjuje, družbeni status quo, kajti možnost onstranske rešitve pogosto odvrača od mučne in tvegane tostranske akcije. Uveljavljanje dvojnega bivanja, ki je značilno za religijo v celoti, se na socialnem področju kaže drastično in ima zelo jasne posledice: človeka odvrača celo od misli, da bi spreminjal obstoječe stanje, v katerem je kot človek ogrožen, ker mu je v zamenjavo za resnično akcijo ponujena onstranska in navidezna rešitev. V religiji človek kot neintegrirano bitje išče in na videz najde sebe celovitega. Rešitev je dejansko le slika stanja, ali slikovito povedano: religijska rešitev je mrtev pozitiv nekega negativnega stanja. Toda to je zgolj od-slikanje, to ni akcija, še huje: to je pogosto zamena za akcijo, zavračanje akcije. In kolikor je ta religiozna slika, ki jo človek ustvarja v sebi, bolj pozitivna, bolj idealna, bolj rožnata, toliko bolj je človek v svoji človeški totaliteti ogrožen. Zgolj kot kazalec je lahko ta slika koristna, tako da je tudi religija kot fenomen pomembna za sociološke raziskave, kolikor jo je mogoče uporabiti kot nezmotljiv pokazatelj. Kolikor bolj je bleščeč njen svet, toliko več razlogov imamo, da smo nemirni, toliko bolj moramo biti zaskrbljeni na njenega tvorca. Seveda imamo v teh razmišljanjih vedno v mislih, da si nekatere verske skupnosti v sodobnem svetu, zlasti katoliška, izredno prizadevajo, da bi ne le modificirale obliko, temveč tudi spremenile vsebino, zato da bi se inkorporirale v sodobno socialno strukturo — našle nova zatočišča in nove opore za učinkovitejši vpliv na človeka. Neskladje med »filozofsko pozicijo« in »prakso« Temeljno vprašanje je, do katere točke je mogel Lenin sploh izpodbijati religijo v njenem bistvu. Zakaj? Njegovo filozofsko stališče (s pozicij »teorije odseva«) implicira nepremostljivost odnosov subjekt—objekt. Prav nemožnost resnične premostitve odnosov subjekt—objekt pa je, vsaj po našem mnenju, bistvo religije, pri katerem konec koncev ostajata tudi materializem metafizične tradicije (strojni, atomski, dialektični) in — idealizem. Zdi se nam, da je vir tega Leninovega izhodiščnega stališča do religije zajet v dveh koreninah: a) preveliko navdušenje nad dosežki naravnih ved in v skladu s tem silovit vpliv filozofije, katere votek je oblikovan na dosežkih teh ved; b) prizadevanje Lenina, da bi se slehernega družbenega fenomena, torej tudi religije, lotil čimbolj konkretno, tako, da ga je situiral v kontekst tedanje sovjetske družbe, pri čemer je za trenutek izločil enega njegovih aspektov in si prizadeval najti primerno oporno točko v teoriji. Zato je predvsem metodološko izjemno pomembno opozoriti, da je Lenin implicitno razlikoval religijo per se in popolnoma konkretno zgodovinsko določeno religijo; prav zato moramo razlikovati, kaj je konstantno in kaj variabilno v njegovih stališčih, ki so bila v funkciji družbeno kulturnih razmer, te pa ga po drugi strani niso omejevale, temveč jih je presegal. Za mnoge marksiste in tudi za Lenina je značilno, da so koncept človeka izvajali iz vizije prihodnosti, ne pa iz zgodovinsko konkretnega človeka, in zato se jim je tudi religija zdela nenaraven fenomen. V tem je ena izmed korenin Leninovega teoretičnega obravnavanja religije. Za nas je izjemno pomembno dejstvo, da je Lenin vselej, morda posebno glede religije, pokazal občudovanja vredno odstopanje od svojih lastnih teoretičnih domnev takrat, kadar niso bile v funkciji popolnoma določenega kulturno-znanstvenega položaja. V tem je, vsaj nam se tako zdi, ne le nepresegljiv revolucionar, temveč tudi pomemben mislec. Zato smo se odločili, da ob tej priložnosti po eni strani ponazorimo naznačeno tezo, po drugi pa prikažemo aktualnost Leninove misli, njeno navzočnost v vseh pomembnih vprašanjih v jugoslovanski, in ne le jugoslovanski, socialistični družbi. Družbeno-razredna pozicija Strmoglavljenje razredne družbe po Leninu ne pomeni le zože-vanja akcijskega prostora uradne religije. Izginjanje razredne družbe pomeni najglobljo odpravo samih materialnih temeljev njenega izjemnega družbenega položaja in njenih družbenih korenin. Kajti razredni odnosi neposredno vplivajo na religijo — evolucije razredne strukture določajo strukturo religiozne zavesti. Religija se lahko ohrani le, dokler podpira človekove interese in človekove težnje. Zato postane nemočna, kakor hitro se preveč zapre v svoje lastne dogme: stvarno življenje in onstransko življenje (prostor človeških želja in sanj) ostajata zunaj njenega zoženega kroga. V Leninovih delih je navzoče dvojno obravnavanje religije — kot izraza bede in kot protesta proti bedi, predvsem socialne narave. To, da je bil poudarek na izrazu, je treba pripisati (slabim) razmeram, v katerih je živel. Religija kot družbeno dejstvo bo obstajala vse dotlej, dokler bodo obstajale družbenoekonomske razmere, ki bodo človeka vedno znova spodbujale k temu, da bo iskal rešitev svojih človeških dilem v njej. Zato religija obstaja vse dotlej, dokler ljudje s svojo individualno in skupno akcijo ne spremenijo družbenega okolja tako korenito, da odpravijo potrebo po religiji kot »duhovnem dopolnjevanju«. Kot subjektivno dejstvo je religija individualna, teologizirana zavest, ki ustrezno izraža odvisnost, je ne krši, temveč jo, nasprotno, pogosto odobrava. Idejna razdvojenost, idejna konfrontacija ateizma in religije oziroma cerkve je tako v novejši zgodovini pogosto izražala realna razmerja sil — nosilcev dveh oddaljenih, pogosto diametralno nasprotnih konceptov. Glede česa pa se je pravzaprav vnovič razvnel boj? Težišče akcijske konfrontacije ateizma in religijskega sistema je — človek. Vse, kar obkroža človeka, kar je bistvena vsebina in smi sel njegovega življenja — novi ali stari družbeni odnosi, nove miselne okupacije ali obrabljeni nazori, nove moralne določbe ali preživele norme, nova psihološka stanja ali stara psihična zakovanost — to je problematika, ki se razrašča iz človeškega ali nečloveškega družbenega položaja človeka, njegove svobode ali pa zakovanosti. Najvrednejši, pravi in edini smisel ateizma v Marxovem pomenu besede je navsezadnje seveda boj za svobodo človeka. To nam vsiljuje vprašanje — v čem je moč ateizma? Ali je moč ateizma le v tem, da s pomočjo znanosti »dokazuje«, da bog ne obstaja, oziroma v tem, da pojem boga zamenjuje z idejo o regularnem poteku in zakonitostih v razvoju sveta in samega človeka? Vse dotlej, dokler so po eni strani teoretiki, po drugi strani pa realizatorji novih idej in odnosov delovali dokaj ločeno, vsaksebi, koncepcije integralnega ateizma ni bilo mogoče niti slutiti, kaj šele jo racionalno zasnovati in uresničevati. Z uresničitvijo ideje socializma je povezanost med tistimi, ki razlagajo potrebo po svobodi, in tistimi, ki uresničujejo svobodo človeka, tistih, ki so sanjali o tem, da bodo odpravili nebesa z vsem, kar je težilo človeka, njegov razum in njegovo dušo, in tistih, ki so nebeško srečo transportirali in jo uresničili na zemlji — postala organska potreba in funkcija revolucije. Lenin je zares utelešenje takšnega koncepta ateizma tako v teoriji kot v praksi, kljub temu, da je bil včasih teoretično »nedosleden« oziroma da je — ko je prisluhnil utripu revolucije — preveč poudarjal en aspekt, zanemarjal pa drugega. Tako kot je za Lenina religija izraz popačenega odnosa v odtujeni družbi, tako je ateizem demistificirana zavest, ki vpliva na oblikovanje humanih odnosov in trpi njihov vpliv. Množice se ne morejo osvoboditi religije, dokler »se same ne naučijo boriti se složno, organizirano, načrtno, zavestno proti tej korenini religije, proti gospostvu kapitala v vseh oblikah«.2 Leninovo temeljno stališče bi strnjeno lahko izrazili takole: boj proti religiji (ki igra konservativno vlogo na družbenem področju) je treba podrediti boju za socializem. Kot rdeča nit se skozi vse njegovo delo vleče tale misel: »Boja proti religiji ni treba omejiti na abstraktno-ideološko propagando, ni ga treba reducirati na takšno propagando: ta boj je treba povezati s konkretno prakso razrednega gibanja, usmerjenega k odpravi družbenih korenin religije.«3 ' Lenin, O religiji, »Kultura«, Zagreb 1953, str. 22—23. * Lenin, O odnosu delavskega razreda do religije, Kultura, Zagreb 1953. Glede na omenjeno se nujno vsiljuje vprašanje, odkod Leninove nemajhne simpatije do misli (ateistične) francoskih materialistov. Verjetno temelje po eni strani v družbeno-kulturni zaostalosti carske Rusije, po drugi strani pa v specifični razlagi misli francoskih razsvetljencev. To dvoje pa eno drugo predpostavlja in pogojuje. Kajti francoski razsvetljenci so še in še poudarjali, da je sleherna, tako tudi verska zabloda — ne glede na to, ali je nastala naravno ali je bila umetno vzpostavljena — eno izmed močnih sredstev, da se ohrani, ovekoveči razredno gospostvo. Zato je Lenin v takšni usmeritvi misli videl ne le obliko razsvetljevanja množic, temveč tudi to, da postanejo imune za sleherni poskus manipulacije z njimi. Tega, da je Lenin zanemaril možnost, da bi se tudi s pozicij ateistične ideologije našla sredstvo za pristop do množic, ne gre pripisovati njegovi enostranosti, temveč zgodovinskemu dejstvu, da so bili nosilci ateistične misli v tedanji Rusiji v teoretični in praktični opoziciji proti sleherni ideologiji manipuliranja s človekom. Lenin je med drugim tudi eksplicitno poudarjal superiornost družbene spremembe pri spremembi strukture vsake zavesti. »Gledišče življenja, praksa,« je pisal Lenin, »mora biti primarno in temeljno gledišče teorije spoznanja.«4 Spoznanje torej ni zgolj navadna ugotovitev stvarnosti, temveč tudi moč za praktično spremembo stvarnosti. To je individualna miselna dejavnost. Družbena bit odločno vpliva na ta prizadevanja, s tem da jim daje določeno vsebino in jim postavlja meje. Človekovo spoznanje je rezultat človekovega aktivističnega stališča do družbe in narave, katerega težišče je — humanizacija družbenih odnosov, njihovo usklajevanje s človeško naravo človeka. Medtem ko je po Leninu religija za državo privatna stvar, pa ne more biti privatna stvar za revolucionarno partijo. Komunist ni ateist, ki verbalno zanika boga, temveč človek, za katerega je ateizem teoretična, komunizem pa praktična predpostavka humanizma. Tisti, ki pripadajo revolucionarni partiji, niso predvsem v teoretični, temveč v praktični opoziciji proti religiji: ne postavljajo se po robu religiji, temveč nasprotujejo stanju, v katerem brez religije ne gre. Kajti konkretna oblika religije je rezultat določene stopnje zgodovinskega razvoja. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da vsebina zavesti delno ne determinira določenih družbenih odnosov, niti da ne vpliva na zgodovinsko dozorele socialne prevrate. Religija ima lahko tako integracijsko kot tudi dezintegracijsko vlogo na globalnem družbenem področju. Nastanek razredne družbe je omogočil religiji in jo spodbudil, da se je integrirala v proces razrednega boja; včasih celo s pozitivnim predznakom: splošno znano je, da so tudi revolucionarni razredi v danem trenutku nastopali tako, da so preoblekli svoje ideje v religiozna oblačila. 1 Lenin, Materializem in empiriokriticizem, »Kultura«, Beograd 1948, str. 141 443 Teorija In praksa, let. 8, št. 3, Ljubljana 1971 Država in cerkev Malokdo si je tako kot Lenin prizadeval za dosledno uresničitev načela ločenosti cerkve od države; kljub temu da je to načelo politično tvorno, pa vsekakor drži, da sodi to, da se postavlja na raven teoretičnega načela, ki je radikalno, med zablode politične revolucije, ki se enači z družbeno revolucijo. Religija kot institucija (cerkev) in država kot institucija sta lahko ločeni, ni pa nujno, da sta. Njun odnos, inkluziven ali konkluziven pomen »in« odnos do religije, ni zato radikalno pozitiven niti radikalno negativen. Kajti: s tezo se tako država kot cerkev postulirata kot instituciji in se ne izpodbijata kot instituciji; v bistvu — status quo. Religija se ohranja kot zasebna stvar državljana v položaju, ko se dejavniki radikalnih družbenih gibanj zadovoljijo z dejanjem ločitve cerkve od države, kar pomeni, da se odrekajo temeljnim družbenim spremembam. S tem človek ni osvobojen religije, temveč si pridobi zgolj svobodo religije. Ločitev države od verskih skupnosti pomeni le, da država ni več »kolektivni vernik«, tako kot tudi ni »kolektivni ateist«. Predpostavke, ki omogočajo religioznost, so v končni instanci prav tiste, na katerih in iz katerih se porajata tudi državnost (kot družbena sila) in religija. V družbi, v kateri država odmira, se ločitev države od cerkve dokončuje z razdejanjem in uresničenjem predpostavk odpravljanja družbenih korenin religije. Vendar pa človek še vedno v določeni meri pripada državi, družbi, včasih pa tudi sebi; vsak izmed teh momentov je v različnem odnosu do religije. Kakor hitro se teoretična pozicija v revolucionarni praksi pokaže za nezadostno, je Lenin ne skuša ljubosumno varovati, temveč jo pogumno zapušča, pa četudi je to razlog več za ugotavljanje njegove »teoretične nedoslednosti«. Kljub temu da je Lenin odločno vztrajal pri zahtevi, da je treba ločiti državo od cerkve, je — glede na to, da je imel razvit posluh za politične razmere — napisal tudi tole: »Demokracija se ne more nikoli postaviti na stališče, da duhovščina nima pravice sodelovati v političnem življenju. Takšno stališče je arhireakcionarno. To pelje edinole k državnemu lice-merstvu in nič več. V življenju je popolnoma nemogoče, neuresnič-ljivo s kakršnimikoli ukrepi, da bi odstranili iz politike in iz razrednega boja to ali katerokoli drugo skupino ali del prebivalstva.«5 V kontekstu jugoslovanske samoupravne družbe bi bilo treba v Leninovem duhu med drugim temeljiteje premisliti tale vprašanja: možnosti, da se razmeji področje delovanja cerkve in področje delovanja države; ali bi kazalo obravnavati dejavnost cerkve kot dejavnost katerekoli druge organizacije in institucije; ali ni cilj samoupravne družbe, da se osvobodi ne le cerkvenega protektorata, temveč tudi protektorata države; ali je mogoče s pogojem, da cerkve ne omejujemo zgolj na duhovnike, ločiti državo od cerkve itd. » V. I. Lenin, O ateizmu, religiji in cerkvi, »Misel«, Moskva 1969, str. 165. Odprtost za družbene spremembe Lenin je brez pridržkov ugotavljal, da bi bilo treba sprejeti v komunistično partijo celo duhovnika, če bi le-ta sprejel njen program družbenega spreminjanja sveta. Lenin gotovo ne bi bil gluh za našo sodobnost, v kateri je čedalje več kristjanov, ki si prizadevajo dati novo družbeno vsebino ter verske ideje inkorporirati v napredna in humanistična gibanja. To je toliko bolj verjetno, ker je imel Lenin izrazit smisel za to, da integrativne ali kompenzacijske funkcije religije ni predstavljal zgolj abstraktno: prizadeval si je in uspelo mu je, da je fiksiral bistvo religije kot specifično obliko rutinirane zavesti. Zato lahko upravičeno domnevamo, da bi tudi on podpisal tole Garaudyjevo misel: »Milijoni kristjanov in milijoni komunistov si skupno prizadevajo zgraditi eno prihodnost, pri čemer ne zavračajo nobenih človeških vrednot, ki jih je ustvarila krščanska tradicija v dveh tisočletjih. Toda razredne pozicije, ki so sicer v protislovju s krščanstvom, so ravno zamračile to poslanico in zakrivajo vrednosti krščanstva.« Družbeni nauk katoliške cerkve kaže na primer nedvomno preobrazbo v skladu z družbenimi spremembami in z njenimi težnjami, da bi ohranila svojo moč vpliva na te spremembe. To ima resda neke notranje meje, ki jih opredeljuje ideološki koncept sveta določene cerkve. Ali je odpor proti bistvenim spremembam, ki se kaže znotraj katoliške cerkve, determiniran predvsem z njeno »ideološko doslednostjo« ali ga vsiljujejo nekatere globlje družbene predpostavke? Naklonjen sem stališču, da so meje teh sprememb determinirane z dometi širših družbenih sprememb ter da se bodo te meje nesluteno premikale, tako da bo — kot je bilo že rečeno — eden izmed papežev nekoč izrekel načelo: Bog je ustvaril svet na načelih zgodovinskega materializma! Toda cerkev noče tvegati svojega idejnega koncepta prav toliko, kolikor noče tvegati svoje opore — človeka. Globina prilagajanja kljub vsem notranjim odporom včasih presega človekovo moč, da bi ji sledil. Ona pa si prizadeva, da bi znova zavladala nad svetom, ki se upira njenemu nadzorstvu, znova se želi definirati nasproti njemu s tem, da izloča iz spremenljivih situacij vse tisto, kar je v določenem zgodovinskem trenutku (z njenega stališča) — nespremenljivo. V sodobni jugoslovanski družbi izginjajo razlike med teisti in ateisti glede na to, kako se vedejo v družbenopolitični akciji: čedalje manj jih je namreč mogoče ločiti po tem, kaj pričakujejo v tostran-stvu; to, da se vendar ločijo, ker pričakujejo različno v razsežnosti transcendentnega, je družbeno čedalje manj pomembno. Avtentični marksizem ni nikoli a priori zanemarjal pomena transcendiranja obstoječega; nasprotno, marksizem samo ni hotel vztrajati pri nečem, kar je zelo oddaljeno, si čimer pa bi se izpostavljal resnični nevarnosti, da ne bi vzpostavil predpostavke za to. Domnevamo, da bo v radikalno spremenjeni družbi ne le oblikovan smisel za poslednja vprašanja, temveč da bodo v njej ta vprašanja postala — prva. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da se bo razsežnost transcendentnega nujno versko impregnirala. Praktični humanizem Lenin, ki so ga poučile izkušnje, je imel dovolj močnih razlogov, ko je zapisal, da se je treba »... izogibati slehernemu žaljenju čustev vernikov, ker bi to zgolj utrjevalo verski fanatizem«.6 Vedno se mu je posrečilo, da je pretehtal, kaj je treba v imenu demokracije dovoliti, kaj pa v imenu socializma prepovedati. Kot da pri Leninu njegov politični razum nikoli ni prevaral njegovega družbenega nagona. Vse to podkrepljuje trditev, da je bila moč ateizma pri Leninu vselej odvisna od širine človekove svobode v družbi ali pa od družbenih pogojev človekove svobode. Za družbo, ki ni svobodna ali kjer je človekova svoboda omejena na najožje okvire — kljub temu da se ta družba razglaša za ateistično — ni možnosti za tako dojeti in uresničeni ateizem. Saj se je v določenih fazah razvoja socialistične revolucije, kadarkoli je bil temelj svobode zožen iz teh ali onih razlogov, dogajalo, da je to fazo spremljalo izredno intenziviranje religiozne zavesti. Pri tem nas ne sme zmesti to, da je predmet religije spremenjen: še več, ni Bog v nebesih, temveč, recimo, človek na zemlji. Vendar pa to ničesar ne spremeni v stvari sami: religija ostane še naprej, ne glede na to, da je predmet spremenjen, ali glede na podvojitev človeka, prenos njegovih lastnih sil na njegovega okrepljenega dvojnika. Pri tem je bistveno, da se človek odtujuje s tem, da prenaša na neko drugo silo — zemeljsko ali nebeško — del neuresničenega sebe, tako pa siromaši sebe do tiste mere, kolikor bogati neko entiteto zunaj sebe.7 Odklonilno stališče do religije in vernikov je morda zadnje oporišče birokratske miselnosti, ki se na tem področju kaže v svoji izvirni obliki in še vedno ne sproža v jugoslovanskem samoupravnem socializmu družbenih sankcij, ki bi bile dovolj učinkovite, kot so na drugih področjih. Te sile gledajo na religije izključno kot na družbeno zlo, ki ga je treba zatreti, vendar — zaradi njegove moči — začasno tolerirati. Toda dokler sta koeksistenca in sodelovanje poj-movani kot začasna rešitev ju ni mogoče domisliti, zato se vsak hip lahko izrodita v svoje nasprotje. Lenin je imel popolnoma prav, ko je trdil, da religija in ateizem nista resnici, temveč — postulata. Za nas pa, v razmerah samo- • Lenin, Dela, zv. 29, Kultura, Beograd 1963, str. 114. ' Ironija zgodovine je hotela, da so prav z Leninom ravnali na preživet religijski način: z dejanjem, ko so balzamirali njegove zemeljske ostanke, so ponovno uveljavili faraonsko prakso prav nečloveškega odnosa do zaslužnih ljudi! Ni težko odkriti pravih motivov tistih, ki so to storili: kult umrlega Lenina je predpostavka za kult živega birokrata ali živega birokratskega foruma. upravne socialistične družbe, je ateizem pomemben prav zato, ker je najobčutljivejši kazalec duhovne svobode človeka. V stopnji razvoja tako razumljenega ateizma zelo nazorno odseva, koliko je človeku uspelo premagati celo vrsto omejitev — tako njegovih lastnih kot omejitev na najširšem družbenem področju. Od tega, ali se človek uspešno uveljavlja v družbenem življenju, ali uspešno gradi sebe, svoja lastna merila, ali postaja njegova zavest čedalje bolj občutljiva, ali mu je uspelo poostriti odgovornost — in ne le pred drugimi, temveč tudi pred samim seboj — od vsega tega je odvisno oblikovanje integralne osebnosti, ki ji bo ateizem ena izmed razsežnosti, resnica, ne tista, ki jo predpostavljamo, temveč tista, ki izhaja iz vsega. To poslanstvo pa obilno izžareva iz duhovne dediščine, ki nam jo je zapustil Lenin. Dragiša Kocič Polemika o odnosih v JLA Polemika, ki poteka na straneh »Teorije in prakse« med J. Rugljem in S. Kotnikom pod naslovom »Polemika o stanju in razmerah v JLA«, vsebuje med možnimi komponentami znanstvene analize le kali aktualnosti in »tendencioznosti«. Vsi njuni dosedanji prispevki se ukvarjajo s polovičnimi resnicami in se postavljajo na skrajna stališča. Stališča, ki jih vztrajno in trmasto zagovarjata brez sleherne prožnosti in želje, da bi ta stališča tudi pojasnila. Nepoučeni bralec se na podlagi njunih prispevkov lahko seznani le z dvema skrajnostma, ki ne izražata dejanskega stanja in ustvarjata napačno podobo o JLA, in to danes, v dobi uresničevanja splošne ljudske obrambe. Aktualnost njunih člankov se kaže v tem, da so se pojavili v času, ko postaja JLA zares v pravem pomenu besede »sestavni del družbe«. Ko se o njej razpravlja in ko skoznjo preveva družba. Danes, bolj kot je sploh kdaj v svojem obstoju po vojni, JLA prevzema, dejal bi, »vsrkava« družbeno prakso. Ne zagovarjam Kotnika in tudi ne napadam Ruglja, kajti eden in drugi »ima prav« po svoje in s svojega stališča. Sodim pa, da oba govorita o preteklosti, ki je neljuba epizoda armadne stvarnosti. Glede tega nista aktualna, ker interpretirata »zgodovino«. Njuna temeljna napaka je v tem, da nepoučeni bralec vse to prestavlja v čas danes in sklepa o JLA na podlagi njune polemike. Članki so aktualni po naslovih, toda njihova vsebina sodi na področje proučevanja »zgodovine« in kopičenja družbenih izkušenj, da se kaj podobnega ne bi več ponovilo. Tendencioznost člankov se kaže v tem, da zagovarjata skrajna stališča. Njuna polemika je podobna parlamentarnemu boju med »vlado in opozicijo«. Opozicija ima nalogo, da kritizira vladne predloge, vlada pa, da duši pobudo opozicije. Onadva polemizirata, ne spreminjata pa stališč. Rugljeva stališča so kritikantska, ne analizirajo, temveč zgolj podajajo gola dejstva. Ne pojasnjujejo jih. Kako je določena stvarnost nastala? Zakaj? In kako bi jo bilo mogoče odpraviti? Kotnik je ravno takšen. On brani; in vse, kar Ru-gelj napada — je zanj — narobe. S to diferenciacijo, stoječ vsak na svojem koncu, polemika zares nista dosegla ničesar in tudi ne bosta dosegla ničesar. Samo bralce sta zmedla in dala nekomu orožje, da bo lahko podkrepil svojo morebitno razpravo. Kot sem omenil, polemizirata o stanju, ki je bilo. Ki se ga vsi v JLA zavedamo in ga odpravljamo iz svojega dela. Rugljeve trditve so pravilne, to je nesporno. Ko našteva vzroke »za neustrezajoče stanje v JLA« na strani 107 »Teorije in prakse«, št. 1/70, govori resnico, toda to je resnica preteklosti. Ni več tako. Starešinam dovoljujejo šolanje na civilnih šolah. Spodbuja se k izpopolnjevanju. Odobravajo se prosti dnevi za izpite. Plačuje se šolnina v III. in IV. letnika študija in podobno. Vojaški šolski sistem se kvalitativno zboljšuje in dan za dnem se vrstijo spremembe v tem sistemu. Ne želim komentirati njegovih osem vzrokov za »neustrezajoče stanje v JLA«, toda kot aktivni pripadnik JLA sem ugotovil, da vsi ti ne J5 vzdržijo kot resnica, temveč kot polresnica. Vsi navedeni vzroki se jg odpravljajo in v kratkem bomo o njih govorili kot o preteklosti. g Ne želim govoriti o stanju v JLA, ki je poglavitna preokupacija j" Rugljevih prispevkov. Odtod črpa dejstva. Vsak, ki teži k resnici in objektivnosti, mora priznati, da je bilo tako. Poglavitna in te- _C meljna stvar, ki jo zamerim polemikoma, je vsekakor to, da ne analizirata našega notranjega in zunanjega položaja, da ne analizirata % splošnih družbenih odnosov v državi, načina mišljenja, tendenc >n razvoja družbenih odnosov, tradicije, družbenega statusa izobrazbe, 3 kakor tudi ne odnosa med pomenom prakse in teoretičnega znanja. XI Končno tudi ne materialnih možnosti JLA. Verjetno sta oba spregledala nekaj: višino proračuna DSNO in njegov namen. Poleg tega sta malo povedala o virih vodilnega kadra JLA. Polemika sploh ne vsebuje analize vsebine, o kateri teče razprava. Rugelj pozablja na to, da bi moral primerjati razvoj vse družbe na področju izobraževanja, nacionalnih odnosov in reševanja medčloveških vprašanj z istimi problemi v JLA. Če bi primerjali obstoječa stališča v družbi in v JLA glede teh vprašanj, bi videli, da je razvoj potekal vzporedno. Zelo napačen je sklep, da ima JLA počasnejšo ali nasprotno tendenco v nadgradnji in dviganju humanosti medčloveških odnosov, nacionalnega vprašanja in izobrazbo na višjo stopnjo. Družbene realnosti ni mogoče spremeniti čez noč. Ne s čarobno palico ne z administrativnimi predpisi. To je stvar generacij in časa. Generacija pride do vrhunca svoje naprednosti — in ne more naprej. Generacija opravi določen revolucionaren poseg v okviru svojega časa, vendar ne do kraja. Nobena generacija ni rešila vsega, tako tudi ne pretekla, ne bo sedanja, pa tudi ne prihodnja. Vedno se bodo porajali novi problemi, bodisi manj pomembni, pa tudi taki, o katerih bodo preprosto dejali: »Niso bistveni« in jih potisnili ob stran. Šele pozneje se bo pokazalo, da je to bila napaka; pokazale se bodo posledice, vzrok pa bo težko odstraniti, ker ga kratko malo ni. Mislim, da velja to tudi glede prezgodaj upokojenih oficirjev, ki nimajo določene kvalifikacije, da bi se vključili v »civilno« življenje in uveljavili svojo temeljno ustavno pravico, pravico do dela. Grobo rečeno: »Ti so žrtve.« Da, tako je. To ve vsa Jugoslavija in to ni nobena novost. Toliko manj je mogoče doseči, če bi napadali nekaj, kar je bilo. Treba bi bilo napadati takrat, ko se je takšno stanje porajalo, ne pa danes. Danes ga je treba zdraviti. To pa delajo vsi pristojni forumi. Hitrost tega reševanja je drugo vprašanje. V razpravah v odnosih v JLA bi nikakor ne smeli pozabiti na samoupravljanje in splošno ljudsko obrambo. Pa tudi ne pojmov: osebnost in strokovnost. Samoupravljanje — ki je sestavni del družbe, ima nujno in nedvomno velik vpliv na armado. Ne moremo reči, da postaja naš organizacijski moto, toda v armadi ima smiselno tendenco. Vstopa s stališči vojakov in starešin. Ne vstopa paragrafsko, vendar pa se kaže v odnosih, spoštovanju in razumevanju osebnosti, nagrajevanju in podobnem. Smešna je trditev, da nimamo neke oblike samoupravnega sistema. Ali ni tendenca samoupravljanja: konsultacija mlajšega, teamsko delo? Navsezadnje delujejo domovi JLA organizacijsko po določenih načelih samoupravljanja. Hkrati pa ni nikakršen konservativizem, če priznamo, da načelo poveljevanja ne trpi in ne sprejema samoupravljanja v svojo sredo. To je nujnost. Poleg samoupravljanja in razvijanja splošne ljudske obrambe vplivajo na konstrukcijo armadnega življenja tudi organizacijske oblike, v katerih se izraža. Dvigajo ga na višjo raven. Tako kot družbena stvarnost revolucionira tudi JLA določena področja svojega bivanja. To je mogoče lepo razbrati iz najnovejših vojaških publikacij in zakonodaje. O tem polemika ne govorita. Vodilni kader v JLA izhaja iz tehle dejstev: da je JLA sestavni del družbe, ustavna načela veljajo za vse državljane, torej tudi za starešine, da so v končni posledici ljudje gonilna sila ter da se morajo strokovno izpopolnjevati. Dokaz za to trditev so številni tečaji, ki trajajo od nekaj dni do dveh let. Morda ne drži trditev o »pomanjkanju organizacijsko znanstvenoraziskovalnega dela v armadi«. Ta sklep je verjetno posledica premajhne javnosti teh armadnih ustanov. Konec koncev mora njihovo delo vsebovati določeno mero tajnosti in tudi svojih rezultatov ne morejo publicirati. Kotniku zamerim, da se je postavil na pozicijo obrambe in opravičevanja. Pojasnjevanje in priznanje sta načina, da se konstruktivno konča polemika, kajti sicer se lahko razvleče v nedogled. Priznanje napake ne sme vedno imeti za posledico rigorozne obsodbe. Zelo sta pomembni drugi časovni razsežnosti: sedanjost in prihodnjost. Le-ti sta aktualni. V polemiki ju skoraj ni. Glede tega, kar Ruglja tako zelo skrbi: enakopravnost jezikov, lahko navedem »novo« dejstvo. Starešine (po rodu iz drugih republik), ki službujejo v Sloveniji, v pravem smislu odločno zahtevajo od poveljstev, naj jim dovolijo in omogočijo učenje slovenskega je- zika. Ta podatek priča tudi o drugem; usmeritev polemike k zahtevi, ne pa k obsodbi. Strinjam se z Rugljevo zahtevo in njegova dejstva so nesporna. Glede tega moramo zares nekaj storiti. Rugljeva dejstva držijo, vendar samo kot »tehnični« dokument. Ni res, da upokojeni starešine odhajajo iz vojašnice, ne da bi jih kdo pospremil. Ne trdim, da takšnih primerov ni. Trdim pa, da so redki. Na račun armade leti tudi obsodba, da nima v svoji sredi urejenih odnosov v šolstvu, samoizpopolnjevanju, znanstvenem delu, mednacionalnih odnosih, nagrajevanju in podobnem. Vprašal bi: ali so ta področja rešena v naši družbi? Ali je družba dosegla zadovoljivo višino pri reševanju teh problemov, armada pa ne? Dan za dnem smo priče člankov in razprav o problemih šolstva. Študentje to najbolje vedo. Od učnega programa do organizacijskih vprašanj. Isto velja za samoizpopolnjevanje. V vsej družbi vprašanje znanstvenega dela ni rešeno in status znanstvenikov je nizek. Ti ljudje odhajajo v tujino, kar je dokaz, da vprašanja na področju znanosti niso rešena. Mednacionalni odnosi — saj Jugoslavija buči od teh polemik, po drugi strani pa hočemo kar naenkrat, da bi bilo to v JLA rešeno. Da ne govorimo o nagrajevanju v proizvodnji. Vsak naš državljan »spremeni barvo«, ko nanese beseda na to vprašanje. Ne želim pobijati Rugljevih trditev. Priznavam jih, toda povedati želim, da je stanje enako v vsej naši družbi. Vsi problemi, ki so navedeni kot problemi v armadi, obstajajo tudi v družbi. Pri opazovanju teh pomanjkljivosti se ne smemo postaviti v položaj polemikov. Ta problem moramo gledati v širšem družbenem kontekstu: da je armada sestavni del družbe ter da ima enako strukturo obstoja kakor družba. Armada ni nekakšna ločena sfera z idealnimi ljudmi. Tudi mi v armadi delamo napake. Tako kot v gospodarstvu in v upravi. Ko bi naša družba bila uredila v civilnem sektorju vsa vprašanja, potem bi imel Rugelj pravico objaviti svoj članek v tonu, v kakršnem je napisan. Toda, žal, ni tako. Rugelj ne nastopa s čiste pozicije, kjer je vse rešeno. To ne pomeni, da nima pravice kritizirati armade, pomeni pa, da mora biti v svoji kritiki bolj objektiven in da ne bi smel vnašati elementov dezorientacije. Armada kot sestavni del družbe ne more živeti zunaj družbene stvarnosti. Tako kot postavlja in rešuje probleme celotna družba, jih postavlja in rešuje tudi armada. Ne glejmo torej te armade tako, kot da bi moralo biti v njej vse idealno. Ni in ne bo. Rugljev poziv na pomoč je neutemeljen. Armadni sestav si sam pomaga. Pred njegovim opominom je že videl svoje napake in jih že popravlja. To velja tudi za Kotnikov strah, da bi utegnil Rugelj »uničiti ugled armade«. Tudi to je neutemeljeno. Vse stvari se rešujejo in vse se bodo rešile, le potrpljenja je treba. Polemike so nam potrebne, vendar ne polemike skrajnih stališč, brez znanstvene analize. Takšne nam škodijo. Dušan Rebolj Vsebina glasil delovnih organizacij V prejšnjem sestavku smo govorili o tem, kako so posamezne vsebinske kategorije zastopane v glasilih delovnih organizacij v Sloveniji. Zdaj pa bomo spregovorili o časovni komponenti prispevkov, o odnosu avtorjev do obravnavane vsebine in o tem, na katere skupine se ta vsebina nanaša.1 I Časovna situiranost glasil 1. Zakaj o časovni komponenti? Naše izhodišče pri tem, ko obravnavamo vsebino glasil delovnih organizacij, je vseskozi isto: glasila obravnavamo kot eno izmed sredstev obveščanja samoupravljalcev. Kot taka, se pravi, kot napisani viri informacij, imajo nedvomno nekaj prednosti, pa tudi nekaj pomanjkljivosti. Prednosti so zlasti tele: sorazmerno velik prostor, možnost, da se posamezna vprašanja temeljiteje obravnavajo, dokumentiranje trditev ipd. Bralcu pomenijo napisan vir, ki si ga lahko ogleda, kadar ima čas; ki ga lahko spet in spet prebira in se lahko nanj sklicujejo (ga navaja). Zahtevajo pa naj pismenost, večjo motivacijo za branje kot npr. za poslušanje, večji besedni zaklad, kot je potreben za govorjeno besedo, otežujejo in časovno zavlačujejo možnost dobiti dodatne informacije in imajo poleg tega vse pomanjkljivosti (in tudi prednosti), ki so značilne za oblike posrednega obveščanja. Čas, kdaj je posameznik o čem obveščen, bistveno vpliva na njegovo dejavnost. Poznamo pregovor, da je po toči prepozno zvoniti. To se pravi, da potem, ko se nekaj zgodi, možnosti za delovanje niso velike. Izkušnje s samoupravljanjem kažejo, da so reakcije na sprejete sklepe zelo omejene; so ali izrazi nezadovoljstva, ki pa mu sledi prilagoditev, ali pa so zelo nasilne (tudi protestne ustavitve dela). Šele zelo nasilne reakcije skoraj vedno pripeljejo do tega, da se sklepi, ukrepi itd. spremenijo. Vse drugače pa je, če so prizadeti o predvidenem sklepu že vnaprej obveščeni. Predvsem se zmanjša napetost, zniža »temperatura« pri obravnavanju zadeve. Prizadeti imajo možnost vplivati na to, da se kvaliteta sklepa spremeni po normalnih, predvidenih poteh vplivanja, kar zmanjšuje občutek, da je že tako vse določeno »od zgoraj«. Še več, že to, da je dana možnost vplivati na vsebino, zmanjšuje odpor 1 Avtor tega prispevka je tudi avtor zadevnih poglavij v publikaciji »Vsebina glasil delovnih organizacij Slovenije«, Delavska univerza Tomo Brejc, Kranj 1970. proti predlogu. Učinek pravočasno objavljenega ukrepa je torej — kar je pravi paradoks — drugačen, kot pa ga pričakujejo tisti, ki se bojijo dajati predloge pravočasno v razpravo, ker pričakujejo nasprotovanje. Učinek je podoben, kot ga poznamo pri delu direktorja; direktor, ki uvaja demokratične metode dela in pusti podrejenim, da odločajo ali soodločajo, s tem ne zgubi avtoritete, pač pa si jo pridobi. Zato bi lahko iz količine informacij, ki jih delavci dobijo o predlogih posameznih ukrepov, torej ukrepov, ki še niso bili sprejeti, dokaj zanesljivo sklepali tudi o pozicijah delavcev kot samoupravijavcev, četudi je obveščenost le nujen, ne pa tudi že zadosten pogoj za delovanje. Kjer delavci dejansko aktivno sodelujejo pri odločanju, je nujno, da so tudi vnaprej obveščeni. Če pa je v kakem podjetju samoupravljanje le nujno zlo, politična forma, oblika dela z ljudmi ipd., potem ni potrebe, da bi delavce vnaprej obveščali. Če jih že obvestijo, jih obvestijo o tem, kar je že bilo sklenjeno. To so bile izhodiščne teze, ki so odločile, da smo zanimanje analize usmerili tudi na časovno komponento. Seveda takšne izhodiščne teoretične opredelitve ne dajejo tudi že možnosti za to, da bi se nepo- . sredno odločili glede tega, kakšna bi morala biti časovna situiranost ■!! prispevkov v glasilih. Zelo preprosto bi bilo, če bi lahko rekli, da mo-ra biti toliko in toliko odstotkov sestavkov napisanih v prihodnjem |g času, če hočemo, da bo samoupravljanje »razvito« vsaj toliko, kolikor najmanj mora biti. Žal take preproste sodbe niso mogoče in kaj ta- £ kega tudi ni bil naš namen. Seveda pa pričakujemo, da bi moral do- S. kajšen del vsebine vendarle seznaniti bralce o tem, kaj se bo zgodilo. £ Precej vsebinskih kategorij, zajetih v analizi, pa je takih, da je o njih Q mogoče pisati predvsem v preteklem času. Navedena izhodišča ne veljajo samo za samoupravno delovanje v S ožjem smislu. Veljajo tudi za uvajanje tehnoloških sprememb. Izkuš-nje iz industrijsko razvitih držav, pa tudi empirične študije pri nas ka- a. žejo, da spreminjanje tehnologije ne poteka vedno gladko. Prav lahko (0 se zgodi, da naleti pri delavcih na odpor. Nova tehnologija navadno ^ spreminja način dela in zmanjšuje delež živega dela. Za delavca to O pomeni, da se mora naučiti novih delovnih operacij, ki v njih ponavadi & vidi »težje delo za enako ali slabše plačilo« ali pa celo možnost, da bo W odpuščen, da bo izgubil zaposlitev, itd. Vnaprejšnje obveščanje zmanj- © ša odpor in daje delavcem možnost, da preprečijo morebitno moder- ® nizacijo na svoj račun. Takšna so bila naša izhodiščna stališča, ko smo načrtovali raziskavo. Za kazalec časovne komponente smo vzeli glagolski čas stavkov v sestavkih. 2. Vsebina in čas V glasilih smo ugotavljali, kakšen del je namenjen prihodnjim, sedanjim ali preteklim dogodkom. Strukturo celotne pisane vsebine v celotnem vzorcu glasil kaže tale pregled: Glagolski čas °/o vsebine — pretekli 45,12 — sedanji 45,81 — prihodnji 7,55 — neugotovljiv 1,52 100,00 Glasila so torej izključno usmerjena v sedanjost in preteklost. Prispevkov, ki bi obravnavali dogodke, ki naj bi se zgodili v prihodnosti, je sorazmerno malo. Poročajo torej o minulih dogodkih in o tem, kar še traja. Prav kategorija »poročanje o tem, kar še traja«, daje možnost vplivati na dogajanje in je v bistvu vsebinsko dvorezna: govori o prakar preteklem ali o pravkar prihodnjem. Za področje vsebine pa je časovna struktura takale: °/o vsebine, ki govori o dogodkih v Področje vsebine preteklosti sedanjosti prihodnosti neugotov-ljivem času 1 2 3 4 5 I. proizvodnja 38,2 52,3 8,6 0,9 II. cene in trg 44,9 46,4 6,2 2,5 III. notranja zakonodaja 21,9 71,5 5,6 0,8 IV. finančno poslovanje 59,1 35,0 5,1 1,0 V. kadrovska politika in delovna razmerja 29,7 62,3 6,8 1,2 VI. samoupravljanje 49,3 41,8 8,2 0,7 VII. socialna politika 55,2 35,2 7,5 2,1 VIII. družbenopolitične organizacije 43,6 46,9 9,2 0,3 IX. medosebni odnosi 42,4 51.2 6,1 0,3 X.drugo 54,6 35,0 8,0 2,4 V obravnavanju posameznih vsebinskih področij sicer so razlike s časovnega stališča, vendar z izjemo področja »notranja zakonodaja« niso posebno velike. Zlasti je stabilno sorazmerje stavkov v prihodnjem času, saj variira le od 5,1 °/o do 9,2 %>. Nadpoprečno se v prihodnjem času govori o vsebinskih področjih »proizvodnja«, »samoupravljanje«, »družbenopolitične organizacije« in »drugo«. Čeprav so razlike v odstotkih majhne, je vendarle značilno, da glasila objavljajo prav v zvezi z delom družbenopolitičnih organizacij največ o tem, kaj bodo te organizacije delale. Ali je to odsev najbolj demokratičnega ozračja (možnosti vplivanja) v delu teh organizacij ali je to vpliv tega, da njihovo delo, bolj kot na drugih področjih, ostaja v okviru programov? Da se o vsebinskem področju »finančno poslovanje« najmanj govori v prihodnjem času, je že dokaj logičen podatek. Nedvomno pa smemo reči, da se v celoti premalo govori o tem, kaj bo novega v delovnih organizacijah. Neopredeljeni čas vsebuje vzklike, gesla in zlasti številčne preglede. Razlike med posameznimi področji glede na čas, ki ga predstavlja vsebina, so večje med preteklim in sedanjim časom. V sedanjem času obravnavajo največ notranjo zakonodajo. Ker smo s tem vsebinskim področjem opredelili predvsem poročila oziroma vsebino, ki se nanašajo na sprejemanje, spreminjanje in dopolnjevanje posameznih aktov, ta poudarek torej pove, da se glasila pretežno vključujejo v obravnavanje internih aktov le v teh fazah, manj pa poročajo o funkcioniranju in doseženih izkušnjah v notranji zakonodaji in še manj o perspektivi te zakonodaje. Podoben položaj ima kadrovska problematika z delovnimi razmerji, saj gre predvsem za poročila o tem, kaj se dogaja. Nasprotno pa se o finančnih vprašanjih in o socialni politiki piše več v preteklem času in se torej poroča o preteklih dogodkih. Med vrstami glasil glede na pogostnost izhajanja so razlike v časovni strukturiranosti vsebine prav tako majhne, vsaj če vzamemo pri primerjanju za enoto vsebinsko področje. Globalne razlike praktično ni. Celotna vsebina je približno enako razporejena v vseh vrstah glasil (tednikih, mesečnikih in občasnih glasilih). Odkrijemo lahko le rahlo težnjo, da občasna glasila pišejo malo manj v preteklem času kot tedniki in ti spet manj kot mesečniki. Vendar so razlike za celotno vsebino tako majhne, da so lahko tudi posledica vzorčenja, in zato ne smemo sklepati, da je dejansko časovna razporeditev vsebine v obratni zvezi s pogostnostjo izhajanja. Pričakovali bi namreč, da tehniki lahko v večji meri govorijo o prihodnjih dogodkih kot pa glasila, ki izhajajo le občasno. Vendar kaže, da to prednost tednikov kompenzirajo pri občasnih glasilih redki »veliki« dogodki v podjetju, znani že vnaprej. Pač pa smo odkrili za posamezna vsebinska področja bolj jasne zveze. Naj navedemo področje, kjer je zveza: čim redkeje izhaja glasilo, tem več piše v pretekem času; to sta vsebinski področji: notranja zakonodaja in samoupravljanje. Obratno zvezo (čim redkeje izhaja, tem manj piše v preteklem času) pa ugotovimo pri področju proizvodnje. Drugje so zveze manj jasne. Iste časovne komponente smo ugotavljali tudi za posamezne kategorije vsebine. V tem primeru se sicer večina kategorij suče okrog poprečij, vendar se ponekod tudi precej od njih oddaljujejo. Navajamo povzetek analize. Najmanjši del vsebine se nanaša na stavke v prihodnjem času, največ pa na stavke v preteklem (sem smo šteli tudi pripovedni sedanjik _ skratka, opis vseh dogodkov, ki so že končani) in v sedanjem času (tudi drugi časi — če dogodek še traja). Vendar tudi količina stavkov, ki so pisani v prihodnjem času, variira od l°/o (zaokroženo) do 28%. Zadnji podatek je izjemen, nanaša pa se na vsebinsko kategorijo »odnosi med samoupravnimi organi enot in — ali centralnimi samoupravnimi organi«. Celotna porazdelitev odstotkov vsebine, ki je pri posameznih kategorijah pisana v prihodnjem času, pa je takale: ®/o stavkov Število v prihodnjem času kategorij 1 — 2 10 3—4 14 5—6 20 7—8 8 9 — 10 9 11 — 12 8 13 — 14 — 15 — 20 7 nad 20 (= 28 «/o) 1 Posebej si oglejmo kategorije, ki so od poprečja oddaljene za več kot ± 5 %>, ki obsegajo torej manj kot 2%> ali več kot 12«/o stavkov v prihodnjem času. Manj kot 2°/o obsegajo: a) s področja »cene in trg« kategoriji »prodajne cene« in »servisna služba«; b) s področja »notranja zakonodaja« kategoriji »statut delovne organizacije« in »pravilnik o rekreaciji«; c) preostale tri kategorije so s področja »druge teme«. Iz teh podatkov ne bi mogli izluščiti kakšne značilne tendence. Vsebina teh kategorij je večidel tisti razlog, ki pojasni takšno časovno struk- turo. To je obenem eden izmed vzrokov, da je časovna orientacija sestavkov vendarle globalen odsev aktualnosti posamezne vsebine. Nad 12 °/o pa so dobile: a) s področja »proizvodnja« kategorija »enostavna in razširjena reprodukcija«; b) s področja »notranja zakonodaja« kategorija »pravilnik o delovnih razmerjih«; c) s področja »finančno poslovanje« kategorija »ostali skladi«; d) s področja »samoupravljanje« kategorije »kadrovanje za samoupravne organe«, »izobraževanje za samoupravne organe« in »odnosi med samoupravnimi organi«; e) s področja »socialna politika« kategorija »prevozi na delo in iz dela«; f) s področja »druge teme« kategorija »proslave kolektiva«. Ta seznam je nedvomno zanimiv, če vzamemo, da je odsev tega, kar je bilo v obravnavanem letniku glasil v kolektivih najbolj perspektivno obravnavano. Ker nastopata druga dva časa pravzaprav komplementarno (kolikor manj je napisanega v sedanjiku, toliko več je v preteklem času), podrobneje obravnavamo le pretekli čas. Tudi v tem primeru je večina kategorij blizu poprečju (45,17 °/o vse vsebine v preteklem času). Posebej si kaže ogledati vsebinske kategorije, ki so za več kot ±15°/o oddaljene od poprečja. Odmiki za več kot — 15 °/o (manj kot v poprečju, tj. do 29 °/o stavkov v preteklem času): a) s področja »proizvodnja« kategorije »tehnologija«, »organizacija dela v podjetju« in »osnovna sredsta«; b) s področja »cene in trg« kategorija »prodajne cene izdelkov«; c) s področja »notranja zakonodaja« kategorije »statut podjetja«, »pravilnik o delitvi dohodka podjetja«, pravilnik o delovnih razmerjih«, »pravilnik reklamacij«, »pravilnik o skladu skupne porabe«, »drugi pravilniki« in »zakoniti predpisi«; d) s področja »kadrovska politika in delovna razmerja« kategoriji »izobraževanje« in »delovni čas«; e) s področja »samoupravljanje« kategorija »odnosi med direktorjem in samoupravnimi organi«. Prav gotovo je zanimivo, da najdemo med kategorijami v tem oddelku praktično celotno področje »notranja zakonodaja«. To pa je obenem edina jasnejša tendenca v navedenih podatkih. Odmiki za več kot +15 % (več kot v poprečju, nad 60 °/o stavkov v preteklem času): a) s področja »proizvodnja« kategorija »mesečni, četrtletni, polletni plani«; b) s poprečja »cene in trg« kategorija »servisna služba«; c) s področja »finančno poslovanje« kategorije »sklad skupne porabe«, »drugi skladi«, »delitev osebnih dohodkov«, »inventura«; d) s področja »kadrovska politika in delovna razmerja« kategorija »delovna razmerja«; e) s področja »samoupravljanje« kategorij »sprejemanje sklepov samoupravnih organov« in »pregled izvajanja sklepov samoupravnih organov«; f) s področja »socialna politika« kategorije »dnevna, tedenska, letna rekreacija«, »šport in kultura« in »socialni problemi«; g) drugi dve kategoriji sta s področja »druge teme«. V tem oddelku kategorij je najmočneje zastopano področje »finančno poslovanje«, o katerem se piše večidel — čeprav ne izključno — za nazaj. To — skupaj s sorazmerno majhnim deležem v celotni vsebini — nedvomno pomeni, da so o tako imenovanih »ekonomskih« informacijah delavci obveščeni le malo, in še to za nazaj. To velja večidel za celo vrsto kategorij, ki bi jih lahko označili »ekonomske informacije«. Ob tem pa moramo seveda upoštevati, da je podatke o rezultatih poslovanja mogoče objavljati le za nazaj, ko so že znani, ali kvečjemu sproti (doseganje plana, realizacija itd.). II Odnos avtorjev prispevkov do vsebine I. Kaj smo hoteli ugotoviti? Želeli smo ugotoviti, kakšen je odnos avtorjev do obravnavane tematike v glasilih delovnih organizacij oziroma kakšna stališča zavzemajo do tega, o čemer pišejo. Stališča smo porazdelili v tele razrede: 1. nevtralno stališče — za nevtralno stališče smo šteli vsako trditev, ugotovitev, opis ipd., ki ne zavzema stališča; 2. opredeljen odnos — pozitivna ali negativna ocena zadeve, ki jo avtor obravnava; 3. programsko stališče — ocene, kako naj bo oziroma kako mora biti glede na obravnavano zadevo. Zakaj smo pozitivno in negativno stališče združili v razred »opredeljen odnos«? Vzrok je preprost: opredeljevanje enot, v našem primeru stavkov, za pozitivna in negativna stališča je tako nezanesljivo, da smo ga rajši opusti. Formalni kriterij, npr. trdilni in nikalni stavki, je vsebinsko brez vrednosti. Nevtralna stališča so navadno izražena v trdilnih stavkih. Od avtorjevega sloga je odvisno tudi, ali piše v trdilnih ali nikalnih stavkih. Ugotovitev: »V našem podjetju imamo razvito sodelovanje delavcev pri upravljanju«, je mogoče na primer izraziti tudi z nikalnim stavkom: »Ni res, da pri nas nimamo razvitega sodelovanja delavcev pri upravljanju.« Vsebina sicer ni popolnoma ista, vendar se take malenkostne razlike navadno zgubijo pri velikih količinah gradiva. Na drugi strani pa tudi ni sprejemljiva definicija, po kateri bi poskušali opredeljevati pozitivno ali negativno stališče tako, kot gre za oceno obravnavane zadeve v celoti. Da bi bilo to mogoče, bi morali imeti analitiki, vsi, ki so sodelovali pri tehnični izvedbi analize, prvič, trdno in, drugič, enako vrednostno normativno shemo o vseh vsebinskih kategorijah. Praksa pa je pokazala, da tega od analitikov ni mogoče zahtevati. Za zgled lahko vzamemo spet omenjena stavka. Priznati moramo, da bi ju težko uvrstili v isto kategorijo, čeprav v bistvu sodita skupaj. Vsi omenjeni argumenti so nas napotili, da smo se odločili tako, kot smo že rekli. Upamo, da je vsaj to gradivo toliko zanesljivo, da sklepi niso napačni!? 2. Vsebina v odnosu do stališč. Eno od navedenih oznak glede stališča, ki ga je vseboval, je dobil vsak stavek. Pri tem je razumljivo, da so se analitiki včasih ravnali tudi po sosednjih stavkih. V celotni vsebini analiziranih glasil je: — nevtralnih stališč 70,39 °/o — opredeljenih tališč 21,41 %> — programskih stališč 8,20 °/o skupaj 100,00 °/o Takšna struktura daje celotno podobo o vsebini glasil delovnih organizacij. To so predvsem poročila, gole informacije, nepristranski opa- zovalci, ne pa ocenjevalci dogodkov. Skoraj tri četrtine vsebine so normativno, vrednostno neopredeljene. To so lahko le poročila, prikazi dejstev, opisi, naštevanja itd. Komaj dobra petina celotne vsebine hvali ali graja kake misli — skratka, vrednoti. Tudi programatskih je malo — kot je malo vsebine namenjene projekciji (prihodnjemu dogajanju). Strukturo stališč po posameznih vsebinskih področjih kaže tale razpredelnica: Področje vsebine Stališča v •/» nevtralna opredeljena programska I. proizvodnja 68,4 19,7 11,9 II. cene in trg 61,3 28,9 9,8 III. notranja zakonodaja 75,8 11,2 13,0 IV. finančno poslovanje 68,1 22,2 9,7 V. kadrovska politika in delovna razmerja 76,8 14,9 8,3 VI. samoupravljanje 76,3 14,6 9,1 VII. socialna politika 70,2 24,7 5,1 VIII. družbenopolitične organizacije 64,0 21,5 14,5 IX. medosebni odnosi 54,0 40,4 5,6 X.drugo 70,4 22,3 5,3 poprečje 70,39 21,4 8,2 Posebno velikih odmikov od poprečij pravzaprav ni. Podpoprečni delež nevtralnih stališč imajo vsebinska področja »cene in trg«, »družbenopolitične organizacije« in »medosebni odnosi«. Opazno nad poprečjem pa so področja »samoupravljanje«, »kadrovska politika« in »notranja zakonodaja«. Druga področja so zelo blizu poprečja. Delež opredeljenih stališč je največji na vsebinskem področju »medosebni odnosi«, nadpoprečno še na področju »cene in trg«. Navzdol pa so odmiki pri »notranji zakonodaji«, »kadrovski politiki in delovnih razmerjih« ter »samoupravljanju«. V koloni programska stališča pa je odmik navzgor opaziti le pri »notranji zakonodaji« in »družbenopolitičnih organizacijah«. Pozornost vzbujajo podatki, da je o samoupravljanju tako malo opredeljenih stališč in obenem komaj v poprečju programskih. Torej se tudi o tem le poroča. Glasila nastajajo kot »objektiven«, nepristranski vir informacij. Nimajo mobilizacijsko akcijske narave, čeprav bi jo lahko imela in bi jo delovne organizacije tudi potrebovale. Razvrstitev kategorij po Številu opredeljenih stališč je asimetrična v desno, torej so kategorije nad poprečjem bolj razpršene. Ker je opredeljenost stališč o posameznih vsebinskih kategorijah nedvomno zanimiv kazalec za odnose v kolektivih, si kaže temeljiteje ogledati kategorije, ki se izrazito oddaljujejo od poprečja (21,41 %>). Obstaja kategorija, v kateri je stališče opredeljeno za en sam odstotek vsebine. Najbrž ni naključje, da je to kategorija »odnosi med direktorjem in drugimi samoupravnimi organi«. To ie tudi sicer tema. ki jo glasila redko objavljajo (namenjeno ji je le 0,04 °/o celotne vsebine), saj je na zadnjem mestu med vsemi kategorijami. Za to lahko navedemo dve razlagi: 1. Tema ni aktualna. Glede na praktične probleme, zelo široko definiran položaj direktorja, njegovo navzočnost na sejah samoupravnih organov, članstvo zaradi položaja, predstavljanje podjetja itd., itd., bi to komaj upali verjeti. 2. Ta tema je »tabu« — torej vsebina, o kateri ne kaže veliko pisati, ker je »nevarna« (za novinarja). K takemu sklepu navaja zlasti neznaten odstotek opredeljenih stališč in popolno pomanjkanje programskih stališč. Prispevki na to temo so torej samo poročila o preteklih dogodkih. Kot ponazorilo v tem smislu velja omeniti tudi pogosta pričevanja novinarjev in drugih sodelavcev o cenzuri v delovnih organizacijah. Iz istega vsebinskega področja (»samoupravljanje«) je še ena kategorija, o kateri je zelo malo opredeljenih stališč — le 5 °/o. To je kategorija »izvolitev in rotacija članov samoupravnih organov«. Tudi o tej temi, ki sicer zavzema precejšen del celotne vsebine vseh glasil (1,50 °/o), pišejo skoraj izključno v nevtralnem slogu, skopo, objektivno — čeprav je polovica vsebine v preteklem času. Dalje, manj kot poprečno je opredeljenih stališč na celotnem vsebinskem področju »notranja zakonodaja«. Tako je pri kategoriji »statut delovne organizacije« za 3 °/o opredeljenih stališč, pri »pravilniku o delitvi dohodka« za 5°/o, pri »pravilniku o delovnih razmerjih« za 5°/o itd. Sprašujemo se, ali lahko ob tem rečemo, da je samoupravna zakonodaja zrcalo notranjih potreb kolektivov, da normirajo samoupravne odnose. Na vsebinskem področju »finančno poslovanje« je dobrih 15 °/o opredeljenih stališč pod poprečjem, pri kategorijah »z zakonom predpisane obveznosti podjetja« (8 %>), »sklad skupne porabe« (8%) in »pogodbene obveznosti podjetja« (9 °/o). Težko je razložiti, da so se te tri kategorije znašle skupaj iz istega vzroka. Če je z zakonom predpisane obveznosti res težko razlagati in o njih mnogo pisati, pa je prav nasprotno res za uporabo sklada skupne porabe. V teh skladih, iz katerih se financira skoraj polovica stanovanjske gradnje (poleg posebnega sklada za ta namen), izobraževanje, rekreacija itd., so zajeta dokajšnja sredstva. Kot so pokazale raziskave, se ta sredstva porabljajo večidel brez dolgoročnejših programov in brez opredeljene trajnejše politike. Nasprotno od teh, ki smo jih opisali do zdaj, pa so dobile nad-poprečni delež opredeljenih stališč tri kategorije (od štirih) s področja »medčloveški odnosi« (»prepiri in konflikti«, »odgovornost« ter »intervjuji s člani kolektiva«), dve kategoriji (od devetih) s področja »cene in trg« (»uvoz ter izvoz konkurenčnega blaga«) ter ena kategorija s področja »finančno poslovanje« (»zaključni račun«). To so teme, o katerih zavzemajo avtorji prispevkov v glasilih opredeljeno stališče. Vsebine so same dovolj zgovorne in ne potrebujejo posebnega komentarja. Distribucija kategorij po številu programskih stališč je izrazito asimetrična, pravi šolski primer distribucije. Najbolj homogena je skupina okrog poprečja in pod poprečjem, kjer so odmiki zelo majhni. Navzgor so izrazito oddaljene zlasti štiri kategorije: »osnovna sredstva« (33 °/o programskih stališč), »odnosi med samoupravnimi organi enot in centralnimi samoupravnimi organi« (34 »/o programskih stališč), »pravilnik o rekreaciji« (50 %> programskih stališč) in »pravilnik o delitvi dohodka podjetja« (66 %> programskih stališč). To so vsebine, o katerih glasila kolektivov pišejo »kako bi bilo treba« oziroma »kako bomo uredili« zadevne odnose. Morda bi morali povzeti sklep, da so bila ta vprašanja osrednje prizorišče predvidenih akcij v kolektivih oziroma tista področja, o katerih standardno pišejo »da bi bilo treba...«. Med prve vsekakor sodi pravilnik o delitvi dohodka podjetja, med druge pa vprašanje odnosov med centralnimi samoupravnimi organi in samoupravnimi organi delovnih enot (ki jih »politično« ustanavljamo že najmanj eno desetletje). Vsebina in skupine v delovni organizaciji V raziskavi smo vzeli kot eno izmed sprejemljivk tudi skupino, na katero se nanaša obravnavana vsebina. Med cilji smo tega opredelili takole: »Ugotoviti, na katere nivoje (skupine) delovne organizacije se vsebina glasil predvsem nanaša, oziroma ugotoviti strukturiranost vsebine glede na nivoje delovnih organizacij.« Če ugotovimo skupine, na katere se nanaša vsebina prispevkov v glasilih, nam to pokaže, kam so glasila usmerjena, do kakšne mere so »brezosebna« in do kakšne mere je vsebina konkretizirana. Konkretizirana vsebina je eno od zagotovil učinkovitosti. Zato je razumljivo, da smo v projektu skupine in nivoje opredelili zelo podrobno (14 razredov), in sicer: a) posameznik: raziskovali smo posameznike kot nevodilne delavce, kot vodilne delavce (razen kolegija), kolegij (direktor in vodje sektorjev) in posameznike, ki jih ni mogoče (ni podatka) uvrstiti v navedene razrede; b) deli podjetja: raziskovali smo formalne in neformalne skupine na ravni posameznih delov podjetja (delovnih enot, obratov ipd.); c) več delov ali celo podjetje: spet smo razlikovali formalne in neformalne skupine; d) samoupravni organi: razlikovali smo samoupravne organe na ravni delov podjetja, centralni delavski svet, centralni upravni odbor ter komisije, odbore ipd. na ravni podjetja; e) nivoji zunaj podjetja; f) skupina oziroma nivo ni ugotovljiv, ni jasen. Ker so se nekatere skupine zelo redko pojavljale pri večini vsebinskih kategorij, izsledkov ne prikazujemo v vseh podrobnostih, ampak — razen nekaj izjem — le v navedenih šestih skupinah. 2. Koliko je vsebine v kateri izmed skupin? Od celotne vsebine vseh analiziranih glasil se nanaša: a) na posameznike: 14,07 °/o, od tega na: — nevodilne delavce 2,82% — vodilne, razen kolegija 1,48 % — kolegij 0,40°/» — neugotovljiv položaj 9,37 % b) na dele podjetja: 8,08 °/o, od tega na: — neformalne skupine 0,23 % — formalne skupine 7,85 % na več delov ali na celo podjetje: 36,10 °/o, od tega na: — formalne skupine 34,98 °/o — neformalne skupine 1,12% d) na samoupravne organe: 3,10 °/o, od tega na: — samoupravni organi na ravni delov podjetja 0,86 % — centralni delavski svet 0,89 % — centralni upravni odbor 0,59 % — komisija ipd. na ravni podjetja 0,76 % e) na nivoju zunaj podjetja: 23,46 % f) skupina (nivo) ni jasna: 15,19 % Skupaj: 100,00% Najmočneje so zastopane formalne skupine na ravni več delov ali celega podjetja. Neformalne skupine so nasploh malo obravnavane. Nepričakovano malo vsebine (3,1 °/o) se nanaša na samoupravne organe. Kjer pišejo glasila o posameznikih, v večini primerov ni bilo mogoče ugotoviti njihovega položaja v podjetju. Skoraj četrtina celotne vsebine se nanaša na skupine zunaj podjetja. In za več kot vsak sedmi stavek ni mogoče reči, na katero skupino oziroma raven se nanaša. Podatke po vsebinskih področjih ponazarja razpredelnica. Skupina (nivo) v % Vsebinsko področje posameznik deli podj. pod-jet. organi samoup. zunaj podj. ni ugo-tovlj. I. proizvodnja 1,78 19,25 47,31 1,38 17,09 11,89 II. cene in trg 3,14 11,64 49,84 0,62 19,61 15,15 III. notranja zakonodaja 14,20 3,40 47,60 6,30 14,50 14,00 IV. finančno poslovanje 2,90 10,91 75,90 2,69 4,20 3,40 V. kadrovska politika in delovna razmerja 21,40 5,10 36,40 1,40 12,80 22,90 VI. samoupravljanje 28,12 7,15 29,25 25,38 3,70 6,40 VII. socialna politika 17,76 8,65 44,43 25,38 3,70 6,40 VIII. družbenopolitične organizacije v podj. 7,34 10,63 63,29 3,60 10,99 14,77 IX. medosebni odnosi 47,39 6,30 25,71 7,94 5,90 4,90 X. drugo 11,11 2,50 15,40 0,40 50,89 19,70 Razlike med vsebinskimi področji glede na to, na katero raven se vsebina nanaša, na splošno zrcalijo logiko vsebine. S tem mislimo npr., da se pri vprašanjih proizvodnje, pri finančnih vprašanjih in podobno, vsebina ne more nanašati na posameznika v toliki meri kot v primeru medosebnih odnosov, kadrovske politike ipd. Pregled podatkov po vsebinskih področjih tudi kaže, da je visoko poprečje vsebine, ki se nanaša na ravni zunaj delovne organizacije, v precejšnji meri posledica visokega odstotka takšne vsebine pri vsebinskem področju »drugo« (ki je močno zastopano tudi v celotni vsebini). Kljub temu pa je vsebine, ki se nanaša na ravni zunaj podjetja, še vedno precej. Ocena, ali je je preveč, primerno ali celo premalo, je seveda odvisna od kriterija. Če izhajamo s stališča, naj bi bilo glasilo predvsem glasilo o kolektivu in za kolektiv, naj bi torej obveščalo člane kolektiva o dogodkih, razmerah, dilemah, itd. v kolektivu, potem je vsebine, ki se nanaša na ravni zunaj podjetja, verjetno preveč. Iz drugačnih izhodišč pa lahko pridemo do drugačnih sklepov. Razumljivo je, da mora določeni del informacije, določeni del vsebine govoriti o zadevah zunaj podjetja. Že opisana zahteva, da je treba delavce obveščati o ekonomskih problemih, vsebuje tudi zahtevo po primerjalnih informacijah o stanju drugih delovnih organizacij iste vrste itd. Ob tej problematiki velja opozoriti še na troje vprašanj: a) Odstotek vsebine, za katero ni bilo mogoče ugotoviti, na katero raven oziroma skupino se nanaša, je po našem prepričanju odločno prevelik. To je vsebina, ki dobesedno »visi v zraku«; ponavljanje splošnih načel in gesel, brezosebno, puhlo govoričenje. Odstotkom v stolpcu »skupina ni ugotovljiva« moramo prišteti še določeni del vsebine iz stolpca »nivo celega podjetja ali več delov podjetja«, ki je za delavce še vedno zelo abstraktna. Sem sodijo stavki, kot so: »podjetje mora povečati skrb za ...«, »podjetje se ne sme spuščati v ...« To so primeri, ko pisci obravnavajo podjetje kot neko posebno osebnost, ne pa kot celoto združenega dela svobodnih proizvajalcev in proizvajalnih sredstev. b) Ob pravkar nanizanih mislih je treba omeniti tudi to, da je malo vsebine namenjene posameznim delovnim enotam. Ker izdajajo glasila predvsem večji kolektivi, ni sprejemljiv izgovor, da gre za nediferencirana podjetja, ki tehnološko niso dovolj razvejana, da bi lahko organizirala delovne enote. Pač pa je najbrž res, da delovnih enot (samoupravno, tehnološko in obračunsko zaključene celote delovnega procesa) s samostojnimi pristojnostmi verjetno nimajo. Tako je mogoče, da je struktura vsebine v glasilih odsev procesa težavnega in cikličnega uvajanja delovnih enot in s tem neuresničevanja načela o čimbolj neposrednem sodelovanju pri upravljanju v vseh fazah delovnega procesa (10. člen zvezne ustave). c) Samoupravni organi — pravilneje: del vsebine, ki se nanaša na samoupravne organe — zavzemajo pri vseh področjih vsebine manj pomembno mesto, izjema je le področje »samoupravljanje«. Za to področje pa smo že v uvodu omenili, da obsega le večjo, predvsem formalno plat samoupravljanja. Na ekonomsko področje (cene in trg, finančno poslovanje) in na kadrovsko politiko pa, kot kaže, nimajo vpliva. Prav pri kadrovski politiki in delovnih razmerjih je več kot petina vse vsebine take, da ni mogoče ugotoviti, na katero skupino se nanaša. Domnevamo lahko, da takšna porazdelitev vsebine zrcali odnose, ki v resnici vladajo v podjetjih; torej zrcali zlasti konflikte med (formalno vrhovno oblastjo) samoupravno linijo in vodilno linijo (kot dejansko oblastjo). IV Nekaj sklepov Na temelju navedenih podatkov in izkušenj raziskovalcev, ki temeljijo na analizi glasil delovnih organizacij, deloma pa tudi na drugih raziskavah samoupravljavskih procesov in vprašanj v zvezi z obveščanjem, navajamo na koncu poročila nekaj sklepov in predlogov za politično akcijo. Ti sklepi in predlogi temeljijo na prepričanju raziskovalcev, da je prva, bistvena in vrhovna funkcija namen in naloga glasil delovnih organizacij, da obveščajo zaposlene o dogajanjih znotraj delovnih organizacij. Obveščanje pa mora biti celovito, objektivno, pravočasno in prilagojeno sposobnostim razumevanja tistih, ki jim je namenjeno. To izhodišče postavlja namen glasila v odnos do samoupravljanja. Glasilo pojmuje kot eno izmed sredstev, s katerim je mogoče pripomoči k temu, da bi zaposleni bili toliko obveščeni, da bi bil vsaj s te plati izpolnjen pogoj za njihovo dejansko aktivno vključevanje v samoupravljanje. Izhajajoč odtod smo na temelju analize povzeli nekaj sklepov. 1. Bistveno pomembnejše mesto, kot ga imajo zdaj, bi v glasilih morale dobiti tako imenovane »ekonomske informacije«, tj. informacije o realizaciji proizvodnih in finančnih, letnih in periodičnih načrtov, o uspehu oziroma neuspehu na trgu, o zalogah, produktivnosti itd. delovne organizacije. Sem spada tudi zahteva po »komparativnih informacijah«, ki bi omogočile delavcem, da bi rezultate svoje delovne organizacije primerjali z rezultati drugih delovnih organizacij v isti skupini ali panogi dejavnosti. Popolnoma nesprejemljivo je dejstvo, ki ga je pokazala analiza glasil, namreč, da je tej vrsti informacij namenjenega manj prostora kot pa vsebinskemu področju »drugo« oziroma manj prostora kot prispevkom, ki obravnavajo dogodke zunaj podjetja. 2. V skladu z izhodiščem, naj bo glasilo predvsem sredstvo za obveščanje zaposlenih o dogajanju v delovni organizaciji, je tudi zahteva, naj se bistveno zmanjša obseg prispevkov in s tem celotni prostor, ki ga glasila delovnih organizacij namenjajo in porabijo za prispevke, katerih vsebina ni povezana z delom delovne organizacije, v kateri glasilo izhaja. Rezultati, ki jih je dala analiza vsebine, dokazujejo, da je neka- terim vprašanjem namenjeno odločno premalo prostora. Poleg ekonomskih informacij spadajo sem še vprašanja notranjih odnosov, delo strokovnih služb in samoupravnih (kolektivnih in individualnih) družbenih organov. 3. Da bi delavci lahko uspešno sodelovali pri upravljanju podjetij, morajo biti o dogodkih seznanjeni pravočasno. Da bi lahko vplivali na odločitve, morajo, preden so sprejete, in zato, da bi bile sprejete, poznati njihovo vsebino, alternative in posledice. Analiza vsebine je jasno pokazala, da se o tem, kar bo, torej o dogodkih, ki se šele bodo zgodili, tako malo piše, da lahko brez zadržkov rečemo, da glasila vse preveč obveščajo o tem, kar se je že zgodilo, kar je že preteklost, in bistveno premalo o prihodnjih dogodkih. Takšna vsebina ne omogoča, da bi se aktivno vključevali v samoupravne procese. Lahko bi trdili celo več: da je odsev in izvir pojmovanja, da večina delavcev ne more in ne sme aktivno sodelovati. Z drugimi besedami: takšna struktura vsebine (glede na čas, v katerem opisuje dogodke) omejuje samoupravljavce v njihovi pravici, da so obveščeni. Ne kaže pozabiti na dejstvo, da je že sprejete ukrepe težko spreminjati; da vsi po vrsti tisto, kar o nas sklepajo, pa mi sami pri tem ne sodelujemo, že vnaprej sprejemamo z nezaupanjem, negodovanjem, odporom itd. 4. Vsebina glasil je preveč subjektivna v smislu vrednostne neopredeljenosti. Pisci le izjemoma ocenjujejo dogodke, ki jih opisujejo, s stališča prevladajočih družbenih vrednot. Seveda je pisati angažirano bistveno težavneje in najbrž zahteva predvsem drugačen položaj uredništev. Pri nas se le stežka sprijaznimo s kritiko in zlasti s »cenzuro« v delovnih orgnizacijah, pri tem nismo posebno širokosrčni. Vendar brez odprte, neposredne, brezobzirne (Marx) kritike obstoječega, razmer ni mogoče spreminjati in izboljševati. 5. Ko smo analizirali delovni položaj piscev prispevkov v glasilih, se je pokazalo, da tako rekoč absolutno prevladujejo vodilni delavci in uredniki glasil. Spričo takšne strukture se najbrž tudi ni mogoče toliko zanesti na vrednotenje, predvsem pa na določanje kvalitete posameznih pojavov. Kot eno izmed akcijskih načel bi bilo treba sprejeti zahtevo, naj se glasila bolj odprejo širšemu številu članov kolektiva, zlasti tistim, ki niso na vodilnih mestih. Ti pisci bi po vsej verjetnosti pripomogli, da bi razmere v delovni organizaciji drugače presojali, kot jih presojajo vodilni (beri: pisci večine prispevkov). Naj na koncu še enkrat poudarimo, da našteti predlogi izhajajo iz opredelitve, da je poglavitna naloga glasila delovne organizacije obveščati zaposlene o razmerah v organizaciji. Če hočemo, da bodo glasila imela takšno funkcijo, pa bo najbrž nujno potrebno povečati njihovo samostojnost, odpraviti vse vrste »cenzure« itd. To pa bo mogoče doseči le ob splošni demokratizaciji odnosov. e David Easton Nova revolucija v politični znanosti* V ameriški politični znanosti je na poti nova revolucija. Zadnja revolucija — behavioralizem** — se še ni končala, ko so jo že zajele naraščajoče socialne in politične krize našega časa. Težo teh kriz občutimo v naši politični znanosti v obliki novega konflikta, ki ga ravno zdaj boleče doživljamo. Ta novi in poslednji izziv je naperjen zoper razvijajočo se behavioralistično ortodoksijo. Ta izziv bom imenoval postbehavioralno revolucijo. Začetni sunek te revolucije že kar živo občutimo. Njena bojna klica sta relevantnost in akcija. Predmet njene kritike so znanstvene discipline, poklici in univerza. Premlada je še, da bi jo dokončno opisali. Vendar je ne moremo obravnavati kot zgolj nekaj prehodnega, kot nekakšno zgodovinsko naključje, ki bo nekako zbledelo, ne da bi se kakorkoli spremenilo. Prej bi lahko rekli, da se pojavlja kot posebna in pomembna epizoda v zgodovini naše discipline, če ne celo v vseh družbenih vedah. Zaradi pomena, ki bi ga lahko dobila v kontinuirani evoluciji politične znanosti, se nam zdi primerno, da raziščemo to revolucijo nekoliko po-bliže. Ali ta revolucija grozi naši disciplini, grozi, da nas odmakne od naše dolge zgodovine prizadevanj, da bi zanesljivo doumeli politiko? Ali pa je samo ena od sprememb, ki bo povečala našo sposobnost, da tako znanje najdemo? Narava postbehavioralne revolucije Bistva postbehavioralne revolucije ni težko zadeti. Vse je namreč v globokem nezadovoljstvu s tisto vrsto političnih raziskav in pouka, ki si prizadeva spremeniti študij politike v bolj rigorozno znanstveno disciplino, zgledujoč se po metodologiji naravoslovnih ved. Čeprav utegne imeti postbehavioralna revolucija vse zunanje znake zgolj enega od odporov zoper behavioralizem, se od teh odporov v resnici bistveno razlikuje. V dosedanjih odporih zoper vključevanje znanstvene metode so se sklicevali na preteklost — na klasično politično znanost, kot je naravno pravo, ali pa na še bolj megleno zamišljeno ne-metodologijo tradicionalne raziskave. V behavioralizmu so videli grožnjo stanju status quo; klasicizem in tradicionalizem sta bila odgovora, preračunano na to; da ohra- » Iz: American Political Science Review, 4/1969. ** D. Easton strogo razlikuje med »behaviorizmom« (psihološka šola) in »behavioralizmom« (kot imenuje smer v politologiji in sorodnih disciplinah). Gl. o tem D. Easton, The Current Meaning of »Behavioralism« v: James C. Charlesworth (ed.) Contemporary Political Analysis, New York 1967. — Op. prev. nita del tistega, kar je bilo, zanikovala pa sta pri tem samo možnost znanosti o politiki. Postbehavioralna revolucija pa je usmerjena v prihodnost. Predvsem si ne prizadeva, da bi se vrnila v nekakšno zlato dobo političnih raziskav ali da bi ohranila ali celo uničila določeno metodologijo. Od svojih privržencev ne zahteva, da bi zanikali, da je mogoče odkrivati v človekovem ravnanju posplošitve, ki jih je mogoče preveriti. Politično znanost raje skuša pognati v nove smeri. Zelo podobno je behavioralizem petdesetih let, ko je uvajal novo tehniko raziskovanja, poskušal prej nekaj dodati k naši dediščini, kot pa to dediščino zanikati. Ta novi razvoj je torej pristna revolucija, ne pa reakcija, je nastajanje, ne pa ohranjanje, je reforma, ne pa protireformacija. Postbehavioralizem je tako gibanje, agregat ljudi, kot intelektualni tok. Kot gibanje ima mnogo difuznih, nestabilnih in spornih značilnosti, kot jih je nekoč imela behavioralna revolucija v svoji mladosti. Bila bi resna napaka, celo huda krivica, če bi to široko mlado gibanje zamenjevali s katerokoli organizirano skupino znotraj ali zunaj politološkega kroga. Sega v dolgem loku od konservativcev do aktivne levice. Zajema rigorozne znanstvenike, a tudi vdane klasiciste. Tudi ne odmeva zgolj v neki posebni (0 starostni skupini. Njegovi privrženci pripadajo vsem generacijam od štu- O dentov-podiplomcev do starejših članov našega poklica. To neverjetno C pisanost — politična, metodološka in generacijska — povezuje samo eno RJ čustvo, namreč globoko nezadovoljstvo s sodobnimi političnimi razi- C skavami. N Čeprav danes pišejo večino dramatičnih scenarijev organizirane ce- g pitve znotraj našega poklica, se lahko na koncu zgodi, da bodo te cepitve najmanj zanimivi del tistega, kar se dogaja. Kar bo imelo nedvomno za _ nas daleč globlji pomen, je širša intelektualna težnja, ki je okolje, v kate- 2 rem prihaja do teh delitev. Zato bom osredotočil svojo pozornost na jjj čisto intelektualne sestavine postbehavioralizma. g Naj je postbehavioralizem še tako nov pojav, načela njegove vere so dovolj jasna, da jih lahko opredelimo. Sestojijo iz tistega, kar bi lahko T3 imenovali kredo relevantnosti.1 Načela tega postbehavioralnega kreda bi opisal takole: 1. Vsebina ima prednost pred tehniko raziskovanja. Če moramo eno žrtvovati drugemu — to pa ni vedno nujno — je pomembneje, da smo relevantni za pereče sodobne družbene probleme, kot pa da smo kulti-virani v raziskovalnem orodju. Namesto znanstvenega aforizma, da je bolje ne imeti prav kot pa biti nedoločen, bi postbehavioralizem postavil nov izrek, da je bolje biti nedoločen kot pa v nepomembnih stvareh natančen. 2. Behavioralna znanost skriva v sebi ideologijo empiričnega konser-vatizma. Če se izključno omejimo na opis in analizo dejstev, si zapremo vrata za to, da bi ravno ta dejstva razumeli v njihovem najširšem kontekstu. Rezultat tega je, da mora empirična politična znanost pomagati, da se ohranijo prav tiste dejanske razmere, ki jih raziskuje. Nenamerno ustvarja ideologijo družbenega konservatizma, ki jo omiluje težnja po skromnih, neznatnih spremembah. 3. Behavioralna raziskava mora zgubiti stik s stvarnostjo. Jedro behavioralnih raziskav sta abstrakcija in analiza in s tem te raziskave prikrivajo boje v politični realnosti. Naloga postbehavioralizma je, da zlomi meje molka, ki ga je behavioralna znanost nujno ustvarila, ter da pomaga politični znanosti, da zajame resnične potrebe človeštva v času krize. 4. Raziskava vrednot in njihov konstruktivni razvoj sta neločljivi del študija politike. Znanost ne more biti in kljub protestom nikoli ni bila 1 Primerjaj s kredom behavioralizma, kot ga je opisal D. Easton, A Framework for Political Analysis, Englewood Cliffs, N. J., Prentice Hali, 1965, str. 7. vrednostno nevtralna. Da bi torej razumeli meje našega znanja, se moramo zavedati vrednostnih premis, na katerih temelji, in alternativ, za katere lahko to znanje uporabljamo. 5. Članki neke znanstvene discipline nosijo isto odgovornost kot vsi intelektualci. Zgodovinska vloga intelektualca je in mora biti, da varuje človeške vrednote civilizacije. To je njihova edinstvena naloga in obveznost. Brez tega postanejo goli tehniki, mehaniki, ki družbo le krpajo. S tem opuščajo posebne privilegije, ki jih zahtevajo zase v akademskem svetu, kot sta svoboda raziskovanja in quasieksteritorialno varstvo pred napadi družbe. 6. Vedeti pomeni nositi odgovornost za akcijo, delovati pa pomeni angažirati se za preoblikovanje družbe. Intelektualec kot znanstvenik nosi posebno odgovornost, da vnese svoje znanje v prakso. Kontemplativna znanost je bila produkt devetnajstega stoletja, ko so se ljudje v širšem obsegu strinjali glede moralnih vrednot. Akcijska znanost pa nujno odseva sodobne družbene konflikte glede idealov in ti spopadi morajo prežeti in obarvati celotno raziskovalno dejavnost. 7. Če ima intelektualec obveznost, da uresniči svoje znanje, potem tiste organizacije, ki jih sestavljajo intelektualci — poklicne organizacije in univerze — od teh vsakdanjih bojev ne morejo biti ločene. Politizacija poklicev ni samo neizogibna, ampak je tudi zaželena. Noben postbehavioralist se ne bi strinjal z vsemi temi pogledi. Predstavil sem samo jedro maksimalnega programa. Morda je to nekakšen webrovski idealni tip izzivov behavioralizmu. Kot takšen razkriva ta kredo večino opaznih potez postbehavioralne revolucije, kakršna je videti, ko se odvija pred našimi očmi. Spreminjajoče se predstave o znanosti Kaj nam lahko ponudi ta uveljavljajoča se nova predstava o politični znanosti? V Združenih državah je bil v preteklem desetletju beha-vioralizem brez dvoma prevladujoča smer. Ali bo postbehavioralizem uničil pridobitve behavioralne revolucije, ki jih ji ne moremo odrekati, ali pa je postbehavioralizem sam toliko pomemben prispevek, da ga lahko vključimo in da ga moramo vključiti v našo prakso? Eno je jasno. V svetu, ki se hitro spreminja, je gotovo, da ni samo politična znanost tista, ki bi lahko trdila, da je sklenila svoj razvoj. Samo z domnevo, da je behavioralna politična znanost povedala zadnjo besedo o tem, kaj je ustrezno raziskovanje in primerna disciplina, bi lahko brez nadaljnjega odklonili vsak predlog za spremembo. Zgodovina raznih teoretičnih znanosti, kakršni sta na primer fizika in kemija, odkriva, da stoji vsaka disciplina na nekaterih temeljnih predpostavkah. Je ujetnik tistega, kar so ji postavili za raziskovalno paradigmo.' Politična znanost, če jo gledamo v njenem razvoju, ni bila nič manj nagnjena k temu, da razvija modele o tem, kaj je podlaga za kakovost discipline ali ustreznost raziskave, in tudi ti modeli so se močno spremenili. Behavioralni model je bil v tem stoletju le zadnji člen v dolgi verigi. Premaknil je poudarek od predpisovanja, etičnega raziskovanja in akcije k opisovanju, pojasnjevanju in preverjanju. Behavioralizem je opravičeval ta premik z zatrjevanjem, da bi bila sredstva za dosego ciljev brez kopičenja zanesljivega znanja tako negotova, da bi spremenila akcijo v jalovo igro. Ne moremo zanikati čedalje večjih uspehov te znanstvene iniciative na področju politične znanosti. ' T. S. Kuhn, The Slructure of Scientific Revolutions, Chicago 1962, University of Chicago Press, 1962. Nove razmere v modernem svetu pa nas silijo, da ponovno premislimo svojo predstavo o tem, kaj želimo biti. Znanstveni napredek je počasen in naj je postalo naše omejeno znanje o politiki še toliko zanesljivejše v zadnjih petdesetih letih, znašli smo se pred družbenimi krizami nepredvidenih razsežnosti. Strah pred jedrsko bombo, čedalje večji notranji razkoli v Združenih državah, kjer sta postali državljanska vojna in avtoritarna vladavina grozljivi možnosti, in nenapovedana vojna v Vietnamu, ki krši moralno zavest sveta, so obstoječe razmere, ki jih ni niti v najmanjši meri predvidela politična znanost — niti behavioralna niti kaka druga. Iskanje odgovora na vprašanje, zakaj smo kot politologi bili tako skrajno neučinkoviti v predvidevanju sveta šestdesetih let, je pomembno prispevalo k rojstvu postbehavioralne revolucije. S tega vidika ne more biti vprašljiva upravičenost dvoma v adekvat-nost ali relevantnost politične znanosti v sodobnem svetu kriz. Postbeha-vioralnemu gibanju se lahko pridružimo vsaj s tem, da se vprašamo: ali moramo biti večno vdani nespremenljivi predstavi o znanosti, pa naj gre za behavioralno ali kako drugo? Ali nismo dolžni, da upoštevamo spreminjajoče se razmere in da smo pripravljeni in voljni, da ponovno premislimo stare predstave in jih spremenimo v meri, ki bi se zdela potrebna? Ali mora politična znanost še naprej delati, kar je delala zadnjih nekaj desetletij, v upanju, da se bo nekoč povrnilo nekakšno »normalno« razdobje, v katerem bo čas na strani tistih, ki si prizadevajo razviti zanesljivejše razumevanje političnih procesov? Negativni odgovor, ki ga dajejo številni posamezniki vseh generacij politologov, je jasen. Enega od verjetnih razlogov za ta odgovor kaj lahko razumemo. Človeštvo danes deluje pod pritiskom časa. čas ni več na naši strani. To je samo na sebi nov grozljiv dejavnik v svetovnih zadevah. Apokaliptično orožje, prav tako uničujoča eksplozija prebivalstva, nevarna onesnaženost okolja in, v Združenih državah, hudo notranje nesoglasje rasnega in ekonomskega izvira, vse se giblje v isti smeri. Giblje se v smeri naraščajočega družbenega konflikta in čedalje hujšega strahu in zaskrbljenosti glede prihodnosti, ne prihodnosti generacije ali naroda, marveč samega človeškega rodu. Nasproti tej kataklizmični možnosti pa stojijo velikansko bogastvo in tehnični viri, ki so na voljo nekaj favoriziranim regijam sveta, neverjetna stopnja rasti v človekovi materialni inventivnosti in tehnologiji in bogat potencial, ki se je pravkar prikazal na obzorju. Agonija naše sedanje družbene krize je v tem nasprotju med našimi obupnimi razmerami in našo vidno perspektivo — ko bi jo le utegnili uresničiti. Glede na takšen človeški položaj nam postbehavioralno gibanje v politični znanosti (in hkrati v drugih družbenih znanostih) nudi novo predstavo o naši znanosti in o obveznostih našega poklica. Zavzema se za bolj relevatno raziskovanje. Zavzema se za usmeritev, ki bo spodbujala politologe, da bodo celo kot specialisti predpisovali in delovali tako, da bi zboljšali politično življenje v skladu s človeškimi kriteriji. Na ta položaj lahko odgovorimo tako, da se ne premaknemo, kot so nekoč storili klasicisti in tradicionalisti spričo napada behavioralistov. Ali pa lahko priznamo potrebo po spremembi in raziščemo najboljše poti za rekonstrukcijo naše koncepcije politične znanosti in z njo povezanih poklicnih institucij, katerih del smo. Predlagam, da uberemo drugo pot. Idealna angažiranost politične znanosti Odločitev, da razmišljamo o ponovnem pretresu predstave o naši disciplini in poklicu, postavlja politologa v čuden in težaven položaj. Kopičijo se močni pritiski, da bi razreševali neposredne probleme. Toda narava temeljnih raziskav je ravno v tem, da potiska pozornost stran od neposrednih vprašanj in da odlaga aplikacijo znanja, dokler nismo dovolj gotovi v njegovo zanesljivost. To dilemo sodobne politične znanosti morda najbolje razkriva idealna angažiranost behavioralizma. Na primer, po behavioralni predstavi o znanosti bi bile v političnih raziskavah neizogibne, da, celo zelo zaželene, ravno tiste epistemoloŠke značilnosti, ki jim postbehavioralisti tako močno ugovarjajo. Postbehavioralizem obžaluje tehnično pretiravanje pri raziskovanju. Vendar ne bi mogel verjetno nihče zanikati, da je tehnična ustreznost življenjskega pomena. Brez nje bi bil zaman celoten razvoj empirične znanosti na vseh področjih znanja v zadnjih dva tisoč letih. Kljub nekaterim ugovorom, ki jih izrekajo nekateri postbehavioralisti proti znanstveni abstraktnosti in oddaljenosti od sveta zdrave pameti, mora znanost že po svoji naravi delovati abstraktno. Nobena znanost se ne bo mogla sama spopasti z realnostjo v njeni celovitosti, kakor jo interpretira politik. Samo z analizo, samo s tem, da razrežemo svet v enote raziskovanja, ki jih lahko obvladamo, z natančnostjo, ki jo dosežemo z merjenjem, kjerkoli je to mogoče, lahko politična znanost odgovori na trajne potrebe po zanesljivejšem znanju, ki nastajajo v kompleksni postindustrijski družbi. S tem, ko vabimo znanost, naj kot kriterije za relevantnost raziskav zavrže abstraktno teorijo in modele in postavi na njihovo mesto družbeno urgentnost problemov, zahtevamo, da žrtvujemo tista merila, za katera se je v razvijanju zanesljivega razumevanja stvari pokazalo, da so najuspešnejša. Zdi se, da raba metod behavioralne znanosti koristi ravno tisti vrsti sociološke pozicije politologov, proti kateri se postbehavioralizem tako vneto bojuje. Te metode pomagajo varovati poklicnega znanstvenika pred pritiski družbe, naj hitro odgovori na aktualne, čeprav zapletene praktične probleme. Zgodovina naravoslovnih znanosti nam kaže, kako počasi se gibljejo temeljne raziskave. Pomembne nove ideje v naravoslovnih znanostih — Newtonova mehanika, Darwinova evolucija, Einsteinova relativnost ali moderna kibernetika — se pojavljajo redko, na časovni skali stoletij. Toda v intervalih med novimi idejami, velikimi ali malimi, si znanost s strastjo za podrobnosti prizadeva, da bi obdelala njihove implikacije, pa čeprav se zdi, da vodijo raziskave stran od praktičnih, očitnih problemov dneva. Te na videz oddaljene, pogosto neznatne podrobnosti o skalah, indeksih, specializiranih tehnikah za zbiranje in analizo podatkov, te podrobnosti so zidaki stavbe, v kateri se dogaja zanesljivejše dojemanje procesov. Lahko pričakujemo, da tisto, kar velja glede počasnosti koraka in njihove odmaknjenosti za temeljne raziskave v naravoslovnih znanostih, enako drži tudi na področju družbenih znanosti. Da, v družboslovju se celo s težavo sporazumemo o tem, kaj so velika odkritja, tako nerazviti so naši kriteriji za ustreznost. Poleg tega pa je verjetno, da bo politolog, četudi začenja z neposrednim družbenim problemom, kot se tako pogosto v resnici tudi dogaja, med samim potekom raziskave problem ponovno opredelil v terminih, ki jih bo v raziskavi laže obvladati. Ta ponovna konceptualizacija ga navadno vodi nazaj k temeljnim izhodiščem, ki se zdijo s stališča prvotnega praktičnega interesa nepomembna. Zdelo se je, da so v razvitejših znanostih ideologija čistih ali temeljnih raziskav in njihov uspeh zanesljiva podlaga znanju ter da opravičujejo to raziskovalno strategijo, pa naj bo še tako počasna in mučna. S tem da je pomagala zavarovati znanstvenike pred vsakodnevnimi pritiski družbe, ki hoče hitre in udobne odgovore, je ta ideologija omogočila znanosti, da je iskala resnico na najboljši način, ki ga je poznala. Isto zanimanje za posplošeno razumevanje, ki ga je moč preveriti, je prisililo družboslovce, da s skrajno skrbnostjo razločujejo med tem, kar s svojimi premisami in orodji lahko storimo, in tistim, česar ne moremo storiti. Lahko opisujemo, pojasnjujemo in razumemo, toda ne moremo predpisovati etičnih ciljev. S tem izključujemo vprašanje vrednot ne zaradi tega, ker bi menili, da je nekonsekventno, temveč zato, ker ne ustreza orodju, ki je koristno za analizo in pojasnitev empiričnega sveta. To so potemtakem nekatere od normalnih idealnih obveznosti znanosti: tehnična spretnost pri iskanju zanesljivega znanja, prizadevanje za razumevanje temeljnega in s tem v zvezi nujna ločitev od praktičnih vprašanj in izključitev vrednostnih specifikacij kot vprašanj, ki ne sodijo v znanost. Prav te ideale so skušale behavioralne raziskave vpeljati v politično znanost. Nove strategije za znanost Dandanašnji se ti tradicionalni ideali soočajo s kompleksom družbenih razmer, ki nimajo zgodovinskega precedensa. Te izjemne razmere so ustvarile zagatni položaj, v katerem so se zdaj znašle behavioralne raziskave. Ta položaj izvira iz okoliščine, da stojimo pred novo in skrajšano časovno skalo v teku človeškega dogajanja, pred skalo, na kateri bomo morda morali skrajšati prihodnost bolj kot kdajkoli doslej. Za mnoge sta vojna ali državljanski spopad, ki bi se verjetno končal v avtoritarizmu, očitna in neposredna nevarnost, na katero moramo v prihodnje računati. Mnogi mislijo, da se utegne zgoditi, da ne bomo imeli nobene prihodnosti, ki bi bilo vredno razmišljati o njej, ne da bi osredotočili pozornost na pereče probleme današnjega časa, pa naj bodo naše ugotovitve še tako negotove ali naša orodja še tako neustrezna. Kako naj potemtakem behavioralne raziskave s svojim priznano previdnim korakom in očitno odmaknjenostjo upajo, da bodo odgovorile na zahteve, ki se danes postavljajo pred našo disciplino? Nekatere postbehavioraliste je strah pred fizičnim in političnim samo-uničenjem pripeljal do tega, da so opustili znanost sploh. Menijo namreč, da je znanost kratko malo nesposobna, da bi bila kos sodobnim potrebam. Drugi, ki so bili zmerom prepričani, da je znanost notranje nezadostna, danes menijo, da je pravilnost njihovega stališča dokazana. Toda za tiste postbehavioraliste, ki še vedno z upanjem gledajo v moderno behavioralno znanost, postavlja sedanja kriza problem, ali je še modro da nadaljujejo s svojo privrženostjo »normalni« strategiji znanstvenega raziskovanja. Ta vrsta postbehavioralistov je bila prisiljena spoznati, da nimamo druge alternative, kot da napravimo svoje raziskave bolj relevantne. Po njihovem lahko to storimo samo s tem, da posvetimo vse svoje poklicne moči raziskavam, napotilom in akciji glede na neposredne probleme današnjega dne. Skratka, od nas zahtevajo, da popravimo predstavo o sebi tako, da odložimo zahteve po počasi napredujočih temeljnih raziskavah in da delujemo v svoji poklicni lastnosti tako, da damo vse svoje znanje na voljo neposredni rabi. Pred vse nas postavlja ta predlog nekaj kritičnih vprašanj. Ali res moramo celo glede na družbene krize današnjega časa podrediti dolgoročne smotre znanstvenega poklica nedvomno perečim problemom dneva? Ali lahko najdemo kak drug način, kako bi lahko odgovorili na to očitno potrebo po praktični relevantnosti? In če je tako, ali lahko upamo, da bomo za politično znanost ohranili tiste pogoje teoretične avtonomije, preciznosti in relativne izolacije, ki so tako življenjskega pomena za to, da bi še naprej mogli dodajati k zalogi temeljnih spoznanj? Rad bi poudaril, da zgodovinskih smotrov temeljne znanosti ni treba opustiti. Obstaja strategija, ki nam bo omogočila, da bomo odgovorili na nenormalno urgentnost sedanje krize, a hkrati te tradicije vendarle ohranili. Če sprejmemo tako usmeritev, postbehavioralizma ni treba obravnavati kot grožnjo behavioralnim raziskavam, marveč samo kot njihovo razširitev, ki jo narekuje nuja, da se spopademo z nenavadnimi problemi sedanjega časa. Da bi lahko ocenili to strategijo, se moramo zavedati ene stvari. Tudi če se da dokazati, da se je časovna skala, v okviru katere moramo misliti, močno skrajšala, nas gola projekcija ne more popolnoma pre- pričati, da moramo prihodnost računati v desetletjih, ne pa v stoletjih. Naj bo to še tako malo tolažilno za nas, vemo, da so bile naše intuicije v preteklosti napačne. Še utegnemo imeti pred seboj stoletja, ne pa samo desetletja. Ta realistična možnost nam svetuje, da se moramo oprijeti optimizi-rajoče strategije, v kateri bo nekaj sredstev za dolgoročno usmeritev v primerjavi s kratkoročno — samo za primer, če ne bomo pravzaprav vsi mrtvi. Cena temu, da se posvetimo izključno kratkoročnim krizam, je veliko previsoka. Zlahka se prepričamo, da bo v primeru, če bomo res preživeli sedanje krize, to, da nam ne bi uspelo še naprej dodajati k naši kapitalni akumulaciji temeljnega družbenega znanja, povzročilo, da bomo tragično nepripravljeni za še celo večje krize v bolj oddaljeni prihodnosti. Tako bi zgubili sleherno možnost, da preprečimo samouničenje človeštva ali zlom tistih političnih institucij, ki jih cenimo. Ali je kakšen razumen način, da bi zadovoljivo uporabljali svoje moči, ne da bi se preveč oddaljili od pozornosti in novih raziskovalnih usmeritev, ki jih zahtevajo veliki problemi te dežele in sveta? Ravno tem vprašanjem moramo tisti med nami, ki še nekoliko upamo, da utegnemo v bližnji prihodnosti preživeti gotovo še večjo krizo, posvetiti nekaj svoje moči. Delujemo lahko v različnih smereh in te smeri moramo obravnavati tako z gledišča naše discipline kot s stališča našega poklica. DISCIPLINA Temeljne raziskave proti uporabnim raziskavam Glede naše discipline nas postbehavioralna revolucija napeljuje k temu, da popravimo naš idealni model vsaj v tisti obliki, v kateri so ga vključili v behavioralizem. Življenjskega pomena je, da še naprej priznavamo delež, ki ga morajo imeti temeljne raziskave. Toda pri razporejanju finančnih virov in človeških moči moramo tudi zavestno priznati, da mora takoj priti do premika v poudarku, do premika, ki bi upošteval kritične čase, v katerih živimo. S stališča kakršnekoli idealne razdelitve naših naporov bi morale temeljne raziskave zavzemati nesorazmerno velik delež. Čeprav mine mnogo časa, preden se običajno pokažejo koristni rezultati takih raziskav, so konec koncev zanesljivejši. Toda pod neizogibnim pritiskom sedanje krize moramo poudarek obrniti. Daleč večji del svojih moči moramo vložiti v neposredne kratkoročne probleme. Potrebno je, da sprejmemo veljavnost tega, da se obračamo neposredno k vsakodnevnim problemom, da bi dobili hitre, kratkoročne odgovore z orodji in posplo-šitvami, ki so nam pač na voljo, pa naj bodo ti instrumenti še tako neustrezni. Nič več se ne moremo postavljati na idealno behavioralno stališče, da bi bila zaradi meja našega razumevanja uporaba še prezgodnja in da mora čakati na temeljne raziskave v prihodnosti.1 V resnici ta predlog zahteva manj premik v naši praksi kakor spremembo v naši ideološki drži. Naša disciplina ni nikoli popolnoma razumela in vsrkala behavioralne revolucije; še vedno se ubadamo z njenim pomenom. Vsak površni pogled potekajočih raziskav bi odkril, da ne glede na kakršnokoli idealno razdelitev čiste raziskave v resnici niso nikoli zajemale več kot zelo majhen del moči naše discipline. Še prehitro smo bili pripravljeni, da zveznim, državnim in lokalnim dejavnikom svetujemo v zvezi z neposrednimi problemi, političnim strankam in njihovim kandidatom pa v zvezi z njihovo kampanjo. Ravno z behavioralno revolucijo so se ideali naše discipline, kakor so bili vključeni v raziskovalno ideo- 1 Glej, D. Easton, The Political System (New York: Knopf, 1953), str. 78 in nasl. logijo, začeli spreminjati. Ta nova predstava je upravičila vrsto temeljnih raziskav, katerih korist morda ni bila neposredno oprijemljiva, za katere pa se je zdelo, da za prihodnost veliko obetajo. Danes moramo omiliti svojo behavioralno predstavo o disciplini, tako da v teh kritičnih časih ne bomo več mislili, da zahteva od nas, naj večino svojih naporov posvetimo odkrivanju dokazljivih temeljnih resnic o politiki. Bolj se bomo morali zadovoljiti z iskanjem neposrednih odgovorov na neposredna vprašanja. Takšen premik žarišča discipline bo nujno zahteval sistematično obravnavo nalog, ki jih predpostavlja sprememba našega sedanjega omejenega znanja v obliko, ki bo veliko bolj uporabna za politične akcije. Nekaj težav je na poti, ki vodi k uporabi našega znanja. Predvsem sodobni družbeni problemi daleč presegajo sposobnost politične znanosti, da jih sama zase ali v povezavi z drugimi družbenimi vedami razreši. Naše temeljno znanje je samo omejeno. Še tisto malo, kar imamo, ni nujno neposredno uporabno za razreševanje praktičnih problemov. Drugič, morda smo, kot v srednjeveški medicini, še na stopnji, ko puščamo kri misleč, da bolnika zdravimo. Glede na našo majhno sposobnost, da razvrstimo kompleksne vzročne zveze med našim predlogom in njegovimi družbenimi posledicami, imamo kaj šibko zagotovilo, da ne delamo več škode kot koristi. Ta hip lahko vidimo, da si nekateri prizadevajo, da popravijo ta položaj. V vse bolj razširjenem iskanju socialnih indikatorjev odkrivamo tehnike, s katerimi osamimo rezultate političnih outputov' in s katerimi primerjajo te posledice z domnevnimi političnimi cilji.5 Tako bomo dobili mero učinka našega posega v družbene procese. Toda na uspeh teh prizadevanj bo treba še nekaj časa čakati. Tretjič, politična znanost sama je nesposobna predlagati rešitve za družbene probleme; ti navadno obsegajo vprašanja, ki zahtevajo specializirano znanje in spretnosti drugih družboslovcev. Vendar politiki redko iščejo kolektivni nasvet obsežnih ekip družboslovcev. Te in številne druge težave so bile na poti uporabi našega znanja v specifičnih položajih. Prispevale so k nizki ceni uporabne znanosti v akademskem svetu, vsaj v primerjavi s temeljnimi raziskavami. Dosedanja aplikativna prizadevanja so imela premalo uspeha, da bi pritegnila najboljše glave svojega časa.6 Ko bomo začasno spremenili neposredne prioritete naše discipline, bomo morali najti poti, da dvignemo mučni razvoj uporabnega znanja, ki se neprimerno imenuje »socialengineering«, na raven uglednosti, ki jo je behaviorializmu uspelo doseči za temeljne raziskave. Toda če bi, kakor — tako je vsaj videti — zahtevajo nekateri post-behavioralisti, namenili vse svoje raziskovalne moči sedanjosti, bi s tem pretirano zmanjšali pomen prihodnosti. Ohraniti moramo žive in aktivne dolgoročne interese vse znanosti. Razreševanje družbenih problemov ni popolnoma v neskladju s tem ciljem. Razmejitvena črta med čistimi in uporabnimi raziskavami je pogosto zelo tenka. Tisti med nami, ki so se odločili za dolgoročno perspektivo, optimistično pričakujoč, da bo človeštvo preživelo, bodo marsikaj koristnega našli v raziskavah tistih, ki jih zanimajo uporabni problemi. Toda to nas ne more rešiti potrebe, da še naprej posvečamo posebno skrb temeljnim raziskavam v naši di- ' Glede razlike med »autcomes« in »outputs« glej, D. Easton, A Systems Analysis of Political Life (New York: Wiley, 1965), str. 351. 5 Literatura o socialnih indikacijah, glej: R. A. Bauer (ed.), Social Indicators (Cambridge: M. I. T. Press, 1966); »Social Goals and Indicators for American Society«, Annals of the American Academy of Political and Social Sciences, vols. 271 (May, 1967) in 373 (September, 1967). ' Glej, H. W. Riecken, »Social Science and Contemporary Social Problems• D. Easton, The Political System, 9. in 10. poglavje. lahko tudi mi začenjamo bolje lazumevati pomanjkljivosti naših političnih sistemov in raziskovati pota ustreznih sprememb, ki so tako skrajno potrebne. Želel bi poudariti, da moramo imeti to za del naloge in odgovornosti znanosti, če naj ohrani svojo relevantnost za sodobni svet. Tiste filozofije, ki skušajo oživiti klasično naravno pravo in ki zavračajo možnost znanosti o človeku, so s tem zapravile svojo priložnost in postavile pod vprašaj svojo sposobnost, da prevzamejo to ustvarjalno nalogo teorije. Zagovarjamo drzno spekulativno teoretiziranje, ki je pripravljeno graditi na rezultatih same sodobne behavioralne znanosti, ne pa te rezultate zavreči, in ki je pripravljeno razmišljati o njihovih implikacijah za politično življenje v luči artikuliranih alternativnih vrednostnih okvirov. Pomena, ki ga ima za politično znanost takšna ustvarjalna špekulacija, ni moč preceniti. Za tiste, ki skušajo razumeti, kako politični sistemi delujejo, daje taka špekulacija alternativne perspektive, s katerimi lahko določijo pomen problemov, ki jih izberejo za raziskavo in analizo. Če resno jemljemo spoznanja sociologov znanja, naše znanstvene rezultate močno oblikujejo naše etične perspektive. Če torej v naši disciplini ne spodbujamo k ustvarjalni špekulaciji o političnih alternativah v najširšem pomenu, si ne moremo kaj, da ne bi postali jetnik obstoječega vrednostnega okvira. Ko začenja ta okvir zgubljati relevantnost za družbo, nas mora njegova angažiranost za vzdrževanje sistema zaslepiti, da ne vidimo perečih vprašanj, ki vznikajo celo v zvezi z neposredno prihodnostjo. In ravno to se je zgodilo politični znanosti. Toda našim filozofom in našim znanstvenikom ni uspelo rekonstruirati naših vrednostnih okvirov v kakršnemkoli relevantnem pomenu in jim jih ni uspelo preveriti tako, da bi ustvarjalno konstruirali nove tipe političnih sistemov, ki bi utegnili bolje ustreči potrebam postindustrijske kibernetske družbe. Novi sklop etičnih perspektiv, spleten okrog te teme, bi zbudil v nas občutljivost za celo vrsto novih temeljnih političnih problemov, ki bi jih bilo vredno raziskovati. Tudi bi lahko pokazal, da je pomembno, da te probleme raziskujemo z novimi ali radikalno spremenjenimi tipi relevantnih empiričnih teorij. S tem bi se morda osvobodili poklicne kratkovidnosti, ki jo je povzročila pretirana pozornost danim dejstvom. Bili bi morda manj nagnjeni k temu, da se ujamemo v past »empiričnega konservatizma«11 ali v perspektivo, ki ohranja sistem, za kar so politično znanost med drugimi po pravici obtoževali12 tudi postbehavioralisti. Naša disciplina torej potrebuje takšnole preureditev. Temeljne raziskave moramo ohraniti kot naložbo v prihodnost. Toda celo njihovo prioriteto je treba spremeniti z vidika boljšega razumevanja njihovih vrednostnih predpostavk. Uporabno, v akcijo usmerjeno raziskovanje zahteva bolj sistematično pozornost kot kdajkoli prej. Bolj se moramo zavedati meja, ki so jih naložile našim raziskavam naše vrednostne pre-mise. In na trdnem temelju znanja, konstruiranega z behavioralnimi raziskavami, moramo resno razmisliti o možnih alternativnih preureditvah naših političnih odnosov. Strokovnjak in raba znanja Preureditve pa ne potrebuje le naša disciplina, marveč tudi naš poklic, da bi se uskladil s spreminjajočimi se koncepcijami družbene znanosti. Naša disciplina se nanaša na našo intelektualno podjetnost, naš poklic na šolane in specializirane strokovnjake, ki sodelujejo v disciplini. 11 H. Marcuse, One-Dimensional Man (Boston: Beacon Press, 1964) 4. pogl. 11 Glej, C. A. McCoy in J. Playford (eds.), Apolitical Politics (New York: Crowell, 1967) in D. Easton, The Political System, 2. in 11. pogl. Postbehavioralizem zatrjuje, da behavioralna pozicija ne ustvarja samo discipline, ampak tudi poklic, ki ima čedalje manjšo pomembnost za politični svet, ki ga obkroža. Behavioralna predstava o politološkem poklicu Trdijo, da sta pravzaprav dva temeljna vzroka za ta padec. Prvič, profesionalizacija naše discipline v behavioralnih okvirih je krepila predstavo o politični znanosti, ki je skrbno ločila znanje in delovanje in ju razdelila.13 Kot znanstveniki, ki imajo posebno spretnost, gledamo sami nase kot na dobavitelje tistega, kar se imenuje poklicna ekspertiza. Naloga nas ekspertov je, da dajemo nasvete samo glede sredstev, ne pa glede ciljev, za katere bi se lahko uporabilo naše znanje. Ali kot pravi obrabljen pregovor: smo na repu, ne pa pri glavi. Dejansko se eksperti, kot postbehavioralizem pravilno zatrjuje, niso nikoli ravnali po tem pravilu. Kot smo že omenili, behavioralno raziskovanje v naši disciplini ni moglo doseči prave etične nevtralnosti. To je imelo resne posledice za temeljne raziskave. V našem poklicu, poudarjajo kritiki, etična nevtralnost ni bila nič manj ponarejena. Pri aplikaciji svojega znanja sprejema politolog izrecno ali nezavedno vrednostne premise tistih, ki jim služi. Njegova poza nevtralnosti ima dodatno posledico, da slabi njegovo voljo ali sposobnost, da se sprašuje o širših ciljih, ki jim služi njegovo znanje. Še en vzrok razlaga padec strokov-njakove relevantnosti. Tukaj postbehavioralizem ostro pretrga s prevladujočo strokovno paradigmo o moralnem razmerju med raziskovanjem in delovanjem. Po behavioralni interpretaciji to, da ima znanje, politologu ne nalaga posebne obveznosti, da postavi svoje znanje v službo družbe. Politologu ostane na voljo, da izbere, če naj v ta namen stopi iz svoje znanstvene vloge ali ne. To laissez faire stališče do političnega angažiranja je bilo moralna premisa našega poklica. To stališče je dovoljevalo, če že ne pospeševalo, umik iz političnih spopadov. Znanje je ločeno od delovanja. Toda za postbehavioralizem začenja razmejitvena črta med čistim raziskovanjem in službo bledeti. Ta priložnost za racionalno izbiro nalaga posebno obveznost tistemu, ki kaj ve. Politolog kot strokovnjak je par excellence tisti ki ve. Zato je nemoralen, če ne deluje na temelju svojega znanja. Ko trdi, da je znanje odgovornost za delovanje, se postbehavioralizem pridružuje častitljivi tradiciji, podedovani po tako različnih virih, kot so grška klasična filozofija, Kari Mara, John Dewey in sodobni eksistencializem. Kriteriji za rabo znanja Implikacije tega postbehavioralnega premika v predstavi o vlogi našega poklica v družbi so precejšnje. Če naj politolog vrednoti, kako uporabljajo njegovo znanje, in če naj si sam prizadeva, da njegovo znanje deluje na razreševanje družbenih problemov, kateri kriteriji naj vodijo njegove izbire? Tukaj se postbehavioralizem vrača k humanistični koncepciji intelektualca kot varuha tistih civilizacijskih humanih vrednot, ki jih pozna večina ljudi. Dolžnost strokovnjaka je, da skrbi, da ima od njegove ekspertize korist vsa družba, ne pa samo privilegirani del. Svoje obveznosti izpolni le, če upošteva najširši spektrum družbenih interesov. Mnogi postbehavioralisti proučujejo aktivnost znanstvenikov v zadnjih letih in sklepajo, da so politologi svojo nadarjenost postavili pred- 11 Glej posebno T. Roszak (ed.), The Dissenting Academy (New York: Random House, 1968), Introduction. vsem v službo elit v družbi — v državni oblasti, poslovnem svetu in prostovoljnih organizacijah. Na strokovnjaka gledajo kot na človeka, ki malo občuje in ima malo stikov s tistimi, ki imajo značilno najmanj koristi od sadov sodobne industrijske družbe, kot so rasne in ekonomske manjšine, nepredstavljene skupine doma in kolonialne množice v tujini. To so skupine, ki so najmanj sposobne obvladati vire ekspertize, za katero se zavzema politična znanost. Družbena odgovornost politologa kot eksperta je, da popravi to neravnovesje. Po tem postbehavioralnem pogledu je uporaba ekspertnega znanja v službi družbene reforme konkurenčna iskanju znanja zaradi znanja samega. Reforma postane neločljiva od znanja. Jasno je torej, da se poraja nova predstava o strokovnjaku, predstava, ki znanju ne odreka njegovega mesta, po kateri pa znanstvenik ne more več ločevati življenja uma od življenja družbene akcije. Webrovo razlikovanje med poklicem znanstvenika in poklicem politika ne zadošča več popolnoma. Ta nova podoba vodi k politizaciji našega poklica. Če se od posameznega strokovnjaka zahteva, da uporablja svoje znanje v korist družbe, so tisti kolektivi ekspertov, ki jih imenujemo poklicne asociacije, sami enako odgovorni, če v svoji organizaciji ne sprašujejo po namenih, v katere se lahko uporablja njihova ekspertiza, ali še ne delujejo, kadar jih njihovo znanje opozori na nevarnost. V tem so moralne in intelektualne korenine stalnega pritiska na strokovne asociacije, da zavzemajo stališča do javnih problemov, glede katerih jim daje njhova kompetenca specialno znanje. Politizacija poklica Ta postbehavioralna težnja, da se politizirajo poklicna združenja, je naletela na velik odpor. Ugovori izhajajo manj iz načelnih razlogov kot iz praktičnega strahu, da naša poklicna združenja ne bodo več mogla izpolnjevati normalnih znanstvenih smotrov. Denimo, da ta praktični premislek drži. Toda ali lahko celo v tem primeru odklonimo popolnoma novo moralno podobo, ki jo razvija postbehavioralizem? Eno je jasno. Kriza našega časa ne gre mimo nobene skupine, tudi mimo družbenih znanosti ne. Pritiski, naj uporabljamo vse svoje energije za kritično vrednotenje ciljev, kakor tudi, naj priskrbimo učinkovita sredstva, so preveliki, da bi jih lahko zanikali. Čedalje večje število med nami ne more praktično in moralno prenesti, da bi stali ob strani, ko nas naša ekspertiza opozarja na katastrofo. Ko sprejemamo to novo (v resnici staro) obveznost intelektualca, pa moramo priznati, da se lahko politolog-specialist angažira v treh vrstah dejavnosti, ki se med seboj razlikujejo. Te sta pouk in raziskovanje na eni strani in praktična politika na drugi. Nekje med tema deluje politolog kot konsultant in svetovalec. Vsaka od teh vrst dejavnosti —■ kot znanstvenik, kot politik in kot svetovalec — oblikuje drugo in vpliva nanjo. Ali je mogoče, da konstruiramo enotno organizacijo, ki naj bi služila kolektivnim namenom našega poklica s tem, da bo pospeševala vse tri vrste dejavnosti? To se zdi zelo neverjetno. Ali lahko izvedemo neko razumno delitev dela med različnimi organizacijami, delitev, ki bi omogočala najpopolnejše izražanje za vse tiste dejavnosti, v katere potiska ta kritični čas poklicne politologe? To se zdi verjetno. Lahko si zamislimo, da bi se nekatere poklicne organizacije posvetile tisti vrsti akcije, ki pomaga dodajati k naši zalogi temeljnega znanja in ki olajšuje komunikacijo med nami in naslednjo generacijo politologov. Te že imamo v naših poklicnih združenjih. Njim je namenjeno, da pomagajo tako pri pouku kot pri raziskovanju. Lahko pa si zamislimo tudi druge tipe poklicnih organizacij, ki bi se ukvarjale s strukturiranjem uporabe naše ekspertize glede na pereče socialne probleme. Takšnih poklicnih organizacij še nimamo v politični znanosti niti v družbenih vedah kot celoti. Toda če tu gledamo na stvar samo kot politologi, si ustvarjamo nepremagljive težave. Družbeni problemi ne prihajajo k nam lepo razvrščeni kot ekonomski, psihološki, politični in podobni problemi. Naše krize izvirajo iz težav, ki zaobsegajo vse vidike človeškega obnašanja. Naša poklicna združenja so usmerjena k disciplinam, te pa so analitska področja. Po sami naravi razkosajo realnost na specialnosti, ki imajo pomen predvsem za iskanje temeljnega razumevanja stvari. Da bi postavljali cilje in določali sredstva za razreševanje družbenih problemov, pa moramo spet združiti discipline v enotno organizacijo, ki bi lahko mobilizirala moči vseh družbenih znanosti in jih združevala v žarišču specifičnih problemov. Čas je, da kot raziskovalci politike sprejmemo v tej smeri posebno odgovornost. Dati moramo pobudo, da se ustanovi federacija družboslovcev — predlog, ki ga je že dal eden od naših kolegov.14 Naloga take federacije bi bila, da ugotavlja velike probleme dneva, da razjasnjuje smotre, vrednoti akcijo, ki so jo začeli drugi, proučuje in predlaga alternativne rešitve in jih z vso močjo uveljavlja v politični sferi. Če se ne bomo kolektivno politizirali na ta način, se bomo nekritično sprijaznili s prevladujočo politiko že samo s tem, da stojimo ob strani, medtem ko problemi sveta kar naprej rastejo po številu in intenzivnosti. S tem se pravzaprav postavljamo na neko politično stališče. Ko bomo delovali kolektivno kot strokovnjaki v federaciji družboslovcev, bomo imeli intelektualno in moralno priložnost, da upravičimo svojo politično usmeritev. S tem bi lahko začeli zadovoljevati naš vse večji občutek politične odgovornosti v času krize. Hkrati s tem bomo sposobni ohraniti svoje zgodovinske institucije, svoja strokovna združenja za nadaljnje iskanje temeljnega znanja. Takšna federacija pa bi ne opravila svoje odgovornosti, če bi postala zgolj odmev na nacionalne smotre, instrument uradne politike ali laskave kritike vsega, kar je. Če ima Mannheim prav, ko opisuje intelektualca kot najmanj zakoreninjeno med vsemi družbenimi skupinami, mora profesionalni družboslovec gledati nase kot na človeka, ki je angažiran za najširše človeške vrednote. To mora biti preskusni kamen, s katerim naj bi vplival na družbene probleme. Toda veliko ovir zapira pot. Med njimi ima identifikacija s cilji in interesi svojega naroda pomembno mesto. Politologi se bodo še morali izogibati hromečim učinkom, ki jih ima za znanost nenamerna vdanost nacionalnim ciljem in perspektivam. Kot ima znanost kot sklop disciplin pretenzijo, da je internacionalna po svojem torišču, tako se mora tudi politolog denacionalizirati. Nekega dne bo morda tudi profesionalnemu družboslovcu tako kot idealnemu mednarodnemu uslužbencu dovoljeno, da se maksimalno osvobodi od vdanosti naciji, tako da bo moral nositi mednarodni potni list in da se bo v skladu s tem tudi vedel. Za našo stroko torej nastajajoča postbehavioralna faza pospešuje razvoj nove norme vedenja. V politični angažiranosti vidi družbeno odgovornost intelektualca, kakršnakoli že je institucionalna oblika, skoz katero se to lahko izrazi. Nekega dne utegne tudi zahtevati, da se družboslovec osvobodi jetništva ozkih potreb in ciljev svojega nacionalnega političnega sistema. Jasno je, da spreminjajoči se časi terjajo, da radikalno premislimo, kaj smo in kaj hočemo biti kot disciplina in kot poklic. Postbehavioralizem 14 David Singer z Inštituta za raziskovanje duševnega zdravja, University of Michingan, Ann Arbor, Michigan, v osebni korespondenci. je prodirajoča intelektualna težnja današnjega časa, ki razodeva velik napor, da stori ravno to. Njegova prodornost mu preprečuje, da bi postal imetje katerekoli posebne skupine ali katerekoli posebne politične ideologije. Postbehavioralizem razširja behavioralne metode in tehnike tako, da bi napravil njihove vsebinske implikacije pomembnejše za probleme našega časa. Zato ga je treba razumeti kot najnovejši prispevek k naši intelektualni dediščini. Kot intelektualna težnja torej ni grožnja in nevarnost, ki se zdi, da se je nekateri bojijo. Z vidika širokih zgodovinskih perspektiv naše dscipline je postbehavioralizem prej priložnost za nujno spremembo. Lahko se odločimo, da ga izkoristimo, da ga zavržemo ali da ga modificiramo. Toda prezreti ga ni mogoče. Ta revolucija je izliv, da neustrašno spet preiščemo premise naših raziskav in namene našega poklica. Prevedel Adolf Bibič Radovan Vukadinovič udk 327(47) Kako je Lenin pojmoval koeksistenco Ko iščemo vir koeksistence v mednarodnem političnem življenju, lahko 'S izhajamo od številnih koncepcij in dogodkov, ki so v raznih zgodovinskih q razmerah razvoja človeške družbe zahtevali veliko strpnost v mednarodnih g odnosih družbenih skupin, kot so: plemena, mesta—države ali pa razvite "O in trdno organizirane državne strukture. Tudi dejavniki, ki so vplivali O na take odnose, so mnogoteri in pogosto zelo zapleteni. Ravnotežje sil „ med skupinami, nemožnost, da se spremene objektivni odnosi, prepričanje C o nujnosti mirnega in sočasnega bivanja različnih državnih subjektov "O na nekem področju — to so bile najpogostejše sestavine, ki so omogočale 2 vzporedni obstoj držav in bile tudi nekakšen pravzor miroljubne koeksi- (g stence širše, čeprav še nerazvite mednarodne politične skupnosti. C Pri modernem razvoju ideje o koeksistenci in njeni praktični uporabi v mednarodnem življenju pa ne moremo mimo oktobrske revolucije, g nastajanja prve socialistične države in ustvarjalne vloge Vladimirja Iljiča ™ Lenina v njej. Prav Leninovi nazori o potrebnosti in možnosti sočasnega obstoja držav z različnimi družbenopolitičnimi in ekonomskimi sistemi so utrli pot miroljubni koeksistenci — in ta politična zamisel je kmalu nato postala temeljni progresivni okvir za razvoj moderne mednarodne skupnosti. Vsa Leninova zunanjepolitična dejavnost neposredno po nastanku sovjetske države je bila kljub njegovemu prepričanju, da bo kmalu izbruhnila širša socialistična revolucija v mednarodni razsežnosti, tesno povezana z doslednim iskanjem vseh možnosti, da se v tedanjih razmerah predvsem ohrani mlada sovjetska država. Mir je bil za sovjetsko državo notranja potreba in edina možnost, da nastanejo najugodnejše zunanjepolitične razmere za urejanje neodložljivih vprašanj ekonomskega razvoja in izvajanja ukrepov za socialistično graditev. Lenin je razbijal vsa prizadevanja tako imenovanih levih komunistov, ki so zahtevali revolucionarno vojno; prožno je spreminjal in prilagajal taktiko zunanjepolitičnih akcij ter zavestno sklepal kompromise s kapitalističnimi državami, da bi ohranil pridobitve socialistične revolucije, ko so deželo obkrožali kapitalisti in je neprestano grozila nevarnost vojne. Prizadevanja za mir, kompromisno sprejemanje predaha kot tudi pričakovanje možnosti, da razvije s kapitalističnimi državami normalne ekonomske odnose, so bila po Leninovih tedanjih nazorih samo taktično, kratkoročno delovanje, da se ohrani mlada sovjetska država in da se okrepe vse njene moči. V takem ocenjevanju porevolucijskega stanja sta bila vojna s kapitalističnim svetom in pričakovanje izbruha svetovne proletarske revolucije trajna elementa, s katerimi so resno računali. V kasnejšem razvoju sovjetske države, ko so tujo oboroženo intervencijo odbili, ko so zamrli revolucionarni poskusi v nekaterih drugih državah, v času, ko je postajal obstoj prve socialistične dežele iz dneva v dan vse bolj nespremenljiva mednarodna resničnost, je Lenin lahko v teoretičnih analizah in v praktični dejavnosti prešel na nove osnove ter si prizadeval za take odnose, v katerih bodo druga ob drugi lahko obstajale socialistična država in kapitalistične dežele. Celotna zunanjepolitična dejavnost voditelja ruske revolucije je bila izredno intenzivna. Lenin je sodil, da se z urejanjem širših nalog mednarodnega pomena rešujejo tudi nacionalne in internacionalne naloge revolucionarnega gibanja; zato je s podvojeno pozornostjo spremljal tok mednarodnih gibanj. Vztrajal je pri spretnem manevriranju, iskanju vseh možnih taktičnih kompromisnih rešitev, izkoriščanju nasprotij med kapitalističnimi državami ter specifičnega položaja socialistične države v tem obroču. Vsa ta dejavnost je bila usmerjena k iskanju najboljših alternativ, ki bodo — čeprav za ceno nekaterih žrtev — obvarovale sovjetsko oblast in sovjetsko državo. Ko je postajal Lenin vse bolj prepričan, da v bližnji prihodnosti ne bo prišlo do svetovne socialistične revolucije in da je glavna naloga sovjetske oblasti na zunanjepolitičnem področju, da vzpostavlja take odnose, ki bodo pomagali pri zavarovanju pridobitev Oktobra, je začel v središče zunanjepolitičnih akcij postavljati nove zasnutke odnosov s kapitalističnimi državami. Za razliko od prvotnega kompromisnega urejanja žgočih problemov — obstoja nove države v času podpisa Brest-Litovskega miru, začasnega kompromisa med dvema neenakima partnerjema ob pričakovanju svetovne revolucije — je Lenin poslej odnose s kapitalističnimi državami začel spravljati v trdnejši zgodovinski okvir; spoznal je, da gre za dolgotrajnejši proces, v katerem bo obstajala Sovjetska Rusija kot prva socialistična država ob kapitalističnem svetu. Ta novi vidik mednarodnih odnosov, zasnovan na realni oceni političnih odnosov in nasprotnih razrednih sil, ima teoretično podlago že v zgodnejših Leninovih razglabljanjih. V članku »O paroli Združenih držav Evrope« je Lenin že precej časa, preden se je začela revolucija, (1915. leta) opozoril na neenakomerni razvoj kapitalizma ter na možnost, da socializem zmaga samo v nekaterih državah ali celo v eni sami kapitalistični državi.1 Pri tem je moral upoštevati tudi možnost in nujnost stikov med temi kvalitetno različnimi subjekti, ki so primorani živeti drug ob drugem. Kasneje, v fazi ostrih polemik, je Lenin to vprašanje še jasneje obdelal; trdil je, da se zavzema za sodelovanje s kapitalističnim svetom in da če socialistična država ne bi hotela odnosov s kapitalističnimi državami, potem bi morala zapustiti ta svet in »se preseliti na Mesec«.2 Po kapitulaciji Nemčije in prodiranju sil kapitalističnih interven-cionistov sta bili za Lenina najbolj pomembni dve nalogi: 1. Obvarovati, tudi za ceno največjih žrtev, mlado, komaj rojeno socialistično državo; to je v praksi pomenilo, da se mora sovjetska oblast po kratkotrajnem predahu še z večjo silovitostjo in še ob večjem odre- i V. I. Lenin: Polnoe sobranie sočinenij, zv. 23, str. 67. : Ibid., zv. 35, str. 402. kanju spopasti z domačo buržoazijo in mednarodnim kapitalističnim pohodom proti sovjetski državi. 2. Ustvariti je bilo treba take razmere, da se z diplomatskopoli-tičnimi sredstvi ta intervencija zaustavi ter pripravi teren za trajnejše stike med Sovjetsko Rusijo in izrazito sovražnim obročem mednarodnega kapitala. Naj se nam zdita še dandanes ti nalogi v tedanji mednarodni kon-stelaciji neuresničljivi, Lenin je s svojo doslednostjo, bistrostjo, in vztrajnostjo počasi, vendar pa zanesljivo vodil deželo sovjetov k uresničevanju teh zapletenih nalog. S taktiko odbijanja agresorjevih napadov, ob neprestanih prizadevanjih, da se nasprotnikom omogočijo pogajanja z vedno novimi predlogi, se je položaj sovjetov vedno bolj utrjeval. Možnost sočasnega obstoja socialistične države ob kapitalističnih državah je Lenin povezoval z nujnostjo takih razmer, v katerih bodo med temi državami možni ne le razviti politični odnosi, marveč tudi vezi, ki bodo dovoljevale medsebojno ekonomsko sodelovanje. Že v pismu ameriškim delavcem leta 1919 je Lenin posebej poudaril možnost in koristnost razvijanja trgovske menjave med Sovjetsko Rusijo in kapitalističnimi državami ter pojasnil vsebino prvih koncesij, ki jih je Sovjetska Rusija priznala nekaterim tujim kapitalističnim družbam.3 V razgovoru z ameriškim dopisnikom The Chicago Daily News je bil voditelj Oktobra še jasnejši. Odkrito se je opredelil za take zveze med ZDA in Sovjetsko Rusijo, ki bodo omogočale tudi ekonomsko sodelovanje; k temu je dodal, da sovjetska vlada zagotavlja, da se v tovrstnih odnosih ne bo vmešavala v notranje zadeve drugih držav.4 V teh težkih trenutkih življenja sovjetske države je Lenin vedno našel čas tudi za zunanjepolitično dejavnost. Kot je kasneje pisal G. V. čičerin, se je Lenin zelo podrobno zanimal za vsa vprašanja diplomatskih odnosov, »takoj dojel bistvo vsakega vprašanja in ga tudi takoj najširše politično osvetlil. Vladimir Iljič je v svojih razgovorih prispeval vedno najboljšo diplomatsko analizo položaja in njegovi nasveti (pogosto je takoj predlagal besedilo odgovora drugi vladi) bi bili lahko zgled diplomatske spretnosti in prožnosti.«5 Lenin je v praktični zunanjepolitični dejavnosti zelo pazljivo proučeval odnose med kapitalističnimi državami in bil posebej pozoren do tistih slabotnejših členov, ki bi se lahko zaradi specifičnih razmer laže in hitreje povezovali s Sovjetsko Rusijo — ker so bili za to sami zainteresirani. V letih popolne blokade in onemogočenega normalnega mednarodnega komuniciranja je bil za mlado sovjetsko državo prodor v svet izredno pomemben. Prav zaradi manjših koncesij, poudarjanja demokratičnih načel zunanje politike socialistične države, ki bo ta načela tudi hkrati spoštovala, je sovjetski diplomaciji v najtežjih dneh obstoja uspel prvi prodor diplomatsko-politične in ekonomske narave, ko je leta 1920 ! Lenin je zlasti poudarjal: »S sprejemljivimi pogoji dane koncesije so zaželene tudi za nas — kot ena od možnosti, da pritegujemo v Rusijo tehnično pomoč v tem pogledu razvitejših držav, za obdobje, v katerem bodo vzporedno eksistirale (sušče-stvovat' rjadom) socialistične in kapitalistične države.« Ibid., zv. 39, str. 197. Tedaj je Lenin prvikrat uporabil formulacijo o vzporednem obstoju socialistične in kapitalističnih držav. 1 Ibid., zv. 39, str. 209—210. 5 G. V. čičerin, Stat'i i reči, Moskva 1961, str. 277. navezala diplomatske odnose z Estonijo.6 To je bil najlepši primer uspešnega diplomatskega manevriranja, izkoriščanja nasprotij v krogu kapitalističnih držav, pa tudi doslednega spoštovanja načel sovjetske zunanje politike. To je vplivalo, da je mala Estonija videla v Sovjetski Rusiji državo, ki priznava njeno pravico do samoodločbe in jo obravnava kot enakovreden subjekt. Da bi preprečil vojno s Poljaki, je bil Lenin pripravljen na popuščanje in je ponudil Poljski celo več ozemlja, kot ga je Poljska vlada zahtevala.7 Ker je bil prepričan, da se lahko sovjetska oblast obdrži in razvija le v miru, je bil pripravljen priznati tudi stare dolgove carske Rusije, da bi dežele Antante pridobil za priznanje sovjetske oblasti in za prekinitev intervencije.8 Lenin je bil v tistem času mnenja, da ima zunanjepolitična dejavnost izredno važne naloge; od njene uspešnosti je bilo v marsičem odvisno upanje, da se bo Sovjetska Rusija obdržala. Zato ni prav nič čudno, da se je Lenin toliko zavzel za zunanjepolitično dejavnost. Na stotine dokumentov mednarodne narave je sestavil Lenin osebno; energično je branil zunanjepolitično usmeritev, pisal in pojasnjeval je posamezne politične poteze ter si prizadeval, da bi bil čim širši krog državljanov seznanjen z zunanjo politiko, ki ne bi smela biti več tajna in zaprta izključno v kabinetih ministrstva za zunanje zadeve.' Lenin je z zahtevo po neprenehnih pogajanjih, z vedno novimi predlogi, načrti in ponudbami za sklenitev miru s posameznimi intervencionisti ponovno dokazal svojo vztrajnost; upal je, da bo tako ravnanje ob neprestanem odbijanju vseh akcij intervencionistov na bojnem polju tudi prispevalo in pospešilo sklenitev tako potrebnega miru. Ta energična odločnost, da je treba vztrajati tudi v najhujših razmerah kapitalističnega pritiska, je postopno rodila prve sadove. Sporazum z Estonijo je postal, kot je dejal čičerin, »prvi poskus mirnega vzporednega življenja z buržuaznimi državami.« Ko je natančneje pojasnjeval naloge in cilje sovjetske zunanje politike na zasedanju VCIK, je komisar za zunanje zadeve v Leninovi vladi s ponosom izjavil: »Mi ne nosimo svojega sistema niti svoje oblasti na bajonetih... Naša politika je politika miru, vendar pa to ni politika kapitulanstva.«10 Na tem zasedanju so tudi prvikrat uradno uporabili termin koeksistenca. Čeprav je poročal čičerin, je bilo očitno, da gre samo za razčlenitev temeljnih Leninovih misli, ki so bile že leta 1920 povsem jasno usmerjene k iskanju možnosti sočasnega obstoja in snovanja stikov med socialistično državo in kapitalističnim obročem. V tem ekspozeju je bil čičerin zelo natančen: »Naše geslo je bilo in je še zdaj: mirno koeksistiranje z drugimi vladami 8 O pomenu te uspešne diplomatske poteze je Lenin med drugim pisal: »Ta mir je okno v Evropo. Z njim se za nas odpira možnost, da začnemo z izmenjavo blaga z zahodnimi državami. Naši nasprotniki so trdili, da je revolucija na Zahodu še daleč in da se brez nje ne bomo obdržali. Toda mi se nismo obdržali, marveč tudi zmagali.« Ibid., zv. 40, str. 111. I M. Naszkowski, Walka o pokojowe wspolistnienie w swietle nauk Lenina, Nowe Drogi 1970, št. 4, str. 44. 8 G. V. čičerin, Stat'i i reči, op. cit., str. 282. 1 V Dekretu o miru, ki ga je sestavil Lenin, je med drugim zlasti pomembno: »Vlada opušča tajno diplomacijo ter izraža s svoje strani trdno pripravljenost, da se bo vselej pogajala javno pred vsem ljudstvom ter takoj v celoti objavila tajne sporazume, ki so jih potrdile ali sklenile prejšnje vlade fevdalcev in kapitalistov.« Ibid., zv. 35., str. 15. II G. V. čičerin, op. cit., str. 135. ne glede na to, kakšne so. Stvarnost sili nas in druge države v nujno snovanje dolgoročnih odnosov med delavsko-kmečko vlado in vladami kapitalističnih dežel«.11 Ko je pojasnjeval nujnost koeksistiranja, je čičerin poudaril, da prav ekonomska stvarnost terja menjavo blaga in regulacije odnosov z drugimi deželami ne glede na to, s kolikšno mržnjo gledajo na sovjetski sistem. Že naslednje leto je lahko na X. vseruski konferenci RKP(b) Lenin ugotovil, da sta rodili pripravljenost sovjetske oblasti za obrambo pridobitev revolucije in nepretrgana zunanjepolitična prizadevanja za ustvarjanje politike mirnega razvoja prve daljnosežne sadove: »V sedanjem trenutku je mednarodni položaj tak, da je prišlo do začasnega, kratkotrajnega ravnotežja; do ravnotežja nove vrste, ko so imperialistične države kljub svoji mržnji in želji, da planejo na Sovjetsko Rusijo — to misel opustile, kajti razkrajanje kapitalističnega sveta progresivno napreduje, enotnost neprestano slabi, prizadevanja sil zatiranih kolonialnih narodov, ki štejejo več kot milijardo prebivalcev, pa se vsako leto, vsak mesec, celo vsak teden vse bolj krepijo«.12 V času, ko je postajal mednarodni položaj sovjetske oblasti trdnejši in ko so se odpirale možnosti za sodelovanje, je začel Lenin problem odnosov s kapitalističnimi državami obravnavati precej širše. Takrat ni šlo več samo za to, da se vzpostavljajo redni diplomatski odnosi in se obranijo pridobitve revolucije, marveč je v tej novi in mnogo širši zasnovi dobil pomembno mesto ekonomski dejavnik — razvoj vsestransko koristnih ekonomskih zvez. Teh zvez niso obravnavali več izključno enostransko, kot da Sovjetska Rusija zaradi nerazvitosti, vojnega opustošenja ter pospešenega razvoja terja pomoč tujine. Lenin je to stališče že leta 1921 znatno razširil. Odnose med kapitalističnimi deželami in prvo socialistično republiko, za katero je vedno bolj prepričan, da bo še dolgo ostala sama in da bo morala kot edina socialistična država vzpostavljati stike z vsem svetom, ki jo obkroža, je obravnaval v drugačni zgodovinski miselni zvezi. Sovjetska Rusija se je obranila mednarodnega kapitalizma, revolucija na Zahodu je zamrla ali pa vse bolj ugašala, medtem ko kapitalistični svet ni bil tako močan, da bi stri sovjetsko oblast in odpor njenih branilcev. V takem položaju so bile kapitalistične dežele zaradi svojih specifičnih interesov vedno bolj naklonjene ekonomskemu sodelovanju in številnim sovjetskim predlogom. Leninu je postalo jasno, da bo vzporedno s konsolidacijo sovjetske države in bojem za nova tržišča potekal tudi proces, ki se je začel z Estonijo, in da bodo tudi druge kapitalistične države navezale s Sovjetsko Rusijo diplomatske in ekonomske odnose.13 Že tedaj, v razmerah napetega gospodarskega razvoja in še nezacelje-nih ran iz vojne, je videl Lenin dolgoročno perspektivo odnosov med prvo socialistično državo in kapitalističnim svetom. Ta perspektiva je sicer tudi vsebovala novo razsežnost permanentne konfrontacije, vendar v drugačnih, za sovjetsko oblast veliko ugodnejših razmerah. Tudi oblike stikov naj bi bile kvalitetno in kvantitetno drugačne, zakaj: »dandanes najmočneje » Ibid., str. 144—146. Dokumenty vnešnej politiki SSSR, II. z v., Moskva 1958, str. 638. " V. I. Lenin, Soč., zv. 43, str. 340—341. 11 O tem je Lenin govoril: »Obstaja sila, ki je močnejša kakor želje, hotenja in sklepi vsake od nam sovražnih držav ali razredov; ta sila so obči ekonomski svetovni odnosi, ki jih silijo v to, da sklepajo z nami zveze.« Ibid., zv. 44, str. 304_305. vplivamo na mednarodno revolucijo z našo gospodarsko politiko. V Sovjetsko Rusijo so odprte oči delovnih ljudi vseh dežel sveta — brez razlike in precenjevanja. Kapitalisti ne morejo ničesar zamolčati ali skriti in prav zato se oprijemajo vseh naših gospodarskih napak in težav. Na to področje se zdaj prenaša boj v svetovnem merilu. Če bomo rešili to nalogo, smo zmagali v svetovnem merilu, dejansko in do konca.«14 Težnja k miru in snovanju normalnih meddržavnih odnosov s kapitalističnimi državami (kot možnost sočasnega obstoja) tedaj ni izločila revolucionarnih tendenc niti novih oblik teh odnosov. Lenin se je dobro zavedal novega položaja; realno je ocenjeval odnos sil in je bil zato daleč od tega, da bi svoj primer socialistične graditve komu vsiljeval. Zahteval je, da sovjetska oblast v praksi dokaže, da je močnejša, privlačnejša in da je največja moč socializma prav v njegovi konkretni realizaciji. Prav v praktični graditvi dežele, v organizaciji gospodarstva in v novih družbenih odnosih naj bi bil dokaz prednosti socializma, njegov vpliv in živ primer. Ko je ocenil doseženo stopnjo odnosov kot določeno ravnotežje med Sovjetsko Rusijo in kapitalističnim državami, se je Lenin povsem zavedal velikih disproporcev glede ekonomskih in vojaških moči; zato pa je sodil, da daje ocena realnih moči vseh razredov v vseh državah sveta ter njen moralni ugled Sovjetski Rusiji pravico, da se šteje za močnejšo od vseh drugih.15 Politika miru, ki izhaja že iz same narave socialistične države, zgled razvoja njenega gospodarstva in višja raven dejanske demokracije naj bi bile po Leninovi sodbi tiste trajne prvine, s katerimi se lahko socialistična država kosa s kapitalističnim svetom in so lahko tudi zgled drugim narodom. Taka usmeritev pospeševanja medsebojnih odnosov je vsebovala dinamično komponento; ta naj bi neprestano spodbujala pospešeni razvoj socialističnih dosežkov ter s celotnim zgledom močno in neprestano vplivala na nadaljnja revolucionarna gibanja. Sočasno bivanje socialistične države in kapitalističnih držav je imelo za Lenina potemtakem večji pomen kot preprosto obstajanje: presojal ga je kot vzporedno in mirno kon-frontiranje dosežkov. Na IX. vseruskem kongresu sovjetov je Lenin razširil in še bolj razčlenil tezo o možnosti paralelnega koeksistiranja. Na vprašanje, ali si je sploh možno zamisliti, da socialistična republika živi in deluje v kapitalističnem obroču, je Lenin odgovoril, da se je zdelo, da si tega ni možno zamisliti ne politično ne vojaško, toda, »da je to možno tako politično kakor vojaško, je že dokazano, je že dejstvo.«16 Ko je navajal podatke o ekonomskih zvezah s kapitalističnimi državami, je poudaril, da se tudi na tem področju razvijajo konkretni odnosi, da so ti v praksi možni in koristni za obe strani. Leninske ideje o možnosti koeksistiranja kapitalističnega sveta in prve socialistične države so predvsem izražale realni odnos sil in zakoniti razvoj k socializmu, le da je hitrost razvoja različna, odvisna od posebnosti vsake posamezne države. Lenin je bil povsem prepričan, da bodo prišli vsi narodi do socializma, vendar je trdil, da ne bodo šli vsi po isti poti in da bo vsak med njimi »vnesel nekaj specifičnega v tako ali drugačno obliko demokracije, v tako ali drugačno različico diktature prole- " Ibid., zv. 43, str. 341. » Ibid., zv. 44, str. 300. Ibid., zv. 44, str. 301. tariata, v tak ali drugačen tempo socialistične preobrazbe raznih plati družbenega življenja.«17 S takim nazori, ki svetovno socialistično revolucijo obravnavajo kot dolgotrajen zgodovinski proces, ki poteka v različnih časovnih ali celo zgodovinskih etapah v različnih delih sveta z različno hitrostjo, je Lenin povsem trezno ocenil, da bodo še dolgo vrsto let obstajale druga ob drugi kapitalistične dežele in socialistična država ruskega proletariata, da je iskanje možnih in koristnih oblik sodelovanja življenjska nuja — ne da bi s tem kakorkoli opuščali temeljna določila marksizma. Te temeljne ideje o koeksistenci, katerih Leninu ni uspelo izdelati v širši in celovitejši teoretični zasnutek mednarodnih odnosov, so povsem jasne glede tega, da Lenin sočasnega obstoja kvalitetno različnih mednarodnih subjektov ni razumel pasivno, marveč da je imel pred očmi predvsem načela nadaljnjega socialističnega razvoja. Prizadevanja, da socialistični svet s praktičnimi zgledi v razmerah miru pokaže in dokaže, da je uspešnejši, kvalitetnejši in s tem privlačnejši tudi za druge narode, so bila glavna prvina dinamike tega procesa, ki vzporedni obstoj kvalitetno različnih držav gleda kot obliko nadaljnje možne graditve socialistične družbe, hkrati pa kot snovanje realnih pogojev, da bo ta primer dobil nove posnemavce. Gibko odzivanje na dinamične spremembe v mednarodnih odnosih, upoštevanje razmerja sil in novih možnosti za vključevanje v pozitivne svetovne procese — na podlagi mirnega sožitja in poudarjanja razrednih interesov prve socialistične države — to je bilo za Lenina bistvo zunanje politike države, ki bo prisiljena še dolgo živeti med kapitalističnimi državami. Hkrati pa je Leninska zunanja politika vnesla v dotedanje mednarodne odnose novo kvaliteto. V svet, ki je bil poln boja za tržišča in delitev vplivnih področij, v katerem so bile vojne normalen način reševanja sporov, je stopila mlada socialistična država, ki je z novimi demokratičnimi načeli, predvsem pa z zavestno politiko miru dokazovala, da boj za mir ni propagandno geslo proletarske države, pač pa izhaja — kot je učil Lenin — iz samega bistva socialistične države in njenih razrednih interesov. Boj za mir in zahteva po odpravljanju imperialističnih oblik mednarodnih odnosov sta bila velik prispevek k tedanjim mednarodnim odnosom, hkrati pa sta še poglobila zanimanje in spoštovanje sovjetskega vzora, ki bi ga lahko v nekaterih manjših kapitalističnih državah, zlasti sosedah, koristno uporabili za urejanje njihovih odnosov s kapitalističnimi velesilami. Tako je Leninova zunanjepolitična zasnova, ki je bila v začetku usmerjena predvsem k ohranitvi pridobitev revolucije, dobila po razpredanju odnosov in krepitvi položaja sovjetske oblasti veliko širše okvire; postajala je prva podlaga za progresiven in perspektiven razvoj vseh mednarodnih odnosov. Še konkretnejšo obliko je dobila sovjetska zunanjepolitična koncepcija na konferenci v Ženevi, katere delo je vodja ruske revolucije spremljal zelo pazljivo ter dajal navodila za urejanje posameznih vprašanj. V prizadevanjih, da Sovjetsko Rusijo kar najhitreje vključi v mednarodne odnose ter razširi ekonomske zveze s kapitalističnimi državami, je Lenin v dopolnilih projekta za nastop sovjetske delegacije zlasti vztrajal pri »brezpogojnem brisanju vseh pripomb o ,neizogibnem' nasilnem prevratu » Ibid., zv. 30, str. 123. in uvajanju krvavega boja«, dalje je zahteval, da opustijo izjave o tem, da »naša zgodovinska koncepcija brezpogojno predvideva neizogibnost novih svetovnih vojn«. Vseh teh »strašnih besed« — kot se je izražal Lenin — ne smejo uporabljati, ker bi lahko pomagale nasprotnikom sovjetske države.18 Ker je imel pred očmi predvsem razvoj mednarodnih odnosov, je tudi na konferenco v Ženevi gledal kot na začetek širšega včlenjevanja v mednarodne, zlasti ekonomske tokove; zato je hotel, da se tudi tokrat poudari objektivna možnost sočasnega obstoja socialistične države v kapitalističnem obroču. V nastopnem referatu je ljudski komisar za zunanje zadeve čičerin upošteval Leninova navodila ter predstavil temeljni program sovjetske delegacije in gledanje sovjetov na odnose med kapitalističnimi državami in prvo socialistično državo: »Ko vztraja na stališčih načel komunizma, ruska delegacija priznava, da je v sedanji zgodovinski epohi, ki omogoča paralelen obstoj starega in porojeni novi socialistični sistem, možno ekonomsko sodelovanje med državami, ki so nosilke teh dveh sistemov lastnine in da je to tudi neobhodno za obči preporod.«19 V vseh nadaljnjih zunanjepolitičnih akcijah na mednarodnih konferencah v Cannesu, Rapallu in Haagu ali pa v odnosih s sosednjimi državami je bila sovjetska zunanja politika v Leninovem času vedno vzor načelnosti in realne politične ocene mednarodnih odnosov, moči nasprotnika in možnosti, da s taktično dejavnostjo izbojuje najbolj ugodne možnosti za sovjetsko državo. Povsem dosledno svojim besedam: »Prek vseh kompromisov, če so neizogibni, ohraniti zvestobo svojim načelom, svojemu razredu, svoji revolucionarni nalogi«,20 je Lenin v zelo zapletenih mednarodnih razmerah vodil zunanjo politiko sovjetske države ter se upiral vsem poskusom, da bi spremenil njeno usmeritev. Izogibal se je pritego-vanju države v svetovni spopad, v letih intervencije dosledno vztrajal na reševanju golega obstanka Sovjetske Rusije, da bi kasneje — takoj po prvih priznanjih sovjetske države — neposredno spodbudil in budno spremljal njene akcije v mednarodnih okvirih; Lenin je v tej dejavnosti pokazal veliko ustvarjalno moč volje in duha, kajti tudi v najtežjih trenutkih je iskal najboljši izhod. Za varnost prve dežele, v kateri je zmagala socialistična revolucija, je prekrižal pot vsem avanturističnim potezam, ki bi lahko spravile v nevarnost njen obstoj; ker se je zavedal, da je do dokončne zmage socializma še dolg zgodovinski prehod, je voditelj oktobrske revolucije ustvaril podlago za razvoj državnih vezi s kapitalističnim svetom, priznal nujnost teh stikov, ki lahko le še bolj okrepe moč sovjetske države in podpro njen hitrejši socialistični razvoj. S svojim zgledom, uspehi, z ustvarjalnim elanom bi naj postala socialistična Rusija v časovni perspektivi še bolj privlačna in bližja proletarcem vseh dežel, ki naj bi po zgledu sovjetskih uspehov poskušali usmeriti tudi svoje sile k socializmu. Miren obstanek in razvoj dežele sta zagotavljala te pogoje, zunanjepolitična dejavnost sovjetske države pa jih je morala izbojevati v najbolj zapletenih razmerah mednarodnega razvoja. Tej akciji se je Lenin posvetil z vso vnemo; budno je spremljal, oblikoval in nadrobno analiziral mednarodno politiko, realne odnose in objektivno možne perspektive sov- » Ibid., zv. 45, str. 63. G. V. Cičerin, Stat'i i reči, op. cit., str. 208—209. " V. I. Lenin, Soč., zv. 34, str. 133. jetskih prizadevanj. Vedno dosleden glede temeljnih načel socializma ter pripravljen tudi na prožnejše urejanje problemov, je bil Lenin od nastanka prve socialistične države pa do svoje smrti najvažnejši ustvarjalec sovjetske zunanje politike, njen glavni teoretik in praktik, ki je opredelil strategijo in taktiko njene mednarodne dejavnosti. Uresničevanje politike koeksistence je imelo v tem kontinuiranem procesu zelo pomembno mesto in prav v Leninovem času je praksa mednarodnega življenja potrdila, da so možne nove oblike in vsebine odnosov med državami z različnimi sistemi. To je bil Leninov nadaljnji prispevek k zavarovanju sovjetske države in pomemben pozitiven dejavnik k bolj progresivni usmeritvi vsega dotedanjega sistema mednarodnih odnosov. o .S o N 2 •C Tovarišu Z.Roterju, ki očitno pričakuje odgovor na kritični zapis z naslovom »Družba in komuniciranje«, objavljenem v 1. številki 8. letnika Teorije in prakse (drugače najbrž ne bi dal zapisu podnaslova »Izziv televizijski hiši«), sem dolžan sporočiti, da se z vsemi tistimi kritičnimi mislimi, ki lete na račun poročanja iz navedenih sej zborov slovenske skupščine, strinjam. V programskih telesih zavoda RTV smo o tem večkrat razpravljali in kritične misli so bile v bistvu docela enake Roterjevim. Zaradi tega menim, da je na njegov izziv mogoče odgovoriti ne s polemiko ali opravičevanjem, pač pa s kvalitetnejšim in bolj točnim poročanjem. Upam, da je tovariš Roter poskus tovrstnega odgovora s poročanjem iz zadnjih zasedanj zborov v TV programu že opazil. Dodam naj samo to, da pomanjkljivosti v poročanju ne izvirajo iz konceptnih programskih stališč, pač pa iz neposrednih kadrovskih in kdaj pa kdaj tudi uredniških pomanjkljivosti. M. MERČUN Odgovor RTV Različna pričakovanja Februarja je Zvezni zavod za statistiko objavil rezultate ankete, ki jo je izvedel lani decembra med našimi industrijskimi podjetji. Na vprašanje, kakšno gibanje proizvodnje pričakujejo v letošnjem letu, je odgovorilo 2.682 industrijskih podjetij ali 91°lo vseh jugoslovanskih industrijskih podjetij, ki zaposlujejo skupaj 95 "U zaposlenih delavcev in uslužbencev. Njihove odgovore smemo torej šteti za mnenje jugoslovanske industrije, naše najvažnejše gospodarske veje. Naša industrija pričakuje, da bo letos povečala proizvodnjo v primerjavi z lanskim letom poprečno za 16 °/o. Najbolj optimistična so podjetja v Makedoniji (napovedujejo povečanje za 22 "lo), sledijo pa jim hrvatska (17°/o), srbska (16°lo), bosansko-hercegovska (15 °/o), slovenska (14 °/o) in črnogorska podjetja (13 °/o). Lani se je industrijska proizvodnja v Jugoslaviji povečala za 9°lo, resolucija zvezne skupščine o družbenoekonomski politiki v letu 1971 pa predvideva povečanje za 5 do 5,5 °/o. Odkod torej pričakovanje podjetij, da bodo proizvodnjo lahko povečala za 16°lo? To vprašanje je utemeljeno kljub temu, da so podjetja odgovarjala na anketo Zveznega zavoda za statistiko, še preden je bila sprejeta resolucija o družbenoekonomski politiki v letu 1971, in pred devalvacijo dinarja. Ob koncu lanskega leta so pač že morala vedeti, da položaj v gospodarstvu terja ukrepe, ki naj bi zaustavili naraščanje cen in spravili gospodarstvo v mirnejši tek. Tudi sprememba paritete dinarja jim ni bila neznanka, vedela niso le za trenutek in odstotek devalvacije, kar dokazuje to, da so se mnoga med njimi že v decembru lani, predvsem pa letos januarja nanjo temeljito pripravljala (rekorden uvoz, največja razlika med uvozom in izvozom itd.). Podjetja so predvidevala (in še vedno predvidevajo), da se bo konjunktura na domačem trgu nadaljevala. To pomeni zanje: možnosti za nadaljnjo investicijsko gradnjo, nezmanjšan uvoz reprodukcijskega materiala, nezmanjšano povpraševanje po njihovih izdelkih, možnosti za povečanje cen izdelkom in višje dohodke za njihove delavce in uslužbence. Računajo torej z nadaljnjo emisijo denarja, z novimi posojili, se pravi z nadaljnjo inflacijo. Enega od dokazov za to trditev nam daje anketa zavoda za tržna raziskovanja pri zvezni gospodarski zbornici. 56 °/o anketiranih podjetij pričakuje, da bo lahko že februarja dvignilo cene poprečno za 18 °/o, v treh mesecih pa za 41 "Io. Odgovorov podjetij na vprašanja, zastavljena v anketi, ne gre podcenjevati. Napačno bi bilo pomiriti se z ugotovitvijo, da je anketa eno, konkretno poslovno odločanje in ukrepanje v spremenjenih razmerah pa drugo. Naša industrijska podjetja bodo ukrepala v okviru svojih pričakovanj in želja; če za takšno ukrepanje ne bo možnosti, jih bodo skušala ustvariti ali izsiliti. Dejavnikov, ki jih bodo pri teh njihovih prizadevanjih podpirali, ne manjka ne v občinah ne v republikah. Skoraj odveč je ugotavljati, da so pričakovanja podjetij v kričečem nasprotju s predvidevanji načrtovalcev našega gospodarskega razvoja in ZIS. Zdaj ne gre za to, ali so pričakovanja podjetij preveč optimistična ali so predvidevanja in zamisli ZIS pretirane, nestvarne, napačne. Bistveno vprašanje je, ali se bo gospodarstvo ravnalo po stabilizacijskem programu in po predpisih ZIS ali pa jih bo skušalo obiti in uresničiti svoja pričakovanja. Bojimo se, da se bo zgodilo drugo. Naša podjetja in ljudje, ki imajo v njih odločilno besedo pri poslovnih odločitvah, že dolgo poslujejo v razmerah inflacije. Doživeli in preživeli so že lepo število devalvacij in tudi obljub o drugačnih časih, o konvertibilnosti dinarja itd. Zato razmišljajo in ukrepajo natanko tako, kot opisuje logiko razmišljanja podjetnika v razmerah inflacije v gospodarstvu eden najuglednejših ameriških ekonomistov Paul Samuelson: »Če ste me z inflacijo ogoljufali enkrat, sram vas bodi, če ste me oguljufali dvakrat — naj bo sram mene!« (»Živeti z inflacijo«, Newsweek, februarja 1971). Skušajo ukrepati tako, da jih naraščanje cen ne bi prizadelo. Inflacijo vračunajo v svoje kalkulacije in gospodarske načrte. Primer: večina naših podjetij računa vsako leto s povečanjem osebnih dohodkov za približno 10°/o. Zakaj? Ne zaradi morebitne večje storilnosti dela ali večje učinkovitosti gospodar- jenja, ampak predvsem zaradi predvidenega splošnega porasta cen. Ko pa začne gospodarstvo tako računati, je konec pozitivnih učinkov inflacije in ostanejo le še negativni. Takšno računanje in takšno obnašanje našega gospodarstva pa je dejstvo, ki ga bo veliko teže spremeniti kot devalvirati dinar in tiskati bankovce vedno bolj živih barv z vedno višjimi nominalami. Bojazen, da gospodarstvo ne bo delovalo na način stabilizacijskih ukrepov, utemeljujemo z nekaterimi primeri iz bližnje preteklosti. Zamrznili smo cene, da ne bi naraščale — cene so se kljub temu zvišale. Uvedli smo 50°/o obvezni depozit na uvoz, da bi ga zmanjšali — uvoz se je zelo povečal. Devalvirali smo dinar, med drugim tudi zato, da bi zmanjšali uvoz in spodbudili izvoz — v mesecu februarju smo izvozili za 110 milijonov dolarjev blaga, uvozili pa za 183 milijonov dolarjev. Poglejmo primerjavo z lanskim letom: februarja 1970 je znašal uvoz 164, izvoz pa 128 milijonov dolarjev. Kaj se je po devalvaciji spremenilo? Nič — oziroma kolikor se je spremenilo, se je na slabše in v nasprotni smeri, kot smo z ukrepom želeli. Nobenega dvoma ni, da je za oceno učinka devalvacije zdaj še veliko prekmalu, toda odziv gospodarstva na ukrep zvezne administracije je takšen, kakor smo ga opisali. In dodati je treba, da je takšen odziv, vsaj po opisanih primerih sodeč, že značilen in tipičen. Poglejmo zdaj še nekaj pričakovanj in napovedi letošnjih gospodarskih gibanj. Zanimajo nas področja, ki so odločilna za (ne)uspeh stabilizacijskega programa: investicije, cene, uvoz in izvoz. Investicije — »V skladu s stabilizacijskim programom bi morala biti (investicijska potrošnja — op. pisca) realno nižja, kot je bila lani. Moram pa reči, da ozračje in razpoloženje na tem področju nista ugodna za umiritev. Noben pomembnejši program ni bil podaljšan, zmanjšan ali spravljen v realnejše okvire.« (Mitja Ribičič v pogovoru z redakcijo Komunista, Komunist, 19. 2. 1971.) Cene — »Glede na to, da v letu 1971 pričakujemo nadaljnje korekture cen — nekatere smo že opravili (elektrika, železniški in PTT promet, bencin) — moramo računati, da proces naraščanja cen in s tem življenjskih stroškov ni končan, ampak da se nadaljuje.« (Privredni pregled — februarja.) Uvoz — Velik del naše industrije je s kooperacijskimi pogodbami ali kako drugače vezan na uvoz reprodukcijskega in drugega materiala. Tega uvoza torej ne bo mogoče bistveno zmanjšati. Poleg tega bomo letos poleg masla, mleka in drugih prehrambenih izdelkov uvozili tudi približno 500.000 ton žitaric, v glavnem iz ZDA (podatek zveznega sekretariata za zunanjo trgovino). Če bi hoteli naš uvoz omejiti z višjimi carinami in uvoznimi kontingenti, bi gotovo naleteli na ustrezen odgovor drugih držav in si s tem zmanjšali izvozne možnosti. Izvoz — Zadovoljni bi morali biti z normalnim tempom povečevanja izvoza blaga. Zaradi vse ostrejše konkurence na svetovnem trgu in intenzivnih integracijskih procesov v Evropi tudi tega ne bo lahko doseči. Prav gotovo pa izvoz blaga v primerjavi z uvozom ne bo naraščal tako hitro, da bi primanjkljaj v trgovinski bilanci lahko bistveno zmanjšali. Pokrivati ga bomo morali še naprej s turistično dejavnostjo in najbrž še v večji meri z izvozom delovne sile. »Ustvarjanje psihoze negotovosti otežkoča saniranje ekonomskih razmer,« je zapisalo glasilo ZKJ (isto kot zgoraj!). Že mogoče, toda za nego- tovost je žal toliko vzrokov, da si nikomur ni treba še posebej prizadevati, da bi jo ustvaril. Tisto, o čemer smo pisali in kar smo zapisali, so samo pričakovanja, toda precej različna pričakovanja. Letošnja gospodarska gibanja bodo pokazala, katera med njimi so bila bolj in katera manj upravičena, realna, pravilna. L. VEZOČNIK Na predzadnjem mestu v Evropi Kadar se seznanja s podatki o našem razvoju, dobiva človek počasi vtis, da pri nas — če čisto preprosto povemo — pogosto radi pozabljamo, kaj se sploh gremo. Za to »pozabljivost« so seveda čisto določeni razlogi. Pionirski koraki v graditvi socialističnega tržnega gospodarstva samoupravnega tipa, odsotnost vzorov, ki bi nam nudili modele in nas opozarjali na Scile in Karibde...; tako v vsem tem iskanju naletimo na toliko praktičnih težav, da res ni nič čudnega, da je v zadnjih dveh desetletjih razvoj potekal v znamenju tolikih improvizacij. Improvizacije pa porajajo in utrjujejo pragmatizem in praktioistično miselnost. In zaradi te miselnosti pri nas večkrat tudi pozabljajo, katere prvine morejo pravzaprav sestavljati metode in mehanizme, s katerimi hočemo zgraditi socialistično družbo. Primerov bi lahko našteli, kolikor bi hoteli. Tako se ta naša »pozabljivost« zrcali včasih celo v pripravljanju sistemskih rešitev, ki rešujejo ali ki naj bi reševale en problem, pozabljajo pa vanje vgraditi elemente, ki bi preprečili, da bi se problem prikazal na drugem koncu. Za ponazoritev vzemimo samo tale sklop vprašanj: problem rentabilnosti nekaterih gospodarskih dejavnosti je Jugoslavija dvajset let reševala med drugim tudi z zavestno depresiranimi cenami in z dezinvestiranjem Železniškega prometa, ki pa je postal danes s svojo zastarelostjo ozko grlo blagovnega prometa in zlasti ovira, da bi se naše gospodarstvo vključevalo v mednarodno izmenjavo, kar velja seveda tudi za tiste dejavnosti, ki jim je železniški promet nekoč pomagal nositi breme stroškov. Očitno smo torej pozabili, da je transport sestavni del reprodukcijskega procesa in blagovnega prometa. Podobne »pozabljivosti« smo dalje doživeli na primer na področju vzgoje in izobraževanja — zanemarjanje te dejavnosti je bilo v preteklih obdobjih za socialistično družbo sploh nekaj nepojmljivega — ali pa na področju stanovanjskega gospodarstva, kjer je hotela naša družba na eni strani z nizkimi cenami stanovanjskih najemnin (res, kako vabljivo preprosta rešitev!) »reševati« življenjski standard delavskega razreda, razširjeno reprodukcijo stanovanjskega fonda pa je ponekod praktično prepustila razdrobljeni individualni zidavi lastniških hiš in stanovanj ob popolni anarhiji glede finančnih virov. Posledice so tu — na eni strani veliko pomanjkanje stanovanj, na drugi pa majhna ponudba in slaba organiziranost gradbene operative s porazno nizko ravnijo stanovanjske zidave in fantastično visokimi cenami. Smo pač, kot vse kaže, pozabili, da hiše in stanovanja niso konserve, detergenti ali kozmetična sredstva, pri katerih se da sorazmerno hitro in enostavno uveljaviti delovanje tržnih zakonitosti. In tako dalje. In še na nekaj smo v naši družbi med drugim pozabili, o tem pa bi se pomenili nekoliko bolj podrobno. Sicer že dolgo vemo, nekateri strokovnjaki na to že dolgo opozarjajo, pa teh opozoril naša družba ne jemlje kaj posebno resno, da v znanstvenem in raziskovalnem delu, da v inovacijah, tehničnih zboljšavah in sploh v dosežkih na tem področju porazno zaostajamo. Če pa pregledamo zdaj še zadnje podatke, ki jih je objavil zvezni zavod za patente, je podoba taka, da se človek prime za glavo. Število prijavljenih patentov, inovacij, tehničnih zboljšav, izumov itd. sicer res ni edini kazalec družbenega bogastva in napredka, je pa čisto resen kazalec tehničnega razvoja in intelektualne produkcije na tem področju. Medtem ko smo pred tremi leti zabeležili v Jugoslaviji 881 prijavljenih patentov, jih je imela v tistem času sosednja Avstrija 2600, Češkoslovaška 6887, NDR 5479, Poljska 4535, Romunija 1658 itd. Medtem ko beležijo v Švici na 1 milijon prebivalcev letno več kot 1000 prijav patentov, v ZSSR okoli 500, v ČSSR 450, v NDR 400 — kar je nekako spodnja meja v razvitih državah — dosegamo v Jugoslaviji komaj 40 prijav patentov na 1 milijon naših občanov. Čim dlje listamo po teh gradivih, tem bolj katastrofalne številke se nam nizajo pred očmi. Danes lahko naštejemo v naši državi letno komaj še enkrat toliko prijavljenih patentov, kot jih je bilo pred vojno, leta 1939 — čeprav imamo najmanj petkrat toliko novih tehničnih naprav in vsaj petkrat več tehnične inteligence. Pa še nekaj zelo nespodbudnega: v razvitih deželah je velikanska večina predmetov plod organiziranega skupinskega dela v raziskovalnih institucijah. Pri nas je ravno narobe. Na izume iz družbeno organiziranega dela, to je iz podjetij, znanstvenih in raziskovalnih zavodov, pride komaj 17°lo vseh prijav, 83 °lo pa na prijave posameznikov. To pa je razmerje, ki so ga npr. v ZDA zabeležili še leta 1880! Razen tega moramo upoštevati, da na sedanji razvojni stopnji tehnike, tehnologije in organizacije dela in sploh tehnično tehnološke revolucije, niso več možni kakšni pomembnejši izumi brez dolgotrajnega kolektivnega načrtnega in skrbno organiziranega dela ob uporabi najsodobnejših pripomočkov, laboratorijev itd. Če torej to upoštevamo, potem lahko domnevamo, da izumi naših posameznikov (med njimi je veliko obrtnikov in celo upokojencev) — teh pa je večina — ne morejo biti kakšne pomembnejše tehnične novosti. Ta podatek po svoje govori tudi o tem, kako je delo naših raziskovalnih institucij in sploh raziskovalcev povezano s praktičnimi neposrednimi potrebami gospodarstva. Govori tudi o tem, kako malo je pri nas zavestnega načrtovanja v tej smeri. V nekem poročilu, ki ga je pred nedavnim dobila naša zvezna vlada od patentnega zavoda, piše dobesedno tole: »Če izvzamemo Albanijo, je Jugoslavija po vseh kriterijh in po vseh primerljivih podatkih v kompleksni problematiki organizacije tehničnega razvoja na zadnjem mestu v Evropi.« Toliko o podatkih in stanju, ki ga imamo. Nemara bi to ugotovitev smeli delno popraviti z opozorilom, da veliko tehničnih zboljšav in sploh tovrstnih prizadevanj naših strokovnjakov v podjetjih iz najrazlič- nejših razlogov (to je sicer tudi tema zase!) ne registrirajo, vendar splošnega stanja in vtisa to v bistvu najbrž ne spreminja. Preidimo torej k razglabljanju o vzrokih. Glavni vzrok tiči zelo verjetno v tem, da je naš razvoj še vedno v precejšnji meri ekstenziven in da hudo šepa naš sistem planiranja, zaradi česar gospodarstvo močno zanemarja kvalitativne elemente svojih razvojnih sil. Že takoj naslednji razlog pa lahko pripišemo temu, da se ne uresničuje reforma, ki je sicer intenzivnejši tehnični napredek in razvoj znanstvenoraziskovalnega dela predvidela. To je pravzaprav logična posledica vseh drugih popuščanj ekstenzivnim in manj produktivnim strukturam, vseh drugih kompromisov in odstopanj od načel in usmeritve reforme. Sicer pa tudi celotni gospodarski mehanizem pri nas taka prizadevanja zelo slabo spodbuja. Zaradi velike obremenjenosti z družbenimi dajatvami in velike odvisnosti od tujih sredstev, zaradi nekonsis-tehtnega instrumentarija in pogojev gospodarjenja lahko pri nas posamezna delovna organizacija z večanjem produktivnosti, racionalizacijami in podobnim sploh bolj malo vpliva na večanje svojega dohodka. Zato tudi v kolektivih — z nekaterimi redkejšimi izjemami — ni pravega »ozračja«, ki bi spodbujalo strokovnjake in strokovne službe k zbolj-ševanju tehnologije, k racionalizaciji postopkov, sodobnejši organizaciji dela in tako naprej. Pravzaprav vse kaže, da na to, da mora socialisična družba kar najbolj intenzivno, zavestno in organizirano pospeševati tehnični in tehnološki napredek nacionalne ekonomije, doslej nihče niti ni kaj posebno resno mislil. Na to so ob razbohotenem pragmatizmu in prakticizmu, s katerim rešujemo ekonomske probleme ponavadi tako, da hkrati ustvarjamo nove — pač pozabili. Saj v takem položaju niti časa ni bilo, da bi na to mislili... I.RAVNIKAR Politika in znanost Jugoslovanska družba je (znova) pred tem, da reformira ustavo. Njen cilj je, da v sedanjem razvojnem obdobju predvsem ustrezneje opredeli pravno-politične in družbenoekonomske funkcije federacije in v zvezi s tem določi političnemu in ekonomskemu razvoju primernejše odnose med federacijo in socialističnimi republikami kot federalnimi enotami. Vse to terja tudi drugačno strukturo organov federacije; ta nova struktura pa bo dosegla svoj namen le, če bo — hkrati s tem, da bo upoštevala stabilnost sistema — podčrtala tudi prožno funkcionalnost in nujno potrebno učinkovitost. Kot ob številnih drugih ustavnih reformah se tudi ob tej postavlja vprašanje, kakšna je bila in kakšna bi lahko bila pri tem vloga družboslovnih znanosti. Kakor ob številnih drugih premikih — v političnem po- menu tudi manj važnih, kot je ustavna reforma — lahko tudi za uveljavljanje sedanjih ustavnih sprememb ugotovimo, da znanstvene institucije niso bile dovolj vključene v oblikovanje znanstvenih temeljev za spremembo ustave in v tem sledeče politične akcije. Čeprav je neposredna politična spodbuda za spremembo ustave prišla od politike, kar je glede na to, da smo (še) politična družba, razumljivo, pa menimo, da bi vendarle tudi že v fazi uvodnih razprav o ustavnih amandmajih (torej že takrat, ko so ustavne amandmaje še oblikovali, kar pomeni: pred širšo javno razpravo) lahko veliko bolj izkoristili vse razpoložljive znanstvene moči. Gre preprosto za to, da družboslovnih znanosti ne bi uporabljali samo kot bolj ali manj nujen epiteton ornans pri sklepnih obrazložitvah že v javno razpravo predloženih ustavnih amandmajev, češ zdaj je na znanosti, da se tvorno vključi v ustavno razpravo in s svojimi metodami pomaga k oblikovanju ustavnih sprememb. Menimo, da s tem, ko dajemo družboslovnim znanostim takšen prostor, vendarle postavljamo družboslovne znanosti v »položaj post festum«. Vse to očitno odpira tudi širše — pri nas še vedno očitno nerazčiščeno — vprašanje o odnosu med znanostjo in politiko in o tem, kaj je znanstvena in kaj politična odločitev. Če bi se postavili na stališče, da bi izključno politika odrejala cilje, znanost pa bi bila zgolj sredstvo, ki bi to politiko uresničevalo, bi to vodilo do improvizatorske politike in do nehrbtenične, apologetske znanosti. Po naši sodbi bi v jugoslovanski družbi že morali težiti k ustvarjalni sintezi znanosti in politike, saj je proces integracije znanosti v družbene procese imperativ časa tudi (ali bolje rečeno predvsem) za samoupravno družbo. Pri tem nam seveda ne gre za uveljavljanje konformističnega znanstvenega utilitarizma, za pristajanje na danost, za takšno »znanost« in »znanstvenika«, ki bi se zavzemala za stališča politike ne zaradi teže argumentov, temveč zgolj zato, ker bi v tem, da a priori sprejmeta stališča politikov, videla zase ali za panogo ugodnejši položaj. Takšni znanstveniki, ki bi tako razumeli funkcijo znanosti in v obliki znanstvene teorije obdelovali zgolj politično improvizirana stališča, bi v najboljšem primeru same sebe vklenili v vlogo vsakodnevnega političnega propagandista. Kot smo zapisali že v programu zveze komunistov, je naloga znanosti, da odkriva resnico o družbi. Razumljivo je, da se tudi družboslovne znanosti ne morejo zapirati v slonokoščeni stolp svoje stroke, v svoj znanstveni »larpurlartizem«, temveč morajo biti izrazito družbeno angažirane, odmaknjene tudi od tehnokratskega lotevanja družbenih problemov, kar je za sodobno jugoslovansko družbo še posebej pomembno. Pomen družboslovnih znanosti ne more biti le v tem, da razlagajo in utemeljujejo obstoječi model našega političnega sistema, temveč tudi v tem, da kažejo, kje je ta model zmoten ali neuporaben in bi ga bilo zato treba spremeniti (vsekakor bolje, kot vzklikati: tem slabše za dejstva!). Pomembno v tej zvezi se nam tudi zdi, da se znanost opredeljuje tudi do vprašanja, kako vnašati v sedanjost tista stanja, odnose in institucije, ki jih bo v skladu z družbenoekonomskim razvojem moč uresničiti šele v prihodnosti, tj. takrat, ko bomo uveljavili potrebne družbene predpostavke. Kljub temu, da tudi naša družba mora imeti svojo vizijo, lahko prevelik in neupravičen razkorak med normativnim in stvarnim vodi do neke vrste uza-konjenja licemerja, češ saj je normalno, da ni tako, kot je (ustavno, programsko) zapisano. Pripravljanje ustavnih amandmajev je bilo v glavnem zamujena priložnost, da bi družboslovne znanosti intenzivneje pritegnili.i Če govorimo o družboslovnih znanostih, potem seveda ne spregledamo dejstva, da je politika že pričela upoštevati — kljub različnim smerem — ekonomsko znanstveno misel. (Primerjaj v zvezi s tem tudi izvajanja Z. Dragana in A. Marinca na XVIII. seji C K ZKS.) To je vsekakor prav in spodbudno. Očitno pa gre tudi za to, da samoupravno in torej humanistično usmerjena družba (poleg pravnih znanosti) ne more mimo sociologije in politologije, saj so globalne projekcije družbe in ugotavljanje dejanskega stanja področji, ki ju raziskujeta prav ti vedi. Demokratizacija družbe prinaša vse večjo potrebo po uveljavljanju sociologije in političnih ved, ki tudi same postajajo pomemben mehanizem pri nadaljnjem razvoju samoupravne družbe. Kljub naporom organiziranih subjektivnih sil jugoslovanski družbenopolitični sistem (za zdaj) še ni takšen, kot bi ga delovni ljudje — ki jih ustava razglaša za nosilce oblasti — želeli in zaslužili. Videti je, da je to razlog več za tvorno sodelovanje med znanostjo in politiko. B. MARKIČ Aktualiziran spomin na Miko Špiljka (O ODNOSU HUMOR : POLITIKA) Predvidoma pri vsaki stvari se najde neki izhod. Ko sem se nekaj dni zapored skušal z vsemi možnimi izgovori umakniti pisalnemu stroju, ki naj bi mi pomagal izoblikovati tekst z okvirnim naslovom O odnosu med humorjem in politiko, so mi prihajale pred oči številne fraze, s katerimi bi bilo mogoče začeti, potem pa bi se besedilo že nekako samo razvijalo naprej. Prav prijetno bi bilo zapisati: »Vsaka družba ima tak humor, kakršnega zasluži!« ter zraven postaviti »Vsaka družba ima take politike, kakršne zasluži!« in potem zvariti »Politiki imajo tak humor, kakršnega zaslužijo!«, nakar bi po krajšem meditiranju, kakšna je ta družba, ugotovili, denimo, kakšni so predvidoma politiki, kakšen je predvidoma humor in stilistično bleščeč zaključek »Humoristi imajo take politike, kakršne zaslužijo!« bi se kar ponujal. Potem me je začel žreti črv dvoma, kajti nekaj časa sem s srcem in tudi za plačo delal v Zvezi mladine, kar mi je pomagalo, da sem tudi na politike začel gledati kot na ljudi in si do njih celo izoblikoval precej human odnos. Poleg tega sem s prijatelji humoristi in satiriki iz vse Jugoslavije na nekaj festivalih izpil toliko sadnih sokov, da sem si poleg izrazito 1 Delna izjema je bil npr. znanstveno-politični kolokvij o reformi ustavnega sistema v Zagrebu decembra 1970, ki ga je v sodelovanju z družbenopolitičnimi organizacijami pripravila tamkajšnja pravna fakulteta. humanega odnosa do njih zaradi tistega »in vino veritas!« uspel izoblikovati še nekaj političnih stališč do njih. In ko sem že bil na tem, da izbiram med dvema variantama, se mi je prismehljala še tretja. Po prvi bi se moral v sebi razkrojiti na humorista in na politika, dati obema možnost, da se spopadeta in potem slediti boljšemu. Druga bi bila lažja, ker bi enostavno naročil tajnici, da — če me kličejo iz Teorije in prakse — sem bolan. V tistem trenutku sem se spomnil na Miko Špiljaka. Septembra 1969 je namreč na Jugoslovanskem festivalu humorja in satire v Sabcu dobil posebno nagrado za toleranten odnos do vica. Na istem festivalu sem jaz prejel drugo nagrado za tekst Zadnja želja, najbrž zaradi netolerantnega odnosa do politične neodgovornosti. Nagrade, ki jih je razglasil predsednik žirije Branko čopič, so doživele precejšnjo pozornost. Pred razglasitvijo tudi pozornost javnega tožilca, ki je prepovedal poseben festivalski list Čivija ter knjigo aforizmov Milovana Vitezoviča. Takrat ravno ne več predsednika zveznega izvršnega sveta Miko Špiljaka sem, v nekem smislu kot stanovskega kolego, naprosil za intervju in tovariš Mika me je z zanimanjem sprejel. Če je kdaj kakšen človek koga presenetil, je Mika Špiljak mene. Potem, ko sem pol ure mencal in motovilil in kašljal in končno vprašal, kako so se mu kaj zdeli vici na njegov račun, je enostavno rekel: »Tem šalam sem se smejal!« In potem sva se za »Mladino« pogovarjala o humorju in satiri. Ker mislim, da so njegovi odgovori sijajno osvetljevanje odnosa »poli-tika-humor«, mislim, da so boljši od vsakega mojega meditiranja. Zato jih povzemam. »Tovariš Špiljak, kako ste sprejeli nagrado, ki so vam jo dodelili za korekten odnos do šal?« — Bil sem zelo presenečen, ker še nikoli v življenju nisem dobil nobene nagrade. Delam na takem položaju, kjer so bolj očitne slabe kot dobre stvari in sem zato bolj navajen na kritike kot na nagrade. Meni se moj odnos do vicev, humorja in satire zdi povsem naraven in nikdar si nisem mislil, da bi mi za to morali dajati nagrado. Mislim, da se mora družba, ki napreduje fizično, materialno, bogatiti tudi duhovno. Za napore pri razvoju je potrebna zabava, sprostitev, ki je lahko kulturna, zanimiva, lahko pa tudi destruktivna. Zato mislim, da je v naši družbi potreben normalen kulturen odnos do ljudi, ki ustvarjajo humor in satiro, bogatijo naše življenje, napadajo tisto, kar v naši družbi ni pravilno. »Kaj torej menite o šalah na svoj račun?« — Vicev je bilo ogromno; bili so dobri, kulturni, zanimivi. Nekaj pa je bilo nehumanih, nizkih udarcev. Bil sem pač aktualen, ko sem bil na tako izpostavljenem mestu, kot je mesto predsednika ZIS. Ko človek gre malo niže, to nikogar več ne zanima, šale izginejo. Tudi za vic sem smatral — tako kot za literaturo, glasbo, slikarstvo, vsako vejo družbenega ustvarjanja — da kar je dobrega, bo dobilo potrditev v realnem življenju. Ljudje bodo to sprejeli in v pogovorih prenašali. Tem šalam sem se smejal in bil vesel ob njih. Če pa nekaj ni bilo dobro, zakaj bi se potem jaz jezil. Jasno je bilo: kar je slabo, ne more dolgo obstati. Res pa je, da je za tako stališče treba imeti lastni jaz, imeti za notranjo stabilnost in silo, moč, postaviti se tako človeško v svojih stališčih. Drži tudi, da vsi ljudje nimajo živcev in stabilnosti. Enako je tudi pri političnih stališčih. »Ponekod v nekaterih glavah obstoje umetne meje o tem, kaj se sme in česa ne. Mnogi si niso upali pisati, da ste dobili nagrado, ker niso vedeli, kako boste reagirali. Kaj pravite na to?« — Meni se je zdelo strašno smešno, zabavno in zanimivo, kako so tovariši iz satiričnega lista JEŽ, od koder sem nagrado dobil, spraševali mojo sekretarko, od daleč preiskovali teren, če bi sprejel nagrado, če bi jih sprejel na razgovor, kako bi reagiral in podobno. Zato sem hotel izvedeti, kaj jih motivira, zakaj ravno jaz in da bi konec koncev v neposrednem razgovoru spoznal njihova razmišljanja. Zakaj bi samo oni mene poslušali. Vi ste mi (gre za moje pismo, op.p.) v svojem pismu pisali, da je nagrada, ki sem jo prejel in da pristanem na razgovor o tem, nekakšna prekretnica v jugoslovanskem odnosu politika: humor in satira. Mislim, da ena sama stvar to ne more biti. Je pa lahko kvečjemu majhna podpora, ki je lahko bolj ali manj spretno izkoristite pri vašem odpiranju vrat v te sfere, pri vašem osvobajanju, da bi šli bolj smelo po tej poti. To ne bo prelomilo, zlomilo ničesar, lahko pa po malem lomi nekatere meje. »Kaj menite o jugoslovanskem humorju in satiri?« — Ne bi mogel reči, da sem dober poznavalec obojega, čeprav sem to vseskozi več ali manj spremljal. Razmišljal kaj več ali analiziral našega humorja ali satire nisem. Mislim pa, da sta nam humor in satira potrebna, kot vse drugo, kot gospodarski razvoj, kot kulturna rast, kar — enostavno — bogati naše življenje. Ne morem si predstavljati življenja, bilo bi pusto in dolgočasno, enostavno in revno, brez razvitega humorja in satire. Vendar se mi zdi, da naše satirike še posebej muči problem tem, idej, linije. Dalj časa sem »na oblasti« in sem se morda zato srečeval s to vrsto satire. Nekateri satiriki kritizirajo samo oblast, ne zato, ker dela dobre ali slabe stvari, temveč zaradi golega dejstva, da je oblast. To se mi je vedno zdelo vulgarno, nekulturno, če hočete tudi kot odraz nesposobnosti pisca, da se izrazi drugače, kot da ubere najbolj ceneno pot: ljudje ne marajo oblasti, ker jih vedno v nečem omejuje in to je pravzaprav najlaže kritizirati. Všeč so mi tisti ljudje, ki skozi humor in satiro, šale, karikature, vedno vidijo človeka, ga ne žalijo, čeprav smešijo napake, slabosti, podpirajo dobro, napadajo slabo. Človek ni kriv, če je lep ali grd, velik ali majhen. V življenju pa dela dobre in slabe stvari, neumnosti, in s tem se je treba ukvarjati. Nikoli ne bom pozabil nekaterih oddaj, v katerih sem poslušal Čkaljo, še posebej prenosa neke nogometne tekme. Sijajen je. »Kako ste si ustvarili taka stališča?« — To je moj splošen pristop, ne le k humorju in satiri. Že od takrat, ko sem postal skojevec, ko sem se vključil v revolucijo, borbo, ko so se dogajale velike stvari, kjer je bil človek i velik i majhen, nič, ko se je ubijalo vse vprek, vedno me je držalo v revolucionarnem gibanju — skrb za človeka, kako ljudem pomagati. Take ideale smo imeli, nikomur ni nikoli padala na pamet oblast, in zaradi teh idealov, borbe za človeka, smo šli v revolucijo, zaradi idealov o enakopravnosti smo odhajali na robije, umirali v NOB in prestali huda povojna leta. In vedno smo napravili najhujše napake, kot posamezniki in kot družba, kadar smo pozabili na človeka. Res je, da se tudi med politiki najdejo posamezniki, ki se izpridijo. Pridejo do določene oblasti, do določenega vpliva in materialne podlage, ter začnejo pozabljati, se izgubljajo, tonejo. Vendar ljudje niso rojeni kot lopovi, v to jih usmerijo določeni pogoji. Ampak to se dogaja inženirju, delavcu, uslužbencu, študentu. Zakaj bi torej tu delali razliko s politiki? Humor in satira morata odkrivati ljudi, ki se izrojevajo, izgubljajo tla, ki jih zgrabi sla po oblasti. To je treba opaziti in pravočasno, odločno pokazati. »Ali imajo naši politiki smisel za šalo?« — Imajo. Z mnogimi se srečujem na najrazličnejših nivojih. Po številnih šalah, ki sem jih slišal, imajo še kako smisel... Tako je odgovarjal Mika Spiljak. In bolj ko razmišljam, bolj se mi postavljanje odnosa — politika : humor — zdi nesmiselno. To je pač ena specifičnih pojavnih oblik (v katerih se kaže stopnja naše razgledanosti in človečnosti) odnosa — človek : človek. Stopnja naše človečnosti in razgledanosti danes pa bržčas je taka, da poleg željenega odnosa človek : človek v navidezni relaciji humor : politika daje nekaterim ljudem možnost za mnoge drugačne interpretacije tega odnosa. S. PREGL IMa temo: enotnost načel brez enotnosti organizacije V okviru političnih razprav, predloga predsedeniku republike in razprave o tem predlogu v zvezni skupščini o pripravi sprememb zvezne ustave, so pristojna telesa Skupščine SR Slovenije razpravljala o predvidenih ustavnih spremembah. Poleg predlogov o uvedbi predsedstva SFRJ ter o ponovnem dogovoru glede funkcij ter pravic in dolžnosti federativnih organov na družbenopolitičnem in družbenoekonomskem področju so v tem okviru razpravljali tudi o vprašanjih pravosodnega sistema. Bistvo predvidenih sprememb je v tem, da se federacija kot državna skupnost enakopravnih narodov in narodnosti in samoupravna skupnost delovnih ljudi izgrajuje iz državnosti republik in avtonomnosti pokrajin in da zagotavlja in uresničuje samo one skupne interese, ki so tako določeni v zvezni ustavi. Te ustavne spremembe se uresničujejo tako, da se z zoževanjem političnih in ekonomskih funkcij federativnih organov razširjajo pravice in dolžnosti ter samostojnost in odgovornost republiških in pokrajinskih organov, občin in delovnih organizacij. Zlasti se ti odnosi spreminjajo na ekonomskem področju, kjer so dosedanje funkcije federacije zaradi obsega in teženj k še nadaljnji razširitvi zaostrovale ozračje in kvarile dobre odnose med republikami. S predvidenimi spremembami zato izhajajoč iz opredelitve o skupnem sožitju jugoslovanskih narodov in narodnosti ugotavljamo skupne interese, ki naj jih spet v skupnem interesu uresničuje federacija prek svojih organov ali pa bi se uresničevali z raznimi drugimi oblikami neposrednega sodelovanja in dogovarjanja med republikami in pokrajinami, občinami, delovnimi organizacijami, interesnimi skupnostmi, družbeno političnimi organizacijami in vsemi drugimi družbenimi in samoupravnimi subjekti, ne nazadnje tudi z neposredno svobodno in ustvarjalno dejavnostjo občanov. Na dlani je, da moramo v tem okviru razpravljati tudi o sodni funkciji federacije, ki je takšna kot doslej, ustrezala odnosom med federacijo in republikami, kakršni so bili vzpostavljeni ob uveljavitvi te ustave. Nedvomno je v skupnem interesu vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti uresničevanje načela, da je pravnomočna sodna odločba pristojnega sodišča izvršljiva na celotnem ozemlju Jugoslavije. Izvrševanje tega načela je prvi pogoj za urejeno delovanje raznih gospodarskih in družbenih dejavnosti in za pravno varnost občanov. To načelo pa se lahko uresničuje z vsebinske plati le na podlagi načelne enotnosti materialnega in formalnega prava, na podagi katerega in po katerem sodišča delujejo. Z dosledno uresničitvijo tega načela se vsebinsko uresničuje tudi ustavno načelo iz 132. člena prvega odstavka zvezne ustave, da se sodna funkcija uresničuje v enotnem sodnem sistemu. Enotnost sodišč v delovanju na načelno enotni podlagi in izvršljivost njihovih odločb na celotnem ozemlju Jugoslavije je zato tista bistvena materialna komponenta enotnega sodnega sistema, ki zagotavlja tudi prisilno izvrševanje ugotovljenega in na podlagi zakona v zakonitem postopku in po pristojnem sodišču priznanega skupnega interesa, tokrat v korist individualnega udeleženca v sodnem postopku. Računati zgolj na to, da bi se načelo o enotnem sodnem sistemu uresničevalo skoz formalno organizacijsko enotnost sodstva, ne bi bilo realno, ne glede na to, da vsebuje to načelno tudi poanto in prepoved, da se v Jugoslaviji ustanavljajo lahko le redna in specializirana sodišča in da ni mogoče ustanavljati nobenih drugačnih sodišč, na primer izrednih naglih sodišč ipd. Zato govori ustava o tem, da sodni sistem sestavljajo sodišča splošne pristojnosti in specializirana sodišča. V skladu z bistvom ustavnih sprememb je zato prav in potrebno, da razpravljamo o vprašanju nadaljnje krepitve državnosti in suverenosti republik tudi s tega vidika, tudi z vidika pristojnosti sodišč v federaciji in v republikah. Pri tem je očitno, da kar ni nujno potrebno, se v federaciji ne rešuje, oziroma da se lahko organizacija pravosodja, ki temelji na določbah zvezne in republiške ustave, ureja v republiki kot pravica in dolžnost republike. S tem ni rečeno, da bodo sodišča po re- publikah bistveno drugače organizirana in da se bo organizacija sodišč bistveno razlikovala, skupne so tu ustavne določbe in dogovori med republikami, pa tudi ni rečeno, da bi morala biti vsa sodišča enotno organizirana do potankosti, tudi tam, kjer to za učinkovito izvajanje sodne funkcije ni potrebno. Republiške specifičnosti se bodo tu nedvomno uveljavile brez škode za učinkovito in enotno opravljanje sodne funkcije, ker je vsekakor bistvena funkcionalna ne pa zgolj organizacijska enotnost sodstva. V takih okoliščinah je seveda tudi vloga vrhovnega sodišča Jugoslavije oziroma vsakega zveznega sodišča bistveno drugačna. S povečano vlogo republik in proklamirano republiško državnostjo je nezdružljiva sodna funkcija kakršnegakoli drugega sodišča zunaj republike v rednem sodnem postopku. Vse sodne zadeve se lahko v okviru republike rešujejo po dvostopenjskem sistemu z vsemi potrebnimi jamstvi za udeležence v sodnem postopku. Pri tem nikakor ni res, da ostanejo zveznemu sodišču samo malenkostne pristojnosti, temveč je narobe res, da mu pripade zelo pomembna naloga usklajevanja sodne prakse, kadar se pokaže takšna potreba, poleg tega pa mu gredo tudi pristojnosti, ki mu pripadajo kot sodišču federacije v novih razmerah, to je pristojnosti, ki jih opravlja federacija kot družbenopolitična skupnost. Ni mogoče trditi, da bo z ureditvijo novih odnosov v pravosodju oziroma z uveljavitvijo načela, da je sodstvo predvsem zadeva republik in pokrajin, prišlo do razcepa enotnega pravnega sistema SFRJ na šest pravnih področij, kakor je bilo to sicer res pred vojno, a v bistvo drugačnih razmerah. Taka razmišljanja so zelo blizu težnjam, ki v družbenem razvoju sicer priznavajo nove odnose in razvojne težnje, ne priznavajo pa potrebe po kvalitetnem spreminjanju in prilagajanju ustavnih načel novim razmeram in potrebe po odstranjevanju ovir in vzrokov za konflikte in nerazumevanje. Pravočasno spreminjanje in prilagajanje ustavnih načel je gotovo tudi eden izmed važnejših skupnih interesov jugoslovanske skupnosti narodov in narodnosti. Sposobnost ugotavljanja dejanskega stanja predvidevanja prihodnjega razvoja in odstranjevanje ovir v razmerah enakopravnega sodelovanja in medsebojnega razumevanja je v jugoslovanski skupnosti nedvomno ustvarjalna podlaga za hitrejši in skladnejši gospodarski in družbeni razvoj. J. ČESNIK Obeti po govoru (ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Jožeta Pogačnika) Pod naslovom »Čas je, da se dogradi slovenska cerkvena pokrajina« je verski list »Družina« (št. 3, 7. februarja 1971, str. 4) objavil govor, ki ga je imel na tradicionalnem novoletnem sprejemu slovenske duhovščine pri komisiji SRS za verska vprašanja ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jože Pogačnik. Kakor se spominjam, so poleg sprejema tradicionalni tudi državni in cerkveni nagovori ob tej priložnosti. Toda ne ta tradicija, marveč trije drugi razlogi so me navedli k zapisu ob govoru dr. Pogačnika: Prvič ne bi bilo prav, da bi obšli javni nastop enega od najvišjih predstavnikov slovenske Cerkve, organizacije in institucije, ki je imela in še ima dovolj pomemben in vpliven položaj v strukturi slovenske družbene skupnosti. Res da je Cerkev ločena od države, toda ta ločitev je predvsem juridična. V dejanskem življenju pa je Cerkev povezana, vključena, delujoča tudi v drugih sestavih naše družbe. Prav je zato, da se seznani z usmerjenostjo v takem govoru tudi tisti del javnosti, ki ni religiozna, ki ne bere »Družine«. Drugič: prek javnih izjav, deklaracij, apelov, ugovorov, pritožb in drugih oblik sporočil najvišjih cerkvenih predstavnikov na Slovenskem spoznavamo uradno usmerjenost Cerkve v sedanjem trenutku ter na tej podlagi sklepamo tudi o tej usmerjenosti v prihodnje. Predpostavljamo lahko, da se bo (večji ali manjši) del podrejene duhovščine zaradi načela hierarhične podrejenosti ravnal po škofovih smernicah. Predpostavljamo pa lahko tudi, da bo škofovim mnenjem, stališčem ali ocenam prisluhnil tudi del vernikov.1 Poleg tega pa javne izjave cerkvenih predstavnikov, še posebej najvišjih, njih same obvezujejo pred javnostjo. Javnost lahko presoja njihovo nadaljnje ravnanje v luči teh izjav in izreka o tem kritično mnenje. Tretjič: vse doslej (vsaj tak je moj vtis in izkušnja) so javni nastopi škofov ob raznih priložnostih ostajali brez vsakršnega odmeva. Laična javnost o njih v glavnem ni bila informirana. Stališča ob njih so oblikovali (kolikor so jih) v ozkih, zaprtih krogih, skupinah ali forumih ter jih zato v najboljšem primeru objavljale v raznih internih publikacijah raznih ustanov, organizacij in forumov. Ne odrekam nikomur pravice tudi do takšnih internih ocen, toda zdaj najbrž že ne more biti nobenega dvoma več, da v demokratični družbi ne more ostati samo pri tem. Katere so glavne izjave dr. Pogačnika? a) Odnose med Cerkvijo in državo je po njegovem mnenju zdaj mogoče oceniti pozitivno. V vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Vatikanom in Jugoslavijo vidi »obetajoč zarodek ugodnega nadaljnega razvoja. V naši družbi, kjer je vse dogajanje v neprestanem in hitrem razvoju, opravičuje to optimističen zor v bodočnost.« b) Meni, da naj se »tudi pri nas pohiti z združitvijo ostankov škofij, katerih sedeži so zunaj naših meja, v enotno škofijo Slovensko Primorje ali kakor se bo že imenovala in se tako dokončno dogradi cerkvena slovenska pokrajina«. To upanje navezuje na primer poljsko-nemških mej. Kakor ondod tudi pri nas deli našega ozemlja še vedno spadajo 1 Vsekakor je utemeljeno reči, da le del. V raziskavi »Slovensko javno mnenje 1969« je na vprašanje: »Povedali ste nam, da ste verni. Gotovo vam je znano, da Cerkev objavlja različna stališča o verskih, moralnih in družbenih vprašanjih našega časa. Kakšen je Vaš odnos do teh cerkvenih stališč?« — le 18,8 •/« religioznih odgovorilo, da sprejemajo cerkvena stališča kot obvezujoča v vseh vprašanjih. Vsi drugi se več ali manj distancirajo od te obveznosti in težijo k ravnanju po svojem lastnem preudarku. (Poročila iz raziskave Slovensko javno mnenje 1969, št. 5. Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani). pod jurisdikcijo škofij v Trstu in Gorici, kar pomeni, da tudi cerkvena ureditev kaže na začasnost italijansko-jugoslovansko državne meje. c) Dr. Pogačnik vidi pri nas »važen ideološki napredek«. Takole pravi: »Ne samo pri nas, tudi v drugih republikah je bilo spoznano, pribito in priznano, da je naša družba pri ustvarjanju skupne blaginje odprta tudi za vernega človeka«. Izraža želje, »da bi ta napredek v ideoloških pojmovanjih prodiral iz naših dokumentov in iz našega tiska tudi med nižje organe naše družbe«. d) Zagotavlja, »da verni državljani ne nameravajo ustvarjati kakih vzporednih struktur«. Zdi se mu, da je bila »pregnana ... v preteklem letu utvara o nekem zavestnem političnem neoklerikalizmu, ki se je, upam si reči, končno prelevila v prazen strah, o katerem pravi narodni pregovor, da je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni«. e) Zdi se mu, da še ni ozdravljeno vse, kar Cerkev »še v živo reže«. Toda to bo premagala »dobra volja in stalna pripravljenost za iskren dialog«. Tudi v prihodnje bodo težave med državo in cerkvenim občestvom, toda pretekle izkušnje vlivajo optimizem. Škofje da so povedali najvažnejše potrebe Cerkve v pismu izvršnemu svetu. Med konkretne stvari, ki potrebujejo rešitev, Šteje »zidavo kultnih in učnih prostorov, duhovniških stanovanj, vojaškega roka bogoslovcev«. Tudi verni državljani postavljajo podobna in druga vprašanja. Pričakuje njihovo postopno reševanje, kar bo »Cerkvi na Slovenskem ... odpiralo svoboden prostor delovanja, ki bo tudi za družbo in človeka v njej plodonosno«. f) Poseben pomen s tem v zvezi pripisuje nedavnemu pismenemu dialogu »med predsednikom naše vlade in slovenskimi katoliškimi škofi. Predsednikovo pismo in naš odgovor je mnogo kamnov spotike spravil s poti«. Iz vseh navedenih razlogov se mu zdi, da »moramo pogumno in vedro gledati na pot, ki jo s prelaza novega leta gledamo naprej«. In kakšna so moja razmišljanja ob tem? Najprej mislim, da ni prav, da je državna politika do slovenske Cerkve tako nedostopna, nepoznana javnosti. Čemu služi dejstvo, da so državljani zvedeli za pismeni dialog med slovenskimi škofi in slovenskim izvršnim svetom šele iz nadškofovega govora? Zakaj veljajo razlogi nekakšne državne skrivnosti glede vsebine teh pisem? Ali ne bi bilo veliko manj ugibanj in neustreznih komentarjev, če bi to korespondenco javno objavili? Zakaj ne bi javnost smela vedeti za »kamne spotike« v odnosih Cerkev-država in tudi to, kako jih je pismo škofov spravilo s poti? Stališče o neurejeni slovenski cerkveni pokrajini glede na jugoslo-vansko-italijansko državno mejo je zelo pozitivno, čeprav se vsiljuje vprašanje, zakaj si škofje vse doslej niso bolj prizadevali, da se to uredi, zakaj je potrebno samo čakati na popolno ureditev italijansko-jugoslo-vanskih državnih odnosov. Spodbudno je, da je nadškof opazil tisto, kar imenuje »ideološki napredek«. Vprašanje je seveda, ali je to popolna novost, ki se je uveljavila šele lansko leto. Ali ni npr. že program zveze komunistov iz 1958 zelo jasno opredelil odprtost socialistične družbe za vse, tudi za verne? Ali ni že OF slovenskega naroda temeljila prav na tej odprtosti? Mislim, da lahko rečem, da trditev, da se je »odprlo« šele lani, enostavno ni točna, čeprav dopuščam možnost, da je to dr. Pogačnik šele takrat opazil, pa tudi to, da so v preteklih letih nekatere stvari mnogim (ne samo cerkvenim ljudem) zastirale poglede na to »odpornost«. Z optimizmom lahko navdaja izjava o tem, da Cerkev ne bo ustvarjala vzporednih struktur, kar pomeni, da ne želi poleg laičnih, državnih ali družbenih, političnih, kulturnih, prosvetnih, rekreativnih, socialno ka-ritativnih in drugih ustanov ali organizacij postavljati še svojih. Ne kaže najbrž dvomiti, da nadškof osebno nasprotuje kakršnemu koli zavestnemu političnemu neoklerikalizmu. Toda ne kaže pozabiti tudi, da so korenine vsakršnega, ne le političnega klerikalizma zelo globoke in niso le votel strah, ki ga zunaj nič ni. Na to končno opozarjajo cerkveni ljudje sami! Nadškofov veder pogled v prihodnost je vsega upoštevanja vreden. Predpostavlja zaupanje v demokratičnost socialistične samoupravne družbe, njeno odprtost, ali če bi rekel enostavneje: predpostavlja zaupanje v možnost, da Cerkev v socialisitični družbi lahko normalno živi in deluje. V primerjavi s preteklostjo je tako stališče zares spodbudno. Ob vsem tem pa me vendar nekatere stvari motijo. Nerazumljiva mi je nadškofova enostranost, ker ponekod pozitivni razvoj odnosov Cerkev-država povezuje izključno le s »poboljšanjem« države, le s tem, da Cerkev dobi nove pravice, nov »svoboden prostor delovanja«. Nobenega dvoma ni, vsaj zame, da so vsa vprašanja, ki jih nadškof našteva, potrebna reševanja in rešljiva. Toda nadškof bi se moral vprašati tudi po tem, v čem na cerkveni strani obstajajo ovire, težave v razvoju odnosov, in ne le te stvari iskati le na državni strani: vprašanje o tem bi cerkveno stran nujno privedlo tudi do vprašanja, v čem je krivda in odgovornost Cerkve za to, da so bili v preteklosti odnosi med državo in Cerkvijo tako konfliktni in ostri. Tako bi se pogumnost pogleda nazaj in naprej še jasneje pokazala. Pa ne samo to. To vprašanje ni pomembno le zaradi nekakšne želje po zadoščenju, marveč bi razkrilo tudi vse tisto, kar tudi v sedanjem cerkvenem delovanju nespodbudno vpliva na globljo normalizacijo položaja Cerkve pri nas, na razumevanje te normalizacije pri ljudeh. O tem pa smo na straneh naše revije že večkrat pisali zelo konkretno. Z. ROTER Rajko Pagon Mir, velika želja ljudi 20. stoletja Mir, beseda, ki si jo mnogi različno razlagajo, ima pa le en pomen. Vsakdo jo razume drugače, vendar končno pove vsem le eno, da je mir sreča in neprecenljiv zaklad. Miru so si želeli vsi vojaki, vsi ljudje, ki so doživeli vojno, miru si tudi danes želi vse človeštvo. V prvi svetovni vojni so se vojaki borili na frontah, padali so stotisoči, da bi osvojili eno samo koto, en sam grič, na vsak kvadratni meter je padlo več granat, kri je pojila ožgano zemljo. Zakaj? Zato, ker nekdo ni bil zadovoljen z razdelitvijo sveta. Znani politik in vojskovodja je zapisal: »Vojna je čas, ko se pobijajo ljudje, ki se ne poznajo, na račun tistih, ki se dobro poznajo, pa se ne ubijajo.« Tedaj so si ljudje tudi zaželeli mir, vendar ne mir pod jarmom izkoriščevalcev, svoboden mir, ki bo vsakemu prinesel svetle trenutke življenja. Tak mir si je želel vojak v rovu, invalid, pohabljenec, ki so ga zmaličile granate, delavec za stružnico, ki mu je vsaka granata, ki jo je izdelal, izpila delček oči. Tudi on si je želel mir, da bo delal zase, za družino in za otroke, ne pa »za« delavca na tujem, kateremu je pripravljal smrt z bombami in orožjem. Toda ljudje so sprevideli, da vojna nima smisla. Zakaj bi se morili, če imajo pa skupnega sovražnika — kapitalista. »Kaj? Upirajo se? Vsakega desetega ustrelite!« Tako so govorili vladarji, reveži pa na fronto. To pa je le razpihalo tlečo iskro upora. »Končali bomo vojno, še prej pa bomo opravili z onimi, ki so jo začeli. Naj še oni okusijo njene dobrote!« Toda povsod delavski razred ni bil dovolj močan, da bi lahko opravil z zatiralci. Doživeli so mir. Doživeli so konec nesmiselnega klanja, vendar »spone so jim še ostale«. Na vojno pa so jih vezali le še »železni« ali »Viktorijini« križci, če je bil vojak »hraber« in dovolj sit vsega, da je iskal smrt, pa se ga je ognila. Vezali pa so ga tudi trpki spomini in prenekaterega tudi noga ali roka, ki je ostala v Galiciji, na soški fronti, pri Verdunu ali na morju. Nem spomenik so tudi ogromna pokopališča, nepregledne vrste grobov, imen. Da, imen. Vsako ime je dolga povest. Vsak, ki bi vstal iz groba, bi znal povedati, kaj je mir. Znal bi razložiti, kaj mir pomeni tistim, ki so vojno preživeli, in kaj pomeni njemu, ki mu na grobu piše, da je dobil čin in odlikovanje, ker je junaško padel za domovino. Za domovino ravno ne, pač pa za interese tistih, »ki se dobro poznajo, pa se ne pobijajo«. Kaj pomeni mir ljudem 20. stoletja, bi znal povedati tudi tisti, ki se danes premika po vozičku, ker mu je granata odtrgala nogo, pa tudi tisti, ki hodi z belo palico, ker mu je sij eksplozije uničil oči, in tisti, ki je pozimi v snegu nosil deske za barake in so mu morali porezati prste. Vsi ti bi dobro vedeli, kaj pomeni lakota, plin, klanje; skratka vojna. Vendar vsak ni doživel vojne, boril se je le po pisarnah, tak si želi vojne, ker mu prinaša koristi. Tak človek lahko ogroža mir, posebno če je na oblasti. To se je kmalu pokazalo v drugi svetovni vojni, ki jo je sprožil človek, ki mu eno štiriletno klanje ni bilo dovolj. Hotel je več, hotel je svet, pri tem pa je uničil sebe in še mnoge druge, ki jih je njegova politika upijanila. Druga svetovna vojna, čas še hujšega klanja in še hujših strahot. Tedaj je neposredno čutilo vojno tudi ljudstvo v zaledju. Mir je spet beseda, ki ima samo en pomen: konec vojne. Mir je bil cilj vseh borcev, ki pa so bili dovolj močni, da jim mir ni prinesel le konec vojne, ampak tudi drugo družbeno ureditev; pravično in enakopravno. Po miru je hrepenel vsakdo: partizan pri nas, ki se je boril ne samo proti okupatorju, ampak tudi proti bratu izdajalcu, ki je sebe in narod prodal tujcu. Mir je (£ prinesel lepše življenje in pravico. Miru so si želeli ameriški vojak na Jč Okinawi, Guamu, Guadalcanalu, Iwo Jimi, kjer se je boril s kamikazi, © borci-fanatiki, ki niso poznali predaje. Boril pa se je za kolonije; za to, da bi s teh otokov lahko vzleteli bombniki in stresali smrt na mesta, na "g Hirošimo in Nagasaki. Želel si je miru, konec vojne, konec jurišev po (]) džunglah in konec strašnih poletov nad gorečimi mesti. Toda temu vojaku "J? mir ni prinesel drugačnega življenja. I. Vrnil se je domov, kjer se je pridružil trumi brezposelnih tovarišev, ® ker so njegovo mesto zasedli drugi. Dobil je službo. Kje? V novi vojni. £ V Koreji in v Indokini. Kot izkušen morilec in veteran je dobil dobro plačo, sovražnik pa mu je civilno prebivalstvo, včasih pa so ga plačali tudi za genocid, za umazano dejanje nad človeštvom. Tudi imena padlih v drugi vojni obtožujejo. Vsakdo molče sprašuje: »Zakaj jaz? Zakaj sin, oče, brat...« Zato, ker je bila izžrebana tvoja številka. V množici ljudi si le številka. Padel si za domovino, ki te ne bo pozabila. Pozabila pa te ne bo tudi domovina, kjer si moril otroke in žene, kjer si požigal uborne koče. Miru si je želel tudi nemški vojak, ki so ga žrtvovali za rajh. Tudi ti si številka, ki so jo izžrebali voditelji, oficirji, naredniki in končno — smrt, ki pa je izžrebala tudi »neoštevilčene«. Kaj je mir, bi znal lepo razložiti tudi interniranec, ki so ga vrgli v blato, med njimi pa se je sprehajal esesovec s pištolo. Na povelje ni več vstala polovica tovarišev. Povedal bi tudi, kakšna je razlika med kruhom, ki ga je jedel v taborišču, in med kruhom, ki ga sedaj mečejo proč presiti ljudje. Konec druge vojne pa ni rešil vseh nasprotij. Ostali so ljudje, ki jih zanima le to, kako bodo prodali bombnik ali kako bodo izpraznili skladišča orožja. Tem mir pomeni bankrot. Toda človeštvo se vprašuje, zakaj ima tak človek proste roke, da »prazni« skladišče bomb nad Vietnamom, nad Suezom, nad Biafro... Zakaj ljudje ne vprašajo tovarnarjev in bogatašev, kaj ko bi ti malo stopili na njihovo mesto. Vendar ni daleč čas, ko si bo tudi tovarnar želel miru, če ne drugače, zaradi strahu, ker nadcelinske rakete ne delajo razlike med fronto in zaledjem in ker tudi protiraketni »dežnik« ne bo zagotavljal popolne varnosti. Takrat se bosta enako bala tako bogataš v novi obleki na sprejemu v palačah kot prepoten in izmučen vojak v jarku, kjer ne vlada duh po parfumu, temveč oster duh smodnika in krvi. Človeštvo bo nekoč doča- kalo obdobje, ko se bo v možgane vsekakor vrinila zavest, da le mir nekaj pomeni, da le mir zagotovi protiraketni »dežnik« ter da le mir zagotavlja blaginjo, ne pa denar, izkupiček prodanih tankov in raket. Kaj naj rečemo o miru? To je res želja večine ljudi 20. stoletja, vendar je treba precej moči, volje in mogoče je treba tudi še precej vojn, da bo ta želja postala stvarnost, ki bo ljudem prinesla svetlo življenje. Mir pa bo vedno ostal želja trpečih ljudi, ki jih na vojne vežejo trpki spomini. Najdan Pašič Politično organiziranje samoupravne družbe* Čeprav velja, da je pri oceni knjige prikaz njene vsebine še najmanj zahtevno delo, se mu vendarle ne kaže ogniti; zato naj tudi tokrat začnemo z vsebino Pašičevega dela. Avtor je delo razdelil v tri daljša poglavja. Prvo, »Konstituiranje samoupravljanja v celovit sistem družbene organizacije«, se loteva ideje o socializmu kot družbeni osvoboditvi dela in odpravi državnolast-ninskega monopola; samoupravne družbe, ki je zdaj še vedno politična družba, problemov decentralizacije in deetatizacije družbenega življenja ter neposredne demokracije in podružbljanja politike. Končno razpravlja avtor v tem poglavju še o samoupravni integraciji družbe, o neposredni izvedbi politične organizacije iz samoupravne družbene osnove, o skupščinskem sistemu in kooperativnem federalizmu. Drugo poglavje, »Kritični pogled na različne koncepcije samoupravljanja«, se spoprijemlje zlasti z etatističnimi,| skupinsko lastninskimi, liberalističnimi in avtonomi-stičnimi pojmovanji samoupravljanja. V zadnjem poglavju, »Samoupravna integracija in politični sistem«, nam spregovori avtor o interesih in integraciji, o tehnokratski * Marksizem in sodobnost, zbirka I, 3. knjiga, založba »Komunist«, Ljubljana 1970, strani 96. K) C •S .00 C ; ■—. •C. Si •O (Iz dokumentacije Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) A. ČLANKI IN KNJIGE IZ SFRJ I. MARKSIZEM SARTRE Jean-Paul: Egzistencijalizam i marksizam. (Critique de la dialec-tique. Prev. S. Marič i B. Jelič.) Beograd, Nolit 1970. (IV) + 234 str. (Sazvežda. 25.) sign. — 10.690-25. ŠIFLER Ljerka — Premec: Kroz riječ Lukacsevu uoči predvečerja renesan-ce marksizma. Pitanja, Zagreb, 1970, št. 17, str. 1660—1663. II. FILOZOFIJA BURGER Hotimir: Mišljenje kao metoda u Hegela. Pitanja, Zagreb, št. 18—19, 1970, str. 1683—1691. HEIDEGGER Martin: Govor. Pitanja, Zagreb, 1970, št. 18—19, str. 1753— 1766. LACAN Jacques: Pages 819—827 ili o subjektu najzad u pitanju. Pitanja, Zagreb, 1970, št. 18—19, str. 1767— 1778. MAJER BORIS: Človek — struktura — zgodovina. Skorajšnji konec človeka. Anthropos, Lj., 1970, št. 2, str. 9—21. (se nadaljuje). PEJOVIC Danilo: Sistem 1 egzistencija. Um i neum u savremenoj filozofiji. Zagreb, Zora 1970, 272 str. sign. — 12.487. —: SAVREMENA filozofija. (Ured. An-drija Stojkovič.) Beograd, Rad 1970, sign. 12.463. 2IVOTIC Miladin: Človek i vrednosti. Beograd, Prosveta (1969.) 235 + (IV) str. (Biblioteka Današnji svet. 7.) sign. 11.947-7. SVARC Benediktus: Nad Herbertom Marshallom Mc Luhanom: Contra, contra tantum. Gledišta, Beograd, 1971, št. 1, str. 89—100. III. SOCIOLOGIJA ANZULOVIč Živko: Neka razmišljanja o pitanju jednakosti. Split 1970. str. 11—40. (Separat). sign. 11/11.207. DANILOVIC Rajko: Radničko samoupravljanje i osnovi industrijske sociologije. Beograd, Zavod za izdavanje udžbenika SRS (1970.) 162 + (II) str. sign. 11/11.265. DUMAZEDIER J. — Alin Riper: Intelektualni interesi u slobodnom vremenu. Kulturni život, Beograd, 1970, št. 7, str. 610—635. GORIČAR Jože: Teoretični pogledi na socialno dezorganizacijo. Anthropos, Lj., 1970, št. 2, str. 22—35. JEROVŠEK Janez: Socialna organizacija in podjetje. Naši razgledi, Lj., 12. febr. 1971, št. 3. JILEK Miroslav: O potrebi socioloških istraživanja turizma. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 1, str. 138—149. KADIC Muhamed: Pokretljivost sco-skog stanovništva i problemi agrarnih naselja. Sociologija sela, Beograd, 1970, št. 29—30, str. 105—116. —: KAKŠEN model družbe in socializma? Anketa. Anthropos, Lj., 1970, št. 2, str. 81—102. KER Klark: Višedimenzionalno društvo. Gledišta, Beograd, 1971, št. 1, str. 101—121. LIVADA Svetozar: Osnovne strukture i pokretljivosti seoskog i poljuprivred-nog stanovništa u Jugoslaviji. Sociologija sela, Beograd, 1970, št. 29—30, str. 76—91. MLINAR Zdravko: Integracija ruralnih područja u širi društevo-ekonomski sistem. Sociologija sela, Beograd, 1970, št. 29—30, str. 158—164. POPARA Nedeljko: Da li prostorna i komunalna infrastruktura treba da vrše javnu službu. Komuna, Beograd, 1970, št. U, str. 26—27. VRCAN Srdan: Za razpravu o problemu društvene moči. Naše teme, Zagreb 1971, št. 1, str. 4—35. WUDLER Borivoj: Človek kot »resničnost« ali kot »utvara«. Razmišljanje ob razmišljanju Ljuba Bavcona. Delo, Lj., 13. febr. 1971. ŽUPANČIČ Milan — Adolf MaUč: Osvrt na ranija i novija istraživanja sela u Jugoslaviji, Sociologija sela, Beograd, 1970, št. 29—30, str. 171—178. V. ZNANOST — KULTURA — PROSVETA - - ŠOLSTVO BULC Marko: Bitka za čas. Znanost. . . Komunist, Lj., 12. febr. 1971, št. 6. ČIMIČ Esad: škola u kontekstu samou-pravijačkog društva. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 1, str. 36—49. ČIMIČ Esad: Škola u kontekstu samou-na področju kulture. Kulturni život, Beograd, 1970, št. 7, str. 535—546. —: IZOBRAŽEVANJE in vzgoja v Jugoslaviji. Beograd—Ljubljana 1970. 69 + (II) str. (Biblioteka savezne skupštine. letn. 7, št. 2.) sign. 11.245 — 7/2. MESARIC Milan: Značenje i domet procesa scijentizacije. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 1, str. 81—115. —: NAUČNO-TEHNOLOŠKA revolucija i samoupravljanje. Teorijska diskusija . . . Beograd, Institut za političke študije 1969. 240 + (III) str. (Političke sveske. 1969, sv. 3.) sign. — 11.935—1969/3. OROŽEN Marjan: Izobrazba — največja investicija. Delo, Lj., 20. febr. 1971. PEČUJLIČ Miroslav: Kako obvarovati znanost pred varuštvom? Komunist, Lj., 12. febr. 1971, št. 6. PILIč Vera: Kibernetski metodi i mo-gučnost optimizacije univerzitetske nastave. Socializam, Beograd, 1970, št. 12, str. 1597—1611. PINTAR Emil Milan: Diagonale slovenske znanstvene politike. Naši razgledi, Lj., 12. febr. 1971, št. 3. POLJANŠEK Miloš: Kultura v družbi. Naši razgledi, Lj., 12. febr. 1971, št. 3. —: RAZISKOVALNE naloge Inštituta za sociologijo in filozofijo. Ljubljana ISF pri Univerzi 1970. II + 141 + (II) str. (Informacije. 4.) sign 12.191—4. SAVEZ Komunista Slovenije o kulturi. Kulturni život, Beograd, 1970, št. 7, str. 577—580. SAVIČ Miloš: »Gradani i grad« u 2000-toj godini. Tema VII kongresa Evropske kulturne fondacije. Komuna, Beograd, 1970, št. 11, str. 58—59. ŠUVAR Stipe: Kulturne promjene u se-lima Jugoslavije. Sociologija sela, Beograd, 1970, št. 29—30, str. 117— 129. —: TEORETIČNE in metodološke predpostavke empiričnih raziskav. Ant-hropos, Lj., 1970, št. 2, str. 119—215. VALENTINČIČ Jože: Je lahko podjetje sodobna izobraževalna ustanova? Naši razgledi, Lj., 12. febr. 1971, št. 3. ZAKIČ M. : Obrazovanje u SAD, SSSR i Zapadnoj Evropi. Beograd, Grafos 1970, 264 str. sign. — 11/11.209. VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: KOMATINA Milja: Odnos komunističke organizacije i inteligencije. Meduna-rodna politika, Beograd, 1971, št. 498,499. LUKIČ Miodrag: Kakva je stvarna uloga ideja u istoriji? Gledišta, Beograd, 1971, št. 1, str. 61—72. MUHIČ Fuad: Objektivizacija revolucije i teror. Pitanja, Zagreb, 1970, št. 17, str. 1555—1568. TROCKI Lav: Partija i umjetnici. Pitanja, Zagreb, 1970, št. 17, str. 1569— 1581. 2. Družbenopolitični sistem SFRJ: DRAGAN Zvone: Nestabilnost ne koristi nikomur. Delo, Lj., 20. febr. 1971. EKONOMSKE funkcije federacije. Gledišta, Beograd, 1971, št. 1, str. 5—50. HADŽI-VASILEV Kiro: Neka pitanja daljeg razvoja skupštinskog sistema u opštlni. Komuna, Beograd, 1970, št. 11, str. 4—5. KARDELJ Edvard: Neka pitanja daljeg razvoja samoupravnih društvenih odnosa i političkog sistema u komuni. Komuna, Beograd, 1970, št. 12. KAVČIČ Stane: Stabilizacija je samo drugo ime za reformo. Delo, Lj., 6. febr. 1971. KOCIJANČIČ Janez: Mladina je najbolj za spremembe. Delo, Lj., 13. febr. 1971. MRATOVIČ Veljko: Družbena in politična ureditev SFRJ. (Društveno i političko uredenje SFRJ . . .) V Ljubljani, CZ 1970, 188 str. sign. 12.426. POPIT Franc: Zaupanje in prepričanje. Komunist, Lj., 19. febr. 1971, št. 7. RIBIČIČ Mitja: Smisel prehodnih težav. Komunist, Lj., 19. febr. 1971, št. 7. 3. Politični sistemi in organizacije: RAČIČ Obrad: četvrt veka Ujedinjenih nacija. Socializam, Beograd, 1970, št. 12, str. 1612—1622. VRATUšA Anton: Akcija za mir i prog-res. Medunarodna politika, Beograd, 1971, št. 499. 4. Delavska in progresivna gibanja: MILJANOVIČ Mitar: Sindikati u kapi-talističkom društvu. Medunarodna politika, Beograd, 1970, št. 497. STANIČ Janez: Partijsko vodstvo in delavci. Poljska po plenumu. Naši razgledi, Lj., 12. febr. 1971, št. 3. 5. Mednarodni odnosi: DRUSKOVIČ Drago: Slovenci v prostoru med Alpami in Jadranom. Naši razgledi, Lj., 12. febr. 1971, št. 3. INDIČ Trivo: Prvi i treči svet: levica i sukob političkih doktrina. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 1, str. 116—130. RIBIČIČ Mitja: Konferencija o bezbed-nosti — sastavni deo i pokretačka snaga evropskih procesa. Medunarodna politika, Beograd, 1971, št. 498. —: ŠTUDENTJE in zamejstvo. Resolucija in odprto pismo . . . Delo, Lj., 19. febr. 1971. VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO ANDOV Stojan: Kritičke beleške o metodu teorije dohodne cene. Socija-lizam, Beograd, 1970, št. 12, str. 1532 —1550. DOLENC Marjan: Devalvacija in slovensko gospodarstvo. Naši razgledi, Lj., 12. febr. 1971, št. 3. KNEZEVIČ Komnen: Regionalna zaposlenost u SFRJ. Socialna politika, Beograd, 1970, št. 11—12, str. 34—37. MARKOVIČ Petar: Agrarna politika Jugoslavije i rezultati u proizvodnji. Sociologija sela, Beograd 1970, št. 29—30, str. 17—33. MARKOVIČ Petar: Aktuelna pitanja daljeg razvoja poljuprivrede Jugoslavije. Socializam, Beograd, 1970, št. 12, str. 1505—1531. MOŽINA Stane: Razponi osebnih dohodkov so premajhni in preveliki. Komunist, Lj., 12. febr. 1971, št. 6. PUŠENJAK Rado: Razkorak med razvitimi in nerazvitimi področji v Sloveniji. Anthropos, Lj., 1970, št. 2, str. 105—112. ROTER Zdenko: O izhodiščih delgoroč-nega razvoja. Anthropos, Lj., 1970, št. 2, str. 112—115. STIPETIČ Vladimir: Poljuprivreda u jugoslovenskoj privredi. Sociologija sela, Beograd, 1970, št. 29—30, str. 7—16. VESELICA Vladimir: Ekonomski odnosi izmedu privredno razvijenih i nedo-voljno razvijenih republika. Pitanja, Zagreb, 1970, št. 17, str. 1611—1628. VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE BOGDANOVIČ žika: Televizija i kultura. Tip potkulture. Socializam, Beograd, 1971, št. 1, str. 123—134. DRAGAN Nuša: Možnost vstopa v množično komunikacijo. Ekran, Lj., 1970, št. 77—78, str. 406—410. DŽUVEROVIČ Borislav: Jugoslovanska štampa i omladina. Gledišta, Beograd, 1971, št. 1, str. 123—134. MAYER Maritin: Blodnjak televizijske reklame. Naši razgledi, Lj., 12. febr. 1971, št. 3. MICUNOVIC Vukašin: Televizija i kultura. Televizija izvan etatizirane svi-jesti. Socializam, Beograd, 1970, št. 12. str. 1551—1554. IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE RUDOLF Branko: O vprašanju religije v naši stvarnosti. Borec, Lj., št. 1, str. 12—20. X. ZGODOVINA — GEOGRAFIJA VILFAN Sergij: Koordinacija rada na proučavanju istorije jugoslovenskih gradova. Komuna, Beograd, 1970, št. 11, str. 34—36. XI. POTOPISI — BIOGRAFIJE — PRIROČNIKI — SLOVARJI MARTIč Mirko: Izbor bibliografije ra-dova o jugoslovenskom selu i poljo-privredi. Sociologija sela, Beograd, 1970, št. 29—30, str. 179—189. B. KNJIGE IZ TUJINE I. MARKSIZEM HARTMAN Klaus: Die Marxsche Theo-rie. Eine philosophische Untersuchung zu den Hauptschriften. Berlin, W. de Gruyter & Co. 1970. XII + 593 str. sign. — 11/11.198. II. FILOZOFIJA AXELOS Kostas: Einfuhrung in ein kiinftiges Denken. Ober Marx und Heidegger. Tubingen, M. Niemeyer 1966. IX+104 str. sign. — 11/11.274. MARCUSE Herbert: Negations. Essays in critical theory. London, Allen Lane The Penguin Press 1968. XX+290 str. sign. — 11/11.199. III. SOCIOLOGIJA APTER David E.: Some Conceptual Approaches to the Study of Moder-nization. Englewood Cliffs, Prentice-Hall (1968.) XIII+380 str. sign. — 11/11.235. CHILD John: The Business Enterprise in Modem Industrial Society. London, Collier-Macmillan (1969.) VII+152 str. sign. — 11/11.273. DARIN-DRABKIN H.: Der Kibbuz. Die neue Gesellschaft in Israel. (The Other Society. Aus dem Englischen iiber-setzt von R. Polacsek.) Stuttgart, Klett (1967.) 304 str. sign. — 11/11.262. FALLDING Harold: The Sociological Task. Englewood Cliffs, Prentice-Hall (1968.) XIII+ 141 str. sign. — 11/11.205. GEIGER Theodor: On Social Order and Mass Society. Selected papers. Transi. by R. E. Peck. Chicago-London, 1969. X+242 str. (Phoenix Books. 333.) sign. — 11.932—333. HAVVTHORN Geoffrey: The Sociology of Fertility. London, Collier-Macmillan 1970. V+161 str. sign. — II/ 11.270. HERLYN Ulfert: Wohnen in Hochhaus. Eine empirisch-soziologische Untersuchung in ausgevvahlten Hochhausern der Stadte Miinchen, Stuttgart, Hamburg und Wolfs'ourg. Stuttgart-Bern, K. Kramer (1970.) 275 str. sign. — H/11.276. JOHNSON Chalmers: Revolutionary Change. London, University of London Press (1968.) XV + 191 str. sign. — 12.420. KON Igor' Semenovič: Der Positivismus in der Soziologie. Geschichtlicher Abriss. Berlin, Akademie Vlg 1968. VIII+377 str. sign. — 11/11.264. MAC LEISH John: The Theory of Social Change. Four views considered. London, Routledge-Kegan (1969.) XIII+95 str. sign. — 11/11.237. MIN AR David W.: The Concept of Community. Reading with interpreta-tions. (By) D. Minar and Scott Greer. Chicago, Aldine (1969.) XII + 370 str. sign. — III/2735. PARK Robert E.: On Social Control and Roderick D. McKenzie: The City. Chicago Press 1967. X+239 str. (Phoenix Books. 323.) sign. — 11.932-323. PARK Robert E. On Socia Control and Collective Behavior. Selected papers. Chicago & London (1967.) XLVI+ 274 str. (Phoenix Books. 275.) sign. — 11.932-275. SCHWXGLER G.: Soziologie der Fa-milie. Ursprung und Entwicklung. Mit einem einleitenden Essay: Die Bevolkerungsexplosion und die Zu-kunft der Familie. Tiibingen, Mohr 1970. XIX + 208 str. (Heidelberger Sociologica. 9.) sign. — II/9159-9. SEGER Imogen: Knaurs Buch der mo-derner Soziologie. Mit einem Geleit-wort von Robert Merton. (Miinchen-Ziirich), Droemer Knaur (1970.) 336 str. sign. — 11/11.162. IV. PSIHOLOGIJA —: ROOTS of Agression. A re-examina-tion of the frustration-agression hy-pothesis. Ed. by Leonard Berkowitz. New York, Atherton 1969. (VIII) + 136 str. sign. — 11/11.267. RAINA Peter K.: Die Krise der In-tellektuellen. Die Rebellion fiir die Freiheit in Polen. Olten und Fren-burg im Breisgau, Walter Vlg 1968. 128 str. sign. — 11/11.275. —: UNSERE Welt 1985. Hundert Bei-trage internationaler Wissenschaftler-Schrifsteller und Publizisten aus fiinf Kontinenten. Hrsg. von. R. Jungk und J. Mundt. Miinchen, K. Desch (1969.) 461 str. sign. — II/ 11.206. VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: HILLMANN Giinther: Selbstkritik des Kommunismus. Texte der Opposition. (Reinbek bei Hamburg), Rowohlt (1967.) 251 +(III) str. (Rowohlts Deutsche Enzyklopiidie 272/273.) sign. — 3566-272/273. —: POLITICAL Science. Ed. by Heinz Eulau & James G. March. Engle-wood-Cliffs, Prentice-Hall (1969.) IX +148 str. (A Spectrum Book. S-220.) sign. — 10.211-S/220. ROOS Lothar: Demokratie als Lebens-form. Miinchen 1969. 380 str. (Ab-handlunger zur Sozialethik. 1.) sign. — H/11.277-1. V. ZNANOST — KULTURA — PROSVETA - - ŠOLSTVO —: AUSBLICK auf die Zukunft. Mit Beitragen von Max Bom, Rene Konig, Werner Heisenberg. (Giitersloch), Bertelsmann Sachbuchverlag (1968.) 238 +(II) str. sign. — 11/11.236. BROOKS Harwey: The Government of Science. Cambridge-London, The M. I. T. Press (1968.) VII+343 str. 80. sign. — 12.423. LYND Robert S.: Middletown. A study in American Culture. (By) Robert S. Lynd and Helen Merrel Lynd. New York, Harcourt, Brace-World (1956.) XI+550 str. (Harvest Books. 27.) sign. — 12.350-27. 5. Mednarodni odnosi: LEMBERG Eugen: Nationalismus. Soziologie und politische Padagogik. Reinbek bei Hamburg, Rowohlt (1968.) Rowohlts Deutsche Enzyklopadie 199.) sign. — 2566-199. VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO —: MEN vvithout Work. The economics of unemployment. Ed. by Stanley Labergot. Englewood Cliffs, Prentice-Hall (1964.) VII+183 str. (A Spectrum Book. S-105) sign. — 10.211-S/105. VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE FELDMANN Erich: Neue Studien zur Theorie der Massenmedien. Mlin-chen-Basel, E. Reinhardt 1969. 193 str. sign. — 11/11.279. IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE DAIM Wilfried: Linkskatholizismus. Eine katholische Initiative in Moskau. Wien itd. Europa (1965.) 123 str. (Europaische Perspektiven. 27.) sign. — 11.731-27. X. ZGODOVINA — GEOGRAFIJA —: ISTORIJA Komunističkoj partii So-vetskogo Sojuza. (:Izdanie 3., dop.) Moskva, Politizdat 1969. 736 str. (cir.) sign. — 11/11.263. V OCENO SMO PREJELI: Založba »NAPRIJED«, Zagreb: Nerkez Smailagič: Historija političkih doktrina, I. in II. knjiga Predrag Matvejevič: Razgovori s Miroslavom Krležom A. N. Prior: Historija logike Založba »OBZORJA«, Maribor: Božidar Debenjak: Friedrich Engels — Zgodovina in odtujitev Marjan Kramberger: Državljan te dežele Veljko Rus: človek, delo in strukture Univerzitetna založba v Ljubljani: Raziskava: Proučevanje sprejemnih meril za vpis novih Študentov na univerzo CANKARJEVA ZALOŽBA, Ljubljana: V. I. Lenin: Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma Zbirka NAŠIH TEM, Zagreb: Zbornik: Klasno i nacionalno u suvreme-nom socijalizmu. I. in II. knjiga UDC 323.1 DORBEVlč, Dr. Jovan: Science and the National Ouestion in the Contemporar} VVorld Teorija in praksa, Vol. 8, No. 3, p. 361—369, Ljubljana 1971 In his picture of the genesis of the national question in the world and especially in Europe, the author calls attention to the new topical nature of these problems in the contemporary world. In this he enumerates four fundamental facts which have brought the national question in the foreground: (a) decolonization and crystalization of new peoples in Africa, Asia and America, (b) tle emergence of federal communities with several peoples and new dimensions of relations between the whole and its parts, (c) appearance of inner social, political, cultural and ethnical questions even in the States which have been considered most homogeneous and centralized nationally (France, etc.), (d) the emergence of post-industrial societies in which the narrowness and outdatedness of the old concept of the people comes to clear expression. In this respect Yugoslavia has an advantage which does not consist only of autonomy of the federal units but also of self-government which makes it possible for groups with ethnical, cultural and historical individuaiity to participate more profoundly. UDC 330 (497.1) CERNE, dr. France: John Majnard Ke.vnes and tlie Problems of Socialism Teorija in praksa, Vol. 8, No. 3, p. 370—380, Ljubljana 1971 Though being a theorist of state capitalism J. M. Keynes went even further as a social philosopher. This applies to his statements: (1) that labour is the only (true) production factor, (2) that saving is no sacrifice that is why receiving interest on the part of persons of private means represents an exploitation appropriation of income, (3) that full employment of labour must be one of the main goais of the new economic system, (4) that is why besides private market mechanism investments should be at least partly socialized, (5) that laissez faire pure market system is out of fashion, (6) that the tendency toward stagnation of economy is an objective process and accordingly state intervention is inevitable. UDC 378.18 (497.1) KLINAR, mag. Peter: The Reasons for Študent Unrests and Protests Teorija in praksa, Vol. 8, No. 3, p. 381—396, Ljubljana 1971 In this article the author starts from the hypotheses that the reasons for študent movement in Yugoslavia should be sought in the problems of global society: non-democratical relations, different forms of social inequality, economic and mental poverty and inadequate ethical norms. He calls special attention to the difference between the declared and the realized policy and to specific university and študent problems. The author tries to verify these hypotheses by means of the results of the investigation of the Slovene public opinion in 1969, which show that the Slovene public puts special emphasis on the employment-economic reasons while attributing only smaller significance to political and other reasons. These results show various rather intensified modalities revealing refusing, negative estimates of the študent movement and its reasons. The Slovene public attributes a more important character to those reasons of študent unrests which are directly connected with the interests of students. According to the Slovene public opinion other reasons, representing fhe problems of global society, have no decisive importance for študent unrests. UDK 323.1 DORDEVIČ, dr. Jovan: Znanost in nacionalno vprašanje v sodobnem svetu Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. g, št. 3, str. 361—369 Avtor v prikazu geneze nacionalnega vprašanja v svetu, zlasti v Evropi, opozarja na ponovno aktualnost te problematike v sodobnem svetu. Pri tem navaja štiri osnovna dejstva, ki so nacionalno vprašanje potisnila v ospredje: a) dekolonizacija in kristali-zacija novih nacij v Afriki, Aziji in Ameriki, b) nastajanje večnacionalnih federativnih skupnosti ter nove dimenzije odnosov med deli in celoto, c) pojavljanje notranjih družbenih, političnih, kulturnih in etničnih vprašanj celo v deželah, ki so veljale za nacionalno najbolj homogene in centralizirane (Francija itd.), d) nastajanje poindustrij-skih družb, v katerih prihaja na dan vsa ozkost in preseženost starega koncepta naroda. Jugoslavija ima v tem pogledu prednost, ki ni le v avtonomiji federalnih enot, pač pa tudi v samoupravljanju, ki omogoča globljo participacijo skupin z etnično, kulturno in zgodovinsko individualnostjo. UDK 330 (497.1) ČERNE, dr. France: John Maj nard Keynes in problemi socializma Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8, št. 3, str. 370—380 Dasiravno je J. M. Keynes teoretik državnega kapitalizma, je šel kot socialni filozof celo dlje. To velja predvsem za tele njegove ugotovitve: 1. da je delo edini (pravi) produkcijski faktor, 2. da varčevanje ni nobeno žrtvovanje in je zato prejemanje obresti po rentnikih izkoriščevalsko prisvajanje dohodka, 3. da mora biti polna zaposlenost delovne sile eden glavnih ciljev novega ekonomskega sistema, 4. da je zato potrebno vsaj delno socializirati investiranje mimo zasebnega tržnega mehanizma, 5. da je laissez faire, to je čisti tržni sistem preživel sistem, 6. da je tendenca k stagnaciji gospodarstva objektiven proces in je zato državna intervencija neizogibna. UDK 378.18 (497.1) KLINAR, mag. Peter: Vzroki študentskih nemirov in protestov Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8, št. 3, str. 381—396 Avtor v svojem prispevku izhaja iz hipotez, da je treba iskati vzroke študentskega gibanja v Jugoslaviji v problemih globalne družbe, med katere šteje: nedemokratične odnose, različne oblike socialne neenakosti, ekonomsko in duhovno revščino ter neustrezne etične norme. Posebej opozarja na pomen razlik med deklarirano in uresničeno politiko ter na specifične univerzitetne in študentske probleme. Te hipoteze poskuša avtor verificirati s pomočjo rezultatov in raziskave slovenskega javnega mnenja 1969, iz katerih izhaja, da slovenska javnost predvsem poudarja zaposlitveno-ekonomske vzroke, manjši pomen pa pripisuje političnim in drugim vzrokom. Rezultati kažejo na različne, dokaj potencirane modalitete, iz katerih so razvidne zavrnilne, negativne ocene študentskega gibanja in njegovih vzrokov. Slovenska javnost daje večji značaj tistim vzrokom študentskih nemirov, ki neposredno prizadevajo interese študentov. Drugi vzroki, ki predstavljajo širše probleme globalne družbe, pa po sodbah slovenskega javnega mnenja nimajo odločilnega pomena za študentske proteste. UDC 301:291 Dr. CIMIC Esad: Topicality of Lenin's Altitude to Religlon Teorija in praksa, Vol. 8, No. 3, p. 438—447, Ljubljana 1971 The author analyses Marx's and Lenin's treatment of religion. At this he establishes that Lenin approached each social phenomenon, and so also religion as concretely as possible, that he treated in the context of the Soviet society of that time; that is why he strictly distinguished religion per se and concretely historically determined religion. His fundamental view was that the struggle against religion should be sub-ordinated to the struggle for socialism, »the struggle against religion should not be limited to tlie abstruci ideoiogical propaganda or reduced to such propaganda: this struggle should rather be connected with the concrete practice of the class movement directed to the abolition of the social roots of religion«. Dr. Cimič establishes that the negative attitude to religion and believers in a part of our society represents the last basis of bureaucratical mentality. Such forces view religion exclusively only as a social evil which should be outrooted or, ovving to its povver, tolerated tempo-rarily, and this is contrary to Lenin's vievvs. UDC 327 (47) VUKADINOVIC, Radovan: Lenin's Concept of Coesistence Teorija in praksa, Vol. 8, No. 2, p. 479—487, Ljubljana 1971 The author treats the role and importance of Vladimir Ilič Lenin in shaping the idea of coexistence and its practical application on international life. Even though Lenin never made a complete theory of coexistence out of his analyses proceeding from his foreign political activities in the time of the simultaneous existence of the first socialist State encircled by capitalist states, his vievvs furnished the first basis for the progressive and perspective development of ali international relations. To the vvorld of market contest and division of interest spheres in which war vvas considered the normal way of solving conflicts, Lenin, heading the young Soviet state, brought new democratic principles, above ali with his conscious policy of peace, with vvhich he proved in practice that it was not a propaganda slogan of a proletarian state but rather its essence and an expression of its deepest class interests. UDK 301:291 ČIMIČ, dr. Esad: Aktualnost Leninovega odnosa do religije Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8, št. 3, str. 438—447 Avtor prispevka analizira Marxovo in Leninovo lotevanje fenomena religije. Pri tem ugotavlja, da se je Lenin slehernega socialnega pojava, in tako tudi religioznega, loteval čimbolj konkretno, da ga je obravnaval v kontekstu tedanje sovjetske družbe; zato je dosledno razlikoval religijo per se in konkretno zgodovinsko določeno religijo. Njegovo osnovno stališče je, da je treba boj proti religiji podrediti boju za socializem, »boja proti religiji ni treba omejiti na abstraktno-ideološko propagando, ni je treba reducirati na takšno propagando: ta boj je treba povezovati s konkretno prakso razrednega gibanja, usmerjenega k odstranitvi socialnih korenin religije«. Pri tem dr. čimič ugotavlja, da je odklonilno stališče do religije in vernikov v delu naše družbe zadnje oporišče birokratske mentalitete. Te sile gledajo na religijo izključno kot na družbeno zlo, ki ga je treba zatreti ali pa zaradi njegove moči začasno tolerirati, kar je povsem v nasprotju s stališči Lenina. UDK 327 (47) VUKADINOVIČ, Radovan: Kako je Lenin pojmoval koeksistenco Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8, št. 2, str. 479—487 Avtor prispevka obravnava vlogo in pomen Vladimirja Iljiča Lenina za oblikovanje ideje o koeksistenci in njeni praktični uporabi v mednarodnem življenju, čeprav svojih analiz, ki izhajajo iz njegove zunanjepolitične dejavnosti v času sočasnega obstoja prve socialistične države v obroču kapitalističnih držav, ni izoblikoval v celovito teorijo koeksistence, so bila njegova stališča prva podlaga za progresiven in perspektiven razvoj vseh mednarodnih odnosov. V svetu, ki je bil dotlej poln boja za tržišča in delitev vplivnih območij, v katerem je bila vojna normalen način reševanja sporov, je Lenin na čelu mlade sovjetske države nastopil z novimi demokratičnimi načeli, predvsem z zavestno politiko miru, s katero je v praksi dokazal, da ni propagandno geslo proletarske države, pač pa njeno bistvo in izraz njenih najglobljih razrednih interesov. Tuji avtorji David Easton rojen 1917, profesor politične znanosti na univerzi v Chicagu, utemeljitelj sistemske analize politike. Najpomembnejša dela: The Political System (1953); A Framework for Political Analysis (1965); A Sy-stems Analysis of Political Life (1965); Varieties of Political Theory (ed., 1966). ram im iz vsebine naslednjih številk • FRANCE VREG: Komunikacijski sistem in njegova odprtost • FRANJO VETRIH: Urbanski sistem in policentrični razvoj SR Slovenije • PETER KLINAR: Migracije kot pojavi socialne dezorganizacije • SAVKA DABČEVIČ-KUČAR: Perspektive razvoja večnacionalne SFRJ • RUDI CRNKOVIČ: Bančništvo in financiranje razvoja regij • DURO KNEŽEVIČ: Delegatski sistem in osnovne organizacije ZK • TAŽO JANČAR: Zaposlovanje v tujini • DUŠAN BIBER: Memoari, publicistika in zgodovinske vede • JANEZ ŠKULJ: Posebni programi družbene stanovanjske pomoči • LOJZE SOČAN: Učinkovanje zunanjetrgovinskega sistema in enotnost trga • JOSIP GLOBEVNIK: Pravosodni sistem in sodna funkcija federacije • KAREL ŠIŠKOVIČ: Južna Tirolska — enkrat-nost ali zgled? • DIMITAR MIRČEV: Dogodki na Severnem Irskem • OKROGLA MIZA: Kako se soočiti s problemi socialističnih družb (iz revije Rinascita)