Kritika
v naših organizacijah
Kljub temu, da je članom ZK in večini naših delovnih ljudi dobro znano, da je kritika in samokritika ena najzanesljivejših in najboljših sredstev za odpravljanje napak, ki jih poedinci ali celotne organzacije delajo pri svojem vsakodnevnem gospodarskem, družbenem in političnem življenju, se le pre-rado dogaja, da se kritiko pojmuje kot osebni napad, ki hoče poiskati vrzeli na človeku, da ga oklofuta in zruši. Razumeti pa bi jo morali kot način, s katerim se pri slehernem izmed nas, pa naj bo v okviru organizacij ZK, SZDL, raznih društev ali pa v okviru naših delovnih kolektivov, odpravljajo nepravilnosti, da se poedinca s tem opomni nanje, ker jih mogoče ne vidi in s tem pripomore sletiernemu, da od teh malih, drobnejših zaletelosti ne bi prišel na grobe napake, ki bi v resnici lahko človeka moralno uničile.
Druga vrsto sprejemanja kritike se kaže v tem, da je prizadetemu vseeno, če ga kritiziramo za nepravilnosti, oziroma napake pri delu, ali ne. Kritike ne zameri, pri delu pa se drži prejšnjih metod in oblik, bodisi brezbrižnosti ali pa drugih za družbo v ožjem smislu (delovni kolektiv itd.), ali pa našo skupnost kot celoto, nemogočih, za politično situacijo škodljivih pojavov. Le-ti zelo ovirajo organizacije kot celote v njihovem osnovnem delu, ki ga imajo, in sicer, da omogočijo vsem delovnim liudcm pri nas spoznati cilje ZK ter ostalih organizacij in društev in da za te cilje postanejo zavestni borci vsi delovni ljudje naše domovine.
Nai ie kritika še tako dobronamerna, pravilna in iovariška, se le prerado dogaja, da jo kritizirani hote ne razume pravilno, če pa je politično ali intelektualno nadmočan, celo »zabija«. Sigurno se bo eden ah drugi izgovarjal, da se s kritiko ni strinjal. Vendar pa moramo ugotoviti dejstvo, da javno delo partijskih organizacij omogoča čim pravilnejši razvoj kritike in samokritike v Partiji in da v njej sodelujejo tudi delovne množice. Ako potem ugotovi partijska organizacija, pa tudi delovne množice, da se delajo napake pri po-edincih ali pa organizacijah, potem je nujno, da te napake poedinec ali organizacija prizna in odpravi. Skuša se pa včasih, izrabljajoč celo položaj v gospodarstvu, na kakršen koli način znesli nad članom ZK ali nepartijcem, ki si je drznil vgrizniii v kislo jabolko. Brez dvoma pride zaradi takega sprejemanja kritike tudi pri komunistih, ki so ideološko in moralno na višini, do tega, da se boje kritizirati predpostavljene. To se pravi, da »se boje kritike raznih slabosti predpostavljenih«, kakor je rekel iov. Aleksander Rankovič v svojem poročilu na VI. kongresu ZK), ali pa druga skrajnost, da se vsa kritika nanaša le na predpostavljene, namesto, da bi bila enakopravna in Iovariška.
[mamo pa lahko primere, da se prikrivajo slabosti iz tamiliarnih razlogov. Kakšna noj bi bila potem kritika in samokritika in kakšno delo teh članov, oziroma organizacij?
Kakor da je tov. Aleksander Rankovič govoril iz naše problematike, se slišijo besede v poročilu, ki ga je imel na VI. kongresu: »Povsem razumljivo je, da navadno tam, kjer so takšni nezdravi odnosi, prihaja do raznih govoric, malomeščanskih spletk in podobnega, kot posledica vsega tega pa nastajajo spori, nezadovoljstvo v raznih oblikah, kakor tudi vsi drugi negativni pojavi.
Mnogo dela stoji pred nami, da zgradimo socializem. Pri vsem tem delu je potrebno tovarištvo in sloga. Posebno veliko nalogo imajo v teh naporih za izgradnjo socializma člani ZK in ostalih množičnih organizacij in društev. Naloga članov ZK je, dvigniti zavest slehernega delovnega človeka naše družbene skupnosti do stopnje, da bo delal z vsemi umskimi in fizičnimi močmi za izgradnjo socializma in komunizma — naše bodočnosti. Pri vsem tem delu, ki pa ni in tudi ne more biti kratkotrajno, se nujno pojavljajo napake pri poedincih, kakor tudi pri celotnih organizacijah. " Zaradi tega je nujno, da kritiko in samokritiko ceni in se je poslužuje vsak član ZK, pa tudi vsi ostali delovni ljudje, ki žele, da bi bilo naše delo čimbolj premočrtno cilju nasproti.
M. T.
ei&tfsiti
LETO II
ŠTEVILKA 7
IZDAJA SINDIKAT RUDNIKA VELENJE
CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI 10 DIN
VELENJE, 15. MAJA 1954
UREJA UREDNIŠKI ODBOR. ODGOVORNI UREDNIK KOČAR FRANJO — UREDNIŠTVO: RUDNIK VELENJE. ČEKOVNI RAC. ŠTEV. 622-T-4 PRI N. R. ŠOŠTANJ. TISK Cn ISKE TISKARNE V CELJU
lito 62-letnik
Proslava L maia
ZMAGOVITO SI NAS VODIL SKOZI OSVOBODILNO BORBO, PRIBORIL SI NAM SVOBODO, DA BI NAS PRIPELJAL DO KONČNE ZMAGE SOCIALIZMA V NAŠI LJUBLJENI DOMOVINI, DRAGI TOVARIŠ MARŠAL, JE NAJVEČJA IN N A JISKRENE JŠ A ŽELJA VSEH DELOVNIH LJUDI TVOJE SVOBODNE JUGOSLAVIJE
v rudarskem Velenju
Nikdar še nismo naš največji praznik proslavili tako slovesno kot letes. Neprimerno vreme je preprečilo proslavo v novem letnem kinu, ket je bilo prvotno predvideno, zato se je ves spored odvijal v dvorani Svobode. Odveč bi bilo naštevati vse, kar so nam nuditi naši Svo-bodaši. Dovolj je, če ugotovimo, da so nas presenetili in v celoti zadovoljili — vsi od pionirjev, gojencev naše glasbene šole, mladih recitatorjev pa do rudarske godbe. Vsi so nam nudili v svojih izbranih izvajanjih popoln užitek, za katerega smo jim —• predvsem pa neumornim vaditeljem — zelo hvaležni.
Proslavo ie začel podpredsednik Svobode, tov. Mavzar, ki je pomen prvega maja podal v naslednjem govoru:
Tovarišice in tovariši!
Častna dolžnost mi je. da v imenu delavsko prosvetnega društva Svoboda, ki ie naslednica predaprilske revolucionarne Svobode, iskreno pozdravim člane našega kolektiva, vse ostale delovne ljudi in goste ter da vam naiiskreneje čestitam k največjemu našemu prazniku — prazniku miru, dela in zmage delavskega razreda, 1. maju, ki ga devetič proslavljamo v naši svobodni, socialistični, Titovi Jugoslaviji.
Ni slučaj, tovarišice in tovariši, da se delavci vsega sveta zbirajo prvega maja in ta dan praznujejo kot svoi največji praznik. S spremembo proizvodnega načina in odnosov se je v začetku 19. stoletja nezadržno krepil kapitalizem, ki je delavca smatral bolj im bolj kot cenea, živ objekt eksploatacije. Nenasitni vladajoči razred v svoljih težnjah ni poznal meja in je iz delavca ponovno, skoraj da v srednjeveškem smislu, ustvaril brezpravnega sužnja, katerega edina pravica je bila trositi svoje žive sile za polnjenje izžematskih žepov. Odveč bi bilo opisovati, pod kakšnimi pogoji so delali naši predhodniki-proletarci, da, celo njihove žene in otroci. Dvanajsturni delavnik celo za žene in otroke, minimalne beraške mezde in borne luknje, ki naj bi bile delavska stanovanja, vse to je bila edina življenjska vsebina teh kapitalističnih
sužnjev. Tcda niti krvavo zasluženih mezd kapitalisti niso v redu izplačevali, včasih pa so jih celo pod pretvezo najrazličnejših kazni delavcu enostavno odvzeli.
Jasno je, da je tako življenje in postopek s človekom moral nujno roditi reakcijo, ki jo je eksploatirani delavski razred začel vse bolj in bolj javno kazati.
Delavci so se začeli od začetka neorganizirano zbirati i;n spontano zahtevati svoje najosnovnejše življenjske pravic?, vendar v teh zahtevah, ki so jih izražali tudi že v raznih demonstracijah, niso uspeli, ker je njihovemu gibanju manjkala hrbtenica, to je neka organizirana politična sila z izdelanim programom in začrtanimi cilji. Šele ob prelomnici 19, stoletja je največji borec za delavske pravice tedanje dobe in ustanovitelj znanstvenega socializma, Kari Marks, s svojim »Manifestom« v letu 1848 ob sodelovanju prijatelja Friderika Engelsa dal trpečemu in neorganiziranemu pro-letariatu v roke mogočno orožje, ki je postalo osnova organiziranega delavskega gibanja s popolnoma konkretnimi političnimi cilji, katerih osnovna vsebina je bila, da mora delavski, to je najnaprednejši razred, brezpogojno zlomiti .kapitalistične okove 'in s prevzemom oblasti zaseti tisto mesto, ki mu že po zakonih proizvodnje, proizvodnih odnosov in š tem življenja samega nujno pripada.
Iz vrst delavcev je pod vplivom Marks-Engelsovih del zrasel močan kader politično izobraženih delavcev, pa tudi drugih, ki so doumeti pravičnost borbe delavskega razreda. Pod njihovim vodstvom se je začela organizirana borba za delavske pravice, ki je bila simbolizirana v prvem maju kot prvem dnevu meseca prebujene cvetoče narave, s čimer naj bi bilo izraženo upanje v končno zmago delavskega gibanja in lepše življenje pro-letariata.
V te.ku organiziranih borb delavstva za njegove najelementarnejše pravice je pa prišlo in ije nujno moralo priti do težkih, krvavih spopadov z vladajočim razredom, ki so sicer bili zadušeni v krvi, imeli pa (Nadaljevanje na 2. strani)
Maršal Jugoslavije, predsednik republike tovariš Josip Broz-Tito, je bil rojen kot sedmi od petnajstih otrok Franja in Marije Broz dne 7. maja 1852 v hrvatski vasici Kumrovec, čeprav je 25. maj vzet kot datum, ko slavimo njegov rojstni dan.
V	raznih dokumentih obstoje razni datumi Titovega rojstnega dne. V spričevalu 1. razreda osnovne šole v Kumrovcu piše da je rojen 7. maja v seznamu učencev drugega, tretjega in četrtega razreda pa je 1. maj naveden kot Titov rojstni dan.
V	nekem policijskem dokumentu o Titovi aretaciji leta 1928 piše, da je rojen dne 12, marca. V neki tiralici, ki jo je izdalo italijanski ministrstvo notranjih zadev v drugi svetovni vojni 23. aprila 1943 pa je rečeno, da je bil Tito rojen 5. marca 1892.
V	katalogu vajeniške šole v Sisku je ponovno 7. maj naveden kot njegov rojstni dan. V nekem vojaškem dokumentu avstro-ogrske vojske iz časa, ko je Tito služil v kadru, je zabeleženo, da je rojen 25. maja in s tem datumom se je za časa druge svetovne vojne začel v Zagrebu in nato po vsej Hrvatski beležiti ta datum kot Titov rojstni dan. Tudi Hitler je bil ukazal svojim SS-padalskim enotam napad na Drvar 25. maja. Ko se je tako 25. maj uvedel kot dan njegovega rojstva, ga tovariš Tito pozneje ni maral menjati.
Nekaj odlomkov iz Maršalovega življenjepisa po V. Dedijerovi knjigi »Josip Broz-Tito«;
Takole se tovariš Tito spominja svojih otroških dni: »Moja otroška leta so bila težka... V družini je bilo mnogo otrok in ni bilo lahko skrbeti zanje. Pogosto ni bilo niti dovolj kruha in zaradi tega se je dogajalo, da je mati, da bi pravilno razdelila rezerve koruzne moke, ki jo je imela, morala zaklepati v shrambo, v kateri je bil kruh in smo mi otroci dobivali toliko, kolikor se ji je zdelo, da nam ga more dati, ne pa, kolikor smo ga mogli pojesti. . . Nato pa je prišla bera. To je neka obveznost še iz fevdalnih časov, ki se je obdržala v Kumrovcu do mojega detinstva. Po božiču se je pred novim letom pred vrati vsake hiše prikazal frater iz Klanjca s križem v roki, za njim pa mežnar z vrečo. Frater je napisal na vrata s kredo »Anno domini...«, to je čestital nam je za novo leto, gospodar pa mu je moral dali nekaj litrov koruze ali pa povesmo lanu zlate barve ali dva
foriinta, kar je tiste čase pomenilo dve dnini ... In mi smo po božiču vedno morali kupovati koruzo in lahko si je zamisliti, kako smo mi, večno lačni otroci, gledali mežnarja, kako tlači našo koruzo v svojo vrečo . . .«
Največji del svojega zgodnjega detinstva, skorai vse do odhoda v ljudsko šolo, je prebil Tito onstran Sotle v Sloveniji, pri dedu po materi, Martinu Javer-šku . . . Javerškovi so bili premožnejši kakor Brozovi, zato je imel Joža bolj vesela otroška leta pri dedu kakor v hiši svojega očeta.
»To so moji najmilejši spomini iz otroških let!« pravi Josip Broz.
Ko so enote Jugoslovanske armade spomladi leta 1945 osvobodile glavno mesto Hrvatske Zagreb, se je našel v arhivu kraljevega Sodnega stola v nekem kon-volutu material za sodno postopanje proti
Josipu Brozu in tovarišem, ki se je začelo 6. novembra 1928. V tem konvolutu je ohranjen tudi popoln teikst zapisnika sodne razprave, ki ga je pisal z drobno, dokaj neiiasno pisavo zapisnikar Zvon,ko Turina. O procesu je precej obširno poročal tudi tedanji zagrebški tisk . . .
Najbolj osvetljuje jeklen, neomajen karakter in revolucionarno stališče tov. Tita do obtožnice, ki ga je dolžila protidržav-nega delovanja proti takratni monarhistič-ni vladavini v Jugoslaviji, naslednji odgovor: »Ne čutim se krivega, čeprav priznavam to, česar me obtožuje državno tožilstvo, ker nimam tega sodišča za kom-petentnega, temveč samo sodišče Partije. Priznam, da sem član ilegalne Komunistične partije Jugoslavije, priznam, da sem delal pri širjenju komunističnih idej in propagiral komunizem ter prikazoval, kakšno krivico dela buržoazija proleta-riatu ...»
Iz centra predvojaške vzgoje
Moja dolžnost je, da se malo oglasim in obenem podam obračun dela učiteljev predvojaške vzgoje.
Naša naloga ni lahka. Zaupano nam je precejšnje število mladih ljudi, iki jih moramo seznaniti z osnovnimi pravili vojaške službe in pripraviti na poznejšo častno dolžnost — službo v )LA. Častna je la dolžnost, a težka in precej je treba volje in napora, da se že sedaj pred mladince postavljene naloge v celoti izvrše. Tega se zavedamo in zato naš center predvojaške vzgoje slovi, kot eden izmed najboljših v Sloveniji.
Naša naloga pa je olajšana v toliko, ker imamo res dobre mladince. Dobro se uče in veseli smo njihovega uspeha. Veseli zato, ker je to ludi naš uspeh. Včasih se pojavijo ju in tam kakšne napake, ki pa jih uspešno sproli odpravljamo.
Ni pa pri nas se je treba tudi poznejše naloge, cilju že izvršili 25 km. Tu se je mladinci vzdržij Moramo priznali žali.
samo učenje, temveč fizično pripravljati na Doslej smo v tem marš v dolžini okrog videlo, kako poedini io težave in napore, da so se odlično dr-
Izjemi sta bila samo tov. Ivenčnik Polde in tov. Mermal Franc. Mogoče, da sta se ustrašila napornega marša, mogoče je bilo kaj drugega, enostavno sla odklonila poslušnost svojim komandirjem, kar od obeh mladincev nikakor nismo pričakovali. Ponosni pa smo na ostale mladince, kot so.Hudales Jože, Uranjek Božo, Zupane Pankracij, Gra-zer Anton, Udovč Alojz, Knez Anton in druge, ki dosti pomagajo in doprinašajo k uspehom našega centra.
V. F.
Devet let je že minilo, odkar so divizije JLA na tleh Slovenske Koroške in Štajerske dokončno uničile nemško vojaško glavnino z Balkana in velik del četniških, ustaških in drugih kvizlinških formacij, ki so se pred srdom jugoslovanskih narodov umikale skupaj s svojo hitlerjansko bratovščino v Avstrijo.
če le vemo, v kakih okoliščinah so se jugoslovanski narodi borili v NOV proti najmoderneje oboroženim fašističnim armadam in domačim izdajalcem, bomo znali
pravilno oceniti ves nadčloveški heroizem in jekleno voljo borcev Titovih divizij.
Zmagali smo in veličastni 15. maj 1945 nam je porok, do, bomo zmagovali tudi v bodoče nad vsakim, ki bi hotel ogrožati svobodo in neodvisnost naše socialistične domovine.
Naj živi 15. maj — dan zmage jugoslovanskih narodov!
Naj živi junaška Jugoslovanska ljudska armada — budni in neizprosni čuvar pridobitev naše revolucije!
Naj živi vrhovni komandant JLA, Maršal Jugoslavije, tovariš Tito!
(Nadaljevanje s 1. strani)
Praznovanje prvega maja
Šola in dom
v rudarskem Velenju
so ogromen politični in moralni efekt, ker so delavstvu pokazali, da je le v organiziranosti in enotnem nastopu mogoče upati na uspeh in da organizirani delav-r,ki razred predstavlja silo, s katero bo treba zelo resno računati. Največ javnih manifestacij in demonstracij je vsepovsod bilo organiziranih vedno na dan prvega maja,- ki ga je delavski razred vsega sveta po nekem nepisanem zakonu začel praznovati kot svoj največji praznik. Tudi največ žrtev je vedno padlo prvega maja, ker je vladajoči razred hotel preprečiti zbiranje in manifestacije delavstva, ki je prvi maj vedno uporabilo kot najugodnejšo priložnost za pregled svojih sil in preverjanje njihove borbene pripravljenosti.
Kot povsod po svetu je bilo tudi v kapitalistični predvojni Jugoslaviji, kjer so se najnaprednejši delavci zbirali in vzgajali v KP Jugoslavije vse do njene razpustitve oziroma prepovedi. Komunistična partija Jugoslavije je prešla v ilegalo, legalno pa so se ustanovila razna delavska prosvetna, kulturna, športna in druga društva, ki so pod vodstvom komunistov zbirala delavski razred in ga v okviru možnosti dalje politično vzgajala in pripravljala za končni cilj. V naši slovenski domovini sta bili najvidnejši predstavnici legalnega ali vsaj pollegailnega delavskega gibanja Delavsko prosvetni društvi »Svoboda« in »Vzajemnost«, ki sta tudi za časa najhujšega divjanja monarhofa-šistov in njihovih žandarjev umeli vzgajati našega delavca po direktivah ilegalne Komunistične parttije Jugoslavije.
Zadnjo veliko legalno manifestacijo je organizirala »Svoboda« leta 1935 v Celju. Ta veličastna prireditev je popolnoma uspela, saj je privabila tisoče organiziranih delavcev, ki so pokazali, da so pod vodstvom KP Jugoslavije in okriljem »Svobode« zrasli novi borbeni proletarski kadri, ki jih je vladajoča monarhofašistična buržoazija izačela smatrati kot svojega najrevnejšega sovražnika. Zlet »Svobode« v Celju so, kot že omenjeno, vladajoči krogi predaprilske Jugoslavije ocenili kot borbeno manifestacijo pripravljenosti delavskega razreda in so kmalu podvzeli protiukrepe, od katerih je bil najtežji vsekakor razpust »Svobode«.
Tovariši, ki so vodili delo v »Svobodi«, po tem terorističnem aktu niso obupali, temveč so takoj ustanovili delavsko prosvetno društvo »Vzajemnost !, ki je imelo v bistvu popolnoma iste cilje kot raz-puščena »Svoboda«. Neusmiljeni teror, s katerim je vladajoča klika hotela likvidirati delavsko gibanje, je dosegel popolnoma nasprotni učinek. Tlačeni delavski razred in mnogi delavci, ki niso bili organizirani v KPJ, »Svobodi« ali »Vzajemnosti«, so uvideli, da je borba proti tlačiteljem lahko samo pozitivna, ker se bije le v njihovo korist, zato so organizirani tovariši še boli intenzivirali svoje delo, neorganizirani pa so se v vedno večjem številu vključevali v vrste organiziranega delavstva.
Praznovanje prvega maja so monarho-fašisti prepovedali, vendar pa sta »Svoboda« in »Vzajemnost« organizirali ilegalne prvomajske proslave pod krinko raznih kolektivnih izletov, na katerih so se zbirali predvsem najdoslednejši in najbolj prekaljeni tovariši, izmenjavali svoje misli in izkušnje ter Jih nato posredovali ostalim delavcem in simpatizerjem delavskega gibanja.
Z bližajočo se nevarnostjo fašistične
agresije je ilegalna KP Jugoslavije še bolj poglobila svoje delo in začela pripravljati ljudstvo za obrambo pred Hitlerjevo invazijo, Blesteč dan v zgodovini predvojne borbe naše ilegalne Partije je 27, marec 1941, ko je Partija v veliki meri organizirala upor proti Cvetkovič - Mačkovi vladi, ki je s pristopnim podpisom k osi Rim—Berlin najsramotneje izdala državo in nacionalne interese jugoslovanskih narodov.
V živem spominu je nam velenjskim rudarjem in ostalemu ljudstvu Šaleške doline 1. maj 1944, ko so partizanske enote napadle naš rudnik in povzročile okupatorju veliko materialno škodo. Tega dne zjutraj je prvič zaplapolala nad Velenjem naša slovenska zastava s peterokrako zvezdo, ki so jo partizani razobesili na Gradišču. Pri tej akciji so sodelovali tudi člani našega kolektiva, narodnoosvobodilno gibanje pa se je v Šaleški dolini močno okrepilo.
Sedaj, tovarišice in tovariši, praznujemo kot zmagovalci prvi maj že devetič v svobodni socialistični domovini. Našo srečo kali edino misel na delavstvo v drugih državah, ki se mora še sedaj boriti za svoje osnovne pravice, ki še sedaj daruje za končno zmago proletar-cev vsega sveta življenja svojih najboljših tovarišev.
Naši borbeni pozdravi naj veljajo delavskemu razredu vsega sveta, predvsem pa v Sovjetski zvezi in zasužnjenih satelitskih državah, kjer se je s surovo silo polastila oblasti, ki jo je izbojeval delavski razred, birokratska kasta in postavila delavstvo držav tako imenovanega vzhodnega bloka pod knuto velikoruskih hegemonistov in državnokapitalističnega aparata Sovjetske zveze.
Vsi zatirani na Vzhodu in Zahodu naj vedo, da je napredno delavsko gibanje nezadržno, da se delavci vsega sveta danes že zavedajo svoje moči in svoje zgodovinske vloge ter da bodo v borbi za svoj končni, veliki cilj brezpogojno zmagali. Ogromno zaslug za to zavest pa ima borba jugoslovanskih narodov za svojo nacionalno, ekonomsko in politično neodvisnost.
Naj živi 1, maj — simbol borbe in zmag proletariata!
Naj živi delavski razred vsega sveta!
Naj živi naš največji borec za delavske pravice —■ tovariš Tito!
Po končani proslavi v Domu Svobode se je slavje nadaljevalo pri jezeru, kjer je bil otvorjen nov letni kino in kjer so delovni ljudje Velenja v sproščenem rajanju, s streljanjem, z raketami in umetnim ognjem proslavljali večer pred svojjm največjim praznikom.
Kinetijsko-gospodarske šole
so mladini potrebne
Ko je voditeljica sprejemala tovarišice
O kmetijsko-gospodarskih šolah gre glas, da so tam, kjer so organizirane pravilno, prepotrebna ustanova za nadaljnje šolanje kmečke mladine.
Doslej je 14-letni fant zapustil šolske klopi, če je do tedaj dopolnil učno obveznost, se poleti zarit v delo, zanj še dostikrat pretežko, pozimi pohajkoval, iskal zabave ali kaj drugega, kar bi mu pomagalo pTeko dolgočasne zime. Prepuščen je bil samemu sebi, čeprav je bil še prepotreben nadaljnjega šolanja m n:egova duševnost še zelo zelo sprejemljiva za vsakovrstne slabe in dobre vtise.
Naša skupnost bi se ne smela imenovati socialistična, če bi ne bila spoznala, da je treba za to mladino nekaj storiti. Ali mar kmečka gospodarstva niso potrebna napredka? Ali niso napredni kmetovalci že pred vojno dajali svoje sinove v kmetijske šole? Ali bodo naše zadruge storile za svoje uspevanje manj, kot so prej napravili posamezniki zase? Zato je bilo potrebno tudi kmečko mladino usmeriti v primerne šole, kakor smo storili to z industrijsko. Seveda smo s tem šele na začetku poti, a prvi uspehi so že tu. Kjer so lani delovale kmetijsko-gospo-darske šole, so imele letos že več obiskovalcev, in kjer se letos lahko ponašajo z uspehi, jih bo prihodnje leto še več. Starši-kmetje in zadruge same dobivajo zaupanje v šolo ite vrste in so se že začeli zanimati zanje.
Zelo primerno bi bilo, da bi se kmetij-sko-gospodarske šole čimprej uzakonile in tako postale obvezne za vso kmečko mladino, ki je odrasla šoli. Le tako bo mogel napredek prodreti v najoddaljenejšo vas in zamenjati današnjo, žal še precejšnjo
v večerni kuharski tečaj, namenjen le ženam v službi, ki čez dan ne utegnejo obiskovati kmetijske šole, je nelkaikmečka gospodinja prosila, naij bi sprejela v tečaj tudi njeno sestro, ki ji pomaga na posestvu. Voditeljica je morala prošnjo načelno odkloniti in je tovarišico opozorila, da naj bi se bila njena sestra vključila v kmeitiisko-gospodarsko šolo, za kar je bilo dovolj prilike in kjer so dekleta prav tolikokrat kuhala po istih jedilnikih, kakor žene v večernem tečaju. Poleg tega bi se bila lahko izobraževala še v drugih gospodinjskih in gospodarskih kakor tudi v splošnih predmetih ter v šivanju in vezenju. Vendar je učiteljica s svojim dokazovanjem slabo naletela. Žena jo je začela napadati, da zaničuje (!!) kmečka dekleta in jim ne privošči (!!) izobrazbe, ki obstaja po nljenem naziranju le v 'kuhanju. Na vprašanje učiteljice, če ni morda le potrebna še kakšne obširnejše izobrazbe, če zna n. pr. napisati pismo ali izračunati preprost račun, je zelo zviška prišlo pojasnilo: »Čemu bo pa to potrebovala?«
Tako naziranje ni osamljen primer. Res je, da gre ljubezen skozi želodec in res je tudi, da je danes še po večini po vseh kmetijsko-gospodarskih šolah glavna privlačna sila predmet gospodinjstvo s kuhanjem. Morda bo tudi dobro, te šole preusmeriti tako, da bodo obsegale poleg rednega pouka še obširnejši gospodinjski pouk, za katerega je zdaj določenih pač mnogo premalo ur. Vendar nam taki primeri naravnost kričijo, kako potrebna je kmečka žena še nadaljnje izobrazbe. Če najdeš tak primer dobre četrt ure od in-
111 zamenjan UtIIletSIlJU, ZČU pi	lldiueo IdJV yiimci
zaostalost. Ali ne priča o zelo nazadnja-	dustrijskega centra, kakšen je potem po-
škem naziranju naslednji dogodek, ki pa	Loža j v ure in ure oddaljenih vaseh!
niti ni osamljen.	Tudi za nekmečko, zlasti žensko mla-
Danes, ko poudarjamo družbeno upravljanje v šolstvu, sta oba navedena vzgojna faktorja enako važna. Lahko bi celo trdili, da je dom, ali konkretneje družina še močnejši, saj preživi otrok v njenem objemu štiri petine svojega življenja. Cilji socialistične vzgoje so jasni! Treba je vzgojiti široko in znanstveno razgledanega, poštenega in plemenitega človeka, ki bo vsak trenutek pripravljen pomagati bližnjemu! Tak naj bo nov človek! Toda za dosego takih lepih ciljev je treba temeljitega dela, tako šole kot doma. Če je vzgoja v družini na neznanstveni osnovi, če je v družini pretep in kreg, večno pijančevanje, potem se cilji družinske in šolske vzgoje križajo. Otroci takih družin postanejo notranje razdvojeni — dvolični. Žrtev je le nedolžen otrok, saj je okolje ali milje tisto, ki ga je odmaknilo ciljem, ki nam jih narekuje socialistična vzgoja. Zato je nujno, da vzgojo šole in doma vskla-dimo. Tesna povezava med obema je prepotrebna. Roditeljski sestanki so najboljša oblika ne samo povezave, ampak tudi dela med šolo in domom. Premnogi starši se spomnijo šole le ob koncu šolskega leta, ko prinesejo otroci spričevala. Tedaj so navadno vsega zla krivi le učitelji, ki mrzijo njihovega otroka, druge pa privilegirajo. Poglejmo tudi to slabo stran bliže! Redki so otroci, ki se sami pobrigajo za lep uspeh. Če niso starši tisti, ki doma nadaljujejo učiteljevo delo. bo otrok, dokler raste, uk zanemarjal. Kaj naj pomagajo in kako — o nalogah, ki jih narekuje šola učencem, govorimo na roditeljskih sestankih.
Ni samo to važno, da se starši upo-znajo z delom otroka v šoli, ker se mu potem laže približajo. Se važnejše je, da pozna učitelj razmere, v katerih otrok živi — skratka, da od vseh strani pozna otroka in njegove zmožnosti, umske in fizične. Kajti le takrat mu bo pravičen sodnik. Otrok je silno občut-
dino, ki po končanem osemletnem šolanju ne najde zaposlitve v industriji in drugod, bi bilo treba poiskati kakšen način nadaljnjega izobraževanja. Povsem ie naravno, da se želijo dekleta, ki se bodo omoižiila ali gospodinjila na domu. čim bolje izobraziti v veščem gospodinjstvu, predvsem v pravilnem pripravljanju hrane. Seveda pa se morajo kljub svoji želji zavedati potrebe po splošni izobrazbi, saj je n. pr. v kuharskih urah popolnoma Vsakdanji pojav, da bodoča gospodinja ne zna pomnožiti določenega recepta z dve ali s itrii, ali celo preračunati večjega recepta na manjše število ljudi, da ne pozna ravnanja z uteži, da ne zna napraviti kalkulacije. Kako izgledajo recepti, napisani po nareku —• o tem raje ne govorim. — Trdno osnovno znanje računstva in jezika je potrebno prav vsaki dobri gospodinji. Vziporedno pa se mora seznaniti tudi z družbenimi vedami, z zakoni in odredbami naše oblasti, mora se usposobiti, da pravilno presoja dogajanje okrog sebe. Spoznati mora dolžnosti in pravice državljanov, posebno žene v socialistični družbi. Skratika: dodobra mora spoznati, kako je urejena naša družba.
Kmetijsiko-gospodarske in morda še podobne šole bodo mladini v resnici veliko koristile, stvar strokovnjakov pa je, da dobro prouče potrebe in možnosti in temu primerno izdelajo načrte, ki dunes še tu in tam niso dovolj življenjski.
B. K.
Potovanje v Avstrijo
(Nadaljevanje)
Četrti dan našega bivanja v Avstriji smo si ogledali Eisenerz. Železno ru-dišče Erzberg leži nekako 1000 m visoko, tako, da je bilo še vse pokrito s snegom, medtem ko se je v dolini prebujala že prava pomlad. Dobivanje rude se vrši z dnevnim kopom in jamsko. Dnevni kop je razdeljen na 32 etaž po 16 m višine. Za odkrivanje jalovine služijo električni bagri na gosenicah z žlico treh kubičnih metrov prostornine. Odvoz jalovine ali rude se vrši z 20-tonskimi kamioni. Jalovina se sipa v sipke 100 do 120 m, odkoder se odprema ali na jalovišče ali v jamo kot zasip. Dnevno se odkrije okoli 32.000 ton jalovine.
V jami smo si ogledali delo nakla-dalca Joy s šutelcarom. Joy dela na 9 odkopih izmenoma. Nastireljeno rudo naklada v šutelcar in jo odvaža do sipal-ke. Dno šutelcare je goseničasto in tako je omogočeno avtomatično iztresanje. Cela operacija, to je nakladanje šutelcare, odvož in iztresanje traja okoli 5 minut. Proizvodnja Jouja je okrog 500—600 ton na tretjino. Skupna proizvodnja iz jame in dnevnega kopa znaša dnevno okoli 8 ton rude.
Pridobljena ruda se drobi v zrna izpod 6 cm. Večji komadi jalovine se od-birajo ročno na velikih izbiralnih mizah, ostalo pa se separira in flotira. Prostori v separaciji so v nadpritisku, da je onemogočen dostop prahu. S pomočjo sinoptične table je omogočena stalna kntrola delovanja strojev in naprav v separaciji.
Rudišče v Eisenerzu so izkoriščali že stari Rimljani in je že skoro izkoriščeno. Sedanje zaloge bodo zadostovale le še za 40 do 50 let.
Naslednjega dne smo se odpeljali preko Linza, Miinchena in Kolna v Diisseldorf. Tu smo se javili pri zastopstvu Jugoslovanskega nabavnega podjetja Rudnapu. Napotili so nas v Bochum k podjetju za izdelovanje rudarskih strojev Eickhof. Prvega dne popoldne smo si ogledali tovarno rudarskih strojev. V ogromnih halah, kjer vlada vzoren red in čistoča, izdelujejo najrazličnejše rudarske stroje, od najenostavnejših do najpreciznejših. Najinteresantnejši so jekleni transportni trakovi, ki lahko delajo po valovitem podnožju in v krivinah. Sam trak je sestavljen iz posameznih pločevinastih delov, ki so s pomočjo verige med seboj gibljivo sestavljeni. Te trakove pošiljajo celo v Anglijo in Ameriko. V tovarni je zaposlenih okoli 1200 delavcev.
Drugi dan smo si ogledali jamo Dahl-buseh, nedaleč od Bochuma. Globina jame znaša preko 900 m in je odprta s petimi šahti, od katerih služijo trije izvozu premoga. Trenutno se odkopava pet slojev debeline od 0.8 do 1.8 m. V jami je zaposlenih 2550 delavcev. Rudniški učinek je 1.55 t/dnina črnega premoga. Jama je zelo lepo urejena. Ogledali smo si dva odkopa dolžine 180 m. Debelina sloja znaša okoli 1.8 m pod naklonom okoli 12°. Samo prva tretjina je proizvodna, na drugi tretjini se za-
sipava, tretja pa predstavlja mehanizacijo. V proizvodni tretjini je zaposlenih na odkopu 40 delavcev z učinkom okrog 10 ton/dnino. Zasipavanje je pneumat-sko z zasipalnimi stroji Beien. Tesari se z železnimi stojkami. Transport premoga na samem čelu se vrši z dvove-rižmim strgalnim transporterjem z dvema pogonskima agregatoma na kom-primirani zrak. Kapaciteta transporterja znaša 250 ton/uro. Odvoz po glavnih hodnikih se vrši s pomočjo lokomotiv na komprimirani zrak zaradi nevarnosti metana.
Istega dne smo si ogledali tudi rudarski muzej v Bochumu, kjer je v številnih razstavnih dvoranah nazorno prikazan razvoj rudarstva od najprimi-tivnejših oblik do najmodernejšihi sodobnih načinov. Tu smo videli najnovejši model zasekovalnega stroja za popolno mehanizirano gonjenje priprav, kjer z istim strojem istočasno zasekuje, podsekuje, naklada in odprema nakopani premog. Ta stroj bi verjetno odgovarjal tudi za prilike v velenjskem rudniku.
Drugi dan smo se odpeljali proti Kasselu v Grossalmerode. Slojišče jame Hirschberg v Grossalmerode sestavljajo sloji lignita od 2 do 8 m debeline. Krovnino tvorijo gline, a talnino gline in vodonosni peski, ki so povzročali precej težav pri odvodnjavanju. Sedaj odvodnjavajo tekoči pesek na ta način, da vrtajo v talnino 2—3 m globoke vrtine s filtrom in ker ima pesek zrna različnega premera se debelejša zrnca nagromadijo okoli mrežice in tako. zaustavljajo pot manjšim zrnom.
Odkopava se po prečni metodi. Od-kopno polje je razdeljeno s smernimi progami v stebre dolžine 20 m in s prečniki v stebre dolžine 60 m. Iz smerne proge napreduje v steber odkopna
proga širine 3 m in višine 2.20 m v dolžini 20 m, dokler ne pride do starega dela. Pri vračanju odkopava premog v stropu do krovnine in istočasno tudi zaščitno nogo širine 1 m, ki jo je prej pustil do starega dela. Odkop je pod-grajen z železnimi stojkami in aluminijastimi stropniki. Kjer se še podgra-juje z lesom, se uporablja samo impre-gnirani les. Les impregnirajo na lesnem prostoru v posebnem kotlu. Stroški impregnacije znašajo okoli 6.50 DM za kubični meter.
Proizvodnja jame znaša povprečno 1000 ton dnevno. Jamski učinek 4.0 ton/ dnino, rudniški pa okrog 2.85 t/dnino. Posebnost je plačni sistem, ki je vezan na rudniški učinek, in sicer pri rudniškem učinku 2.30 t dnino se izplačajo osnovne plače, pri prekoračenju učinka pa se dodaje posebna premija. Za uvedbo tega načina plačanja se je zmanjšala potreba nadzornega perso-nala.
Drugega dne smo odpotovali proti Friedbergu v Wolfeirsheim na rudnik Hefrag. Sloj lignita debeline 3—10 m se razprostira v veliki razsežnosti, je pa zelo slabe kvalitete. Kalorična vrednost je 15001—1700 kal s 55% vode in 15% pepela ter se uporablja izključno za potrebe tamošnje elektrarne. Odkopna metoda je slična kot v rudniku Hirschberg, razlika je samo v tem, da odpro strop najprej samo do 3 m višine in ga podgradijo, potem šele odkopavajo celo višino. S tem zmanjšajo število nesreč, ker je ustje odkopa razširjeno in dobro zavarovano. Odkopni učinek znaša okoli 15 t/dnino, a odkopne izgube so 40—50%.
S tem bi bil naš program izčrpan in preko Frankfurta in Munchena smo se vrnili v domovino.	Inž. Kirn
Ijiv. Če ga ne poznamo, se mu ne mo-r mo približati, še več; mnogokrat uporabimo način, s katerim ga lahko za vedno odtujimo šoli! V podkrepitev resnični primer!
Mirko, telesno in duševno razvit, hodi v prvo gimnazijo. Toda šola — ta mu je deveta briga, Zakaj? smo se nenehno spraševali. Nikdar nima domačih vaj, za pouk ni pripravljen, večkrat je raztresen. Ko po dolgem času le pride njegova mati (na povabilo!) v šolo, mi je uganka popolnoma jasna. Mirko ima le še krušnega očeta. Ta mu je vse prej kot oče. Mirkovega dela ne upošteva. Zali njegovo osebno dostojanstvo in ko pride nekoliko vinjen domov, mu pokaže, kako ga »ima rad« s tem, da mu grozi: »Dolgo te ne maram več gledati. Drugo leto pojdi drugam!« Izgleda, da tudi žena ni dovolj odločna, ker se ne zna upreti takemu očetovemu ravnanju. Kje je prisrčno družinsko življenje med zakoncema, ki ga tudi otrok tako dobro čuti? Kje je njegov dnevni red, kje se nadaljuje delo, začeto v šoli? Takih primerov je še več! Če bo (vzgojitelj) učitelj vedel za take učenčeve razmere, bo podvojil delo s takim učencem in bo poskušal vplivati tudi na starše. In sicer? V učencu bi gledal le navadnega lenuha. Če bi učitelja primerjali z zdravnikom, bi lahko trdili, da zdravi dobro le takrat, ako ugotovi diagnozo — toda učitelju jo pomagajo ugotoviti v prvi vrsti starši.
Lep primer sodelovanja šole in doma je prvi A razred gimnazije. Do sedaj so bili v šolskem letu 1953/54 trije roditeljski sestanki. Do prvega roditeljskega sestanka je bilo v razredu le 16% pozitivnih. Toda že ob polletju se je dvignil uspeh na 39%. Na obeh sestankih je bilo okoli 75% staršev. Staršev najslabših otrok ni bilo niti na prvem, niti na drugem setanku. Ob prvi konferenci v drugem polletju se je uspeh ponovno zboljšal in je pozitivno ocenjenih dijakov že 52%. To ni samo slučajno naraščanje — ne! Tu je pomoč staršev, zvišani odstotki so pretežno delo staršev.
Nadvse pohvalno pa je to, da so k tretjemu roditeljskemu sestanku, kjer je bila udeležba 95%, prišli tudi starši najslabših dijakov. Da bi jih čuli, kaj vse so mi pripovedovali! Otroci se lažejo, izmikajo opominom, sami podpisujejo pismene opomine, nalog skoraj ni itd. »Sedaj ga bom trdo prijel!« mi je dejal presenečeni oče, ko sem mu povedal, kaj vse je treba dijaku, da bo v šoli uspel. Sam pa sem si mislil:
»Škoda je že toliko zamujenega časa!!«
Neprimerno boljši uspeh bi Iabko ma^ velenjski osnovni šoli in gimnaziji, če bi prav vsi starši hoteli razumeti, kako dragocena za otroka je stalna povezava staršev z učitelji.
Druga in prav tako potrebna oblika povezave s šolo so razna vzgojna predavanja, ki jih pripravi šola, ljudska univerza ali pa Društvo prijateljev mladine. Nekoliko začudeni smo bili preteklo nedeljo. Predaval je priljubljen pedagog, profesor Šilih iz Maribora. Toda vseh staršev je bilo od 700 otrok le 60. Tema: Vzgojna sredstva naše družine je prav danes tako aktualna, da bi jo morali slišati prav vsi, predvsem pa tisti, ki so prepričani, da le palica, kot »imenitno vzgojno sredstvo« zapoje prvo in poslednjo pesem.
Ali naj poimensko naštejemo poslušalce? Ne! Toda starši najpridnejšiih otrok in intelektualci, so kot vedno, prišli. Zakaj ne bi mogli vsaj drugo leto začeti prav obratno. Saj želimo, da Ibi se predvsem starši-delavci bolj pobrigali za svojega otroka in se zato sami izobraževali, da bi mu lahko več nudilL Vsi, prav vsi, pa moramo živeti z miselnostjo znanega grškega modrijana, ki pravi: »Vem, da nič ne vem!«
Prav privlačna je bila anketa, ki smo jo pripravili zaradi reforme naših šol in učnih načrtov. Starši, ki so prav malo ali pa nič upoznani z delom otrok v šoli, niso odgovorili. In zopet smo vedeli, kako je še pomanjkljivo zanimanje za šolo. Redki so bili, ki so izčrpno odgovorili. Mnogi, so bili mnenja, da je še premalo moralke. Toda kar tukaj naj bi odgovoril, da smo prav vsi dolžni, da nudimo ob vsaki priliki in na vsakem mestu vse moralne resnice :in pravila, ki nam jih narekuje socialistična družba. Treba bo ofenzivno pose:či v vprašanje alkoholizma, največjega zločinca vsega lepega in dobrega p>ri naši mladini. Vse amoralne pojave v kraju moramo vsi nakazati in jih zatirati.
Glede ročnih del in ostalih gospodarskih znanj pa bomo verjetno že ma-slednje šolsko leto lahko ustregli stair-šem. Za epilog še naslednje! Članek ;je dobronameren, šola pa želi, da jo prsav vsi starši podprejo pri delu. V nove;m šolskem letu bo zopet mnogo roditellj-skih sestankov in vzgojnih predavamj. Ze sedaj vabimo vse tiste, ki jih i še nismo spoznali. Saj je slednjič le trre-ba razumeti, da z vsemi oblikami dela in trdno povezavo med šolo in domooiri želimo, da bo naša mladina taka, Iki bo v medsebojni plemeniti tekmi znaila zgraditi to, za kar jih je padlj naad poldrug milijon — socializem — lepaše in srečnejše življenje človeštva v naaši domovini.	Vinko Smajs..
Lov za dobičkom
Lesu, naši osnovni surovini, se dviguje cena iz dneva v dan. Če se vprašamo, zakaj, si lahko damo celo vrsto odgovorov, ki so objektivnega, še več pa jih je, ki so subjektivnega značaja. Eden bistvenih vzrokov pri porastu cene lesu je v tem, da je povpraševanje večje kot pa ponudba na trgu, kar je posledica predvsem omejitve sečnih dovoljenj zaradi zaščite gozdov, ki so velikega pomena za naše gospodarstvo. Kot pri vsaki stvari, so se tudi tukaj znašli nekateri prekupčevalci z lesom, ki sedaj na vse načine izkoriščajo konjunkturo na tržišču. Kmetijske zadruge so usmerile skoraj vso svojo dejavnost v kupovanje in prodajo lesa ter deloma v distribucijo raznovrstnega blaga preko svojih trgovin. Le malo ali skoraj nič se ne čuti, da bi kmetijske zadruče posvečale člim več pozornosti povzdigi našega kmetijstva, ki bi se moralo hitreje razvijati, da bi zadostilo naraščajočim potrebam po prehrani. Pri takšnem lovu za dobičkom pa se tudi to večkrat spregleda, toda že sama manipulacija z lesom ni ekonomična, kot je to primer pri KZ Velenje, če greš iz rudnika proti Pesju, vidiš ob cesti lesno skladišče, kamor dovaža KZ Velenje raznovrstni les, kjer ga sortira in od tod odvaža v Velenje na postajo, kjer ga nakladajo na vagone, delno pa ga dostavljalo rudniku in na žago v razrez.
Morda bo kdo rekel, da le tak postopek povsem pravilen, ker mora vsaka trgovina z lesom imetii svoj sortirni lesni prostor. Vendar v item primeru ta lesni prostor ni na pravem mestu, če zadevo pogledamo nekoliko natančneje. Les se dovaža na ta lesni prostor predvsem iz
Cirkovc, Škal in Plešivca, torej mimo Rudarskega doma proti Pesju in se razklada na omenjenem lesnem prostoru. Po izvršenem sortiranju se zoipet naloži in pelje iz Pesja mimo Rudarskega doma v Velenje na postajo. Ves les je napravil okrog 4 km daljšo pot, kot bi to bilo potrebno, poleg teiga pa je bilo še enkrat več nakladanja in razkladanja na vozove. Preko tega lesnega prostora je v teku dveh let šlo že na desettisoče kubičnih metrov lesa. S takšnim nepravilnim prevažanjem lesa je bila povzročena škoda, ki gre v milijone dinarjev ter jo nosi skupnost.
Prizadeti se bodo verjetno zagovarjali s tem, da v bližini nakladalne postaje ni primernega lesnega prostora in bodo to svoje delo smatrali kot povsem pravilno in zadevo s tem likvidirano.
Obstoja pa še druga, primernejša možnost, in sicer nakladanje lesa v Pesjem, kjer je vgrajen povsem neizkoriščen industrijski tir, ki je last splošne ljudske imovine pod upravo LO 1M1O Velenje.
Občinski ljudski odborniki v Velenju so si že na svojih sejah belili glave, kako bi ta itir prodali. Poleg itira je prikladen lesni prostor, ki bi ga pridobili z odstranitvijo rudniških lesenih lop, ki jih rudnik ne potrebuje več.
Če bi se vsi odvisni stroški, ki nastajajo iz nepotrebnim dvakratnim prevažanjem in prekladanjem lesa po sedanjem načinu, stekali v korist dograditve Zadružnega doma v Pesjem, ibi bil ta dom že zdavnaj dograjen, pa bi še kljub temu ostalo nekaj denarja, !ki bi se lahko porabil v splošno družbeno korist.	J.
Rudnik v Velenju nudi vojnim invalidom možnost preusposabijanja
Delovanje glasbene šole Svobode v Velenju
Ni še dolgo tega, kar je izvedla glasbena šola v Velenju svojo tretjo produkcijo. Velika dvorana Doma Svobode je bila vsa polna velikih in majhnih ljudi, ki so prihiteli, da slišijo velenjski glasbeni naraščaj izvajati, kar se je bil naučil.
Gojenci so nastopili v treh skupinah: najprej mali pianisti, nato harmonikarji in nazadnje violinisti in en klarinetist. Nastopajoči, ki so bili po velikosti in starosti še pravi palčki, so želi veliko odobravanje.
Pred nekaj leti bi šla prireditev te vrste v Velenju neo-paženo mimo. Saj smo videli na svoijo žalost in sramoto celo pri koncertih znanih zborov dvorano domala prazno. V poslednjem času pa kažejo Ve-lenjčani tudi za glasbene (prireditve vedno več zanimanja. Kakor da je z moderniziranjem dela in lepimi stanovanjskimi zgradbami obšla ljudi želja po kulturnih dobrinah!
Najlepša -točka je bilo izvajanje orkestra pod vodstvom tov. Planka, ki je priredil Delavski pozdrav in Vemčeik partizanskih zmogljivosti majhnih umetnikov, jim napisal note in jih z veliko potrpežljivostjo učil, da so želi splošno odobravanje. Zelo je spodbudila majhne umetnike navzočnost -predsednika OLO Šoštanj tov. Toneta Ulriha.
Glasbena šola delavskega prosvetnega društva Svoboda v Velenju je še mlada.
Glavni odbor Zveze vojaških vojnih invalidov Slovenije je razpisal anketo, ki naj bi jo izpolnili vsi vojaški vojni invalidi do 35 let starosti, ki bi se želeli usposobiti ali pa preusposobiti za razne poklice po lastni izbiri. Glavni odbor bi vsem kandidatom v okviru možnosti pomagal.
Razumel sem potrebo, da se vsi vojni invalidi strokovno usposobimo oziroma prekvalificiramo za razne stroke in poklice, ker je to nujno in koristno za vsakega posameznega invalida, končno pa tudi za vso našo socialistično skupnost.
Odločil sem se za avtomehanika, za kar sem imel že od nekdaj veselje, žal pa nobene možnosti, da bi se izučil tega poklica. Oskrbel sem si vse potrebne dokumente ter zaprosil upravni odbor rudnika, kjer sem bil zaposlen kot manuelni
delavec, da mi dovoli usposabljanje za avtomehanika v naši rudniški delavnici.
Tovariši so mojo težnjo popolnoma razumeli, mi odobrili usposabljanje pa tudi primerno denarno podporo, ki mi v veliki meri omogoča vzdrževanje družine za časa učne dobe.
Spočetka sem se nekoliko bal, kako bo, kako me bodo sprejeli tovariši v delavnici itd. Bil pa sem zelo prijetno presenečen. Vsi so se potrudili z menoj, mi pomagali premagati osnovne težave in me vpeljati v skrivnosti mojega novega poklica.
Iskreno sem hvaležen upravnemu odboru in svojim novim delovnim tovarišem, predvsem pa naši socialistični domovini, ki vedno in povsod znova dokazuje, da nas vojaških vojnih invalidov ni zapustila ali pozabila, temveč da nas hoče vključiti v ustrezne proizvodne panoge kot polnovredne proizvajalce.	I, L.
Kmetijsko-gospodarska šola in večerni kuharski tečaj
Ne šteje še niti dveh polnih let. Ustanovil jo je tov. Rihaird Beuermann po naročilu upravnega odbora predvsem zato, da bi pridobili iz nje naraščaj za salonski orkester društva, kakor tudi za godbo na pihala. Zaradi pomanjkanja instrumentov pa se je morala šola omejiti zgolj na poučevanje violine, harmonike in klavirja. V letošnjem šolskem letu šteje 39 gojencev, ki kažejo vsi resno voljo pa tudi napredek. Vse priznanje gre marljivim tovarišem Giti Bogoliču, Leopoldu Planku in Ivanu Šinkovcu, ki so proti malenkostni nagTadii prevzeli veliko breme pouka. Ker se Velenje vsestransko razvija in ker je zanimanje za šolo zelo veliko, bo treba ukreniti vse, kar se da, da postane šola s časom državna.
Pritegniti čim več mladine v območje glasbe in jo na ta način odtegniti raznim škodljivim vplivom, ki jih prav v Velenju ne manjka, ji ostriti okus in jo vsaj nekoliko usposobiti za reproduciranje velikih umetnin glasbenih mojstrov,- kar pa zahteva nemajhno mero volje, vztrajnosti in discipline —• to je namen naše glasbene šole. Seveda bo strokovnjak odkril še marsikatero pomanikljivost in tudi raznih težav ne manjka, toda z voljo in združenimi močmi bomo premostili vse zapreke in spravili šolo na tako mesto, da bo v čast rudarskemu Velenju.
B. K.
Tudi letošnjo zimo je v Velenju delovala kmetijs-ko-goispodarska šola. Kljub izrazito industrijskemu obeležju kraja je šolo obiskovalo 28 gojencev in gojenk. Marljivo so sledili kvalitetnim predavanjem, posebno pa so se dekleta zanimala za priljubljene gospodinjske predmete. Šola jim je nudila priliko, da so se naučila okusno in tečno pripravljati predvsem vsakdanjo, domačo hrano, upoštevati hranilno vrednost živil, posebno pa važnost vitaminov in še mnogo drugega. V maju si bodo gojenci ogledali nekaj zadružnih posestev in naredili tudi daljši izlet.
Kmetijske zadruge so v ta namen prispevale precejšnje zneske, kar je prav hvale vredno.
V marcu je bil v Velenju tudi kratek
15-dnevni večerni kuharski tečaj za žene, ki se daljšega tečaja iz upravičenih vzrokov ne bi mogle udeležiti. Oba tečaja je Kmetijska zadruga Velenje izdatno podprla s tem, da je dala na razpolago potrebno kuhinjsko posodo.
Veliko povpraševanje je po ponovnem večernem kuharskem tečaju, kar priča, kako potrebno je tovrstno izobraževanje mladih gospodinj. Nič manj važne niso praktične vaje iz ostalih gospodinjskih poslov: šivanja, pranja, likanja, postrežbe bolnikov, dietie prehrane, dalje predavanja o sodobni ureditvi stanovanja itd. Zato bi bilo prav primerno, da bi se osnovalo tudi v našem okraju društvo za gospodinjsko izobraževanje. Poleg navedenega ima društvo še mnoge druge naloge. Z njimi bomo naše bralce seznanili v eni prihodnjih številk,
B. K.
OBOLELE KOSTI V ČLOVEŠKEM
TELESU ZAMENJAJO S KOSTMI IZ PLASTIKE
Angleški list »Sunday Graphiie« poroča o uspelih operacijah, kjer nadomeščajo obolele kosti s plastičnimi. Neki delavec si je pri avtomobilski nesreči zlomil roko na več mestih. Ker se kosti nikakor niso hotele zarasti, ni preostalo nič drugega, kot amputacija. Tedaj je nesrečnemu delavcu priskočil na pomoč ortoped, ki je predlagal, da bi zlomljene kosti nadomestili s plastičnimi. Danes služi delavcu ta roka prav tako, kot da ne bi bila nikdar zlomljena. Rentgenski posnetki so tudi pokazali, da je v roki vse v redu. Vprašanje je, ali je operacija resnično popolno uspela. Končno sodbo bodo dali lahko zdravniki šele čez nekaj let. Vendar pa obeta kirurgija plastičnih kosti prepreče-nje mnogih amputacij in vrnitev zdravja ponesrečencem.
V	primeru, da je kost obolela, bodo to kost lahko odstranili in jo nadomestili s plastično. Pred operacijo je treba izdelati točno kopijo obolele kosti na podlagi rentgenskih posnetkov. Nato je treba temeljito preizkusiti sintetični material in ugotoviti, kako učinkuje na živo tkivo. Poleg tega mora biti ta material odporen za obtežitev in trenje v sklepih. Mišice okrog kosti morajo biti seveda popolnoma zdrave. Bolniki, ki niso utrpeli težkih zlomov ali ki trpe na različnih kostnih obolenjih, radi privolijo, da na njih preizkušajo novo tehniko, to tem bolj, ker so doslej skoraj vse takšne operacije popolnoma uspele.	D.
PODGANE V RUDNIKIH
Podgana je žival, ki jo vsakdo preganja in uničuje. Le rudarji je ne preganjajo. V jamah se sprehajajo po mili volji. Stara rudarska vraža namreč pravi, da je podgana rudarjev zaveznik.
Šele znanost je potrdila, da ta vraža ni brez osnove. Rudarji so namreč opazili, da te živali vedno pravočasno zbežijo, predno vdere plin ali se zgodi kakšna druga nesreča.
Živali so namreč veliko bolj občutljive za plin, kot pa človek. Cim občutijo, da v ozračju nekaj ni v redu, takoj zbežijo in si poiščejo čisti zrak.
To prednost znajo rudarji izkoristiti v svoj prid.
TRAMVAJ S PERISKOPOM
V	Hamburgu so začeli voziti moderni tramvajski vozovi, v katere vstopajo izključno samo pri zadnjih vratih. Da bi sprevodnik, ki ima svoj sedež pri vhodu, lahko boljše nadzoroval izhode v sprednjem in srednjem delu voza, so namestili posebne naprave, ki delujejo po sistemu periskopa. Na ta način lahko sprevodnik tudi pri največji gneči vidi, kaj se dogaja pri izhodnih vratih tramvaja.
Naša dolina hrani polno spominov na fevdalno dobo, ko je naš človek hlapčeval tuji gospodi. Pogled na ruševine gradu v Šaleku.
PRED OVINKOM
Dva pijana človeka sta se vozila v avtomobilu.
»Pazi, da boš zavil pri onem mostu na desno«, je dejal eden drugemu.
»Jaz da zavijem«, je ta odgovoril, ves čas sem mislil, da ti šofiraš.«
Pavla Rovanova:
Knapi smo, knapi...
Pri Hrastnikovih v rudarski koloniji •niso imeli budilke. Čeprav bi jo imeli, je ne bi mogli uporabljati, saj ie devetero članov družine vstajalo v različnem časui.
Živa budilka, točna do minute, je Brastnikova mati. čez dvajset let že budi moža, sinove in hčere ter predstavlja za svojo družino najtočnejšo šiihtno knjigo. Nezmotljivo dobro ve, kdaj imajo ata, Jože, Nac in Rudi jutranji šiht, France popoldanskega, Matija nočnega, kdaj ima Lenka svoj turnus v predilnici, Matevž, Ladko in Marianca šolski čas. Najboljša švicarska budilka bi ne bila kos tako šte-vUnim željam. Zato pri Hrastnikovih budilke nimajo.
Noč se še ni odtrgala od sivine nastopajočega jutra, ko Hrastnikova maiti že podrsava s svojimi koraki po kuhinji.
Ko so žganci kuhani, potiboma hiti mati k vsakemu ležišču. Prime za moževo blazino: »Jernej, vstani!« Rahlo se dotakne sinove roke, neslišno drsa od ležišča do ležišča: »Rudi, Jože, Nac, žganci so že na mizi!«
Večkrat se zgodi, da privošči Nacku, ■najmlajšemu Hrastnikovemu knapu, še celili pet minut. In kako isladko je tako jutranje darilo! V za.menio za teh pet minut, ki jih mati navrže Naoku, so na štedilniku vedno pripravljene suhe trske, ne da bi se mati in sin kdaj o tam dogovorila. Zgodi se, da ni trsk iin takrat, kot pribito, odpade itudi petminutni podaljšek spanja. To je nenapisano pravilo med materjo in sinom Nackom.
Naslednji trenutek oživi vsa kuhinja. Jože pravi, da se je komaj vlegel, Rudi ugotavlja svoje sanje, Nac godrnja, da je še prezgodaj.
Oče Jernej se tiho smehlja, pripravlja svetilke, zajtrkuje, vtakne malico v žep k bolj sam zase zabrunda: »srečno« ter odlide.
Pred vrati se mu dobrika pes Ninaš. Oče Jernej ga počehlja pod gobcem, kar psičku očividno zelo prija. Ninaš je že tri leta čuvaj vse rudarske kolonije, vendar ima hišno pravico pri Hrastnikovih.
Od kod se je zatekel, ne vedo. In tako mu vsi otroci rudarske kolonije vbijajo znanje v pasje možgane in v svojih vzgojiteljskih naporih tudi uspevajo. Ubogljivosti so dosegli pri njem več, kot starši pri njih. Oitmoci iga imajo neizmerno radi. Palice pes Ninaš ne pozna.
Priteče le na posebne žvižge An zaiman se trudijo vaškii otroci, da bi jim sledil. Rudarska kolonija je njegov dom. Gospodinje lahko suše perilo tudi ponoči, kokoši in zajcev nikoli ne zmanjka — Ninaš varuje imovinlo. Skače v višino kakor dober telovadec, odpire vsaka vrata in čudo vseh čud, igrati zna tudi »ri-stanc«. Otroci so mu toliko časa prestavljali nogo, da je uspel tuldii v tem. Če se kdaj zmoti, mu to velikodušno odpustijo in mu ne štejejo »zapik«.
Miren je in vljuden, če ga dražijo neznanci, pokaže zobe. Prenekateremn fantiču je že raztrgal hlače. Če je prizadeti iskal lastnika, so ga otroci poslali k Hrastnikovim. Hrastnikovi fantje pa so se smejali: »Ni naš Ninaš!« In razočarani tožnik je odšel. V takih primerih je bil kuža Ninaš zelo inteligenten. Ni silil izza vogala, dokler je trajalo prerekanje. Ko pa je razočarani tožnik odšel, se je Ninaš dostojanstveno pojavil pred nasprotnim vogalom, veselo migajoč z repom.
Vsako jutro je pozdravil Hrasitnikovega očeta in ga spremljal do ograje. Tudi danes je tako.
Še trikrat se oglasi pri vratih pozdrav »srečno« in odmev krepkih korakov odhajajočih Hrastnikovih rudarjev polagoma zamre v daljavi.
Mati sito ji na pragu in njene tople oči spremljajo odhajajoče.
Na obzorju se dviga nežna jutranja zarja; rahlo se prebuja jutro. Tišina se odmika nastopajočemu dnevu, vitke smreke šepečejo, drobna ptička nežno žgoli in z njo se pripogiba zelena vejica Hrastnikovi materi v jutranji pozdrav.
Danes Hrastnikova mati ne občuti lepote prebujajočega se jutra. Gleda za
odhajajočimi, hlad jo trese in trpek vzdih se ji iztrga iz globine, Na njenem obrazu, v katerega so skrbi za številno družino prezgodaj začrtale gube, a kljub temu še ikaže sledove nekdanje mladostne lepote, se ob tem vzdihu pojavi bolesten izraz.
Prime za kljuko in kot bi nosila na plečih težko breme, oddrsa nazaj v kuhinjo. Navadno ije po odhodu očeta in sinov zajitrkovala še sama, danes pa ji ni do tega.
Oče Jernej, ki je zelo redkobeseden in le malokdaj pripoveduje doma o delu v jami, je včeraj pri večerji z resnim glasom dejal; »Nac in Jože, jutri ne bosta šla na sedemnajst. Sam bom šel.«
Nac, ki je komaj nekaj mesecev v jami, se je gostobesedno proti vil, Jože pa je gledal očeta s tistim skrbnim, vestnim pogledom, ki je tako svojstven za pravega rudarja. Odložil je žlico. Pomislil je, vstal izza mize in pribil: »Ne. oče!. ..! Vzdržala bova, čeprav je vroče. Saj sva knapa ... še nekaj dni in zazidali bomo. Rekli smio si, da bomo delali le po dve uri na sedemnajst, potem pa drugje. Menjavali se bomo in ni hudič, da ne bi ugnali to vročino.« Pomolčal je in bolj zase, kot za druge menil:
»Prekleto težko je moralo biti včasih. Deset, dvanajst ur ste garali v tistem peklu. In za nekaj borih grošev.«
Zažarelo mu je oko, ko se je spomnil na denar in radio, ki si ga je že dolgo skrito želel.
»Mati, radio bomo kupili! Z Nacem sva že ogledovala enega, če bo zmanjkalo, boš pa še ti priložil, kajne Rudi?«
»Kakopak! Meniš, da ga sam ne morem kupiti/? Kupil ga bom, takrat. . . no. ko se bova z Anko vzela.«
Zadnje besede je izgovoril tiho, ljubeče, kot bi govoril Anki. Tisti hip pa mu je šinilo v glavo:
»Takrat bom kupil takšnega, v katerem se bo tudi videlo ,..«
»Ha, hahaha —« se mu je zakrohotal v besedo šaljivi Nac. »Videlo, da, ampak ti boš videl le svojo Anko.«
Tako je razgovor o jami prešel na radio in se končal s smehom.
Le Hrastmikovi materi so moževe besede težko legle na srce. Kako je ljubila te svoje fante, kako ponosna je bila na-
nje, kako se ije tresla zanje takrat, ko so bili partizanom kurirji. Vendar se je vse srečno izteklo in ko so se partizani vrnili iz gozdov, je šele zvedela za vsa tajna pota svojih fantičev.
»Le zakaj so rinili drug za drugim na šaht?« je velikokrat premišljevala. Dovolj je bilo kruha tudi drugje in vendar. ., Prvi je ostal v jami, ko je nekega dne pred leti spremljal očeta; potem je spremljal očeta Jože, ki so imu že Ikot kraitlkoisrajčniku biLi hunti največje razodetje. Kalko ga je nekoč ure in ure iskala, Jože pa je sladko spal v polomljenem huntu, ki še danes stoji tam ob robu kolonije, pri gozdni poti. Nikdar ni mogla zvedeti, kako se je triletni bosopetež povzpel na jamski voziček.
Nikoli se niso pogovarjali, da bodo fantje odšli na šahit in vendar je vse vleklo v jamo, drugega za drugim, tako kot vleče debela železna vrv hunt za huntom v rov in iz rova.
Stari kopač Jaka trdi, da nadnaravna moč privablja v podzemelje sinove ru-Idlarjev. Kdo ve — modruje v mislih Hrastnikova mati, ko pospravlja ostanke zajtrka.
Nikoli še ni bila v jami, vendar jo dobro pozna. Spoznala ijo je kot hči irudarja, kot žena radarja in najbolje kot mati — rudarjev. Sreča in radost, trpljenje in nemir, veselje in žalost, pesem in kletev, vse to se preliva iz dneva v dan, iz roda v rod. In to je jama! Vsa lepa in pravljična, kadar Rudi, Matevž in Matija smehljajočih oči štejejo doma polne hunte nakopanega premoga in jih kar mimogrede spreminjajo v lepe de-narce, zahrbtna, težka in grozeča, kadar oče Hrastnik reče: »Jože in Nac, danes ne greisita na sedemnajst, sam grem...«
Zato Hrastnikovi materi danes delo ne gre izpod rok. Vsa nemirna je, nekaj jo tišči v prsih in bojazen, ki j,i je legla v srce, se vztrajno vrača in povečuje.
»Ne, prav hičesar se jim ne bo zgodilo!« Upomo zavrača trpke misli, vendar se jih ne more znebiti. Kakor počasno, vztrajno in enakomerno pronicanje deževnih kapelj po raztrganem strešnem žlebu, tako jo gloda trpka misel in z njo moreča slutnja.
Skoraj je pozabila poklicati Vladka, Tevža in Marjanoo. Še nikoli se ni zgodilo, da bi se sami zbudili.
Vladko in Tevž! Bo tudi niiju skrivnostna moč speljala v jamo? Ne! Skoraj bi glasno zakričala. Za nič na svetu ju ne bo pustila. Vsaj ta, najmlajša, bi rada obvarovala. Ne sme ju pogoltniti jama, kot vse ostale, noče, da bi tudi za njiju trepetala, k-o bi vzela svetilki in rekla: »•Srečno!« Bomo videli, kdo bo močnejši — se je v mislih junačila — materino srce ali jama.
Matevž je najboljši dijak v razredu. Profesor naj bo. Vladko pa se bo izučil kakšne obrti. Na šaht ga ne bom pustila, pa čeprav že zdaj nadleguje očeta in brate, naj ga peljejo vsaj do prvega odkopa.
Tisti nevidni plin . . . kakor zahrbtna zver plane nenadoma in ne veš kako in kje. Čeprav malokdaj, a takrat se razlije po vsej rudarski koloniji skrb in žalost.
Odpria je okno in preko gozda je prihajalo enakomerno Topotanje rudniškega vlaka. V valovih je prodiral skozi gosto zelenje enakomerni hrup oddaljene se-paracije. Od bližnjega borovca je bilo slišati šum rudniške žage. Sadno drevje je bleščalo v polnem cvetju. Hladen, z vonjem tople smole nasičen veter je zavel z gozda proti dolini.
Hrastnikova mati je pohitela. Ob dveh je zatulila sirena. Čez pol u.re so se vrnili, utrujeni od težkega dela: oče, Jože, Nac in Rudi.
Materi se je odvalil kamen od srca. Dulšeča slutnja, ki jo je preganjala vse dopoldne, se je razblinila v nič. Njene smehljajoče oči so objele vse štiri hkrati in veselo jim je odgovarjala.
Kolikokrat v življenju je čutila tako kot danes in kolikokrat še bo. Fantje pa, kot da ničesar ne vedo o njeni zaskrbljenosti. Umivajo se, prhajo, vesele se — in sama se veseli z njimi.
*
Nekoč ni dočakala vseh . ..
»Rudi pride kasneje,« je s tresočim glasom dejal oče Jernej in odmaknil oči. Nac in Jože se nista vsedla za mizo; sklonjenih glav sta obstala na pragu.
Vztrepetala je, prebledela, krik groze se ji je iztrgal iz grla in se razlil po vsej koloniji. Srepo je strmela v moža. Še je upala.. . Morda se je samo potolkel, morda ...	{Nadaljevanje sledi)
ŠPORT
RUDAR : KOVINAR (Štore) - 6 : 0 (4 :0)
KOLEDAR ZA MAJ
Zaporedni uspehi Rudarja so tokrat privabili na igrišče kakih 400 gledalcev, ki so bili sicer zadovoljni z doseženim rezultatom, nikakor pa z zelo primitivno in ležerno igro domačinov. Edino opravičilo za slabo igro je zares težak, razmočen teren, ki je onemogočal vsako smiselno akcijo. Kljiulb temu pa je bil Rudar v stalni terenski premoči, ki je v doseženem rezultatu izražena mnogo prenizko. Najboljši mož na polju je bil brez dvoma vratar gostov Šuhl, ki je branil celo serijo težkih strelov in razčistil tudi mnoge kočljive situacije pred svojimi vrati ter ubranil Kovinarja pred pravo katastrofo. Dober je bil tudi branilec gostov Verdev, vsi ostali igralci gostov pa so v celoti odpovedali. Od domačinov ie treba pohvaliti neumornega Fišerja, medtem ko je vse ostalo moštvo igralo daleč pod svojimi pravimi zmožnostmi.
Domačini so se sodniku tovarišu Orlu Franju iz Celja predstavili v naslednji postavi:
Šuha — Ivenčnik, Vajthauizer — Pistot-nik, Fišer, Venišnik — Zagorc, Blaj, Hu-darin, Legvart I, Premelič.
Pred približno 400 gledalci je domači Rudar porazil v nedeljo, dne 9. maja Dravo iz Ptuja v absolutno premočni igri z navedenim rezultatom. Teren je bil zelo razmočen in težak. Sodil je tovariš Zupan iz Zagorja dobro, stranska sodnika pa sta bila tovariša Presinger iti Orel iz Celja. Rudar je nastopil v svoji stalni postavi: Šuha — Ivenčnik, Vajthauzer — Pistotniik, Fišer, Vemišnik — Zagorc, Blaj, Hudarin, Legvart, Premelič.
Strelci za Rudarja: Zagorc 3, Hudarin 3 in Vajthauzer 2, za Dravo pa desna zveza.
Drava je razigranim domačinom nudila odpor le do 20, minute prvega polčasa,
Gole za Rudarja so dosegli v prvem polčasu Premelič, Hudarin 2 in Legvart z glavo iz kota, v drugem polčasu pa Legvart iz enajstmetrovke in Vajthauzer iz prostega strela.
Razmerje kotov je bilo 11:1 v korist Rudarja. _
Le še malo časa bo minilo, pa bomo ljubitelji nogometa ponovno pozdravili v zeleno-belem dresu našega priljubljenega »Stopica« — Vlada Grešnika.
nakar je na igrišču začel prevladovati Rudar, ki je premoč zadržal vse do konca tekme.
Tabela slovenske lige je zaključno s tekmo proti Dravi naslednja:
1. Riudar Trb.	13	8	3	2	44:17	19
2. Proletarec	14	8	0	6	30:25	18
3. Železničar	13	8	1	4	53:15	17
4. Nafta	13	7	5	1	39:24	17
5. Sobota	12	6	3	3	42:31	15
6. Rudar Velenje	13	5	3	5	31:29	13
7. Aluminij	13	4	4	5	18:25	12
8. Drava	14	4	1	9	27:49	9
9. ŽŠD Celje	14	3	0	11	19:47	6
10. Kovinar	13	2	2	9	19:59	6
1.	Mednarodni praznik delovnega ljudstva — 1942 Ustreljen Ernest Eypper, prvi talec v Ljubljani — 1945 Jugoslovanska armada osvobodila Trst — 1946 Mladinske brigade začele graditi progo Brč ko—B a n o v i či.
2.	1944 Kongres jugoslovanske mladine USAOJ v Drvarju — 1945 Koroški in Ko-krški odred začela prodirati proti Celovcu.
3.	1635 Kmečki punt v Preboldu in Ostrvici nad Celjem —• 1941 Iitalija isi je priključila del slovenskega ozemlja in proglasila »Ljubljansko pokrajino:.
4.	1945 Kot žrtve okupatorja in njegovih pomagačev umorjeni na Turjaku dr. Vito Kraigher, dr. F. Mesisesmell, inž. Rihard Sever in drugi.
5.	1818 Rojen v Trieru v Renski Pru-siji Kairl M.arx — 1945 Osnovana narodna vlada Slovenije v Ajdovščini pod predsedstvom tov. Borisa Kidriča —• 1945 Zbor partizanov na Smokuški planini pod Stolom za poslednji napad na Celovec, kamor so vkorakali 8. maja.
6.	1840 Na Angleškem prišla v promet prva poštna znamka »črni penny«.
7.	Dan Radia.
8.	1945 Brezpogojna kapitulacija Nemčije.
9.	1945 Osvobojena Ljubljana — praznik zmage.
10.	1876 Rojen na Vrhniki pisatelj Ivan Cankar.
11.	1865 Ustanovni občni zbor Slovenske matice, ki ie imela ob ustanovitvi 700 članov in 26.000 goldinarjev premoženja — 1921 Glasilo socialistične zveze v Julijski Benečiji »Delo« postane organ Komunistične partije v Italiji —< 1944 Začeitok zavezniške ofenzive v Italiji.
12.	1945 Jugoslovanska armada je osvobodila in očistila Maribor, Bled, Jesenice in druge kraje.
13.	1944 Vdor partizanov v Bistrico pri Pliberku na Koroškem.
15. 1926 Delavska zbornica v Ljubljani je obiavila poziv za izselitev slovenskih radarjev v Francijo — 1942 Izšel odlok IOOF o vzpostavitvi ljudske oblasti na slovenskem osvobojenem ozemlju
—	1942 Franjo Kluz in Rudi Čajevac sta priletela s svojima avionioima k partizanom v Prijedor. Tako so dobili POJ prvi dve letali —• 1943 Začetek V. sovražne ofenzive proti NOV in POJ.
16.	1945 V Celovcu velik zbor slovenskega in avstrijskega prebivalstva iz Koroške, kjer so manifestirali za nadaljevanje borbe proti fašizmu in zahtevali priključitev Slovenske Koroške k FLRJ.
17.	1869 Veličastni ljudski tabor v Viž-marjih pri Ljubljani.
18.	1942 Izvršni odbor OF in glavni štab slovenskih partizanskih čet sta odšla na osvobojeno ozemlje.
20.	1734 Rojen v Breznici na Gorenjskem čebelar Anton Janša.
21.	Dan jugoslovanskega voinega letalstva — 1942 Partizanski pilot Fran'o Kluz je metal iz letala »Potez« prve bombe na okupatorske čete, iki so se pomikale iz Dubice proti Bosanski Gradiški, kar je bil prvi napad partizanskega letalstva — 1942 Ustreljen v Ljubljani narodni heroi Tone Tomšič, organizacijski sekretar CK KPS.
22.	1946 Izvršilni odbor OF je osnoval socialni fond.
23.	1948 Izšel zakon o prostovoljnih gasilskih društvih v FLRJ,
24.	1947 GO ESS je izdal poziv za nabiranje denarnih prispevkov za pomoč španskemu nroletariatu.
25.	1892 Rojen v Kumrovcu v občimi Klanjec v Hrvatskem Zagorju maršal Jugoslavije Josip Broz-Tito — 1944 Enote XXX. divizije so zavzele postojanke Do-renberč, Prvačrno in Volčjo drago.
26.	1848 M sraka revolucija na Dunaju
—	1942 Ustreljen v Šibeniku narodni heroj Rpde Končar sekretar KP Hrvatske
—	1944 Začetek VIL ofenzive proti NOV in POJ.
28.	1641 Rojen v Ljubljani na Starem trgu zgodovinar Ivan Vajka.rd Valvasor
—	1919 Hoda bitka v Črni na Koroškem, kier je pad'o več borcev za našo Koroško.
29.	1943 Na Dunaju obglavljenih 13 koroških borcev za svobodo in za priključitev Slovenske Koroške k Jugo-slavliji.
30. 1917 Slovenski in hrvatski poslanci so podali v dunajskem parlamentu »imaj-niško deklaracijo« — 1948 zborovanje: predstavnikov Beneških Slovencev v Čedadu, ki je bilo največje slovensko zborovanje po 80 letih v Videmski pokrajini.
Od 23. maja do vključno 30. maja 1954 vsak dan od 8. do 20. ure bo odprta v prostorih poleg čitalnice v Velenju
RAZSTAVA
protiletalske zaščite, Rdečega križa,
gasilstva in jamske reševalne službe.
Vabimo vse kolektive šole. gasilska društva in ostale organizacije, naj si skupinsko ogledajo razstavo. Za te prilike so pripravljeni vodiči.
V	nedeljo, 23. maja ob 9. uri svečana otvoritev razstave.
V	nedeljo, 30. maja po letalskem napadu bodo izvršene vaje PLZ. Nato zaključek razstave.
DFD »SVOBODA« VELENJE
Vabimo vse, ki imajo veselje, za sodelovanje pri sestavi programa za
VESELI VEČER, bodisi da imajo lastne domislice ali šale, bodisi kakšne predloge in slično.
Posebno bomo veseli sodelovanja Ve-lenjčanov domačinov, ki obvladajo originalno velenjsko narečje ali znajo stare pesmi in popevke iz ožje okolice. Tudi stari rudarji bodo lahko mnogo doprinesli k pestrosti programa s svojimi »knapov-skimi vici«.
Sestanek interesentov bo v četrtek, dne 20. maja, ob 17. uri v čitalnici._
ZAHVALA
Podpisana Selič Milka se zahvaljujem sindikalni podružnici RLV za nakazano denarno pomc-5 v času, ko se nahaja mož na zdravljenju.
Selič Milka, St. Bric 32
PREKLIC
Podpisani Riček Anton obžalujem iti preklicujem žaljivke, s katerimi sem na javnem mestu v razburjenju in nerazsodno žalil tovariša Kočar Franja. Imenovanemu se iskreno zahvaljujem, da je odstopil cd sodnega postopka.
Riček Anton
Naš Rudar se utrjuje v zlati sredini lestvice vzhodne republiške lige
RUDAR : DRAVA — 8:1 (4:1)
Zabauni kotiček
Za potnike
s psi ...
V zadnjem trenutku, preden se je vlak premaknil, ista vstopila še dva potnika. Eden je vodil na vrvici psa. Ta s psom je stopil spredaj, drugi, mlajši, v športni jopici, pa zadaj, vendar oba v isti vagon. Zgodilo pa se je, da sta bila le še v enem oddelku prosta dva prostora, drug nasproti drugega, ki sta ju takoj zasedla oba prišleca.
»Sedi Olaf,« je ukazal gospodar svojemu psu in začel ogledovati potnike. Olaf, nemški boksar z zagrenjenim obrazom, je zastokal, očitajoče pogledal gospodarja, končno pa se je kar spodobno vsedel.
Gospod v športni jopici, ki je sedel nasproti, je potegnil kolena k sebi in dejal: »Čujte vi, vse kar je prav..., ampak takšen pes bi se moral voziti v službenem vagonu, v pesjaku ...«
Posestnik pa se je vljudno smejal: »Oprostite prosim, da vlak nima pesjaka, poleg tega pa je na tem vagonu tablica »Za potnike s psi«.
»To je vseeno,« je zagodrnjal drugi, »s takim psom se ne .stopi v vagon, kjer sedijo ljudje.«
»Kaj pa naj storim, kam naj ga de-nem? Povedal sem vam že, da je zunaj tablica ,Za potnike s psi'.«
»To je možno, nisem gledal. Če bi jo pa videl, bi itak ne vstopil v ta zve-rinjak.«
»Saj lahko na prihodnji postaji prestopite,« je prav prijazno menil Olafov lastnik.
Sovražnik psov je skočil pokonci, kot da bi bila njegova čast najtežje prizadeta: »Zafrkavajte svojo babico, ne pa mene! No, ta bi bila pa res lepa, da bi moral zaradi takegale psa celo prestopati.«
»V redu, pa ostanite, kjer ste! Ce vam pa kaj ni všeč, se pritožite pri železniški direkciji, zakaj je napisala tablico ,Za potnike s psi'.«
»Da, s psi — je to morda pes? To je vendar tele.«
Dobrodušen starejši potnik v modri oibleki, ki je sedel poleg Olafovega gospodarja, se je obrnil k njegovemu sovražniku in mu svetoval, naj se nikar ne razburja, ker je sam videl, da je na tem vagonu zares izobešena tablica »Za potnike s psi«.
Grozanski debeluh, že kar modrikast v obraz, kot da bi bil 5 minut pred srčno kapjo, je grgraje zajel sapo in pristavil, obrnjen k pasjemu nasprotniku: »Mislim, da bi kar pametno storili, če bi si dali vrniti šolnino, če ste v prirodopisu tak strokovnjak, da ne morete razlikovati psa od teleta.« Oči-vidno je bil mesar in je smatral zamenjavo psa s teletom kot težko' žalitev svoje poklicne časti.
»Poglejte vendar,« je poizkušal pomirjevalno vplivati potnik v modri obleki, »saj vam revček nič noče, glejte, celo tačko vam moli.«
Olaf je očividno spoznal, da je postal predmet spora in je začel že kazati, da mu je to skrajno neugodno. Nemirno se je premikal na svo-jem prostoru, obotavljaje dvignil taco in poizkusil z njo doseči koleno svojega sovražnika. Izgledal je ves zaskrbljen, ker ni znal govoriti, da bi mogel dati mirovno izjavo.
Toda niti s tako očitnim mirovnim dokazom, kot je tačka, ki jo je nudil, ni mogel ganiti svojega nasprotnika. »Izgini mrcina,« je ta grobo zarežal in potegnil kolena še bolj k sebi.
»Ne recite mu mrcina,« je nežno opozoril njegov lastnik. »Olaf je najple-menitejša pasja duša, kar jih poznam. Nikdar še ni potreboval nagobčnika.«
»Ampak, kar je res je res,« je vpadel suhljat možicelj, ki se je stiskal v kot poleg pasjega sovražnika »takšna žival pač ne spada na železnico«. Ni še dobro končal, že je zavrnil mesar: »Molčite vi, kaj se spodobi in kaj se ne spodobi in kam spada pes, vemo mi sami najbolje in ne potrebujemo nikogar, da bi nam v tem pogledu dajal nauke.«
Neka potnica z veliko nakupovalno torbo, iz katere sta moleli dve steklenici, je svoje živahne oči sunkovito obračala od govornika h govorniku in »za« in »proti« spremljala z živahno mimiko. Končno se ni mogla več vzdržati, da ne bi povzela besede: »Vsak količkaj izobražen človek bi že sam moral vedeti, s kakšnim psom lahko vstopi in s kakšnim ne. Zaradi kakega majhnega, srčkanega psička se ne bi nihče razburjal, ampak takle mesarski
vo in vzpodbudno pogledal njegovega gospodarja. Pravzaprav to ni bila roka, temveč lopata, za katero bi nujno potreboval orožni list, ker je Olafova široka lobanja popolnoma iziginila pod njo. »No, poglejte,« je zadovoljno hro-pel, kako miroljuben pes je ta boksar.«
To je žensko popolnoma vrglo iz okvirja. »Da je boksar, vidim sama. Ampak prav takšen rabelj je prejšnji teden raztrgal mojo muciko. Oh, zlata moja Minka?...« je z razburjenim glasom in solzami v očeh izbruhnila bivša lastnica mačje mučenke.
»Ah, tako,« je menil potnik z modro obleko, »seveda, če ste mačja mamica, potem . . .« Ni izpregovoril, kar je mislil povedati o mačjih mamicah, ker razpoložen.je je že postalo tako ognja-nevarno, da bi že neizgovorjene žaljivke mogle povzročiti eksplozijo.
»Pazite, kaj govorite,« je ženska užaljeno zaklicaia, »vsaka mačka je desetkrat boljša in pametnejša, kot takle pes.«
Možicelj v kotu je bil dovolj nepreviden, da je sopotnike spomnil nase, ko je rekel: »Mačka je plemenita in čista žival, v časopisu sem čital, da je vsaka mačka ...«
»Molčite vi, polovična porcija,« se je razhudil dobrodušni gospod v modri obleki, »verjetno zagovarjate mačke zato, ker tvorijo najljubši del vašega jedilnega lista,« izgledate prav tako, vi, yi, mačji advokat, vi.. .«
»In sploh,« je nenadoma užaljeno zarohnel mesar, »ali imate morda kaj proti mesarskim psom? Vsak pes plača svoj davek prav tako kot vsak pošten človek, toda vaše mačke ne koristijo
gospodarstvu ničesar. Miši se jim pred očmi sprehajajo', ptice pa žro.«
»Moja ni bila taka,« je užaljeno za-kokodajsala mačja mamica.
»In pes žre vse, ker je prase,« je pribil možicelj v kotu.
V mesarjevi sočni glavi je kri že tako rogovilila, da ni mogel več popolnoma slediti poteku pogovora. Iz vsega je dejal le besedo »prase«. Počasi je vstal in zrasel kot gora pred možicljem v kotu. »Vi gospod,« je dejal in dvignil svojo gromozansko šapo', »že prej sem vam rekel, da molčite, kdo je prase, ha? Le še eno besedico in zobje vam bodo v četveroredih odkorakali iz goflje.«
Vse je izgledalo, kot da bi ta nasil-.nost bila uvod v splošno vojno med sovražnima taboroma, v katera so se razdelili potniki v oddelku.
Na vso srečo pa so v tem trenutku zaškripale zavore, vlak je začel voziti počasneje in se končno ustavil na postaji.
»Izstopiva, pojdi!« je Olafov gospodar prijazno pozval njegovega sovražnika, nakar sta skupaj zapustila vagon. Vseh osem popotnikov je strme gledalo za njima, nakar so vsi zdrveli k oknu, da bi se prepričali, če so videli prav.	_
Oba »sovražnika« sta roko v roki stopala proti izhodu, Olaf pa je med srečnim lajanjem neprestano skakal v svojega »sovražnika« in kar ni vedel, kaj naj še stori od veselja, da je sovraštva konec.
»No, kaj takega,« je ves iz sebe iz-hropel mesar,« to sta vendar prijatelja.«
Resnično sta 'bila prijatelja, celo najboljša, kar si jih človek lahko misli.
KRIŽANKA
16
20
32
pes ...«
Ker je bil uporabljen v tako nevredni zvezi, se je naziv »mesarski pes« zazdel debeluharju z modrikastim obrazom vsekakor žaljivka. Mukoma se je obrnil nekoliko okrog svoje osi in pogledal zviška neskončno zaničljivo na žensko bitje ob svoji strani: »Samo vaše soli smo še potrebovali,« je zahropel, »zaradi dobrega spoznavanja psov bi vsekakor morali postati častni član društva pasjih prijateljev .. . ali sploh veste, kakšen pes je to? Nemški boksar je, ne pa mesarski pes, kot ste bleknili..., vi revše, vi...«
Da bi pokazal, kako zaupa pasjemu plemenu, je Olafu položil roko na gla-
Vodoravno: 1. lahkoatletska panoga (množ.); 5. Zelo zdrava pijača; 9. slovenska reka; 11. avtomobilska znamka; 12, okrajšava za akademski naziv; 13. poklon; 14. kratica za največjo mednarodno organizacijo; 15. predlog; 16. stran neba; 19. tekočina; 20. organsko topilo; 22, zgoditek ,pri nogometu; 23. nemška reka; 24. prislov kraja; 25. morska ropari-ca; 26. medmet; 27. umetnJna; 28. osebni zaimek; 29. vsakemu partizanu znana gora pri Kočevju; 30. časovna enota; 31. mesto v severozahodni Afriki; 33. niz pri tenisu; 34. žensko ime (4. skl. edn.); 37. nepogrešljiva začimba; 40. zver; 41. kratica za utežno mero; 42. skrhan; 44. dolina; 46.
pritrdilnica; 47. narod v južni ____
Afriki, znan po svoji vojni z Angleži; 48. plevel; 49. industrijski kraj v Sloveniji; 50. grška boginja.
Navpično; 1. zdrava naravna hrana; 2. enota za merjenje električnega odpora (fonetično); 3. kulturno-umetniško društvo; 4. azijska država; 5, del pohištva;
I
110
37
l'22
f
1114
1115
18
19
I 23
25
26
29
| 27
28
1133
38
42
143'
1!47
49
I 30
1134
35
36
I 39
1140
1144
45
I'46
50
15. francoska nikalnica; 17. visok oficir; 18. eden najboljših jadralnih letalcev sveta (smrtno ponesrečen), litijski rojak; 19. tečaj; 21. okoliš; 23. moško ime; 31. moško ime; 32. živalsko orožje; 35. otroški vrtec; 36. japonsko mesto; 38, hribovje; 39. padavina; 42, morska riba; 43. Ludolfovo
štvo; t. azijsKa arzava; ~>. uei	----,	. , ,
6 industrijska rastlina; 7. francoski vez- število; 44. miciah,e sodobnega lugoslo-niik; 8. jed; 10. ploskovna mera;	vanskeiga pisatelja; 45. del cveta.
Tudi Olafa, to plemenito dušo, sta imela enako rada.
»Ali si videl, Janez,« se je zadovoljno smehljal Riko, »dobil sem stavo«:. Kaj ti nisem rekel, da bodo miroljubni popotniki postali v najkrajšem času drug drugemu najhujši sovražniki?«
»Svojo vlogo si pa res odigral, to je treba priznati, dragi Riko. Res nisem mogel verjeti, da boš to stavo dobil in da ljudje komaj čakajo na povod za prepir.«
Riko se je smejal, kolikor mu je srce dalo. »To je že prastara stvar, dragi moj. Že stari Rimljani so poznali pregovor: ,Človek je človeku volk.' To drži še sedaj in bo tudi vedno držalo. Saj tudi med narodi je približno tako. Kaj hočeš, taki smo.«
Evina mamica ima mnogo kokoši. Nekoč je pobegnila kokoška iz dvorišča v bližnji gozd, kjer jo je pojedla lisica.
»Torej vidiš- kokoš ni bila pridna in dobra,« je razlagala mati Evici, zato ie pobegnila, pa jo ie kaj kmalu doletela kazen!« Pojedla jo je lisica.«
»Hm«, je razmišljala Eva, »če pa bi bila pridna in dobra, bi io pa mi pojedli.«
MANJŠE ZLO
Mamica, kaj je hujše: če raztrgam hlače, ali da me povozi avto?
Kako vendar moreš vprašati? Vendar veš, da je hujše, če bi te povozil avto.
Potem se pa veseli mamica, ni mie povozil avto, samo hlače sem si raztrgal.
NI MU, DA BI ČAKAL
»Zakaj ste pretepli mojega psička,, saj vas je vendar samo povohal,'«
»Kaj, morda želite, da bi čakal, dokler me ne bo pričel jesti!«
TRGOVEC
Lastnik optične delavnice je razlagal sinu, kako naj zaračunava svoje_ usluge.
»Sinko«, je dejal oče, »ko boš prodal stranki očala, boš dejal: »račun znaš,a 1000 dinarjev. Nato moraš malo počai-kati, da boš videl, če se bo kup&c zdrznil. Če ne, nadaljui: za okvir. Ste:-kla stanejo 500 dinarjev. Spet moraiš malo počakati. Če se kupec niti sedaj ne zdrzne, reci: vsako ...
PRI PLESU
Tovarišica Matilda, brez vas mi jje-pusto kot v Sahari.«
»Res lepo, ampak smatram, da to šše ni zadosten razlog, da plešete kot kaj-mela.«
LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA
»Prosim vas, prispevajte nekaj za Dajir stark.«
»Oh, zakaj ne, zelo rad. Vzemitte-prosim mojo taščo.«
Nadzornik z veliko plešo na glawi. obišče šolo. Učitelj obravnava staveak. »otroci so veseli, kadar sije sonce« iin vpraša Mihca: »No, kakšen je prvi staa-vek. Nadzornik mu hoče pomagati in s. prstom pokaže na svojo glavo. Miheec se zdaj takoj domisli:
»O, že vem, to pa je goli stavek!«