Vilko Mazi: k Sredi noči sem planil iz težkih sanj. Ves potan sem bil in ko sem se razgrnil, me je oblil mraz po vsem životu .,, Blodil sem po tem silnem pragozdu brez smotra in potov. Blodil sem med smrekami, visoko štrlečimi v mesečino. Da, prav tu v bližini je bilo nekje, kjer je zdaj moj resnični dom, tesna lesena halupa, skoro do strehe zakopana in skrita v zemljo. Ali ni bilo že dovolj potov v štirih dolgih urah službe pri predstražah in v postojanki? Mrzle sape so se preganjale med vitkimi debli, stresale ohlapne žice na kolih, lomile suhe veje in dvigale rjave liste s tal. Človeku pa so hotele seči do mozga. Jaz sam bi si bil rad zakril ušesa s čepico ali ovratnikom, toda kako bi mogel potem tirjati od straž, ki se ne smejo dve dolgi un ganiti z mesta, da bi imele proste uhlje ? V noči se je treba bolj zanašati na sluh nego na vid. Sovražna črta je pred nami komaj lučaj daleč. Treba skrajne opreznosti. Kdo ve, ali se ne dvignejo ta ali oni trenutek celi roji, izkoristijo priliko, pa se priplazijo do žic ali planejo v nekaj skokih nanje in hipoma so tu. Vsa odgovornost je v teh urah na mojih ramah. Postajal sem pri predstražah. Od postojanke drže do njih mnogokrat zavijuženi in globoko izkopani jarki. Na koncu vsakega jarka stojita po dva moža na pažnji. Toliko, da jima gleda glava iz zemlje. Puška je zmerom nabita in pripravljena. Ko se le kaj zgane v bližini, že zdrvi košček jekla v ono stran — mnogokrat ludi na suho vejo, ki jo je sapa mimogrede odlomila. Nobene besede ni med temi ljudmi. Ali dve dolgi uri človek ne more biti brez misli, tudi če je vse naokolo mir. Kam romajo misli teh ljudi ? Bog znaj! — Tam na levem krilu je stal sinoči v prvih urah postaren mož, oče štirih otrok, poleg njega mlad fant, Crnih, kuštravih las, pravi tržaški otrok. Tega fanta sem že tolikokrat čul med dnevom prepevati kje v gozdu sen timentalne južne arije. Krasen tenor ima v njem podlago. Kam so pojadrale misli tega mladeniCa? Preletale so nemara južne gaje, vse svobodne in tople. Sosed njegov pa pri svoji družini. Vsak zase sta utonila v mislih in se pozabila. Dolgo sem tako stal poleg njiju. Vsi trije brez besed . .. Sovražen strel v bližini. Divje je plusknilo jeklo v smreke, in zategnjen, droban glas je jokal skozi gozd. Oba sta planila k puškam, misli so se vrnile iz gajev in doma ... To so podobe teh noCi, teh dolgih noči. Počasi se vlečejo minute, strašno se obotavlja čas. Noč za nočjo je tako. Nocoj sem bil utrujen in komaj sem pričakal, da so potekle moje ure. Prezebel sem se vrnil v bajto. Skodelica čaja, ki tni ga je pripravil sluga, se mi je vrlo prilegla. Nenavadno hitro me je zajelo spanje, in kakor mi je že ležišče borno, usnul me je kraljevi sen. Ali sredi noči sem planil iz težkih sanj. Prišla je moja mama . . . Ko so me sanje nosile po gozdu brez potov in smotra, sem jo mahoma ugledal, kako se je izluščila iz mesečine. Obstal sem na mestu kakor okamenel. Kaj išče moja mati tu ? — Vse tiste poteze obraza mi je pokazala mesečina, ki sem jih naposled videl v svojih najzgodnejših ietih. Moj Bog, resnično, moja mati je bila to! Komaj korak sva si še stala narazen, in hotel sern ji baš plani': jkrog vratu, ali v tem trenutku se je obrnila in zdirjala proč. Tekel sem za njo, kar so me mogle nesti noge, ali dohiteti je nisem mogel. Klical sem jo kakor izgubljeno dete, ali zaman . .. Ko sem jo lovil tako že daleč, daleč, da so mi že odpovedovale noge, se je mahoma obrnila, dvignila roko in mi zažugala. V tem trenutku sem planil iz sanj .. . Prižgal sem luč, zakaj resnična groza me je zajela. Kaj je hotela moja mati ? — Čemu je bežala od mene, čemu mi zažugala? — Cela vrsta let je, kar mi jo je skrila skopa gomila tam v Vojni vasi. Moja mladost je morala zoreti brez njenega varstva, moja bedna mladostl Bila mi je neštetokrat v mislih, ali v sanjah malokdaj. Ali kadar je že prišla v sanjah, mi je prinesla zmerom blagoslova in pozdravov in je šla s poljubom od mene. Moja mati! Topot pa je bežala in žugala ... Ali nisem bil zdaj več njen sin ? S čim sem jo užalil? — Premišlal sem dolgo, ali ničesar mi ni očltala vest. Saj sem hodil do danes verno vsa tista pota, ki mi jih je naročila še ob poslednji uri. Hodil sem jih vkljub vsem bridkostim in bolestim, ki so mi bile tako zveste spremljevalke. Hodil sem jih vkljub vsem razočaranjem in težkim preizkušnjam mladosti. Hodil sem jih s trdno voljo in upom. Zmerom sem imel smoter pred očmi, ki je dejala mati, da leži v neznani dalji, ali da leži tam gotovo in da treba do njega. Ali sem se mu že približal ? — Nekaj toplega diha do mene, nekaj proseva bližino. Tu bo nemara vendarle ? — Segel sem po vizitje, da bi pogledal materino sliko. V vseh teh neštetih nevarnostih sem jo nosil varno s sabo. Bila mi je čudapolni talizman v vseh težkih urah. Kolikokrat sem moral vreči že vse od sebe, njena slika pa je bila cena mojega življenja! Kolikokrat je bilo treba v blazni naglici pograbiti borno imetje. Kar sem pograbil najprej, je bila vedno podoba matere! Kolikokrat smo dali slovo življenju! Nikdar bi ne verjel poprej, da se more zaglodati groza res tako globoko v človeški mozeg. Kaj se pravi zaničevati življenje, če ima čiovek res nekoga, ki ga veže sila ljubezni nanj, in naj je to tudi mati, ki jo že davno zakriva grob I ... Jaz sam sem bil kdaj med onimi, ki so smešili ljubezen, ali danes vem, da sem storil to, ker nisem poznal Ijubczni. V tem spoznanji je dozorela moja mladost. Da, da, smoter se razgrinja, ki ga je napovedala mati pred smrtjo . .. Segel sem zdaj po vizitje, toda — kje je materina slika? Moj Bog, ali je res ni? Zaman iščem! Kje, kdaj mi je izginila? — Groza me je! Moj talizman, cena mojega življenja! Kadar je bojna furija divjala, sem se zatekel k njemu. Nobene druge molitve nisem potreboval, da sem si ublažil razpaljene možgane. Drugi so poljubovali shke svoje dece, žene, neveste, sester in bratov. Jaz sem imel samo podobo svoje mrtve matere, druga duša ni čutila z rnano pod nebom 1 Kam se bom zatekel zdaj, ko zopet prihrume grozote? Zapravil sem svoj taliz man — ceno svojega življenja! — Ali je zato prišla moja mati? — Ali je zato bežala od mene in mi zažugala? — — — V Gozdnatih Karpatih, meseca novembra 1916.