Kako naj nčitclji otročje sočutja do staršev, ljndi in žival prav budijo in nadaljujejo. Iz učiteljskega zbora v Dolini. Spisal Joie Dolinski. Pervo zdravilo za neusmiljence je zgled. Kar otroci pri »čiteljii storiti vidijo, to kmali presojajo, in si mislijo, da morajo tako tudi sami delati. Ako otroci kod zapazijo neusmiljene djanja, zatiranje podložnih oseb, terpinčenje žival i. t. d. se pri njih čutilo usmiljenja ali celo ne zbudi', ali pa se žp zaduši' še le koniaj zbujeno. Xasproti pa se čutila tistih otrok, kteri se pri usmiljenih zgledih izrejajo, zoperstavljajo vsaki nensmiljcnosti. — Drugo zdravilo za neusmiljence so okoliščine, ktere otroke silijo , da usmiljenje od neusmiljenja djansko Iočijo, da presojajo, kaj morajo opuščati, da bi se ne pregrešili zoper usmiljenje. Ako otroci kažejo, da imajo nsmiljeno serce, naj jili učitelj v teni še dalje spodbuduje; zakaj, otroci, kteri usmiljene čutila večkrat ponavljajo, se jih časoma lako navadijo, da jili pozneje ni treba zavoljo tega opominjati. Otročje čutila do iismiljenja pa se bude in nadaljujejo, če se učitelj prizadeva, da imajo otroci vedno čuječo vest, ktera je notranji sodnik vsakega djanja, in pove, kaj kdo zasluži, ali zapade. Outila do usmiljenja se uterjujejo (udi s tem , da učitelj otroke, kteri so usiniljeuo ali neusmiljeno ravnali, po zasluženji obranuje zadovoljne ali nezadovoljne, skesane i. t. d. Ucitelj naj pri otrocili tudi modro rabi zglede drugib Ijudi. — Otročje sočutila se toliko bolj vnemajo , kolikor bolj in nar<avno.st se soznanjajo z usmiljenimi djanji, Vsaki zgled pa je bolj priležin, če ga otroci sami prosto opazujejo in premišIjujejo. Učitelj naj tedaj otroke le zbuja, da so pazljivi; nikar pa naj jili neprenehoma ne dreza in opominja. Otroci pa se morajo vedno voditi po stopnjah njih omike, da usmiljenje ne zgubi svoje cene, in da jim neusmiljenje ne kali nedolžnega serca. Učitelj naj se pa zraven tudi varuje, da otrok ne preobloži s preobilnimi zgledi in opomini, da jih s tem ne dela nepazljivih in nedelavnili. Prepogoste zglede neusmiljenja imajo otroci veči del že doma. Učitelj mora tedaj takim zgledom vedno nasprotvati, ker je stara resnica, da so neusmiljeni zgledi nalezljivši od usmiljenih, in da se otrok s slabimi zgledi na enkrat več popači, kakor naj skerbnejši nčitelj v dolgem času more popraviti. Učitelj, ki svoje učence dobro pozna, si tedaj prizadeva, da neusmiljenci usmiljenib nikakor ne spridijo. On skerbi, da v njegovi šoli čez in čez vlada in se sploh budi usrailjeni duh. To posebno pri novincih več zd;i, kakor, ako bi se vedno opominjevalo in govorilo od usmiljenja. Ucitelj naj vadi otroke , da bodo naj pred hvaležni svojim staršem, prijazni in Ijubeznjivi z vsemi ljudmi, da bodo usmiljeni do žival, da bodo vsem vse dobro privošili in nobeni stvari kaj žalega storili. Otroci naj se dalje napeljujejn , da vse dobrote hvaležno prejemajo. Kar jim učitelj stori dobrega, naj jim stori iz Ijubezni in prijaznosti, ter naj tirja, da se tudi drugem za naj manjše prejete dobrote Iepo zahvaljujejo. Pa tudi učitelj naj se jini zahvaljuje za vsako postrežbo, da sarai občutijo, kako prijetno dene človeku hvaležnost drugih. Ako pa so otroci svojim dobrotnikom hvaležni, jih tudi ljubijo in spoštujejo. Učitelj naj take ljubeznjive občutke do staršev, bratov, prijatlov in drugili Ijudi skerbno varuje, iu naj jih vedno pomnožuje. V takih blagih nagibih kale prelepe čednosti, iz kterih izvira naj slajše in nedolžnejše veselje, ktero je podlaga vse hišne in družinske sreče iz zadovoljnosti. Učilelj naj pri otrocih take nagibe oživlja tudi s loin, da jini kaže, kako srečni so in kako dobro je, da imajo starše in druge dobre ljudi, ki skerbe za nje; odvrača pa naj vse, kar bi le količkaj utegnilo zmanjševati spo.štovanje, zaiipanje in Ijubezen do staršev in drugih ljudi. Učitelj naj otrokom kaže, da je Bog oče vseh ljudi, in da je vsaki človek božji otrok in vsaka žival božja stvar in dobrota za nas, da nioraino tedaj vse Ijubiti in se povsod hvaležno in nsmiljeno obnašati. Neusmiljenje do žival se posebno vidno razodeva pri nekterih otrocih. Učitelj naj tedaj tudi to napčnost po vsi svoji moči zatira. Pomisliti pa je treba, če otroci včasi z živalmi neusmiljenp ravnajo, da ni vselej razujdanost tega kriva, temuč tudi to, da se marsikterikral od kake živali sploh napčno misli. Take inisli naj tedaj učitelj modro odvrača in na pravo pot kermi, ter naj graja vse, kar koli razodeva neusmiljenost do kake stvari. Prav dober pripomoček za usmiljenje do žival je, če otroci tudi sami izrejajo kake živali. V nekterih krajih imajo starši lepo navado, da otrokom pripuste oskerbovati golobe, bišne zajce, kokoši, psičke , ovčice i. t. d. kot njihovo lastnino. S tem se vadijo otroci, da so delavni, skerbni, in da usmiljeno ravnajo z živaluii. Vidil seni take otroke, kako zeld so bili ginjeni, če so vidili, <!a je kdo kako žival mučil. Učitelj naj tedaj pri vsaki priložuosti učence vnema za Iepo čednost splošncga iismiljenja, in naj vedno tudi s svojim zgledoui kaže, da inu je saniemii živo pri sercu, kar lioče, da bi otroci storili. Ravna naj se po izreku, ki pravi; ,,Kar iz serca pride, k sercu ide".