Viktor Bežek: Ravnatelj Viktor Bežek je z drugiin snopičem »Občnega vzgojeslovja« (str. 257 do 357) dovršil delo, ki ga označuje gorenji naslov. Znamenito delo — to je treba takoj povedati! »Sedanji časi knjižnim podjetjeni... na sploh niso ugodni.« (Zaključek str. V.). Toliko bolj moramo biti hvaležni naši Slovenski' Šolski Matici, da nas je obdarila in razveselila vkljub in vzlic tem razmeram s tako dragoceno knjigo, ki predstavlja sedaj v svoji celoti nazore in načela, smotre in sredstva ter idealno stremljenje pa nesebično delovanje prave slovenske učiteljske duše. Ta snopič Bežkove knjige govori najprej o važnosti in poinenu ženskih in deških ročnih del, sploh o možnosti in potrebi estetskega vzgajanja v ljudski šoli. § 136. razpravlja o petju v službr urnetniške vzgoje. »... Šolsko petje se mora naslanjati na narodno petje,« pravi Bežek. N.o, mi slovenski učitelji lahko strežemo temu principu, saj imamo že tri zvezke Žirovnikovih narodnih pesmi za šolsko mladino. »... Plemenita glasba je krepka pospešiteljica nravnosti... Slovenskemu učitelju pri gojitvi patriotskega petja v šoli zopet jako dobro dojdejo tiste mnoge narodne popevke ...« § 137. razpravlja o čitanju k.ot vzgojnem sredstvu. »Prl podavanju poezije in leposlovne proze more biti edino prava svrha ta, da zbudi v učencih iste misli in zlasti ista čuvstva, ki so navdajala pesnika in pisatelja pri njih ustvaritvi.« Zato pa ne »premozgavati« umotvorov! Bežek posebno utemeljeno priporoča opetovano lepo čitanje učiteljevo ter vzorno deklarnovanje pesnitev in predavanje leposlovnik prozajskih sestavkov. Važen je odstavek o šolski knjižnici ter o nalogi učitelja kot ljudskošolskega izobraževalca, ki naj neti in podžiga ljubezen do lep,oslovja med šoli odraslo mladino in širi slovstveno izobrazbo nied vse narodne plasti. Ne smetno misliti, da niina ljudstvo smisla do takih stvari. Ko smo pred leti prirejali v Idriji javna predavanja, sem jaz več nedelj zaporedoma obravnaval poglavje o slovenskeni slovstvu. Ob vsakeni takem predavanju je bila obširna realčna telovadnica natlačeno polna — po večini so bili navzoči delavci s svojimi ženami, ki so vsi z nekako pobožnostjo poslušali prednašane pesrni. — Morda ni mesta, kjer bi bila čitaželjnost med maso tako razširjena, kakor je pri nas. Knjižnica n. pr. Delavskega bralnega društva je vsako nedeljo naravnost oblegana. Časopisi, naročeni v več izvodih, hodijo dan za dnem _z rok v roke. 2al, da nirnamo. sredstev, da bi mogli v večji meri zadoščati teinu veselemu pojavu. ln stokrat žal, da so naše žalostne, dlakocepske in malenkostne — skratka — kranjske politiške razmere preprečile nameravano ustanovitev javne ljudske knjižnice in čitalnice v našeni mestu! Kakšen blagoslov bi bila ta kulturna naprava tisočim zlasti v tek žalostnih časih, ko je lepa knjiga premnogokrat edina tolažba ranjenemu srcu! In ko smo prirejali gledališke predstave, je bii avditorij navadno do zadnjega prostora zaseden. In večini so bolj prijale resne igre, nego igre s šaljivo ali neumno vsebino. Lepih iger, uprizorjenih pred 13 leti — ljudje še danes niso pozabili. Tolika je moč leposlovja, ki ne tiči zaklenjeno v omarah, ampak ga uživa narod! O šoli-delavnici' čitamo v § 138. Prevažno vprašanje za sedanjo dobo, ki »se od prejšnjih najbolj razlikuje po naziranju o vrednosti in potrebnosti dela.« Bežek prikaja do pravilnega zaključka, »da se bistvo šole-delavnice sedaj iz večine tolmači kot zahteva in potreba šole, v kateri se učenci napotujejo do saniostojnega duševnega in telesnega dela, tako da so vse njih vednosti in spretnosti ne po učitelju vlite in vsiljene, jiego sanio p,od učiteljevim vodstvom z njih lastno močjo samotvorno in samostojno pridobljene.« Šola in dom. (§ 139). Bcžek piše: »... Polagoma so se šolski reiormatorji domislili, kakor smo videli v prejšnjih poglavjik, da treba poleg umstvene naobrazbe gojiti tudi umetniško in poleg vednosti tudi spretnost- ter poleg duševnega dela ne zanemarjati niti telesnega... Pri teh izpremenjenih razmerah in nazorih pa mora tudi ljudski učitelj izpremeniti in urediti svoje stališče napram doinu in narodu. Ne smatraj se zgolj za razumnika, rekel bi, za malega profesorja, katerega izključna naloga je, droblti ljudskošolski deci duševni kruh takisto, kakor ga drobe srednješolski in visokošolski profesorji svoji po višji izobrazbi stremeči mladini. Zavedali naj bi se učitelji, da njih naloga ni izčrpana s poučevanjem v šoli, da so ali bi morali biti narodu veliko več, nego zgolj učitelji, namreč vzgojitelji rn voditelji, in ne samo dece, nego tudi vsega naroda. Zategadelj bi pa morali složno z drugimi ljudskhni prijatelji in dobrotniki iskati najtesnejših stikov z narodom, se zaglobiti v njegovo čuvstvovanje, spoznavati njegove vrline in slabosti ter njegove nade in bojazni... Takisto — s pridobitvijo vsakega posanieznika — se doseže veliko popolnejši sporazum med šole in donioin, nego s še tako pogostimi roditeljskimi sestanki.« — Taka (glede na svetovne izpremernbe) samoizobrazba je učitelju neizogibno potrebna, obeneni pa niu je jamstvo, da bosta njegova vzgoja in pouk moderna v dobrein pomenu te besede. Četrti oddelek govori o varstveni in skrbstveni vzgojr, in sicer obravnava § 140. vzgoio gluhonenicev, § 141. govorne hibe in njih lečenje, § 142. vzgojo slepcev, § 143. vzgojo slabouinnikov, § 144. vzgojo zanemarjencev, § 145. pa razpravlja o otrioškem vafstvu in mladiiiskem skrbstvu. — To so vprašanja, ki dajejo Bežkovemu delu pečat modernega vzgojeslovja v najpleinenite.šem pomenu te besede. Obdelana so ta vprašanja s skrbjo iii iskrenostjo, ki pričata o ljubezni pisateljevi do sirotnega in trpečega človeštva ter o pisateljevem hrepenenju, kako naj skrbno in smotrno negovanje izboljša ali vsaj ublaži žalostno usodo takih usmiljenja vrednih ljudi. Pisala je ta poglavja roka, ki so ji besede narekovala umevanje, spoznanje in srce. Zato je ta govor daleč od puščobe in šolskega dolgočasja, temveč se bere kakor zanimivo poglavje kakega socialnega romana. Lepših stvari o predmetih, ki so po bistvu tako žalostni, na tako tesnem prostoru in v tako preprosti' besedi nisem še čital v znanstveni knjigi. Knjigo zaključujejo dostavki, ki izpopolnujejo to in ono poglavje.*) Ceno knjigi pa posebno zvišuje pridejanr »Slovensko-neniški imenik strokovnlb in nekaterih- drugih, manj navadnih izrazov.« — Provzročila ga je želja, kakor pravi pisatelj sain v zaključku, ki so mu jo izrazili nekateri šolniki, češ, da je potreben zlasti onim učiteljiščnikom, ki se uče pedagogike v nemščini, a bi jim slovenski učbenik dobro rabil kot pomožna knjiga; toda preglavico jim delajo strokovni in drugr manj znani izrazi... Sedaj pa poglejniO' logiko: Bodoči slovenski učitelj se uči glavnega predmeta, ki ustvarja — če sc smem tako izraziti — kri in mozeg bodočemu njegoveinu delu med slovenskim narodom, v nemškeni jeziku, a slovenska knjiga, ki je v vsaketn pogledu in prlmeru boljša od vseh takib nemškili učnih knjig, naj mu služi kot — pomožna knjiga! — Ali preprosto povedano: S tujim blagom naj si mori dulia. in kadar nui preti nevarnost, da ne opeša in obupa, takrat naj seže po — slovenske bergle! Ne! _"ako ne snie biti! Ako bi ne imeli sv.oje knjige — da! Toda sedaj jo irnamo, ki smetno biti ponosmi nanjo: zajeta je iz živega vrelca življenja, zato pa ne sme ostati le v maloštevilnih rokah članov S. Š. M., ampak mora v roke našega naraščaja, niora kot učna knjiga na naša učiteljišča! Rotem ne bo služila le v zdravilne in podporne svrhe, ampak bo dosežen nje pravi in glavni namen: odkritje poinena, obsega naloge in smotra vzgoje na eni strani, na drugi strani pa spoznanje lepote, vzvišenosti, važnosti in odgovornosti slovenskega učiteljskega stanu! — Vrhutega zbujajo pisateljeva spretnost, njegov slog in strokovnjaško obvladanje vsega obsežnega materiali toliko mikavnosti in zanhnivosti, da bo vsak, ki se iz pravega nagiba posveti temu uku, obstal in ostrmel ob mnogoterem poglavju in vprašanju, sam razglabljajoč dalje in višje in globlje, služeč tako najidealnejšenui smotru učiteljeve — in vsakega inteligenta — sarnoizobrazbe: Popolnitev bodi moj edini vzor! —**) Pa še eno prošnjo glasno izreka Bežkova knjiga: Dajte me v roke narodu! — Tako so bili postavili predenj šolo in u.itelja, da se je obračal na levo stran, **) Pohvaliti moramo Učiteljsko tiskarno, ki je delo izvršila solidno in okusno. Pis. *) Bežek pravi na koncu zaključka: ,,Tako se na deja pisee teh vrttic, da se tudi slovensko občinstvo baš sedaj loti še z vešjo vnemo razmišljanja narodno vzgojnih problemov in da ta pedagoškim potom ugodna razpoložitev dotuo dojde tudi našemu zborniku; in ta nada, čutim mi bo dala moč, da bom započeto delo čilo nadalfeval." — Kakor vidimo, ni Bežkovo zaključeno, kar nas navdaja z veseljem. Tako upamo dobiti tudi zgodovino vzgojeslovja. Take knjige, plsane moderno in objektivno, stno^nujno potrebni.  Pis. če sta stala na desni strani. Tega preziranja nista zaslužila! Provzročili so to naščuvanost: ljubosumnost, strali za prvenstvo in boj za nadvlado. A tega »športnega gibanja« našemu narodu ni treba, ker je kvanio in pogubno zanj! Njemu je treba z eno besedo izobrazbe, ki ga usposobi za saniovlado v luoralnem pogledu: da spozna svoj notranji in zunanji svet, moči duha iti telesa, sploh svojo tvorno, produktivno silo, potem bo uravnal svoje življenje, dejanje in nehanje tako, kakor to odgovarja niorali in zakonu, torej bo napredek vsega in vsakega tak, kakor to zahteva čas in poklic; potemtakem se dvigne tudi celota kot skupina posaineznikov moralno in materiaino na višino in do veljave, kanior hrepene zbujene duše in kamor kaže pot poznanje spečih sil mase naroda! Tako izobrazbo pa da šola, osnovana na principih Bežkove knjige. Vsebina naj preide med narod potom učiteljevega dela, potem pride zmaga nekrvavemu boju sama ob sebi. Ne bojte se, da se narod plaši pred takiini abstraktnostmi! Veni iz lastne izkušnje, da ne! Pred leti smo osnovali na realki v Idriji v zimskih mesecih pravcato Ijudsko šolo, ki se je vršila vsako nedeljo dopoldne od 8. do 12. in ki so jo posečali večinoma delavski sloji. Gospodje profesorji so govorili o svojih predmetih: o matematiki, fiziki, ketniji, zgodovini itd.. jaz sem pa obravnaval temo: »Žola — nje preteklost, sedanjost in bodočnost.« In glejte: imel sem vsako nedeljo od 11. do 12. dopoldne do 50 rednih poslušalcev in poslušalk, ki so kazali očitno zanimanje in veselje do predmeta. In če sem izven učilnice srečal tega ali onega, pa sva mimo drugega nekoliko potnoževala tudi o tem, o čemer smo govorili v šoli! In ko je tisti čas prvi pomladni dih poljubil našo kotlino, so na prisojnih bregovih — tako pustih in tako lepih — zadehtele prve vijolice. In nekega dne mi prinese pismonoša prav majhen zavojček. Odprem ga. V njem so bile prve vijolice in listek poleg njih, popisan z drobno pisavo: »Od Vaše hvaležne poslušalke!« E. Gangl.